Ivan vitez Trnski. (Spisal V. Cajnko.) V elevažno je v hrvaški zgodovini ilrsko gi- včasih poslali kaj obleke. Stric bi mu bil s svojo banje, s katerim je postala hrvaška književnost zadrugo, ki je imela lepo posestvo v rodovitni „grana (veja) velikoga stabla slovjenske pro- Podravini, lahko kaj pomagal; ali ker Ivan po svjete ", kakor pravi znani u-Čenjak Rački. Iz te dobe težavnih političnih ho mati j pa neustrašenega delovanja za narodni preporod vam podajam sliko moža Ilira, ki že črez 50 let blagodejno dela na književnem polju. Ta je dični pesnik in pisatelj hrvaški Iv. vitez Trnski. Ivan Trnski se je porodil v RaČi, kako poldrugo uro od Belovara, dne 1. vel. travna 1. 1819. Oče mu je bil c. kr. učitelj v bivši vojaški Krajini. Ko je v jednaj-stem letu izgubil očeta, sprejel ga je škof Alagovič v zagrebško sirotišče, kjer se je precej vsem priljubil zaradi lepih svojih duševnih sposobnostij. V petnajstem letu je izgubil tudi mater in sedaj ni imel skoro nobenega domačega človeka, ki bi bil skrbel zanj. Materini rojaki so mu le „DOM in SVET" 1894, št. G. Ivan vitez Trnski materini smrti ni vstopil v to zadrugo, in ni postal kmetovalec, kakor je želel stric, ki ni imel sina, ni dobival od njega nikake podpore. Jedino to je storil stric, da je precej, ko je videl, da se Ivan hoče učiti za gospoda, zabil sod dobrega vina, Češ, da bode imel starine, ko bode njegov stričnik pel prvo sveto mašo. Trnski se je že kot dijak seznanil najprej z Rakovcem in po njem tudi z Gajem, ko je hodil po „Da-nico" za svojega dobrotnika Svegliča, pre-fekta v siroti-šČu, ki je za njega skrbel po očetovsko. Gaj je precej spoznal v Trnskem lepe duševne sposobnosti za hrvaško knjigo in da bi mu jih oplemenil, dajal mu je stare dubrovniške pisatelje: Gunduliča, Palmotiča in druge. — Prvence, katere je Ivan Gaju in Ra- 11 162 V. Cajnko: Ivan vitez Trnski. kovcu donašal, hvalil je Gaj, a Rakovac je po-hvalivši ga zahteval več natančnosti in pravilnosti v obliki. Kmalu potem se je Trnski seznanil z Ivanom Mažuraničem, ki je prišel v Zagreb na pravniško akademijo in je v začetku Trnskemu popravil več pesmij. Leta t 837. je zložil Trnski pesem na slavo kralju Ferdinandu, v kateri ga prosi, da brani verne Slovane. Ker so to pesem preložili na Češki jezik, in ker sta pohvalila Gaj in Rakovac neko njegovo pesem, o kateri je rekel Gaj: „takvu pjesmu može spjevati samo ugladjeni, miloriek DubrovČanin" vzbudilo je tO Trnskega, da se je popolnoma udal pesništvu in sklenil ž njim buditi svoj narod. Želje materine in sorodnikov, da bi postal duhovnik, ni izpolnil, ker je mislil, da ni poklican v ta stan. Po dovršenih gimnazijskih naukih je dobil krajiško ustanovo in tako šel v Gradec, da se pripravi za upravnega uradnika v Krajini. — V Gradcu se je učil slovenščine pri profesorju Kvasu in se hitro seznanil s Trste-njakom, Muršecem, Macunom in LavriČem, s katerega sestro se je pozneje tudi poročil. Ob neki priliki je pridobil tukaj Jarničevo Dragojlo, da je pisala za hrvaško književnost. — Trnski je v Gradcu marljivo dopisoval z Vrazom, ali mnogo teh pisem se je izgubilo pri večkratni selitvi Trnskega. Vraz mu je pošiljal svoje pesmi na ogled in mu poročal o narodnem gibanju na Hrvaškem, posebno pa v Zagrebu. Tukaj je preložil Trnski prvikrat Schillerjevo pesem „Zvono" '), zaradi Česar ga je Kvas javno pohvalil na vseučilišču. — V Gradcu je bil Trnski' priljubljen ne samo med slovenskimi in hrvaškimi tovariši, celo mnogi slovanski imenitniki so ga tako čislali, da so ga obiskavali. In tudi drugi so ga radi imeli med seboj. Na potovanju v Dalmacijo 1. 