M REVIJA ZA TEHNIČNO IN ZNANSTVENO DEJAVNOST MLADINE daja Tehniška založba Slovenije, 61000 Ljubljana, Lepi pot 6 Ureja uredniški odbor: Ciril Dimnik, Vukadin Ivkovič, Dušan ralj, Jan Lokovšek, Drago Mehora, Tone Pavlovčič, Lojze Pr- inšek, Marjan Tomšič, Anka Vesel, Tončka Zupančič • Odgo- orni in tehnični urednik: Božidar Grabnar • TIM izhaja 10-krat etno. Celoletna naročnina 70,00 din, posamezna številka 7,00 din Revijo naročajte na naslov: TIM, Ljubljana, Lepi pot 6, ip. 541/X • Tekoči račun: 50 101-603-50-480 • Tisk tiskarna očevski tisk, Kočevje • Revijo sofinancirajo Raziskovalna kupnost, Kulturna skupnost, Izobraževalna skupnost in Skup- ost za zaposlovanje Slovenije. poštnina plačana v gotovini cena 7,00 di XVIII. letnik Februar 1980 timova igračka SLONČEK Za izdelavo te simpatične igračke potrebu¬ jete pliš, klobučevino, gumbe za oči, vato ali drobno nastrižene koščke penaste gume. Delovni postopek Najprej prerišite posamezne dele na ustre¬ zen material. Telo in glava slončka ter zu¬ nanja stran ušes so iz belega pliša, stopala, rep in notranja stran ušes pa iz rdeče klobu¬ čevine. Najprej boste k telesu prišili notra¬ nja dela nog, tako da bo dobil slonček štiri noge (na risbi je ta del označen črtkano). Nato sešijete cel trup, pri čemer ne smete pozabiti na odprtino, skozi katero boste trup nagačili. Zdaj pride na vrsto glava, s katero ravnate enako. Čelo pričnete šivati od pike, ki je označena tudi na stranskem delu. Ko ste nagačili tudi glavo in zašili odprtino, sešijete posamezne dele skupaj in prišijete še rep in gumba za oči. tlM 6 • 79/80 241 TIM 6 Februar 1980 18. letnik TIM — REVIJA ZA TEHNIČNO IN ZNANSTVENO DEJAVNOST MLADINE • Izdaja Tehniška založ¬ ba Slovenije, 61000 Ljubljana, Lepi pot 6 • Ureja uradniški odbor: Ciril Dimnik, Vukadin Ivkovič, Dušan Kralj, Jan Lokovšek, Drago Mehora, Tone Pavlovčič, Lojze Prvinšek, Marjan Tomšič, Anka Vesel, Tončka Zupančič • Odgovorni In tehnični urednik: Božidar Grabnar • TIM izhaja 10-krat letno. Celoletna naročnina 70,00 din, posamezna številka 7,00 din • Revijo naročajte na naslov: TIM, Ljubljana, Lepi pot 6, pp 541 -X • Tekoči račun: 50101-503-50-480 e Tisk tiskarna Kočev¬ ski tisk, Kočevje • Revijo sofinancirajo Razisko¬ valna skupnost, Kulturna skupnost, Izobraževal¬ na skupnost in Skupnost za zaposlovanje Slove¬ nije. SLIKA NA NASLOVNI STRANI Zmaj na startu. Posnetek je z lanskega sreča¬ nja mladih tehnikov v Domžalah. KAZALO TIMOVA POŠTA 241 Odgovori 241 PRVI KORAKI Košara za smeti 244 Škatla okrašena z vžigalicami 246 Lastovka — jadralno, letalo 249 MODELARSTVO Albatros 251 Protiletalska raketa Neva-M 260 DALJINSKO VODENJE Oddajnik za daljinsko vodenje TIM XIX (II) 263 ELEKTROTEHNIKA Dve napravici za avto 268 Scratch rumble Hiter 270 Zvočne kretnice ali filtri 273 FOTOGRAFIJA Fotoaparat velikega formata 278 BRANJE Letalo na sončni pogon 282 TIMOVI OGLASI ' 284 UGANKE 278 timova pošta Tokrat se je nagrmadilo tako veliko pisem z vprašanji za našega strokovnjaka, da sem se odločil, da jih v celoti objavim v tej šte¬ vilki. S tem bomo pomagali tistim, ki so morali zastati sredi dela, ker jim -niso bile jasne nekatere podrobnosti v zvezi z načrti. Vsem ostalim z manj nujnimi vprašanji bom poskušal postopoma odgovoriti po pošti, pa tudi v prihodnjih številkah. 1. Emil Kastelec iz Ljubljane se je lotil gradnje RC oddajnika iz 5. št. Tima 72/73 in spregledal vrednosti elementov. Le-te so podane v tabeli in ne v shemi. Za vsak primer ponovimo vrednosti za P1 in P2; 5 KQ Lin in 100 KQ Lin. 2. Branko Komel iz Nove Gorice sprašuje za delovne napetosti kondenzatorjev za vez¬ ja TIM XV in TIM XVI. Izbira je sledeča. Delovna napetost naj bo čim manjša zato, da bodo elementi tudi po fizični velikosti majhni, toda ne sme biti manjša od napa¬ jalne napetosti vezja. Za sprejemnik vza¬ memo 6 V (ali več) in za oddajnik 12 V (ali več). Seveda sta koder in VF modul v oddajniku napajana iz istega vira. 3. Darko Rebec iz Idrije ima v mislih robo¬ ta. Zanj bi potreboval kar 15—20 kanalno napravo. Timov se