SLOVENSKI PRIJÄTEL
IjUtm:r.rat Za cerkev, šolo in dom.
St. 2.	15. februarja 1861.	X. tečaj.

§
po usmiljenju in milosti božji knezoškof Kerški, sv. bogoslovja doktor &. &.
želji zdaj, ko se sveti postni čas približuje, vsem svojim vernim zveličanje in blagoslov!
leto katoljška cerkev obhaja praznik, ki je med vsemi naj svetejši. On nas spominja vesele resnice, da je naš gospod Jezus Kristus od smerti ustal, in nam je priča, da ustali bomo tudi mi. Na ta sveti in veseli praznik zatoraj katoljška cerkev svoje otročiče posebno skerbno pripravlja. Ona zaukazuje, naj se katoličani pred veliko nočjo 40 dni postijo; tako jih opominjati hoče, da truplo, ki nima prah in pepel v zemlji ostati, tudi suženj pozemljenskih jedi in želj ostati ne sme.
Ima pa tudi vsak teden svoj dan, ki nas posebno opominja, da je Jezus vesel od smerti ustal. On se imenuje lepo in imenitno: Gospodov dan. Mignul je vsemogočni Bog in stvaril od začetka nebo in zemljo. In šest dni je pripravljal Bog našo zemljo, da bi na njej prebival človek, ki ga je postavil za gospodarja vse zemlje. Šesti dan zvečer je Bog človeka stvaril, in potem je nastopil veliki dan pokoja, tisti veliki dan, ob kterem bo človeka došla velika čast in sreča, da se sme obhoditi in pogovarjati s svojim Bogom. In božja volja je bila tako, da človek, ki je šest dni težko delal, sedmi dan počiva. Med tem pa, ko truplo počiva, naj se duh brez vse o vere obhodi s tistim, ki ga je stvaril. Dokler je človek bil nedolžen, pač res! da je bila vsak dan božja nedelja, sveti počitek; saj je prebival v paradižu, v svetem
Slov. Prijatel.	5
raju, saj je delal, utrudil se pa ni, obhodil se je z Bogom, ki ga je prijazno učil in vodil. Pa Bog vsevedoči je popred vidil, da človek svoje proste volje ne bo prav obračal, da ne bo obstal pri skušnji, da padel in grešil bo. Vidil je popred, da ga žulil bo težki jarm raznega dela in ga tlačila vsesortuih nadlog velika butara. Vidil je popred, kako pada globej in globej, in kako njegove misli in želje le lazijo po zemlji in komaj segajo više nad tla, ktere z nogami tapta. Vidil je popred, da bojo sebični ljudje ubogega človeka silili in priganjali k delu in mu ne dali in privoščili pokoja kakor le samo tedaj, ko hudo zboli ali pa čisto onemaga. Vse to je popred vidil Vsevedoči; in smilil se mu je človek — duša in truplo njegovo; in v svojem neskončnem usmiljenji je odločil izmed sedmih dni enega, kteri ima Njemu, stvarniku, biti posvečen, ne pa se obračati na druge stvarjene reči. Veliko so ljudje zgubili od dušnih prednost in dobrot, ki jih je Bog bil podelil pervim staršem, zlo so popačili svete resnice , ki jih je Bog bil nekdaj razodel. Iii vendar postava, naj se vsak teden en dan posvečuje nar Višemu, ta postava je ostala in obveljala skoraj pri vseh ljudeh. Zategadelj ni nobenega dne po celem tednu, kterega bi tu ali tam ne posvečevali kol praznik, in vsi ljudje po celem svetu se terdno deržijo števila sedmih dni.
Sveti aposteljni so predjali praznik od sabote na nedeljo. Zavergli so sedmi dan, p er ve ga pa si izvolili za praznik. Namesto tistega dne, ko je Bog svoje p er v o stvarjenje dokončal, je nastopil tisti dan, ko je Jezus od smerti ustal; zakaj s svojim od smerti ustajenjem je Jezus svoje drugo stvarjenje dokončal: „Kakor v Adamu vsi merjemo, tako se bomo v Kristusu vsi oživili". Jezus je od smerti ustal in prav za prav tako naše odrešenje do konca dognal. Njegovo ustajenje je prineslo vesoljnemu svetu pravi pokoj, pravi mir: potem toraj je tudi dan, ko je Jezus od smerti ustal, po pravici dan pokoja, dan pravega miru med ljudmi, dan, ko se sme človek svojemu Bogu bližati, ž njim se obhoditi in s tim se pečati, „kar je nebeškega Očeta". Šest dni je odločenih, naj služimo posvetnemu gospodu; le en sam, pervi dan
Asakega tedna, je odločen Gospodu nebes in zemlje, — je dan Gospodov.
Ali se pa ta dan res Bogu Gospodu daruje? Ali počivajo ta dan ljudje od svojih posvetnih opravil, da se tem bolj z Bogom obhoditi zamorejo? Ali se ta dan res na to obrača, da se Bog časti in hvali, da se ljudje s svojim ljubim Očetom v nebesih pogovarjajo in obhodijo? Preljubi! Kako se sveta nedelja posvečuje ravno pri nas katoljških kristjanih blizo in daleč okoli? Stopimo v delavšnice; tukaj vidimo, da vse dela na vso moč do poldne. Stopimo toven na ulice; tukaj vidimo vozove težko nabasane, vprežena je uboga živina, ktera še nedeljo nima pokoja, gonijo jo pa ljudje, ki tudi Gospodov dan cerkev božjo le od daleč vidijo. Pojdimo toven na polje in v gojzd; v bližnej cerkvi se oznanuje božja beseda in opravlja naj svetejša daritev, zunaj okoli pa lajajo psi in pokajo puške; kajti na lovu si delajo kristjani kratek čas. Oglejmo se po mestnih ulicah; ljudje prodajo in kupčujejo zoper postave in bi naj rajši ta Gospodov dan naj več vjeli dobička. Stopimo zdaj tudi v cerkev; hvala Bogu! najdemo jih veliko, ki pobožno žebrajo, pa tudi ne manjka jih, ki ne vejo, da se v božji hiši znajdejo, in zastonj tam iščemo tudi takih , ki bi lehko v cerkev prišli, kterim pa ni mar za božjo službo in si to zamudo še clo v greh ne štejejo. In kaka je z drugo polovico svete nedelje, kaj uganjajo nekteri nedeljo popoldne, zvečer, po noči? Na vse to nam odgovor daje žalostna skušnja; zatoraj, Preljubi! dovoijite mi, da jaz od tega molčim. Pa ne morem in ne smem si tega dövoljiti, da bi vas ne opomnil in vam ne pokazal, kam to pelje, ako se sveta nedelja ne posvečuje. Marsikteri izmed vas je to nesrečo in nevarnost gotovo že premišljeval. Tudi jaz sem volje z vami zdaj to nesrečo in nevarnost premišljevati, pa ne da bi hotel komu kaj očitati, temuč le iz golj serčne ljubezni, s ktero vse ljubim. —
I. Kaka je kaj z vero takega človeka, ki sveti Gospodov dan nalašč zanemarja in oskrunuje. Vera se dotika pameti, pa tudi serca; treba jo, vero poznati, pa tudi po njej se ravnati. Kako pa pozna vero, kako jo spolnuje človek, ki zanemarja sveto nedeljo posvečevati in Gospodov dan
5*
oskrunuje? Kar človek še od mladih nog zna, lo se gotovo ne pravi sveto vero poznati! Keršanski nauk, ki se ga je človek po verhu navzel, pa večkrat tudi le narobe zastopil, se spogtibi in potopf v skerbeh in opravilih vsakdanjega življenja; posebno se pa to rado godi naše dni, ko je toliko ljudi, ki bi radi sveto vero zmotili ali pa še clo zaterli. Ali toraj človeku ni treba, da se večkrat in večkrat, in dobro uči tega, kar ima verovati in po čemur ima svoje življenje ravnati? Ali mu toraj mar ni treba svete nedelje?
Pa stavimo, da kdo svojo sveto vero popolnoma zna, ali je že gotovo, da bo tudi po resnicah svete vere živel? Ako je človek volje, po sveti veri živeti, jo mora tudi premišljevati, ali kakor Bog sam že v stari zavezi pravi „jo mora na svoje rame privezati in na svoje serce položiti", da bo vedel zmiram po njej se obnašati. Ali bo — povejte sami preljubi! ali bo mar tisti, ki ob nedeljah svete resnice premišljevati zanemarja, jih morebiti vsednje dni premišljeval? Ali bo le mogel, ko ima toliko opraviti, in ko okoli njega nikoli pokoja ni? On toraj še premišljuje ne svojih dolžnost, ali jih bo mar spolnoval? Ali bo mar to storil, kar mu je le poslušati in premišljevati že sitno in zoperno? Da je človek v stanu po sveti veri živeti, je treba, da sam sebe premaguje in od Boga potrebne pomoči prejema. Kako pa bomo svoje hudo poželjenje krotili, ako za to ne maramo, kar je Bog zapovedal, in ako lega ne premišljujemo, da je on pravični sodnik živih in mertvib? Kako pa bomo od Boga pomoči prejemali, ako milega glasü svete cerkve še clo tisti dan ne poslušamo, ko nas posebno kliče, naj stopimo k mizi božje večerje, naj se vdeležimo pripomočkov k večnemu življenju, naj goreče žebramo, in tako božje pomoči iščemo? Kdor toraj hoče sveto vero spolnovati, mora tudi sveto nedeljo posvečevati; eno brez drugega biti ne more. Zatoraj je bila sveta nedelja pri pervih kristjanih toliko v časti, ja znamnje je bila lepe zveze med Bogo m in ljudmi. To so vedeli tudi grozovitni preganjavci kristjanov; djali so jim: „Ne prašam te, ali si kristjan, le to te prašam, ali nedeljo posvečuješ". Ako je to prašanje poter-dil, ni bilo več treba dalej popraševati: nedeljo posvečevati
in feeršanske vere biti je bilo eno in tisto, in kdor nedelj» ni posvečeval, ga preganjavci niso spoznali za kristjana.
II. Z vero Jezusa Kristusa stoji in pade vsa človeška svoboda ali frajost. Večna resnica pravi Jan. 8, 32: „Resnica vas bo osvobodila". Kje pa se nahaja živa resnica, ako je ni učil tisti, „ki je iz nebes prišel, da od resnice pričuje"? Pa — ali vera, nauk Jezusov ne zavera svobode? Ja pač tisto svobodo za vera, ki sama noče poznati nobene meje, vendar pa tudi svojim sosedom take neomejene volje pripustiti noče. Spet slišimo, kako se povsod vpije po svobodi, kako se za postavo in red komaj kaj mara. Zastonj je nauk, ki ga nam dajejo vsi časi; zastonj so skušnje, ki smo jih doživeli tiste leta, ko ravno ljudje, ki so na vse usta vpili od svobode , nobene nasprotne besede in misli niso prenašati hotli. Zastonj se poprašuje, kako bo kaj na svetu, ako bo gospodar po svoji volji ravnal z hlapcom, hlapec pa tudi počenjal, česar se mu zljubi, ali se bo od pokorščine, od pravice in prizanesljivosti, od dela in lastnine, od pravega reda še govoriti moglo ? Taka svoboda se res ne zgubi s tim , da se sveta nedelja ne posvečuje; ravno odtod ja pride, da se nedelja tako zanemarja, ker je svet tako hudoben in razujzdan. Pa zgubi se tista svoboda, ki jo uživlja človek, stvarjen po božji podobi, ki jo uživlja kristjan, odkupljen za drago kri Jezusa Kristusa, tista svoboda, ktero Jezus v mislih ima, ko pravi Jan. 8, 34—36: „Resnično, resnično vam povem, vsak, kdor greši, je suženj greha. Hlapec pa ne ostane večno v hiši, sin pa ostane vekomaj. Ako vas toraj sin osvobodi, böte resnično osvobodjeni". Ali nas mar bo Sin božji osvobodil, ako božjo besedo od sebe mečljemo in božje volje poznali, je spolnovati ja še tega nočemo, da bi nas kdo na njo opominjal; ako tudi božje pomoči iskati nočemo, ki nam je toliko potrebna, kratko, ako se svete nedelje tako poslužiti nočemo, da bi se na dan Gospodov tudi skazovali kot otroci Gospodovi? Človek, ki svojim strastim služi, nosi težke grešne verige, „on ne dela dobrega, ktero hoče, ampak dela hudo, kterega noče" Te verige se pa razbijajo le tedaj, ako božja beseda in božja
milost v našem sercu prostora najdete. Pa ravno njima duri terdo zapre, kdor nedelje ne posvečuje, temuč proč od Boga po svoji volji in želji živi.
Da se oskrunuje sveta nedelja, na čudno vižo moti druge ljudi, da svoje svobode uživljati ne morejo. Le poglejmo v vsakdanje življenje in jasno bomo vse to spoznali. Tergovec pravi: Prisiljen sem, ob nedeljah svojim kupcom postreči, zakaj sicer jih moram zgubiti. Marsikteri delavec ali mojster-ski pomagavec pravi: Jutre je nedelja, julre bi se rad počil. Pa odgovori se mu: To ti je na volji, pa glej, da drugod dela dobiš. In oče, ki ima otrok živiti, prelomi zapoved, da ne pride ob svojo prislužbo. Da eden brez vsega strahu nedeljo oskrunuje, to druge kliče: Eh kaj, najte jih boječneže, ki nočejo delati kakor jaz, pa pridite vi k meni, jaz hočem skerbeti, da dobite tudi v nedeljo, česar potrebujete in česar se vam poljubi. Ali se to mar ne pravi k delu siliti? Ali je mar lehko, Boga bolj bogati kakor ljudi, akoravno velika in britka zguba preti? Od začetka se ravna človek po tem zgledu nejevoljno, potem voljno, potem veselo in skoraj tudi sam oskrunuje sveto nedeljo, slabi zgledi so ga oslepili in pri-morali: djano je za keršansko svobodo.
Kako je kaj s pravo keršansko svobodo še le po listih krajih, kjer jih tavženti dneva Gospodovega ne poznajo le zavolj tega, da se delo ne preterga. Nek gospod, iskren prijatel človeškega rodu, je na Francoskem vse to vidil na svoje oči; poslušajte kaj pravi, in učite se! Tukaj se, pravi on, človek le ceni in obrajta po tem, kako hitro, lehko in na-tanjčno se giblje. Misli se, da se mu je storilo vse, kar mu po pravici gre, ako se mu včasi le toliko da, kolikor je potreba, da močen in terden ostane, kakor se v mašinine kolesca od časa do časa olja vlija, da se mašina naprej verti. Ako je po prisiljenem delu obnemogel, ga brez vsega usmiljenja odpravijo, kakor se kosci polomljene mašine v kot veržejo med reno. Ali ima to bitje res kako dušo? Ali bi se ne spodobilo, vsaj nekaj gledati na to, kakšno je njegovo truplo, kaj in kako tudi on čuti? Ali morebiti Boga preklinja, morebiti hudo pijančuje, morebiti nesramno živi? To je tukaj vse eno. Le ena beseda velja: Kako opravlja svoje
delo? Cerkev govori k ubogemu delavcu: V imenu nebeškega kralja, kterega sin si, postavi se vsaj en dan celega ledna na tisto mesto, ktero se za te spodobi. Stvarjen si bil, da nad stvarmi gospoduješ; pomisli na to vsaj danes! Rojen si bil, da živiš na večne čase; pojdi in uči se tega v moji hiši! Pojdi, in posaditi te hočem k mizi v sred tvojih gospodarjev , sprejeti te hočem na ravno tisti mizi, dati ti hočem ravno tisti nauk in ravno tisto veselje. Tvoja duša je vredna v mojih očeh ravno toliko, kolikor duša mogočneža; oba sta moja otroka. In ako jaz polna ljubezni in skerbi že kak razloček delam, delam ga le, da ubogim in nizkim postrežem. — Tako govori cerkev. Delavec pa ne posluša tega glasü, postal je mašina, sperva z nejevoljo, zdaj pa je postal ves terd in sirov, in vse mu je eno. Nekaj jesti in piti, nekaj slame, da se stegne, nekaj strehe, da ga krije, nekaj dnarja, da ga pri razujzdanostih zapravi — več ne poželjuje. Kaj višega poželjevati, mu še na misel ne pride, to misel je zgubil. Po noči med nedeljo in pondeljkom ves veselja pijan vriska: Le jejmo, pijmo in veselimo se ; zakaj jutre že umer-jemo. — To je tista svoboda , tista človeška vrednost, kteri človek zapade, ki nedelje ne posvečuje in se v pozemljensko pogrezne. Preljubi! Ali moremo besedo podreti, ki jo je govoril ta skušeni prijatel človeški? ali pa morebiti mislimo, da se pri nas kaj takega dogoditi ne more? ali pa morebiti menimo, da to ni kaj toliko imenitnega in da iz tega nič drugega priti ne more, ako se človek tako poživini ? Bog je dal človeku en dan, v kterem naj njegovo truplo počiva, njegova duša pa se veseli v svojem stvarniku. Kdor človeku ta dan jemlje. ga je djal ob njegovo razveseljevanje in svobodo.
III. Premišljevali smo dozdaj, koliko škode napravi to, da se nedelja ne posvečuje. Odtod pride, da toliko ljudi svete vere ne poztni, da toliko ljudi po sveti veri ne živf, in da prava Bogü dopadljiva svoboda pojema in umira. Ta škoda pa še dalej sega ; ona se priplazi med družine, okuži kakor strašen rak vse družinsko življenje in razdira vso srečo njegovo. Ni tako Iehka reč — A'si to veste in čutite — dolžnosti do svoje družine zvesto spolnovati. Oče bi imel v
hiši zaukazovati modro in pravično, ne po svojih muhah in ne po svoji glavi, on bi imel sam sebe zatajevati, za vse lepo skerbeti in vse enako ljubiti. Tudi tedaj, ko je že ves truden od dela in skerbi, tudi tedaj bi še imel misliti in skerbeti za to, česar njegova družina in hiša potrebuje. Žena bi imela biti kakor angel božji pokorna, poštena, krotka, ljubeznjiva, delavna in mirna. Ona bi imela na eni strani hladiti in razveseljevati serce svojega moža, ki se toliko trudi in peha, na uni strani pa svojim otročičem dajati potrebne jedi, jih vzdi-govati, ko padejo, jih izrejati v redu in strahu božjem. Otroci bi imeli, akoravno so še mladi, abotni in norčavi, akoravno na svojih starših morebiti kaj napčnega zagledajo, otroqi bi se imeli zvesto ravnati po štertej zapovedi božjej, in starše svoje vselej spoštovati, jim hvalo, ljubezen in pokorščino skazovati. To so res težke dolžnosti! Zatoraj je pa tudi še bolj potrebno, da se ljudem večkrat pred oči postavljajo, da se jim resnobno pred oči postavljajo, da se jim očitno pred oči postavljajo; tako se ne morejo izgovarjati, da svojih dolžnost poznali niso. Kdo pa bo družini vse te dolžnosti pred oči postavljal, ako še Gospodov dan v cerkev ne pridejo, in božje besede ne poslušajo? ako tisti dan, v kterem bi imelo vse delo počivati in človek se s tim pečati, za česar delj je stvarjen, ako tisti dan noče ne vedeti ne slišati kaj od tega, kar se tiče Boga in zveličanja njegove duše?
Premišljuj m o dalej še to, da človek sam iz sebe ne more nie storiti, tim manj, kolikor teža je njegova naloga in dolžnost. On potrebuje pomoči iz nebes. To pa človek dobivlja, kedar pobožno žebra, kedar sv. mašo spodobno služi in svete zakramente vredno prejema. Ali bo pa človek za vse te reči kaj maral, ako za sv. nedeljo nič ne mara, ali jo prederzno oskrunuje? Žalibog, resnica je: Kdor za dan Gospodov malo mara, bo tudi malo porajtal na blagor in srečo, ki jo donaša.
Pas serčne ljubezni bi imel ovijati vsako družino; kaka je kaj s tim pasom pri tistih družinah, kjer se Bogu posvečena nedelja ne posvečuje? Poglejmo v vsakdanje življenje. Na vse zgodaj že kliče ura hišnega očeta na delo, in ga pelje proč od svojih ljudi. Opoldne pride le toliko
domü, da se v naglici nasiti ? morebiti da ga še vsi otroci vidili niso. Pride večer, trudni oče se vleže in zaspi, ali pa si dela kratek čas pri svojih tovarših, za svoje otroke nima spet nobene skerbf. Tako je družina ločena cel ljubi teden, in ostane ločena še tudi nedeljo, ako se ta dan ne posvečuje. Koliko toraj tak oče opravi pri izreji svojih otrok ? kako ga bojo otročiči spoštovali in ljubili, ako zmiram daleč od njih ostane, jih nikoli ne popraša, česa so se učili, jih nikoli ne spodbada in posvarja, k večemu prav v naglici ojstrejši kaznuje, kakor slabejša inaterna roka premore? Kako bojo otroci njega spoštovali, ko vidijo, da on nebeškega Očeta ne spoštuje? Kako ptuji si postanejo zakonski, ako tudi še enega dne v celem tednu ni, v kterem bi oba prav sebi, in oba sknpej Bogu živela , si svoje misli razodevala, svoje skerbi tiho potože-vala in svoje reči Bogu priporočala ? Kjer ljudje tudi enkrat v tednu tega ne prevdarjajo in od tega se ne pogovarjajo , kar so družini dolžni, kjer teh dolžnost ljudje ne spolnujejo, ker jim manjka potrebne moči, pa manjka ravno za volj tega, ker potrebne močf ne iščejo, pri takih družinah postanejo si ptuji oče in mati, starši in otroci; razterga se tista lepa zveza, ki bi imela deržati vekomaj; taki ljudje živijo med seboj brez Boga; zatoraj je pa tudi njih življenje že živ pekel na zemlji. Ko bi do kraja šli, kdaj in kako je jela sreča pri tej ali uni družini hirati, našli bi, da se je nesreča marsiktere družine ravno s tim začela, ker niso hotli Bogu več dajati, kar je božjega, niso hotli svete nedelje več posvečevati.
IV. Brez tega, da se sveta nedelja spodobno posvečuje , ni prave vere, ni prave svobode, ni srečne družine ; to je, kar sem vam, preljubi! hotel pred oči postaviti. Ali pa bojo mar ljudje, ki so s ketinami svojih strast vkljenjeni, ali bojo mar družine, ki so same v sebi stergane, ali bojo mar taki ljudje pošteni, mirni, srečni sosedi in deržavljani ? Premišljujmo tudi to!
