Shulamit Ramon
SLOVENSKO SOCIALNO DELO
PRIMER NEPRIČAKOVANEGA RAZVOJA V OBDOBJU PO LETU 1990
Med letoma 1991 in 1994 sem sodelovala
v Tempusovem programu izobraževanja
za duševno zdravje v skupnosti, ki ga je
koordinirala Visoka šola za socialno delo
Univerze v Ljubljani. Drugi partnerji so
bili iz Trsta v Italiji ter iz Francije in
Avstrije. Tako sem občasno predavala v
Ljubljani, skupina 11 udeležencev izobra-
ževanja (od skupno 26) pa je bila s svo-
jimi mentorji šest mesecev v Londonu. Ta
skupina se je skupaj z britanskimi štu-
denti tretje stopnje tedensko udeleževala
mojih seminarjev o duševni stiski, pre-
ostale dni v tednu pa so bili na praksi. Vsi
udeleženci izobraževanja so usposobljeni
strokovnjaki na področju socialnega dela,
psihologije, psihiatrije, zdravstvene nege
in splošne medicine. Mentorji so bili veči-
noma učitelji Visoke šole za socialno delo
in psihiater iz psihiatrične klinike. V pri-
spevku so opisani cilji in dosežki progra-
ma in učinek, ki ga je imel na slovensko
socialno delo in na izobraževanje na po-
dročju socialnega dela.
SLOVENSKA SOCIALNA POLITIKA
Današnja analiza socialne politike in si-
stema blaginje v komunističnem bloku je
bolj uravnovešena, kot je bila v obdobju
hladne vojne. Bolj premišljena sodba je,
da so bile prednosti bivšega socialnega
sistema v zagotavljanju dostopnega var-
stva otrok, izobraževanja, zaposlitve,
zdravstvene oskrbe, stanovanja, porod-
niškega dopusta in pokojnin za vse. Toda
standard teh uslug je bil pogosto nezado-
voljiv, izbira zelo omejena, s privilegiji za
številne elite pa se je ustvarjala neenakost
(Deacon 1992; Einhorn 1993).
Za prebivalstvo so bile te socialne
pravice samoumevne. Hudo razočaranje,
povezano z izgubo varstvene mreže, ki jo
je dajal tak sistem socialnega varstva, je
pripeljalo do demokratične ponovne iz-
volitve komunističnih strank na oblast v
Bolgariji, Madžarski, Litvi in Poljski.
Tako stanje je tudi v Sloveniji, če-
prav je jugoslovanska federacija v sedem-
desetih letih vpeljala sistem samouprav-
ljanja v industriji in na nekaterih drugih
področjih, npr. stanovanjskem. Dejansko
je to pomenilo, da so imeli zaposleni od-
ločilen vpliv pri tem, kako upravljati te
službe, o političnih smernicah in financi-
ranju pa so odločali od zgoraj (Rus 1992).
Nevladne organizacije niso bile razširje-
ne, čeprav jih je v predkomunističnem
obdobju obstajalo precej.
Pokomunistična Slovenija je vpeljala
nove sisteme zdravstvenega in pokojnin-
skega zavarovanja in spodbudila ustanav-
ljanje nevladnih organizacij kot del svojih
privatizacijskih načrtov. Pravni rezultat je
precej kaotičen, nove oblike kvazi privati-
zacije namreč niso niti legalne niti ile-
galne (Rus 1992:130-1).
Ne glede na svoj pravni položaj so
nevladne organizacije nastajale v okviru
sistema socialnega varstva. Kot del tega
razvoja so ustanovili rehabilitacijske slu-
žbe, servis za organiziranje prehrane in
članek je predelana in za naš prostor prirejena inačica avtoričinega članka (1995) Slovenian Social Work: A
Case Study of Unexpected Development in post-1990 Period, British Journal of Social Work, 25: 513-528.
373
SHULAMIT RAMON
Opravljanje domačih del za starejše, orga-
nizacije staršev za otroke in mlajše od-
rasle s težavami pri učenju, upravljanje
skrbi (шге managemenf), družabni klub
in stanovanjsko skupino za duševno bol-
ne. Te dejavnosti financira zlasti Ministr-
stvo za delo, družino in socialne zadeve,
ne pa Ministrstvo za zdravstvo ali drugi
viri.
Določanje politike je v rokah politi-
kov in državnih uradnikov. Ker so elite v
Sloveniji številčno majhne in se ljudje po-
gosto poznajo med sabo, lahko elite izva-
jajo pritisk na odgovorne za sprejemanje
te politike, še zlasti, ker so lahko sami
državni uradniki člani teh elit (nekateri
državni uradniki npr. poučujejo na uni-
verzah).
SOCIALNI PROBLEMI
Alkoholizem in samomor sta bila zelo
razširjena že pred letom 1990 in sta še
naprej tista velika družbena problema, ki
sta povezana z osebno ranljivostjo. Ocen-
juje se, da je v državi 80.000 alkoholikov;
velikansko število, saj prebivalstva ni več
kot dva milijona. 87% vseh sprejetih v psi-
hiatrične bolnišnice so alkoholiki (Švab-
CoTič 1994).
