Glasilo Zveze sindikatov Slovenije Ljubljana, 13. oktobra 1989 številka 40, letnik 48, cena 14.000 dinarjev V. d. glavnega urednika Franček Kavčič V. d. odgovornega urednika Marjan Horvat Kar prelepo bi bilo, če bi cvetlični bienale v Moderni galeriji uvrstili na naslovnico po žal največkrat prevladujoči logiki, da sem sodijo le najpomembnejši dogodki dneva ali tedna. Ob dnevu mrtvih se uredniki še spozabijo in odstopijo delček prostora kakemu grobu ali spomeniku s cvetjem in svečkami, (oda druge dneve je vendar toliko protestov, prepirov, obtožb, mitingov, stavk in zgodovinsko usodnih ter prelomnih sestankovanj ... Tudi kulturi - in cvetje sodi v njeno okrilje, kaj ne, se navadno godi enako. Se najelitnejši hram naše kulture, Cankarjev dom pride v ospredje pozornosti takrat, ko sta besedi njegovega naslova drugače naglašeni in z drugačnimi obrazili, pa tudi dogajanje v njem na videz nima kulturnega obeležja. Če vam torej tokrat ponujamo cvetje, ga ponujamo zato, da za trenutek pozabimo vse tegobe in brezumje, ki nas dan na dan duši in stiska k tlom. In če za cvetje velja, da ga podarjamo z lepimi in plemenitimi nameni, naj to pot služi kot izraz dobre volje in strpnosti, ki jo ponujamo vsem. Slike: Sašo Bernardi SPOROČILO JAVNOSTI OBSODBA TREH NOVINARJEV IZ SLOVENIJE PRED OBČINSKIM SODIŠČEM ZA PREKRŠKE V TETOVU POMENI ZLORABO SODSTVA V POLITIČNE NAMENE, ZANIKANJE NAČEL PRAVNE DRŽAVE IN UVELJAVLJANJE DRŽAVNEGA NASILJA NAD NOVINARJI, CE SE BODO URESNIČILE NAPOVEDI,DA BODO NOVINARJI SMELI PROCES PROTI AZEMU VLLASIJU ■N DRUGIM SOOBTOŽENIM SPREMLJATI SAMO POSREDNO, PREKO TV ZASLONOV IN URADNIH SPOROČIL, TER l)A R(1 RAZPRAVAM V SODNI DVORANI LAHKO PRISOSTVOVALA LE PEŠČICA IZBRANIH NOVINARJEV, BO TO POMENILO KRŠENJE TEMELJNIH PRAVIC JAVNOSTI 00 OBVEŠČENOSTI IN NEDOPUSTNO VMEŠAVANJE OBLASTNIH ORGANOV V DELO NOVINARJEV, ZAHTEVAMO PREKLIC NEUTEMELJENE IN NELEGALNE OBSODBE TETOVSKEGA SODIŠČA TER 0M0G0CENJE NEOVIRANEGA SPREMLJANJA PROCESA PROTI AZEMU VLLASIJU IN SOOBTOŽENIM, «••••#• IZVRŠNI ODBOR SINDIKATA NOVINARJEV 0BALN0-KRAŠKE Pred zaključkom redakcije Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji je 11.10.1989 na seji odbora za plan in finance seznanila javnost z naraščajočo izgubo te skupnosti. Do konca letošnjega leta se bomo morali verjetno zaradi tega soočiti z ničkaj prijetno dilemo - ali imamo rajši nižje osebne dohodke zaposlenih aii pa pokojnine upokojenih delavcev. Skupnost trdi, da bi bilo treba prispevno stopnjo za pokojninsko in invalidsko zavarovanje dvigniti kar z 19,1 odstotka na 23,85 odstotka. • Fiesa, naravni sončni amfiteater, obdan z vinogradi in oljčnimi gaji, ponuja še eno zadnjih možnosti, da pridobimo na slovenski obali nove, več kot potrebne počitniške zmogljivosti za delovne ljudi. Po načrtih, ki so nared, je tu prostora še za kakih 2000 ležišč. Prva faza komunalne ureditve je opravljena, sedaj pa sta na vrsti ureditev obale in sanacija obeh jezer. Z gradnjo počitniških zmogljivosti bo gradbeno podjetje SCT pričelo še letošnje leto. Tako bo Fiesa že prihodnje poletje bogatejša za približno 550 novih počitniških ležišč, ki bodo namenjena slovenskim delavcem. Tako se bodo mnogim delavcem, ki iščejo svoj prostor pod soncem, končno uresničile dolgoletne želje. To je potrdil tudi sestanek v prostorih republiških sindikatov, na katerem so se dogovorili za nadaljnje sodelovanje, med drugim tudi pri zbiranju prijav oziroma interesentov za počitniške zmogljivosti v Fiesi. " Resno delo, ne pa kuhinje Resna politična vodstva kontinuirano »merijo«družbeni utrip in sproti preverjajo rezultate svojih prizadevam in veljavo organizacije, ki Jo vodijo. Takšne •meritve«, so pravzaprav temelj normalnega in načrtnega političnega dela, saj je na njih moč zaznavati odzivnost članstva in drugih družbenih dejavnikov pri uveljavljanju zapisanih ciljev v družbeni praksi in hkrati tudi sproti in dovolj pragmatično oblikovati dodatne in nove prijeme v tistih okoljih in na tistih področjih, kjer z odzivnostjo niso zadovoljni. Aktualna družbena scena — ne mislimo le na nastop politične alternative v družbeno življenje - zahteva zlasti od sindikalnega vodstva, da se čimprej dogovori o programu, torej o'kratkoročnih in dolgoročnih ciljih svojega angažiranja, da bo sposobno ustrezno parirati spreminjajočim se centrom moči, zlasti na področju gospodarjepja, in socialne politike ter obllko-vanja za to potrebnih zakonskih in vsakršnih drugih osnov. Proces uveljavljama parlamentarne demokracije in skupščine kot parlamenta Je hiter, izvršni svet se vse bolj oblikme in po nekaterih svojih potezah in ukepih poBkuša že delovati kot vlada. Zbornica se spemima iz tako imenovane asociacije združenega dela v zbornico, kjer bo management imel glavno besedo... V takšnih razmerah bi morali v zvezi sindikatov čimprej doseči soglasje o programu neodvisnih sindikatov Slovenije, kije ravno ta čas v javni razpravi, in ne glede m'to, da bo sprejet šele na kongresu, že oblikovati kohketne smeri angažirame organov in organizacij Z88, kratkoročne in dolgoročnejše akcije, za uveljavitev sindikalnih zahtev v gospodarstvu in družbi. Nezadovoljstvo delavcev s sindikatom Je v zadmem času nekolikem pojemalo. Bržkone tudi zategadelj, ker so se sindikalna vodstva zlasti v podjetjih in še posebej tedaj, ko Je prišlo do vrelišča delavskega nezadovoljstva z razmerami in do stavk, znala pravilno odzivati na zahteve delavcev. Lahko bi rekli, da Je s tem tudi slovensko sindikalno vodstvo dobilo čas za premislek, za oblikovame programa in za osmlslitev pluralistične organiziranosti v slovenskih sindikatih. Danes niti ni pomembno,tali bo Z88 znala čas, kije še na razpolago do temeljite preobrazbe ekonomskega in političnega sistema, tudi pravilno izkoristiti. Interesi članstva se že oblikmejo tudi po doslej statu-rarno dovoljenih in tudi po statutarno — de preveč togo razlagamo določbe - »nedovoljenih« poteh. Le slepci jih ne zaznavajo in vztrajajo pri starih, togih oblikah organiziranja,. Na ta način so, denimo, povsem legitimni interesi nekaterih stanovskih sindikalnih organizacij šli mimo republiških odborov in jih razkrinkali kot oporišča dogmatske zavesti in ravnema, Kdo Je izgubil, bržkone ni treba posebej razlagati! Kakor koli obračamo stvari in čeprav je za marsikoga morda preurameno, velja ob programu neodvisnih sindikatov Blovenlje, na mem oblikovanih temeljnih nalogah celotne sindikalne organizacije in konkretnih obveznostih vseh organov, slejkoprej spregovoriti tudi o tem, s kakšnimi kadri Je Zveza sindikatov Slovenije sposobna izpeljati svojo preobrazbo hkrati z doslednim uveljavljanjem ekonomskih, političnih in kulturnih interesov in pravic delavcev v sedanjih zapletenih