KATOLIŠK GEKKVKN" LIST. -Danica" izhaja v&ak petek na celi poli. in velja po poni za eelo leto 4 gl. 20 kr . za pol leta 2 gl. kr. za r-eteit leta 1 gl. 20 kr. V tiskarniei sprejemana za celo leto 3 gl. GO kr..za pol leta 1 gl. fcO kr.,za «/4 leta 90 kr.. ako zadene na ta dan praznik, izide Dani. a dan poprej. Tečaj XLIII. V Ljubljani, 10. vinotoka 1890. List 41. Smert in pogreb sv. Marte spremljalo je, kakor nam poroča ustno sporočilo, posebno odlikovanje. Sostavo vseli teli dogodkov, katera ima zgodovinsko verojetnost, pa imamo še-le, odkar se je našel zgodovinski spis Rabana Mavra. Le-tii je bil naslednik sv. Bonifacija, kot opat v Fuldi in nadškof Mogunški, ter je mogel leta 809 zajemati še iz premnozili virov, kar se tiče življenja sv. Marte. Rokopis njegovega dela našel je protestant Cave v knjižici „Kolegija sv. Magdalene1' v Oxfordu, ter ga omenil v svoji angleški literarni zgodovini. Poseben častivec sv. Lazarja si je preskerbel prepis tega dela, katerega je objavil L 1850 abč Migne v latinskem jeziku v Parizu. V tem delu nam sporoča opat Rabanus Maurus najpervo, kako se je bila naselila sv. Marta najpervo kot puščavnica v močvirji, kjer je prej prebival zmaj: kako so se ji pridružile pobožne device (podobno samostanskim naselbinam): kako je postal isti kraj zlasti srečen, in kako je ondi nastal osrednji samostan za vse bratovščine in zaveze, katere so delovale v smislu sv. Marte, ki je takrat pomagala terpečemu človeštvu in služila ondi Kristusu, kakor prej v Betaniji. Nazadnje pristavi Rabanus še sledeče: 1.) Po vseli provincijali Galije, zlasti pa po Vienski, Narbonski in pa po Akvitaniji se je bil razširil glas in duh dobrega mnenja, kakor lepe vonjave polna polja, da je Gospod spreobernil v samostanu na prejšnjem močvirji krog katerega je nastalo mesto Taraskon) serca provensalskih prebivavcev k veri v Kristusa in k ljubezni do njegove služabnice, sv. Marte. Znjo vred se je veselila in ji želela vspeh njena blažena sestra Marija Magdalena, katere ime je treba z največjim spoštovanjem izgovarjati. Vareh in nadzornik njenega svetega in vzgled nega življenja, nadškof Maksimin, je bil v sercu vnet. ko je videl to služabnico Kristusovo in žnjo govoril, ter je nalašč prišel iz svoje provinci je Narbonske druge, v provinci jo Viensko. v mesto Taraskon. Isti namen in ista volja, isto hrepenenje in ista želja pripeljala je v Taraskon ravno tisti dan in ravno tisto uro nadškofa Trofima i', mesta Arles-a. in duhovna Evtropija iz Orange-a. Nobeden ni vedel za prihod druzega, in vendar so prišli ob istem času, ker jih je navdahnil Bog. kateri je vse ljubeznjivo vravnal." (Modr. s. l.i. Sv. devica je vse s častjo sprejela, jim gostoljubno postregla, ter jih proseč pri sebi priderževala. Sedemnajsti dan meseca kaslev-a. katerega Rimci december zovejo, posvetili so hišo sv. Marte, katero je le-ta posvetila s svojim krepostnim in čednostniiu življenjem, < Gospodu Zveličarju v cerkev in samostan. Po posvečenji tega tempeljna obe-dovalii so duhovni, in pri tem jim je stregla sv. Marta s svojo čudovito, navadim 1 j lažnivostjo. Mnogo jih je prišlo, da so se vdeležili. Ko je zmanjkalo vina, velela je svetnica zajeti vode iz studenca v imenu Jezusa Kristusa, in dati vsem pričujočim od tega piti. In ko so med jedjo duhovni okusili, videli so. da se je voda čudovito v vino spremenila. Duhovniki so nato sklenili, vsako leto obhajati spomin zaradi cerkvenega posvečevanja, in zaradi čudežnega spremenjenja vode v vino. Ti cerkveni predstojniki so se naposled poslovili s sveto služabnico Kristusovo, priporočili se njenim svetim zaslugam in molitvam, dali in prejeli blagoslov, ter odšli. Sv. devica velela je pozdraviti svojo časti vredno sestro Marijo Magdaleno katero je treba pred vsem svetom slaviti, in je serčno prosila jo še enkrat pred smertjo obiskati. V istem času pričelo se je v Akvitaniji grozovito preganjanje kristijanov. Premnogo kristi-janov bilo je odgnanili v pregnanstvo, med njimi Front in nadškof v Periguese-u, in Jurij iz Ve-liaeum-a. Le ti so bežali v Taraskon, k sv. Marti. V znamenje ljubezni jih je dobrotljivo sprejela (bilo je takrat že več prostora v samostanu), gostoljubno pogostila in sploh skerbela. da bi mogli častno pri njej prebivati, dokler bi jim bilo možno, verniti se nazaj v svoje škofije. Ko so konečno hiteli nazaj v svoje domačije, poslovila se je Marta od njih poslednji krat. in djala: ..