1 $>50
KOLEDAR
OSVOBODILNE FRONTE
ZA TRŽAŠKO OZEMLJE

KOLEDAR
OSVOBODILNE FRONTE SLOVENSKEGA NARODA ZA TRŽAŠKO OZEMLJE
1950
IZDALA GREGORČIČEVA ZALOŽBA
TRST 1949
OPREMIL Z NASLOVNO SLIKO AVRELIJ LUKEŽIČ IN S SLIKAMI ZA MESECE PROF. A. ČERNIGOJ
Trst K
KOLEDAR Osvob
1950
0_50.92(450.361
019500005

COBISS ©
NATISNILA TISKARNA ZALOŽNIŠTVA TRŽAŠKEGA TISKA D. 2 O. Z. V TRSTU
NARODNA IN STUD KNJIŽNICA TRST
NAVADNO LETO 1950
ima 365 dni, med temi 53 nedelj in 8 praznikov. Začne se z nedeljo in se konča z nedeljo. Od božiča do pepelnice je 58 dni. Predpust traja 46 dni, ker se začne 22. februarja in se konča 8. aprila.
Začetek leta 1950.
Občno in državno leto se začne na novega leta da i (1. januarja).
Ljudski prazniki
8.	marca. Mednarodni praznik žene. — 1. maj. Praznik delovnega ljudstva. — 9.—10. maj. Obletnica zloma nacifašizma. — 13. julij Obletnica požiga Narodnega doma, ..Balkana" v Trstu. — 6. september. Obletnica ustrelitve bazoviških junakov. — 8. september. Obletnica zloma fašizma in splošnega upora Primorskega ljudstva. — 2, oktober. Mednarodni dan miru. — 1. november. Dan žrtev nacifašistične strahovlade. — 7. november. Praznik Velike socialistične revolucije. — 10. november. Svetovni mladinski dan. — 29. november. Praznik ustanovitve nove Jugoslavije,
Astronomski letni časi.
Pomlad se začne 21. marca ob 5. uri 35 minut.	Jesen se začne 23. septembra ob 15. uri in 44 minut.
Poletje se začne 22. junija ob 0. uri in 36 minut.	Zima se začne 22. decembra ob 11. in 13 minut.
20.	januarja vodnarja.'
19.	februarja ob 6 uri 18 minut v znamenje rib.
21.	marca ob 5. uri 35 minut v znamenje ovna,
20.	aprila ob 15. uri 59 minut v znamenje bika.
21.	maja ob 16. uri 28 minut v znamenje dvojčkov.
22.	junija ob 0. uri 36 minut v znamenje raka.
23.	julija ob 11. uri 30 minut v znamenje leva.
23. avgusta ob 18. uri 23 minut v znamenje device.
23.	septembra ob 15. uri 44 minut v znamenje tehtnice.
24.	oktobra ob 0. uri 45 minut v znamenje škorpijona.
22.	novembra ob 22. uri 2 minuti v znamenje strelca.
22. decembraob 11. uri 13 minut v znamenje kozla.
Vstop sonca v znamenja ekliptike (zverinskega kroga).
ob 16. uri 0 minut v znameuje
Januar — Prosinec
aijccanj
Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota	1 2 3 4 5 6 7	Novo leto. 0. (i.; Ilragovid Makarij op.; Zlatan Genovefa, dev.; Slavomir Tit. šk.; Dobromir	@ Telesfor, mnč.; Grozdana Sv. Trije kralji. Darin Valentin, šk.; Svetoslav
Nedelja Ponedeljek Torek _ Sreda Četrtek Petek Sobota	8 9 10 11 12 13 14	1. po razg. G.; Severin, op. Bogoljub Jul jan in Basilisa, muč. Nikosava Pavel, pušč.; Dobroslav Higis, pap ; Božidar, op.	£ Arkadij, muč.; Bodigoj Veronika, dev.; Bogomir, op. Feliks Nol., muč.; Neda
Nedelja	15	2. po razg. G. ; Maver, op. Kadoslav
Ponedeljek	16	Marcel, pap.; lomislav
Torek	17	Anton, pušč. ; Zvonimir
Sreda	13	Sv. Petra stol v Rimu; Vera	$
Četrtek	19	Kanut kr.; Hranimir
Petek	20	Fabijan in Boštjan, muč. Živojin
Sobota	21	Neža. dev.; Janja
Nedelja	22	3. po razgl. G.; Vincencij, muč. Sviloj
Ponedeljek	23	Zar. M. D.; Voljica
Torek	24	Timotej, šk.; Milislava
_ Sreda	25	Spreob. sv. Pavla, ap.; Kosava
Četrtek	26	Polikarp, šk.; Vsevlast	3
Petek	27	lanez Zlat.; šk. in c. u. Dušana
Sobota	28	Julijan, šk.; Dragomil
Nedelja	29	4. po razgl. G.; Franc S. šk. Gorislava
Ponedeljek	30	Martina, dev.; Desislav
Torek	31	Marcela, vd. Divna
3. 1942. Padli v Begunjah na Gorenjskem prvi talci.
6. 1929. Uvedena diktatura v Jugoslaviji.
9.	1905. Začetek prve revolucije v Rusiji.
9—11. 1942. Veliki boji v Dražgošah in okolici. Padlo 1200 Nemcev in Madžarov.
«11. 1924. Umrl Vladimir lijič Uljanov-Lenin.
25.	1943. Uničena nemška armada pred Stalingradom.
Vcljača
Februar — Svečan
8. 1849. Umrl France Prešeren.
10.	1947. Je jugoslovanska delegacija v Parizu podpisala mirovno pogodbo pod pritiskom razmer, a je izjavila, da se ne odpoveduje ne Kanalski dolini, ne Beneški Sloveniji, ne Gorici, ne Tržiču, ne Trstu, niti ne severozahodni Istri.
19__20. 1944. Prvo zasedanje sloven-
skega narodnoosvobodilnega sveta v Črnomlju.
23.	1918. Ustanovitev Rdeče armade.
45. 1573. Je ujela plemiška vojska vodjo kmetskega upora v boju pri Stu-biških toplicah Matija Gubca v Zagrebu, kronala ga z razbeljeno železno krono.
Sreda	1	Ignacij, šk.; Budmil	
Četrtek	2	Svečnica} Dar. Gosp. Ljubomira	@
Petek	3	Blaž, šk.; Jagoda	
Sobota	4	Andrej Korz., šk. Žalimir	
Nndelja	5	1. predp.; Agata, dec. Malina	
Ponedeljek	6	Doroteja, muč.; Zvezdodrag	
Torek	7	Rihard, kr.; Blagoslava	
Sreda	8	Janez Malajski, sp.; Vojmil	
Četrtek	d	Ciril, šk.; Dobrana	€
Petek	10	Skolastika, dev.; Zvonimir	
Sobota	11	Lurška M. božja. Vratigoj	
Nedelja	12	2. predp., Evlalija dev. Cvetna	
Ponedeljek	13	Gregor, pap, Ljttboslava	
Torek	14	Valentin, muč. Strahomir	
Sreda	15	Favstin in Jovita, muč. Vesela	
Četrtek	16	Julijana, dev. Dobrana	•
Petek	17	Frančišek KI., muč. Bratomil	
Sobota	18	Simeon, šk. Drago	
Nedelja	1»	3. predp.; Konrad, pušč. Milnslav	
Ponedeljek	20	Elevterij, šk.; Gojslav	
Tort k	21	Pust Maksimilijan, šk. Čudomil	
Sreda	22	Pepelnica. Sv. Petra stol v Ant. Divka	
Četrtek	23	Peter Dam., cerk. uč. Bludomir	
Petek	24	Matija, ap.; Milena	
Sobota	25	Valburga, dev. Inoslav	2>
Nedelja	26	1. postna. Matilda, dev. Sodba	
Ponedeljek	27	Leander, šk. Nedaš	
Torek	28	Roman, ap. Sebidrag	
Marec — Sušeč
Ožu j ah
Sreda	1	Kvatre. Albin, šk. Mojmir
Četrtek	2	Simplicij, pap.; Belin
Petek	3	Kvatre. Kunigunda, ces. Milana
Sobota	4	Kvatre. Kazimir, sp. Mislav	@
Nedelja	5	2. postna. Janez nd Kr., sp. Sladoje
Ponedeljek	6	Fridolin, op.; Danica
Torek	7	Tomaž Akv. sp. in cerk. uč. Zvezda
Sreda	S	Janez od B. sp.; Filemon, muč. Jelen
Četrtek	9	Frančiška R., vd.; Bodin
Petek	10	40 mučencev. Makarij, šk.; Damir
Sobota	11	Sofronij, šk.; Fleraklij, muč Stana C
Nedelja	12	3. pustna. Gregor I. pap. Hadoja
Ponedeljek	13	Rozina, vd.; Božena
Torek	14	Matilda, kr.; Svetovid
Sreda	15	Klemen, pap.; Desimir
Četrtek	16	Hilarij in Tacijan, muč. Velislav
Petek	17	Jedert, dev Ljubislava
Sobota	18	Ciril Jer., c. uč.; Edv., kr. Budimir 0
Nedelja	19	4. postna Jožef ž. M. D. Slavoljub
Ponedeljek	20	Feliks, muč.; Zlata
Torek	21	Benedikt, op. Vlada
Sreda	22	Benvenut, šk.; Tuga
Četrtek	23	Pelagija, muč.; Slavo
Petek	24	Gabrijel, nadan. Držislav
Sobota	25	Oznanjenje M. D. Jaroslav
Nedelja	26	5. postna Itiha); Em. moč. Predrag 3
Ponedeljek	27	Rupert, šk.; Srdan
Torek	28	Janez Kap., sp. Stanimir
Sreda	29	Ciril, muč.; Uma
Četrtek	30	Janez Klim., sp Branivoj
Petek	31	Modest, šk. Pribislav
12.	1917. Zmaga demokratske revolucije v Rusiji.
14.	1883. Umrl v Londonu Karl Marx, ustanovitelj znanstvenega socializma.
20.	1942. V Sloveniji ustanovljene gjru-pe partizanskin odredov.
27. 1941. Narodni odbor strmoglavil Cvetkovičevo vlado.
Travanj
April — Mali traven
6. 1941. Razbojniški napad Italije in Nemčije na Jugoslavijo.
12. 1869. Rojen Rihard Jakopič, slikar.
21,	—23. 1919. Ustanovljen Kongres so-
cialistične delavske stranke, ki se je naslednje leto preimenoval v KPJ.
22.	1870. Se je rodil Vladimir lljič Ulja-nov-Lenin.
25 1943. Je bil Mussolini za pete obešen na trgu Loretto v Milanu.
27. 1941. Ustanovitev Osvobodilne fronte slovenskega naroda.
Sobota	1	Hugon, šk.; Mutimir
Nedelja	2	6. pest. (ec.); Franc. I1. sp. Gojmir *3)
Ponedeljek	3	Rihard šk.; Žarko
Torek	4	Izidor, cerk. uč.: Dušica
Sreda	5	Vincencij, sp.; Dabiživ
Četrtek	6	Vel. četrtek. Celestina, mtlč. Čudna
Petek	7	Vel. petek. Herman, sp. Radivoj
Sobota	8	Vel. sobota. Albert, šk. Viljenica
Nedelja	9	Velika nnč; Vstajenje 11. Ljuban £
Ponedeljek	10	Vel. pon. Ecehiel, prer. Srčanica
Torek	11	Leon L, pap.; Rada
Sreda	12	Julij, pap.; Sava
Četrtek	13	Ida, dev. Zdegoj
Petek	14	Justin, muč. Jelača
Sobota	15	Helena, kr. Oestirad
Nedelja	16	1. pni'. (Iiela|; Mened. sp. Rožislava
Ponedeljek	17	Anicet, pap.; Vitigoj	%
Torek	18	Apolonij, muč.; Anita, muč.
Sreda	19	Ema, vd.; Tihorad
Četrtek	20	Marcelin, šk.; Dragislav
Petek	21	Anzelm, šk.; Bruno, sp.
Sobota	22	Soter in Paj, pap.; muč. Ljubomer
Nedelja	23	2. pav.; ildalliert, šk. Robrina
Ponedeljek	24	Jurij, muč.; Juroslav
Torek	25	Mark, ev.; Tugomir	3
Sreda	76	Klet, šk.; Sekana
Četrtek	27	Peregrin, sp. Raduna
Petek	28	Pavel od kr. sp.; Slavica
Sobota	29	Robert, sp. Tankoslava
Nedelja	311	3. pav. Katarina 6., dev. Sainorad
Maj — Veliki traven
Svibanj
Ponedeljek	1	Praznik delovn. ljudstva
Torek	2	Afanaziij, c. u.; Živana	@
Sreda	3	Mavra, muč. Solnčarica
Četrtek	4	Florijan, muč. Valhun
Petek	5	Irenej, šk Desirad
Sobota	6	Jan. ev. pred later. vrati. Zdemir
Kledelja	7	4: pav. Stanislav, šk. Prisnoslav
Ponedeljek	8	Prikaz. Mihaela, nadang. Budislav C
Torek	9	Gregorij N., šk. Prvinica
Sreda	10	Antonin. šk.; Dvorna
Četrtek	11	Mamert, šk.; Ljerka
Petek	12	Pankracij, muč. Stojmir
Sobota	13	Servacij,- šk. Jasna
Nedelja	14	5. pov. (križeva) Runif. m. Svetolik
Ponedeljek	15	Zofija, muč.; Jaromila 1
Torek	16	Janez Nep. muč.Mladena J Križevo
Sreda	17	Paskal, sp. Dušoje	1	%
Četrtek	18	Krist, vnehnhod; lirik, kr. Mladica
Petek	19	Celestin, pap.; Vitoslava
Sobota	20	Bernardin, sp., Milodar
Nedelja	21	6. pov. Feliks, sp. Jelina
Ponedeljek	22	Helena, dev. Boža
Torek	23	Deziderij, šk. Milorad
Sreda	24	M. d., pomoč. Krist. Cveta	^
Četrtek	25	Urban, pap.; Gregor pap. Zdestan
Petek	26	Filip N., sp.; Elevterij, pap. Dragica
Sobota	27	Beda, c. uč. Volkašin
Nedelja	28	Rinkušti. Prihod sv. Ruka. Jaromir
Ponedeljek	29	Bink. poned. Maksim, šk. Dana
Torek	30	Ferdinand, kr. Milica
Sreda	31	K vat r e. Angela, dev. Bojslav @
1.	Praznik delovnega ljudstva in vsega naprednega človeštva.
2.	1945. Osvobojenje Trsta.
5. 1818. Rojen Karl Marx.
8. 1945. Kapitulacija Nemčije.
10. 1867. Rojen Ivan Cankar.
25. 1892. Rojen maršal Jugoslavije Josip Broz-TITO.
Lipanj
Rtižnik
Junij —
2.	1946. Je odločilo ljudsko glasova-
nje, da bodi odslej Italija republi-
ka, ki je bila 11. VI. tudi kot taka
uradno proglašena.
6. 1944. Otvoritev druge fronte z izkrcanjem v Normandiji.
13.	1948. So slovesno položili temelje Novi Gorici.
15.	1389. (po takratnem srbskem štetju 28. VI.). Bitka na Kosovem polju. Srbi poraženi, knez Lazar ujet in obglavljen. Srbi prenašali turški jarem do 1830.
22. 1941. Nemčija napadla Sovjetsko zvezo.
24.	1940. Kapitulacija Francije.
29. 1919. Versajski mir.
Četrtek	1	Juvencij, muč. Radovan
Petek	2	K v a t r e. Marcelin, muč. Velimir
Sobota	3	Kvatre. Klotilda, kr Radoslava
Nedelja	4	1. pob. ; Sv. Trojica, Fr. H. Nika
Ponedeljek	5	Valerija, muč. Dobromil
Torek	6	Bertrand, og. pat.; Milutin
'Sreda	7	Robert, op. Bogomil	^
Četrtek	II	Sv. Nošnje Telo. Nledard, sk. Svetin
Petek	9	Primož in Felicijan, muč. Dostana
Sobota	10	Marjeta, kr.; Bogomil, šk Rusmir
Nedelja	11	2. pob. Barnaba, ap. Hrvoje
Ponedeljek	12	Janez F., sp.; Flora, dev. Zorica
Torek	13	Ani. Pad., sp. Zlatana
Sreda	14	Bazilij, c. uč. Brislav
Četrtek	15	Vid in Modest, muč. Dragomir (®
Petek	16	Franč. Reg. sp. Tratimir
Sobota	17	Adolf, šk. Bodin
Nedelja	lil	3. post. Feliks in Fort., innč. Ilogdan
Ponedeljek	19	Gervazij in Protazij, muč. Mileva
Torek	20	Silverij, pap. Nenadej
Sreda	21	Alojzij, sp. Miloš
Četrtek	22	Ahacij, muč. Gostimir
Petek	23	Eberhard, šk. Višeslav	3
Sobota	24	Janez Kr., rojstvo. Kres Janislav
Nedelja	25	4. pob. Viljem, op. lirlica
Ponedeljek	26	Janez in Pavel, m. Hrana
Torek	27	Hema, vd., Ladislav, šk.
Sreda	28	Irenej, sp. Zorana
Četrtek	2R	Peter in Pavel, apost Pernislav @
Petek	30	Spomin sv. Pavla apost. Predislav
Julij — Hali srpan
Srpanj
Sobota	1	Presv. Rešnja kri. Bugoslav
Aietlelja	2	5. pob. Obisk Mar. Dev. Ilragomana
Ponedeljek	3	Heliodor, šk.; Beltram, šk. Nada
Torek	4	Urh, šk.; Belizar
Sreda	5	Ciril in Metod, slov. ap Bogomila
Četrtek	6	Izaija, prer. Domogoj
Petek	7	Vilibald, šk. Negoda	C
Sobota	8	Elizabeta, kr. Milojka
Nedelja	9	6. pob. Veronika, dev. Hvalimir
Ponedeljek	10	Amalija, dev.; Felicita, muč.
Torek	11	Olga, dev. Medo
Sreda	12	Mohor in Fortunat, muč. Draguška
Četrtek	13	Marjeta, dev. muč. Dragan
Petek	14	Bonaventura, šk. Svobodin
Sobota	15	Henrik, kr.; Vladimir, kr.	$
Nedelje	IB	7. pob. Dev. Mar. K. (Šk.) Bogdan
Ponedeljek	17	Aleš, sp ; Držislav
Torek	18	Friderik, šk.; Miroslav
Sreda	19	Vincencij Pav., sp. Radoš
Četrtek	20	Eliza, prer. Česlav
Petek	21	Daniel, prer. Zora
Sobota	22	Marija Magd. sp. Pribina	3
Nedelja	23	8. pob. dpolinarij, šk. Brana
Ponedeljek	21	Kristina, muč.; Roman, muč.
Torek	25	Jakob st., ap. Boljedrag
Sreda	26	Ana, mati M. d. ; Valens, muč.
Četrtek	27	Natalija, muč. Dušana
Petek	28	Inocencij, pap. Svetomir
Sobota	29	Marta, dev. Dobrila	@
Nedelja	30	9. pob. Abdon in Senen, muč. Vitodrag
Ponedeljek	31	Ignacij Lojola, sp. Jelonica
14.	1789. Zavzetje Bastilje, zažetek Francoske revolucije.
25.	1943. Padec Mussolinija in fašizma v Italiji.
25.	1586. Umrl Primož Trubar, ustanovitelj slovenske književnosti.
26.	1914. Začetek prve svetovne vojne.

Torek	1	Makab. bratje. Detomir	
Sreda	2	Porcijunkula. Bojan	
Četrtek	3	Lidija, vd. Mirača	
Petek	4	Dominik, ap. Ljubičica	
Sobota	5	Marija Snežnica. Predobra	£
Nedelja	6	10. pob. Gosp. sprem. Vlastica	
Ponedeljek	7	Kajetan, spoz.; Donat, muč.	
Torek	8	Cirijak, Larg. Oodeslav	
Sreda	9	Roman, muč. Našmir	
Četrtek	10	Lavrencij, muč. Juriča	
Petek	11	Fiburcij, muč. Bdemir	
Sobota	12	Klara, dev. Dobrogoš	
Nedelja	13	11. pob. Hipolit, muč. Ha volu	•
Ponedeljek	14	Evzebij, sp. Dobrina	
Torek	15	Vnebovzetje Marije Device. Hudinja	
Sreda	16	Rok, sp. Nemira	
Četrtek	17	Hiiacint, sp. Radigoj	
Petek	18	Helena, kr. Bronislava	
Sobota	19	Ludovik Tol., čk. Liudovit	
Nedelja	20	12. pob. Bernard, op. Žarka	3
Ponedeljek	21	Ivana, Fr., vd. Mirjana	
Torek	22	Timotej, muč. Ostrivoj	
Sreda	23	Filip Ben , sp. Bogovoljka	
Četrtek	24	Jerne|, ap. Borivoj	
Petek	25	Ludovik, kr. Dragorad	
Sobota	26	Zeferin, pap. Perunika	
Nedelja	27	13. pob. Jožel' Kal., sp. Zlatko	
Ponedeljek	28	Avguštin, c. uč. ; Hermes, muč.	
Torek	29	Obglav. sv. Jan. Krst. Želided	
Sreda	30	Feliks, muč. Bronislava	
Četrtek	31	Rajmund, sp ; Milodrag	
12. 1944. Sestanek Tita in Churchilla v Neaplju.
14.	1941. Podpisana Atlantska deklaracija.
16.	1941. Zažgana prva slovenska vas Rašica pri Črnučah.
31. 1589. Umrl v Ljubljani Jurij Dalmatin, prvi prevajalec celotne biblije v slovenski jezik.
Hujan
September — Kimovec
1.	1939. Nemčija napadla Poljsko. Začetek druge svetovne vojne.
2.	1945. Kapitulacija Japonske.
6. 1930. Bidovec, Marušič. Miloš in Valenčič ustreljeni v Bazovici.
6. 1944. Prihod Rdeče armade na mejo Jugoslavije.
8. 1943. Kapitulacija Italije.
15.	1947. Ratificirana mirovna pogodba med Italijo in Jugoslavijo, ki predvideva ustanovitev STOja.
16.	1943. Sklep OF o priključitvi Slovenskega Primorja k združeni Sloveniji.
16. 1947. Je bila priključena Gorica Italiji. Fašisti in izposojene! iz Neaplja, Vidma in drugih krajev so navalili na slovenske meščane, požigali, ropali slovenske trgovine, gostilne, urade, delavnice. Tako je sprejela kulturna Italija svoje nove državljane.
28. 1831. Rojen Fran Levstik.
Petek	1	Egidij, op. Madin
Sobota	2	Štefan, kr. Milijeva
Nedelja	3	11. pnb. (ang.) Hvfemija, muč. Lepa
Ponedeljek	4	Rozalija, dev.; Ida, grof.	C
Torek	5	Lavrencij, šk. Nedeljka
Sreda	6	Praznik bazoviških žrtev.
Četrtek	7	Marko in tov. m., Merna
Petek	8	Rojstvo Marije Device. Oostinja
Sobota	9	Peter KI., sp. Vsemir
Nedelja	m	15. pob. Nikolaj T.; sp. Ilakita
Ponedeljek	ii	Prot in Hijacint, muč. Milan
Torek	12	Ime Marijino. Večedrag	@
Sreda	13	Virgilij, muč. Zremil
Četrtek	14	Poviš. sv, Križa, Znanoslav
Petek	15	Nikomed, muč, Svogoj
Sobota	16	Ljudmila, vd, Sodimir
Nedelja	17	Ki. pob. Marija 7 žalosti. Ervan
Ponedeljek	18	Jožef Kup., sp.; Tomaž, šk.	3
Torek	19	Januarij, šk Vitograd
Sreda	20	Kvatre. Evstahij, muč. Morana
Četrtek	2!	Matevž, ap. Blagoslav
Petek	22	Kvatre. Mavric in tov.muč.Celimir
Sobota	23	Kvatre. Tekla, muč, Slavna
Nedelja	24	17. pob. Marija reš. ujetn. Hadivoj
Ponedeljek	25	Firmin šk. Uroš
Torek	26	Justina, Stojslava	@
Sreda	27	Kozma in Damijan, muč. Radomira
Četrtek	28	Venceslav, kr. Vidica
Petek	29	Mihael, nadang. Stojan
Sobota	30	Hieronim, c. uč. Jekica
Nedelja Ponedeljek Torek _ Sreda Četrtek Petek Sobota	1 2 3 4 5 6 7	18. pob. (R. c.] Remigij šli. Semislaca Angeli varuhi; Leodegar, šk. Kandid, muč. Vitomir Frančišek, Ser. sp. Tebidrag Placid in tov., muč. Dumnuka Fida, muč. Brunislav Justina, dev. Dragonika	
Nedelja	II	19. poli. Hrigita, vil. Dragnsta	
Ponedeljek	9	Dionizij, šk.; Abraham, očak	
Torek	10	Frančišek B., sp. Stremil	
Sreda	11	Firmin, šk. Negoslava	©
Četrtek	12	Maksimilijan, šk. Drugislav	
Petek	13	Edvard, kr. Rosica	
Sobota	14	Kališ', pap. Sestrena	
Nedelja	15	20. peli. (P. cerkva) Terez. d. Radislav	
Ponedeljek	16	Gal, opat: Maksima, dev.	
Torek	17	Hedviga, kr. Mira	
Sreda	18	Luka,, ev. Travica	1
Četrtek	19	Etbin, op. Stojgoj	
Petek	20	Janez Z., sp. Raša	
Sobota	21	Uršula, dev. Stojslav	
Nedelja	22	21. |)nli. Rnrilula, dev. /uri.slava	
Ponedeljek	23	Severin, šk ^.ivka	
Torek	24	Rafael, nadang. Blagosta	
Sreda	25	Krizant, muč. Zlatija	
Četrtek	26	Evarist, pap. Vranica	
Petek	27	Srumencij, šk. Srebra	
Sobota	23	Simon in Juda, anost. Mila	
Nedelja	28	22. jiob. Kristus, kr. liradimir	
Ponedeljek	30	Klavdij, muč. Vladika	
Torek	31	Luci la, dev. Gorazd	
1. 1941. PrvQ zasedanje zbora odpo-
slancev slovenskega naroda v Kočevju.
3.	Ustanovljen v Sloveniji VII. korpus NOV in POJ.
3.	1866. Je bila Beneška Slovenija priključena Italiji.
10. 1920. Je bil izveden na Koroškem krivični plebiscit, ki je odtrgal od slovenskega narodnega telesa slovensko Koroško.
15.	1844. Rojen Simon Gregorčič.
18. 1868. Se je vršil prvi tabor gori-ških Slovencev v Šempasu. Nad 10.000 udeležencev. Avstrijska vlada je poslala na tabor vojaštvo, orožništvo in huzarje.
20. 1944. Osvobojenje Beograda.
28.	1918. Je bilo v Ljubljani in Zagrebu proglašeno združenje avstrijskih Jugoslovanov v samostojno državo. Osvobodili so iie izpod Avstrije.
29.	1918. Praznik osvobojenja Sioverv cev izpod Avstrije.
Studeni
November — Listopad
£
7. 1917. Velika oktobrska socialistična revolucija (25. okt. po naisem koledarju).
7. 1944. Padel generalni poročnik Franc Rozman-Stane, komandant NOV in PO Slovenije.
15.	1946. So bile v Gorici javn0 sežgane slovenske knjige.
16.	1887. Umrl pisatelj Fran Levstik.
17.	1920. So vrgli fašisti bombo v go-riško dvorano Central, kjer se je vršil koncert Pevskega in glasbenega društva.
28.	1820. Rojen Friderik Engels.
29.	1943. Zgodovinsko zasedanje AVNO-J-a v Jajcu. — Ustanovitev nove Jugoslavije.
Sreda	1	9od vseh svetnikov. Ljubomir	
Četrtek	2	Vseh vernih duš dan. Zdanila	
Petek	3	Viktorin, šk. Bogomil	3
Sobota	4	Karel B., šk. Dravomir	
Nedelja	5	23. pob. (Zaliv.) Savina	
Ponedeljek	6	Lenart, sp.; Sever, šk.	
Torek	7	Oktobrska sovjetska revolucija	
Sreda	S	Bogomir, šk. Neživ	
Četrtek.	9	Božidar, muf. Sebislav	
Petek	10	Andrej A , sp. Golobica	d
Sobota	1!	Martin, šk. Višnjica	
Nedelja	12	24. pob. Martin, pap. Uavorin	
Ponedeljek	13	Stanislav K-, sp. Didak, sp.	
Torek	14	Jozafat, šk. Borislava	
Sreda	15	Leopold, vojv., Volčiča	
Četrtek	16	Edmund, šk Večerin	3
Petek	17	Gregorij, šk. Ljubava	
Sobota	18	Odon, op. Oliva	
Nedelja	19	25. pob. Elizabeta, Ur. linica	
Ponedeljek	20	Feliks, sp. Edmund, kr.	
Torek	21	Darov. M. D., Grmislav	
Sreda	22	Cecilija, muč. Jezdimir	
Četrtek	23	Klemen, pap. Ravijola	
Petek	24	Janez od kr., sp. Ječa	
Sobota	25	Katarina, muč., Kolomir	
Nedelja	29	211. pob. Konrad, šk. Zdedrag	
Ponedeljek	27	Virgilij, šk., Vedrana	
Torek	28	Gregor, pap. Lelija	
Sreda	29	Zas. AVNOJA v Jajcu. Roj.NoieJug.	
Četrtek	30	Andrej, ap. Justina, muč. Hrabroslav	
11
December — Gruden
Prosinac
Petek 1 Sobota 2
Nedelja	3
Ponedeljek	4
Torek	5
Sreda	6
Četrtek	7
Petek	II
Sobota	9
Nedelja 10
Ponedeljek 11 Torek 12 Sreda 13 Četrtek 14 Petek 15 Sobota 16
Nedelja 17
Ponedeljek 18 Torek 19 Sreda 20 Četrtek 21 Petek 22 Sobota 23
Nedelja 24 Ponedeljek 25
Torek 26 breda 27 Četrtek 28 Petek 29 Sobota 30
Nedelja 31
Natalija, sp. Božena
Pavlina, dev. Tihomir	£
1.	advent. Prane. Ks.. sp. Sveljub
Barbara, muč., Velika Krišpin, muč. Stojana Nikolaj, šk. Vladovita Ambrozij, c. uč. Veselin
Brez. spoč. Mar. Dev. Rodana
Valerija, muč. Savica	$
2.	advent, bavret M. D. Dražič
Damarij, pap. Gojica
Maksencij, muč. Široslav
Lucija, muč. Vitača
Dušan, sp. Vojmir
Kristina, dekla. Cvetana
Adela, vd. Zaronega	3
3.	advent bazar, šk. Strojslav
Gracijan, šk. Vunebald, op.
Favsta, vd. Uglješa K v a t r e. Liberat, muč. Boživoj Tomaž, ap. Tomislav K vat r e. Demetrij, m. Zvezdana K v a t r e. Viktorija, muč. Ozrislav
4 adv. Idam in Eva. Dunja Rožič. Rojstvo Gospodovo. Žitigoj
Stefan, muč. Zlatka Janez Evang. Pelislav Nedol. otročiči, Zorica Tomaž, šk. Vrhoslav David, kr. Branimir
Nedelja pred N. I. Silvester. Rlažena
1. 1918. Ustanovitev stare Jugoslavije.
3.	1800.	Rojen	pesnik	France Preše-
ren.
7. 1941. Japonska napadla Ameriko in Anglijo.
21.	1879.	Rojen	Josip	Vitarjonovič*
Stalin.
25. 1943. Ustanovljen IX. korpus NOV in POJ.
28.	1789.	So uprizorili	diletantje v
ljubljanskem gledališču Linhartovo »Zupanovo	Micko«.	To je rojstni
dan slovenskega gledališča.
Znaki za lunine mene.
Mlaj : @	Prvi krajec: ^	Ščip ali polna luna: @ Zadnji krajec :
Lunine mene.
mesec	mena	dan	ura	minute	mesec	menn	dan	ura	minute
Januar :	Ščip	4	8	48	Julij:	Zadnji krajec	7	3	53
	Zadnji krajec	11	11	31		Mlaj	15	6	5
	Mlaj	18	8	59		Prvi krajec	22	11	50
	Prvi krajec	26	5	39		Ščip	29	5	17
Februar:	Ščip	2	23	16	Avgust :	Zadnji krajec	6	20	56
	Zadnji krajec	9	19	32		Mlaj	13	17	48
	Mlaj	16	23	53		Prvi krajec	20	16	35
	Prvi krajec	25	2	52		Ščip	27	15	51
Maree :	Ščip	4	11	34	September :	i Zadnji krajec	4	14	53
	Zadnji krajec	11	3	38		Mlaj	12	4	29
	Mlaj	18	16	20		Prvi krajec	18	21	54
	Prvi krajec	26	21	9		Ščip	26	5	21
April :	Ščip	2	21	49	Oktober	Zadnji krajec	4	8	53
	Zadnjj krajec	9	12	42		Mlaj	11	14	33
	Mlaj	17	9	25		Prvi krajec	18	15	18
	Zadnji krajec	55	11	40		Ščip	25	1	46
Maj:	Ščip	2	6	. 19	Aoieinber :	Zadnji krajec	3	2	0
	Zadnji krajee	8	23	32		Mlaj	10	10	25
	Mlaj	17	1	54		Prvi krajec	16	16	6
	Prvi krajec	24	22	28		Ščip	24	16	14
	Ščip	31	13	43	December:	Zadnji krajec	2	17	22
Junij:	Zadnji krajec	7	12	35		Mlaj	9	0	82
	Mlaj	15	16	53		Prvi krajec	16	6	56
	Prvi krajec	23	6	12		Ščpi	24	11	23
	Ščip	29	20	58					
Mrki.
V letu 19S0 mrkne sonce dvakrat, luna tudi dvakrat.
1. Obročast sončni mrk: 18. marca pri nas neviden. — 2. Popoln lunin mrk: 2. aprila pri nas viden v prvih večernih urah. — 3. popoln sončni mrk : 12. septembra, pri nas neviden.
4.	Popoln lunin mrk : 26. septembra, pri nas viden zgodaj zjutraj.
Borba proti imperializmu na STO-ju
Branko Rabič
Tržaško politično življenje v tem letu označuje protiljudsko in kontrarevolucionarno delovanje agentov In-formbiroja z Vidalijem na čelu, ki v sklopu mednarodne razbijaške in revizionistične politike vodstva Sovjetske zveze v odnosu do dosledno delavskega in demokratičnega gibanja v svetu, na tržaških tleh v vsakodnevnem konkretnem življenju uničujejo vse, kar je napredno in revolucionarno, vnašajo v delovne množice zmedo ter vedno bolj postajajo zagovorniki in glasniki italijanske imperialistične reakcije, ki ponovno stega kremplje po ozemlju, ki po mirovni pogodbi z Italijo tvori takoi zvano Svobodno tržaško ozemlje. In še več, tržaški informbirojevci že tudi povzemajo iredentistične in imperialistične parole in zahteve italijanske reakcije po »italijanski« Istri, ki je bila priključena k Jugoslaviji, Pulju, Reki, Zadru itd. Takšna politika informbiro-jevcev je dovedla trenutno do močne oslabitve tržaškega demokratičnega gibanja in do pojačanja pozicij reakcije in imperializma, ki danes skoraj nemoteno izvaja svojo protiljudsko politiko. Torej delovanje tržaških inform-birojevcev je prineslo koristi edinole tem silam na škodo delavskega in demokratičnega gibanja.
Kakšni so bili konkretni rezultati takšne politike tržaških informbirojev-cev?
Nekdaj enotna, močna in borbena Komunistična partija STO-ja, vodilna sila tržaškega delavskega in demokratičnega gibanja, je bila razbita. Ko so informbirojevci uspeli zanesti zmedo v
članstvo partije in tako ustvariti pogoje za razbitje njene enotnosti, so se vrgli na razbijanje vseh množičnih organizacij in likvidacijo teh organizacij tržaških ljudskih množic. Najprej so v vrhovih razbili enotna vodstva, potem so pa šli na dejansko likvidacijo organizacij kot takih od spodaj. Ohranili so sicer neka vodstva, ki od časa do časa izdajajo kakšne deklaracije, ki pa niso nobena neposredna politična in organizacijska vodstva širokih ljudskih množic. Z največjo vnemo so se vrgli na likvidacijo SIAU, te mogočne osnovne množične organizacije — ljudske fronte tržaških demokratičnih množic. Z razbijanjem SIAU so dejansko prešli na razbijanje tudi italijansko-slo-vanskega bratstva. To jim je bilo potrebno, da bi lahko začeli uvajati svojo nacionalistično politiko, pri čemer jim SIAU predstavlja največjo oviro, ker je najdoslednejša in najbolj borbena organizacija tržaških ljudskih množic, ki je izraz njihove enotnosti in slovansko-italijanskega bratstva, ob katerem se razbijajo vsi napadi nacional-šovini-stične tržaške reakcije in imperialistov. Ker pa je SIAU globoko zasidrana v tržaških ljudskih množicah, so informbirojevci formalno ohranili še nekakšno vodstvo, to pa samo zaradi tega, da ne bi prehitro odkrili pred množicami svojo nacionalistično in protiljudsko politiko in da hi njeno ime še izrabljali, dokler je mogoče, za mobilizacijo Slovencev, kar dokazuje primer nedavnih upravnih volitev, pri katerih so s pomočjo imena SIAU prevarali del slovenskih množic, da so gla-
sovale za njihovo umazano politiko.
V tej razbijaški politiki je razumljivo, da so se spravili tudi na Osvobodilno fronto. Formirali so svoje vodstvo, ki je postalo inštrument za razbijanje politične in narodne enotnosti slovenskega ljudstva na STO-ju in za sovražno gonjo proti socialistični Jugoslaviji. Slovenski informbirojevci na STO-ju, ki se proglašajo za »zdrave« sile slovenskega naroda, se pod firmo internacionalizma. Sovjetske zveze itd. vključujejo v splošno gonjo proti izgradnji socializma v Jugoslaviji na isti liniji z Agnelettom, slovensko belogardistično reakcijo, italijansko nacional-šovinistično reakcijo, z imperialisti in z vsemi mogočimi sovražniki socialistične Jugoslavije. Njihovo hvalevredno delovanje na polju slovenske kulture se izraža z uničevanjem slovenskih prosvetnih društev. Kjer koli so informbirojevci uspeli s svojim razbija-štvom, tam je zamrlo skoraj vsako kul-turno-prosvetno delo, razen protijugoslovanske gonje in zanikanja veličine herojske narodno-osvobodilne vojne in njenih pridobitev za slovenski narod. Za informbirojevce se slovenska kultura konča z začetkom druge svetovne vojne, torej tam. kjer se pričenja najveličastnejša, najbolj politično in kulturno bogata doba slovenskega naroda.
Pri uničevanju slovenske kulture ima največje »zasluge« slovenski informbi-rojevski veljak Bidovec, ki pomaga na liniji italijanske nacional-šovinistične reakcije rušiti vse, kar je slovenskega, predvsem kar je politično in kulturno naprednega in povezanega z narodnoosvobodilno borbo in gradnjo socializma v slovenski domovini. Edino takšno nalogo je imel do včeraj inform-birojevski tako imenovani pripravljalni odbor ljudske prosvete in danes tako zvana Bidovčeva »SHPZ«.
Na isti liniji je odnos informbirojev-cev do ostalih množičnih organizacij. Nič več široke politične organizacije
žena, temveč navadno feministično gibanje, ki naj se bavi samo z ozkimi ženskimi problemi. Popolnoma so likvidirali široko organizacijo antifašistične fronte mladine, partizane, politične preganjance itd. pa so spremenili v nekakšne stanovske organizacije, ki nimajo s politiko nobenega opravka. Taka politika vodi k popolni likvidaciji vsakršnega množičnega gibanja in prepušča široke ljudske množice vplivu vseh mogočih reakcionarnih strank buržoaznega tipa, kamor se je uvrstila tudi Vidalijeva socialpatriotska frakcija.
Posebno poglavje v tem likvidatorskem delovanju Informbiroja pa tvorijo sindikati, najmočnejša množična razredna organizacija proletariata. E-notni sindikati so nastali iz Delavske enotnosti, revolucionarne organizacije tržaškega delavstva v oboroženi protifašistični borbi. Ves čas po vojni so bili dosledna razredna sindikalna organizacija tržaškega proletariata v borbi za vsakdanje ekonomske zahteve, obenem pa osnovna udarna sila tržaškega množičnega demokratičnega gibanja v njegovi politični borbi za demokratične pravice širokih ljudskih množic. Ko so se vodstva Enotnih sindikatov po resoluciji Informbiroja polastili vidalijevci in postavili za predsednika likvidatorja Radicha, se je začela likvidacija razredno-borbenega sindikata z uvajanjem tako zvane ekono-mistične politike Trade Uniona. Torej nič več politike v sindikatih, temveč zgolj ekonomska borba za majhne priboljške v okviru kapitalističnega suženjstva. Razbili so tudi sindikalno enotnost s conoB. Takšno stališče pa je pomenilo prvo in osnovno koncesijo italijanski imperialistični reakciji, pred katero je bilo treba oprati »grehe« preteklosti in se odpovedati razrednemu boju. Ko se je informbirojevsko vodstvo Enotnih sindikatov odpovedalo preteklosti, prekinilo stike z razredni-
mi sindikati cone B in likvidiralo poli-tično-razredni značaj Enotnih sindikatov, je ponudilo »enotnost« Delavski zbornici. Ta enotnost pa ni bila ponujena samo za ceno koncesij italijanski reakciji na sindikalnem polju, temveč vsebuje predvsem politične koncesije. Delavska zbornica ni le črnožolti delodajalski sindikat, ki dejansko ščiti interese delodajalcev, temveč ima tudi izrazito politični značaj na liniji priključitve Trsta k Italiji, kar je osnovna politična linija italijanske nacionalistične reakcije. Na tej liniji pa so se inform-birojevci znašli na skupnih pozicijah z italijansko nacionalistično buržoazijo. Takšna politika informbirojevskih voditeljev Enotnih sindikatov pa vodi do popolne likvidacije Enotnih sindikatov kot razredno-borbenih sindikatov, k opuščanju vsake dosledne in uporne borbe za vsakodnevne ekonomske zahteve delavstva in spreminja iste v navadno politično agenturo Vidalijeve so-cialpatriotske in izdajalske frakcije. Popolnoma razumljivo je potemtakem, da je'delavstvo nad takimi sindikati razočarano, da je postalo apatično, da večina delavcev sploh ne obnavlja članskih izkaznic itd.
Vsa ta politika tržaških informbiro-jevcev ima namen, pripraviti potrebne pogoje za uresničitev glavnega cilja, to je imperialistične priključitve Trsta in celotnega STO-ja k De Gasperijevi Italiji. Njihova vsakodnevna politična praksa potrjuje takšno linijo priključitve k Italiji.
Njihova kampanja laži in klevet proti Jugoslaviji in proti coni B, ki danes prednjači pred vso ostalo reakcijo, nima drugega namena, kot čim bolj umazati Jugoslavijo v očeh tržaških delovnih množic, prekiniti vse vezi z njo, zbrisati vso herojsko revolucionarno preteklost tržaškega delavskega in demokratičnega gibanja, ki je povezano z narodno-osvobodilno borbo jugoslovanskih narodov, in tako pripraviti
»politično-ideološke« osnove za imperialistično priključitev k Italiji. Na tej liniji skuša najprej Sikami dati prve »teoretične« osnove, ko na osnovi klevet izvaja, češ Jugoslavija je zašla v imperializem in zato ni mogoče več govoriti o naslonitvi ali sploh priključitvi Trsta k Jugoslaviji. Z nacionalnega stališča naj bi bila torej pravilna druga rešitev tržaškega vprašanja, ki je v skladu z interesi celotne fronte socializma in demokracije. Torej naslonitev ali celo priključitev Trsta k drugi državi. Ker se pa Trst ne more priključiti k Ameriki niti k Avstriji, nam ostane torej samo Italija. Takoj za tem nam Gašperini ponuja rešitev za Gornje Poadižje kot primerno za Trst, odnosno Tržaško ozemlje. Nato pa pride Vidali s trditvijo, da so dominantna nacija v Trstu Angloameričani, ne pa italijanska, katere buržoazija vrši nacionalno zatiranje slovenskega življa. Nato ti pa pride še Marina, ki trdi, da je v določenem trenutku mogoče »prepustiti kaj« tudi nazadnjaški državi. De Gasperijevi Italiji, in ugotavlja pri tem, da je osnovna naloga informbiro-jevcev voditi borbo proti slovenskemu nacionalizmu. Jasen poskus, prikriti zatirajoči značaj italijanske nacionalistične buržoazije ali pa celo skušati pokazati njeno borbo za priključitev k Italiji kot narodno-osvobodilno borbo proti zatiranju Italijanov od strani An-glo-američanov in »slovenskih nacionalistov«. Poleg tega da takšna stališča izražajo najbolj vulgarno potvarjanje demokratičnih načel o nacionalnem vprašanju, hočejo prikriti najbolj izraziti nacionalizem informbirojevcev v odnosu do tržaškega vprašanja. Inform-birojevci so v nacionalnem vprašanju popolnoma zašli na nacionalistično linijo. Nacionalistična zahteva po priključitvi Trsta in celotnega STO-ja k Italiji jih nujno vodi k zapostavljanju nacionalnih pravic Slovencev na isti liniji z italijansko nacionalistično reak-
cijo. Tak izrazit primer so bile osebue izkaznice, ko so informbirojevci odločno podprli zahtevo italijanske reakcije in anglo-ameriške vojaške uprave, da se izkaznice izdajo samo v italijanščini. Drugi tak primer je volitev občinskega odbora v Miljah, ki kljub absolutni večini vidalijevcev niso izvolili nobenega slovenskega odbornika v ožji odbor. Nadalje njihov odnos do slovenske prosvete in kulture, šolstva, dvojezičnosti itd. itd., kjer se pri vseh teh vprašanjih formalno deklarativno sicer izražajo za nacionalne pravice slovenskega življa, kadar pa pridejo do konkretnih vprašanj, vedno in povsod zavzamejo linijo nacional-šovinistične italijanske reakcije.
Vsa ta nacionalistična politika tržaških informbirojevcev, ki ima za končni cilj priključitev Trsta in celotnega STO-ja k De Gasperijevi Italiji, se še danes skriva za demagoško izjavo: »V pričakovanju boljše in končne rešitve je danes najboljša rešitev tržaškega vprašanja: pribod guvernerja, združitev obeh con in umik okupacijskih čet.« Ta najnovejša teza Vidalija špe-
kulantsko računa na sovražno politiko Sovjetske zveze do Jugoslavije. Vse dokazuje, da Sovjetska zveza, podobno kakor v koroškem vprašanju, poskuša danes trgovati tudi s Trstom, morda zopet za nekakšno kompenzacijo, predvsem pa z namenom, škodovati Jugoslaviji. Tako sta Vidali in za njim KPI, računajoč z najnovejšo protidemokratično politiko Sovjetske zveze, postala nenadoma največja zagovornika guvernerja, seveda takšnega, ki bo ob prvi priliki prinesel tako imenovano ))bolj-šo rešitev«, to je priključitev celotnega STO-ja k Italiji.
Dejstvo je, da je spričo takega stališča Sovjetske zveze in njene politike v mednarodnih odnosih perspektiva STO-ja, kot je bila določena v mirovni pogodbi z Italijo, pokopana. Prihod guvernerja je v takšnih pogojih mogoč samo v perspektivi priključitve celotnega STO-ja k Italiji. Po krivdi za-padnih imperialistov je STO razdeljeno na dva dela in je Trst z neposredno okolico dejansko že sestavni del Italije, le s to razliko, da na tem teritoriju gospodarijo anglo-ameriški imperialisti.
ki ga izkoriščajo za svoje imperialistično spletkarjenje proti demokratični Jugoslaviji kakor tudi proti demokratičnim silam Italije in preprečujejo vsako pravilno in demokratično rešitev tržaškega vprašanja. Trst postaja torej zopet predmet trgovanja med velikimi silami, vključivši Sovjetsko zvezo. Spričo teli in takih dejstev je iluzorna vsaka misel o vzpostavitvi Tržaškega ozemlja, kot ga določa mirovna pogodba. 0 teh dejstvih mora tržaško demokratično gibanje voditi računa, biti realno in mobilizirati vse svoje sile, da se končno prepreči trgovanje z usodo tržaškega prebivalstva in njegovih interesov. Zato tržaško demokratično gibanje v teh pogojih nujno postavlja zahtevo, da usoda STO-ja ne sme biti predmet kakršnega koli trgovanja med katerimi koli velesilami, temveč da je in mora biti stvar sporazuma med prizadetimi jugoslovanskimi narodi in italijanskim narodom ter odločanja tržaških demokratičnih množic. Edino na tej osnovi je v perspektivi mogoča realna borba za pravilno in demokratično rešitev tržaškega vprašanja. Na tej liniji je treba mobilizirati najširše ljudske množice pri nas kakor tudi demokratične sile v Italiji, kjer bo kljub današnji nacionalistični politiki vodstva KPI v odnosu do tržaškega vprašanja moralo končno prevladati pravilno stališče v interesu prizadetih narodov in demokracije.
V okviru te osnovne politične linije bodo tržaške demokratične množice nadaljevale borbo za čim širše in demokratične pravice tržaškega delovnega ljudstva. Da bo to borbo mogoče čim uspešneje vodili, je nujno potrebno ponovno usposobiti SIAU. kot je bila nekdaj, jo pojačati in utrditi ter v njenem okviru mobilizirati najširše ljudske množice v aktivni in konkretni borbi proti reakciji ter za demokratične pravice tržaškega delovnega ljudstva. SIAU ter v njenem okviru Osvo-
bodilna fronta slovenskega naroda mora ponovno postati tista sila, ob kateri se bodo razbijali vsi nacional-šovini-stični napadi tržaške reakcije. Edino realno osnovo, ki daje možnost ponovnega razvoja in razmaha demokratičnih sil na Tržaškem ozemlju, predstavlja torej odločna, vztrajna in ne-omahljiva borba za obnavljanje in nadaljnje utrjevanje iskrene borbene enotnosti in bratstva italijansko-slovanskih ljudskih množic. Samo na osnovi take enotnosti je bilo mogoče v preteklosti razbijati nacionalistične, šovinistične izpade tržaške buržoazije in vse reakcije proti interesom delovnega ljudstva Tržaškega ozemlja. Samo na bazi itali-jansko-slovanske enotnosti ljudskih množic je bilo mogoče ustvariti in utrditi tisto močno in resnično demokratično in resnično revolucionarno gibanje, ki ga je v času od leta 1945 do mračne resolucije Informbiroja občudoval ves demokratični svet. Ravno tako je potrebno še bolj razširiti in organizacijsko utrditi ostale množične organizacije žena, mladine, partizanov, političnih preganjancev itd. na osnovi italijansko-slovanskega bratstva. Posebno pažnjo je treba posvetiti obnovi raz-redno-borbenega sindikalnega gibanja.
Ni mogoče voditi uspešne borbe proti reakciji in imperializmu, če istočasno ne vodimo odločne borbe proti politiki Informbiroja kot sestavnega dela reakcionarne politike proti delavskemu in demokratičnemu gibanju. Eno leto in pol od zloglasne resolucije je več kot dovolj, da smo spoznali ves protiljudski značaj informbirojevske politike. Ta politika se ni kot taka pokazala samo v Trstu, ampak v mednarodnem merilu, saj pokazuje izgrajeno linijo državnega vodstva Sovjetske zveze, linijo oportunizma, revizionizma in mešetarjenja z imperializmom, kar mora nujno voditi na protiljudske pozicije. Otresti se je treba raznih sentimentalnih občutkov, dogmatičnega gle-
danja v nezmotljivost in kritično presojati vso današnjo politiko državnega vodstva Sovjetske zveze. Le tako bomo lahko sposobni voditi načelno, pa tudi vsakodnevno bitko proti revizionistični in protiljudski politiki Informbiroja. Z dosledno in uporno politično, ideološko ter vsakodnevno konkretno borbo proti politiki Informbiroja bomo lahko razvijali demokratično in revolucionarno borbo proletariata in delovnih množic. Edino tako bomo lahko tudi branili socializem kot napredno družbeno ureditev ter tudi Sovjetsko zvezo kot prvo socialistično državo na svetu. Kričanje informbirojevcev, da je to anti-sovjetizem, ne more nikogar več premotiti, ker je danes popolnoma jasno, da je antisovjetizem (protiljudska in protisocialistična politika), kar oni de-
lajo, ker delajo države in partije Informbiroja in kar dela samo državno vodstvo Sovjetske zveze in Boljševiške partije. Vedno več je ljudi, ki spoznavajo pravilnost in zgodovinsko važnost gigantske borbe, ki jo vodi Jugoslavija in njena Komunistična partija za pravilne in enakopravne odnose med socialističnimi državami, za resnico in pravico, ki je osnova in predpogoj vsakega naprednega in demokratičnega gibanja. Ta borba mora nujno končati z zmago, z zmago pravilne in napredne linije Komunistične partije Jugoslavije, ker ni mogoče uničiti napredna in revolucionarna načela znanosti marksiz-ma-leninizma, na osnovi katerih človeštvo neizbežno koraka v naprednejšo, socialistično družbeno ureditev.
Od kolona do kmeta zadružnika
J. Udiram
Splošna oborožena vstaja slovenskega življa na Primorskem proti okupatorju in zatiralcem v zadnji svetovni vojni, kateremu se je kasneje pridružil tudi italijanski proletariat, je bila zaključna faza borbe dolgih desetletij za svobodo in oblast. Naravno je, da je borba za izgon okupatorja in za združitev vse slovenske zemlje v okviru Jugoslavije vsebovala ne samo elemente nacionalne osvoboditve, ampak je ustvarjala pogoje tudi za odpravo izkoriščanja človeka po človeku. Da ne bi bile imele ljudske množice, zlasti proletariat, jasne perspektive, da bodo v narodno osvobodilni borbi dosegli pogoje boljšega in srečnejšega življenja, jih ne bi bili mogli zainteresirati in mobilizirati v tako širokih plasteh za borbo. Zaupanje in vero v to perspektivo je ustvarjalo dejstvo, da je osvobodilno borbo vodila avantgarda najnaprednejšega
razreda — Komunistična partija Jugoslavije, ki je nujno morala imeti v svojem programu predvsem zrušitev starega državnega aparata in postavitev novega, razbiti staro buržoazno, kapitalistično oblast in zgraditi novo ljudsko oblast. To pričakovanje delavskega razreda in borečih se ljudskih množic sploh se je tudi v teku borbe postopoma uresničevalo. Vodilna sila te borbe — Komunistična partija — je tudi neprestano učila ljudske množice, da je pogoj za dosego teh ciljev' samo brezkompromisna oborožena borba zoper okupatorja in sovražnika vseh vrst, zoper zunanjo in notranjo reakcijo. Doslednost v borbi za svobodo in oblast je prisilila vsakogar, da je odkrito pokazal, kaj je: dosleden borec za svobodo in pravice svojega naroda, kovač boljše in svobodne bodočnosti ali so-
KONGRES KOMUNISTIČNE PARTIJE STO-JA V IZOLI
C^/ULvvv.'/ lM-
vražnik in izdajalec svojega naroda — okupatorjev hlapec.
Zmaga nad okupatorjem in zatiralcem je hkrati pomenila zmago nad staro obliko življenja, nad kapitalističnim sistemom gospodarstva, nad staro kapitalistično oblastjo. Na razvalinah te se je postavila nova, katere nosilec je bilo delovno ljudstvo pod vodstvom delavskega razreda. Zatiralski jarem okupatorja. ki je zlasti zadnjih petindvajset let krvavo žulil naše ljudstvo, je odstranila oborožena pest zmagovite na-
C
rodno osvobodilne vojske, ki je osvobodila vso našo deželo.
Ni slučajno, da je italijanska imperialistična reakcija zagnala vik in krik, ko je IV. armija JA z nepričakovano silo osvobodila Trst, Istro, Slovensko Primorje in Slovensko Benečijo. Ni slučajno, da se je fašizem bolj kot drugod zaganjal v osvobodilno gibanje primorskega ljudstva s cilj»m, da ga zatre, ker je vedel, da se mu maje pod nogami zlagana »pravica« po tej zemlji, potrjena po krivični mirovni pogodbi
1919. leta, kajti podaniki v lastni državi so se tej nprli in to je najzgovornejši dokaz, da niso priznavali krivičnih meja, da niso hoteli »uživati« »svobode«, kakršno jim je delila predfaši-stična in fašistična Italija. Ni slučaj, da se je prav na Primorskem koncentrirala vsa zbrana tolovajska in kriminalna svojat od španskih falangistov do italijanskih fašistov, od Nedičevcev, ustašev in domobrancev do nemških kr-volokov tik pred koncem vojne, da prav na Primorskem uniči najzgovornejšo pričo — IX. in XI. korpus — oboroženega upora prebivalcev bivše Julijske Krajine. Danes je povsem jasno, v kolikor še ni, bo, kakšni so bili skriti računi v ozadju, kakšno usodo so imperialisti in ne samo imperialisti kovali na račun primorskega in istrskega prebivalstva.
Po osvoboditvi je bila naloga avantgarde delavskega razreda izgradnja in utrditev ljudske oblasti kot osnovne revolucionarne pridobitve NOB. Današnje Istrsko okrožje je bilo sestavni del Slovenskega Primorja in Istre, kjer se je proces utrditve ljudske oblasti vršil vse do vstopa mirovne pogodbe v veljavo vzporedno s celotnim teritorijem. Zaradi mednarodno pravnih vprašanj, ki so nastala z mirovno pogodbo z Italijo, nismo mogli več držati koraka z razvojem v ostalem teritoriju, ki je stopal hitreje in odločneje po poti graditve socializma.
V novih pogojih je ljudska oblast v Istrskem okrožju iskala pota za nadaljnjo utrditev in razvoj gospodarstva kot ekonomske osnove ljudske oblasti. Imamo celo razvojno pot gospodarske graditve, kjer se zlasti na vasi v zadnjem letu odločno gradijo osnove socialistične preobrazbe vasi. To je mogoče ustvarjati samo v takih pogojih, kjer je ljudstvo na oblasti, kjer svobodno odloča in ureja svoje življenje, kjer si piše zakone samo. Zlasti še če mu daje pomoč za ustvarjenje materialne baze
taka dežela in v taki meri, kot jo dobiva od socialistične Jugoslavije.
Da bomo laže in bolje razumeli, kaj je pri graditvi socializma pri nas že doseglo naše ljudstvo, kaj pomeni zanj socializem, moramo primerjati dosedanje stanje z onim iz prejšnjih časov. In to lem bolj, ker so to rezultati dela pičlih štirih let, odkar je mlada ljudska oblast prevzela v dediščino od okupacije fašistične Italije: silno opustošenje naše dežele, veliko zaostalost, brez vsakih zalog in rezerv. In poleg tega smo bili brez večjih izkušenj.
Na področju Istrskega okrožja, kot je znano, je prej o vsem odločala neomejena oblast ostankov srednjeveštva — veleposestnikov in cerkve. Ti so po eni strani izkoriščali delovnega človeka, po drugi strani pa ga tiščali v nevednosti, ga strašili s peklom in kdo ve še s čim, kot znajo preko prižnic in spovednic (to, kar še danes delajo), če ne bo izpolnjeval svojih dolžnosti do gospode. Z agrarno reformo je bil za-
KONGRES KOMUNISTIČNE PARTIJE. ČLANI PREDSEDSTVA: BABIC, PETRONIO, SORTA.
(lan precejšen udarec tem zapoznelim ptičem in naši kmetje so dobili zemljo v last brez odškodnine. Marsikdo je v začetku pod pritiskom spovednice omahoval in z nekakim nezaupanjem gledal na agrarno reformo. Vendar smo že v prvem letu opazili silen porast produkcije, vsa zemlja je bila temeljito obdelana in kmet je bil zadovoljen, ko mu ob koncu leta ni bilo treba deliti pridelka z onim, ki ni delal. Zavest, da je on upravičeni lastnik zemlje, ki jo je dolga leta znojil, mu je dajala vse večje izpodbude in dvigala voljo do dela, spremenila odnos do skupnosti.
Znano je, da so desetletja slovenski kmetje iz Istre nosili svoje blago v Trst: kdo s košaro na glavi, kdo ob obloženem potrpežljivem istrskem osličku. Vse noči so kmetje romali v Trst tudi iz zadnjih slovenskih istrskih vasi in se naslednji popoldan vračali z malim izkupičkom in večkrat tudi prazni, ker hlaga sploh niso mogli prodati v Trstu. Lena in sita huržoazija se je norčevala na trgu in največkrat je naš kmet ponujal svoje, s trdim delom in trudom pridelano hlago, po hišah ter ponižno in proseče moledoval sito gospodo, naj kupi tako ali tako njegov pridelek in ga tako »reši«. Večkrat se je dogodilo, da blaga sploh niso mogli prodati in je seveda končalo v morju. Naravno je, da se v takih okoliščinah ni moglo razvijati gospodarstvo in zlasti iniciativa delovnih ljudi, najmanj pa je tak sistem ustvarjal ponosnega človeka, ker ni imel zadoščenja za svoje delo in nobene perspektive.
Fašistična Italija je ekonomijo Istre podrejala splošnim načrtom gospodarstva Italije, ki se je dolgo pripravljala na osvajalno vojno in je s svojo avtarkijo hotela ustvariti potrebne pogoje, da bi bila v svoji osvajalni politiki kos vsaki eventualnosti. »Žitna bitka« je prizadela veliko škodo ekonomiji Istre, forsirale so se žitarice tudi na nepii-
mernih terenih, medtem ko se je omejevala, in to iz razumljivih razlogov, proizvodnja primicij, vina, sadja, ki so glavni kmetijski produkti prvovrstne kvalitete in najbolj donosni.
Naši ljudje to vedo, četudi danes skušajo razdiralni in sovražni elementi pri nas zabrisati to žalostno preteklost, zunanja reakcija pa sploh. Vsa doba italijanske nadvlade in okupacije pomeni stalno propadanje gospodarstva v Istri, rekli bi, da je propadanje gospodarstva v Istri neločljivo povezano z Italijo. Razvoj gospodarstva v Istrskem okrožju je mogoč samo, če je povezano z Jugoslavijo, ki je kot odjemalec kmetijskih in drugih proizvodov nič manj važna kot je v svojstvu zala-gatelja z industrijskimi proizvodi. Statistični podatki iz preteklosti in izkušnje dokazujejo, da hi Trst absorbiral le cca. 30 do 50 odstotkov celotne kmetijske produkcije. Upoštevati je nadalje treba močno konkurenco južnih italijanskih pokrajin, ki zalagajo tržaško tržišče z blagom po konkurenčnih reli ah .
Vzemimo lansk letno proizvodnjo, ki je sicer bila nadpovprečno dobra. Izvoz beleži sledeče številke: 84 vagonov graha, 391 vagonov krompirja, 257 vagonov paradižnikov, 130 vagonov češenj, 30 vagonov bučic, 243 vagonov drugega sadja. 93 vagonov fižola v stročju, da ne omenjamo vina, soli, rib itd. Razumljivo je. da Trst ne bi mogel absorbirati te ogromne količine blaga, tudi če ne bi imel drugih izvorov. Če ni tržišča, če ni pridelkom zagotovljen trg, je nemogoče, da bi se gospodarstvo razvijalo. In kljub takim količinam je naš kmet vse prodal po ugodnih cenah. Zato se je predvsem zahvaliti dobri odkupni mreži in sigurnemu tržišču — Jugoslaviji.
Toda produkcija kmetijskih pridelkov ni s tem dosegla svoje kulminantne točke. Obratno. Ko je bivši kolon postal lastnik zemlje, ni s tem dobil sa-
mo zadoščenja za vse žalitve in izkoriščanja v preteklosti, ampak razvija vse svoje sposobnosti in iniciativo, da doseže večji donos in da obdela vso zemljo. Še več. Vedno bolj spoznava, da način individuelne proizvodnje na malem posestvu ne dovoljuje, da bi se v kmetijstvu načrtno in z največjim učinkom uporabljala moderna agrotehnična sredstva in da bi se kmetijska produkcija planirala. Zato stopa v obdelovalno zadrugo kot višjo obliko organizacije kmetijske proizvodnje, ki daje možnost planiranja, uporabljanja modernih sredstev ter znanstvenih pridobitev na tem področju. Vzporedno s tem se bo nujno dvigala tudi količina kmečkih pridelkov in višal življenjski standard.
Ko danes naš kmet stopa v zadrugo, dokazuje visoko politično zrelost in da ima jasno perspektivo, da se je otresel težkega bremena preteklosti, zaostalosti, dokazuje visoko zavest, da je le v skupnosti zagotovljen njegov osebni interes.
V Istrskem okrožju zaznamujemo masovno gibanje za vstopanje v obde-lovalne zadruge. Tako imajo danes tako zadrugo: Puče (pionir v tem pogledu), Babiči, Šmarje, Pomjan, Če-žarji, Šantoma, Ankaran, Krog, Buje, Seget, Dajla, Krašica. Savudrija, Sveta Marija na Krasu in vrsta drugih. Medtem ima vsak krajevni ljudski odbor svojo kmetijsko zadrugo, ki je zasnovana na širši osnovi. To dejstvo je najboljša karakteristika istrskega delovnega kmeta.
Ljudska oblast pomaga pri formiranju zadrug s tem, da nudi določene prednosti pri nabavi strojev, živine, umetnih gnojil ter daje možnost 1% kreditov. To pa zato, ker je zadruga najprimernejša oblika organizacije delovnih kmetov, ker povezuje posamezna gospodarstva v celoto, daje možnost planskega gospodarstva, racionalnega izkoriščanja zemlje, strojev, dviga ren-
tabilnost in produkcijo. Tak način gospodarjenja daje jasno perspektivo izboljšanja življenjskih pogojev delovnih kmetov, jih osvobaja starih okorelih načinov proizvodnje, predsodkov in zaostalosti ter ustvarja novega človeka na vasi — kmeta zadružnika.
Prednosti zadrug uživa naš kmet že v obilni meri. Danes ne srečujemo več obloženih »romarjev« na potu v Trst niti v Koper. Široka odkupna mreža nudi možnost, da kmet proda svoje pridelke doma brez večjega truda za prenos, ne da bi izgubljal dragoceni čas, ki se lahko izkoristi v produkciji. Skoraj /saka zadruga ima danes svoj transportni avtomobil, svoj traktor in vrsto drugih kmetijskih strojev. Ti so nadomestili vse garaško nepotrebno delo. ki so ga prej zlasti istrske žene opravljale s prenosom svojih pridelkov na trg. Odpadla je skrb za plasiranje blaga, za ceno. kajti za to je poskrbela ljudska oblast, ki ščiti kmeta-delavca. To je prva, sicer zelo važna naloga, ki so jo opravile naše kmetijske in kmetijsko obdelovalne zadruge.
Ne bilo bi prav mislili, da gre vse idolno in brez težav, brez napak, brez truda, brez trde vsakodnevne borbe s sovražnikom, zlasti z vaškim bogatašem. ki sovraži zadrugo. Ni razvoja brez borbe. Še stoje pred nami težke in odgovorne naloge, še bodo težave, ki jih bomo premagali, samo če bomo dosledni v boju in v delu na tej poti. ki je edino mogoča in edino pravilna za zmago novega nad starim. To je socialistična preobrazba vasi, ki zahteva odločne, dosledne in zavestne liudi. zavestne graditelje socializma. Za socializem je osnova načrtno gospodarstvo. Na vasi ni mogoče planirati kmetijstva, ne da bi bila individuelna gospodarstva povezana v celoto in celota ene vasi podrejena interesom širše skupnosti. To lahko stori v pogojih ljudske oblasti novi človek na vasi, ki suče traktor — kmet zadružnik.
Borba za življenjski obstoj slovenskega naroda v Italji
I. M.
Dne 15. septembra lani je minilo drugo leto, odkar je stopila v veljavo mirovna pogodba z Italijo, s katero je bila zapečatena usoda Goriških in Beneških Slovencev, ki so morali še dalje ostati pod tujo. vlado. Že v lanskem koledarju je kronist opisal okoliščine, pod katerimi so se vrnili Italijani v Gorico. Zato se ni nihče varal s praznimi nadami, temveč smo vsi vedeli, da bo življenje tega dela našega naroda težko in polno borb. Sicer so tako v mirovni pogodbi kakor tudi v novi italijanski ustavi vstavljene posebne določbe. ki bi morale jamčiti manjšinske pravice našega naroda in mu zagotoviti vsaj tiste minimalne kulturne, gospodarske in socialne pravice, ki bi jih morala imeti vsaka manjšina v kulturni državi, zlasti če ta leži v osrčju Evrope.
To velja še v posebni meri za Slovence pod Italijo, ker ti niso navadna narodna manjšina v smislu večjega ali manjšega jezikovnega otoka sredi tujerodnega morja, ampak so skrajni del narodnega telesa, od katerega ga je kot operacijski nož ločila nenaravna meja.
V naslednjem bomo skušali podati približno sliko, kako je potekalo življenje Slovencev pod Italijo v zadnjem letu in kako izgledajo v praksi zgoraj omenjene pravice in garancije.
ORIENTACIJA V NOVEM POLOŽAJU
Prvi, ki so se zavedli novega položaja in skušali organizirati svoje delo in življenje v novih razmerah, so bili Goriški Slovenci, že po tradiciji in kulturi najbolj borbeni in med seboj naj-
bolje povezani. V Demokratični fronti Slovencev, ki je organizirala vse naše množične organizacije od mladine pa do Zveze slovenskih žena, se je zbralo vse, kar je bilo naprednega. Posamezne organizacije so se organizirale in okrepile tako, da so lahko sklicale kongrese, na katerih so pregledale svoje sile in izdelale smernice za svoje bodoče delo.
Tako so imele žene svoj ustanovni kongres v Podgori dne 22. avgusta 1948. Udeležile so se ga zastopnice z Goriške, Slovenske Benečije in Kanalske doline. Tokrat je bilo prvič, da so se tudi žene iz Slovenske Benečije povezale z goriškimi ženami. Kongres je bil zelo razgiban in so naše žene potem ko so ugotovile, da na mednarodnem polju nista še zavladala mir in prijateljsko sodelovanje, sklenile, da se bodo borile za ta cilj in za svoje narodne pravice tudi v Beneški Sloveniji in v Kanalski dolini, da se bodo tesno povezale z ženami v LR Sloveniji, s katerimi bodo gojile predvsem kulturne; stike, da bodo skrbele za pravilno vzgojo slovenskih otrok in podpirale vdove, sirote, revne dijake in druge pomoči potrebne.