in kaotičnih družbenih razmerah. Iluzorno bi bilo kajpak pričakovati, da bo tokrat le ožji politični aktiv slovenskih sindikatov odločal o tem, kdo bodo kandidati za najbolj odgovorne dolžnosti v sindikalni organizaciji, in tudi prav Je tako, da ne bol Lahko pa etori mnogo, da bodo vsi za to potrebni postopki maksimalno demokratično izpeljani in da bodo resni kandidati prišli v Javnost, predvsem pa med sindikalno Javnost s Bvojim videnjem uresničevam* programa neodvisnih sindikatov Slovenije. Uveljavljam« pravočasne in resne politike evidentiramo sposobnih Dudi za vse organe Zveze sindikatov Slovenije in na vseh ravneh organiziranosti bi prav gotovo preprečilo kuharjem, ki se že Javljajo v različnih oblikah in v različnih neprinciplalnlh povezavah, da bi (po kongresu) Jedli mikov volilni golaž. Prismojenega in s preveč starimi dodatki bi nam ga radi nekateri skuhali. Preveč resni časi so, da bi si slovenska sindikalna organizacija privoščila lahko kaj takš- ne*&' Marjan Horvat Markovi« je kar prepričljiv Predsednik zveznega izvršnega sveta Ante Markovič je na sestanku z direktorji petnajstih največjih ameriških komercialnih bank ustrelil kar naravnost. »Zakaj ameriške banke zdaj, ko je Jugoslavija dosegla zavidanja vredno stopnjo zunanje likvidnosti, zahtevajo pri odpiranju novih kreditnih linij za našo državo - supergarancije?« je vprašal finančne magnate, ki so vendar seznanjeni, da imamo za 5,5 milijarde deviznih rezerv, da smo v zadnjem letu dni vrnili štiri milijarde dolga itd. in da o naši solventnosti torej nikomur ni treba dvomiti. Vprašanje je bilo gotovo na mestu, saj so supergarancije izredno drage in pomenijo za jugoslovansko gospodarstvo novo obremenitev. Toda ameriški bančniki so se zanimali predvsem za pojasnila o potezah, s katerimi se je Markovičeva vlada pripravljala na odločen poseg za uresničitev gospodarske reforme, katere cilj je vključitev Jugoslavije v svetovni trg in konvertibilnost dinarja, še posebej pa za pred kratkim sprejete zakone s področja bančništva ter kreditne in finančne politike. Njihovo zanimanje je bilo še toliko večje, ker je jugoslovanski premier odkrito dejal, da Jugoslavija potrebuje za saniranje notranjih dolgov ter postavitev bančnega sistema na nove in bolj zdrave temelje milijardo dolaijev pomoči iz tujine. Ah jih bomo dobili prav od teh partnerjev? Odgovor bo po vsej veijetnosti odvisen od njih; sodeč po zanimanju za Markovičeve poteze pa lahko upamo, da nam pomoči ne bodo odrekli. Predsednik ZIS je s tem pogovorom končal prvi del svojega obiska v ZDA; v drugem delu naj bi na enak način seznanil s svojimi razmišljanji tudi predstavnike ameriške vlade. D. K. Ne sprašuj me, kaj sem naredil Družbeni dogovor - izhodiščne vrednosti Veliko razmišljanj, tolmačenj in idej je, kako uravnavati osebne dohodke z ozirom na to, daje sprejeta dopolnitev zakona o finančnem poslovanju. V Delavski enotnosti so bila konkretna navodila. Dejstvo je namreč, da so določila družbenega dogovora vselej osnova, ko se ugotavlja obračun poslovanja (letni, tromesečni, mesečni) in se le v primeru, kadar se ne ugotavljajo rezultati poslovanja, uveljavljajo določila zakona. Za devetmesečno obdobje je odbor udeležencev družbenega dogovora o dohodku v SR Sloveniji na seji 13. 10. 1989 določil parametre, ki so osnova za ugotovitev rezultata poslovanja, dobička in tudi obračuna možnih izplačil osebnih dohodkov v skladu z rezultati po družbenem dogovoru. Ta izplačila z zakonom niso v ničemer omejena. Tako znaša bruto OD I.-EL 1989 84,150.000 din, rast OD v gospodarstvu glede na enako obdobje lani pa 70%. Za ugotavljanje družbeno primerne ravni osebnih dohodkov v organizacijah se za periodični obračun uporabi dosedanji faktor odstopanj OD (Ur. list SRS št. 16/88, '26/88, 40/88 in 8/89). Akumulacijske stopnje so dane v zadnjem uradnem listu SR Slovenije. Pomembno je omeniti, da se med poslovne odhodke štejejo osebni dohodki, izplačani na ravni (ali manj) od objavljenih osebnih dohodkov, kot izhodiščnih vrednosti v izrekih odborov udeležencev družbenega dogovora o delitvi dohodka v SR Sloveniji. Iz uspešnosti izplačani osebni dohodki pa se knjižijo in bremenijo dobiček organizacije. Brane Mišič V daljšem intervjuju za revijo Danas je črnogorski član CK ZK Jugoslavije Vuka-šin Mičunovič, ki je med znano dolgo in žalostno nočno sejo CK ZKJ napovedal svoj odstop, govoril tudi o tako imenovani črnogorski novi razvojni filozofiji. Mičunovič je povedal, da so dokumenti črnogorskega izrednega kongresa pisani v dokaj nenavadnem, novem jeziku in vsebujejo zelo zanimive in sprejemljive zamisli. To je njemu, pa tudi širši javnosti vlivalo določeno upanje. Izrazil pa je bojazen, da nova razvojna filozofija ne bo mogla postati prevladujoča, če jo bodo poskušali uveljavljati s starimi sredstvi. To pa se dogaja in zato ogroža tudi tisto, kar je v zasnovi dobro. Po njegovem mnenju je v črnogorskem prostoru dokaj zakoreninjeno tradicionalno razumevanje partije in države. Tega ne bi smeli povezovati samo z sedanjim vodstvom. Avtorji nove razvojne filozofije, ki so sedaj na vidnih funkcijah, so pohiteli s kadrovskimi zamenjavami, od partijskih organov do skupščine. Pri tem jih ni nihče oviral, vendar se je znova pokazalo, da menjava ljudi brez spreminjanja razmer v najboljšem primeru rodi le delne rezultate. Po vseh indikatorjih je bilanca novega vodstva dokaj neugodna. Upoštevati je treba, da niso dolgo na vodilnih mestih, komaj šest mesecev. Vendar je zanimivo, da tega sami pri kritikah zvezne vlade ne upoštevajo, čeprav so skoraj istočasno prevzeli funkcije. Tako bi ta kriterij moral veljati za oboje, če hočemo biti vsaj malo objektivni. Mičunovič je dejal tudi: »Ni mi bil vešč njihov napad na Slovenijo, posebej ne tista igra z orožjem, ne glede na to, kako in s kakšnim namenom je bilo to izrečeno. To je zame neproduktivno, to ocenjujem kot incident. Ne vem, kaj jih je pripravilo do tega. Seveda pa morajo ohraniti vzdušje množične evforije, ki jim je najprej omogočilo obračun z bivšimi kadri, danes pa jim ustreza, da jih še ne vprašajo za njihove rezultate.