Visoka stopnja alkoholizma je zna-
čilna za več komunističnih držav, vendar
so njihove vlade zavirale primerjave in
objave relevantnih statistik. Detoksikaci-
jske enote so obstajale, vendar pogosto
brez pozitivnih rezultatov; deloma tudi
zaradi razširjene visoke stopnje družbene
tolerance do pitja. Alkoholizem (v raz-
vitem stadiju) lahko spremljata nasilje in
duševne bolezni.
Ob sosedni Madžarski je imela Slo-
venija najvišjo evropsko in svetovno stop-
njo izvršenih samomorov v letu 1991 (35
oseb na 100.000). V letu 1994 je padla na
30 (MiLčiNSKi 1991; ŠvAB-CoTič 1994).
Madžarska raziskava pojasnjuje družbeno
sprejemljivost samomora kot metodo iz-
hoda iz situacije, ki ji nisi kos. Obe državi
pa sta obravnavali samomor kot duševno
motnjo.
DUŠEVNE BOLEZNI
Število duševnih bolnikov ni jasno. Slu-
žbe obsegajo psihiatrične bolnišnice in
ambulante. V letu 1988 je bilo v bolnišni-
cah za duševno bolne 1.500 postelj (Mil-
čiNSKi 1991), 1.814 ljudi pa je živelo v do-
movih za duševne bolnike (Vovk 1993).
Povprečno bivanje je trajalo 50 dni,
stopnja ponovnega sprejema pa je bila
53% (ŠvAB-CoTič 1994). V primerjavi s so-
sednjo Italijo, kjer traja bivanje povpreč-
no 14 dni in imajo 15 postelj na 200.000
prebivalcev, je slovenska stopnja visoka,
če pa jo primerjamo z avstrijsko in ma-
džarsko stopnjo, je Slovenija izenačena z
drugimi srednjeevropskimi državami.
10.500 ljudi je živelo v domovih za starej-
še (VovK 1993); nekateri so bili tja pre-
meščeni iz psihiatričnih bolnišnic.
POLOŽAJ USTANOV
Kot v drugih komunističnih državah je bil
prevladujoč način obravnave dolgotraj-
nih zdravstvenih in psiholoških prol>
lemov institucionalizacija. Obstajale so
ustanove za ljudi s težavami pri učenju, za
telesno prizadete, duševno bolne —
vzporedno z zavodi za mladino. Medtem
ko je bilo fizično stanje teh ustanov spre-
jemljivo, čeprav revno, pa je bila socialna
segregacija skoraj popolna. Med ambu-
lantami in institucijami obstaja le šibka
služba družinskega zdravnika. Moderna
psihiatrična klinika ima na voljo do 100
postelj za sprejeme t. i. bolnikov za krajši
čas, to je, do treh mesecev. Tako so bili
ljudje z diagnozo nevrotičnih simptomov
hospitalizirani v t. i. klinike za obdobje do
treh mesecev; tam naj bi jim pomagali z
verzijo analitične skupinske terapije.
Psihiatrične bolnišnice sprejemajo
ljudi, ki so zboleli za psihozami in alko-
holizmom. Sistem zdravljenja vključuje
formalno delovno terapijo in skupinsko
terapijo. V resnici gre za zelo medicinsko
okolje, kjer se za nadzor in omejevanje še
vedno uporabljajo postelje z mrežami in
kamor celo prostovoljcem ni dovoljeno
priti. Švabova pripoveduje, kako so pre-
nehali uporabljati elektrokonvulzivno
374
SLOVENSKO SOCIALNO DELO: PRIMER NEPRIČAKOVANEGA RAZVOJA...
terapijo v osrednji bolnišnici, in o tem,
kako je v zamreženi postelji zaradi poža-
ra, ki naj bi ga povzročila, umrla pacien-
tka (ŠvAB-CoTič 1994: 318). Celo ta tra-
gičen dogodek ni pripeljal do resničnih
sprememb pri vodenju bolnišnice in us-
meritvah njenega osebja.
BEGUNCI
Slovenija ni imela beguncev do vojne
med Hrvaško in Jugoslavijo leta 1991. Na
višku te vojne je bilo v Sloveniji 75.000
beguncev, večinoma v Ljubljani. Danes,
leta 1995, jih je še 35.000. Večina hrva-
ških beguncev se je leta 1992 vrnila do-
mov, nadomestili pa so jih begunci iz Bo-
sne. Za prebivalstvo, kot ga ima Slovenija,
je 75.000 (ali tudi samo 35.000) dodatnih
ljudi brez stanovanj, brez dela in dohodka
velik socialen problem.
Nekateri begunci so prišli živet k so-
rodnikom, ki so tako v nekaj tednih
postali revni, saj so morali še tisto malo,
kar so imeli, deliti s prišleki. Večino be-
guncev so naselili v izpraznjene voja-
šnice. Slovenska vlada je trdila, da med-
narodni pravni predpisi predvidevajo, da
begunci izgubijo ta status, če so razpršeni
in če dobijo delo. Sicer pa dela ni dovolj
niti za slovensko prebivalstvo.