Nobene družbe, kjer red in pokoj prebiva, si ne moremo misliti drugači, kakor tako, da vsak družnik kaj daruje v prid in srečo cele družbe. Pojdi in reci vsakemu:
Minul je čas, da bi človek na druge gledal, drugim prizanašal, za druge se trudil, drugim pod ramo segal; delaj, kakor se ti zljubi in kakor ti naj bolje kaže. In potem pa spet pojdi in glej, kaj si napravil. Njive se ne orjejo več; zakaj ni človeka, da bi v potu svojega obraza drugim ljubi kruhec prideloval. Delavšnice so prazne, straže zapuščene, ne vidiš človeka, ki bi težke dela opravljal; zakaj vsakdo le na to misli, kar njemu diši; in česar potrebuje za svoje življenje, si že ve in zna pridobiti po zvijači ali po sili. Kjer ljudi navdaja tak dobfčkarski duh, ali je mogoče, da človeško družbo terdna zveza ovija, da stoji na terdni postavi? Le tam, kjer so ljudje pripravljeni , za druge kaj darovati, kjer so ljudje zadovoljni s svojim stanom, bodi še tako nizek in boren , kjer so ljudje delavni vsak po svojem stanu, le tam bo celo družbo opasovala terdna zveza keršanske ljubezni. Kje pa se vse to dobi ? kako se more vse to doseči ? Naj pravi kdo , kar hoče, noben odgovor ne velja nič, ako ne spoznamo, da le tista zveza, ki človeka z Bogom veže, to je : prava vera, je samo edini pas, ki ljudi med seboj v družbi derži. To in uno dobro delo bo kdo morebiti doprinesel, ker mu to časti in hvale ponuja, ali mu kaj dobička kaže, ali ga posebno veself; kjer pa se nobene časti in hvale ne kaže, kjer nobenega dobička vjeti ni, kjer ne gre za tega človeka, za to reč, ki nas posebno mika, tedaj čakaš zastonj na kako dobroto, na kak dobri dar. Le kjer je terdna vera doma: „Bog je, ki dobro plačuje in hudo kaznuje, On me vidi, On vidi tudi mojo dobro voljo, On povračuje vsak kozarc merzle vode, ki ga svojemu bratu iz ljubezni podani, v Bogu so vsi ljudje moji bratje; kdor bo zavolj mene vse zapustil , bo vse stoterokrat spet prejel in posedel večno življenje"; le tam, kjer je ta terdna vera doma, so ljudje volje, za druge kaj darovati. Ali pa je mogoče, — moram spet barati, da taka terdna vera živi v tistem človeku, ki celi ljubi teden še enega dnu, še ene ure ne najde, da bi se z dobrim Očetom v nebesih pogovarjal, njegove popolnamosti premišljeval, ga za odpuščanje svojih grehov in za njegovo milost in dopadenje
prosil? Brez posvečevanja svete nedelje toraj ni prave ljubezni do bližnjega, ni blage volje, za druge kaj darovati, ni prave vezi za človeško družbo. Pa še nekaj pri tem pozabiti ne smemo. Da kaka soseščina, deržava, kratko kaka človeška dobro vredjena družba obstoji, je neobhodno treba neke oblasti, ki vse v redu derži. Mi mislimo si: pravico zaukazovati, in pravico tirjati, da so jej drugi pokorni. Odkod pa zamore človek to pravico dobiti? Zastonj iščemo boljšega odgovora, kakor ga je dal sam božji Sin (Jan. 19, 11), ki je svojemu krivičnemu slabemu sodniku odgovoril: „Ti bi ne imel nobene oblasti čez me, ako bi ti ne bila dana od zgoraj", to je tisti odgovor, ki ga nam tudi veliki apostelj Pavi (Rimlj. 13, 1 — 2) živo priporoča, rekoč: „Vsak človek bodi višej oblasti pokoren; ni namreč oblasti od drugod, kakor od Boga; ktere pa so, so od Boga postavljene. Kteri se toraj oblasti ustavlja, se božji volji ustavlja. Kteri se pa ustavljajo, sami sebi pogubljenje nakopavajo". Ali pa mar bo človek — moram spet prašati — človek ki v sercu na nobenega Boga ne veruje, ali bo spoznal tnko oblast, ktera od Boga izhaja in ktero Bog ljudem sporoči, ali bo to oblast zavoljo Boga poslušal in ubogal tudi takrat, kedar mu težko stane; tudi tedaj, kedar roka le oblasti obnemaga, ludi tje še bogal, kamor ta roka ne sega? Kako pa stoji s sveto vero tam , kjer se ne oživlja , in kako malo se za to oživljanje lam skerbi, kjer se ludi en dan celega ledna Bogu ne posvečuje, po Njegovi volji ne obhaja, smo že tako dosti premišljevali.
O da bi vendar vsi, kterim je Bog oblasti dal, živo spoznali, da si zemljo, na kteri stojijo, sami spod nog pod-rijajo , kedar njih besede in dela , njih djanje in nehanje na to meri, da bi se Bogu čast ne dajala, ktera se mu spodobi, da se Njegovo ime in Njegov dan ne posvečuje! O da bi vendar spoznali, kam to pelje, če listi, kterim zaukazujejo, reči zamorejo: Po kaj bi mi božje in cerkovne zapovedi spolnovali, ko ti, ki so bolj učeni in razsvitljeni kakor smo mi, za nje nič ne marajo. Ako ni pokorščine do Boga,
kako dolgo bo razujzdani človek ljudem pokoren? Božja postava pa je : „Spominjaj se, da praznik posvečuješ".
Ali se sveta nedelja spodobno posvečuje ali ne, s tim stoji in pade prava vera, keršanska svoboda, sreča družine, red in obstoj človeške družbe — to so bile misli, ki sem jih z vami, preljubi 1 premišljeval. In veste, zakaj sem ravno od te reči z vami se pogovarjal? Obdajajo nas hude nevarnosti, to vidi vsakdo, naj ima še tako kratek pogled. Iščemo pomoči , da bi se oteli; pa marsikdo popade za slabo slamčico, zraven pa misli, da je zgrabil debelo bruno, ki ga bo rešilo pogina. Pa ne bomo ušli nevarnosti, ako ne vemo , odkod nam preti, in kje se nahaja tista ladjica, ki nas otme. Odkod pa pridejo neVarnosti, ki nam protijo od vseh strani ? Od ljudi? Ja! ljudje so, ki tuhtajo noč in dan, kako bi vse pokončali , kako bi prestole in altarje poderli, kako brate nad brate naščuli, kako kristjanom sveto vero, kako mladini preljubo nedolžnost, kako mogočnim njih oblast, visokim njih čast, bogatim njih premoženje vzeli, in cel svet tako zmedli, da bi vse šlo po koncu. Ali pa ni Boga v nebesih več, ki bi vse to početje mogel zabraniti? Ali so ga mar ljudje ob oblast djali ? Ljubi kristjani 1 s temi besedami zdaj smo prišli do tod, odkodar nam pretijo vse te nevarnosti. Ako Bog nas — svojih razvajenih otrok — ne more več k pokori pripraviti z lepim, potem zgrabi za šibo in skuša s hudim; zakaj njegova volja je, naj se zdramimo in zmodrimo in tako olmemo, naj spoznamo, da zunaj Njega ni Boga, in da je naša pomoč v imeni Gospodovem, ki je stvari! nebo in zemljo. On hoče nam prav jasno pokazati, da človeške postave zibnejo kakor prah, ako se ne naslanjajo na postave božje, in da se zastonj zanašamo na ljudi, ki se ne ravnajo po Bogu, ki je naj svetejši in naj resničnejši, in ki ne spoznajo Boga za svojega pravičnega sodnika. Kar nam preti so razpuščene strasti hudobnih ljudi, ki legajo in goljfujejo nesramno , ki nočejo nobenemu pokorni biti, nočejo sami sebe zatajevati. V tem, kar se naše dni godi pred našimi očmi, hoče nam Bog pokazati, kam pelje to, ako ljudje sveto vero od sebe veržejo , hoče nas prestrašiti in k sebi nazaj peljati. Šibo, ki nas tepe do belih kosti, smo si sami spletli, pa
ravno ta šiba nas bo ozdravila in rešila. Spletali pa smo si to ojstro šibo tedaj, ko smo službo božjo in dan Gospodoy manj in manj obrajtovali, zraven pa ne mislili, da, ako mi Bogu ne dajemo , kar je božjega , nam tudi ljudje ne bojo dajali in puščali, kar je našega. Že v stari zavezi so djali brezbožni ljudje: „Vse praznike hočemo odpraviti po celi deželi". Tudi naše dni so jeli hudobni zraven pa prebrisani ljudje sveto vero in pobožno obnašo s tim podkopavati, da so po vseh sort zvijačah ljudem branili, le en dan celega tedna se z Bogom obhoditi in za zveličanje svoje duše skerbeti.
Mi vidimo nesreče, ki so odtod prišle, in vsi plahi gledamo na reči, ki imajo še priti nad nas. Zatoraj obernimo se k Bogu in spominjajmo se besed, ki jih je Bog govoril po svojem preroku Malahiju (1, 6): „Sin sp9Štuje svojega očeta in hlapec svojega gospodarja, če sem pa oče, kje je moja čast? Ce sem gospod, kje strah pred menoj?" Nabirajino si pri božji besedi, ki se nam nedeljo oznanuje, tiste tolažbe, ki je vsednje dni pri svojih težavah in skerbeh toliko potrebujemo! Učimo se pri nekervavi daritvi svete maše tudi darov darovati za božjo čast in za srečo naših bratov! Zajemajmo si v nedeljo iz prebogatih studencov • ssv. zakramentov božje pomoči, da vsednje dni pod butaro del in opravil ne opešamo. — In ako smo svojo dolžnost spolnili, in za svojo dušo skerbeli, potem se veselimo dan Gospodov v svojem Gospodu in Bogu, kakor nam kliče njegov sveti apostelj Pavi (Fil. 4, 4—7.): „Veselite se vselej v Gospodu; še rečem, veselile se! Vaša spodobnost bodi znana vsem ljudem; Gospod je blizo. Nič naj vas ne skerbi, ampak v vsaki molitvi in priporočanji z zahvaljenjem naj bojo znane vaše prošnje pred Bogom. In mir božji, ki ves um presega, varuj vaše serca in vašo pamet v Kristusu Jezusu". Ker se sveta nedelja ni posvečevala, je zibnila prava vera, keršanska svoboda , sreča družin, pokoj in red po deželah. Te žlahtne reči se bojo spet k nam vernile, in ž njimi pokoj in sreča , ako obljubimo in spolnujemo, da mi sami dan Gospodov in ž njim vred tudi druge zapovedane praznike spodobno posvečujemo?
in na to dobro gledamo, da te dni posvečujejo tudi tisti, ki so naši skerbi izročeni.
Spet se bliža sveti postni čas, v kterem katoljška cerkev glasnejši kakor drugemale kliče, naj resnično pokoro delamo, iz grešnega groba ustanemo, in tako naproti gremo Zveličarju, ki je vesel od smerti ustal. Ponižujmo se sami pod mogočno roko Gospodovo , da 110 bo treba, da on nas ponižuje. Pravo pokoro delati nam pomaga cerkovna zapoved od posta. To, da se duha te postne postave navzamemo , in da jo zvesto in tenjko spolnujemo , to Boga potolaži in spravi, in nam pomaga najti pri njem obilnega usmiljenja. In postna postava ni več tako huda in ojstra, kakor je bila nekdaj svoje dni. Koliko sveta cerkev svojim vernim spregleduje , lehko vidite iz postnega reda, ki ga vam tudi za to leto oklicujem. Sveti Oče rimski papež so mi dali oblast, da postno postavo zlaj-šain po svoji previdnosti in modrosti. To sem tudi letos kakor drage leta storil; zatoraj poslušajte, kako se glas/ postna postava za tekoče leto:
Mesa jesti je prepovedano:
1. Vsak petek celega leta; 2. na pepelnico in tri poslednje dni velikega tedna ; 3. vsako sredo, petek in saboto štirih kvaternih tednov; 4. na bilo a) pred binkoštmi, b) pred sv. Petrom in Pavlom, c) pred veliko gospojnico, d) pred vsemi svetniki, e) pred devico Marijo v adventu, in f) na bilo pred božičem. Potemtakem je cerkovna postava od posta imenitno zlajšana. Vsako saboto celega leta, ki zgoraj imenovana ni, dalej vse zgoraj ne imenovane dni v postnem času in adventu, je od mesa jesti pripuščeno. Da se pa za toliko milost vsaj nekaj stori, se imajo te dišpenzirane dni požebrati „tri očenaši, tri češčena Marija" in „apostoljska vera" v čast prebritkemu terpljenju Jezusa Kristusa. Serčno pa želim , da bi te molitvice cela družina vkupej ob enem opravljala , nekaj zato, da jih kdo opraviti ne pozabi, nekaj zato, da se zraven v misel jemlje, kaj cerkovna postava prav za prav tirja. Tudi se bolehnim ljudem, ki se v kopelnicah in drugih podobnih napravah nahajajo in ozdravljajo, — dalej ljudem, ki so na cesti ali pa pri svojih predpostavljenih ali gospodarjih postnih jedi dobiti ne morejo, — vsem tem ljudem
se dovoli naj pri mesu jedo; zato dopuščenje jim ni treba da-lej prositi, le samo to se jim naroči, naj si po svoji vesti kako drugo težavno delo naložijo. Dalej dobijo duhovniki in spovedniki pravico dovoljevati, da kdo tudi gorej imenovane dni sme mesa jesti, vendar mora biti posebna sila. Dalej naj se vselej gleda na starost, na zdravje in družinske okoljščine, in slednjič naj se modro in previdno priporoča, da si taki ljudje pri jedi, kakor si bodi, kaj pritergajo.
Cerkev je volje, s postom dušo' zdravo ohraniti, ne pa truplo bolno naredili. Zategadelj postava ne veže ljudi, ki so v resnici bolni in tudi te zapovedi spolnovati dolžni niso. Kdor pa, akoravno ni prav holen , temuč le bolehen , mesenih jedi težko pogreši ali jih uživati mora, ta naj ali sam ali po svojem duhovniku ali zdravniku pri školijstvu prošnjo uloži, naj se mu dovoli, postne dni vselej pri mastnem jesti. Take prošnje se bojo rade usliševale , kolikor to cerkovne postave dopuščajo in dokazi pričajo, da je kaj takega treba.
Dalej pa tudi ne smemo pozabiti, da so v letu nekteri dnevi, ob kterih po cerkovni postavi ni še dovolj , da se mesenih jedi zdržujemo, temuč, da čerkovna postava zapoveduje, te dni le enkrat na dan se do celega nasitovati. Ta zapoved veže vse, le samo ljudi ne , ki so bolni, ki težko delajo, in ki niso še 21 let ali pa so več kot 60 let stari. Vsi drugi ljudje so dolžni, le dni le enkrat na dan se do celega nasitovati, akoravno smejo meso jesti.
Taki dni, ob kterih je zapovedano, pri jedi si kaj pritergovati, so:
a) Vsak dan štirdesetdanskega posta razun nedelj ; b) vsaka sreda in sabota v adventu, in c) gorej imenovani dni kvaternih tednov in gorej imenovane bile.
Pa ves naš post — tega ne morem dovoljbart ponavljati — ves naš post, naj se postimo še tako tenjko in ojstro, nima nobene vrednosti in zaslužbe, ako si zraven ne prizadevamo , svoje misli" in djanje k Bogu povzdigovati, Njegovo čast in slavo poviševali, in Njegovo sveto voljo spolnovati. Zatoraj posvečujmo ime božje, posvečujmo pa tudi dan božji! Prizadevajmo si, posebno ta sveti dan Njegovo voljo poznati, da jo bomo mogli celi teden lepo spolnovati. Da odver-
nemo strašno nesrečo, ki nam od vseh strani žuga, delajmo resnično pokoro in postimo se, kakor je Bogu dopadljivo! Naj tudi nam veljajo besede , ki jih je Bog nekada po svojem preroku Izaiju (58,6—9) govoril: „Razreši vezi brez-božnosti, razreši verige zatiranja, izpusti poterte, in odvzemi vsako butaro! Lomi lačnemu kruha, in ubogega pa ptujega pelji v svojo hišo; ako vidiš nagega, obleci ga, in ne zaničuj svojega brata. Potem se bo kakor juterna zarja prikazala tvoja luč, in tvoje odrešenje bo naglo prišlo, in pred tvojim obličjem pojde tvoja pravica, in čast in slava tvojega Gospoda te bo spremljevala. Potem boš prosil, in Gospod te bo uslišal, ti boš klical, On pa poreče: Glej, tukaj sem, zakaj usmiljen sem jaz tvoj Gospod in Bog". Amen.
Dano v Celovcu 10. januarja 1861.
Opomba: Ta pastirski list se ima nedeljo kvinkvagezimo po vseh farah namesto pridige zbranim faranom predbrati. Vendar je tudi dovoljeno, da se ta list na dvoje razdeli; vendar bo treba, vselaj pri začetku in koncu kaj pripravnega pridjati.
Vsi v tem listu omenjeni postni dni oboje sorte se imajo celo leto vselaj nedeljo popred ljudem s kanceljna oznanovati.
Valentin,
knezoškof.
Pridiga za 4. ali sredpostno nedeljo.
(Delajmo obilno dobrega.)
„Bilo je pa veliko trave na tistem mestu". (Jan. 6, 10.)
V vod.
Sv. pismo ne zamuja nobene priložnosti, kjer nas zamore opomniti naših rev in razpadlosti našega telesa. Še v današnjem evangelju, ki nam pripoveduje od tistega čudeža Jezusovega, ko je bil v puščavi z malo kruhi in z malo ribami nasitil več tavžent ljudi, beremo veliko pomenljive besede evangelista : „Bilo pa je veliko «trave na tistem mestu". Po mojih mislih nam te besede dajejo na znanje kerhkost človeškega trupla. Ze prerok Izaija je rekel: „Vse meso je, kakor trava, in njegovo veličastvo, kakor cvetlica polja; trava po-vene in cvetlica odpade". In prav za prav je res tako. Ne samo pojedine in gostarije, ne le veselja in dobre volje tega sveta nam po navadi prehitro minejo; temuč tudi človek, ki željno vživa te radosti, zgine in — ga ni, zvenjena trava je z bledim obličjem na smertni postelji, in odcvetela roža, kakor hitro mu zatisnejo oči.
Trava priraste iz zemlje. Precej, ko iz tal prigleda, je razpostavljena mrazu in vročini, solncu in dežju, potem pa se popase, pokosi, ali pa pohodi in pomandrä. Ali ni to v vsem človekova podoba? Tudi človek, kakor hitro mu zasveti luč sveta, je razpostavljen viharjem in nevihtam življenja. Joka in solzi se v otročjih letih, seje s trudom v mladosti dobro in hudo, in od vsega tega žanje terpljenje v starosti, dokler se z merzlim potom na čelu in s solzami v očeh preseli v deželo svojih očetov. Res je, kar pregovor pravi: „Pri vsakem porodu se merlič napoveduje". — Trava stoji zjutraj, napajana od hladne rose, lepo zelena, pa preden je še večer, jo rosa, ki spet v mraku iz tal vzhaja, na travniku več ne najde. Že je posušena, odpeljana in po odrih razmetana. Ravno tako je s človekom. Pridi zjutraj, in vidil boš v povojih dete, ki ga mati sladko ziblje; odidi, in pridi čez malo.
Slov. Prijatel.	6
let spet nazaj, ni je ne malere pri zibeli, ne delela več. Obema so postlali v grobu, oba sta jed červov. — In kakor trava vene od solnčne vročine, tako venja mladenčem in dekletom cvet pomladnih dni.
Ker smo pa vsi podobni in enaki travi, ki danes cveti, jutri pa pod koso pade ter se posuši, zato skerbimo, da še pred smertjo delamo, česar si bomo želeli, da bi dodelali bili, na zadnjo uro. „Pred smertjo, nam veli' sv. pismo, delajmo dela pravičnosti"; in drugod nas opominja: „Stori z gorečnostjo, kar zamore storiti tvoja roka; zakaj na unem svetu, kamor letiš, ni ne dela, ne razumnosti". — Posebno pa nam je treba dobro delati iz teh dveh uzrokov: 1. ker je čas našega življenja kratek, in 2. ker nas po smerti toliko veče plačilo čaka, kolikor več bomo dobrega storili na svetu. To dvoje bodi z božjo pomočjo danes naš premislek v imenu Jezusovem!
Razlaga.
Ko je hotel sv. apostelj Pavel Korinčanom priporočiti, naj se nikar v svet in v to, česar svet čisla, ne zaljubijo, jih je opomnil, kako kratek je čas, ki jim ga je Bog odločil v dosego večnega zveličanja. „Čas je kratek, jim pravi, sicer naj pa tisti, ki svet rabijo, ga rabijo tako, kakor bi ga ne rabili". S temi besedami hoče apostelj reči, da človek ne more Bogu in svetu ob enem služiti, ne časnih in večnih dobrot, ob enem doseči, ne po zemeljskem in po večnem ob enem hrepeneti, čas namreč človeku tega ne pripušča, ker je za toliko in tako različnih stvari prekratek. Nebesa že same na sebi potrebujejo več časa, kakor so ti, na zemlji nam odšteti in odmenjeni dnevi. Da, ko bi človek tudi tav-ient in tavžent let in še več živel, so nebesa tolika dobrota in plačilo, da bi ne smel le enega trenutka v drugo skerb oberniti, kakor v to, da bi si jih zaslužil. Ker pa v primeri z večnostjo kratke dni našega zdanjega popotovanja še migijej niso, kako nespametno bi bilo, ako bi hotel kdo polovico ali pa še več tih kratkih ur svetu in njegovim styarem, ne pa Bogu in nebesom darovati!
