Zlata medalja za »Obrtno združenje« Ljubljana Vič-Rudnik
Hladen in deževen sobotni dan ni obetal prav nič dobrega za tekmovalce v vlečenju vrvi »Obrt-nega združenja« Ljubljana Vič-Rudnik. Vzdušje v Kompasovem kombiju je bilo sicer prijetno, vendar precej napeto. Ves čas poti je viselo v zraku - bomo osvojili medaljo ali ne. Toliko truda in ur treninga smo vložili, da bi ne bilo prav, če bi ostali praznih rok.
Na prostoru ob bazenu je ležala dolga in debela vrv. Dvorana se je počasi polnila s tekmovalci obrtnih združenj iz vse Slovenije. Prišli so iz Mari-bora, Ptuja, Slovenj Gradca, Mozirja, Slovenskih konjic, Ljutomera in naenkrat zagledamo postav-ne može v plavem - Kranjčane. Naše oči so se uprle vanje in zastavljali smo si vprašanja ali so vsi isti ali je kdo nov in še težji, so močnejši od nas ali ne, ali bomo zmogli več moči in imeli več sreče kot na Kodeljevem?
.Prve tekme so minile brez presenečenj, začela pa se je mala živčna vojna, kako tudi ne, saj so nas nasprotniki iz »najmočnejše« ekipe Kranja spra-ševali če smo res za trening vlekli traktor po dvorišču. Požrli smo tudi to in se pripravljali na zadnji dve tekmi - s Ptujčani in Kranjčani. Navi-janje za našo ekipo je bilo vedno glasnejše, saj so
nas prišli bodrit tudi ostali - športniki iz ekipe Vič-Rudnika v drugih panogah, pa tudi ekipe, ki smo jih že premagali, so dvignile glas za nas. Tik nred velikim finalom je navijač ekipe »vrvašev« Zalca obljubil, da bo skočil oblečen v bazen, če zmagamo.
Sodnik je napovedal zadnjo borbo, borbo za prvo in drugo mesto, za zlato oz. srebrno medaljo med starima tekmecema - ekipo Kranja in Vič-Rudnika. Prav moreče tiho je bilo v dvorani ob bazenu, samo odločen sodnikov glas je donel v njej.
»Dvigni vrv, - napni vrv - popusti Vič - popusti Kranj!« dvig in zamah roke sta označila začetek najpomembnejše tekme. Navijanje v dvorani je bilo seveda bučno. Dvanajst močnih mož je nape-lo mišice, vrv je trpela, svinčnica pa se ni prema-knila ne levo, ne desno.
Vodja ekipe je tekal od prvega db zadnjega tekmovalca in jim naročal le to, naj ne popustijo. Ob strašno glasnem navijanju pa se je vrv počasi, a vztrajno centimeter za centimetrom pomikala nazaj za našimi tekmovalci. V prvem potegu smo zmagali!!!
Zamenjati je bilo treba strani. Tudi v drugem
pdtegu je svinčnica le malo zanihala. Pa le za kratek čas. Strašno je bilo navijanje za ekipo Vič in tekmovalci kot, da smo občutili pomoč s strani publike, smo zbrali vse atome moči in vrv je ubogala. Zmagali smo! Zlata medalja gre na Vič! Komaj smo se zavedli zmage in se.pozdravili z nasprotnikom, pa je za hrbtom pljusknilo in navi-jač iz Žalca se je oblečen okopal. Besedo pa je le držal.
Srečni smo biii, ko smo prejeli pc)kal in zlate medalje in ko smo nazdravili s pokalom ni nihče pomislil na čas, zamujen na treningih, na potrošen bencin in znojne kaplje. Zdaj smo zmagovalci, kako pa zmagovalec tudi ostati.' Jasno, z dosle-dnim in rednim treningom, pa čeprav bo treba vleči traktor po dvorišču! In prav to bomo tudi storili!
V ekipi »zlatih« smo sodelovali: Lojze Ker-mavner, Ivan Marolt, Evgen Marolt, Franc Vodo-pivec, Franci Bernard, Rado Mivšek. Brane Janič in Marjan Plut.
Ekipo je sestavil, vodil, treniral in bil tudi »fi-nančni minister« Ivan Dolničar, za kar se mu njegovi »varovanci« po tej poti iskreno zahvalju-jemo.                                                       B. J.