<) škof v Perigueuse-u. vedi, da se bodem rez leto in dan izselila iz tega smertnega telesa. Prosim te tedaj, da bi hotela priti tvoja svetost semkaj in me pokopati." Frontin ji je od verni]: ..Soolnil bom tvojo prošnjo in prišel, ako Bog tako hoče in jaz še živim.u Škofa sta se vernila v svojo domovino. Sveta Marta je zbrala svoje *) krog sebe. in naprej povedala, da bode prihodnje leto čas njene smerti. \ato se ie vglegla na cbožno posteljo iz razne suhljadi in skoro celo t » leto so jo mučile pekoče vročinske bolezni, kakor se čisti zlato z ognjem v lika. L\ < »hranila pa je vender sv. Marija Magdalena boljši del. vdana višjemu premišljevanju, namreč Gospoda. katerega si je izvolila. Bivši s telesom še na zemlji, sprehajala se je v duhu že v nebeških višavah, in je vživala nepopisljivo sladkost kolikor je to mogoče svetnikom. Toda kdo bi soštel neštevilne vzdihe prijateljice Kristusove hrepeneče po njem. dasiravno je že na zemlji občevala z angelji? Kako goreče hrepenenje jo )e moralo navdajati, ker je želela biti pri Kristusu. da bi ga mogla videti v Njegovem veličastvu, katerega je videla na zemlji ponižanega! In ko se je bližal čas. da bi bila njena duša rešena iz ječe umerjočega telesa, in je bila že na poti. združiti se z Gospodom, po katerem je tako hrepenela, prikazal se ji je Jezus Kristus sam, obdan z neštevilno množico angeljev, ter jo je Ijubeznjivo in usmiljeno poklical v veličastvo nebeškega kraljestva. Prijateljica in učenka Gospodova preselila se je na oni svet 21. julija, med slavopetjem angeljev, kateri so posredovali občevanje med sv. Marto in Magdaleno, v njeni .'»."»letni samoti. Po sporočilu so tu razumeti device, katere so ž njo ži-vele. k'trc/.na občina od sv. Duha. To v rimskem brevijariju ohranjeno sporočilo poterjuje basreliev v marmorju v Cerkvi sv. Marte. Predstavlja |>a sv. Maksimina. ko izroča veliko število devic varstvu Matere Božje. Sv. Veronika iz Binaska je videla v prikazni množico devic v belih oblačilih slediti sv. Marto. Reklo se i> !*•. da so to device, živeče s sv. Marto za njenega življ«nja. 3.) Zato se je tudi zgodilo, da je nekedaj Gospodova služabnica, sv. Marta, pri Taraskonu, dasiravno na postelj, djal bi prikljena, se vender pečala s slavljenjem Boga. In ko je premišljevala o nebeških rečeh, začudila se je, ko je videla, kako so angel ji nesli dušo njene sestre proti nebesom. *) Poklicala je one, kateri so ji stregli, povedala jim je, kar je videla, ter jih priganjala, naj ji voščijo srečo, in pa zaklicala: „0, z največjo lepoto obdarovana sestra, kaj si z menoj storila ? Zakaj me nisi obiskala, kakor si mi obljubila in sporočila? Brez mene se hočeš tedaj naseliti v objet j i Gospoda Jezusa, kateri je toliko ljubil nas vse, kateri smo njega ljubili? Slediti ti hočem, kamor greš ti. Ti pa živi med tem svoje verno življenje, srečno in brez konca: spominjaj pa se tudi duše, katera vedno na-te misli !u Ta prikazen jo je zelo razveselila, in sedaj je sveta devica še bolj kot prej želela umreti ter se zjediniti z Jezusom Kristusom. Nerada je ostala pri življenji, ker je morala pogrešati sestro in angel je, katere je videla. Z zavestjo, da bode tudi ona kmalu nastopila poslednje, potovanje opomin jevala. učila in poterjevala je vernike. In ko se je to povsodi zvedelo, prišla je skupaj nešte-vilna množica vernikov. In ostali so krog nje, dokler je niso pokopali. Postavili so si okrog po gozdu šotore in povsodi so prižgali ognje. (Dalje nasl.) Marijino svetišče na Tersatu. (Dalje.) 8. Kam se je preselila s. hiša — in zakaj? Tersatski hrib je okoli 13.3 metrov nad morjem. Z juga je sterinan, na severu stermovit, na zapadu stoji kakor pečina vzdolž Rečine, posebno odkar ga streljajo, da dobivajo prostora za nova poslopja, ker Lusak hitro napreduje Najzložniši pot je z vzhoda, po kterem se more tudi z vozmi. Razun utrudneg* pota po stopnicah je še nekaj potičev in steza. Ta sterrnost in nepristopnost ga je priporočala, da so nad osornim klancem Rečine postavili terdnjavico, ki je branila Reško in Lušaško ravnico. Še pred 200 leti je bil hrib lepo zaraščen z drevjem, imel je polja in travnike, štel do 00 ognjišč v lesenih hišah. Danes je to drugač. Les so posekali za brodove. Dež je izpiral zemljo, veter jel je odnašal, hrib jel je kazati kamenita rebra, veter je postajal močnejši, zmajaval in podiral je prebivališča, in tako vidimo zdaj same čversto zidane hiše, ter čutimo silovito burjo, ki vse *) Cerkvena zgodovina ve več tacih dogodb. Tako je videl sv. Anton, kako je šla duša sv. Pavla puščavnika v nebesa; sv. Benedikt, dušo sv. Školastike. Listina proglašenja sv. Petra Al-kantarskega za svetnika spričuje, da ga je sv. Terezija videla dvigniti se proti nebesom, dasiravno je bila daleč proč od kraja, kjer je svetnik izdihnil. Tudi se ji je večkrat prikazal v molitvi, obdan od nepopisne bliščobe in veličastja. odnaša, kar ni dobro