ne da povečati na tak način, da bi periodo vlaka impulzov pove¬ čali iz 20 na 50 msek in v oddajniku pri- gradili potrebno število preklopnih stopenj. V sprejemniku bi namesto enega vezja 4017 morali uporabiti dva in še nekaj »lo¬ gičnih vrat«. Najbolj preprost in amatersko dostopen obsežen spomin je kaseta! Le-ta se mnogo uporablja tudi v profesionalni teh¬ niki. 242 TIM 6 • 79/80 4. Borut Seničar bi rad priklopil elektromo¬ tor na RC sprejemnik TIM XVI DR. če je to pogonski elektromotor, priporočam zvezni regulator (TIM št. 9—10 isti letnik). Samovžigne naprave za eksplozijske motorč¬ ke so že naprodaj (v inozemstvu), samo¬ gradnje začetnikom ne priporočam zaradi zahtevnih mehanskih del (centrifugalna sklopka!). Na priključke (izhode) RC spre¬ jemnika lahko poleg servomehanizmov pri¬ ključite še zvezni regulator, vezje za vklop, nikakor pa ne drugih porabnikov direktno. 5. Janez Medvešček iz Gornje vasi se za¬ nima za galvanizacijo tiskanega vezja. V ta namen se uporabljajo takoimenovani »brez- tokovni« postopki, ki niso tako preprosti. Kemikalije zanje proizvaja Kemična tovarna Podnart. 6. Miloš Majaron iz Ljubljane se zanima za predpise CB naprav. Objavljeni so v Ur. listu SFRJ, št. 33, stran 1519 junij 1978. Predpisi sicer ne omejujejo dometa pač pa izhodno moč oddajnika! 7. Emil Selan iz Savelj bi rad sam zgradil servomehanizem. Načrt v Timu je bil objav¬ ljen za servomehanizem Varioprop Micro servo 05, ki sam nima vgrajene elektronike, ima pa v ohišju prostor zanjo. 8. Aleš Lipnik iz Skal želi imeti podatke o RC oddajniku iz Tima št. 9—10 letnik 1979. Mere so 230 X '190 X55 mm. Napajan je z NiCd akumulatorčki 12 V. Krmilni mehani¬ zmi so kupljeni (Multiplex). 9. Darko Bregar iz Sevnega se je namenil kupiti RC avtomobil in bi rad imel nasvet. Tako svetovanje je zelo težko, predvsem pa nehvaležno, saj se je potrebno ozirati ne samo na kvaliteto ampak tudi zmogljivost žepa itd. Zato priporočam, da si ogleda cenike in kataloge proizvajalcev (Multiplex, Robbe, Graupner itd.). 10. Tudi Franju Velepiču, ml. svetujem ena¬ ko za nakup naprave za daljinsko vodenje. Število kanalov ni enoumno povsod. Graup- nerjevih 6 pomeni npr. le 3 servomehaniz- me, zato raje sprašujte po številu funkcij oziroma servomehanizmov. Doseg današnjih RC naprav je že vsaj 1 km, raje pa še več. Eksplozijski motorček na žarilno svečko potrebuje mešanico metilnega alkohola in ricinovega olja; navadno razmerje je 4:1, se pa lahko (malenkost) razlikuje od mo¬ torja do motorja. Tekmovalci dajejo manj ricinusa, dodajajo pa še nitrometan za do¬ seganje večjih moči (in krajšanje življenj¬ ske dobe motorja). 11. Francu Kolencu iz Ljubljane se je zatak¬ nilo pri gradnji električnega pastirja, kate¬ rega načrt je našel v reviji Radioamater (avtor V. Lebinac). Načrt po zamisli mora delovati, pač pa se vezje pokvari, če po pomoti naredimo stik ograje z zemljo. Ta¬ krat steče prevelik tok skozi bazo T2, ki ga uniči. Zato predlagam vezavo upora vred¬ nosti ca. 10 KQ med kolektorjem T1 in bazo T2 (prej je bila ta povezava direktna), ki bo ta tok omejeval na manj kot 1 mA. Vezje ne more delovati tudi zaradi slabih ali narobe obrnjenih diod D1 in D2 in še bi lahko naštevali. Transformator v tem vezju ni kritičen, lahko je celo mali izhodni starejših japonskih transistorskih sprejemnikov, če bi upora¬ bili zvočnega (220 V/8 V), potem bi bili im¬ pulzi večje napetosti, reda 200 V. Diodi D1 in D2 (BA 103), bi morali nadomestiti z boljšimi npr. BY 238. Vedno vežemo trans¬ formator tako, da je visokonapetostno na- vitje na strani diod. To v shemi ni ozna¬ čeno, je pa razumljivo samo po sebi. 12. Sandi Štrekelj iz Kopra je zgradil NF ojačevalnik (ZRS-NFK-1) in sprašuje, ali lah¬ ko namesto enega zvočnika (8 Q/5 W) na¬ mesti dva. Lahko bi vezal dva, in to v vzpo¬ redni vezavi, vendar bi moral paziti na pri¬ lagoditev tj. vsak od zvočnikov bi moral imeti impedanco 16S.J. V takem primeru vežemo potenciometer za izenačevanje glas¬ nosti kar med zvčnike. Naj bi imel upornost od 5 do 10 £2 (žični), vezati pa bi ga moral tako: drsnik na NF izhod, oba konca pa na vsak zvočnik enega. Nevšečnost take vezave je v tem, da ta potenciometer troši del moči, ki bi jo sicer dobila zvočnika! 