Na tem kongresu je bilo 273 delegatk iz vseh slovenskih krajev pod Italijo, ki so si izvolile glavni odbor, ki ga sestavlja 30 članic iz mest in vasi. Ob tej priliki sta bila izdelana tudi program in pravila ter je bila tako postavljena podlaga za njihovo nadaljnje delovanje.
Že naslednjo nedeljo, dne 29. avgusta 1948. je sklicala Zveza slovenske mladine svoj prvi mladinski kongres v Štandrežu. Tudi na ta kongres so
prihiteli mladinski zastopniki iz vseh slovenskih krajev. Na njem so sprejeli resolucijo, v kateri so izjavili, da bodo sodelovali z italijansko demokratično mladino in da hočejo ostati tesno povezani z mladino v Jugoslaviji in zlasti v Sloveniji, s katero jih družijo skupna borba, jezik in kultura. Prav tako se je mladina obvezala, da se ho borila za uveljavljenje vseh manjšinskih pravic s posebnim ozirom na Slovensko Benečijo in Kanalsko dolino ter je izjavila, da bo ostala dosledna geslu: »Uči se in delaj!« Kongres se je zaključil z mogočno in uspelo športno manifestacijo.
Kot zadnjo množično kulturno manifestacijo v tem letu naj omenimo še ljudski tabor v Sovodnjah, ki je bil na nedeljo 29. septembra 1948 in ki je privabil velike množice naših ljudi iz vseh krajev Goriške in Beneške Slovenije.
OBČINSKE VOLITVE V GORICI
Med tem časom so bile razpisane v deželi občinske'volitve. Ker je poseben zakon določal, da se zaradi nestalnosti
nove meje ne bodo vršile volitve v nekaterih obmejnih občinah sedaj, ampak pozneje, ko bo meja dokončno določena, so od krajev, kjer živijo Slovenci na Goriškem, bile razpisane volitve samo v Gorici.
Postavljenih je bilo devet kandidatnih list, od tega sedem italijanskih, ki so vse imele na programu reševanje »italijanstva Gorice« in seveda s tem v zvezi preganjanje Slovencev. Policija, občinski uradi, kvestura, prefektura, cerkev in ves drugi aparat se je združil v tem skupnem cilju. Borba je bila težka in neenaka. Vendar DFS ni vrgla puške v koruzo, ampak je zbrala in organizirala svoje sile in postavila svojo kandidatno listo, na kateri je bilo enajst kandidatov. Njen program je obsegal enajst točk, izmed katerih tudi naslednje: 1. dvojezičnost v uradovanju v občinski upravi in njenih ustanovah; 2. namestitev sorazmernega števila slovenskih uradnikov; 3. splošna in neomejena enakopravnost Slovencev; 4. zadostitev kulturnim in gospodarskim potrebam Slovencev; 5. pomoč slovenskim predelom občine; 6. obnova; 7. socialna pomoč potrebnim itd.
Volitve so bile v nedeljo 31. oktobra 1948 in je kljub vsemu pritisku DFS zasedla tretje mesto za demokristjani in Saragatovci: v občinski svet so bili izvoljeni štirje njeni kandidati.
S temi volitvami je bila prenesena naša borba tudi v občinski svet, kjer je dobila takoj v začetku zelo ostre oblike. Italijanski šovinisti so s težkim srcem prenašali prisotnost slovenskih zastopnikov in to se je pokazalo takoj pri prvem zgodovinskem zasedanju na goriškem gradu v ponedeljek 13. novembra zvečer.
Ko je tedaj zastopnik DFS tov. Paglavec Andrej hotel pozdraviti občinske svetnike v slovenskem jeziku, je občinstvo. ki so ga zbrali nalašč v ta namen, prevpilo govornika. Tudi svetniki italijanskih strank so protestirali
«c
Da bi se z vsebino te spomenice seznanil vsak naš človek, je izšla kot posebna priloga »Soče« in pozneje še kot brošura v slovenskem in italijanskem jeziku. Njen odmev je bil precej velik tudi pri Italijanih in so zlasti šovinistični časopisi zagnali precej hrupa, ker so se Slovenci drznili zahtevati svoje pravice. Vladni zastopnik je obljubil, da bodo spomenico proučili in verjetno jo proučujejo še sedaj, ker nanjo še niso odgovorili.
KONFERENCA V ČEDADU
Delegati beneških Slovencev so se redno udeleževali vseh konferenc in kongresov, ki jih je sklicala DFS ali pa naše druge množične organizacije. Narodno prebujenje se je med njimi že toliko razmahnilo in zavzelo že takšen obseg, da so čutili potrebno, zbrati se na svojih tleh na posebni konferenci in zakričati v obraz vsemu svetu obtožbo o svojem brezprimernem osemdesetletnem zatiranju.
Zato se je na nedeljo 1. maja, na delavski praznik, zbralo v zgodovinskem središču Beneških Slovencev v Čedadu 181 delegatov iz vseh slovenskih vasi v Benečiji. To je bil njihov prvi politični sestanek v osemdesetih letih, kar živijo pod Italijo. Na njem so se pogovorili o svojem položaju in določili smernice za nadaljnjo borbo za dosego svojih pravic. Vedeti moramo, da so Beneški Slovenci še mnogo na slabšem od Goriških, ker še sedaj nimajo svojih šol in je njihova zgodovina zadnjih osemdesetih let ena sama povest zatiranja in preganjanja.
Svoje zahteve so na tej konferenci zgostili v naslednjih osmih točkah:
1.	Enakopravnost slovenskega jezika v vseh javnih uradih. 2. Sorazmerno število slovenskih zastopnikov v Deželnem parlamentu in v deželnem odboru. 3. Ustanovitev in nemoten razvoj osnovnega in srednjega šolstva. 4.
Nemoten razvoj slovenskih kulturnih, gospodarskih in političnih organizacij. 5. Pravica do emigracije za delo ne samo v zapadne države, marveč tudi v države ljudskih demokracij, predvsem pa v FLRJ. 6. Čim prej naj pričnejo z delom tiste domače industrije, ki niso v obratu. 7. Takojšen pričetek javnih del, predvsem graditev in popravilo cest, šolskih poslopij, napeljava vodovodov in električnega toka. 3. Kaznovanje vseh oseb, ki so se pregrešile zoper določila manjšinske zakonodaje, izrecno trikoloristov.
Ko so junija meseca delegati DFS predložili predsedstvu vlade v Rimu svojo spomenico, so ji priključili tudi zahteve beneških Slovencev. Kako so odpravili, smo povedali že na prejšnji strani.
Ta konferenca je zadela italijanske šoviniste kot strela z jasnega in še isti dan so fašistične tolpe skušale napasti delegate, ko so se vračali s konference. Tudi KPI v Čedadu je na svojem stenskem časopisu objavila, da razen nie nima nihče drugi pravice braniti slovensko manjšino in njene pravice. Vendar je dejstvo, da dotlej niti z mezincem niso ganili v njihovo obrambo in tudi pozneje so se omejili samo na širjenje kominformističnih klevet med njimi, da bi jih še bolj razcepili in odtujili bratom v socialistični Jugoslaviji. Prav tako se je zaganjalo vanje šovinistično časopisje in zahtevalo, naj vlada in policija nastopita proti političnim agitatorjem, ki motijo mir v »ita-lianissimi Benečiji«. Niti ena italijanska stranka in niti en časopis se ni zavzel za to, da bi odprli beneškim Slovencem šole v njihovem jeziku in priskočili deželi, ki je zelo revna in zanemarjena, tudi gospodarsko na pomoč.
O VZGOJI NAŠE MLADINE
Čeprav italijansko šovinistično časopisje stalno hujska zoper slovenske
osnovne in srednje šole, se je vendar tudi v lanskem šolskem letu posrečilo ohraniti vsaj na Goriškem že obstoječe šole. To so šole, ki smo si jih sami ustanovili že za časa narodno osvobodilne borbe in jih je Italija dolžna obdržati. Pač pa se ves ta čas Goriški Slovenci zaman trudijo, da bi jim odprli še nekatere šole, ki so v resnici potrebne, kakor n. pr. v Ločniku, kjer je mnogo slovenskih otrok brez šole.
Velika težava je tudi z učnimi pripomočki, ker italijanska šolska uprava ne dopušča šolskih tekstov, ki so izšli v Sloveniji, domačih pa ni mogoče tiskati. ker bi bili zaradi premajhne naklade predragi.
Temu bi lahko odpomogli, če bi odprli slovenske šole po slovenskih vaseh v Benečiji, kjer jih domačini zaman zahtevajo in skušajo Italijani s strahovlado udušiti njihov glas in zahtevo po svojih pravicah. Primerov za tak teror imamo mnogo in eden najznačilnejših je uboj Juša Andreja (oh Nadiži). ki je padel dne 31. julija 1949 kot žrtev ustrahovalne organizacije tri-koloristov, kar je že javna tajnost med ljudstvom, čeprav oblasti zločinca še niso odkrile.
Tako 60.000 Slovencev v Slovenski Benečiji in Kanalski dolini še danes nima niti ene svoje šole. Prav tako za-hranjujejo oblasti vsak stik slovenske
mladine tostran meje z mladino v Sloveniji. Meseca junija lani je n. pr. Rdeči križ Slovenije povabil 300 slovenskih otrok iz Goriške in Slovenske Benečije na letovanje v Slovenijo. Kvesture v Gorici in Vidmu ter pozneje tudi oblasti v Rimu pa so odbile prošnjo za potno dovoljenje, češ da otroci ne smejo na letovanje v inozemstvo, ker »to škodi ugledu države«. Tako so slovenski otroci rajši ostali doma, kakor pa da bi jih prezirali in raznarodovali po italijanskih kolonijah.
Lahko bi navedli še mnogo primerov iz vsakodnevne prakse, iz katerih je jasno razvidno, kako velikanska je razlika med »garancijami« in obljubami ter med dejanskim položajem Slovencev pod Italijo, ki morajo še vedno živeti pod več ali manj prikritimi grožnjami novih terorističnih izpadov zoper slovenske ustanove in njihovo kulturo. Vsega tega bi ne bilo, ko bi v posameznih primerih primerno kaznovali krivce. To pa se v dveh letih nove italijanske uprave v teh krajih in kljub številnim nasiljem doslej še ni zgodilo, bodisi da krivcev »niso našli« ali pa so jih oprostili, kadar že niso mogli drugače, kakor da so jih aretirali.
Vendar Goriški in Beneški Slovenci kljub svojemu težkemu stanju ne obupujejo, ampak pravijo z našim pesnikom : »Mi pa verujemo v novo pomlad.«
V
Oton Zupančič; je umrl
Ko je umiral prijatelj Murn-Ale-ksandrov, mladi slovenski pevec žitnih polj, je Oton Župančič zapel:
Ime'i smo ljudi — v poljani cvet, imeli smo jih — vrhu gore hrast, imeli smo jih — dali smo jih vam — kaj hočete, grobovi, še od nas?
Dve leti pred Murnom, na začetku
borbe novega slovenskega rodu za novo podobo, je umrl najnadarjenejši pesnik Slovenske moderne Kette. Od četverice prijateljev in umetnikov, ki so hoteli jasno zagledati svojo podobo in podobo svojega naroda, sta ostala samo dva: Ivan Cankar in Oton Župančič.
Ivan Cankar je nadaljeval svoje delo.
OTON ŽUPANČIČ
pisal črtice, novele, povesti in drame, doživel konec prve svetovne vojne ter upajoče zrl v prihodnost slovenskega naroda. Oton Župančič je ostal zvest poeziji; ko so začele zarje Vidove bledeti, je sicer dolgo časa molčal, a na pragu nove zgodovinske dobe povzel odločno in pogumno besedo:
Veš, poet, svoj dolg?
Nimaš nič besed?
Kaj zagrinjaš se v molk?
Vrzi pesem v svet, pesem za današnjo rabo: vsi jo bomo povzeli za tabo.
Danes tudi Otona Župančiča ni več. Toda pesem, ki jo je vrgel v svet in jo namenil za današnjo rabo, smo v resnici povzeli za njim, ko smo začeli in ko nadaljujemo borbo za staro pravdo.
V letih pred prvo svetovno vojno je bil Ivan Cankar osrednja osebnost v slovenskem kulturnem življenju, kazal je slovenskemu narodu nove poti in odgovarjal na družbena vprašanja, ki jih njegovi sodobniki niso kdove kaj razumeli; toda Ivan Cankar je znal odgovore tudi za daljno bodočnost, za naš .• dni in še dalj. V tistem času je vzpo-
redno s Cankarjem v pesniški obliii reševal narodna in socialna vprašanja Oton Župančič. Večjih in globljih mislecev, lahko rečemo ideologov, kakor sta bila ta dva, Slovenci takrat nismo imeli. Saj so takrat zadele v živo pesnikove besede:
O vi, vi z našim pismom,
vi z našo besedo možje —
kam, kam ste pahnili sebe in nas‘,
Kaj je z našim pismom?
Kaj je z našo besedo?
Kje ste nam, možje?
Župančič se je zavedal svojega pesniškega in družbenega poslanstva:
Da mi je za zarjo blestečo pogledati in kaj ljubega, dobrega ti povedati v teh težkih dneh, o domovina . . .
Štiri leta za to željo je izšla v zbirki Samogovori Župančičeva Duma, v kateri je skušal reševati najvažnejša vprašanja slovenskega človeka, družbe in domovine. V njej je hotel pogledati domov z jasnim očesom in čutečim srcem, kakor pravi sam. »Trezno sem hotel pregledati vse, kar je našega, mi-zerijo in veličino.« Zato je kot popotnik, ki ima odprte oči za vsako malenkost in za velike stvari, skrbno preiskoval naše zadeve na poti križem po domovini:
Hodil po zemlji sem naši in pil nje prelesti Hodil po zemlji sem naši in pil nje bolesti.
Na koncu pesnitve izprašuje:
Kje, domovina si? Ali na poljih teh?
Se pod Triglavom, okrog Karavank?
Ali po plavžih si, ali po rudnikih?
Tu? Preko morja? In ni ti meja?
Nato odgovarja sebi in sodobnikom:
S utim te, čutim te. Sanja poetova letala dolgo je let nad teboj, gledala, slušala, plakala, upala, izpraševala za tvojo skrivnost.
V istem času je pesnika zabolelo naše veliko vprašanje, vprašanje zedinjenja vseh Slovencev, ko so diplomati začeli rožljati z orožjem in razprezati zemljevide.
Ko drugi grabijo vse dalje, širje,
boš rod, ki bivaš tod, boš v duši čvrst?
Ko je pregledal, kakor sociolog, ki ugotavlja strukturo družbe in predvideva bodočnost vse slovenske »kovače«: rudarje, kamenarje, ribiče, nosače, tkalce, strojarje, mlinarje, zidarje, mizarje, drvarje, kmete, viničarje, stavce, splavarje, kolone — skratka ves slovenski proletariat, — je s trdno zavestjo in prepričanostjo pogumno izpovedal :
Zato bomo mi kovači kovali, trdo kovali, tenko poslušali, da ne bo med' nami nepoznan, ko pride čas, ko sine dan,
da vstane, plane kladivar,
kladivar silni iz nas . . .
Ta pesem je bila prvič objavljena na praznik dela, prvega maja. Kmalu nato je napisal Žebljarsko o žebljarjili v Kamni gorici, ki spada med naše najboljše socialne pesmi.
Z vrsto pesmi je posegel v brezno strahot med svetovno vojno. Na koncu vojne je izdal svoje najboljše pesmi iz treh dosedanjih zbirk — Čaša opojnosti. Čez plan, Samogovori — v novi
zbirki pod naslovom Mlada pota. Leta 1920 pa je izšla zbirka njegovih pesmi iz zadnje dobe: V zarje Vidove.
V Slovenskem Poročevalcu 6. septembra 1941 je objavil programatično pesem »Veš, poet, svoj dolg?« Spomladi 1943 pa je izšla v ilegalnem časopisu slovenskih književnikov znamenita pesem »Tja homo našli pot«, v kateri je kakor pred stoletjem Prešeren zapel:
da je 6'oveštvo vse ena družina,
da vse narode en sam up preveva . . .
Pozdravil je osvoboditelje, ki so strnili v eni meji razločene brate in vnovič ustoličili zavrženo svobodo. V obnovitveni dobi je zapel kolednico mladinskim brigadam in izrazil največje zaupanje v svojo domovino:
I
Kaj hoče hrušč in trušč krog nas? Petletka naša teče.
Mi kar pustimo času čas..
Petletka naša teče.
Ves naš odgovor, ves dokaz:
Petletka naša teče.
Najbridkejša njegova misel je bila misel o Trstu, toda vere v pravično rešitev ni izgubil nikdar:
Nič nas ne zmaliči;
Tlrst je na naši obali.
Nihče nam pisma ne uniči, ki smo s krvjo ga pisali: svoboda in pravica jutri bo resnica.
M. R.
Za Trst!
Something is rotten in the State of Denmark.
Nekaj je gnilega v državi danski.	Shakespeare.
Kako jasna je misel, kako ravna je pot preprostega naroda. V velikem svetovnem spopadu se je slovensko
Oton Župančič
ljudstvo, po zlomu Jugoslavije raztrgano in potlačeno, neutegoma odločilo za tisto stran, ki se je borila proti nacizmu in fašizmu za svobodo, za samoodločbo narodov, za harmonično sodelovanje vseh zdravih sil v človeštvu; prvi dan po zasedbi Slovenije je zgrabilo za orožje kljub okupatorskemu
strahovanju, kljub zapeljevanju in mamljenju domačih izdajalcev ter si iz improviziranih krdel polagoma ustvarilo z ostalimi jugoslovanskimi narodi krasno organizirano udarno vojsko, ki je bila pod vodstvom maršala Tita kos vsem vrstam modernega vojevanja ter je v neverjetnih junaških pohodih priborila nazaj jugoslovansko ozemlje in tudi vse kraje, kjer je slovenski rod pet in dvajset let ječal pod trdim tujim jarmom. Med najimenitnejšimi pridobitvami je bilo čudovito zavzetje Trsta, katerega svobodoljubno prebivalstvo je samo sodelovalo z jugoslovanskimi četami ter jih z veseljem pozdravilo kot cs^ oboditeljsko armado.
V Trstu postavi slovensko-italijanska Osvobodilna fronta v lepi slogi oblast, ki jo priznavajo pripadniki obeh narodnosti tega živo utripajočega mesta ob Jadranu; dogovore se za bratsko sožitje v okviru federativne jugoslovanske države, rešujejo sporazumno pereča vprašanja, skrbe za prebrano, za oblim o gospodarskega življenja, skratka: v najkrajšem času ustvarijo v malem načrt in vzorec za tisto, kar naj bi se ostvarilo v velikem povsod, kjer naj vlada prava demokracija, tista, za katero se je napredni svet leta in leta boril. V radostnem tekmovanju teče delo, jugoslovanske čete vzdržujejo zgleden red, ljudje dajajo duška svojemu zanosu v veličastnih manifestacijah in človek bi mislil, da je ni zapreke za prost razmah gmotnega in prosvetnega življenja na teh ugodnih tleh.
Toda ne! Taka jasna misel, taka ravna pot v mirno bodočnost je naivnost ljudskih množic, naivnost malih narodov. Tržaško zavedno ljudstvo in slovenski narod si ne smeta sama krojiti svoje usode, ne smeta uživati sadov svoje prelite krvi, ne smeta izvajati demokratičnih načel v svojem območju. Naša zmagovita in priljubljena armada se poslovi od osem tisoč tovarišev, padlih v zadnjih bojih, in samo-
zavestno odkoraka iz Trsta, da prihrani svetu novo prelivanje krvi. Res, zgodilo se je: narod, ki se je prvi priključil zaveznikom, je dobil po štiriletnih nečloveških mukah za svoje zveste in vdano zavezništvo od prav teh svojih zaveznikov prvi krepko pljusko kakor malopriden paglavec, ki so ga zalotili na tujem vrtu. Ali se zavedate v-:, ki ste nam to storili, kaj ste dali s to pljusko sebi?
Med vsemi strahotami, ki so nas oblegale ta štiri leta, med divjanjem fašistične in nacistične drhali, med vlago zatohlih ječ, med streljanjem naših najboljših mož, žena, sinov in hčera, med kupi mrličev po nemških taboriščih nam je sijalo svetlo upanje: z nami stoji ves svobodoljubni svet na vzhodu in zahodu, naši mogočni, odločni, zvesti zavezniki sklepajo čedalje ožji obroč okrog morišča, naše domovine, in kadar se strnejo njihove armade z našimi, nas osvobode te hude more, ki nam ne da sopsti in nam hoče izpiti srčno kri. In zdaj to bridko razočaranje našega opeharjenega ljudstva! Ali si hočete res zapraviti lepo, svetlo ime »osvoboditelji« in ga zabarantati? Ali ne mislite, da je to pomoč tistim, ki so nedolžne ljudi preganjali, vlačili po ječah, jih stradali, mučili, streljali, pobijali z lopatami, jim iztikali oči, živim lomili kosti, izbijali zobe, ki so posiljevali hčere vpričo mater in matere vpričo hčera? Vse to ni pravljica, vse to smo morali mi gledati in prebiti, vse to nam je padlo na dušo. Zato se po pravici izprašujemo:	Kakšno bo-
dočnost obetate nam, pa tudi kakšen naziv s podaljševanjem tega inferna? Kako zmorete to? Kako vas bodo ocenjevali bodoči rodovi, ko bo odprta pred njimi knjiga današnje zgodovine?
Moje besede so morda govorjene v veter in ne najdejo ušes. katerim so namenjene. Ako pa pridejo do njih, se jim bodo tisti, katerim veljajo, nemara zviška smejali. Nič ne de, kljub
temu jih govorim, ker bi ne storil svoje dolžnosti, ako bi jih ne izkričal v svet, ako si ne bi razgalil prsi prav tja do trepetajočega, krvavečega srca, ki je s slehernim vlakencem zvezano z mojim narodom in njegovo usodo.
Dobrih prijateljev sem imel med Angleži in jih imam še, ako so po gostem umiranju te dobe ostali živi. To so vaši znanstveniki, pisatelji in pesniki, vaši misleci in sanjači — da, tudi sanja* čev je treba za tiste, ki se sami ne utegnejo zatekati v dežele sanj — izumitelji novih idej, oblikovalci novega sveta, sveta resnice in pravice in svobode in življenja, ki je tako lepo, da je vredno umirati zanj. Ako bi ti vaši ljudje, ti moji daljnji prijatelji mogli slišati moj glas, klic mojega gneva in ogorčenja in obupa, oni bi se ne smejali, prisluhnili bi, zamislili bi se in povzdignili bi svojo besedo, ki vem.
da bi soglašala z mojo, in naperili bi tožbo in izrekli obtožbo nad kršitvijo človečanstva, ki so ga krivi njihovi rojaki.
Zdaj pa, ko sem izlil iz sebe srd in obup, se mi je srce upokojilo in povem vam: nekje globoko v meni je velik mir. Spoznal sem zadnja leta vso dragocenost svojega naroda, njegov neukrotljivi pogum, njegovo pripravljenost tudi za nadaljnje borbe za svoje pravice, pripravljenost za nadaljnje trpljenje in še večje žrtve do tistega lepega konca, ki bo prav gotovo prinesel zasluženo zadoščenje za vse hudo. Drži se, narod moj, stoj za svojo in svojih zaveznikov pravico v Trstu, v Gorici, v Korotanu, povsod! Vem, da se boš, zakaj jasna je tvoja misel, ravna je tvoja pot!
Slovenski Poročevalec, 14. junija 1945.
Pesnik Igo Imulen je umrl
Vladimir Bartol
Kdor je videl poleti 1948 Iga Grudna, bodisi v Ljubljani ali v jugoslovanski coni Tržaškega ozemlja, kjer je prebil nekaj časa svoj počitniški oddih, bi gotovo ne verjel, da bo isto leto tudi obenem obletnica njegove smrti. Tako rožnat in sijoč je bil njegov polni obraz s fino ukrivljenim nosom, lepo zarezanimi očmi. ki so gledale otroško še-gavo, malce pa tudi otožno v svet, in z napetimi, prikupno zasukanimi »erotičnimi« ustnicami. Njegova prej visoka ko nizka postava, dobrodušno okrogla in zajetna, je pričala, da je bil naš nabrežinski bard človek, ki je umel ceniti tudi dobro obloženo mizo in dobro kapljico. Poslednjič sem ga srečal v Ljubljani tisto zadnje poletje, ko je stal v družbi svojega dolgoletnega prijatelja, pesnika Frana Albrehta, pred
kavarno »Emona« in bržkone čakal na tramvaj. Vedel sem, da je bil še pred nekaj dnevi v Kopru, pa sem ga vprašal, kako in kaj.
»Ne počutim se prav dobro,« je odvrnil in ko je videl, da sem ga začudeno pogledal, se je nekako v zadregi nasmehnil. Mislim, da se je nasmehnil zato, ker se je zavedal, da ne kaže njegov izgled prav nič na slabo počutje.
Na njegovo pripombo nisem polagal važnosti, dokler nisem čez mesec dni ali kaj več izvedel od znancev, da je precej resno bolan ter da se je moral zateči v bolnico.
29. novembra 1948, na dan republike, sem bil po opravkih v Ljubljani. Okrog poldne sem sedel v kavarni »Union« z nekaterimi književniki. Kar prihiti znanec in zašepeče: »Igo Gru-
den je danes zjutraj umrl.«
Čeprav smo takrat že vedeli, da je zelo hudo z njim in da je bilo pričakovati najhujše, nas je novica vendarle navdala z bolestno grozo. Bil je še vse premlad in prepoln življenja, da bi že zapustil svet, imel je mlado ženo in z njo dvoje nebogljenih otrok, bil je sredi literarnega ustvarjanja in je pravkar dokončal prevode vseh pesmi Hri-sta Boteva. Dosegel je vrhunec moške zrelosti in po vseh pravilih bi bilo pričakovati, da bo dočakal jesen svojega življenja, v katerem je bil tolikokrat razočaran, srečen v krogu svoje družine, spoštovan in cenjen od vsega naroda, kateremu je toliko lepega zapel, zlasti od svojih primorskih rojakov, katerim je izlil svoja najbolj vroča čustva ter jih spodbujal v njihovih najbolj črnih dneh.
Igo Gruden je bil rojen 18. apnila 1893 v Nabrežini. Bil je sin vaškega trgovca in posestnika, ki je imel številno družino. Že kot tretješolec je pisal svoje pesmi, kot posnemam iz doslej najizčrpnejše študije o Igu Grudnu. ki jo je napisal pisatelj Filip Kalan kot uvod v izbor njegovih pesmi (uredil jih je pesnik Fran Albreht) ter mi jo je, čeprav še ni izšla, ljubeznivo pre-
pustil v uporabo — in sicer leta 1907 v »Zvončku« ter se podpisoval za »Zo-rislava« in nato za »Zlatka«. Kot maturant piše že pesmi za vodilno slovensko literarno revijo »Ljubljanski Zvon« in kot visokošolec na Dunaju, kjer študira jus, tudi v »Slovana«.
V prvi svetovni vojni je moral na soško fronto, kjer ga je težko oplazila granata. Kot invalid se vrne k študiju, dobi 1918 absolutorij na Dunaju, a po vojni doseže doktorski naslov v Pragi.
Njegova prva pesniška zbirka je izšla leta 1920 in nosi naslov »Narcis«. Tako je baje pesnika hudomušno na-zval, kot posnemam iz omenjene študije Filipa Kalana, Oton Župančič, in naš dobrodušni Nabrežinec ne le da ni svojemu velikemu tovarišu v poeziji in pesniškemu vzorniku Otonu Župančiču tega vzdevka zameril, marveč ga je celo porabil za naslov svoje prve pesniške zbirke. Kot literarni kuriozum naj omenim, da sem takratni osmošolec napisal o tej zbirki predmaturitetno nalogo, ker mi je moj profesor slovenščine Majcen nasvetoval pisati o svojem primorskem rojaku, čeprav bi bil profesor želel, da bi bil ocenil Grudnove »Primorske pesmi«, ki so izšle isto leto, ki pa jih, če se prav spominjam, nisem mogel nikjer več dobiti.
V svoji prvi pesniški zbirki se ogleduje Igo Gruden prav kot mitološki Narcis, ki se je zaljubil v svojo lastno zrcalno podobo v jezeru, v svojih lirično opojnih in sanjavo samozamak-njenih ljubezenskih doživetjih. Toda še isto leto je bila podpisana za naš narod tako usodno krivična rapalska pogodba in je bila odtrgana vsa Primorska z deli Notranjske od svojega matičnega telesa. In tedaj so zabobneli kot retorično mogočen protestni krik zoper to nezaslišano krivico skozi srca vseh Slovencev vzneseni verzi Grudnovih »Primorskih pesmi«.
Dve leti zatem izda naš nabrežinski rojak novo pesniško zbirko — »Miško
osedlano« — za otroke! In nato dolg molk — vse do zadnjih let pred drugim svetovnim konfliktom, ko se naenkrat pojavi v takratni najnapred-■ejši slovenski reviji »Sodobnost«, kot bi se bil kot ptič Feniks prerodil, znova Igo Gruden, zdaj že povsem samonikel in dozorel pesnik. Lesket Župančičevega vpliva se je osul z njegovih verzov in spoznali smo človeško toplo in čisto, globoko humano in humanistično jedro nekdanjega pevca »Primorskih pesmi«.
Te svoje pesmi je Igo Gruden zbral nekoliko pred drugo svetovno vojno v svoji znameniti pesniški zbirki »Dvanajsta ura«. Ta zbirka je po svojem čustvenem nastroju prava pogrebna pesem starega sveta in rahla slutnja novega, boljšega življenja bodočnosti. V njej je izražen protest zoper krivičnost tedanje človeške družbe, v zbirki so pesnitve o malih ljudeh, o natakarici Pepci, so intimne izpovedi srca in zopet je v njih podtalno bobnenje, ki napoveduje potres.
Druga svetovna vojna ga je zajela v Ljubljani. Kot pristaš Osvobodilne fronte, ki je v njej povezan s kulturniki in političnimi aktivisti, zagovarja pred fašističnim tribunalom zaprte svoje somišljenike. Toda kmalu je tudi sam zaprt in odveden v Italijo v internacijo, najprej v taborišče Visco v Furlanski nižini, a nato, po denunciaciji fašističnih konfidentov, ki so se vrinili med internirance, v taborišče Chiesa Nuova pri Padovi. A še ni dovolj. Od tu ga prepeljejo na Rab, otok smrti.
Po padcu fašizma ostane na otoku Rabu in upravlja bolnico bivših internirancev. Junija 1944 se umakne s partizani čez Dugi otok na Vis. Od tu potuje v Afriko, od koder se vrne s štabom prve afriške mešane brigade v jugoslovansko bazo Gravino pri Bariju. In od tod z letalom v osvobojeni Beograd, kjer sodeluje pri slovenski radijski oddaji z Borom in Ingoličem do
junija 1945. Vrne se v Ljubljano in je imenovan za pravnega referenta pri Ministrstvu za prosveto.
Po vojni je izdal — poleg predelane »Miške osedlane«, ki nosi sedaj značilni naslov »Na Krasu« — še dve zbirki: »Pesnikovo srce« in »V pregnanstvo«, ki sta naleteli med vsem slovenskim ljudstvom tu in onstran meje na velik odmev. Vanjo je zbral pesmi iz dobe od leta 1938 do 1946 in med njimi so pesmi, da spomnim samo na »Celico številka 5« z njenim stalnim mrakobnim, skoraj Poejevskim refrenom, ki je bila takoj prevedena tudi na druge slovanske jezike — ki so po svoji lapidarnosti in človeški globini med najizrazitejšimi dokumenti človeškega srca med drugo svetovno vojno.
Ne vem točno povedati, kdaj sem prav za prav osebno spoznal Iga Grudna. Bil je eden izmed tistih preprostih in prisrčnih ljudi, o katerih se ti zdi, ko si jih enkrat spoznal, da si jih poznal vse svoje življenje. Pred drugo svetovno vojno sem večkrat kot mlajši literat prisostvoval veseli in duhoviti literarni bratovščini, bodisi pri gostilniškem omizju ali pri penklubskih sestankih in večerjah. Igo Gruden je vselej prinesel s seboj vedro prisrčnega smeha in šegave duhovitosti. Kar nalezel si se njegove dobre volje. Z vsemi je bil prisrčen in z vsakim na poseben način. Večkrat sem ga poslušal, kako se je bodel s tem ali onim prijateljem po peresu, a nikoli nisem opazil. da bi bil proti komur koli žaljiv. Imel je prekipevajoč temperament juž-njaka in če se mu je zdelo, da je šel kdai proti nekomu nekoliko preko mere, je hitro potegnil nazaj besedo in se opravičil, da pač ni mislil nič hudega.
Ko smo spomladi 1946 potovali na recitaeijske prireditve po Primorski, je bil kakor opojen od krajev, ki so bili osvobojeni in ki jih toliko let ni smel obiskati. Naši ljubeznivi rojaki so nas
prav imenitno gostili in tudi žlahtne vipavske ali briške kapljice, pa tudi terana nismo pogrešali. Igo Gruden je bil raznežen kakor otrok, objemal in poljubljal se je s starimi in novimi znanci, recitiral večkrat tudi izven programa in je bil kajpada v svoji pobra-timski pretresenosti tudi marsikdaj močno zgovoren. Ko smo se po takih priložnostih odpeljali, nas je večkrat zaskrbljeno izpraševal: »Pa menda ga nisem kaj preveč polomil?« Potolažili smo ga in spet je bil vesel kakor otrok. Za Božič leta 1947 bi bil moral priti v Trst. Toda tukajšnje oblasti mu niso izstavile dovoljenja, kar ga je ogorčilo in potrlo. Tako zelo si je želel videti svoj rojstni kraj Nabrežino.
Igo Gruden je bil od tistih redkih ljudi, ki si ga moral imeti rad, čim si ga spoznal. Tako topel in otroško prisrčen je bil po svojem značaju. Nikoli si nisem mogel predstavljati, da bi ga mogel kdo sovražiti. In če je v pesmi »Tuji vojak« celo sočustvoval s članom okupatorske fašistične vojske in skušal najti človeka v njem, ki ga je zaprtega stražil, je s tem dokazal skrajno mejo svoje človeške in srčne širokogrudnosti.
Kdor bi še kaj dvomil o brezčutnosti in nečlovečnosti italijanskih fašističnih okupatorjev in njihovih domačih izdajalskih pomagačev, naj se spomni primera pesnika Iga Grudna. Ni bil samo zaprt in gnan v internacijo, marveč je bil na ovadbo domačih izdajalcev tudi vklenjen pripeljan v strožje taborišče in naposled na otok smrti — Rab.
Igo Gruden je elementaren pesniški ustvarjalec. V njegovih prvih dveh pesniških zbirkah »Narcis« in »Primorske pesmi« je oblika njegovega verza očitno še pod Župančičevim vplivom, kot je ugotovila kritika že ob izidu obeh knjig. Toda že v teh zbirkah in zlasti v »Primorskih pesmih« udarja sem pa tja izrazita Grudnova pesniška osebnost na dan. Zlasti njegovi opisi Krasa, kraške zemlje in vasi ter kraškega človeka so živi in izvirni.
V vsej svoji polnosti se je pokazala Grudnova pesniška osebnost v njegovih zadnjih treh zbirkah, v »Dvanajsti uri«, »PesnikovenTsrcu« in »V pregnanstvo«. Zlasti po teh zbirkah, a tudi po svojih toplih otroških pesmih bo ostal Igo Gruden kot trajen in velik zaklad v zakladnici slovenske lirike.
Vladimir Hlazor
Dober teden za največjim modernim slovenskim pesnikom Otonom Župančičem je umrl prvak hrvatskih pesnikov 20. stoletja — Vladimir Nazor.
Vladimir Nazor se je rodil v vasi Po-stire na otoku Braču 30. maja 1876. Gimnazijo je študiral v Splitu, prirodopis, fiziko in matematiko pa v Gradcu. Bil je profesor v Splitu, Zadru in Pazinu, nato v Kopru, Kastvu in Zagrebu. Od 1926 do 1932 je bil ravnatelj gimnazije na Sušaku, od 1932 je živel v pokoju v Zagrebu. Na novo leto 1943
je odšel s pesnikom Goranom Kovačičem v partizane. Preko Save in Kolpe sta se odpravila v hrvatski glavni štab. Pozneje je bil v Vrhovnem štabu pri maršalu Titu in med člani AVNOJ-a. V Bosanskem Petrovcu je izvedel, da govore ustaši, da so ga partizani ugrabili. Med četrto ofenzivo je bil med gorama Klekovnjačo in Jadovikom ob Uncu, nato v frančiškanskem samostanu v Ščitu in v mlinu ob Rami, prešel Neretvo in doživel propad četrte nemške ofenzive na tromejniku Bosne, Sandža-
'• .U
n—.
VLADIMIR NAZOR
ka in Črne gore v sredini meseca maja. S partizani je živel pod Durmitorom in se z njimi vrnil iz Črne gore ter delal v tiskarni na Črnem vrhu med Senjem in Ogulinom. Udeležil se je drugega zasedanja ZAVNOH-a. V letu 1944 je prehodil pot iz Plaškega preko Slunja iu Topuskega v Glino, živel v Grobniku na Kordonu pri CK KPH, doživel hudo ofenzivo in se moral v začetku julija zaradi bolezni umakniti v Bari. Od tam je prišel v septembru na Vis, v oktobru v Split in v maju naslednjega leta v Zagreb. Bil je predsednik ZAVNOH-a in predsednik Prezidija ljudske skupščine LR Hrvatske. Umrl je 20. junija 1949.
Po motivih je Nazor najraznovrstnej-ši pesnik hrvatske moderne poezije. Ako bi ga hoteli primerjati s katerim slovenskim pesnikom, ne bi našli dobre primere. V glavnem je pisal lirične pesmi.
V zgodovinskih mitoloških pesmih — najvažnejše so Slavenske legende (1900) — je idealiziral slovanski rod, oznanjal idealizem in novo etiko v smislu srb-
sko-hrvatske, češke in ruske narodne poezije.
V knjigi o hrvatskih kraljih (1912) je opeval borbenost, junaštvo in moč svojega naroda, ki se bori za svojo zemljo in pravico, prikazal pa je tudi dolgotrajno suženjstvo, ki ga je bilo deležno njegovo ljudstvo, vendar je videl prerod v bodočnosti.
Nazor je prišel do spoznanja, da hr-vatski človek ni ne velikan ne poganski bog, temveč človek, ki trpi in se bori za življenje. V teh pesmih je izrazil realistično pojmovanje hrvatske zgodovine.
Pisal je tudi ljubezensko liriko in, včasih namenoma posnemal dubrovniške pesnike, toda v te verze v starinskem jeziku je vnesel novo čustvovanje. V miselni poeziji, ki je polna panteizma, je iskal smisel življenja.
Znamenito je njegovo delo Medvjed Brundo (1915), ki opeva borbo starih in novih junakov proti tujcem. 1 esui-tev izzveni v himno Velebitu in njegovi prirodni lepoti.
Nazor je v prvi vrsti lirik, ki se je dotaknil mnogih važnih vprašanj sodobnega človeka in jih pozitivno rešil ne samo zase, temveč tudi za sodobnike in bodočnost.
Njegova proza obravnava v glavnem Istro in istrsko življenje. V povesti Veli Jože (1908) junak reši sebe in svoje tovariše, a ne zna pametno uporabiti svoje moči ter zaradi nesloge ponovno izgubi svobodo, a vendar ne obupa. —■ Iz istrskega življenja je zajel mnogo snovi za novele, povesti in za romana Krvavi dani (1908) in Pastir Loda (1938-9).
Lirične pesmi obsegajo naslednje zbirke: Lirika (1910), Nove pjesme (1913), Intima (1915), Pjesni ljuvene (1915), Niza od koralja (1922), Pjesme od četiri arhandjela (1927).
Epične snovi so v knjigah: Slavenske legende (1900), Živana (1902), Pjesma naroda hrvatskoga, Knjiga o kraljevi-
rua hrvatskim (1904), istrske balade Krvava košulja (1905), ciklus Gradova, romantični ep Utva zlatokrila (1916), živalski ep Medvjed Brundo (1915).
Po osvoboditvi je izšel njegov partizanski dnevnik S partizanima (1945).
Zbral pa je tudi svoje partizanske pesnji.
Nazor je prevajal v italijanščino hr-vatske pesnike, v hrvaščino pa je prevedel Dantejev Pekel.
Velikan Joža
Prevedel Tone Potokar
Vladimir Nazor
1
Zdavnaj je bilo to, pred mnogimi stoletji.
Takrat so Benečani vladali nad delom Istre, te lepe dežele ob sinjem, morju. Tudi mesto Motovun, ki se dviga na visokem hribu ob reki Mirni, je bilo njihovo. Pod Motovunom je bil velik hrastov gozd. V njem so Benečani žagali hlode in deske, da so gradili velike ladje.
Poletnega dne je jezdil benečanski glavar v Istri, providur Barbabianka, iz gozda v mesto. Proto Zuane mxi je vodil oslička. Barbabianka je razjahal, da bi se nekoliko ohladil pod senčnatim hrastom. Njegov osliček je zagledal zraven lesene hiše kopico sena in zdirjal tja. Na lepem je nekaj udarilo v hrastovo krošnjo. Slišati je bilo pokanje vej. Osliček je tik debla strmoglavil in padel na črno zemljo.
»Aiuto! Aiuto!« (Na pomoč! Na pomoč!) vzklikne providur in plane pokonci.
Blizu senene kopice je stal tisti, ki je oslička zagnal v hrastove veje. Bil je visok ko gora, močan kakor bik in mračen ko nevihta. Velikan se je bil razjezil, ker mu je osliček izpulil iz kopice za pest sena. Pograbil ga je za rep in zagnal kvišku, zdaj na mračno gleda providurja. Barbabianka se trese od strahu.
»Nič se ne bojte, gospodar,« reče proto Zuane. »To je kmet Joža. Hra-
ste mi podira v gozdu, motovunskim meščanom pa koštrune pase in njive okopava. Delaven je in miren, samo velik požeruh je. Vsako soboto mu Mo-tovunčani dajo pečeno kravo. Zdaj se je raztogotil, toda ukrotil ga bom takoj.
Proto dvigne bič, udari velikana in zavpije:
»Joža, poklekni in poljubi roko plemenitemu gospodu! Naš gospodar je.«
Barbabianka se je začudil, ko je videl, da kleči Joža pred njim, plašen kakor zajec.
»Joža,« je ukazal proto, »osla si pokončal. Vzemi gospoda v naročje in ga nesi v mesto!«
Joža vstane, iztegne roke, posadi Bar-babianko na levi laket in odide navkreber proti Motovunu. Providurju se je zdelo, ko da je vrh zvonika. Oprijel se je kocin velikanovih in mu dejal:
»Joža, pojdi z menoj v Benetke. Zvest hlapec boš, jaz pa dober gospodar. Hočeš?«
»Hm!« je zagodrnjal velikan in spustil providurja na obzidje mesta Motovilila.
Vsi Motovunčani so bili tisti čas na mestnem obzidju. Sobota je bila, dan, ko je treba dati velikanu Joži pečeno kravo. Toda Motovunčani niso več voljni rediti velikana s svojimi kravami. Pritekli so na obzidje, da mu poreko: »Joža. naši voli niso zate!« in da mu pred nosom zapro mestna vrata. Orožja so prinesli, da bi ga ranili, in kamenja.
FESTIVAL HRVATSKE KULTURE V BUJAH. NASTOP FOLKLORNE
SKUPINE.
da bi ga nagnali. Joža jim mora služiti zastonj, kajti oni so gospoda, on pa kmet. Začudili so se, ko so videli, da velikan odlaga na obzidje njihovega providurja. Med klicanjem in pesmijo so popeljali Barbabianko v stanovanje motovunskega župana. Potem so se takoj vrnili na obzidje, da bi zbijali z velikanom Jožo šale in ga zapodili lačnega in žejnega.
Dobri Joža je sedel pred zaprtimi mestnimi vrati in čakal na pečenko. Motovunčani so se v začetku bali, da bo velikan navalil nanje. Ko pa so videli, da je potrpežljiv in miren, so pometali orožje stran in začeli briti norce iz njega ter se mu rogati. Ženske so ga obmetavale s krompirjem, otroci s kamenčki. Hrom, suhljat čevljar je sedel
na rob obzidja tik pred Jožo in mu začel nazdravljati s polno čutaro vina. Zapel je velikanu posmehljivo pesmico:
Kje imate lanski jesih?
— Zdrknil v Jožin je goltnik.
Kje je z enim rogom krava?
— Snedel jo je Joža Bik.
Motovunčani so prinesli iz krčme vina in mesa. Jedo in pijejo pred lačnim velikanom, ki čaka na svojo pečenko. Ko volk je lačen, kajti zadnje dni je veliko kopal in oral gospodi meščanom. Na obzidju ženo hrup in se smejo ko na gostiji, čevljar pa je spet zapel: Kmetje gnoj so pripeljali na polje si, v Babni dol!
Gnoj pojedel Veli Jože, zdaj pa zelja nič ne bo.
Vsi so se na široko zasmejali, čevljar se je pa domislil nove šale. »Bratci,« je vpil, »zakaj naj bi Joža umrl od lakote? Poje naj nam, dokler mu ne zamašimo ust s pečenim koštru-nom.« — »Tako je, poje naj!« so dejali vsi, ker so vedeli, da bo čevljar pretental velikana.
In Joža je zapel pesem o svojem pradedu, o banu Dragonji. Ban je bil velik kakor Joža, hraber in dober. Sezidal je Motovun in vladal v njem. Vse njive je zoral, iztrebil vse laze in zasadil motovunski gozd. Takrat je bilo okrog Motovuna vse srečno in veselo. Toda prišle so vojske pritlikavcev in se zagnale vanj ko roji čebel. Dragonja jih je podil od svojega mesta. Toda pritlikavci rasto iz tal ko gobe. Kdo bi se jim upiral? Bana so ranili z zastrupljenimi strelicami. Iz zasede so ga ubili.
Dragonjevo telo so pritlikavci zatrk-Ijali čez obzidje. Pod mestom so ga zakopali in kup kamenja so mu nametali na grob. Zdaj gospodarijo oni v Motovunu, Dragonjev pravnuk Joža je pa njihov hlapec.
Joža poje in odmev mu prinaša pesem nazaj. Kar sladko je poslušati nje-
govo pesem. Stisnil je oči in razprl usta, iz njih mu teče pesem kakor reka.
»Hu!« je na lepem zarjul Joža. Velika kepa umazanega, mokrega sena mu je zamašila usta. To je bil pečeni ko-štrun, ki mu ga je bil obljubil čevljar.
»Hura!« je zagrmelo po obzidju. Meščani so postali razposajeno veseli.
»Je sočna pečenka, Joža?«
Toda velikan je skočil pokonci. Tudi v njem je zavrela kri. Prestopil je zidovje in z rokami objel motovunski zvonik. Tresti ga je začel od temeljev pa do vrha.
Motovunčani so zagnali krik in zavpili na pomoč. Ko ponoreli so bežali. V drn in strn so se pognali proti hiši motovunskega župana. Orožje in čutare so metali stran in kričali: »Na pomoč! Po našem lepem zvoniku bo!«
Jožo je minila jeza, pustil je zvonik in sedel na svoje mesto. Smejal se je, ko je videl nori strah motovunskih meščanov.
Motovunčani so kričali pod županovim oknom:	»Smrt velikanu Joži!«
Župan je pomolil glavo skozi okno in dejal: »Providur Barbabianka je vzljubil kmeta Jožo. Za veliko noč gre Joža v Benetke za hlapca k providurju. Barbabianka bo sedaj obdaroval Jožo, ker ga je zjutraj prinesel v mesto.«
»Dobro!« so rekli Motovunčani. »Joža naj gre takoj v Benetke. Bojimo se ga, ker je podivjal.«
Potem sta prišla iz stanovanja župan in Barbabianka z drugo gospodo. Pred njim je stopalo nekaj mladeničev, ki so nesli pečenega vola, tri koše kruha in sodec vina. Procesija je prišla do velikana. Ustavila se je. Pečenka se kadi ob robu zidovja, po svežem kruhu diši, staro, močno vino pa izpuhteva duh po vrtnicah in zrelih jagodah.
»Joža, vse tole je tvoje!« govori Barbabianka.
Velikan ne verjame lastnim očem: strah ga je nove šale in prevare. Nekaj zamrmra, iztegne roke, pograbi darila
in steče doli proti leseni hiši.
3
Velika noč je — veseli in topli dnevi zgodnje pomladi!
Motovunski župan sedi pred širokim oknom svoje palače in se pogovarja s tajnikom, suhljatim in bledim gospodom Civetto. Župan mu pravi, da hi bilo dobro poslati Jožo v mesto Koper, odkoder ga bo velika ladja odpeljala v Benetke k providurju Barbabianki. Civetta pa mu odgovori: »Kako bo pa naše mesto brez velikana Jože? Koplje za nas, seje in žanje. Za tisto zanikrno kravico, ki mu jo dajemo vsako soboto, nas redi in brani. Kdo bo drva sekal v motovunskem gozdu, ko ne bo velikana Jože? Joža je kakor vol, ki ne zna nič drugega kakor ubogati in delati. Moto-vunčani bodo brez njega pomrli.« Tako pravi Civetta, župan mu pa ugovarja, da so velikana Jože Motovunčani že zdavnaj siti in bi bilo prav, če ubogajo providurja. Še danes naj proto Zuane odvede Jožo v Koper, iz Kopra pa z ladjo v Benetke.
Medtem ko sta se tako pogovarjala, je velikan Joža zdelan počival na obrežju reke Mirne pod mestom. Zavalil se je vznak, se iztegnil kolikor je bil dolg in širok; vdihava sveži pomladanski zrak, posluša zvonjenje velikonočnih zvonov in strmi v sonce. Nekaj časa se sonči kakor velik zelen kuščar, potem se spet valja po travi kakor medved. Mlad je, zdrav in zadovoljen. Odpustil je Mo-tovunčanom velike žalitve; tudi vnaprej jim bo pridno delal. Oni so vendar gospoda, on pa kmet. Rad ima ta gozd, reko, hrib in polje, kjer se je rodil. Vse do smrti bo delal, samo da bo dosti sladkega sadnega drevja, zelja in rož.
»Dolgin, vstani! V Koper greva!« se je na lepem zaslišal glas prota Zuana. Proto je jezdil konja in mahal z dolgim bičem.
»Rajši bi tukaj ostal!« je dejal Joža.
»Vstani in pojdi! Tako sta ukazala motovunski župan in providur Barba-bianka,« mu odgovori proto.
Joža je vstal, zavzdihnil in dejal, da bo ubogal svoje gospodarje.
Motovunčani so pohiteli na obzidje gledat, kako odhaja velikan Joža v Koper. Veliko je bilo njihovo veselje. Čepice in cokle so metali v zrak, mahali so z rokami, kričali in žvižgali ko ponoreli.
»Srečno pot, Joža! Bog daj, da bi utonil!«
»Zvonik svetega Marka potresi, če si junak!«
»Podvizaj se, da se ti ne prismodi pečenka v Benetkah!«
»Z doževo hčerjo te bodo oženili, lepi Joža!«
»Bog daj, da te ne bi nikoli več videli, požeruh!«
Motovunčani so gledali, kako jaha spodaj po dolini proto Zuane, za njim pa drobno in počasi koraca velikan Joža. Velikan je nosil na rami nekaj dolgega in debelega, velikemu kopju podobnega — menda okleščeno deblo domačega hrasta.
Meščani so gledali in kričali, kleli in žvižgali, dolgo, dolgo — dokler jim popotna nista izginila izpred oči.
V zarji pomladanskega dne je odplula iz koprskega pristanišča velika galeja proti belim Benetkam. Ugoden veter je zapihal. Jadra se napenjajo, vrvi brnijo, zastava plapola. I^adja poskakuje kakor konj na širokem, modrem morju. Morska pena pošumeva okrog ladje.
Joža se je zvalil na palubo, glavo je naslonil na visoko krmo. Ni mu všeč, da so ga takole pregnali iz Motovuna. iz mesta bana Dragonje. Istrsko kopno se izgublja izpred njegovih oči, duša v Joži pa joka . . . Velikan leži dolg ko zavaljeno deblo na deskah, ki dišijo po smoli in katranu.
Veter ne piha več. Povsod je mir in tišina. Sonce tone v črno meglo.
France Bei/k - šestdesetletnih
Slovenska Primorska, svobodna in nesvobodna, slavi v letu 1950 šestdesetletnico enega svojih najboljših in največjih sinov, pesnika in pisatelja Franceta Bevka. Petdesetletnice ni mogla slaviti. V poletju 1940 je bilo v Gorici tako, da je ustavil Bevka 11. junija na( ulici fašistični orožnik in ga povabil na policijo. Tu so mu dali »zaradi previdnosti« (»per misure precauzionali«) brezplačno sobo in iz nje je pozdravljal »skozi mrežo«. Dne 10. julija mi ja poslal svoj naslov:	Gorizia, Carceri
Giudiziarie (Gorica, Sodni zapori) in, povedal, da ga preselijo v drug kraj, kjer bo več svobode in ne manj brezdelja. Na prejšnji dom na Solkanski cesti v Gorici so mu postavili »častno« stražo, da je prestrezala njegove morebitne obiskovalce. Goriški Matici so pozaprli več odbornikov in iz Rima so prihajale vesti, da bodo smele izhajati knjige samo v italijanščini in nemščini, ne v drugih »tujih« jezikih. Slovenski tisk v Italiji je bil zatrt. O Bevkovi petdesetletnici so pisali samo jugoslovanski listi (Ljubljanski Zvon, Obzorja, Jutro i. dr.), ki jih je bilo mogoče kupiti v Rimu, ne pa v Gorici; tu se ni smelo črhniti o takšni kulturni petdesetletnici. Ko sem moral tisto jesen v Perugio, mi je postal Bevk bližnji sosed v taborišču Colfiorito nad Foli-gnom in se je dolgo sprehajal »v brezdelju« še marsikod, preden se mu je odprla pot v svobodo. Zato mu vsi njegovi rojaki tem bolj iz srca čestitajo ob njegovi šestdesetletnici. Praznuje jo v svobodi, za katero se je boril vse svoje življenje.
O svojem rojstvu pripoveduje pisatelj v »Začudenih očeh« (Ljubljanski Zvon 1936), da so ga »neko jesensko noč prinesle lisice« v najmanjšo bajto
Andrej Budal
v vasi, v Jernejčevo pajštvo. To se je zgodilo 17. septembra 1890 v Zakojci pri Cerknem. Če mu bo kdo oporekal, da je bilo to neko poletno noč, ker se začne jesen šele 23. septembra, se Bevk najbrž nasmehne, češ da je bila noč hladna in zato vendarle jesenska. France je bil »šoštarjev sin«; mati je bila pred poroko pestunja, dekla in grab-Ijica pri tujih ljudeh. Iz tretjega leta je rešil spomin na »čudovito bogastvo deščic in oblanic« — podoba poznejšega čudovitega bogastva zgodb in usod po njegovih knjigah. Že v ljudski šoli se je poskusil v prvih »strašnih povestih«, pisanih na hrapav papir za sladkor.
Po domači enorazrednici so ga dali v Kranj za trgovskega vajenca, a ni uspel. Spet je delal doma, nato pa se je vpisal v učiteljsko pripravnico v Podgori pri Gorici. V Kopru je začel učiteljišče in ga končal z maturo v Gorici. Učiteljeval je v Orehku in Novakih pri Cerknem. S sedemnajstimi leti se je začel oglašati v javnosti. Med prvo svetovno vojno je pisal v Dom in svet v takem duhu, da je cenzura plenila njegove stvari in ga je avstrijska mačeha pahnila leta 1917 kot preprostega vojaka v svoj krvavi pekel. Zavlekli so ga do Odese.
Ob koncu vojne je bil v Ljubljani v uredništvu »Slovenca« in »Večernega lista«. Leta 1921 se je vrnil v Gorico, ki je postala glavni stan njegovega silno obširnega in plodovitega književnega dela. Urejal je »Mladiko« in vodil Narodno knjigarno. Predsedoval je Goriški Matici in pisal povest za povestjo, roman za romanom. \ borbi za obstanek in za lastno umetnost je nadaljeval z neuklonljivo voljo svojo pot. Kot slučajni urednik »Čuka na paPci« se je že
zgodaj seznanil z laško ječo. Pozneje ja urejal »Naš glas«, »Biblioteko« in po-Ijudno-zn^nstveni zbornik »Luč«. Ko se je preselil v Trst, so ga oblasti kmalu izgnale in vrnil se je v Gorico. Kot član Pen-kluba je večkrat potoval na njegove kongrese in širil v svetu zanimanje za naše slovstvo.
Fašistični oblastniki so ga večkrat nadlegovali. Klicali so ga k zasliševanju, mu delali hišne preiskave, ga obsojali in zapirali, ga pošiljali v taborišča in na otoke, a njegovega peresa niso okrhali ne ukrotili. V drugi svetovni vojni so ga zapletali v procese in pripravljali zmeraj nove zadrge z očitnim namenom, da bi onemogočili širjenje slovenske besede in zadušili njegov glas. Ko je leta 1940 izvedel, da je Italija pt> daljšem omahovanju vendar stopila v vojno, se je oddahnil; zdaj je vedel, da bo uničena in poražena in da vzklije iz njenega poraza Primorski odrešenje.
Prvi padec fašizma 1943 je odprl tudi Bevku goriške zapore. Preden so italijanske rablje nadomestili nemški, se mu je posrečilo oditi v partizane in se pridružiti narodnoosvobodilni borbi. Kakšno zadoščenje je bilo to za kulturnega delavca, ki je moral gledati dolga
leta, kako Italija raznaroduje Primorsko in pripravlja vsem svojim Slovanom narodno smrt! Tisti dve leti borbe je živel Bevk skoraj neprestano v smrtni nevarnosti in je razvijal tako delavnost pri polaganju temeljev nove Jugoslavije, da je pisal o njem 6. julija 1944 isti, zdaj hitlerjevski »Slovenec«, ki ga je Bevk nekdaj pomagal urejati: »Slovenski pisatelj se je odpovedal slovenstvu. Bevk je podpisal spričevalo o svojem odpadu od slovenstva« — ker se ni šel borit z domobranci zoper partizane. Hitlerjevski »Goriški list« je trdil celo 5. julija 1944, da je pisatelj France Bevk »med tistimi, ki so zakrivili sedanje strašno gorje in trpljenje našega naroda na Goriškem in na Primorskem«. Kakšno zadoščenje je dala Bevku zgodovina že čez leto dni, ko so bežali nasprotniki osvobodilne borbe z Nemci iz Slovenije in je zasedel France Bevk, slovenski sin iz najmanjše bajte v Zakojci, vladno palačo na Trgu Edinosti v Trstu kot predsednik Pokrajinskega narodnoosvobodilnega odbora! Jugoslovanska armada je v zvezi s partizani osvobodila vso Primorsko nacizma in fašizma in France Bevk je imel pri tem eno najvažnejših vlog. Kako se
FRANCE BEVK
je boril za vse Slovensko Primorje v Trstu in na mirovni konferenci v Parizu, ve samo tisti, ki je bil tej borbi priča. Da je danes večina Primorske (33 občin od 42) združena s Slovenijo, za to gre Francetu Bevku velika, neminljiva zasluga. Njegova posebna skrb velja še danes tistim zapadnim Slovencem, ki jih je tuji pohlep krivično odtrgal od skupne domovine. Brž po vojni je ustanovil v Trstu kulturno revijo »Razgledi« in opisal v njej življenje in trpljenje primorskih Slovencev.
Bevkovo življenje je potekalo kot napet roman. Nekatera poglavja iz tega romana nam je že sam napisal v »Začudenih očeh« in drugod, v življe-njepisni ali umetniško predelani obliki. To in ono je še zastrto, a zasluži primerno slovstveno obdelavo, posebno zadnje desetletje, ki predstavlja najbolj junaško dobo njegovega življenja.
Prvi Bevkovi književni poskusi pripadajo dobi, ko sta bila Cankar v prozi in Župančič v poeziji na višku svojega ustvarjanja. Vplivi obeh so v njegovih črticah in pesmih jasno vidni. Cankarjev vpliv je bil močnejši, kakor je priznal pisatelj sam: »On me je vsega prevzel. On me je vsega omamil.« Cankar ga je omamljal z brezobzirno odkritosrčnostjo, z družbenimi problemi, kakršni so vznemirjali tudi Bevka, s protesti zoper nasilstva in krivice, s črticami, povestmi in igrami iz resničnega življenja tistih dni. Izmed tujih pisateljev in pesnikov je Bevk rad prebiral Dostojevskega, Strindberga, Deh-mela, Ibsena, Maeterlincka, Gorkega, Verhaerena, Maupassanta, Čehova, Andrejeva i. dr.
Leta 1920 so izšli njegovi »Pastirčki pri kresu in plesu«, naslednje leto pa knjižica »Pesmi«, ki se odlikujejo po odkritosti, prvotnosti in jedrnati zgoščenosti podob in izraza. Najgloblji so navdihi z domače grude, iz narave, iz doživljajev z ženo in otroki, iz doma-
čega okolja, iz vojne in iz lastnega notranjega življenja. »Ah, slast, imeti dvoje: pesmi in življenje!« se mu je izvilo kot umetniško geslo, ki se je pozneje, ko je krenil v prozo, le malo spre-menilo. Včasih rad žrtvuje prestrogo metriko, da reši neprisiljenost in prvobitnost.
Polagoma je bolj in bolj prehajal k prozi. Za prvega službovanja so nastale črtice »Grešnik«, »Iz leta 1914« in »Most samomorilcev«. Kmalu se je razvil v odličnega črtičarja in novelista. Zbirka »Faraon« (1922) riše, kako preobraža vojna človeka v zver, in obtožuje moderno družbo. Podobni so »Rablji« (1923). Na spominih iz Kranja je zgrajen »Tatič« (1923). Po daljši dobi povesti in romanov je izdal 1933 »Povesti o strahovih«. »Gmajna« (1933) združuje štiri jasne slike o življenju v najtesnejšem stiku z zemljo. Pretresljiv realizem je zajet v tri kmetske novele »Samote« (1935). »V mestu gorijo luči« (1936) slika varljivost mestnih prividov o sreči; novela je izšla drugič 1947 z naslovom »Morje luči«. Usode nebogljenih malih ljudi združuje zbirka »Dan se je nagibal« (1939). Iz istega leta so trdinovsko poglobljene »Legende«. Po vojni je pisal črtice v »Razgledih« in drugod. Današnja povojna stvarnost se zrcali v črtici »Stefa se vrača« (1949).
Najširšim ljudskim množicam so namenjene Bevkove povesti, zgovorni dokumenti dobe, v kateri so nastale. Izhajale so po večini pri Goriški Matici, Vodnikovi družbi in Mohorjevi družbi in kažejo s svojo poglobljeno dušeslov-no analizo, kako je Bevk ljudsko povest umetniško dvignil, snovno razširil in jo prilagodil novim časom. Kmetski in delavski sloj je tisti, ki največ trpi, a je v svojem strženu najbolj zdrav. V meščanskih krogih se že razprezajo kvarne kali, ki družbo razkrajajo. Grofje, graščaki in razni plemenitaši
so večinoma tujci in izkoriščevalski zajedalci na slovenskem zapadu.
Nagnito meščansko okolje se zrcali iz »Muke gospe Vere« (1925 in 1929); obrekljiva družba sproži v dveh zakoncih vzmeti ljubosumja in povzroči krvave obračune. »Julijan Sever« (1926 in 1930) slika hiranje in umiranje mladeniča med materjo in dekletom, ki ga ljubita vsaka po svoje. »Jakec in njegova ljubezen« (1927) je primer dobrega, omejenega in prizanesljivega moža, ki ženi Micki odpušča njene nezvestobe, a ji prav s tem drami vest, da se končno sama obsodi. Iz istega leta je »Hiša v strugi«, ki riše povojno trpljenje in propadanje zdravih cerkljanskih domov zaradi tujega prodiranja in rušenja slovenskih družinskih temeljev. »Kresna noč« (1927 in 1935) je umetniško še popolnejši protest zoper tuje nasilje in človeško krivičnost v usodah onečaščene Svetke in obupnega Juretovega maščevanja z ozadjem ljudskega sodišča iz prejšnjih časov. Ribiška zgodba »Vihar« (1928 in 1935) se odigrava na slovenski obali med Devinom in Trstom in slika življenjsko borbo naših ribičev. V »Krivdi« (1929 in 1934) maščuje sin Jože mrtvoudnega očeta s tem, da ubije materi Ani hlapca Droleta, ker bi ga ta po očetovi smrti rad opeharil za domačijo. V »Gospodični Irmi« (1930) je obdelana povojna meščanska razrvanost. »Umirajoči bog Triglav« (1930) je zgodovinska povest iz leta 1331. ko so uprizorili Čedadci križarski pohod zoper ostanke malikovalstva na Kobariškem. »Mrtvi se vračajo« (1930 in 1935) je knjiga o dušnem razdoru moža. ki ljubi prijateljevo ženo in ubije v vojni prijatelja, da se lahko 7- njo poroči. »Burkež gospoda Viterga« 11931) je slika srednjeveških krutosti. »Kamnarjev Jurij« (1931) razgrinja nabrežinske povojne razmere. V »Žerjavih« (1932) spoznavamo vipavske dojilje v Egiptu. »Veliki Tomaž« (1933) je kmetska gorska drama o propadanju
grunta. »Dedič« je povest o smrti otroka, ki je na poti fantovski Tom in pohlepnemu hlapcu. Na motanju in zavozlavanju vaških strasti slonijo tudi: »Huda ura« (1935), »Srebrniki« (1936) in »Ubogi zlodej« (1937). »Stražili ognji« rišejo Turke na Goriškem. »Pravica do življenja« (1939) obdeluje tolminski punt iz leta 1627.
Mnoge snovi so se Bevku razširile v roman. Prvi poskus je »Smrt pred hišo« (1925), predelana pozneje v lepši in obširnejši okvir »Ljudje pod Osojnikom« (1934). Trije zgodovinski romani s Tolminskega so »Krvavi jezdeci« (1927), »Škorpijoni zemlje« (1929), »Črni bratje in sestre« (1929), združeni v »Znamenja na nebu« o srednjeveških usodah naših izkoriščnaih ljudi ob Soči, Bači in Idrijci. »Človek proti človeku« razširi ta okvir na Cerkljansko z novimi motivi o pohlepnem divjaštvu in srednjeveškem trpljenju treh rodov. Novodoben roman je »V zablodah« (1929) s tržaškim trgovskim in poslovnim okoljem našega meščanstva po prvi svetovni vojni. Vaški roman je »Vedomec« (1931), poln velikih, globokih kmetskih strasti, zlasti pohlepa po zemlji. Iz prve svetovne vojne je zajet roman »In sonce je obstalo« (1931) z zapletki med plemenitimi in plitvimi ljudmi gor.iške družbe. Razgiban kmetski in delavski roman je »Železna kača« (1932) o gradnji železnice v Baški dolini. Roman o fašističnem in cerkvenem zatiranju beneških Slovencev in o njihovi borbi za ohranitev materinega jezika je »Kaplan Martin Čedermac«, ki je izšel leta 1938 pri Slovenski Matici v Ljubljani s psevdonimom Pavle Sedmak, leta 1946 s pravim imenom pri Gregorčičevi založbi v Trstu.
Bevkovo pero je skrbelo tudi za slovenski oder. Po začetni enodejanki »V globini« (1922) je postavil v »Kajnu« (1925) na oder razdor med domačim in tujim življem v goriškiH Brdih. Igra »Materin greh« je dramatizirana snov
iz povesti »Krivda«. Boji za Koroško ob koncu prve svetovne vojne se zrcalijo v »Koroških tihotapcih«. V Mariboru in Ljubljani se je uprizorila meščanska komedija »Partija šaha«. Več otroških igric je zbranih v knjigi »Bedak Pavlek« (1925).
Priljubljene so Bevkove mladinske povesti. Vsa leta je pisal tudi za mladino. Začel je s pesmicami v »Pastircih pri kresu in plesu« in nadaljeval z mladinskimi povesticami, ki se odlikujejo po živahnosti in napetosti. Iz mnogih prebijajo mladostni spomini, kakor iz »Pastircev«, »Jagode«, »Livarjevih o-trok« in »Petra Klepca«. Druge zrcalijo pestre otroške usode v pretežno gorskem okolju: »Lukec in njegov škorec«, »Kozorog«, »Tovariša«, »Čarovnica Čirimbara«, »Pestema«, »Pleši-mož« i. dr.
Goriške književne potrebe so mu narekovale vsakovrstne spise. V goriški ječi je sestavil knjižico »Brat Frančišek« (1926). Iz popotne torbe je zajel »Izlet na Špansko« (1936) in »Deset dni v Bolgariji« (1938). Priredil je »Malčke in palčke« in »Mlado Zoro«. Za Goriško Matico je sestavil »Lepo vedenje«.
Prevajal je iz poljščine, n. pr. V. S. Reymonta »Tonika Barana« in »Pravico«, Flise Orzeszkovve roman »Kmetavzar« in novele v zbirki »Poljski pripovedniki«. Iz bolgarščine je poslovenil Ivana Vazova »Hadži Ahil in druge povesti« in roman »Pod jarmom«. Iz češčine je prevedelTKarla Capka »Hordu-bal«, iz maloruščine Ivana Franka »Pantalaha«, iz madžarščine Aleksan-
dra Petoefija »Krvnikova vrv«, iz Johna Godyna »Naseljenci, divjaki in otroci« i. dr.
Pestro in bogato je Bevkovo življenje, še bogatejša je njegova slovstvena žetev. Od prvih začetkov je njegovo pero v službi narodnoosvobodilne borbe, ki je bila naperjena v prvi svetovni vojni zoper avstrijski militarizem, med obema vojnama zoper vse oblike zapad-nega imperializma in italijanskega fašizma, v drugi svetovni vojni zoper fašizem in nacizem, po vojni pa zoper nezdrave izrastke zapadne demokracije, ki je okrnila jugoslovanske in partizanske zmage s krivičnimi, vsiljenimi mejami. V tej dobi je napisal Bevk ob raznih prilikah vrsto tehtnih političnih člankov, ki nosijo izrazit pečat njegovega lepega jezika in bi zaslužili, da izidejo v posebni zbirki kot zgodovinski dokument dobe, ki jo osvetljujejo. Dopolnjujejo jih njegovi javni govori.