priterjenega. Edino dobro od nje je, da obnebje čisti — ali preveč tudi ni prijetno. Svoje dni je bilo najti na hribu tudi zdravilnih zeli. — Na tem hribu je počival s. Frančišek Asiški in spečemer je bilo razodeto — že več let popredi — da bo simkaje prišla s. hiša Marijina *). Danes ne vidiš vojakov, pač pa pobožnih romarjev; ne slišiš pokanja topov, a zato odmeva sveta pesem in glas zvonov. Namestu bahatega kričanja gosposkinih o-skerbnikov in ubojnega velevanja zapovednikov posadke, vzdigajo se zdaj proti nebu vroči zdihljeji mornarjev in drugih terpinov. Naposled se nam vriva vprašanje, kako je to, da ravno ta hrib Tersaški je bil poslavljen s prihodom s. hiše Marijine in ne drugi? Neki pobožen redovnik *) iz 17. stol. pravi: zato, da se more videti z morja in s kopnega in sicer, naj jo po moriu brodeči in po kopnem hodeči — njo, ki je morska zemeljska kraljica — na pomoč kličejo in potrebne milosti dobivajo. To je res. Kolikor je človeku dovoljeno ume-vati Božje naredbe, pokazali bi na ta razlog Noben narod pred zapriseženim sovražnikom sv. vere Sina Marijinega ni imel toliko terpeti na imetju, na časti na življenju, ko slovenski in hervaški. Brez natezanja vseh dušnih in telesnih moči slovenskega naroda sploh — mislimo na Dunaji Sobjeskega, kjer je 30.000 kerščanskih vojakov razperšilo 7krat več divjega Turka — lesketal bi se polumesec tje do Rajne. Ni li morda hotela Mati Božja Slovencu in Hervatu, stoletnima mučenikoma za vero Božjo pokazati svojo naklonjenost, izkazati prav posebno milost, očitno razodeti naj imajo le zaupanje vanjo? Kdo bi mogel to naravnost zanikati? 9. Kako je bila s. hiša prenesena ..Pri Bogu ni nič nemogoče"*, rekel je nadangel Gabriel Devici v Nazaretu. Božji poti niso naši, misli njegove ne naše, sklepi njegovi so neizvedljivi — ljudem slabega in omračenega uma. Bog, ki je priredi vstvaril zakone, ali jih ne more premeniti, kakor more slikar napraviti sliko, kakoršno hoče, ako ima potrebne zmožnosti? Ko bi hoteli vse vedeti in razumeti, kar Bog dela in kako, imeti bi morali um kakor največi angeli, kakor Bog. To pa ni, ker smo grešne stvari. Zato moramo takim verjeti, ki vedo, kakor veruje otrok starišem. šolar učitelju Ta je sveta Cerkev, opirajoča se na s. pismo. Bog je stvaril vesoljni svet, on je toraj vesoljnega sveta vladar in kralj. Tega pa ne dela sam, ampak po služabnikih. Zato si je vstvaril angelov devetero versto, služečih in veseljstv upravljajočih duhov. Tako je Bog razodel, tako pravi s. Cerkev. Ni jih poklical iz nič, kakor bi vladati sam ne mogel ali ne hotel; imeti jih je hotel, da njih številnost lepota in popolnost razodeva njegovo vsemogočnost, njegovo lepoto, njegovo veličanstnost. Hočemo li bitje angelov dokazovati ? To bi bilo nepotrebno in preveč. Dober kristjan veruje, brezverec pa nalašč miži pred lučjo resnice, ker je v sercu hudoben. Skoro na vsaki strani si pisma govori sveti Duh o angelih, kaj so delali Ko sta Adam in Eva poslušala hudobnega angela, postala sta velika nesrečneža, morala bežati iz raja, *) Glavinic: Manus Christi, p. 349. *) Glavinic: Czvit, 85. postavil je Bog angela pred vrata, da jima z mečem brani vhod. Angela sta prišla po pravičnega Lota, da ga rešita iz hudobnega mesta, ktero je imela zadeti grozna, toda zaslužana nesreča. Pobožni očak Jakob je v spanju videl, kako hodijo angeli iz neba na zemljo, noseči milosti in dobrote od Boga. pred Boga pa molitve in prošnje od ljudi. Na zapoved Božjo je angel pomoril vse pervence mališkim Egipčanom, ker so se ustavljali volji Božji, izrečeni po Mojzesu, da naj izpustč ljudstvo izraelsko. One tri mladeniče, ki so stali v pregrozno zakurjeni peči. ker niso hoteli moliti kraljevega kipa. je varoval angel, da se jim niti las ni osmodil. pač pa je sežgal hlapce, ki so jih vanjo metale. Daniel je bil veržen v jamo med sedem levov, pa angel Gospodov je zverini gobce zaklenil, da je Daniel ostal živ in nepoškodovan. Habakuka preroka je zgrabil angel, ter ga v trenotku prestavil iz Judeje daleč v Babilon. Nadangel Gabriel je razodel Zahariju čudo. ktero bo storil Bog z njegovo ženo. isti angel ga je kaznil z nemostjo. k* r ni hotel verjeti. Isti nadangel Gabriel je oznanil tudi Mariji, da bo nadnaravno spočela in rodila, t. j, da bo Devica in Mati obenem, in ker je to verjela, bla-grovala jo je teta Elizabeta. Angel je pastirjem povedal, da je rojen Mesija sveta. Pri jaslih najdejo pastirji trume angelov, ki so prepevali slav«« Bogu in mir ljudem. Angel se prikaže Jožefu spijočemu. naj beži pred Herodom, ki išče Dete umoriti. n»* moliti; isti se mu prikaže, naj se verne, ker je kralja konec. Ko se je bil Jezus dopostil v puščavi io dni