Metelko V slovenskem slovstvu. Hvaliti svoje rajne dobrotnike, povzdigovati njih lepe dela in znamenite zasluge je nam ravno tolika dolžnost, kakor njih slavne izglede posnemati. Tako lepo opoininja Slomšek v Drobtinicah 1. 1862. Da bi spolnil nekoliko to dolžnost, sera po Učiteljskem TV varšu 1. 1871—73 popisal vzlasti v slovstvenem oziru moža, kteriisedaj že davno med rajnimi, po lepih delih in znanienitih zaslugah svojih/mnogim dobrotnik, nam vsem daje slaven izgled v posnemanje, in ta mož je Fr. Ser. Metelko. Vem, da so redki, kteri bi kot Slomšek na tanko poznali bili Metelkota. Sploh se sme reči, da se tudi v našem slovstvu sim ter tje prezirajo bolj skromni pa prav izverstni pisatelji. Taka je bila navadno osoda slavnih možakov, da jim slovelo ime, ko jih zagernil je grob, poje pesnik. Nekterih pa še po smerti ne čislajo, ker jih ne poznajo. Narod, kteri slavnih svojib mož ne spoštuje in ne časti, ni vreden, da se mu rodijo. Slovencev naj to očitanje nikar ne zadene. Metelko je ves priprost v okoliščinah premožnili delil dobrote, kakor mu je na spominek na eni strani zapel vrednik Zg. Danice; mati Slava dobro bode ga pomuila, dokler nje beseda bo se govorila, je prav pristavil na drugi strani tedanji vrednik Učiteljskega Tovarša. Raujkemu prof. Jan. Poklukarju (Vid. 49. št.), pa verlemu vredništvu in založništvu ravno tega lista gre hvala, da sem inogel sostaviti slovstveno djanje Metelkovo ter ga sploh popisati tako, da menda pazljivi bralci lahko spoznajo vsi, da je Metelko res podoben tihemu potoku, kteri je rosil našega slovstva lepe senožeti in ravne polja, in da je ves Slovenec in pa Dolenec do svoje sive starosti delal kakti naš drugi Dobrovski. Metelko je bil duhoven, vesten v cerkvenih in deržavnih stvareh, in nikdar ni dopustil, da bi se žalila bila vera ali nrava. V jezikoslovnih rečeh je napredoval polagoma, toda dosledno; bil je pravi Ma ksim, o kterem je tako rad pripovedoval svojira učencem; bil je, kakor mi je ranjki Nečasek večkrat djal, res modroslovec. Pri vsem tem pa jako pobleven in skromen, brez ponosa, nasprot mnogoterim mlajšim pisateljem, kteri kakor srake s pavovim perjem našopirjeni udelujejo zoper duhovščino nevedoči, kaj bi bili Slovenci v književstvu brez duhovnov, in nesposobni pomisliti, kaj bi v kratkem postali, ko bi duhovni popustili vse književno delovanje. Bodi v resnici ia ne po dozdevku, kar biti želiš, kliče vsem takim Metelko. Ves priprost Metelko ni iskal slave na zemlji; norec bi tudi bil, kdor bi hlepel hvale verstnikov svojih. Pripovedoval pa mi je iskren Č e h: Kadar pridem čez več let iz bele Ljubljane v zlato P r a g o, kaj menite, pravi, po kom so me popraševali ? — Kaj počne v Ljubljani Metelko? — In ni še davno, kar so iskali rusovski profesorji njegove slovnice (Lehrgebiiude der Slowen. Spr. 1825) za ceno ktero koli. Tako velikrat prave možake po svetu bolj čislajo kot doma. Popisal sem Metelkota od rojstva do smerti in menda kakor je res bil, ne pa po kacih izmišljevanih vzorih. Ob kratkein sem zaznamnjal stan slovenščine naše pred njim, in potem sem ga spremljeval vse leta, kar se je prikazal na slovstvenem polji, do smerti ia še po smerti, kolikor sega v slovstvo. Vedno sem se oziral na vgodne ali nevgodne razmere narodne ter književne, pa tudi slovanske. Popis ta kaže mnoge izvirne in poslovenjene sostavke njegove, nektere pisma in prav slavnih učenjakov slovanskih spominke, kteri niso bili še doslej natisnjeni. Posebno sera pazil na to, kar zadeva ali učence ali pa učitplje. Želeti je pač, da se popravi mu spominek na grobu in ohrani stanovitno; še bolj, da se vstanovi po njegovi oporoki tolikanj potrebna sirotnica za zanemarjene otroke; in naj bolj, da se prav obrača dnarna in književna vstanova njegova za šole, slovenščino, učence in učitelje, da Metelkota vsled tega še v prihodnje slavili bomo hvaležni učenci in učitelji slovenski. V to pomozi mili Bog! Ker pa je vsa različna tvarina v treh tečajih natisnjena po posaraesnih listih, utegne vendar marsikomu ljub biti razgled, kteri mu kaže poglavitne reči po letih in šestdeseterih številkah vsega popisa. Toraj naj se ponatisne v Tovaršu tudi razgled o Metelkotu v slovenskem slovstvu.