Tudi jez vam kličem z besedami aposteljna: „Ljubi moji! čas je kratek". Že nek ajdovski modrijan, ko so ga bili vprašali , kaj je človeško življenje, je šel in se ustopil na povišan kraj, precej na to pa je zbežal in se skril. S tim je hotel na znanje dati, da se človek svetu komaj pokaže, pa je primoran, že spet odili. In pobožni Job, premišljevaje hitri tek človeškega življenja, pravi; „Človek od žene rojen, le malo časa živi; — prikaže se, kakor roža, in odpade; on beži, kakor senca, in nima obstanka"; in spet drugod: „Hitrejši so zbežali moji dnevi, kakor ta, ki teče; — šli so memo, kakor barka; — in kakor orel, kedar sferči na svojo jed". (9, 25. 26.) — Tudi naš Zveličar imenuje čas svojega 33letnega življena kratek dan, v kterem mora doveršiti dela, mu naložene od nebeškega Očeta. „Delati moram, pravi, dela tega, ki me je poslal, dokler je dan; zakaj pride noč, ko nihče več delali ne more". Naše življenje je toraj kratek pot iz maternega telesa v telo splošne matere zemlje. Na tem kralkem potu mora skerbeti, da si pridobi tistih prijallov, ki ga bodo vzeli v svoje večne stanovališča. — Ravno tako sv. Gregori Naciancenški naše življenje imenuje sejm, ki le en dan terpi. On pravi: „Naše življenje je smajin dan; ko mine, ne dobiš več prodajavcov". Kupuj toraj še pred večerom, česar ti je treba, da pošiljaš pred sebo tje, kjer boš ta kupiček zamenil s krono večnega plačila. Poglej! kaj je manj, kakor požirek hladne vode, ki jo podaš žejnemu iz ljubezni do Boga? Kaj ima manjšo ceno, kakor dva vinarja, ki jih udova spusti v pušico? ali košček kruha, ki ga ubogemu podaš iz keršč. ljubezni ? In vender ti je Zveličaj za vse to porok, da še te male stvari ne bodo zgubile svojega plačila. Gotovo, ko bi bil kakšnemu kupcu, ki je poprej po nesreči prišel na beraško palico, le en sam dan odločen, da bi se mogel za svojo zgubo spet odškodovati, gotovo bi se od ranega jutra do pozne noči v potu svojega obraza trudil, ne na jed ali pijačo, ali kakošuo drugo potrebo mislil; da, ko bi že od težavnega dela omagoval, še bi si serčnost dajal: ,,Poterpi in delaj! — le danes veljä — jutri ga ne bo več' sreče zlatega dneva". Če bi se pa takih kdo za posvetno bogastvo tolikanj podvizal, kaj pa je kristjanu storiti, ki si s
6*
trudom dneva ne bo minljivega zlata in srebra , temuč svojega Boga in nebesa z vsemi njegovimi zakladi pridobil? Ali bi ne bili nespametni imenovati, ko bi čakali s križem rokami, da bi minil zlati dan te naše sreče? če je Rimskemu cesarju Titu kakošen dan pretekel, da ni nič dobrega storil, je vselej prijatlom zvečer žalosten tožil: „Prijatli! dan sem zgubil". Ako je pa ajdovsk cesar to spoznanje imel, da nam življenja kratki dan ne sme miniti brez dobrih del, kaj mar kristjan, razsvetljen od čeznatorne luči sv. vere, ne bo žaloval zavoljo toliko zgubljenih dni, ali pa še zavoljo več potratenih let? Ali ne bo zdihoval: „Prijatli! danes ta dan je zame zgubljen, ker nisem nič dobrega , nič k božji časti, nič k zvelicanju svoje duše storil! Imel sem priložnost, k sveti maši iti, priložnost, kaj več moliti in ubogajme dajati; nisem se zatajeval, ne svoje jeze krotil in razžaljenja od bližnjega poterpel, ne na Boga, ne na nebesa mislil. Oh! prijatli! danes ta dan je zame zgubljen, in ne bo ga nikoli več nazaj, da bi to zgubo kterikrat popraviti zamogel.
Ko je Španski kralj Filip III. ležal na smertni postelji, in je čutil, da je že blizo tista žalostna noč, ko nihče vec delati ne more, je milo zdihoval, rekoč: „O kako prav in dobro bi mi bilo zdaj, ko bi ne bil mogočen kralj , ampak ubog puščavnik! Dve in dvajset let sem imel v roci kraljevo palico, in vsaki me je srečnega imenoval; koliko bolj srečen pa bi bil, ko bi bil imel v roci pastirsko palico! koliko bolj miren, ko bi ne bil stanoval v kraljevem poslopji, temuč pod slamnato bajto! Koliko bolj vesel bi bil zdaj zatisnil oči, ko bi^bil svoje telo v spokorno oblačilo, ne pa v zlat in škerlat zavijal ! Koliko bolj brez strahu bi zdaj pričakoval blede smerti, ko bi bil z ostrim postom svoje gerlo krotil, ne pa svojega života z okusnimi jedili pasel!" Na enako vižo je na smertni postelji zdihoval papež Pavel III., rekoč: „Deset let sem bil Rimski papež in glava kerščanstva , ali gorje mi ubogemu grešniku! oh, ako bi bil zdaj ubog brat v kapucinskem samostanu, kjer bi se bil zatajeval , ter v ponižnosti in v poterpežljivosli vadil!" — Še častiti Ayila , apostelj Španske dežele, ko mu smert oznanijo, je zdihnil: „O ko bi le še malo časa imel, da bi se k smerti pripravil!" Zdaj pa.
ko se mi je delavnik nagnil proti večeru, mi ni pripuščeno delati več". Da toraj tudi mi na zadnjo uro ne bomo morali slišati takega očitavnega glasa svoje vesti, poslušajmo svar-jenje aposteljnovo, ki pravi: „Delajmo dobro, dokler čas imamo in nikar se ne utrudimo , ker ob svojem času bomo želi brez prenehanja". Nar bolji svet, ki vam ga morem dati, je ta , da na svetu in s svetom tako živimo, kakor bi svetovi ne bili, da svojih misel in skerbi, da svojega dela in truda ne obračamo na nečimerne, minljive stvari, temuč se vedno oziramo proti svoji pravi domovini, proti nebeškemu Sionu.
2. Dobro delati smo pa dolžni ne le zato , ker je čas našega življenja kratek, temuč tudi zalo, ker bomo zavoljo svojih dobrih del že na smerlni postelji občutili nepopisljivo veselje, in nas še veče plačilo čaka v nebesih. — Saj tudi vas kmete stane veliko truda in pota, preden je polje razorano, obsejano, povlečeno, opleto in popolnoma obdelano. Kedar pa pride čas, da stern dozori in se vam kaže dobra letina, nobenemu ni več žal za terpljenje, bi ga je prestal, ne za seme, ki ga je posejal , od veselja, ker mu je z bogato žetvijo vse obilno povernjeno. Glej vertnarja, ki je žalosten zimski čas, ko mu zmerznejo cvetlice po gredicah, ali ko se s prenašanjem ukvarja , da mu ne pozebejo. Žalosten je, ko mu sneg po zimi lomi žlahno sadno drevje. Ko pa z mladim letom požene novo zelenje, in cvetlice spet oblačijo svoj lišp; ko drevesa spet odganjajo nadepolne mladike in se zavijajo v belorudečkasto cvetje, še bolj pa ko v jeseni terga zreli, sladki sad, takrat ne misli več, kako je prezebal in zmer-zoval, ker mu je vse obilno poplačano. Tudi vinščak je od jeseni do pomladi v vedni skerbi, da bi zima ne škodila tertam po vinogradu. Tudi on veliko terpi in prestane zdaj z obrezovanjem, zdaj s kopanjem itd. Ko pa v jeseni sladek grojzd okusi in svoje sode napolni, ter vidi, da trud njegov ni bil zastonj , prepeva hvalo božjo v veselih, nedolžnih napitnicah, in odškodovano je vse njegovo terp* Ijenje.
Ali vse to veselje se ne da meriti s tisto radostjo in tolažbo, ki jo občuti kristjan na smertni postelji, če je
svoje dni veliko dobrega storil in Bogu goreče služil. Od ene plati, če pomisli, da so zdaj proč vse težave in zoper-nosti, ki jih je za Boga voljo prestal, in spet od druge, ker se ozira na sad svojih dobrih del, ki si jih je s pomočjo gnade božje nabral; mora pač njegovo serce zares s sladkostjo, s tolažbo in veseljem napolnjeno biti, glede na brezkončno in večno plačilo v nebesih. Takim veljajo besede kronanega psalmopevca, ki pravi: „Tisti ki s solzami sejejo, bodo z radostjo želi. Oni jokajo gredoč, ko sejejo svoje seme, pa dohajajo vriskajoči, kedar znašajo svoje snope". — Vem, da človeka težko stane, se pogöstoma zatajevati in moriti, se veliko postiti in moliti, svojo poželjivost berzdali in svoje strasti krotili; križe, zaničevanja in razžaljenja prenašali, večkrat čez dan svojega duha zbirati in proti Bogu obračati, večkrat z izpraševanjem vesli sam seboj v sodbo ili in greh nad seboj kaznovati, se večkrat med delom k Bogu ozirati in njemu vse terpljenje v dar prinašali, ali tudi pogostoma sv. zakramente prejemati. To in še vel ko drugega, vetn, da je za človeka terdo in težavno, pa le takrat, kedar ima storiti. Ko se je pa storilo in srečno prestalo, ga za dušo na svetu ni slajšega veselja, kakor je to, ki mn izvira iz te zmage samega sebe, in je res prav okus tistega, ki ga vživajo izvoljeni svetega raja.
Tako se je sv. Frančišek Pavlanski vsaki dan notri do svojega 90. leta postil. — Sv. škof Patrici je vsaki dan zraven drugih molitev kleče opravil vseh 150 Davidovih psalmov. Drugi svetniki, kterih imena naštevati bi me predeleč zavleklo, so se vsaki dan vadili v ljubezni do Boga in spet drugi v ljubezni do bližnjega; eni v ponižnosti in v zatajevanji, drugi v krotkosti in poterpežljivosti. Z malo besedami: Vsaki si je prizadeval, da je v dobrem od dne do dne rastel in bolj popolnoma prihajal po zgledu nebeškega Očeta. Na to vižo se lahko ume, zakaj so z veseljem in s tolažbo smerti pričakovali. Vedeli so namreč besede Gospodove: „Blagor mertvim, 1» v Gospodu umerjejo" — in zakaj blagor? zato, ker „odslej, govori Duh, počivajo od svojega truda, in njih dela gredo za njimi". Te dobre dela, ki za pravičnimi gredo, so jim bile na misel v smerlni uri, in zato so veseli prestopili
na uni svet, da tam spet znovič začnejo Bogu čast in hvalo in zahvalo dajati in vživati tisto plačilo, ki ga je Bog tim obljubil, ki ga ljubijo.
Kristjani! na nam je ležeče, da tudi m; vživamo enako tolažbo in veselje pri ločitvi od tod. Kajne, ako bi bilo mogoče, da bi sadne drevesa, njive in nogradi večkrat na leto sad prinašali, kako srečni bi bili kmetje! Pa tega se nam ni nadjnti. Vender se kaj enekega lahko godi z našimi dušami; zakaj v naši moči je, da naša duša zmir cveti in sad prinaša; to je, v naši moči je, da nam noben dan, nobena ura brez dobrih del ne mine. Po več kot stokrat smo čez dan lahko s svojimi mislimi in željami pri Bogu v nebesih, da mu darujemo vse svoje stopinje in pota, vse djanja in nehanja. Tako si, ne rečem še le v enem letu, temuč v enem dnevu lahko naberemo velik zaklad gnad in zasluženja, ki nas shranjen čaka v nebesih. Ta zaklad zasluženja in dobrih del bo na smertni postelji naš nar boljši tolažnik takrat, kedar se bo prijatel za prijatlom s svojo tolažbo liho in skrive od nas umikal. On bo naše veselje, ko bodo drugi okoli nas zdiho-vali in ječali; on naša serčnost, ko bi nam imel strah pred sodbo naše upanje podirati. On pojde z nami, in bo za nas govoril, kamor oče in mati za svojim otrokom iti in zanj govoriti ne moreta. Spremil nas bo skozi groba vrata pred sodnji stol, kjer bomo zaslišali vesele besede: „Prav ti, dobri in zvesti hlapec! ker si bil y malem zvest, te bom nad veliko postavil; pojdi v veselje svojega Gospoda!"
Sklep.
Ne vem toraj svojega današnjega ogovora bolje skleniti, kakor s tim, da vam še enkrat ponovim besede aposteljnove: „Bratje! čas je kratek; zato naj tisti, ki svet rabijo, ga rabijo tako, kakor bi ga ne rabili". Zato kar moreš danes storiti, jutri ne daj muditi! Le današnašnji dan je še tvoj, zdaj ta ura je v tvoji moči; nihče pa ti ne more biti porok , da ti bo juteršnjega dneva prijazna zarja še zasvetila. Zagotovi si tedaj v tem kratkem času z dobrimi deli večno posest v nebesih. Kolikor obilniša je zdaj tvoja setev, toliko bogatejša bo po smerti tvoja žetev. Amen.
Pridiga za o. ali tiho nedeljo.
(Kaj nam smert svetuje?)
„O smert! dobra je tvoja razsodba ubogemu človeku", C. prid. 41, 3.
V v o (I.
Smert je le kratka besedica, pa vendar prestraši vse in po pravici. Kolike slabosti sprehajajo človeka na smertni postelji vkljub vsega premagovanja, koliko skušnjav ga od vseh strani obdaja vkljub vsega zavarovanja, kako poželjivo se meso vzdiguje zoper duha, in kako veliko je zalezovanje in prizadetje satanovo, si dušo pridobiti? Gotovo, kdor le kolikaj pozna svoje vedne nevarnosti, zlasti pa zadnji boj s peklenskim zmajem, ta zdi— huje s sv. Avguštinom: „Bolen sem, in kličem k zdravniku; reven, in hitim k usmiljenju; mertev sem, in zdihujem po življenji. Ti si moj zdravnik, moje usmiljenje, moje življenje; Jezus Nazareški, usmili seme!" — Ali tisti, kise posmehuje njegovemu svarjenju, temu se bo tudi On smejal pri njegovem poginu. Le kakoršno bo življenje naše, taka bo tudi naša smert. Kar toraj delamo, delajmo previdno in se zraven ozirajmo na konec, na kterem je vse ležeče. Konec našega življenja pa je smert, od ktere že pri cerkvenem pridigarji beremo: „O smert! dobra je tvoja razsodba (in tvoj svet) ubogemu človeku". Zato premislimo danes, kakošen svet nam ona daje 1) v dolžnostih do Boga, 2) v dolžnostih do bližnjega in 3) v dolžnostih do samega sebe. — če ta njeni svet slušamo, se nam zadnje ure po nobenem delu ni bati. — Začnem v imenu Jezusovem!
Razlaga.
V zapuščinah starih pisavcov beremo, da je Ajdovski modrijan Cenon enkrat orakelj (to je bilo neko brezbožno prerokovanje pri Gerkih in Rimcih) vprašal za svet, kako naj začne, da bo lepo in bogovom dopadljivo živel. To mu je odgovorilo: „Pojdi k merličem, in tam boš našel dober svet!" In res ga za človeka ni boljšega in ložjega pripomočka, prav
živeti in v dobrem stanovitni ostati, kakor je smert. Gotovo, če bi mi mogli svoje stariše, prijatle ali sploh tiste, pri kterih smerti smo bili že pričujoči, ali smo jih sami spremili do groba, vprašali, kakšno naj bo naše življenje, bi nam ta le svet dali: Živi tako, da umerješ z lahko vestjo po vsakem svojem delu! Zlasti, kar pot k Bogu zadene, zvoli si ternjevo stezo kreposti in ohrani sveto vero do konca.
1. Pa morebiti se bo komu čudno zdelo, da mu slepo smert svetujem za vodnika in spremljevavca na potu k Bogu; zakaj kako more slepec slepca voditi? Ali ne bota oba v jamo padla? Toda ravno zalo, ker je smert slepa, ni nič nevarnosti, da bi se dala od koga podkupiti, ali se na potu obotavljati in zaderževati. Kakor je sama na sebi vsa resnobna in ji ni mar ne za prijatle, ne za njih smeh in petje, ravno tako tudi od tebe tirja enako resnobo brez vse lahko-mišljenosti. — Postavite si pred oči dvojno življenje; eno, ki je zložno in ga svet časti, ker je polno veselja in kratkočasov, pa ga Bog sovraži, ker je zveličanju nasprot. Drugo pa je na videz revno in težavno. Svet ga ne le ne ljubi, temuč ga še zaničuje. Ali ker je po postavah Kristusovega evangelija priprosto in ubogo v duhu, je tudi Bogu dopadljivo. Ponudite mladosti, ki na nič manj, kakor na smert ne misli, oboje na zber, gotovo si bodo pervo — zložno in veselo — zvolili. Ako pa vprašate priletnega starčeka, ki je že z eno nogo v grobu in mu smert že od deleč miga, ktero tih dveh si bo on zbral, vam poreče iz skušnje, kakor Salomon: „Vidil sem vse, kar se godi pod solncom; ali vse je nečimernost čez nečimernost in peza duha. — Spletajte si drugi vence po travnikih razujzdanosti, mene pa spustite v hišo žalosti; zakaj sivi lasje in plešasta glava me uče, da je serce modrega pri resnobni žalosti in le serce nespametnega išče veselja.". Ta premišljena razsodba starčeka, ki pri vsaki časni stvari jedro gleda, in ne na lupino, in ki pravo luč od begajočih veš dobro razloči, kaj je drugega kakor sad smerti, ki že terka na duri njegove hiše?!
Ko gre, (tako nam pripoveduje stara bazen) nezmago-vavni velikan Herkul v svoji mladosti po svetu, iskat svoje sreče, pride na razpotje in ne ve, če bi se obemil na desnq
ali na levo. Ena pot je bila oska in robasla, sterma, vsa zvita in s ternjern zaraščena; druga pa široka in zložna, vsa ravna in s cvetlicami posajena. Precej pri kraji je slala na pervi čednost s sramožljivim obličjem, in je mladenča k sebi nagovarjala s prijaznimi besedami. Z začetka druge pa je stala napihnjena poželjivost, in je skušala, da bi z obljubami in s priliznjenim govorjenjem mladenča k sebi privabila. Ce greš k meni, mu pravi, ga ne boš ime! dne brez veselja, ne ure brez kratkočasa. Napravljala ti bom zmiraj in zmiraj nove radosti, in vse svoje žive dni boš zidane volje. Čednost pa mu pravi: Mladeneč ne daj se zapeljali! Obeta se ti strupena kača med cvetlicami. Veselje, od kterega govori, kako dolgo bo terpelo? Po smerti pa boš izdan furijam v roke, ki te bodo toliko grozovitniši terpinčile, kolikor bolj boš pil iz kozarca nesramne poželjivosti. Zato ravnaj razumno in hodi za meno! Začetek bo sicer težaven, ali konec poln veselja. Popeljani te po lerdili in robastih potih, in te bom pripeljala po smerti v veselje elizija (raja). — Mladeneč sluša ta svel, in se poda na pot čednosti. Srečna smert in vesela večnost ste mu bile ljubši memo nesramnega življenja, čigar konec je sramotna smert in peklenski ogenj. Smert toraj še neverni-kom svetuje, da naj pravično in pošteno žive. Koliko bolj moramo mi kristjani ta svet smerti prejeti, ker smo v sveti veri podučeni, da nas je Bog samo zato ustvaril , naj bi mu do smerti zmiraj zvesto služili, da bi ga potem z obličja v obličje vživali na vse večne čase!
Ali mila pritožba mi je na jeziku, ker jih veliko smert za svojega svetovavca še le takrat sprejme, kedar jim že začne ugasovati luč življenja. — Filip Melanhton, znan kri— voverec v 10. stoletji, je bil poklican k smertni postelji svoje matere, ki je bila kakor on, luteranske vere. Tu ga umirajoča mati zaroti pri živem Bogu, da naj pove, ktero vero prav za pravo spozna. Melanhton nekaj časa premišlja in potem rece: „Ljuba moja mati! vedite, da je v lutranski veri laglej živeti, v katoliški pa laglej in boljše umreti". Brilke solze polijejo nesrečno mater, ali kmalo na to izdihne svojo dušo. Ko bi bila ta svet botla poprej, ne še le na zadnjo uro poslušati, bi bila gotovo hotla v katoliški veri živeti, da
bi bila lud t katoličanka srečno umerla. Mi pa se iz lega učimo, da živimo loko, kakor si bomo na smerlno uro voščili; zakaj „kako srečen in moder je ta, pravi sv. Tomaž Kempčan, Uteri si svoje dni tak prizadeva bili, kakor si vošči, da bi bil znajden po smerti!"
2. Smeri nam pa ne le dober svet daje v tem, kar imamo storiti za Boga, temuč nam tudi svetuje, kako naj spolnujemo dolžnosti do bližnjega. Zoper ljubezen do bližnjega, ktero nam je - Bog tako priporočil , da jo Kristus enako stavi pervi in nar veči zapovedi : „Ljubi Gospoda svojega Boga nad vse", se večidel greši s sovraštvom in s krivicami. Tema hudobijama pa je smert nar boljši spravnih in povračevavec. Kdor kuha jezo in sovraštvo zoper bližnjega v svojem sercu, ta naj se v mislih vleže na bolniško posteljo, in naj smert vpraša za svet, kaj bi mu bilo storiti, ako bi slišal glas: „Še danes bodo tirjali tvojo dušo". Ta mu pa poreče: „Odpusti, da li bo odpuščeno!" „Kdor ne ljubi, ostane v smerti; — kdor sovraži svojega brata, ta je v lami in hodi po tarni , in ne vc, kam gre". Po tej lami sovraštva in loraj tudi v vedni nevarnosti, pogubljenim bili, tavajo večkrat otroci enega očeta in ene matere, bližnji sorodniki med sebo, ker si zavoljo kake majhine dedšcine leta in leta ne privoščijo dobre besede. Duhovni pastirji jih nagovarjajo k spravi v spovednici, prijatli jih mire doma in pri vsakoršnih okoliščinah. Pa vse to žive dni nične izdä, in viditi je, da tega sovraštva nikdar ne bo konec. Kar se primeri, da morebiti ravno tisti, ki je netilo in plamen vsega tega, nevarno zboli. Na pragu v deželo smerti mu začne vest očitati, da ne bo pri Sodniku našel usmiljenja, če še on ne bo usmiljenja skazal. Ne da mu poprej miru, dokler tistih, ki jih ni mogel več viditi živili,, ne vidi pri svoji smertni posteli, da jim v znamnje sprave in odpuščanja z desnö v desno seže, in spet ponove med sebo raztergano bratovsko zvezo. (Bil sem res že sam na smertno uro k takemu poklican, ki mi je s solzami tožil in me vprašal, kaj mu je sloriti, ker je v večnih prepirih in pravdah s svojimi sorodniki živel, in prepričal sem se, da se je temu svetu ne le brez obotavljanja podvergel', temuč ? da
je tudi ta sprava imela terden obstanek, in se je , ko je z božjo pomočjo ozdravel, spremenila v posebno prijaznost.