in 40 noči, in satan ga skušal, pristopili so angeli in stregli so mu. Na Oljski gori je angel poterdil in potolažil v smertnih bridkostih zdihujočega Zveličarja. Magdalena je videla v grobu dva angela. Angel je rešil apostole, zaperte v ječo. — Vse to vemo iz s. pisma; koliko pa verno iz življenja svetnikov in svetnic božjih, tega tukaj navajati n-' moremo. Omenimo le, da telo s. Katarine so angeli pr«-nesli na goro Sinaj *). Valerijan je videl s. Cecilijo, da z angelom moli **). Tako stoji v molitveniku s. katoliške Cerkve (breviarium. časoslovi. ki ga Cerkev v roke daje vsakemu duhovnu, kapelami kakor papežu. Res je, da v njem ni vse ko razglašena verska resnica, t. j. pod kaznijo izobčenja; vendar pameten človek in dober kristjan verno jemlje in pobožno veruje, kar ima in veruje in uči katoliška Cerkev, ktero vodi sveti Duh. Vsakdanja skušnja uči. da čutimo vplivanje in delovanje nevidnih duhov, dobrih iti hudobnih. Morda si rekel že sam po minuli nevarnosti: „Sam angel varili me je rešil'" Dalje na*!.) Ogled po Slovenskem in dopisi. Od gorenjske strani. 26. septembra (Odperto pismo našim čč. gg. pisateljem duhovske-ga stanu.) Prav lepo, ginljivo in spodbudno je pisal častiti neimenovan gospod v »Danici" lista 36. in 38. (po pomoti 39.) o češenji Žalostne Matere Božje III. nedeljo v mesecu septembru, ki je posvečena, kakor sploh ves imenovani mesec, Njej v posebno čast. *) 24 nov. Brev. Or. Deus. qui... in summitate montis .Sinai . .. per sanetos angelos tuos corpus beatae Catliarinae virg. et. mart. tuae mirabiliter collocasti. etc. — Isto berivo VI. cujus corpus ab engelis... — **) 22. nov. berivo IV. V. VI. gorečim Marijinim častilcem je to pač že zdavno znano; pomilovaje pa moramo spoznati, da so nas drugi narodi v češenj i Žalostne Matere Božje skoz ves mesec september že zelo prehiteli. Kakor za sprelepi Marijin šmarnični mesec maj, za sv. Jožefa mesec sušeč, in za mesec november posvečen spominu ubogih duš v vicah (kar imamo, hvala Bogu in marljivim našim prepoštovanim gg. pisateljem, tudi že mi». imajo oni tudi že nalaš za mesec september žalostni Materi Božji v čast spisane knjige, kar Njeno slavljenje močno pospešuje. Naš čas je pač pravr-ati „čas pisarjenja"; kdor bi hotel vse prebrati. kar se naš»i dni vse spiše (bodi si tudi le to, kar je dobrega>. naj bi se ne dotaknil nikdar nobenega drugega dela. tudi jesti in spati bi ne uterpel, pa še bi ne bil kos svojemu poslu. Naj bi si vzel toraj kaki častit gosp. pisatelj tudi čas, da spiše za naš narod knjigo v čast Žalostne Matere Božje za mesec september. Ako bi se n. pr. ponudil ta izde-lek slavni družbi sv. Mohora, — kar bi bilo močno želeti, — da bi ga ona izdala za svoje ude: kako ogromno bi se kar hipoma pomnožilo po vsem Slovenskem in sploh povsod, kamor pridejo društvene knjige, češčenje Žalostne Matere Božje, kraljice mučenikov Iz dna serca želimo, naj bi se ne prezerl ta pohlevni nasvet, tisočere zahvale bi bil brez dvoma zagotovljen dotični gosp. pisalec, ter svest bi si smel biti. da je za povikšanje Marijinega češenja v mesecu septembru neizrečeno ve1.ko storil Bog daj in Marija, da bi padle te besede na rodovitna tla! Le nikar ne pozabimo: Vse. kar duša naša v čast Marijno bo storila, Bo stotero Ona milostno nam povernila! —k. Novo pokopališče blagoslovljeno v Gorjah 18. avgusta, v Gradu 31 avgusta. Človeško telo je tudi po smerti še častitljivo. Dasiravno je enako živalskemu — podverženo razpadu in gnjilobi, smradu in trohnobi. se vender cela naša natura temu upira, da bi se mertvo naše telo zagreblo kje na pašniku kakor tam kakšna merhovina. Tega ne, ampak ravno nasprotno. Od nekdaj, od kar biva človeški rod na zemlji, so pri vsih ljudstvih tudi pri najbolj sirovih in popolnoma paganskih svoje merliče z večjo ali manjšo častjo pokopavali. Ža to terditev imamo namreč toliko in tako velikih dokazov in sporočil, kakor skoraj za nobeno drugo ne. Prašam, kaj so velikanske piramide egiptovske druzega, kakor dokaz spoštovanja, ktero so starodavni Egipčanje imeli do svojih umeri i h - Kaj so še zdaj ohranjeni indiški, gerški in rimljanski mavzol. ji druzega kakor spominki njihovih slavnih oseb v In mnogi ravno v našem času izkopani p tganski grobovi z njih ostanki, ali ne pričajo zadostno, kako so merliče z največo skerbjo in častjo pokopavali? Kako ginljivo je tudi brati v sv. pismu stare zaveze, kako so skerbeli že stari o'aki za častitljiv pogreb sebi in drugim! — Zdaj pa vzemimo kerščansko ljudstvo. Ali bi se edino ono. ki ima od človeške nature in nje prihodnjega namena najboljše, ker razodete zaumene, ali bi edino ono ne znalo, ali ne hotlo spodobno in častitljivo