13. Stanko Drago iz Cvišlerjev ugotavlja, da v načrtu ojačevalnika 2 x 20/40 W iz 7 do 10 št. Tima letnik 76/77 ni navedena moč uporov. Kadar moč ni navedena, pomeni, da ni kritična. Vzemite kar 1/4‘W upore, ki jih dobite brez težav. Vezje bi sicer lepo delo¬ valo tudi z 2 W upori, vendar bi jih zaradi fizične velikosti težje vgrajevali. Predojačevalnik potrebujete za gramofon z magnetno glavo, mikrofon (dinamični), pa za električno kitaro in še kaj. Mešalnik (TIM 77/78 št. 2) je kot nalašč v ta namen. Promet s kislinami je strožje nadzorovan, zato je najbrž ne bo mogoče kupiti kar tako. Pač pa ni nobenih težav, če jo kupi modelarski ali radioamaterski klub, šola itd. 14. Tone Debevc se misli lotiti starejšega analognega sistema TIM VII. Rad bi zgradil sam tudi servomehanizem. Samogradnja ser- vomehanizma je uspešna le, če imate na voljo dovolj dober material, predvsem pa miniaturni. V mislih ima elektromotorček, prenos in potenciometer; z elektroniko je še najmanj otepanja. Včasih so bile na¬ prodaj sestavljanke (kompleti), vendar pa so gotovi japonski servomehanizmi že ce¬ nejši od teh in pri tem vsem niso niti slabši. Srednja pot je bila nakup servo- mehanizma, ki nima elektronike in jo zgra¬ dite sami. Za analogni sistem je bil pri¬ meren edino Graupnerjev Micro Servo 05, medtem ko so za digitalnega tudi vsi ostali. 15. Robi Simčič iz Kanala si je omislil mo¬ del avtomobila in želi narediti daljinsko vo¬ denje sam. Sprašuje, kaj je bolje. To je v veliki meri odvisno od modelarjeve spret¬ nosti. Priporočam oddajnik TIM XIX in spre¬ jemnik TIM XVII, za katere bodo na voljo tudi že izdelane ploščice tiskanega vezja. 1 Samogradnjo servomehanizmov odsvetujem. Za model avtomobila je zaželeno, da je krmilni servomehanizem malo močnejši (S-7 od Futabe, Contest od Simpropa) itd., ser¬ vomehanizem za plin pa ni kritičen. Izdelava krmilnih mehanizmov kakor tudi ohišja je odlično opisal tovariš Klenovšek v pretekli številki. Za avtomobil ne potre¬ bujete vsega, le dve funkciji, in si zato lah¬ ko krmilne mehanizme tudi poenostavite. Res je, da lahko s slabim spajkalom uniči MOS integrirano vezje. Da' bi to preprečili, mora biti konica spajkala ozemljena bodisi prek varnostnega vtikača ali posebej tako, da kovinski del, ki nosi konico, ozemljimo sami s pomočjo dovolj dolge mehke žičke (da nas ne ovira pri delu). Domači spajkal¬ TIM 6 • 79/80 2 43 niki (Iskra) so dovolj dobri za amaterske namene. 16. Alojz Zavernik iz Maribora se namera¬ va lotiti Light Shovva. Načrt je v redu, le priključki triakov mu delajo težave, če po¬ gledamo na triak z vrha, si priključki sledijo od leve proti desni: G, A2, A1. Da ne bo pomote, A1 je spodnja elektroda (vezana na ničelni vodnik), G je krmilna (vezana na drs¬ nik potenciometra) in A2 vežemo na žarnico. Transformatorček ni kritičen, podobne ima tudi Mladi tehnik na Starem trgu. 17. E. Selanu, v Plevniku in vsem ostalim, ki se zanimate za izdelane ploščice tiska¬ nega vezja, naj povem, da smo naročila posredovali našemu sodelavcu. Ker se jih je že kar nekaj nabralo, pričakujte, da pri¬ dete kmalu na vrsto! 18. Danilo Leber iz Ptuja sprašuje za vred¬ nosti potenciometrov HI-FI ojačevalnika iz letošnje tretje številke Tima. Le-te so P1, P3 in P4 1 MQ, P2 je 50 KQ. Vrednost C7 je pomotoma označena 10 /aF, v resnici je 10 nF. Potenciometer (trimer) P5, vezan na točko A, je pomotoma označen z P3. Nje¬ gova vrednost je približno 100 KQ. Opra¬ vičujemo se zaradi netočne risbe, vendar upamo, da boste nebistvene napake lahko odpravili sami. 19. Tudi Andrej Koščak iz Gabrovčec se je zapletel s HI-FI ojačevalnikom, vendar s ti¬ stim iz 7 do 10 številke Tima letnik 76/77. Zelo se mu grejeta transistorja T8 in T7 in ojačevalnik ni deloval, dokler ni odstranil zaščite proti kratkemu stiku (T5, T6, R13, R14, R15 in R16). Poraba ojačevalnika je bila 0,5 do 0,7 A, napetost na izhodu približno 10 V. Na izhodu (skupna točka R20, R21 in C6) bi morali nameriti približno polovi- co(!) napajalne napetosti, to je 17,5 V pri 35 V napajanju. Ker je bila manj in ker je tekel prevelik tok, sklepam, da je nekaj na¬ robe v spodnji veji. Preverite aktivne ele¬ mente T8 in T10. Če sta oba transistorja v redu, je lahko tok prevelik zaradi napačnih vrednosti predvsem R11, R19. Seveda so možne še druge napake kot npr. mrzli loti na omenjenih elementih. Torej preverite spoje, pa tudi same vrednosti (R11, R19) naštetih sestavnih delov! 