Ob negovi šestdesetletnici se vsi Slovenci, posebno zapadni, spominjajo s hvaležnostjo njegovega književnega, obče kulturnega, osvobodilnega in političnega dela. Brez tega dela bi zevala danes v kulturnem razvoju zapadnih Slovencev taka vrzel, kakršne si niti predstavljati ne moremo. V njegovi umetnosti in v njegovem političnem delu ga odlikuje predvsem globoka ljubezen do resnice in pravice. V trenutkih, ko je svet resnico in pravico najbolj pačil na škodo njegovega naroda, je Bevk še bolj vneto izpovedoval svojo neomajno vero v zmago resnice in pravice. Taka nezlomljiva vera je lastna samo velikim in močnim osebnostim.
Maše morje
V zorni mladosti nekoč sem vprašal mater, ki sem jo na skupnih poteh na gmajno in v laze nadlegoval z otroškim brbljanjem:
France Bevk
»Kam teče naš potok?«
Naš potok, ki bi ga lahko pisal tudi z veliko začetnico, ker ni imel drugega imena, se mi je spenjen med skalami
in pod strelio zelenili veja zdel ves skrivnosten kot bajka.
Izvedel sem, da se Potok izliva v Bačo, ta v Idrijco in Idrijca v Sočo, Soča pa se izteka v morje. A za to so bila potrebna štiri vprašanja in štirje odgovori.
»Kam pa teče morje?« je bilo moje peto vprašanje.
In izvedel sem dalje, da morje ne teče, ampak je to velika, stoječa voda, tam blizu pa je Trst.
Bilo je prvič, da sem slišal o Trstu in o morju.
Moja mati ni nikoli videla Trsta ne morja, jaz pa sem ju prvič doživel, ko nisem bil več otrok. Nisem se začudil veliki množini visokih hiš, prevzel pa me je pogled na neizmerne, svetlikajoče se valove do obzorja, med katerimi so se spreletavali galebi. Z vso dušo sem se potapljal v sončno luč, v kateri so goreli skalnati bregovi s požgano travo, s trtami in oljkami. Žgoča tihota, ki jo je še podčrtavalo petje škržatov in plivkanje valov, kakor da je zemlja onemela pod pripeko. Močan vonj po uvelih vrtnicah pomešan z vonjem slanih voda sta v mojem spominu rterazdružna z mojim prvim srečanjem z našo obalo.
Tisto leto moje mladosti, ki sem ga preživel v Kopru, so se moje oči naužile sonca, morja se niso naužile. V nočeh, ko je bila čez mirno gladino razlita mesečina, me je od silne lepote rahlo bolelo srce. Ko so vode šumele v viharju in so se valovi razbijali ob skalah, se pršili v kapljice in se penili, se mi je prebujal občutek upornosti. V svinčeni daljavi mežikajoče luči ribiških ladjic, kakor da so zvezde padle z neba. tonejo v vale in se znova prikazujejo. Ljubim divje, mrke samote naših gora. a šele ob morju je bilo ute-šeno prirojeno hrepenenje po širini. Tu se začenjajo naše poti v svet in v bodočnost.
Ali naj primerjam moje čustvo z lju-
beznijo tistih, ki so zrasli na teh bregovih? Moj mladostni tovariš Vane, doma iz Skednja, zdaj že v grobu, čigar topla beseda mi je v tihih nočeh brez spanja gostolela na uho. Njegov govor je bil pesem o domačem vrtu, o tihem pristanu, o barki na valovih, o vseh drobnih otroških doživljajih, ki mi jih je nizal kot drobce svojega srca. Tako zaneseno le zaljubljen fant govori o svojem dekletu. Ko je premolknil, da ni bilo več čutiti topline njegovega glasu, so se mu iskre vžigale v očeh. In tako kot on še mnogi, ki sem jih kdaj srečaval v vojaški suknji med prvo vojno, v ječah in taboriščih pod fašisti in nazadnje v gozdovih med partizani. Mrki kot noč, a ko se zdrami spomin na domačijo, na šumenje morja in srebro oljk, se zablestijo oči in uho napeto prisluhne. Ali ne sliši petja slavca v akacijah in krika galebov nad valovi?
Pred mojimi duševnimi očmi je starec, ki sem ga srečal enega tistih dni, ko smo verjeli, da so izpolnjene vse naše sanje. Jokal je od radosti in se mi opravičeval zaradi solz, ki so mu tekle po licih in jih ni mogel zadržati. Spominjam se, kako smo se nekoč posmehovali takim solzam, ki jih nismo mogli razumeti. Tedaj pa sem prvič živo občutil, koliko so vredne in da izvirajo iz neslutene globine ljubezni, ki je reševala našo obalo. Še danes čutim topel stisk roke mladega tovariša, ki ga je rodil sončni breg v Barkovljah in ga je krivica pognala v svet, pa si je s krvjo zopet utrl pot v svoj rodni kraj. Peklg me je dlan, peklo me je srce in žgalo me je v očeh, ko je znova odhajal in sem zrl za njim. S sončnega brega nad mestom se je oziral venomer, zopet in zopet, s tako muko se je trgal od morja in obale.
In potem — stari Mikola. ki je sedel na obrasli terasi svojega vrtiča in so mu bose noge visele čez zid. Lica so mu bila drobno nagubana in rjava od son-
ca kot zemlja okoli njega, venec sivih las mu je obkrožal glavo. V rokah je tiščal pipico, tla mu ne pade iz brezzobih čeljusti. Zdel se mi je star sto let že po mirnem, modrem nasmešku, ki mu je igral v kotih ust. Male, sive oči so mu nekaj iskale po obzorju.
Sedel sem ob njem, v senci košate oljke, ki je precejala žgoče žarke kot skozi gosto mrežo. Vpraševal sem. Starec mi je odgovarjal, pogled se mu je umaknil z obzorja in se mu uprl v preteklost. Zdel se je kot stara, častitljiva knjiga z zgodbo o naših ljudeh s Krasa, ki so nekoč prišli do roba suhe zemlje in hlepeče oči uprli v daljnja obzorja.
Pred menoj se je odgrinjala stran za stranjo. Pred očmi so mi zaživeli časi, ko so bile njive deda starega Mikole tam, kjer danes stojijo visoke hiše in šumi mesto. Od davnaj že polje življenje v dvigih in padcih in spreminja obrežje. Z bregov so se stekale delavne roke, ki so iskale kruha, v vrtincu pohlepa in bede so se ljudje bojevali za golo življenje in za svoje duše. Če bi mogla zavpiti vsaka sraga, vsaka kaplja krvi naših rodov, bi kričal vsak kamen, vsaka opeka velikih hiš in širokih tdic . . . Stari Mikola je v presled-
l\ n dri: j Budal -
31. oktobra 1949 je praznoval šestdesetletnico rojstva slovenski pisatelj in pesnik Andrej Budal, ki je pred štiridesetimi leti začel delovati v slovenski književnosti pod psevdonimom Pastuškin. Plodno in vztrajno delo je razvil posebno pod fašistično okupacijo na Primorskem, ko je bil poleg Franceta Bevka, Damira Feigla in Lava Čermelja najmarljivejši kulturni delavec zasužnjenega primorskega ljudstva. Po osvobojenju je svoje kulturno delovanje nadaljeval s peresom in orgam-
kih besed gledal na strehe pod seboj, nemo mu je pelo iz oči: vse to je naše! Mar samo on tako? Ne le on, vsi! Vsa naša srca in vse naše duše daleč v sivo preteklost. Stari Mikola, ribič, ve, koliko ljudi njegovega rodu in hiše je dalo poslednjo kapljo kr\i. Njegov vnuk. veseli Karleto, ki je prišel s partizani čez Kras, je padel bregu, ki ga je ozarjalo njegovo detinslvo.
Stari Mikola je šel z roku preko obraza. Mislil sem, da si je otrl solzo. Solze ni bilo, le pogled se mu je pomračil, a nato so mu zopet vedro zasijale oči . . .
Nisem te pozabil, boter Mikola. Morda si že umrl. A če še živiš, katere besede govoriš danes temu ali onemu svojih sosedov? Jaz bi jim rad povedal zgodbo o umirajočem slovanskem knezu in svežnju palic, s katerimi je dajal poslednji nauk svojim sinovom, ki sem jo bral. ko sem še hodil v ljudsko šolo. Pa saj nismo več otroci. In sram me je, da bi ponavljal, kar vsi znamo že na izust. Mikola, ti jim odpri svojo knjigo! Morda se bo iz tvojih besed poblisknilo spoznanje in se bodo v slednjem izmed nas zopet rodile solze ljubezni. ki so reševale naše morje in našo obalo.
šestdesetletni!* M.
zacijskim delom kot podpredsednik Slovenske prosvetne zveze in upravnik Slovenskega narodnega gledališča v Trstu.
Andrej Budal se je rodil 31. oktobra 1889 v Štandrežu pri Gorici. \ osnovno šolo je hodil v domači vasi, nato pa v Gorici. Gimnazijo z maturo je dovršil v Gorici 1909. Na Dunaju je študiral romanske jezike in literature, študiral pa je deloma tudi v Parizu in Bi mu. Doktor filozofije je postal na Du naju 1913.
Kot profesor je služboval v Gorici, v Idriji, v Tolminu, v Vidmu in v Benet kah. Zaradi osebnih zvez z obtoženci v drugem tržaškem procesu ga je fašistični režim premestil v Perugio, e J koder se je vrnil v Videm. Po osvoboditvi je živel v Štandrežu in se od taai preselil v Trst, kjer živi sedaj kot upravnik Slovenskega narodnega gledališča in vpliven kulturni delavec.
Andrej Budal je večino svojih leposlovnih del napisal v fašistični dobi, ko je primorskim Slovencem primanjkovalo delavcev na prosvetnem področju. Začel pa je svoje pisateljevanje že prej, saj je že 1911 izšlo v Ljubljanskem Zvonu njegovo najpomembnejše literarno delo: »Križev pot Petra Kupljenika«, zgodovinska povest iz protestantske dobe. Povest je izšla 1924 v knjižni obliki.
V naslednjih letnikih Ljubljanskega Zvona je priobčil krajše pripovedne spise (Gospodična Rezi, Indiferentist Abdul). V tem času je napisal tudi nekaj pesmi.
Od 1927 dalje so izhajale njegove po-
vesti iz ljudskega življenja pri Goriški Matici in pri književni družini Luč. Prej je pisal pod psevdonimom Pastu-škin, sedaj pa si je nadel najprej ime Slavko Slavec; ko je pa to ime postalo fašističnim komisarjem sumljivo, je prevzel psevdonim Ivo Dren.
Primorskim bralcem so znane njegove povesti:	»Župan Žagar, Ubogi
Uštin,- Dora se drami. Čigava si?, Ra-keževa Liza, Spomin z jezera, Med srci in zemljo (ki je bila prepovedana), Z onstran groba. Na konju. Edino zadnja knjiga je izšla pod pravim pisateljevim imenom.
Zelo popularna je bila njegova poljudna zbirka slik iz slovenske književnosti »Osemnajst velikih«, ki je izšla 1939.
Andrej Budal je zelo mnogo prevajal. V njegovem prevodu, ki je natančen, tekoč in domač, smo dobili zbirko Maupassantovih novel, Goncourtovo Dekle Elizo, Fogazzarovega Svetnika, Manzonijev roman Zaročenca, Boccac-ciovega Dekamerona. Daudetovega Tar-tarina v Alpah, Pellicove Moje ječe in mnogo drugih krajših del iz italijanskega, češkega, slovaškega in beloruskega slovstva.
Velik del Budalove tvornosti zavzemajo poročila, ocene, članki in po-Ijudno-znanstveni sestavki, s katerimi je sodeloval skoraj v vseh primorskih časopisih in listih. Sedaj pridno piše v Razglede, Primorski dnevnik in Ljudski tednik.
A. Budal je mnogo storil za popularizacijo slovenske kulture med Italijani, a tudi za poznavanje italijanskega znanstvenega prizadevanja med Slovenci.
O slovenskih stvareh je pisal v italijanščini v listih, zbornikih in enciklopedijah (Ital-Jug, L’Europa Sud-Orien-tale, Ce fastu, Rivista delle letterature moderne, Enciclopedia Treccani, 11 Di-zionario delle Opere-Bompiani).
Sredi avgusta se je vreme postavilo na glavo. Zaviharili so hladni nalivi. Sive mokre plahte so zavesile nebo. Kam bi, če ne strpiš doma? Po Trstu kamor koli!
Srž popoldne se je skoraj očedilo. Tlakovi so bili vsi mokri. Komaj smo se ozrli v oblake, že je zapršilo, drobno, vztrajno — ko da smo s pogledom sprožili prho. Krenili smo vdano za hišami po skoraj praznih ulicah, čez pu-stinjsko tihi Vodovod ali Akvedot. Stražnika na strehi koronejskih ječ je zeblo in močilo. Stopal je hitro po svoji terasi, z očmi uprtimi v tla, kakor da mu ni mar, če jo njegovi varovanci popihajo.
Avtobus zarenči pred nosom. Nekateri rinejo noter. No, za njimi! Nekam popelje. Saj je vseeno. Vožnja daje življenju smer in smoter. Svetel grad se beli nad nami: novo vseučilišče. Tudi to za potujčevanje, kakor staro? Kdaj bo tako kakor ljudje — za oba jezika?
Vožnja meri pod hrib. Obrne v kro* gu pod pahljačo belih, vodoravnih drogov. Spogledamo se: konec? Že smo na tleh. Pred nami nad nizkimi in ozkimi vrati nevsiljivo opozorilo in vabilo: Ospedale psichiatrico. Umobolnica. Spogledamo se pomenljiveje: tudi ta zavod samo za Italijane? Nam ga ni treba? Vsi v smeh.
Le kam bi? Zgibljemo noge po gladki črni cesti. Za umobolnico balincajo. Ali bi tja? Nismo vneti. Rajši v reber. Sive skrili kažejo k hišici ob zeleni ograji in po ovinku više, pod lok železniškega mostu. Z Lovca je ves ta kot kakor lične jaslice in vlak kakor otroška igračka. Zdaj pa sta nam mogočnost in višina loka vzeli vsako raztez-nost in nas stisnili v brezprostorno piko. Zdaj sta Lovec in Trst sive, zastrte jaslice pod nizkimi kopami oblakov.
Pod lokom se steze zmedejo na shojeni trati. Pod nami zeva zelena globel in okoli nje se spenja steza visoko v sivo in zelenkasto reber. Čeprav je pršenje prestalo, ne bi radi predaleč od hiš. Za nami rine v reber prileten možak v polnedeljskem odelu, zdravega, rdečega lica, prijaznih, pozdravljajočih oči. Prehitimo ga z besednim pozdravom. Domačin je, ki ga naša beseda pomiri in osrči. Na vprašanje pokaže* proti jugu in ob njej na novo cesto, po njej na levo in z ovinka na desno navzgor.
Nekaj strmih stopinj okoli stebra vodi po zdrgnjenih šopih trave k stezici, namenjeni hišicam nad južno globeljo. Onstran globeli vabi okrogel hrib z zložno potjo, ki nas je že tolikokrat mikala, a se nam še ni posrečilo priti nanjo. Zdaj vidimo, da bi bili morali izstopiti na predzadnji postaji. Pa drugič.
Stopimo strmo do proge in ob njej proti predoru. Streljaj ali kaj pred predorom skoči ozek lok s potjo čez progo. Na levo zlezemo s proge, na desno nanj. Obenem smo sredi viseče vasi z rdečimi, belimi, modrimi hišicami, z dvoriščeei in ograjicami. »Okna so okenca«, kakor v Župančičevi »Dumi«. Tam nad klancem dekle z domačim obrazom. Ta klanec pa je — nadaljevanje prej zaželene poti okoli hriba. Napis »Gostilna« pozdravlja. Pod nami druga lijasta globel, odpirajoča se proti mestu. Ob njej hiše in hišice v raznih strminah. Zgrbančen svet z zaselki, ki jih ni videti od nikoder drugod. Enoličnosti ni tu čisto nič. Lahko so Tržačani domišljavi, zaljubljeni v svoje mesto, razvajeni. Vse imajo prav pred pragom: morje in planine, gorsko zakotje in dolino, trušč in tišino. In te dekline! Svetle, temne, bele, rdeče, nasmejane ali resnoponosne, naše in tuje, čedne
in utasite, drobne in manj drobne. Nobena »pupa«, nobena »mula« ne reče »ne«, če si jo vso osvojiš — z očmi ali v domišljiji.
Na poti nad progo sloji vitek, gosposki mladenič, kakor da nekaj čaka. Vprašamo po naše, a obžaluje v drugem jeziku, da ne razume. Obraz kaže, da najbrž res ne razume. Na drugi strani železnice se stiska med reber in tir nekaj ličnih domkov. Iz enega pride domačinka in stopi na gmajno po privezano kozo. Železen vhod v podzidku na desni vodi v višji dvorec za drevesi.
Po rebri in ob poti se košati pepelnato zelenkast pelin s tenkimi lističi in v seme omahujočim cvetjem. Na ovinku čaka na kamnu jerhas z raznim blagom in praznimi vrči mleka. Lastnica je šla po opravkih; ima pa, kaže, neomejeno zaupanje v poštenost vseh, ki hodijo mimo. Travnat kolovoz zavije v polkrogu k daljši vrsti hiš. Med njimi eno popravljajo z domačimi močmi, danes, na škodo nedeljskega počitka.
Pod gostimi akacijami je naša pot skoraj suha. Z nje stopimo na široko, črno, gladko avtomobilsko cesto. Po njej gremo pod velikim belim domom z vrsto košatih kostanjev na dolgem dvorišču. Pršenje se ojači. Dve ideči dekleti v svetlih bluzah hitita navzdol. Vglobljena vila sega s podstrešjem na cesto. Kos ceste je na polovico razril, založen s kupi kamenja in lesa.
Radovednost izpodhada, da stopimo hitreje do velikega ovinka s prostim razgledom. Danes je vse ovito v moker mrč in sivino. Hladna vlaga se preliva kakor ob najbolj čemernih vsesvetni-ških dneh. Nad nami dremljejo spodnje hišice višjega zaselka. Pod nami se Piščanci oklepajo svojih teras. Cisto spodaj se svetlikajo nad Rojanom ravne strešice na kockastih kolibah. Pristaniški nasipi in pomoli so podobni peščenim naplavkom. Istrski hrbet je zabrisan in kratek.
V našo črno cesto lije s kontovelske
rebri nova, bela pot. Deček s pristno našimi potezami, kakor bi ga vzel iz srede kraškega sela, goni svoj obroč. Na vprašanje pove v prijetnem narečju, kam se pride tod ali ondod. Tam pod grivo se modro svetlika na svoji postajici voz openske cestne železnice — poživljajoča lisa v mrkem okolju.
»Tod nismo še nikoli hodili,« si dopovedujemo po beli cesti navzgor, kakor da smo odkrili znamenitost. Delavski obraz je hitel navzdol. Ob cesti se je dvigala, s tramovi zaslonjena, na debelo popravljena, komaj pokrita hiša. I udi to je spravljala nedeljska samopomoč pod streho. Udarniška podjetnost je prekinila večletno čakanje. Tuji uradi gradijo ceste in vojašnice za kakšno poznejšo vojno, s takimi domovi se ne morejo ukvarjati.
Pod drugim ovinkom je prislonjena hišica k strmini tako, da se pride po stezici pred njo na čedno dvorišče, s ceste pa na terasico in na streho. Stanovalci se ne boje vlomilcev, če imajo vse tako vsem dostopno, tu sredi trav in pelina, par korakov od mesta, ki se tako nezaupno zapira z zapahi in obzidji, pa so mu listi vendar polni najdrznejših vlomov in umorov.
Pot krene ravno navzgor. Ni več posuta in bela, tlakovana je s trdimi temnimi skrilmi in ima cementen žleb ob strani. V senčnem dvorišču sameva lesenjača — prosvetni dom. Kdaj bo zidan, ponosit? Za okni se čujejo pomenki. V spodnji gostilni vedrijo pod Tilnikom pred hišo domači ljudje. V drugi gostilni je kamnita miza pod visokim drevesom še suha. Nekdo trdi, da je na vrhu tretja gostilna. Dalje do nje! Pa je zgoraj lepo gostilniško pročelje in primeren vrt — a ne točijo.
Pot se ulekne in je zopet posuta in hela. Tihi dežek popoldanji vztraja. Na prelazu pod vrhom oddih kakor lani. ko smo prišli sem skozi borovce od openske strani. Sedimo na mokrih kamnih in prigrizujemo brašno. Lija-
ste trate se spuščajo za vasico v globino. V dalji mokra slemena, v bližini svetoivanske bišice in vrtiči in med njimi nekaj velikanskih novih stavb, ki kvarijo ubranost, prav tako med hišicami kakor med ljudmi.
Sežemo v drenove grme po kakšno rdečo drenuljo. Iz zelenega lija se dviga po cesti zrelkast par, on športno opravljen, ona v svetli bluzi in gorskih čevljih.
Kam od tod? Na Opčine v kino? Tudi tam imajo gotovo tržaške filme: Me-hikanska maškerada. Ognjevita žena, Tolovaji, Nesmrtni narednik, Razbojniki, Prikazen o polnoči, Bagdadski tatič, Zadnja postaja morilcev, Mehika v krvi, Ženska ga je uničila i. dr. — kar dobra ameriška šola za vlomilce in morilce, ki se y Trstu dobro okoriščajo z njo. Marsikaj prav dobro posnamejo, lo in ono še sami dodajo in je prvovrstno; zasluži filmanje in ameriške gledalce.
Sklep: dol po kamniti cesti. Nad nami pobobnevajo motorji. Stopimo za glasom. Ameriški vojnik s čelado naskakuje na motornem kolesu najvišji hrbet čez kamne in griče. Malo više ga čaka tovariš. Oba zaženeta po vrhu proti vzhodu. Dobra vaja za spočite mladce, ki jim ni bilo treba zavzeti Trsta; oni so ga le — prevzeli.
Dr. Lai/o Čermelj
Dogodki našega stoletja so malokomu tako razgibali življenje kakor doktorju Lavu Čermelju. Prvič sem se srečal z njim za visokošolskih let na Dunaju, drugič pred koncem svetovne vojne v Trstu na Slovenski trgovski šoli, tretjič med obema vojnama v Gorici na sestanku z njim, Francetom Bevkom in Albertom Rejcem zaradi Goriške Matice in književne družine
Zdaj pa dol! Pod kamnito potjo se razgrne skrita kmetijica. Iz grma rdečih lampiončkov si naberemo velik šop. Pot tiplje v sumljivo smer. Bolje po travi naravnost v akacovje. Dobra izbira. Ognemo se zaselku nad veliko sipino. Po zgubanem svetu, čez črno cesto tja, od koder smo prišli. Mlekarice pozdravijo v drugem jeziku. Ko odzdravimo v našem, se spogledajo: zgrešile so. Starejša, malo siva gospodinja stopa navzgor. Mi rečemo: »Dober večer!« Ona reče: »Buona sera — dober večer!« Glej, glej: dvojezičnost! Pravična Italijanka na tej vegasti gubi zemlje — vsa čast! Lezemo dol okoli hriba, koder smo si prej želeli navzgor. Nad vrati: Gostilna — Osteria. Na zidu: Stenčas — Giornale murale. Glej. glej: dvojezičnost — vsa čast! Pred nami umobolnica: kapela, cerkev, zvonik, drevored, zgradbe, poti — nikjer človeka. Gnezdo hišic pod našimi nogami, pred njimi otroci, koze, domači klici — naša kri.
Avtobus nas pahne do ječ. Peš mimo židovske mošeje; zaprta — a notri godba. Pogled proti kinu Impero: Morski roparji na kopnem. Vsi oboroženi, imajo železne pesti; izpodbudno za bližnje vodovodovce ali akvedotovce.
Spet prši. Vračamo se zadovoljni, čeprav stoji vreme na glavi. Sprememba je tudi po svoje mikavna.
- šestdesetletnik
Luč, nato večkrat pri njem v Trstu, v Ljubljani pri Manjšinskem institutu, med drugo svetovno vojno v Vidmu, kjer je »vedril« na poti iz ječe v partizane, po zmagi v maju 1945 v vladni palači v Trstu pri predsedniku PNOO-ja Francetu Bevku, ob mirovni konferenci v septembru 1946 v Parizu, ob drugih prilikah še tu in tam.
Med vsakim takim srečanjem leži
DR. LAVO ČERMELJ
posebno razdobje Čermeljevega življenja. prebogato na vsakovrstnih doživljajih iz zasebnega in javnega življenja, ki bi dali. zajeti v spomine, vrsto zanimivih knjig. Te knjige bi bile obenem, razgiban roman v več delih iz njegovega osebnega življenja in pester razgled po vsem javnem in kulturnem življenju primorskih Slovencev. Tu se oh njegovi šestdesetletnici lahko spomnimo le nekaj važnejših dejstev iz njegovega nenavadno plodnega življenja in dela. Po podatkih v Biografskem leksikonu se je rodil dr. Lavo Čermelj dne 10. oktobra 1889 v Trstu. Tu je obiskoval nemško ljudsko in srednjo šolo. Po maturi se je vpisal na pravno fakulteto vseučilišča v Pragi, a se je že naslednje leto prepisal na filozofsko fakulteto dunajskega vseučilišča, kjer se je štiri leta posvečal matematiki in fiziki in je postal 1914 doktor filozofije. Služboval je več let kot srednješolski profesor na Slovenski trgovski šoli s pravico javnosti v Trstu, ki jo je ustanovilo Slovensko trgovsko izobraževalno društvo.
Po prvi svetovni vojni je učil na slovenski realki v Idriji, kjer je tako od-
ločno branil koristi slovenskega šolstva, da mu je ravnatelj De Micheli naprtil disciplinarno preiskavo. Do 1929 se je udejstvoval v Trstu na prosvetnem področju pod okriljem tržaškega društva Prosveta. Ker je Italija po prvi svetovni vojni Slovensko trgovsko šolo zatrla, je ustanovil pod pokroviteljstvom Slovenskega trgovskega izobraževalnega društva obrtno-nadaljevalne tečaje brez pravice javnosti in vzgojil v njih mnogo obrtnikov, trgovskih pomočnikov in trgovskih uradnikov. Srednješolcem in visokošolcem, ki jih je hotela italijanska vlada raznarodovati v svojih šolah, je oskrbel slovenske jezikovne tečaje in z njimi zajezil raznarodovanje. Čerme-Ijeva mnogostranska delavnost je zelo križala fašistične raznarodovalne načrte. Zato so ga zalezovali in mu grozili z zaporom. Da se temu ogne, je odšel v Jugoslavijo in ustanovil v Ljubljani Manjšinski institut, s katerim je postavil znanstvene temelje za narodno obrambo svojih primorskih rojakov in razkrinkaval v svetu raznarodovalno delo fašistične Italije. Vsa leta je mnogo pisal. V desetletju pred drugo svetovno vojno je razvil vsestransko narodnoobrambno in znanstveno dejavnost.
Ob razsulu Jugoslavije je Italija zasedla južni del Slovenije z Ljubljano vred in vrgla dr. Čermelja z mnogimi drugimi v ječo. Naperili so zoper naj-odločnejše borce za narodno svobodo veliko pravdo pred posebnim sodiščem za zaščito fašistične države in obsodili z več drugimi tudi dr. Čermelja na smrt. Zadnji trenutek so ga pomilostili na dosmrtno ječo. Vendar je izračunal dr. Čermelj kot dober matematik konec fašizma mnogo bolje kakor pa fašizem konec Slovencev. Že v jeseni 1943 je dr. Čermelj dočakal svobodo, za katero je prej tolikokrat tvegal glavo, in odšel iz temnice k partizanom, da nadaljuje prekinjeno narodno delo do popolnega osvobojenja Primorske. Z zma-
govitimi četami narodno-osvobodilne vojske in Jugoslovanske armade se js vrnil v maju 1945 v svoj ljubljeni Trst in pomagal ljudski oblasti s svojim temeljitim znanstvenim delom, ki je bilo vse posvečeno požrtvovalni skrbi za izboljšanje nadaljnjih usod tržaških Slovencev.
Ta skrb ni popustila, ko je prišlo do krivične razdelitve Primorske v pasa A in B in je prevzela njegovo rodno mesto tuja vojaška uprava. Kakor bi slutil. da se bo ta uprava opirala pozneje bolj in bolj na fašistično zakonodajo in prav na tiste zakone, proti katerim se je on boril četrt stoletja z vsemi svojimi silami, se je izvil temu novemu pritisku in se s težkim srcem ločil od svojega rojstnega kraja in od Adrije. Pot ga je vodila v Beograd in pozneje v Pariz na mirovno konferenco. Tu je vso dobo konference z drugimi strokovnjaki sproti pripravljal gradivo jugoslovanskim delegatom, ki so se borili proti krivičnim zapadnim demokracijam za pravične in naravne meje na našem zapadu. Z vztrajnim delom, ki je trajalo v dneh najljutejših diplomatskih borb ponoči in podnevi, je pomagal preprečiti ali zavreti in okrniti marsikatero nakano tistih italijanskih imperialističnih krogov, ki so hlepeli po čim večjem kosu naše Primorske in se potegovali za nekdanjo krivično Wil-šonovo črto, in drugih, zapadnih trgovskih imperialistov, ki so z nesmiselnimi črtami po svoje razkosavali naš slovenski zapad in tolažili Italijo z obširnimi slovenskimi ozemlji, da so jo drugje lahko drugače izžemali. jo podrejali svojim računom ali jemali njene kolonije. Čermeljevi spomini na to dobo bi bili silno zanimivi in zgodovinsko važni, ker je dr. Čermelj precej od blizu opazoval razne dogodke prav tako na odprtem odru kakor za kulisami.
Iz Pariza se je vrnil v Slovenijo, kjer se mu je njegovo znanstveno področje razširilo. Danes vodi s tov. Lojzetom
Udetom Institut za narodnostna vprašanja pri ljubljanskem vseučilišču in spremlja budno z novim zanimanjem in z novimi izpodbudami usode laših zamejcev, prav posebno usode nepro-stih zapadnih Slovencev.
Njegovo pisateljsko delovanje seg' daleč nazaj. Sodeloval je pri Slovanu (1917), pri nekdanji Demokraciji iz leta 1918, pri tržaškem kulturnem vestniku Njiva, ki ga je urejal današnji minister za prosveto Regent in kateremu je bil dr. Čermelj sourednik, pri Edinosti, Našem glasu, Našem rodu. Novicah in tržaškem Učiteljskem listu s tehtnimi članki kulturnega in strokovnega značaja. V Popotniku je pisal o slovniških problemih v matematiki, v Slovanu pa o Roentgenovih žarkih. V Ljubljanskem Zvonu (1922 je znanstveno prerešetal v daljšem posnetku Nedeljkovičevo knjigo v francoščini o R. J. Boškoviču, ki je izšla isto leto v Parizu. V posebni knjigi je obdelal Boškovičev nauk o materiji, prostoru in času v luči relativnostne teorije (1923) in opozoril na tega jugoslovanskega učenjaka, ki se je že pred dvema stoletjema, mnogo pred Einsteinom, zaglabljal v vprašanja o relativnosti. S knjigo Materija in energija v sodobni fiziki je seznanil širše slovensko občinstvo z današnjim stanjem v teh vprašanjih. Pozneje je izšla njegova knjiga Astronomija. Pod psevdonimom Šlibarjev Polde je podal isto snov v poljudni obliki s knjigo Osončje in osvetje.
Ustanovil je poljudno znanstveni zbornik Luč. Uredil je prvih pet zvezkov in sodeloval v njih z več razpravami o naibolj perečih vprašanjih primorskih Slovencev, n. pr.: I. zv. Poli-tično-upravna razdelitev Julijske Krajine v razvojnem pregledu do 31. maja 1927; II. zv. Dodatek k zgornji razpravi do 30. novembra 1927; IH. zv. Dodatek do 30. januarja 1928; IV. zv. Politično-upravni in sodni pregled Ju-
lijske Krajine ob koncu 1928; V. zv. Strokovno šolstvo v Trstu; Realka v Idriji; VI. zv. Občevalni jezik v Julijski krajini po ljudskem štetju iz leta 1921; IX. zv. Raba tujega občevalnega jezika v starih pokrajinah Italije po ljudskem štetju iz leta 1921; Prirastek prebivalstva Julijske krajine v zadnjem desetletju.
Še poljudejša je bila Biblioteka za pouk in zabavo, ki jo je dr. Čermelj tistanovil in kjer je sodeloval; n. pr. I. zv. Kameno olje; II. zv. Sličice iz prirode in tehnike; III. zv. Dušik; XV. zv. O razvoju ladijskega pogona.
Vsa leta je bil vnet sotriidnik raznih pedagoških in strokovnih revij v Jugoslaviji. Izdajal in urejal je mesečnik Misel in delo in objavil v njem več jedrnatih razprav. Ta kulturna in socialna revija je izdala 1938 debelo knjigo Ob dvajsetletnici Jugoslavije, kjer je podal dr. Čermelj Bilanco našega naroda za mejami: »Kakor vestni trgovec, tako hočem tudi jaz na podlagi listin najprej dokazati obstoj teh naših narodnih skupin.« Razgalil je fašistični raznarodovalni imperializem: »Po fašističnem pohodu na Rim v oktobru 1922 se je Italija postavila na stališče, da je v Italiji samo en jezik in samo en narod in da se morajo interesom tega edinega naroda podrejati vsi drugi interesi posameznikov, skupin ali pokrajin.«
Narodno-obrambno področje je bilo dr. Čermelju tako važno, da je postal na njem eden naših prvih strokovnjakov. S tega področja je razprava Slovenci in Hrvati pod Italijo. Takim vprašanjem je posvečen zbornik Julii-ska Krajina in naši onstran meje. V nemščini je sodeloval pri knjigi Die Nationalitaeten in den Staaten Euro-pas.
Temeljna knjiga je »Life and Death Strugale of a national minority (the Jugoslavs) in Italv« (Boj za obstanek neke narodne manjšine — Jugoslova-
nov — v Italiji), ki nazorno in zgovorno riše trpljenje primorskih Slovencev in Hrvatov pod Italijo. Po zmagi 1945 je izšla knjiga v drugi, dopolnjeni izdaji v angleščini, francoščini in ruščini in je ostala do danes glavno delo o tem predmetu. Poskrbeti bi bilo treba tudi za slovensko izdajo, da bi Slovenci videli v tem jasnem ogledalu vse tiste raznarodovalne nakane, ki jim je bil končni smoter njihova narodna smrt. Isto leto je izšla ruska knjiga Slavjan-skoje menjšinstvo v Italiji in knjiga Jidijska Krajina, Beneška Slovenija in Zadrska pokrajina kot ponatis razprodane knjige iz časa ob izbruhu vojne Julijska Krajina in Zadrska pokrajina. Posebej je izšla 1946 v francoščini za mirovno konferenco La Slovenie Veni-tienne (Beneška Slovenija) kot jedrnat povzetek vsega, kar je treba vedeti o tej deželi, ki se je v drugi svetovni vojni rešila Uijega gospostva, a so ji ga diplomati s krivično razmejitvijo znova naložili.
Drugo glavno področje, ki ga obdeluje dr. Čermelj vzporedno in istočasno. je matematika, fizika in naravoslovje. o katerih še zmeraj raziskuje in piše. Mnogo takega dela posveča naravoslovno poljudno znanstveni reviji Proteus, ki je zelo razširjena in seznanja slovensko občinstvo z vsakovrstnimi prirodnimi pojavi.
Dr. Čermelj se je povzpel polagoma od mesta vzgojitelja srednješolske mladine do stopnje priljubljenega in cenjenega vsenarodnega kulturnega delavca. znanstvenika in branilca ogroženih narodnih pravic. V tej luči je njegova osebnost nekaj povsem novega v zgodovini slovenske kulture.
Kdor pozna dr. Čermelja tudi kot človeka, ve. da se v njem človek, znanstvenik in narodni borec srečno stapljajo v lepo celoto skladne in izvirne osebnosti z redkimi vrlinami. Kdor je slišal kdaj njegov smeh, ki mu ga niti smrtna obsodba ni ubila, se brž zave.
da je tudi temu možu, kakor Župančičevemu kapitanu Božu, zemlja kristal
Soška
Upor slovenskega in hrvatskega ljudstva na Primorskem se je porodil s prvim fašističnim terorističnim nastopom, še preden se je fašizem polastil državne oblasti in ko so še bile na vladi druge italijanske stranke, ki so tedaj pasivno, da, celo dobrohotno spremljale brutalni napad proti Slovencem in Hrvatom in ki hočejo tudi danes zopet zrušiti soglasje in enotnost med jugoslovanskim in italijanskim ljudstvom na Primorskem, kakršna je nastala v težki narodno osvobodilni borbi. O tem nam priča primer »kabinske republike« v južni Istri, ki je leta 1921 samoniklo nastala med preprostim delavskim in kmetskim ljudstvom proti fašistični agresivnosti in ki so jo v krvi in ognju zadušili fašisti s pomočjo karabinjerjev. financarjev in celo s sodelovanjem italijanske vojske in mornarice; enako tudi primer odločnega nastopa slovenskih kmetskih volilcev v Marezigah na Koprščini na predvečer prvih državnozborskih volitev v rimski parlament, zaradi česar je veliko domačinov bilo obsojenih na težke zaporne in denarne kazni.
Niz takih nastopov pa se je nepretrgoma nadaljeval v dobi fašističnega režima. Zato je moralo na stotine in stotine Slovencev in Hrvatov v razna konfinacijska taborišča, na Ponzo, na kiparske otoke. Favignano in drugam, zato je bilo veliko število naših ljudi obsojenih na težka leta ječe od rednih sodišč in še posebej od Izrednega fašističnega tribunala v Rimu. Da. prav to sodišče, ki je bilo prvotno ustanovljeno za dobo petih let, je podaljšalo svojo funkcijsko dobo samo zaradi Slovencev in Hrvatov na Primorskem. To gibanje
in življenje jasna pesem, ki je človeštvo nikdar ne izpoje.	.	.
J	A. Budal
je doseglo svoj višek v tržaškem procesu leta 1930, ki je zahteval življenje štirih mladih in idealnih mladeničev: Bidovca, Marušiča, Miloša iu Valenčiča, in pozneje še ob izbruhu vojne v drugem tržaškem procesu, kjer je bilo devet obtožencev obsojenih na smrt, od katerih pa so bili štirje pomiloščeni na dosmrtno ječo, pet pa ustreljenih: Bobek, Ivančič, Kos, Tomažič in Vadnal.
Res je bila opažati tudi v starih pokrajinah Italije reakcija proti fašističnemu režimu, toda tako splošna in silna kakor med primorskimi Slovenci iu Hrvati ni bila nikjer. Sorazmerno ni nobena druga pokrajina dala toliko žrtev in kar se tiče smrtnih obsodb, so imeli Slovenci in Hrvati celo več primerov kakor vsa ostala Italija skupaj. Bil je to upor slovenskega in hrvatskega ljudstva proti zagrizenemu narodnemu in socialnemu zatiralcu. Ta upor pa je bil povsem samonikel in nikakor ni bil, kakor so to v svoji brezmoči proti njemu hoteli fašisti prikazati, zaneten ali morda celo plačan od zunaj. Bil je to svet upor samega ljudstva, ki je videlo poteptane vse svoje pravice.
Pred tem fašističnim terorjem je moralo na tisoče in tisoče Slovencev in Hrvatov iskati zavetišče v sosednji Jugoslaviji. Povsem naravno je, da so ti prisiljeni izseljenci odnesli s seboj tisti upornostni duh. ki je nastal v njih, ko so še branili svoje domače ognjišče in svoja prava pred tujim vsiljevalcem. Ta duh je preveval tudi njihove organizacije, ki so jih ustanovili v novi domovini. Napačno bi bilo sklepati, da bi za to uživale priznanje ali celo pomoč od strani oficialnib krogov tedanje Jugoslavije. Nasprotno, silno grenak je
bil kruh slovenskega in hrvatskega de-lavca-emigranta s Primorskega, pa naj je bil ročni ali duševni delavec. Toda prav nič ni moglo zatreti njegovega duha, niti ne razpust njegovih organizacij pod Živkovičevim režimom leta 1930 ali konec leta 1940 za časa Cvet-kovičeve vlade, ki se je tresla pred najmanjšim migljajem iz Berlina ali Rima.
Ko je Italija sredi leta 1940 stopila v vojno, je postalo slovenskim in hr-vatskim Primorcem jasno, da je napočil čas za osvoboditev Trsta, Goriške in Istre izpod fašističnega jarma. Ni bilo sicer še znano, kakšno stališče bo zavzela Jugoslavija, toda že v začetku januarja 1941 je bilo izven dvoma, da bo tudi ona prej ali slej potegnjena v krvavi ples.
Vsi jugoslovanski pribežniki s Primorskega so se zavedali, da je zanje napočil dan, ko morajo z dejanjem pokazati, da jim je osvoboditev njihove rodne grude res pri srcu in da so zanjo pripravljeni žrtvovati tudi življenje. Treba je bilo splošno hrepenenje primerno usmeriti in pretvoriti v dejanje. Prilike so bije vse prej kakor ugodne. Nekaj mesecev prej so bile razpuščene vse primorske organizacije v Jugoslaviji. predsednik njihove zveze je bil konfiniran v Arandjelovcu in oni, ki je veljal za ideološkega vodjo, je prejel dvojni ukaz, od notranjega in zunanjega ministrstva, da se vzdrži vsakega javnega delovanja. Kljub temu pa se je delo pričelo. Načrt je šel za tem. da se na eni strani že obstoječe ilegalno delo na terenu poveča, na drugi strani pa da se zberejo vsi primorski Slovenci in Hrvatje, ki so živeli v Jugoslaviji in kolikor niso že postali jugoslovanski državljani in s tem vojni obvezniki, v posebne dobroveljske formacije. Stališče jugoslovanskih vojaških krogov je bilo v začetku povsem nasprotno tej akciji, kar izhaja posebno jasno iz dokumenta, ki ga je iztak-
nila nemška vojska po zasedbi Beograda v tamošnjem vojnem ministrstvu in ga izročila italijanskim oblastem, ki so ga kljub odklonitvi s strani jugoslovanske vojske uporabljale kot obtoževalno sredstvo pri velikem tržaškem procesu v decembru leta 1941. Po tem dokumentu je jugoslovansko vojno ministrstvo smatralo akcijo primorskih dobro-voljcev za neumestno in nepotrebno.
Delo dobroveljske akcije pa se je medtem, posebno še pod vodstvom poznejšega prvega zveznega ministra za pošto Draga Marušiča, koroškega borca iz prve svetovne vojne, načelnika Iva Sancina in profesorja Lava Čermelja kljub vsem oviram vztrajno nadaljevalo. Pritegnili so v razne širše in ožje odbore še celo vrsto drugih agilnih primorskih Slovencev, izdelali so podrobnejše načrte za toliko zaželeno osvoboditev Primorske, zbirali potrebna materialna sredstva, še posebej pa so skušali zagotoviti materialno pomoč ženam in otrokom, ki bi ostali brez sredstev, ko bi njihovi očetje odnosno možje vstopili v vrste dobrovoljcev.
Državni prevrat v Beogradu 27. marca 1941 je pospešil pripravljalno delo. toda žal zveze z Beogradom so bile v tistih dneh dejansko pretrgane in pogajanja so se zato vršila predvsem s krajevnim vojaškim poveljstvom v Ljubljani. Da so bila vsaj deloma uspešna, se moramo zahvaliti zvijačni trditvi, češ da so osrednje vojaške oblasti prin-cipielno že pristalne na akcijo dobrovoljcev in da je za to treba pristopiti h konkretnemu udejstvovanju.
Ko sta na oljčno nedeljo nacistična Nemčija in fašistična Italija napovedali vojno Jugoslaviji ter so nemška letala istočasno že bombardirala Beograd, je pripravljalni odbor brez pristanka oblasti kar po ljubljanskem radiu pozval primorske Slovence in Hrvate, naj vstopijo med dobrovoljce. Odziv je bil naravnost presenetljiv. Zbor dobrovoljcev v Narodnem domu v
Ljubljani bo ostal vsem v nepozabnem spominu. Navdušenje, s katerim so pozdravljali prisotni ustanovitev »Soške legije« in s katerim so vzklikali zapad-nim velesilam in še posebej ZSSR, dasi tedaj ta še ni bila v vojnem stanju z Nemčijo in Italijo, je bilo nepopisno. Prihiteli so vsi že z opremo za pot in s hrano za več dni. S kakšnim navdušenjem so se dva dni pozneje od njih poslavljale žene in otroci ter drugi rojaki, ko so zapuščali Ljubljano. Nobeno oko ni bilo solzno. Vsem je bila živa pred očmi samo ena stvar: osvoboditev Primorske. Tega res junaškega razpoloženja niso mogle motiti niti grožnje, s katerimi je pretila nacistična Nemčija preko graškega radia.
Povelje nad primorskimi dobrovolj-ci se je jm sklepu, ki je bil sprejet na glavnem zborovanju v Ljubljani, poverilo častnikom iz vrst dobrovoljcev iz prejšnje vojne. Dobroveljska organizacija je rade volje pristala na to, da se primorski dobrovoljci bore pod njeno zastavo.
V Novem mestu se je dobrovoljcem iz Ljubljane pridružila številna skupina primorskih dobrovoljcev s Štajerskega, ki jih je vodil poznejši načelnik gospo-darsko-politične komisije pri PNOO za Slovensko Primorje Stanko Kovačič. Vseh dobrovoljcev skupaj je bilo preko 2000. Po razgovoru, ki sta ga imela poveljnik dobrovoljcev prof. E. Turk in pisec tega članka že pred prihodom v Novo mesto in naslednji dan minister Drago Marušič in pisec z armijskim generalom Jurišičem v Zagrebu, je bila večina že drugi dan odpravljena v Kar-lovac. Le primorski visokošolci so se po Jurišičevem nalogu združili z ostalimi slovenskimi visokošolci, ki so se prav tako prijavili za dobrovoljce in zbrali v Novem mestu obenem z drugimi dobrovoljci iz raznih krajev Kranjske. Te visokošolce so po izrecni želji generala Jurišiča spravili v Zagreb, da bi bili tam v njegovi bližini, da bi se
jim, kakor je sam izjavil, ne zgodilo tako kakor beograjskim dijakom v prvi svetovni vojni, ki so se oglasili kot dobrovoljci, a so morali brez priprave takoj v boj. kjer so padli pod sovražnim ognjem. Toda že doogdki naslednjih dni so pokazali, da je tudi njim kljub vsem besedam generala Jurišiča pretila podobna nevarnost, saj so ob prihodu Nemcev v Zagreb le s težavo rešili golo življenje pred pobesnelimi ustaši.
Prilike na Hrvatskem in v Zagrebu so bile že od prvega dne vojne take, da je moral vsakdo videti žalosten konec, ki ga bo napravila tedanja jugoslovanska vojska. Še vedno mi je v spominu, kakp črno sta mi orisala prilike bivša urednika »Istre« Ivo Mihovilovic in Ernest Radetič. ki sem ju srečal na cesti ob svojem prvem sestanku pri generalu Jurišiču in ki sem ju skušal pridobiti za podobno dobrovoljsko akcijo tudi med Istrani na Hrvatskem. Sicer pa smo imeli na poti iz Novega mesta v Zagreb in nazaj dovolj prilike videti znake neurejenosti in razsula v jugoslovanski armadi.
Ob drugem obisku pri armijskem generalu Jurišiču smo smeli prisostvovati več kot enournemu telefonskemu govoru, ki ga je ta imel z nekim zastopnikom ustaških Hrvatov, Sirovatka po imenu. Iz razgovora je izhajalo, kako je neki polk po ukazu svojega polkovnika Petriča ali Petroviča ali podobno zapustil svoje postojanke ob madžarski meji. kjer so dan nato vdrli v našo deželo Nemci, in se vrnil domov. General Jurišič je skušal pridobiti Si-rovatko za to. da bi se polk vrnil na svoje mesto, češ da bi v tem primeru izostalo vsako kazensko postopanje, iz-vzemši seveda proti omenjenemu polkovniku. To je bil začetek razpada iu-goslovanske vojske in sam general Jurišič je v svojem telefonskem razgovoru ponovno izjavil, da je ta zgodovinske važnosti. Resnično je šlo tedaj za zadnji poskus, da se prepreči raz-
sulo armade. Toda tedanja jugoslovanska vlada je bila prešibka in vojska je bila že preveč razgledana, da bi se tak poizkus posrečil.
Dogodki so prehitevali drug drugega na nepričakovan način. V nedeljo se je ustanovila Soška legija, v torek so se zbrali vsi dobrovoljci v Novem mestu in v četrtek so že doživeli prihod Nemcev v Karlovac, kjer so jih bili nastanili. Jugoslovanska armada je pred prodirajočim sovražnikom kar skopnela in primorski dobrovoljci so se le s silo in težavo rešili pred besom podivjanih ustašev.
Primorska dobrovoljska akcija se je tako ponesrečila in Soška legija je bila via faeti razpuščena. Toda če se celota kot taka ni mogla uveljaviti, je vendar njen duh ostal živ v posameznikih. Veliko teh dobrovoljcev je kaj kmalu napolnilo ljubljanske zapore, od koder so morali v ječo ali v koncentracijsko taborišče. Premnogo pa se jih ni več vrnilo na svoja bivališča, temveč so ostali skriti po gozdovih. Ta ali oni je
že v prvih dneh padel v boju s karabinjerji in italijanskimi vojaki. Kol prva žrtev upora proti italijanskemu okupatorju sploh je padel v boju s karabinjerji in vojaki Danilo Zelen iz Senožeč. Ob tej priliki je bil težko ranjen Ferdo-Kravanja-Skalar iz Čezsoče, ki so ga prenesli pod imenom Jovanovič v ljubljansko bolnico, od koder je pozneje zbežal k partizanom. Tretji v družbi je bil učitelj Anton Majnik iz Vulč, ki je utegnil zbežati in je padel kot partizan pod nacističnim svincem leta 1943 v Ribnici. Leto kasneje je žrtvoval svoje življenje Ferdo Kravanja v boju za osvoboditev pri Plaveh na Goriškem. In ti trije niso bili edini. Ko se je začelo narodnoosvobodilno gibanje, so skoraj vsi člani Soške legije in z njimi tudi ostali primorski Slovenci našli pot v partizanske vrste in v narodno osvobodilno vojsko, kjer jih je nešteto žrtvovalo svoje življenje. Toda te žrtve niso bile zaman, kajti njihova žrtev je bila ovenčana z zmagovitim pohodom nove jugoslovanske armade v Trst, Gorico in Reko.
Matija Jama
mojster krajinskega slikarsti/a
Dr. Fr. Šijancc
Vse bolj bomo pričeli spoznavali in ceniti tudi večno žive in nenadomestljive kulturne vrednote naših ustvarjalcev na področju upodabljajoče ali likovne umetnosti ter s tem dokazali svojo voljo do kulturnega življenja, svojo duhovno veljavo, svojo lastno kulturno moč. Uspehi, ki so jih dosegli naši umetniki prav v zadnjih desetletjih. zadolžujejo tako našo širšo javnost kakor tudi strokovne kroge, zlasti pa naše prosvetne in kulturne delavce, da še bolj upoštevajo velike pridobitve
ene najbolj plodovitih in najbolj razvitih panog slovenskega kulturnega življenja. Širokim ljudskim plastem smo pričeli tolmačiti pomen tega bogastva, v trdem delovnem naporu pridobljene in z nedosežnim talentom pričarane lepote umetniških razodetij, ki nas vzgajajo v spoznavanju resnice in v plemenitosti mišljenja. V horhi za svobodo ustvarjanja je izšel prekaljen in zmagujoč tudi umetnik slovenskega naroda.
Velikega umetnika naše krajine Mu-
tijo Jamo, ki je preživel Ivana Groharja (umrl 1911) in Riharda Jakopiča (umrl 1943) in ki smo ga izročili zemlji po dolgem, neumorno snujočem življenju (1872—1947), torej tudi še pred Matejem Sternenom (umrl 1949), štejemo po pravici med najznamenitejše, najboljše mojstre slovenskega slikarstva. Jamovo umetniško delo je dozorelo zares do evropske višine in to morda celo prej in nedvomno izraziteje kakor pri ostalih tovariših znane četvorice mojstrov slovenskega impresionizma. To naziranje se nam je utrdilo zlasti še ob priliki velike reprezentativne razstave njihovih del, ki jo je priredila spomladi 1949 naša mlada Moderna galerija v Ljubljani. Ta razstava najbolj izbranih del, ki je skušala uresničiti prelepo zamisel in težko dosegljivo celoto, je zapustila v našem občinstvu nepozabne vtise, doživetja, polna priznanja in občudovanja pred deli mogočne ustvarjalne sile, pred umetninami, ki so spregovorile iz dna umetnikove duše, iz srca in duha njihovega naroda.
Na tej razstavi je spet zablestelo Jamovo delo v preprosti in zato čisti umetniški lepoti s tolikšnim sijajem, da je bilo za nas novo pravo presenečenje, kakor odkritje, a vendarle srečanje iz dna starega, prisrčno toplega prijateljstva, ki si mu vdan vse življenje. Vedno bliže nam bodo Jamove slike in vedno globlje nam prihajajo v zavest našega spomina, v ožilje naše porajajoče se kulturne miselnosti. Bistvo zares velikih umetnin je med drugim prav v tem, da po svojem duhovnem učinku ne zastarajo nikoli, da se jih ne moreš zlepa nagledati, da se jih spominjaš prav do podrobnosti, včasih celo potez umetnikove roke, da ti nudijo vedno dovolj mikavnih zanimivosti, skratka, da imaš občutek, kakor da so zrasle iz tvoje lastne duševnosti, ki je del splošne človečnosti, in da bi ti mogle povedati prav vse skrivnosti.
Bilo je v času, ko mi je Jama pred sedmimi leti, ko sem pripravljal gradivo za monografsko študijo o slikarju, ki je tedaj obhajal svojo sedemdesetletnico (»Matija Jama«, Narodna galerija, 1942), pripovedoval o svojem, življenju in delu. Med pogovorom sem često opazil neko skladnost med načinom mišljenja in opisovanja stvari ali dogodkov, ki jih je omenjal, in med njegovim slikarstvom samim, med teorijo in prakso, recimo. V resnici je bil Jama kot človek in kot umetnik naj-stvarnejši logik, skoraj neosebno stvaren motrilec in analitik življenja »ob umetnosti« in umetnosti »ob življenju«. Oboje je za njega kot filozofa in kot slikarja vsebovalo enake duhovne in moralne kvalitete, zahtevalo enake vrline in napore za vztrajno iskanje »resnice«, nudilo sorodne metode in rešitve. V eno ali drugo se je Jama poglabljal z enako objektivnostjo in razsodnostjo, saj mu je bila umetnost najkrajša pot iz življenja do spoznavanja njegovih zakonitosti, življenje samo pa spet le potrdilo tega, kar je v slikarski sliki zasnoval njegov umetniški duh. Zato se Jama v svojih platnih nikjer ne oddaljuje od svoje dane resničnosti, od svoje notranje skladnosti, od realnosti, ki jo občuti enako močno v materialnem in nematerialnem svetu. Jamov realizem v slikarstvu je v določenem smislu primer klasične izpovedi, ki temelji na ravnovesju srca in razuma. fantazije in izkušnje, vsebine in oblike. Jamovi slikarski cilji so barvno in kompozicijsko uravnovešeni, a dosegljivi spet samo v oni trajni harmoniji duha, idejnosti in strokovnega znanja, ki je bila od nekdaj vzor klasičnim slikarskim upodobitvam. Brez nje si ne bi mogli misliti pozitivnih slikarskih vrlin niti v dobi impresionizma. ki formalno ali stilno sicer ne stoji več na trdnih tleh tradicionalne barvne gradnje odnosno njene klasične tektonike.
S prefinjenim čutom za barvne tonalitete je prodrl Jama v območje modernega slikarstva v času odkritja sončnega slikarskega spektroma (barvne lestvice toplih in hladnih tonov) in sprejel načela plenerističnega slikarstva v prirodnem ozračju, ki raztaplja in oživlja predmet na sliki kot del neke celote barvne ali svetlobne »impresije«. Najbolj dosledno pa je mogel razvijati Jama kot impresionist svoj Umetniški program v krajinarstvu, kjer je dosegel med našimi mojstri največ sistematskih izkušenj, izredno obsežno tehnično znanje in tudi najmočnejše Umetniške učinke.
Napačno in krivično bi bilo, če bi gledali v Jami samo novo tehnično plat slikarstva, čeprav je bilo potrebno, da smo opozorili predvsem na nove razvojne možnosti, ki se odpirajo ob kontu 19. stoletja umetnikovemu slikarskemu proučevanju gradiva, s katerim ublikuje kasneje svoje umetniške kon-
cepcije. Jamov osebni slikarski temperament, njegova krepka in samonikla umetniška individualnost se razvija vzporedno z znanjem in se naslanja povsod in vsekdar na trdno podlago, vendar sproščeno in prožno v prilagajanju pestri in menjajoči se snovni motiviki, danes pred pejsažem v žgoči poletni sopari ob bregovih Kolpe in Dobre, jutri ob dehtenju prosojnih spomladanskih meglic nad vodami Donave, tam v tišini oblačnih holandskih ravnic, tu v modrini in zelenju Posavja in Gorenjske, in prav pogosto še v intimnih lepotah naše domače Ljubljane in njene z vrtovi posejane okolice. Koliko zanimivih variant prinaša slikar s svojih bližnjih in daljših potovanj, koliko različnih odtenkov je tu v kranjskem razpoloženju in v sončnih osvetljavah, v sencah in polsencah, s kolikšno ljubeznijo preštudira človeka v prirodi, našega kmeta in pastirico, otroke, kopalce, grabljice, živino na
paši, ob vodi in vse drugo, kar zagleda rn opaža to bistro presojajoče oko neutrudljivega »raziskovalca« Jame.
Spočetka, ko so slikali naši impresionisti še skupaj, to je bilo na začetku našega veka, ko so se vračali v poletnih mesecih iz mest svojih študijev (Monakovo, Dunaj) v domovino in se pobliže seznanjali s prirodo naše krajine (predvsem v okolici Škofje Loke in Ljubljane), tedaj je bilo tudi v njihovem delu še največ skupnih potez in sorodnosti, zlasti v prvi fazi njihovega tako zvanega materialističnega pojmovanja slikarstva. Kasneje pa jim ne gre več samo za podajanje zunanjih fizičnih pojavov prirode, razvijajo se kmalu vsak v svoji individualni smeri ter dozorevajo kot izrazile osebnosti s svojim lastnim občutjem in s svojim posebnim izražanjem notranjih odnosov do prirode. Razločujejo se tudi umetniško in morda je Jama v sebi ohranil še največ in najdalj te svoje mladeniške energije ali bolje veselja do pohajanja v svet in v prirodo. Tu se vežba in tu deluje najraje, ker čuti, da so mu zakladi narave in znanje velikih mojstrov najbolj zanesljiv kažipot v njegovem lastnem prizadevanju po spopolnitvi. Jamovo delo je zavestno. metodično in podprto z množico izkušenj, ki jih temeljito primerja in preučuje, tako da ni v njegovih delih prav nič slučajnega ali samovoljnega. Slikarstvo mu je prava veda in tej se podreja z vso požrtvovalnostjo in z asketično odpovedjo vsemu, kar bi utegnilo motiti njegovo delo, njegov pogovor z večnostjo narave. Svojemu poklicu se posveča z vsem zanosom, s prepričevalnostjo, predanostjo. Jama je doumel in doživel smisel samotnih, a tisočero poplačanih poti, ki popeljejo do najglobljih odkritij le redke izbrance duha. Odtod njegova trdnost in neizprosnost, njegova intimna očarljivost in topla spokojna umerjenost barv, vse to po preslanih borbah z
uporno materijo, ki jo je končno zajel v svojih podobah in ki jo drži v svojih rokah poln otroškega veselja kakor nekoč v rani mladosti svojega metulja ali svojo ribo. In to zadovoljstvo nad uspehom in ta tiha sreča prehaja iz njegovih del, iz njegovih ičudovito kompo-niranih krajin in figur prav na gledalca ter osrečuje s svojim slikarskim žarom, s svojo zasanjano poetično vsebino, s finesami nedosežno prosojne barvitosti vsakogar, ki stopi v okolje Jamovega mojstrstva. Sedaj nenadoma jama ni več sam in samotarski iskalec svoje umetniške poti, v tem hipu, ko nas seznanja s svojimi krajinami in ljudmi z dežele, prav v pristni nepokvarjeni kmečki idiličnosti dojete, se razlije čez nas čudežna luč lepega spoznanja: vse to, kar gledamo pred seboj, smo vendar mi sami, to je naš svet, to je zares naša zemlja, to je vse otipljivo in včasib še bolj resnično kakor v resnici, zato ker je Jama v svojih otrocih na sliki »Pri obedu« (1899) ali v »Kmetu od Sotle« (1902), v »Vrbah v snegu« (1908), v znameniti »Vasi v zimi« (1908), v sliki mesta »Krems«, v »Kolu«, v dekletih iz Bele Krajine in sosednje Hrvatske in v sleherni drugi upodobitvi naše krajine in človeka na svoj način zadel bistvo upodobljenega predmeta, torej tisto umetniško rešitev, ki poveže umetnika s svojim življenjskim in socialnim okoljem, v življenju samem.
Tudi Jamova umetnost je preprosta in enostavna, vsakomur razumljiva in jasna, ker je iskrena in neprisiljena, podobna pa je na svojih vrhuncih.
Po svoji formalni in tehnični obravnavi mojstrov francoskega impresionizma, s katerimi nimamo sicer prav nič več skupnega kot drugi evropski narodi. Jama je kot naš izrazit krajinar seveda tudi drugačen kot so Grohar. Jakopič ali Sternen, vendar so ohranili prav ti vodilni mojstri našega umetniškega preporoda v razdobju naše mo-
derne (v literaturi z Ivanom Cankarjem na čelu) vse značilnosti in razvojne pogoje svoje dobe in svoje kulturne) sredine, v kateri so se izživljali. Skupna jim je bila borba za ustvaritev slovenske in evropskemu merilu doraslq sodobne in samonikle upodabljajoče umetnosti za splošne kulturne in politične ideale nacionalne in socialne osamosvojitve, za splošni napredek in dobrobit svojega naroda, ki mu je tudi Matija Jama, mojster slovenskega kra-
jinarstva, posvetil svoje najboljše sile, kar je pokazal med drugim še zlasti 3 svojo usodno življenjsko odločitvijo, ko se je odločil po sedemletni odsotnosti za vrnitev iz Holandske (1915—-1922) v svoje rojstno mesto Ljubljano. Posebno priznanje pa je prejel od naše najvišje kulturne ustanove, ko ga je Slovenska akademija znanosti in umetnosti poleg Jakopiča imenovala za svojega rednega člana (1938).
I
Ob Prešernovem spomeniku
Stoletje je minilo — bežen hip ...
Nam živ je tvojega srca utrip,
nad domovino bdiš, vpodobljen v bron —
a Sava teče še, in tihi Don
tožba ne sliši naše bridke misli,
vode so motne Vltavi in Visli...
O genij naš! aluj in sodi z nami, drhtijo v temeljih slovenski hrami.
Verjeli smo: Mir terjajo mrliči!
Zatrli niso nas ognjeni biči rohneče čez slovanski svet zveri!
Nikdar ne ugasne zvezda, ki gori njen plamen od Urala do Triglava!
Rusija nam je dobra »mati Slava«!
Iz morja nam krvi vzbrsti bogastvo: nepremagljivo v sili ■— večno brastvo! nesreče in gorja — verjeli smo.
Nas izmodrilo skupno je peklo
O genij naš!' Poglej, s poti so sprave krenili v zmoti spet »otroci Slave«.
Ozranjal si: »Žive naj vsi narodi«, naj se pobratijo, le sosed bodi mejak mejaku vsak, ne ljuti vrag!
A glej: mejak-brat pljuje na naš prag, v naš dom zaganja se in žene hrup in novih razprtij razjeda strup nas preizkušene od zle usode; in vrag se smeje nam in zopet gode na stare strune: kadar v zdrahi dva se grizeta — požanje za oba.
O batjuška — brat silni na iztoku!
Ostro prisluhni našemu preroku:
Povej, kako naj v svetu vsepovsodi spravljivi, prosti zažive narodi, ko ti — slovanske poglavar družine — nečastno bratu sramotiš vrline,
ki zoper brata svoje brate ščuješ in vse, kar mu je nasvetejše psuješ?
O, ne odpiraj sramnih starih ran, ko je Slovanu rabelj bil Slovan!
Pohlepu mračnih sil bogata paša bila stoletja je dežela naša; in komaj prosta suženjstva davnin steptana dviga se iz ruševin — za davni sen prevarana sprašuje: komu krivičnost tvoja, laž hlapčuje? Izprašal svoje nisi še vesti, zakaj modrost, resnica te boli?
Mar ne uči Leninova ideja, po svoje vsaka k soncu pne se veja iz debla istega in korenin?
O brat, izmeril nisi globočin gorja, ki kličeš ga nad zemljo našo; izpila s tabo je gorjupo čašo nedavno še — kam vodi zdaj' tvoj sled?
V poeta — genija upri pogled, ki vzklik njegov — krik našega je veka:
»KAKO STRASNA SLEPOTA JE ČLOVEKA!«
Pravica
Črtomir Šinkovec
Uprl se veter je z drevja na dveri, ugaša zarja z zadnjim odsvitom. Potrkali na vrata karabinjerji trdo so s puškim kopitom.
Mat z lučjo šla je do vrat!
»Kaj hočete? Pojdite k vragu!«
Pa so udrli in uklenjeni brat objel jo je zadnjič na pragu.
Ni več vojne	črt,m!r Sinkovec
Ni več vojne. Da ostal sem živ, se čudim. Vse z ljubeznijo me greje, človek, pesem in zlatnina njiv, trave v vetru in cvetoče veje.
To lepoto dvema razdelim, trem jo hoče deklica deliti.
—	Boš me ljubil, dragi, če vzbrstim? —
Dobre, pravim, znam samo ljubiti.
Ona že povoje bele šiva in plenice je s svilenim obrobila, pa se smeje, vsa jel nagajiva:
—	S tem roke borni tebi uklenila! —
Jurčič prvič v Gorici
[Iz romana)	Jože Pahor
5. marca 1876. je bil v Gorici pogreb narodnega voditelja dr. Lavriča. Udeležilo se ga je tudi odposlanstvo iz Ljubljane, med katerim je bil J. Jurčič.
Noč je še bila polna mrzle megle, ko so Jurčič, Kersnik, Wiesthaler in Urenik zapuščali Ljubljano. Sneg je ležal ob progi, motno se je belil, ko je vlak bežal proti jugu. Luč se je utrnila ob njem in izginila, skozi gozde in zaseke je brzel brez miru, dokler niso onkraj Postojne začele ugašati zvezde. Snežna plast se je začela trgati v krpe ter se je umikala nekam navzgor in ko se je zdanilo, je ni bilo nikjer več.
»Skozi Sežano se peljemo,« je opozoril Wiesthaler; »pred šestimi leti je bil tu velik narodni tabor.«
Jurčič poprosi Kersnika, naj mu prepusti sedež ob oknu. Mimo bežijo kra-ška pokrajina, ograde, grmovje meel skalami, zamorjeno nizko drevje, hra-stiči in krivenčastovejni borovci. Na levi se vzpenja val in v globini za njim, na dnu, je Trst. Na desni se vidi gričevje, ki se niža, pada proti zahodu; vmes je zapuščen, samoten svet z brinjem in sivim grobljem, a v daljavi nekaj hiš, neznatna vasica.
Jurčič je nestrpen. Pri oknu čaka. vso pot se je pripravljal na vtise, prav za prav že več mesecev. Načrt za Lepo Vido si je bil že napisal, osebe so živele, a vasi ni imel, pokrajine ob morju, kjer bi njegovi ljudje bivali.
Onstran Nabrežine se odpre mogočna ravan, morje, ki se sveti v jutranjem soncu. Tam daleč na severozahodu se dviga kopno; v daljavi se vidijo stolpi, hiše, svetla proga, izliv Soče, začetek bogate, tople Furlanije. Tu, pred teboj pa se spuščajo v morje visoke, strme pečine, sama kršna skala; tu je Sloven-
ski Kras, zadnje vasi na bregu, Sesljan ob starodavni cesti, s prelepim zalivom, ki je široko naokrog ves v drevju.
Jurčič opazuje hiše, zidane drugače ko drugod po slovenski zemlji, krite s korci in obložene s kamenjem, da jih burja ne bi razkrivala. Njivice gleda, ograjene z zidom iz nalomljenega kamenja, pašnike, koder bodo med skalovjem, brinjem in rijem že čez mesec ali dva pasli pastirji drobnico, ovce in mršavo govedo.
Vlak se podi, kakor bi se mu bila vžgala sla po bogati ravnini, ki leži onstran gričev. Glej na skalini grad! Devinski grad je to, v tujčevih rokah, in pod njim v zalivu vas Devin. Nekaj ladjic in čolnov je v zalivu, razločiš jih s prostim očesom. Pod postajo se vidi gruča žensk; ribe nesejo, nočni plen devinskih ribičev.
Jurčič je sredi teh ljudi, razgovarja sc. z njimi, povprašuje, poizveduje, ‘škoda, da brzi vse tako naglo mimo. Ljudje izginjajo, hiše, pristančelc. Le morje se še vidi, njegova širna prostranost. Drugačen svet prihaja, drugačen človek, tuja govorica. Kako se srečujeta tu dva človeka, ki živita v sosedstvu, a imata vsak drugačne navade, lastnosti, strasti in miselnost?
Jurčič si naglo zapisuje, našel je pokrajino za Lepo Vido. Tuji svet posega tod v našo usodo, ruši nam mir. prinaša nesrečo. Lepa Vida se obrača od svojih ljudi, kar je tujega, jo vabi s svojimi miki. Lepa Vida gre za vabo, išče srečo, a najde prevaro. Spozna svojo zmoto, vrne se. a kar je porušenega, ne vstane več iz razvalin. Še globlje seže razdejanje, trpljenje, razorje brazde na široko, samo bolečina ostaja.
»Ostani zvest svoji zemlji, svojim; ljudem!« piše Jurčič v svojo beležnico.