Enako se godi na smertni postelji večkrat s tistimi, ki so si blaga in premoženja pridobili po krivičnih potih. Pri svojih navadnih spovedih so od tega večidel molčali; ali pa svoje krivice z oblačilom pravičnosti pokrivali. Spovednik je sodil po tem, kar je slišal, ter je dal odvezo; ali zato krivica pred Bogom vender le odvezana ni bila. Krivičnik sam je to zmiraj občutil; pa še le v nevarni bolezni, ko je vidil, da vsega po krivici pridobljenega nič sebo ne ponese, razun težke vesti, razodene duhovnemu pastirju, kaj ga tolikanj skerbi umreti. Tako ste morebiti že sami slišali, da je ta pa ta na smertni postelji svoji ženi, ali svojim otrokom priporočal, naj to pa to povernejo, komur gre; ali ste slišali od čudnih oporok, pri kterih niste mogli zapopasti, zakaj je ranjki svoje premoženje tje in tje razdelil, ker bi bil imel vender, po pameti misliti, nar poprej za svoje skerbeti. — Razsodite iz tega, kdo je unega pregovoril, naj se je s svojimi sovražniki spravil? in kdo je spet tega podučil, da je poravnal po moči storjeno kriv'co? Ali ni bila smert, ki jima je ta modri svet dala? Smert nas po tem takem uči, da naj vso nevošljivost, vse opravljanja, laži in obrekovanja, vse zasramovanja in grajanja, jezo, sovraštvo in krivice proti bližnjemn opušča in z njim ravna s tolikim usmiljenjem, koli— koršnega si sam želi na ostri pravici božji. —
3. Poslednjič je smert tudi nam samim nar boljši sve-tovavec, kako naj veselje sveta zmerno vživamo in v pokori in zatajevanji živimo. — Gotovo si še spomnite, kar sem vam zadnjič od Španskega kralja Filipa III. povedal, in še vam done po ušesih globoki zdihljeji: „Oh! kako prav in dobro bi bilo zame, ko bi ne bil zdaj mogočen kralj, temuč ubog puščavnik". Poslušajte, kaj mu je njegov oče Filip II. od njega slovo jemaje, rekel. Ko mu pokaže svoje od gnojnih ran že zdaj smradljivo truplo, mu pravi: „Vidiš, moj sin! tako se končajo vse pojedinje, veselja in nježnosti telesa. Glej, tako se tudi s trupli kraljev godi \u Potem odpre predalo, vzame iz njega kervav bič, ter ga poda sinu rekoč: „Ta Uri, ki jo na tem biči vidiš, ni moja kri; ali, o ko bi Bog
hotel, da bi bila moja! Ko bi Bog hotel, da bi bil jez svoje meso, ki je že živo jed červov, s tim bičem pokoril in za svoje grehe zadostoval! Pa — ta kri ni moja, vender pa je cesarska kri, kri tvojega starega očeta Karola V. On se je poslednje dve leti s tim bičem v pokoro svojih grehov do kervf ranil. Posnemaj njegov zgled; meni ga ni več mogoče, in pomagaj mi, da se spokorim!" Kdo bi se ne čudil temu bogaboječemu govorjenju mogočnega vladarja? Kdo mu je pa te obžalovavne misli na jezik položil? ali ne smert, ki je terkala na vrata njegovega serca? Blagor mu, kdor za časa spozna, kako praznoto imajo posvetne veselja, preden ga še groba večna noč objame, in začne pikati tisti škorpijon vesti, ki bo pikal vekomaj!
Ali bodi Bogu potoženo! da dan današnji svet noče od pokorjenja nič slišati, in da zlasti mladost samopašno in ter-dovratno dela široke stopinje proti peklu. Zdi se mi zemlja, kakor stari Babilon, kjer so se godile gerdobije in nesramnosti vsaktere, vidili malikovavci in brezbožni darovi, kjer se je molil hudič in se živelo, kakor neumna živina po nagonu svoje natore. Zdi se mi, kakor splav v vesoljnem potopu, kjer ta korači na goro prevzetnosti, drugi in tretji se vseda v barko nevoščljivosti, in se spet drugi valjajo po mlakužini mesenih sladnost, dokler padejo vsi v nezmerno morje božjega maščevanja. Vse hrepeni, vse zeva — da, vse je mertvo na vžitek svetä in razveseljenje mesa. Nihče se ne spomni besed Zveličarjevih: „Kdor hoče biti moj učenec, naj zatajuje sam sebe, jemlje svoj križ na svoje rame in hodi za menoj!" Kaj mislite, bo li mogla mirna bili naša vest na smertni postelji? O kaj še! „Za grešnika, pravi sv. pismo, ga ni miru". Pre-klinovanje nekdanjih tovaršev in ž njimi vžitega veselja, strah in groza pred Sodnikom, in poslednjič obupanje zavoljo ter-dovratnosti in nespokornosti, — to bo žalostni konec vseh, kterem je pokora gnjusoba. Takrat bi marsikteri s Filipom zdihoval in si želel, eden tistih biti, ktere je poprej zavoljo pobožnosti zasramoval; ali čas je potekel; — ura bije — treba je iti; ali Bog ve kam??! — Od nekega imenitnega vladarja z Lotringije pripovedujejo, da je na smertni postelji še enkrat vse tiste stvari ki so bile v zdravili letih njegovo
veselje , ogledal in na to rekel: „Oh! ko sem bil še zdrav, koliko imenitnih gostov sem v tem poslopji prenočil! Kje bom pa nocojšno noč, kedar se bo moja duša iz tega stanovanja ločila, jez sam podstrešje našel? ali pri večno srečnih angelih, ali pri prekletih in zaverženih duhovih?!,, Kajne, ne bilo bi mu treba tako milo zdihovati na zadnjo uro , ko bi bi! svoje žive dni smert imel za svetovavea, in bi bi! žive! tako, kakor si.je želel na zadnjo uro.
S k 1 o p.
Po tem takem naj bo smert naš svetovavec v trojnih dolžnostih, ki jih imamo do Boga, do bližnjega in do sebe. Storimo, kakor papež Inocenci, ki je zmiraj dve deski sabo nosil, na klerih eni je imel namalano mertvaško glavo, na drugi mertvaško skrinjo. Vselej , kedar je imel kakošno opravilo, ju je ogledoval in se vprašal, kaj bi zdaj pa zdaj storil na smerlni postelji. — Pojdi, kristjan! in še ti nosi, ce ne na deski, vsaj v mislih grob in mertvaško glavo, da se ti ne bo treba na zadnjo uro kesati zavoljo svojega nepremišljenega djanja; temuč z lahko in mirno vestjo porečeš smerti, kakor sv. Katarina Sienska: „O preljuba smert , kako neradi te vidijo! Zakaj vender k meni ne prideš, ki te kličem noč in dan". Amen.
Pridiga za god sv. Jožefa.
(Strašna je grešnikov smert.)
,,Smert grešnikov je silno strašna". (Ps. 33, 22)
V v o d.
Nek imeniten, zelo premožen gospod, ki je bil sicer po keršansko zrejen, pa potem od sveta zapeljan, da mu za dolžnosti kristjana in za zveličanje duše nič več ni bilo mar, za smert nevarno zboli. Akoravno se mu ima slaba nitka življenja zdaj zdaj pretergati, vender od keršanske priprave k smerti, od spovedi in sv, popotnice, noče nič slišati, temuč
še celo prepove, duhovna pač ne k njemu klicati. Njegova gospa, pobožna, kerščanska duša, mu prigovarja, kakor ve in zna, ga prosi s solzami, in roli pri vsem, kar mu je ljubega; ali vse poskusnje in prošnje pri njem so bile zaslonj. Kakor mec v sercu jo zbada ta nespokornost njenega zakonskega moža. Gre tedaj k svojemu spovedniku in vpraša, kako bi bilo vender mogoče oteli njegovo dušo. Spovednik ji svetuje, naj ga skuša vsaj toliko pregovoriti, da bo duhovna k sebi spustil. V to bolnik po dolgih prošnjah dovoli , pa s tim pristavkom, da mu tudi duhoven od spovedi ne sme besedice opomniti. Polem pošljejo ponj , in ga peijajo v stanico umirajočega. Duhoven se ustopi k njegovi postelji, in ga več časa zamišljen ogleduje, pa ne spregovori nobene besede. Na to mu bolnik reče: „Povejte mi, duhovni oče! kaj lako samf pri sebi premišljate". „Če dovoljite, gospod! mu reče, vam bom prav odkrilosercno povedal. Premišljal sem tole: „O Bog! kakošna sprememba bo z v;-m! čez malo časa! Zdaj tukaj v lako lepo ozaljšani slanici, čez malo pa v večni lami; zdaj v drušinji pobožne žene in ljubih otrok, in čez malo v drušinji na večno zaverženih, zdaj na mehkem perji pod svilnatimi odejami , v malo urah pa v peklenskem ognji!" — Da , taka sprememba čaka vsakega lerdovratnega grešnika, kakor jo je ta duhoven z malo besedami popisal temu umirajočemu gospodu; zakaj „smert grešnikov, pravi kraljevi prerok , je silno strašna". V smertnem grehu umreti ima v sebi vse sodbe in šibe stra-hovnega maščevanja božjega, ali jih pa vse za seboj potegne. Da 4ii bil tedaj vsak zmed nos zavoljo njih s strahom napolnjen , in si prizadeval, jim oditi, kakor je tudi uni gospod storil , vam jih bom danes nekoliko popisal, ter rečem: Silno žalostna, grenka in brilka je smert greš-nikova. Zaloslna 1) zavoljo lega, kar ga mine; še bolj žalostmi 2} zavoljo tega, kar ga čaka. Preden začnem , vam rečem : Grešnik ! grešnica I Danes , ko sli— šita glas Gospodov, ne uterdita svojih sere!
Razlaga.
1) Ko je bil pobožni Judovski kralj Ecehija zbolel, pošlje Bog k njemu preroka Izaija, mu napovedat konec njegovega življenja. Reče mu: „Preskerbi s svojo hišo, zakaj umeri boš". Ecehija se oberne v steno, začne glasno jokati, in prosi za podaljšanje svojega življenja, rekoč: „Prosim, o Gospod! spomni se, da sem hodil vpričo tebe po resnici in prav z dobrim sercom, in da sem storil, kar ti je dopadlo". — Tako, ljubi moji! ima ločenje s tega sveta še za zveste služabnike božje, ki svojega serca niso navezovali na časne stvari, veliko žalostnega. Kako grozna tedaj, kako strašna bo mogla biti zadnja ura grešnika, cigar serce je na svet, kakor z verigami priklenjeno! Da boš to bolj živo spoznal in občutil, te hočem danes peljati k smertni postelji ne tvojega prijatla, . ali znanca, ampak k tisti, na kteri boš ti sam čez malo časa ležal. Premišljevati hočem s teboj, kakošne bodo takrat tvoje misli od tega, kar te zdaj veseli in kakošne tvoje britkosti zavoljo tega, za česar se zdaj še ne zmeniš.
Prišel bo tedaj tudi zate tisti žalostni čas, ko le bo položila na posteljo smertna bolezen, iz ktere ne boš nič več ustal. Na besedo Gospodovo: „Preskerbi si svojo hišo, zakaj umeri boš", boš mogel pripravljen biti rad ali nerad. Pusti drugim, se ti poreče, ker sodnik te hoče imeti z vago (tehtnico) sv. evangelija v rokah, da te sodi po tvojem zasluženji. Tudi ti se boš pri teh besedah z Ece-hijem Judovskim kraljem v britkosti svoje duše obernil v steno in začel milo jokati. In kako bi se tudi v žalosti ne topilo tvoje serce, ker je zdaj vse na svet, na njegovo veselje in bogastvo navezano; tačas pa bo naenkrat od vsega s silo odtergano! Toliko dragega časa, časa, ki ti je bil dan, da bi se bil trudil za zveličanje svoje duše, si potratil in zapravil v praznih skerbeh, in takrat z vsem ne boš mogel kupiti le ene ure, ktero bi si obernil v skerb za svojo dušo! Takrat ti od vsega tvojega polja, od vseh nogradov in senožet ne bo druzega ostalo, kakor nektere pedf zemlje, kamor bojo zagrebli tvoje telesne ostanke.
Tedaj se boš v britkosti svoje duše prepričal, da je časno bogastvo zares bodeče ternje, ki človeka zbada in rani, kedar ga skup spravlja; ga zbada in rani, kedar spi pod njegovo senco, in rani njegovo serce posebno nazadnje, ko mu ga s silo izpuli smert iz rok.
Zraven zgube vsega časnega te vprašam drugič, kaj ti bo pomagalo pregrešno veselje tega sveta, ki ga vživaš? kaj pomagalo razveseljevanje mesa, ki ti ga ni nikoli dosti, in ki ga izgovarjaš zdaj s svojo slabostjo; al s svojo še vročo kervjo, zdaj s priložnostjo, ki se je, praviš, ne moreš ogniti, in s skušnjavami, ki jim ne moreš zoperstati ? Kaj ti bo ostalo od vsega? Oh, nikar me ne spomnite na to! porečeš. Le zmisliti ne smem, kako hitro so pretekle tiste nesrečne, zame takrat tako vesele ure, da tudi njih sledu ni nikjer več najti. Kakor je Jonatan, ker je zoper očetovo prepoved, da mora tešč ostati, dokler ne bodo sovražniki premagani, sät divjega medü pokusil, zdihoval, rekoč: „Majhino medu sem okusil, in glejte! umreti moram"; tako boš tudi ti milo zdihoval : „Majhino časa sem vžival veselje sveta, in minulo me je. Komaj sem ga okusil, in zginilo je spred mojih oči. Glejte! umreti moram in se posloviti od svojih veselih dni, zapustiti jih za vselej!"
Kaj ti bodo takrat pomagali, te vprašam še tretjič, tvoji grešni prijalli in tvoje prijatlice? Tukaj brez njih obstati, brez njih živeti ti ni mogoče. Njih zamera te hujše peče, kakor zamera tvojega Boga, njih prijaznost ti je ljubša, kakor prijaznost božja. Ž njimi govoriti je vse tvoje veselje, tvoja nar veča sreča, tvoje nebesa na svetu. Nič nočem reči, da se boš takrat toliko težej od njih ločil, kolikor bolj si zdaj na-nje navezan; nič reči od neizrečene britkosti, ki jo boš občutil, ker jih ne boš nikoli več vidil; te le vprašam: Kaj ti bodo pomagali? kje bodo takrat? Zastonj boš obračal svoje oči okoli sebe, da bi koga zagledal. Ne bo ga nobenega, ki bi te tolažil v tvojih britkostih. če bodo tudi na lihem solze točili nad tvojo nesrečo, vender se te bodo bali, in se ne bodo upali blizo. Skušal boš takrat, kakor Job, ki zdihuje: „Klical sem svojega hlapca, ni ga
Slov. Prijatel.	7
bilo blizo. Moja žena se je moje sape bala, in svojih otrok sem moral lepo prositi". — Pa, naj tudi vsi pridejo in stoje oboli tebe! Ti bodo li s solzami kaj odvzeli britkosti tvojega heliha? bodo li vzdignili skalo, ki leži kakor gruča svinca na tvoji vesti? Ali ne bodo njih solze še globokejše prederle v tvoje serce in ga še bolj ranile? Prijatli! prijatlice! zastonj je vaš jok; jez sem za vas, in vi ste zame za vselej zgubljeni. Zgledujte se nad menoj, in moja nesreča naj vas priganja k pokori, da tudi za vas kdaj, kakor je zame zdaj, ne bo prepozno. — Kajne, kolika nesreča za kupca, čigar bogato založeno barko na morji vjame strašen vihar in jo treši ob skalovje! Razklane so stranice, jambore razbite, jadra raz-tergane in sidra vse polomljene. V černi noči se pobeša razbita reva, zaganjana od valov sem ter tje, zdaj na eno, zdaj na drugo stran. Merzla burja, ki jo žene, tuljenje viharjev, ki jo sučejo v vertincu, in strašna ploha, bi se vsipa nanjo kakor iz lijakov, vse to primora mornarje, da vse blago po-mečejo v morje, in tako z izpraznjeno barko, če je še mogoče, sami sebe otmejo potopa in pogina. Kupec posestnik sam nosi in meče v morje težke zaboje in povesma blaga; ali precej na to gre in se britko joba nad tolibo šbodo in pogubo svojega premoženja. V enabem strahu je grešnikova duša, kadar jo zmaga bolečina na smerti, in jo s silo potegne od njegovega premoženja, od veselja in njegovih prijatlov. Njegove besede v oporoci: „Zapustim"; ali „moja poslednja volja je" itd. vse to je zlagano; zakaj ti ne zapustiš, temuč vzeto ti je, in to tudi ni tvoja, temuč božja volja je. O žalostna, prisiljena beseda: „Zapustim"! o žalostni, prisiljeni poslednji: „Z Bogom! prijatli, z Bogom; tovarši, z Bogom! svet za vselej". In toliko bolj žalosten ta „poslednji z Bogom!" zanj, kolibor bolj je bil na btero stvar navezan; zabaj po meri ljubezni je tudi po zgubi ali ločitvi velibost bolečin. — Vse te misli umirajočega grešniba pa niso znamenja spobornosti, ampab obupanja babor pri Juda Išbariotu, in njegove solze niso solze žalosti zavoljo razžaljenja, ampab velikrat zavoljo spodletelega maščevanja nad Bogom, ker se mora zgruditi pod Njegovo vsemogočno roko. Tako je umeri brezbožni cesar Julian, odpadnik s priimkom. V maščevanji nad Bogom zgrabi
posodo, ki je bila napolnjena z njegovo kervjo, jo s prekli-novanjem proti r.ebesom verže in zavpije v svoji divjosti : „Nazarejec, premagal si me!" — in zgrudi se mertev na zemljo. Tako je umeri Juda Iškariot, ko je vidil, da je izdal nedolžno kri, gre in verže srebernike od sebe v tempelj. Vest ga preganja, kakor bratomorca Kajna, dokler mu satan, čigar služabnik je bil, vdihne strahotno misel obupanja. O nesrečni Juda! ali nisi slišal iz Zveličarjevih ust, da njegov oče v nebesih noče smerti grešnika? Ali ne veš več, kar te je učil, da On slabega tersta ne zlomi in tlečega stena ne ugasne? Ali si pozabil, česar si s svojimi očmi vidil, da Bog skesanega in potertega serca ne zaverže? pozabil, da je grešnici Magdaleni prizanesel, Caheja v gnado sprejel in pre-šestnici odpustil? Ali se ne spomniš prilike od zgubljenega sina, od najdenega dnarja, od dobrega pastirja? Ali ne poznaš svojega ljubega Učenika, ki te prijatla imenuje ravno takrat, kedar si ga s hinavskim poljubIjejem divjim hlapcom in beričem izdal v roke? — O ve, vse to dobro ve Juda Iškariot; ali vender, on gre preč, verže srebernike v tempelj, se z vervjö obesi, razpoči po sredi in izspe iz sebe svoje pregrešno oserčje. — Tako žalostna je tedaj smert grešnika zavoljo tega, kar ga mine.
Ali še bolj žalostno bo 2. zavoljo tega, kar ga čaka.— Antioh, Sirski kralj, je v Jeruzalemu storil silno veliko hudega. Oropal je tempelj božji, iz njega pobral vse zlate in sreberne posode, odločene in posvečene v božjo službo, potem silil Jude k malikovanju in prelil veliko nedolžne kervf. Vse to je delal z mirnim in pokojnim sercom, brez vsega grizenja vesti, kakor da bi tako velike hudobije ne bile nič pregrešnega. Ko je bil pa zbolel, je bil vse drugačih misel. „Spanje (tako nam popisuje on sam svoje brilkosti), je zbežalo od mojih oči; omagal sem in vpadlo mi je serce od velike skerbf. Oh! v kako veliko nadlogo sem prišel in kako yeliko žalost! Jez pred nekaj časom tako vesel in od vseh ljubljen v svoji mogočnosti, se spominjam zdaj vseh hudobij, ki sem jih storil v Jeruzalemu". Ravno tako velika bo žalost in nadloga grešnika na smertni postelji, in njegovo
zdihovanje bo toliko bolj brilko, kolikor bolj zdaj vse zaničuje, se nar strašnejšim resnicam sv. vere smeja in norce iz njih vganja. Zdaj se ne boji ne Boga, ne hudiča, in mu ni mar ne za pekel ne za nebesa; nar veče pregrehe so mu igrača. Nedolžnost zapeljevali, in jo, da se ne prestraši in ne zbeži, z mečem svojega priliznjenega in po peklensko zvitega jezika moriti, je njegovo veselje. Z mirnim in pokojnim sercom razpenja pred njo svoje mreže, in po storjenih še tako velicih pregrehah ravno tako brez skerbf jč, pije in spi, kakor bi se ne bilo nič takega, ali bi se bilo še kaj dobrega zgodilo. Pa takrat, pri luči mert-vaške sveče, se bo spomnil, kaj je vse hudega storil in dobrega zamudil. Kakor Juda Iškariot v tempeljnu, tako bo tudi grešnik tačas pri cerkvi iskal pomoči. Prav tako! saj je cerkev dobra in usmiljena mati; tudi Bog noče smerti grešnika, in še razbojnika s križa vzame v nebesa. Ali besede: „Besnično vam povem, vi me böte iskali, pa me ne našli, v svojih grehih böte umerli"; in pri Izaii: „Jez sem stegal proti vam svoje roke, pa niste hotli zanje prijeti, zato se bom smejal k vašemu pogubljenju, kakor ste se vi smejali k mojemu klicanju!" — te besede Gospodove, in nobene druge ne, se bodo spolnile nad ter-dovratnim grešnikom. Zakaj? porečete. Mislite si na smertni postelji strudenega nečislnika, ali s krivicami okervavljenega lakomnika in odertnika, ali pa razuzdano, posvetno, pohujš-Ijivo hčer. Zdravnik obupa nad njegovim zdravjem in reče po svoji dolžnosti, da je poslednji čas, ga previditi. Ko duhoven pride, si mora pri lacih večkrat v veliko milost šteti, če ga še hočejo poznati. Ko ga opomni , naj se izpove, je bolniku vse to čez glavo, da ga hodi , kakor pravi, v njegovem miru dramit, ali pa se še godernjaje od njega preč oberne. Na prigovarjanje se vender le na videz vda, češ, da pred svetom po kerščansko umerjem. Vsa njegova spoved pa obstoji v besedah: „Kradel nisem, ropal ne, ubil tudi nobenega ne; saj mi vest nič tacega ne očita, se ne vem ničesa spovedati". Kdaj si bil, ga vpraša spovednik dalje, zadnjič pri spovedi in pri sv. obhajilu? Ne vem prav, odgovori, mi že več let za lo
ni bilo mar. Vprašuje ga dalje, pa bolnik le meži in molči, k večemu, če kaj malega z glavo prikima. Spovednik, viditi osludnost njegovega nečistega življenja, krivično blago, ki ne bo nikoli povernjeno, obrekovanja in laži, ki ne bodo nikoli popravljene, viditi bogoropne spovedi in obhajila, smertnih grehov več, kakor las na glavi, stori, kar v hitrosti more, ter ga uči, kako naj vse zdaj, kolikor je mogoče, skuša popraviti svoje hudobije. Tudi teh nadležnost je kmali bolniku preveč, in prosi, da naj hitro sklene, ker od velicih bolečin tako ne sliši in ne umč več. O ubogi duhoven, ki ve, da bo Juda Iškariota obhajal, in mu sv. popotnico le v znamenje in zastavo gotovega in še večega pogubljenja podal! Ali še tavženkrat bolj uboga duša grešnika, ker jo je Bog zdaj udaril s svojo nar večo šibo na tem svetu, namreč z dušno slepoto, ji odvzel gnado poboljšanja, jo pustil brez luči v grozo-vitno tamni noči! Zdaj se spolnuje nad njo: „Ti me boš iskal, pa me ne našel, umeri boš v svojih grehih".