« J. Ž. Peli c« Malo čudno je bilo poslušati sekretarja ZIS za informiranje Darka Marina, ko je na tiskovni konferenci, na kateri je razlagal ukrepe ZIS zoper inflacijo, dejal, da »ima vlada že nove zamisli, kako zoprvati inflaciji, če dosedaj sprejete ne bodo zalegle«. Čudno zato, ker je vlada (oziroma njen predsednik), še preden je skupščini predstavila program stabilizacijskih ukrepov, dejala, da obstane ali pade skupaj s programom. To je pomenilo, da vlada terja sprejem vseh ukrepov, ki jih je pripravila, če ne, odstopi. Zdaj pa, z neba pa u rebra, bi dejali Srbi, vlada vleče petega asa iz rokava. Ali vlada »goljufa«? Ali se umika iz svojega reformnega programa? Vprašanja kar sevajo okoli programov vlade, kajti poteze, ki jih je potegnila v minulih dnevih in kijih je najavil Darko Marin, spodbujajo nov val nezaupanja v dejanja vlade. No, najbolj »sporna« poteza vlade, tista, s katero terja, da se ne upošteva dejanska rast inflacije v septembru, ampak samo tisti del le-te, ki je posledica dejanske rasti stroškov, brez dodanega pričakovanja rasti v prihodnje, je verjetno najboljša poteza Markoviča v boju zoper inflacijo. Ločitev cene izdelkov od cene kapitala (posojil) je tisto pravo, trdi tudi proslavljeni ekonomist Aleksander Bajt, ki pravi, da hiperinflacije z nobenih od preizkušenih receptov ni mogoče potolči (monetarno kreditne omejitve, davčni sistem, omejevanje rasti plač, pospeševanje ponudbe na trgu itd.). Bajt v bistvu predlaga isto. Trdi namreč, da je glavni generator inflacije, takrat ko ta dobi razsežnosti hiperinflacije, pričakovanje inflatornih gibanj. Podjetja vnaprej v ceno izdelka vračunajo pričakovano inflacijo in to, pravi profesor, zelo spodbuja hiperfinlacijo. Markovič je torej potegnil pravo potezo, in Č6 se bodo njegovi inšpektorji, ki ta čas na terenu spodbujajo ločitev obeh cen, izkazali, vzrokov za nove ukrepe ne bo. Boris Rugelj Ocenjeni življenjski stroški delavskih družin v septembru 1989 Življenjski stroški, ki jih objavljamo po sklepu predsedstva RS ZSS, so valorizirani aprilski izdatki iz letošnjega leta. Ocenimo jih tako, da aprilske izdatke povečamo za podražitev posameznih skupin življenjskih potrebščin od aprila do vključno septembra 1989, kar v indeksih prikazujemo v zadnji koloni tabele. Življenjske stroške izbrane tričlanske (oba zaposlena starša in devetletna hči) in štiričlanske (oba zaposlena starša, šestletni sin in štirinajstletna hči) prikazujemo na dveh ravneh: na poprečni in na minimalni ravni porabe. Poleg tega prikazujemo še nujne mesečne stroške, to je tisti del minimalnih izdatkov za življenje, ki jih je treba plačevati vsak mesec sproti. Hrana predstavlja v poprečni porabi tričlanske družine 30,8% stroškov, pri minimalni porabi 38,5%, v nujnih mesečnih izdatkih pa že 57,9%. Pri poprečni porabi štiričlanske družine pa predstavljajo stroški za hrano 31,74% življenjskih stroškov, pri minimalni porabi 38,7, v nujnih mesečnih izdatkih pa kar 58,3%. V mesecu aprilu je znašal delež stroškov za hrano v poprečni porabi tričlanske družine 28,9%, v minimalni porabi 36,4 in v nujnih mesečnih izdatkih 53,6%. Istovrstni deleži pri porabi štiričlanske družine so bili v aprilu naslednji: 29,7%; 36,7% in 54,0%. Na drugem mestu po velikosti so izdatki za oblačila. Iz tabele se vidi, kako je visok indeks cen oblačil. Delež izdatkov za oblačila v poprečni porabi tričlanske družine znaša 12,8%, v minimalni pa 14,6%. V poprečni porabi štiričlanske družine ta delež znaša 12,4%; v minimalni pa 14,6%. Na tretjem mestu po velikosti so izdatki za prometna sredstva in PTT storitve. Njihov delež v poprečni porabi obeh družin znaša 12,4%, v minimalni pa 9,2%. Stroški za stanovanje v poprečni porabi tričlanske družine predstavljajo 4,9%, v minimalni porabi pa 4,4%; v poprečni porabi štiričlanske družine 3,8%, v minimalni pa 4,3%. Stroški ogrevanja in razsvetljave pa predstavljajo v poprečni porabi tričlanske družine 4,4%, v minimalni porabi pa 4,8%. Delež teh stroškov v poprečni in minimalni porabi štiričlanske družine pa je 4,5%. OCENJENI ŽIVLJENJSKI STROŠKI TRI - IN ŠTIRIČLANSKE DRUŽINE MESEC: SEPTEMBER 1989 Skupina dobrin iz košarice Tričlanska delavska družina Štiričlanska deiovska družina Indeks cen vljenjskih lotrebščin 09/04.89 poprečni stroški minimalni stroški nujni mes. stroški poprečni stroški minimalni stroški nujni mes. stroški ži F 1. Hrana 8199829 6413266 6413266 10382245 7893881 7893881 437,50 2. Pijača 947975 . 529946 529946 965910 535179 535179 390,10 3. Kajenje 210591 156962 156962 210591 156962 156962 603,70 4. Oblačila 3401334 2434367 111569 4074632 2972534 119809 537,50 5. Obutev 576110 450093 0 753163 524068 0 343,70 6. Stanovanje 1024535 730840 675254 1252720 881605 814316 285,00 7. Ogrevanje, razsvet. 1180079 807914 497055 1459402 981275 607931 362,10 8. Gospod, oprema 2450472 1227018 0 2852132 1409505 0 421,50 9. Higiena, zdrav, nega 1144628 877291 791151 1396025 1064235 967671 368,80 10. Izob., kult., razved. 2210443 802620 582513 2683068 1028587 668991 409,90 11. Prometna sr. in štor. 3292784 1537758 931198 4057183 1880255 1049970 355,50 12. Razni predm. in štor. 520053 292268 0 1118178 651367 337018 408,30 13. Drugi izdatki 1447884 411732 382393 1529303 420115 382393 408,30 SKUPAJ (v din) 26606717 16672076 11071307 32734551 20399569 13534122 Stopnja rasti 09.04.89 310,67 314,50 304,64 310,37 314,61 304,97 Sindikalni sestanki in tudi drugi družbena dogajanja kažejo, da je Pre' nova splošno politične v delavsko organizacijo prišla do točke, s katere & vrnitve, pa se vseeno krepi odpor dola sindikalnih aktivistov in tudi nerazumevanje širše družbe za sindikalne cilje, na primer ob stavkah pripravljanju kolektivnih pogodb' nasprotovanju odpuščanju delavcev-Pred sejo republiškega sveta ZSS, l”’ 10. 1989, na kateri bo predvidoma sklicana konferenca ZSS in določen osnutek nekaterih kongresnih listin' smo želeli, da bi ta vprašanja razjasnil tudi predsednik slovenskih sindikatov. - »Danes smo v resni gospodarski krizi, šele začenjamo spreminjati sestavo gospodarstva in čutimo prve posledice delovanja tržnih zakonitosti-Sindikati postavljamo v ospredje svo; je politike skrb za delo, ki naj omog°61 vsakemu zaposlenemu, da bo za oseih" urni delovni dan zaslužil za normala0 življenje. Vemo, da takšno izhodišče naše politike uveljavljamo v času, ko se zmanjšujejo možnosti za zaposlovanje, zlasti v družbenih podjetjih, ki le' tos sploh ne nadomeščajo delavcev-Ob tem pa se prepočasi ustanavljajo nova, manjša podjetja, na podlagi vseh treh lastninskih možnosti. Sindikat) menimo, da bo treba najti in uveljavit1 stimulacije za družbene in zasebne podjetnike, ki odpirajo nova delovna mosta. Kot kaže naraščanje števila iskalcev zaposlitve (danes jih je 27.000) v SR Sloveniji, so minili časi poln6 zaposlenosti vsega prebivalstva in mogoče je tudi to potrebno za nastanek trga delovne sile. Zdaj pa nas skrbijo pojavi zapiranja kolektivov, ker v bistvu pomenijo monopol zaposlenih na delovna mesta (za katera ne izpolnjujejo pogojev) in s tem tudi nasprotovanju zaposlovanju mladih strokovnjakov, brez katerih pa verjetno ni možen razvoj.