Presenečenje.
"Le drči nii, drči mi, lahno kolo,
po beli in ravni tej cesti ;
oj, skoro počila si bova sladko,
saj peljeva zdaj se k nevesti.
In zo])et hitreje vrti se kolo,
že sredi je znane vasice,
med drevjem se hladnica črta lepo
tam draj^o spet v<^ledal ba lice....
Kako bo radosten tam najin sprejem
ko v hišico bova dospela:
dekletce vrjelo ne bode očem,
da daljo sva to preletela!«
Lahkoten ponese ga tjakaj korak,
kjer pisane cvetke cvetejo;
a hipno premine občut ga sladak,
kaj neki oči mu zazrejo?
V objemu tam druzega dekle sedi,
ljubeče ji lica žarijo —
kot njemu smijala nekdanje so dni,
zdaj temu se ustna smejijo...
Zorana.