Pa morebiti mi kdo poreče: „Saj vender pri nas od take nesrečne smerti ni kmali pri kterem slišati". Bi hotel Bog! naj bi bilo to res. Ali za take žalostne primerljeje nar bolje vemo duhovni pastirji, in le nekoliko skušen vam bo od njih vedel povedati. Vender pa premislimo smert bolj navadnih grešnikov, kakoršna je po moji skušnji pri večini zdanjih kristjanov! To so taki, ki žele in prosijo duhovna sami k smertni postelji. Tudi se čisto spovedö, kolikor jim še spomin in bolezen pripustita. Tudi so viditi pri njih nektere znamenja kesanja zavoljo razuzdanosti v mladih letih v nezakonskem, in tudi zavoljo nezderžnosti itd. v zakonskem stanu; vsaj na jeziku jim je obljuba, če jim še dä Bog zdravje, da bodo vsi drugačni. Kajne, to gotovo ni nič prenapeto. Kaj pa pri njih smerti vender le duhovna še straši? — Pa ne opomnim östre in natanke pravice božje, ki nad svojimi angeli madeža najde — straši ga pregrešna navada, ki jo vidi pri bolniku od mladih nog, po besedah sv. Hieronima, ki pravi: „To me uči večletna in večstranska skušnja, da ta ne bo imel srečnega konca, čigar življenje je bilo hudobno". Straši ga njegovo kesanje, ker izvira iz strahu pred peklom, ne pa iz ljubezni do Boga, po besedah sv. Avguština: „Ti se bojiš goreti, ne bojiš se
pa grešiti". Straši ga njegova popačena volja, ki se od greha, ker ga je zmiraj ljubil, ne da na enkrat k Bogu ober-niti. Strašijo ga skušnjave pekla, ki zlasti na zadnjo uro pri dušni in telesni onemoglosti človeka toliko ložej premagajo, ker so že zdravega in terdnega lahko premagovale. Ali jih vidiš silnih stisk od vseh strani? Za teboj truma pregreh, nad teboj serditi sodnik, in pod teboj odpert pekel, v kterem je prižgala zate jeza Gospodova večni ogenj. Oh! vidil boš tudi nebo odperto, in Sinu človekovega stati na desnici božji, pa ne, kakor sv. Štefan, prijaznega, ki bi te čakal s krono plačila, temuč kakor ga je vidil sv. Janez, (v skrivnem razo-denji) strašnega, da je pri njega pogledu, kakor mertev padel k njegovim nogam. O kako boš pri tem pogledu od prevelike groze zdihoval: „Hribje padite name! gore, pokrite me pred serditim obličjem mojega sodnika!"
Ali še eno je, ki grešnika na smertni postelji čaka in mu hudo prigreva, in to je: obupanje nad božjo milostjo. — Da ne bom žalostne prigodbe Juda Iškariotove več jemal v misel, opomnim kralja Savla. Tisti nesrečni dan, ko so ga Filiščani premagali, zbeži na goro Gelboe. Da bi živ ne prišel sovražnikom v pest, postavi meč na zemljo, ter v obupanji pade nanj in se prehode. Tako pride do smertno ranjenega pa še živega kralja eden njegovih vojščakov. Tega kralj prosi: „Prijatel, spravi se nad-me in umori me; zakaj obdajajo me strahovi"! Kakošni pa so bili tisti strahovi? Tistih 85 Judovskih duhovnov je bilo, ki jih je ukazal v svojem serdu po Doegu neusmiljeno pomoriti. Ti so bili tisti strahovi, ki so ga na zadnjo uro obdajali, mu kazali svoje odperte, kervave rane in mu žugali zavoljo hudobij, da je obupal in si vzel svoje življenje. — Enake strahove vidi umirajoči grešnik. Zherö se okoli njegove smertne postelje vse hudobije pretečenih let, vse zapeljane osebe, vse nečistosti, nesramnosti, krivice, tatvine, goljufije, preklinovanja in bogo-kletstva rekoč: Ali nas poznaš? Mi smo dela tvojih rok, zato ti hočemo zveste spremljevavke biti do Kristusovega sod-njega stola! Od tih strahov, vidite, pride, ne rečem vselej, vender pa večkrat, zvijanje umirajočega, zavračanje očf in ust, tiščanje pen in strahotno gergranje po gerlu; od tod
zatezovanje čeljust in mili, globoki zdihljeji, od tod večkrat nezadovoljnost z opravljenimi spovedmi, in od tod dostikrat tisti strah, ki slehernega presune, ki je pri njegovi zadnji uri pričujoč. — Viditi pa vse te pošasti in strahove, ni čuda, da kakor Juda Iškariot, ali kakor Savel, obupa nad božjo milostjo. Smert grešnikov je toraj res obilno strašna — glede na to, kar ga mine, ali čez vse strašna zavoljo tega, kar ga čaka.
Sklep.
Zatoraj rečem k sklepu: O grešnik! o grešnica! uči se vender od te nad vse nesrečne smerti grešnika grehu dati slovö, preden te podere božja maščevavna roka na smertno posteljo, kjer boš bolnik le bolno pokoro delal in z bolno pokoro pogreznivši se v večni plavž peklenskega plamena zdihoval: Slovo vam, tavžentkrat srečne in vesele nebesa! jez ne bom nikoli tam gori prebival. Slovo tebi, Oče nebeški! jez sem le zavergel. Slovo vam, svetniki in svetnice božje 1 jez se ne bom nikdar veselil v vaši presrečni, preveseli drušinji. Slovo tebi, Marija 1 moj sožgani jezik te ne sme več mater, nič več pribežališče grešnikov imenovati. Slovo tebi, moj angel varh! jez te zapustim, in grem k hudiču! Slovo vam, oče! mati! spovedniki in prijatli! nikoli, nikoli več se ne bomo vidili. Slovo vam vsim na večne čase! Bog nas tega varuj! Amen.
Dopisi.
* Iz Celovca. III. Vsi narodi našega cesarstva se poganjajo za svoje pravice, napravljajo prošnje, in pošiljajo deputacije na Dunaj, naj položijo pred prestol presvitlega cesarja svoje želje in prošnje. Treba je:
da se tudi mi Slovenci poganjamo za svoje pravice. Take napisane in podpisane prošnj« nam pa ne padajo iz nebes, sami si jih moramo napraviti, jih podpisati in slovesno na Dunaj poslati. Pa odkod in kako vse to na noge spraviti? Agitirati moramo! Kaj agitirati — ali to ni greh , ali to ni puntarija ? Res je tudi grešno, puntarsko agitiranje; kdor meri na hudobne namene, ali si pomagati hoče po nepostavnem potu in si k temu išče in nabira tovaršev in
pomagavcov, ta je nevaren, puntarsk agitirovec ali šuntovec. Kdor pa ima poštene, lojalne misli, se terdno derži dane postave, si pa išče in nabira tovaršev in pomagavcov, je zvest in hvale vreden der-žavljan. Tako agitira samo ministerstvo, ko kliče in vabi svoje uradnike, naj vsi pri volitvah v deželne in deržavne sbore glasujejo; tako agitirajo sami posvečeni škofi, ko svoje duhovnike in verne podučujejo, ktere poslance naj si volijo; tako agitira vsak pameten človek, komur je le količkaj mar za srečo in blagor svoje deržave in cerkve. V tem pomenu agitirajmo tudi mi Slovenci; podučujmo nevedne, zbujajmo zaspane, zavračajmo zgubljene, oserčujmo boječe, glejmo! da nas bode več in več slovenskih domorodcov. Naše agi-tiranje je pošteno, pravično in postavno. Naj le zve celi svet, zakaj bomo Slovenci agitirali, zakaj se poganjali: „Diplom od 20 oktobra kaže ravni pot slovenske politike!*
Agitirali bomo:
1.	da naša carevina postane ena, celotna deržava. Že je bil — ni še tako davno — žalosten čas , da od Avstrije še govoriti nismo smeli. Nemci so zijali in vlekli v Frankobrod, misleči stvariti si edino, mogočno Nemčijo, segajočo od baltiškega morja tje do jadranskega, od Viste tje do Rajne. Madjari so rogovilili in razsajali v Buda-Peštu, in si narejali prostorno in slavno Madjarijo. Avstrija naj zibne — Slavjani naj se ponemčijo ali pomadjarijo. Pa Slavjani so stali nepremakljivi za Avstrijo, jo branili z besedo in djanjem, in oteli jo s pomočjo slavne avstrijanske armade. Te politike Slavjani ne zapustimo tudi sedajne dni ne; dobro vemo, da, ako pade Avstrija, pade tudi slavjanstvo. Avstrija je nam Slavjanom ju-terna danica, ki nam oznanuje lepših, veselejših dni. Zatoraj, Slovenci! Avstrija čez vse! Zlata svetinja nam bodi cesarski diplom od 20. oktobra, ki pravi, „da se bojo vpeljale take naprave, ktere se enakomerno prilegajo zgodovinskim spominom , različnosti Naših narodov in nerazrušljivi zvezi med njimi, in ktere bojo poravnale vse različnosti med Našimi kraljestvi in deželami". Nočemo toraj več oger-skih in nemško-slavenskih dežel, hočemo dežele Avstrijanske; — Cesarski diplom pa tudi pravi: „Potrebno je za varstvo Našega cesarstva in za blagostan posameznih dežel, da se najviše deržavne opravila vkupno opravljajo, vse druge pa rešijo na deželnih sborih".
Agitirali bomo :
2.	da Avstrija postane zvezna ali federativna deržava. O tej reči je slavni Franc Palacky, oče slavjanske politike, leta 1849 svoje misli na znanje dal. Njegove besede so sprožile velik hrup po vseh časopisih cele Evrope. Zatoraj podamo tisti sostavek svojim čč. gg. bravcom, naj vidijo, kako je Palacky že 11 let popred naznanil žalostne reči, ki se zdaj godijo pred našimi očmi. On piše: Prašanje : ali federacija ali centralizacija zajema že čez 20 mescov misli vseh tistih, kterim na sercu leži, da se ustavna vlada
v Avstriji uravna in utcrdi. Deržavnemu sboru v Kromerižu ni bilo dano potrebnega časa, da bi bil to reč na vse strani pretresel in rešil. Vendar so bili na tem sboru le poslanci ene polovice naše deržave; zatoraj nočemo škode, da so ga razpustili, previsoko ceniti. Vlada je oktrojirala ustavo 4. marca 1849, in v samem djanju pokazala , da se misli deržati centralizacije. Zato jo hvalijo skor vsi nemški časopisi posebno pa Dunajski; tim več pa vsi svobodni organi v drugih jezikih na znanje dajejo, kako da so nezadovoljni, da! tudi iz plujih krajev se ni le en glas proti njej vzdignul.
Vsi zvedeni so pa v tej reči ene misli, da je to prašanje za avstrijansko deržavo posebno imenitno. Od tega, kako se to prašanje reši srečno ali nesrečno, odvisi Avstrije notrajni mir in tudi vse njeno blagostanje in vsa njena moč v Evropi. V tem obziru je ta reč važna in imenitna za celo Evropo. Ni se toraj čuditi, da so tudi možje zunajnih deržav svoje oči na njo obernili. Oktrojirana ustava je osnova na široki in raztegljivi podlagi; brez znamenite premembe cele ustave se zamorejo vsake sorte pregrade prestaviti in nolrajne reči popraviti. Le v hvalo se jej mora prištevati to, da §. 123 dovoli, naj se deloma prenaredi in toraj na pervem deržavnem sboru v pretres vzame. Preden se pa pri oktrojirki na postavni poti kaj prenaredi , je treba to umno premisliti in vsestransko prevdariti. Zatoraj nam nihče zameril ne bo, da o tej važni reči svoje misli očitno razo-denemo. Želimo tudi nasvetovati, kar-se nam boljše dozdeva; zatoraj mora nam se tudi dovoliti, da dokažemo, zakaj to ni dobro, kar želimo, da se prenaredi.
Da na tem širokem polji ne zabredemo, moramo popred nektere misli omeniti zastran nekterih posebnih reči, ki se godijo naše dni. Čut narodnosti je bil sicer že od nekdaj pri vseh narodih zlo močna podpora javnega in deržavnega življenja; posebno pri nas Čehih je stal na čelu zgodovine gotovo vsakega, razun 16. in 18. stoletja; naše dni pa dobiva tako moč in veljavo v celi srednji Evropi, kakor-šne še nikdar imel ni. Kar je bila v 16. in 18. stoletju idea cerkve in vere, to je našemu veku idea narodnosti. Kdor pogleda na naj novejše dogodbe, posebno leta 1848, se mora od tega prepričati, da to le viditi hoče. Res je, da še ta idea ni misli in zavesti vseh ljudi naše dobe in deržave popolnoma prešinila; mnogim je še zoperna in protivna ; vendar pa je zadobila, posebno zavolj madjarskega presil-nega ravnanja tako moč in se razširila na široko in globoko, da, kakor starodavna zgodovina jasno priča, ne bo se popred k pokoju podala, dokler se ne razvije po stopinjah naravskih postav. Kraji in ljudje, zlasti v Avstriji, ki so danes v narodnem obziru mlačni in mertvi, ne bojo čez deset, dvajset, trideset let. Mnogim se to, da se v naši deržavi tu in tam poganjajo za narodne pravice, prava malenkost dozdeva; pa vse to postaja čim dalje toliko važnejše in pomenja, kaj bolj in bolj imenitnega. Vsakdo pri vladi bi se hudo
motil, ko bi hotel resnico teh besed tajiti, ali jej clo nasproti stopati. Kdor bi si prizadeval proti navalu našega veka jezi staviti, bi nespametno ravnal. Tudi bi vse prizadevanje ne zdalo več, kakor pihanje proti vetru, ki se ne da ne odverniti ne premeniti.
Zavoljo cerkvenih in verskih reči so se pred nekterimi stoletji narodi cele Evrope celih sto let ljuto in kervavo borili. Nazadnje so se, od obeh strani oslabljeni, zopet pomirili. To jih je pa učilo, tudi protivniku pravice priznati in jih spoštovati, ali z drugimi besedami: učilo jih je enakopravnosti sploh. Spet se je zbudila idea enakopravnosti; ali bode mar treba spet toliko kervi točiti, kar se je leta 1848 res ludi pričelo? Zaupamo, da tega ne bode nikoli; slednjič bi se morale vse stranke, bodi si še po tako dolgem in kervavem boju, vender le pomiriti in spoznati enakopravnost vseh narodov; ta pa je vsaj pri nas v Avstriji že popred spoznana in za temeljno podlago cele deržave oklicana. Boj bi se toraj zavolj tega le takrat vneti zamogel, ako bi se de jure spoznana in oklicana enakopravnost v kaki reči de facto podirala in rušila.
Kaj pa pomenja v Avstriji glede na minule leta narodna enakopravnost? Nič drugega kakor to, da so slavjanski in rumunski narod znebi težke butare germanizma in madjarizma? (Od reči, ki se godijo v Istri, Dalmaciji in Galiciji, pa so manj razširjene, moramo za sedaj molčali). Nemci in Madjari so bili pred mescom marcom 1848 v Avstriji narodi, ki so' gospodovali, Slavjani in Eumuni pa, ki so jim služili, toraj so bili pervi tlačitelji, ti pa tlačeni. Leta 1848 v marcu se je oklicala ustava; sedaj so se morali uni, ako so v resnici, kakor so rekli, svobodo hotli, nadvlade odreči, ki so jo po nepravici pridobili, ravno tako, kakor so se morali odreči grajšaki vsega gospodarstva nad podložnimi. Nemci so to hitro v theorii storili ; ali praxis se še zlo daleč za njo spodtika. Madjari so se temu operli v praxi kakor tudi v theorii, zavolj tega pa zdaj, kakor je znano, hudo terpeti morajo. Svoboda v obče je le tam mogoča, kjer vsi družniki kakega družtva enake pravice uživajo, kjer nikdo ni rojen gospod, nikdo rojen suženj drugega. To pa ne brani, da tako družtvo svoj cilj in konec doseže, ko nekteri stoje na čelu, ki vodijo in zapovedujejo, nekteri pa ubogajo in se jim vesti puste , to je, da so pokorni. V svobodni, ustavni deržavi veljajo vse postave za vse deržavljane enako, kar je za enega prav, mora ravno tako za drugega biti, nobeden se ne sme iz občnih postav in pravic izjemati. Z eno besedo: ustava ni nič drugega, kakor to, da se v deržavo vpeljejo tiste besede, ki jih je govorila večna pravica in resnica: „Cesar sam nimaš rad, tega drugem ne stori". Vsaka predpravica, vsaka predoblast ali privilegij, vsaka podložnost, ktera ni potrebna, da deržava obstoji in svoj namen doseže, vse to ni nič drugega, kakor djansko žalenje svete pravice, to'je: nepravica , krivica. Vsaka taka predpravica se more v kako deržavo vriniti in v njej ohraniti
le samo po sili, nikoli pa po pravici; sila pa za seboj pelje vojsko, v kteri se pa tudi vsaka prirojena pravica zapira, zatira in pokonča. To so same na sebi jasne, neopovergljive, resnične besede. Ober-nimo jih na razmere avstrijanskih narodov ! V Avstriji stanuje veliko različnih narodov; ioraj moramo obstati, da je neobhodno treba, naj se vpelje v deržavo vseh teh narodov popolnoma enakopravnost, ako hočemo imeti ustavo, ako hočemo ohraniti Avstrijo. Zategadelj od tega , da bi Nemci in Madjari gospodovali nad Slavjani in Rumuni, ne sme in ne more biti nobenega govora več. Ali nikar — mi pademo spet iz naročja pravice pod jarm nepravice in krivice; ali nikar — naša deržava, zdaj osnovana in postavljena na temelj pravice, se spet spremeni v silovito deržavo; sladki mir.zihne, vname se ker-vava vojska, akoravno se je na videz zadušila.
Ako je vse to res, kar smo do zdaj dokazovali, je prašanje od centralizacije že samo na sebi razrešeno ! pa vendar se naše mini-sterstvo prizadeva v Avstriji vpeljati in uterdili ravno tisto centralizacijo. Ta centralizacia v Avstriji je pa moralni podlagi cele deržave in ustave nasproti, namreč enakopravnosti vseh narodov,— in že zavolj tega ne velja nič. Ministerstvo govori sicer od enakopravnosti, ali dela pa dru-gači; postopa in dela tako, da moramo od ministerske enakopravnosti reči tole: „Vsi narodi so v Avstriji enakopravni, — gospodarji pa so Nemci". Ali je mar to še enakopravnost? Ali se more taka enakopravnost, tako gospodarstvo drugim narodom natvesti po pravici, ne pa le po sili? Ah' se more s tako silo mir v deržavi ohraniti, naša deržava dolgo obstati?
Nočemo zdaj ostro prerešetovati, zakaj se — na primer — na Ogerskem povsod Nemščina v uradnije vpeljuje: Ogersko je še sedaj v vojsknem stanju, in to se ne more imenovati ustavno stanje. Tudi na to nočemo zdaj opomeniti, zakaj se je češkim uradom pred nekoliko mesci prepovedalo, da se ne smejo med seboj češkega jezika Posluževati. Zdi se nam, da se je to na vse strani nepostavno ravnanje po neustavni cesti v vlado vlezlo, in, ako Bog da, pri novih uradih ne bo dobilo nobene veljave; zakaj to ravnanje še sega clo zoper tiste meje, ktere je samo ministerstvo pri vsej svojej centralizaciji postavilo. Prevdarimo le tiste razmere, ktere iz ustave 4. marca naravnost in neobhodno izvirajo.
Po §§. 35 in 36 dane ustave se naslanja vse više narodno prizadevanje in vse politiško parlamentarno življenje na eno središče deržave, na deržavni sbor; deželni sbori pa imajo le malo oblasti in smejo le nektere stanovite „naredbe" v domačih bolj majhnih zadevah storiti. Po tem takem bo to vse popijavno središče, ali prava zmešnjava babilonskega turna, kjer se bojo vsi avstrijanski jeziki, ali pa se bo en edini jezik (n. pr, nemški]) de facto za centralni jezik vpeljal. S tem pa se bojo vsi drugi deželni jeziki za vselej potisnili iz vsakega javnega parlamentarnega življenja.
Pa ta rana še ne bo zadosti, ne bo sama: centralna vlada, upotrebovaje tisti jezik, bo ravno tako potisnila vse druge jezike iz vseh okrogov više administracije. Taka neenakopravnost na sramoto postavi vse sladke besede od narodne enakopravnosti; ona pa tudi postavi ne le puhlo votljino za moralno podlago deržave, temuč ona postane tudi smert na poguba za vse tiste narode, ki zunej Avstrije ali clo ne živijo ali vsaj politiškega življenja razvijati ne morejo. Za narod, kteremu je vekomaj odvzeto vsako narodno, politiško in parlamentarno gibanje, med tem, ko ga njegovi sosedi v polni meri vživajo, za tak narod ni rešenja, prej ali poznej bo poginul in proti njegovi smerti ni nobenega zdravila in pomagila na svetu. Taka žalostna bi pela ne samo Čehoslavjanom, ampak tudi Jugoslavjanom in Rumunom; kajti ne mogli in ne hoteli bi se tudi tolažiti s tim, da jih bojo njih sorodniki na Turškem v javnem politiškem življenju prekosili. Ne eden teh narodov, ako bi tudi še tako rad želel, ne more v to centralizacijo nikoli dovoliti, zakaj s tem bi sam podpisal tisto smertno sodbo, naj sam sebe ubije. Nobeden pošten zastopo-vavec naroda bi ne mogel v deržavnein sboru z dobro vestjo v to dovoliti; in ako bi tudi to storil, ne vemo, kako bi moglo tako ravnanje na pravici stati, kajti povsod je znano , da nemoralne zaveze in obljube po božji in človeški pravici ne veljajo nič.
