^Mm Delavska enotnost Podpiramo! Kriza ne sme biti Razviti svet se boji zase *«„ 3 izgovor za odvzemanje delavčevih pravic Spremembe in dopolnitve zakona o delovnih razmerjih so pravzprav zelo velik poseg v pravice delavcev, v družbenoekonomski in socialni položaj delavcev. Posledic danes ne zna, vsaj po naši presoji, še nihče dovolj dobro oceniti. Spemembe in dopolnitve zakona o delovnih razmerjih so za položaj zaposlenih še posebej nevarne. Zakaj so nevarne? Zaradi tega, ker v podjetjih in organizacijah praviloma začno reševati svoje ekonomske in razvojne probleme z racionalizacijo delovne sile. Kaj to pomeni? Zmanjševanje števila zaposlenih, začasni presežki, zmanjševanje plač in podobno. Šele nato pa začno pripravljati spremembe v proizvodnji, v programih, v tehnologiji, v organizaciji dela in podobno, namesto da bi to počeli hkrati. Najlažje je bilo ugotoviti, da tako ne gre več, nekoliko težje smo pravzprav sprejeli resnico, da so nektera podjetja in delovna mesta popolnoma odveč, in še težje, vsaj za sindikat, da je odveč mnogo delavcev. Ko pa smo pred dejstvom, ali ko so delavci pred dejstvom, da bodo ostali na cesti, se nam še tako nič prida služba nenadoma zazdi kar v redu in upamo, da se bo nekako le izšlo. To je začarani krog, v katerem se vrtimo že precej let in ga lahko pretrgamo le, če se problema lotimo celovito in s čistimi rečmi. Nihče se namreč ne bo žrtvoval v korist gospodarskega razcveta; ostati brez službe je cena, ki si jo moramo pravično razdeliti in za katero pričakujemo tudi čisto konkretne koristi. V sindikatih ne moremo pristati na to, da bi se vse zavožene stiske gospodarstva in razvojni problemi reševali samo na ramenih delavstva, predvsem zato ne, ker delavci za neugodno gospodarsko strukturo, tehnološko zaostalost, programsko brezperspektivnost velikega števila podjetij niso sami krivi. Dovolite, da na koncu povem tudi to: trije sindikati sporočamo, vsaj tak je bil včeraj dogovor in mislim, da še drži, da predložene zakonske rešitve v tem času niso sprejemljive, ker lahko povzročijo veliko socialno eksplozijo in nepredvidljive posledice. V proces razreševanja problemov presežnih delavcev je potrebno vključiti sindikat in delavce, kot delajo vsi sindikati v tistih deželah, na katere se mi sklicujemo. In predpogoj za uresničevanje teh zakonskih sprememb v Republiki Sloveniji je sprejetje ustreznega razvojnega socialnega programa, ki bo zagotavljal pogoje za ohranjanje produktivnih delovnih mest in odpiranje novih. To pravzprav pomeni presežek na enem, zaposlitev na drugem delovnem mestu. In da sklenem: kriza ne sme in ne more biti izgovor za ukinitev vseh pravic delavcev. Če se zgledujemo po Evropi, se zgledujmo tudi po evropski zakonodaji! Rajko Lesjak, sekretar ZSSS, na seji družbenopolitičnega zbora Skupščine republike Slovenije 5. 12. 1990, ko je ta zbor zavrnil osnutek zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o delovnih razmerjih DRŽAVLJANOM REPUBLIKE SLOVENIJE, VSEM VOLILCEM V REPUBLIKI SLOVENIJI Udeležite se glasovanja na plebiscitu v nedeljo, dne 23. decembra 1990 Glasovali bomo o vprašanju: ALI NAJ REPUBLIKA SLOVENIJA POSTANE SAMOSTOJNA IN NEODVISNA DRŽAVA? DA NE Odločitev za samostojno in neodvisno državo Republiko Slovenijo bo sprejeta, če bo zanjo glasovala večina vseh volilcev. Odločitev za samostojno in neodvisno državo Republiko Slovenijo ima naslednji pomen: 1. Republika Slovenija kot samostojna in neodvisna država ne bo več združena v zvezno državo - Socialistično federa-tiovno republiko Jugoslavijo. 2. Postopna uresničitev statusa Republike Slovenije kot samostojne in neodvisne države se uredi z ustavnim aktom za izvedbo odločitve, sprejete na plebiscitu, z novo ustavo Republike Slovenije in ustavnim zakonom za izvedbo ustave. 3. Republika Slovenija kot samostojna in neodvisna država bo lahko sklepala meddržavne pogodbe, vključno s konfederalno pogodbo z državami drugih jugoslovanskih narodov. Na prebiscitu sprejeta odločitev za samostojno in neodvisno državo Republiko Slovenijo bo zavezovala skupščino Republike Slovenije, da v šestih mesecih sprejme ustavne in druge akte ter sklepe, ki so potrebni, da Republika Slovenija prevzame izvrševanje suverenih pravic, ki jih je prenesla na organe SFRJ. Hkrati se začne pogajanje z drugimi republikami v SFRJ o pravnem nasledstvu SFRJ in o bodoči ureditve medsebojnih odnosov po načelih mednarodnega prava, vključno s ponudbo konfederalne pogodbe. SMO ZA SAMOSTOJNO IN NEODVISNO DRŽAVO REPUBLIKO SLOVENIJO. Skupščina Republike Slovenije Intervju z Albertom Vodovnikom, predsednikom sindikata kovinske in elektroindustrije Slovenije: Veste, poslanci, SVOj dolg stran 4 Priloga: Sindikalni poročevalec št. 12 t Organiziranost Zveze svobodnih sindikatov Slovenije 9 Pravilnik o financiranju in finančno-materialnem poslovanju ZSSS 9 Stališča in pripombe sindikatov k predlogom za izdajo zakonov Za obstoj slovenskega naroda Slovenski parlament je v četrtek popoldne, po dolgotrajnih usklajevanjih med strankami, skorajda soglasno sklenil, da bomo državljani Slovenije 23. decembra na plebiscitu odločali o tem, ali smo za samostojnost in neodvisnost Slovenije ali ne. Ta usodna odločitev ljudstva Slovenije ne sme pomeniti političnega opredeljevanja enega dela prebivalstva zoper druge na temelju politične pripadnosti. Ne more biti opredeljevanje strank. Mora biti le politično dejanje oziroma opredelitev večine v slovenskem narodu. Vsak dvom o realnosti odločitev o tem, da bodo Slovenci za svojo samostojno in neodvisno državo, je bržkone nepotreben, saj so se nad nas zgrnile tolišne gospodarske in politične težave dosedanjega neurejenega jugoslovanskega sobivanja, da je naravnost življenjska potreba slovenskega naroda, da se odloči za samostojno državo in potlej le-ta lahko enakopravno postavlja različne povezave s sedanjimi jugoslovanskimi in drugimi narodi ter v novi evropski hiši. Dejanje, ki ga bomo opravili državljani Slovenije 23. decembra na plebiscitu, je za našo prihodnost prelomno in po stoletjih hlapčevanja drugim in tudi pogosto nenaravnega sobivanja z drugimi, prihaja čas, ko bo Slovenija lahko sama odločala o svoji usodi. Zato je prav, da je skupščina ob zakonu o plebiscitu sprejela tudi izjavo o dobrih namenih in poudarila, da je plebiscit o neodvisnosti in samostojnosti države Slovenije zavezan vsem najboljšim izročilom humanizma in civilizacije, slovenske in evropske zgodovine ter prijazni prihodnosti Slovencev in drugih prebivalcev Republike Slovenije. Marjan Horvat Računam nate, mi je navrgel urednik Delavske enotnosti. Tudi jaz računam nase. Vse bolj samo še nase, potem ko sem dolga leta računal na renesanso človeštva, na genialne voditelje, na zmago dobrega in lepega; in še kasneje, ko sem računal na zmago demokracije in razuma nad avtokracijo in brezumjem. Pa vse kaže, da sem se uračunal. Da, prav o tem razmišljam sedaj, ko sem prisiljen ležati v strelskem jarku in se fronta že nekaj dni ni premaknila niti za ped. Strankarska vojna dosega pošastne zvočne učinke. Računal sem na obljubljeno plebiscitno premirje, pa je jurišni boj na nož samo zamenjalo topništvo iz zaledja in uporaba vsakršnih kemičnih in bioloških orožij. Obračunavajo z vsemi sredstvi. Ne, to ni po moji duši, toda tudi med vojskujočima se stranema ne ležim po svoji volji. Seveda sem pripravljen odreči se vojnemu dopisništvu, toda najprej moram vedeti, kam naj dam umetno genetsko prenovo prenoviteljev, z Markovičevo nepismenostjo oženjeno Kadijevičevo domobranstvo, Janševe skrivalnice s fračami, Demosovo dolomitsko obnašanje, Preglovo minerstvo in protiplebis-citno sprenevedanje, njegovo in Vajglovo plodno iskanje praznine (v slovenski socialni demokraciji), strah ustavne komisije in njeno brezmejno zaupanje polovici polovičnih Slovencev... Ušteli so se. ...pa še, ko bom razumel delfske izjave ob Mačkovi vili in našo izjemno podobnost s Katalonci, ki si tudi niso znali ustvariti državnosti, čeprav so komuniste potolkli že pred drugo svetovno vojno, in ko bom doumel, zakaj so Hrvati tako zelo drugačni od Srbov in drugih balkanskih, ljudstev. Poračunati boste morali. Morda pa ni kaj razumeti. Mogoče pa vse skupaj sploh ni tako zapleteno. Morebiti se je treba le česa spomniti in s čim primerjati. Mar niso poligon političnih bojev vselej ljudje, mar jim politika ni vedno puščala le drobtinic in jim preostale dobrote spuščala na glavo samo skozi lastno požrešno črevesje? Mar ne