Dcsefo tn zadofa žrlcv. Znano je, da je odkrila pred leti angleška ekspedicija pod vodstvom Carterja z bajnim zlatim in drugim bogastvom opremljeni grob staroegipčanskega faraona Tutankhamona. Tekom par let je zadela vsakega člana od ekspedicije zagonetna smrt. Javno po časopisju se razglaša, da se je Tutankhamnov duh maščeval nad raziskovalci radi motenja posmrtnega miru. V naslednjem hočemo opisati, na kako čuden način je umrl kot zadnji pri ekspediciji udeleženi angleški učenjak Glan Davis. Gd zarpke. Ko se je vrnil angleški uCenjak Glan Davis pozno zvečer iz hiše neveste v svoje samsko stanovanje v Londonu, ter"stopil v knjižnico, je zagledal črno obrobljeno pismo, katerega je bil položil njegov sluga Meusoii v njegovi odsotnosti na pisalno mizo. Glan Davis je odprl pismo ter čital. Rodbina Bethell mu je sporočila, da je umrl nenadne in zagonetne smrti dedič lorda Westbury in svoječasni taj nik glavnega najdi+elja Tutankhamnovea:a groba Howarda Carterja, gospod Rihard Betbell v starosti 46 let. Pri tem sporočilu je vzdihnil Davis prestrašeno: »Že deveti.« Sluga Mason je uprašal gospodarja: »Ali vam smem častitati, g. Davis, k zaroki?« »Hvala, Mason. Da, resnično, srčna zahvala za častitko!« In po teh besedab je zaukazal ačenjak slugi, naj mu prinese njegovo delovno suknjo. Mason je še pomogel obleči gospodu suknjo. Kljub temu, da se je vrgel učenjak z veliko vnemo na razvozljanje zagonetne staroegipčanske pisave, so mu vedno uhajale misli drugam. Nocojšnji večer, zaroka, imenovanje častnim občanom, ker si je pridobil toliko znanstvenih zaslug pri raziskovanju po Egiptu, vse to mu je brnelo še enkrat po glavi. In potem še pismo, naznanilo smrti tovariša Bethella! Sedaj mu je bilo jasno, zakaj tovariša ni bilo k njegovi zaroki. Strah. Naenkrat se je polastil Glana neznosen strah. Na njegovo telo se je spustila nevidna, skrivnostna moč, se mu zarila v žile in mu ohromela možgane. Učenjak je uporabil uprav železno voljo, da je potlačil te moreče občutke, katerih poprej ni poznal in ki so &e pojavili Se le po vrnitvi lz Egipta. Te pojave je pripisoval težavnemu raziskovalnemu delu pri Tutankhamonovi grobnici In poznejšim tolmačenjem klinopisov, katere so bili odkrili v grobu. Ob priložnosti bom moral uprašati kakega zdravnika«, je govoril Glan samemu sebi. Kakor svinec težko pero mu je padlo iz roke. Zdelo se mu je, kakor bi ga napadala skrivnostna moč iz oči hrošča govnjača, ki je bil kot obtežilnik na svežnju papirjev. Erošč govnjač. Glan je skušal zapreti oči, a neka sila je vlekla njegove prste k modremu, kakor pest debelemu ametistu (dragocena vrsta kamenja), iz katerega je bil izklesan hrošč. Dvignil je obtežilnik in ga podržal, kakor že bogznaj kolikokrat, pred oči. Kako mrzel je bil tokrat liki steklo čisti hrošč. Sveti hrošč govnjač Egipčanov, v katerem so ti častili nekoč boga solnca, ki vali pred seboj solnčno oblo kakor ta hrošg v kroglo izleženo jajce. Kako umet-niško je bila ta žuželka izdelana! Mojstrska roka je obrusila modri kamen, mu ustavila oči, ki so se svetlikale ob svitu luči tako potuhnjeno. Učenjak je otipal z roko kamenitega hrošča po trebuhu, kjer je imel prav neznatne udolbine in razpoke. Kaj neki bi te udolbine pomenile, ker sicer je bil hrošč čisto gladek? Glan je vzel povečalno steklo, je podržal hrošča pod svetlobo, pri pogledu skozi povečalnik ?a je pretresla groza. Udolbine, razpoke, vse to je bil napis — so bile črke — v staroegipčanskem klinopisu. In učeniak je čital: »Čuvam srce kralta. Vsakemu prinessm strupcno smr.'« Med pritafenim krikom se je zgrudil Glan Davis na tla. Po cdkritjn skrivostnega naplsa. Ko je spravil sluga Mason svojega gospoda zopet k zavesti, je že bil beli dan. Glan je ležal na postelji ter strmel v strop. Prve besede, katere je spregovoril napram slugi, je bila želja, da bi rad videl More Mitchella. Pozvani je prišel kmalu k Glanovi postelji in učenjak ga je uprašal: »Kaj ti je znano, More, o skrivnostnih strupih, njihovi starosti in učinkovitosti?« More Mitchell je zmajal z glavo in odgovoril: »Glan, ni mi znano tozadevno mnogo, čeravno sem kot kemik strokovniak na polju strupov. So strupi, ki učinkujejo v tako malenkostni količini, kakor je en milijonstel grama še celo po več tisoč letih zunaj na koži, ne da bi prodrli naravnost v krvni obtok.« »Smrtonosno?« »Na vsak način smrtno! Strup prodre skozi najmanjše luknjice človeškega telesa in se zasidra v možganih.« »Hvala ti lepa, More.« »Vendar, kaj naj to uprašanje pomeni?« »Meni je sedaj znano, da moram umreti, More. Ti vendar poznaš mojega staroegipčanskega hrošča. Vzel sem ga iz srca faraona Tutankhamona, kjer je bll zavit v poveze za mumije. Sijajno umetniško delo, katerega je občudovalo vseh deset raziskovalcev. Hrošč je romal iz roke v roko, lord Carnervon ga je podaril meni v spomin. Ti znaš, lord Carnervon je umrl prvi od nas. Včeraj je preminul naenkrat Rihard Bethell. On je bil deveta žrtev Tutankhamona. To noč sem razkril jaz skrivnost hrošča govnjača. Hrošč je zastrupljen in je nam vsem prinesel smrt! Jaz sem zadnji. Gotovo sem držal kamen stokrat v rokah!« Ko je odšel More Mitchell ves ganjen, se je dvignil Glan s postelje. Napisal je dolgo pismo svoji nevesti, potem je vzel srčni pečatnik (hrošča) mrtvega faraona in se je podal počasi v londonsko luko. Najel je čolnarja, ki ga je peljal ven na odprto morje. Počasi je odprl Glan pest in je spuBtil kamenitega hrošča globoko v morje. Nato je okrenil čolnar čoln. Štiri tedne za tem &o poročali londonski časopisi, da je umrl nagle in zagonetne smrti učenjak Glan Davis, soraziskovalec Carterovih izkopavanj v Egiptu in zadnji od odkriteljev Tutankhamonovega groba, ki je prečital in obelodanil vse v faraonovi grobnici najdene klinopise.