Dogajale so se mnoge osebne trage-
dije, ki so jih zaostrovali pogoji življenja v
vojašnicah in vsiljeno pomanjkanje aktiv-
nosti. Kaže, da slovenska vlada kljub
uradni solidarnosti do težkega položaja
beguncev ni imela niti pravih načrtov niti
potrebnih sredstev, da bi se lotila reševa-
nja situacije. Pravzaprav je bilo prepušče-
no posameznim socialnim delavcem, da
naredijo kaj produktivnega za rešitev so-
cialnih in osebnih problemov.
Revščina, nezaposlenost, zanemar-
janje in zloraba otrok ter težave pri
učenju so veljali za nezaželene okoliščine
in ne za socialne probleme, kljub temu da
obstajajo ustanove za zanemarjene otroke
in za otroke in odrasle s težavami pri
učenju.
SOCIALNO DELO
Nasprotno od večine drugih komunis-
tičnih držav je socialno delo v Jugoslaviji
obstajalo (tako kot tudi na Češkoslova-
škem in v Romuniji). Nekaj posebnega pa
je bilo to, da so se socialni delavci uspos-
abljali v okviru univerze, kar kaže na višji
status tega poklica poklica v Jugoslaviji
kot v drugih komunističnih državah. Štiri-
letni dodiplomski študij obsega večinoma
teoretske predmete in malo praktičnega
dela. Slednje se je večinoma izvajalo kot
prostovoljno delo v kakšni organizaciji ali
kot akcijsko raziskovalni projekt pod
vodstvom predavatelja.
V zadnjem času se v učni proces
uvajajo bolj interaktivne metode pouče-
vanja, deloma po zgledu programov soci-
alnega dela, ki so jih predavatelji obiskali
v zahodnoevropskih državah, in zaradi
sodelovanja zahodnoevropskih učiteljev
socialnega dela v Sloveniji.
Socialno delo je veljalo za poklic, ki
v okviru države skrbi za varnost ranljivih
ljudi. Prevladovalo je stališče, da ranlji-
vost ljudi ustvarjajo osebni dejavniki
(telesna prizadetost, alkoholizem), ki niso
v povezavi z družbenimi odnosi in
družbenimi strukturami.
Razmeroma malo socialnih delavcev
je bilo zaposlenih v omenjenih psihia-
tričnih ustanovah. Tako je bilo npr. leta
1992 v slovenskih psihiatričnih bolnišni-
cah zaposlenih le 23 socialnih delavcev,
zato pa 105 psihiatrov in 72 delovnih
terapevtov (Švab-Cotič 1994).
Večina slovenskih socialnih delav-
cev dela na centrih za socialno delo, ki iz-
vajajo usluge za odrasle, otroke, mladino,
posameznike in družine na določenem
območju. V centrih so zaposleni tudi psi-
hologi, ki imajo enake zadolžitve kot so-
cialni delavci.
Delo s posameznikom s težiščem na
dodeljevanju pomoči in svetovanju je bila
prevladujoča metoda dela. Zunanjemu
opazovalcu je težko ugotoviti, kakšno in
kako intenzivno je bilo svetovanje; Slo-
venci sami so imeli o tem nasprotujoča si
mnenja. Eno izmed njih je bilo, da se sve-
tovanje dejansko sploh ne izvaja, ker
375
SHULAMIT RAMON
delavci zanj niso usposobljeni in ker ga
država ne spodbuja. Po mnenju nekoga
drugega v centru zaposleni psihologi
izvajajo psihodinamično svetovanje, ki te-
melji na znanju, pridobljenem med študi-
jem in iz knjig, ter na obiskih majhnega
števila seminarjev in mednarodnih konfe-
renc v preteklosti. V praksi ponekod pre-
udarno uporabljajo svetovanje in metode
družinske terapije (Grgič 1994), vendar
je težko oceniti, v kakšnem obsegu.
Skupinsko in skupnostno delo je
prišlo v ospredje v sedemdesetih in
osemdesetih letih. Nekateri socialni de-
lavci jih še vedno uporabljajo kot dopol-
nilne metode dela, čeprav dajejo posa-
mezni socialni delavci in psihologi pred-
nost drugim metodam (Rapoša Tajnšek
1994). Te metode se pogosteje uporabl-
jajo pri delu z mladimi ljudmi (Leskošek
1994) v dnevnem in domskem varstvu.
KONCEPTUALNI OKVIRI IN PODLAGA
Opazen je vpliv psihodinamičnega razmi-
šljanja in odsotnost behaviorističnega ali
v naloge usmerjenega itask-oriented) so-
cialnega dela (Grgič 1994; Flaker 1993;
Lešnik 1994). Kaže, da je to dajanje pred-
nosti povezano s številnimi dejavniki:
•	osvobajajoče sporočilo psihoana-
lize;
•	povečan poudarek na posamez-
niku, na pravici posameznika do sreče v
postkomunističnem obdobju;
•	priviligiran položaj psihoanalize v
Evropi, razen v Veliki Britaniji;
•	dajanje prednosti nepragmatič-
nim pristopom v primerjavi s pragma-
tičnimi med intelektualnimi elitami
Vzhodne Evrope in tudi v tradiciji sloven-
skega socialnega dela;
•	dajanje prednosti kreativnemu, na
zunaj manj discipliniranemu delu social-
nega delavca ali psihoterapevta;
•	v Sloveniji še ni pritiskov za ce-
novno bolj učinkovite ter za poslovno
ugotovljive razultate, kar tako ceni britan-
ska vlada.