244 tim 6 • 79/80 prvi koraki Amand Papotnik KOŠARI ZA SMETI Pred vami je tehniška dokumentacija za izdelavo dveh dokaj enostavnih košar ozi¬ roma košev, ki jih lahko izdelate tudi z zelo preprostim delovnim orodjem. Preidimo k izdelavi: Košara za smeti »Kvader« 1. Izbira materiala: Za izdelavo stranic potrebujemo lesonit (luk¬ njan), smrekove letve (20 X 20 mm) in ok¬ rasne žebljičke (z veliko glavo). 2. Izbira orodja: a) preprosto obdelovalno orodje: mizarska žaga oziroma lisičji rep, kladivo; b) ročno električno orodje: ta izdelek (ozi¬ roma več enakih) Jahko izdelate s pomočjo električnega ročnega orodja (npr. KLIP-KLAP) s priključki: krožna žaga na delovni mizi DM 200 KLIP-KLAP, vibracijski brusilnik na DM 200 KLIP-KLAP. Vibracijski brusilnik potre¬ bujete za poravnavanje oziroma brušenje sestavnih delov. TIM 6 • 79/80 2 45 1 3. Napotki za delo: Stranice izdelate iz luknjanega lesonita, ki ga lahko dobite kot odrezke (odpadke), ki ostajajo pri izdelavi hrbtov kuhinjskih ele¬ mentov. Za dno pa uporabite lesonit (poln), opore pa so iz smrekovega lesa (poz. 2). K tej košari še sodi podloga (poz. 4), ki jo lahko izdelate iz smrekovih letvic, tako da štiri letvice sestavite (zbijete) v želeno obliko (glej sestavno risbo in fotografijo). Sestavljanje je enostavno, ker lahko upora¬ bimo kar postopek žebljanja in ker imamo že luknje 0 5 mm, samo izberemo ustrez¬ ne luknje in dele zabijemo ob opore z žeblji, ki imajo velike glave (okrasni žeblji). Prav tako tudi dno pribijemo na opore, pre¬ ostane nam še izdelava podloge, barvanje oziroma lakiranje košare. Košara za smeti »Trikotnik« 1. Izbira materiala: Za obdelavo te košare potrebujete smrekov les in karton. 2. Izbira orodja: a) Preprosto orodje: mizarska žaga oziroma lisičji rep, kladivo in škarje. b) Ročno električno orodje: ogrodje (trikot¬ no preploščeno) lahko izdelate tudi s po¬ močjo krožne žage kot priključka vrtalnika KLIP-KLAP na DM 200 KLIP-KLAP. Košaro pa moramo tako izrezati iz kartona z uporabo Škarij za papir. 3. Napotki za delo: Ta košara je nekoliko nevsakdanja, a menim, da bo lepo in koristno delovala v vaši sobi. Košara (poz. 3 in 2) je iz kartona. Oblogo košare izrežete s škarjami iz kartona, prav tako pa tudi dve stranici košare (poz. 2). Velikost stranic je potrebno prilagoditi veli¬ kosti. ki /jo boste dobili, ko boste zalepili oporo 1 in oporo 2 (poz. 1, 4) v trikotno 246 TIM 6 • 79/80 preploščitev. Stranici košare lahko še izbi¬ jete z luknjačem 0 5—8 mm luknjice (glej fotografijo). Stranice oblepite z oblogo (pa¬ zite na zavihke). Izdelava opore 1 in opore 2 je preprosta, pazite le, da bodo utori pri¬ lagojeni debelini lesa. Nosilni del košare lahko še opremite z letvicami (poz. 5), ki jih lahko enostavno pribijete v ustreznem zaporedju (glej fotografijo). želim vam, da bi košara služila svojemu namenu, eno pa lahko odnesete tudi v šolo in se z njo postavite! Marjan Stranščak ŠKATLA OKRAŠENA Z VŽIGALICAMI Pred teboj je zanimiv izdelek škatle okra¬ šene z vžigalicami. Kot sam veš, so vži¬ galice lahko sila nevarne v nepravih rokah in pri nepravilnem ravnanju z njimi. To¬ krat pa ti bodo koristile kot okras ali deko¬ racija škatle. Lahko bi jo podaril svoji ma¬ teri ali očetu, da si bosta v njej lahko shra¬ njevala drobne predmete, ki bi bili morda drugje v napoto, tebi pa bo v ponos in raz¬ vedrilo. 1. Izbira materiala Za delo boš potreboval komplet vžigalic (10 škatel), karton velikosti B 3 , oho ali uhu lepilo za lepljenje vžigalic in karbon lepilo za zlepljanje škatle iz kartona. 