1839., koder je širil Gajevo idejo, seznanil se je s hrvaškima pesnikoma Petranovičem in Kaznačičem in s Črnogorskim vladiko in pesnikom Petrom Nje-gušem. Na izprehodih po graški okolici je navduševal tovariše za petje slovenskih in hrvaških pesmij. l) To pesem je Trnski pozneje še dvakrat preložil, tretji prevod je bil izdan leta 1887. "tudi v meri izvir-nikovi. Po dovršenih pravniških naukih 1. 1841. v Gradcu je prišel v Zagreb. Gaj ga je nagovarjal, naj bi prevzel uredništvo „Danice". Trnski ni sprejel uredništva, ampak je precej stopil v državno službo, katero je opravljal vestno, kakor malokateri uradnik v Krajini. Služil je najprej v Petrinji kot upravni vajenec in je že v začetku pokazal pravo ljubezen do svojega naroda in posebno pazil, da bi se komu ne zgodila krivica. Saj sam poje 1. 1845., Česar se je tudi držal celo življenje: Nevjera nam črno zlo, Seprtlja*) nam mrzak drug, Lažac nije drag; Nepravda nam grlu kost, A od mita draži post! Svak poštenjak naš je brat. Že 1. 1842. so mu poverili samostalna opravila v Divuši, kjer se je vsem priljubil, posebno pa duhovnikom. Trnski je sploh v celem svojem življenju spoštoval duhovnike kot najkrepkejši steber domoljubja in hrvaške književnosti. V pesmi „Pobratimstvo" poje: Vrli naši svečenici, Molitvu če svrh nas reči, Sto 1' zapjeva brat sestrici, Od srca če srcu teči. Pa tudi Trnskega so odlikovali mnogi cerkveni odličnjaki, kakor Haulik, Dobrila, Kralj, Strossmaver, Posilovič in drugi. Iz Divuše so ga še istega leta prestavili v Glino k osrednji upravi I. banskega polka, kateremu je prav takrat postal zapovednik poznejši ban Jelačič. Trnski se je hitro prikupil Jelačiču z marljivostjo in odkritosrčnostjo, posebno pa s svojimi pesmimi, s katerimi je vspodbujal Krajišnike: Uz svoga neka stoji svoj, Nek složno Hrvat bije boj Za kralja, narod, dom! S pesmijo „Ljubimo te, našo diko", katero je posvetil JelaČiču, pridobil je celo Trnski in domoljubni župnik Maric JelaČiča za narodno stvar. — Ko so se potem blagoslavljale nove zastave pri krajiških polkih, zložil je Trnski več prav lepih junaških pesmij, izmed katerih se je „Banovačka", kakor tudi „Ljubimo te, našo diko" kmalu popevala po celi Krajini. — Spoznavši ') izgovor, opravičevanje. V. Cajnko: Ivan vitez Trnski. 163 nadloge in reve krajiške, toguje Trnski, ker se je Napried trgo narod svaki, Množeč znanje, tekuč blago, samo Krajišnikom to ni bilo mogoče, ker so morali vedno paziti, da ne pride neprijatelj. Leta 1846. so prestavili Trnskega v Majo, a od ondod že istega leta v Vrginmost. Od tod je v Karlovac leta 1847. spremil Jelačiča, ki se je ondi z domoljubnim govorom poslovil od svojih „banovcev", idočih v Italijo. — Ko je 1. 