Zanimanje za skupinsko in skup-
nostno delo se povezuje z vplivi, ki so jih
imeli:
•	poskusi uvajanja dejanskega samo-
upravljanja, ki so spremljali bolj retorično
usmerjeno samoupravljanje v sedemde-
setih letih;
•	osvobajajoče leto 1968 v Evropi,
ki je pripeljalo do novih družbenih
gibanj, evrokomunizma v sosednji Italiji,
razvoja strukturalizma v francoskem
marksizmu, pojava žensk in mladih ljudi
kot družbenih akterjev in skupin.
V	ta dogajanja je bila vključena tudi
jugoslovanska intelektualna elita. Poleti
1968 je priredila mednarodno konferen-
co o teh vprašanjih poletna šola revije
Praksis na Korčuli. Vpliv nekonformis-
tične marksistične filozofije na socialno
delo v Sloveniji se kaže s prisotnostjo
Castella in Guattarija (1982) v Tempuso-
vem programu študija duševnega zdravja
v skupnosti. Oba sta obširno in kritično
pisala o vzponu birokracije v socialnem
varstvu in duševnem zdravju. Guattari, ki
je umrl leta 1993, je pisal o pomembnosti
psihoanalitično vodenih, vendar struk-
turno ozaveščenih delovnih skupin na
področju duševnega zdravja. Kot psiho-
analitik je imel inovativno prakso v bli-
žini Pariza. Drugi vpliv te marksistične
tradicije je bila podpora humanističnim
pristopom pri študiju posmeznikov in
družbe (Marcuse 1971).
Poudarek na skupinskem delu izhaja
tudi iz tradicije socialne pedagogike, ki je
ustvarila temelje za socialno delo v zahod-
noevropskih državah, kot so Nemčija,
Francija, Italija in Nizozemska (Lorenz
1993). Socialna pedagogika lahko spod-
buja družbeno prilagodljivost, lahko pa
tudi avtonomnost in kritičen odnos do
sebe in svojega socialnega konteksta.
V	obdobju komunizma so mladi par-
tijski aktivisti prevzeli socialno pedago-
giko v zvezi z rabo prostega časa. Veliko
otrok in mladih je bilo včlanjenih v mla-
dinska gibanja partije, ki so te dejavnosti
izvajale. Njihove dejavnosti niso bile avto-
nomne in niso spodbujale kritičnih sta-
lišč, pogosto pa so bile prijetne in soci-
alno koristne; zagotavljale so socialno in-
tegracijo otrok v obstoječ družbeni
sistem. Na šolah socialne pedagogike v
okviru univerz v Vzhodni Evropi torej
376
SLOVENSKO SOCIALNO DELO: PRIMER NEPRIČAKOVANEGA RAZVOJA...
niso poučevali socialnega dela in njihovi
diplomanti niso izvajali socialnega dela,
kot ga poznamo v kateri od imenovanih
zahodnoevropskih držav.
Pedagogika, ki temelji na samostoj-
nosti in kritičnem odnosu do družbe, je
blizu Freirovemu (1972) pojmovanju os-
vobajanja skozi izobrazbo, pa tudi izpel-
javi MuUenderja in Warda. Zanimanje za
to verzijo socialne pedagogike je začelo v
vzhodnoevropskih državah naraščati po
padcu prejšnjih režimov. To je deloma
reakcija na konformnost pod komuniz-
mom, deloma pa posledica kulturne so-
rodnosti z zahodnim delom celinske
Evrope. Kot se izraža v slovenskem izo-
braževanju in usposabljanju za socialno
delo, je ta interes bolj prepleten s social-
nimi akcijami, akcijskimi raziskavami in
različico sistemske teorije kot pa s social-
nim delom s posamezniki (casework) in
v naloge usmerjenim socialnim delom
(task-orientated social work).
Zaznaven je povečan interes za si-
stemsko teorijo (Dragoš 1994; Stmtih
1994), toda njen izvor je nejasen, upošte-
vajoč shematično naravo teorije, odsot-
not razmejitev in opiranje na druge pri-
stope pri povezovanju s prakso. Morda je
v iskanju (vse)obsegajoče, a vendar fleksi-
bilne paradigme privlačna prav neopre-
deljiva celovitost te teorije. Zanimanje za
feministični pristop v socialnem delu (Za-
viRšEK 1994) izhaja iz spoznanja, da so
imele ženske kljub formalni enakoprav-
nosti nižji družbeni status kot moški tako
v komunističnih kot v kapitalističnih
družbah. Feminizem je skupno gibanje, ki
lahko združi ženske z Vzhoda in Zahoda.
Najnovejši razvoj, ki se pojavlja v
izobraževanju za socialno delo v Sloveniji,
je t. i. pristop valorizacije socialne vloge
(Social Role Valoñsation - SRV;^ Wolfen-
berger 1983; Ramon 1991). Skupaj z bri-
tanskimi kolegi, ki so sodelovali v Tem-
pusovem programu študija duševnega
zdravja v skupnosti, sem odgovorna za
njegovo vpeljavo v Sloveniji, saj je vred-
nostna in konceptualna osnova za delo z
duševnimi bolniki. Pozitiven, čeprav kri-
tičen odziv je prišel od povezave med
valorizacijo družbene vloge in osvobaja-
jočo družbeno akcijo na eni strani in na
drugi protiinstitucionalističnimi strujami
pod vplivom Foucaulta, Castella in Guat-
tarija in različico »bosonogega psiho-
terapevta«, kot jo razlaga John Southgate;
to so razvili Slovenci sami (Flaker 1993).