»Zavedaj se svojega rodu, stoj na straži!«
Gorica se nasmeje v svojem soncu, toplo je, vse drugače kot v Ljubljani. Po vrtovih cveto marelice, breskve, češnje, daleč okrog mesta se vije en sam cvetni venec. V to zgodnjo pomlad visijo iz mnogih hiš žalne zastave, tu in tam vidiš skupino praznično oblečenih odposlanstev, ki jih pošilja Slovensko Primorje, da bodo spremila zvestega sina, dr. Lavriča na zadnji poti. Narodne čitalnice, ki jih je bil pokojni neutrudno ustanavljal, so prinesle pozdrave iz vse dežele. Vse sloje vidiš, le duhovna nikjer. Lavrič si je s strelom sam končal življenje.
Jurčič poišče profesorja Erjavca, pisatelja in prirodopisca. ki že peto leto poučuje v Gorici. Rad bi zvedel, kako je prišlo do te nenavadne smrti, saj ga je rajnki prosil še v decembru, naj mu pošlje slovenskih knjig za ljudstvo.
Lavrič je že od mladosti nosil neko potrtost s seboj, pripoveduje prijatelj. Dedna obremenjenost je naposled terjala žrtev. Zdaj kuje duhovščina iz pokojnikove bolezni svoj kapital. Priznavajo. da je bil narodni voditelj plemenit. nesebičen človek, a strašijo obenem, kako zaide, kdor nima vere; z drugo besedo: napredna misel je samo nesreča za človeka.
»Vendar ste nam v Gorici pokazali pot k narodni slogi, prvi ste se bili sporazumeli,« pravi Jurčič.
»Naša sloga je nrav tako na trhlih nogah kot vaša v Ljubljani,« pojasnjuje Erjavec. »Duhovščina jo razume povsod enako: nasprotnik je enakopraven, kadar pade pred njo na kolena. To je njihova sloga. Mladi teologi v Gorici so dan za dnem bolj zagrizeni in nestrpni, ne odklanjajo le naprednosti, ampak tudi narodnost.«
»Cerkev se še danes boji Cirilovega in Metodovega duha kakor pred tisoč leti,« ugotavlja Jurčič.
Pogrebci so se zvrstili, žalni sprevod
je vodil evangeljski pastor kot človek, ki nima predsodkov. Tudi na grobu je spregovoril, počastil delo in spomin umrlega.
»Ni bil ne vaš ne naš,« je povedal v govoru odkrito, »a je žrtvoval svoje moči za ljudstvo in ni vprašal po plačilu; zato bo njegov spomin ostal, narod se ga bo hvaležno spominjal.«
»Ne naš ne vaš — kaj pomenja to?« vpraša Jurčič prijatelja.
»Rajnki je bil brez konfesije,« pove Erjavec, »človek, ki ni ljubil polovičarstva. Bil je mož, ki se ni bal nikogar.«
»Prav takih nimamo,« obžaluje Jurčič.
Pogrebni obredi so končani, množice se razhajajo. Kersnik želi. da bi si ogledali to sončno mesto še z gradu, napotijo se v hrib.
I\olikor više gredo, tem bolj se odpira pokrajina. Na severu stražijo Sv. Gabrijel. Sabotin. Sv. Gora, na zahodu se vrsti množica briških gričev s svojimi vasicami, vseokrog je plodna slovenska zemlja. Brez nje Gorica ne more živeti, dve veliki dolini. Vipavska in Soška, ii dovajata krvi in moči. Zato tudi italijanstvo. ki ie vrglo nemškega osvajača s svoje zemlje, nima tod sile. ki bi mogla potopiti slovenski živelj.
Sonce se je že znižalo nekje daleč v Furlanski ravnini, rdeča zarja plameni v nebo, od Nanosa poteza hlad.
Družba se vrača z griča, Jurčič prisluškuje govorici, nikjer ne čuti nemščine, zdi se mu, da je v svobodni deželi.
»Kako pa živiš? ICaj pišeš?« povpra-uuje Erjavca, ki že dolgo ni videl prijatelja. »Si zadovoljen, zdrav?«
»Zadovoljen, kakor še nikdar ne.« pripoveduje Jurčič: »z nobenim profesorjem ne bi menjal danes. Sai ni še dolgo, da sem bil izgubljen študent in nemanič. hlapec. Lahko si misliš, koliko ponižanja sem doživel. Takih tre-
nutkov ne bi privoščil niti najhujšemu sovražniku. Zdaj je vse pozabljeno, daleč za menoj. Vrnil sem se spet k slovstvu; načrtov, sile, veselja do dela, vsega je in tudi nekoliko prostega časa. Ne utrudi me, če delam pozno v noč, delo v javnosti pa mi prinaša novih misli. Se nisem prav začel Lepe Vide, me že zasleduje snov iz vstaje naših bratov. Naraščanje nemške moči danes kar kliče, da govorimo o teh življenjskih stvareh naroda. Mislim, zbiram, hitim, ker je toliko dela pred menoj.«
Jurčič se je razvnel. Hladni, resni človek je poln življenja, ko govori o svojih načrtih. Podoben je otroku, ki ima polne roke darov in ne ve, kaj bi z njimi počel.
»O ,Narodu’ (.Slovenski Narod’, politični list, ki ga je urejal Jurčič) pa niti besede!« se čudi Erjavec. »Nihče ga ne bi tako dvignil, kakor si ga ti!«
Jurčiču je pohvala všeč.
»Res je,« pravi, »po mojem zgledu so duhovniki celo svojega ,Slovenca’ povzeli. Le v nečem se ne morem meriti z njimi, v sramotenju in psovanju. V tem so samostojni in veliki mojstri. Nikdar jih ne bi dosegel, demagog nisem bil in ne morem biti, hodil sem vedno poštena pota.«
V gostilno ,K jelenu’ gredo, okoličanov še vedno mrgoli v njej. Živahni so, zgovorni, pozorno pozdravljajo ljubljansko četverico.
»Drugačni ljudje so tod,« meni Jurčič, »domači, odkriti.«
»Pridi jih nekoliko preučevat,« vabi Erjavec; »tvoje povesti bi bile tukaj čisto drugačne! Pa tudi tebi samemu bi prijalo goriško sonce. Razvedrilo bi te.«
Jurčič se razgleduje po ljudeh, Erjavec opozarja ljubljanske goste, naj ne zaupajo preveč briški rebuli, ker je zahrbtna in zleze prej v noge kot v glavo.
»Ali se vam ne zdi,« vpraša Jurčič prijatelje, »da ni videti tu tiste razlike
med ljudmi, kot jo imamo v Ljubljani. Prvi trenutek sem čutil to. Na severu smo še vedno fevdalci.«
»Pa narodne zavesti je tod več,« razlaga Erjavec; »narodnostna meja je ljudem pokazala tudi nevarnost tujega gospodstva.«
»Ali ga na ICranjskem ni?« preseče Drenik, lepi, postavni zastavonoša Južnega Sokola.
»Preveč imamo ljudi, ki za Judeževe groše služijo tujcu, da z njim vred izkoriščajo našega človeka,« odgovarja Jurčič.
Prileten kmečki mož, živahen in prijazen, pristopi k družbi in povpraša, če je res med njimi pisatelj Jurčič.
»Glej, našli so te,« pravi Erjavec in se smeje iznenadenemu prijatelju. »Tvoje ime je prišlo semkaj še pred teboj.«
»Kaj želite?« vpraša Jurčič kratko. Vidi, da ga opazujejo tudi kmetovi znanci pri bližnji mizi.
»Pozdravil bi vas rad,« pove kmet smehljaje se, »pozdravil in se vam zahvalil za vaše povesti. Bral sem, vsi radi beremo, kar napišete.«
»Kaj ste pa brali?« se zanima Jurčič ves vesel. »Morda Doktorja Zobra?«
»Zobra mi je sin poslal iz Ljubljane, zidar je.«
»Ali ste iz Renč?« poizveduje Erjavec.
»Uganili ste,« pove kmet in pripoveduje Jurčiču, da je bral njegove povesti že kdaj, Kozjaka, Pajkove spomine iz Rusije, Desetega brata in druge.
»Ali bi pili kozarec našega vina?« povprašuje vljudno in ga že ponuja pisatelju. »Takih glav nam je treba, da bomo Slovenci kaj veljali! Novi časi so prišli, naprej moramo!«
Jurčič se zahvaljuje za pozdrav, seže možu v roko in jo stisne, kmet se opravičuje, ker jim je bil v nadlego.
»Nikakor ne!« odbija Jurčič. »Prijetno se vas bom spominjal, ko bom
spet sedel v Ljubljani s peresom v roki. Pohitel bom, da spet kaj napišem za vas. V spodbudo mi je vsaka vaša beseda.«
Bilo mu je toplo in možev pozdrav ljubši kakor najlepša pohvala njegovih del. Potrjal je. kar je Jurčič že tolikokrat pribil v javnosti; slovensko slovstvo, ki se je še borilo za svojo veljavo.
je imelo vendar že ogromen pomen za ljudske množice. Vodilo jih je, bilo je luč v temnih dneh, napovedovalec srečnejših, svetovalec v stiskah.
Jurčič je sedel in mislil, razgovor družbe je bil že daleč mimo njega. Malokdaj je tako živo občutil, kako tesne vezi ga spajajo z ljudstvom, s tistim ljudstvom, ki hoče kvišku.
Tribuške bajte
O, bajte tribuške
so revne in skromne,
od ene do druge steze — belouške
brežine prepredajo vratolomne.
Splomladi ob bajtah tepke cveto,
oj, tepke cveto in medijo:
vse dolgo poletje otroci trpko
v sanjah pod njimi bedijo.
Na jesen širko odpre se s teh vej, kot materino zlato prgišče; na jesen, na jesen, poglej, poglej pod tepkami otroško mravljišče.
Po temnih kleteh pa kuha se žganje in mrko kadijo možje tobak, a fantje zgube se na vasovanje — šum peska na oknu in pijani korak. O, bajte tribuške . so revne in skromne,
©d ene do druge steze — belouške brežine prepredajo vratolomne.
Jesenska noč v Ajdovščini
Rahlo trka dež na škure s prsti tankimi in ure lezejo s koraki tata.
Celo noč lovi krog hiše v dežju veter se in vzdiše, joče in zaganja v vrata.
To so onih rajnih duše, ki ne najdejo miru še v grobu, kot na svetu prej ne.
In tako v polnočni uri trkajo na znancev duri zgolj besede rešne žejne.
Morda sred noči kdaj tihe slišala boš tožbe, vzdihe — in bom senca stal med vrati.
Znaj tedaj, da v groba trmini ne nustijo mi spomini na ljubezen mlado spati.
Na osojni strani Škorklje stoji oh Stari cesti, ki se v vijugah in strmo vzpenja proti Opčinam, krčma »Pri Čiku«. To je precej nizek in zadušljiv prostor, v katerega vodi s ceste nekaj izlizanih kamnitnih stopnic in v katerem je štiri do pet okroglih gostilniških miz.
V	tem prostoru so se shajali pred prvo svetovno vojno samo domačini iz najbližje okolice, večinoma delavci, v glavnem pa zidarji in fakini. In predvsem mlajši ljudje, ker so se starejši, kadar so se vračali z dela, rajši ustavljali »pri šociju«, to je v zadružni gostilni, ki je stala nekoliko niže na isti cesti. A k »Čiku« so zahajali tudi zaradi tega, ker se je tu točilo vino nekoliko ceneje kakor »pri šociju«, kjer je bilo, kakor so zatrjevali starejši, tudi boljše. Toda za mlade ljudi ni bila tako važna kakovost vina, temveč količina.
V	tistih časih se je precej pilo. Saj delavci drugega razvedrila niso niti imeli niti se niso zavedali, da jim to škodi. Tak je bil običaj pa so mislili, da možu to pristoji in da nekako samo ob sebi spada k njegovi moškosti in zrelosti. Toda niso pili toliko ravno zaradi te moškosti, to je bilo bolj navidezno. mnogo več so pili zato, da bi v vinu utopili moro in grenkobo, ki sta dušili delovnega človeka. V vinu so se lahko sprostili in si pričarali lažno in 'arljivo olajšanje svojega mučnega življenja. Čutili so njegovo težo in krivičnost. njegovo surovost in neusmiljenost. toda niso si znali pomagati. Sicer se je nekaj govorilo o socializmu, a vse je bilo motno in nejasno. Kdo bo vanj veroval ? Omamne besede in lepe obljube. toda življenje je poleg njih ostalo nespremenjeno.
Neki mladi in krepki sodar, najmočnejši človek v vsej Škorklji, ki so ga
imenovali »Rusi Vanek«, ker je bil v lica vedno rdeč, je večkrat o tem govoril, in to lepo in pametno in resno. Zahajal je k socialistom v ulico Ma-donnina in se tam marsičesa naučil, toda niso ga hoteli poslušati. Rogali so se mu in ker je rad pil, so mu dali zasmehljivi vzdevek »čučalitro«.
Med tednom je redko kdo zašel k »Čiku«, ob sobotah zvečer pa se je krčma napolnila do zadnjega kotička, medtem ko so ob nedeljah navadno ves dan igrali »na balote« in pili.
Vsi so se med seboj poznali in živeli so tovariško. Nikoli ni prišlo med njimi do prepira ali pretepa, čeprav so se zelo radi šalili in zbadali drug drugega. To je že običaj in mogli bi reči, da je že v značaju tržaškega človeka, da se rad šali, smeje in roga. S šalo in smehom prikriva svojo bolečino. Zato sta šala in smeh često grenka in pekoča. Kadar je duša polna, se mora kakor koli že sprostiti. Če ni mogoče s šalo in smehom, pa s pesmijo. Zato se je razlegalo oh sobotah in nedeljah, potem ko je vino ogrelo srca, iz vseh gostiln petje. V resnici ni to bilo pravo, čisto veselje, prisrčna radost, temveč so ljudje s pesmijo dajali duška vsemu, kar se je nabralo v njihovih dušah — tesnobi in trpkosti. To je bilo trenutno olajšanje surovega vsakdanjega življenja. Zato se je tako petje spreminjalo v kričanje, ker se je ljudem zdelo, da se osvobajajo notranjega pritiska, čim bolj se derejo, in da jim je laže.
Tako je bilo do 1914. leta.
Tedaj je nenadoma izbruhnila vojna. Kakor burja jesensko listje je raznesla te mlade ljudi na vse strani. A ravno tu pri »Čiku« piha najmočneje! Nekateri so odšli v Srbijo, drugi v Galicijo, tretji k mornarici v Pulo. Ko pa je pozneje stopila v vojno Italija, so mno-
ge vrgli na to fronto, kjer so umazani, raztrgani in sestradani krvaveli in kre-pavali v jarkih od Doberdoba, Kostanjevice, Sabotina pa vse tja do južnega Tirola.
Vojna je trajala štiri leta in v teli štirih letih so ljudje prestali mnogo pomanjkanja, gladu, bede, španske gripe in smrti. Življenje se je spremenilo in postalo odvratno, grdo in gnusno. Ljudje so preklinjali vse, sebe in druge in tiste, ki so vojno začeli, cesarja in kralja, generale in admirale, najbolj pa tiste, ki so se na račun voj ne redili in imeli od nje velike koristi, ogromne zaslužke in bajne dobičke. To so bili vojni bogataši, najrazličnejši dobavitelji, tihotapci in podobna golazen, ki so se kakor pijavke prisesale na narodno telo in mu pile kri. In medtem ko so se osiromašene ljudske množice vlekle kakor senca, sestradane, gole in bose, so se tihotapci in vojni dobavitelji gostili z izbranimi jedili, pili šampanjec in se vozili z avtomobili ter se predajali brezmernemi: razkošju in brezsramni razuzdanosti.
Končno se je zasvetilo tudi delovnemu ljudstvu, ki je polagoma začelo razumevati. Pa niso spregledali samo ljudje v zaledju, ampak tudi vojaki na frontah. Z Vzhoda se je razlegel glas in se razlil preko bojnih poljan, jarkov in bodeče žice: Prenehajte z ubijanjem! Pojdite domov! Obrnite orožje zoper svoje tlačitelje, ki so vas nagnali v medsebojno klanje!
V Kotom, .Puli, Radgoni so vzplamteli upori, ki so jih sicer nasilno zadušili. toda plesniva zgradba Avstrije se je že začela majati, dokler se ni končno zrušila v prah in pepel . . .
Ljudje so pričakali tako zaželeni mir.
Vojaki so se vračali domov z eno samo željo, da vržejo s sebe smrdljivo habsburško uniformo, da se pošteno umijejo in otresejo uši. ki so jih erizle vsa ta leta. da se naspijo in najedo.
Mnogi se niso vrnili. Za nekatere sc
je vedelo, da so padli, za druge, da so umrli v vojaških bolnišnicah za tifusom in ranami, za tretje, da so pogrešani.
Med pogrešanimi je bil tudi Rusi Vanek.
Sčasoma so nanje pozabili. Življenje je šlo svojo pot.
V gostilno k »Čiku« so zopet začeli zahajati ljudje, toda sedaj že bolj pomešani: med njimi so bili novi obrazi, mlajši, ki so se med vojno razvili v fante; mnogo je bilo nepoznanih, ki so se bogve odkod naselili v Škorklji, ostalo pa je tudi nekaj prejšnjih, starejših. ki so prinesli iz vojne celo kožo. Toda ti starejši so bili zelo spremenjeni. Vojna je zapustila v njih globoke sledove. Upanje, da bo življenje po vojni boljše ali pa vsaj takšno kot prej, jih je strašno prevarilo. Dela je bilo malo, pravice še manj, a bede več. V Trstu je zagospodarila Italija, kmalu zatem fašisti. Razpihovanje narodnostne in plemenske mržnje, oboževanje nasilja in krvoločnosti je rodilo brez-primerno divjaštvo. Požari so uničevali slovenske narodne domove, začele so se bajke na delavce in preganjanja.
Začela so se besna fašistična izzivanja, ustrahovanja in ubijanje.
Nekega večera, tri leta po vojni, se odpro vrata gostilne »Pri Čiku« in med njimi se pojavi Rusi Vanek ter gromko pozdravi:
»Ojla. ganga, kako vam gre?«
Presenečenje tistih, ki so ga poznali, je bilo v prvem hipu tako veliko, da niso mogli verjeti svojim očem. da ga resnično vidijo živega pred seboj. Kmalu pa je nastalo splošno vpitje in pozdravljanje in ni preteklo mnogo časa. ko ie Vanek že sedel za mizo v družbi svojih starih tovarišev, a gostilničar je prinesel »dopio« vina. Vanek se ni prav nič spremenil. V obraz je bil ravno tako rdeč in poln kakor prej, samo brki
so mu postali gostejši in košatejši, kar mu je dajalo bolj moški izraz.
Radovednim vprašanjem ni bilo konca. Vanek jim je povedal, da je bil v Rusiji ujet in da se je od tamkaj sedaj vrnil. S ponosom jim je pokazal na desni roki tetovirano petokrako zvezdo.
»Šel sem, dragi moji, skozi ogenj in vodo, videl, doživel in prestal sem marsikaj, a tudi revolucije sem se udeležil. Kakor vidim sedaj vas okoli sebe, sem videl Lenina in ga slišal govoriti . . . E, to ti je človek! Um, ali me razumete, silen um, naš prvi um! Naša zvezda vodnica! Kar reče, ne prekliče, kar pove, to je točno in resnično in jasno kakor sonce! Za koga se je vodila ta vojna? Za imperialiste, za njihove koristi! To ni bila pravična vojna, prava vojna je tista, ki se vodi po ulicah. Delovnemu človeku bo šele tedaj bolje, ko bo njegova usoda v njegovih rokah. Zato pa je potrebno, da vzame oblast v svoje roke, da prežene in razprši vse lažne preroke, dobičkarje, sleparje, poklicne lopove in ničvredneže, oderuhe in tatove, ki žive od naših žuljavih rok! Šele tedaj bomo mogli ustvariti nekaj novega, poštenega in boljšega! Toda najprej je treba zmagati!«
»Ali je tam v Rusiji bolje?« vpraša nekdo od sosedne mize.
»Ni še, ampak bo,« odgovori Vanek. »Tam so buržujsko oblast komaj zrušili, ponekod se še upira, toda že se poraja novo in boljše za delovne ljudi. Pa tudi ni mogoče vsega napraviti čez noč, treba je časa. Toda ustvarilo se bo!«
»Čemu ste se pa vrnili, če trdite, da bo tam bolje?« se zopet oglasi oni ol sosedne mize.
»Čemu sem se vrnil? Ko že vprašujete, vam hočem novedati iskreno in se ne sramujem. Vrnil sem se zaradi neke svoje slabosti:	tiste štiri kope
(strešne opeke), ki jih imam tu v Škorklji nad glavo in ki sem jih pode-
doval po očetu, nato žena in sin, vse to me je privlačilo, da sem prišel. Pa tudi mater sem želel videti, toda nisem je več našel pri življenju. Ko ne bi tega bilo, se ne bi bil vrnil! Mnogi so ostali tamkaj . . .«
»Ostali, da, toda pod zemljo!« je zafrknil oni strupeno in zasmehljivo. To je bil kilav človeček, ki se je šele pred kratkim tu naselil in sedel v družbi z nekim neznancem.
»Prijatelj, vi sle zloben človek!« mu odgovori Vanek odločno.
»Vi ste pa boljševiški agent!« odvrne oni, dvignivši glas. »Vse, kar tu govorite, je laž in prevara, komunistična propaganda, napolniti hočete glave teh poštenih ljudi z idejami o revoluciji in uporu, da bi šli po kostanj v žerjavico in da si opečejo prste. Ne verjemite mu! Kar pripoveduje, je laž, zabloda in prevara. Vse to je židovsko maslo, vemo, saj smo čitali, da je v Rusiji lakota . . .«
»Vi ste neumni, vi ničesar ne razumete!« zamahne Vanek z roko.
Toda oni ni hotel nehati, temveč je začel izzivati, se prepirati in žalili.
Nastal bi bil pretep, ker je Rusi Vanek že skočil in se hotel zakaditi v iz-zivača. toda tovariši so ga zadržali, ker so vedeli, da bi od onega ostala samo kaša, če bi ga zgrabile Vanekove trde mišičaste roke. Pa tudi gostilničar je nekaj prišepnil oni dvojici, ker jima je našopirjenost takoj splahnila pa sta se dvignila in v trenutku izginila iz gostilne.
»Ali vidiš,« je spregovoril eden izmed Vaenkovih tovarišev, ki je z glavo pokimal za njima, »sam je delavec, pa kakšen je!«
»To je ravno žalostno! To nas ubija! Prodane duše! Naši lastni ljudje, toda slep’ pri zdravih očeh! Pa kaj moreš? Vedno je bilo takih ljudi in vedno jih bo. Lahko ovirajo in res tudi ovirajo; lahko škodijo in dejansko tudi škodijo, toda pohoda naše stvari ne morejo
zaustaviti, ker ni samo pravična, ampak tudi razvojno nujna!« je pojasnil Rusi Vanek.
Pozno v noč so še sedeli in obnavljali stare spomine, a ko so opolnoči stopili iz gostilne, so opazili na cesti, nedaleč od ovinka, po katerem bi moral Rusi Vanek domov v Škorkljo, skupino fašistov. Opozorili so nanje Vane-ka in ga hoteli vsi skupaj spremiti, ker so poznali zahrbtnost črnosrajčnikov, ki so napadali zahrbtno ali iz zasede, toda odmahnil je z roko, rekoč, da se te mularije ne boji.
Tako so se razšli. Večina je krenila po Stari cesti navzgor proti Vernielli-su, Rusi Vanek pa po strmi stezici, ki vodi ob obronku kostanjevega gozda, proti Škorklji . . .
Naslednjega dne so ga našli ubitega sto korakov od njegove hiše, vsega prebodenega z noži . . .
Bil je vsega tri dni doma.
Štiri in dvajset let pozneje, ko se je razplamtela narodno osvobodilna borba do svojega viška, je padel tudi njegov sin. podeč iz Trsta očetove morilce.
V zimsko noč
Ludovika Kalan
V	zimsko noč
divje jadno plačejo vetrovi, v gori gladni tulijo volkovi, okna tiho poljubuje sneg.
V	zimsko noč
blodijo utrujeni spomini, tebe, dragi, iščejo v daljini, tebe, srečo, sonce in pomlad.
V	zimsko noč
je razlita harmonija mračna, misel ranjeno" bolest temačna piše v mojo žalostno mladost.
Snežniku
Marička Žnidaršič
Kadar ležim v objemu tvojih vrhov, mi vse hrepenenje v duši zamre, čudežni svet se pred mano odpre, v sanje opojne me ziblje pesem zvonov, ki jo prinaša veter od bogvekod in se izgublja v mraku večernem.
V srcu mojem, vedno nemirnem, zdaj tiho kraljuje mir vsepovsod. Pravijo, da smo mi, ki smo rojeni ob tvojem vznožju, vsi trdi, jekleni in mrzli kot sneg na tvojih vrhovih.
In vendar, glej, je po naših domovih tako čudovito mehko in toplo: ljubezen žari v njih kot samo zlato.
Ko so se prikazali v Istri novembra 1919 namesto pričakovanili zaveznikov nepričakovane italijanske čete, niso verjeli ne stari Frane ne njegovi sinovi, kdor koli v Brgndu ni hotel verjeti, da bo Italija dolgo vladala v Istri.
»To ni mogoče, to se ne sme zgoditi, to bi bil greh pred bogom in pred ljudmi, da nas tako kakor vrečo ovsa prodajo drugim,« je govorilo razburjeno in vznemirjeno ljudstvo v Istri in je z mrščalico spremljalo, kar se je godilo na pariški konferenci, kjer so morali odločati o njegovi usodi neki njemu popolnoma neznani ljudje, ljudje, ki jih ni nikdar ne slišalo ne videlo.
In medtem ko so v Parizu razpravljali in je ljudstvo pod Učko pričakovalo iz dneva v dan odločitev svoje usode, uspavajoč se z izjavami in obljubami o samoodločbi narodov, je lezel fašistični okupator podmolklo in pritajeno kakor polip vedno globlje v istrsko zemljo, vedno čvrsteje in zanesljiveje je grizel v njeno živo, krvavo meso. V Brgudu so že davno nehali peti pesmi o svobodi, pozabili so že učitelja, ki so ga fašisti neko noč odpeljali in poslali v koncentracijsko taborišče na Sicilijo, mnogo znancev in Prijateljev je odšlo ob rani zori mimo hiše starega Franeta in zbežalo čez mejo.
Ko pa je planil v hišo tistega strašnega novembrskega dne leta 1920 nai-starejši sin Tomislav in je med kletvicami jecljaje povedal očetu in bratoma. da je sklenjen rapalski dogovor, se je v starcu nekaj prelomilo, počilo. Obmolknil je, se zavlekel vase, se po-tajil kakor bolnik, ki se mu je bolezen poslabšala, on pa je veroval v svoje skorajšnje ozdravljenje.
A ne za dolgo. Čas je tekel dalje in ljudstvo, spočetka pobito in omamljeno od udarca, si je polagoma opomo-
glo, ustavljajoč se fašističnemu okupatorju z zmeraj ognjevitejšim, zmeraj bolj trmastim odporom. In čeprav je bilo od vseh zapuščeno, še zmeraj ni verjelo, da »to more, da to sme tako ostati« in z nagonom preganjane zveri je iskalo izhoda iz kletke, v katero so ga zaprli tisti neznani gospodje v Rapallu.
V svetu in doma so se dogajale čudne reči, sprva nejasne in nerazumljive, pozneje vedno jasnejše, zmeraj razumljivejše. Mussolini v Italiji, Hitler v Nemčiji, abesinska vojna, vojna v Španiji, vsi ti dogodki so se podili drug za drugim kakor oblaki na viharnem nebu, dokler se ni končno prebil skoznje svetel žarek sonca in pokazal pot, po kateri je bilo treba kreniti.
Stari Frane je sedel pri radiu, prebiral liste, se razgovarjal s sinovi in seljaki o tem, kar se je dogajalo v svetu in doma in je v vsem tem razburkanem morju, v vsem tem hudourniku dogodkov uporno iskal tisto pot, tiste duri, skozi katere pride svoboda v njegovo deželo.
A istočasno s spremembami v svetu in doma so se menjavali tudi oni, ljudje. Ne da bi to niti opazili, so se odrekali v marsičem svojemu prejšnjemu pojmovanju in gledanju na stvari in ljudi, pridobivali so si novo mišljenje in novo gledanje na stvari.
Ko je tako pripeljal najmlajši sin Mirko, ki je delal kot mehanik v mestecu ob morju, prvič v hišo svojega rjavkastega tovariša, Napolitanca Gio-vannija, ie poklical stari Frane, drhteč od jeze, Mirka v kuhinjo in zavpil:
»Tako smo začeli? Italijane mi vodiš v hišo!«
»Giovanni je moj tovariš. Delava vkun.«
»On je Italijan. Italijanom pa so zaprta vrata moje hiše.«
»Giovanni je človek.«
»Fašist ni človek.«
»Giovanni ni fašist.«
»Kaj pa je? Kitajec?«
»On je komunist.«
»Hm,« je zamrmral starec, zaprl se je v kuhinjo in ni hotel videti Napo-litanca.
Ko pa je bil sam s sinovi, je rekel Frane začuden, premikajoč se nemirno na stolici:
»Vi zmeraj nekaj pripovedujete o komunistih, jaz pa, da vam povem resnico, vem prav malo o njih. Vem samo, da jih fašisti napadajo in po tem sklepam, da so to pošteni ljudje.«
»Oče, jaz vam povem, kolikor vem,« je rekel Mirko. In tedaj je stari Frane prvič slišal o kapitalizmu in socializmu, o Partiji, o Leninu, Stalinu, o osvoboditvi zasužnjenih, kolonialnih narodov. Stari Frane je sedel za mizo, tog, z zaprtimi očmi. kakor da spi, samo dim iz njegove pipe se je dvigal vedno bolj gost, vedno hitreje, in ko je Mirko končal, je vzkliknil starec:
»Saj to je tisto, kar zmeraj govorim. Na tem svetu ni pravice. Prav imajo komunisti, pri mojem bogu, prav. Stalin mora biti silno pameten človek. Svoboda za vse ljudi in vse narode. Kako lepo se to sliši, kako zveni v ušesih!«
Ko pa se je Giovanni zopet pojavil v hiši, se starec ni več zaprl, marveč je povabil Giovannija, počastil ga z vinom, sedel je poleg njega in Mirka in spuščajoč dim iz svoje neločljive pipe, je spremljal njun pogovor. Stari Frane je poslušal in kadil, dokler se končno ni odločil, udaril Giovannija. no ramenu in rekel v svoji strašni italijanščini :
»Adešo diro ijo una parola. Šenta: Abašo fašizmo!«
»Abbasso fascismo!« je rekel Giovanni in se veselo zasmejal.
>'Hu,« se je začudil starec, pogledal
Giovannija po strani, kakor da mu ne veruje, in se je nato zadrl:
»Abašo Mušolini.«
»Abbasso Mussolini,« je ponovil smejoč se Giovanni.
»Uh,« se je oddahnil Frane, kakor da te mu je zvalilo težko breme z ra-n en, zgrabil je Giovannija za prsi. ga potresel in rekel:
»Ej, ti si moj človek, junak si. In ne l oj se, Stalin bo že opravil s tem tvojim Mušolinom, kosti mu razbile. Jaz ti ne dam niti šolda za Mušolini-jevo glavo, non do nanke un šoldo per la testa de Mušolini.«
In zato so ljudje v Istri, v Brgudu, ko je prišlo do vojne, vedeli, katero pot naj ubero, katera pot vodi k osvoboditvi.
»Začelo se je,« so govorili ljudje v Brgudu in čutili, kako jih nekaj duši, nekaj silnega in radostnega, nekaj, kar je hotelo planiti iz njih, razpeti krila, se sprostiti v pesmi.
Ko pa so v začetku vojne njega in njegove sinove kakor toliko drugih Istranov odpeljali v koncentracijsko taborišče v Italijo, je rekel stari Frane s prezirom, ki ga more izraziti samo kmet:
»Da, da, nevaren sem jim, sedem križev imam na plečih, .revolcjon’ bi mogel dvigniti. Ali to pomeni, da se nas bojijo, da jim postaja vroče pod zadnjico.«
In pozneje, ko so Nemci napadli Sovjetsko zvezo in je prišlo do prvih partizanskih podvigov v Jugoslaviji, so Frane in njegovi sinovi (bili so že doma, ker jih fašisti po kapitulaciji Italije niso imeli več za nevarne) kakor vsi ljudje v Istri vedeli, kje je njih mesto.
Prenehalo je pripovedovanje v hladu in pri ognjišču, niso več izgubljali časa, marveč so trdo stisnili zobe, vsaka beseda je bila odmerjena in vsak korak preračunan. Vsak posameznik v vasi, vsaka žena, vsak otrok je vedel, da gre
za glavo, za njih življenje, za njihovo \as, za njihovo zemljo.
Prenehalo je pripovedovanje v hladu in pri ognjišču, obmolknila je pesem, smeh je postal redek. Mrki in zamišljeni, tajinstveni in vase zaprti, obsedeni s strašno voljo, da uničijo sovražnika. so hodili ljudje po svojih potih in njihov korak je postajal neslišen in smrtonosen kakor korak zveri.
In vsa dežela od Bisinske šume preko sedla Učke do zapadne obale je postala maščevalno bojišče, na katerem je narod delal obračun s svojimi krvniki.
Zaman so fašisti lepili po Brgudu lepake, v katerih so grozili s požigi in umori, zaman so polnili ječe in koncentracijska taborišča, zaman so ubijali in požigali. Preganjanje in žrtve niso povzročale obupa niti plašnega popuščanja v borbi, prav nasprotno, krepile so mržnjo in željo po maščevanju.
In zato Frane ni zatarnal, ko so odvedli Tomislava, ki je bil ostal pri starcu, medtem ko sta Mirko in Mate odšla v gozd, temveč stisnil je zobe in zaškrtal:
))To bodo plačali.«
In v tem času je stari Frane oživel, nekam pomladil se je in se osvežil. In govoril ie borcem, ki so prihajali v njegovo hišo, ženam, ki so nosile brano v gozd. ali premraženim kurirjem, ki so se greli pri njegovem ognjišču:
»Vem, otroci, ni vam lahko, a vredno je truda. Nekega dne se tudi to konča in tedaj odskačejo vse te preklete fašistične kobilice tia. od koder so prišle. In tedaj bo, kakor da jih ni nikdar bilo. Mi Braujci. Rukavčani. Venrin-čani. Poljančani in drugi, mi, delavci, mornarji in težaki, pa bomo zopet gospodarili na svoji zemlji. Ih tedaj.« je dodal z glasom, ki ie drgetal od prebira. »kosa naj se bojimo? Mar teh fašističnih zločincev, teh figovcev in glumačev?«
In medtem ko je bilo zgoraj v Br-
gudu vse tako jasno in odločeno, so oni, zločinci in glumači, ki so se umaknili v mesteca na morski obali, bolj in bolj izgubljali glavo in zmeraj večji strah se je polaščal njihovih duš.
Kajti na frontah je šlo vse zmeraj slabše, v velikem fašističnem svetu nekaj ni bilo v redu, »duce« se je spečal s listo nesrečno Claretto in ljudstvo se ni hotelo boriti zanje in vse je bilo tako strašno, tako nejasno in tako negotovo.
Po Istri pa pokajo puške, letijo v zrak mostovi in železnice, gorijo kamioni in se vršijo borbe, ki se končujejo zmeraj z istim izidom: s porazi in vojaškimi pogrebi.
0 duce, duce, kam si nas pripeljal? Saj to je konec . . .
In konec je res prišel. Prišel je tistega septembrskega dne leta 1943, ko je zapel stari Frane prvič po toliko letih »po domače« in »na tanko«.
»Končano je,« so vzklikali razburjeni ljudje v Brgudu, tekali drug do drugega, se poljubljali, streljali iz pušk in čutili, kako se je tista moč, ki živi v njih od pamtiveka, še bolj razmahnila, okrepila. Mišice kakor da so še bolj čvrste, prsi močnejše, hoja gibčnejša. To je bil občutek zmagovalca, samozavest borca, ki je izvršil svojo nalogo.
Naslednji dan se je pojavil v hiši Mirko z nekaj partizani.
»Ha, prišli ste,« se je razveselil starec. In tedaj je vprašal naglo:
»Kje pa je tvoj brat?«
Mirko je stal pred njim s povešeno glavo.
»Padel?«
»Ha.«
»Kje?«
»Pred nekaj dnevi nri Lupoglavi.«
Stari Frane se je težko dvignil s trinožnika.
»Slava mu. junaku.« nato pa tiše z glasom divjega sovraštva: »Dva so mi ubili, dva mi bodo tudi plačali.«
»Jutri napademo mesteca na morski obali,« je prekinil Mirko tišino.
»Ha,« so poskočili ljudje razburjeno, medtem ko je zaklical stari Frane in zagnal palico v kot:
»Tudi jaz grem z vami . . .«
Burno je bilo tisto noč v hiši starega Franeta in medtem ko je Itomandant Mirko, miren in zbran, dajal povelja, ga je starec začuden gledal skozi dim svoje pipe in si mislil:
»Glej, kaj je postalo iz njega. Kdo bi rekel, da je to tisti moj dobrodušni Mirko, ki je gledal, kakor da ne zna šteti do pet? Kako ukazuje! In kako je vsaka beseda na svojem mestu! To sta naredila iz njega gozd in borba. Kakšna bi bila sreča, da sta tudi onadva ostala živa!«
In ko je tako sedel na trinožniku, je starec mislil na svoja dva padla sinova, na svojo družino, na vse pretekle težke dni. Spominjal se je tistih dni, ko so se po Brgudu še sprehajali avstrijski žandarji, na leto 1918, na dneve pod fašizmom in na vse tisto zoprno, ponižujoče življenje, ki so ga živeli vsi oni, Brgujci, Veprinčani, Rukavčani, Po-Ijančani, vse ljudstvo. Ali glej, prišla je borba, dvignili so se vsi narodi, Srbi, Hrvati, Slovenci, Črnogorci in oni, Istrani, in vsi so zdaj kakor prerojeni, odločnejši, močnejši. Ne boje se nikogar več, pripravljeni so, da se spoprimejo s črnim vragom, ako bi bilo treba. Ali ni tako?« je rekel z glasno mislijo.
»Kaj, oče?« je vprašal Mirko.
»Pobijemo jih.«
»Takšna je naloga.«
»Ha. da, takšna je naloga in mi jih bomo bili,« je rekel starec in se trdo nasmehnil . . .
Napad se je začel ob prvem svitu.
Nad morsko obalo so se dvigali beli oblački dima. odmevalo je streljanje strojnic, pušk in topov in borci, ki so poznali vsako hišo, vsako streho gospo-
skih vil in hotelov, so vzklikali razburjeno :
»Ha, zadel sem ,Palače’, lepo se vidi luknja.«
Ali:
»Tone, sproži na ,Palmo’. Tam je eolonello.«
Stari Frane je nemirno stopal sem in tja, razgovarjal se je z ljudmi, se razburjal, kadil iz pipe kakor še nikoli in si nikakor ni dal dopovedati, da bi se umaknil na varno mesto. Pokoril se je šele tedaj, ko mu je to ukazal Mirko.
»Ej, ti si komandant, tebe moram slušati,« se je zasmejal starec in počenil k mlademu rdečelasemu topničarju, ki se je bil šele včeraj naučil ravnati z malim gorskim topom.
»Za Tita!« je kriknil rdečelasi mladenič s širokimi, nasmejanimi lici, ko je sprožil strel.
»Smrt fašizmu!« je dodal Frane, ko se je pokazala tam doli na neki zgradbi široka temna luknja.
Nad hotelom ,Palma’ je zavihrala bela zastava.
»Vdajajo se, pa smo šele začeli,« je rekel rdečelasi mladenič in žalostno pogledal top.
»Prehitro so se odrekli svojemu petindvajsetletnemu nasilju, ne ugaja jim več,« se je zasmejal Frane . . .
V ,Palmi’, v veliki dvorani so stali italijanski častniki s ,colonellom’ na čelu, in ko je Mirko stopil v dvorano, so se trdo zravnali, udarili s peto in ga vojaško pozdravili.
Pred njimi je stal delavec iz Brguda, s titovko na glavi in z mitro v roki, velik in miren, in je hladnokrvno gledal gospode častnike, ki so se trudili, da bi se zdeli mirni in zbrani, medtem ko sta jim strah in sramota prebijala iz oči.
Glej, tu pred njim stoje, majhni in preplašeni, strahopetni in premagani, glej jih, gospode, polkovnika, majorja, kapetana, z njihovimi pološčenimi čevlji, s počesanimi lasmi, s svetinjami.
parfumi in krvavimi dušami. Glej jih, strigalice, osramočene in ponižane, pred njim, kmečkim sinom iz Brguda, gospodarjem v lastni hiši.
»Kje so fašisti?«
»Fašisti so na svojem sedežu. Sklenili so, da se bodo borili, čeprav sem jim to odsvetoval,« je začel polkovnik sladkobno, toda Mirko mu je obrnil hrbet, odšel je na balkon in rekel tovarišu:
»Pokliči naše!«
In kar je bilo nekdaj samo sen, ki so ga sanjali v dneh suženjstva, sen o maščevanju, sen o porazu in uničenju sovražnika, to se je uresničilo:
Glej, mimo vozita dva zaplenjena tanka, okrašena s sliko tovariša Tita, z zastavami in cvetjem, mimo vozijo kamioni z borci, topovi, za njimi pa oboroženo ljudstvo, zastave, pesmi, svoboda, radost.
Mirko stoji na balkonu, pozdravlja borce in čuti, kako prehaja njihovo veselje tudi na njega, kako ga prevzema želja, da bi zakričal, da bi zavriskal, takole po kmečko, kakor se to dela v Brgudu . . .
Pred sedežem fašistov so ga čakali borci, ki so obkolili zgradbo.
»Kaj je?«
»Želijo govoriti s komandantom.«
»Signor comandante,« se je prikazal pri oknu fašist Nino, krvolok, ki so ga vsi dobro poznali, »vdamo se, ali pod pogoji.«
»Ni pogojev.«
Ljudje so se odmaknili, nato pa so začeli streljati. Iz stavbe se je začulo javkanje in čez trenutek se je prikazala na oknu bela krpa. Prišli so na plan. kakšnih petdeset zločincev, eden bolj krvav ko drugi, bledi, preplašeni, zoprni.
»Peljite jih!«« je rekel Mirko.
»Stoj!« je zaslišal glas za seboj. Pred njim je stal oče, pokonci, s svetlimi očmi, kakor v zanosu.
»Kaj je?«
»Ta je odpeljal Tomislava,« je rekel starec in pokazal visokega, subotnega fašista.
»Nisem ga,« je rekel fašist.
»Da, ti si ga odpeljal. Bil si tisto noč pri meni, zapomnil sem si tvoje lice. med tisočerimi bi ga spoznal.«
»Ali si prepričan, oče?«
»Prepričan.«
»Odpelji ga!«
»Dajte mi puško!« je rekel stari Frane, jo naravnal fašistu v hrbet in odšel za njim . . .
Zvečer pa. ko so sedeli pri ognju, je rekel starec borcem:
»Veliko delo je dokončano, otroci. F.na zver je ubita, ostala je še druga. A ne bo dolgo. Strli bomo tudi njo.«
In kakor je govoril stari Frane, tako so govorili vsi ljudje v Istri. In uporni. prepričani o končni zmagi, so se začeli pripravljati na poslednjo borbo.
Tako sem včasih
Zdravko Ocvirk
Tako sem včasih razigran da bi objemal vse ljudi, da bi pozabil vse skrbi, po cestah hodil nasmejan.
In vse krog mene se mi zdi lepo in nič mi ne teži življenje, kot da bi silno hrepenenje nosilo tja me pod nebo.
Tako sem včasih razigran in vendar takrat nisem jaz. takrat jaz nosim drug obraz in samemu sem nepoznan.
Andrej Komar je sedel pred zrcalom v svoji rdeči jutranjki s svetlimi progami. Pravkar se je obril im si brisal še zadnjo milnico, ki se je držala kože okrog nosa in ušes. Pri tem je z vidnim samodopadenjem opazoval v zrcalu svoj okrogli obraz, ki mu življenjske skrbi niso zaorale posebno globokih gub, tako da je izgledal kljub svojini štiridesetim letom še vedno mladosten in gladek.
Komar je imel lepo stanovanje, ki je s tremi okni gledalo z drugega nadstropja na Ponteroš. Imeti v teli kritičnih povojnih časih v Trstu trosobno stanovanje, to ni kar tako, zlasti če pomislimo, da živi marsikje po štiri, pet ali celo več ljudi v eni sobi. Že štiri leta so skoraj minila, odkar se je končala vojna, pa je še vedno tako. Sicer vedno govore in pišejo o obnovi od vojne poškodovanih hiš in o zidavi novih za brezdomce, pa smo se na tako govorice že toliko privadili, da jim ne posvečamo več posebne pozornosti, ker se vedno ponavlja ista pesem. Ce imaš dosti denarja, dobiš stanovanje takoj, če ga pa nimaš, te pitajo samo z obljubami.
Naš Andrej Komar pa se za take probleme ni brigal. Čemu neki? Saj je imel svoje trosobno stanovanje, ki je popolnoma zadostovalo zanj. za ženo in sina. Sicer mu je tu pa tam, ko je pri kosilu pregledoval »Primorski dnevnik«, padel pred oči kakšen članek o stanovanjski bedi, pa si je mislil, da so vse to samo časopisna pietiravanja, ki bi rada iz takih novic kovala svoj kapital, zato si ni posebno belil glave z njimi.
Gospod Komar si je torej pravkar očedil obraz in hotel stisniti rdeč mozoljček. ki ga je opazil blizu levega ušesa, ko je nenadoma pozvonilo na hodniku. Začudil se je in pogledal na
uro. Saj je komaj sedem, pa že zvonijo na vratih! Kdo neki bi mogel biti? Ali se je morda kaj hudega zgodilo?
Takoj je pomislil na svojo teto v Škorklji, ki jo poleg lepega števila let tare še najmanj kakšnih petnajst drugih bolezni, kakor pripoveduje ona sama vsakemu, ki jo je voljan poslušati. Morda se je zgodilo kaj teti Ani? Ali pa . . .
Ni domislil do kraja, ko je pozvonilo vdrugič in Komar se je odločil, da bo sam odprl, ker je žena že odšla na trg.
»Kdo je?«
»Rad bi govoril z vami, vaš klient sem,« se je oglasil od zunaj debel moški glas.
Njegov klient? Komarju se je zgodilo prvič v življenju, da je prišel nekdo, ki pravi, da je njegov klient, k njemu na dom. Pa še v tako zgodnjih urah, ko je komaj spregledal. Saj ša čez dan je imel v svoji špeceriji na V i-demski cesti le malo klientov in še i<> so bile same ženske. Kaj torej hoče ta človek pri njem in ob tej nenavadni uri ?
Pokukal je skrivaj skozi kukalo v vratih. Pred vrati je stal zajeten možakar. ki je imel bolj videz premožnega podeželskega veljaka iz časov pred vojno kakor pa meščana. Vendar je Komar naglo odprl vrata in se odmaknil. da je napravil prostor klientu.
»Izvolite, prosim. Tu skozi v salon, prosim.«
Možakar pa ni šel naravnost za njim. ampak se je ustavil na hodniku in se ogledoval. Mimogrede je pokukal tudi skozi vrata v spalnico. Potem je stopil v salon in si ga začel ogledovati, kakor cigan konja, ki ga kupuje. Komar mu je moral dvakrat nonuditi stolico, preden, ga je ubogal in sedel.
»Vidim, da sem prvi. No. prav. se
bova laže zmenila,« je dejal potem možakar, ko se je široko usedel in si obrisal čelo, ki je bilo kljub zgodnji uri že potno.
»Gotovo, gotovo,« je hitel pritrjevati Komar, ki je bil vedno bolj radoveden, kaj hoče nenavadni klient od njega.
»Ali si lahko malo bolje ogledam to vaše stanovanje,« je dejal čez nekaj časa možakar, vstal in šel v spalnico, še preden je Komar utegnil kaj ziniti. Začudeno je pogledal za njim in že mu je bila na jeziku pikra beseda. Potem se je spomnil, da je to njegov klient in da mora biti trgovec s takimi ljudmi prijazen, zlasti dandanes, ko rastejo davki prav tako naglo kakor nastajajo nove konkurenčne trgovine in kakor se vedno bolj redčijo dobri odjemalci. Zato je zatrl v sebi tisto besedo, se priklonil in dejal z lahnim nasmeškom, ko je bil oni že v spalnici: »O, prosim, kar izvolite.«
V tem je zopet pozvonilo na hodniku. »Kdo je?« je pristopil Komar in prisluhnil.
»Vaša klientka sem, pa bi rada z vami govorila.«
Zopet nova stranka? Komar je razumel vedno manj. Kaj hočejo ti ljudje?
»Odprite, prosim!«
Glas na hodniku je bil skoraj ukazovalen in zato je Komar brž odprl in vstopila je ženska srednjih let, v bogatem krznu in z veliko usnjeno torbo preko rame. Za seboj je vlekla na vrvici malega pinča, za katerim je vstopil še možakar bolj nizke postave, z okroglim trebuhom in zlatimi naočniki. Komar je takoj presodil, da bo najbrže mož ženske v krznu.
»Prišla sem pogledat vaše stanovanje,« se je ženska takoj obrnila proti Komarju in ga naglo premerila od glave do nog, kakor da si hoče najprej ogledati njega samega.
»Tudi vi?« se je začudil Komar in' se vprašujoče ozrl proti zajetnemu mo-
žakarju, ki je pravkar prišel iz spalnice.
»Saj dovolite?« je dejala ženska in ne da bi čakala odgovora, je odprla vrata in sama stopila v spalnico. »Stopi no, Fufi!« je potegnila za seboj belega pinča, ki je ravno vohal vogal pri vratih, ker se mu je zdel menda zelo prikladen za neko posebno opravilo.
Ženska se je ozrla po sobi s kritičnim očesom: »Ali je vse to pohištvo vaše?«
»Seveda,« je dejal Komar, ki se je zelo začudil vprašanju.
»Kaj ga mislite vzeti s seboj? Ali ga lahko pustite v stanovanju?« je vprašala dalje ženska s svojim inkvizitorskim glasom, ki je brezpogojno zahteval odgovora.
»Kako? Kaj?« je zajecljal Komar, ki je od začudenja odprl usta in jih pozabil zopet zapreti. Hotel je potem še nekaj reči, pa ga je zmotilo, ker je zunaj zopet nekdo pozvonil.
Novi klienti? se je Komarju zvrtelo v glavi. Ko bi se vsaj že vrnila žena! Ona je bolj vajena obiskov na domu in bi bolje vedela, kaj je treba napraviti.
Pred vrati sta stali zopet dve dami in mladenič, ki je moral imeti okrog petindvajset let. »Ali je tukaj stanovanje?« je vprašala starejša ženska.
»Seveda je stanovanje, kaj pa naj bi bilo drugega?« se je začudil vprašanju Komar, ki si je znal vedno manj razlagati početje teh nenavadnih klientov. Le kaj bi radi?
Med tem so tudi zadnji trije prišleci vstopili in se takoj pridružili ostalim, ki so brskali po vseh kotih stanovanja. Možakar in ženska v krznu sta končala z ogledom v spalnici in šla v sosedno sobo, medtem ko je možicelj z zlatimi naočniki čakal na hodniku in se dolgočasil.
»Oh, zopet novi!« je jezno dejala ženska v krznu in z besnim pogledom
ošvignila mlado damo, ki se je boječe privila k mladeniču, kakor bi se bala, da je ona s pogledom ne prebode. »Toda vedite, da ne bo nič. Mi smo bili prvi tu. Gospod . . . kako vam je že ime ? cc
»Komar, Andrej Komar.«
»Ah da, gospod Komar, povejte prosim, koliko zahtevate,« je hitela dama v krznu, pokukala medtem v stranišče in ga zopet naglo zaprla.
Toda Komar je bil kot tisti raziskovalec v Afriki, ki se mu je letalo pokvarilo in je s padalom pristal sredi črnih divjakov, ki so kričali okrog njega, on pa ni razumel niti besedice. Na misel mu je prišlo, da se je morda tem ljudem zmešalo. Najprej govore, da so klienti. Ko pa jih pusti v stanovanje ini je prijazen z njimi, kakor se spodobi, da je trgovec s svojimi klienti, pa niti ne povedo, kaj hočejo, ampak stikajo po vseh kotih in mu pretaknejo vse stanovanje kakor pri najstrožji policijski preiskavi. Ali so morda tudi to kakšni preoblečeni zaupniki policije? Ali pa so morda vsi skupaj ušli iz umobolnice pri Sv. Ivanu?
Spomnil se je, da je ravno prejšnji dan čital o nekem gospodu, ki je prišel na Veliki trg, šel na magistrat in tam po vsej sili zahteval, da ga morajo takoj peljati k županu, češ da je novi Ir-žaški guverner. Policija ga je seveda takoj aretirala in kmalu so ugotovili, da je ušel iz umobolnice. Ko bi tudi sedaj poklical policijo? Ko bi vsaj imel telefon v hiši! Še nikoli ga ni tako pogrešal kakor v tem trenutku.
Zunaj je zopet nekdo pozvonil in ker ni bilo nikogar odpirat, je nekdo močno brcnil z nogo v vrata, da se je streslo vse stanovanje. Tedaj je stopila da vrat ženska v dragocenem krznu in jih odprla.
»Oprostite, ali ste vi gospodinja tukaj?« se je obrnil do nje visok in suh možak v žametni obleki in s trioglatim klobučkom vrhu glave.
»Ne še. Za sedaj še ne. Tam je gospodar,« je pokazala na Komarja, ki je skrušen sedel na najbližjem stolu na hodniku in čakal. Njegov obraz je bil podoben obsojencu, ki mu rabelj pravkar naravnava vrv okrog vratu.
Ženska v krznu je zopet pristopila k njemu: »Veste kaj, milijon vam dam, če je s pohištvom. Plačam takoj, ko odidete in mi ga prepustite.«
Tedaj je priskočil možakar, ki je’ vstopil prvi in si je v tistem hipu ogledoval kopalnico:	»O počasi, gospa!
Jaz sem bil prvi tukaj. Slišite, gospod Komar, jaz pohištva ne potrebujem in si ga lahko odpeljete, pa vam dam vseeno milijon lir. In to takoj danes, ko napraviva pismo pri notarju, če hočete.«
Tedaj je pristopil še dolgin s tirolskim klobučkom, ki je malo prej trkal s prsti po stenah, kakor da bi hotel preizkusiti, če so dovolj solidne, in potem skozi okno v sprejemnici ogledoval življenje na trgu pod seboj, kjer so branjevke glasno ponujale svoje blago in je prijetno vonjalo od cvetličarskih stojnic.
»Počasi, gospoda. Tu menda ne bo veljalo pravilo, kdo je prišel prvi, ampak kdo bo ponudil več. Ali ni tako, gospod Komar? Jaz dam milijon in pol,« se je ozrl triumfalno proti zajetnemu možakarju in dami v krznu.
»Jaz dam dva,« je jezno in kljubujoče zahrkal mož, ki je prišel prvi v stanovanje.
»Dva in sto tisoč,« je počasi poudaril oni s tirolskim klobučkom, kakor sodni birič, ki izklicuje na javni dražbi kmečko posestvo.
Ostali so se zgrnili okoli obeh možakarjev in čakali, da pridejo tudi oni še do besede.
Komarja je spreletela zla slutnja, da se je morda začelo mešati njemu samemu in da v vročici gleda vse te blazne privide. Kako pa bi moglo biti drugače; tu so tuji ljudje, ki jih še nikoli ni videl in oni njega tudi menda ne.
Najprej ti vse prevržejo po hiši, potem, pa ti ponujajo milijone na tak čuden način, kakor da bi jih pobirali na cesti in ne da bi niti vedel prav za prav za kaj. Pa pravijo, da so klienti! Kakšni klienti od zlodja! Vsi, ki so kupovali od njega, so prihajali v njegovo trgovino. Bile so to gospodinje, služkinje in kuharice, ki so nakupile nekaj cikorije, mila, praškov ali podobnih drobnarij za nekaj sto lir. Ti pa, ki tudi pravijo, da so njegovi klienti, so prišli k njemu na dom na vse zgodaj, ga skoraj vrgli s postelje in sedaj govore o milijonih, kakor on o pomarančah.
Trojica, ki je prišla zadnja, se je zgrnila okrog Komarja, kakor da bi ga hotela zaščititi pred ostalimi. »Poslušajte, gospod Komar,« mu je s sladkim prizvokom v glasu dejala starejša od obeh žensk, »moja hči Olga,« in z roko je pokazala na dekle, ki je stalo poleg mladeniča, ter se še vedno nekoliko prestrašeno stiskalo k njemu, »moja hči Olga bi se rada poročila, pa nima svojega stanovanja. Tole bi bilo kakor nalašč zanjo. Pripravljena sem vam plačati toliko, kolikor bodo ponudili drugi. Bodite tako dobri in prepustite nam vaše stanovanje.«
Šele sedaj se je Komarju nekaj posvetilo v glavi in zaslutil je pravi vzrok takšnega navala, tako nenavadnih klientov. »Ampak, kdo vas je pa poslal k meni? Saj vendar potrebujem stanovanje sam zase in za svojo družino! Ali naj mar gremo mi na cesto?« jih je vprašujoče pogledal po vrsti in pomislil, da je prav za prav januar ter da je zunaj mrzlo in brije burja. Ob tej misli ga je neprijetno prevzelo, da se je stresel po vsem životu.
Ženska v dragocenem krznu je tedaj pristopila, se sklonila tik k njegovemu obrazu in se grozeče zarežala, da so se ji zasvetili zlati podočnjaki: »A tako? Najprej varate ljudi in jim ponujate stanovanje, potem pa pravite, da ga
potrebujete zase. Zakaj ste pa poten* dali oglas v časopis, da odstopate svoje stanovanje najboljšemu ponudniku? Ali ne veste, da so take šale po zakonu kaznive?«	$
»Jaz da sem dal oglas v časopis?« se je začudil Komar in mislil, da se ženska norčuje iz njega.
»Vi, da, prav vi,« je vpila nanj ženska, mrzlično odprla svojo torbico in mu pomolila pod nos časopis. »Poglejte tukaj, ulica ta in ta, številka 18, prvo nadstropje desno. Ali ni to prav vaše stanovanje, prav tole tukaj?«
Komar je s široko odprtimi očmi buljil v oglas: »Ampak, saj jaz nisem dal nobenega oglasa. To je pomota! Morda je nekdo nalašč napravil, ali pa samo za šalo?«
»Le nikar se ne izgovarjajte. Če ste nas hoteli samo povleči za nos, bomo poklicali policijo, da uredi to zadevo. Moj čas je dragocen in ga ne morem tako brez potrebe zapravljati s takimi neumnostmi,« je grozil oni s tirolskim klobukom in se razkoračil pred stolom, na katerem je ves skrušen sedel Komar in se zaman oziral po človeku, ki bi razumel njegov težak položaj in pokazal zanj vsaj malo sočutja.
»Toda jaz . . .« je začel Komar in ni vedel več naprej.
Osma ura je že davno minila in bi bil moral iti v trgovino, kjer ga prav gotovo že nestrpno čakajo klienti, tisti pravi, vsakdanji, ki jih pozna, ne pa take vsiljive in predrzne spake, kakor so tile, ki so ga prišli strahovat na njegov dom za tuje grehe. Ta vražji oglas! Le kdo ga je poslal časopisu? Morda kateri izmed njegovih konkurentov, ki se je hotel tako nad njim maščevati? Toda zakaj maščevati? Saj vendar ni storil nikomur nič žalega. Ali se je hotel kdo ponorčevali iz njega? Kaj pa žena? Da, saj res! Morda pa ve žena kaj več o tem vražjem oglasu.
»Gospodje,« si je skoraj oddahnil Komar in počasi vstal s stola. »Jaz o
vsem tem ne vem prav ničesar, toda morda ve kaj več moja žena. Vsak čas bi morala biti tukaj. Če jo hočete počakati?«
»Seveda, seveda, kako pa, počakali bomo,« so kimali vsi vprek in celo beli pinč je pritrjevalno bevsknil iz kota, kjer je našel primeren kot za svoje opravilo.
Ko je v četrtič pozvonilo na hodniku, so vsi planili proti vratom in ženska v krznu se je prerila do kljuke ter odprla.
»Ježeš Marija, tatovi, roparji, ljudje božji, pomagajte!« se je ustrašila gospa Komarjeva, ki je stala pred vrati na hodniku, in spustila gospodinjsko torbo, da je zdrknila na tla. Z rezkim žvenketom se je razbila steklenica in po parketih se je razlilo olje. »Policija, policija, kje je policija!« je vpila vsa iz sebe in hitela po stopnicah v pritličje in od tam na cesto. Zaman so jo klicali oni od zgoraj, žena je vsa iz sebe planila na ulico, se zaletela v najbližjega policaja, ki jih v Trstu prav gotovo ne manjka, ter ga odvedla s seboj.
»Kaj je tukaj, kdo ste?« se je postavil mož postave pred pisano gručo, ki se je tiščala v vratih.
»Pošteni ljudje smo, ki smo prišli pogledat stanovanje, ki je naprodaj,« se je oglasila nevestina mati.
»Kaj? Stanovanje, oglas v časopisu? Kaj pa to pomeni? Dreja. Dreja. kje si vendar?« Gospa Komarjeva se je prerila skozi gručo do moža, ki je stal prav zadaj. »Kaj si ponorel, da prodajaš stanovanje? Kam pa bomo šli mi?«
»Kdo ga pa prodaja? Jaz že ne, če ga morda ne ti?«
»Mir sedaj!« se je skušal uveljaviti policaj, ki sam ni vedel, kaj bi. A njegov trud je bil zaman.
»Tu poglejte,« mu je pokazala ženska v krznu oglas v časopisu, »ali ni dovolj jasno, da je dal oglas v časopis gospod Komar. To je prav njegov na-
slov in tudi drugi podatki odgovar-jajo.«
»Jaz niem dal oglasa, jaz že ne. Ali si ga poslala morda ti, žena?«
»Kaj se ti je zmešalo? ICam pa bomo šli mi spat?« se je jezila gospa Komarjeva na moža, kakor da bi on zakrivil to povodenj pustolovcev in vojnih dobičkarjev v njihovem stanovanju.
»In vendar pravi tu: številka 18 v prvem nadstropju na desno. Stvar je jasna, da je to prav vaše stanovanje. Kako si to razlagate?« je dejal policaj in se važno ozrl proti zakonskima Komarjema.
»Če bi si mi znali razložiti, bi prav gotovo ne klicali vas,« se je jezila gospa. »Zame je stvar le toliko jasna, da morajo vsi ti ljudje takoj ven iz moje hiše. Zato sem vas tudi poklicala.«
Tedaj je pristopil mladenič, Olgin ženin, in predlagal, naj bi nekdo telefoniral na oglasni oddelek časopisa za pojasnilo. Policaj je sprejel predlog.
Na oglasnem oddelku so potrdili, da je oglas točen in v redu.
»Kdo pa ga je naročil, jaz ne! To vprašajte tistega bebca tam. če imajo tudi moje ime in podpis, da sem bil jaz tisti, ki je prinesel oglas,« je protestiral Komar, ki ga je ženin zgled ohrabril, in si obrisal znojno čelo.
Policaj je še enkrat telefoniral in dobil odgovor, da je naročil oglas nek Polentini Mario, ki je izjavil, da prodaja svoje stanovanje.
»Polentini? No vidite, saj sem vedel, da je tu nekaj vmes! Ali sem mar jaz* Polentini, ali je to stanovanje njegovo?« se je postavil Komar, ki je začutil sedaj trdnejša tla pod svojimi nogami. Čez hip se je nekaj domislil: »Čakajte, čakajte, Polentini? To bo pa menda tisti Sicilijan. ki stanuje tu doli, menda na številki 8.«
»Da, da, to bo on. tisti mešetar in črnoborzijanec,« se je spomnila tisti hip tudi žena.
Policaj je zopet šel telefonirat in do-
bil odgovor, da je tako in da je bila v oglasu pomotoma navedena številka 18 namesto 8. Ko je ženska v dragocenem krznu to slišala, je jezno zacepetala z nogo in hotela nekaj reči. Potem pa se je spomnila, da ni bilo pri Sicilijancu še nikogar, ker niso imeli pravega naslova. Pograbila je brž svojo torbico in časopis ter kljub svoji precejšnji teži naglo zdirjala po stopnicah navzdol, ne da bi utegnila niti pozdraviti. Za njo jo je takoj mahnil dolgin s tirolskim klobukom, ki je brundal o časnikarski površnosti, in grozil, da bo zahteval od časopisa povračilo stroškov za izgubo dragocenega časa. Njemu so sledili še drugi.
Gospa Komarjeva je skrbno zaprla vrata in porinila tudi zapah, da bi spet komu ne prišlo na misel, da bi vdrl v njihovo stanovanje. Nikoli si ne bi bila mislila, da se svet tako žene za stanovanji in da so ljudje tako brezobzirni. Saj so vendar bili kakor ponoreli! Kakšne zmešnjave zaradi ene same številke! »Ti,« se je tedaj nenadoma spomnila na moža, »saj je že deset ura! Ali ne greš v trgovino?«
Komar pa se je zleknil udobno na divanu, si prižgal cigareto, tisto —i Jadran’ z zlatim ustnikom, ki takoi prijetno diši, in se počasi obrnil proti ženi: »Ne, za danes naj odpravijo kar brez mene. Po takšni revolucionarni zmešnjavi se čutim bolj utrujenega, ka-
kor če bi delal ves dan. Zato sem potreben počitka.«
Polagoma je vlekel dim iz cigarete in gledal skozi okno na streho palače na oni strani ulice, ki je bila vsa oblita s soncem. Golobje so urno švigali po zraku in s trga je prihajal šum valujoče množice branjevk, gospodinj in kuharic, ki so kupovale ,špežo’. Tedaj so mu zopet prišli na misel članki, ki so pisali o stanovanjski krizi, o brezposelnosti in bedi in ki jim on ni hotel verjeti, češ da ni res. Pomislil je, kako so še pred malo časa hoteli vreči na cesto njega samega, in v tem hipu je začutil, kako lepo je, če imaš svoje stanovanje, toplo in udobno, kjer se lahko zlekneš takole po divanu in te nihče ne moti.
»Veš, Neža,« se je okrenil k ženi, ko je prišla pospravljat v sobo, »šele danes prav razumem, kakšni reveži so tisti, ki so brez stanovanja in morajo> zmrzovati po kakšnih zasilnih brlogih. Kaj ko bi tudi midva na kakšen način pomagala? Lahko bi vzeli na stanovanje kakšnega ubogega slovenskega študenta, ali se ti ne zdi?«
Žena se je nekaj časa obotavljala: »No, če že hočeš, pa ga bova vzela,« je končno potrdila tudi ona in v Komarjevem stanovanju sta zopet zavladala običajni vsakodnevni mir in tišina.
Nekoč sem ljubil	črtomt.r
Nekoč sem ljubil te, zdaj ljubim te vse bolj ti zemlja rodna, dragi mi ljudje!
Kot dober kruh dišijo njive s polj in' čas pretaka z žulji se od dne do dne.
Tu tekla kot valovi so mi mlada leta,
Pojil me z zdravjem je domači kraj; igral otrok z otroki se in iz oči dekleta v srcu vžgal prvi je sijaj.
Zdaj tujcev ni, da nas bi tepli za besedo, ,	petje,
da potujčevali bi, kot naši so kdaj; lepo ljudem je in življenje kot poletje veselo, zrelo je — pšeničnih njiv smehljaj! Dekle le tebe ni v to lepo vas in gozd in trg. Zakaj ne vrneš se iz laških mest?
Ne veš, da žalostna si mati, oče tih in mrk in jaz povratka tvojega želimo s tujih Gest. Pesnik živi na osvobojenem Primorskem.
Op. ur.
«l\limc, ali boua šla na loi/...?»
(Spiimin na ilobre^a czgojitelja)	P. 3. — Ogaret
To vprašanje — prošnjo sem boječe zastavil staremu Sušcu, kot so ga navadno imenovali ljudje, neki dan še pred prvo svetovno vojno. Mi otroci smo ga imenovali »nune« morda zato, ker nas je imel rad in ker je bil mnogim otrokom v vasi za birmanskega botra. Pa še nekaj. Stari ljudje so po navadi malo čitali, »nune« pa je imel na mizi vedno kak časopis ali knjigo, kar je v nas zbujalo občutek, da je »nune« učen človek.
Moram še povedati, da je bil »nune« zelo dober lovec. Ob jesenskih nedeljah je vedno stisnil pod suknjo kratko dvocevko in šel oprezovat za zajci. Skoraj vedno se je vrnil domov s kakim dolgoušcem, ki ga je prinesel obešenega na puški. Majhne in svetle oči so mu kar žarele od zadovoljstva. To zadovoljstvo je imelo svoje vzroke, kar bom povedal v naslednjem.
Kot sem dejal, sem ga nekega dne vprašal:
»Nune, ali bova šla na lov?«
»Če boš priden, v nedeljo po večernicah,« me je s težko in žuljavo roko potrepljal po laseh, da mi je glava kar zanihala.
Seveda sem se čutil zelo počaščenega, da mi je to dovolil. Tudi se ni nič delal norca z mano, kot včasih drugi ljudje v vasi. Ni ga spravilo v nejevoljo moje vprašanje: Ali bova šla na lov? Vprašati bi bil moral: kdaj bo šel na lov in če bom smel z njim. Razumel je prošnjo otroške duše, ki je tako polna radovednosti, polna teženj po spoznavanju sveta in življenja. »Nune« je bil zame, otroka — velik človek. V moji otroški domišljiji sem si ga večkrat slikal kot gospodarja nad življenjem divjačine.
Kako težko sem takrat pričakoval, da bo prišla nedelja. Doma smo tiste dni spravljali ajdo, ki je bila tisto leto bogato obrodila. Ker nas je bila cela kopa otrok v družini, smo morali že zgodaj prijeti za delo in se učiti, kako se služi kruh. V kozolcu sem dedu podajal snope s podajalko po tri do štiri metre visoko, da jih je nameščal v štant za sušenje. Ker so bile moje roke še slabotne, sem moral skoraj vsak snop nasloniti na dedovo nogo, ker je zelo počasi nalagal snope v late. Zato ,me je večkrat pokaral: »Ne na hlače, ampak v roko moraš dati snop.« Nisem ugovarjal, ampak poskušal dedu, ki mu je hilo že osemdeset let, ustreči. Pri tem pa sem trpel, da se je vse treslo v meni. Vse to sem prenašal, ker sem se veselil nedelje, ko hova šla z »nuncem« na lov.