bo slovenski parlament tudi tokrat v varnem zavetju plebiscitne evforije poizkušal sprejeti cele vrste zakonov, ki bodo razlastili delavca, mu vzeli delo in besedo, daleč za zahodnimi obzorji pa mu pokazali velik kos kruha. Kako pošastna in znana zgodba. Samo smer e neba se je spremenila - in delavčev usmerjen pogled: s svojčas je moral gledati v tla, sedaj bo moral zreti v nebo. s Hlapci, za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni. Če vpra- ^ sate mene, bodo kakor vedno vse storili v vašem imenu. § Računajo na vas. Kaj, če bi tudi vi računali nase? Q Je uspeh mariborskih sindikatov začetek konca Trenda Bolje je bili nezaposlen je moc 1(01 pm) Gmbeličem Zadnje zasedanje republiške skupščine ni pomembno le po plebiscitu,ampak tudi po tem, da je spodrsnila predlagana delovno pravna zakonodaja, ki postavlja delavce v zgodnje obdobje kapitalizma, v brezpraven in podrejen položaj oziroma naravnost na cesto. Dobršen del zaslug da takšna zakonodaja ni uspešna, kaže pripisati enotnemu nastopu slovenskih sindikatov: svobodnih, kooperacije neodvisnih, neodvisnih. Gre pravzprav za prvi skupni in uspešni nastop sindikatov v korist delavččv, ki je obrodil sadove po dolgem obdobju medsebojnih prerekanj in obtoževanj. Medtem ko so takšno novo pozicijo sindikata ugodno sprejeli v družbenopolitičnem zboru, je enoten nastop sindikatov šel močno v nos nekateri^ poslanskim direktorjem zbprg, združenega dela. Direktorji so zagovarjali predvsem tezo ali pustiti podjetje da v celoti propade ali pa rešiti kar se rešiti da in odpustiti določeno število delav-cčbJ Nič pa ni bilo slišati o novih programih, ki bi zaposlovali odvečno delovno silo. Najlaže je pač postaviti delavce na Cesto. Tu sta prišla do veljave dva pola: interes dela in interes kapitala, kar je za demokratično razpravo tudi edino pravilno, če je podkrepljena z argumenti. Žal se demokracije tudi v skupščini še vedno učimo. Ta hip so najpomembnejši rezultati: poleg delovno pravne zakonodaje je potreben tudi nacionalno razvojni-socialni program, ki bi delavcem odpiral vizije, da bo jutri bolje. Kajti delavci so še najmanj krivi za gospodarsko krizo. Kriva je prejšnja zgrešena gospodarska politika, kriva je sedanja gospodarska politika, ki ne motivira gospodarstva za nove trge, ampak jih celo zožuje. Ob zmanjšanju proizvodnje pošiljajo presežke delavcev naravnost na cesto in tako znižujejo stroške. Zato je ob zakonodaji iz delovnih razmerij in zaposlovanja nujna projekcija razreševanja gospodar-ske.krize. V proces reševanja problemov presežnih delavcev je potrebno vključiti sindikat in delavce. Kriza namreč ne sme in ne more biti izgovor za odpravo vseh pravic delavcev. Če se že zgledujemo po Evropi, se zgledujmo po evropski zakonodaji tudi na tem področju. Marija Frančeškin Delavci Trenda Forme Lileta in mariborski Svobodni sindikati so kljub očitkom oblasti zaradi zasedbe tovarne le dosegli svoje. Tako so 28. novembra končno zapustili tovarno, saj je mariborska občinska skupščina ugodila večini njihovih zahtev. Zahteve stavkovnega odbora so bile: delavci naj ponovno dobijo status nezaposlenih in v zvezi s tem vse pravice, ki jim pripadajo, za minulo delo, ko so delali pod novim lastnikom, naj dobijo pravično plačilo in da tovarna spet postane njihova last. Mariborska občinska skupščina je vse te zahteve obravnavala 23. novembra in sklenila, da se zaposlenim v Liletu v Mariboru prizna status nezaposlenih od 1. novembra naprej. Izvršni svet te skupščine je zato zagotovil sredstva za pokritje razlike med zajamčenim osebnim dohodkom, ki so ga delavci dobili za september in oktober, ter nadomestilom, ki bi ga morali dobiti kot brezposelni. Ta razlika je v nekaterih primerih precejšnja, saj so bili osebni dohodki pred stečajem v Liletu dokaj visoki, nadomestilo za čas brezposel- nosti pa, kot vemo, znaša 80 odstotkov od povprečja, zadnjega trimesečja. Prav tako je skupščina zahtevala, da javni pravobranilec sproži postopek za razveljavitev pogodbe o prodaji Lileta Trendu. Družbenopolitični zbor te skupščine pa je ustanovil komisijo, ki bo preučila ves postopek uvedbe stečaja v Liletu. Na podlagi teh sklepov so zato delavci prenehali stavkati in zapustili tovarno, ki so jo v varstvo prevzeli delavci podjetja Varnost. Isti večer, ko se je izvedelo, da bodo delavci zapustili tovarno, so pred vrati opazili tudi Dragico Gru-belič, ki naj bi skušala odpeljati del »svojih« stvari. Te namere pa ni uresničila, saj so ji to preprečili delavci tovarne in Uprave za notranje zadeve. Ali ta uspeh delavcev Lileta in mariborskih sindikatov, natančneje odbora tekstilne in usnjarsko-predelovalne industrije, pomeni začetek reševanja klobčiča, imenovanega Trend, ali pa je to le pesek v oči delavcem? Ne glede na to pa so vsaj v Liletu dosegli svoje. Robert Peklaj Čiv dvoma v plebiscitnem zanosu Menda ni Slovenca, ki ne bi kljub takšni ali drugačni navezanosti na Jugoslavijo kdaj pa kdaj posanjal o plebiscitu o samostojni slovenski državi. Jugoslavija, pa naj je bila komu še tako mila, je bila med drugim namreč predraga. Prav tu se zdaj ob obetanem plebiscitu prigloda črv dvoma. Že že, samostojna Slovenija. Toda kakšna država naj bi to bila? Če bi si na plebiscitu lahko še izbirali, v kakšni Sloveniji hočemo živeti, bi bilo to čudovito. Toda te možnosti gotovo ne bomo imeli. In kakšno lahko pričaku- Humoreska Tipični Slovenec Med množico predpraznično begajočih Slovencev smo v ljubljanski Zvezdi ustavili enega, ki se nam je zdel najbolj tipičen. Le eno vprašanje nas je zanimalo: - Kako boste glasovali na plebiscitu? »Ne vem še,« je nekam izmikajoče odgovoril. - Dobro, pa ste za to, da Slovenija sama ureja svoj politični in gospodarski položaj? »Seveda! Z dušo in srcem. To bi nam morali dopustiti.« - Kdo bi nam moral dopustiti? »No, drugi, Jugoslavija, Evropa...« - Kaj pa, če bi se za to odločili sami in ne bi nikogar spraševali? »Ali mislite, da bi nas pustili?« - Ne vem, ali bi nas pustili, ampak zakaj mislite, da moramo kogar kolt vpraševati? »Zaradi posledic. Kaj pa, če nam bodo vsi zaprli vrata. Kaj, če nas ne bodo pustili v Evropo...« -In kdo, po vašem mnenju, bi nam moral dovoliti, da se odcepimo? »No, Jugoslavija, pa Evropa, Amerika, Rusija. Vsi bi morali biti za to.« - In če kdo od naštetih ne bo za to, boste torej glasovali proti Slovenski neodvisnosti? »Tega nisem rekel, le preuranjeno se mi zdi vse skupaj. Sicer pa, zakaj sploh plebiscit?« - Torej ste tudi proti plebiscitu? »Veste, s plebiscitom je tako, da ni več poti nazaj. S plebiscitom se odločaš enkrat za vselej. Le zakaj bi mi to naredili in si zaprli vrata?« - Torej sploh ne boste šli glasovat? _ »Najbrž ne!« - Pa se vam zdi, da bi se morali odločiti za odcepitevže zaradi svojih otrok, saj jih imate, kajne? »Imam, ampak živijo pri ženi.« - Torej ste ločeni? »Ja!« - Ali se vam ne zdi ločitev podobna kot odcepitev? Takrat ko ugotovite, da z ženo ne morete več živeti, se ločite. To je najbrž logično in tudi vi ste naredili tako, ali ne? .. »Veste, jaz sem sicer ločen, ampak ne po svoji krivdi.« - Saj sploh ne gre za kakšno krivdo, gre za to, da sta se z ženo razšla... ■Nič se nisva razšla, ona me je zapustila. Našla j, drugega, pa ji je bil bolj všeč, čeprav sem ji jaz dajal ves svoj denar. Pa še hišo mi je vzela, sforsirala ločitev, jaz pa sem ji vse odpustil ...» - In zdaj, ste se vdrugo poročili? »Kje pa. Če bi se še enkrat poročil, bi to bilo nekaj dokončnega, tako pa se, upam, moja žena še vrne.« Zdi se mi, da malce razumem vašo ženo.« »Kako to mislite!? - Preveč tipični Slovenec ste.« Bogo Sajovic jemo? »Ob izstopu iz Jugoslavije je treba slovenskemu narodu povedati, da se bo brezposelnost potrojila, da bomo pet ali več let zelo slabo živeli.« Takšno prihodnost nam napoveduje član slovenskega predsedstva Ciril Zlobec. Hvala lepa! In če takšno vizijo opremimo s projekti po receptu Janeza Janše, Igorja Bavčarja in Mihe Brejca ter pod vse skupaj potegnemo črto? Samostojna država s svojo carino, armado, finančno, normalno policijo inkar nekaj tajnimi službami!? Vse to naj bi financirali pod modrim vodstvom vlade, ki se ji gospodarstvo podira kot domine. Verjetno ima Ciril Zlobec vse to v mislih, ko nam obljublja tako črno prihodnost. Toda od takšnega moža bi človek vendarle pričakoval drugačno vizijo. Doktor Julio Quan, profesor mirovne univerze ZN, nas svari, da nas bo lastna armada stala vsako leto več kot zadnje poplave. Dokazuje, kako je obramba brez orožja za nas veliko bolj primerna in tudi učinkovita. Ugotavlja, da armada ne more biti donosno podjetje, kaj šele »razvojni faktor« in nam trka na vest: »Na osnovi česa verjamete, da bo slovenska armada drugačna? Žal ste že zelo blizu' temu, da spoznate tudi to plat moje trditve.