Te povezave so zanimive tudi zato,
ker je valorizacija družbene vloge dejan-
sko usmerjena v naloge (task-centered) in
nanjo vpliva behaviorizem, nikakor ne
psihoanaliza. Morda je privlačnost v ko-
herentni kritiki družbenega in poklicne-
ga odnosa do prizadetih ljudi, ki jo prina-
ša. Valorizacija družbene vloge je osredo-
točena na spreminjanje osebnih in dru-
žbenih odnosov, a nič manj tudi na spre-
minjanje pogojev življenja in vedenja.
Donedavna so raziskave na po-
dročju socialnega dela bolj kot empirične
raziskave obsegale teoretske analize in
kritiko. Začetki empiričnega pristopa
vključujejo mešanico precej ozkega kvan-
titativnega merjenja in etnoloških metod
ter zelo malo česarkoli med obema meto-
dama (Mesec 1994).
RAZMERJE MED TEORIJO IN PRAKSO
Omenila sem že, da se usposabljanje za
socialno delo izvaja zlasti na univerzi. Štu-
denti porabijo približno četrtino svojega
študija za aktivno udeležbo v različnih
projektih. Tako ureditev imajo tudi v
Španiji in na Portugalskem. Praktičnega
pouka, kot ga poznamo pri nas, v
Sloveniji ni bilo in ga še vedno ni. Poskusi
Visoke šole za socialno delo, da bi po-
večali obseg prakse za študente, je naletel
na nasprotovanje kolegov z drugih fakul-
tet, ki jim ni po volji uporabna narava štu-
dija socialnega dela. Resno se razpravlja o
možnost umika iz univerze, čeprav ima
taka rešitev očitno nekaj velikih po-
manjkljivosti.
Slovence, ki so bili v Londonu, je
presenetila in osupnila stopnja pragma-
tizma anglosaksonskih sodelavcev; opazili
so ga tudi v organizacijah, kjer so bili na
^ Pri nas bolj znane kot normalizacija (op. ur.).
377
SHULAMIT RAMON
praksi. Večina jih je občudovala pozor-
nost, namenjeno podrobnostim in spo-
štovanju do strank, ki so ga opazili v
britanskih službah, pa tudi dostopnost
sredstev, javno toleranco in upoštevanje
rokov.
Pri britanskih socialnih delavcih, ki
so jih srečali, in v pisanju popularnih re-
vij za socialno delo pa jih je zmedlo po-
manjkanje zanimanja za teoretično in kri-
tično mišljenje. Radi so bili v knjižnicah
in knjigarnah in uživali so v trdih teoret-
skih debatah. Ker so bili bolj podkovani v
teoretičnih vprašanjih duševnega zdravja
kot sicer zelo inteligentni britanski mag-
istrski študenti, so bili tudi bolj spretni v
intelektualnih diskusijah.
Morda življenje pod režimom, kjer
se ne dogaja veliko in ljudje pogosto ne
verjamejo v uradne verzije in kjer je
dostop do tuje literature težaven, pripelje
do večjega zanimanja za teorijo in do
manjše pripravljenosti, sprejeti pragma-
tizem kot vrednostno nevtralen.
Spremenjen družbeni kontekst je
prinesel s sabo nove probleme in nove
možnosti, kot pokažeta primera, opisana
spodaj.
DELO Z BEGUNCI
Po prihodu prvega vala beguncev iz
Hrvaške je začela skupina socialnih de-
lavcev iz Ljubljane na prostovoljni osnovi
redno obiskovati taborišča, kjer so be-
gunci živeli. Poslušali so jih in se z njimi
pogovarjali. V času med obiski so posku-
šali dobiti sredstva od slovenske vlade.
Tretji steber njihove dejavnosti, ki se je
počasi razvijala, je bil poskus, da bi
usposobili begunce za samopomoč. Ta
dejavnost je obsegala ustanovitev lastnih
šol, medsebojno poučevanje v veščinah,
ki so jih posamezniki obvladali, izdelavo
ročnih izdelkov in njihovo prodajo; izo-
braževalno delo pa je bilo osredotočeno
na zgodovino in jezik njihove dežele
(Fiaker 1995).
Glede na velikansko število begun-
cev, ki so prišli v zelo kratkem času, so ti
»obiski« — s soglasjem direktorjev centrov
za socialno delo, kjer so bili zaposleni —
postali (neplačano) delo za najmanj dve
socialni delavki. Delo je potem prešlo v
fazo, ko so našli možnost financiranja iz-
ven Slovenije. V tem času je morala vodja
skupine pustiti delo v centru za socialno
delo, kjer je bila redno zaposlena, in najti
zase drug način finaciranja. V tem času so
kot prostovoljci z begunci delali tudi že
njena mama (upokojenka), njen sin (štu-
dent) in njen brat (predavatelj socialnega
dela), pa tudi veliko študentov socialnega
dela.