1848. postal Jelačič hrvaški ban, zlagal mu je Trnski odgovore za deputacije, katere je konČaval z besedami: „što Bog dade i sreča junačka", in tako so te besede postale pozneje geslo junaškega bana Jelačiča. — Pri banskem posvetovanju, katero je potem sklical Jelačič, zahteval je Trnski, naj se v vojaški Krajini namestu službene nemščine uvede hrvaščina. Ali tega ni dosegel. Jelačič mu je res obljubil, da se to zgodi kmalu, a slavni ban ni tega dočakal. V Vrginmostu, kjer je postal Trnski nadpo-ročnik, preložil je „Kraljedvorski rokopis", napisal „Zvekan opet na svietu" ter zložil mnogo domoljubnih pesmij. Zaradi pesmi „To bi liepo, to bi krasno bilo" bi bil imel celo sitnosti, ker je v njej pokazal svoja domoljubna Čustva, ko bi ga ne bil Jelačič obranil, pozvavši ga v Zagreb k osrednjemu oblastvu za Krajino. V Zagrebu je poleg mnogih opravil preložil za beletristiški list „Neven" Puškinovega „Zarobljenika" in „Bahčisarajski vodomet"; „Onjegina" pa je dovršil šele leta 1866.; ta izborni in vestni prevod je podala leta 1880. „Matica Hrvatska" svojim udom. Od 1. 1854. do 1858. je preložil zaradi mnogih službenih opravil, katera je imel kot poročevalec prvega banskega polka, samo Puškinovo „Plemkinja kao seljanka" in zložil nekoliko pesmic, pregledaval rokopis velikega Sule-kovega slovarja in Preradovičeve pesmi. Prera-doviču je marljivo dopisoval in pošiljal svoje pesmi na ogled, kakor tudi Preradovič svoje njemu. Zato i Trnski poje Preradoviču: Neče pjesmi spasti ciena, Dok je roda i plemena Sto svojata oba nas. Leta 1858. so poslali Trnskega v Mitrovico zlasti zaradi domoljubja, ker ni nigdar pozabil, da ga je rodila hrvaška mati. Saj sam tudi poje: Našeg roda nij' nas stid. Pa tudi zaradi pravičnosti so prestavili Trnskega, ker ni hotel kakor drugi v Krajini za mito storiti krivice: , A tko vara ili šara, U kog nije za dom mara, Sram ga bilo, nek se krije, Medju nami da ga nije! Imenovavši ga za kapetana za zasluge, katere si je dobil v svojem vestnem uradovanju, so ga prestavili iz Mitrovice v Belo Grkev, kjer je zložil nekoliko pesmic za hrvaške in srbske liste in za čitanko 4. razreda ljudskih šol. V tem Času je bil v Belemgradu in se seznanil z učenim Dani-Čičem. — Iz Bele Crkve so ga pozvali na Dunaj, da sodeluje pri izdelovanju novih zakonov za Krajino. Na Dunaju je odločno zagovarjal pravice svojega krajiškega naroda, katerega je v veČ pesmih proslavil: Gdje se je bitka najžešče bila, Ondje se Krajina hrvatska borila! Trnski ni bil zadovoljen v Banatu ter si je na Dunaju izprosil, da so ga 1. 1860. prestavili v Slunj. Slunjani so ga imeli tako radi, da so ga 1. 1864. izvolili za poslanca v deželni zbor. — V Slunju je dobil za zasluge pri upravi naroda Franc Jožefov red. A leta 1862. ga je odlikovalo tudi učeno društvo v Belemgradu, izbravši ga za dopisujoČega uda. — L. 1863. je poklical Trnskega Filipovič, da bode aktuvar na srbskem narodnem kongresu. Trnski postane za svoje zaslužno delovanje major in na Filipo- vičevo priporočilo vitez železne krone. Nato gre s Filipovičem v Karlovec, kjer zloži krasno pesem „Junak sigetski". V tej izborno opisuje junaštvo in vernost Zrinskega: Ali Zrinski Siget grada neda, Braneči ga slavno junakuje, Mudar vodja, mudro zapovieda, Oštar junak ostro zamahuje I suzbija dično sve juriše ') Poviest roda svojom krvcom piše. V Karlovcu je preložil veČ povestij in izdal I. del slovečih liriških pesmij „Kriesnice", v katerih vspodbuja Hrvatice, Srbkinje in Slovenke, naj ljubijo svoj jezik, knjigo in domovino: Od Boga ti jezik krasan, Kaž' nam dušo, radost pravu, Pjevaj, pjevaj u glas jasan, Pjevaj liepu božju slavu! *) Naskoke. 