Končno je vendar prišla tista nedelja. Oprezoval sem v kozolcu, kdaj bo »nune« prišel iz hiše, oblečen v težko rjavo suknjo in se napotil v šupo. kjer je za tramom hranil svojo dvocevko. Ni hilo treba dolgo čakati, ko je stopil skozi vrata na prag in se ozrl po vremenu. Slišal sem ga, ko je polglasno zamrmral:
»Še bo lepo tudi ta teden. Lahko bomo napravili stelje in drv za vso zimo.«
Kot vedno je bil skrben gospodar in je večkrat dejal:
»En lep sončni dan v jeseni velja za deset poletnih.«
Res je to za tiste kraje, ki imaio hudo zimo s snegom. Če je jesen deževna, zgodaj zapade sneg in najde ljudi nepripravljene. Ko me je opazil, je dobrodušno pokimal in dejal:
»No. zdaj pa le pridi, da greva nad zajca.«
Počasi sva šla po klancu na Kladnik in od tod skozi goste leskove grme na Kal in Razornico. Nič nisva govorila, zato mi je bilo nekako slovesno — tesno pri srcu. Od časa do časa se je »nune« ustavil, prisluškoval ter oprezoval po grmovju. Bil je poznavalec vseh zajčjih skrivališč. Ko sva prišla nad Frencilov vrt, ki smo ga imenovali tudi Paradiž, je obstal in me s kretnjo roke opozoril na negibnost in molk, obenem pa pokazal na majhen prelaz pod nama. Globoko od Idrijce je bilo slišati lajanje psa. »Nune« je previdno vzel izpod suknje dvocevko in napel petelina. Že doma je bil nabasal v obe cevi šiber in pripravil na kapico vžigalnike. Lajanje je prihajalo vedno bliže. Z roko mi je dal znak, naj ostanem na mestu skrit, sam pa se je počasi in previdno pomaknil za deblo bližnjega mecesna in prislonil puško.
To so bili zame veliki trenutki. Močno mi je od pričakovanja utripalo srce v prsih. Občutil sem moč »nunca«, ki odloča v teh kratkih trenutkih nad življenjem enega zajca. Tedaj sem opazil, kako se je iz doline pod nama skokoma približeval velik dolgoušec. »Nune« se je kar zrasel z deblom mecesna. Ponižal je dvocevko v smer prelaza in položil prst na petelina. Zajec je v obupnem begu dirjal v smeri dvocevke. Že je bil na. dosegu streljaja, toda »nune« še ni sprožil. Znal je obvladati živce, da se niso niti ganili. Čudil sem se mu in že hotel zakričati, da bo zajec ušel. Tedaj pa se je dvakrat zaporedoma zabliskalo iz cevi. Sele nato sem zaslišal -— pok. pok. Zajec. ki je bil prišel »na muho«, kot je pozneje pravil »nune«, se je povzpel v zadnjem skoku visoko v zrak, pokazal beli trebuh ter se prekopicnil nazaj na tla. Še je poskušal odskočiti, pa ni več šlo. Življenje mu je odtekalo skozi več lukenj, ki so jih bile napravile šibre »nunčeve« dvocevke. Njegova kri je pordečila bele lističe jesenske jedno-
perke, ki je kot zadnji poletni pozdrav na gosto cvetela iz zelene otave.
Ko sva z »nuncem« prišla do zajca, so mu noge še nekajkrat strepetale v silovitih krčih. Še je bil v njih nagonski zalet, mišičevje se ni moglo še umiriti. »Nune« je zajca pobral, šele ko je negibno obležal. Vzel je iz žepa krivač, ki mu je služil za rezanje tobaka, tistega v klobase zvitega listja, ki ga je tako rad čikal, in prerezal zajcu vrat. »Da bo odtekla še ostala kri,« je pojasnil.
Veliko zadovoljstvo ga je prevzelo. Kot da ima za družbo odraslega človeka in ne otroka, je zmagoslavno dejal:
»Ta mi že ne bo več obgrizoval ,pev-carjev’ (mladih sadnih dreves).«
Bil je poleg dobrega kmeta tudi dober sadjar.
»Pojdiva pogledat še na Ograd,« me je povabil, »ti bom povedal, koliko škode mi je napravil neko zimo ta lump.«
Iz Ograda, parcele, na kateri je nekdaj rastel samo vrešč in rosulja, je z neumornim delom napravil veliko njivo in okoli travnik, kjer je dvakrat na leto kosil travo. Rad je ponavljal v družbi kmetov, da mu danes iz kamenja raste detelja. To je bilo tudi res, ker je vsega prekril z gnojem. Tam je nasadil tudi mladega sadnega drevja — pevcarjev, kot ga je imenoval. Zelo lepo se je razvijal mladi nasad in tudi že rodil debele rdeče in pisane sadove. Bile so to vrste šmohorka, rdečka, pše-ničnice in tepka. Neko zimo je zelo zgodaj zapadel sneg, da ni mogel pravočasno oviti debel z rženo škopo in jih tako zavarovati pred zajcem niti ne nastaviti v rove v zemlji strupa za voluharje. Ko se je sneg malo unižal, je prišel pogledat, ker je slutil, da ne bo vse prav. Da bi ne bil prišel! Debla mladega drevja so bila — vsa bela. Vse lubje so bili obgrizli zajci. Vse okoli debel pa je bilo polno okroglih hob-
kov, ki so jih izločili zajci, ko so se najedli lubja. Ves žalosten je odšel »nune« domov. Delo desetih let je bilo uničeno. Kar niso napravili zajci nad zemljo, je dokončal voluhar pod zemljo, ki je obglodal korenine.
Ko je prišla pomlad, je »nune« prišel znova na Ograd, potegnil iz zemlje vsa poškodovana drevesa in jih na mestu razsekal ter povezal v svežnje.
»Samo za pod svinjski kotel bodo še dobra.« je sam pri sebi ugotavljal in trdo pritiskal čik v ustih. Težko mu je bilo po tako lepem drevju. Vrnil se je čez dober teden in pripeljal na vo-zici poleg krampa in lopate tudi nekaj novih jabolčnih in hruškovih sadik. Izkopal je velike jame in vanje znova nasadil drevje. Da bi se pustil premagati zverini -— on, napreden sadjar — tega pa že ne! Obema bo še pokazal, zajcu in voluharju! Saj ima še puško in strup, povrhu pa še pasti.
Vse znova zasajeno drevje se je lepo oprijelo in v nekaj letih znova rodilo debele sadove. Skrbno je »nune« čez poletje nastavljal v rove pasti in ujel marsikaterega voluharja. Pod jesen pa je že takoj ob prvih mrazovih zavaroval debla z rženo škopo, v rove pa natresel zastrupljenih koščkov razrezanega korenja. Tako je znova postal zmagovalec nad zverino, kot je nazival to škodljivo divjačino.
Vse to mi je »nune« povedal in s svojim modrovanjem vcepljal v mlado dušo zanimanje za pojave v naravi in veselje do opazovanja. Po navadi je takole zaključil:
»Glej, da boš tudi ti tako delal, če boš kdaj kmet.«
Ko so po zasedbi naših krajev fašisti pričeli z zatiranjem našega jezika, tiska in knjig, tega ni mogel preboleti. Večkrat mi je potožil:
»Kaj bo z nami, ker nas tako pritiskajo!«
Čutil sem, kako zelo je bil zadet v
svoji preprosti slovenski duši. Rad je prišel v zimskih večerih povasovat in se usedel v zdič za pečjo. Zanimali so ga dogodki po svetu, ki jim je sledil z vso pozornostjo. Čeprav ga je mučila starost, je bil vedno vedrega duha.
Trpljenje v mladih letih pa ga je sedaj hitro zlomilo, da je nekega dne obležal na postelji, katere ni več zapustil. Bilo mu je hudo, ker je bil tako navezan na naravo. Obiskal sem ga. Dolgo sva govorila. Kot oče, katerega sem izgubil še kot otrok, mi je govoril. Še zadnje ure je bil ves v skrbeh za posestvo in družino. Obljubil sem, da ga bom še obiskal. Še ko sem bil pri vratih, je šel z dolgim pogledom za menoj in mi priporočal, naj se čuvam prehudih naporov.
Dogodki so nanesli, da nisem mogel izpolniti zadnje obljube in ga šel obiskat. Našel sem ga na mrtvaškem odru, umirjenega in pokojnega. Zdelo se mi je, da vidim na njegovem bledem in do skrajnih mej izčrpanem obrazu neko trpkost. Kot da ga je odhod iz tega življenja razočaral.
Čutil sem se dolžnega, da to povem, da bodo današnji novi ljudje vedeli, kakšne so bile stare bajtarske korenine, ki so tako globoko rile v svojem življenju po naši zemlji, da so jo vso preobrazile. Nam, mlajšim, pa so počasi odpirale pogled v življenje, da danes pomagamo graditi še dalje, kot je mene gradil poleg očeta še »nune«, ki je bil moj prvi učitelj spoznavanja narave in življenja. Hvaležen sem mu danes za njegove preproste in globoko vzgojne besede. Dale so mi podlago, da sem v narodno osvobodilni borbi preganjal skupno z drugimi partizani drugačne zajce in voluharje — fašiste in domače izdajalce — ki so odjedali našemu ljudstvu pravico in svobodo. Zato se danes z enakim zadovoljstvom oziram na te uspehe, kot se je »nune« pred mnogimi leti na svojo zmago nad zajcem. Kot on. ki ni odnehal, ko sta
mu zajec in voluhar uničila delo desetih let, ne bomo odnehali danes mi. Še imamo med nami ljudi, ki bi radi obglodali našo domovino in obgrizli korenine naše svobode, toda naša čuječ-
nost jim bo preprečila njihove nakane. Prav tako jih bomo pogodili, kot je takrat »nune« zajca. Naj bodo te besede v hvaležen spomin dobremu vzgojitelju — »nuncu« Sušcu.
Dekletova pisma
1.
Kam si pobegnil — več te ni. predragi moj, težko je z mano, kako naj si zacelim rano, ki v srcu žge me in boli?
Prečute dolge so noči, povračam se v nekdanje sanje, iz blodenj, upanj padam vanje, kot padla bi v pretekle dni... Bilo je vse — ostudna laž!
Kaj drugim deklicami zdaj praviš? Prijatelj si, si spet tovariš?
Vse laže biti je — pajdaš!
2.
Ko mislim nate, duša plaka in čudim sreči se nekdanji: kot veter šla sva pomladnji, v naročje sonca, dva dijaka.
A zdaj srce nemirno čaka, moči ustvarjam nove duši, a vse, vse ko v nič se ruši: ti vlogo si igral lisjaka . . .
Ostala sem ko usahlo vrelo, ki v prod je zlilo čiste vode, preverjena, da pojem svobode, sebično tebi je načelo ...
3.
Da nisi mož, mi je hudo, hudo mi v srcu je ostalo!
Da bi se dete vsaj smehljalo, delilo žalost z materjo!
A zdaj osamljeni smo nesede mi zvene še take: da čas postavil med enake, ob možu s častjo je ženo! Vprašujem te iz žrtvovanj: čemu igraš na pojme stare in ženi daješ le prevare, ti mož napredka in dejanj?
Drevo
Alojz Rebula
Nekje ob stezi je samotno drevo, sklonjeno k zemlji, grčavo, talo. * Zdavnaj je svoje sadove razdalo.
Veje, le veje, se pno v nebo.
i
A v koreninah sokovi vro in hrepenijo v višine brez konca. Hočejo priti do luči, do sonca!
Hočejo iz globin v nebo.
Trpko je vreti vi globinah ob poti. Tisočkrat trpko v pomladnih nočeh. Bolje je biti le droben delec v vrheh veje, ki pne se soncu naproti.
* talo — nerodovitno
Zdravko Ocvirk
Zakaj so rane in slabosti, pasti in vabe in bridkosti, strasti razpaljene in žgoče in žene v greh zapeljujoče?
Zakaj povsod preže prepadi in skrb in jok sta vsem v navadi?
Zakaj ni svet kot pesem lepa, nova vsak dan in neizpeta?
Zakaj življenje to ne mine brez žalosti in bolečine?
Kadar najlepše sonce sveti, takrat pa moramo umreti.
Smo mar rojeni le zal sanje, za hrepenenje in iskanje?
Brezplodno minejo nam leta, prevečkrat brez sadu in cve*a.
\nila Mrakovčič
Rua liha tržaških borcev
Na strmem bregu nad Tržaškim zalivom leže za nas Slovence bogate vasi. Ne bogate po rodovitnosti, kajti pobočja trdega kamna ne dajo dovolj niti da bi se rod, ki biva tam, prehranil, temveč bogate po ljudeh. Na Krasu. v borbi s kamnom in morjem, rastejo kremeniti ljudje, mdčni ne le v borbi s prirodo, temveč tudi v borbi z ljudmi za ljudi.
Ta del naše zemlje je dal našemu rodu kader krepkih značajev, ki se je boril v vseh novejših dobah proti nazadnjaškim in temnim silam, ki so hotele neovirano zagospodovati nad delovnim človekom in uničiti nas Slovence. Stari borec Ivan Regent, Kontovel-čan. je bil zgled svojim mlajšim rojakom, ki so trdno stopali po poti za človečanske pravice in niso klonili ne v ječah ne v težkih krvavih borbah. Njihove življenjske poti in delo pa naj bodo zgled novemu rodu, ki stopa za njimi.
FRANC ŠTOKA-RADO
Prva svetovna vojna je Franca dobila kot doraščajočega fanta, ki je moral pomagati družini, da se je lahko preživljala. Z ribiči je hodil na morje in okusil večno nevarnost temne vodne sile. Morje ga je privlačevalo, toda ni ga zadovoljilo. Iskal si je družbe med sebi enakimi, ne zaradi zabave, temveč zato. da bi našel odgovore na vprašanja. ki so se porajala v njem: zakaj živi moja mati tako bedno življenje, zakaj žive tako neštete in neštete matere po naših vaseh, v našem velikem in bogatem mestu? Zakaj so tisti, ki govore v imenu boga o dobroti, poštenju in morali najmanj dobri, pošteni in moralni?
Toda spoznavanje življenja mu je daialo odgovore na ta vprašanja.
Ko je po končani prvi svetovni vojni
vstopil z večino zavedne tržaške mladine v Narodno gardo, je doživel novo razočaranje. Ljudje, ki so bili v njej, niso bili vsi pošteni. Prodajali so vojaške predmete, ki jih je po razsulu Narodna garda pobirala po vaseh, in težke milijone spravljali v svoje žepe.
»Tako kot v Narodni gardi v malem, si kroje profite po vsem svetu na škodo poštenih ljudi, ki hočejo živeti le od svojega dela. Proti temu se moramo boriti, izbojevati si moramo socialne pravice, borba za nacionalne pravice, ki nam je bila do tedaj glavni cilj, naj poteka vzporedno.«
Tako je spoznal ribič Štoka pravo pot in se ji ves predal.
Ruska revolucija je močno odjeknila v njem in zahrepenel je tja, da bi do kraja spoznal silo upora. Prišel je do Dunaja, zaradi položaja v Trstu in Italiji pa se je moral vrniti. Trgal se je ribiškemu življenju, ker borba z morjem terja celega človeka, on pa je hotel v borbo za človeštvo. Tudi v Jugoslavijo je večkrat emigriral. toda tudi tam ni imel obstanka: Jugoslavija ni bila taka. kakor so si jo predstavljali od nje odtrgani Slovenci.
Kot član partije od 1924. leta dalje je sodeloval v vseh akcijah tržaških delavcev. Prenašal je orožje s stare fronte v Trst in se udeleževal njihovih stavk. Prosvetnega dela v svoji vasi pa ni zanemaril. Bil je predsednik »Ljudskega odra« na Kontovelu, ki je deloval najdlje v gornji tržaški okolici, kamor fašizem, prav zaradi trdnih in zavednih ljudi ni mogel prodreti.
Fašistična policija je pozorna na delavnega Štoko. Da bi se pustil zapreti ali internirati po toliko življenjski moči, tega ni mogel dopustiti. Šel je preko morja v Argentino in se tam takoj vključil v delo. Sodeloval je pri »Ljudskem odru«, delavskem kulturnem dru-
FRANC STOKA-RADO
štvu, v katerem so bili predvsem primorski izseljenci, bil član uredništva petnajstdnevnika »Delavski glas« ter »Borbe«, katero so tiskali na ciklostilu. Med jugoslovanskimi izseljenci so bili tudi nacionalisti, ki so kot orodje reakcionarnih režimov hoteli predvsem razbijati delo komunistov in antifašistov sploh. Tudi proti njim so morali zavedni delavci voditi svojo borbo in tudi v tej borbi je Štoka doprinesel svoj veliki delež.
V Argentini je delal kot zidarski pomočnik, bil pa je med organizatorji sindikalnega mezdnega gibanja. V času stavk je vodil »Delavsko obrambo«. To so bili delavski bataljoni, ki so branili delavce pred izpadi policije. V taki borbi pa je bil Štoka večkrat aretiran, večkrat zaprt, nato pa 1933. leta iz Argentine izgnan.
Seveda je bil takoj po svojem prihodu v Trst postavljen pred komisijo za konfinacijo, ki ga je obsodila na pet let, med konfinacijo pa je presedel skoraj pet let v zaporu, ker je bil obtožen, da se je protivil fašističnemu te-
rorju ter vodil z nekaterimi tovariši upor 350 konfinirancev.
V fašističnih ječah je bil v tistem času tudi njegov brat Vlado, ki je delal z bazoviškimi žrtvami. Prav tako je bil v temnici tudi nečak Drago, ki je bil obsojen na deset let v procesu Finka Tomažiča.
Po razpadu fašizma je vse tri borce vodila pot med partizanske edinice. Samo dva dni je bil Vlado partizan, tretji dan je padel v Komnu. Kmalu potem ko je prevzel mesto politkomisarja v bataljonu Kosovelove brigade, v kateri je bil pred njim politkomisar Franc Štoka, je tudi nečak Drago padel v Srednjem februarja 1944. leta.
Franc pa jc partizansko borbo spremljal do kraja. Bil je nekaj časa sekretar okrožja v Tržiču, kjer je delal skupaj s tov. Kolaričem, nato kraškega okrožja, končno je bil poslan v Trst, kjer je delal v Partiji vse dokler ni kot tajnik in član odbora »Delavske enotnosti« bil dodeljen komandi mesta, ko je Trst postal operativna cona.
To so bili težki, a slavni dnevi tržaškega delovnega ljudstva. Akcija se je vrstila za akcijo, z atentati na colloti-jevce in drugen fašiste, ki so se v predsmrtnem strahu oklepali nasilja, so italijanski demokratični borci v skupnem boju s slovenskimi čistili mesto in okolico. Center oboroženih sil so bile vasi Lonjer in Boršt. Tudi v samem mestu je borbenost od dne do dne, od tedna do tedna rasla. Ustanovili so tiskarno »Morje« in iz nje širili literaturo in letake. da so dvigali moralo izmučenemu ljudstvu. Povsod je bil politkomisar Rado: pri izdelovanju, načrtov za vse akcije, pri njihovih organizacijah, in če je bilo potrebno, tudi pri akcijah samih.
V času ilegale srečamo tovariša Štoko v avgustu 1944 v politični misiji pri CLN-u za Gornjo Italijo. S tovarišem Frausinom in delegatom štaba IX. korpusa so bili na posvetovalnem sestan-
ku. ki naj bi vskladil delovanje tržaških in jugoslovanskih partizanov s partizani v Gornji Italiji. Na tem sestanku je bilo govora tudi o tržaškem CLN-u, ki je tudi poslal svoje zastopnike na posvetovanje. Vodstvo CLN-a za Gornjo Italijo je moralo le priznati, da je bilo stališče naših delegatov v borbi, ki se je vodila v Trstu, edino pravilno in da je tržaški CLN že od svojega rojstva prežet z nezdravim šovinizmom, plaval v kolaboracionistič-nih vodah. Sodelovanje naših partizanov z italijanskimi pa se je ustvarjalo na terenu samem, ne toliko na pobudo vodstva CLN-a za Gornjo Italijo.
Od jeseni 1944 je bila komanda mesta stalno v stikih s štabom IX. korpusa in se mrzlično pripravljala, da izvede v mestu oboroženo vstajo. Dne 27. aprila 1945 je padla parola: po tržaških ulicah se je delovno ljudstvo Trsta vrglo v oboroženo borbo proti Nemcem. X Mas, fašistom, domobrancem in guardii civichi. V mesto je vpadla slavna IV. armada jugoslovanske vojske, padale so sovražne postojanke, bunkerji, padali so sovražniki ljudstva ali pa strahopetno zbežali.
Prvega maja je Trst slavil svojo veliko zmago. V komunistično trdnjavo Sv. Jakob so prihiteli od vseh strani borci, aktivisti, ljudstvo, željni, da slišijo potrdilo: fašizem je strt, premagala ga je delavčeva železna pest. Ljudem sta govorila politkomisar jugoslovanske divizije in politkomisar mesta Trsta Štoka. To je bila velika manifestacija, toda tudi poziv na uničenje še tistih nekaj postojank, ki jih je držal sovražnik še v mestu. Borbe so se nadaljevale okrog gradu. Mestne hiše in sodišča. Sovražnik ni vzdržal. Tržaški grad, ponos nemške garnizije in stara trdnjava, se je predala predstavnikom jugoslovanske vojske in predstavnikom komande mesta, med katerimi je bil Franc Štoka. In ko so se novozeland-
ske trupe pripeljale v mesto, je bilo to že svobodno.
V mestu začne novo življenje. Takoj je vzpostavljena ljudska oblast. Mestni svet stopi v akcijo. Delavstvo samo želi čimprejšnjo obnovo mesta in se z vnemo vrže na delo.
Toda prilike se zaostrujejo, in ko se mora jugoslovanska armada zaradi špe-kuliranja in barantanja velikih držav umakniti z dela Tržaškega ozemlja, hočejo imperialisti in reakcija poteptati vse svoboščine, ki si jih je tržaško ljudstvo s krvjo priborilo. Zato stopi znova v borbo proti novim odkritim sovražnikom. V prvih njegovih vrstah je zopet tovariš Štoka, neutruden borec za pravice delavskega razreda.
Najslavnejša perioda le dobe je dvanajstdnevna stavka junija 1946, ki je pokazala visoko razredno zavest tržaškega delavca ter veliko sposobnost vodstva, v katerem zopet srečamo Štoko.
In kakor je moral Franc spoznati fašistične ječe, tako je moral spoznati tudi imperialistične. Toda niti pregnanstvo niti zapor ga nista odvrnila od njegove poti. Vrnil se je zopet na delo, kajti nov položaj, ki je nastal v svetovnem revolucionarnem gibanju, je zahteval ljudi, prekaljene in borbene, predane resnici. V tej borbi med čisto resnico in lažjo, med revolucionarnostjo in revizionizmom, med svobodo in zatiranjem se je Štoka brez kolebanja postavil na stran čiste resnice, revolucionarnosti in borbe za svobodo.
Danes je tovariš Štoka med prvimi, ki se na našem ozemlju bori in brani svetovno proletarsko gibanje. Kakor je kot mlad fant v času Oktobrske revolucije stal na strani revolucije in se nato vse življenje boril za njene ideje ter za Sovjetsko zvezo, se bori tudi danes za čiste ideje Marksa in Lenina v delavskem gibanju. Zato stoji tudi trdno na strani Jugoslavije, ker je prav ta danes nosilka napredka, demokra-
cije in svobode, do katere imajo mali narodi enako pravico kot veliki.
Prepričan o pravilnem stališču Jugoslavije je tovariš Štoka dejal:
»Zavedamo se težav, ki nam jih nalaga borba proti revizionizmu, ki nastopa pod blestečim imenom Sovjetske zveze. Vendarle se bomo brezkompromisno borili dalje z vsemi svojimi moč-
/ln lun Ukmar - Miro
Življenjska pot tovariša Ukmarja je pot borca, ki je v najglobljem bistvu dojel internacionalizem in nujnost revolucionarne borbe svetovnega proletariata. Zato je tudi vse svoje življenje posvetil organiziranju uporov tlačenih narodov in v teh uporih tudi kot borec sodeloval.
Anton je železničar, s Proseka doma. Že kot mladinec je delal v prosvetnih društvih in mladinskih organizacijah. Po končani prvi svetovni vojni pa je sodeloval v delavskem gibanju. Leta 1926 je postal član Komunistične partije Italije. Jasno je, da so fašistične bande in oblasti postale pozorne na Slovenca-komunista in ga preganjale.
Iz Trsta je bil službeno premeščen v Genovo, toda tu je malo časa vršil svojo službo. Leta 1927 je bil odpuščen in zaradi svojega političnega delovanja aretiran.
Iz Genove se je vrnil v Trst in stopil v stik z revolucionarnim pokretom Gor-tana in Bidovca ter z njima tudi ilegalno delal. V tem času je kot partijec vršil tudi svojo nalogo med delavci in kmeti v Julijski krajini.
Pred aretacijo je 1928. leta stopil v popolno ilegalo. »Rdeča pomoč« ga je poslala v inozemstvo. Tu je prišel v stik s slovenskimi komunisti Beblerjem, Vrabcem, Kolaričem, Regentom in drugimi ter z njimi aktivno delal za osvoboditev slovenskega delovnega ljud-
mi, kakor smo se proti vsemu, kar je sovražno revolucionarnemu gibanju v svetu, v svesti si, da mora biti zmaga samo na naši strani. Želimo pa, da bi iz te borbe vstali naši današnji nasprotniki ne kot premaganci, temveč kot tovariši, ki bi skupno z nami stopili na pravo pot revolucionarne borbe za zmago resnice.«
Onj	Nada Mraknvčič
stva. Kot funkcionar italijanske partije se je Ukmar vrnil v Italijo na ilegalno delo. Kot delegat se je udeležil IV. kongresa KPI. Ta zgodovinski kongres pomeni prelom v delavskem gibanju Italije, likvidacijo trockističnih in oportunističnih skupin, ki so ovirale razvoj revolucionarnega gibanja v Italiji. Zmagala je teza Lenina in Gramscija, da se mora italijanski proletariat osvoboditi s svojimi lastnimi silami, ker ima za to vse možnosti.
1932. leta je KPI poslala tovariša Ukmarja v partijsko šolo v Moskvo. Tu so se slušatelji štiri leta vzgajali za bodoče organizatorje delavskega gibanja ter v teoretičnem poglabljanju marksizma-leninizma.
Na tej šoli je prišel tov. Ukmar r stik tudi z jugoslovanskimi komunisti Kardeljem, Maslaričem, Mrazovičem, Beblerjem, Begovičem in drugimi, ki so danes na najodgovornejših mestih v državnem vodstvu Jugoslavije ali v vojski. Naj si bo kot učitelji ali študenti te visoke partijske šole, so Jugoslovani bili vedno v prvih vrstah v borbi za čistočo nauka marksizma-leninizma proti vsakemu revizionizmu in oportunizmu.
Leta 1936 je šel Ukmar kot prostovoljec v Španijo, kjer so se reakcionarne sile ob podpori Italije in Nemčije hotele polastiti oblasti. Tu je tovariš Ukmar deloval na raznih odgovornih mestih kot komisar, pozneje pa kot ofi-
cir XII. italijanske udarne brigade. To so bili najtežji dnevi španske revolucije; najboljši španski borci in borci internacionalnib brigad so padali v borbi z domačimi falangisti in fašisti, ki so jih v Španijo poslale evropske fašistične države. V tej težki, krvavi borbi, kjer so borci na vsakem koraku tve-gali življenje, je tovariš Ukmar poko-zal svoj internacionalizem in predanost delavskemu razredu. Ko so interbriga-de potegnili s fronte, je partija poslala Ukmarja na delo v CK Španije, ker je užival popolno zaupanje kominterne in španske partije.
Med 52 narodi, ki so se borili na španskih tleh, se je tovariš Ukmar srečal z mnogimi jugoslovanskimi borci, ki so se borili v jugoslovanskih, španskih, italijanskih in drugih internacionalnih formacijah. Jugoslovanski borci, oficirji in politični voditelji so pokazali izredno hrabrost in požrtvovalnost ter globok čut za ustvarjanje tovarištva med borci vseh narodov, posebej pa še tovarištva do španskega ljudstva. Vodstvo interbrigad in špansko ljudstvo je spoznalo vrline slovenskih in drugih jugoslovanskih prostovoljcev ter cenilo njihovo požrtvovalnost in junaštvo.
Internacionalne brigade so morale iz Španije. Ukmar pa je šel na novo pot tned one, ki jim je imperialistična Italija z najsurovejšim nasiljem hotela odvzeti svobodo. Leta 1939 je prispel * majhno skupino tovarišev z nalogo, da pripravi vstajo abesinskega naroda. Abesinci so jih sprejeli kot apostole, ki nič ne zahtevajo, temveč samo dajejo. Tovariš Ukmar-Johannes in tovariši so predstavljali veliko nevarnost za italijanski imperializem in zato so italijanske oblasti razpisale visoko nagrado na njihove glave. V tej težki borbi Proti dobro oboroženemu sovražniku je Ukmar častno izvršil svojo nalogo. Abesinci pa so tudi njemu in tovarišem izkazovali spoštovanje in hvaležnost. Abe-
sinski narod je pokazal v borbi proti italijanskemu imperializmu, da ga nobena sila ne more uničiti. Narod, ki se bori za svojo svobodo, najde samega sebe in je nepremagljiv!
Leta 1940 je prišel Ukmar s svojimi tovariši v Sudan. Angleške oblasti jim niso dale, da bi se ponovno vrnili med abesinske upornike, temveč so jih odpravile v Evropo, kjer jih je v Franciji že pričakovala policija ter jih aretirala.
Tako je prišel Ukmar ponovno med svoje tovariše — borce iz Španije — v taborišču Vernet, ki ni bilo nič boljše od žalostnih, trpljenja polnih nemških taborišč. Zopet se je srečal z Jugoslovani, ki so se tu za rešetkami, kakor v Španiji, izkazali kot najboljši tovariši. Tu so bili Kveder, Gošnjak, Begovič, Kalafatovič, Ilič, pokojni general Stane Rozman in še cela vrsta drugih herojev iz narodnoosvobodilne vojne, ki vod'jo danes jugoslovansko armado ali ki so junaško padli za svobodo svoje domovine.
DR. JOŽE DEKLEVA
Ves čas v taborišču so posebno Jugoslovani idejno krepili svoje vrste, borili se proti vsakemu oportunizmu in pripravljali pobeg iz koncentracijskega taborišča. Proti temu so nekateri člani drugih komunističnih partij zavzeli napačno stališče, češ da predstavlja pobeg iz taborišča izdajstvo. Doba, ko so vihrale skoraj po vsej Evropi nacistične horde, je terjala preizkušenih borcev, da bi svoje narode dvignili v boj proti nasilju in prav zato je bilo edino pravilno, da so si svobodo prav ti borci najprej sami sebi priborili, da so lahko svoje izkušnje dali na razpolago svojim narodom.
Španski borci iz Jugoslavije so bili lahko vedno vzor svojim tovarišem in zato je napad nanje na budimpeštan-skem procesu največja žalitev ne le njih samih, temveč vseh prostovoljcev, ki so v najtežjih trenutkih bili kot ena sama družina tovariško povezani v inter-brigadah.
Jugoslovanska partija, partijsko vodstvo lagerja in KP Francije so dale jugoslovanskim komunistom nalogo, da se preko Nemčije vrnejo v Jugoslavijo. Jugoslovanski komunisti so to tudi izpolnili in bili med prvimi organiza-
torji oboroženih edinic proti okupatorju.
Zaradi aktivnega delovanja v taborišču pa je bil tov. Ukmar z nekaterimi voditelji interbrigad premeščen v tajni zapor Gours, kjer je našel francoske, italijanske, nemške in druge voditelje komunističnih partij. Skupina jugoslovanskih in še nekaterih komunistov je organizirala upor in pobegnila med francoske partizane. Ukmar je prišel v južni del Francije in tam organiziral partizansko gibanje. Zopet se je srečal z mnogimi tovariši iz prejšnjih borb in tudi med partizani v Franciji so se odlikovali jugoslovanski borci. V Mar-silji je vodil borbe heroj JCaturovič, ki je tam tudi padel. V okolici Lyona pa je vodil partizane heroj Verginella, ki je dal svoje življenje za zmago delavskega razreda v Bresci.
Fašizem v Italiji je klonil in Ukmarja je italijanska partija poklicala v Italijo. Želel si je domov, da bi svojim ožjim rojakom po tolikih letih borbe pomagal, toda pokoril se je italijanski partiji, ki ga je poslala v Genovo, da organizira partizanski pokret. Tu je bil najprej komandant mesta Genove in province. Za njegovo hrabro vodstvo partizanov v Gornji Italiji, posebej v provinci Genove, ga je mesto imenovalo za častnega meščana. Dobil je tudi visoko odlikovanje zavezniške vojske.
Kljub temu, da so partizani v Gornji Italiji uspešno vodili borbo ter da so imeli med svojimi borci 90 odstotkov komunistov, niso izkoristili svojih prednosti. Ostali so sužnji CLN-a, ki je dopuščal buržoaznim strankam, da so se krepile in v danem trenutku izrinile iz ministrstev, policije in armade vse revolucionarje, najboljše celo zaprle ali izgnale. KPI se ni borila za oblast, ni ustvarila svoje demokratične armade, ni se borila proti svoji lastni buržoaziji kakor jugoslovanska partija, temveč je šla po poti kompromisa z
buržoaznimi strankami. Rezultat te oportunistične borbe je današnja De Gasperijeva Italija.
Po končani drugi svetovni vojni prosi tov. Ukmar italijansko partijo za raz-rešenje, katerega je tudi dobil. Jugoslovanski zastopniki v Rimu so ga poslali v FLRJ, od tam pa se je vrnil v Trst in postal član komunistične partije Julijske krajine. Na prvem kongresu te partije je bil izvoljen v CK. Danes pa je član centralnega komiteja KP STO-ja in živi v Trstu.
Tak je, kakor je bil vedno: preprost in borben. In kakor se je boril v svetu proti španskemu fašizmu, italijanskemu imperializmu, nemškemu nacizmu, tako se danes bori proti šovinizmu, revizionizmu in imperializmu na domačih tleh. Kakor se je z vero v zmago boril med drugimi narodi, tako trdno je zdaj prepričan, da bo tudi tržaško delovno ljudstvo očistilo svoje vrste vsakršnega oportunizma in zopet postalo trdna točka v borbi svetovnega proletariata.
Borba za slot/ensko-italijansko bratstvo
Eugunio fiRurcnti
Slovansko-italijansko bratstvo je največja pridobitev NOB. Zato ni samo naša dolžnost, da ga ohranimo, temveč si moramo z vsemi silami prizadevati, da ga še bolj okrepimo. Ta trditev ni nova. Toda čeravno smo jo že stotisočkrat izrazili, vendar še ni zastarela. In ravno sedaj je. bolj aktualna kakor kdaj koli prej, ko hočejo protirevolucionarne sile vseh vrst od italijanskih šovinistov do kominformistov in slovenske reakcije to bratstvo uničiti. Ker imajo vsi isti cilj, ni med njimi bistvene razlike, čeprav se vsak izmed njih zaganja v slovansko-italijansko bratstvo na svoj način.
Del teh mračnih sil se zaveda, kako je slovansko-italijansko bratstvo zakoreninjeno med slovenskim ljudstvom. Zato si nadevajo krinko ter skrivajo svoje umazane namene v nejasne in dvomljive fraze, ki lahko tu pa tam zavedejo kakšnega površnega opazovalca. Toda samo takega. Zato je potrebno, da se nekoliko pomudimo pri tem vprašanju in ga vsestransko preučimo od njegovega rojstva pa do največjega vzpona. Analizirati moramo vse poskuse, da se to slovansko-italijansko bratstvo uniči.
Najprej splošna ugotovitev. Na tem koščku zemlje, na katerem živijo trije različni narodi, je bratsko sožitje med njimi nujen pogoj tudi za njihov socialni razvoj. Kajti manjšini izkoriščevalcev, ki se ravnajo po klasičnem geslu »divide et impera« in če poleg tega nimajo proti sebi narodnostno kompaktne večine, je mnogo laže razbiti to večino s tem, da zanetijo med razno-narodnimi skupinami nacionalno mrž-njo. Tako lahko manjšina nadaljuje s
EUGENIO LAURENTI
Odkritje spomenika padlim v Gropadi.
pomočjo laži in prevar z izkoriščanjem narodnostnih skupin ter se s pomočjo njihovega znoja in krvi predaja razvratnemu življenju. Te nevarnosti kakor tudi sramotnega preganjanja in raznarodovanja Slovanov, ki ga je izvrševala italijanska buržoazija, se je zavedal že leta 1936 komunist Pinko Tomažič. Z geslom slovansko-italijanskega bratstva in enotnosti je nastopil zoper fašizem, ki je zatiral i Italijane i Slovane. Samo na taki podlagi se je mogla pri nas roditi uspešna in dosledna protifašistična borba.
Razvoj dogodkov, grozeča vojna in končno vojna sama z vsemi neizogibnimi posledicami zlasti za primorsko ljudstvo, ki je trpelo največje krivice, so imele za posledico, da so se najširše ljudske množice vedno odločneie usmerjale k enotnosti in bratstvu vseh narodnosti, živečih na tem ozemlju. Tako so preprečile nakane vladajočega razreda, ki je hujskal en narod zoper drugega.
Razumljivo je, da je šel ta razvoj sko-*i več stopenj, od prikrite želje do dejanskega uresničenja, ko je ob kapitulaciji Italije v septembru 1943 dosegel svoj nezlomljivi izraz v oboroženi ljudski vstaji ter v ustanavljanju narodnoosvobodilnih odborov v vsej Julijski krajini razen v nekaterih glavnih središčih.
Nemški osvajalci in njihovi fašistični hlapci so jo skušali uničiti, a jim to ni uspelo zaradi odločne revolucionarne in nepremagljive volje ljudskih množic in zaradi vedno trdnejšega bratstva med narodi na STO. Tu se moramo vprašati: ali bi bila naša revolucionarna borba zavzela tak splošen značaj brez slovansko-italijanskega bratstva. Ne, ne bi mogla. To nam dovolj jasno dokazujejo manevri in stališče CLN, ki je predstavljal v naših posebnih razmerah izkoriščajočo buržoazijo. O tem smo že ob raznih priložnostih govorili, zato ponavljanje ni potrebno.
^<a nekaj pa ne smemo pozabiti in to moramo pravilno oceniti: namreč na politično zrelost slovenskih množic ter na njihove pravilne odnose do demokratičnih Italijanov. Vedno so jih vabile k bratskemu sodelovanju v skupni borbi. S tem so dokazale z besedo in dejanjem, da ločijo italijansko ljudstvo od italijanskega fašizma, ki je bil sad italijanske buržoazije. Zadržanje slovanskih narodov n. pr. do vojakov italijanske poražene vojske je bilo naravnost ganljivo. To dokazuje, kako je OF pod vodstvom resnično revolucionarne in internacionalistične KPJ pravilno vzgajala jugoslovanske narode.
Ni potrebno, da ponovno govorim o važnosti velike pridobitve slovansko-italijanskega bratstva. Naše demokratično ljudstvo pozna njegov pomen. A omenil sem ga zato, ker je slovansko-italijansko bratstvo našlo v zloglasni resoluciji IU, v kominformizmu, novega, nevarnejšega sovražnika. Delovanje ko-minformizma je praktično tako škodljivo, da ga moramo brezpogojno odstraniti. Kajti kominformistom je uspelo, kar ni prej uspelo najhujši reakciji, namreč razbiti enotnost naših ljudskih množic. S tem so zadali slovansko-ita-lijanskemu bratstvu najhujši udarec.
Prvi pogoj za obstoj slovansko-itali-Janskega bratstva je narodna enakopravnost, to je dosledna borba za spoštovanje narodnostnih pravic. To borbo morajo voditi skupno vsi trije tu živeči narodi zoper tistega, ki bi hotel enega ali drugega izmed njih podjarmiti. Ko-minformisti pa ravnajo drugače. Ne samo da se upirajo (mislim z dejanji, Iraze nič ne pomenijo, ker mešajo ljudem le pojme), ampak so se dali celo vpreči v voz izkoriščevalske buržoazije, ko odrekajo Slovencem in Hrvatom narodnostne pravice.
To se je zgodilo in se še dogaja, ker so se kominformisti, ki imajo polna usta internacionalizma ter obtožujejo druge nacionalizma, nalezli italijanske-
ga šovinizma. Zadostuje, da omenimo sramotno stališče tako zvanih »komunistov« v miljskem občinskem svetu, da dokažemo resničnost naših trditev. To so posamezna dejstva iz dolge vrste slučajev, a so zelo pomembna. Zlasti če jim dodamo še nerazumljivo sovražno vedenje kominformističnih držav do Jugoslavije, n. pr. prodajo Koroške imperialistom za sto petdeset milijonov dolarjev, bomo imeli pred seboj jasno sliko današnjega položaja.
Ne zdi se nam potrebno omenjati italijansko reakcijo, ki je že uradno poznana kot taka, ker dobro poznamo njeno stališče. Omeniti pa moramo slovensko reakcijo, Agnelettovo demokracijo, središče intrig in špijonaže, to je agentov anglo-ameriškega imperializma. Seveda je tudi ta zoper slovansko-italijansko bratstvo. Pod raznimi gesli ga skušajo razbiti. Omenil bom samo ono, s katerim obtožujejo demokratične Italijane lažnivosti in izdajstva. V navado je prišlo po izdajstvu kominfor-mistov, kajti izdajstvo se z lahkoto uporablja v špekulativne namene. Dejstvo pa je, da se je nacionalizem pojavil v kominformističnih vrstah. Iskreni Italijani so za slovansko-italijansko bratstvo. Niso in ne morejo nasprotovati narodnostnim pravicam Slovanov. Čeprav sledi večina izmed njih Vida-liju. ker jih je oslepila lažniva propaganda in ugled Kominforma, to še no pomeni, da odobravajo vsi njegovo politiko in da se ne zavedajo, kakšno krivico delajo Slovanom. Prepričani smo. da bi se uprli, ako bi spoznali, da so žrtve prevare. To nam dokazuje dejstvo, da so najdoslednejši demokratični Italijani, najrevolucionar-nejši, najzavednejši, politično najbolj zreli, v borbi najbolj prekaljeni z našo KP. s Slovansko-italijansko ljudsko fronto v skupni borbi za svoje pravice in za narodnostne pravice Slovencev. To je neločljiva skupna borba. Kajti ljudska demokracija, ki je naš cilj, je ena

sama za vse narode. Ni last enega naroda v škodo drugega, ker ne more biti svoboden tisti narod, ki zatira drugega. Italijanski demokrati so iskreno vdani slovansko-italijanskemu bratstvu. To so dokazali v trdi, krvavi narodnoosvobodilni borbi pa tudi v politični. Sedanja zameglitev, ki jo je povzročila kominformistična politika, ne bo večna. To je le začasen pojav. Ni niti značilen italijanski pojav, saj se prišteva h kominformističnemu taboru tudi določeno število Slovencev, kar je prav dobro znano slovenskim nacionalistom pri Demokratski zvezi. Ti uporabljajo razne laži in klevete in tudi podtikanja
iz bojazni pred slovansko-italijauskim bratstvom z edinim namenom, da ga uničijo. Kajti prineslo je njim kakor njihovim sobratom, italijanskim fašistom, pekoči poraz, ki se ga vsi spominjajo.
Vsi poskusi protirevolucionarnih sil, da uničijo slovansko-italijansko bratstvo, ne bodo uspeli zaradi enotnosti delavskih množic. To bratstvo je bilo cementirano s krvjo, ki so jo prelili v trdi skupni borbi. Predvsem pa ker branijo slovansko-italijansko bratstvo demokratični Italijani in Slovani, tesno povezani v svojih ljudskih organizacijah pod vodstvom junaške in slavne Komunistične partije.
Matej Sternen je umrl
Dne 28. junija je umrl v Ljubljani slikar Matej Sternen. Z njim je preminil zadnji predstavnik velike četvorice naše impresionistične umetnosti.
Življenje Mateja Sternena je bilo tesno povezano z življenjsko potjo ostale trojice naših impresionistov Riharda Jakopiča. Matije Jame in Ivana Groharja. Rojen je bil leta 1870 na Verdu
pri Vrhniki. Najprej je študiral tri leta na meščanski šoli v Krškem. Njegova pot je šla nato na obrtno šolo v Gradec, odtod na Dunaj in naprej v Muen-chen v šolo slikarja Ažbeta, kjer je ostal od leta 1897 do 1905. Kasneje je več let zapored še večkrat obiskal za nekaj mesecev Muenchen. V letih 1906 in 1908 je v družbi Jakopiča, Groharja in Jame slikal v okolici Škofje Loke. Leta 1911 se je napotil v Pariz, po letu 1911 pa se je v glavnem ustalil v Ljub-Ijani.
Rod naših impresionistov je zapustil zadnji njegov predstavnik. Še pred kratkim smo gledali v Moderni galeriji v Ljubljani bogato žetev naših slikarjev impresionistov. Ob njej smo dobili sliko dobe, o kateri lahko trdimo, da je slovenski umetnosti najvišji vzpon in uspeh. Zato je smrt slikarja Mateja Sternena, ki je ustvarjal do zadnjega, presunila vse, ki so občutili njegovo živo pričujočnost in ki so še na zadnji razstavi občudovali njegovo umetniško silo. Njegovo delo, pa naj bo to grafika. njegove pokrajine in portreti na platnu ali freske v monumentalnih kompozicijah priča o velikem umetniku.

Bilo bi izdajstvo pozabiti...

SLOVENSKA PESEM
Samo milijon nas je,
milijon umirajočih med mrliči,
milijon, ki pijejo mu kri biriči,
en sam milijon,
ki ga trpljenje krotoviči
m vendar ga nikoli ne uniči!
Nikoli in nikdar!
Zato ker nismo trhle bilke, ki po toči ovene, ker mi nismo le številke, smo ljudje!
Edino hlapci cvilijo ponižno kakor
[ psi
m lajajo, da nas je malo, da bi v uporu vse pobralo . . .
0, če ljudi ne bilo bi pri nas, ljudi, ki ne ubogajo na vsak ukaz, tedaj bi nas že kdaj odnesel plaz.
Tako pa še živimo, čeprav nas je milijon samo, zdahnili bi, da ne trpimo z uporno, dvignjeno glavo!
Kajuh
grobna znamenja junakom Bazovice na pokopališču pri Sv. Ani v Trstu.
omenik padlim žrtvam osvobodilne borbe proti fašizmu v Trebčah.
Ne z zlatimi, s krvavimi črkami je pisana knjiga slovenske zgodovine.
Nobeno delo, ki ga je izvršil človek v prilog svobode, ne izgine za vekomaj. Ne ogenj ga ne more za vekomaj pokončati ne meč.
Cankar
Spomenik borcem v Lonjerju.
Jaz vem za domovino in mi vsi jo slutimo.
Kar so nam šiloma vzeli, za kar so nas ogoljufali, smo dobili povrnjeno in poplačano s stoterimi obrestmi! Naša domovina je boj in prihodnost, ta domovina je vredna najžlahtnejše krvi in najboljšega življenja.
Cankar
Spomenik padlim borcem pri Sv. Ivanu v Trstu
PUNTARJI
'lil
O, puntarji so dobro znali: kdor za svobodo in svoj rod umira, gradove vse in ječe vse podira.
Narod od Alp in do Soče. Jadrana, staro je pravdo stoletja iskal.
Zmaga nikomur ne bo darovana, če si jo v borbi ne bode jemal.
bniki borcem antifašistične borbe na pokopališču v Gorici.
Spomenik padlim borcem v Saležu
Spomenik žrtvam antijašistične borbe za narodno osvoboditev
v Borštu.
KMETOVA PESEM
Spomenik borcem antifašistične borbe pri Sv. Soboti v Trstu.
Bil sem zemljak,
vsak svoj korak
svoji zemlji sem podaril . • .
Pa so prišli ti prekleti hudiči, koder so šli, so za njimi mrliči, meni so mater in sina ubili, ženo so . . . kaj naj bi z ženo storili?
Nisem več vzdržal, v meni je tlelo, v pesti skelelo, pa sem udaril!
Kajuh
Spomenik padlim v narodno oavo* bodil ni borbi v Gropadi.
Spomenik padlim v narodno osvo* bodilni borbi v Pevmi'Gorici
osvobodilne borbe v Trebčah.
Stražarjem našega morja
SPOMENIK PADLIM BORCEM V KRIŽU
NAŠIM JUNAKOM
V solzah navdušenja, tovariš, [glavo skloni, pred silnimi mrliči se
[ pokloni,
pred silnimi, pred padlimi
[ titani,
ki v njih bilo je, kar se
[v nas budi, ki v smrt so za življenje šli, preverjeni, da ni nazaj poti.
Heroji,
v	src milijonih vaša kri kipi, in titanstvo vaše
nam preplulo je kosti,
vi	ste z nami,
z vami smo mi vsi, ki po stoletjih ko kakteji rdeči cvet iz nas je vzklil in v čaši svoji
Boj
Upor
rodil.
Kajuh
Osvežimo spomin onim,
ki hočejo pozabiti!
Ob tridesetletnici fašističnega požiga Narodnega doma v Trstu 13. julij 1920	- 13. julij 1950
Bilo je pred tridesetimi leti, 13. julija 1920. leta, torej za vlade meščanskih demokratsko-liberalnih strank v Italiji, več kot dve leti pred pohodom fašizma na vlado.
Anglija in Francija sta si razdelili nemške kolonije po zaključku prve svetovne vojne, italijanski beraški imperializem, prikrajšan pri tej razdelitvi plena, si je prizadeval z vsemi sredstvi, da bi osvojil čim več ozemlja jugoslovanskih narodov. Julijska krajina mu je bila premalo. Malo prej je bil pognal D7Annunzia na pustolovski pohod na Reko. Hotel je še Dalmacijo in del Slovenije. Zato je bilo treba prej zdrobiti odpor »narodnih manjšin«, ki jih je imel pod svojo dotedanjo zasedbo. Istočasno pa je hotel okrepiti svoje udarne politične sile, nastajajoči fašizem, da bi z njim razbijal še druge svobodoljubne sile v okrilju lastnega naroda, revolucionarna delavska gibanja. S tem je hotel tudi preplašiti staro Pašičevo Jugoslavijo, ki se je še upirala, da bi podpisala tako mirovno pogodbo.
Barbarski pogrom je bil prej dobro pripravljen. Šovinistični in fašistični listi: II Piccolo, Era nuova. La Nazione so sprožili divjo gonjo proti Slovanom v zvezi z neko imperialistično provokacijo v Dalmaciji. Fašistični zločinec Francesco Giunta je bil nahujskal na Velikem trgu zbrano množico, ki so jo vodili fašisti po načrtu razbijat slovansko lastnino.
Razbili in oplenili so: Splošno hra-
nilnico, Jadransko banko. Ljubljansko kreditno banko, Hrvatsko štediono, .Zadružno tiskarno, srbsko osnovno šolo, mnogo pisarn slovenskih odvetnikov, trgovin, podjetij, kavarn itd.
V treh kolonah so prišli pred Narodni dom, današnji Hotel Regina v ulici Geppa. Iz bližnjega Železniškega ravnateljstva so vrgli bombo skozi okno, za provokacijo, ki so jo kajpak naprtili Slovencem v Narodnem domu. in že pripravljeni kordon karabinjerjev ter »guardie regie« so sprožile iz pušk pravi bobneči ogenj proti oknom in vhodom Narodnega doma, da bi kdo ne mogel živ iz palače. Skupine fašistov so tekle v bližnjo vojašnico po kanglje bencina (iz objavljenih dokumentov je dokazano, da je izdalo že Giolitijevo ministrstvo tajna navodila, da mora n. pr. vojaščina podpirati z vojnim materialom in strokovnim vodstvom fašistične »podvige«, da policija ne sme preprečevati fašističnih zločinov, da sodišča ne smejo obsojati fašističnih zločincev itd.) ter polile del zgradbe, ki je bila na mah vsa v plamenih.
Požarna hramba ni smela gasiti, obrnila je le bližnje zgradbe pred ognjem.
Kordon karabinjerjev, guardie regie in fašistične tolpe so preprečile, da bi se kdo rešil iz Narodnega doma. Koliko ljudi je bilo v zgradbi, najbrž ne bo mogoče nikdar ugotoviti. K sreči ni bilo nikogar (v pričakovanju pogroma so bili zapustili zgradbo ter jo zabarikadirali) v društvenih prostorih Glasbene matice, Dramskega društva in
njene gledališke dvorane, Slavjanske čitalnice in njene knjižnice. Delavskega podpornega društva, Slovenskega planinskega društva, Akademskega društva »Balkan«. Bilo je le osebje v hotelu in kavarni »Balkan«. V zasebnih stanovanjih so bili takrat le otroci in ženske ter štirje možje: nek trgovec, bančni nameščenec, tiskarski stavec in mornariški mehanik. V hotelu pa je bilo še nekaj potnikov, ki so prišli iz Amerike na predvečer s prekooceanskim parnikom. Lekarnar Hugon Roblek, ki je skočil iz drugega nadstropja, je obležal na mestu mrtev, njegovo hčer pa so težko ranjeno odpeljali v bolnico. Le nekaj ljudi je moglo izkoristiti priliko, ko so imeli fašisti posla
z došlimi ognjegasci, da so ušli iz ognja, toda so jih aretirale guardie regie.
Škoda je bila ogromna. Zgradba je gorela ves teden. Od fašističnih napadalcev ni bil nihče aretiran. Francesco Giunta je s tem dosegel slavo, nagrade in položaje: postal je med drugim pod-minister za notranje zadeve pod Mussolinijem, podpredsednik fašistične zbornice, soravnatelj pri raznih kapitalističnih podjetjih itd.
Istega dne so bili organizirani poaro-mi tudi po drugih mestih Julijske krajine. Na Reki so razbili Zadružno banko. Poljedelsko banko, kavarne, trgovine, podjetja, zasebne pisarne, urade. oplenili ladje. V Pazinu so oplenili brvatsko tiskarno. V Pulju so zažgali
Narodni dom. Bilucagiia, ki je razbijanje vodil, je postal fašistični poslanec.
Zločinski požig Narodnega doma v Trstu torej ni bil osamljen čin, nego le največji, najbolj divjaški »podvig« v obširni, velikopotezni akciji italijanskega imperializma proti jugoslovanskim narodom. V prvi vrsti pa je bil naperjen proti onim v Trstu in v Julijski krajini. Imel je na mah potlačiti in dezorganizirati Jugoslovane pod Italijo z uničenjem vodilnih ustanov in ljudi ter jim izbiti sleherno narodno samozavest.
Posledice teh fašističnih »tržaških večernic« (po zgledu sicilijanske šent-jernejske noči), ki jih lahko v neki meri primerjamo z nacističnim požigom Reichstaga, so bile ogromne. Udarec je bil odločilna spodbuda porajajočemu se italijanskemu fašizmu, Slovencem in Hrvatom pa je pokazal, v kolikor jim ni že uničil ustanov, da od Italije nimajo pričakovati ne možnosti za gospodarsko, politično in kulturno življenje, ne pravice — nego le uničenje.
Sicer pa je najbolje ocenil »mojstrovino fašistične akcije« (un capolavoro
di azione fascista) eden najpomembnejših fašističnih urednikov, glavni urednik lista »II Piccolo«, Rino Alessi, ki je napisal v uvodu k knjigi »II fascismo nella Venezia Giulia«, ki jo je napisal leta 1932 urednik fašističnega »II Po-polo di Trieste«, Michele Risolo: ». . . Plameni ,Balkana’ (,Balkan’ se je imenoval prav za prav le hotel, ki je imel prostore v Narodnem domu) so končno očistili Trst ... Z vso močjo svojih domoljubnih tradicij se je Trst postavil na čelo fašizmu . . . Mi vztrajamo, da je bil . . . tržaški fašizem čisto politično gibanje . . . izbruh predigre k Revoluciji (fašistični op. pis.), ki je šla v napad za oblast. Brez tega gibanja bi se bilo potopilo vprašanje Jadrana v Nittijevo rešitev. Mi ne bi imeli ne meje na Julijskih Alpah, niti italijanske Reke . . .«
To vandalsko dejanje je mogočno odjeknilo v primorskem ljudstvu, ga je ojeklenilo v bazoviške junake, v njih tovariše ter pripravilo oni svečani tre-notek dne 8. septembra 1943. leta v teku Narodno osvobodilne vojne, da je vstalo kot en mož in pregnalo italijanskega okupatorja.
Fašizem je ostal sicer formalno-prav-
NAJLEPSI SPOMENIK PRIMORSKEMU JUNAKU PREMRLU-VOJKU JE NOVA KOCA NA NANOSU.
no zrušen tudi v Trstu pod anglo-ame-riško vojaško upravo potem, ko ga je bila premagala jugoslovanska vojska skupno s tržaškim antfašističnim ljudstvom, toda italijanski imperializem je, po zaslugi ZVU skoro popolnoma ohranil plodove svojih zločinskih podvigov. Obdržal si je v svojih rokah tudi požgani in oropani Narodni dom, četudi je dejansko zaseden, čisto simbolno, po anglo-ameriški vojaščini, ki ji niti ne pade na um, da bi v znamenju slavljene zakonitosti, demokracije in pravičnosti vrnila Dom zakonitemu lastniku — slovenskemu ljudstvu.
Še pod fašizmom je italijanski imperializem poskušal skriti učinke svojega sramotnega dejanja, izvršenega v imenu dvatisočletne kulture. Pred zgradbo
Narodnega doma, ki je stala s pročeljem prav na trgu Dalmacije (grenko-sladko ime italijanskim šovinistom), je dal postaviti palačo, menda podjetja »Arrigoni«, da bi mu skril pročelje. Toda skriti ne morejo svojega zločina ne pred zgodovino, še manj pa pred zavestjo slovenskega ljudstva, ki ne pozablja ustanov, ki so izraz in simbol ter plod njegovega življenja in njegovih žuljev. Zato bo znalo najti pot do vsega, kar mu zakonito gre po vseh načelih in pravici, pa naj mu tudi zastavljajo pot vsi stari in novi hlapci italijanskega imperializma, ki slišijo na ime vidalijevskega kominformizma ali tzv. Slovenske demokratske zveze.
Z. Jelinčič
Jugoslavija bo predčasno izpolnila petletni plan	Fr. se„„ig
Tujec, ki pride v Jugoslavijo, da bi se na lastne oči prepričal, kaj je ta mlada socialistična dežela dosegla v prvih treh letih petletke, se v večini primerov ne znajde v množici vtisov. Vsakogar brez izjeme presenetijo doseženi brezprimerni uspehi v proizvodnji in graditvi, prav tako kakor ga preseneti velika požrtvovalnost, vztrajnost in iznajdljivost osvobojenega delavskega razreda in delovnih kmetov ter neomajna volja čim hitreje zgraditi močno in srečno socialistično Jugoslavijo. Marsičesa pa opazovalec, ki nima možnosti poglobiti se v problematiko graditve socializma v Jugoslaviji, ne more spraviti v sklad. Tako si pogosto ustvarja napačno sodbo o stvareh, ki jih ni težko razložiti.
Hkrati, ko občuduje velikanska dela socialistične graditve, uspehe v proizvodnji, znanosti, kulturi, zdravstvu itd., kakršnih ne more pokazati nobena dru-
ga država ljudske demokracije, ko zve, da je industrija podvojila, potrojila svojo industrijsko proizvodnjo, da se stalno dviga kmetijska proizvodnja, ki je že bistveno večja od predvojne, no more prav razumeti, zakaj ima Jugoslavija še vedno težave na raznih področjih preskrbe, zakaj ji manjka zdaj tega, zdaj drugega blaga.
Mar Jugoslavija izvaža preveč pšenice, masti, sladkorja itd. in potem ne more kriti lastnih potreb? Kaj še! Pšenice, masti in sladkorja sploh ne izvaža, čeprav je proizvodnja večja kakor je bila pred vojno. Mar proizvaja manj tekstilnega blaga ali čevljev in zanemarja proizvodnjo potrošnega blaga? Nikakor ne. Tega blaga proizvaja mnogo več kakor kdaj koli pred vojno. V čem je torej stvar?
Kdor hoče vse to razumeti, mora gledati z drugimi očmi, kakor je vajen gledati v kapitalističnem svetu, in se
JUGOSLOVANSKA PETLETKA TOVARNA LESNEGA KOMBINATA V DELNICAH
najprej otresti starih predsodkov, ki izvirajo še iz dobe kapitalistične Jugoslavije. Vedeti mora, da je Jugoslavija doživela revolucionarne družbeno-eko-nomske spremembe, da je jugoslovansko ljudstvo iz temelja preobrazdo vse življenje in odnose v proizvodnji, kar je prineslo tudi revolucionarne spremembe v sami potrošnji. Milijoni in milijoni malih kmetov in delavcev, ki so osvobojeni kapitalističnega izkoriščanja in zatiranja, terjajo danes svoj delež iz družbene proizvodnje. V pogojih kapitalizma bi ob tako naglo rastoči proizvodnji, kakor jo izkazuje Jugoslavija, že davno nastopila »nadproduk-cija«. Nastopila bi kriza. V socialistični Jugoslaviji to ni mogoče. Narodi Jugoslavije dvigajo proizvodnjo plansko in zgolj z namenom kriti nastalo potrebo. Dejstvo, da Jugoslavija navzlic tako velikemu povečanju proizvodnje še ne more kriti vseh potreb, je v veliki meri pripisati docela spremenjeni strukturi potrošnje, ki se ji proizvodnja ne more prilagoditi od danes
do jutri. Hkrati pa so prav ti pojavi dokaz, da Jugoslavija gradi socializem ne le na papirju, marveč v resnici. Ti pojavi so dokaz, da Jugoslavija v revolucionarnih skokih preživlja v proizvodnji razvoj, za katerega bi kapitalistična država potrebovala desetletja.
PRED VOJNO IN DANES
Preden odgovorimo na vprašanje, zakaj ima Jugoslavija kot država z agrarnimi presežki še vedno težave s prehrano, se moramo vprašati, ali je imela stara Jugoslavija res vsega dovolj in celo v taki meri preveč, da je morala izvažati na leto do 30.000 vagonov pšenice. po 45.000 glav goveje živine, 300.000 prašičev, okrog 360.000 glav drobnice in veliko količino perutnine, mesa. masti, jajc, sira itd.
Kdor je pred vojno z odprtimi očmi potoval po Jugoslaviji, je moral spoznati. da je razmeroma dobro živel le majhen odstotek prebivalstva — to je bila predvsem mestna in vaška buržoa-zija — medtem ko so milijoni revnih
kmetov in sramotno plačanih delavcev s svojimi družinami živeli v pomanjkanju in skrajni zaostalosti. V obsežnih pasivnih predelih so kmetje videli pšenični kruh le ob velikih praznikih. Jugoslavija je lahko izvažala pšenico, živino, mast itd. le zaradi tega, ker so milijoni revežev trpeli pomanjkanje. V »agrarni« Jugoslaviji je bila povprečna potrošnja pšenice na prebivalca približno za polovico manjša kakor v industrijsko, razvitih deželah. Dosegla je komaj 200 kg na prebivalca in leto. Še večje pa so bile razlike v potrošnji mesa in drugih živil.
Danes potroši Jugoslavija vso pšenico doma: ne le tiste količine, ki jih je pred vojno izvažala v tujino, marveč tudi vso tisto pšenico, ki jo danes več pridela kakor pred vojno. Že leta 1948 je bil pridelek pšenice za 35.000 vagonov večji kakor v predvojnem povprečju. Lani se je pridelek pšenice še nadalje dvignil in šele ta povečani pridelek je omogočil, da se je po dolgih letih na trgu spet pojavil bel kruh.
Pred vojno smo pogosto slišali, da je Jugoslavija dežela prašičev. Jugoslavija je zalagala srednjeevropske države s prašiči in mastjo. Kako zgrešena je bila ta sodba, lahko hitro spoznamo, če upoštevamo, da je predvojna Jugoslavija povprečno na vsak hektar orne zemlje redila za polovico manj prašičev kakor n. pr. Danska ali Nemčija in komaj eno tretjino tistega števila kakor Anglija ali Švica. Da je lahko stara Jugoslavija izvažala prašiče in mast, so morale družine najrevnejših delavcev in kmetov uživati slabo zabeljeno ali sploh nezabeljeno hrano. Danes redi Jugoslavija že za eno petino več prašičev kakor pred vojno, pitanih prašičev in masti sploh ne izvaža, pa ima še težave s preskrbo in je lani morala uvoziti 2000 vagonov ameriške masti.
Iz vsega navedenega lahko približno spoznamo, v kako veliki meri se je dvignila domača potrošnja, kako se je dvig-
JUGOSLOVANSKA PETLETKA: ŽELEZO ZA NOVE STROJE
nil življenjski standard najširših ljudskih množic. O tem nam pričajo tudi naslednji podatki, ki jih navajamo v ilustracijo.
Lani je jugoslovanska industrija zgolj za domači trg izdelala še enkrat več čevljev kakor pred vojno, proizvodnja tekstilnega blaga pa je bila že za 70 °/o večja, kar je omogočilo znatno zboljšanje preskrbe delovnih ljudi z obleko. Dvig delovnih množic iz zaostalosti in revščine pa se kaže še na drugih področjih. Potrošnja sladkorja je znašala pred vojno komaj 5 kg povprečno na prebivalca. Tovarne so morale omejevati proizvodnjo, ker so milijoni kmetov in delavcev lahko kupovali le neznatne količine sladkorja. Lani je pro-
izvodnja dosegla že skoraj 12 kg povprečno na prebivalca in vendar je bilo sladkorja še premalo in so ga morali za kritje potreb do nove sladkorne kampanje še uvoziti iz tujine. Včasih celo vžigalic ni dovolj v prodaji, čeprav je letna proizvodnja dosegla že 36 škatlic povprečno na prebivalca nasproti 19 pred vojno.
Marsikateri tujec se čudi, da ima Jugoslavija tudi težave s papirjem. Tudi te težave so predvsem posledica revolucionarnih sprememb na področju ljudske prosvete. Domača proizvodnja papirja je v zadnjih treh letih narasla od 2.4 na 4.2 kg povprečno na prebivalca. Potrebe pa so še hitreje naraščale. Pomisliti moramo, da se je od osvoboditve v Jugoslaviji naučilo čitati in pisati 1,800.000 ljudi in da kmalu ne bo več nepismenih ljudi v starosti
do 50 let. Število osnovnih šol se je povečalo od predvojnih 9200 na 13.000, število splošnih srednjih šol se je podvojilo, ustanovljene so bile številne strokovne in industrijske šole ter fakultete (med drugim dve novi univerzi v Skoplju in Sarajevu). Število izdanih knjig se je več kakor potrojilo, še bolj pa se je povečalo po nakladi.
Pri vsem tem pa je treba še pomisliti, da Jugoslavija v prvih letih petletke z gradnjo novih tovarn ni mogla tako naglo slediti rastoči potrebi, ker je morala po izvršenem velikanskem delu obnove začeti gradnjo pri temeljih in posvetiti vso skrb osnovnim proizvodnim panogam, to je predvsem proizvodnji premoga, elektrike in nafte, proizvodnji železa in kovin ter graditvi težke industrije. Kaj bi pomagale nove tovarne za proizvodnjo predmetov široke potrošnje, če ne bi imeli dovolj premoga, elektrike in nafte za pogon novih obratov, če ne bi imeli dovolj železa in kovin za gradnjo novih tovarn, če ne bi imeli dovolj strojev in v pogojih kapitalizma sploh ne moremo prevoznih sredstev. Prav na tem področju pa so dosegli uspehe, kakršnih si zamisliti.
IZPOLNITEV PETLETKE NI FANTAZIJA, AMPAK POSTAJA RESNIČNOST
Petletni plan, ki se je mnogim zdel fantastičen in neizvedljiv, bo verjetno izpolnjen še prej kakor v petih letih. Glede obsega celotne industrijske proizvodnje bo presežen že v letu 1950, ko bo celotna industrijska proizvodnja presegla tri in polkratni predvojni obseg. Pa tudi tempo investicij je hitrejši, kakor to določa petletni plan.
V nekaterih panogah industrije je bila v tretjem planskem letu proizvodnja že večja, kakor to določa petletni plan za zadnje leto petletke, tako v proizvodnji barvastih kovin, ki zavzemajo danes najpomembnejše mesto v
jugoslovanskem izvozu, nadalje v proizvodnji lesa in v proizvodnji usnja in obutve. V letu 1950 pa bo petletni plan industrijske proizvodnje presežen tudi že v proizvodnji premoga, v proizvodnji in predelavi nafte, v kovinski industriji, v tekstilni industriji in v filmski industriji. Celotni obseg industrijske proizvodnje bo v letu 1950 že večji, kakor to določa petletni plan za zadnje leto petletke.
Kakor vidimo, je Jugoslaviji v industrijski proizvodnji uspelo na mnogih področjih že bistveno prehiteti tempo razvoja po petletnem planu. Kako pa so vse to dosegli, ko vendar še niso zgrajene vse nove tovarne, kakor to določa petletni plan?
V obstoječih podjetjih in obratih danes izdelajo delavci mnogo več kakor prej, ker so z racionalizacijami in s povečano produktivnostjo dela dosegli popolnejše izkoriščanje strojev in naprav, in to v obsegu, kakor si tega prej marsikdo ni mogel niti zamišljati. V novih družbeno ekonomskih pogojih je delavski razred Jugoslavije razvil vse svoje ustvarjalne sile. O tem nam priča tudi nepregledna vrsta novih proizvodov, novih kompliciranih strojev in naprav, o katerih prej nihče sanjal ni. da bi jih lahko doma izdelovali. Na zagrebškem velesejmu je bilo lani razstavljenih 500 novih proizvodov industrije. Na področju tehnike je Jugoslavija v nekaj letih preletela razvoj, za katerega bi v pogojih kapitalizma potrebovala desetletja.
Čez noč je nastala mogočna strojna industrija, ki je prej niso poznali. V novih orjaških tovarnah in v razširjenih starih obratih izdelujejo že največ-je električne stroje, vodne turbine, parne kotle, lokomotive, velike plavže ter stroje in naprave za železarne in jeklarne, orodne stroje in stroje za najrazličnejše panoge industrije, predvsem pa tudi kmetijske stroje najsodobnejše konstrukcije. Mlada avtomo-
bilska industrija Jugoslavije izdeluje že mnogo več tovornih avtomobilov, kakor jih je stara Jugoslavija prej uvažala iz inozemstva.