ravnati s svojimi merliči ? Namesto odgovora se lahko sklicujemo na nekdanje katakombe, ki niso druzega kod velikanska podzemeljska pokopališča pervih kristjanov! In ko je kerščanstvo tako rekoč izpod zemlje na dan zlezlo in prostost in pravico zadobilo. kako lepa grobišča so povsod nastala in koliko umetnih grobnih spominkov je zrastlo, ktere še zdaj občudujemo. — Vse te naprave starega in novega časa nam glasno oznanujejo veliko resnico, ktero je stvarnik zasadil v človeško serce, da je člo veška duša neumrjoča in da je zato tudi telo, v kterem je ta duša stanovala, časti vredno in da se toraj mora ž njim tudi po smerti častitljivo ravnati! In dasi so pogani na grobeh z raznimi znamenji skazovali svojo ljubezen do ljubih ranjcih in pa upanje zopetnega snidenja, — vender nobeno znamenje ne doseže in ne preseže znamenja našega odrešenja: sv. križa, ki se sveti na vsakem kerščanškem pokopališči, in na posameznih grobovih, ter oznanuje tolaživne besede Križanega: Jest sem vstajenje in življenje; kdor v me veruje, ne bo umeri, in če tudi umerje — bo živel vekomaj! (Jan. 11, 25.) Zatoraj je zares dobro in veselo znamenje, kjer za farno pokopališče verlo skerbš in grobove svojih ranjcih kolikor mogoče kinčajo in lepo ohranijo! To je znamenje, da je v takem kraji še vera doma; in se bomo malokdaj motili, če hočemo na vernost kakega ljndstva sklepati, da pogledamo najpoprej njih cerkev in potem pokopališče! Ako je to oboje dobro, potem ljudstvo ni slabo! Po tem nekoliko daljšem vvodu naj popišem, kako je bilo letošnje poletje novo pokopališče v v Gorjah in v Gradu dodelano in blagoslovljeno. Take reči so namreč kolikor .toliko ne samo za dotične kraje ampak tudi za širji kroge važne in je dobro, da se v „Danici", kot cerkvenem časniku, ohranijo v spomin tudi znancem. Ne kakor da bili pokopališči v Gorjah in v Gradu zanemarjeni ali zapuščeni; ali potreba je na obeh krajih zahtevala novega, oziroma razširjenega pokopališča. V Gorjah obdaja pokopališče na vsih krajih farno cerkev in je bilo že v prejšnih časih parkrat pridelano. Ali kljub temu je bilo vender še premajhino in gotovo bi bila gosposka prav kmalo na to tiščala, da naj se pokopališče prestavi od cerkve proč in vun kam na kakšeno snožet ali njivo. To .pa bi ne bilo prijetno ne za duhovščino, ki bi morala morebiti daleč hoditi, ne za farane, ki gredoč v cerkev lahko velikokrat grobe svojih ranjcih obiščejo, kar bi sicer ne mogli tako pogostokrat. *.) Zatoraj je bilo letošnjo pomlad sklenjeno, da se pokopališče razširi injsicer, ker se drugod ni moglo, proti farovžu, za kar je gosp. župnik proti primernemu odškodovanju odstopil potrebnega prostora od farovžkega verta. Se ve, da taka dela dajo mnogo truda in stroškov, ali dobra volja vse premaga. Treba je bilo veliko kopati in kakih 14 dni tudi streljati velikansko skalo ki je tičala v tleh. Ves tako pridobljeni prostor je bil potem z ličnim zidom obdan, stara mertvašnica, ki je razgled proti cerkvi zelo kazila, je bila po dolgem obernjena in vzdignjena, in zdaj to tako razširjeno pokopališče z novim farovškim vertom vso okolico med farovžem, cerkvijo in šolo tako prijazno *) Tudi sploh kerščanski občutek zahteva, da naj mertvi kolikor je le moč ostanejo pri materi cerkvi, in tisto tiščanje posvetnjukov : da le proč. le daleč proč od živih z merliči. češ. da mertvaško puhtenje je nevarno zdravju, se je tudi po nazorih svetnih učenjakov skazalo prazno in nečimurno. In kusno dela, da se vsakemu, domačinu ali tujcu, na pervi pogled prikupi. Blagoslovljenje tega razširjenega pokopališča je bilo določeno na 18. dan avgusta popoldne. Blagoslovil ga je preč. g. kanonik Klun, nekdanji gorjanski kapelan, spremljan od 10 svojih duhovnih tovarišev, ki so se ta dan tukaj zbrali k 25letnici svojega mašništva. V ta namen je bilo novo pokopališče krasno okinčano; mejo med novim in starim pokopališčem kazali so pogosti mlaji, zvezani z dolgim vencem. Pri obojnih novih vratih na pokopališče so kazali primerni napisi namen tega prostora in cerkvene slovesnosti. Na enem napisu je stalo zapisano: .Gorjancev — poslednji dom!" na drugem: Njiva božja — žetve čaka; zopet na tretjem: Milost živim — pokoj mertvim! Blagoslov veršil se je po obredih, za tako slovesnost predpisanih. Le škoda, da zavoljo lepega vremena in silnega dela na polji ni moglo veliko ljudstva skupaj priti, zatoraj je bila tudi pridiga, za ta dan namenjena, na nedeljo potem preložena. V tej pridigi je domači g. župnik odgovarjal na sledeča vprašanja: 1. Zakaj se novo pokopališče blagoslavlja, in kako? (Drobt. 1. 53. str. 20. i. d.) 2. Kakšna je setev na to njivo in kakšna da bo žetev? 