164 /. Kraljev: Gospa s pristave. Te svoje pesmi lepo priporoča sam pesnik v pesmi „Knjižici toj" pojoč: Knjigo mala titnjaj, rasti, U zlato se sva odjeni, Budi duhu izvor slasti, Budi oku cviet zeleni! Gledaj biti u voljici Slovenskomu liepu čedu l) I Srbkinji, Hrvatici, Sto te sve tri razumiedu. Te svoje domoljubne „ Kriesnice", ki so prava dika hrvaškega pesništva, nadaljeval je v Zemunu in sremskih Karlovcih, ter je 1. 1865. l) Otroku. VIII. Albornoz in Visconti. Italija je bila v 14. veku jako zanimiva dežela. Tedaj je še krepko gorel v plemenitih dušah ogenj mlade slobode; pošteno tekmovanje na polju vede in umetelnosti in svetovne trgovine je še osrečevalo hiše z bogastvom in ven-Čalo glave s slavo. Oni slavni časi so bili, ko je slava Dantejeva kakor svetla zvezda svetila nad Florencijo, in ko sta Petrarca in Boccaccio s svojimi poezijami razveseljevala svoje rojake. V drugi polovici 14. veka smo, ko je vladal cerkev božjo papež Urban V., na cesarskem prestolu pa je sedel cesar Karol IV., modri kralj Češke države. Italija tiste dobe sicer ni bila združena v jedno državo, le cesar je imel nekako idealno oblast nad krščanskimi knezi, kateri so bili sicer Čisto neodvisni. Vladali pa so: Sicilijo kralj Friderik III. iz hiše aragonske, Napolju je zapovedovala kraljica Ivana iz rodbine anžovske, poročena z Andrejem, kraljiČem ogerskim. Jeden pas srednje Italije z Rimom je zavzemala cerkvena država, katera je imela več pokrajin, kakor vojvodstvo Spoleto, marko ankonsko, eksarhat Raveno, Pentapolis in Romagno: vse te skozi ob jadranskem morju do reke Pada. Ob času naše povesti pa je bila cerkvena država v velikem neredu. Na zahodni strani Apenin je bila mogočna ljudovlada mesta Flo-rencije, poleg te so bila še nekatera druga slo-bodna mesta. V oni prostorni in rodovitni pla- izdal II. del in leta 1866. v „Naše gore listu" III. del. Med temi zopet poje Hrvatici: Tudjem kroju ti nedvoriš Ni jezika neznaš ina, Sva si naša, a što zborišl) Prekrasna je hrvaština. Istega leta podaje tudi lep nauk nezvesti ženi: Djeci svojoj majka si nevaljala2), Od hiene ti si mrža, Taj što s tobom bezposlicu sprovodi, Od dužnosti dušu tvoju zavodi, zatorej beži od njega: Da se propast pod tobom neotvori. V Karlovcu je tudi nekaj mesecev sam urejeval list „GlasonoŠa". (Konec.) 1) Govoriš. — 2) Ničvredna. njavi, katero opasujejo visoke planine kakor mogočen zid, in kjer se pretakajo reke Pad, Ticin, Mincio, Adiža s S0Č0 kakor srebrne niti,1 bilo je za one dobe več gospodarjev. Najbliže Slovencem, deloma celo njihov gospodar v cerkvenih in državnih rečeh, je bil patrijarh oglejski, tedaj Ludovik I. della Torre iz rodbine milanske. Njegov mogočni sosed pa je bil Frančišek Car-rara, gospod v Padovi in pokrajini. Dalje proti zahodu je bila marka Verona, v kateri je gospodaril Gane della Scala. Prav na meji proti Francozom je bila grofija savojska; vso drugo lom-barško planjavo je pa vladala hiša Viscontijev iz Milana. Viscontiji so prišli do prvaštva in vlade onim potem, kakor večinoma poglavarji drugih italskih mest. Po dolgotrajnih medsebojnih bojih