Posrečilo se ji je pridobiti sredstva
od Evropske Unije in od Sorosove funda-
cije ter povezati delo svoje organizacije z
drugimi, neslovenskimi agencijami, ki so
delale na tem področju. Iz socialne de-
lavke je postala izkušena organizatorica,
vešča v pridobivanju sredstev, pogosto pa
je morala plačati visoko fizično in čust-
veno ceno za to spremembo.
Ko je postalo očitno, da se bosanski
begunci ne bodo mogli vrniti domov v
bližnji prihodnosti, je postala ena po-
membnejših dodatnih dejavnosti sveto-
vanje v zvezi s poklicnimi perspektivami
in preselitvijo v države, ki so jih bile
pripravljene sprejeti (Nemčija, Kanada).
Hkrati je bilo pomembno vzdrževati
moralo čakajoče begunske populacije in
jim pomagati pri pripravah za življenje v
novi državi. Pomagati je bilo treba tudi
beguncem, ki so ostali v begunskih ta-
boriščih, ker niso mogli ali niso hoteli ni-
kamor drugam.
Iz tega primera je razvidno, da so
številni socialni delavci in študenti social-
nega dela, ki so delali kot prostovoljci, pa
tudi peščica socialnih delavcev, ki so ves
čas delali samo z begunci, pokazali
sposobnost ustvarjalnega reagiranja na
katastrofo. S svojimi profesionalnimi
vrednotami, znanjem in izkušenostjo so
usposobili druge, da so se jim pridružili,
kar vse je pripeljalo do opolnomočenja
(empowermenf) beguncev. Čeprav sta
obe glavni vodji tega projekta študirali na
Študijskem centru za begunsko prob-
lematiko v Oxfordu, pa ni nastal koheren-
ten konceptualni okvir.
378
SLOVENSKO SOCIALNO DELO: PRIMER NEPRIČAKOVANEGA RAZVOJA...
TEMPUSOV PROGRAM
DUŠEVNO ZDRAVJE V SKUPNOSTI
Ta program je bil osredotočen na vzpo-
stavitev podiplomskega, interdisciplinar-
nega visokošolskega in magistrskega štu-
dija duševnega zdravja v skupnosti. Vse-
bina programa je bila dogovorjena s tu-
jimi partnerji, ki so aktivno sodelovali pri
poučevanju. Ena glavnih sestavin pro-
grama je bilo tudi šestmesečno usposab-
ljanje v tujini, v bazah posameznih tujih
partnerjev. Med cilji programa je bila tudi
ustanovitev knjižnice z literaturo s po-
dročja duševnega zdravja v okviru Visoke
šole za socialno delo in uporaba pri-
dobljenega znanja in njegovo razširjanje
med obstoječe službe v Sloveniji.
Dosežki ob koncu triletnega progra-
ma so prekosili te precej zahtevno zastav-
ljene cilje (Brandon, Flaker 1995; Flaker,
Leskošek 1994). Udeleženci programa so
organizirali več projektov, med drugim
naslednje:
•	sistem zagovorništva in družabni
klub za uporabnike služb,
•	stanovanjsko skupino,
•	vzpostavitev upravljanja skrbi, ki
dela tudi s skrbniki,
•	projekt za integracijo otrok z uč-
nimi težavami v navadne šole,
•	projekt ustanovitve doma za od-
rasle z učnimi težavami z aktivno ude-
ležbo njihovih staršev,
•	delo z ljudmi z aidsom in seropo-
zitivnimi osebami,
•	svetovalno službo za ženske,
•	delovni projekt za bivše paciente,
•	svetovalno službo za družine in
posameznike,
•	mladinski kulturni center in sve-
tovalno službo za mlade,
•	strokovni časopis s povzetki v an-
gleščini, prevoda dveh knjižic iz angle-
ščine v slovenščino, vrsta predstavitev
programa na britanskih konferencah in
objavljanje člankov o programu,
•	antropološko raziskavo o ženskah
v psihiatrični bolnišnici.
V okviru programa študija dušev-
nega zdravja v skupnosti sta v Oxfordu
študirali tudi obe vodji dela z begunci in
njuni dosežki deloma odražajo koristnost
Tempusovega programa. Težišče progra-
ma je bilo pravzaprav bolj na spodbuja-
nju duševnega zdravja in ne toliko na
omejevanju zgolj na področje duševne
bolezni.
Pri evaluaciji projekta septembra
1994 so trije direktorji centrov za social-
no delo, kjer so zaposleni nekateri udele-
ženci Tempusovega programa, potrdili
zelo pozitiven vpliv izobraževanja na nji-
hovo delo in na centre. Ta občutek se je
mešal s strahom, da bodo centri te de-
lavce izgubili, ker se bodo morda raje
zaposlili v nevladnih organizacijah. Meni-
li so namreč, da jim centri ne bodo mogli
dajati dovolj inovativnih možnosti za
delo. Videti je tudi, da se teh delavcev ne
angažira tako, da bi vpeljevali spre-
membe v posameznih delih sistema, ra-
zen tem, kjer delujejo. Programu se po-
vsem očitno ni posrečilo spremeniti psi-
hiatričnega sistema od znotraj (Brandon,
Flaker 1995). Uprava ljubljanskih psi-
hiatričnih služb je bila sicer formalni
partner Tempusovega programa. Eden od
mentorjev programa je bil tudi izkušen
psihiater in tudi ena od študentk je bila
psihiatrinja. Preusmerila se je k delu na
področju duševnega zdravja v skupnosti
in sedaj sodeluje pri vodenju programa
skrbi izven bolnišnice. Njene poskuse, da
bi vpeljala elemente socialne in psi-
hološke skrbi v bolnišnico, so direktor in
drugi psihiatri zavrnili kot »neralistične«.