2. Izbira orodja Potrebujemo par novih britvic za rezanje vži¬ galic, škarje za papir ter pribor za zariso- vanje na material (svinčnik in trikotnik za merjenje). 3 . Izdelava škatle izdelek se sestoji iz dna in pokrova. Sama izdelava je razdeljena na več faz obdelave različnih materialov. Ogrodje škatle je kar¬ tonsko in bomo nanj prilepili vžigalice. Konč¬ na faza je dekoriranje. a) izdelava kartonske podlage Obris kartonske podlage enostavno prene¬ semo na karton (poziciji 1 in 2), saj je načrt risan v merilu 1:1. Na predvidenih delih ju upogni ter veži s papirnatim trakom. Ko si dno in pokrov škatle izdelal iz kartona, se loti priprave vžigalic. b) priprava vžigalic Pri pripravi boš potreboval že uporabljene — vse tiste, ki so enkrat že gorele, vendar niso dogorele do konca. Najbolje bo, če kupiš komplet vžigalic (10 vžigaličnih ška- TIM 6 • 79/80 247 tel). Pri pripravi bodi zelo pazljiv. Iz polne škatle si vzemi eno vžigalico, škatlo pa nato zapri do ene četrtine. Nato prižgi vžigalico ter z njo vse ostale v škatli. Pusti jih nekaj časa goreti, da se les očrni vsaj do četrtine vžigalice. Takrat jih pogasi ter očisti ogorke, ki so se nabrali na glavah vžigalic. Očiščene vžigalice so tako pripravljene za lepljenje. Opozorilo: vžigalice prižigaj na odprtem pro¬ storu ali pa pri odprtem oknu zaradi var¬ nosti pred požarom in neprijetnimi plini, c) lepljenje vžigalic Oblike likov si iz načrta prenesi na papir v določenih kosih. Sedaj se loti lepljenja 4 248 TIM 6 • 79/80 TIM 6 • 79/80 249 vžigalic tako, da jih zlagaš drugo zraven druge in vežeš z lepilom. Ko se lepilo strdi, boš z britvico odrezal odvečne dele vžigalic in tako dobil zopet osnovno obliko lika. Kam morajo biti obrnjeni očrnjeni deli vžigalic, je tudi razvidno iz skice. Nato odstrani pa¬ pir, ki je morda ostal na vžigalici, in ko imaš vse like izrezane, se lahko lotiš lep¬ ljenja likov na kartonsko škatlo. Sedaj do¬ daj na vogale škatle še vžigalice, tako da dobiš raven rob. Iz kartona izreži še noge in jih zapogni po predvidenih linijah ter prilepi na dno škatle. Ostale vžigalice še prilepi na kvadrat pokrova in lahko začneš izdelovati ročaj. Ta je tukaj rešen kot križem postavljene vžigalice, d) Za konec polakiraj vse vžigalice s pro¬ zornim nitro lakom, notranjost pa bo lepša, če jo boš oblepil s tkanino (žamet). Obilo potrpljenja in zabave ob delu. Bojan Rambaher LASTOVKA — JADRALNO LETALO Pri izdelavi našega jadralnega letala smo posebej pazili na to, da je čimbolj prepro¬ sto in da je zgrajeno iz lahko dostopnih materialov. Menimo, da smo oba zastavlje¬ na cilja dosegli. Model je sestavljen iz šti¬ rih delov, materiali, ki smo jih uporabili, pa so risalni papir, lepilo in pisarniške sponke. Sam model lahko pravzaprav izdelate iz debelejšega risalnega papirja ali pa iz trdne¬ ga kartona. Lahko pa seveda poskusite izde¬ lati jadralno letalo na oba načina. Uporab¬ ljen material lahko torej kupite v vsaki pa¬ pirnici, najverjetneje pa ga imate celo doma. Način sestavljanja Menimo, da boste dokaj samostojni in da boste pri sestavljanju jadralnega letala znali uporabljati predloženi načrt, Le-tega prenesi¬ te na trden karton in ga narišite v naravni velikosti. Model po izgotovitvi pobarvajte po lastnem preudarku in želji. Samo sestavljanje je kar se da enostavno in se začne pri krilu (del 4). Ko ste krilo izrezali, upognite in zalepite sprednje zaklopne robove (mesta upogiba so na načrtu označena s črnim trikotni¬ kom). Ko ste sprednje robove upognili in zalepili, upognite še »ušesa« na koncu kril. Pri izdelavi trupa najprej narahlo narežete srednjo razdelilno os, nato trup upognete in naredite še pripadajoče zavihke. K zad¬ njemu delu prilepite obe polovici višinskega krmila (dela 2 in 3), k zavihkom v središču jadralnega letala pa prilepite krili. Jadralno letalo samo še obtežite spredaj z dvema pisarniškima sponkama in pripravljeno je za vzlet. Letenje Pozorni moramo biti na to, da ima naše letalo dokaj majhno površino kril in torej znatno ploskovno obremenitev, tako da od njega ne moremo pričakovati letalnih ču¬ dežev. Kljub temu pa pri natančni izdelavi in pravilnem izvajanju poleta model leti prav dobro. Jadralno letalo morate spuščati v brezvetrju ali največ v rahlem vetru. Vre¬ menski pogoji se pokažejo pri samem spu¬ ščanju, saj model ni grajen za polete v vetru. Ob koncu poleta se mora letalo mehko spustiti na tla ali v travo. Če ni po¬ polnega brezvetrja, morate letalo vedno spuščati proti vetru. 