Za poduk in kratek čas. Turki pri Radgoni. (Dalje.) Vse se je tedaj tilo ljudi v Radgoni. Delale so se urno priprave za brambo; drug drugega je osrčeval, ia ni ga bilo, ki bi zatisnil to noč oči. Bojč se v temi napada ¦ so stali z orožjem v roci na obzidju ter žalostuo zrli v plamen sosednih, po Turčinu zapaljenib vesi; drugi so klečali v cerkvah ia goreče molili. Tačas je imela Radgona tri cerkve, prvo sv. Ruperta na hribu pod gradoni, ki je služila za farno; drugo podružnico sv. Janeza Krstnika, sedanjo veliko mestno cerkev; tretjo sv. Jakoba s samostanom oo. Avguštinov, na kterih mesto so se pozneje naselili oo. Kapucini. — V te hiše Božje je tedaj pribežalo bilo ljudstvo, svesto si, da čem veča je stiska človeška, tem bliže mu je Bog s svojo pomočjo. In blagi dubovni pastirji so ljudstvu pobožna srca po krepki besedi sv. nauka navdajali s tolažbo, upanjem in pogumom, kazaje mu po krasnih izgledih Gedeona, Davida in druzih, da si je človek, bodi še tako slab, gotov moči in zmage, kedar se vojskuje Bog za njega. — Od ure do ure raste ljudstvu srčnost; le eden glas se razlega po mestu: nZmaga ali smrt za vero in domovino!" — Napoči jasen den, bilo je o koncu meseca kimovca. Znotraj in zunaj mesta je bilo vse pripravljeno na vojsko, tukaj za bran, ondi za naskok. Zdaj skoči Abmetbeg na bistrega belca, in kakor bi trenil, je slednji nevernik po koncu. Boben zabobni, in s silo morskega valovja spusti se sovražnik proti mestu. Tisočerni vrisk: nAlah! Alab!" se razlega po nasprotnikovem taborju. Prva obramba je Radgone krog in krog napeljana voda. Najpred si torej Turčin prizadeva, uamesto razdrtib napraviti si novib mostov do mestnib vrat; na drugib krajih napolnjujejo strugo do obzidja z drevjem in zemljo. Ta cas se niso imeli pusek in topov, služilo vojakom za orožje je najbolje: kopje, sulica, meč in lok. Kakor s točo obsipljejo urno mestjani Turčina s pušicami in kamnjem, da se zvali marsikteri v vodo. A to ga še bolj razkaČi; ne beži in ne poneha, dokler, dasi po veliki zgubi, namena ne doseže in ne pridere do zida. Prične se zdaj iz nova strašen vojni lagoj; hipoma je nastavljenih na stotine lestvic, in kakor mravelj po mravljišču lazi že Turkov na trdnjavo, v roci sukaje oster zavibnjeni meč. Toda kolikor jih navzgor pripleza, toliko se jih prekopicne mrtvih ali ranjenih navzdol ¦ kajti kakor na njivi po žetvi strnišča, štili jim iznad obzidja kopja in sulic nasproti; kakor drvarjev sekire drva, sekajo meči kristjanov turške glave, in plohi euako lije iznad zidovja vrela smola in krop Turkom po bučab. Ura za uro preteka, — že ležč neveruiki kupoma krog in krog mesta; neprenehoma zaganjajo se nove trume va-nj, toda padajo kakor mabe na tla. Abmetbegovo in vseh druzib poveljnikov spodbujanje, rotenje, kriČanje — vse je zastonj. — Kakor živ zid stoje kristjani na trdnjavi. Vidi se, da krepi nadnaravna moč njih srca in roke. Marsikteremu sicer ugasne pod turškini mečem življenjc, ali ko bi trenil, je že drug na njegovem mestu, in za enega krsčanskega junaka jih gotovo deset do dvajset Turčinov dušo dati mora. Kjer je sila najbujša, tam je junaški uačelnik Radvičan, ter z modrimi ukazi nevarnost odvrača; iija krepki glas spodbuja spehane, da nijeden hrbta ne obrne. Za moži so stale, kakor svoje dni v stari veliki Kartagi, ž e n e in d e k 1 e t a ter brambovcem stregle; sklenile so bile, z moževi zmagati ali pa umreti. Le en izgled jibove srčnosti nam se zgodovinske knjige hranijo. Mestnega župana sin, izurjen vojak, stal je med prvimi brambovci, in vrlo poganjal Tuika za Turkom raz zida, — kar mu nenadoma prebode ostra pšica iz sovražne roke vitežko srce. Viditi zaročenca svojega mrtvega, priskoči kot srna gibčaa Minka, krepko slovensko deklč. Popade mrtvega zaročenca kopje in stopi na njegovo mesto. Z rnočno, dela vajeno rok6 maščuje smrt svojega zaročenca nad krutim nevernikom. Ze jih je prebodla pet, kar jo, ne vajeno ogibati se sovražnikovim udarcem , vseka po glavi tuiška sablja, da se mrtva ob tla zgrndi. Tako sta bila zedinjena v smrti, ki sta se tako goreče ljubila v življenji, in v sladkih nadab čakala bližnje poroke. Se denes si pripoveduje narod o njuni srčnosti in slavi. (Nadalje sledi.)