« — Ali bomo te probleme presegl* tudi z novim sistemom delitve OD. z »ekonomsko« ceno delovne sil6’ s kolektivno pogodbo, s katero, kot vse kaže, že kasnimo? - »Sindikati vztrajamo, da mora bi- ti cena dela enakopravna ostalim proizvodnim dejavnikom. To bomo dosegli s splošno (generalno) kolektivne pogodbo, ki naj bi jo v SR Sloveni)) poleg zveze sindikatov podpisala tud vlada in Gospodarska zbornica ko predstavnik delodajalcev. V tej pogodbi bodo zapisane najnižje sindikalne zahteve glede normalne plače za gla^" ne kategorije del. Na podlagi splošn kolektivne pogodbe bodo nastale k° lektivne pogodbe za posamezne dejavnosti, te bodo podpisali republiški °C' bori sindikatov, njihov partner pa b do splošna združenja oziroma drug ustrezna organizacija delodajalcev <■ je v bistvu naša nasprotna strank")' V podjetjih pa bomo na podlagi P godbe imeli pravilnike o plačah, ki J. bomo dobili po tarifnih pogajanj^ med sindikatom podjetja in poslov0 stvom. V primerjavi s sedanjim sis . mom delitve OD bo glavna novost ^ stema iz kolektivne pogodbe v tem- ^ bo sindikat postavljal in uveljavlja. zahtevo po najnižjih možnih pla k0 (na nižje ne bo pristajal), medtem ^ bodo konkretna izplačila glede na aj zultate prepuščena podjetnikom in,na-ne bi bila več predmet javne o*3 j3)adi-ve. Ljudje se bomo pač morali odva c ti, da vselej gledamo v sosedov 1^ in tam iščemo moralo za svoje zah Zasnove tega sistema so že priP^a ge ne. Tako bi z novim letom delit lahko potekala po kolektivnih godbah. 0d- Sindikat ima še naprej Posebn jeva-govornost za razvoj sistema na86aJ 0, nja. Mislimo, da morajo zlasti ^ Zidarsko uspešne in inovativne m ^0- zacije tudi primerno stimulirati tu(jj tivirati delavce. Glavni cilj b iače v tem, da naj bi delavci svoje ?a prejeli kot primerno nadomes ceno njihovega dela.« - Glede protiinflacijskega P^c $e ma oziroma ukrepov zvezne v k0jr pojavljajo zahteve po splošne Miha Ravnik o prenovi sindikata REFORMA BREZ DVEH NALIČIJ in sindikalnem soglasju tudi Uglasitvi moratorija za stavke. ~ »Menim, da bi za takšno soglasje "1orali. izpolniti nekaj pogojev, zlasti tistega, da ne moremo pristati na padanje realne vrednosti OD. Nesprejemljivo bi bilo, če bi se boj z inflacijo dobil J« na račun tanjših plačilnih kuvert, ob le*?’ ,k° je cena dela v primerjavi s sosednjimi evropskimi deželami že zdaj elo nizka. Upoštevati moramo, da se, J?3. Primer, cene za hrano že zdaj dolo-ajo po tržnih načelih in da je marsikaj :e dražje kot pri naših sosedih. Takšno soglasje lahko damo le v primeru, da oo ZIS jamčil ohranjanje realne živ-Venjske ravni delavcev. Sindikat ne Jnore razglasiti moratorija za stavke udi zato, ker so delavci z ustavo to Pravico šele pridobili. Sprejeli smo tavkovna pravila in ta so se v praksi Potrdila tudi z vlogo sindikata kot no-»nca zahtev delavcev. Najava organiziranih stavk in izražala delavskih zahtev je pozitivno vpli-ala na reševanje problemov. Tudi za-0 Se, ne strinjamo z avtorji, ki so pripravili zakon, po katerem bi bile stav-£e Praktično onemogočene. V stavkovnem gibanju v Sloveniji je zato le- tev in tudi gospodarski sistem. Delavec je danes postavljen v drugačen položaj, kot je bil po zakonu o združenem delu. Tu so vzroki za reorganizacijo sindikata. V razmerah nastajanja tržnega gospodarstva rabijo delavci organizacijo, ki bo sposobna uveljavljati njihove zahteve, ki bo pogajalec in partner v odnosu do delodajalcev in oblastnih organov. Zato danes ni na mestu razmišljati za ali proti prenovi sindikata. Zavrniti moram tiste, ki govorijo, da je prenova sindikata le modna muha posameznikov, da je sindikat dober, tak kot je in kot je bil, in da ni treba ničesar spreminjati. Za prenovo se je odločno opredelilo vodstvo slovenskih sindikatov, in to, kar smo znali, smo tudi zapisali v osnutek programa neodvisnih sindikatov in v druge listine, s katerimi začenjamo priprave na 12. kongres ZSS. Glede vsebine sindikalne prenove je jasno, da gre za radikalne spremembe, ki morajo sindikatu omogočiti, da bo našel svoje mesto med delavci in v odnosu do vseh subjektov odločanja. Na podlagi nove vsebine pa je treba znova določiti tudi organizacijsko s večji red, in še večjega bomo dose-lahu k°d° delavci vnaprej vedeli, kaj kal'° rešij° s stavko in če bodo stavci., 'Potem, ko po drugih poteh ne bo-dosegli svojih ciljev.« Y letošnjem letu je vedno več 5tl*«Jev in vse kaže, da z njimi nadihajo delavci pa tudi njihova sin-organizacija. Dov,* , no gospodarjenje resnično or_2ro6a stečaje in velike statusne in ^amzacijske spremembe, zlasti v ve-dj^rPodjetjih in sistemih. Položaj je sobri tam’ kjer so podjetja nespo-do u sPopad s trgom, z restriktiv-“kreditno politiko. steča^lnc^katu mislimo, da mora biti tti0 1 zadnja možnost, ki jo uporabi-rešitv P.otem- ko smo izčrpali druge čaj, Sindikati opozarjamo, da ste-g^bij Prizadenejo delavce, ki iz-Soeii,0 °el° in če jim ni zagotovljena Podili13 varn°st. Stečaji ogrožajo tudi Uki^a- ki poslujejo s tistimi, ki se sleni J^0,' Stečaj podjetja s tisoč zapo-Set tl111 "hko temeljito ogrozi delo de-z hiin-SOČ delavcev v podjetjih, ki so tr6k, 1 Povezana. Po našem mnenju je tve7n- tak°J spremeniti in dograditi tabtev- fak°n o stečajih tako, da bo resnično razvojno sanacijo Vahin t ’ j- 80 Predmet stečaja. Zahtevi da zakon (skupaj z drugimi h° v ukrepi) bolje poskrbi za social-8ubtio defodelavcev’ ki 8 stečajem iz- zgradbo in metode dela sindikata. Za uspeh prenove pa je nujna tudi kadrovska obnovitev in okrepitev celotne organizacije. Tako sindikalni zaupnik v podjetju kot predsednik Zveze sindikatov Slovenije in vsi drugi sindikalni funkcionarji morajo biti sposobni uspešnega dela in akcij na osnovnih področjih vloge sindikata. Vsebinski del programa neodvisnih sindikatov je napisan dolgoročno in ne le za obdobje od kongersa do kongresa. Od osnovnih opredelitev ne moremo odstopiti, moramo pa jih dograditi in izboljšati ker je ta del programa izhodišče za določanje programov in nalog na posameznih področjih in za posamezne organizacije. - Zdi se, da so nasprotniki prenove v največji meri prav iz vrst sedanjih funkcionarjev ZS, ki v pomanjkanju pravih argumentov kažejo na premajhno sposobnost sedanjih ROS. »Spremenjena vsebina mora biti tudi kažipot za določanje vloge posameznih organizacij in oblik delovanja. Osrednje organizacijske spremembe, ki zadevajo panožno in teritorialno organiziranost, so utemeljene prav s spremembami politične ureditve in gospodarskega sistema. Z republiško ustavo so občine izgubile del dosedanjih funkcij. Tržno gospodaijenje pomeni avtonomnost gospodarskih subjektov, ki pa ni možna, če se bodo vanje še naprej vmešavale družbenopolitične skupnosti (občine, republike, federacija). Zato dobivajo večjo težo in tudi več nalog sindikati dejavnosti, ki jih zdaj predstavljajo republiški odbori sindikatov (ROS-i). Sindikati dejavnosti ne morajo na skupščinah, na