« Jo že spoznavamo. Hvala lepa za državo z armado, tajnimi in kaj vem kakšnimi policijami še. Ljubljanska Za različno turistično takso Poslovodni odbor Skupnosti slovenskih naravnih zdravilišč je obravnaval predlog za izdajo zakona o turistični taksi in predlagal, naj ta zakon natančneje opredeli, čemu pravzprav turistična taksa. Ta, po mnenju predstavnikov slovenskih naravnih zdravilišč, ne more predstavljati dohodka občinskega proračuna ali krajevne skupnosti. Ob pripravah za predlog zakona naj bi proučili tudi možnost uvedbe posebne »zdraviliške takse« oziroma možnost različne višine takse za zdravilišča in druge turistične kraje, ter uvedbo posebne takse za dejavnosti, ki ustvarjajo dobiček od turističnega prometa. Predlagalci utemeljujejo svoj predlog s tem, da zdraviliški kraji ustvarjajo več kot 20 odstotkov nočitev v republiki in da za promocijo zdravilišč skrbijo predvsem zdravilišča sama prek svoje skupnosti. Zato naj bi del turistične takse ostal Skupnosti slovenskih naravnih zdravilišč kot institiciji na republiški ravni, ki se ukvarja v prvi vrsti s propagando vseh slovenskih naravnih zdravilišč, tako doma kot tudi v tujini. A. V. Pomoč poplavljenem)! Med tistimi, ki so. priskočili na pomoč poplavljencem, je tudi Republiški odbor sindikata delavcev gostinstva in turizma Slovenije. Pomoč so dobile tudi tele delavke: Zinka Kerčman (Petrovče, 3000), Danica Žvegler (Celje, 2000), Jožica Selič (Celje, 2000), Milka Kukovec (Petrovče, 2000), Zofija Dobrotinšek (Petrovče, 2000), Zdenka Jereb (Levec, 2000) in Marija Grešak (Vrbje, 2000 dinarjev). mestna oblast si proti smetarjem menda že pomaga celo s privatnimi! Države, s katerimi se tako radi primerjamo, skušajo uresničiti sanje, mi pa bi očitno radi zabredli nazaj v moro. Pa tako lepo priložnost smo imeli, da bi se otresli meja in prestreljenosti z okostenelimi, dragimi in vsaki demokraciji ter civilni družbi grozečimi inštitucijami. Mar res na svidenje slbvenska pomlad in dober dan zima? Ciril Brajer Svet Zveze svobodnih sindikatov Slovenije razpisuje, na podlagi določila 42. člena Statuta Časopisno-založniškega podjetja Enotnost, delovno mesto direktorja Časopisno-založniškega podjetja Enotnost Za direktorja je lahko imenovan kandidat, ki poleg z zakonom določenih pogojev izpolnjuje še naslednje: - visoka ali višja strokovna izobrazba družboslovne smeri, - 5 let delovnih izkušenj s področja javnega obveščanja, - sposobnost za uspešno gospodarjenje in organizacijske sposobnosti. Kandidat mora predložiti program razvoja podjetja. Izbrani kandidat bo imenovan za 4 leta. Prijave z dokazili o izpolnjevanju pogojev naj kandidat pošlje najkasneje v 15 dneh po objavi razpisa na naslov: Predsedstvo Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, Ljubljana, Dalmatinova 4. > Kandidate bomo o izidu obvestili v 15 dneh po izbiri. Gospodarski vidik vladinega pogleda na Apel za slepo z Republiški izvršni svet v gradivu »Osamosvojitev Slovenije«, ki naj bi bil povzetek štiriindvajsetih študij, narejenih v letošnjem letu v Zavodu za družbeno planiranje, nekaterih republiških sekretariatih in znanstvenih inštitutih, namenja gospodarskemu vidiku osamosvojitve osrednji del. Glavni razlogi za osamosvojitev, ki jih navaja, so: Jugoslavija duši slovensko samostojno ukrepanje, ko gre za življenjske interese Slovencev. Velika razlika v razvitosti posameznih republik ne dopušča uveljavitve nevtralne gospodarske politike, ampak terja administrativno preraz-deljevanje družbenega proizvoda v škodo razvitejših. Slovenija kljub temu ne more preprečiti propada jugoslovanskega gospodarstva, samostojni pa bi ostalo več investicijskih sredstev in sredstev za tekočo porabo, pa tudi makro ekonomsko upravljanje bi bilo lažje in bolj učinkovito. Vključenost Slovenije v evropski prostor je nujno za njeno preživetje in za razvoj, zato je zanjo tudi nesprejemljivo, da je Jugoslavija zamudila zgodovinsko priložnost, da bi se kot prva socialistična država vključila v evropski prostor in da je zdaj (zaradi Kosova) tudi na zadnjem mestu med državami, čakajočimi za vstop v Evropsko skupnost. Skratka, gospodarski, politični in socialni cilji so tako visoki, da se zaradi njih splača nekaj let »jesti travo« in tvegati, da nas presenetijo nekateri težko predvidljivi negativni dogodki, ki bi zavrli ali nemara celo onemogočili samostojni preboj Slovenije v Evropo in med razvite države sveta. Z Jugoslavijo propademo, samostojni se rešimo, je najpomembnejša trditev gradiva o smotrnosti plebiscita o osamosvajanju Slovenije, druga glavna pa je tale: težave bodo, nekaj jih je znanih, nekaj neznanih, toda zaradi njih ni vredno cincati! Vlada pravi takole: naslednja leta bodo leta odrekanja, kjerkoli Slovenija bo: ali sa- mostojna ali v jugoslovanski federaciji. Več bo nezaposlenih, kriza v gospodarstvu bo huda, toda osamosvojitev bo omogočila hitrejšo vzpostavitev normalnega gospodarskega sistema, samostojno, slovenskemu gospodarstvu ustrezno ekonomsko politiko, normalne kapitalske tokove s svetom, učinkovitejše izkoriščanje razvojnih možnosti, pospešeno prilagajanje evropskim gospodarskim normam, prenehanje vzdrževanja druge zvezne države (če je že draga, naj bo vsaj lastna, p. p.) in še kaj. Denimo: ustvarjalnost Slovencev, ki zdaj nikakor ne pride do veljave. Vlada pa priznava, da so vse te prednosti, razen te, da bodo sedanji odlivi v Jugoslavijo ostali doma, samo možnosti, ne pa »od boga dane«, in da jih bo treba izkoristiti. Kako: tudi z nekajletnim odrekanjem. V nadaljevanju gradivo navaja tveganja, ki so povezana z odločitvijo o samostojnosti Slovenije: reagiranje preo- stale Jugoslavije in federacije (Markovič je že izjavil,1 da bodo pogajanja o odcepitvi dolgotrajna in da zato ne pričakuje skorajšnje odcepitve katere od republik), vprašanje pa je tudi, kako bo reagirala mednarodna javnost ter tuje finančne institucije. Zlasti to tveganje (na mednarodnem planu) je zelo veliko, priznava vlada in dodaja, da bo zato od plebiscita do osamosvojitve delovala tako, da bo zmanjšala posledice »negativnih valovanj«. Ta bodo prihajala seveda tudi iz Jugoslavije. Slovensko samostojnost bi ogrozili blokada finančnih tokov zaradi skupnih dolgov, izguba jugoslovanskega trga in zunanjetrgovinskih vezi, izguba premoženja v drugih delih Jugoslavije, zmanjšanje trga, še zlasti pa nenaklonjenost Svetovne banke, IMF, GATT in drugih mednarodnih institucij slovenski samostojnosti oziroma razbijanju Jugoslavije. Upoštevati pa je treba tudi visoke stroške za vzpostavitev lastnega gospodarskega sistema in inštitucij. Mednarodni odmevi na osamosvojitvene Razviti svet se V mednarodnih diplomatskih, obveščevalnih, gospodarskih in političnih krogih vse od začetka »Miloševičeve protibirokratske revolucije« pozorno spremljajo dogajanja v Jugoslaviji, ki bi jih lahko označili za resnično zgodovinska in prelomna. Čeprav se namreč marsikomu doma zdijo družbene spremembe prepočasne in v nekaterih pogledih zgolj lepotne, se razviti svet očitno bolj kot mi zaveda usodnega pomena »pokopavanja« jugoslovanskega boljševističnega komunizma in z njim dogovorne ekonomije. Boleč prehod k nekakšnemu »socialističnemu kapitalizmu«, ki bo slej ko prej moral postati pravi, »tržni kapitalizem«, se nesporno že odvija, Jugoslavija te dni vsaj formalno-pravno postaja večstrankarska demokratična družba, proces družbene preobrazbe pa seveda spremljajo številne zagate, pasti in celo zablode. Kot je moč oceniti na podlagi odmevov mednarodnega tiska in diplomatskih predstavnikov tujih razvitih držav, pa slednje še najbolj zanimajo osamosvojitvene težnje Slovenije, Hrvatske in drugih republik oziroma pokrajin. Slovensko politiko seveda najbolj zanima vprašanje, kako .tuje. države gledajo na »problem Slo- venije«, ki je s sedanjim statusom v jugoslovanski federaciji verjetno najmanj zadovoljna in ki si želi izboriti samostojen in suveren položaj. Dosedanji odgovori razvitih držav na omenjeno vprašanje pomenijo - globalno gledano - rahlo razočaranje, vendarle le za tiste, ki se predajajo romantičnemu sanjarjenju, češ, v tujini nas bodo sprejeli v svoje naročje z obema rokama in nas osvobodili