Kaj je tedaj storiti, da v takih zmešnjavah in tesnjavah kolikor mogoče na pravo pot pridemo? Pomoč v tej reči, posebno v tlieo-riji, je kaj lehka; pa tudi v praxi ni nemogoča. Treba je le, naj se nekteri stavki iz 36. §. presadijo v 35. §., in potem naj se ustava naredi. Treba je, naj se posameznim avstrijanskim narodom toliko avtonomije ali samostalnosti podeli, toliko svobodnega politiškega gibanja, toliko parlamentarnega življenja , kolikor je potreba, da narodna enakopravnost postane živa resnica, edinstvo naše deržave pa škode ne terpi; kolikor je potreba, da se odverne ne le samo resnična nevarnost, ampak tudi žalostna podoba helotizma na eni in nadvlada na drugi strani. Dokler se bo treba narodom za narodnost bati, tako dolgo ne bo v Avstriji ne zadovoljnosti ne miru. In ako se deržava tako ne uravna, da bo njena uravnava narodom v tein obziru porok, ministerstvo gotovo zastonj trosi vse svoje sladke besede; nezaupnost, ki se je vnela že tako za volj tav-žent drugih reči, se bo vedno bolj širila in oglodovala bo vse pod= pore in zveze udanosti in ljubezni.
Prašanje, kaj da je v Avstriji podstatnejše in izvirnejše, ali deržavna centralna moč, ali moči deželne in narodne, in, ali ima una tej za mero biti ali ravno narobe, — to vprašanje se nam dozdeva ravno tako nepotrebno, abotno in pohujšljivo, kakor druge enake prašanja, post.: kdo je souveren, ali so vladarji ali narodi souvereni. Take reči si nasproti postavljati, zavolj njih se pričkati in prepirati, mora na zadnje k neumnosti in krivici peljati. Kakor pri človeku, ko
se duša od telesa loči, smert nastane, tako tudi v deržavnem organizmu, ko se njegovi organiški elementi in temeljni red med seboj boriti začnejo. Ni vselaj pri vsakem delu mogoče tenko povedati, koliko je storil duh, koliko pa telo; vendar sploh vsakdo ve, da delata oba — duh in telo. — Diskrecion in dobra volja z obeh strani je potrebna na vsako vižo.
Po našem mnenju edinost avstrijanske deržave, ako hočemo, da se ne razruši in preverne, potrebuje za svoje središče ali sploh za „deržavo" neobhodno le samo sledeče zadeve in predmete: 1. cesarja in njegovo rodovino: 2. zunajne zadeve; 3. vojništvo na kopnem in na morju; 4. deržavno dnarništvo; 5. kupčijske zadeve in toraj 6. tudi vse ceste in naprave komunikacijske v deržavi sploh. Dalej je še, akoravno ne neobhodno potrebno, vendar zlo želeti, da bi se tisto, kar je v eni strani naše deržave pravično, v drugi strani za krivično ne imelo. — Kdor nepostransko sodi, bo iz tega razlaganja spoznal, da nočemo centralni ali deržavni vladi ozkih mej staviti in je slabiti. Ako se postavijo potrebni ministri za gorej imenovane zadeve, bi bila edinost deržave dovoljno in stanovitno uterjena in zagotovljena. Po verhu naj se še to poterdi in zgodi, da stoji ne le vsaka terdnjava, temuč tudi vsaka kanona, ki se znotraj avstrijanskih mej nahaja, izključljivo v oblasti centralne ali deržavne vlade. Po tem takem bi se mogle in imele vse druge zadeve v Avstriji deželnim vladam in zborom ali avtonomiji narodov prepustiti — razumi se, da le pod vodstvom in varstvom tiste exekutivne ali izpeljavne oblasti, ktera tudi v celi deržavi svoje opravila opravlja, in gre izključljivo le vladarju samemu. Naša misel ne meri nikakor na to, da se moč in oblast vladarja omeji in oškerca, ampak samo da se nje delavnosti osnuje in napravi primeren in naraven mehanizem. Zatoraj zavračamo vse, kar se nam tako rado očita, post.: od naše nelojalnosti, našega podpihovanja in separatizma itd. vse zavračamo tje, od kodar je prišlo, — v kraljestvo laži in obrekovanja. Kako pa bi se imele deželne vlade v Avstriji napraviti in uravnati, da si ne pridejo navskriž ne med seboj, ne s centralno vlado? Odgovor na to prašanje potrebuje več prostora, kakor da bi se ta imenitna reč mogla v novinah z enim sostavkom dognati in rešiti. Mi se ne moremo sedaj v to reč spuščati, samo kratko in v obče hočemo svoje mnenje o tej reči naznaniti.
Ne tajimo, da želimo, naj se ministerske stolice, na kterih zdaj gg.: Bach, Schmerling in Thun v Beču sedijo, ali čisto zrušijo ali naj se njih moč in oblast tako omeji, da bi vse njihove tako imenovane tekoče opravila posebni deželni ali narodni ministri osker-bovali. Vsak veči komplex ali veča narodna skupnina ali grupa bi imela na čelu za vse svoje opravila svojega ministra, ki bi bil kolega deržavnih in dunajskih ministrov, ali on bi stanoval v glavnem mestu sebi podverženih dežel in pod seboj imel ministerijalne svetovavce za
vse deželne opravila. Takih deželnih ministrov bi moralo v celi der-žavi nar manj sedem biti, in scer za dežele: 1. nemške; 2. česko-slovanske; 3. poljskorusinske; 4. madjarske; 5. rumunske; 6. jugoslovanske in 7. talijanske; zraven teh bi moralo biti ravno toliko deželnih sborov in kasacijonalnih sodništev. Ako bi se zljubilo več takih deželnih grup in ministrov postaviti, bi se temu tudi tako močno ne opirali. Tem ministrom bi deržavni ministri morali redno in prijazno na znanje dajati, kar so nasvetovali ali sklenili; tudi bi včasih potreba nastala, da se sami k njim na Dunaj podajo. Železnice in telegrafi so nared do vseh glavnih mest; toraj bi to ne bilo toliko sitno in težavno. Tako bi postale dežele samostalne in enakopravnost bi nehala biti samo prazna beseda; zakaj vse opravila, ki spadajo v oblast deželnih ministrov, bi se zamogle opravljati do naj više stopinje v narodnem jeziku.
Te misli nočemo na dolgo in široko raztegovati. Bravcom , ki imajo potrebnih vednost in dobre volje, smo jo dovolj jasno narisali, tudi se nočemo svojeglavno z nobenim prepirati in pričkati zavolj manj važnih reči; da se le doseže naznanjeni namen bodi si kakor le koli. Kar pa naše stare nasprotnike in sovražnike tiče, vemo, da jih ne prenaredimo, naj bi tudi v čisti odkritoserčnosti kri in dušo pred njimi izlili; oni nas bojo vendar sam večni Bog ve kakošnih hudobij in sanjarij dolžili. Toraj se nam dozdeva, da bi bob ob steno metali, ako bi od tega več govorili. Pa od nekterih posebnih reči moramo vendar še nekaj besed pregovoriti.
Pred vsem drugim se nam zdi reč zlo nevarna, da se ena in tista reč občinske administracije (n. pr. šolske zadeve) deli med der-žavno in deželno vlado; gotovo si hote med seboj večkrat navskriž, vsaka si bo prizadevala, svojo oblast raztegovati. Neobhodno je potrebno, da se vsaka taka reč cela in nerazdeljeno eni sami oblasti podverže. Kaj pa pri takih rečeh, posebno pri dnarstvenih, ki se morajo deliti, in se temu nikakor ogniti ne more? Tu, posebno pri dnarjih, bi želeli, da bi se na pr. vsi indirektni "davki z vsem in brez izjeme deržavni, direktni pa deželni vladi podvergli, se ve da s tim pristavkom, naj se primerno dnarjev v deržavno dnarnico odraj-tuje, kakor se je godilo do sedaj. Ako se to ne zgodi, bojo kou-tribuenti gotovo ali deržavni davek ali zemeljski priklad imeli za opus supererogationis, za sitno in nespodobno butaro; naj se pa godi to ali uno, nobeno ne bode k sreči deržavni. Le tedaj, ako se posamezni predmeti v deržavnem organizmu tako razredijo in razdelijo, se zamoremo v prihodnjost nevarnih razpertij obvarovati.
Naj imenitnejša reč je pri nas narodnost ; dosedaj smo pregledovali, kaka bode z narodno enakopravnostjo, ako se Avstrija centralizira. Pa na Francoskem, kjer živijo ljudje le ene kervi in ene vere, mislijo mnogi naj inodrejši možje, da za to enorodno deržavo ni rešenja ne pomagila, kakor v tem, da se decentralizira. Ako to
premislimo, se lehko prepričamo, da ima to vprašanje: centralizacija ali decentralizacija — še druge imenitne in nevarne strani, pa teh sedaj premišljevati nočemo.
Pa še nekaj, kar mislimo, zamolčali ne smemo. Že sedaj se po §§. 96—98 dane ustavo zlo potrebno kaže, da se osnuje posebno deržavno svetovavstvo v Avstriji. Ta potreba še postane veliko veča, ako se postavijo gorej omenjene ministerstva. To deržavno svetovavstvo naj se sostavi iz naj bolj skušenih in spoštovanih mož vseli avstrijanskih narodov; naj se razdeli v stalno svetovavstvo, kterega udje bi stanovitno v Beču bivali, in pomnoženo svetovavstvo, ktero bi se čez vse dežele razpelo. To deržavno svetovavstvo bi imelo dolžnost v vsaki deržavni zadevi ministrom in vladarju svoje misli na znanje dati, pa vendar tako, da bode cesarju in ministrom na volji, po mislih tega svetovavstva se ravnati ali ne. Dozdeva se nam, da bi to bolj kakor vse drugo pripomoglo k edinosti, k obstoju in k sreči naše deržave, da bi njeno politiko vterdilo znotraj in zunaj, in da bi zraven ustavno podlage in svobode avstrijanskih narodov ne overalo. Na zadnje moramo še na to odgovoriti, kar se nasprotnikom centralizacije v Avstriji rado in navadno pred oči postavlja. Pravi se namreč, da avstrijanska vlada mora biti silna in močna, toraj na enem mestu v enih rokah ležati. Mi sicer ne vemo, ali je v resnici močen, kdor se z naravo in pravico bojuje; pa to nam je % jasno kot rumeno solnčice, da zadnjič v takem boju pasti mora. Dozdeva se nam, da nasprotniki naši, znabiti proti volji, besede in jih pomene med seboj mešajo: oni govorijo od močne vlade, v mislih pa imajo le zložno, ročno vlado. Ako to mislijo, jim je nočemo podirati; mi pa le mislimo, da ni ena pervih potreb ustavne deržave, da se vladuje zložno, ročno in lehko. Le deržavo vladati po despo-tiško in barbarsko, je zložno in lahko. Razsvitljene in svobodne deržave so le vselaj modro in rahlo ravnale z vsemi rečmi in zadevami, ki se jih nahaja v deržavi tisuč in tisuč. Toraj niso mogle in tudi niso hotle razglasovati za njo pervo in imenitnejšo reč v der-žavnem organizmu to, da svoje podložne vladajo zložno, ročno in lahko.
V Prage dne 21. decembra 1849.
6	Fr. Palacky.
To je osnova slavjanskega federalizma. On toraj hoče močno in krepko središno ali centralno oblast; pa vendar noče vseh avstrijanskih narodov zašivati v eno obleko, noče vsem natvesti nemškega fraka, pusti vsem deželam potrebne samostalnosti, pusti vsem narodom živeti po svojem. Le škoda, da se v Avstriji poslednjih 10 let ni ravnalo po teh pravilih: naša Avstrija bi ne stala tam, kjer stoji! Zatoraj bomo mi Slovenci — pravi patrioti — za to se poganjali, da postane Avstrija zanaprej federativna deržava.
Agitirali bomo:
3. da v Avstriji obvelja pravilo narodne enakopravnosti. Narodna enakopravnost že več kot il let po knjigah prijazno miglja, prijetno po ušesih zvoni, ali v resnici in v djanju se nam pa vendarle prikazati noče. „Dokler se bo treba narodom za narodnost bati, tako dolgo ne bo v Avstriji ne zadovoljnosti, ne miru"; mi Slovenci pa hočemo Avstrijo zadovoljno in mirno, srečno in slavno; zatoraj se bomo poganjali za narodno enakopravnost. To pravico nam podelijo besede presvitlega cesarja: „Konečno izrečem svojo terdno voljo, da povsod, kjer gre za različne jezike in narodne zadeve, nikakor ne bom pripuščal, da bi se narodom kje kakošna sila ali stiska delala, in da se bom na vso moč zoperstavljal vsakemu početju, ktero kakor koli žali pravice jezika in narodnih zadev". Ta narodna enakopravnost skače naše dni po vseh programih, okrožnicah in časopisih. Da bi ta lepa beseda le tudi skoraj meso dobila tudi med nami Slovenci, za to se bomo poganjali.
Kaj pa je narodna enakopravnost? To naj nam pove rajni minister grof Stadion sam. Nek poslanec ga je v deržavnem zboru za to reč interpeliral ali poprijel. Minister je odgovoril: „Ministerstvo razumi pod besedo: enakopravnost vseh narodnost, da se enej narodnosti v tistih okrajih, v kterih prebiva, ravno tisto in v ravno tistej meri podeli, kar druga narodnost v svojih okrajih ima". To pa je po našem takole: „Dajte Slovencom v okrajih, v kterih prebivajo, * ravno tisto in v ravno tisti meri, kar Nemci in Talijani po svojih okrajih imajo". Dajte toraj Slovencom enakopravnost v šolah: Nemci imajo v svojih okrajih niže, srednje in naj više šole po nemško; dajte nam Slovencom po naših okrajih šole po slovensko. Dajte Slovencom enakopravnost v srenjah; Nemci imajo posvojili soseš-' činah vse po nemško; oni se v svojih sejah pogovarjajo in posvetujejo po nemško, oni spisujejo svoje zapisnike in občinske knjige po nemško, oni narejajo svoje »liste, povabila, domovnice, odpise itd. po nemško; dovolite nam Slovencom, da se vse to po naših pokrajinah dela po slovensko. Dajte Slovencom enakopravnost zastran o k 1 i-covanja postav. Nemci dobivljajo vse postave in ukaze po nemško; oklicujte Slovencom postave in ukaze po slovensko. Dajte Slovencom enakopravnosti prifruradih: Nemci imajo uradnike, ki znajo popolnoma nemški; ustavljajte nam uradnike, ki bojo s Slovenci govorili in obravnovali po slovensko. Dajte Slovencom enakopravnost na deželnem sboru: Nemci se poslužijo v deželnem sboru nemškega jezika; privoljite tudi Slovencom, da svoje reve in težave tožijo po slovensko, da se od svojih davkov in plačil pogovarjajo po slovensko , da si svoje postave delajo po slovensko. Naj naša vlada tako jasno od narodne enakopravnosti govori in jo nam zagotovi, naj pa tudi ostro in skerbno čuje, da se tudi njeni organi po cesarski besedi in volji obnašajo I Potem se nam Slovencom ne bo treba bati
za našo narodnost, naj nas razkosajo na 4 deželice, ali pa nas združijo v eno samo; naj imamo svoje deželne sbore v Celovcu, Gradcu, Ljubljani, Gorici in Terstu, ali pa le v enem mestu. Sveta cesarska beseda nam je narodno enakopravnost zaterdila, — in imeli jo bomo. Ne narodnost toraj, druge reči so, zavoljo kterih želimo, da bi se vsi Slovenci shajali na enem deželnem sboru. Hrovati hočejo dobiti na svoj deželni sbor Dalmacijo, — Čehi Moravo in Sileško, — Ogri vse svoje nekdajne pokrajine itd.; zakaj neki to? Sdružena moč velja in pomaga: zatoraj velike deželne grupe, potem bojo deželni sbori šteli veliko poslancov, njih beseda bode mogočna. — Ako tako ostane kakor je, dobimo 4—5 deželnih poglavarjev, ravno toliko centralnih uradov, ravno toliko prestavljavcov deželnih postav itd itd. Zraven pa naših sborčkov ne bo nikdo obrajtal, za drage dnarje bomo prave muhice. Koliko dnarja si naše dežele prihranijo, če se^— post.: vse tako imenovane znotrajno avstrijanske dežele: celo Štajersko, Koroško, Kranjsko, Istriško in Teržaško sdružijo v eno veliko deželo z enim poglavarjem in enim deželnim sbororn! Na tem sboru bi se sbirali Nemci in Slovenci, kakor bojo tudi na deželnem sboru na Ogerskem, Sedmograškem , Češkem, Poljskem in Tirolskem sborovali poslanci raznih narodnost, raznih jezikov. Vsi deželni jeziki bi imeli na deželnem sboru enake pravice — narodna enakopravnost bi postala resnica. —
Agitirali bomo slednjič:
4. da Avstrija postane samostojna deržava.
Leta 1815 so nemške deržave in Avstrija med seboj v neko zvezo stopile; ime jej je: „nemška zveza", „deutscher Bund". Komu ta zveza koristi — Nemčiji ali Avstriji — naj nam pove dr. Würth, avstrijanski poslanec v Frankobrodu. On je v znani cerkvi sv. Pavla takole govoril: „Kaj je Nemčija brez Avstrije? Je uboga, razcepljena, slaba Nemčija! Ne rečem slaba dežela, ampak slaba Nemčija. Je deržava brez natornih in varnih inej,* deržava na jugu strategiško vselaj odvisna od Avstrije, ktera ima v rokah vse važne vojniške položaje (posicijone); deržava vselaj potrebna, naj jo Avstrija varuje, kedar koli sovražnik od zahoda preti. Kdo varuje mejo na Rajni pri Strasburgu in Kölnu, če niso naši (avstrijanski) vojaki? Deržava ločena od jadranskega morja, pri vsem svojem tergovanju in kup-čevanji do jutrovih dežel odvisna od Avstrije. Namesto velike, po celem svetu kraljevavne Nemčije napravite majhno deržavo, po krivici jo imenujete Nemčijo, zakaj: „Nemčija mora veča biti".
Koliko dobička za Nemčijo, ako Avstrija pristopi in svoje ne-nemške dežele za juterno prinese! Prinese jadransko morje, tergo-vaško cesto skoz Terst in Benetke; — Polo, naj priklodnejše voj-niško pristanišče, isterske in dalmatinske brege z izverstnirni mornarji, z dragocenim lesovjem za ladje, s slovečimi tesarji, naj bolj-Slov. Prijatel,	Q
širni po celem srednjem morju: Avstrija odpre nemški tergovini cesto na Ogersko, ki je bila dosihmal izključljivo v rokah nemškoavstrijan-skih dežel, in je vergla vsako leto 100 milijonov goldinarjev; Avstrija odpre pot, po kterem se moremo preselovati proti izhodu v bogato deželo, kjer je še kraja za milijone, — odpre glavno žilo nemške tergovine: Dunavo in rodovitne podunavsko pokrajine, ktere edino le Avstrija ruskemu napadu oteti zamore; ona pripelje k nemški armadi junake 24 milijonov večidelj hrabrega plemstva". To je govoril Av-strijanec dr. Würth; škoda, da je pozabil povedati, kaj dobiva Avstrija od nemške zveze. Po Nemčiji siromaštvo ali proletarstvo že svojo strašno glavo pomala; — po Nemčiji je obertnost in tergovina na tako visoki stopnji, da bo našo vso prekosila; — po Nemčiji gospoduje čuden duh, ki preti grozno nevarnost deržavi in cerkvi; — morebiti da nam pošlje Nemčija vso to ropotijo in povračuje nam tako vse velike dobičke, ki jih dobiva od Avstrije. Pa Avstrija potrebuje pomoči in podpore, kedar vojska hrušči. Leta 1848 je imela Avstrija kervavo vojsko na Talijanskem in Ogerskem, I. 1859 spet na Talijanskem, pa nikoli ni pritekla živa duša iz Nemčije na pomoč, kakor se je naš svitli cesar sam pritožil v svojem manifestu; clo sprijele ste se skoraj Avstrija in Prusija zavoljo nemške zveze 1 Zraven je ta zveza našo deržavo sekala na dvoje : dežele zvezne in nezvezne: slednjič zavolj te nemške zveze naš cesar še prav samo-vladar ali soveren ni bil; kajti kar je nemška zveza v Frankobrodu sklenila, je cesar moral izpeljali v svojih zveznih deželah. Mi Slovenci dobro in jasno spoznamo, da je v sredi Evrope treba velike, močne deržavne zveze; dobro in jasno vemo, da iz oberlnosli in kupčije izvira bogastvo, moč in slava; hvaležni spoznamo, da nam iz Nemčije izhaja luč in svitloba v marsikterih zadevah: obertnosti in kupčiji, svitlobi in omiki naj se odpre vesoljni svet! Zatoraj prijazna in ozka zveza ovijaj Nemčijo in Avstrijo; pa vendar tako, da ena druge ne moti in pači, da nobena svoje samostojnosti ne zgubi. Nemška zveza naj se toraj pregleda in popravi tako, da ostane naša Avstrija enojna in samostojna; v naše domače zadeve se ne sme vtikati nobeden ptujec, naše domače reči bo opravljal naš presvitli cesar, njegovo deržavno svetovavstvo in deželni sbori. Avstrija — velika, rodovitna in mogočna deržava — si je saina zadosti — ona mora biti samostojna; zato bomo Slovenci agitirali in se poganjali! — Slovenci! prebirajte in prebirajte, kar vam je „Slov. Prijatel" prinesel v treh poslednjih listih: „V tem leži naša narodna smert ali naše narodno življenje". Slovenci! treba nam je, da se zavemo svoje slovenske kervi; da se bližamo v književnem jeziku; da se poganjamo za svoje pravice. Ne zabite tega nikoli, — gre nam za glavo, — delajte po teh besedah in živeli böte! —
Maribor i. Februarja. □ Omenil je, če se ne motim, že nekdo v Novicah slavni god, ki ga bomo obhajali črez dve leti. Leta 1863 bo tisoč let, kar sta prišla sv. brata Ciril in Metod, Slovanom oznanovat sv. vero. Sladek je za vsakega Slovenca spomin na to imenitno leto — ker Ciril in Metod nista samo prinesla našim prcdedom luč večne pravice, temoč postavila sta tudi tempelj starosl. slovstvu. Čehi in Moravani si na vso moč prizadevajo, ta praznik prav slovesno obhajati, — kaj bomo pa mi Slovenci počeli ? Da je naša dolžnost hvaležnim biti in hvaležnost tudi pri tej priložnosti pokazati, nijeden dvojiti ne more. — Zato pa razodenem svoje misli o tej svečanosti, in prosim tudi druge, da se oglasijo po slov. časopisih zavolj tega!