je slednjič zmagala jedna rodbina nad vsemi drugimi, in tej je pripadlo samo po sebi prvaštvo. V Milanu sta se kosali rodbini Visconti in della Torre; prva se je obdržala po mnogih težavah, nasprotniki pa so se upognili ali so pobegnili. Ker je bil Milan najmogočnejše lombarško mesto, imel je že sam ob sebi neko prvaštvo, še več pa so mu pridobili prebrisani in vojeviti Viscontiji. Polagoma so bila vsa sosedna mesta odvisna od Milana, in vojna, katero je sedaj postavil na noge Barnaba Visconti, nabirala se je iz več odvisnih mest, katera so: Piacenza, Parma, Bologna, Lodi, Bobbio, Cremona, Grema, Bergamo, Brescia, Como, Novara, Vercelli, Asti, Gospa s pristave. (Zgodovinski roman. — Spisal /. Kraljev.) (Dalje.) Ivan vitez Trnski. (Spisal V. Cajnko.) (Konec.) K< .o postane Trnski 1. 1867. podpolkovnik in poročevalec pri glavnem vojnem poveljništvu v Zagrebu, sproži med domoljubi misel, da bi se osnoval nov leposlov- .-.,.„- ni list „ Vie-nac". Tako je Trnski oče današnjega „Vienca", kateri je letos stopil v 26. leto.„Vienac" je doživel od svojega začetka do današnjega dne različno usodo, milo in nemilo. Razni so mu bili uredniki, razni so-trudniki. Tudi smer njegova ni bila vedno jedna-ka, kakor ni iste vrste in iste cene njegova vsebina. Z marsičim se nikakor ne vjemamo, kar tu ali tam naznanja ali objavlja ta list. A to je znano, da so mu bili na strani skoro vsi boljši hrvaški pisatelji in da se je zato list vsaj trudil hoditi po srednji in zmerni poti umetnosti in vede. Drugi listi so vstali poleg njega, a so tudi izginili. „Vienac" „DOM in SVET" 1894, št. 7. Ivan vitez Trnski je doživel že častitljivo število let. Ker imamo tu priliko, izražamo le željo, da bi se „Vienac" odločno oklepal načel svojega ustanovitelja, viteza Trnske-ga, blagega podpornika ¦\ .... in pisatelja Ad. Veberja, slavnega Rač-kega in drugih mož, katere spoštuje vsak pravi domoljub. Tudi naj bi zlasti pri prevodih skrbno izbiral to, kar res koristi narodu. Tako bode „Vienac" tudi zanaprej zastopal hrvaško razumni -štvo in si utrdil bodočnost. Pa vrnimo se k svojemu predmetu! Trnski je v začetku tudi skrbel za svoj list kot oče za svojega otroka. Ko je leta 1869. začel „Vienac" izhajati, podal nam je Trnski že prvo leto mnogo prav lepih pesmij, med katerimi je tudi več balad; napisal je povesti: „Krupna šala", „Krasna žena", „Sielo", „ Smiešan drug", „Posestrima Poljakinja" in 194 V. Čajnko: Ivan vitez Trnski. „Mali sudac veliki griešnik" in preložil več pesmij in povestij. — In tako je bilo v „Viencu" skoraj v vsaki številki kaj od Trnskega do 1. 1876. Med njegovimi pesmimi v „Viencu" so posebno lepe med drugimi „Mornarska" in „Zdravo, Marijo". V prvi tolaži mornarje, ko zapuščajo mili dom in gredo na široko morje: U dalj nam je poči, Bog če nam pomoči, Vjera jači našu čud. A v pesmi „Zdravo, Marijo!" opisuje, kako na glas zvonov kristijani po celem svetu pozdravljajo nebeško kraljico, posebno pa so jo pozdravljali v težkih turških bojih: Turčin kleti duše nema, Robi, plienja, zemlje svoji, Sva Evropa nanj se sprema J), Sviet se gadnog"J) robstva boji, Zvono mika3) i sokoli, Zvono zvoni, sviet se moli: Zdravo, Marijo, Boga što rodi, Čete krščanske k pobjedi vodi! Krasna je tudi pesem „Ceski gudaČ"; godec se