katerih bodo sprejemali tudi svoje statute, transformirati v organizacije, ki bodo reševale vsa vprašanja, ki zadevajo delo in pravice delavcev iz dela in ki bodo predmet kolektivnih pogodb in pogajanj. Republiški odlok sindikata bo moral delovati tako, da bo lahko neposredno pomagal sindikatu v podjetju, ko se bo na podlagi kolektivne pogodbe pogajal za čim večje plače, zapisane v pravilniku podjetja. Sindikat v republiki se mora organizirati tako, da bo segal do članstva v slehernem podjetju. Nujnosti takšne vsebine in organiziranosti panožnih sidnikatov pa seveda ne smemo ocenjevati po sedanji, različni, uspešnosti ROS-ov. Sindikati dejavnosti morajo omogočiti, da se zaradi posebnih problemov znotraj njih samostojno organizirajo delavci ožjih dejavnosti in tudi po poklicih (stanovih). Seveda pa naj bi sedanjih 18 sindikatov ostalo temelj sindikalne zgradbe. S takšno postavitivj o sindikatov dejavnosti pa se bo zmanjšala vloga in pomen sedaj prevladujoče teritorialne organizirnosti ZS; to velja tako za občino kot republiko in federacijo. V občinah in republiki pa se bo zveza sindikatov morala organizirati ob upoštevanju komunalnega in skupščinskega sistema, kjer se pravzaprav sprejemno odločitve, ki zadevajo možnosti za delo in skupno življenje ljudi. Gre za družbene dejavnosti (šolstvo, zdravstvo) in za komunalno urejanje prostora. Občinam in republiki ostanejo tudi vedno težja vprašanja socialne varnosti, zlasti glede pravic delavcev, ki bodo izgubili delo. - Republiški svet in njegovo predsedstvo tudi izgubljata del svoje sedanje vodilne vloge? »Zveza sindikatov mora zato omogočiti različnost interesov in stališč v sindikatih dejavnosti in potrebno usklajevanje. Nič več ne bo cilj enotnost ZS za vsako ceno in pri vsakem vprašanju, temveč le pri vprašanjih, ki so skupna in zadevajo intrese vseh delavcev. Republiški svet ZSS bo moral doseči enotnost (soglasje) o splošni (generalni) kolektivni pogodbi, ROS-i pa o panožni pogodbi. Sindikat podjetja pa bo moral težiti k soglasju delavcev o pravilniku glede delitve, ker bo sicer oteženo skupno življenje in doseganje ciljev podjetja. To pomeni, da organi ZS ne bodo več obravnavali vsake posebne zahteve sindikatov dejavnosti in o njej odločali (zdaj nam takšno prakso vsiljujejo). Verjetno pa bo ostalo pri tem, da bo v skupščini nastopala le zveza sindikatov, ki je po ustavi tudi pooblaščen predlagatelj zakonov, sindikati dejavnosti pa le s svojimi kadri, če bodo izvoljeni na neposrednih volitvah. Sindikati pa bodo udeleženci priprav vseh skupščinskih odločitev, kjer bodo imeli vse možnosti uveljavljanja interesov članstva. Odpori proti prenovi sindikata so in imajo tudi objektivne korenine. Ljudje se praviloma upirajo sleherni spremembi in tako je zdaj tudi v vrstah sindikalnih aktivistov strah pred novim in neznanim. Tudi premajhno znanje in dolgotrajne drugačne delovne navade rojevajo nasprotovanje. Naši aktivisti pa, kot da ne dojemajo, da že skoraj dve leti delamo drugače, da smo novo vsebino sindikalnega dela in neodvisnost na neki način že preskusili. Sindikalne aktiviste pa moramo razumeti tudi zato, ker še ni pravih rezultatov našega dela, ker položaj delavcev še ni izboljšan in nas verjetno zato članstvo in širša javnost še vedno jemlje kot sestavino uradne politike. Pomemben vzrok za odpore proti prenovi je tudi v neustrezni kadrovski sestavi. Sindikalni aktivist danes potrebuje vedno več znanja, mora se izpostavljati in tudi tvegati, imeti mora svojo hrbtenico, ki je podlaga za zaupanje med članstvom, in ugled pri naših nasprotnikih. Zdi se mi, da del sindikalnega aktiva ni mogel slediti niti spremembam v zadnjih dveh letih, čeprav so bile za nas in za javnost prepočasne in premalo odločne.« - V javnost so prodrle tudi določene klasifikacije nasprotnikov in nosilcev sindikalne prenove. Je javna objava pospešila nastajanje listin in prenovo organizacije ali celo diferenciacij med kadrom? - »Zavračam vse poskuse delitve organizacije (in kadrov) na bolj ali manj radikalne. Menim, da moramo jasno opredeliti program, naloge in da naj rezultati dela potem pokažejo vrednost kadra in povzročijo izločanje nesposobnih. Vnaprej pa ne smemo delati črnobelih ocen, zlasti pa ne na podlagi tega, koliko je kdo kritičen do samega sebe in drugih členov organizacije. Rekel sem že, da mora programski del naše prenove v bistvu obstati in se v razpravah utrditi ter tudi prepričati tiste, ki ne verjamejo v sposobnost prenove naše organizacije. Drugače pa je pri izvedbi reorganizacije, glede katere bo treba marsikatero rešitev šele preskusiti in potem dograditi. Tu pa potrebujemo ustvaijalno razmišljanje, ne pa kritiko ali celo razbijanje, kot se ponekod dogaja. Konferenco ZSS bomo sklicali prav zato, da bi lahko že do kongresa opravili nujne spremembe in jih tudi preskusili in da bi lahko po kongresu z gotovostjo nadaljevali reformo, ki že daje rezultate.« - Očitajo vam, da ste le načelno za sindikalni pluralizem, da pa postavljate stvari, kot da bo še naprej le ena sindikalna organizacija. - »Prepričan sem, da delavci danes rabijo svoj sindikat in da jim tega ne more nadomestiti nobena druga organizacija. Resje, da spreminjamo ta sindikat oziroma sami sebe. Od naše sposobnosti in rezultatov dela pa je odvisno, ali se bodo delavci našli v tej organizaciji ali pa bodo ustanovili eno ali več novih. Res je, da ne delamo za druge sindikate in verjetno je to tudi razumljivo. Tudi odnos do drugih sindikatov (če bodo nastali) bomo opredelili šele potem, ko bomo videli njihove programe in načine njihovega dela. Naša zveza sindikatov pa mora omogočati politični pluralizem tudi tako, da bo pluralizem v njej, v njenem programu, delu in v vrstah funkcionarjev. Mislim pa, da bi bilo slabo, če bi pri nas nastalo več sindikalnih zvez v povezavi z različnimi strankami. Tudi izkušnje iz sosednjih dežel namreč kažejo, da se tako zmanjšuje vloga in moč sindikata.