diktatorskega režima srbske politike. Politični realisti pa dobro vedo, da razvitega sveta naše notranje razprtije same po sebi prav nič ne zanimajo, da jim je bolj malo mar za več ali manj slovenske suverenosti v jugoslovanski državi in da naš notranji politični položaj motrijo izključno skozi očala svojih interesov. • Strategijo in taktiko zunanjega sveta je moč razgaliti z dosedanjimi dokaj usklajenimi izjavami tujih diplomatskih predstavnikov ZDA, Italije, Avstrije in drugih zahodnoevropskih držav, češ da »razumejo« želje republik po večji samostojnosti in suverenosti, da pa jih ne podpirajo in da so za »enotno«, a demokratično Jugoslavijo. Za takšnim globalnim odnosom razvitega sveta se seveda skrivajo - povsem konkretni, inte^ resi tujih .kredifodajalcev po na- osamosvajanje aupanie Vlada sicer pravi, da je težko vnaprej ugotoviti, kolikšna bo cena osamosvajanja, vsekakor pa bo trajalo nekaj let, da se bo samostojna Slovenija postavila na noge. Koliko nam jo lahko zagodejo bratske republike? Če bi se pretrgale vse gospodarske vezi s preostalo Jugoslavijo (kar pa po mnenju vlade ob razumnem delovanju slovenske oblasti ni mogoče, ne pove pa, kakšno je razumno obnašanje), bi slovenska proizvodnja padla za 37 odstotkov. Carine na slovensko blago bi slovensko proizvodnjo zmanjšale za 19%, če bi bile carine 50-odstotne, 10-odstotne pa bi produkcijo zmanjšale za 4%. Nabave Slovenije v Jugoslaviji bi bilo laže moč nadomestiti z uvozom kot s prodajo izdelkov. Izvoz Slovenije bi ob popolnem pretrganju gospodarskih vezi padel za 15 % ali za okoli 600 milijonov dolarjev, uvoz pa bi se povečal za 7 % ali za 280 milijonov dolarjev. Toda tako popolno pretrganje sodelovanja je praktično nemogoče, saj je sodelovanje pri mnogih poslih zelo tesno, vezano za zunanjetrgovinske, kooperacijske pogodbe, na skupne investicijske nastope v tujini, pri zunanji trgovini. Če bi jugoslovanski trgi postali tuji trgi, bi Slovenija morala povečati izvoz za 80 odstotkov ali z dosedanje ra vili približno 4 milijard dolarjev na 7 milijard dolarjev. Uvoz s sedanjih tujih trgov pa bi se moral podvojiti, s 4 na 8 milijard dolarjev. Eden glavnih adutov za osamosvojitev je draga zvezna država. Letošnji neto odliv iz Slovenije bo približno 16 milijard dinarjev ali 8,5 % družbenega proizvoda Slovenije. Če pa bi Slovenija izpolnjevala svoje letošnje obveznosti do sklada federacije za pomoč nerazvitim in do zveznega proračuna v obsegu, določenem z zveznimi predpisi, bi bil neto odliv 17,5 milijarde ali 9,3 % družbenega proizvoda. Za posle, ki jih sedaj opravlja federacija, bi samostojna Slovenija porabila vključno z zagonskimi stroški za samostojnost med 9,5 in 14,1 milijarde din. Utečena država bi bila po tej logiki kasneje cenejša. V gospodarskem delu gradiva vlada omenja kot enega izmed adutov v prid osamosvajanja tudi relativno nizko zadolženost Slovenije v tujini. Dolg znaša 1,6 milijarde dolarjev in je v primerjavi s slovenskim narodnim dohodkom in njenimi deviznimi rezervami v Jugoslaviji daleč najbolj ugoden, saj znaša le med 8 in 12 odstotki deviznega priliva. Odplačevati ga je mogoče brez težav tekoče in zraven najeti še kak dolg v tujini. To je v gradivu, ki naj bi poslancem v slovenski skupščini in očitno tudi prebivalcem Slovenije služilo kot te- meljna usmeritev pri glasovanju na plebiscitu, o gospodarskem vidiku osamosvajanja vse. Če ne štejemo naštevanja aktivnosti, ki jih bo oblast po plebiscitu (in izrečenim »da« za osamosvojitev Slovencev) morala opraviti, da bo dejansko uresničila samostojnost. Vlada se je morda lahko odločila podpreti izpeljavo plebiscita, potem ko je preštudirala omenjenih 24 analiz, toda njeno gradivo bralca ne napeljuje na trdno prepričanje o nujnosti osamosvojitve: da mu bo namreč ta osamosvojitev samo v korist! Vse skupaj je podobno tekstom o obstoju boga. Treba je verjeti, saj trdnih dokazov ni. Verjeti je treba vladi, da bo sposobna pravi čas po plebiscitu izpeljati vso potrebno zakonodajo ter urediti odnose z Jugoslavijo in s svetom na neboleč način (razen tega seveda, da bo prestrukturiranje gospodarstva po tržnih normativih zelo boleče in ne-kratko-trajno), verjeti je treba, da bo pridobila mednarodno spoštovanje in priznanje in da bo jugoslovanske premoženjske zadeve rešila ugodno (dobila nazaj vse svoje premoženje) ter da bo socialne probleme zaradi velikanskega števila bodočih brezposelnih ukrotila v dovolj kratkem času. Povsem objektivna slika posledic osamosvojitve ali ostajanja v Jugoslaviji, kar želimo, da bi ljudje dobili pred odločanjem na plebiscitu, pa vladino gradivo »Osamosvajanje Slovenije« nikakor ni. In to je velika škoda! Boris Rugelj PORAŽENCI!) {PORAŽENCI! težnje Slovenije boli - zase daljnjem discipliniranem plačevanju relativno visokih obresti na sposojeno glavnico v višini okoli 16 milijard dolarjev. Odločna opozorila, da bodo delovali proti razpadu Jugoslavije z državljansko vojno in prelivanjem krvi, seveda delujejo v smeri ustvarjanja možnosti za čim uspešnejšo integracijo zahodnoevropskih držav, ki jo ne sme motiti »balkanska vojna«. Bolj kot naše državljanske vojne pa se seveda bojijo sovjetske notranje »revolucije« in morebitnega verižnega osamosvajanja njenih delov, kar bi verjetno upočasnilo ali celo začasno zaustavilo združevalni proces razvite Zahodne Evrope. Razviti svet torej nekako posredno »sporoča« Sloveniji, da bo njeno dokončno odločitev (tudi odcepitev) sicer »spoštoval«, vendar nas v isti sapi opozarja, da nas dezintegracija ne bo pripeljala v razviti evropski raj. Slovenija naj bi se potemtakem raje sprijaznila s svojo usodo in »počakala« še nekaj desetletij, da bo proces osamosvajanja narodov »stekel« v Sovjetski zvezi in da bo koncept tržne ekonomije zrel za uresničitev v vsej Jugoslaviji, potem pa naj bi »prišla na vrsto« njena želja po suverenosti. Ali z drugimi besedami: tujina nas dobrohotno opozarja, da smo pač majhen narod in da ne smemo motiti višjih interesov velikih narodov in držav. Čeprav je res, da dejanske enakopravnosti v mednarodni skupnosti ne bomo nikoli dosegli, pa se seveda ni mogoče strinjati z razmišljanji velikih držav, kajti pravica do samoodločbe je neod-tujliva pravica vseh narodov, velikih in malih, bolj ali manj razvitih. Boj Republike Slovenije za njeno resnično samostojnost in suverenost se bo torej še naprej odvijal na treh frontah: jugoslovanski, notranji slovenski in mednarodni. Razvitim državam bomo morali še dolgo dopovedovati in jih prepričevati, da gre tokrat zares, da je proces emancipacije narodov na Vzhodu nezaustavljiv, da jim bodo morale tudi razvite države pomagati, da bo ta proces potekal brez prelivanja krvi in da graditev novega (umetnega) berlinskega zidu med Vzhodom in Zahodom enotavno ni več mogoča oziroma sprejemljiva. Tudi ideološka zaverovanost razvitega kapitalističnega sveta v njegovo tehnološko, civilizacijsko in politično moč je odraz konzervativizma, ki ga je kolo zgodovine sicer delno povozilo, ki pa mora vendarle odstopiti prostor progresivnemu od- nosu, do stoletja trpečih narodov v socialističnem taboru. Še zdaleč torej ni res, da je boj Slovenije za njeno suverenost le njena notranja stvar in da nam v tujini pač ne mislijo deliti nasvetov. Italijanski zunanji minister Gianni De Michelis je na primer med kratkim obiskom v Ljubljani izjavil, da se v politiki vse doseže s pogovori in odkritim dialogom. Dobro, če je tako, potem morajo predstavniki Slovenije razviti Evropi brez dlake na jeziku povedati, da bodo proces demokratizacije v Sloveniji in gospodarsko reformo na tržnih načelih najbolj spodbudili tako, da nam bodo finančno pomagali in da nas bodo politično podprli, ne pa le »razumeli«. To bi morali (morda smo že) jasno in glasno ponavljati tudi Američanom, ki so do Jugoslavije glede spoštovanja človekovih pravic, procesa demokratizacije in uresničevanja stabilizacijske politike premalo »zdife-rencirani«, čeprav dobro vedo, da Jugoslavija nikoli ne bo več enotna, ker to ni več mogoče. Morda so to spoznali pred kratkim tudi sami, saj je Washington Post odkrito zapisal, da bi morala nova Evropa Jugoslovane pritegniti v svoje okolje, New York Times pa je šel še dlje in ugotovil, da se nam nihče ne posveti. Škoda le, da oba citirana časopisa nista še dodala bistva zadeve, to je, da bi bilo za Jugoslovane verjetno še najbolje, če bi se jim najprej posvetile ZDA in s tem dale dober zgled še novi Evropi... Emil Lah Miha Ravnik, predsednik