tolaži „Sto Gesi dugo trpe svi", ko pride med Slovane, ker: Tad doma sam ti ja, Jer duše bol i srca gnjev Razumie mili brat. Trnski ni samo sam veliko spisal za „ Vienac", znal je tudi pridobiti zanj tedanje najboljše pisatelje. On je spisal samo za „Vienac" dva in dvajset povestij, prelagal pesmi in povesti najboljših slovanskih, romanskih in nemških pesnikov in pisateljev. Tudi našo Prešernovo „Luna sije" je preložil Trnski. Evo nekoliko kitic njegovega prevoda: Mjesec sija, Bat odbija Trudni, kasni, nočni sat; Nepoznane Dosle rane Ah ne dadu meni spat. Ti si kriva, Zeljo živa, Nesmiljena draga oj! Ranjavaš me, Osvajaš me, Ne daš prosnut čas mi koj. Trnski je spisal vec poučnih spisov, med katerimi je najimenitnejši „0 našem stihotvorstvu". *) Pripravlja. — 2) Gnusnega. — 3j Priganja. S to razpravo je položil Trnski temelj današnjemu merilu v hrvaških pesmih, pa je zato po pravici dobil častno ime „ očeta hrvaške metrike". Za svoje pesmi je Trnski izbiral vedno najlepše ideje, zatorej precej spoznaš iz samih pesmij značaj in plemenito srce pesnikovo. Trnski je zagovarjal povsod zložnost med Slovani, posebno pa južnimi: Sloga, ljubav, pošten glas Neka spaja nas! in še lepše v domoljubni pesmi „Zastava": Daj pomozi, Bože veli: Da budemo složni, cieli, Da ga nema tko nas dieli. Pesnik pa tudi spoznava, da brez blagoslova nebeškega Očeta, katerega vsemogočnost proslavlja v krasni pesmi „Pobožnica", ne more biti domovina srečna: Divan si tolikim Divnim stvorovima I njih strojem, redom Silnim razlikama, zatorej: Božjem veličanstvu Nek se milje pjeva, Kamo što ga pjeva Slavulj mu i seva.1) Slava u viek vieka Bogu na višini! Blago i mir božji Miloj domovini! Ker pa „Na mladjijeh sviet ostaje", moramo skrbeti za krepost mladine, kakor to krasno opisuje, proslavljajoč mladost v pesmi „Slava mladosti" : Blago našoj omladini, Ako shvača2), što nam vriedi, Blago miloj otačbini, Kad joj mladež sreči gledi. Za „Društvo svetega Jeronima" ima Trnski mnogo zaslug, ker od njegovega poČetka pa do danes piše največ pesem in povestij za preprosto ljudstvo. Povesti so mu poljudne in jako po-učljive; med vsemi povestmi Trnskega je najlepša in najboljša: „Učitelj Dobrašin", ki jo je 1. 1871. izdala družba sv. Jeronima. Ta povest je znana i Slovencem; nekateri trdijo, da je v nji hotel proslaviti škofa Dobrilo. V tej povesti *) Skorjanec. — 2) Razume. V. Cajnko: Ivan vitez Trnski. 195 je pokazal, kako naj vsak učitelj, kakor „Do-brašin", in duhovnik, kakor Dobrila, izpolnjuje dolžnosti svojega poklica, in izvestno bo srečna domovina. Pa pokazal je tudi, kako treba pisati za preprosto ljudstvo, da mu bo knjiga všeč: zajemati treba, kakor on, iz obilnega vrela »narodnega blaga", ki v sebi krije toliko zdrave modrosti, kakor pri malokaterem narodu. Da imajo Hrvatje dovolj pisateljev, kakor je Trnski, imela bi družba sv. Jeronima danes mnogo veČ udov med preprostim ljudstvom, kakor jih ima. — V „Danici", najljubšem hrvaškem koledarju, podaje Trnski skoro vsako leto kako pesem, povest aH poučen spis; leta 1876. je priobčil v njem gledališko veselo igro „Pisar i izpisanik", da bi se igrala med preprostim hrvaškim ljudstvom. Največ pa je za ta svetojeronimski koledar zložil pesmi j, izmed katerih so nekatere polne