3. Kterim gre cerkveni pogreb, in kterim se mora odreči (poseben prostor za brez kersta umerle otroke in odraščene, kterim se mora cerkveni pokop odreči); in kaj smo blagosl pokopališču dolžni? — Med drugim je bilo posebno to povedano, kako se mora novo pokopališče po vsem obsegu z obilno blagoslovljeno vodo pokropiti, ne samo, da se s tem tako rekoč vsa nesnaga odpravi, ki bi se morebiti te persti še deržala. ampak tudi v spomin, da bi trupla teh, kteri bodo v tej zemlji počivali, bila kolikor mogoče prosta vsake nečistosti, ali vsaj. da bi bila z resnično pokoro očiščena in oprana. Ker bo to pokopališče le za katoličane, ki so živeli v zvezi s sv. Cerkvijo, ali vsaj umerli z znamenji vere, je lahko umeti, da cerkev častni pogreb in prostor na blagoslovljenem pokopališči odrekuje tistim, ki niso z njo imeli nikake zveze ne v življenji, in še manj v smerti (tedaj nevercem, nekerščenim, j udom, maho-medanom, izobčenim, brez kersta umerlim otrokom, za ktere je vender zavoljo častitljivosti človeške na-ture poseben od drugih odločen prostor odmerjen znotraj pokopališčnega zidu.) — Enako bi se moral cerkveni pogreb tudi odreči tistim, ki so očitno v smertnem grehu umerli brez kakega znamenja vere in kesanja. In res že naša natura sama in pamet zahteva, da se častitljivost pokopališča varuje s tem, da se ne pokopujejo brez razločka vsi enako. Kdor je, postavim, kakor živina živel, ali posebno, kdor je kakor tam živina v dvoboju, v premišljenem samomoru, v pretepu, v nečistosti, v pijanosti, ali v drugem očitnem grehu umeri, naj bi se tudi pokopal kakor živina, ne pa kakor pobožen veren kristjan! Kaj pa, da je težavno vselej natanko zadolženje tega ali unega določiti, in cerkev, dobra mati, se raji na milejši stran nagiblje in kolikor mogoče to zadnjo Čast tudi še tistim skaže, od kterih se le dvomi nad njih vrednostjo; to posebno tistim, ki niso velikonočne spovedi opravili in tudi na zadnje nič previ-deni niso bili. — Kar posebno spoštovanje do pokopališča zadeva, je bilo tudi vsim naročeno, da naj se vedno spodobno zaderže na tem blagoslovljenem kraji, in tudi kadar memo gredo, naj ne vriskajo, naj ne pokajo z bičem, ampak naj tiho molijo psalm „Iz globo čine", ali pa vsaj en Očenaš za verne mertve s sklepom: „Bog jim daj večni mir in pokoj; večna luč naj jim sveti! Naj v miru počivajo! Amen! (Konec nasl.) Terst. Družba S Križa je 1». sept. obhajala svojo obletnico v stoljnici sv. Justa. Pristopilo je v to blago društvo do zdaj 361 duhovnov, kterih je umerlo že 157. (Znano je, da vsaki živih za vsaeega umerlih opravi celi ..Officium defunetorum-' in eno sv. mašo.) In ker so nekteri iz društva odstopili, je zdaj živih družbenikov še 183 (nekteri tudi iz Kranjskega.) Umerlo jih je preteklo leto 12, pristopili so trije novi. Od začetka te družbe se je dozdaj opravilo 22,368 svetih maš za umerle sobrate, to je za vsaeega sobrata 3,239, za vse brate skupaj pa 3.226. Naj ljubši ree. Leta 1850. šel je v Louisvillu (r. Luivilui v severni Ameriki belo nedeljo nek mož k svetemu Obhajilu. Ta mož čeravno katoličan, že 18 let ni bil v nobeni cerkvi, še manj pa da bi se bil pokazal pri mizi Gospodovi. Mestni prebivavci poznali so njegovo jezo zoper sv. vero. Kaj neki ga je bilo peljalo k Jezusu? — Njegov 121etni sin bil je k sv. Obhajilu pripravljen; sobota se je približala, kateri dan j<; dobri deček svojo pokoro opravil. Velika ta milost napolnila je dečkovo serce z nebeškim veseljem, in ra l je govoril, kako je srečen. To je omečilo serce terdega očeta in po južini dejal je k svojemu sinu: „Danes si lahko kaj izprosiš; dam ti. kar ti je drago." Deček nekoliko pomolči — nato z detinsko ljubeznijo reči: „Oče, naj ljubše bi mi bilo, ko bi šli jutri z menoj k sv. Obhajilu... Kakor bi bil Gospo 1 Bog sam to rekel, kakor je nekdaj govoril Savlu, tak i je bil do zdaj terdi oče osupnjen in pretresen; kar zjokal se je. Uro pozneje videli so ga v samostanu klečati pred spovednikom. Spovedoval se je dolgo; ali ko se je domu vernil, videl se mu je na veselem obrazu sveti mir, kateri se mu je pogrešal že dolgo časa v njegovi duši.. Drugo jutro videli so ga iti na strani svojega, dvakrat srečnega sina k sv. Obhajilu; najljubša reč se je spolnila dečku. Oče je bil od zdaj naprej eien najbolj gorečih kristijanov. Po njegovem sinčku ga je Bog otel. — Ljubi bralec, ako je v tvoji rodovini kak človek, kateri kakor tukaj omenjeni mož ne živi kerščansko, cerkve in sv. zakramentov ne sp >-štuje, ne prejema ss. zakramentov, spominjaj se ga v molitvi in pri svojih ss. obhajilih; morebiti ga tu li ti pridobiš zaBoga in za nebesa Kolikor bolj goreče bodo tvoje molitve in kolikor bolj vredna tvoja obhajila, tembolj smeš upati, da boš njegovo dušo rešil. (Kath. Mssbl. in Dulm.j Pesem roženkranska I. i. Presrečna si župnija: Lep venček ti cveti, Zaliva ga Marija, Z altarja nam diši. Marija ljubeznjiva! Tvoj rožni venec naj Na Sercu nam počiva, Nas spremi v sveti raj. 2. Marija roženkranska, Se zdaj približaš nam; Čutila daš kerščanska, I žigaš božji plam. 3. Ti kažeš nam premilo Nebeško stezo zdaj; Presladko je vabilo, Je nadzemeljski slaj. 4. tvoj venček nam ponujaš, Da čisti bodemo; Spokornike ž njim zbujaš. Da greh zaveržejo. 