sveta ZSSS: Uudem povedan vso resnico »Ko razmišljam o plebiscitu, na katerem naj bi se državljani Slovenije odločali za samostojno in neodvisno državo ali proti takšni rešitvi, me je malce strah. Hkrati pa me preveva tudi upanje, da bomo v svoji državi laže in odgovorneje odločali o vseh bistvenih vprašanjih življenja in dela naših ljudi. Uresničil bi se večstoletni sen slovenskega naroda o samostojni državi, ki bo zmožna na podlagi čistih računov sodelovati z drugimi v sedanji jugoslovanski skupnosti in se tvorno vključiti tudi v prihodnji skupni evropski dom. Ne glede na takšno razmišljanje pa me skrbi, da tako pomembne odločitve sprejemamo evforično in pod vtisom misli, da bosta že sam plebiscit in odločitev na njem spremenila vse, zgradila drugačne odnose v Jugoslaviji in na široko odprla vrata v Evropo. To je, resnici na ljubo, šele začetek udejanjanja volje ljudi, ki pa morajo o tem svojem dejanju biti temeljito seznanjeni z vsemi posledicami, žrtvami in tveganji. Predlagatelji odločitve morajo povedati državljanom Slovenije vso resnico o posledicah plebiscita, kajti popravnega izpita na plebiscitu ni mogoče delati. Zato me motita razpravljanje in pogajanje o številu dovoljenih glasov za uspeh plebiscita, saj, po mojem mnenju, mora takšno odločitev sprejeti večina volilcev. Zdi se mi, da bi vsakršna drugačna odločitev le potrdila dvom o tem, da tudi predlagatelji niso prepričani o izidu plebiscita in da, resnici na ljubo, ne zaupajo ljudem. Sleherni dvom o plebiscitu pa bi morali odpraviti, saj gre za odločitev, ki je pomembna za vsakega posameznika, ne pa samo za državo Slovenijo.« Rajko Lesjak, sekretar sveta ZSSS Vse ob svojem času »ZA plebiscit, ki prinaša boljši jutri in znosnejši danes, ZA osamosvojitev, vendar ne na pogorišču krotkega in krivičnega zgodovinskega spomina in ne na vsiljeni, nam tuji in ne lastni dediščini preteklosti. Za plebiscit, ki bo čas zidanja in ne čas podiranja, naj bo to čas pridobivanja in ne čas izgubljanja. Osamosvojitev za pokončno držo države s takim ustrojem, odnosi, maniro, znanjem in delom, da se bodo vrata v svet odpirala - za svet odprto državo mi gre, državo odraslo in sposobno vstopiti v danes nam ,tuja‘ in nedosegljiva okolja, državo, v kateri bodo državljani in prebivalci po lastni volji in interesu politični subjekt in ne po volji države politični objekt. To pa pomeni zavzemanje za preobrazbo, za razvijanje novih odnosov. Vidim jih v demokratični, socialno pravični in bogati družbi, v ekonomskih svoboščinah - v industrijski in ekonomski demokraciji, v organizacijski in akcijski svobodi sindikatov, v širjenju človekovih pravic in svoboščin, v novih vrednotah življenja, utemeljenih na znanju, delu, sposobnosti, tekmovalnosti, motivaciji in enakopravnosti delavcev - ustvarjalcev materialnih in du- hovnih dobrin ter njihovi pravici, da sodelujejo v upravljanju in odločanju o svoji gmotni in socialni sedanjosti ter prihodnosti. Takšna Slovenija bo sposobna korak za korakom vstopati v danes nam ,tuja‘ in hkrati vabljiva okolja, v katerih bodo omogočeni varnost in mir kot najvišji vrednoti za ohranitev nacionalne in kulturne identitete. Zato je nedvomno, da bo polnopravna vključitev Slovenije v takšno bodočo drugačno skupnost in združeno Evropo naša življenjska nujnost in pogoj za naš razvoj. Verjamem, da bodo usodno zgodovinsko odločitev spremljale učinkovite gospodarska, razvojna, socialna politika, kajti za volilce gre, za poletje naših otrok in prihodnost naše, nam vsem domače in prijazne domovine. Zato NE za žametni plebiscit in DA za pametnega. Srečno!« Jože Deželak, direktor HP Kolinske: Skrtino pripravljeni v spremembe »Zaskrbljeni smo, jugoslovanski trg je le trg, velik 23 milijonov ljudi, torej precej večji kot trg z dvema milijonoma. Kot proizvajalci in trgovci imamo seveda raje večji trg. Odločitev o plebiscitu za osamosvojitev je prišla prehitro. To bi morali narediti tam proti koncu leta 1991 ali v 1992, ne pa že zdaj. Tako pomemone odločitve se v svetu skrbno pripravijo. Poglejte Evropo, kdaj je že objavila, da bo do leta 1992 odpravila trgovinske in druge pregrade? Govorim tako s stališča podjetja in v podjetju se ne da nič narediti na hitro. Če se grem pogovarjat v Knorr ali v Nestle, nič ne naredimo čez noč. Tam pravijo: pridite čez pol leta, bomo nadaljevali pogovore.« Janez Dolenc, generalni direktor Kompasa: Odločitev za samostojnost še ne pomeni osamosvojitve »Smo jugoslovanska firma, v nekaterih podrobnostih pa celo nadnacionalna. Za turizem so jugoslovanski trg, celo Mediteran ali Evropa premajhni. Glede referenduma pa je vprašanje, o čem se odločamo: če se o samostojnosti, to še ne pomeni ničesar, nobenih sprememb. Spremembe lahko nastanejo šele z nadaljnjimi potezami. Tudi če izglasujemo osamosvojitev, bomo še vedno v Jugoslaviji, mi še vedno jugoslovanska firma. Pustimo ob strani, da, denimo, v Srbiji že zdaj, pred svojo formalno osamosvojitvijo, vlečejo povsem samostojne poteze, takšne, na katere mi šele čakamo, po pozitivnem izidu referenduma. Osamosvojitev je torej samo možnost, bistveni pa bodo nadaljnji koraki in pa seveda, kako bodo drugi razumeli našo odločitev.« Mag. France Križanič, podpredsednik Stranke demokratične prenove, o ekonomskih vidikih Slovenije v jugoslovanski konfederaciji: Enotna država krepi tiranijo, vodi v revščino... - Pretok proizvodnih dejavnikov (zlasti kapitala) med jugoslovanskimi republikami je bil že do sedaj omejen in, milo rečeno, svojstven. Kapital se je iz razvitih območij selil v nerazvita po administrativnih kanalih in s temu primerno učinkovitostjo, ki je bila verjetno celo manjša od nič. Tako za razvite kot nerazvite bi bilo bolje, če tega prelivanja, na katerem si je zgradil svojo moč poseben sloj birokracije, sploh ne bi bilo. Enotna monetarna politika nam je privedla drvečo inflacijo, skupen del fiskalne politike izredno visoke prometne davke, poskus razvojne politike na ravni Jugoslavije pa planirano zadolžitev in hiperinflacijo. Jugoslavija kot carinska unija Sloveniji brez dvoma prinaša korist, Jugoslavija kot gospodarska skupnost pa (vsaj po letu 1976) zanesljivo ne. Odgovor na vprašanje, zakaj je tako, sodi v sociologijo. Teoretično nesporne prednosti, ki jih prinaša svo- boden pretok blaga in storitev, še bolj pa enoten trg, bi utegnile navajati k mnenju, da je, vsaj za blaginjo, še najboljša v vsem gospodarskem prostoru enotno vodena država. Vendar to ne velja za vsak primer. Večja kot je namreč možnost, da se oblasti v enotni državi polasti tiran, manjša je verjetnost, da se bo zaradi gospodarske skupnosti blaginja sploh povečala. Rezultat bo prej nasproten in celo izrazito negativen. Neodgovornost, ki spremlja tiranijo, vodi v razmetavanje državnega denarja, povečanje davkov, financiranje državne porabe z inflacijskim davkom, sposojanje v tujini na račun bodočih izdatkov davkoplačevalcev (direktnih ali preko inflacijskega davka). Posledica je dezinvestiranje, napačna aloka-cija gospodarskih zmogljivosti (zaradi administrativno zastavljenih investicij in zaradi inflacije), brezbrižnost oziroma otopelost prebivalstva ter temu primerna gospodarska učinkovitost. sindikati Albert Vodovnik, predsednik sindikata kovinske in elektroindustrije Slovenije: Veste, poslanci svoj dolg 0 Sindikat kovinske in elektroindustrije Slovenije je številčno najmočnejši panožni sindikat v Sloveniji. Več kot 80 odstotkov izmed 180.000 zaposlenimi v tej panogi vam zaupa in verjame. Ali vam to, da ste tudi delavsko najmočnejša dejavnost v slovenskem gospodarstvu, kaj pomaga v sindikalnem boju? Albert Vodovnik: »Drži, da smo številčno najmočnejši, vendar zaradi tega naša panoga nima prednosti pred drugimi. Lahko bi rekel celo, da So težave še večje, saj je trenutno vsa dejavnost v krizi. To pa pomeni, da je socialna varnost skoraj vseh delavcev iz dneva v dan bolj ogrožena, saj je zaradi negotovega položaja podjetij negotova tudi njihova prihodnost. Mi se svoje številčnosti zavedamo kakor tudi odgovornosti, vendar kaže, da se nekateri, ki držijo vse niti gospodarstva v svojih rokah, ne zavedajo, da bo propad kovinske in elektroindustrije pomenil tudi konec slovenskega gospodarstva.