« — Zdi se, da je premalo besed o povezovanju v sindikatu na zvezni ravni in da mogoče celo podcenjujemo možnosti, da nam zvezni sindikati s preglasovanjem v imenu enotnih delavskih interesov začnejo krojiti vsebino dela in organiziranost. - »Mislim, da smo v program pravilno zapisali izhodišča za naše povezovanje na zvezni ravni. Tudi osnutek listine za zvezni sindikalni kongres je vsebinsko zelo blizu našim pogledom na prenovo. Bistveno se mi zdi, da mora priti do zoženja funkcij ZSJ in da ostaja zlasti to, kar je vezano na zvezno skupščino; skupne intrese delavcev in na mednarodno dejavnost. Zaradi tega mora priti tudi do zmanjšanja organov in krčenja različnih delovnih teles. To velja tudi za sindikate dejavnosti. Zadnja dogajanja na sejah sveta ZSJ in predsedstva pa so pokazala, da težnje in zahteve, ki prihajajo iz posameznih federalnih enot ne morejo prevladati nad pozitivnimi procesi, ki se odvijajo v družbi in drugih federalnih delih. Franček Kavčič O PRENOVI SINDIKATOV Ko iščemo nov obraz slovenskim sindikatom in pri tem vabimo k sodelovanju vse dobronamerne, smo se obrnili za pomoč tudi na urednike glasil v podjetjih. »Kurir« novomeškega IMV, ki ga ureja Jasna Šinkovec, je prinesel na osrednji strani zadnje številke anketo z osmimi sodelavci. Odgovarjali so na dve ključni vprašanji. V izvlečku ponatiskujemo mnenja treh, ki niso površno opravili z vprašanji. VINKO ŠKOF Vaše mnenje o našem sindikatu? »Seveda bi se sedaj lahko sprenevedal in vprašal, kateri sindikat je mišljen. Ali ta v naši hiši ali občinski ali republiški ali oni na jugoslovanskem nivoju. Lahko bi se s ciničnim subjektivizmom dotaknil vsega sindikalnega, kar je izven naše hiše. Doma pa bi še naprej varovali status quo (obstoječe stanje). No, še ena malenkost je, ne vem, koliko ljudi bi mi bilo pripravljeno veijeti. Objektivno gledano je tako, to seveda ni samo moja ugotovitev in ne od danes, da je simbioza, v kateri je sindikat več ali manj preživel tolika stoletja, pač naredila svoje. Popularni rek bivšega dolgoletnega slovenskega politika, da je »politika umetnost možnega« je tudi sindikat, glede na že omenjeno simbiozo, peljalo po poti bliskovitega prilagajanja možnemu: Črno je danes belo, belo je jutri črno, kakršna je pač tendenca. Če to prenesemo v združeno delo, lahko vidimo, da v slovenski ekonomiji vlada logika državnega uradnika. Ta pa je: za božjo voljo ne podpirati kakršnihkoli »nenavadnih« idej, od katerih ne bo imel nič, kvečjemu vse lahko izgubi. Odgovornost, ki se zadnje čase le nekako uveljavlja, pa na ta način tudi ni bila bogve kakšna. Ko sem prejle omenjal simbiozo - tu notri je bil vtkan tudi sindikat, lepo po predalčkih od »vrha« do aktivistov v podjetjih. Sicer pa si prenovo sindikata predstavljam tako, kot je zapisano v osnutku programa neodvisnih sindikatov Slovenije. Nova podoba in politika sindikata naj se gradita na načelu: razvijajmo novo vlogo sindikata v tržnih pogojih gospodarjenja, kar je v našem delu dobrega ter uspešnega, ohranjajmo, izpopolnjujmo in posodabljajmo, kar je preživetega in slabega, zamenjajmo z novim. Demokratični socializem naj bi zagotovil vsem ustvaijalcem materialnih in duhovitih dobrin: ekonomske svoboščine, sindikalne svoboščine in pravice, bogatejše in pravičnejše življenje ter moderno, demokratično družbo. Vem, da se lepo sliši. Pri nas smo bili vedno mojstri kovanja novih in novih parol. Pa vendar, tako kot je, sedanji sindikat nima možnosti preživetja! Razen, če...« MAJDA KUNČIČ Vaše mnenje o našem sindikatu? Že nekaj časa živimo v medob-dobju, ko tudi sindikat pravzaprav ne ve, kaj bi počel. Prva naloga vseh klasičnih sindikatov v svetu je boj za pravice delavcev, kar pa se ne sklada z našim sistemom socialističnega samoupravljanja. Z novim Zakonom o podjetjih bi se morala spremeniti tudi nalog vseh DPO kakor tudi sindikata.« Kaj si predstavljate pod prenovo sindikata? »Novosti, ki se pripravljajo v zvezi z zakonodajo, ki kot logična posledica sledi gospodarskim in družbenim spremembam ter potrebam njegovega članstva. Sindikati so že pripravili teze o prenovi, iz katerih je razvidno, da naj bi bil sindikat bolj delavski in manj političen, saj bi s konkretnimi akcijami za zaščito delavca postal resnično zanimiv za njegove člane. Nov program prenove naj bi se postavil po robu nadaljnjemu poseganju državnooblastnih organov, ki s svojimi ukrepi slabijo že tako slab gmotni položaj delavcev; pripomogel naj bi k sproščanju delovne in druge ustvaijalno-sti ter svobode pri vodenju in delu; zavzemal naj bi se za večje osebne dohodke, ki naj bi se hitreje prilagajali inflacijskim razmeram; pomagal bi pri učinkovitem reševanju presežkov delavcev; skrbel bi za zdravo in varno delovno okolje in ne nazadnje tudi za zaščito stavkajočih delavcev. Vse to in še marsikaj spodbudnega naj bi bili rezultati bolj stro- kovnega in sposobnega članstva. Vprašanje je le, če ne bodo vse te čudovite zasnove in zveneče obljube ostale le na papirju.« SIMO GOGIČ Vaše mnenje o našem sindikatu? »Težko je biti krivičen do nekaterih posameznikov v sindikalni organizaciji, ki se trudijo, da bi jo vsaj približali smotrom organiziranja in političnim ciljem, vendar ne morem biti kaj drugega kot kritičen. Dejal bi celo, daje sindikat čutiti manj kot kadarkoli v obdobju zadnjih 15-20 let, kar gre pripisati subjektivnim in objektivnim vzrokom. K prvim štejem predvsem idejno anemičnost, brezvoljnost in neinventivnost vodilnih posameznikov in vodstvenih organov v sindikalni organizaciji, ki so kratkomalo naveličani (kdo ni?) vsega in praktično vegetirajo, čakajoč konec mandata. Seveda čast izjemam, ki pa žal ne uspejo preusmeriti tokov v pravo strugo. Sicer pa se poglejmo, kakšni smo na splošno v drugih primerih in na drugih področjih! Objektivne razloge bom definiral z vprašanjem: »Kdo pa še sploh upošteva sin- dikat, kdo ga jemlje resno?« Naj mu bo v olajšanje, da tudi v občini in republiki niso nič na boljšem, saj so pravi liliputanci (palčki) v primerjavi z zvezdami novo-komponirane politične demokracije, ki pa dostikrat hudičevo zaudarja po naftalinu. O razmerah v IMV - kaj bi govoril! Torej nič čudnega, da niti ozimnice ne znamo organizirati brez drobnih škandalov!« Kaj si predstavljate pod prenovo sindikata? Obisk z Madžarske V četrtek je na povabilo republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije bila na obisku Y Ljubljani delegacija sveta Zveze sindikatov Železne županije, ki jo je vodil generalni sekretar Laszlo Mikos, v njej pa sta bila še sekretar za politične zadeve Istvan Csiszar in sekretarka sindikata delavcev prehrambene industrije tov. Ujhegyjeva. Delegacijo so v Domu sindikatov, Dalmatinova 4 sprejeli predsednik republiškega sveta ZSS Miha Ravnik, sekretar republiškega sveta ZSS Rajko Lesjak ter član predsedstva RS ZSS Lojze Fortuna, sekretarka ROS delavcev v kmetijstvu in prehrambeni industriji Slovenije Svetka Vesel in sekretar odbora za mednarodne odnose Matjaž Šinkovec. Pogovarjali so se o sedanjem družbenoekonomskem in političnem položaju v Sloveniji in Jugoslaviji in v zvezi s tem o prenovi v gospodarskem in političnem življenju. Delegaciji sta izmenjali izkušnje tudi o prenovi Zveze sindikatov Slovenije in prenovi madžar- skih sindikatov ter o sodelovanju sindikatov dejavnosti, kjer sta predvsem aktivna sindikata zdravstvenih delavcev ter prometa in zvez. Spregovorili so tudi o sodelovanju sindikatov dežel Alpe-Jadrana, saj so na letošnjem plenarnem zasedanju v Beljaku, na