250 TIM 6 • 79/80 TIM 6 • 79/80 251 modelarstvo Miloš Korenč ALBATROS Pri konstruiranju načrta sem posvetil več pozornosti risanju, da bi bil lahko načrt ra¬ zumljiv vsem, ki so že zgradili kakšen manj¬ ši letalski model. Načrt je dokaj kompli¬ ciran, zato sem poskušal z risanjem pona¬ zoriti vse tisto, česar z besedami ne morem. Model ni namenjen tekmovanjem, ima pa vseeno dobre letalne sposobnosti. Zelo sta¬ bilen je tudi v vetrovnem vremenu. Navodilo za izdelavo modela TRUP Najprej iz vezane plošče 5 mm izdelamo nos trupa (1), ki je v načrtu prikazan v dveh delih. Obloge nosu (2) naredimo iz vezane plošče 2 mm. Za pritrditev kril na trup od¬ režemo tri palčke 0 5 iz smrekovega lesa (3). Podložne deščice za krilo (4) in vodo¬ ravni rep (6) izdelamo iz vezane plošče 2 mm. Vogale zaokrožimo, obrusimo. Nato se lotimo izdelave rešetkastega dela trupa. Ta se sestoji iz letvic 10x3 različnih dolžin (5). Najlažje ga naredimo na šab¬ lonski deski. Cel trup narišemo v pravem merilu na papir, ki ga pritrdimo na šablon¬ sko desko. Nato s tankimi žebljički pritrdi¬ mo na šablonsko desko dve osnovni letvici trupa. Med njiju nato polagamo ostale košč¬ ke, jih sproti lepimo, ter počakamo, da se lepilo posuši. Medtem izdelamo še smuč¬ ko (7) in ko vse dobro obrusimo, začnemo s sestavljanjem. V nos na označenem mestu izvrtamo luknjo 0 5 mm in vanjo zalepimo držalo (3). Nos nato zlepimo z rešetkastim trupom in pritrdimo še drugi dve držali (3). Na spodnji strani konca trupa naredimo utor ter vanj zalepimo smučko (7). Nato prile¬ pimo še podložne deščice ter obloge nosa in s tem je trup pripravljen za prekrivanje. REP Navpični rep: Najprej izdelamo rebra iz bal- se 2 mm. Izrežemo rebri (11) in (12) ter med njiju spnemo še tri rebra, ki jih obli¬ kujemo tako, da si rebra sledijo po veli¬ kosti. Odrežemo letvice (8), (9) in (10). Letvico 10x3 (10) oblikujemo v trikotni profil, letvici 3x3 (8) pa en rob zaokro¬ ženo zbrusimo do profila, prikazanega v na¬ črtu. Nato še iz kosa balse ali sambe izobli¬ kujemo zaključek krila (13), ter vse skupaj zlepimo. Vodoravni rep izdelamo na isti na¬ čin, le da so si vsa rebra (17) enaka. Ko ga sestavimo, mu med srednjimi rebri, ki sta med seboj oddaljeni 10 cm, prilepimo oblogo (18), ki jo izrežemo iz balse 2 mm. KRILO Krilo je najtežji del izdelave letala. Od nje¬ ga so zelo odvisne letalne sposobnosti, zato posvetimo krilu največ pozornosti. Pred¬ vsem moramo paziti, da bodo posamezni deli med seboj precizno zlepljeni. Najprej izdelamo nosilca kril (20) in (22). Na načrtu so prikazani samo sklepi glavnega nosilca (20) v naravni velikosti in s pravim lomom. V lom glavnega nosilca je prikazan na zgor¬ nji sliki, lom ušk pa na spodnji. V lom je sestavljen iz dveh delov nosilca: A, A; eden je leva, eden pa desna polovica krila. Ena A letvica je daljša od druge za 6 cm. Tako meri prvi A nosilec 491 mm, drugi A nosi- 252 TIM 6 • 79/80 lec pa 485 mm. Oba prosta konca A nosil¬ cev se prelijeta v uško z drugim lomom A, B. Oba glavna nosilca B ušk sta enaka. Dolga sta vsak po 390 mm. Ob vsak sklep moramo zalepiti dve ojačitvi iz vezane plo¬ šče 2 mm, ki sta na načrtu šrafirani v desno. Potrebujemo dve ojačitvi (31) in štiri oja¬ čitve (32). Za pomožni nosilec (22) pa po¬ trebujemo dve ojačitvi (33) in štiri ojačitve (34). Sledi izdelava reber. Centralni del krila vsebuje 14 reber: osnovno rebro (26) in še predelana rebra (25) ter (24). Potrebujemo 10 osnovnih reber (26). To rebro je v na¬ črtu prikazano z neprekinjeno črto. Rebro (25) je rebro, ki meji z uško