« • In kdo so to? Albert Vodovnik: »V mislih imam slovensko in tudi zvezno vlado, doslej nista nič ukrenili, da bi se položaj v naši panogi začel urejati, kaj šele dokončno rešil. Namreč, ni nekakšne splošne gospodarske usmeritve, po kateri bi se lahko podjetja ravnala in iskala izhod iz krize. Zdaj je ravno nasprotno, saj celo dobra podjetja počasi tonejo in se neizogibno bližajo stečaju. Včasih vlada sicer posreduje v posameznih podjetjih, vendar je to le gašenje majhnih požarov, kar pa velikega, ki Albert Vodovnik: »Izvršni odbor sindikata kovinske in elektroindustrije Slovenije je na zadnji seji sklenil, da še enkrat, tokrat z odprtim pismom, pozove vse najbolj odgovorne ljudi v Sloveniji k takojšnjemu ukrepanju. Tako duha ne sluha o kakšni socialni politiki, ki bi morala spremljati trg delovne sile, ki ga poskušajo s silo in na velika vrata vpeljati v naše gospodarstvo. Mi pa ne želimo, da bi ta postal trgovanje z belim blagom. Zato je bojazen, ske usmeritve oteženo tudi pogajanje o kolektivnih pogodbah. Čeprav smo sprva predvidevali, da bo panožna pogodba podpisana že oktobra, so se pogajanja zaradi slabših razmer v gospodarstvu zaostrila. Želja obeh pogajal- skih partnerjev je namreč, da bi v skladu z interesi svojih članov, ki jih zastopamo, postavili najbolj realne zahteve, ki bi jih kasneje lahko tudi uresničevali. Kljub temu pričakujem, da bo panožna kolektivna pogodba podpisana do konca leta, tako da bi lahko nekatera določila že upoštevali v načrtih za prihodnje leto. Seveda pa bodo še prej svoje mnenje povedali naši člani in drugi sindikati, da nam ne bodo očitali, da ne upoštevamo mnenja manjšine.« »Odnosi z njimi so se v zadnjem času izboljšali, saj smo dosegli nekakšen skupen dogovor o sodelovanju pri pogajanjih za kolektivno pogodbo. Pokazalo se je, da so pogledi na reševanje vprašanj panoge podobni in da do razlik prihaja samo zaradi ljudi, ki te sindikate predstavljajo. Da pa kljub temu, da smo večinski sindikat v tej dejavnosti, in to premočno, upoštevamo pluralizem sindikalnih mnenj, je zdaj nujnost v teh časih. Sodelovanje bomo verjetno kmalu Vasja Kreft, predsednik sindikata Litostroj: »Ker Litostroj še vcndo nima jasnih ciljev za prihodnost niti nima vodstva, ki bi te cilje uresničil, ni čudno, da je še daleč dan, ko se bo začela uveljavljati splošna kolektivna pogodba. Trenutno v Litostroju primanjkuje denarja za izplačilo zajamčenih osebnih dohodkov, zato bi težko povedal, kdaj bomo imeli podjetniško kolektivno pogodbo, saj še splošne ne moremo uveljavljati.« Miloš Pavlica, predsednik sindikata Iskra Holding: »Večjih težav s kolektivno pogodbo ni, čeprav bodo v nekaterih podjetjih uveljavljali tisto določilo, da lahko za določen čas izplačujejo manjšo vsoto, kot jo predpisuje kolektivna pogodba. Poskušali bomo doseči to, da bi skupaj s panožno podpisali že tudi podjetniško.« Vlado Rančigaj, Koncem Gorenje: »V Koncernu Gorenje imamo že osnutek podjetniške kolektivne pogodbe, ki je v nekaterih določilih ugodnejša od predloga za panožno. Verjetno jo bomo tudi podpisali še preden bo podpisana panožna kolektivna pogodba. • Kakšno pa je vaše sodelovanje z drugimi sindikati v Sloveniji? smo poslali odprto pismo predsedniku slovenske skupščine Francetu Bučarju, predsedniku vlade Lojzetu Peterletu in podpredsedniku Jožetu Mencingerju, ministru Izidorju Rejcu, ki je zadolžen za industrijo in rudarstvo, sekretarki za delo Jožici Puhar in vodjem poslanskih klubov. Na 8. seji izvršnega odbora republiškega odbora sindikata kovinske in elektroindustrije Slovenije, ki je bila 3. decembra v Domu sindikatov, so govorili o bližajoči se napovedani stavki in nadaljnjih ukrepih sindikata. Poleg kritik vlade, ki še ni nič naredila za delavce, so razmišljali tudi o tem, kako učinkovito doseči svoje cilje, ne da bi pri tem preveč ogrozili delavcev, ki so ‘ že tako ali tako nezavarovani. Tako bi morali postati bolj dejavni sindikalisti v podjetjih, ki jih obstoječa zakonodaja vsaj malo varuje. Sklenili so tudi, da napoved stavke za 12. december še vedno velja, o njej pa se bodo odločali na zboru sindikalistov >V Cankarjevem domu. Podprli so tudi pripombe RS Zveze svobodnih sindikatov Slovenije na osnutkih novih zakonov, ki bodo želo vplivali na življenje delavcev. bo zagotovo kmalu izbruhnil, nikakor ne bo pogasilo.« 0 'Ali je za vse res kriva le vlada? Albert Vodovnik: »Sploh ne. saj je ponekod za slab položaj podjetja krivo njegovo vodA:vo. Vendar pa je glavni krivec vseeno vlada, saj si od aprila naprej ni vzela toliko čaša, da bi o položaju v naši dejavnosti razpravljali po-slafici -v skupščini. Poleg tega pa ni dala prav nobenih navodil vodstvom podjetja, kako naj poslujejo in kaj od njih pričakujejo v prihodnje. Že to, da bi'si vzeli pet minut časa in začeli ukrepati, bi pomenilo veliko spodbudo tako nam v sindikatih kot tudi direktorjem, ki so zaradi nejasne politike vlade v strahu tudi za svoj obstoj. Zato ni čudno, da smo v takih težavah. Ta negotov položaj in nejasna prihodnost pa nam onemogočata uveljavljanje zahtev našega članstva, saj niti naš partner pri pogajanjih, Gospodarska zbornica, ne ve, kako bo jutri.« 0 Kaj boste v zvezi s tem ukrenili? V njem pozivamo poslance, naj v skupščini razpravljajo tudi o položaju delavcev v tej panogi. S tem bi radi opozorili poslance in tudi vlado, naj se zavedo svoje odgovornosti do volilcev. Verjetno si 18.000 delavcev zasluži vsaj malo pozornosti, saj je kovinska in elektroindustrija, kot sem že dejal, hrbtenica slovenskega gospodarstva. In če jo zlomimo.. .« 0 Sindikat kovinske in elektroindustrije na to opozarja že dolgo časa. Nenazadnje je bila to tudi ena izmed zahtev že septembra, ko ste napovedali splošno stavko, pa jo kasneje preložili na 12. december. Ta datum pa se hitro približuje. Ali se je od takrat že kaj spremenilo? Albert Vodovnik: »Spremenilo se je edino to, da je položaj še slabši. Od takratnih obljub slovenske vlade, da se zaveda težavnosti položaja in da bo začela ustrezno ukrepati, ni bilo nič. Storjen ni bil niti korak naprej, delavci pa so čedalje bolj zbegani, saj se vedno bolj boje za svoje delovno mesto. Poleg tega ni ne da bodo izbruhnili socialni nemiri, zelo velika. Tega pa si pri sindikatih nikakor ne želimo. Zato ne razumemo očitkov vlade in drugih sindikatov, da pripravljamo politično stavko in da nam je ta edini cilj. Naredili smo vse, da bi prišli v stik z vlado in odgovornimi ljudmi in poskušali na miren način rešiti nastali položaj. Če pa je bila vlada do sedaj gluha za naša opozorila, in se je raje ukvarjala s političnimi kot pa gospodarskimi zadevami, mora prevzeti nase tudi odgovornost za položaj, ki bo nastal. Še enkrat pa ponavljam, da zavračamo vsa podtikanja, da je nam edini cilj stavka, ki bo vrgla to vlado. Sindikat želi zgolj zavarovati svoje člane in je stavka le zadnje sredstvo za dosego tega cilja.« 0 Torej stavka 12. decembra bo? Albert Vodovnik: »O tem ne bom odločal jaz ali ozek krog ljudi v vodstvu sindikata, temveč naši člani. Zato smo za ponedeljek, 10. decembra, sklicali zbor vseh predsednikov sindikatov podjetij naše panoge, na katerem se bomo tudi odločili o stavki. Sklepi v Cankarjevem domu pa bodo tudi osnova za nadaljnje delovanje našega sindikata. Že nekajkrat pa sem rekel, da je položaj izredno slab in da nas skrbi nerazumljiv odnos vlade do tega vprašanja. In če stavke 12. decembra ne bo, to vseeno ne pomeni, da ne bomo šli na čelo stavkajočih, če bo kje izbruhnil spontani štrajk. Do teh pa bo zagotovo prišlo in to najverjetneje v industrijskih središčih, kot so Maribor, Jesenice, Ljubljana. Ampak naša opozorila, kot kaže, niso več dovolj.« 0 Zaradi napovedane stavke je zdaj malce v ozadju kolektivna panožna pogodba. Kako daleč ste v pogajanjih z Gospodarsko zbornico? »Omenil sem že, da je zaradi nejasnega gospodarskega pb-ložaja in odsotnosti gospodar- Odprto pismo Republiški odbor sindikata kovinske in elektroindustrije Slovenije je obravnaval izredno kritičen položaj v vsej kovinskopredelovalni in elektroindustriji ter železarnah v Sloveniji. Pri tem so ponovno opozorili na vprašanja, ki smo jih postavili že v zahtevah pri pripravi splošne stavke kovinarjev Slovenije, napovedane za 10. 9. 