katerem je postala predsedujoča Zveza sindikatov Slovenije, sklenili povabiti k sodelovanju tudi sindikate nekaterih drugih dežel, med drugim tudi sindikate iz Železne županije, ki so v preteklosti za tovrstno sodelovanje že pokazali interes. V četrtek,12. oktobra je delegacija sindikalnega sveta Železne županije obiskala tovarno farmacevtskih in kemičnih izdelkov Lek, si ogledala proizvodnjo in se pogovarjala s predstavniki sindikata, samoupravnih organov in vodstva delovne organizacije. Delegacija se je pogovarjala tudi z vodstvom Občinskega sveta Zveze sindikatov Slovenije Ljubljana Šiška. »Nisem razmišljal o tem, kakšna bo ta prenova. Najbrž bodo napisane tone papirja (tako kot pr* sosedih v ZK), ki ga večina ne bo prebrala in kaj prida razumela-Dokumenti o prenovah so namreč pomembni predvsem za višja, zlasti republiška vodstva, ki dvigujejo toliko prahu, da nam, običajnim smrtnikom, pade orodje iz rok in samo debelo zijamo- Mislite, da pretiravam? Pa P°' glejte ZK v IMV po silnem prenavljanju - nikdar slabša, nikdar manjša, praktično idejno in organizacijsko paralizirana, rekel bi-' v mišji luknji! Prepričan sem, da to žal ni primer samo v IMV! Torej, takšne prenove ne rnaram: Vem pa, da v tej sindikalni hiši moramo zmanjšati kaj več kot pohištvo. Naj pridejo ljudje, ki se niso »proslavili« v kaki drugi politični organizaciji ali oblastnem organu* naj pridejo neprofesionalni politiki, delavci v širšem pomenu besede, ki bodo razumeli, ko jim bom razlagal moj problem. Utrdil bi najmanj dva kadrovska kriterija1 prvič, da v profesionalni strukturi sindikata (občina, republika) ne morejo biti ljudje, ki niso bili večji del aktivne življenjske dobe & 3) v gospodarstvu, in drugič, da po dveh mandatih morajo naza) v gospodarstvo. Čez glavo imam vodilnih sindikalistov, ki si tovarne niso ogledali niti na šolski ekskurziji in so jim riti prepotene od raznih funkcionarskih foteljev. Hočem sindikat, ki si bo znal izboriti mesto v družbi, sindikat ki bo preprečil, da bi v sedanji antikomunistični in antisociali' stični histeriji, ki jo zganjajo samozvana »politična rock gibanja* in nedonošene stranke, zavrgl* vse pridobitve dosedanjega družbenega razvoja, sicer obremenje" nega z mnogimi slabostmi, a vendar marsikdaj uspešnega. Hočem sindikat, ki bo preganjal nedelo in vsakokrat zaščitil pravega delavca. Opozaijam, da ne gre za fra" ze - teh so bili polni tudi dosedanji referati - pač pa za življenjsko nujo. Prave delavce bo namreč treba z vsemi sredstvi zavarovat* tudi pred »dobrotami«, ki jih pri' naša nova evropeizirana gospo darska zakonodaja. Podpiram od piranje življenjskega prostora P°. djetništva, krepitev pristojnost* poslovodnih in drugih vodiln1*1 delavcev v podjetjih. Vendar ne pozabimo, da bomo dali nevari*0 orožje v roke vsem tistim, ki so se do svojih stolčkov dokopali bret' obzirno, skorajda preko trup®!’ Naivno in neodgovorno je fnisln** da bodo skesano zapustili svoj birokratske trdnjave in nared* prostor mlajšim in pametnejši*11' Ne! , ^$5 s,n5av- V torek, 10. oktobra je bila v prostorih Sindikalnega izobraževalnega centra v Radovljici razširjena seja Republiške-Sa odbora sindikata delavcev kovinske elektroindustrije. Seja je bila med dvodnevnim seminarjem, na katerem so funkcionarji republiškega sveta ZS Slo-venije govorili o nalogah republiškega sveta v naslednjem obdobju (Miha Rav-nik), o kongresnih dokumentih (Rajko Lesjak), pa še o zakonu o delovnih razmerjih in zakonu o stavkah. Na tej seji so se najprej spomnili, da Poteka ravno na dan kovinarjev Jugoslavije. Ob tem so predlagali, da bi tudi v naprej ta dan praznovali delovno, to Pomeni s seminarjem in delovnim sestankom. Predsednik ROS-a Albert Vodovnik je člane tudi seznanil, da imenovana komisija pripravlja predlog za posebna priznanja za aktiviste sindikata kovinarjev. Prvič naj bi jih podelili ob dnevu kovinarjev prihodnje leto. Delovni del sestanka so posvetili predvsem rokovniku dela, v naslednjih dveh mesecih oziroma do konference RS ZSS. Dogovorili so se, da bodo kot pripravo na ,° konferenco imeli še eno razširjeno selo odbora. Ker pa morajo do konference domisliti organiziranost svojega sindika-so govorili tudi o tem. Zavzeli so se za mkrajšo povezavo med sindikatom 'j Podjetjih in republiškim odborom. Za-to naj bi vsa večja podjetja imela v njem svoje predstavnike. Po mnenju iz terena Pa naj bi imeli svoje odbore po vseh mgijah, razen Ljubljane in Maribora, kjer bi bila še mestna odbora. V Celju in Lranju pa naj bi obdržali tudi občinski °dbor sindikata delavcev kovinske in e‘ok tromdus trije. Govorili so tudi o kadrih in menili, da oj v večjih podjetjih morali imeti profesionalce, ki bi jih plačalo podjetje (najmanj Oa 1500 delavcev enega). Ostale naj bi Plačevali iz članarine, ki pa bo, takšna ■ °Ue, verjetno prenizka. Menili so, da bi J0 vsaj med kovinarji kazalo povečati. SjTodi o štrajkih so govorili, ki so mar-. Je še izven dogovorjenih pravil in kjer Pdikat še nima svoje prave vloge. Ob Pravi inflaciji štrajkov sindikat izgublja vtoriteto, še posebej, če dovoljuje, da so 1 strajki obračuni med posamezniki. A. A. Kovinarji na seji republiškega odbora v Radovljici DOGOVOR ZA SPREMEMBE JOŽE OBLAK, predsednik konference osnovnih organizacij sindikata Iskre, delovne organizacije ____________ Elementi. »Poglaviten smisel branžne organiziranosti v prvi fazi vidimo v spremljanju priprave kolektivnih pogodb: Sindikat bo moral biti pri tem zelo odločen pri uveljavljanju sindikalnih pravic svojih članov. O novi organiziranosti pa o vlogi občinskih sindikalnih svetov menim, da se čutijo odmaknjeni. Njihova dosedanja organiziranost je bila zelo raznolika, odvisna pač od gospodarstva v občini. Nekateri občinski sveti so z izredno sindikalno prizadetostjo urejali problematiko na svojem področju, drugje zopet pa so bili le bolj izvajalci politike družbenopolitične skupnosti, to se pravi lokalne pohtike. Z novo branžno organiziranostjo v občinah z velikim številom gospodarskih subjektov bo treba biti zelo pozoren pri dokončnem oblikovanju praktičnih rešitev organiziranja. Delo občinskih sindikalnih svetovje bilo že doslej, bo pa tudi v bodoče odvisno od sindikalnih funkcionarjev, kijih vodijo. Prav zato bomo morali posebej poskrbeti za dobre kadre. Ukiniti bomo morali mandate, ki pa jim bo potrebno vsaj letno preverjati uspešnost. Organiziranost sindikata v Iskri je do neke mere še odprta, saj se bomo morali prilagoditi organiziranosti sozda, podjetij... Kako? Natančno se o tem še nismo pogovarjali.