krila. Potrebu¬ jemo dve taki rebri, na vsaki strani eno, ter še 10 za obe uški. Rebro (25) je na načrtu prikazano z dodatnimi prekinjenimi črtami. Razširjeni so utori za nosilca, ker sta nosilca ojačana. Poleg tega moramo pri mejnih dveh rebrih narediti utor tudi za oplato ušk, ki je na načrtu šrafiran v levo. Rebro (25) je največje rebro na začetku ušk. Naslednje rebro ušk, ki je za malen¬ kost manjše, mora imeti enake utore kot njegovo 65 mm oddaljeno mejno rebro (25), zaradi ojačitev nosilcev, šele naslednja re¬ bra ušk imajo utore samo za oplato. Naj¬ bolje je najprej izrezati približne oblike reber uške od rebra (25) do (27), jih obru¬ siti, nato pa vsakemu narediti utore, ki mu pripadajo. Rebri (24) pa potrebujemo kot nosilca obloge sredi krila. Na teh rebrih pa povečamo utore samo za nosilca, prav tako zaradi ojačitve nosilcev. Ko izdelamo vsa rebra, pritrdimo glavni nosilec z žebljički na šablonsko desko ter začnemo nanj pola¬ gati rebra in jih sproti lepiti. Na nosilec si že prej označimo, kam pridejo posamezna rebra. Rebra v centralnem delu krila so od¬ daljena med seboj 60 mm, le srednji dve za 120 mm, v obeh uškah pa so oddaljena za 65 mm. Ko se osnova krila' posuši, ji prilepimo še drugi nosilec ter sprednjo in trikotasto zadnjo letvico. Medtem ko se vse skupaj suši, izdelamo iz balse 2 mm še opiate ušk (30) in oblogo (29). Iz kosa balse ali sambe izrezljamo še dva kosa zaključka krila (28) ter vse skupaj zlepimo in obru¬ simo. KOSOVNICA TIM 6 • 79/80 2 53 254 TIM 6 • 79/80 Aru I TIM 6 • 79/80 2 55 smer letnic/ VP • vezana plošča/B' balsa 256 TIM 6 • 79/80 2 3 detajl konca \trupa raz peti na kril 1600 mm ojačitev nosilca dolžina 1230 mm VP2 teža TIM 6 • 79/80 257 TIM 6 • 79/80 2 59 V P 5 260 TIM 6 • 79/80 PREKRIVANJE IN LAKIRANJE Model prekrijemo z debelejšim belim ali barvnim japonskim papirjem. Za trup je bolje uporabiti barvnega, da model lažje zaznamo v zraku. Prekrijemo vsak del posebej z raz¬ redčenim nitrolakom po znanem postopku in šele po štirikratnem lakiranju model sestavimo. Navpični rep precizno prilepimo na trup, krilo in vodoravni rep pa pripnemo z elastiko. V nos nasujemo toliko šiber, da ustreza težišču, ter odprtino zamašimo z za¬ maškom, ki ga izrezljamo iz gume ali plute. Nato model zreguliramo s podlaganjem kril. Dokler let še ni zanesljiv, ga mečemo iz roke, potem pa ga lahko povlečemo z vrvi¬ co. Najidealnejša dolžina vrvice je 40 do 50 m. Marjan Zidarič PROTILETALSKA RAKETA NEVA-M Je sestavni del ešalona protizračne obram¬ be. To je vodena raketa zemlja—zrak na pomičnih lanserjih in to po dve raketi na enem kamionu. Rakete so usposobljene za borbo z najmodernejšimi letali. So v redni oborožitvi nekaj armad v svetu. V svetu so postale zelo popularne po izraelsko-arabski vojni 1973. leta. Nahajale so se v oborožitvi sirijske in egiptovske armade. Izkazale so se v rušenju izraelskih letal, posebno nad Da¬ maskom. Američani so te nevarne rakete poimenovali kot SAM-3, a v štabu NATO so jim dali ime GOA. Gre za dvostopenjski vodeni raketni pro¬ jektil namenjen za obrambo pred letali in drugimi cilji v zraku, ki lete na majhnih in srednjih višinah z maksimalnimi hitrostmi do 2,5 maha. Po potrebi se lahko z njo uničujejo cilji na vodi ali pa na kopnem. Obstajajo tudi vojne ladje, ki so oborožene s temi raketami. Po podatkih, objavljenih v raznih strokovnih časopisih, je raketa dolga 6 metrov in težka 400 kg. Dvakratni lanser za te rakete je montiran na kamionu ZIL-157. Največja hitrost rakete znaša 2,5 maha, to pomeni, da je za dva in polkrat hitrejša od zvoka. Njen največji horizontalni domet zna¬ ša 25 kilometrov, a največji vertikalni 18 km. Možno je ciljati letala tudi v brisanem letu. V bojni glavi se nahaja bližinski vžigalnik. Eksplozija visoko brizantnega eksploziva v bojni konici uniči vse okoli sebe v premeru 40 metrov. Zaradi zelo modernega sistema vodenja je verjetnost zadetka celo 99 %. Povprečen za¬ detek pa se giblje okoli 70 %. Za vsak cilj sta predvideni dve raketi in je tako verjet¬ nost zadetka večja