134 Poročila Jože Rus Valter Bohinec V groznem taborišču Buchenwaldu, ki ima na vesti toliko naših naj- boljših ljudi, je 25. marca 1945 omahnil v objem smrti tudi dr. Jože Rus, knjižničar naše Univerzitetne knjižnice. Z njim smo izgubili znanstveno izredno delavnega človeka, ki je vzgledno ljubezen do domačih tal zdru- ževal z živim zanimanjem za vse njihove prirodne in kulturne pojave, saj se je udejistvoval kot geograf, zgodovinar In etnograf. Rojen 20. marca 1888 v Ribnici na Dolenjskem iz mnogočlanske dru- žine, je obiskoval gimnazijo v Ljubljani, na Sušaku in v Novem mestu, kjer je matoiral leta 1910. Nato je poslušal na Dunaju predavanja iz geografije in zgodovine, napravil iizpit za pouk telovadbe na srednjih šolah (1913), doktoriral pri prof. E. Brückner ju z disertacijo »Das Unter- krainer Karstgebiet« (1918), končno pa napravil še diplomska izpita iz zemljepisa (1918 na Dunaju) in zgodovine (1924 v Ljubljani) kot glavnih predmetov. Njegova disertacija, ki žal ni izšla v tisku, je vendarle našla pohvalo ne le njegovih tedanjih učiteljev, temveč tudi še pozneje, ko jo je ocenil kot priznanja vredno delo J. Soleh (Geogr. Jahresber. aus Oesterr. XX 1940, str. 96—97). Med prvo svetovno vojno vidimo Rusa nekaj časa kot suplenta na gimnaziji v Kranju (od okt. 1914 do sept. 1916), po vojni pa kot nadomestnega učitelja na gimnaziji v Celju (od decembra 1918 do marca 1919). Zapustil je šolsko službo zaradi gmotnih razmer in se pre- selil v Beograd. Tu je pri državnem odboru sodeloval pri pripravah za' volitve v ustavotvorno skupščino oziroma za volitve v narodno skupščino 1923, a tudi pri organizaciji ljudskega štetja 1921 za vso državo in za mesto Beograd posebej. Udeležen je bil tudi pri izdelovanju zakonskih Poročila 135 projektov za razdelitev drža^ve na oblasti. Naveličan nemirnega življenja je končno — ko si je bil že leita 1921. ustvaril domače ognjišče — zaprosil za mesto na tedanji Licejski, sedaj Univerzitetni knjižnici v Ljubljani. Tu je vršil od 22. dec. 1924 dalje posle knjižničarja, dokler ga ni v noči od 12. na 13. januar 1944 odvedla policija in ga izročila okupatorju, ker je odkrito napovedoval zarjo svobode. Po skoraj enoletnem trpljenju v Dachau-n so ga odpeljali v Buchenwald, odkoder se ni vrnil več... V znanosti se je Rus udejstvoval predvsem kot izemljepisec in zgo- dovinar, vendar je bistro opazoval tudi življenje in delo našega naroda. O tem priča vrsta publikacij, med katerimi naj bodo tu omenjene za etnografa najvažnejše: 1. Istorijske osnove etničkog i kul- turnog stanja kod Slovenaca. Njiva I, Ljubljana 1921, stran 293—305; razprava je istočasno izšla v Glasniku. Geografskega društva v Beogradu V, 1921, str.211—222; 2. Suha roba, brihtna Ribnica in široki svet. H geografiji naše lesne domače obrti. Ponatis iz »Jutra« 7. 9. i930, Ljubljana 1930, str. 1—16; 3. O tipu na- šega mesta na pomolu. Študija h krajevni legi večine naših malih mest. LZ L, str. 685—691, 739—747; 4. Uvodno poglavje v knjigi Iv. Vrhovnika »Trnovska župnija v Ljubljani« z naslovom: Prostori župnije, njih priroda in človek. Lj. 1933, str. 9—82; 5. Slo- van stvo in Visi a ms k i Hrvatje 6. do 10. stoletja. Etnolog V/VI, 1933, str. 31—45; 6. Ribnica in Suha Krajina. Proteus I, 1933/34, str. 139—145; 7. Postajne dežele dinarskih Slove- nov na potovanju v 6. stoletju. Zbornik IV. kongresa slovan- skih geografov in etnografov v Sofiji 1936, str. 344—347; 8. Dolenjci v luči statistike. Zbornik »Dolenjca«, Lj. 1938, str. 140—141; 9. Dolenjsko vinstvo pred 100 leti. Prav tam, str. 172—173; 10. Vaške table in vaška imena. Samouprava