Tudi na kliniki, kjer dela mentor, se ni nič
spremenilo. Slovenski psihiatri so zavrnili
tudi italijansko psihiatrično reformo (Ba-
saglia 1986; Ramon 1990), ki so jo v Slo-
veniji predstavili italijanski in slovensko-
italijanski psihiatri.
To stanje je mogoče pojasniti kot
posledico dejstva, da psihiatri projekta
niso vzeli za svojega. Odpor do možnosti,
da bi se kaj naučili od italijanskih kole-
gov, je morda povezan z obrambno reak-
cijo Slovencev, ki bi lahko veliko izgubili,
če bi šli po italijanski poti. K temu je
treba še dodati, da slovensko Ministrstvo
za zdravje ni pokazalo nobenega zani-
manja za program, drugače kakor Ministr-
stvo za delo, družino in socialne zadeve.
379
SHULAMIT RAMON
Pojmovni okvir, na katerega se opira
program študija duševnega zdravja v sku-
pnosti, je na prvi pogled mešanica čud-
nih združb:
•	sociološkega prispevka šole devi-
antnosti ter francoskih »revizionističnih«
marksističnih in strukturalističnih pris-
topov,
•	valorizacije socialne družbene vlo-
ge (normalizacije), ki se je osredotočila
na spreminjanje institucionalnih uredi-
tev, na povečanje samospoštovanja in
zaupanja v lastne sposobnostih pri pri-
zadetih ljudeh, na socialno integracijo in
na zagovorništvo,
•	nekonformistične psihoanalitične
tradicije, ki je vključevala tudi feminis-
tični psihoanalitični pristop,
•	moralno angažirane antropolo-
gije,
•	akcijskega raziskovanja,
•	psihosocialnega razumevanja du-
ševnih bolnikov in načina dela z njimi in
njihovimi družinami.
SKLEP
V Sloveniji je od leta 1991 prišlo do
občutnih družbenih sprememb. Spre-
membe so se dogajale tudi na področju
socialnih služb in izobraževanja za so-
cialno delo, vendar v precej manjšem ob-
segu.
Inovativna projekta, ki sem ju opi-
sala, ne odražata nujno stanja v socialnih
službah nasploh, kjer so zaradi brezbriž-
nosti, birokracije in pomanjkanja sred-
stev storitve podstandardne in ne ustre-
zajo potrebam in željam ljudi, še zlasti pa
ne stresom življenja v spreminjajoči se
družbi.
Po drugi strani pa so številni sloven-
ski socialni delavci pokazali sposobnost
ustvarjalnega odziva na prevrate, ki so jih
povzročile politične, gospodarske in kul-
turne spremembe, s katerimi se soočajo.
To temelji na trdni zavezanosti univerzal-
nim vrednotam socialnega dela, odraža
pa tudi sposobnost, da izkoristijo nove
možnosti, ki jih ponuja spreminjajoča se
družba. Slednje je bilo zlasti očitno v
okviru Tempusovega programa.
Čeprav je uradni sistem socialnih
služb dovolj fleksibilen, da omogoča po-
sameznim socialnim delavcem iniciativ-
nost, pa se sam ni mogel reformirati.
Tako tvega, da se bodo bolj inovativni de-
lavci raje zaposlili v nevladnih organizaci-
jah, razen če si bodo vodje služb zavestno
prizadevali, da jih vključijo v bolj teme-
ljite spremembe.
Ker Ministrstvo za delo, družino in
socialne zadeve financira in podpira ve-
čino novih projektov, je zelo verjetno, da
bo podprlo tudi temeljitejše spremembe
pri načinu vodenja centrov, vendar ni
pričakovati, da bo s tako reformo tudi
samo začelo.
Doslej so nove ideje v slovensko so-
cialno delo pogosto vpeljali učitelji so-
cialnega dela. Čeprav v Sloveniji niso zelo
cenjeni, pa imajo uglednejši socialni sta-
tus kot njihovi britanski kolegi, morda
zaradi spoštovanja do njihovega teoret-
skega razmišljanja, ki sem ga omenila v
prispevku. Močno društvo socialnih de-
lavcev in vodstvo iz lastnih vrst lahko
omogoči slovenskemu socialnemu delu,
da se bo razvijalo naprej. Razmerje med
teorijo in prakso pa ostaja področje, ki bo
zahtevalo veliko sistematičnega urejanja v
prihodnosti; na ta način bo lahko nastal
skladen, vsestranski okvir socialnega
dela.
Slovenci so doslej kar dobro izrabili
možnost sodelovanja z zahodnoevrop-
skimi in ameriškimi kolegi. Sami so lahko
odločili, kaj bodo sprejeli in izvajali in kaj
raje izločUi.