Naše materialne moči' so precej slabe — malo nas je in še mi smo razkropljeni na vse strani sveta, kaj velikega in posebnega storiti ne moremo (saj še Vodniku spomenika ne moremo postaviti in za dnarje, ki jih je cela Slovenija za-nje zložila, tudi ne vemo, koliko jih je, in kde da so), pa kolikor moremo, toliko storimo.
Ta praznik je že sam na sebi- cerkven, pa mora bili tudi naroden t. j. celi narod, tudi kmet v naj manjših farah mora zvedeti, kaj se obhaja in zakaj se obhaja — zato naj:
1. Duhovniki o pravem času s prižnice naznanijo in razložijo veliki pomen tega godovanja, naj kmetu pokažejo življenje sv. Cirila in Metoda in njune velike zasluge.
2)	Naj se na svitlo spravi knjiga v spomin na tisočletni god; v njej naj bo životopis sv. aposteljnov, in drugi sostavki in pesmi v njuno slavo, na eni strani v latinici na drugi v cirilici.
3)	Leta 1863 naj se na dan sv. Cirila in Metoda pri vsak fari na Slovenskem velika sv. maša služi s pripravno pridigo.
4)	Po tem opravilu naj se pri vsaki fari razdeli med ljudstvo nekaj iztisov imenovane knjige, ki bo v sercu ljudstva budila hvaležen spomin na veseli god.
Na taki način bi bila ta slovesnost v pravem smislu narodna in bo gotovo veliko pripomogla k omiki našega ljudstva.
Oglasite se možje, povejte svoje misli, da se dobro pripravimo.
Marsikaj bi vam še mogel iz našega imenitnega mesta pisati zastran narodnih zadev. Rekel sem „imenitno mesto", ker naše mesto je, (ali še ne veste?) „deutsche Kolonie". Če se ne molim , ga že Čflrnik tako imenuje, fn tudi tisti možje, ki so v Gradcu nadvojvodu Janezu spomenik stavili, t. j. pisali knjigo: „Ein treues Bild der Steiermark" so ga samoljubno kerslili za nemško „kolonio" se ve da Slovenci od tega malo vejo. Iz tega imenitnega mesta (saj njegovo imenitnost sedaj že poznate) bi vam naznanil marsikaj, kako žalostno se nam Slovencem godi, — žalostno! poreče kdo, saj vam že sije solnce lepe budučnosti izza slovenskih goric. Sije solnce lepe budučnosti, pa ne nam, ampak tistim, ki so „wie Uberhaupt in
Oesterreich" tudi pri nas „das herrschende Volk". Starih dobrih postav imamo dosti, pa kdo jih spolnuje? Koliko sinemo pričakovati od Nemcev na prihodnjem sboru v Gradcu? Bo li mogla tam kaj dognati inala množica naših poslancev, ki bojo vselej v manjščini? Ali bi ne bilo pravično, da bi mi Slovenci jeden deželni sbor lirjali? tirjali? saj še želeti ne smemo tega, ker nam je „Volksfreuiid" še prej, prej ko je kdo zastran tega čerknil — že ostro odgovoril: „Meine Herren, was Sie verlangen, ein Staat im Staate zu sein, und nach eigenen Gesetzen regiert zu werden, darauf haben sie kein Recht, das werden sie nie erlangen". Naše šole so večidel slabo uredjene, niso ne slovenske ne nemške; naše šolstvo je čudna mešanica — in željno pričakujemo enakega določnega razglasa, kakor ste ga na Koroškem že dobili. — Naj huje je pa z3 nas, da možje, ki jih je slovenska mati rodila in gojila, ki so skoz svojo bistro glavo in srečne nakljnčbe do take časti dospeli, da bi lehko veliko storili za svoj narod — žalostno je, pravim, da taki možje pozabijo, da so Slovenci, da se izneverijo svoji domovini. Res je, pišejo učene knjige, da daleč po svetu slovijo — pa jih li pišejo iz rodoljubja, da bi svojemu nesrečnemu narodu hasnili — jih pišejo slovenski, da bi naše slovstvo množili? Pišejo le iz slavohljepnosti, dragega imena domovine ne poznajo. Bog jim je lastno „jaz" in okolj tega preljubega „jaz" se jim verstijo vse misli, le svojo slavo in lasten dobiček iščejo: le svoje „jaz" so postavili na žertvenik in mu darujejo žlahtne kadila; za svojo domovino pa niso nič. Slovenija jih bo spoštovala, kakor druge učene može, pa rekia bo: Ti si moj nezvesti sin, ker si sebe više cenil kakor mene. In taki možje, ne le, da ne živijo za domovino, še škodjejo ji — ker svoje lastne rojake, kakor le morejo, zatirajo, to nam spričuje neka znana prigodba I. lota na tukajšni gimnaziji; in kdo jo kriv, da se ne izpolni za nas cesarska postava od 8. avgusta ? Ne vem za gotovo, zato pa le vprašam: Kdo ? ali ne utegne biti naš brat po kervi ?
Da pa te žalostne prikazni malo zagernem, še kaj veselega. Naša mladina se je prav poprijela slovenščine. Bogoslovci čitajo marljivo slovenske časopise — pogovarjajo se med seboj večidel slovenski; bistrejše glavice se učijo drugih slovanskih narečij z namenom, se obogatiti z raznimi vedami, da bodo mogli enkrat veliko storiti za domovino. Prav kaj veselega oznanuje nam od naših bo-goslovcov „Zg. Danica". Ona piše: „V praznik sv. Štefana smo imeli „božični kres" v duhovšnici, ki so ga tudi milostljivi knez in škof in vsi prečastiti korarji stoljne cerkve in še nekaj drugih duhovnov s svojo pričujočnostjo počastili. V znamnje, de je prišlo božje dete klicat vse narode v naročje zveličavne cerkve svoje, in de so mladi duhovni poklicani, v duhovšnici se navdati s tisto keršansko ljubeznijo, ki ne dela razločka med narodam in narodam, ampak z enako priserčnostjo objema narodnosti vse, so mladi duhovni tudi v
raznih jezikih novorojenega Zveličarja slavili in poveličevali. Nar poprej sta dva boeoslovca govorila dvogovor (dialog), v kterem se verni jud z nevernim paganatn pogovarja od hude osode neodrešenega človeštva in mu oznanuje veselo rojstvo Zveličarjevo. V tem se sliši od dalječ pevski zbor pri jaslicah Jezusovih, jud nagovarja za-volj nebeškega petja začudenega pagana, de naj gre z njim in pogleda Zveličarja v podobi malega deteta v jaslicah ležečega. Na to se govornika in pevci bližajo božeinu detetu in ga molijo v jaslicah ležečega. — Nadalje so se verstili govori: v hebrejskem, greškem, latinskem, staroslovenskem, nemškem jeziku, in k sklepu „češčena Marija" s kratkim dostavkom v sanskritu, od semeniškega podvodja č. g. Ju rja Caf-a zložena. Med posamezne govore so bili vpleteni slovenski božični pevi. Po govorih je bilo srečkanje za darove, okoli podobe božjega Deteta razverstene, in od Njih Milosti, preča-stitega kneza in škofa in semeniškega vodstva bogoslovcam v nedolžno razveseljevanje pripravljene. Celo to čast in veselje so bogo-slovci imeli, da so milostljivi knez in škof in prečastiti korarji v semenišči pri večerji ostati blagovolili. — Se se vsi radujemo bla-zega spomina tega veselega večera: daj nam ljubi Bog še večkrat dočakati tako nedolžno veselih božičnih praznikov.
Jutro obhajamo prečastiti god našega milostljivega kneza in škofa Antona Martina. „Lipica", mali slovenski časnik, ki ga naši bogoslovci med seboj spisujejo in berejo, prinese k Njih Milosti slavnemu godu prijazno pesmico, z lepimi slikami obrobljeno: iz Celja pa so prinesli danes č. g. Ferdinand Bamor, učitelj veroznanstva na zgornji ffrmnazii in vodja malega mladenškega semenišča sv. Maksimilijana, lep zvezek, pozlačen in s svilo lično zvezan, z mnogimi prav zalimi slovenskimi pesmami, od mladih semeniščanov zloženih v čast kneza in škofa premilega, naj večega dobrotnika in duhovnega očeta svojega. — S toliko večim veseljem pa take novice v „Danici" naznanjamo, ker nam kažejo veselo napredovanje slovenske narodovnosti v zmislu katoliškim. Daj ljubi Bog v novim letu, ki ga s toliko nadami, pa tudi s tolikim straham nastopimo, de bi vsi ljudje, posebno pa vsi pisatelji in vsi učenci po vseh krajih in po vsih šolah vedno pred očmi imeli resnico, de morajo vse narodovnosti biti pohlevne, ponižne in pokorne hčere svete katoliške cerkve, ktera edina je zveličavna mati, kakor posameznih oseb, tako tudi celih narodov, in zunaj ktere ni ne prave omike, ne prave narodne sreče".
Bavno to velja tudi od slov. dijakov. Nepoznan dobrotnik je naročil za gornjo gimnazijo, za vsaki razred Noviee, in naj bolj v slovenščini izurjen dijak jih bo dobil na konc leta. Slava dobrotniku! Tudi mladino je prešinil duh narodnega zavedenja, in če tudi učni sistem narodnosti ugoden ni, si vendar narodna ideja zmiraj veče po'je pridobiva v veselje vsem pravim Slovencem.
* Iz Gorice. Slišimo, da je čč. oo. Frančiškanom iz Rima goreče priporočeno, naj si na vso moč prizadevajo, tretji red svojega začetnika sv. Frančiška med ljudmi, ki med svetom v toliko nevarnostih se pogubiti žive, vnovič vpeljati, ker ga še ni, vnovič oživiti in napake, ki so se morebiti tu pa tam, kjer ta red obstoji, s časom vrinile, odpraviti, in sploh vsem vernim priporočevati, kteri želijo v toliko nevarnih časih, kakor so sadajni, vesoljni popačenosti in nemarnosti in mlačnosti slovo dati, in si svoje dušno zveličanje vsaj nekoliko bolj zagotoviti. Temu višemu poklicu pokorni so tudi častiti očetje frančiškani v Gorici si prizadevali in si vedno prizadevajo, tretji red sv. Frančiška tudi med našimi ljudmi ustanoviti, in reči moramo, da so v kratkem času uže dosti storili, in da bodo vedno veseliši sad svojega hvale vrednega prizadevanja doživeli , tega smo si svesti. Tudi je eden izmed njih, uže znan frančiškan po slovenskih pridigah, ki jih je pred nekimi leti na svetlo dal, po željah in na povelje svojih redovniških prednikov čedno knjigo spisal v slovenskem jeziku s tem namenom, da bodo bratje in sestre tretjega reda pripravne bukve imeli, v kterih je vse zapopa-deno, kar imajo tercijarji vedeti in znati, da po svojih svetih opravilih žive; in pa, da vsakter, ki hoče poz vedeti, v čem ta tretji red obstoji, se iz njih sam podučiti zamore. Jaz menim, da bo po pre-branji teh bukev več kot eden, ki sadaj ta red zasmehuje, vse dru-gačih misel, ako le pošteno misli in da bo drugači sodil od svetega, od naše svete cerkve poterjenega reda in njegovih udov bodi si možkega ali ženskega spola. Razdeljena pa je knjiga v tri dele: pervi del obsega popis življenja sv. Frančiška Serafinskega, začetnika treh redov; drugi del razlaga ustanovitev in pravila tretjega reda sv. Frančiška; in v tretjem delu so molitve in druge pobožnosti tretje-redovnikov. Rekel sem, da udje tretjega reda so ali možkega ali ženskega spola. Od pervega ustanovljenja tega reda so stopali vanj tudi možki, ne samo ženske, in tudi dan današni se godi ravno tako, ali žalibog! možki le poredkoma kaj takega store. Devotus femineus sexus je bil vselej in je tudi sadaj v lern redu naj bolj številen. Želeti je, da bi tudi cx clero saeculari nekteri v ta red stopili! vsaj se zagotovlja, da so sam sveti oče papež Pij IX. ud tretjega reda, in da kakor taki imajo ime Ludovik. Ali pa vsaj da bi se temu blagemu ustanovljenju ne ustavljali, ga ne obrekovali, ali pa celo zoper njega ne pisali, kakor se sliši, da je nekdo kaj takega enkrat storiti si prizadeval! Nočem na dalje od tega govoriti, da kje nemilo ne dregnem ktere koli si bodi osebe, in tudi to, kar seni tu sem postavil, sem spisal sine ira et studio, tako, kakor mislim in kakor sem prepričan, zato mi ne bode tega, tako se nadjam, nobeden pravo-mislečih in resnico ljubečih zameril.
Ravno sem to spisal, ko mi pride v roke novi direcforium litur-gicum 1861 naše Goriške škofije. Njemu je pridjan kakor poprejšne
leta, tudi šematizem, iz kterega pozveino med drugimi rečmi, da cela Goriška škofija 192,760 duš šteje: fajmoštrov, kaplanov in drugih duhovskih oseb, ki so ali dušni pastirji, ali pa druge službe opravljajo, je 398, kar jih je umerlo do vseh svetih 1860, jih je 11; duhovšnica šteje letos samo 58 rejencov, t. j. 26 za Goriško škofijo, 13 za Teržaško , 11 za Poreško in 8 za Kerško (Veglia); mladenš-nica pa, ali kakor stoji v šematizmu, Seminarium Archiepiscopale Werdenbergicum, čigar vodja so častiti gosp- Andrej Respet, profesor pastirstva, prefekt pa g. Anton Božič, bogoslovec v drugem letu, ima letos 35 rejencov, po tem takem več kakor lani. Drugega kaj posebnega v letošnjem imeniku naše škofije ne najdem.
Poslednje dni ravno preteklega leta 1860 so naš milostljivi knez in nadškof z»pet razposlali vsem duhovnikom cele škofije kratko pa jedernato pismo, ki smo ga ne davno v roke dobili. V tem pismu povejo v kratkem, kaj se je do tega dne z mladenšnico našo godilo. Leta 1860 ni bilo moglo biti več od 24 rejencov sprejetih zavoljo pomanjkanja prostora. To leto 1861 pa jih je uže 35 v mladenšnici, ker se je najel Grafenberški ali Cingrofski grad, kjer se ima nekaj več prostora. Vsi rejenci so se poslednje šolsko leto prav verlo obnašali doma in v šoli. — Da se zamorejo s časom še v večem številu v mladenšnico sprejemati, bo treba več prihodkov. Do sadaj so se vsako leto naraščali prihodki; kar se bo, ako Bog da in dobra sreča, tudi še v prihodnje godilo: in to je potrebno, ako se ima enkrat posebna vlastna hiša dobiti. Za to pa «o naprošeni vsi duhovniki cele Goriške škofije, tudi to leto po svoji moči kaj [»"'pomagati, da se srečno pričeto delo, tudi srečno dokonča. Pridjan je k temu pastirskemu listu tudi račun preteklega leta , iz kterega po-zvemo, da celo premoženje mladenšnice znaša dokonča oktobra 1860 vkupej 28,800 gld. M. M. Lani ob ravno tem času je znašalo samo 27,096 gld., tedaj se je v poslednjem letu pomnožilo za 1704 gld. To dokazuje, da je naša duhovščina, akoravno ima prav pičle dohodke, da morebiti imajo malo kje po Avstrijanskem cesarstvu duhovniki manjših, vender radodarna in za povzdigo koristnih domačih ustav in zavodov hvalevredno uneta. Slava ji! Pa kaj bom rekel, sama duhovščina, tudi vse ljudstvo sploh si mnogo prizadeva vse podpirati, kar je v blagor vseh skupej, posebno pa v pomoč nekterih terpečih in potrebnih udov Goriške okrajine. In gotovo, kdor bolj na tanjko pozna žalostni slan našega tukajšnega ljudstva sploh, posebno nekaj let sem, od kar nam je krompir gnjiti začel, in terta skoraj več ne rodi, in dragina vedno bolj raste; se more pač čuditi, da ne le od nekdaj obstoječi zavodi ali inštituti ne pojemajo, temuč da se pošteno derže, veselo razvijajo in še novi postavljajo! Pač res je, da kolikor je človek ubožniši, toliko bolj občuti reve druzih, in raji pomaga, kjer vidi potrebo. V dokaz bi lahko naštel tukaj mnogo takih ustanovitev, kakor zavod za uboge sirote, drugi za zapuščene in zanemarjene
otroke, za gluhoneme itd., ali dovolj bodi omeniti čast. šolske sestre, ki oskerbljujejo in vodijo odgojenje ženskih gluhonem, in so to leto, kakor je bilo uže enkrat omenjeno, odperle šolo in penzionat za žensko mladost. Z malim so svoje lepo hvalevredno delo začele, ni še dolgo, kar jih imamo v Gorici, in uže cvele njih ustava veselo, in vidno Bog njih prizadevanje blagoslavlja. Čast. usmiljene sestre imamo že več let, ki skerbe za mestne stare uboge, in za bolne ženske, kakor tudi za ženske sirote, in njih blagodarna delavnost je vse hvale vredna. Da so se vsi ti zavodi ustanovili, in da so zamorejo veselo razvijati in v blagor človeštva delati, je naj več pripomogla in vedno pripomaga hvalevredna radodarnost naših inestnjanov, kteri se imamo zahvaliti tudi za višo realko, ki se je letos vpervič, za sadaj še le s pervo šolo odperla.	•
Ker že govorim od takih stvari, ki so v hvalo in slavo našim verlim Goričanom, naj še to omenim, da nam tudi ne manjka oseb, ki bodi si z visokimi častnimi službami, bodi si s svojo nenavadno učenostjo našemu mesticu čast delajo. Dovolj je omeniti grofa Koronini, ki je bil še lani Horvaški ban, in je sedaj poveljnik vojaški na Avstrijanskem in Štajerskem ; zavoljo posebne učenosti pa, posebno kar tiče azijatske jezike, kakor je sanskritski jezik in vsi iz njega prišli tako imenovani indoevropejski jeziki, in pa semitiški jeziki, hebrejski, arabski, sirki, kaldejski itd. se kaj izverstno obnaša gosp. Bogomil (Graziadio) Askoli, ktereinu nič druzega ne manjka, kakor da bi tudi njemu luč sv. evangelija zasvetila, ker je Jud. Mnogo je že v natis dal, in svojo veliko učenost v jezikoslovji celemu svetu dokazal, ter je postal ud več učenih družtev na Nemškem, kakor postavim orientalskih družtev v Lipsii in Halli. Ureduje tudi poseben list pod naslovom : .Studj orientali e linguistici", ki izhaja v osmerki in obsega že 274 strani. In te dni se je novica razsejala, ki utegne tudi res biti, da je poklican v Turin na tamošnje vseučilišče kot profesor izhodnih jezikov. Ko sem te besede spisal, prinese Teržaški časnikv „Sferza" ravno to novico; mora tedaj že gotova biti. —
Se eno pristavim, pa sklenem pismö. V sercih vseh Goričanov, posebno vseh duhovnikov, ki so do leta 1854 bili mašniki posvečeni, živi vedno in bo živel blagi spomin rajnkega Frančiška Ksaverja Lušina, ki so bili celih 19 let Goriški pokneženi nadškof. Njih dobrota, ki so jo nekteri še clo preveliko imenovali, do vseh ljudi, posebno pa do ubogih se da komaj popisati. Koj po njih smerti, uže v letu 1854, so se slišale želje od več strani, naj bi se blagemu ranjkemu vreden spominek postavil, in za to potreben denar zbiral, tudi so zadnji dan svetili duhovnih vaj, v jeseni 1854 tadašnji g. kapitularni vikar vsem zbranim duhovnikom to stvar posebno gorko priporočili. Ali od tistega časa sem je bilo o tej stvari, bi djal, popolnoma vse tiho: zatega voljo smo se dokaj razveselili, ko smo poslednje dni slišali, da se to ni pozabilo, marveč da se utegne reč v kratkem vresničiti. V farni cerkvi pri sv. Ignaciju na Travniku se
«že vidi iz gipsa narejena velika dopersna podoba (Brustbild) visokega rajncega, in veliko majnša podoba, ki predstavlja celo osebo rajncega, ki podaja ubožčeku hleb kruha z desno, levico pa derži nad. glavo uboge sirote. Kakor slišimo, se bo ena ali druga teh dveh podob iz marmeljna izrezala, in v rečeni farni-cerkvi na pripravnem mestu postavila. Mojster, ki bode to delo storil, je neki sin pri-dvornega svetovavca Goričana Trombotta, ki se je podobarstva v Benetkah tako izučil, da je, kakor pravijo, vse svoje součence prekosil. Tim bolj je stvar vredna vsake pomoči, ker se s tim nepo-zabljivemu rajnkemu nadškofu spominek postavi, in pri tem domačemu umetniku pomaga. Gotovo bo vsak, ki je rajncega poznal, rad kaj malega v ta lepi namen podaril.
* Od Drave. Čudno se gibljejo narodi avstrijanski; ni ga po celein Avstrijanskem narodiča, ki bi se ne oglašal. Veselo je^ to, da na čelu tega narodnega gibanja stojijo duhovni očetje svojih narodov: presvitli škofi. Skerbni škofovi opominjajo svoje verne ovčice,. naj zvesto spolnujejo svoje dolžnosti, naj se terdno deržijo svete cerkve, svitlega cesarja in preljube domovine; zraven pa tudi z močno besedo podpirajo prošnje in želje svojih vernih. Ogri imajo za se vse svoje škofe, pervi med njimi pa je sivi kardinal in primas S cito vsky, Horvati imajo svojega ljubimca premilosll. škofa Str os s-inayerja; Rusini svojega nadškofa Ja h i m o vida; Serbi svojega patriarha Rajačida, Rumuni svojega škofa Saguna; Čehi svojega: škofa Jirsika, ki se vsi krepko potegujejo za pravice svojega naroda: Nesli so skerbni pastirji prošnje svojih vernih pred svitli prestol milostljivega cesarja. Tudi mi Slovenci imamo škofov, ki so slavno znani kot naj pervi dobrotniki slovenskega naroda. Ta ubogi,, potlačeni in poptujčeni narod se je tudi zbudil iz svojega spanja, si je tudi vzel serca, in napravlja- ponižno prošnjo na presvitlega cesarja, naj zve preljubi deželni gospod in oče, česa Slovenci potrebujejo. Njih prošnje so res mirne in pohlevne; oni le prosijo, naj njih ma-terni jezik po šolah in uradnijah dobi listih pravic, ki jim grejo pred Bogom in ljudmi: tistih pravic, ki jih drugi jeziki že uživijajo dolge leta. Oh! ktf bi tudi mi Slovenci bili tako srečni, da bi se nas usmilila naša gospoda — duhovna in svetovavna gospoda! Mi Slovenci smo od nekadaj dobri katoličani in ljubimo svoje duhovne pastirje. Pa naša ljubezen in poštovanje naše bi prikipelo do verha, ko bi vidili, da se naši dušni pastirji potegujejo tudi za naše deržavljanske pravice, za našo časno srečo. Presvitli knez in škof Anton Martin, že od nckada skerben oče in mecen Slovencov, ne zapustite svojih rojakov v njih revah in nadlogah. Nabirajte razposlane podpise in peljite slovensko deputacijo pred svitli prestol našega cesarja, in oče, ki je že toliko prošenj mi-lostljivo uslišal, tudi pravičnih prošenj svojih naj zvestejših otrok zavergel ne bo. In Slovenci! ura je prišla, da ne le zdihujemo — da delamo) čas hiti, glejmo, da ga ne zamudimo !