5. Mi tukaj vse pustimo, Ko nas pokliče Bog, Seboj le kinč dobimo, Še venček okolj rok. 6. V pregrozni smertni sili Sovražnik bo pregnan. Če radi ga molili Zdaj bomo vsaki dan. Nas zberi. ljuba mati! Častivce svoje vse Tarngor na rajski trati, Kjer večni venec je. Simon Gaberc. Pesem roženkranska II. i. Oabriel v nebeški slavi Pride v mesto Nazaret, In Devici čisti pravi: .Naj Sin Božji bo spočet." O Marija roženkranska! Prosi, prosi ti vsak čas, Da hudobna moč satanska Ne premaga nikdar nas. 2. Ti Marija si spočela Boga Sina v čistosti, In si meni oskerbela Sveti dar ponižnosti. o. Svoji teti pomagati, Mati, čez gore hitiš, Vsem ljubezen skazovati Me Devica ti učiš. 4. Ti si v štalici rodila Kralja zemlje in nebes; Ako za me boš prosila, V duhu bodem čist zares. 5. Vsa pokorna po postavi V tempelj šla si darovat; Daj mi, da v ljubezni pravi Te posnemam vsakikrat. 6. Si v svetišču Božja Mati Našla Sina ljubega; Hočem tudi jaz iskati, Da ga najdem — Jezusa. 7. Kri potil si Jezus za-me, Za pregrehe in dolge; Žalost naj se v meni vname, In prešine mi serce. S. Hudih, ostrih šib tepenje Za me bičan si terpel; Da bi trupla pokorjenje V skerbi tudi jaz imel. y. S ternjem kronan hočeš biti, Kralj nebes zasramovan; Samoljubje zamoriti, Rad si ti zaničevan. 10. Moje grehe mi odvzeti, Nese Jezus Križ voljno ; Križ pokore čem zadeti In nositi ga serčno. 11. Jezus, s smertjo tam na križu Si nebesa mi od peri; Spomni se me v paradižu, Daj, da grehu bom odmeri. 12. Jezus, ti si vstal resnično, Zmagal peklo, greh in smert; Vstal v življenje bom pravično S tvojo milostjo podpert. 13. Jezus moj je šel v nebesa, Na desnici tam živi; Proč sladnosti vse telesa, Gor naj duša hrepeni! 14. Družbi svojih zapuščeni Dal si Duha Svetega, Njega pošlji tudi meni, Naj sercč mi čisto da. Jezus, z dušo in s telesom K sebi si Marijo vzel; Vodi varno me k nebesom, Da bom ž njo ti slavo pel. 16. Jezus ie Marijo srečno Kronal s slavo in častjo; Da jaz grem v nebo na večno, Ona mi sprosiia bo. Razgled po svetu. V Pariz seje vernil iz srednje Afrike misijonski škof Livinhak in prišel je na protisužniški shod. Hvalil je Ugando, kjer on misijonari. da bode pozneje eno naj bogatejših angleških posestev. Ze je ondi 10,000 kristjanov. Zamurci so č versti kmetovavci in misijoni tam prav dobro vspešujejo. Teržtvo s sužnji bode polagoma nehalo, in sicer zarad pomanjkanja sužnjev. Po 30,000 na leto so jih poprej vlačili iz Ugande, zdaj pa le še po kako stotino. — Na omenjeni protisužniški shod v Pariz so prišli zastopniki protisužniškili društev iz Nemčije, Avstrije in Belgije. V nedeljo, 21. sept., je kardinal Lavigerie pričel zbo-vanje z navdušenim nagovorom. Rekel je: Križarska vojska za odpravo suženjstva je začeta od papeža Leona XIII. Sužnjosti nočejo kar neutegoma ztreti. ker veliko sužnjev bi moralo lakote pornreti; neutegoma zatreti pa je treba lov na ljudi. Dokončno od-pravljenje sužnjosti se mora goditi od stopinje do stopinje. L Bratovske zadeve molitvenega apostoljstva. Nameni za mesec oktober (vinotok) a) Glavni nameni: Cerkev v Avstraliji in po otocih obsvetnega velikega morja. (Spis poterjen in blagoslovljen od sv. Očeta Leona XIII prihodnjič.) b) Posebni nameni: *) 1. S. Remi g i j. Ta iu vsak dan mesca vse naznanjene pa ne še zaznamovane, ali nenadne zadeve. Božji blagoslov v začetku šolskega leta. 2. S. Leodegar. Deržavniki. Serčnost in stanovitnost v boju za dobro reč. Pomoč zoper neko pohujšanje. 3. S. K v a Id. Kerščanska ljubezeu do domovine in do domačega ljudstva. Vestfalsko. ohranjenje. življenja in zdravja iskreno ljubljnemu otroku. Nesrečen duhoven. 4. S. Frančišek A si š k i. Redovi tega svetnika. Cesar avstrijski. Pospešitelji molitvenega apostoljstva. Duhovsko semenišče. *) Op. Po naključji so zadnjič ti nameni zastali; zamorejo se nadomestiti, ako se po dva dneva skup vzameta. Vr. 5. Praznik sv. rožnega venca. Zaupanje na priprošnjo Marije. D. Sv. oče papež. Mlade dekliee, ki so zapuščene in v nevarnosti. 6. S. Marija Frančiška od 5 svetih ran. Pobožnost k svetim ranam in ljubezen do terpljenja. Tretji red sv. Frančiška. Duhovni in obhajanei. 