Neuspeh pri spodbujanju reforme
psihiatričnega sistema je pokazatelj meja
moči. Dve nepričakovani lastovki — delo
z begunci in Tempusov projekt študija
duševnega zdravja v skupnosti — nista do-
volj, da bi lahko naznanili novo obdobje v
slovenskem socialnem delu. Ker pa od-
ražata sposobnost slovenskih socialnih
delavcev in učiteljev socialnega dela, da
razvijajo nove načine razumevanja in od-
zivanja na nepričakovane situacije, da na
novo ustvarjajo priložnosti in zavezništva,
da bistro uporabljajo zahodno znanje, sta
dobro znamenje za slovensko socialno
delo.
380
SLOVENSKO SOCIALNO DELO: PRIMER NEPRIČAKOVANEGA RAZVOJA...
Literatura
F.	Basaglia (ur.) (1968), L'istituzione negata. Milano: Einuadi
D. Brandon, V. Flaker (1995), Slovene mental health services. V: S. Baldwin, P. Barker (ur.), In-
ternational Handbook of Community Care. London: Routhledge. (Zgodnejša verzija tega
prispevka je bila predstavljena na konferenci International Mental Health Nursing,
Manchaster, september 1993, ki jo je organiziral iVwrsmg Times)
R. Castel, F. Castel, A. Lowell (1982), The Psychiatric Society. New York: Columbia University
Press
B. Deacon (1992), East European Welfare: past, present and future in a comparative context. V:
В. Deacon (ur.), The New Eastern Europe. London: Sage (1-30)
B. Einhorn (1993), Cindarella Goes to Market. London: Verso
S. Dragoš (1994), Socialno delo - sistemski vidik. Socialno delo 33:239-48
G.	Flaker (1995), Community Work and Empowerment — the case of refugees. V: P. Parsloe
(ur.), Participation and Empowerment in Social Work. Moskva: The Soros Foundation (v
pripravi)
V. Flaker, V. Leskošek (1994), The impact of a Tempus community mental health training pro-
gramme on Slovenian Mental Health Social Work. ATSWE-CCETSW, London School of
Economics, 5 July
V. Flaker (1993), Socialno delo in duševno zdravje. Socialno delo 32, 5-6: 29-40 (angleški
prevod je na voljo pri avtorju)
P. Freire (1972), The Pedagogy of the Oppressed. London: Lawrence and Wishart.
D. Grgič (1994), The Art of Giving (Umetnost dajanja). Prispevek za konferenco Family Work,
Budimpešta, 22. Avgust
B. Kezdi (1989), Negation and Suicide. V: L Manchnu, B. Kolozsi (ur.), The Complex Analysis of
Deviant Behaviour in Hungary. Project no. 4, Research Review, 1: 61-9
B. Lešnik (1994), Klinika la Borde — nekateri koncepti, dejavnosti, načela: poskus umestitve. So-
cialno delo 33, 5
W. Lorenz (1993), Social Work in a Changing Europe. London: Routhledge
H.	Marcuse (1971), One Dimensional Man. San Francisco: Sage
B. Mesec (1994), Evaluacija prostovoljnega dela. Socialno delo 33,4
L. MiLčiNSKi (1991), Demografska in diagnostična struktura pacientov, ki so bili prvič obrav-
navani na UKP v Ljubljani. Ljubljana, 1989
A.	MuLLENDER, D. WARD (1991), Self-EHrected Groupwork. London: Whiting and Birch
S. Ramon (1990) (ur.). Psychiatry in Transition: British and Italian Experiences. London: Pluto
Press
— (1991) (ur.). Beyond Community Care: Normalisation and Integration Work. London:
MIND/Macmillan
P. Rapoša Tajnšek (1993), Skupnostno socialno delo in skupnostna usmeritev v praksi social-
nega dela v Sloveniji. Socialno delo 32, 5-6
V. Rus (1992), Conditions and restrictions for privatization of social services. V: I. Svetlik (ur.),
Social Policy in Slovenia: Between Tradition and Innovation. Aldershot: Gower
(125-40).
B.	Stritih (1993), Iskanje novih možnosti pri reševanju kompleksnih in osebnih socialnih prob-
lemov. Socialno delo 32, 5-6
L Svetuk (1992), Slovenia — A portrait of a new European country. V: I. Sveüik (ur.). Social Pol-
icy in Slovenia. Aldershot: Avebury (1-14)
V. Švab-Cotič (1994), The Continuing Care Client. International Journal of Social Psychiatry
40,4:313-20
381
SHULAMIT RAMON
M. VovK (1993), The Care of the Aged in Slovenia. Ljubljana, Gerontological Association of
Slovenia
w. wolfensberger (1983), Soclal Rolc Valorisation: a proposed new term for the principal of
потшг\1&2л1оп. Mental Retardation, 21: 234-9
D. Zaviršek (1994), Psihiatrični oddelek med boleznijo in njeno kultno manifestacijo: študija
primera. Socialno delo 33, 4: 217-26
D. ZoRC (1994), Slovene youth in a period of transition from the socialist system to a modem
European era. Social Work in Europe 1, 3: 14-17
382