Uroš Zupan
Ime
A PREDEN SE KONČA
vsa ta sreča, jo zadrži, jo potroši,
vzemi ji mero, če bo slučajno prekoračila
tvojo kretnjo; presezi jo,
poglej, če se lahko razširi v tvojem obsegu.
CCsar Vallejo
Ime
V senci tvojega imena bom donošen. Vsa deževja, ki umivajo zmede nekega življenja, so obsijana z njim. Stene upanja, posejane
v njem, okna odločitev, kot okna morij, precejajo svetlobo, ki se raztaplja v jeziku prihoda. Polne dlani rib poSiljam tujcem, da mi dajo sled,
zemljevid vonja, polno stavkov, v katerih zagori čelo besedi - zdaj in ugasne pogled njeni sestri, besedi -nikoli. Mesta se srečujejo ob uri angelov. Razdalja
med biografijami se tanjSa v dih, v pramen tiSine. Razodetje prihaja v obliki upepeljene vode. Okrutna in lepa je natančnost mehanike sna.
Oblaki
Visoko zgoraj se podijo kakor kiti. Spreminjajo oblike, kot jih v času, ki nam prihaja nasproti, spreminja naša misel. Igrajo se in rišejo ornamente
diha po prosojni koži, po breznu brezbrižnega neba. Tam je božji prst že zdavnaj izbrisal trepetanje in udare, ki nas doletijo, ko se oplazimo s pogledi
in naselimo s telesi, ko se potem, večno iščoči, trgamo s prostorov, nekoč imenovanih skupni, naši. Zasidrani v tem nevihtnem pristanišču vesolja,
opotekajoč se med nebesi in peklom, jih gledamo, kako bežijo, kot življenje že preteklo, kako za vedno izginjajo v daljavi, prelepljeni z molkom naših
neizpolnjenih želja.
Kabin
Nič me obliva. Z dihanjem ga širim. Od povsod teče, voda pravičnega, na vse strani se razdaja. Vsaka veja, ki sem jo videl,
ko sem daroval telo, je dala svojo besedo, svojo podobo. Od kruha sem lomil, prepisoval črke od tam, od tistega, kar je vmes,
kar sem videl, ko se nisem bal ljubezni. Zgoraj in spodaj je enako. Smer življenja je zarisana in v trajanju spoznana. Iskre, ki so dobile
bolečino, se dvigujejo v medprostor brez nje. I.uč se vrača v svoje zaceljeno telo, v svoj dom. Skrivnost ostaja nedotaknjena in neraspoznavna.
Daleč stran
Odrivamo spoznanje, da bomo na koncu vsi prevedeni v tišino. Usta hlastajo za svetlobo lune in z rokami oblikujemo na telesih deževni gozd. A kaj lahko
zares delimo? Kdo odgovarja našim prošnjam in strahovom? So to res le podobe, zajezene v slikah, popoldanske sanje, odmevi z vode, v katerih je naša misel varna?
Kdo odgovarja? Še za visoko pesem ljubezni se zdi, da je negotova in nemočna, ker raste in zori v različnih dobah, in nihče ne ve za njeno uro in njen čas.
Le v slutnji nočnega neba se včasih daleč stran od naše uporabe zasveti obraz, ko mogoče ve, in se še isti hip, skrit pred prosečimi očmi, zopet potopi v temo,
Teža lepote
Metki
Neznosna je teža lepote, zaklenjene v tvojih rokah. Iz skrivnosti raste. Nima središča, nima imena, nima mej. Ogenj in voda mirno spita v njej.
Včasih jo pokličeš in pride kot srna, kot ženska, kot angel. Potem jo božaš in ljubiš, potem umreš in se rodiš, in pustiš, da se pogled drugega
potopi vanjo, da plava in jo poskuša izmeriti. A ne more, lahko se le uleže in picda. Metka, z zaprtimi očmi gledam na drugo steno.
Visoki plameni gorijo za mojimi vekami. Ne govorim več. Moje občudovanje ima obliko tišine. I Irani se z obrazom, ki si mu vzela smrt.
Sefir
Rob trdote in bolečine plava proti mojim koreninam, smrtni dih popolnega dneva, vrt pod obrežjem lune. Nadstropja v telesu
trepetajo, jezik kaplja skoznje, mehka neizoblikovana luč. Spodaj je spočet. Zgoraj je spočet. Svetloba ga je dojila.
Ljubezen, ki se veže v knjigo, bo dala zrak, dotik Boga. Moje roke brez šuma izgovarjajo zakon, kraljestvo zunaj časa,
drobijo prejo zvezd, in s krčenjem in širjenjem rojevajo prozorno senco, blagoslov za nerojene, žive in umrle.
Obraz
Nova smer je vzidana v belino. V opuščen rudnik položeno srce. Zadnja žila utripa v kaplji spečega morja. Pesek je zasul
zapestje. Iz doline širi temna reka svoje ponovitve. Glasovi vzletajo iz hiše vode. Sclestečc drsijo angeli. Visoko zgoraj izginjajo
v utekočinjeno nebo. Brez pozdrava ostaja odvržena zemeljska oblika. Med senco in svetlobo, med tu in tam, se vsako sekundo deli
čas, vabi, zadržuje in gleda, kako obraz, ki išče
stopnišče iz globine, včasih zadiši, kot tisto jutro, v rosi vrta, pod
jasnim nebom Palestine.