— 122 -Duhovne zadeve.
*	Kerška škofija: Č. g. Gussenbauer Rud. je dobil mestno in dekanijsko faro Wolfsberg; č. g. Valentinič Anton pa faro Terbiž. —Prestavljeni »o če. gg. kaplani: Fresl Franc za provizorja v Naborjet, Bulacher Avgust, v Cirkno, Saši Martin v Borovlje; — e. g. Lesjak Balant (mlajši) pride za mestnega kaplana v Belak; č. g. Šervicl Matevž za kaplana v Zabnice, in č. g. K ovac i d Anton pa za kaplana na Peravo.— Umerla sta čč. gg- Wunsch And. penz. fajmošter iu Hoj ni k Jožef, fajm. v Borovljah. R. I. P.
*	Ljubljanska škofija: Č. g. Vidmar Janez je dobil Dobrovsko faro. — Umerla sta cč. gg.: Kopitar Lorene v pokoji in Kos Jožef, fajmošter v Mokronogu, R. I. P.
Družtvo sv. illohora.
0 Danes 14. febr. štejemo 938 družnikov; med njimi jih je 64 do-smettnih. Radi bi že sklenili družbino rajtengo za 1. 1860; zatoraj lepo prosimo, naj visokoč. gg. družbine plankete vsaj do konca februarja v Celovec pošljejo.
*	Berite Slovenci! tole pismo od posvečene roke:
Prečastito Družtvo sv. Mohora!
Prijel sem meni blagovoljno 24. decembra 1860 poslane čvetire družbine knjižice, pa sem jih tudi pregledal, ter najdel mnogo koristnega, pa tudi srečal dobrega duha, ki po spisih veja in delo oživlja. Bog daj srečo slavnemu družtvu, mnogo modrih pisateljev, ki naše ljudstvo dobro poznajo, in si za njegovo p.ravo omiko poskušajo; naj bi imeli njihovi spisi dosti soli, pa tudi zdravega masla; neslana in pa ne zabelena jed tudi Slovencom ne diši. Bog daj pa tudi dovolj podpornikov, kteri bi duh. jedi ljudem priporočali, in med slovenske širali, kar so jim skuhali dobrega dobri domorodci; kaj bi pomagala še toliko žlahna hrana, dokler je Naše ljudstvo ne pozna. Družnikov in družnic bratovščini ne bo pomanjkovalo, dokler družbe oživljiva moč ne zapusti.
Da ne pozabim letnine za družbo plačati, Vam pošljem 1 der-žavno obligacijo po 100 gld. s 5 odstotki, ter prosim, naj slavno družtvo 3 dosmertne družnike sprejme: 1. Bukvarnico naj^onkvi moje rojstne fare; 2. Bukvarnico Lavant. semenišča v Marburzi; 3. Mene samega.
Blagoslovi pa Bog Vas, drage prijatle naše Korošce, pa tudi nas Štajerce
stare prijatle Vaše.
Anton Slomšek, škof.
V Marburzi 3. januarja 1861.
Kaj dela politika?
V Celovcu 14. febr. Politika nekaj bolj kaže na mir in pokoj. Radi verjamemo, da bi vladarji radi mirovali, ali bojo pa tudi pri pokoju — puntarji: Garibaldi in neštevilna njegova derhal ne samo po Talijanskem temuč tudi po drugih deželah ? Bog daj 1 —-Doma v Avstriji pa smo dobili novo in popolno ministerstvo, imamo za ministre Nemce in Madjare; vendar stanuje na Avstrijanskem več kot 16 milijonov Slavjanov. Pa naj si bojo ministri roda in kervi ktere koli, da so le pravični in zvedeni možje; na pravico so pu študirali vsi, toraj veseli pričakujmo prihodnjih dni! Že to kar za gotovo vemo, nas je serčno razveselilo: Gosp. minister Schmerling je k sebi poklical našega rojaka in najslavnejšega Slovenca Dr. Miklošiča, in ž njim se pogovarjal od učnega svetovavstva. Dr. Miklošič dobi v roke naše šole; zadovoljni bojo ž njim Nemci in Slav-jani: Sole prav uravnane so nam Slovencem perve potrebe, so naša nada ; vse uno pride samo od sebe, —
* Iz Celovca. Mi Slovenci smo res prave revo in sirote. Pravijo, da naša vlada slovenskih novin aij ne prebira alj ne posluša. Ponudimo pa kako besedo, pisano za Slovence, nemškim liovinam, je te prevzeti nočejo. Smuk čez verh: to je enakopravnosti Taka se je te dni meni godila: Klagenfurtarica sledečega sostavka vzeti ni hotla, ker je „Regierungszeitung" 1 Spisal sem ga pa ravno za to, da ga „Regierunga" zve; morebiti da tudi po „Slov. Prijatlu" pot do Regierunge najde.
„Kärntens Selbstständigkeit."
Die in dem Rundschreiben Sr. Excellenz des Herrn Staatsministers Ritter v. Schmerling an die Statthalter vorkommenden Worte, „dass die jüngst aufgehobenen Regierungen kleinerer Kronländer wieder herzustellen sein werden", haben alle Kärntner sehr angenehm berührt, eine freudige Stimmung war in ganz Kärnten verbreitet. Wir Kärntner sind also wieder Herrn in unserm eigenen Hause, in dem zwar kleinen doch lieblich schönen Hause, das uns Gottes Vorsehung zum Wohnplatze angewiesen hat. Es wird nun die Aufgabe des Landes sein zu zeigen, dass es die Kraft in sich fühle und besitze, ein selbstständiges Leben zu führen, seine erlangte Selbstständigkeit zu behaupten. Dies wird dann der Fall sein, wenn Kärnten allen innerhalb desselben vorfindigen Kräften Raum zum Entfalten und Gedeihen, und allen innerhalb desselben sich kundgehenden Bedürfnissen thunlichste Befriedigung biethet und gewahrt. Geschieht dies nicht,
so wird das Gedrückte, Gehemmte und Unbefriedigte den Trieb zur Auflösung des Bandes fühlen, und ihm auch folgen, wie die Pflanze dem Lichte.
Nicht der ist also ein wahrer Patriot, der sich über thatsächliche Verhältnisse mit ängstlichem Stillschweigen oder gänzlicher Ignorierung oder wohl gar mit stolzer und kränkender Verachtung hinaussetzt, sondern der ist ein wahrer und echter Volks- und Vaterlandsfreund, der sich den gegebenen und einmahl nicht abzuändernden Thatsachen willig anschmiegt und den wirklichen Bedürfnissen die möglichste Rechnung trägt. Von diesem Standpunkte aus bitte ich die nachstehenden Zeilen zu beurtheilen! — Die Hist. pol. Blätter 44. Band S. 944 sagen: „Die österreichische Monarchie hat als Staat eine der grössten Aufgaben zu lösen, welche je einem Staate zu Theil geworden, ohne Beinträchtigung der Nationalinteressen und Eigentümlichkeiten verschiedene Völker zur Einigkeit eines Ganzen zu vereinigen. Wir anerkennen bereitwillig, dass die Möglichkeit der Vereinigung gerade in der Schonung der Nationalität liegt," Franz Palacky, der grosse Geschichtsforscher, schreibt: „So lange noch die Völker Ursache haben werden, für ihre Nationalität sorgen zu müssen, so lange wird in Oesterreich weder Zufriedenheit noch Frieden herrschen." Darum haben auch Se. apost. Majestät gleich beim Antritte der Regierung des österreichischen Kaiserthums den Grundsatz: „Gleichberechtigung aller Nationalitäten und Sprachen", mit dem Schartblicke eines (lenkenden Staatsmannes zum Grundsatze Allerhöchstihrer Regierung angenommen. Dass die Regierungsorgane einige Jahre von diesem Grundsatze abgingen, führte wahrlich nicht zur Zufriedenheit und Bliithe, zur Stärkung und Einigkeit, zur Grösse und Verherrlichung Oesterreichs: wir sehen vor unsern Augen die Früchte eines verfehlten Systems! —
Darum haben Se. apost. Majestät in einem an Seinen durchlauchtigsten Vetter Erzherzog Albrecht aus Laxenburg gerichteten Handschreiben vom 9. September 1857 Folgendes erklärt : „Meine angelegentliche Sorge wird stets auch dahin gerichtet sein, dass die verschiedenen Volksstämme fortan in ihrer nationalen Eigentümlichkeit erhalten und ihnen bei der Pflege ihrer Sprache die gebührende Rücksicht gewährt werde". Endlich sagt Se. Excellenz der Herr Staatsminister in dem obzitirten Rundschreiben so schön und treffend: „Ich finde nothwendig, ausdrücklich zu erklären, dass den Absichten der Regierung Nichts ferner liegt, als das Bestreben, was immer für ein nationales Element sich selbst zu entfremden, indem sie durchdrungen ist von der Ueberzeugung, dass alle Bürger dem Vaterlande um so wärmer zugethan sein werden, je mehr sie in ihm ihre Nationalität nicht nur gesichert, sondern auch gefördert sehen, und je mehr sie erkennen, dass der Schutz und Schirm, den die Regierung bietet, geräumig genug ist, um sie alle gleichmässig zu umfassen."
Wie dies Alles vom Kaiserthum Oesterreich im Grossen gilt, so gilt es auch vom Herzogthmne Kärnten im Kleinen: „Gleichberechtigung der Nationalität und Sprache" sei auch hier der leitende Grundsatz! Es ist also nothwendig:
1. Dass man Kärnten als deuts ch-slovenisch an-e r k e 11 n e.
In der lob!. Leon'schen Buchhandlung ist unlängst ein recht brauchbares und nettes Büchlein unter dem Titel: „Der Führer durch Kärnten" erschienen. Darin ist gleich auf der lten Seite zu lesen: „Die Bevölkerung des Landes, von welcher dreiviertel der deutschen und ein Viertel der slavischen Nationalität angehören, betlägt an 332.400 Seelen". Diese Zahlen schienen mir nach meinen statistischen Sammlungen in jeder Beziehung zu niedrig. Ich verfasste nun auf Grundlage des Gurker-Diözesanschematismus vom Jahre 1860 eine Tabelle über die Nationalitäts-Verhältnisse Kärntens und erhielt folgendes Besultat: Kärnten zählt 221 Seelsorgstationen mit einer Anzahl von 208.367 Seelen, wo die Predigt immer in der deutschen dann 124 Stationen mit einer Anzahl von 118.909 Seelen, wo sie ausschliesslich in der slovenischen —, und endlich 8 Stationen mit einer Anzahl von 9.450 Seelen, wo sie abwechselnd bald in der einen bald in der andern Sprache abgehalten wird. Die Bevölkerung Kärntens beträgt somit 336.726 Seelen, worunter weit über ein Drittel der slovenischen Nationalität angehören. Auf die gehörigen Ortes gestellte Anfrage, worauf sich die in dem „Führer durch Kärnten" angegeben Zahlen stützen, erhielt ich zur Antwort, dass sie auf ämtlichen Angaben beruhen! Nun erst konnte ich mir erklären, wie und woher es denn kommen könne, dass der k. k. Secktionschef Herr Karl Freiherr von Czoernig in seiner im Jahre 1856 herausgegebenen Sprachenkarte von Oesterreich ausgebreitete Thäler und Bezirke Kärntens, als : das ganze Untergailthal, das ganze Oberrosenthal, einen grossen Theil von l'nterrosenthal, die ganze weite. Umgebung Klagenfurts, die ganze Gegend bei Tainach, St. Georgen am Weinberge, St. Michael bei Freudenberg und Timenitz als deutsch bezeichnet und bemahlt hat, obgleich in allen diesen Orten und Gegenden im Hause Gottes von der Kanzel nie ein deutsches Wort ertönt. Bei so bewandten Verhältnissen ist die geringe Anzahl der Slovenen Kärntens leicht zu erklären. Jedoch wo Ziffern und das Wort Gottes sprechen, da lässt sich vernünftiger Weise nichts einwenden. Ein starkes Drittel der Bevölkerung Kärntens sind Slovenen; darum erkenne man Kärnten als deutsch-slovenisch an! — Es ist ferner nothwendig:
2. Dass man Kärnten als deutsch-slovenisch behandle.
„Gleiche Lasten — gleiche Rechte", „Gleiches Recht für Alle", „kein Vorzug der Stände", „keine Privilegien irgend einer Kaste
mehr", diese so oft auftauchenden Sätze heissen nun auf die Nationen Oesterreichs — diese potenzirten Persönlichkeiten — angewendet beiläufig so: Keine Nation soll über die andere herrschen, — kein Sprachencensus mehr, — die gleichen Rechte, welche irgend eine Nationalität in ihren Ländertheilen hat, geniesse auch jede andere in den ihrigen. Somit sollen die deutschen Bewohner Kärntens in ihren Distrikten nicht mehr und nicht weniger Rechte haben als die slove-nischen in ihren Bezirken. Bezüglich der Landesangelegenheiten aber mögen die Deutschen vor den Slovenen so viel voraus haben, als sie sich durch höhere Intelligenz und durch die grössere Anzahl erringen.
Bei praktischer Anwendung dieser allgemeinen Prinzipien ergeben sich für die Behandlung Kärntens als eines deutsch-slovenischen Landes folgende Grundsätze:
a)	bezüglich der Schule. Es gibt in Kärnten 124 slo-venische Seelsorgstationen, hingegen bestanden laut des vom fürgewesenen k. k. Landesschulrathe pro 1860 herausgegebenen kämt. „Volksschulen-Kalenders und Schematismus" nur 15 sage! fünfzehn slovenische Schulen im Jahre 1858. Ich hingegen glaube, dass so viele slovenische Pfarrschulen in Kärnten sein sollen, als es slovenische Seelsorgstationen gibt, und ich glaube dies im Hinblicke auf den unter Nr. 237 veröffentlichen Erlass des hochwürdigsten Gurker-Konsistoriums, der im Absätze Nr. 1 lautet: „Es ist als ein unabänderlicher Grundsatz festzuhalten, dass die Sprache der religiösen Vorträge für eine Gemeinde auch die Unterrichtssprache für ihre Schule sei° Wo also z. B. die Predigten und Christenlehren ausschliesslich in der slovenischen Sprache gehalten werden, da sollen auch in der Schule nicht nur der Religionsunterricht, sondern auch die sogenannten technischen Gegenstände in der slovenischen Sprache gelehrt werden." — Was die Stadthaupt-, die Real- und Gymnasialschulen betrifft, so sollen sie so eingerichtet werden, dass aus ihnen beider Landessprachen in Wort und Schrift mächtige Landessöhne hervorgehen, was nicht bloss die gegenseitige Achtung, Eintracht und Brüderlichkeit beider Nationalitäten befördern und befestigen, sondern auch der Jugend unseres Landes, mag sie sich dem Lehrfache, der Theologie, der Rechtswissenschaft, der Medicin, der Technik oder Industrie widmen, die grössten Vortheile bringen würde. Das wäre fürwahr ein wichtiger und dankbarer Berathungsgegenstand für eine Landesschulkommission oder unsern ersten künftigen Landtagt —
b)	Bezüglich der Gemeinde. Um allen Eifersüchteleien, Neckereien und Beibungen möglichst vorzubeugen, bilde man die Gemeinden thunlichst nach den Pfarren und Nationalitäten; — die in slovenischen Gemeinden befindlichen Intelligenzen und Notabilitäten einer andern Nationalität mögen sich im Interesse der guten Sache von aller Beeinflussung oder Bevormundung hinsichtlich der Sprache ferne halten, und sich der. örtlichen und sprachlichen Verhältnissen freundschaftlich
anschmiegen. Endlich bin ich zwar überzeugt, dass jetzt im Anfange alt« Gemeinden Kärntens in der deutschen Sprache amtiren werden; sollte sich aber irgend eine Gemeinde anders entscheiden, und ihre Bücher und Protokolle in der slovenischen Sprache führen, ihre ämtlichen Entscheidungen, Beriete, Heimathscheinc, Zeugnisse, Lizenzen u. d. gl. in ihrer Muttersprache ausfertigen wollen, so wäre diese Gemeindo nicht zu behindern, so nämlich ist es der Wille und Befehl Sr. Excellenz des Herrn Staatministers, der in seinem öfter gedachten Rundschreiben sagt: „Ich muss Euer.... dafür verantwortlich machen, dass man den Gemeinden nie und nirgends Ungebührliches zumuthe, dass sie namentlich mit der Anforderung schriftlichen Verkehrs nach Möglichkeit verschont werden, dass man ihnen aber andererseits, wo Schutz und Belehrung nothwendig ist, mit jener Loyalität und Bereitwilligkeit entgegenkomme, welche von den Organen des Staates, der alles schützt und schirmt, den gemeindlichen Körperschaften ganz vorzugsweise zu gewähren ist." —
c)	Bezüglich der Verlautbarung der Gesetze und Verordnungen. Schon das allerh. Patent vom 4. März 1849 über die Kundmachung der Gesetze und Verordnungen hat im §. 1. die Verlautbarung derselben in beiden Landessprachen befohlen: — die Verordnung der Minister des Innern und der Justiz vom 2. April 1849 bestimmt wörtlich, dass jedes Gesetz, jede Verordnung auch in slove-nischer Sprache erscheinen müsse. Davon ist man allmählig ganz abgekommen — aus finanziellen Bücksichten. Dies hat alle nicht deutschen Nationalitäten Oesterreichs bitter berührt, und jeder billig Denkende wird sich den Worten eines im letzten Reichsrathe gefeierten Redners gern anschliessen: „Ich glaube, sowie man das Recht hat, zu fordern, dass Jeder sein Benehmen nach dem Gesetze einrichte, dass es eben so Erforderniss der Gerechtigkeit sei, Jedem die Gelegenheit zu biethen, in die Kenntniss der betreffenden Gesetze zu gelangen."
Darum gelte in Kärnten diessbezüglich der Grundsatz: „Was beide Nationalitäten zu wissen und zu befolgen haben, werde auch in beiden Landessprachen kundgemacht!"
d)	Be züglich der k. k. Aemter. Da glaube ich ganz bescheiden und gemässigt zu sein, wenn ich mich den Worten des scharfsinnigen leider schon seligen Vinzenz Rizzi anschliesse, der in seiner deutschen Monatsclirift aus Kärnten geschrieben: „Was wir verlangen ist nur diess: dass die Regierung Sorge trage, dass in Zukunft keinem mehr eine Stelle unter den Slovenen übertragen werde, der der slovenischen Sprache nicht vollkommen mächtig ist; so wie, dass jene Beamten, die an slovenischen Landestheilen Stellen schon bei den dermaligen Besetzungen erhielten oder erhalten , sieb die Ausbildung ihrer mangelhaftesten Sprachkenntnisse eifrig angelegen sein Ihss en,
Der Staat hat doch sicher das Recht zu verlangen, dass die Beamten die erforderliche Befähigung zu dem Amte, das sie überkommen, besitzen. Wird man nur erst sehen, dass es der Regierung wirklich Ernst mit dieser Forderung ist, so werden die bestehenden Beamten es gewiss nicht an Fleiss fehlen lasseg, und wenigstens die kommende Beamtengeneration wird frühzeitig Sorge tragen, dies notwendige Mittel frühzeitig zu ergreifen". Diesen Worten habe ich nur noch die Bemerkung beizufügen, dass es sich bei den k. k. Aemtern um Gut, Ehre, Freiheit und Leben des Menschen handelt, und die Forderung gewiss nicht überspannt ist, dass diess Alles in einer dem betreffenden Menschen verständlichen Sprache geschehe.
e) Bezüglich des kärntnerischen Landtages. Diess bezüglich wird es gerecht und billig sein, wenn die Nationalität bei der Abgrenzung der Wahlbezirke möglichst berücksichtigt und dio slovenische Sprache nicht grundsätzlich vom Landtage ausgeschlossen wird. Es könnte denn doch früher oder später geschehen, dass einer jener vielen Männer, welche das vollste Vertrauen der ganzen Umgebung gemessen, jedoch der deutschen Sprache gar nicht oder äusserst mangelhaft mächtig sind, als Landtagsabgeordneter gewählt wird. Es liegt kein natürliches und kein gesetzliches Hinderniss vor, wesshalb dergleichen Männer nicht gewählt werden dürften. Daher werden sich die 118.909 Slovenen — auch wenn sie kein Wort deutsch verstehen oder sprechen — das Recht niemahls nehmen lassen, über die Angelegenheiten ihres Landes an ihrem Landtage mit ihren gleichberechtigten deutschen Landsleuten auch ein Wort mitzusprechen. Es würde sich hier am Landtage nur der gleiche Fall ereignen, welcher sich schon am ersten verstärkten Reichsrathe mit den italienischen Reichs-räthen aus Dalmatien und Venezien ereignet hat.
Ich habe nun eine Frage behandelt, die Kärnten innigst berührt; es ist wirklich schade, dass man diese Frage, die in ganz Europa schon lange eine gewaltige Rolle spielt, in Kärnten keiner freundlichen Beachtung und Besprechung würdigt. Ich habe es als kärntnerischer Patriot gethan und bekenne zum Schlüsse frei und offen, dass ich ganz die Ansicht des Herrn Rizzi theile: „Nicht in der Unterdrückung und Läugnung des Gegensatzes liegt das Heil, sondern in der Versöhnung durch die höhere Einheit. Der gleichberechtigte Deutsche muss mit den gleichberechtigten Slovenen durch das Band einer höheren Einheit verknüpft werden". Und diess Band ist: Gegenseitige Anerkennung und Achtung, aufrichtige Brüderlichkeit uud Liebe, volle Gerechtigkeit und Befriedigung nach dem Staatsprincip der ewigen Wahrheit: „Was du nicht willst, dass dir geschehe, das thue auch Andern nicht".
_ Klagenfurt den 23. Jänner 1861.
And. Einspieler.
" Odgovorni izdaj, in vredn. Andr. Blnlpleler.— Nutimtl Junei Laos v Celovcu-