1990. Ugotovljeno je bilo, da so se gospodarske razmere tako zaostrile, da grozi socialna katastrofa. Razmere v podjetjih kovinske in elektroindustrije, v katerih je zaposlenih približno 180.000 delavcev, niso nič boljše. Zmanjševanje domačega in zapiranje tujega trga, neustrezni izvozni pogoji itd. so pripeljali posamezna podjetja v brezizhoden položaj. Podjetja premagujejo težave s stečaji in izločanjem presežnih delavcev. Možnosti za nova delovna mesta ni, o socialni varnosti pa nihče noče nič slišati. Padec kupne moči delavcev ne zadošča niti za kritje osnovnih življenjskih potreb, stroškov bivanja in drugih izdatkov za normalno življenje. Klasično varstvo pravic delavcev se z novo zakonodajo celo krči in delavci ostajajo brez najmanjših možnosti za odločanje o svoji usodi. Tega ni mogoče razumeti drugače, kot da si predlagatelji zakonov predstavljajo, da je mogoče spremembe novega gospodarskega sistema in prestrukturiranja gospodarstva graditi zgolj na poslušnem, discipliniranem in ustrahovanem delavcu. To še posebej velja za zakona o delovnih razmerjih in o zaposlovanju, zavarovanju in drugih pravicah za čas brezposelnosti ter za stanovanjski zakon. Zavzemanje sindikata kovinske in elektroindustrije Slovenije za varstvo in uresničevanje interesov vseh delavcev ne pomeni nikakršne populistične politike, še manj pa oviro družbenim reformam. Zavedamo se težav in smo pri njihovi odpravi pripravljeni po svojih močeh sodelovati. Vendar smo proti množičnim odpuščanjem in razlastitvam, ki so povezane z odrekanjem pri plačah in zmanjševanjem socialnih pravic. Zato predlagamo, da kot poslanci, ki smo jim tudi mi zaupali mandate, sprožite v Skupščini razpravo o položaju delavcev v kovinski in elektroindustriji Slovenije s poudarkom na vsebini referata podpredsednika izvršnega sveta Republike Slovenije dr. Mencingerja o usodi, možnostih in prihodnosti gospodarstva v' Republiki Sloveniji. Naša ocena je poleg navedenega še, da z ukrepi ni več mogoče odlašati, saj grozijo poleg gospodarskega kolapsa tudi socialni nemiri. To pa pomeni tudi izvedbo za 12. decembra 1990 napovedane splošne stavke v kovinski in elektroindustriji Sloveniji. Ker od stavkovnih zahtev ne odstopamo, prosimo, da na seji skupščine Republike Slovenije (5. ali 6. decembra 1990) naša opozorila predstavite navzočim. Sindikat kovinske in elektroindustrije Slovenije bo 10. 12. 1990 v prostorih Kulturnega centra Cankarjev dom pripravil zbor vseh predsednikov sindikatov podjetij kovinske in elektroindustrije Slovenije, na katerega bodo povabljeni najodgovornejši predstavniki izvršnega sveta in skupščine Republike Slovenije ter vodje poslanskih klubov. Ugotovitve in sklepi zbora v Cankarjevem domu pa bodo osnova za nadaljnje postopke sindikata kovinske in elektroindustrije Slovenije. Srečno! Predsednik sindikata kovinske in elektroindustrije Slovenije: Albert Vodovnik kronali s podpisom konvencije o medsebojnem sodelovanju, s katero se bomo dogovorili, pri katerih vprašanjih in kako bomo sodelovali. O našem delovanju v Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije bi rad povedal, da smo že februarja na naši skupščini sklenili, da delujemo kot samostojen sindikat v okviru Zveze. Zgledujemo se po nemškem kovinarskem sindikatu IG Metal in avstrijskem sindikatu kovinarjev. Želimo pa imeti čiste medsebojne odnose. Zato se moramo vsi, ki delamo v našem sindikatu, zavedati, da si bomo ime in ugled ustvarili le sami. Zveza nam pa je lahko v veliko oporo, ko bomo za večje aktivnosti potrebovali širšo solidarnost. Ker nekateri ne razumejo delovanja sindikata in vloge Zveze, prihaja do nerazumevanja in očitkov, da kovinarji razmišljamo o izstopu iz ZSSS. Mislim, da je treba graditi močne sindikate podjetij in panožne sindikate, medtem ko morata biti Zveza in teritorialnost le oblika delovanja teh sindikatov. Zato o izstopu za zdaj še ne razmišljamo, saj je moje mnenje, da lahko le močan in znotraj trden sindikat kaj doseže.«. c 0 Kako pa bo sindiakt kovinske in elektroindustrije deloval v prihodnje? »V bistvu ne bo velikih sprememb. Še naprej bomo delovali po smernicah, ki smo jih začrtali že leta 1987 in jih potrdili na februarski skupščini. V bližnji prihodnosti naj bi sprejeli nov statut, podpisali panožno kolektivno pogodbo in dokončno dorekli tudi teritorialno organiziranost. Seveda pa bomo še naprej od vlade zahtevali, da končno uresniči svoje obljube in poskrbi za naše delavce, če ne bo življenje pri nas postalo nevzdržno. Takrat pa sindikatu nihče ne bo mogel očitati, da je krivec za nastali položaj. Zato še enkrat ponavljam: zavejte se svojega dolga do ljudstva, poslanci! Robert Peklaj sindikati mmmmmmK... "zsm Svobodni sindikati se te dni pojavljajo v javnosti- na način in z dosežki, ki omogočajo sklepanje, da so se izvlekli iz najhujše krize. Že pred 29. novembrom je Miha Ravnik nastopil v slovenskem parlamentu in poslancem razložil sindikalne oziroma delavske zahteve glede zakona o privatizaciji. Ta zakon ni dobil zelene luči in mogoče bodo tudi stališča Svobodnih sindikatov dobrodošla, ko bo ta nujni zakon za prehod socializma v kapitalizem prišel na skupščinski popravni izpit. Svobodni sindikati so v slovensko skupščino poslali tudi sveženj pripomb k zakonom, ki zadevajo položaj delavstva. Gre zlasti za zakon o delovnih razmerjih, zakon o zavarovanju brezposelnih in zakon o davkih in javnih financah. Pred razpravo v skupščini pa je Miha Ravnik povabil na pogovor še sindikalno konfederacijo Neodvisnost in Neodvisne sindikate Slovenije. Oboji so se odzvali in prvič po nastanku sindikalnega pluralizma je skupščina Republike Slovenije dobila skupna sta-liščn in predloge, ki sta jih ob Mihu Ravniku podpisala tudi France Tomšič in Roman Plohl. Oba neodvisna oziroma nova sindikata, ki o teh zakonih nista imela svojih ocen in predlogov, sta š tem pravzaprav podpisala in podprla predloge, ki so nastali v okviru Svobodnih sindikatov. Predstavniki vseh treh sindikatov so se dogovorili, da bodo poskušali priti do podobnega dogovora tudi pri ustavi, saj je od nje odvisen položaj sindikata kot delavske interesne organizacije. Rajko Lesjak, Jože Šketa in Marija Fedran so s stališči svobodnih sindikatov nastopili v vseh skupščinskih zborih in enako so ravnali tudi sindikalisti drugih sindikatov. Pri teh dogajanjih pa so bili odsotni avtonomni, panožni in območni sindikati. Glede na pomen teh zakonov za delavstvo lahko ta odsotnost pomeni zaupanje Ravniku, Tomšiču in Plohlu, da bodo opravili koristno delo tudi zanje. Bolj verjetno pa je, da so pozabili na del svojih programskih obljub v korist članstva, s katerimi so utemeljili izstop iz Svobodnih sindikatov. Uspeh Svobodnih sindikatov v parlamentu pa lahko postavi novo podlago za dogovor o vprašanjih, ki so zdaj začasno in nepopolno rešena. Gre tudi za vprašanje sindikalne reprezentativnosti, saj je oblast ne more priznati tistemu, ki je odsoten. V teh dneh so se v javnosti pojavili tudi sindikati Maribora in ko- vinarji, ki oboji delujejo v sestavi Svobodnih sindikatov. France Štelcer, predsednik mariborskih sindikatov, se je v Ljubljani pogovarjal z Mihom Ravnikom o tem, kako se bodo republiški sindikati vključili v reševanje problemov' delavstva v Mariboru. Medtem kc je o vprašanju nove delovne zakonodaje prišlo do soglasja o nastopu v skupščini in po potrebi še o drugih metodah, pa je nedorečeno vprašanje, ali naj sindikati v republiki pritisnejo na vlado za reševanje gmotnega in socialnega položaja mariborskega delavstva in kako. Mariborski sindikalisti so prepričani, da je vlada v Mariboru nemočna in da je naredila vse, kar je v njeni pristojnosti in zmožnosti. Menijo, da je stavka v Mariboru neproduktivna in da nima- prave teže niti javni zbor v mestu ob Dravi. Predlagajo zborovanje v Ljubljani in tudi zborovanja po drugih delavskih središčih. Dobro organizirana zborovanja bodo, po njihovem mnenju, potrebna, če oblast ne bo spreme- nila odnosa do delavstva, tako kot je z zakoni poskrbela za položaj funkcionarjev in uradnikov v državni upravi. Kovinarji, ki so septembra prvi odpovedali splošno stavko, so ta teden poslali v javnost pismo z zahtevo, naj parlament razpravlja o položaju panoge. Podobno pismo so napisali tudi sindikalisti iz Slovenskih železarn, ki jim grozijo stečaji, prepolovitev proizvodnje in zaposlenosti. Temu pismu so se pridružili tudi ravenski železarji, ki so dva tedna po svoji stavki doživeli dve spremembi pri vodenju podjetja in zdaj s strahom čakajo na rezultate reševalnega projekta, ki jim ga pripravlja občinska vlada v dogovoru z Izidorjem Rejcem, republiškim ministrom za industrijo. Nastopi funkcionarjev Svobodnih sindikatov v parlamentu so ta teden omogočili odložitev nekaterih zakonskih projektov, ki najbolj zmanjšujejo pravice delavcev iz dela. Sindikalisti so pri tem imeli tudi pomoč poslancev soci- alistične in prenoviteljske stranke in liberalnih demokratov. Celo delegat iz vrst krščanskih