Za poduk in kratek oas. Socijalist. (Sj)isal Ant. Solncc.) (Konec.) Kakor govornik z odra, tako je izginil Fajs iz sobc. Ze od nekdaj je bil odločno proti temu, da bi se pri njem denar pobiral. To mu je bilo bržkone v krvi. Nekateri so nekaj darovali, drugi pa so jo pobrisali iz sobe, kakor Fajs. Menda so imeli enako kri. Po dokončanem vsporedu se je začela prosta zabava. Navdušeno se je napivalo bratoljubju, jednakosti vseh ljudij in zlati prostosti. Dobro Vaupotičevo vino je močno uplivalo na medsebojno Ijubezen, jednakost in prosto obnašanje vstrajnih pivcev. Fajs je odšel k Gvrku. Tam je najprej moško izjavil pred vsemi navzočimi, da je on od danes zanaprej »le socijalist in socijalist in zopet socijalist!« Toda s to izjavo se je postavil danes pri Čvrku na težavno stališče. Drugi Gvrkovi pivci niso bili za nove postave, posebno ne za delitev. Fajs pa je pri svojih osminkah trdovratno branil nazore Bogataševe. Nesporazumljenje je zmeraj bolj raslo, in nazadnje so se nekateri celo tako daleč spozabili, da so ga porinili skozi — vrata. Omahovajočih korakov se je pomikal Fajs proti domu in ničesar ni bolj želel nego, da bi zasijal človeštvu že kmalu socijalizem vsaj z bratoljubjem. Kako rad bi še danes pil, danes, ko je postal — »socijalist!« III. Freteklo je jedno leto. Dijaki so prišli zopet na počitnice. Takrat niso nosili več vsi vseučeliščniki rudečih zavratnic in rudečih cvetlic v suknji. Pametnejši so obrnili socijalizmu hrbet. Pravijo, da ni vse zdravo pri socijalizmu, da je mnogo gnilobe zraven. Njegove zahteve se ne dajo trajno izvesti. Nekateri govorniki voditelji gorijo za socijalizem vsled plitvega mišljenja, drugi pa razburjajo ljudstvo, da potem — lažje pobirajo med Ijudstvom denar. H katerim govornikom-voditeljem spada Bogataš, ne vemo. Toda on še je zmeraj rudeei socijalist. Najgorši pristaš Bogatašev v fari je brezdvomno Anton Fajs. V teku jednega leta se je precej spremenil. Seveda, žganje še je vedno njegova najljubša pijača, temu je ostal zvest. Toda ne pije ga ne vee toliko. Zdaj ga že hitreje čuti. Jedna, dve osminki, in že se ponosito imenuje socijalista ter blodi o delitvi, o novih postavah in bratoljubju. Kadar gre domov, razdeli ob potu vsa posestva. »To bo Gvrkovo . . .« govori sam s seboj ter kaže na posestva, »do sem bo Gvrkovo! Ne, dalje mora biti! Ge da jedno osminko, . . . do sem, če še jedno, . . . do sem, da. do sem . . . Naj ima vrag!« Na drugi strani razdeli sebi, Kreftu in drugim. Ge mu pride kdo nasproti ter ga vpraša : »Kaj pa delaš Fajs?« odgovori: »Jaz sem socijalist! Hudič . . . socijalist! Bratoljubje . . . vse se mora razdeliti. No, ali ti nisi . . . socijalist ? Jednakost . . . vsi smo socijalisti.* In če rau poveš, da je menda bil pri Gvrku, zadere se nad teboj: »Kaj . . . hudič! Prostost . . . grem, kamor hočem . . . jaz sem socijalist!« ¦— Vaški otroci ga dobro poznajo. Kadar ga vidijo, da prihaja, zavriščijo: »Socijalist, socijalist!« Bogatašev študent bi smel ponosen biti na Fajsa. Saj ravno Fajs razširjuje prave pojme o soeijalizmu najboij v fari, celo med otroci. Toda hudobni jeziki pravijo, da mladi Bogataš ne sliši ravno nairajši o Fajsu. Nie ne de, vkljub temu je Anton Fajs vendar v celem okraju doslej še najslavnejši in najzavednejši — socijalist. Smešnica, Gostu je natakar prinesel vreek piva, v katerem pa je bilo več pen, kakor piva. Rekel mu je: »Natakar, vi ste se zmotili. Jaz se nočem briti, temveč — piti!«