Povsod v državi so nastali novi premogovniki in rudniki barvastih kovin. Na novo odkritih naftinih poljih se visoko dvigajo vrtalni stolpi. Prve po osvoboditvi zgrajene hidrocentrale in termoelektrarne že obratujejo. Hkrati pa nastajajo nove orjaške železarne in jeklarne in druga podjetja težke m lahke industrije, ki bodo zaposlovala po več tisoč delavcev.
Razvoj rudarstva, elektrogospodarstva in težke industrije je temelj, na podlagi katerega si jugoslovanski narodi gradijo boljše in lepše življenje in si ustvarjajo pogoje za nadaljnji še hitrejši dvig življenjskega standarda. Močno razvita težka industrija pa omogoča čedalje hitrejšo graditev lahke industrije za proizvodnjo polroš-nih predmetov, hkrati pa čedalje boljšo preskrbo kmetijstva s stroji, umetnimi gnojili in vsem drugim, kar je potrebno za povečanje hektarskih donosov in za dvig celotne kmetijske proizvodnje.
NA POTI K NAPREDNEJŠEMU KMETIJSTVU
V jugoslovanskem kmetijstvu se šele prav začenja razvoj v smeri mogočnega povečanja proizvodnje. V kakšnem obsegu se lahko še dvigne kmetijska proizvodnja v Jugoslaviji, lahko sluti le tisti, ki ve, v kakšni zaostalosti je stara Jugoslavija puščala kmetijstvo in kakšne velikanske možnosti se odpirajo kmetijski proizvodnji z uvedbo mehanizacije in sodobnih agrotehničnih metod v okviru velikih kmetijskih gospodarstev, zlasti kmečkih obdelovalnih zadrug. To lahko oceni le tisti, ki ve, da je Jugoslavija pred vojno pridelovala le 11 metrskih stotov pšenice na hektar namesto 20. 24 ali 28 metrskih stotov, kakor to dosežejo v državah z
razvito agrikulturo, da je pridelovala le 63 metrskih stotov krompirja namesto 150 do 190 in le 190 metrskih stotov sladkorne pese namesto 250 do 350. To lahko oceni le tisti, ki ve, da bi Jugoslavija lahko redila najmanj dvakrat več živine in poleg tega pridelovala nujno potrebne industrijske rastline. Kdor se vsega tega zaveda, se ne bo čudil, če bo Jugoslavija v nekaj letih lahko podvojila svojo kmetijsko proizvodnjo in jo razvila v enakem tempu, kakor je že povečala industrijsko proizvodnjo. Kaj bo to pomenilo za dvig življenjskega standarda kmeta in delavca, sploh za graditev socializma v Jugoslaviji, si ni težko predstavljati.
Na poti k velikemu cilju, ustvariti najnaprednejše kmetijstvo, so jugoslovanski narodi premagali že najtežje ovire. Z mogočnim razvojem proizvodnje najsodobnejših kmetijskih strojev, s stalnim naraščanjem proizvodnje umetnih gnojil in drugih potrebščin za kmetijsko proizvodnjo, so ustvarjeni materialni pogoji za tak razmah kmetijstva. V tej zvezi so odločilne važnosti tudi uspehi, doseženi v razvoju kmetijskega šolstva, ki ustvarja številne nove strokovne kadre, kakor tudi uspehi na področju kmetijskih znanstvenih ustanov, veterinarstva, zboljšanja pasem živine itd.
Temeljni pogoj pa je seveda rekonstrukcija celotnega kmetijstva v smeri ustvarjanja velikih kmetijskih gospodarstev, ki lahko izkoriščajo vse pridobitve sodobne tehnike in znanosti. Odločilen korak na tej poti je prineslo leto 1949, ko se je začelo med jugoslovanskimi kmeti množično gibanje za ustanavljanje kmečkih obdelovalnih zadrug, ko je kmet začel spoznavati, da si lahko le v skupnem obdelovanju zagotovi vse možnosti, ki jih nudita sodobna tehnika in napredna znanost, ter hkrati boljše in kulturnejše življenje. Lansko povečanje števila kmečkili obdelovalnih zadrug od 1300 na 6000
lahko štejemo med največje zmage na poti graditve socializma v Jugoslaviji. Led je prebit. Zadružno gibanje jugoslovanskih kmetov se nadalje razvija in je nov dokaz, kako pravilna je bila pot, ki sta jo pokazala Komunistična partija Jugoslavije in tovariš Tito.
Povečanje kmetijske proizvodnje pa je tudi odločilnega pomena za nadaljnjo industrializacijo in za nadaljnjo graditev socializma. Dotok nove delovne sile za industrijo in za velika investicijska dela določa ves bodoči tempo graditve. Jugoslovansko kmetijstvo s svojim zaostalim načinom obdelovanja še vedno nesmotrno izkorišča delovno silo, ki je tako potrebna industriji, čeprav je tudi v tem oziru dosežen že precejšen napredek, saj se je število industrijskega delavstva v primeri s predvojnim številom že več kakor podvojilo. To delavstvo je prišlo skoraj izključno s podeželja. Ob racionalnejšem načinu obdelovanja pa lahko jugoslovansko kmetijstvo doseže še neprimerno večjo proizvodnjo z manjšim številom delovne sile. Na ta način se lahko sprostijo nove delovne moči iz velikega rezervoarja delovne sile na podeželju. Kakšne možnosti se tu odpirajo nadaljnjemu razvoju, si lahko predstavljamo, če upoštevamo, da je v stari Jugoslaviji odpadlo na 100 hektarov orne zemlje kar 114 prebivalcev nasproti 48 v Franciji, 36 na Danskem ali 11 v Kanadi.
Največ delovne sile je v Jugoslaviji potrebno za velika investicijska dela, kakor na primer za gradnjo električnih hidrocentral, novih železnic in avtomobilskih cest, za gradnjo prekopov in za velikanska melioracijska dela, ki bodo dala stotisoče hektarov nove zemlje.
200 MILIJARD SO V 3 LETIH POTROŠILI ZA INVESTICIJE
Na področju investicijskih del je Jugoslavija že v nekaj letih dosegla veli-
kanske uspehe. Čeprav je bilo treba po osvoboditvi obnoviti več kakor polovico vse železniške mreže ter zgraditi sto in sto porušenih železniških mostov, so vendar zgradili že 1000 km novih železnic, to je skoraj toliko kakor v dveh desetletjih stare Jugoslavije. Do konca petletke bo zgrajenih 20 velikih hidro-central, kakršnih v stari Jugoslaviji sploh niso gradili. Med temi hidrocen-tralami ho nekaj tako velikih, da se bodo lahko uvrstile med največje v Evropi. Zgrajena je najmodernejša avtomobilska cesta od Beograda do Zagreba. Prva velika melioracijska dela so že končana. Na dnu nekdanjega Mostarskega jezera, od koder so vodo speljali skozi hrib, so lani na novo pridobljeni najrodovitnejši zemlji pospravili že prvi pridelek. Na nekdanjem nerodovitnem in zamočvirjenem Jelas polju pri Slavonskem Brodu so po končanih melioracijskih delih pridelali na površini 600 ha prvi riž. Velikanska melioracijska dela so se začela na področju Skadrskega jezera, konjskega polja ob Savi in v makedonski Pelagoniji.
Čedalje več delovne sile je potrebno za gradnjo novih tovarn, stanovanjskih hiš, šol, bolnišnic in drugih ustanov. Prvi giganti petletke, kakor »Litostroj« v Ljubljani, tovarna avtomobilov v Mariboru, tovarna električnih strojev »Rade Končar«, strojni tovarni »Bratstvo« in »Jedinstvo« ter tovarna parnih kotlov v Zagrebu, strojni tovarni »Ivo Lola Ribar« in »Aleksander Rankovič« v Beogradu že obratujejo v vsem obsegu.
Lani ob koncu leta je začelo obratovati več novih velikih tovarn, kakor nova železarna v Sisku, tovarna plastičnih mas »Jugovinil« pri Splitu, velika tovarna celuloze v Prijedoru itd. Nadaljnje velike tovarne pa še gradijo, tako velikanski kombinat aluminija v Strnišču pri Ptuju, kjer bodo na leto pridobili 15.000 ton aluminija, nove tovarne elektroporcelana, električnih
kablov, traktorjev, parnih turbin, Die-selovih motorjev itd.
V nekaj letih so se razvili veliki novi rudarski in metalurški obrati. Proizvodnja svinca se je povečala od predvojnih 11.000 na 68.000 ton, proizvodnja cinka pa od 4900 na 11.500 ton. Proizvodnja nafte se približuje tisti količini, ki jo je Jugoslavija pred vojno. uvažala. V banoviškem premogovnem bazenu je bilo leta 1946, ko je ljudska mladina gradila progo Brčko^. Banoviči, le nekaj lesenih barak in provizornih stavb. Danes tu kopljejo premog v dveh rudnikih in na petih dnevnih kopih. Tako rekoč čez noč je tu nastalo moderno rudarsko mesto Litva z lepimi stanovanjskimi hišami za rudarje, šolami, trgovinami in drugimi javnimi poslopji. Tudi pri drugih velikih rudnikih in novih gigantskih podjetjih nastajajo moderne naselbine, nova mesta ali mestne četrti. V Beogradu, Zagrebu in Ljubljani so lani gradili okrog 14.000 novih stanovanj, prav toliko pa v rudarskih naseljih.
Samo v prvih treh letih petletke so v Jugoslaviji investirali v nove tovarne, električne centrale, rudnike, železnice, ceste ter v stanovanjske hiše, zdravstvene in druge ustanove nad 200 milijard dinarjev. V letu 1950 pa bodo investicije presegle 100 milijard.
Industrijska proizvodnja je pred vojno predstavljala komaj 16.1 % vsega narodnega dohodka, lani pa že 37.8 %. Ti dve številki nam pričata, kako naglo se Jugoslavija razvija iz zaostale agrarne dežele v razvijajočo se industrijsko in napredno agrarno deželo.
Marsikatera kapitalistična dežela, ki je pod fašistično okupacijo manj trpela kakor Jugoslavija, je komaj dosegla predvojno industrijsko proizvodnjo ali pa se ji šele približuje. Jugoslavija, ki je bila oh osvoboditvi vsa razrušena, pa je v industrijski proizvodnji dosegla že trikratni predvojni obseg.
Kmetijstvo, ki se je po osvoboditvi
znašlo brez orodja in živine ob razrušenih in požganih domovih, je že leta 1948 dalo za 15 % več pšenice kakor v predvojnem povprečju, za 18 % več koruze, za 136 % več sladkorne pese, za 141 % več riža, za 134 % več konoplje in za 684 % več sončničnega semena. Lani se je kmetijska proizvodnja znova dvignila. Zlasti se je povečala površina, posejana z bombažem. Ta površina je dosegla devetkratni predvojni obseg in je že dvakrat večja, kakor določa petletni plan. Bombaž pridelujejo danes ne le v Makedoniji, marveč tudi v Hercegovini, Črni gori in Dalmaciji, riž pa so začeli v veliki meri pridelovali tudi v Vojvodini.
Po zmagi socialistične graditve, ki jo je Sovjetska zveza dosegla v prejš-
Politični
v preteki e m letu
Oktober 1948 — Oktober 1949 19 4 8
8.10.	CK KP STO-ja protestira proti odredbi št. 345 o sestavi votivnih imenikov in zahteva novo, demokratično odredbo o votivnih imenikih.
17.10.	Otvoritev razstave gospodarske delavnosti jugoslovanske cone STO-ja.
17.10.	Konferenca OF za Tržaško ozemlje (za spoštovanje mirovne pogodbe; za uveljavljenje vseh narodnostnih pravic Slovencev na političnemu, jezikovnem, kul-turno-prosvetnem, šolskem, upravnem in gospodarskem področju; za utrditev enotnosti slovenskega ljudstva v OF; proti skupini okoli «Demokracije» in proti Vidalijevi razbijaški frakciji; za najtesnejšo povezanost s slovenskim narodom v domovini; za utrjevanje slo-vansko-italijanskega bratstva ter proti imperializmu in domači reakciji).
20.10.	Izvršilni odbor OF zahteva novo odredbo o volivnih imenikih.
22.10.	Protest OF za Tržaško ozemlje Varnostnemu svetu OZN zaradi odredbe št. 193 o novih enojezičnih osebnih izkaznicah in zaradi kršitve določb mirovne
njem desetletju, so uspehi Jugoslavije v prvih letih petletke nov zgovoren dokaz velike sile socialistične družbene ureditve. Niti ekonomski pritisk, ki so ga leta 1948 začele izvajati države In-formbiroja proti Jugoslaviji, ni mogel zavreti tega razvoja, ker je delovno ljudstvo Jugoslavije ohranilo popolno politično enotnost. Kot odgovor na laži in klevete so delovni ljudje Jugoslavije napeli vse sile za uresničenje petletnega plana in za zgraditev socializma, zavedajoč se, da je pot Jugoslavije pravilna. Danes gre jugoslovansko delovno ljudstvo z delavskim razredom na čelu še z večjim zaupanjem po tej poti, trdno odločeno, ustvariti pod vodstvom Ikomunistične partije in tovariša Tita napredno in srečno Jugoslavijo.
dogodki na STO ju
Dušan Hreščak
pogodbe z Italijo.
23.10.	Prva umetniška razstava v Kopru. Razstavljajo Spacal, Saksida, Cesar, Luke-žič, Černigoj, Fonda, Vogrič, Coceani, Černe in Maovaz.
2.11.	Proglas CK KP STO-ja za enoten nastop demokratičnih sil na občinskih upravnih volitvah.
5.11.	Vidalijevi frakcionaši se nasilno polaste uredniških prostorov »Glasu mladih«.
7.11.	Gropada-Odkritje spomenika padlim iz narodnoosvobodilne vojne. Proslava Velike oktobrske socialistične revolucije.
9.11.	Razprava proti stavkovnemu odboru — Tov. Ukmar, Laurenti, Stoka in Sorta se iz solidarnosti javijo vojaškemu sodišču.
14.11.	VI. redno zasedanje Ljudske skupščine za Istrsko okrožje.
18.11.	Vidalijevska SIAU pozove demokratično prebivalstvo, naj dvigne enojezične o-sebne izkaznice in s tem pristane na kršitev določb mirovne pogodbe z Italijo glede enakopravnosti slovenskega jezika.
21.11.	Enajst članov Izvršilnega odbora SIAU
US

DELEGACIJA FLRJ NA ZASEDANJU OZV V LAKE SUCCES: (OD DESNE NA LEVO) MILOVAN LAS, VLADIMIR DEDIJER. EDVARD KARDELJ, DR. JOŽE VILFAN, DR. ALEŠ BE3LER ODKRITJE SPOMENIKA PADLIM V GROPADI
razkrinka ta izdajalski poziv Vidalije-ve agenture v SIAU.
26.11.	Izvršilni odbor OF za Tržaško ozemlje obsoja izdajstvo kominformistov glede osebnih izkaznic in protestira proti izdajanju enojezičnih osebnih iz kaznic.
4.12.	Kominlormisti zahtevajo in dosežejo sodni sekvester nad Založništvom tržaškega tiska in nad tiskarnama v ul. Sv. Frančiška 20 in v ul. Montecchi 6.
4.12.	Kominlormisti preprečijo komemoracijo Iga Grudna v Nabrežini.
12.12.	Protest Izvršilnega odbora OF za Tržaško ozemlje Varnostnemu svetu OZN zaradi odredbe št. 193 o osebnih izkaznicah.
19 4 9
8. I. Ustanovitev volilnega odbora iz predstavnikov KP, SIAU, OF, ASIZZ, ZP in političnih* preganjancev, ki ima nalogo koordinirati akcijo za predvolivno kampanijo in utrjevati zavest o nujnosti enotnega nastopa vseh demokratičnih sil na občinskih upravnih volitvah v obliki Slovansko - italijanske ljudske fronte.
22.	1. 24urna stavka v ladjedelnicah 'CRDA zaradi odpustov in slabih življenjskih pogojev.
30. 1. Volitve v odbore SIAU v Istrskem o-krožju. Porast članstva in utrditev slo-
LJUDSKI TABOR NA STADIONU I. MAJA: TELOVADCI S PRAPORI, (DNE 8. JUN., V OZRAČJU VOLITEV V TRŽAŠKI MESTNI SVET
vansko-italijanskega bratstva.
1. 2. Resolucija predstavnikov tržaških demokratičnih organizacij, s katero se pozivajo Vidalijevi frakcionaši na enoten nastop na bližnjih občinskih upravnih volitvah.
8. 2. Slovenska proslava stoletnice Prešernove smrti.
20.	2. Protest SHPZ na UNESCO zaradi gori-
ških dogodkov (razbitje Prešernove proslave v Gorici), s katerim se zahteva zaščita ogroženih kulturnih in političnih pravic Slovencev v Italiji.
21.	2. Izide odredba št. 33 o predpisih za ob-
činske upravne volitve na anglo-ameri-škem področju Tržaškega ozemlja.
22.	2. Resolucija CK KP STO-ja o nalogah
Enotnih sindikatov, kjer se poudarja potreba po enotni akciji vsega delavstva za dosego popolne zapore nad odpusti, pravičnih mezd in za učinkovito borbo proti marshallizaciji mesta.
26. 2. Splošna enodnevna stavka kovinarjev v ladjedelnici Sv. Marka, ker je uprava suspendirala 200 delavcev.
28. 2. Nadaljuje se splošna stavka v ladjedelnicah Sv. Marka.
1.	3. Splošna stavka v vseh podjetjih CRDA.
2.	3. Nadaljuje se splošna stavka v vseh pod-
jetjih CRDA.
7. 3. Vodstvo Eontnih sindikatov in vodstvo
Delavske zbornice kapitulirata pred delodajalci.
8. 3. Proslava praznika žena v borbi za ohranitev miru.
13. 3. Kongres kmetijske strokovne zveze E-notnih sindikatov, kjer kominformisti s policijo preprečijo udeležbo nekomin-formističnih delegatov kmečkega prebivalstva iz cone A in cone B Tržaškega ozemlja.
20. 3. Sklep Glavnega odbora OF za Tržaško ozemlje na podlagi katerega se bo OF za Tržaško ozemlje udeležila občinskih upravnih volitev v okviru Slovansko-italijanske ljudske fronte.
23.	3. Kominformistično vodstvo Enotnih sin-
dikatov prepove delovanje strokovni zvezi prosvetnih delavcev Enotnih sindikatov s samovoljnim ukrepom, ki je v nasprotju s pravili zveze.
24.	3. Obsodba antifašističnih borcev-partiza-
nov: Prešla Stojana na 9 let in 4 mesece, Petarosa Danijela na 9 let in 10 mesecev, Zobca Marija na 6 mesecev in Zobca Milana na 6 mesecev zapora.
27. 3. Proslava obletnice ustanovitve Osvobodilne fronte slovenskega'naroda.
Ustanovitev Slovansko - italijanske ljudske fronte. Sprejet osnutek voliv-nega programa. Skupščina predstavnikov tržaških demokratičnih organiza-
cij poziva vse prebivalstvo na borbo proti vključitvi Trsta v Atlantski pakt in pozdravlja konferenco za mir v New-Yorku.
1. 4. Kominformistično vodstvo Enotnih sindikatov razpustilo zvezo prosvetnih delavcev Enotnih sindikatov.
Policija prepove zborovanje strokovni zvezi prosvetnih delavcev Enotnih sindikatov.
6.	4. Kominformisti sklenejo iti na volitve
pod tremi različnimi volilnimi znaki: KP (v Trstu), Frausin (v Miljah) in SIAU (v podeželskih občinah).
15. 4. CK KP STO-ja izda poziv za enotno proslavo 1. Maja.
23.	4. Slavnostna otvoritev prenovljenega gle-
dališča A. Ristori v Kopru.
24.	4. Tabor OF na Opčinah (VIII. obletnica
ustanovitve OF).
1. 5. Prvomajsko zborovanje na trgu Roton-da del Boschetto in popoldanski fizkul-tumi nastop na stadionu «1. maj». Veličastna proslava 1. maja v Kopru in v vsem Istrskem okrožju.
7.	5. Objavljena kandidatna lista Slovensko-
italijanske ljudske fronte za občinski svet tržaške občine.
14. 5. Slovesna otvoritev nove bolnišnice v Izoli.
12. 6. Upravne volitve v tržaški občini s sledečimi rezultati:
Krščanska demokracija 65.627 glasov (25 sed.)
K P
Fronta za neodvisnost
Sosialisti
MSI
Republikanci Italijanski blok Tržaški blok Ljudska fronta
35.548	glasov	(13		sed.)
11.476	glasov	(	4	sed.)
10.774	glasov	(	4	sed.)
10.171	glasov	(	4	sed.)
9.081	glasov	(	3	sed.)
8.252	glasov	(	3	sed.)
4.860	glasov	(	1	sed.)
3.957	glasov	( 1 -sed.)		
Liberalci	3.095 glasov ( 1 sed.)
Slovenska demokratska zveza	3.004 glasov ( 1 sed.)
Republikansko gibanje
za neodvisnost	2.291 glasov ( 0 sed.)
17. 6. Veliko ljudsko zborovanje v Kopru, na katerem predsednik vlade Narodne republike Slovenije Miha Marinko izjavlja, da Jugoslavija ne bo nikoli pristala na kakršno koli barantanje s slovensko zemljo.
19. 6. Upravne volitve v podeželskih občinah
s sledečimi rezultati:
Milje:
K P	4.182 glasov		(17		sed.)
Krščanska demokracija	2.046	»	(	9 sed.)	
Socialisti	564	»	(	2	sed.)
Ljudska fronta	323	»	(	1	sed.)
Republikanci	242	»	(	1	sed.)
Devin Nabrežina SIAU	949	»	(	7	sed.)
Slovenska demokratska zveza	752	»	(	6	sed.)
Zveza demokratičnih Italijanov	569	»	(	4	sed.)
Ljudska fronta	395	»	(	3	sed.)
Delavsko kmečka zveza	51	»	(	0	sed.)
Zgonik SIAU	345	»	(	8	sed.)
Slovenska demokratska zveza	182	»	(	4	sed.)
Ljudska fronta	148	»	(	3	sed.)
Repentabor Neodvisna gospodarska zveza	142	»	(	7	sed.)
SIAU	97	»	(	4	sed.)
Ljudska fronta	86	»	(	4	sed.)
Dolina SIAU	1.466	»	(11		sed.)
Neodvisna gospodarska lista	.772	»	(	6	sed.)
LJUDSKI TABOR NA STADIONU I. MAJA
Ljudska fronta	401	»	( 3 sed.)
30. 6. Protestna resolucija glavnega odbora OF za Tržaško ozemlje proti krivičnim sklepom sveta štirih zunanjih ministrov v Parizu glede Slovenske Koroške.
4 in 5. 7. Zamenjava jugolir v jugoslovanski coni Tržaškega ozemlja.
10. 7. Pulj. Maršal Tito izjavi v svojem go-goru, da se Jugoslavija ne bo odrekla pravicam, ki jih ima na STO-ju.
17.	7. Vlil. redno zasedanje okrožne ljudske
skupščine za Istrsko okrožje. Finančni obračun izkazuje 12 milijonov jugolir prebitka.
18.	7. Kominformisti ukinejo dnevnik «11 La-
voratore» in ga zamenjajo z milansko izdajo glasila ■ italijanske KP «L’Unita».
17.	7. Prva seja miljskega občinskega sveta,
kjer imajo kominformisti večino. V občinski odbor ne izvolijo niti enega slovenskega svetnika.
18.	7. Prva seja tržaškega občinskega sveta.
Izbruh italijanskega šovinizma. Predstavnik Slov.-it. ljudske fronte tov. Dekleva Jože ne more govoriti v slovenščini.
21. 7. Proslava SO.letnice pevskega društva «Lipa» iz Bazovice.
4. 9. Spominska svečanost v Bazovici ob obletnici ustrelitve Ferda Bidovca, Zvonimirja Miloša, Vekoslava Valenčiča in Franca Marušiča.
2.	9. Razprava proti odgovornemu uredniku Primorskega dnevnika pred vojaškim so-
diščem v zvezi s pretepanjem nekaterih šoferjev avtomobilskega parka RASC. Zaradi poročanja o istem dogodku se mora zagovarjati tudi odgovorni urednik lista «11 Corriere di Trieste«. Iz istih razlogov je anglo-ameriška vojaška uprava listu «L’Unita» prepovedala za dobo 30 dni vstop na anglo-ameri-ško področje Tržaškega ozemlja.
7. 9. Izvršni odbor Osvobodilne fronte za Tržaško ozemlje protestira proti kršitvi načela o svobodi tiska v zvezi z ukrepi anglo-ameriške vojaške uprave na škodo Primorskega dnevnika in dveh drugih demokratičnih dnevnikov.
11. 9. Festival hrvatske kulture v Bujah.
21. 9. Odgovorni urednik Primorskega dnevnika obsojen pogojno na 3 mesece zapora in na plačilo 100.000 lir denarne
2.10. Na stadionu «1. maj» proslavi tržaško demokratično ljudstvo mednarodni dan miru.
8.11.10. Kongres KP STO-ja v Izoli. Kongres analizira dosedanjo politično linijo tržaškega demokratičnega gibanja, razkrinka dokončno razbijaško politiko tržaških kominformistov, razgali revizionistične, oportunistične in šovinistične osnove njihove politične linije in utrdi osnovna načela, ki morejo edina pomagati tržaškemu demokratičnemu gibanju, da postane ponovno dosledno borbeni del svetovne protiimperialistične fronte.
Antifašistična slovensko - italijanska ženska zveza je ostala zvesta svojim
borbenim
Nad poldrugo leto je za nami od tiste žalostne dobe, ko je vodstvo tržaške kominfor-mistične agenture sklenilo, da za vsako ceno zanese razdor tudi v organizacijo ASIZZ, v pomembno in vplivno sestavino tržaškega demokratičnega gibanja. Neiskreni in prikriti elementi, ki so v organizaciji ASIZZ podtalno delovali in dejansko rušili njene temelje, ker so skušali iti preko načel ustanovnega kongresa, so se ob tisti priliki do dna razgalili in pokazali svoj pravi obraz. Od besed, ki so jim poprej mimogrede ušle, češ da bo treba prikrojiti delovanje ASIZZ organizacijskim
tradicijam
Mara Samsa
oblikam in vsebini Zveze italijanskih žena, ki naj bi bile za nas prikladnejše, so pristopili k dejstvom, ki so že ob svojem početku napovedala postopno, toda gotovo likvidacijo organizacije ASIZZ.
Nikoli ne bo obledel v tržaških antifašistkah spomin na to, kakoi se jim je hotelo nasilno ubiti vero v uspeh lastne borbene poti, ki so jo prebrodile skupnoi z vsemi tržaškim delovnim ljudstvom, in kako se jim je hotelo to pot prikazati kot zmotno, sramotno in njim neprikladno. Našo žensko organizacijo z vsem velikim delom, ki ga je izvršila v prospeh
zmage nad nacifašizmom in v prospeh zmage sil miru in demokracije, so ti elementi ožigosali za hlapčevsko organizacijo. To svojo absurdno trditev, nevredno žena, ki naj bi se štele med antifašistke in progresivne, so opirale na to, ker se je ženska organizacija kot sestavina demokratičnega gibanja borila v svojem okviru za cilje in ideale, ki si jih je to gibanje izbralo. Po njihovem bi namreč morala biti nekaj izven njega, ukvarjati bi se morala z ženskimi problemi na poseben, feminističen način in ne bi smela gledati na rešitev teh problemov z zornega ko marksi-stično-leninistične ideologije, ki vključuje ženo in njeno borbo za politična in socialno e-nakopravnost v tok celotne borbe izkoriščanih proti izkoriščevalcem.
Ta gnili meščanski oportunizem so skušali zakrivati s poplavo fraz o ljubezni in predanosti do Sovjetske zveze in o internacionali-stični dolžnosti, zato da ne bi izbili prehitro na dan njihov lastni nacionalizem in šovinizem ter tisti temni smotri, ki so jih zasledovali in ki so jim narekovali tako početje. Del vodstva ASI2Z je vse te do kraja izpregle-dal in ničesar mu ni moglo ostati prikrito. Bil je to najbolj revolucionarni del, prekaljen v neštetih trdih borbah narodnoosvobodilne in povojne protiimperialistične borbe; tisti del vodstva, ki je v svoji pretežni večini kumo-val za časa narodnoosvobodilne borbe nastanku Antifašistične zveze žena ter spremljal ves njen razvoj, tudi ko je prevzela novo obliko z vključitvijoi italijanskih žena. Najnaprednejše med temi so dojele do dna, kaj jim je dala narodnoosvobodilna borba in borba za ohranitev in uveljavljenje demokratičnih pravic, zato se ji tudi niso mogle in niti hotele na pritisk kominformističnih agentk v vodstvu ASI2Z odreči. To bi bilo iztirjenje iz prave smeri, ne eden, temveč cela vrsta korakov nazaj od tega, kar so si demokratične žene skupno z ostalim delavnim ljudstvom že pridobile. Ne torej po poti Zveze žena Italije .temveč po lastni, izhojeni in premirjeni, revolucionarni poti, ki so nam jo z zgledom svoje borbenosti in požrtvovalnosti za popolno osvoboditev svoje domovine in za njeno socialistično ljudsko revolucijo ter izgradnjo socializma v splošno korist mednarodnega demokratičnega gibanja nakazale in osvetljevale jugoslovanske žene. Ta pot je bila jasno začrtana na samem ustanovnem kongresu ASI2Z. Odražala se je v vseh načelih, ki si jih je osvojil, zato da bi se še nadalje poglabljala enotnost delovnega ljudstva Tržaškega ozemlja in zato, da bi se še nadalje utrjevalo slovensko-italijansko bratstvo, kajti oboje sestavlja edini in čvrsti temelj stavbi resnične demokracije in miru, ki
je porok srečnejše bodočnosti tržaškega delovnega človeka.
Na plenumu izvršilnega odbora in glavnega sveta, ki ga je kominformistična agentura v vodstvu ASI2Z sklicala samo zato, da bi izključila najpredanejše in najborbenejše tovarišice, ki so ji bile na potu pri izvajanju njene likvidatorske politike, zato ker ne bi borbenih tradicij nikoli izdale, je prišlo do odločitve. Na eni strani se je znašla kominformistična agentura kot frakcija v ASI2Z, ki bo nekaj časa še životarila in zavajala nevedne in nepoučene, se bo počasi utopila v lastni gnilobi oportunizma in likvidatorstva. Na drugi strani resnične antifašistke, ki so reševale in dejansko ohranile svojo borbeno organizacijo.
Neustrašno so se odpravile na delo in zastavljale pri ženah, ki so zapadle v tistih prvih trenutkih kominformističnemu vplivu, svojo prepričevalno besedo. V veliko pomoč jim je bil sami razvoj dogodkov, ki je v vedno večji meri odkrival, da služi Vidaliju ves kominformizem le edinemu cilju, da s čim popolnejšim razbitjem tržaškega demokratičnega gibanja ustvari pogoje za vključitev Trsta, da celo Tržaškega ozemlja v območje italijanske države. Na konferenci v Izoli, ki se je vršila za anglo-ameriško in jugoslovansko vojno področje Tržaškega ozemlja, so se proučile gibalne vzmeti "Vidalijeve agenture v A. S.1.2.Z. in prikazale posledice njene likvidatorske politike tudi s perspektivo za bodočnost. Pokrenila se je široka podpisna akcija. Na tisoče žena je dalo svoj podpis, da se hoče držati programskih načel ustanovnega kongresa in borbenih tradicij organizacije. Ti pod-
PROCLAVA BAZOVIŠKIH ŽRTEV. ZASTOPNICE ZEN POLAGAJO VENEC
rUDSKI TABOR V SOVODNJAH TELOVADNI NASTOP MLADINE IZ DOBERDOBA IN POLJAN
piši so se nato vezali v podpisno knjigo, ki je bila odposlana M.D.F.Z, Ostali bodo verna priča, dai se tisoči tržaških antifašistk ni hotelo ukloniti vsiljeni volji, da je pogumno nastopilo v obrambo načel enakopravnosti narodov in resnične demokracije, ki nam edina moreta tudi zagotoviti resniči mir.
Kominformistična frakcija v vodstvu ASIZZ je zdaj zagledala pred seboj svojo potapljajočo se ladjo. Prevzel jo je paničen strah, da bi ostala osamljena na njej in zato se je zatekla v svojem besnilu k popolnoma fašističnim metodam. V kolikar ni sama pljuvala in zmerjala doslednih antifašističnih žena s s’ciavi in podobnimi psovkami, se je poslu-žila tistih nekaj elementov, ki se' niso sramovali takih podlosti in ki so izgubil čut za resničnost.
Delo doslednih antifašističnih žena pa je kljub takim izpadom teklo dalje v okviru organizacije ASIZZ in po starih kolotečinah. Za lansko novo leto so tržaškim revnim otrokom, ki jih je kominformistični božiček namenoma prezrl, pripravile novoletno jelko. Prvič je prišel med tržaške otroke dedek Mraz in jim prinesel s seboj koš pravljic in partizanskih pesmi. Konferenca na Proseku je politično in organizacijsko žene utrdila ter jih ojeklenila za volilni boj, ki je stopal na tržaško politično obzorje. Iz nje so odhajale z jasno zavestjo, kaj jim je storiti, ko se bodo prvič poslužile v narodnoosvobodilni bor-
bi izvojevane pravice, da posežejo tudi same v javnoupravno življenje. Mnogi činitelji so ta poseg do same skrajnosti omejili, toda zavest, kaj žene v javnem življenju predstavljajo, je ostala in nedvomno je, da jo bodo znale v bodoče tudi uveljaviti.
Od povojnih dni ni še bilo takšnega 8. marca, takšne manifestacije žena za mir in proti vojnemu hujskaštvu, kakršna je bila letošnja. Na stotinel je bilo onih, ki niso mogli v dvorano, da bi slišali besede tovarišice Reschitze-ve in da bi prisostvovale petju, deklamacijam in rajanju pionirjev. Toda to še zdaleč ni vse. Ogromno je delo, ki so ga izvršile žene z neštetimi resolucijami proti pristranskemu in krivičnemu postopku ZVU do slovenskega šolstva, z resolucijami proti ravnanju z grškimi begunskimi otroki in delo za naše politične pripornike, ki ga opravljajo s še posebno vestnostjo in skrbjo. V poletnih mesecih so priskočile na pomoč Podpornemu društvu pri organiziranju počitniških kolonij v1 ' socialistični) Jugoslaviji, ki je sprejela v goste nad 1200 tržaških otrok. Koliko potov, koliko tistega drobnega dela. ki bo ostalo zapisano le v srcih hvaležnih mater, katerim so prihranile marsikatero skrb.
Nad leto in pol kominformistične gonje, ki je organizacijo Vidalijeve frakcionaške ASIZZ načrtno popolnoma ohromila, da ni ostalo od nje drugega ničesar razen imena, pomeni nad eno leto in pol organizacijske
rasti in življenjske sile prave in resnične ASIZZ. Črpala jo je iz neusahljivega studenca naše slavne borbene preteklosti in krepila jo je z nadaljnjim jačanjem slovensko-italijan-skega brastva, ki ne sme umreti, zato da bo tržaška mati in žena mirno gledala v življenje, ki se odpira z vsakim dnem pred njenimi otroki.
Nad leto in pol dela in borb je dalo nove uspehe in pridobilo je organizaciji vse večje
zaupanje žena, ki jih je kominformistična a-gentura v vodstvu ASIZZ zapeljala in pasi-vizirala. Toda ti uspehi doslednih antifašistk ne uspevajo, kajti prav zaupanje, ki so si ga z njimi pridobile, jih podžiga k delovni vztrajnosti in neodjenljivosti v njihovi pravični borbi proti vsakršnemu zatiranju za zmago resnice in enakopravnosti ljudi in narodov.
Tržaško gospodarstvo
v letu 1949
Dr. Lojze Herce
V lanskem koledarju smo ugotovili, da je gospodarsko in finančno leto 1948 imelo svojega »letnega vladarja* v predlogu zapadnih sil (Združenih amerišSih držav. V. Britanije in Francije) z dne 20. marca 1948, naj se STO zopet priključi k Italiji.
Za leto 1949 lahko trdimo, da je v njem prišla že do vidnega izraza borba za nadvlado dveh činiteljev, ki sta odločala o politični in gospodarski usodi Trsta že stoletja: z ene strani imperialistična politika italijan-
skega nacionalizma, katerega pohlepnost po tuji zemlji je našla potuho v omenjenem tristranskem predlogu, in z druge strani dejanski gospodarski razvoj na STO-ju, ki je šel kljub uradni politiki angloameriške VU, naznačene v številnih izjavah gen. Aireya, vrhovnega poveljnika angloameriških čet in šefa VU, po brazdah, zaoranih od stoletnega razvoja Trsta, ki mu ga narekuje že njegova zemljepisna lega.
Naslonitev na Italijo ali na zaledja?
Današnji gospodarski položaj v Trstu je plod prisilnega kompromisa med uradno gospodarsko politiko angloameriške VU — kakor jo svečano iznaša gen. Airey v svojih poročilih Varnostnemu svetu OZN — in resničnimi koristmi tržaške luke in tržaškega industrijskega središča, ki so neločljive od Podonavja. Gen. Airey je še v svojem VIL poročilu (l.IV. - 30.VI.1949) izrazil svoje prepričanje, »da ni iskati bodočnosti STO-ja v tem, da bi bila večna fragmentarna in nenaravna država, ki se je rodila iz vojnega razkroja, temveč v skorajšnjem sporazumu med prizadetimi državami, da se vrne Italiji kot naravni domovini večine njegovega prebivalstva in viru njegove blaginje*.
Gospodarska pogubnost takšne politike, ki dela za priključitev k Italiji in njena nezdružljivost z resničnimi gospodarskimi koristmi Trsta, priznavajo celo mnogi zapadni pisci in javni delavci. Tako je Raymond Beazley priznal v londonski »The Quarterly Revue», zv. za april 1949, da je Trst doživel pod Italijo gospodarski polom (debScle), toda po njegovem mnenju zahtevajo politične koristi zapadnih sil, da se vrne pod Italijo. Zabeleženo naj ostane v naših letopisih še iz-
java Richarda Bissrella, pomočnika upravnika ECA, ki je dejal, da je edina ovira za priključitev Trsta k Italiji — ako hoče Trst izvrševati svojo pristaniško vlogo — v tem, da bi Trst pod Italijo ne predstavljal svojega naravna zaledja.
Petindvajset let zgodovine tržaškega gospodarstva pod Italijo, ki jo izpolnjujejo postopno nazadovanje prometa v luki, demontaža tržaškega pomorstva in zasilna zaposlitev tržaške industrije z oboroževanjem — da ne omenjamo izenačenja življenjskega standarda navzdol —- mora biti vsakomur za vsakogar dovolj prepričljiv dokaz, kam bi dovedlo tržaško gospodarstvo dosledno izvajanje politike gospodarskega priključevanja k Italiji.
Primer Avstrije nam lepo osvetljuje globino prepada med to politiko in resničnimi gospodarskimi koristmi Trsta. Navajamo prav ta primer, ker je Avstrija eden najvažnejših klientov našega pristanišča, ker je njeno prijateljstvo z Italijo že po prvi vojni dajalo ton vsej njeni zunanji politiki in je tudi danes ta politika usmerjana na zapad; po vsem tem ne more nihče osumiti Avstrije kakšnega
GOSPODARSKA RAZSTAVA V KOPRU 1949.
nameravanega nagajanja in neumetemeljeno-sti njenih pritožb.
Kočljivo vprašanje načina poravnave pristaniških uslug in likvidacije brodnin za prevoz avstrijskega blaga se vleče mesece in mesece — od dneva podpisa italijansko-avstrij-ske trgovinske pogodbe do novembra 1949, ko pišemo ta pregled in se bo verjetno še vleklo, čeprav je italijanski tisk v Trstu ob podpisu pogodbe povzdigoval velikodušno rešitev tega vprašanja z določbami te pogodbe. Tnfrl je, kako so bila v posebnem računu zagotovljena sredstva za praktično poravnavo avstrijskih obvez v tržaškem pristanišču. V resnici je avstrijski strokovni tisk, kakor n. pr. «Verkehr», moral ugotoviti, da pomeni rešitev v okviru italijansko-avstrijske trgovinske pogodbe preobrat na slabše. Kljub temii sporazumu zahteva Italijanska banka od avstrijskih trgovcev in špediterjev, da plačajo te obveze z dolarji, ako so bile zadevne kupčije sklenjene v dolarjih. Avstrijci grozijo, da bodo svoj promet usmerili nasproti holandskim in belgijskim pristaniščem, t. j. Rotterdamu in Anversu, ako bo Italijanska banka vztrajala pri svoji zahtevi. Ce je avstrijski
izvoz v prvem polletju 1949 predstavljal 60% tržaškega izvoza (237.000 nasproti 385.000 ton, kakor trdi predstavnik avstrijskega ministrstva za zunanji trgovino v Trstu) — njegove podatke je težko vzporediti z uradnimi — si pač lahko mislimo, kakšna škoda bi v tem primeru, zadela tržaški promet.
Da bi se Italijanska banka odpovedala dolarjem, ki jih tako potrebuje za obrambo lire, iz nekih posebnih ozirov do ,Xrsta? Mar ji niso bližje koristi Italije? Pač tipičen primer, da so rimski gospodarski sporazumi (9. marca in 22. septembra 1948) med angloame-riško VU in Italijo, ki so vodstvo tržaške trgovinske politike prepustili rimski vladi, vprav pogubni za tržaško gospodarstvo.
Zunanjo trgovinsko politiko je angloameri-ška VU prepustila rimški vladi ali vsaj: po sklenitvi rimskih sporazumov jo mora voditi sporazumno z italijansko vlado.
Zunanji trgovinski odnosi angloameriškega pasu STO-ja se danes urejajo v okviru italijanskih trgovinskih pogodb s tujimi državami. Kakor nam je pokazal primer z Avstrijo, je prav v tej okolnosti največja ovira za razvoj trgovinske izmenjave STO-ja z ino-
zemstvom, a tudi ovira za tranzitni promet. STO nima lastnega kliringa, lastnega sistema za obračunavanje mednarodnih poslov in obvez; tako se ne more dogovarjati z državami v zaledju na način, ki bi bil njim najbolj primeren, a bi obenem ustrezal strukturi zunanje trgovine teh držav. Zato so prav v preteklem letu propadli poskusi češkoslovaške in madžarske vlade, da bi se pristaniške usluge in po možnosti tudi brodnine za prevoz tranzitnega blaga iz teh držav skozi Trst plačevale z izvozom blaga v Trst. Temu nasprotujejo koristi italijanske industrije.
Razvrednotenje funta je težko prizadelo mnogo tržaških trgovcev, špediterjev in brodarjev, ker imajo mnogi razmeroma velika imetja v funtih, obenem je oslabilo kupno moč Bližnjega vzhoda.
Povečanje obmejnega prometa z Jugoslavijo in istrskim področjem STO-ja na podlagi sporazuma med VU in Rimom na okoli 50 milijonov lir mesečno predstavlja malenkostno izjemo v trgovinski politiki, kakor je bila zamišljena v rimskih gospodarskih sporazumih. Kakor znano, se obmejni promet STO-ja ne uračanava v kontingente jugoslovansko-italijanske trgovinske pogodbe. Ta okvir obmejnega prometa še zdaleč ne ustreza dejanskim zahtevam trgovinske izmenjave med Trstom in neposrednim zaledjem.
Vsekakor je razveseljivo dejstvo, da zavzema Jugoslavija v pravi zunanji trgovini (trgovinski izmenjavi) med Trstom in inozemstvom tretje mesto, t. j. takoj za Združenimi državarrti, ki uvažajo predvsem na račun ERP, in Italijo.
Gonja nekaterih italijanskih gospodarskih listov («Commercio Vinicolo», Milan 6. sept. in «Sole», 30. sept.) proti uvozu domačega vina iz Istre in Vipavske doline, nam je nov dokaz, da so si koristi italijanskega gospodarstva v popolnem navzkrižju s koristmi Trsta in njegovega neposrednega zaledja.
Z GOSPODARSKE RAZSTAVE V KOPRU. BELTRAM IN, SORTA PRI OTVORITVI
Trgovinska izmenjata z Jugoslavijo
2e februarja 1948 je Jugoslavija predložila angloameriški VU osnutek za trgovinsko pogodbo, ki je predvidevala izmenjavo v višini 15 milijard lir. Na ponudbo je VU odgovorila, da jo preučuje v duhu rimskih sporazumov. Cas je pokazal, da rimski sporazumi ne dopuščajo sklepanja neposrednih trgovinskih pogodb med STO-jem in tujimi državami.
STO oziroma tisti, ki odločajo o njegovi zunanji trgovini, so takrat odbili tudi še nekatere druge ponudbe FLRJ sklicujoč se na rimske sporazume. Tako so se razbila neposredna pogajanja med predstavniki železarne «Ilve» in FLRJ. da bi Jugoslavija dobavljala železno rudo železarni v zameno za jeklene plošče. O takšnih vprašanjih, ki so življenjskega pomena za tržaško gospodarstvo, ne odločajo Tržačani, pač pa rimska vlada, ker gre za posle s podjetji, ki so pod nadzorstvom italijanskega državnega »holdinga« IRI-ja (Istituto per la ricostruzione industriale) in
si je italijanska vladal v rimskih sporazumih pri reševanju podobnih vprašanj zagotovila odločujočo besedo.
Vse kaže, da je sklenitev trgovinske pogodbe med Jugoslavijo in Italijo (4. avg. 1949) prinesla precejšnje koristi tudi Trstu, ker je ublažila umetno ustvarjetno napetost in nezaupanje do Jugoslavije, ki ga gojijo tudi v tržaških gospodarskih krogih pod vplivom italijanskega kapitala in iredentistične akcije, ter odpira Trstu večje možnosti za izvajanje posredniške vloge v trgovini med obema sosednima državama.
Odhod predstavnikov Združenih jadranskih ladjedelnic na pogajanja v Beograd kmalu po podpisu jugoslovansko-italijanske pogodbe in prinesel pričakovanega uspeha. Do danes torej ni prišlo do trgovinske izmenjave med tržaško industrijo, ki nima surovin in išče zunanje trge za svoje polizdelke, in Jugoslavijo, ki ponuja dragocene rude v zame-
no za polizdelke in stroje. Ni lahko odgovoriti na vprašanje, kdo prav za prav ovira tako naravno trgovinsko izmenjavo, kakor bi bila ta. Italijanska vlada, italijanski kapital ali koristi drugih kapitalistov, ki stoje za njimi in bi si radi s tem zagotovili jugoslovanski trg?
V trgovinski izmenjavi
Iz razpredelnice bo čitatelj sam razbral obseg zunanje trgovine Trsta s posameznimi državami, in sicer po teži in vrednosti v prvem polletju 1949. Prednost gre ZDA, pač predvsem zaradi pošiljk ERP. Značilna je vsekakor močna udeležba Jugoslavije, ki po obsegu uvoza in izvoza presega vse države tržaškega zaledja in tudi Avstrijo, ako odbijemo ameriške pošiljke. Pregleda italijanske trgovine s Trstom ni mogoče sestaviti, ker je bila odpravljena carinska meja med STO-jem in Italijo. Na razpolago so samo podatki o blagu v prometu med obema državama, ki jih ni
Čeprav ne moremo v koledarju za leto 1949 zabeležiti kakšnih odločujočih akcij angloame-riške VU za razširjenje trgovinskih stikov z inozemstvom, so zboljšanje ozračja na Jadranu in konsolidacija v avstro-nemškem predelu tržaškega zaledja ter pojačana trgovinska ekspanzija CSR ustvarili boljše pogoje za tržaško trgovino, zlasti za tranzit.
Jugoslavija med prvimi
mogoče primerjati s podatki na razpredelnici, ker je v njih vštet tudi tranizt, ki ni vštet v podatke na razpredelnici. Iz Italije je prišlo 249.393 ton blaga, odšlo pa je v Italijo 325.220 ton. Promet na račun ERP igra tudi pri Italiji veliko vlogo. Tako n. pr. je prispelo na kamionih 111.202 ton blaga, odšlo pa je v Italijo 148.016 ton. Iz Trsta prevažajo v Italijo na kamionih zlasti prečiščeno mineralno olje iz »Aquile« ini to na račun ERP* Pravi pošiljkam ERP v Italijo skozi Trst je treba pripisati tako ogromno razliko med uvozom in izvozom.
Trgovina z najvažnejšimi državami v I. polletju 1949
DRŽAVE	UVOZ		1 Z \	O Z
	Teža v tonah	Vrednost v 1000 lir	Teža v tonah	Vrednost v 1000 lir
Avstrija 		6.172,9	225.012	10.431,9	386.509
Belgija		7.083,4	133.188	20.6	7.429
Brazilija 		2,630,2	339.871	271,3	47.182
Cehoslovaška		1,338,2	80.489	161,6	30.194
Jugoslavija 		22.379,9	391.420	3,304,9	327.280
Velika Britanija		328,1	123.413	275.4	17.566
Združene države 		59.778,7	3.084.224	218,4	18.365
Švica, d		141.4	296.063	1.648,1	87,206
Madžarska 		2,626	722.683	8,5	1.153
Ostale države		382.873,5	5.798.921	11 188	1.401.510
Skupaj		479.102,3	11.395,283	27.869.8	2.324.394
Tržaški velesejem je leto 1949 prespal, pač pa so mu napovedali vstajenje v letu 1950, menda meseca junija, v lepši obleki, v novih paviljonih na lastnem sejmišču. Zagotovljena mu je bila tudi udeležba držav tržaškega zaledja. Jugoslavija je pripravljena zgraditi
lasten paviljon. Organizatorji imajo menda namen temeljito opraviti svoje delo in prirediti res sejem, ki bo prikazal pomen Trsta kot pomorskega in industrijskega središča za Podonavje.
Promet v tržaški iuki
Iz razpredelnice razberemo, da je celoten promet v tržaškem pristanišču v prvem polletju 1949 močno presegel promet v prvem polletju v 1948 in tudi promet v istem razdobju 1.1938; saj je dosegel 117,2% predvojnega prometa.
Tržaški promet po železnici
(v 1. polletju 1949 in 1938)
DRŽAVE	1949	1938
	v tonah	
Uvoz		
Avstrija 			2.428 576	899.833
Italija		835.628	1.240.316
Jugoslavija 		506.618	299.143
Čehoslovaška 		375.533	1/64.070
Madžarska		256.222	202.861
Nemčija		249.167	191.440
Ostale države 		188.927	75.361
Skupaj		4 840.671	4 473.024
Izvoz		
Avstrija 		7.363.104	1.635.534
Italija		996.071	1.125.500
Čehoslovaška 		1.563.711	;i.008.825
Jugoslavija		185.074	299.122
Madžarska		97.835	210.638
Švica 		36.270	379.381
Ostale države 		35.185	231.310
Skupaj		10.277.250; 4.990.310	
V sedanjem povojnem času — po drugi svetovni vojni — se promet hitreje obnavlja ka-kot po prvi svetovni vojni. Vi drugem povojnem letu 1947 je dosegel 3,656.347 ton, v tretjem (1948) 4,782.707 t, medtem ko je v drugem letu po prvi svetovni vojni (1920) znašal 3,106.826, v tretjem letu (1921) 2 milijoni 893.085 t. Seveda gre ta nagli napredek po drugi svetovni vojni na račun pošiljk UNRRA-e in ERP.
Prav tej okolnosti je treba pripisati tudi spremembe v strukturi prometa, predvsem velik promet z žitom in premogom. Tako je promet z moko v 1.1948 dosegel 337.155 t nasproti 41.534 t v letu 1938. Za karakterizacijo prometa v 1.1949 vzemimo podatke za mesec junij v letih 1949, 1948 in 1938.
presegel predvojnega
Citatelji tako opa(zi naraščanje (prometa z moko, mineralnimi olji in lesom. Porast prometa z lesom je trgovinskega značaja, gre predvsem za izvoz jugoslovanskega, avstrijskega in češkoslovaškega lesa čez Trst na Bližnji vzhod.
Nazadovala pa je postavka »ostalega blaga«, kamor prištevamo trgovino z lahkim blagom, s katero so tržaški trgovci nekdaj mnogo zaslužili: z bombažem, kavo, tobakom itd. Ta postavka je bila že 1.1938 nizka nasproti 1. 1913.
Tržaški promet po vrstah blaga junija 1949, 1949 in 1999
(po morju in železnici v tonah)
VRSTA BLAGA	Leto	Promet	7o
Premog in sorodno gorivo	1949 1948 1938	415.844 475.378 304.426	2 14 7
	1949	1.401.718	27
Žito	1948	511.308	15
	1938	567.245	13
	1949	863.463	16
Ruda in kamen	1948	109.691	3
	1938	797.099	18
	1949	689.849	13
Mineralna olja	1948	1.020.381	29
	1938	792.375	17
	1949	480.574	9
Les	1938	288.059	8
	1938	206.410	4
	1949	1.432.657	27
Ostalo blago	3948	1.075.870	31
	1038	1.839.582	41
	1949	'5.284.100	100
Skupaj	1948	3.480.697	100
	1938	4.507.137	106
Tržaški promet v I. polletju 31J4U (i/ q)
uvoz	1949	o/o prometa 1938	1948	1938
Po železnici 		4 930.571	87,7	1.838.582	4.559.549
Po m?rju		13.916.546	119,7	10.290 086	11.557.847
Skupaj		1S.S77.117	111,1	12.128.618	16.117396
IZVOZ				
Po železnici 		10.277.250	185,0	7.631.271	4.988.310
Po morju		4.340.912	71,	2.334.585	4.947.020
Skupaj		14.618.162	126,7	9.965.656	9.935.330
PROMET				
Po železnici 		15.207.821	139,9	9.469.853	9.547 859
Po morju		18.287.458	104.9	12.624.471	16.504 867
Celotni promet 		33.495.279	117,2	22.094.324	26.052.726
Razi/oj tranzitnega prometa
Podatki o razvoju tranzitnega prometa, t. j. prevozu blaga, ki prihaja po železnici in odhaja dalje iz Trsta, po morju ali narobe — ki prihaja po morju in odhaja iz Trsta v zaledje — jasno govorijo, da je Trst luka, ki je namenjena staremu naravnemu zaledju, t. j. Podonavju. Največ tranzitnega prometa je z Avstrijo, nato s Cehoslovaško in Jugoslavijo.
Čeprav sestavljajo ameriške pošiljke za Avstrijo (za samo Avstrijo .ameriško vojsko in organizacije IRO) velik del avstrijskega tranzita (548.044 t od skupnega 929.188 t), prevladuje trgovinski avstrijski tranzit nad tranzitom ostalih držav v zaledju. Jugoslovanski tranzit pa morju je bil v drugem trimeseč-
ju 1. 1949 živahnejši (27.194 t.) kakor v prvem (7.413 t). Tranzitni promet z Italijo bi bil še šibkejši, ko bi Italija ne prejemala precej blaga ERP tudi čez Trst.
Tranzit skozi tržaško pristanišče je dosegel v prvem polletju 1949 1,247.109 t, tranzit skozi tržaško cono (med državami v zaledju, n. pr. iz Jugoslavije v Italijo) pa 205.187 t. Ne narašča samo celotni tranzit, temveč se boljša tudi razmerje med tranzitom trgovinskega značaja in tranzitom na račun ameriških pošiljk v Avstrijo. Tako so ameriške pošiljke v Avstrijo predstavljale v I. tromesečju 47,4% (298.550 t) celotnega tržaškega tranzita, medtem ko so v II. tromesečju padle na 40.9% (249.494 t).
Tržaški tranzit pn mnrjti in železnici
(v drugem polletju 1949 v tonah)
Izkrcano blago namenjeno v		Ameriške pošiljke v E. R. P.	Vkrcano blago prispelo iz		Celotni tranzit
Italijo 		16.484	548.044	Italije 		18.349	34 833
Avstrijo 		724.163		Avstrije 		.!	205.025	929.188
Čehoslovaško . . .	144.008		Čehoslovaške ...	29.818	173.826
Jugoslavijo		15.393		Jugoslavije 		.!	36.482	51.875
Madžarsko 		9.479		Madžarske 		24.098	33.577
ostale države ...	7.992		ostalih držav ...	15.818	23.810
Skupno...	917.519	548.044	329.590		1.2,7.109
Pomorsti/o šk vedno v zastoju
Podatki o udeležbi tujih zastav pri ladijskem prometu v Trstu govorijo o pretežni udeležbi ZDA in Italije, daleč za njimi prihaja jugoslovanska zastava. Po tonaži (netto t.) prispelih ladij prednjači zastava ZDA (598.151 t) v prvem polletju 1949, za njo pride italijanska zastava s 587.305, nato Jugoslavija s 66.897 in Anglija s 64.339 t. Po teži izkrcanega in vkrcanega blaga je prva italijanska zastava s 749.930 t, za njo ameriška s 679.751, angleška s 87.662 in jugoslovanska s 35.746 t. Toda pri ocenjevanju teh številk ne smemo pozabiti na okolnost, da plove še danes pod italijansko zastavo vse tržaško ladjevje, tudi ladjevje »Tržaškega LIoyda«, ki je po mirovni pogodbi pripadlo državi STO-ja. Ameriške ladje dovažajo tovore za ameriško vojsko in blago ERP.
Sredi leta 1949 je bilo v tržaškem pomorskem registru vpisanih 89 ladij s tonažo 313.850 BRT, tik pred vstopom Italijo v vojno (1. 1940) 133 ladij s tonažo 561.893, medtem ko je imel Trst pred prvo svetovno vojno (1913) 706.444 BRT ladij. Ce pomislimo- da obsega ladjevje »Tržaškega Lloyda«, ki je pred vojno obsegalo 75 ladji s tonažo 621.533 BRT (od tega je bilo v Trstu vpisanih 30 ladji s tonažo 232.074 BRT), danes komaj 112.908 BRT (brez <(Biancamano», ki ni več njegov) in da je od tega njegovega brodovja komaj okoli 15.000 BRT registriranih v Trstu, moramo priti do zaključka, da je danes Trst prav za prav brez lastnega ladjevja. V Trstu je registriranih še na račun genoveške družbe «Italia» 120.160 t, dalje na račun druž be «Navigazione Libera Triestina«, ki je v rokah Benečanov, 14.346 in beneške družbe »Adriatica« 7,061 BRT. O prometni politiki ((Tržaškega Lloyda» odloča ((Finmare«, t. j.
italijanska vlada, prav tako kakor o družbah »Italia« in »Adriatica«. Dejanski položaj je takšen, kakor ga je ustvarila Mussolinijeva pomorska politika s svojimi preureditvami pomorske plovbe po letu 1932, ko so spravili v svojo malno tržaško ladjevje Genovežsni. (Cosulicheve ladje kakor »Saturnijo« in «Vul-kanijo« je dobila Italija, ladjevje družbe «Na-vigazione Libera Triestina» je bilo razdeljeno in ladje »Tržaškega Llovda« so bile po večini prenesene v italijanske registre). Lloyd je tedaj izgubil najbolj donosne proge na Bližnji Vzhod. Za glavnei proge ((Tržaškega Lloy-da» in družbe «Italia» ni več Trst izhodna točka.
Za mačehovsko pomorsko politiko rimske vlade je značilna protestna stavka nameščencev ((Tržaškega Lloyda» (1. junija 1949) proti nameri italijanske vlade, da Trstu ne nakaže nikakšne nove gradnje v okviru Saragatove-ga načrta za obnovo mornarice. (Po tem javnem protestu je rimska vlada dala sporočiti, da bodo v Trstu na ta račun vendar gradili dve ladji v skupni tonaži 26.000). V Združenih jadranskih ladjedelnicah v Trstu so v gradnji z denarjem ERP tri ladje po 13.000 ton za potniški in blagovni promet namenjene Lloyda, za družbo «Italia» pa gradijo 25.000-tonsko potniško ladjo.
Med raznimi pobudami za pospešitev tržaške plovbe naj omenimo ustanovitev družbe Oestrig (Oesterreichisch - Triestiner Schif-fahrtgesellschaft) s sedežem na Dunaju. Pri ustanovitvi so sodelovali ((Bratje Cosulich«, ki pa so se kasneje umaknili. Na njihovo mesto so stopili »Bratje Gondrand« (Basel), tako da je družba po svoji glavnici prav za prav avstrijsko-švicarska. Družba ima dve majhni
PROSLAVA I. MAJA 1949; NA STADIONU I. MAJA V TRSTU
ladji («Argo» 526 BRT in «Pra» 900 BRT), ki vozita v Levant.
Sinovi Aristida Cosulicha so avgusta 1949 ustanovili v Trstu Italijansko-ameriško družbo Cosulich (Cosulich Italo-Americana), ki namerava vzdrževati zveze z Južno Ameriko in razpolaga z motorno ladjo «Aristide».
Trst je danes razmeroma že dobro povezan z morskimi progami z raznimi predeli sveta, edino proge proti Srednjemu in Daljnemu Vzhodu so prav redke; toda na tržaških progah plovejo večinoma tuje ladje. Tako gre zaslužek drugam. Ob koncu izvajanja ERP (v finančnem letu 1952-53) bi tržaška plovba morala vreči 24 milijonov dolarjev in doseči tonažo 403.198 BRT. Dejansko je bilo v devetih mesecih od 1. oktobra 1948 do 30. junija 1949 vplačanih v tržaške banke samo 1 milijon 195.564 dolarjev, 422.116 funtov in 36.524 šv. frankov na račun plovbe v tranzitni trgovini, za oskrbo ladji, pomorsko špedicijo in brodnine.
V pomorstvu je bilo junija 1949 zaposlenih 4.647 ljudi, 1938 pa 14.400 Tržačanov.
Industrija
Ce pomislimo, da daje tržaška industrija zaslužka eni tretjini vsega zaposlenega prebivalstva (junija 1949 30.226 nasproti 90.381), nam postane jasen pomen te gospodarske panoge za Trst. Ze podatki o zaposlenosti v in-
dustriji ne kažejo, da tržaška industrija napreduje: oktobra 1948 je bilo v industrijskih podjetjih zaposlenih 32.598 ljudi, junija 1949 30.226; med I. in II. tromesečjem 1.1949 je število zaposlenih v industriji nazadovalo za 3,2%. V krizi sta posebno srednja in mala industrija. Osnovni razlog za to je treba iskati v konkurenci italijanske industrije, s katero je v istem carinskem sklopu, in v okolnosti, da ne dela za tržaško zaledje.
Združene jadranske ladjedelnice so bile ob koncu prvega polletja 1949 zaposlene predvsem z gradnjo ladij na račun ERB (v delu je bilo za 76.720 ton ladij medtem ko se Tržaški arzenal bavi predvsem s popravljanjem ladij. Manjše ladjedelnice kakor «Felszegy» in «Martinuzzi» so zašle v finančno krizo, iz katere jih je rešila vojaška uprava, ki je s tem dobila nanje neposreden vpliv. Velika mehanična delavnica OMMSA (Officine Mec-caniche Metlikovič Soc. anonima), v kateri je bilo zaposlenih okoli 300 delavcev, je prenehala obratovati. Bila je v rokah italijanskega kapitalista, ki je odbil tudi ponujene kredite ERP, ker se je posvetil svojemu veleposestvu v Italiji.
Značilno je, da nimajo ladjedelnice skoraj nikakšnega naročila iz inozemstva. Obžalovanja vredno je. da si tržaška industrija ni ume-la zagotoviti primernega deleža pri industrija-lizaciji Jugoslavije, čeprav je bilo z jugoslovanske strani več ponudb. Strojna tovarna pri
Sv. Andreju bi bila z lahkoto plasirala svoje izdelke v Jugoslaviji.
Petrolejska čistilnica «Aquila» predeluje predvsem nafto, ki jo nabavlja Italija s krediti ERP; v statistikah vojaške uprave se ta trgovina ne šteje pod tržaško. Ta zaposlitev je torej začasna in bo odpadla, kakor hitro bodo dogradili velike nove čistilnice v Livornu, v Genovi in Neaplju. Petrolejske izdelke izvažajo poleg tega v Jugoslavijo, Avstrijo in Švico. Njena proizvodnja je dosegla v prvem tromesečju 1949 82.463 t, v drugem 94.504 t, v primeri s prvim polletjem 1948, ko so predelali 209.000 ton nafte, ki se uvaža z Bližnjega Vzhoda. Druga petrolejska čistilnica SIAP je v tem času proizvedla 16.861 oziroma 22.699 t.
Oljarna Gasilni, ki proizvaja semensko olje, je bila ob začetku leta 1949 zaposlena komaj za 22% svoje zmogljivosti. Zaradi velikih količin olja na svetovnem trgu so se pojavile velike težave pri plasiranju izdelkov te tovarne. Predelava 12.000 ton semena za Avstrijo v okviru ERP jel podejtje zaposlila za nekaj časa; v finančnem letu 1949-50 bo predelala 40.000 ton semena in orehov po načrtu ECA, ki bo izvažala olje v Italijo.
V škedenjski jeklarni «Ilva» so prižgali plavž, ki je ugasnil med vojno, šele 2-7. junija 1949; čakali so na premog iz Porurja. Proizvajal bo lahko 7.500 ton litega železa mesečno. Proizvodnja železarne in jeklarne je v prvem polletju 1949 nazadovala; proizvodnja jeklarne je dosegla v I. tromesečju 7.825. v drugem komaj 426; delo v valjarni je počivalo v tem času tri mesece. Podjetje, ki je danes še vedno lastnina velikega italijanskega koncerna <cILVA», je odbilo jugoslovansko ponudbo za dobavo železne rude v zameno za polizdelke; očividno jo rajši s težavo nabavlja v Severni Afriki.
Vso industrijsko delavnost kakor tudi obrt je silno oviralo pomanjkanje električnega toka.
Med raznimi drugimi industrijami naj omenimo tovarne mila, katerih proizvodnja je v prvem tromesečju nazadovala za 50%, medtem ko je v drugem dosegla 20% zmogljivosti. Po uradnih podatkih je temu nazadovanju vzrok pomanjkanje surovin, toda gotovo je, da igra pri tem važno vlogo tudi silna konkurenca italijanske industrije.
Oklevanje glede izgraditve industrijskega pristanišča v Zavijati kaže, da si VU in ECA še nista na jasnem glede bodočnosti tržaške industrije. Morda pa tudi nočeta s svojimi načrti na plan. Vprašanje je, ali sploh nameravajo ustanoviti nova industrijska podjetja. Verjetno se takšnim načrtom protivi rimska vlada, verjetno pa tudi ameriška in angleška industrija. Med državami v tržaškem zaledju
kaže posebno Avstrija mnogo dobre volje, da bi prispevala pri izgradnji industrijskega pasu v Zavljah in tako izkoristila davčne in carinske olajšave. Dela na izsuševanju in urejevanju prostora napredujejo le polagoma. Ustanovljena je bila «Ustanova za tržaško industrijsko pristanišče«. Industrijska podjetja v tem pasu bodo uživala davčne in carinske olajšave.
Kako pereče je vprašanje obnovitve in raz-gibanja delavnosti v vseh pridobitnih panogah, nam povedo podatki o razpoložljivi in zaposleni delovni sili v Trstu: razpoložljive delovne sile (od 14-65 leta, brez beguncev) je bila po podatkih ECA za leto 1948 137.300 ljudi (20% več kakor leta 1938), zaposlene pa junija 1949 90.381; priglašenih nezaposlenih po uradnih podatkih je bilo 17.572.
Akcija ERP
Za finančno leto 1948-49 je bila' pomoč ERP za angloameriško cono STO-ja določena na 17,8 mil. dolarjev, za leto 1949-50 pa na 13,4 mil. dolarjev. S temi dolarji uvaža ECA, ki ima v Trstu posebno misijo pod vodstom g. Gallowaya, predvsem živila. Izkupiček se zbira v posebnem »lirskem skladu«, s katerim potem razpolaga vojaška uprava sporazumno z misijo ECA. S krediti ERP naj bi se kril primanjkljaj plačilne bilance STO-ja, ki se sodeč že po višini kreditov ERP očividno boljša.
V	teku prvega leta (od 1. julija 1948 do 30. julija 1949) je bilo na račun ERP uvoženih za 9.487.000 dolarjev živil in za 2,331.600 dol. industrijskih proizvodov; medtem ko so brod-nine dosegle 2,660.000 dolarjev.
Razdelitev »lirskega sklada«, ki je ob koncu drugega poleltja 1949 dosegel 5.648,035.579 lir, je značilna za kreditno politiko ECA. Od 5.345,260.000 lir podeljenih posojil so Združene jadranske ladjedelnice prejele (od 31. marca 1948 dalje) 4.496,000.000 lir. Tržaški arzenal je prejel 200 milijonov, oljarna Gaslini 300 milijonov itd.
Kakšen vpliv si je zagotovila ECA oziroma angloameriška VU na Združene jadranske ladjedelnice, nam ni znano. Gotovo pa je, da ima v njih po IRI-ju pretežen vpliv rimska vlada in da niti ta lastnina niti ostalo imetje italijanske države nista bila prenesena na državo STO-ja, kakor določa mirovna pogodba. Spričo takšnega položaja je jasno, da se s krediti ERP krepijo predvsem postojanke italijanskega velikega kapitala oziroma italijanske države.
V	novejšem času se je misija ECA pričela zanimati tudi za kmetijstvo na Tržaškem in je odobrila v ta namen tudi manjše kredite.
PROSLAVA X. MAJA 1949. V TRSTU, NA STADIONU I. MAJA
Državne finance uravnovešene
Proračun, ki ga je postavila vojaška uprava za drugo poleltje 1949, je dokončno ovrgel trditev nasprotnikov ohranitve STO-ja, ki zagovarjajo ponovno priključitev Trsta k Italiji pod pretvezo, da se Sto ne more vzdrževati:
Redni izdatki	L.	7.718,120.080
redni dohodki	L.	9.705,759.000
Prebitek	L.	1.987,638.920
Napredek postane še bolj očiten, ako primerjamo ta proračun s proračunom za I. polletje, ki je predvideval velik primanjkljaj: Redni izdatki	L.	7.544,994.492
redni dohodki	L.	6.200,309.000
Primanjkljaj	L.	1.344,685.492
Sliko državnih financ kvarijo izredni izdatki.