demokratov je zagovarjal socialno pravičnost, saj je menil, naj bi v primeru, če je dela za osem ur, to delo opravljala dva delavca po štiri ure. Delavska zakonodaja, ki je sporna za sindikate in sprta z mednarodnimi konvencijami, ki jih je podpisala naša država, bo zaradi Demosovega glasovalnega stroja, ki deluje v zboru občin, lahko vseeno sprejeta v takšni obliki, kot jo bo predlagala republiška vlada. Če se bo to zgodilo pa bosta sindikatom tako svobodnim kot drugim na voljo le še organiziran protest in pritisk, sicer bodo za vselej izginili s političnega prizorišča. Dogodki ta teden pa kažejo, da so se sindikati začeli povezovati v korist delavstva, da jim bodo nekatere stranke pri tem pomagale in mogoče je to zagotovilo, da se namere oblasti, ki teži k suverenosti in k Evropi, ne bodo uresničile le na račun delavca. Franček Kavčič In vendar se je zgodilo. Dan pred zasedanjem Skupščine Republike Slovenije, ki je med drugim obravnavala pomembne zakone s področja delavske zakonodaje, so v Domu sindikatov prvič sedli za isto mizo predstavniki vseh treh slovenskih sindikatov in sprejeli skupna stališča in pripombe: k predlogu za izdajo zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o delovnih razmerjih z osnutkom zakona; k osnutku zakona o zaposlovanju, zavarovanju in drugih pravicah za čas brezposelnosti; k predlogu za izdajo stanovanjskega zakona; k predlogom za izdajo zakona o financiranju javne porabe, zakona o dohodnini, zakona o davku od dobička pravnih oseb, zakona o davku na izplačane osebne dohodke in zakona o zagotavljanju sredstev na področju socialne varnosti z osnutki zakonov; k predlogu za izdajo zakona o odvetništvu z osnutkom zakona. Na »zgodovinski« sliki levo sedijo predstavniki Zveze svobodnih sindikatov Slovenije z Mihom Ravnikom v sredini, nasproti njim pa (prvi z leve) Franc Kastelic, podpredsednik Neodvisnih sindikatov Slovenije, in (tretji z leve) Štefan Skledar, član predsedstva Konfederacije novih sindikatov Slovenije. Naš odgovorni urednik Marjan Horvat sedi med njima zgolj po naključju. (D. K., slika: A. A.) Skupna izjava svobodnih sindikatov železarn Jesenice, Štore in Ravne Slovensko železarstvo da ali ne Svobodni sindikati železarn Jesenice, Štore in Ravne smo zaskrbljeni in ogorčeni zaradi nenehnega slabšanja socialnega in materialnega položaja naših 14.000 delavcev. Kljub načelnim zagotovilom, da Slovenija črno metalurgijo potrebuje in da jo namerava ohraniti, konkretne pomoči ni. Sprejeli smo ugotovitve in predloge za prestrukturiranje slovenskega železarstva po študijah McKinseya in British Steel, vendar se restriktivno in drastično izvaja samo zmanjševanje števila zaposlenih, nič pa ni storjenega na drugih področjih, ki so po obeh analizah pogoj za tehnološko in tržno prestrukturiranje železarstva. Očitno je, da se problem prestrukturiranja slovenskega železarstva lomi predvsem na hrbtih delavcev, ki v strahu, da se bo vse skupaj sesulo, bijemo plat zvona in zahtevamo: 1. Da se metulargiji s 1. januarjem 1991 zagotovijo pogoji za normalno poslovanje, kot jih ima naša konkurenca v Evropi. 2. Da se ukrepi analiz McKinseya in British Steel izvajajo v celoti in ne zgolj z odpuščanjem delavcev, 3. Da se prestrukturiranje naše panoge izpelje v razumljivo postavljenem roku, eno ali dve leti, tako da se bodo v tem času ustvarila potrebna sredstva in možnosti za odpiranje novih delovnih mest in kritje potreb socialnega programa. Do sedaj smo delavci železarn z veliko mero strpnosti in zaupanja v slovensko vlado pričakovali, da bodo končno tudi naši panogi zagotovljene takšne možnosti, kot jih pozna naša konkurenca. Vendar zaman. Položaj naših železarn je še naprej zaskrbljujoč, socialni položaj in perspektiva delavcev pa sta katastrofalna. Tako ne gre več naprej! Sedaj čakamo na odločitev slovenskega parlamenta, ki lahko in po našem mnenju tudi mora odgovoriti na vprašanje: SLOVENSKO ŽELEZARSTVO DA ALI NE!? Ali so pričakovanja 14.000 slovenskih železarjev upravičena? Smo v Svobodnih sindikatih ravnali napačno, ko smo naše probleme predstavljali po mirni in legalni poti najvišjim organom in najodgovornejšim predstavnikom slovenske vlade? Bi morali ravnati drugače? Svobodni sindikati slovenskih železarn — - - ... . Jesenice, Štore, Ravne Republiški odbor sindikata prometa in zvez Kolektivna pogodba ni le zaradi plače Ena poglavitnih dejavnosti sindikatov v tem času je prav gotovo oblikovanje panožnih kolektivnih podob in pogajanja o njih. Obljubljeni roki o njihovem podpisovanju se namreč hitro bližajo. Ne gre brez težav. No, pa te so tudi pričakovali. Le to je neumnost, da jih v glavnem delajo funkcionarji različnih sindikatov. Ne morda zaradi argumentiranih razlogov, ampak, kot je videti, kar tako. Samo da so proti tistemu, kar je pripravljeno. So pa tudi interesi posameznih dejavnosti različni, različne so njihove zahteve in možnosti. Pa delavci? Zelo veliko je takih, ki o kolektivnih pogodbah ne vedo prav ničesar. Tudi člani republiškega odbora sindikata delavcev prometa in zvez imajo polne roke dela in težav s kolektivnimi pogodbami. Kot je povedala sekretarka odbora Hilda Žežko, so se že na prvi seji komisije pri ROS-u in sekciji za promet in zveze pri Gospodarski zbornici za izdelavo panožne kolektivne pogodbe dogovorili, da bodo imeli za vsako poddejavnost, vključeno v promet in zveze, svojo kolektivno pogodbo. Teh pa je devet. Za vsako so imenovali posebno komisijo, sestavljeno iz predsednikov sindikalnih orga-nizcij in strokovnih delavcev. Sedaj so pri svojem delu različno daleč. Pri PTT so se odločili za podjetniško pogodbo, ki jo te dni že podpisujejo. Predlog zanjo so pripra- vile strokovne službe PTT. Pri dokončni obliki pa so upoštevali vse pripombe sindikata, tudi nekatere bistvene. Tudi na predlog kolektivne pogodbe v cestnem gospodarstvu je imel sindikat precej pripomb, še posebej tam, kjer delavcem jemlje pravice, ki so jih že imeli. Ne strinjajo se tudi z začetnimi plačami in z razponom med razredi. Premalo je, po njihovem, poudarjena vloga sindikata. Pa tudi ugotavljanje tehnoloških presežkov ni ustrezno. Komisija je svoje pripombe že poslala sindikatom in vodstvom podjetij. Upajo, da jih bodo kmalu začeli podpisovati. V javnem cestnem potniškem prometu se pojavljajo tudi sindikati Konfederacije in Plohlove Neodvisnosti. Slednji na predlog nimajo pripomb. S Tomšičevci pa se zaradi nekaterih njihovih pretiranih in neargumentiranih zahtev zaenkrat še niso mogli sporazumeti. Še posebej, ker komisiji obljubljenih pisnih pripomb niso poslali. Pogajanja z Gospodarsko zbornico pa zaenkrat niso možna, ker ta zahteva, da sindikat pride z usklajenimi stališči. Naslednji teden se bo komisija ponovno sestala, kjer se bodo s Tomšičevo konfederacijo ponovno poskušali uskladiti. Začela se bodo tudi pogajanja o kolektivni pogodbi v cestnem tovornem ■ prometu. Pogajalska skupina je sestavljena iz članov Svobodnih sindikatov, ker pač drugi nimajo članstva v tej podde- ZVEZA SVOBODNIH SINDIKATOV SLOVENIJE KONFEDERACIJA NOVIH SINDIKATOV SLOVENIJE NEODVISNI SINDIKATI SLOVENIJE Ljubljana, 4. 12, 1990 Na sestanku predstavnikov sindikatov - Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, Konfederacije novih sindikatov Slovenije in Neodvisnih sindikatov Slovenije, kjer je tekla razprava o zakonih, ki zadevajo materialni in socialni položaj delavca in so na dnevnem redu zborov Skupščine Republike Slovenije 5. in 6. decembra 1990, so bila soglasno sprejeta skupna stališča in predlogi do posameznih osnutkov zakonov, s tem, da bodo konkretne pripombe posredovali Skupščini Republike Slovenije sindikati ločeno. Predlagamo, da tako stališča in predloge kot konkretne pripombe upoštevate pri nadaljnjem dograjevanju zakonov. Skupna stališča in predlogi: 1. k predlogu za izdajo zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o delovnih razmerjih z osnutkom zakona: 1) Predložene zakonske rešitve niso sprejemljive (y,se-danjih razmerah in pod sedanjimi pogoji) 2) V procese reševanja problemov presežnih del^yš NAROČILNICA Pri ČZP Enotnosti, Ljubljana, Dalmatinova 4, nepreklicno naročamo _________izvodov priročnika KAKO UVELJAVITI SPLOŠNO KOLEKTIVNO POGODBO V PRAKSI po ceni 170 din. Naročeno pošljite na naslov: Ulica, poštna št., kraj: Naročeno dne: Račun bomo plačali v zakonitem roku. Priimek in ime podpisnika: Žig Podpis naročnika Račun bom plačal v zakonitem roku. LIPE SVEDER: MISTICIZEM ^ JU£L' V MJ)tČA P*!J