VI, Lj. 1938, str. 48—54 in ponatis v izredni publikaciji Geografskega društva v Ljub- ljani 1938, str. 1—6; 11. Jedro kočevskega vprašanja. Ponatis iz »Kočevskega zbornika«, Lj. 1939, str. 3—45 (v »Kočevskem zborniku« str. 131—174); 12. Od ceha do združenja. Spomeniki zgodovine ljubljanskega krojaštva. Posebni odtisek iz »Zbornika slovenskega obrta 1918—1938«. Str. 1—24; 13. Lesna domača obrt. Predavanje na gozdarski anketi 1941, razmnožen strojepis. Z malenkostnimi popravki je to predavanje izšlo v tisku pod naslovom: Suha roba ali ribniški mali človek. Razširjen ponatis iz »Zbornika slovenskega obrta 1918 do 1938«. Lj. 1941. Str. 1-19. Vse te spise preveva neka posebna svežina, ki izvira deloma iz avtor- jevega živahnega temperamenta, deloma pa iz njegovega pregnantnega izrazoslovja, črpajočega iz živega narodnega jezika. Ohranil nam je vrsto starih domačih izrazov in nazivov ter jih vpeljal v znanstveno termino- logijo. Časih je seveda ustvarjal izraze tudi sam; nekatere bomo gotovo obdržali, medtem ko so drugi manj posrečeni. Vsebinsko so za etnografa najznamenitejše tiste razprave, ki obravnavajo dolenjske domače obrti. Iz njih govori resnični poznavalec ne le obrti kot takih, temveč tudi njiho- 136 Poročila vega zgodovinskega razvoja in njihovih današnjih socialnih in gospodarskih pogojev. Kako lepo nam opisuje n. pr. v »Jedru kočevskega vprašanja«, svojem pač najboljšem delu, kako je prvotna kočevska krošnja, ki je ob- segala po privilegiju krošnjarjenja iz 1. 1492 predvsem živino, platno in snho robo, izgubljala svoje pogoje, tako da so Kočevarji začeli kupčevati z južnim sadjem, za kar so dobili 1. 1785 tudi uradno dovoljenje. Tako je »kočevski krošnjar prešel od domačega blaga na kupivno, lotil se je neproduktivnega trgovanja. S tem je pa izpodrezal življenjske možnosti velikemu številu domačih sinov in hčera; Po kočevskih hišah so nastale nevzdržne gospodarske razmere ter se je iz obdobnega, seizonskega zapu- ščanja domovine rodilo trajno izseljevanje...« (Jedro koč. vpr.,pos.odtis, str. 11.) Plamteči poziv, s katerim se je zavzel v svojem predavanju o ribniški lesni obrti za svoje rojake suhorobarje, ki jiha je treba pomagati iz gospodarskih težav, je značilen za Rusov socialni čut. Mnogo krajših in daljših sestavkov tudi etnografske vsebine, posve- čenih predvsem dnevnim vprašanjem in zato časih dokaj borbenega zna- čaja, je Rus objavil v dnevnem časopisju. Nekaj člankov in razprav je ostalo tudi v rokopisu; iako omenja n. pr. sam v »Jedru kočevskega vpra- šanja« razpravo: Baker in Reika v dolenjski preteklosti (K zgodovini starih poti naše trgovine). Škoda bi bilo, če bi te stvari, ki tiči v njih mnogo podrobnega dela, ostale neobjavljene. V teku let si je bil namreč Rus nabral mnogo bibliograifskega gradiva, iz katerega je poleg lastnih opazovanj črpal snov za svoje razprave. Ni pa svojih izsledkov hranil samo zase, temveč je z njimi vselej rad postregel tudi drugim. Tako je n. pr. za strokovni katalog Univerzitetne knjižnice izpisal poleg drugega tudi vse važnejše domovinoznanske sestavke iz »Laibaoher Zeitung« 1854—1912 (prim. M. Pivec-Stele: Stanje slovenske historične bibliografije, CZN XXXIV, 1940, str. 210). Žal je to delo ob letalski nesreči v Univerzitetni knjižnici 1944 zgoTelo. Omenim naj še, da je Rus pripravljal za »Atlas Slovenije« zemljevide naših domačih obrti. Sestavil je bil že vprašalino polo za predmetno anketo, ko je vojna prekinila nadaljevanje tega dela. Bodi možu, ki je tako marljivo pripomagal k boljšemu pozaiavanju slovenskega ozemlja in njegovega človeka, ohranjen časiten spomin!