Izredni izdatki in dohodki za drugo polletje 1949:
Izredni izdatki	L.	5.647.171.584
izredni dohodki	L.	30,820.000
Primanjkljaj,	L.	5.614,351.584
Odkod ti izredni izdatki?
L. 510,231.584 za popravila na javnih poslopjih.
L. 2.848,240.000 za javna dela.
L. 2.288,700.000 prispevek italijanske vlade za graditev ladij.
Knjiženje prispevka italijanske vlade med izdatke predstavlja posebno knjižno operacijo, ki postavlja prispevek na pasivno stran iz posebne skropuloznosti ali pa morda zato, da nakaže, da bo treba te prispevke vračati. Na vsak način gre pri tem prispevku kakor tudi pri izdatkih za javna dela za izredne izdatke, ki bodo odpadli, ko se gospodarske razmere ustalijo.
Dalje nastaja pri postavki »kapital v obtoku« primanjkljaj 1.121,287.336 lir. Ta knjižba ima verjetno predvsem namen da pokaže učinek ERP, saj navaja med izdatki: 1.664,193.200 posojil in 3.657,841.503 dohodkov ERP.
Na drugi strani so med dohodki: 542,905.864 za vrnjena posojila 3.657,841.515 za prodajo blaga ERP.
Ce upoštevamo primanjkljaj pri izrednem proračunu in v poglavju »kapital v obtoku« ter prebitek pri rednem proračunu, pridemo do končnega primanjkljaja za II. polletje 1949 4.750,000.000 lir. Toda ta primanjkljaj je za skoraj 2 milijardi (1.991.375.492) nižji, kakor
je bil v proračunu za prvo polletje(6. milijar-dov 741.375.492) in za dobrih S milijard nižji kakor v proračunu za drugo polletje 1948 (9.928,396.335).
Redni proračun za vse leto 1949 kaže 642,953.428 lir prebitka (15.906,068.000 dohodkov in 15.263,114.572 izdatkov).
Slovensko gospodarstvo
V lanskem koledarju smo razpravljali o položaju slovenskega gospodarstva pod naslovom »Slovensko gospodarstvo v dušečem o-zračju. Letos so se tu, pa tam pojavila znamenja, ki ne bi več opravičevala tako ostre oznake. Predvsem je razširjenje okvira obmejnega prometa omogočilo mnogim našim podjetjem nekoliko večji razmah. Razloge za to je treba iskati prej v razvoju splošne mednarodne politike in zbližanju jugoslovansko italijanskih gospodarskih odnosov kakor v morebitni izpremembi notranjih političnih smernic nasproti slovenskemu gospodarstvu.
Stališče Zbornice za trgovino, industrijo in kmetijstvo, v kateri prevladujejo iredentistični elementi, nasproti slovenskim gospodarskim podjetjem je ostalo neizpremenjeno. V tej najvažnejši javni gospodarski ustanovi nima še danes slovensko gospodarstvo svojega predstavnika. Vsa prizadevanja Slovenskega gospodarskega združenja in slovenskega strokovnega lista »Gospodarstvo«, da bi se odpravila ta krivica, so bila zaman.
Vse je ostalo pri starem tudi glede podeljevanja obrtnic, ki je v rokah tržaške občine v smislu še vedno veljavnih fašističnih zakonov; občinsko upravo, kakor tudi consko (deželno), ki odločata o tem, vodijo Slovencem nasprotne stranke. Popolnoma onemogočena je obnova slovenskih kreditnih zavodov in
prve poskuse v tej smeri skušajo zadušiti s fiskalnimi šikanami.
Prav tako je značilno, da je bila odbita nova prošnja Slovenskega gospodarskega združenja za obnovo dveletne trgovske šole, čeprav se je že pri prvem poskusnem vpisovanju za šolsko leto 1948-49 priglasilo dovolj slovenskih dijakov.
V	preteklem letu je angloameriška VU dokončno odpravila vse omejitve glede uporabe slovenskih napisov na podjetjih.
Zaključna beseda
Da kratko označimo razvoj tržaškega gospodarstva v preteklem letu pod angloameri-ško VU:
V	bistvu se tržaško gospodarstvo še vedno razvija v sklopu italijanskega gospodarstva, s katerim je bilo vnovič povezano z znanimi rimskimi sporazumi; vendar kažejo določene geste VU njeno voljo, da si ne da popolnoma zavezati rok in da ohrani svobodo glede dokončnega odločevanja v gospodarskih zadevah. Smo še vedno v položaju nekakšnega pričakovanja dokončne odločitve. V poročilih gen. Aireya naletimo sicer na skoraj melanholično ugotavljanje, da se promet z državami naravnega tržaškega zaledja še ni dovolj razvil — za kar mečejo njegova poročila v glavnem krivdo na te države, kakor da ne gre za dvostranske dogovore — vendar iščemo zaman odločilnega zamaha angloameriške VU v tej smeri oziroma v smeri izgraditve neodvisnega tržaškega gospodarstva. Prav zaradi pomanjkanja povezave z naravnim zaledjem visi vse tržaško gospodarstvo v zraku. Ne po krivdi Tržačanov. Zato si je Anglež Crankshaw (»Observer« 16. okt.) lahko privoščil pripombo, da je Trst sestradano pristanišče, ki ga drži pokonci ERP.
H meti j.sli/n anglo-ameriškega področja STO ja
Stanko Oblak
V splošnem okviru gospodarskih dejavnosti angloameriškega področja STO-ja ne zavzema, kakor je vsem znano, kmetijska panoga najvažnejšega mesta. Trst je zaživel v preteklosti kot osrčje velikih dovodnih in odvodnih žil mednarodnega trgovinskega prometa, ki so vezale in še danes povezujejo obširno tržaško zaledje s svetom. Trgovinski pobudi se je pozneje pridružila ustvarjalna sposobnost tržaških delovnih množic: v velikem pomorskem središču so se postopoma razvili številni obrati težke,
srednje in male industrije. Dobrinam tega velikega pomorskega središča je od nekdaj nasprotovala skopost in pičla rodovitnost bližnje kraške in istrske zemlje. Poljedelstvo je ob takih pogojih seveda zaostajala za razvijajočo se trgovino in industrijo. Ni zaradi tega čudno, da se je ob takem položaju ustvarila miselnost, ki sloni na podcenjevanju našega kmetijstva tako iz gospodarskega kakor iz socialnega vidika.
Menimo, da ne bo odveč, če si bomo za pravilno razumevanje vseh kmečkih vpra-
šanj ustvarili sliko tukajšnjega poljedelstva s preglednimi podatki tukajšnje kmetijske dejavnosti. Številke, ki so podane v naslednjih razpredelnicah, so sestavljene na pod-
lagi uradne statistike; niso sicer popolne niti vse točne, vendar bodo lahko pazljivemu čitatelju pojasnile pomen in vlogo kmetijstva na angloameriškemu področju STO-ja.
Neplodna in obdelovana zemljišča
_,	Celokupna Neplodna Gozdna Skoraj nepl. Travnikil Obdelovana
Ubcme površina (ha) zemljišča'(ha) zemljišča(ha) zeml.išča(ha) pašniki (ha) zemljišča(ha)
Trst	2.180	1 201	2.488	609	2.356	2.926
Milje	2 660	212	76	45	1.372	1.714
Dolina	2 660	125	300	341	1.183	1.568
Nabrežina	4.395	183	708	1 680	1.447	1.503
Zgonik	3.129	75	895	1.022	887	913
Repentabor	1.226	24	500	291	332	340
Skupaj	22 250	1.820	4.967	3.988	7.587	8.928
Kakor je razvidno iz navedenih podatkov, meri celokupna površina področja 222 kvadratnih kilometrov (1 km = 100 ha). Od te površine moramo odšteti vsa neplodna zemljišča (zgradbe, ceste, vode itd.) t. j. 18 kv. km. Rastlinskim kulturam ostane na razpolago 204 km (ali 20 430 ha). Vendar moramo tudi pravkar navedeno površino skrčiti za nadaljnjih 90 kv. km, na katerih se rasteza-jo gozdna tla in predeli kraških zemljišč, ki so praktično skoraj nerodovitni. Za donosne kulture, za travništvo ter za pašništvo nam ostane na razpolago komaj 114 kv. km ali
11.475 ha. Naj pripomnimo, da je v mnogih zapadnih državah, kjer obstajajo še fevdalni ostanki iz preteklih dob, v rokah enega samega lastnika več obdelovalne zemlje, kakor znaša vsa obdelovalna površina anglo-ameriškega področja STO-ja.
Vendar so plodovi, ki jih zna pridobivati pridnost in neumornost našega kmetovalca, prav pomembni tako po količini kakor po pestrosti proizvodov. Naslednja razpredelnica nam prikazuje, kako je razdeljena površina obdelovalne zemlje in koliko je pridelka.
Številčno stanje živinoreje [1949)
Občine	Krave	Ostala goved	Konji	Prašiči	Ovce	Koze
Trst	600	150	800	1 400	200	800
Milje	350	130	140	950	—	450
Dolina	700	300	40	600	10	300
Nabrežina	300	250	45	280	72	250
Zgonik	310	200	5	180	30	70
Repentabor	100	80	—	110	10	30
Skupaj	2.360	1.110	1.020	3.520	320	1.900
Številke, ki smo jih navedli, izražajo široko povpreko; žal ni popolnih statističnih podatkov v pogledu vrtnarskih proizvodov, ki so za tržaškega potrošnika in sploh za tu-
kajšnje kmečko gospodarstvo silno važni.
Številčno stanje živinoreje je na posameznih občinskih področjih danes približno naslednje;
Kulture in pruizvodnja
Poljed elstvo
Pšenica	269	2 200
Koruza	293	5 000
Ostaie žiiarice	119	1.000
Krompir	781	55.000
Zelje	27	2 700
Paračižniki	92	11.000
Vrtovi	279	—
Krma	216	20 000
Cvetlice	12	—
Razno	329 “27490	■■
S a d j e r e j a		
Vinogradi	1 246	80.000
Breskve	5	1 100
Hruške	—	2 500
Marelice	—	100
Češme	—	1 500
Češplje	-	500
Razno	142 ” 1 378	
T ravništvo		
Travniki	574	15 000
T ravniki-pašniki	3.460	30 000
Pašniki	3.500 “7.587	10 000
Pri p o m b a :	Podatki proizvodnje ob-	
segajo letne pridelke čistih in mešanih kultur.		
Cenijo, da znaša celokupna vrednost vseh kmetijskih proizvodov nad 2 milijardi lir letno. Tržna vrednost pridelkov je seveda za okrog 50 odst. višja.
Iz vsega tega, kar smo sedaj navedli, izvira ugotovitev, da je tukajšnje poljedelstvo v bistvu usmerjeno k intenzivnemu obdelovanju. Vsekakor pa lahko trdimo, da ni še zdaleka doseglo najvišje razvojne stopnje. Razlogov, ki ovirajo napredovanje kmetijske dejavnosti na našem področju, je mnogo. V tem pogledu je poljedelstvo predvsem tesno povezano s splošnim gospodarskim položajem zapadnega sveta. V vrtincu ostre konkurenčne borbe ogromnih interesov kapitalističnih skupin., je često vprav delovni kmet prvi in najlaže prizadet. Na splošno je znano, da se pogubne posledice gospodarskih kriz. ki se periodično porajajo v nesocialističnih deželah, odražajo v naj-občutljvejši meri zlasti pri kmetijstvu. V tem pogledu lahko navedemo značilen primeri. Ko so se oktobra leta 1948 cene kmetii-skih proizvodov pričele nagibati navzdol, je val pocenitve zajel v prvi vrsti kmečko proizvodnjo. Tako so pred pocenitvijo cene kmetijskim proizvodom dosegle 62kratno po-
dražitev v primerjavi z zadnjim predvojnim letom 1938. Danes so se te cene znižale že na 50 kratni povišek, medtem ko je ostala cena poljedelskih izdelkov v prodaji na drobno na osnovi 65kratne podražitve — vedno v primerjavi z letom 1938. Prva znamenja krize so se torej že pojavila na obzorju kmečkega gospodarstva.
Kaj obeta kmetijstvu angloameriškega področja STO-ja bližnja bodočnost? ga odgovora na to vprašanje ni danes seveda mogoče dajati. Pričakovati je vsekakor dobo naraščajočih težav in trdega dela za sam življenjski obstoj. Ta perspektiva bi morala bolj kakor doslej usmerjati našega malega in srednjega kmetovalca na pot skupne obrambe njegovih življenjskih interesov.
Kmečko ljudstvo si mora v prvi vrsti priboriti osnovno pravico do samooodldčbe. Naš kmečki živelj je v toliko dozorel, da lahko odločno odklanja varuštvo tujih gospodarjev in njihovih domačih služabnikov, ki nimajo z našo zemljo nič skupnega in že zaradi tega ne čutijo njenih problemov. Lahko trdimo, da bi kljub nepovoljnim pogojem, o katerih smo govorili, naše kmetijstvo lahkoi doseglo neprimerno višji razvoj, če bi o bistvenih vprašanjih, ki ga zadevajo, vsaj soodločalo ljudstvo samo.
Nepovoljne posledice ukrepov, ki so izšli ali izhajajo od zgoraj in ne upoštevajo stvarnih potreb in teženj naše kmečke dejavnosti, so razvidni skoraj na vsakem koraku angloameriške agrarne politike.
Gospodarski bilteni govore n. pr. o znatnih denarnih sredstvih, ki so bili na našem področju investirani v poljedelstvu in gozdarstvo. Gre dejansko za številke, ki se pišejo z 9 ničlami. Kje so tem številkam sorazmerni učinki? Naj navedemo samo, da so za razna forsirana pogozdovalna dela potrosili doslej okrog milijarde lir, t j. okoli 75 odst. vseh sredstev, ki so jih doslej nakazali za razne pobude v kmečkem gospodarstvu. To je jasen primer nesmotrnega gospodarjenja. Velike investicije ter skromni upnphi so snloh izrazita značilnost doseda-
Podpore, ki jih oblasti podeljujejo posa-nje agrarne politike na našem področju, meznim kmetovalcem, slonijo na zastarelih zakonskih določbah, ki ne upoštevajo stvarnih potreb zlasti siromašnejših kmetov, ki ne razpolagajo s potrebnimi sredstvi za izvršitev izboljševalnih del. S podporami se tako okoriščajo le premožnejši. So na področju še kmečka naselja, ki n. pr. ne poznajo sodobne hlevske zgradbe niti sodobno urejene gnojnične jame, da ne govorimoi o ostalih pridobitvah modeme tehnike.
Naši kmetovalci si v ogromni večini želijo napredovanja in znanja. Ne moremo rav-
no reči, da jih oblasti podpirajo v tej njihovi pravični težnji. Kmetijsko strokovno šoistvo beleži velike pcmrnjkliivosti. Kljub številnemu kadru kmetijskih strokovnjakov ne prodira sodobno znanje v globino in širino. Pridobitve moderne tehnike ostajajo na splošno med zaprtimi stenami laboratorijev in v zapiskih raziskovalcev. Prevladujejo suhi birokratični postopki, ki ne zajemajo in ne morejo zajemati kot taki bistva vprašanj. V uradih, ki se bavijo skoraj izključno z zadevami slovenskega podeželja, ne čuješ domače in ne vidiš pisane slovenske besede.
Kmetijstvo področja A je poleg tega pred vrsto sploh še nenačetih važnih vprašanj.
Socialni in gospodarski položaj številnih najemojemalcev in polovinarjev nima zaslombe v ustrezni zakonodaji; nič manj pereča niso vprašanja tržne zaščite in uveljavljanja domače kmečke proizvodnje, dobave poljedelskih potrebščin po dostopnih cenah, zastopstva kmečkih interesov v raznih gospodarskih in upravnih ustanovah itd.
Vsi problemi tukajšnjega kmetijstva so v tesni medsebojni povezavi in se ne dajo zaradi tega reševati brez načrtnega usmerje-vanja vseh panog kmetijske dajavnosti, zlasti pa ne brez sodelovanja vseh prizadetih kmetovalcev. Izkustva štirih let tuje okupacije so v tem pogledu najzgovornejši dokaz.
Slovcnsko-hrvatska prosvetna zveza
V letll 1949	Drago pall0r
Kdor bo za nami pisal zgodovino naše dobe, bo moral napisati, da je bilo leto 1949. najbolj žalostno leto v življenju tržaških Slovencev, ker je bilo to leto zablode, ko je velik del našega ljudstva, zanesen po krivih voditeljih, postalo samemu sebi in svoji domovini nezvest. Toda prav to leto pa je obenem prineslo dokaze, da ljudstva ni mogoče dolgo varati, da zdravo narodno telo prav kmalu izloči iz sebe vse strupe, ki so mu bili zvijačno vbrizgani, da ugonobe njegovo rast in razvoj. Tudi Slovensko - hrvatska prosvetna zveza, osrednja prosvetna organizacija Slovencev in Hrvatov na Tržaškem ozemlju, je v tem letu pod besnimi udarci likvidatorjev iz ko-minformističnega tabora prestala preizkušnjo in dokazala, da kulturnemu/ delu, ki je trdno oklepa rodne zemlje in črpa svojo moč iz korenin matičnega debla, ne more škodovati še tako močna burja informbirojevskega izvora.
Ob koncu leta 1948., ko je lažna «OF» naročila svojemu »tajništvu«, naj uredi vprašanje prosvetne zveze (26.9.48.), je postalo povsem jasno, da je hotenje, da ostane politični spor okoli informbirojeve resolucije izven naše prosvetne organizacije, povsem iluzorno in da ni omenjena resolucija le izvor različnega ideološkega gledanja, temveč da seda v same temelje svetovnega demokratičnega gibanja. Tako ni bila očuvana pred težko krizo niti SHPZ. Napadi na posamezne člane v društvih, ponekod na članstvo sploh in divja gonja proti tovarišem v vodstvu SHPZ se je vse bolj in bolj stopnjevala, da je dosegla svoj višek po ustanovitvi tako zvanega Pri-
pravljalnega odbora za zaščito in gojenje napredne ljudske kulture (11.12.48.), ko je likvidatorska Bidovčeva skupina opustila še zadnje rahle obrise in z vso silovitostjo poskušala do kraja uničiti vse kulturno snovanje tržaških Slovencev, ki je kljub oviram s strani okupacijske oblasti in domačih šovinistov od leta 1945. naprej tako lepo napredovalo. Ze pred decembrom so vsa mestna društva prišla ob svoje društvene prostore, iz katerih jih je nagnalo pobesnelo nasilno vidalijevstvo, da so nato v decembru in januarju dokončno zaprli dvorane tudi našemu SNG in s tem dovolj nedvoumno dokazali, da ni tu le vprašanje titovstva in antititovstva, temveč resnično stremljenje za likvidacijo slovenskega kulturnega življenja na tržaških tleh.
V novo leto 1949. smo stopili s popolnoma razčiščenimi pojmi, kaj pomeni kominformi-stično zaščitništvo (to ime se je prijelo likvidatorjev, ki so si nadeli ime in določili mesto v slovenski kulturi) v našem kulturnem življenju. Sedaj nam je bilo popolnoma jasno, da služita Bidovec in Gombač s svojimi zaščitniki šovinističnemu in protislovenskemu in protidemokratičnemu Vidalijevemu gibanju, ki sodeluje z drugimi reakcionarnimi strankami v pripravljanju pogojev za vrnitev Trsta k Italiji.
Ob močni podpori kominformističnih inter-nacionalistov (prof. Ferlan je ponovno nastopal javno proti slovenskim kulturnim delavcem in končno zlorabiti za moralno podporo Bidovčevim likvidatorjem ime Centro di cul-tura popolare in ob sodelovanju narodno in
kulturno nezavednih ljudi, ki se do lanskega leta niso zmenili za slovensko prosvetno življenje, je »Pripravljalni odbor za zaščito« vodil borbo za vsako društvo posebej. Ta borba, ki se je začela v decembru, se je nato nadaljevala vse prve mesece lanskega leta.
V glavnem moramo postaviti trditev, da so se najhitreje izmotale iz nastale krize prav tista društva, ki so kazala ves čas svojega obstoja resnično, neprekinjeno prosvetno dejavnost, medtem ko so društva, ki so že prej životarila in težko izvrševala minimalne naloge delovnega programa, zapadla prej pod vpliv kominformistov.
Najzgovornejši dokaz tej ugotovitvi nam daje prosvetno društvo «Ivan Cankar« od Sv. Jakoba. Društvo, ki dela gotovo na najtežjem terenu in ki je bilo izpostavljeno najrazličnejšim šikanam in provokacijam, je ostalo z vsemi svojimi odseki aktivno. Zasedba prostorov v tiskarni, ki jo je izvršilo v imenu »Ivana Cankarja« nekaj zaletelih bivših članov z bivšim tajnikom na čelu, se je izkazalo takoj kot klavrno oskuben «blef».
Tudi vsa druga »društva«, ki nosijo ista imena kot naša legalna društva in jih kominfor-misti proglašajo za edina legalna, nimajo v sebi življenjske sile, ker je resnično aktivno članstvo ostalo zvesto pravilno izvoljenim odborom in načelom, po katerih so ti odbori pod vodstvom SHPZ vodili naše prosvetno delo od osvobojenja naprej. Na izjavah, ki odobravajo dosedanjo smer in obsojajo ko-minformistično likvidatorstvo, so zbrala razna mestna društva prav lepe odstotke podpisov svojega članstva, tako v Barkovljah 70
odstotkov, v Rojanu 78%, pri P. D. Vojka Smuč 75%, pxi P.D. Škamperle 67%, pri P. D. Simon Jenko 70,9%, pri P. D. Srečko Kosovel 81% itd.
Prav tako kot v mestu so si kominformisti tudi na deželi s falzificiranjem in nasiljem »osvojili« nekatera društva odnosno vodstvo istih, da tako dajo svojemu likvidatorskemu delu neko »legalno« obliko. Odbori nekaterih društev so postali slepo orodje v rokah vida-lijevskih razbijačev, ki so se potrudili, da so onemogočili vsak stik teh svojih ljudi z vodstvom SHPZ in tako preprečili diskusijo, ki bi gotovo razsodnejše obvarovala pred sramotnim žigom nekulturnosti in narodnega izdajstva. Kako moremo drugače kvalificirati n. pr. grožnjo, izrečeno proti našemu književniku dr. Vladimirju Bartolu, da ne pojde živ iz Ricmanj, če se bo še enkrat pojavil tam z namero, da bi predaval, ali pa dejstvo, da sta predsednik in tajnik trebanjskega prosvetnega društva postavila na indeks slovenski pesmi »Mladi bataljoni« in »Pesem delovnih brigad«?
Društva, katerih odbori so se brez čuta odgovornosti za razvoj slovenske prosvete na Tržaškem postavila brezpogojno v službo likvidatorjev SHPZ, so bila pozvana pred zvezino razsodišče, ki je v dveh razpravah 8. in 17. maja izključilo 15 društev in sicer P.D. Prešeren iz Boljunca, P.D. »Primorsko« iz Mačkovelj, P. D. »Valentin Vodnik« iz Doline, P. D. »Kralj Mirko« iz Domja, P. D. »Drago Bojan« iz Gabrovca, P. D. »Volnik« iz Zgonika, P. D. »Rdeča zvezda« iz Saleža, P. D. »Vesna« iz Sv. Križa, P. D. »Peric Al-
PROSLAVA 50-LETNICE »LIPE« V BAZOVICI, STARI DRUŠTVENI PRAPOR
bert» iz Stivana-Medjevasi, P. D. «Cebulec» od Sv. Marije Magdalene zgornje, P. D. »Prešeren« s Kolonkovca. P.D. »Zvezda iz Pod-lonjerja, P. D. »Cvetko Pečar« iz Zgornje Kolonje, P. D. »Slovan« iz Padrič in P. D. »Primorec« iz Trebč.
Kljub sistematičnemu razbijanju naših društev, kljub oviranju naših prireditev in dejanskim napadom na naše kulturne delavce in prireditve je SHPZ v borbi vztrajno utrjevala naša društva in se z veliko energijo zavzemala za vsako prireditev posebej. Ko-minformisti so preprečili v Nabrežini komemoracijo za pokojnim pesnikom, nabrežinskem rojakom Igom Grudnom, preprečili so spominske razstave kriškega rojaka slikarja Alberta Sirka na Opčinah in v Boljuncu, medtem ko je Košuta Just na Sirkovi razstavi v Sv. Križu profaniral njegov spomin. SHPZ je z društvi pripravila 19 proslav Prešernove stoletnice, zaradi razbijaštva likvidatorjev je uspelo prirediti le 10 teh proslav.
To je bila doba največjega razmaha komin-formističnega napada na slovensko kulturo. Slovenske ljudske množice pa so začele kritično ocenjevati vse te likvidatorske nastope in že v drugi četrtini lanskega leta ugotovimo da so se mnoga prosvetna društva konsolidirala, da se je število kulturnih prireditev polagoma zopet dvigalo in pričele so se ustanavljati nove prosvetne organizacije tam, kjer je vodstvo naših društev ostalo v rokah Vi-
dalijevcev. V tem razdobju in kasneje so se ustanovili prosvetni krožki v Saležu, Gropadi in na Opčinah ter P.D. »Pinko Tomažič« v mestu, neposredno pred III. občnim zborom SHPZ pa so bili ustanovljeni še prosvetni krožki v Sv. Križu in v Škofijah ter P. D. »Oton Zupančič« pri Sv. Mariji Magdaleni zg. V pripravi pa je ustanovitev še novih prosvetnih krožkov in društev (Kolonkovec, Bo-Ijunec, Dolina in drugod).
Volilna kampanja, volitve same in tem sledeči dogodki so iztreznili marsikaterega našega rojaka, ki je prav v tem času uvidel, da se glasovi, oddani za Vidalijave liste, štejejo kot italijanski glasovi.
Ko so nas že ne vem katerikrat proglasili za mrtve in likvidirane, se je v naših prosvetnih delavcih zbudila volja, da zopet krepko manifestirajo svojo kulturno zavest. Tri zaporedne prireditve širšega značaja: okrajni pevski nastop v Sempolaju (7. avgust), okrajni pevski nastop v Plavjah (14. avgusta), zlasti pa proslava petdesetletnice bazoviškega prosvetnega društva (21. avg.) so bile dober znak, da je kriza v naših društvih premagana in da pojde odslej pot samo navzgor. Proslava sedemdesetletnice P. D. »V. Vodnik« v Dolini (29. avgusta 1948.) je označevala nekako začetek krize, bazoviška proslava pa je pomenila njen konec; dve nedelji po tej proslavi je ob komemoraciji bazoviških žrtev oder za pevce, ki je dva tedna prej bil dovolj velik, postal mnogo mnogo premajhen, da bi sprejel vse pevce.
Kominformistični »žaščitniki« so morali ponovno ugotoviti poraz svojega razbijaštva, zato so se odločili, da »zavzamejo« SHPZ, kar so poskušali s sklicanjem izrednega občnega zbora SHPZ. Tudi ta burka, pri kateri je sodelovalo še šest v Zvezi včlanjenih društev (P. D. Ravbar na Greti, P. D. Opčine, P. D. Istrski grmič v Škofijah, P. D. Slavec v Ricmanjih, P. D. Slovenski dom v Elerjih, in P. D. Božidar Kolarič pri Sv.. Barbari, ki so bila nato zaradi svojega razbijaškega nastopa izključena iz SHPZ, ni dosegla svojega namena, temveč je imela razno nasproti učinek, da je mobilizirala in zaktivizirala mnoge naše prosvetne delavce, kar dokazuje vrsta uspelih prireditev, ki so jih naša društva priredila pred in’ po občnem zboru SHPZ, ki je bil 6. novembra na stadionu «1. maj«.
Medtem ko je slovenska prosvetna organizacija v zoni A Tržaškega ozemlja v lanskem letu preživljala težko zgoraj opisano krizo, so slovenska in hrvatska prosvetna društva v coni B razvijala v miru in slogi svojo aktivnost v neprestanem dviganju kulturne ravni tako zaostalega in v preteklosti zapostavljenega istrskega človeka. Režiserski in pevo-vodski tečaji, ki jih prireja koprska podzve-
LUTKE, SEVEDA MARIJA MARSICA, OD SLOV. NARODNEGA GLEDALIŠČA
za usposablja strokovno prosvetne delavce na vasi, splošni izobraževalni tečaji pa so v lanski sezoni zajeli kar 840 tečajnikov. Organizirajo se knjižnice in knjižne razstave (v sedmih dneh je bilo prodanih 2236 knjig), vrstijo se pevski in dramski nastopi in v lanskem letu je bilo s pomočjo ekipe ljubljanskega Etnografskega muzeja započelo delo v folklornem odseku. Deset novih zadružnih domov, ki so že pod streho ali^ gradnji, odpira prosvetnim društvom nove perspektive za še ugodnejši razvoj njihovega dela.
Prav tako mora biti človek vesel, kadar obišče naše hrvatske brate na Bujščini. Kdor je spremljal kulturno delo «podsaveza» v Bujah od početkov preko prvega in drugega pa do tretjega festivala hrvatsC.e kulture, mora potrditi: da je razvoj po kvantiteti aktivnih prosvetnih delavcev kakor tudi po kvaliteti nad vsako pričakovanje velik.
Petindvajset krajevnih prireditev v Tednu hrvatske kulture in nedeljski kulturni festival je razveseljiv obračun trdega in vztrajnega kulturnega prizadevanja bujskih Hrvatov in njihovega prosvetnega aktiva. V tem letu so Hrvati tudi pomnožili svojo prosvetno družino z ustanovitvijo HPD «Ante Babič» v Bujah, HPD «Osvit» v Murinah in HPD ((Danica« v Gamboču. Na dan občnega zbora dne
6. novembra je bilo v SHPZ včlanjenih 101 društvo. V coni A je bilo 39 društev, med njimi tudi srednješolsko društvo, ki se je malo prej ustanovilo in prijavilo svoj pristop k SHPZ; v koprski podzvezi je včlanjenih 33 društev, medtem ko združuje hrvatski podsa-vez 39 prosvetnih društev. Na samem občnem zboru pa sta bila sprejeta v članstvo še dva prosvetna krožka. S tem je število vseh včlanjenih društev narastlo na 103 (v coni A na 41).
Občni zbor SHPZ je pomenil prav tako po svoji vsebini kakor tudi po svoji obliki dokončen obračun z likvidatorji slovenske kulture. Občni zbor, na katerem je bilo zastopanih 85 včlanjenih društev, je postal z navzočnostjo zastopnikov vseh slovenskih kulturnih matičnih organizacij prava manifestacija slovenske kulturne enotnosti. Poleg zastopnikov »Ljudske prosvete« iz Ljubljane, se je občnega zbora udeleoila tudi koroška* delegacija Slovenske prosvetne zveze iz Celovca ter delegacije Zveze slovenskih prosvetnih društev iz Gorice, ki so jo sestavljali poleg goriških Slovencev tudi beneški Slovenci.
Občni zbor je kritično premotril viharno dobo od zadnjega občnega zbora in ugotovil, da je vodstvo SHPZ vodilo pravilno načelno

MALO OBČINSTVO PRI LUTKOVNI PREDSTAVI
prosvetno politiko v interesu svobodnega kulturnega razvoja Slovencev in Hrvatov na STO-ju in je v svoji obširni resoluciji ponovno podčrtala naše osnovno načelo, < da se slovenska in hrvatska kultura na Tržaškem
ozemlju more razvijati samo v enotnosti s kulturo v socialistični domovini«.
Zato bo SHPZ tudi v bodoče kljub vsemu hodila po tej začrtani poti, ki nas edina vodi iz kulturne in narodne smrti.
Slovenska šola na Tržaškem
Drago Pahor
Šolsko leto 1948-49. in celo leto 1949. je prav gotovo leto najtežjih preizkušenj za obstoj in razvoj slovenskega šolstva v angloameriškem področju Tržaškega ozemlja. V osnovnih šolah se občuti precejšnji padec števila učencev, ki je posledica vojnih let, kajti prav sedaj so pričeli obiskovati šolo otroci, ki šobili rojeni v letih vojne. Toda poleg tega neizogibnega dejstva, ki je splošno in se pojavlja povsod, kjer so bila ljudstva zapletena v vojno vihro, nastopa pri nas v lanskem letu še drugi činitelj, t. j. kominformizem. Njegov razvoj šolstva, t. j. kominformizem. Njegov negativni učinek je dvojen: na eni strani je oslabitev demokratične fronte oposumilo šoviniste, da so se zagnali v slovensko šo'stvo z vso energijo, in italijanska iredentistična gibanja so pričela s poskusi likvidacije slovenskega šolstva. Na drugi strani pa je najnovejša kominformistična teorija o «interna-cionalizmu«, ki pa za čudo sliči staremu socialdemokratskemu pojmovanju internacionali-zma, ki je na robovih slovenskega naroda pomenil italijanstvo Trsta in Gorice ter nem-škutarstvo v Mariboru in na Koroškem, po-
vzročila, da so nekateri slovenski starši mislili, da izvršijo svojo »internacionalistično« in «antitrockistično» dolžnost, če vpišejo svojega otroka v — italijansko šolo. Vodstvo tržaškega kominformizma tako italijansko kot slovensko, nosi za tako tolmačenje internacio-nalizma vso odgovornost, saj je prizadevanju-da služi ciljem italijanskega šovinističnega iredentizma, zagrešilo tudi samo nekaj napadov na slovensko šolo. Vendar pa je treba znižanje števila osnovnošolskih učencev pri-nRovati predvsem pojavu padca rojstev v vojnih letih. To najlepše ugotovimo s primerjavo števila učencev v šolskem letu 1946-47 in 1948-49.
V šolah tržaške občine je bilo v šolskem letu 1946-47 2664 učencev nasproti 2480 učencem v šolskem letu 1948-49. Za vso občino Trst znaša torej odstotek znižanja števila slovenskih otrok 6,9. Ce pa primerjamo padec števila učencev v tistih vaseh, kjer ni moglo iti prestopov na italijanske šole, vidimo, da je prav v teh slovenskih vaseh odstotek znižanja občutnejši.
Gropadi	11	11	„	74
Katiuari		,,		116
Trebčah	11	11	>>	82
Padec v zgornjih štirih vaseh znaša torej 16,3%. Znižanje števila učencev je v nabre-žinskem in dolinsko-miljskem okraju občut-nejše kot v mestu; v nabrežinskem okraju je padlo število slovenskih učencev od 578 v šolskem letu 1946-47 na 531 v š.l. 1948-49, kar predstavlja 8%, medtem ko daje dolinsko-miljski okraj v številu 653 v 1. 1946-47 in 583 v šolskem letu 1948-49 (v te podatke nista všteti šoli Pesek in Škofije zaradi sprememb, nastalih zaradi razmejitve odnosno prešola-nja otrok v novo šolo v onem delu Škofij, ki pripadajo coni B) 10,7% padca. Iz zgornje primerjave je torej razvidno, da je padec števila učencev v osnovnih šolah pripisati predvsem padcu rojstev v vojnih letih.
Otroški vrtci:
V šolskem letu 1948-49 je delovalo skupno 17 otroških vrtcev, t. j. trije več kot v prejšnjem letu. Toda število otrok je v vrtcih
Leta 1945 -46	1946—47
Število šol :	35	t?
Število otrok: 4185	4206
Srednje šole:
Število srednjih šol je ostalo neizpremenje-no. '.Namesto zahtevatnel klasičnel gimnazije
57	„	27	„
91	„	26	„
76	„	h	„
kljub povečanem številu zavodov padlo od 720 v šolskem letu 1947-48 na 604 v šolskem 1. 1948-49. Novi vrtci so se v tem letu odprli v Devinu, Dolini in na Kolonkovcu, Zadnji je zaseben, ker staršem tega šolskega okoliša doslej še ni uspelo si priboriti slovenskega vrtca. V šolsko leto 1949-50 pa smo stopili hudo prizadeti prav v mestu, kjer je bil po zaslugi vidalijevskega kominformističnega šovinizma ukinjen zasebni vrtec v Skorklji, ro-janski otroški vrtec pa je občina apremesti-la» na Greto in s tem dejansko odvzela vrtec večini otrok, ki jim je bil ta vrtec namenjen.
Osnovne šole:
Število osnovnih šol je tudi' v šolskem letu 1948-49 ostalo neizpremenjeno, t. j. 41. Padlo pa je kot smo že zgoraj omenili število učencev. Spodnja tabela prikazuje gibanje števila osnovnošolskih otrok od prvega leta po osvobojenju naprej:
1947- 48	194S—49
41	41
4165	3769
smo dobili klasične paralelke na realni gimnaziji, s čimer je v bistvu tej zahtevi ugodeno. Nismo pa dobili ostalih srednjih šol, za
Slovenske srednje in strokovne šole v angin ameriškem
področju STO-ja
sole v letih	1945-46	1946-47	ig47—48	1948-49	1949—50
Realna gimnazija		111	133	124	154	185
Nižja gimnazija 		512	614	580	540	578
Trgovska akademija 		48	78	76	93	120
Učiteljišče		—	—	26	69	91
Strokovna obrtna šola Trst		—	68	164	158	
Strokovna trgovska šola Trst		—	126	175	188	156
Strokovni trgovski tečaj Katinara ....	—	41	47	49	57
Strokovni trgovski tečaj Opčine		—	—	10	40	43
Strokovni trgovski tečaj Prosek		—	—	16	18	16
Strokovni trgovski teč ; Nabrežina....	—	2!	42	28	65
PROSLAVA 100-LETNICE PREŠERNOVE SMRTI V SKEDNJU
katere se je pokazala potreba, četudi se je zlasti vprašanje dvoletne trgovske šole še ponovno postavljalo pred anglo-ameriško vojaško upravo.
Z razvojem srednjih šol po številčnosti dijakov pa smo lahko vsekakor zadovoljni, posebno se je v početku tekočega šolskega leta 1949-50 vpisalo v prvi razred gimnazije 257 dijakov. K 1347 dijakom, ki so v lanskem šolskem letu obiskovali tržaške srednje in tr-
govske šole, moramo prišteti še 96 dijakov z našega področja, ki so lani obiskovali srednje šole v coni B. S tržaškimi srednješolci, ki obiskujejo še srednje šole v Jugoslaviji, se število naših dijakov srednjih šol bliža številki 1500. Ves ta razvoj naših srednjih šol, ki ga še podrobneje kaže spodnja razpredelnica, dokazuje, da bo naše ljudstvo prišlo prav kmalu do lepega števila šolanih ljudi, kar je občutna reparacija za škodo, ki nam jo je v tem oziru prizadel fašizem.
Prosvetna rast v Istrskem okrožju STO-ja
Sikst Marion
Šolstvo kot osnovna organizacijska oblika izobraževanja najširših ljudskih množic se poraja v slov. Istri dokaj pozno razen v nekaterih izjemnih primerih. V Dekanih imamo prvo osnovno šolo že leta 1800. Učitleji so bili priložnostni, odsluženi vojaki, šele leta 1840 dobi vas redne učitelje. Dekanski šoli sledita leta 1875 šoli v Ospu in Šmarjah. Do 1918. leta je bilo odprtih 13 šol, štiri od teh je ustanovila Ciril Metodova družba. V teh 16 šolah je poučevalo 39 učiteljev. Leta 1875 je bilo z združitvijo 3 primorskih učiteljišč, ki so prej delovala v Gorici, Trstu in Rovinju, odprto v Kopru slovensko učiteljišče, ki pa je že 1909
leta prešlo v Gorico. Drugih srednjih šol Slovenci tod nismo imeli.
Istrsko ljudstvo je imelo v borbi za svoje šolstvo težko stališče. Avstrijska upravna oblast je ovirala razvoj slov. šolstva, a prav tako je iredentistično nastrojeno italijansko meščanstvo izkoriščalo pravice, ki jih je imelo v oblastnem prosvetnem odboru v Poreču ter je zaviralo odpiranje novih slov. šol in celo razredov-paralelk. Razen tega je Lega nazio-nale, izkoriščajoč bedo in siromaštvo prebivalstva, vsiljevala na čistd slovenskem ozemlju italijanske šole kot n. pr. v Krkavčih.
Vzporedno z zahtevo in borbo istrskega
SURINOVA, DEDEK MRAZ (MRAZ _ RAZTRESEN; PASA _ T. STARČEVA) ljudstva po odpiranju osnovnih šol je ustanavljalo prosvetna društva, ki so s svojim delom budila narodno zavest. Spet so Dekani prvo žarišče prosvetnega dela, 1. 1862 je ustanovljeno Pevsko in bralno društvo. Do zaključka prve svetovne vojne je v slov. Istri delovalo 12 pevskih in bralnih društev.
Leta 1918. Istra menja gospodarja, oblast je prevzel fažizem, katerega prvo delo je bilo uničenje gospodarskih ustanov, razpustitev prosvetnih društev, požigi prosvetnih domo.v, slede preganjanja kulturnih delavcev. Gep-tillijeva reforma v šolstvu postopoma ukinja od 1923. leta naprej posamezne razrede, tako da je 1926 slovensko ljudstvo oropano vseh svojih šol. Slovenska beseda doživlja največ-
je preganjanje in zatiranje. Vendar slovenska beseda ni zamrla, tlela je pod pepelom ter čakala ugodnega vetra, ki bo razplamtel žerjavico. Ta veliki silni veter je bila narodnoosvobodilna vojna, ki je razplamtela žerjavico v silen ogenj. Slovenska beseda in pesem se je ponovno razlegala po istrskih hribih tja do Jadranskega morja ter je dvigala ljudstvo na upor, vstajo za svobodno, srečnejše življenje. Prvoborci, aktivisti, čeprav obkoljeni od oboroženega sovražnika, ustanavljajo prve prosvetne ustanove, partizanske šole, ki so bile v Borštu, Glemu, Babičih, Cezarjih. Poučevala so domača dekleta, ki niso imela sicer nikakršnih diplom, pač pa veliko ljubezni do svojega ljudstva in vzgojnega dela. Partizani so povsod prirejali mitinge, ki so bili prve kulturno prosvetne manifestacije osvobojenega človeka.
Posledice 25 letnega sistematičnega nacionalnega, socialnega in kulturnega zatiranja po fašistični Italiji sol bile težke, izražale so se v oslabljenju nacionalne zavesti, zlasti ob obalskem pasu, ter nevednosti, kulturni zaostalosti.
Naloga ljudskoprosvetnega dela v pogojih ljudske oblasti je'borba proti nevednosti (nepismenosti), kulturni zaostalosti, ki je hkrati tudi vprašanje utrjevanja ljudske oblasti same, vprašanje usposabljanja ljudskih množic v zgraditvi naprednega gospodarstva in ljudske kulture.
Po zmagi nad fašizmom istrski človek, osvobojen materialnega in duhovnega pritiska, gradi in ustvarja materialne osnove za dvig svoje kulture. Ljudska oblast zida in odpira nove osnovne in srednje šole, zadružne domove, dvorane, pionirske domove, športna igrišča, tiskarne, jača gospodarstvo, ki bo spet dalo vsa sredstva za uspešnejši razvoj ljudske prosvete.
Številčno stanje osnovnega šolstva je tako:
Šolsko leto	Število šol	Število učencev	Število učiteljstva
1945/46	37	2793	66
1946/47	35	2762	88
1947/48	35	2591	90
1948/49	35	2766	79
Iz razpredelnice je razvidno, da se je število šol od 37 znišalo na 35, kar gre na račun zmanjašanja števila enorazrednic.
Obnova vseh osnovih šol, zlasti težko poškodovanih v času vojne, dograditev 3 novih, graditev slovenske osnove šole v Kopru ter oprema malone vseh šol z novim pohištvom in učili, oskrba vseh učencev s knjigami in ostalimi učnimi pripomočki je samo zunanji izraz skrbi, ki jo ima ljudska oblast za razvoj slovenskega šolstva v jugoslovanski coni Tržaškega ozemlja.
Vendar se osnovno šolstvo ne razvija in ne raste samo po svoji organizacijsko materialni plati, marveč tudi po svoji notranji, vsebinski vrednosti iz leta v leto.
Posebno važnost in pozornost posveča ljudska oblast razvoju srednjih šol. Istrsko ljudstvo ni imelo razen učiteljišča do 1909. leta nobene druge srednje šole. Fevdalni gospodarji in fašistični oblastniki niso hoteli, da bi se zobraževal slovenski živelj, ki je bil v njegovi popolni gospodarski odvisnosti. Pritok mladine v srednje šole, ki so kovačnice bodočih ljudskih inteligenčnih kadrov, je vsako šolsko leto večji. Razen obstoječih šol v preteklem letu sta bili ustanovljeni še Enoletna gospodarska šola v Kopru ter Glasbena šola v Portorožu. Prva vzgaja prepotreb-
ne kadre naprednemu gospodarstvu jug. cone Tržaškega ozemlja, a slednja seznanja mladino z osnovnimi elementi glasbe ter razvija ljudsko glasbeno življenje.
PUCOVA, OGENJ IN PEPEL. S PREMIERE SNG. (POŽAR, RAZTRESEN IN V. REMCEVA)
Zap. št.	ŠOLA	1945—46		1948—49	
		dij.	prof.	dij.	prof.
1.	Gimnazija v Kopru 		113	5	208	14
2.	Nižja gimnazija v Portorožu 		—	—	Q4	9
3.	Učiteljišče v Portorožu		—	—	31	5
4.	Pomorski Tehnikum, Piran		—	—	107	[2
5.	Enoletna gosp. šola v Kopru		—	—	23	4
6.	Kmetijska šola v Škocijanu		—	—	42	4
7.	Glasbena šola v Portorožu				74	2
Visok porast učencev od leta 1945 do letos (405%) izpričuje veliko željo istrskega ljudstva po izobrazbi. Veliko' skrb za telesni razvoj mladega rodu izraža ljudska oblast z ustanavljanjem dijaških domov ter podeljevanjem dijaških podpor, ki omogočajo študij vsej sposobni mladini. V dijaških domovih biva 427 ali 88,33% dijakov, skupno delo in življenje ugodno vpliva na njihovo rast in šolske uspehe.
Vendar težnja ljudske oblasti po dvigu izobraževalne ravni ne bi bila dovoljno izražena, ako ne bi govorili tudi o delu za izpopolnitev novih strokovnih kadrov z organiziranjem strokovnih tečajev, ki jih je bilo 22, a tečaj-
nikov 432. Razen tega skrbita za spopolnitev znanja 2 večerni gimnaziji. Gluhonemo mladino usposablja za življenje in produktivno delo gluhonemnica v Portorožu, kjer je 49 gojencev, ki bivajo v internatu.
Predšolska mladina poseča otroške vrtce ki so bili ustanovljeni 1946. leta. Tedaj jih je bilo 7, a danes jih je 10; obiskuje jih 252 otrok. Z razvojem obdelovalnih zadrug po istrskih vaseh se postavlja vprašanje odpiranja novih vrtcev odnosno Domov igre dela.
Za partizanske sirote skrbi Mladinski dom v Portorožu, ki ima 90 varovancev. Najmlajši rod se v polšoskem času zadržuje v pionirskem domu, ki deluje v Kopru.
Osnovne materialne prilike vseh šol so se v glavnem uredile, s tem so dani tudi vsi pogoji za uspešnejše notranje delo,, za dvig njihove kvalitete. Kakor ima gospodarstvo v Istrskem okrožju vse oblike načrtovanja tako tudi šolstvo razvija svoje delo po načrtu, ki ne obsega ali predvideva samo materialne potreba za njihov razvoj, marveč določuje za vse šolsko leto smer pedagoškega dejstvovanja, dviganja idejnosti pouka, za napredno znanost, za zboljšanje znanja dijakov in poglabljanja pedagoškega in strokovnega znanja vzgojiteljev.
Naloga ljudskoprosvetnega dela v pogojih ljudske oblasti je: čimprej izbrisati težke posledice stoletnega gospodarskega izkoriščanja in brezobzirnega raznarodovanja slov. ljudstva. ki se izražajo v nevednosti, kulturni zaostalosti in oslabljenju nacionalne zavesti prebivalstva, ki prebiva v slovenskih obal-skih krajih. Šolstvo, ki sistematično odpravlja te posledice, dobiva svojo organsko popol nitev v kulturno množičnega delu. katerega organizacijsko obliko tvorijo prosvetna društva, ki so včlanjena v Slovensko-hrvatski prosvetni podvezi v Kopru.
Osnovna ovira napredka je vsekakor ne-
pismenost, ki še vedno obremenjuje mnogo vasi v slov. Istri. V zadnjih treh letih je bilo vloženih dokaj naporov v odpravo nepismenosti. Zadovoljive uspehe beležijo tam, kjer so prosvetnim društvom pomagale množične organizacije kot n. pr. v Gažonu, kjer se je v zimskih mesecih priučilo čitanju in pisanju 56 žena.
Večerne izobraževalne tečaje je obiskovalo 840 tečajnikov, kjer so poglobili znanje svojega materinega jezika ter se seznanili z izsledki napredne znanosti v biologiji, gospodarstvu in drugih panogah. Tečaje so dopolnjevala predavanja, ki jih je bilo 110. Obravnavala so problematiko družbene stvarnosti Istrskega okrožja, naprednega gospodarstva na vasi (obdelovalne zadruge) ter splošno kulturna vprašanja. Z besedo in v sliki so spoznavali lepote slovenske zemlje ter borbo njenega človeka za socializem. Tudi zvočni film (potujoči kino), ki je prikazoval stvaritve jugoslovanske filmske umetnosti, je vršil veliko vzgojno nalogo.
Kultura Slovencev na Tržaškem ozemlju se razvija v enotnosti s kulturo v socialistični domovini, kar ne prihaja do izraza samo v predavanjih, tečajih, marveč tudi v novi
ELA SCENA. BURKA O JEZIČNEM DOHTARJU (LU-KEZ IN PODKRAJŠEK)
slovenski knjigi, ki nam posreduje stvaritve slovenskega naprednega duha ter s tem povezuje z matično zemljo, čeprav so med njo in Slovenci v Istrskem okrožju začrtali mejo. V okviru prosvetnih društev je 30 knjižnic s 5500 dobrimi, naprednimi knjigami. V mesecu Prešernovih proslav je bil v vseh krajih, kjer so prosvetna društva, prirejen Teden napredne knjige, v katerega okviru so bile tudi knjižne razstave. Ob tej priliki je ljudstvo marljivo posegalo po knjigah, prodanih jih je bilo 2236, kar izpričuje, da napredna knjiga prodira v sleherno slovensko hišo.
Hotenje, želja po igralskem dejstvovanju je v istrskem človeku zelo razvita. Dramskih družin je 10 in to v Vanganelu, Kortah, Pučah, Maliji, Portorožu, Cezarjih-Pobegih, Dekanih, Gažonu, Šmarju in Novi vasi. Za dvig, izboljšanje dela dramskih družin je bil v mesecu marcu 1949 prerejen sedemdnevni tečaj za režiserje, ki je dobro uspel, udeležilo se ga je 15 tečajnikov. Konec septembra je bil v Vanganelu nastop 5 igralskih družin, od katerih sta pokazali največ smisla za igralsko oblikovanje dramski družini iz Vanganela in Šmarij. Lutkarstvo, ki je bilo doslej na tem ozemlju nepoznano, je z ustanovitvijo lutkovnega gledališča v Portorožu storilo prve brazde tudi v to zvrst Ijudskoprosvetne-
ga dejstvovanja, ki ima v napredni družbi veliko vzgojno vrednost.
Prav tako kot za igralsko oblikovanje je razvit v slov. Istri čut in smisel za glasbo, lepo pesem. Ljudsko glasbeno življenje se razvija ter usmerja z ustanavljanjem pevskih zborov, godb na pihala ter z gostovanji dobrih vokalnih in instrumentalnih koncertov. Za zboljšanje dela pevskih zborov je Pod-zveza SHPZ v Kopru priredila v Portorožu trimesečni tečaj za pevovodje. Uspešno ga je dovršilo 13 tečajnikov, ki danes vodijo pevske zbore prosvetnih društev. Vsaka večja vas ima svoj pevski zbor, vendar stalnih je 13 s 351 pevci.
Narodnoosvobodilna borba ter osvoboditev sta sprostili ustvarjalne sile slovenskega ljudstva, kar se izraža v kulturno prosvetnem hotenju in delovanju, v izgraditvi ljudske oblasti. Ostalo pa nam je iz preteklosti mnogo globokega, resničnega duhovnega bogastva v ljudskih pesmih, bajkah, pripovedkah in ljudskih plesih. Samo poiskati je treba, dvigniti, obnoviti, da ne gre v pozabo, kar je hotel fašizem, ki se je zavedal, da je v tej stari ljudski tvornosti izražena njegova duhovna in nacionalna bitnost. Etnografska ekipa, ki je v rižanski dolini raziskovala socialno, materialno in duhovno kulturo ljudstva, je v kaj kratkem času odkrila in obnovila mnogo vrednot iz te bogate ljudske, duhovne zakladnice.
Odkrila in obnovila je stare ljudske plese, ki so ostali v spominu najstarejših Dekan-čanov ter jih posredovala folklorni skupini prosvetnega društva v Dekanih, ki bo čuvala in razvijala to močno izrazno ljudsko umetnost, polno originalnosti, samoniklosti. Na trgu v Dekanih so 18. oktobra predvajali pred. številno domačo množico ciklus ljudskih plesov pod nazivom Brško opasilo. Ponovili so jih teden dni kasneje v Kopru; pred tisočglavo množico; bila je to prava manifestacija za te lepe stare ljudske plese. V okviru Pod-zveze SHPZ v Kopru deluje odsek za folkloro s smotrom seznanjanja in posredovanja ljudskih plesov mladini, ki jih bp nadalje razvijala, vlivajoč vanje nove elemente, porajajoče se iz življenja.
Etnografska razstava v Kopru, ki jo je na pobudo in s podporo Podzveze uredila etnografska ekipa (od 23.X. do 3.XI.) ter bogastvo ljudske duhovne kulture, ki je še skrita v nedrih našega ljudstva, bosta plemenita pobuda v nadaljevanju odkrivanja in spajanja v resnično ljudsko kulturo nove družbene stvarnosti.
Za umevanje umetnosti, posredovanje te poleg znanosti najvišje človekove duhovne tvornosti, je odsek za umetnost pri Podzvezi
priredil 2 razstavi slovenskih upodabljajočih umetnikov, slikarjev s Tržaškega ozemlja. Veliko podporo, ki jo je nudila ljudska oblast pri organiziranju razstav, nagradem umetnikom ter velik odkup najasneje izražajo smisel in pomen, ki ga daje razvoju umetnosti kot važnemu elementu v vzgoji ljudskih množic.
Množičnost ljudskoprosvetnega dela se izraža v kulturnih prireditvah prosvetnih društev; vseh je bilo 62, a razen tega še 12 gostovanj po Istrskem okrožju ter posebej 2 glasbeni produkciji v Sloveniji. Večje prireditve je organizirala neposredno Podzveza in to Praznik slovenske pesmi v Šmarjah (nastopilo je 8 pevskih zborov), Dan slovenske besede (sodelovalo je 5 igralskih skupin), nato številne prireditve v mesecu Prešernovih proslav, množični nastopi pevskih zborov. 1. ma ja1 ter 19. junija so prav tako izraz volje in želje udejstvovanja osvobojenega človeka.
Ljudska oblast ustvarja vse materialne pogoje za neoviran razvoj kulturne dejavnosti. S popolno obnovitvijo gledališča v Kopru je omogočeno gostovanje opernih in dramskih skupin. Našemu delovnemu človeku, ki so mu sovražni oblastniki toliko desetletij onemogočali seznanjati se z visokimi kulturnimi stvaritvami, je Slovensko narodno gledališče jz Ljubljane z 20 gostovanji opere, baleta in drame odkrivalo vrhove umetniške dejavnosti slovenskega ustvarjalnega igralskega oblikovanja, ki ga je lahko doseglo le v novi so-
cialistični družbi. V istem hramu se vršijo tudi kulturno-umetniške prireditve Italijanov in Hrvatov, tako da dobiva bratstvo in enotnost med narodi tega ozemlja tudi na tem popri-šču svojo najvišjo potrditev.
Z dograditvijo zadružnih domov v letu 1950 ki bodo središča kulturno-prosvetnega dela, se odpirajo prosvetnim društvom vsi pogoji za uspešen razvoj napredne ljudske kulture.
Kakor v gospodarstvu ter drugih področjih tako je tudi ljudskoprosvetno delo raslo v plemenitem tekmovanju, ki so si nenehno sledila in to prvomajsko, tromesečno za izgradnjo zadružnih domov in obnovo, Titovo in predkongresno tekmovanje.
Za boljše in smotrnejše delo je porok enoletni načrt Podzveze, ki usmerja vse ljudskoprosvetno delo. Samo z načrtnim delom, ki zajema v Istrskem okrožju tudi vse gospodarsko delovanje, bodo doseženi uspehi v napredni ljudski kulturi, ki mora doseči ono stopnjo naprednosti in kvalitete, kot jo je v pogojih ljudske oblasti doseglo delo na političnem, gospodarskem in socialnem področju.
V stremljenju po ustvaritvi resnične ljudske kulture se prosvetna društva in nje člani zavedajo, da bo ta lahko rasla le iz neizčrpnega vrelca svetlih tradicij narodnoosvobodilne borbe ter iz zgledov borbe in dela junaškega svobodnega matičnega naroda, — z naslonitvijo na njegovo rast -— ki gre v socializem kljub vsem oviram in zaprekam.
Slovensko narodno za Svobodno tržaško ozemlje
gledališče
Dr. Andrej Iliidal
Razmerje med Slovenskim narodnim gledališčem in najširšo uradno in neuradno tržaško javnostjo je značilno za tržaške kulturne razmere in je obenem zanesljiv barometer za presojanje tržaških slovenskih prilik in neprilik.
Bolj ko se nekdanji zavezniki trudijo, da bi ovrgli določbe mirovne pogodbe, ki so jo 1. 1947 sami podpisali, bolj ko pehajo svoj pas A v območje Italije in usodo tržaških Slovencev v tem pasu pod vpliv italijanske samovolle, več reakcionarnih fašističnih zakonov kličejo znova v življenje, bolj vneto brišejo tisto malo človečanskih in jezikovnih pravic, ki so jih priznavali pri svojem prihodu, in izrivajo slovenščino in Slovence iz javnega življenja.
To se pozna tudi v razmerju do Slovenskega narodnega gledališča. V prvi sezoni
je gledališče lahko igralo enajstkrat v večjih dvoranah v središču mesta, v drugi sezoni le še dvakrat, v tretji in četrti nobenkrat. V tretji sezoni je tuja vojaška uprava odrinila Slovensko gledališče v predmestja in je obenem pokrenila akcijo, da bi se: prenovila za slovenske predstave večja dvorana pri Sv. Jakobu. Načrti, pri katerih so sodelovali člani Slovenskega narodnega gledališča, so dozoreli do konca in treba bi jih bilo samo še izvršiti. Vso četrto sezono je Slovensko narodno gledališče zaman povpraševala po njih izvajanju. Zavezniška oblast je zvračala odgovornost na očinsko, ta pa na zavezniško. Dejstvo je, da vprašanje spi, če ni bilo vse samo pesek v oči. V četrti sezoni so se množile težave zaradi kolavdacije dvoran in dovoljenj za vsako predstavo posebej. Policija se je oklenila nekega najbolj reakcionarne-
ANGELA RAKARJEVA OB 40-LETNICI GLEDALIŠKEGA DELA
ga fašističnega zakona iz 1. 1931 in uvedla preventivno cenzuro, na katero je na koncu prejšnje sezone namigovala, a je tedaj še ni uveljavila.
Tako je zarja zmage in svobode v teku zadnje sezone že silno obledela in tuja vojaška uprava se trudi z vsakim novim korakom, da bi v tržaških Slovencih čisto zatrla zadnje sledi ugodnega mnenja inl bi si ustvarila podoben sloves, kakršnega so si med njimi pridobili prejšnji tlačitelji in raznarodovale!.
Tem neprilikam so se v zadnji sezoni pridružile nove, izvirajoče iz političnega razdora v demokratičnem taboru. Nasprotniki SHPZ, prosvetnih društev in 1 slovenskega prosvetnega delovanja so se spravili pri tej priliki tudi nad Slovensko narodno gledališče. Nastavljali so mu zanke in pasti, odrezali so mu dvorane z jalovimi izgovori, zvijačami in iz trte izvitimi obdolžitva-mi. Lastili so si pravico, da bodo oni odločali, kdo sme k javnim gledališkim predstavam in kdo ne. Zavlekli so na svojo stran nekaj zaslepljenih Slovencev, ki so jih nazvali »zaščitnike slovenske ljudske kulture«, in jim naložili borbo zoper Slovensko narodno gledališče z zmerjanjem in lažmi, z nasilnim odvzemanjem dvoran in s hrupnim motenjem predstav, z ustanavljanjem Ljudskega odra in zastraševanjem občin,-stva. Ti večinoma italijanski »internacional-ci« so uporabljali nasilne metode in včasih tudi pripadnike šovinističnih in novofašistič-nih skupin, ki so skušale ovirati delo Slovenskega narodnega gledališča že v prvi in drugi sezoni.
Gledališče je igralo v začetku sezone pri Sv. Ivanu, v Pristaniškem domu. Skednju,
v Rocolu, na Opčinah in na Greti. Na koncu sezone mu je ostala samo še dvorana v Skednju, na Opčinah pa se je preselilo iz Prosvetnega doma v dvorano za kino. Razširilo je svoje delo po manjših društvenin in zasebnih dvoranah. Manjše so bile težave z dvoranami v pasu B, zlasti odkar sta Vojna uprava in ljudska oblast prenovili poškodovano gledališče Ristori v Kopru in zgradili več zadružnih domov, katerih dvorane so primerne tudi za predstave.
Kljub opisanim težavam je gledališče v celoti napredovalo in so bili njegovi uspehi večji in obilnejši kakor v prvih treh sezonah. Prva dva meseca (september in oktober 1948) je trajala predsezona. Tedaj se je pripravljala prva nova premiera, obenem pa so se ponavljale igre iz prejšnje sezone. Bilo je dvajset predstav. Štirikrat se ie i^-ai Jurčičev »Deseti brat« v Delakovi preaeia-vi, sedemkrat Molierov »Skopuh«, štirikrat Miška Kranjca »Pot do zločina«, štirikrat Goldonijeve »Primorske zdrahe« v Ruplovi prireditvi in enkrat O’ Neillova »Ana Christie«.
V treh sezonah se je članstvo toliko izpopolnilo in se je občinstvo po dolgem premoru fašistične teme toliko privadilo gledališču, da je smelo Slovensko narodno gledališče seči malo više in se lotiti največjega dramatika W. Shakespeara. Kot prva premiera je prišla na oder 5. novembra 1948 njegova komedija »Kar hočete« v Zupančičevem prevodu, v Košičevi režiji in Gromovi inscenaciji. Igra je dosegla deset predstav.
Zelo posrečena je bila izbira druge nove igre, Gogoljeve nesmrtne komedije »Ženitev«, ki se je uprizorila prvič 19. novembra v Pristaniškem domu, v režiji in inscenaciji Jožeta Babiča. Ta komedija je dosegla najvišje število predstav: 22.
Tridesetletnico Cankarjeve smrti je proslavilo Slovensko narodno gledališče s tretjo premiero 17. decembra v Skednju. Igralo je Cankarjeve »Hlapce« v režiji Jožeta Babiča. Vse inscenacije je opravil poslej slikar Jože Cesar. Pred predstavo je imel upravnik primeren govor o Cankarju in njegovi drami. Ker se delo ne da uprizarjati na manjših odrih in ker so nasprotniki Slovenskega narodnega gledališča najhuje rovarili prav zoper to igro, je dosegla drama samo šest predstav.
Zaradi bolezni in razbijaških ovir je minil januar 1949 brez vsake premiere. Prav tako srečno roko kakor pri »Ženitvi« je imelo Slovensko narodno gledališče s četrto premiero. Uprizorilo je mladinsko pravljico M. Surinove »Dedek Mraza« v Babičevi režiji prvič v Skednju 6. februarja 1949, nato še
GALSVVORTHV, SREBRNA TOBAČNICA. S PREMIERE SNG.
devetnajstkrat po vseh večjih in manjših odrih obeh pasov Tržaškega ozemlja.
Kot peta premiera je prišla na škedenj-ski oder 4. marca Galsworthyjeva »Srebrna tobačnica« v režiji Milana Košiča. Igra kaže zanimiva nasprotja med proletarskimi in kapitalističnimi sloji angleške družbe. Vseh predstav je bilo sedem.
Z najbolj perečo in razgibano problematiko današnjih črncev v južnih Združenih državah, kjer se vršijo ostre borbe za! priznanje človečenskih pravic, se je seznanilo naše občinstvo pri šesti premieri moderne drame Gowa in DTJsseauja »Globoko so korenine«, v Skednju 8. aprila, v režiji Modesta Sancina. Igra se je nato ponovila sedemkrat.
V osrčje Slovenije in v osvobodilno borbo, ki je razkrila gnilobo meščanskih slojev stare Jugoslavije, je povedla tržaško občinstvo drama Mire Pucove »Ogenj in pepel«, ki jo je režiral Milan Košič. Premiera je bila v Skednju 3. junija, nato se je igra ponovila sedemkrat.	,
Prav na koncu sezone je uprizorilo Slovensko narodno gledališče še Goldonijevo komedijo »Mirandolina« v Babičevi režiji. Premiera je bila v Skednju 14. julija, igra se je ponovila naslednji večer na Opčinah; namenjena je prihodnji predsezoni.
Igralo se je v naslednjih krajih (število v oklepaju pove kolikokrat). V pasu A v 17
krajih: Boršt (2), Briščiki (I), Greta v Trstu (2), Gabrovec (2), Kontovel 0.0), Kon-konel (1), Nabrežina (7), Opčine (9), Pristaniški dom v Trstu (1), Prosek (2), Plavje (3), Ricmanje (3), Rocol (3), Sv. Ivan v Trstu (5), Sv. Križ (1), Sesljan (1), Skedenj (19). V pasu B v 7 krajih: Izola (1), Koper (11), Marezige (3), Piran (5), Puče (2), Si-čole (2), Šmarje (1). Po dvakrat je gostovalo gledališče v Tolminu, Ajdovščini in Sežani, povsod z največjim uspehom. Ta gostovanja so znova dokazala, da težijo ti gori-ški kraji h Gorici in Trstu, da je umetna in vsiljena nova meja, ki trga Slovence od Slovencev, nekaj nenaravnega in nesmiselnega, posebno če poslimo, da so Slovenci na obeh straneh te krivične meje krvaveli v narodnoosvobodilni borbi za isto svobodo in zedinjenje. Taka gostovanja poudarjajo, kulturno enotnost in nedeljivost vsega slovenskega ozemlja in bi se morala gojiti po možnosti v večjem obsegu kakor doslei. Raztegniti bi se morala tudi na Slovence v Italiji.
Število predstav je bilo višje kakor v prejšnjih sezonah. Vseh predstav je bilo 103; v prejšnji sezoni 77. Število obiskovalcev na Tržaškem, ozemlju je bilo 24.482, vštevši Tolmin, Ajdovščino in Sežano pa 28.454. Ce upoštevamo, da so bili mnogi obiskovalci pri osmih ali desetih, različnih igrah in da ima Tržaško ozemlje v obeh pasovih
SHAKESPEARE, KAR HOČETE; S PREMIERE SNG (DROLCEVA IN RODOSKOVA)
vkup skoraj 100.000 Slovencev, vidimo, da gledališče še ni zajelo niti ene četrtine tržaških Slovencev. Končni smoter gledališke' Vzgoje pa mora biti, da 'se pridobijo vse ljudske množice in da se bodo vse zanimale za take kulturne prireditve. Današnje gledališče ni namenjeno samo imo-vitim slojem, temveč mora biti dostopno tu-
di kmetu in delavcu, vobče vsakemu proletarcu, saj so ti najbolj potrebni blagodejnega vzgojnega vpliva dobrih gledaliških predstav. Iz tega je jasno, da čakajo Slovensko narodno gledališča še važne naloge in da obstajajo še velike možnosti vzgajanja naših ljudskih množic.
Razbijaške ovire so člani Slovenskega narodnega gledališča delno premagovali tudi s tem. da so delali požrtvovalno izven ožjega ■gledališkega kroga. Mnogim je služila v to »Vesela scena«, ki je dala 10 predstav z dobrim sporedom po manjših krajih in odrih. Drugi so sodelovali v radiu, najprej v Trstu, pozneje v Kopru. Nekateri so pomagali dramskim družinam z režiranjem in umetniškim vodstvom. Vsi so sodelovali pri proslavah in slavnostih z recitacijami ali drugače (Prešernova in Zupančičeva proslava, 8. marec in 27. april, pionirske prireditve, koroški večeri itd.). Tov. Marsič je pripravil 84 lutkovnih predstav v 54 krajih za 6521 otrok in 1868 odraslih.
Ob vsaki premieri je izšla nova številka Gledališkega lista s podatki in razpravami o novih igrah in pisateljih ter o drugih gledaliških ali občekulturnih zadevah.
Dramska šola je skrbela za gledališki naraščaj. Razširila je svoj progrm in nudila pouk 18 gojencem; 11 od teh jih je nastopilo pri zaklučni produkciji.
Pomen Slovenskega narodnega gledališča narašča od sezone do sezone. Njegovo delo se mora nadaljevati, dvigniti in razširiti v skladu z dejstvom, da je Trst za Ljubljano drugo največje slovensko središče.
D’USSEAU IN GOW, GLOBOKE SO KORENINE. S PREMIERE SNG.
Umetnostne razstave
na Tržaškem ozemlju
Zorko Jelinčič
Morda se bo komu zdela ta panoga umetnosti, slikarstvo, malo ali celo brezpomembna za našo slovensko kulturo na Tržaškem ozemlju. In vendar je ta umetnost pri vseh visoko kulturnih narodih prav tako važna kot druge. Za nas tržaške Slovence pa je v odnosu do drugih umetnosti morda še najvažnejše, ker imamo po nekem čudnem naključju tržaški Slovenci na tem prodročju sorazmerno največ izvirnih umetniških tvorcev. In jezik, izraz slikarske umetnosti, je neposreden ter govori jasno in naravnost komurkoli. brez ozira na narodnostne, jezikovne raz-
like. Zato je to prvo kulturno področje, na katerem nam tržaški italijanski sodržavljani, in sicer tudi šovinistični in nacionalistični, priznavajo domovinsko pravico, enake kulturne tvorbe sposobnosti, skratka kulturno enakopravnost. In če še upoštevamo, da je slikarska umetnost prav za prav nekaka «ari-stokratska», t. j. zelo dragocena, prefinjena umetnost, ki priča o visoki kulturni stopnji naroda, ki jo ima, — tedaj imamo približen pojem o važnosti slovenskega slikarstva v Trstu.