najlepših mislij, kakor „Proljetna težačka", v kateri opisuje, kako kmet prosi božjega blagoslova : Blagoslovi naše trude, Da i kljastu '), da i hromu, Da sirotam dara bude, Svega dosta svemu domu ! a v pesmi „Istarski se Hrvati brate" priporo-čujoČ bratovstvo Hrvatov v Istri vnema srca za radodarnost: Svaki darak, kojim svoj se štiti, Svaki dinar za dušu če biti, Svaku žrtvu Bog če nam naplatit, Zemlje plodom trostrukim nam vratit. Od Trnskega imajo Hrvatje tudi več cerkvenih pesmij; tako je preložil krasno pesem „Stabat mater", katero so na Strossmaverjevo priporočilo sprejela vsa hrvaška škofijstva; potem pesem za sv. Cirila in Metoda „Presveta nam godina se javi" in druge. Med vsemi njegovimi pesmimi pa je najlepša „Sveta priča" o sv. Cirilu in Metodu, katero je zložil o tisočletnici, kar sta sv. brata med Slovani začela sejati seme Kristusove vere. Trnski v tej pesmi opisuje življenje in delovanje slovanskih bratov, ki sta svojo mladost posvetila nauku: Oba brata velika su uma: Pak jim svaka mili se vrlina Brzo sviknu2) svakom' nastajanju, ') Pohabljen. — 2) Privaditi se. Nijedan jim nedodijaJ) poso, Nijedna jim nesmeta2) tegoba, Nijedna jih nestraši pogibelj, Svetoduhom snagom opasani, Boga puni te božjom s pomoči Za nečim če uzvišenim poči! in kot taka ne marata za nobeno Čast in odlikovanje in radostno odrineta na Moravsko h knezu Rastislavu, kateremu piše sam Mihajl: Saljem tebi do dva učenjaka, Dva po rodu i po Bogu brata, Sto od mene darove ti noše In noše ti knjige i molitve, Sto jih na vaš jezik prevedoše, Da pristane narod tvoj uz one, Sto jezikom svojim slave Boga! Trnski blagruje srečno moravsko zemljo o prihodu sv. bratov; ali ko sta začela: Podučavat malo i veliko, Sirila se vjera Isusova, Sirila se vjerom slovjenština, Sto se culo pri oltaru božjem, U grudih3) se rodu odzivalo, tožili so ju nemški duhovniki; zato se gresta opravičevat v Rim Čez naše slovenske dežele, kjer Gdje se svrate, tu sjeme usiju; Odkle krenu, klasje se talasa! Ko prideta sv. brata v Rim z ostanki svetega Klementa, sprejmejo ju jako slovesno in Rim vaskolik prizna i povladi Sveto pravo slovu slovjenskomu. Konstantin postane škof in si da ime Ciril s papeževim privoljenjem., in tako ostane Metod sam. Njega sedaj poprosi Kocel, knez panonski, da bi prišel učit njegov narod. Trnski nam lepo opisuje Metodov trud: I stara4) se i svagdje se nadje, Neuputne mudro rukovodi, A mlitave5) slobodi i jači, Goropadne 6) umljem zaokuplja I na brzu pokoru naginje, Mladost puti, milo uzpiruje, Na njoj sreču Slovjenstva temelji. Potem opisuje, koliko je Metod moral pretrpeti, a vendar doseže, da v Rimu za vselej priznajo slovensko liturgijo: Trudoljubno, hrabro izvojeva, Svete knjige, da nam Rim odobri, I slovjensko liepo bogoštovlje I da nitko više vlastan. nebi Napadat nam tu svetinju staru! l) Presedati, naveličati se. — 2) Ovirati. — 3) Prsi. — 4) Skrbeti. — 5) Slab. — 6) Divji. 'S* i96 Mih. Opeka: Pevčeva izpoved. Ko je leta 1869. Njegovo Veličanstvo cesar Franc Jožef potoval po vojaški Krajini, bil je Trnski v cesarskem spremstvu ter je cesarju razlagal želje raznih poslanstev in v cesarskem imenu tudi odgovarjal v popolno zadovoljstvo cesarjevo in je zato bil izredno imenovan za polkovnika. Ko so potem 1. 