od 100 %. Projektil je sestavljen iz dveh stopenj. Start¬ na stopnja (ali buster) odpade, ko raketa doseže določeno višino in hitrost, zatem se vžge raketni motor druge stopnje, ki nosi konico za vodenje in eksploziv. V obeh stopnjah se nahaja gorivo v trdem stanju (RMČPM). Osnovna enota je divizija, ki ima v sestavu po štiri lansirne rampe (največkrat na ka¬ mionih). Na vsaki rampi se nahajata po dve raketi. Na nekaterih nepremičnih rampah pa se nahajajo tudi po štiri rakete. Osnovna taktična enota je raketni polk, ki ima v svoji sestavi do štiri divizije. Cel sistem, ki poleg raket vsebuje radarje in računalnike, je zelo žilav in je neodvisen od vseh elektronskih in radarskih motenj. Ne pravijo zastonj, da letala skozi ogenj teh raket ne morejo priti, ker je nebo nad njimi vedno čisto. Maketa rakete Neva M Izdelava rakete kot makete je za modelarje zelo težka, a se trud izplača, ker dobimo izredno lep model primeren za eksponat, izreden za tekmovanja. Nekaj podobnih mo¬ delov smo izdelali v vojaškem modelarskem klubu Bratstvo in enotnost. To pa je pri nas prvi objavljen načrt te vrste rakete. Trup najlepše izdelamo iz šeleshamerja. Še- leshamer je nato priporočljivo prevleči s tankim japonskim papirjem in le-tega prela- kirati. Kasneje ta lak zbrusite in dobili boste gladek trup. Nanj prilepite vse stabilizatorje (smerna krilca), izdelane iz balse, in vse podrobne detajle, ki jih je prav tako pamet¬ no izdelati iz balse in prelakirati ter zbrusiti- Model prebarvajte z nitrolakom, in to tako, da ga razpršite z brizgalko, da se lahko enakomerno vsede v vse pore in na povr¬ šino. Na model dajte tudi ustrezne oznake — najbolje z letrasetom. Raketo lahko gradite v različnih merilih, kakor vam pač ustreza, in za to uporabite motorje različnih moči — odvisno od teže modela. Vse mere in barve ter detajle imate podane v načrtu in na posnetkih. TIM 6 • 79/80 261 28B . 1 2B2 | _ 1125 _ I _ 1067 369 1713,6 262 TIM 6 • 79/80 TIM 6 • 79/80 2\i3 daljinsko vodenje _ Jan I. Lokovšek ODDAJNIK ZA DALJINSKO VODENJE TIM XIX (II) Izbira materiala Transistorji NF dela T1 do T8 so univerzalni silicijevi transistorji tipa NPN, katerih zah¬ teve niso kritične. BC 237 B v plastičnem ohišju povsem ustrezajo, čeprav bi lahko uporabili celo množico podobnih tipov. T9 je tipa PNP, sam sem uporabil BC 308b. Vse te transistorje izdeluje Ei iz Niša. V VF delu sem preizkusil cel kup kombinacij od 2N 2219, 2N 3866, 2N 3553, 2N 708 in BFJ 17. Najbolje se je obnesla kombinacija 2N 708 za T10 in BFJ 17 za Tl 1. Oba izdeluje zagrebški RIZ. Diode so univerzalne silicijeve npr. BA 209, ZD je Iskrina BZX6,8. Seveda je uporabna katerakoli zener dioda za napetost približno 7 V, vendar je bolje vzeti v steklenem ohiš¬ ju, ker vzame manj prostora. Dušilke so Iskrine. Najbolj so se obnes e na šestcevnih feritnih jedrih, preizkusil pa sem tudi že navite (Iskrine). Pri slednjih pazite, ker lahko nekateri kvarci zanihajo na 9 namesto 27 MHz! Kvarc kristale navadno kupujemo v parčkih. Pri nakupu pazite na pravilno frekvenčno področje. Frekvenca oddajnega kvarca sme biti med 26,960 in 27,070 MHz. Upori so Iskrini, moči 1/4 W, lahko tudi 1/8 W. Kondenzator C1 je elektrolitski. Kapa¬ citeta naj bo vsaj 10 p F, delovna napetost pa vsaj 10 V. C2 in C3 sta po 0,1 ^F, Iskrini nosijo oznako »0,1 p,F/K, 100 V—«. Sta malo boljše kvalitete, kot to morajo biti tudi C6, C9, C12 in C15. Kapaciteta slednjih je 68 nF. Iskrini nosijo oznako »KEU/100V, 68 nF/M«. V glavnem so dobri tudi drugi tipi, le kera¬ mični ne smejo biti. Vsi ostali kondenza¬ torji so keramični z delovno napetostjo vsaj 12 V. Potenciometri za dajanje povelj P1 do P4 imajo standardno vrednost 5 KOhm. Lahko je od 2,5 pa do 10 KOhm. Pri tem se razu¬ me, da ima drsnik hod 90° (po 45° na vsako stran), kar pomeni eno tretjino celotnega hoda. če pa je kak potenciometer montiran tako, da ima cel hod, potem naj bo njegova upornost od 1 do 2,5 KOhm, vendar moramo z vsako stransko sponko vezati zaporedno še upor enake vrednosti (slika 4). » I 1K \AlKLM H