To leto je bilo zelo plodno za slovenske
JOŽE CESAR, STAREC
slikarje na Tržaškem ozemlju, saj so skoraj vsi pomembni razstavili na osebnih razstavah plodove in uspehe svojega najnovejšega dela.
Vse razstave brez izjeme so se vršile v ga-lerji «Scorpione» ob Kanalu blizu pravoslavne cerkve (s tem si je seveda zaslužila vzdevek «slavocomunista» med italijansko šovinistično javnostjo). Je to majhna, toda izredno de-
lavna galerija, ki je priredila precej več umetnostnih razstav kot vse ostale tržaške galerije skupaj. In če dodamo še, da so bile vse razmeroma na visoki umetniški ravni in z izvestno umetnostno napredno smerjo, imamo približen pojem, kakšen pomen ima galerija »Škorpijona v tržaškem umetniškem življenju.
Okrog novega leta so priredili že tradicionalno skupno razstavo vsi slovenski in nekateri italijanski napredni slikarji in kiparji.
Od 14. do 28. februarja 1949. 1. se je vršila posmrtna spominska razstava kriškega slikarja Alberta Sirka s svečanim odpretjem ob prisotnosti umetnikove vdove tov. Dore Sirkove s spominskimi govori o njegovem delu. Zelo številen obisk slovenskega in italijanskega umetnostnega občinstva ter ugodne ocene v tisku v oben jezikih, je priča o visoki umetniški vrednosti razstave. Pomenil pa je tudi vez s svobodno slovensko domovino LRS, ki je bila slikarju Sirku prva priredila spominsko razstavo.
Naj opomnimo kar pri tej priliki na sklep občnega zbora SHPZ iz meseca maja 1948. leta, da naj skrbi za razširjenje in poglobitev poznanja likovne umetnosti med tržaškim
ljudstvom. V ta namen se je izkoristila prilika obletnice smrti tržaškea umetnika, da bi seznanili slovensgko tržaško ljudstvo z njegovo realistično umetnostjo, ki je tako globoko koreninila v življenju kraškega in obmorskega, ribiškega ljudstva.
Prva ljudska razstava v ta namen je bila odprta v Križu, v umetnikovem rojstnem kraju, posebno svečano dne 23. januarja, dasi jo je motil neslan vidalijevski izpad gledališkega igralca Justa Košute. Namesto v Boljuncu, kjer so razdiraški informbirojevci odkrito pokazali svoje nekulturno nasprotje proti slovenski prosveti ter odrekli dvorano, — se je Sirkova razstava vršila dne 6. marca v Borštu. Iz istih frakcionaških razlogov se razstava ni vršila na Opčinah, pač pa na Proseku dne 13. marca. Obe razstavi sta prav lepo uspeli, kljub nasprotni komiformistični pro-
pagandi, trganju lepakov itd. Poudariti je treba uspeh tega prvega poiskusa prireditve ljudskih umetnostnih razstav ravno zato, ker je to prvi poskus in ker se je s tem uspešno začela nova panoga ljudsko prosvetne delavnosti.
Drug poskus take ljudske umetnostne razstave se je izvršil dne 30. oktobra v Dolini s skupno razstavo sodobnih tržaških slovenskih slikarjev Cesarja, Černigoja, Groma, Hlavatyja, Lukežiča, Sakside, Sirka in Spacala. Razstava, prirejena v sličnih okoliščinah, je tudi tokrat lepo uspela. Od 30.III. do 14.IV. 1949. je v Škorpijonu razstavljal Lojze Spacal. Razstava je dobro uspela v vsakem pogledu, toliko med slovenskim kot italijanskim umetnostnim občinstvom. Istočasno je bil umetnik izdal v samozaložbi umetnostno monografijo o svojem desetletnem delu s predgovorom Borisa Pahorja v slovenski, in profesorja Marcella Paolija v italijanskih izdaji.
To je bila prva slovenska publikacija te vrste na Tržaškem ozemlju po padcu fašizma.
Od 8. do 23. maja je trajala prva osebna razstava Bogdana Groma, mladega akademskega slikarja s Proseka. Dela domačega umetnika je umetnostna kritika na splošno dobro ocenila, še ugodnje pa je sprejela njegova realistična dela umetnostna publika.
Od 25.V. do 9.VI. sta skupno razstavljala
slikarja Robert Hlavaty in Rudi Saksida.
Oba umetnika je kritika ugodno ocenila, občinstvo pa se je za Saksidova surrealistična dela manj navduševalo.
Ze v jesenski seziji 1949. leta je zopet razstavil slikar Avrelij Lukežič po več letih po- čUi' \ polne brezdelnosti. Njegovo razstavo sta kritika in občinstvo enodušno sprejela s posebnim zadoščenjem in z voščili, da bi zopet mogel povzeti z umetniškem ustvarjanjem.
Poleg tega je omeniti še dve uspeli skupni razstavi tržaških slikarjev v Kopru ob prizadevanju ljudskih oblasti jugoslovanskega področja Tržaškega ozemlja. Ena se je vršila v mesecu oktobru 1948. leta ob priliki razstave gospodarske delavnosti Istrskega okrožja s sodelovanjem tudi nekaterin italijanskih naprednih likovnikov. Ob priliki proslave stoletnice Prešernove smrti so priredili tržaški slikarji skupno razstavo v Kopru v dneh od & * V j 8. do 20. februarja t. 1. Ljudske oblasti so zaJv//''; j to priliko razpisale pomembne nagrade, ki^f^/-j jih je umetnostna žirija razdelila takole: I. na- 2/A//j grado Avreliju Lukežiču, II. Robertu Hla-vatyju in III. Jožetu Cesarju.
V Kopru se je treba spomniti še enotedenske spominske razstave A. Sirka, ki je bila odprta ob priliki prvomajske proslave praznika delovnega ljudstva, v dvorani mestnega muzeja. Razstava se je zaključila z običajnim moralnim uspehom.
LOJZE SPACAL, KRAŠKA VASICA
2 .4/^^ & "4

'f?>t»t^t,&!^ f /4r‘ p^-iyL£-Scnxoj^. ^
Naj omenimo še, da so slikarji ob tej priliki odprodali največji del svojih umetnin skoraj izključno po zanimanju ljudskih oblasti Istrskega okrožja. To pomeni ne le čisto drugačen odnos oblasti do umetnosti, ki ni le moralno, marveč predvsem tudi stvarno podpiranje slikarskega ustvarjanja, ki mu s tem priznava pozitivno družbeno kulturno nalogo. Ob priliki razstave Lojzeta Spacala smo omenili izdajo njegove zanimive umetnostne monografije, doslej edine slovenske publikacije te vrste! v Trstu, ki dela čast ne le avtorju, marveč tudi Zadružni tiskarni za vzoren tisk in izdajo. Kmalu za njim je izdal slikar prof. Avgust Černigoj mapo izvirnih lesorezov slovenskih pesnikov in pisateljev v okusni opremi. Tudi to je prvi poskus te vrste pri nas, ki priča o živahnih umetnostnih pobudah naših umetnikov in njih visoki strokovni ravni. Isto nam potrjuje še tretja umetnostna izda-nja slikarja prof. Bogdana Groma, tudi v samozaložbi, ki je ravnokar zagledal luč sveta. Njegova »Slovenska ornamentika« je sistematična obdelava osnovnih ljudskih ornamentalnih motivov ali iz njih izvajanih umetnih okraskov za uporabo umetne obrti ali učiteljev in profesorjev risanja na osnovnih, srednjih in strokovnih šolah.
Ne smemo pozabiti še naših umetnikov in njih sodelovanja v čisto praktične namene vsakdanjega, družbenega življenja ali sprem-
\ Ijanja drugih panog kulturnega snovanja. Gre pri tem predvsem za opremljanje ..naših knjižnih in časopisnih izdaj s slikami in vi-grietami naslovnih strani, z ilustracijami po-seb'noT,judilfeia~tedriika'in-Pfim6rskega dnev-nikar-Lepaki 6b kvečanih prilikah raznih jav-
občinskih volitev, niso bili sicer vedno posrečeni, vendar pričajo o potrebah in okusu uporabljanja umetnosti.
Posebej bi bilo treba še omeniti nazidne okraske, freske, gradnjo in ureditev Razstave gospodarske delavnosti Istrskega okrožja v Kopru v letu 1948., posebno pa še 1949. Vsi naši slikarji, kiparji in arhitekti so bili pr; tem zaposleni in ni dvoma, da je njih umetniški okus vtisnil svoj. vidni žig vsej vnanjo-sti te važne koprske prireditve.
Kdor potuje po Istrskem okrožju pod jugoslovansko upravo in sredi živahnega obnovitvenega in gradbenega vrveža ljudskih oblasti opazuje umetniški okus naših arhitektov na novih javnih zgradbah, šolah, bolnicah itd. instinktivno čuti nekaj novega, nove plodne odnose med umetniki in ljudsko oblastjo, nove vzajemne oplojevalne odnose, ki dvigajo umetniško raven javnega življenja ter obratno dvigajo življenjsko raven umetnikov, Id jim dajejo koristno in častno družbeno funkcijo.
Tržaško planinsko društvo v letu 1949
Počasi se le giblje in napreduje, vendar je še daleč od tega kar bi moralo biti naše planinstvo. To je že stara zgodba, a danes nam je v glavnem že jasno, da se kljub narodno osvobodilni borbi v Trstu skoki ne dajo delati, ker se ne le niso odstranile posledice fašizma niti ne prilike, ki jih je ta postavil. To pomeni, da je treba vsaki napredek iztrgati s trdim in vztrajnim naporom — čisto po planinsko.
Nekaj se menda počasi le spreminja tudi v predsodkih proti planinstvu, ki so jih marsikje- že davno premagali. Med drugim n. pr. mišljenje, da je planinstvo razkošje in predpravica razrednih izbrancev, se počasi spreminja v uvidevanje, da je tudi za najširše ljudske sloje potrebno v oddih, krepilo in razvedrilo, — menda bolj koristno kot gostilna, malovreden film in podobno. In da tudi kot šport ni manj pomemben kot katerakoli druga športna panoga.
Pa še nekaj drugega. Dr. Tuma je bil že
Zorko Jelinčič
pred desetletji ugotovil, da pomeni planinstvo najpomembnejši povratek k naravi z obiskovanjem, estetskim uživanjem, opazovanjem in preučevanjem gora, rastlinja in živalstva.
In ta lepa slovenska priroda so za Trst naše kraške planote in naše slovenske Julijske Alpe, bodisi one v svobodni domovini, bodosi oni zapadni košček pod Italijo. Ce v mestu tisoč interesiranih, trobil neprestano ponavlja in zatrjuje, da Trst pripada ne vem kateremu kontinentu, zadostuje najkrajši iz-letek, pa četudi le do Opčin, da pokaže še tako trdi glavi, da je Trst kot obkoljena trdnjava sredi našega Krasa. Na tej mogočni naravi ne more nič niti za! las spremeniti nobena izumetničena politična meja.
Za »odkrivanje« takih, osnovnih in očitnih spoznanj nam more planinstvo silno mnogo koristiti. Toda premagati moramo precej ovir in težkoč, ravno zaradi teh umetnih političnih pregrad, ki ustvarjajo bloke,
SOČA V DOLINI TRENTE
potne dovolilnice itd.. V tem letu jih je še nekaj naraslo, kot n. pr. obvezno zavarovanje potnikov na kamijonov, kar je kajpak veliko ceneje za italijanska šovinistična planinska društva, ki hodijo po izvoženi poti ENAL-a, naslednika in nadaljevalca fašističnega dopolavora. Druga težava, valutna, je tudi postala letos bolj oktualno utesnjujoča.
Najvažnejša skrb Planinskega društva so bili seveda še vedno planinski izleti. Smeri izletanja so bile kot vedno bližnji in daljni naš Kras od Volnika in Glinščice do Učke in Nanosa, Snežnika in Čavna ter v naše Julijske Alpe.
Tudi letos nam je bil Triglav posebno pri srcu. Zlezli so mu mnogi tržaški planinci dvakrat na teme, v avgustu in septembru, kljub snegu in neugodnemu vremenu^ Pri tem nam je bila vedno v oporišče Tržaška koča na Doliču, ki nam je bila tudi letos v mislih, da ji pripomoremo do popolnejše obnove.
VELIKI OLTAR V POGORJU ŠKRLATICE. V OZADJU TRIGLAV
-
Drugi tradicionalni izletniški cilj je bil letos sivi Nanos, ki je vezal pozornost tržaških planincev že od davna sem. Udeležili so se dvakrat prostovoljnega udarniškega dela pri graditvi Vojkove planinske koče ter stem prispevali k uresničenju dolgoletnih planinskih želja po koči ki nosi danes ponosno ime primorskega junaka, ki se je boril po onih vrhovih za njih svobodo. Ob otvoritvi je bil organiziran skupni planinski in partizanski izlet, ki je bil skupno slavje vseh primorskih in slovenskih planincev ter partizanskih organizacij. Koči so poklonili vpisno spominsko knjigo in ob tej priliki razvili društveni prapor, za katerega je poklonila trak Planinska zveza Slovenije.
Ta dar je bil Planinskemu društvu posebno drag. Tržaško PD sicer ni njene članica zaradi spoštovanje mirovne pogodbe, vendar se pa dejansko čuti nanjo navezano iz planinsko geografskih, narodnostnih in razlogov demokratske miselnosti.
Dr. KLEMENT JUG, PRVAK SLOVENSKIH PLEZALCEV, PADEL PRED 25 LETI V SEV. TRIGLAVSKI STENI, DNE 11. AVGUSTA 1924
j
RAZGLED NA MOJSTROVKO IN RAZOR
Istočasno s PZS smo priredili v prvem tednu septembra t. 1. tudi tržaški planinski teden z izletom na Triglav ter s planinsko propagandnimi članki oz. stranmi v Primorskem dnevniku in Ljudskem tedniku.
Za zimsko športno sezijo je PD priredilo kot običajno smučarsko telovadbo ter vsa-ko( nedeljo smučarske izlete. S smučarskimi odseki drugih tržaških športnih društev! 51110 ustanovili j zimsko \ športni odsek' v okrilju Zveze društev za telesno vzgojo. Zal, da je bila pretekla zima malo ugodna za smučanje, bilo je premalo snega. Na naše tradicionalno najbližje smučišče v Ornem vrhu nismo mogli (niti enkrat, pač pa smo šli nekajkrat v Karnijo, v Sap-pado ter sodelovali pri organiziranju smučarskih vlakov za Bled, Planico in Bohinj. Tudi smučarske tekme je moglo prirediti le v Sappadi. Pri tem se je to bolje odrezalo kot prejšnje leto. To je deloma že plod društvenega prizadevanja, da podpre smučarsko pripravljenost tnladih 'športnikov. Na prvenstvenih tekmah so se najbolje odrezali: Albin Harej, Pavletič Bojan, Gorazd Vesel, Mitja Volčič in Livij Zivic.
Omeniti je dvakratno prostovoljno udarniško delo na železniški progi Sežana-Du-tovlje in v Novi Gorici, vse na železniški progi našega planinskega zaledja. Tudi v tej
dobi je priredilo PDT uspelo smučarsko zi-movanje na Pokljuki pod Triglavom in letovanje na Bledu.
Planinsko organizacijo je izpopolnilo s tem, da je prispevalo in dalo svojo pomoč pri osnovanju svoje podružnice v Kopru, ki se je izkazala za življenjsko sposobno, z dobrim vodilnim kadrom. Priredilo je že skupno s PDT izlete na Triglav in Nanos, ter s smučarskim vlakom v Planico.
Za pritegnitev mladine je bil organiziran avtonomni mladinski odsek v okrilju društva, kar je pospešilo delo, v drugih panogah pa ni posebno uspelo niti ne pri plezalnem tečaju v Glinščici, ki je obtičal zaradi nezanimanja mladine. Vse to pa je bilo tudi posledica prešibke planinske propagande, predavanj, tečajev in podobnega, kar ima pa spet svoj vzrok v pomanjkanju društvenih prostorov, čemur je sedaj deloma odpoma-gano.
K zaključku naj še omenimo prireditev planinskega rajanja, ki je pripomoglo ne le k planinski družabnosti, pač pa predvsem k zdravljenju društvenih financ.
Zal, da je društvo utrpelo tudi težko izgubo z nenadno smrtjo zelo požrtvovalnega dolgoletnega svojega strokovnega delavca, večletnega društvenega blagajnika, najboljšega planinskega tovariša, Mirka Pavloviča.
Naša telesna vzgoja v minulem letu
Stanko Porto!
Našo telesnovzgojno organizacijo je v minulem letu doletela usoda vseh demokratičnih organizacij tukajšnjega ozemlja; komin-formistični razbijači so zanesli razdor tudi v vrste ZDTV. Ta naša vrhovna telesno-vzgojna organizacija, ki je združevala v 114 društvih okrog 10.000 športnikov, je morala na> svojem občnem Izboru avgusta meseca izključiti iz svojih vrst ljudi, ki so zanesli v vrste fizkulturnikov razdor, ki; vlada v demokratičnih političnih vrstah. Dolgo časa so si prizadevali ti razbijači, da se bi polastili vodstva ZDTV. Ugodno pretvezo so našli v pripravah za vsakoletni nastop 1. maja, ko so po prvotnem pristanku odstopili od sodelovanja, misleč, da bodo s tem preprečili največjo manifestacijo tržaških delovnih množic ob njihovem prazniku. Toda v svojih nakanah niso uspeli. Kljub vsestranskim oviram je ta dan na tisoče fizkulturnikov manifestiralo v Trstu in Kopru svojo moč in dokazalo, da naša telesnovzgojna organizacija lahko računa na sodelovanje in podporo vseh resnično demokratičnih sil.
Kljub posledicam zanesenega razdora v fizkulturne vrste, delovanje Zveze ni zastalo, temveč je šlo in gre V svojem prizadeva-
nju po razširjenju in utrditvi svoje moči uspešno dalje. Ce si bežno predočimo delovanje posameznih panog, bomo videli, da nikjer ni bilo izrazitega zastoja.
Najštevilnejši je bil telovadni odsek, ki je pokazal svojo moč in vsestranost ob istočasnih nastopih 1. maja, ko je nastopilo v Trstu na novem; stadionu pri sv. Ivanu preko tisoč fizkulturnikov in okrog štiri tisoč v Kopru. Mesec kasneje je nastopila skupina 400 telovadcev in telovadk na športnem dnevu na Reki in nato na festivalu v Sovod-njah pri Gorici. Odsek, ki je v stalnem organizacijskem razvoju, si je zadal nalogo, ustanoviti po .vseh naših krajih telovadna društva in tako imamo že sedaj v v Bazovici, Lonjerju, Saležu in pri Sv. Ivanu nova društva.
Nogometni odsek je zaključil julija svoje prvenstvo za leto 1948/49. Sodelovalo je 65 društev iz obeh con, ki so bilai razdeljena v posamezne skupine. Prvenstvo si je priborilo moštvo koprske Aurore. Nogometna reprezentanca le uspešno nastopila v Mariboru proti tamkajšnji mestni reprezentanci. Brez dvoma je dosegel propagandni nogometni turnir v Sv. Nikolaju, ki ga je or-
KOLESARSKA DIRKA PO STO-JU. JUNIJA 1949.
NOGOMETNA TEKMA MED »DIN AMOM« IN »PONZIANOb
ganizirala uprava lista »Trieste šport«, pri katerem so sodelovali najboljši igralci dvanajstih delavskih okrajev Trsta in Istre, zelo lep uspeh. Zmagalo je; moštvo iz delavskega okraja Sv. Jakob. Novo prvenstvo se je pričelo septembra. Poleg najboljših enajsteric obeh con, sodelujeta tudi moštvi iz Gorice in Nove Gorice.
Nič manj aktivne sezone niso imeli kolesarji, ki so nastopali v raznih domačih in mednarodnih dirkah. Za naše dirkače je bilo to leto najuspešnejše. Med najvažnejšimi prireditvami omenimo dirko okrog Tržaškega ozemlja z mednarodno udeležbo, iz katere je izšel kot zmagovalec Italijan Care-na iz Torina. Medtem ko se je naša ekipa dobro odrezala na dirki Pulj-Beograd, je odlično zmagala na krožni dirki po Hrvatski in Sloveniji, pri kateri je Cok dosegel drugo mesto, moštvo pa prvo. Uspešna sezona je bila zaključena s sodelovanjem naših dirkačev na Dunaju in z mednarodno dirko ob dnevu miru ter š krožno dirko okrog Semedele ob priliki gospodarske razstave v Kopru.
Tudi atletski odsek je bil zelo aktiven. Ze v aprilu sta dva naša tekmovalca sodelovala na mednarodnem crosu v Beogradu in se dobro držala v hudi konkurenci. Nato so atleti pomerili moči na troboju v Mariboru, kjer so zasedli drugo mseto, zmagali so na Jesenicah in častno podlegli ljubljanskemu Železničarju v Kopru. Zaključili s osezono s prvenstvom STO-ja v Kopru in nato so tekmovalci v peš hoji gostovali v Pulju. Med atleti imamo odlične mlade tekmovalce, ki se bodo tudi v bodoči sezoni napredovali in zboljšali dosedanje uspehe.
Nekoliko zastoja je bilo v vrstah košarkarjev. ki so kljub raznim oviram nasto-
pali na različnih domačih turnirjih in igrali v Beogradu proti jugoslovanskemu prvaku. Izgubili so tekmo z eno točko razlike. Krizo je pripisati delovanju razbijačev, ki so imeli tu najlažje delo, poleg tega so imeli na razpolago številna igrišča. Isto lahko rečemo o odbojki, ki se še ni] mogla pravilno, razviti, toda tudi tu se že kažejo prvi znaki napredka.
Medtem ko moramo ugotoviti zastoj v plavanju, ki se nikdar ni moglo v okviru Zveze prav razmahniti, moramo ugotoviti kvalitativni in kvantitativni napredek med smučarji, ki so priredili kljub slabim zimskim prilikam štiri uspešna tekmovanja, ki se jih je udeležilo okrog 150 tekmovalcev. Ta šport ima vsako leto nov dotok, zlasti mladine, le žal da nam. zadnje zime niso bile naklonjene. Upamo, da nam bo letošnja zima, po vseh znakih sodeč, bolj naklonjena.
Končno ne smemo prezreti uspešnega dela naših planincev, ki se udejstvujejo v vrstah Planinskega društva v Trstu in z rednimi izleti obiskujejo in spoznavajo lepoto naših krajev in planin. Poleti in pozimi se podajajo naši planinci v gore, kjer občudujejo in spoznavajo lepoto narave in si učvr-ščujejo telo, posebno s plezalnimi turami, za kar je mladina najbolj dovzetna.
To je kratek obris delovanja na našem te-lesnovzgojnem polju v minulem letu, ki ni bilo samo leto borb in zmag na igrišču in v prosti naravi, temveč uspešno tudi nad tistimi, ki so hotel naše štiriletno delo v okviru ZDTV uničiti, izbrisati delovanje Zveze, ki nam je nudila v naši vsakdanji borbi toliko zadoščenja1, lin uspehov. Kot smo priborili težko zmago nad našimi nasprotniki v lastnih vrstah, tako bomo premagovali tudi v bo-
doče vse težave, ki se nam bodo stavile na pot, če bomo vsi pravilno razumeli važno vlogo, ki jo| ima ravno telesna vzgoja za bratsko sodelovanje med narodi in to posebno tu pri nas, kjer živimo na osporavanem koščku naše zemlje, kjer se moramo vsak dan boriti za naše pravice. Zastaviti bomo morali
vse sile za učvrstitev in razširitev telesne vzgoje med vse sloje delovnega ljudstva in za skupno sodelovanje obeh narodnosti in posebej za sodelovanje s športniki obeh sosednih narodov, pri katerih ima telesna vzgoja že stare tradicije in od katerih' se moramo učiti in bratsko a njimi sodelovati.
Slovensko slovstvo v preteklem letu
Lino Cegiša
Preden spregovorimo o pridobitvah našega slovstva, ne moremo mimo dveh velikih izgub. Konec novembra 1948 je smrt rešila muk našega pesnika Iga Grudna. O njegovem pomenu zlasti za Primorce ni treba govoriti, ker je dovolj znan. Bil je marljiv pevec, ves vnet za svoj pesniški poklic, ki mu je bil v veselje, poln načrtov za naprej, saj je bil videti in se jel tudi skoraj do zadnjega počutil mlad. Prijatelj Fran Albreht mu je za obletnico smrti pripravil izbor njegovih pesmi, Filip Kumbatovič pa jim je napisal uvodno besedo. V zapuščini pal je skoraj celoten prevod bolgarskega pesnika Bo-teva. Druga, še večja izguba je smrt Otona Zupančiča. Lani je slavil sedemdesetletnico, dosegel najvišja priznanja, ki jih je bil kdaj za življenja deležen slovenski pesnik, letos, kmalu po stoletnici Prešernove smrti, pa se je izteklo tudi njegovih dni število. Bolj kakor kogar koli ga je mikalo, da bi še gledal ta svet in njegovo pisano pot. Kljub temu, da je bil v svojem zanosu nad novimi časi hudo zadet, ko se. je sprožil val napadov na Jugoslavijo, ni nehal verovati v boljše ča-
se. Rad bi bil še pisal, prevajal ljubljenega Shakespeara in druge, še bolj počastil spomin našega največjega pevca Prešerna, pred katerim je zmerom čutil ponižno spoštovanje. Prav ko je poslovenil nekaj njegovih najboljših nemških verzov, mu je bolezen, ki ga je dolga leta mučila in bolj in bolj dušila, izčrpala moči. Njegovi poeziji ni treba iskati priznanja, prav tako ne njegovi skrbi za lepoto in bogastvo slovenskega jezika, samo naši pisatelji bi se morali kakor on učiti poslušati ljudstvo in tenko razločevati pravo našo besedo.
V izvirni poeziji je bera majhna. Dve zbirki mladih: L. Kraker je šel v svet s knjigo V vzponu mladosti, F. Filipič pa s svojo Viharna leta. Oba obdelujeta trpljenje po taboriščih in doma ter preobražanje današnje stvarnosti in duha. Oba sta v idejah nekam programatična, prvi je v osnovi precej umski, drugi gladek, blizu mehkobnega artizma. Več je bilo prevodov, n. pr. iz Prešerna, to je iz njegovih nemških (zlasti lepo Zupančič), Puškina (Zupančič, Klopčič) in Goetheja (Vodušek, Udovič, Zupančič,
Glazer, Novy), drama v verzih Gorje pametnemu ruskega Gribojedova (Vidmar). Pripravljena je cela knjiga prevodov iz Goetheja za dvestoletnico njegovega rojstva (urednik Albreht).
Bolje je v prozi. Tu rešujejo tudi izdaje naših klasikov pri Državni založbi, kjer prihajajo na svetlo marsikateri malo znani ali še ne objavljeni spisi, zlasti Trdinovi. V Ameriki se je oglasil Etbin Kristan, eden naših najstarejših pisateljev, s knjigo Brata, ki je) izšla v Chicagu. V nji je prikazal amerikanskim Slovencem zapleteni boj, ki se je sprožil zadnjo vojsko na naših tleh. Prežihov Voranc je sredi bolezni, ki ga že dolgo muči kot posledica njegovega težkega življenja doma in v tujini, po zaporih in internacijah, ujel čas, da je za spomin Prešernove obletnice v reviji Novi svet napisal zanimiv in marsikje močan odlomek iz revolucionarnega leta 1848 v svojih koroških hribih (Skrivna bralnica). Zraven pa je izdal knjigo za mladino z naslovom Solzice, kjer je obdelal svoja otroška leta. Zgodbe so toplo, prijetna in zanimivo pripovedovanje, čeprav ni v njih iste sile kakor v njegovih najboljših stvareh. Tudi France Bevk je dal med mladino podobno zbirko mladostnih
spominov. Njegova Otroška leta so prisrčne zgodbice. Nekatere so znane že od prej. Zraven je izšla njegova socialna povest Mati, ki obravnava usodo proletarske matere detomorilke. Najpomembnejše delo v prozi pa je gotovo knjiga Tovarišija, ki jo je napisal Edvard Kocbek. To so partizanski spomini, prav za prav dnevnik, iz katerega sta izšla dva odlomka v Novem svetu in sta takoj zbudila pozornost. To pa zaradi velike, resnične dokumentarnosti ;kakor zaradi sila natančnega, globoko zajetega psihološkega obravnavanja. Pisatelj je imeniten opazovalec in to je tukaj toliko pomembnejše, ker je bil priča velikega in večkrat prav pretresljivega dogajanja naše narodnoosvobodilne vojske. Delo bo gotovo eden najtehnejših dokumentov hudega časa, ki je do dna pretresel ves naš narod inj zbudil v njem sile, o kakršnih prej ne bi mogli sanjati. Precej zanimanja in pogovorov je zbudila knjiga tržaškega pisatelja Borisa Pahorja Moj tržaški naslov. To pa zato, ker se je oglasil v naši knjigi naš človek iz Trsta, ker je pogledal v svet, kamor ga je vrgla zadnja vojska, zlasti pa v nemška taborišča in v svoj rodni Trst z očmi slovenskega Tržačana, in pa zato, ker je pisana sveže, nenavadno, malo ka-
priciozno, toda z umetniškirri čutom in s čutom za še neraziskano. Poleg njega je opozoril nase še mlajši Alojz Rebula, doma iz tržaške okolice. Kar je napisal doslej v Novem svetu in v Razgledih, in to sot podobe našega človeka v preizkušnji prejšnje vojske ter posebno podobe tržaških razmer v začetku stoletja, kaže razgledano, pa svežo, mlado silo, ki ima v sebi voljo po razmahu in po velikem in plemenitem. Nekaj prav zanimivih novel z zgodbami iz dachauskega življenja je v Novem svetu objavil Vladimir Kralj, ki ga je treba ceniti tudi kot gledališkega kritika. Nekaj iz teh novel spada med najboljše, kar je bilo pri nas napisano o taboriščih. Podjetni Anton Ingolič, ki je načel že celo vrsto novih področij, je napisal nov roman Pot po nasipu, v njem pa govori o delu na mladinski progi. Ivan Potrč pa je v povesti Svet na Kajžarju obdelal prav tako sodobno aktualno ustanavljanje vinogradniške zadruge. Mlada pisateljica Mimi Konič-Malenšek je začela s knjigo V življenje daljše delo, ki obravnava vojne čase trpljenja in bojev. Poleg tretjega zvezka Spominov na partizanska leta, ki so izšli v Prešernovi knjižnici, med katerimi so prav živahni (Tone Fajfar), je Mohorjeva družba izdala še knjigo Iz bojev za osvoboditev s ponatisom najboljših novel Prežiha, M. Kranjca, C. Kosmača, Magajne, Potrča, Kocbeka, Udoviča in Filipiča.
Dobili smo tudi nekaj dramatskih del. Bratko Kreft, ki je zadnje leto v Kranjskih komedijantih s takim imenitnim uspehom prikazoval našo prvo meščansko družbo iz Linhartovih časov in obenem vzgajal gledalce v ljubezni do vsega našega, je zdaj
Letovanja tržaških
V povojnih letih je bil eden glavnih problemov poleg odpravljanja vojnih posledic' tudi problem nujne zdravstvene zaščite mladine, ki ji je prizadela vojna najtežje rane. Ljudska oblast se je temu delu posvetila z največjo vnemo. V novi Titovi Jugoslaviji je mladinsko skrbstvo doživelo najširši razmah. Zaščiti matere in dece in mladim pionirjem posveča ljudska oblast največjo skrb v smislu Titovih besed: »Vi ste otroci nove Ljudske republike Jugoslavije, vi ste naši otroci, naš najdragocenejši kapital in največji zaklad naše domovine.« Po vseh republikah se ustanavljajo dečje jasli, domovi igre in dela, dijaški internati in šolske kuhinje, mladinski do-
izdal dramo Kreature. Bila je igrana že pred vojsko in kaže moralno in rodoljubno hinavščino v ljubljanski družbi v prvi svetovni vojski. Izšli sta drami Lacko in Krefli in Iz. dajalec v katerih kaže pisatelj Ivan Potrč razpad gruntarstva in težke preizkušnje pod nemško okupacijo v štajerski deželi. Kljub nekaterim slabostim v tehnični obdelavi jima je treba priznati tesno povezanost z življenjem. Zaradi aktualne obravnave meščanske družbe za časa okupacije je imela precej uspeha Mira Puc z dramo Ogenj in pepel. Ferdo Kozak je izdal Vido Grantovo, podobo razkrojenega meščanskega življenja izpred vojske, Miško Kranjec pa: Pot do zločina, ki so jo ob uprizoritvi na ljubljanskem odru bolj nizko ocenili, pa je imela na ljudskih odrih lepe uspehe*
Za Cankarjevo tridesetletnico so izšle iz uredništva pisateljevega bratranca Izidorja Cankarja tri knjige Cankarjevih pisem. To je silno zanimivo branje, ki razsvetljuje marsikatero ozadje iz pisateljevega življenja in dela. Seveda pa mora bralec gledati široko človeško, drugače se mu bo zdelo, da mu ta objava kvari Cankarjevo podobo, ki pa je večkrat prav pretresljiva. Prešernova, Puškinova in Goethejeva obletnica kakor Zupančičeva smrt so zbudile več zanimivih člankov, ki so jih po revijah napisali n. pr. Vidmar, Boris Ziherl, Edvard Kardelj, Slodnjak, Rebula. Spričo velikega pomanjkanja slovenske literarne zgodovine je prišel marsikomu prav Pregled slovenskega slovstva, ki ga je kot rokopis tiskala Marija Boršnik. Zelo je strnjen, kratek, hoče pokazati nove poglede na literarno preteklost, zraven pa biti objektiven.
otrok v Sloveniji
Ljudevit Tavčar
movi in otroške bolnice, mladinske restavracije itd. Nešteto je ustanov, ki se organizirajo vsako leto na novo, vse z namenom, da se zdravemu razvoju mladine čim bolj pomaga.
Medtem ko je v državah ljudskih demokracij prevzela vso zdravstveno zaščito mladine država sama, je bilo na Tržaškem ozemlju cone A socialno skrbstvo prepuščeno iniciativi posameznih humanitarnih ustanov. To plemenito nalogo je neposredno po osvoboditvi prevzelo socialno skrbstvo pri PNOO-ju za Trst in Slovensko Primorje in pri Mestnem osvobodilnem svetu za Trsi. Pozneje je to akcijo nadaljeval in razširil zaslužn, RK za Trst in Primorje, ki je razvil svojo delav-
TRŽAŠKA OTROŠKA KOLONIJA V ČRNUČAH V SLOVENIJI.
nost že med narodnoosvobodilno borbo in jo nadaljeval po osvoboditvi Kljub vsakovrstnim oviram. Kot naslednik RKTP na anglo-ameriškem področju STO-ja deluje v tem pravcu še nadalje »Podporno društvo za STO«, ki je od 28. septembra 1948 registrirano kot dobrodelna ustanova in je pooblaščeno za dobrodelno delovanje na tem področju.
V razdobju od leta 1945 do 1949 so omenjene ustanove s pomočjo naših masovnih organizacij na STO-ju poslale nad 13.000 tržaških in primorskih otrok na letovanje v Slovenijo in cono B. V Sloveniji so bili tržaški otroci dobrodošli gostje centralnih počitniških kolonij in deležni največje pozornosti od strani oblasti in delovnega ljudstva. Brez velike in vsestranske pomoči ljudske oblasti v LRS bi ne bilo mogoče izvesti letovanja tržaških otrok v tako velikem obsegu. Naše humanitarne ustanove so bile navezane samo nase, brez vsake materialne in moralne pomoči okupacijskih oblasti, ki bi jim morale nuditi vso pomoč. S svojim požrtvovalnim in predanim delom ter s prostovoljnim delom naše ASIZZ in drugih masovnih organizacij je bil kljub temu dosežen v organizaciji počitniških kolonij tako ogromen uspeh, da so ga morali priznati tudi sovražniki naših ustanov; tako tudi kominfor-mistični krogi, ki se sicer v svojem slepem besu zaganjajo v vsaki priliki proti nam in našim človekoljubnim akcijam. Toda vse laži in klevete so bile preveč očitne, da bi mogle vplivati na starše in otroke. Tisoči otrok so imeli priliko, da so uživali Iskreno gostoljubje delovnega ljudstva Ljudske republike Slovenije.
Za izbiro otrok so bili odločilni predvsem socialni vidiki. Prvenstveno so se upoštevali otroci padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja ter bolehni otroci socialno ogroženih družin brez ozira na politično pripadnost staršev. Poleg tega so imeli organizatorji pri izbiri otrok tudi namen, podpreti prizadevanje šolnikov za čim boljši uspeh na slovenskih osnovnih in srednjih šolah, predvsem v jezikovnem pogledu. V počitniških kolonijah so si učenci in dijaki obogatili znanje materinega jezika, spoznali so kulturne vrednote in visoki kulturni standard slovenskega naroda, ki ga italijanska šovinistična javnost tako pristransko prikazuje kot narod pastirjev in hlapcev brez vsake kulture. S tem se je dvignila moralna zavest in narodna zavednost slovenskih učencev in dijakov s STO-ja, ki so imeli tako priliko spoznati razliko med kulturnim standardom v"svobodni- Sloveniji pd kulturnega nivoja zapostavljenega slovenskega ljudstva na STO-ju. K temu je mnogo pripomogla Pionirska organizacija, ki je s svojim programom globoko posegla v vsakdanje življenje in delo v počitniških kolonijah. Vse kulturno in pfosvetn0 delo so vodili pionirski odredi, ki so se ustanovili v vseh kolonijah takoj v začetku letovanja. S svojim visokim idejnim programom, ki vzgaja v duhu ljubezni do domovine, v duhu bratstva in edinosti med narodi, ki nalaga pionirjem dolžnosU do učenja, spoštovanja do staršev in vzgojiteljev, jih vzgaja v ljubezni in spoštovanju do dela, navaja k tovarištvu in medsebojni pomoči, k pravičnosti, poštenosti, skromnosti ter discipliniranosti in čutu odgovornosti do vseh dolžnosti. V
prijetnem okolju pod najskrbnejšim voiistvom so dosegle te kolonije velike vzgojne uspehe.
Zdravstvenemu stanju otrok se je posvečala stalna pažnja. Pred odhodom v kolonije so oili vsi otroci zdravniško pregledani od naših požrtvovalnih zdravnikov dr. Sonje Mašere in dr. Antona Daneua (v prejšnjih letih je nudilo nesebično zdravniško pomoč pri akciji za počrniške kcloi.ije 8 zdravnikov). Otroci s.' se med letovanjem izdatno zdravstveno opomogli, kar je pokazal porastek na teži otrok, ki je znašal povprečno 80.7 o/0. Tudi v kolonijah so se vršiti stalni zdravniški pregledi, ki so jih izvrševali zdravniki iz Slovenije.
Letovanje otrok v letih
1945-1949:
V	letu 1945, v krajih Slovenije in Julijske krajine, skupaj 1736 otrok.
V	letu 1946, skupaj 5829 otrok v 35 izmenah.
V	letu 1947, skupaj 2529 otrok v 19 izmenah.
V	letu 1949, skupaj 1847 otrok.
Otroci izključno iz STO-ja.
Po narodnosti: 1187 Slovencev in 528 Italijanov. V pionirske kolonije v Srbiji je bilo poslanih iz STO-ja 132 otrok.
1949
1. Počitniške kolonije v Sloveniji:
Črnuče ...		 128 otrok.. .	
Kranj			 363 „	..	....2 „
Lesce			 39	„	..	....2 „
Logatec ...		 36	„	..	.... 1 „
Vič 			 219	„	..	....2 „
Zg. Šiška .		 201 „ ..		 2 ,,
Skupaj 1086 otrok		v 11 izmenah
Prehrana je bila v vseh domovih prav dobro pripravljena, okusna in je dosegla od 8001 do 3500 kalorij dnevno. Vse kolonije so dobivale 'hrano v 5 dnevnih obrokih s priboljški in dodatki. Mnogo je pripomoglo k dobremu uspemi kolonij upravno, vzgojno in pomožno osebje, ki je opravljalo svoje delo v kolonijah večinoma brtzp.fčno.
Iz spodnje statistike je tudi številčno prikazano ccbkp delo, ki je bilo opravljeno v dob: c d 1945. do 1949. leta v prid otrokom v počitniških kolonijah.
11. T a b o r e n j e :
Križe .......................50
Otroci izključno iz STO-ja.
Po narodnosti: 128 Italijanov 958 Slovencev
Vseh otrok v počitniških kolonijah :
leta	1945 ...... 1736	otrok	v	14	izmenah
„•	1946 ...... 5829	„	„	45
„	1947	  2529	„	„	19
„	1948	  1847	„	„	18
„	1949	  1086	„	„	10
Skupaj 13027 otrok v 106 izmenah
Po narodnosti: 65°/o Slovencev in 35°/°' Italijanov.
Ps. V statistiki niso vključeni otroci, ki so bili poslani v letih po osvoboditvi v razna mladinska okrevališča (Ponikve,Predvor, Gozd Martuljk, Mladinski dom Kranj, Portorož itd.)
Za Slovensko Primorje, zlasti za Tržaški Kras, je ena najznačilnejših potez podnebja kraška burja. Ta veter spada med najsilovitejše v vsej Evropi. Burja divja vzdolž vsega jadranskega vzhodnega obrežja. Podoben pojav se dogaja tudi v južni Franciji, kjer piha »mistral« z obrežnih Alp proti Tiren-skemu morju.
Pojav burje je razmeroma dobro preiskan, zlasti odkar so pred 50 leti začeli risati tako zvane vremenske karte. Priložena slika nam prikazuje vremensko karto s takim stanjem vremena, ko nastopa pri nas burja. Vremenska karta nastane s pomočjo vremenskih podatkov, ki jih meteorološke postaje opazujejo z instrumenti in 'ki jih v posebnem šifriranem ključu razpošiljajo po svetu preko radia.
Eden najvažnejših podatkov je stanje zračnega pritiska, ki ga ugotavlja-
mo z barometrom. Znano je, da znaša zračni pritisk tik morja okrog 760 mm, to se pravi, da znaša toliko višina živega srebra v stekleni cevi. Ta živosre-brni steber drži ravnotežje zračnemu pritisku zunaj cevi. Ako znaša prerez cevi 1 cm8 in specifična teža živega srebra 13.6 g, je ta steber težak 1033 gr, čemur pravimo 1 atmosfera. Pomnožimo to težo z zemeljskim pospeškom 981 cm, potem dobimo pritisk, izražen v enotah sile, to je v dinab. Pritisku 1 milijona din pravimo 1 bar, tisoči del bara pa je milibar. To je moderna mera za zračni pritisk. Račun pokaže, da je pritisk 760 mm enak 1013 mili-barom.
V teh enotah je prikazan tudi pritisk v priloženi karti. Zračni pritisk ni nekaj stalnega, temveč se stalno menja. Gornji vrednosti 760 mm ali 1013 mb pravimo le srednja vrednost. Včasih
TRŽAŠKA OTROŠKA KOLONIJA V ČRNUČAH V SLOVENIJI
pade pritisk pod to normalo, včasih pa zraste nad njo. Pritisk je torej lahko nizek ali pa visok.
Spremembe pritiska nastanejo zaradi neenakega segrevanja zraka preko zemeljskega površja. Kjer se zrak močno segreje, recimo na ekvatorju ali v notranjosti kontinentov, postaja lažji in se zato dvigne navzgor. V višini se prelije na vse strani in ker je sedaj nad tem vročim mestom manj zraka, pokaže barometer spodaj padec pritiska. V mrzlih ali vsaj manj toplih krajih pa se zrak skrči, spusti se torej z višine navzdol, zgoraj pa priteče zrak iznad toplih krajev. Nad hladnejšimi kraji se torej zračna masa poveča in barometer pokaže porast pritiska. Spodaj odteka zrak z območja visokega pritiska k nizkemu. Zgoraj pa narobe. Tako nastane veter.
Če bi se naša zemlja kot planet ne vrtela okrog svoje osi, bi dobili enostavno izmenjavo zraka med ekvatorjem in polom. Pri tleh bi po gornjih ugotovitvah tekel zrak s pola k ekvatorju, v višini pa iznad ekvatorja proti polu. Ker pa se zemlja vrti, nastane neka navidezna sila, ki odklanja vsa gibajoča se telesa od prvotne smer' na desno na severni hemisferi (zemeljski polobli), na južno pa na levo. Odklon višinskih vetrov z ekvatorja je tako velik, da so nekako v geografskih širinah 30° prešli iz čiste južne smeri v zahodno. Tu torej se zrak ne pomika več proti polu, ampak kroži okoli zemlje kot zahodni veter. Ker pritiskajo z ekvatorja vedno nove zračne mase. se tu zrak kopiči, tako da imamo pri tleh stalen visok pritisk. Od tega visokega pritiska odteka zrak pri tleh nazaj k ekvatorju. Ti spodnji vetrovi so znani kot pasati, zgornji kot anti-pasati.
Zaradi velikega mraza na polu pa nastane tudi tukaj visok pritisk. Od visokega pritiska na 30° geografske širine pa priteče v višini tudi nekaj zraka in
se spušča na polu k tlom. Imamo torej dve območji visokega pritiska: prvo na 30° geografske širine in drugo na nad 780 mm.
Jasno je, da mora pritisk padati tako polu. V obeh območjih lahko doseže visok pritisk vrednosti do 1040 mb ali od 30° proti severu kakor od pola proti jugu. V mislih imamo samo severno hemisfero. Na južni vladajo podobne razmere. Zato imamo med 30° in polom dva sistema vetrov. Od 30° proti severu pihajo južni, tropični vetrovi, od pola proti jugu severni polarni vetrovi. V' najnižji točki zračnega pritiska se morata oba vetrova srečati. Pri tem srečanju nastanejo ogromni zračni vrtinci, ki zajamejo včasih tudi vso Evropo. Tem vrtincem pravimo cikloni. V njih kroži zrak v nasprotnem smislu urnega kazalca, torej v nasprotni smeri kakor mešamo polento.
Na vremenski karti se pozna ciklon po krožni obliki izobar, to je črt, ki vežejo kraje z enakim pritiskom. Najnižji je pritisk v sredini ciklona. Od tu se vse naokrog veča, dokler ne preide v visok pritisk, ki ga imenujemo kot nasprotje ciklonu anticiklon. Ni rečeno, da so anticiklonalna jedra na 30'1 in polu nekaj stalnega. Ta se pomikajo in sicer tropični anticikloni proti severu, polarni anticikloni pa proti jugu. Med obema pa leži ciklonalno jedro, ki se tudi pomika, enkrat bolj proti severu, drugič bolj proti jugu. Če pokriva slučajno ciklon Srednjo Evropo, tedaj vlada pri nas slabo deževno vreme, pozimi sneg. V ciklonu se srečata tropična in polarna zračna masa. Tropični zrak je po svojem poreklu topel in vlažen, vsebuje mnogo vodnih hlapov v nevidnem stanju. Polarni zrak pa je mrzel in razmeroma suh. Ker pa so vodni hlapi lažji od suhega zraka, je vlažni in topli zrak lažji od mrzlega in razmeroma bolj suhega. Zato pri srečanju obeh zračnih mas zdrkne tropični zrak nad polarnega. V višini, kjer
1020
tiremens/lcz Aatr/at. dne. -fe6 *94-9
•lo^s /diB ifob \blo
vlada manjši pritisk, se zrak razširi in po fizikalnih zakonih ohladi. Pri tem pade njegova temperatura do tiste stopnje, ko se vodni hlapi ne morejo več obdržati v nevidnem stanju. Zgoste se v vidne vodne kapljice, ki tvorijo oblake. Pri nadaljnjem ohlajanju je zgoščevanje hlapov tako močno, da izpadajo iz oblaka kalpjice kot dež, pri temperaturi pod 0° C kot sneg. Tako nastaja v jedru ciklona slabo vreme, kar se da prav lepo zasledovati z vremenskimi kartami. V sredini ciklona more pritisk pasti pod 740 mm ali do nekako 980 mb.
Vremensko stanje pa se menja od dne do dne. Zgodi se, zlasti pozimi, da se polarni anticiklon primakne doli k
nam v Srednjo Evropo. Jedro ciklona je tedaj južno od nas, nekje na južnem delu Jadranskega morja, kjer vlada slabo vreme. Pri nas pa piha močan severni veter proti jedru ciklona na jugu. Tedaj imamo pri nas burjo.
Beseda burja ali hrvatsko bura je nastala od grškega izraza boreos, kar pomeni sever. Burja je torej severni veter, ki so ga poznali že grški mornarji, ko so jadrali ob jadranski obali vse do Trsta. Priložena vremenska karta prikazuje vremensko stanje, ko vlada pri nas burja. Veter je na karti ob vsaki postaji označen s puščico, ki leti z vetrom. Cim več repov ima puščica, tem močnejši je veter. Burja ni strogo severni veter, temveč vsi vetrovi, ki pi-
bajo s severne do vzhodne smeri.
Burjo poznamo kot mrzel veter, ki piha sunkovito. Hitrost vetra izražamo v kilometrih na uro. Srednje močna burja piha s hitrostjo 50 km na uro, torej s povprečno hitrostjo vlaka. V skrajnih primerih pa piha s hitrostjo nad 100 km na uro. V Trstu so instrumenti anmografi registrirali že okrog 130 km na uro. Vprašanje je, zakaj piha burja v sunkih ali rafalih. Ko se zrak pomika preko tal, se tere ob tleh. Čim bolj so tla neravna, tem večje je trenje in tem manjša je hitrost vetra. Z višino, kjer skoraj ni trenja razen zračnih delcev med seboj, se hitrost poveča, prav tako je večja nad morjem, kjer je zelo malo trenja. Zrak se pomika vrtinčasto naprej, prav tako kakor voda v deroči reki. Tu se voda zaradi vrtincev spusti na dno reke, drugod pa priplava zopet na površje. Isto se dogaja z zrakom. Ker pa živimo na dnu zračne reke, prihaja zrak zaradi vrtinčastega toka z višin do nas. Zgoraj pa ima zrak večjo hitrost kot spodaj. Kadar koli torej pride do nas vrtinec od zgoraj, gre preko nas močan sunek vetra, ker prinese vrtinec od zgoraj večjo hitrost. Ko ta vrtinec poneha, poneha tudi sunek.
Moč burje zavisi tudi od oblike terena, preko katerega piha. Vzemimo zopet na pomoč reko. Čim bolj strmo pada rečno korito, tem hitreje teče reka. Če preide korito v globok prepad. dobimo slap. ki pada na dno po pravilu prostega pada, to je enakomerno pospeševano. Od slapa dalje voda Še hitreje teče. Enako je z burjo. Za boljše razumevanie si oglejmo naše domače razmere. Ko piha burja, je v Ljubljanski kotlini veter, ki redko preseže 30 km na uro, v višini je seveda močnejši. Na planoti Trnovskega gozda in Hrušice se bitrost poveča, ker pride veter izven kotline. Zaradi gozdov ni p ' tleh prav močan. Nato se burja preko Nanosa in Čavna vrže kot
slap v Vipavsko dolino. Tu se včasih že približa hitrosti 100 km na uro. Potem je burja prisiljena, da se vzpne preko obrobnih kraških grebenov, kot Trstelj, na Kraško planoto. Tu divja preko golih tal s povečano hitrostjo do roba Krasa ob morju. S tega roba, kol pri Sv. Križu ali Opčinah, se zopet preko Trsta vrže slapovito na morsko gladino, kjer ne najde zaradi gladke površine skoraj nobene ovire. Tu doseže v skrajnih primerih tudi hitrost nad 130 do 150 km na uro. Burja s to hitrostjo že odnaša strehe slabše zgrajenim stavbam, na morju pa dvigne visoke valove, v katerih se manjše ladjice tudi potope.
Popolnoma nasprotno vremensko situacijo dobimo, če se je polarni anticiklon umaknil daleč na sever. Tedaj je jedro ciklona severno od nas. V Južno Evropo pa priplava tropični anticiklon, ki pošilja tropični, topli in vlažni zrak v naše kraje. Tedaj vlada pri nas južni veter, ki mu pravimo tudi jugovina ali široko. Šaruk je beseda arabskega izvora in pomeni južni, jugovzhodni ali vzhodni veter, ki piha iz Arabije preko Palestine na morje in doseže sicilijansko obalo, kjer je dobil popačeno ime »scirocco«. Od tod pride dalje do nas.
Na pobočju Krasa in Alp se mora južni veter dvigniti. Pri tem se oblaja in izloči vlago kot dež. Na severni strani alpskih grebenov, kot v Bohinju ali v Kočevju za Snežnikom, se spusti z vrhov v doline. Pri tem doseže tudi precejšnjo hitrost. Ker pa je zrak topel in vlažen, je lahek in se njegovi sunki ne poznajo tako močno kot pri burji, kjer je zrak težji. Ko se južni veter spušča z vrhov v doline, se zaradi večjega pritiska spodaj stiska in s tem segreje, kot zrak, ki ga črpamo v kolo. Le potipajmo črpalko po stiskanju zraka v kolesno zračnico, občutili bomo, kako se je segrela. Ker je na južnih pobočjih južni zrak izločil vlago kot
dež in se je pri ponovnem spuščanju s stiskanjem segrel, pride v alpske doline kot topel in suh veter. Znan je ta veter v Alpah kot Foehn (fen) in je zmeraj znak prihoda južnega zraka, to je slabega vremena. Hribi dobivajo takrat na vrhovih oblačne »kape«.
Burja in jugovina odnosno fen sta za Slovenijo dva najbolj tipična vetrova. Nastopata ob vremenskih situacijah, kakor smo jih zgoraj opisali. Jugovina nastopa ob bližanju ciklona z zahoda. Zaradi prevladujočih zahodnih vetrov v višini med 30° in polom potujejo ti prvenstveno od zahoda proti vzhodu. Ko smo v jedru ciklona, tedaj dežuje
(sneži). Po odhodu ciklona pa pritisne burja. Ker ni v njej nobenega vzpenjanja toplega zraka, se nebo zjasni. Ko pa se jedro polarnega anticiklona približa našim krajem ali pa smo celo prav pod njim, tedaj burja poneha in vlada tiho, jasno in mrzlo vreme, ki ga predvsem doživljamo pozimi. Tedaj lahko dosežejo temperature v notranjosti Slovenije preko —30° C. Ce pa smo pod oblastjo jedra tropičnega anticiklona, dobimo prav tako liho, jasno in silno toplo vreme, zlasti poleti. Takrat doživljamo tudi temperature, ki se bližajo +40° C.
SPOMINSKA PLOŠČA PESNIKU IGU GRUDNU, ODKRITA NA NJEGOVI ROJSTNI HIŠI V NABREŽINI DNE 27. NOV. 1949 S SPOMINSKIM GOVOROM PREDSEDNIKA SHPZ DR. ANDREJA
BUDALA
Koristno in zabavno
Poštne pristojbine i/ anglo-ameriškem pasu STO-ja v veljavi od
10. aprila 1949
Navadna pisma za vsakih 15 gr.	Lir 20 —
Razglednice do 5 besed	Lir 6 —
Navadne razglednice	Lir 15.—
Tiskana naznanila	Lir 6 —
Vizitke	Lir 6,—
Fakture	Lir 12 —
Paketi:	
Do I kg	Lir 60 —
od 1 kg do kg 3	Lir 120.—
od 3 kg do kg 5	Lir 180.—
od 5 kg do kg 10	Lir 230 —
Nakaznice:	
Do lir 300.— (tiskovina stane lir 5)	Lir 10.—
Od lir 300— do lir 500.—	Lir 14,—
Za vsakih nadaljnih 100 lir	Lir 2 —
Sejmi in živinski trgi
NA STO-ju:
10, januarja, Škofije
28.	januarja, Buje
3.	februarja, Grožnjan 10. februarja, Škofije 25. februarja, Buje
10. marca, Škofije
25.	marca Buje 10. aprila, Škofije 16. aprila, Koper 24. aprila, Šmarje
29.	aprila, Buje 10. maja. Škofije
23.	maja, Umag
27.	maja, Buje 10. junija, Škofije 22. junija, Grožnjan
24.	junija, Buje 10. julija, Škofije
29.	julija, Buje 10. avgusta, Izola 10. avgusta, Škofije 16. avgusta, Brtonigla
Črni vrh (Vrtenelj)
26.	avgusta, Buje
28.	avgusta. Novi grad 8. septembra, Šmarje
10. septembra, Škofije 21. septembra, Grl jan
30.	septembra. Buje 10. oktobra, Škofije 28. oktobra, Buje
4.	novembra, Marezige 10. novembra, Škofije
11. novembra, Momjan 11. novembra, Prosek 25. novembra, Buje 10. decembra, Škofije 30. decembra, Buje
V GORICI Letni sejmi:
16. marca, na dan sv. Hilarija 24. avgusta, na dan sv. Jerneja.
Ce pade sv. Hilarij ali sv. Jernej na nedeljo, se vrši sejem dan pozneje, na ponedeljek.
29.	septembra, na dan sv. Mihaela
30.	novembra, na dan sv. Andreja Oba sejma se vršita v ponedeljek
po sv. Mihaelu in po sv. Andreju. Mesečni sejmi:
Vsak drugi in zadnji četrtek v mesecu.
Zdravniški nasveti
Kadar je človek v nevarnosti, da se zaduši, s tem da se mu je kaj ustavilo, v grlu naj se močno prime za nos. S tem se prisili, da diha skozi usta in tako naj mirno in globoko diha. S tem je nevarnost odstranjena.
Komarjev pik. Ako koga piči komar, naj zmoči prst z vodo ali s slino in tako moker prst. vtakne v sol. Nato naj ranico masira in bolečine in otekline ne bo.
Ce teče kri iz nosa. Treba je na tilnik dajati mrzle obkladke, držati glavo pokonci in mirno dihati z odprtimi usti. V težkem slučaju je dobro noslanje z galunom. Večkratno kr-vavljenje nosa) je enamenjet slabokrvnosti, obistnih ali srčnih bolezni, napake v žilah. Vsekakor je priporočljivo, da se vpraša zdravnik za nasvet. Najraje teče kri otrokom v dobi pubertete, to je med 12 in 16 letom, ko se otrok razvija.
Kdor se opeče, naj opeklino takoj posiplje z dvoogljekislo sodo (bikarbonat). Nobene bolečine ne bo več čutil. Ali pa si naj si opeklino namaže z mazilom, narejenim nad ognjem iz satovja in navadnega laškega olja. Ko se to mazilo ohladi, je dobro za porabo.
Morske kopeli. Morske kopeli imajo veliko večji zdravilni učinek nego kopeli v sladki vodi. Morska voda ima v sebi sol, ki blagodejno vpliva na organizem. Se večjega pomena kot sol pa so valovi; gibanje vode ustvarja neko. elektriko, in valovi, ki se zaganjajo v naše telo, proizvajajo neke vrste električno masažo, ki zlasti koristi onim, ki imajo kako lokalno jetiko ali vnete limfatič-ne žleze (bezgavke pod pazduho, pod ušesi itd.) Tudi slabokrvnimi otrokom pomaga kopanje v zibajočem se morju. Zato pa naj se kopalci vedno gibljejo v vodi (tudi v sladki), naj plavajo, brizgajo, brcajo, da voda valovi in imajo od nje večjo zdravilno korist. Velike važnosti pri morski kopeli je tudi sončenje na obrežnem zraku in drgnenje telesa z morskim peskom. Modska voda, zrak in pesek ima gotove elektro-fizične in elektrokemične lastnosti, ki so v korist bolnemu in zdravemu človeku. Zato bi se naj skrbelo, da bi vsako leto občine pošiljale delavske otroke, ki so zaradi slabe prehrane in zaradi bednih stanovanjskih razmer zelo šibki, k morju, enomesečno bivanje in kopanje neverjetno popravi oslabela telesa. Ne moremo pa priporočati morskih kopeli živčno bolnim, ker nekaterim bolj prija planinski kot morski zrak. Zato naj se taki nikdar ne kopljejo v morju brez zdravnikovega privoljenja.
Kdor ima težke noge, naj si dela tople kopeli. Kri se s kopanjem v topli vodi in otiranjem spravi v redni obtok in noge so po kopeli takoj lahke. Posebno v poletnem času in po dolgi hoji noge po takem kopanju čisto požive.
Nahod. Kdor je naboden, naj vzame pol litra tople vode in razstopi v nji eno žlico kuhinjske soli. S tako pripravljeno vodo si je izpirati tri ali štirikrat na dan notranjost nosa in nahod bo kmalu prenehal.
Pri zastrupljenju s kislinami, je' treba vzeti 1 beljak ter žlico sladkorja. Vsd to se dobro meš a v četrt litra prekuhane in še mlačne vode ter se da bolniku. Nekaj časa za tem začne bolnik bljuvati zavžite stvari iz želodca, na kar sledi trudnost in spanec. Ta nasvet se rabi kot prva pomoč ako ni zdravnika blizu. Bljuvanje, povzroč1-tudi milnica ali pa mleko. Pri zastrupljenju z lugom, sodo in z alkaličnimi spojinami pa se rabijo razne kisline, n. pr. kis limonov sok. vinska kislina, iz lekarne noževa konica na pol litra vode, vedno pa tudi lahko mleko in led.
Za smeh
Sodnik (razglaša razsodbo); Obsojeni ste na tri leta ječe. Ali imate, obsojenec, k temu kaj pripomniti?
Obsojenec (vstane in pravi); Da, prosim, naznanite mojim doma, da me pred 1, 1930. ne bo h kosilu.
Kmet (obračaje zemljo z lopato); Pa pravijo, da se zemlja sama obrača!
Prvi gost: Severne noči trajajo tri mesece, kakor sem danes zvedel iz nekega predavanja.
Drugi gost: Grozno! Koliko nekD stane potemtakem prenočišče v takem hotelu.
Učitelj (učencu prvega razreda); Si že zopet raztresen. Miha; štej mi takoj od osem dalje!
Miha: Devet, deset, fant dama, as.
Pepče: Marička, ti pa postajaš vsak dan lepša.
Marička: Ti pretiravaš, Pepče!
Pepče: No, pa bodi, napravimo pa tako, da postajaš vsak drugi dan lepša.
V kaznilnici. »Sem že zopet tu, gospod navnatelj, Ali ni prišlo v času moje odsotnosti nobeno pismo, na moj naslov?«
Pred sodnikom:
Sodnik: Povejte mi, obtoženec, kak predmet ste uporabljali, ko ste treščili svojega nasprotnika na tla.
Obtoženec: Nobenega, vse to je bilo ročno delo.
Na drogu za električno žico je visela tablica s sledečim opominom:
»Pozor. Ne dotikajte se žic, ker elketrič-ni tok povzroči takojšno smrt. Kdor se pregreši, dobi osem dni zapora.«
Zenska (pride v pekarno): »Včeraj sem kupila pri vas kruh.«
Delavec: »In«?
Zenska: »Polovico smotke sem našla v kruhu. Tu je.«
Delavec: »Hvala lepa! To se bo veselil mojster, ki išče svoj čik povsod že nekaj ur.«
Narednik stopi pred stotnijo:
»Kdo izmed vas, vojaki, ima veselje do godbe in se bavi z glasbo?«
Sest vojakov je izstopilo iz vrste, veseli, da pridejo k polkovni godbi, kjer služba ni tako naporna kakor pri stotniji.
Narednik: »Me veseli, ravno prav vas je, sedaj boste nesli stotnikov klavir v njegovo novo stanovanje. Stopoma stopaj!
KAZALO
Branko Babič, Borba proti imperializmu
na STO-ju................................
J. Beltram, Od kolona do kmeta zadružnika I. M., Borba za življenjski obstoj slovenskega naroda v Italiji.....................
Miro Ravbar, Oton Zupančič je umrl . . .
Oton Zupančič, Za Trst.....................
(Vladimir Bartol, Pesnik Igo Gruden je umrl
Miro Ravbar, Vladimir Nazor................
Vladimir Nazor, Velikan Joža...............
Andrej Budal, France Bevk _ šestdesetletnik
France Bevk, Naše morje....................
Miro Ravbar, Andrej Budal — šestdesetletnik ............................... , , P
Andrej Budal, Kamor koli...................
Dr. Andrej Budal, Dr. Lavo Čermelj _ šestdesetletnik ........................ , , , ,
Dr. Lavo Čermelj, Soška legija.............
Dr. Fr. Sijanec, Matija Jama mojster kra-
jinarskega slikarstva..................lt
Dora Gruden, Ob Prešernovem spomeniku
Črtomir Šinkovec, Pravica..................
Črtomir Šinkovec, Ni več vojne .... Jože Pahor, Jurčič prvič v Gorici (Iz romana) .......................................
Črtomir Šinkovec, Tribuške bajte .... Ivan Lulik, Jesenska noč v Ajdovščini . .
Rado Pregare, Rusi Vanek...................
Ludovika Kalan, V zimsko noč . , . . .
Marička Žnidaršič, Snežniku................
Drago Gervais, Obračun.....................
Zdravko Ocvirk, Tak0 sem včasih .... Ivo Marinčič, Stanovanje oddam .... Črtomir Šinkovec, Nekoč sem ljubil . . . P. A.-Ogarev, »Nune, ali bova šla . . .?« . . Črtomir Šinkovec, Dekletova pisma . . .
Alojz Rebula, Drevo..........................
Zdravko Ocvirk, Zakaj......................
Nada Mrakovčičeva, Dva lika tržaških borcev — Franc Stoka-Rado......................
17
22
27
31
33
35
38
40
44
48
50
52
54
58
61
65
66 68
67
70
70
71 74
74
75
79
80
85
86
89
90 90
Nada Mrakovčičeva, Anton Ukmar — Miro
Ogenj ............................ , » . ■	94
—Eugenio Laurenti, Borba	za	slovensko-itali-
jansko bratstvo.......................... ,	97
Matej Sternen je umrl.......................100
Bilo bi izdajstvo pozabiti............\	. 101
Puntarji..............................,	104
Kajuh, Kmetova pesem........................105
Kajuh, Našim junakom........................107
Jelinčič, Osvežimo spomin onim, ki hočejo pozabiti!................, „ , , , 108
(Fr. Seunig, Jugoslavija bo predčasno izpolnila petletni plan....................... , , 111
Dušan Hreščak, Politični dogodki na STO-ju
v preteklem letu......................... ,	118
Mara Samsa, AS1ZZ je ostala zvesta svojim
borbenim tradicijam......................,122
Lojze Berce, Tržaško gospodarstvo	v	1.	1949	125
Stanko Oblak, Kmetijstv0 anglo-ameriškega
področja STO-ja....................., , 135
Drago Pahor, Slovensko-hrvatska prosvetna
zveza ............................ i, , , , 138
Drago Pahor, Slovenska šola na Tržaškem 142 Sikst Marion, Prosvetna rast v Istrskem
okrožju STO-ja................................144
Dr. Andrej Budal, Slovensko narodno gledališče za Svobodno tržaško ozemlje . . 149 Zorko Jelinčič, Umetnostne razstave na Tržaškem ozemlju................................  153
Zorko Jelinčič, Tržaško PD v letu 1949 . . 158 Stanko Pertot, Naša telesna vzgoja v luči
dogodkov v minulem letu.......................162
Lino Legiša, Slovensko slovstvo v preteklem
letu .........................................165
Ludovik Tavčar, Letovanja tržaških otrok
v Sloveniji.......................... , , , 166
Oskar Reya, Kraška burja........................168
Koristno in zabavno.............................172
(iregorčuiei/a založba u Trstu
naslednica Goriške matice
Doris Pahor, MOJ TRŽAŠK.I NASLOV. 350 lir; 400 lir na boljšem papirju. Prva knjiga tržaškega pisatelja.
France Bevk, MORJE LUČI. 150 lir. Ima tudi obširno uvodno besedo o delu in književnem pomenu našega pisatelja in borca za primorsko svobodo — Franceta Bevka.
Mazalek-Budal, MUREK. Z ilustracijami R. Hlavatjja. 130 lir.
Hudales, TRIGLAVOV POLET. 40 lir.
Bevk. KAPLAN MARTIN ČEDERMAC. Vez. 120, broš. 95 lir.
TAKO JE BILO TRPLJENJE. Na-jrisala primorska šolska mladina. 55 lir.
Vinkler. MLADEC DRAGOŽIT. Vez. 75, broš. 45 lir.
Pucova, SVET BREZ SOVRAŠTVA. 25 lir.
Bevk, MED DVEMA VOJNAMA. Vez. 130. broš. 100 lir.
Feigel. NEKAJ RUSKIH HUMORESK. 30 lir.
Pahor. MATIJA GORJAN. Vez. 280 lir. broš. 250 lir.
Megličeva. NAŠI MALČKI. 90 lir.
Iz založništva Goriške matice so še sledeče knjige:
Bevk, VEDOMEC. 50 lir.
Bevk, KMETAVZAR. 30 lir.
Bevk, PESTERNA, mladinska. 30 lir.
Bevk, UMIRAJOČI BOG TRIGLAV. 50 lir.
Bevk. ČRNI BRATJE IN SESTRE. 40 lir.
Bevk, DEDIČ. 30 lir.
Feigel, ČUDEŽNO OKO. 35 lir. Feigel, SUPERVITALIN, 40 lir. Feigel, OKOLI SVETA. 30 lir. Reimont, PRAVICA. 35 lir.
Slavec, MED SRCI IN ZEMLJO. 35 lir.
Ušaj. KMEČKO BRANJE. 40 lir. Furlan. DANSKA IN DANCI. 35 lir. Trnovec. ŽARKI IN ŽIVLJENJE. Trnovec, Z ORODJEM V ROKAH. 35 lir.
Budal, NA KONJU. 40 lir.
Vremec, LE HREPENENJE. 40 lir. Vrbanjakov, PRIRODNI POJAVI IN ČLOVEŠKI IZUMI. 35 lir.
Vrbanjakov, PRAVLJICE IZ TUJIH LOGOV. 30 lir.
Vrbanjakov. PO SVETU NAOKROG. 30 lir.
Vrbanjakov, SLIKE IZ PRIRODE. 40 lir.
Šlibarjev, OSONČJE IN OSVETJE. 50 lir. ~-
Dr. Potrata, ZDRAVJE IZ RAST-LIN. 50 lir.
Plemič, PO KRONO, DEKLE IN VINO. 30 lir.
Godvin, NASELJENCI IN DIVJAKI. 35 lir.
Bevk, POLJSKI PRIPOVEDNIKI. 30 lir.

J V