1872. Krajino raz-vojacili, postal je Trnski prvi veliki župan belo-varski, ali kmalu se je za to čast zahvalil, ker mu vest in njegov značaj nista dopuščala, da bi povsem zvrševal vladne naloge. Dobivši o tej priliki komturski Franc Jožefov red, preselil se je v Zagreb, kjer je bil kmalu prideljen k zapoveduj o Čemu generalu. Tukaj je dobil obilo dela, katero je opravljal vestno. Preložil je iz-borno več znanstvenih del: o nedostatku vode v gorenji Krajini, o uravnavi Save, o lepoti hrvaške Krajine in kako jo ohraniti, kar je radi nedostatnih izrazov bilo dokaj težavno in je jedino on mogel izraze zajeti iz naroda, med katerim je živel in služboval. Trnski je mnogo storil tudi za hrvaško gledališče, preložil in priredil je več gledaliških iger. Leta 1885. je stopil v pokoj, nastanivši se v Zagrebu, ali njegov bistri um še vedno deluje za mili narod. Leta 1887. so Hrvatje dostojno proslavili petdesetletnico njegovega književnega delovanja, kateri slavi so se i Slovenci pridružili, a Matica hrvaška ga je odlikovala tako, da ga je imenovala svojim častnim udom. Trnskega jezik je lep in naroden, obogatil ga je z mnogimi novimi izrazi iz naroda, med katerim je živel. Oblika mu je gladka, mera različna. Trnski je presadil in udomačil v hrvaškem pesništvu mnoge ptuje verze in mere. Prepričan, da narod ničesar toliko ne potrebuje, kakor dobrih književnih plodov, spisal je Trnski mnogo lepih in poučnih spisov. Največ njegovega književnega delovanja je nagromade-nega v „Viencu", mnogo raztresenega po raznih listih. Dobro bi bilo, ko bi se izbrale in izdale njegove najboljše pesmi, povesti in spisi, ker tako bi Hrvatje najbolj odlikovali samega pesnika, na katerega morajo biti vedno ponosni. Trnski bo težko to srečo dočakal, najbrž: Potomci šele prav častili ga bodo, Ker deloval je za vero, dom, slobodo. K, ^o je z dušo mi življenja V prsih zabrstela kal, Stvarnik meni koprnenja In v srce je pesmij dal. Hvala Tebi med narodi, Večni, dobri Stvarnik moj, Da si meni velel: Bodi! Da si meni velel: Poj! Tvoje, Gospodar, povelje Od mladosti sem vršil: V strune dihal misli, želje, Radost, žalost v pesem lil; Vendar, Oče ljubeznivi, Zemlja je dolina zmot, V nji pri svetem jaz pozivi Pravi sem izgrešil pot! Pevčeva izpoved. Ob srebrnih strun zvenenji Sen je nekoč me obstrl, V radostnem tedaj drhtenji Prizor zapeljiv sem zrl: Stol kraljevski, veličajni, Naodet v bliščoben kras, A na njem v lepoti bajni Boginje vzneseni stas. Boginja bila je — slave; Ob prestolu vrste mož Stale sredi so planjave, Nakrašene s cvetjem rož — In pozvala je krdela, Pristopili so možje: Z lavori nje roka bela Vsem ovila je glave . . . Tebi torej pevec slabi Pesmij Tvojih vračam dar, Tebe nikdar več ne žabi Pevčeve ljubezni žar — Ti pa nekoč v rajskem sviti, Stvarnik moj in Utočnik, Pevca Ti, Gospod, me kiti Z vencem večnih lavorik! Meni pa zatrepetala V snu je duša tisti hip, V žilah burno kri zaplala, Glasno bil srca utrip — — Potlej sen je čarujoči Svoj zagrnil mi obraz, A po boginji cvetoči Koprnel odslej sem jaz . . . Milost, Oče dobrotljivi! Zemlja je dolina zmot, V nji pri pevskem jaz pozivi Pravi sem izgrešil pot. Danes vem, da prestol oni Slave — v prah se razdrobi, In da vencev milijoni Željne le slepe — oči! Mih. Opeka,