7. S. Justina. Redovna društva, ki so v posebni zvezi z molitvenim apostoljstvoui. Bazne zadeve glede pokliea. Pomoč v otožnosti in obupu. 8. S. B i r g i t a. Dan-ko. Švedsko ju Norveško. Kerščanske materinske družbe. Veliko vdov iu sirot. 9. S. Di j on i z i j. Romanska ljudstva. Važne volitve. Duša, ki je v veliki nevarnosti. Hudobni siuovi in hčere. 10. S. Frančišk Borgijan. M i sel ua poslednje reči. Družba Jezusova, zlasti v Braziliji. Duhovne vaje iu ljudski misijoni in njihovi voditelji. 11. S. Brun on. Nadškotija Koliuska. Pritežue skerb škofovskega pokliea. Veliko zadev v duhovnem pastirstvu Milost spreoberujenja za mnoge. 12. S. M a k si ni il j a u. Nižje Bivarsko in »iorenje Avstrijsko. Po krivem preganjani in obsojeni. Mnogo dijakov. 13. S. Kdvard. Spreobernjenje Anglije. Vis<»ko spoštovanje devištva. Prednik nekega reda iu njegovi podložni. 14. Š. IJuka nI. Nalškolija Bamberška. Moč in stanovitnost nasproti derznosti brezbožnikov. Veliko poslov. 15. S. Terezija. Kann-litarski red. Pospešitelji molitvenega apostoljstva. Teivzijanska molitvena družba: lt). S. o al. Južna Nemčija iu Svjea. Šolsko vprašanje Veliko učiteljev in učitelji«« in posebno njihove za leve. 17. Smertni dan zveličavne Margarete.. S lledviga. Povzdignjenje zveličavne Murgaret« med svetuje-Sestre sv. Hedvige. IS. S. Lukež. Kerščanska umetnost. Veliko bolnih m sicer na telesu terpečih. Zdravniki. Nesrečne družine. Milošu zaročenih in poročenih. 10. Obletnica posvečenja vsih cerkva. S. Peter Alkantarski. Gorečnost za hišo Božjo. Zidanje in <•!•-novljenje cerkva. <> Ivernjeiijo plesov iu oinejenjc uezmerniit veselic. 20. S. V i tal. Nadškotija Solnograška. K linost v boju za dobro. Vzgoja katoliškega učenjaškega staiui. (Konec nasl.) IL Bratovske zadeve N. lj. Gospč presv. Jezusov. Serca. V molitev priporočeni: Na milostljive priprošnje N. lj. a se zopet vidimo. Na rcženkranckc nedeljo je bilo sklenjeno letošnje romanje na Svetih Višarjih. V 140 dneh je to božjo pot obiskalo r»0 oo0—liO.UOo ljudi, in čez24.400 jih je bilo 01 hajanih. ss. maš opravljenih 534. Posebno ginljivo je popoldne, ko se vzame z oltarja čudodelna podoba Marije I) in s»- daje romarjem poljubovati. — Naj-ver romarjev prihaja s Kranjskega, potem z Goriškega. V Strugah sta čč. oo. Poljak in K o s od 1 G- 2 ;. sept. obhajala z ljudmi sv. misijon. — Tudi v tem kraju je huda suša, ker že več mescev ni bilo de? j a in ljudje morajo že več tednov hoditi celo uro d deč po vodo. — Sloveči kardinal dr. Jož. Hergenrother je 5. t. m. umeri v samostanu Mehreravu. blizo Bregenca. R. I. P. Okrožnica S Očeta Leona XIII od 10. prosenca 1890; 0 dolžncstih katoličanov, poslovenjena, v ličnem zavitku, se bo dobivala v kratkem v ..katoliški bukvami." Ako bo kaj dobička, dobi ga dijaška miza. Euhovskih pcskušenj za srjiostalne službe so se vdeležili čč. gg.: Jan. Kuna ver, Ant. Lesjak, n Jan. Šega. V Sorici. Zopet požar v spodnjih Dan j ah! Pretekli petek je v naglici 8 gospodarjem pogorelo vse imetje — tudi več prešičev! Rešili niso skoraj nič, nekteri le to, kar so imeli na sebi. Revščina je velika, zlasti ker ti so bili tudi že pred 10 leti pogoreli in so se že takrat močno zadolžili. Nekteri nimajo upanja, da bi še mogli poslopja postaviti. Razun dveh so bili zavarovani, pa za majhne svote. Župnijski vrad v Sorici (P. Železniki) prosi pomoči pri u-smiljenih ljudčh, si. vredništva pa za posredovanje. Na Portugalskem prekucuhi hudo rujejo. da bi kraljevo vlado prekucnili in republiko oklicali. V knezoškofisko semenišče v Mariboru so sprejeti. Pervo leto gg.: — Ivan Čemažar, iz Selc na Kranjskem; Ivan Gorišek iz Zatičine na Kranjskem; Jož. Janžekovič, iz Polenšaka: Alojzij Ko kal j, iz Javorji na Kranjskem; Fortunat Končan, iz Žalca; Adolf Kovačič, od sv. Jakoba v Rožni dolini na Koroškem; Ferd Kralj, od sv. Marjete pod Tujem; Jož. Mer ko. od Velike nedelje; Ivan Novoselec, z Brežic; Matej Osenjak od sv. Lorenca; Mart. Pirtošek. od .sv. Martina na Raki Karol Preskar, s Polja; Fr. Ramovš, iz Smlednika na Kranjskem; Lor. Šlamberger. iz Hajdinja pri Ptuji; Mih. Šket, od S. Križa pri Slatini; Ernest Te rs t en j a k, od sv. Barbare pri Vurm.; L j ud o vit Ver bn j a k. od sv. Miklavža blizo Ljutom; Anton Brzovnik iz Konjic; K as par Zeruko, od S. Križa nad Marib.: v 4leto g. Viktor Weixsler, iz Slovenskega gradca. Dobrotni darovi. Za dijaško mizo: Č. g. župnik Avg. Turk 3 gld. — Iz hvaležnosti nekdo 2 gld. — Prijatelj zlatomašnik 1 gld. — Prijatelj župnik 3 gld — C. g. župnik Jan. Molj 5 gld. — Prečast. g. župnik Al. Košir 2 gld. — čast. ir. župnik A. Jamšek 5 gld. — Za sv. Detinstvo: Po preč. g. župniku