PESMI
Marc  Alyn
JAZ BOM TAM
Ce vidiš ko prideš domov
vrata ki vate strme
in na razgreti poti
kuščarja z repom iz glaževine
če listje v mejici mrmraje
ti prste pokaže
sem to jaz ki te čakam
če senca sredi poldneva
v uho ti šepeče
če ti oči prekrije srebrna zavesa čebel
če vrata neba se škripaje obrnejo
na tečajih oblakov
sem to jaz ki te čakam
v tvoje življenje v vsako njegovo minuto položil sem svoje zrno ki riše še negotovo tvoji kletki drogove
odprtih vek zaprtih vek
v klasu ali v roži
v tvojih letnih časih v tvojih pesmih
na tvoja leta za vedno pribit
tam bom in te bom čakal
ŠIRNA PRIHODNOST
Žima prihodnost, svilnate ženske,
ki bodo jutri moje,
prepovedano sadje, ki ga bom grizel
z nežnim besnenjem,
širna prihodnost, pomlad moje duše.
je res, da bo treba končati?
75
Kot ti — jaz nimam imena, ne cilja in ne ljubezni, imajo me za obzorje, ko bi rad krožil kot jastreb.
Daj mi ključ svojih skednje v,
kjer žita smeha zorijo,
daj mi ključ svojih skrinj,
kjer spomini nastajajo,
mučilnice mi pokaži,
kolesa, vešala, zidove,
ki nam napravijo lepe rane ...
Hrabra barva moje pomladi,
prihodnost! spoznam te iz drugih barv,
ki se lijo od rdeče do črne, do barve smrti,
na hijacintni paleti;
kaj je mogoče, da dolbeš
hkrati najino brazdo
in najin žalostni grob?
Večuost umira od čakanja pod prstani zvezd. Prijatelji, vlak, ki nas odpelje, ta vlak ne prispe nikoli, zaprite vrata srca, tračnice so odstranjene.
PESEM O ZAVRNJENI LJUBEZNI
Ne pozabi nikoli otroka, s koreninami, polnimi skrivnih sokov nočnih makov, ki ga je paral strah, da bo zapustil svoj svet, ne pozabi nikoli otroka, obraz moje muke.
Ker toliko je glasov pod svilo mojega grla, toliko ptičev, jastrebov, srak in sinic, da nikoli ne vem, kdo narekuje mi pesem, kadar jo kujem: ogenj, železo ali tišina ...
76
Vendar moje roparske rože gladijo z žametno tačko
neznance, ki hodijo mimo s solzami v očeh;
ali se torej smem predati ljubezni,
ki bi drhtela samo od mojih človeških rok?
Moj zlati ključek, moj kruh, moj sinji led, labodji vrat, prazna glava, Sahara izčrpana, iz tebe bom napravil čudovito trto, kjer bom lahko tvojo dušo obiral po jagodah!
Ljubezen, čuj, nad tabo jočejo umrljivi sadovi zmede, ki je še večja zato, ker nima povoda; nič več nimam povedati: moje rane kriče pod soljo, vprašanja so za človeka, škarje za rože.
VSE TE ŽENSKE
Vse te ženske na ulici,
vse te ženske v mojem srcu,
ki valovijo in se vrte
kot suhi listi,
vsa ta zibajoča se ogledala,
kače iz studenčnice in satena —
nič več jih ne upam gledati.
Tolikokrat so se moje antene
v njihovih krilih ujele
— umiram za vsako od njih —,
da so me oslepili njihovi vonji,
njihove prsi iz jekla, njihove tarantele.
Zdaj hočem ljubiti
nebo, krhko sinjino, nebo.
Vidim jo; hudourni oblak je,
grenkoslad, roža-tiger,
zvezdnata je od ptic,
veliki vetrovi ji pripravljajo praznik;
zvezde iz njenih nederij
izzivajo zarjo s svojimi kriki,
ona  je pariško nebo.
77
Med vsemi pognbljenkami, usmrčenimi od naslade, sem si izvolil dim, ki se ne da zadržati. Zazidajte me, krvniki, vem, da je ne bom nikoli imel.
TIŠINA V PTICI
Tišina je v ptici spletla gnezdo tipaje, tako kot se pesem počasi ustvari.
V ptici tišina se s kroženjem druži, da bi zrak razjasnila in krik prehitela.
Pel od in ptica
oplajata prostor
s silo tišine
pod krilom zbrisljivim.
Da bi breznu ušla,
se ptica onesvesti
in v svoj padec obleče:
tveganje je njena krepost.
Prevedel  Kajetan   Kovic
78