« Sejo Republiškega odbora sindikata delavcev kovinske in elektoin-dustrije smo izkoristili za razgovor s posameznimi njegovimi člani o njihovi viziji bodoče sindikalne organiziranosti med kovinarji. Zvedeli naj bi mnenje baze. Anketa, če tem kratkim razgorovom med odmori, lahko tako rečemo, pa je pokazala, da v bazi doslej o tem sploh še niso razmišljali, saj jim te možnosti še niso dali. Mnenja smo tako dobili iz regij in občin ter od posameznih funkcionarjev. DARKA RADAUAC, predsednik občinskega odbora kovinarjev Celje, sicer pa zaposlena v Zlatarni Celje. »Celjski odbor kovinarjev je prav gotovo eden najaktivnejših, v celjski občini pa tudi najštevilčnejši. Pohvalimo se lahko, da smo bili mnogokrat doslej tudi učinkoviti. Prav zato menimo, da bi ga bilo škoda ukiniti. Če bi naše delo spojili z regijskim odborom, bi nekdanja učinkovitost gotovo zvodenela, saj bi morali velike probleme podrediti majhnim. To pa gotovo ne bi bilo dobro. Naj se s podjetji v drugih občinah regije ukvarjajo v regijskem odboru, mi pa bomo nadaljevali svoje delo vsaj tako učinkovito kot doslej.« O programu bodočih sindikatov pa je predsednica dejala, da so ga na njihovem odboru podprli, ker menijo, da bo prinesel nekaj novega. »Verjamem v uspeh, če bomo o učinkovitosti prenovljenega sindikata prepričali članstvo in če bo dal hitre rezultate. V nenadno osamosvojitev sindikata pa ne verjamem. Vsaj v predhodnem obdobju se bomo morah povezovati z drugimi družbenopolitičnimi organizacijami.« MIRAN JURAK, sekretar občinskega sindikalnega sveta Trebnje. »Razprave v naši kovinarski bazi, to je med 1500 kovinarji v občini Trebnje, še nismo imeli. Z ozirom na načrtovano večjo vlogo panožnih sindikatov pa v regiji menimo, da bi poleg predstavnikov večjih kolektivov v republiškem odboru imeli tudi regijski odbor, ki naj_ bi imel sedež v Novem mestu ali Črnomlju. Tudi za ostale panoge mislimo podobno. Regijski odbori naj bi imeli sedež pač v kraju, kjer je ta panoga najbolj skoncentrirana. Tam naj bi bili tudi profesionalci, ki naj bi jih financirah s članarino. Vprašanje pa nastaja, kako in ali bo teh sredstev dovolj. Na občinskem svetu smo tudi že govorili o dokumentih neodvisnih sindikatov ter menili, da so se predolgo rojevali. Tako kot so, pa po našem dajejo osnovnim organizacijam večjo oporo in to ravno v panožni povezanosti. Čeprav se ob tem zmanjšuje vloga občinskega sindikalnega sveta, smo na predsedstvu sveta menih, da ni važen obstoj tega, važno je učinkovito pokrivanje osnovnih organizacij. No, marsikaj pa je pri vsem tem še nejasno in nedorečeno.« EDO KAVČIČ, predsednik konference osnovnih organizacij sindikata Železarne Jesenice. , »Kovinarji - železarji imamo že sedaj posebno mesto, ker smo sindikalni delavci resno jemah svoje delo. Ze z dosedanjo povezavo, tudi v sozdu, smo lahko skoraj v celoti uresni-čih potrebe in zahteve naših delavcev. Res pa je, da naš domet sega sedaj le do republiškega odbora. Dalj pa ne. V skupščino pa le preko delegatov družbenopolitične skupnosti. Kako naprej? Regijska organiziranost, občinske ne predvidevamo, mora biti taka, da bo zadovoljevala potrebe delavcev s tem, da bo, kar je bistveno, delata s strokovno usposobljenimi aktivisti. Tudi za Republiški odbor menim, da bi ga morah nekako reorganizirati. V njem smo po mojem mnenju trije z ne bistveno, ampak vseeno različnimi interesi. Morali bi ustanoviti tri pododbore, in sicer za metalurgijo in livarstvo, za elektroindustrijo in za kovinsko predelovalno industrijo. Predsedniki teh pododborov pa naj bi bili istočasno podpredsedniki ROS-a. No, to je le nekaj mnenj in pripomb, kijih imamo sindikalisti Železarne Jesenice o dokumentih novih sindikatov.« Andrej Agnič ^ Jožetom Šketo o nekaterih redakcijskih pripombah k programskim zasnovam Manj »želelnih naklonov« pa več srdite akcije si*?6* svetu ZSS so se razprave o programskih zasnovah »Neodvisnih niti n'a °V Slovenije — za sindikat članstva« lotili zares temeljito, zato najbrž Neka/ čudno> da so imeli na gradivo kar osem strani »redakcijskih pripomb«, nji {/er® od njih nam je pojasnil predsednik MS ZSS Jože Šketa, ki bo v prihod-ortan-- ' neka5 več spregovoril tudi o bodoči teritorialni in funkcionalni "•nziranosti »svojega« sindikata. KtoreiK-nd‘kdi obelni svoboščine in pravic stranphJene na uvodnih-tati ,’l51 ne znamo točno i k trnu ■ aj 50 sestavljalci p to ki Vj’ ,da lahko vsak, ne ProsLnnla~_l}stanavlia sin< Čin’ R-nr\ln drugih pravic ii ri in ot da smo bili doslej pr večnem°b?Šiinam! Smo pa itelRKK se v drugi strani, kje Haj ra dlk;.atih zavzemamo -samoi ®I°iP°da^nje irneli zaP°slenih, da boe Sekam eiriJnd°m’’nam je ta da bi biLUdno zazvenel, pa Svoje’Ptnmernejše, če b s,)teni(>iy,K ej strani predla kehiu 2a„ duktivna zaposlil t*0stzavkhn*V ja enak°Pra' b' za vSaknCltevvdel°’ne S? Podje&eno’ ki bi bil' Na*em rn 1 način gosp ^Pisali tL ?enju bi bilo dc S? ?a -Sindikati se »Metanje na cesto« ne sodi v program Na začetku tretje strani beremo: ,To za sindikat ne pomeni metanja odvečnih in neuspešnih delavcev, ki jih bo porajal tržni način gospodarjenja, na cesto, pač pa čvrsto, tržnim razmeram prilagojeno in prožno pravno, pa tudi sindikalno varstvo njihovih ekonomskih in socialnih pravic.’ Če se res zavzemamo za čvrsto organizacijo, potem moramo črtati, to za sindikat ne pomeni metanja odvečnih in neuspešnih delavcev’ na cesto. Sploh smo se na tej strani zadržali kar nekaj časa. V poglavju, bogatejše in pravičnejše življenje želimo doseči z uvedbo ekonomske cene dela, ki bo ujela raven razvitih dežel...’, je po našem mnenju treba črtati vmesni stavek, ki bo ujela raven razvitih dežel’; malo nižje, ko je govor o sindikalni listi, pa še, ki bo na ravni razvitih dežel’. Da se nam ne bodo smejali... Ko smo že pri črtanju, bi v poglavju Socialna pravičnost, ki pravi, pogoje za to naj ustvaija slovenska država, socialni rizik pa naj prevzame podjetje’, mirne duše lahko izpustili besedico .slovenska’. Do tega je najbrž prišlo ob prvem navdušenju po sprejemu dopolnil k slovenski ustavi, zdaj je pa to že mimo. Na tej strani smo se spotaknili tudi v tale odstavek: .Vztrajamo na stališču, daje ekonomska plača osnova ekonomske in socialne varnosti zaposlenih. Zato priznavamo in smo pripravljeni soustvarjati samo takšno nacionalno socialno politiko - kot sestavni del razvojne strategije Slovenije v funkciji nadgraditve, ne pa razvrednotenja temeljev ekonomske in socialne varnosti - ki bo omogočila večjo kakovost razvoja, blaginjo zaposlenih in njihovih družin... itd. Namesto .priznavamo’ bi morali napisati .zahtevamo oziroma pristajamo'. Da ne bi preveč dolgovezil, naj rečem le to, da ngj bi v poglavju, ki govori o socialni pravičnosti, opredelili le temeljna načela ter vsebino in način njihovega zadovoljevanja; konkretizacijo, ki je opisana n 5. in 6. strani, pa bi morali vnesti v program. V temeljna načela bi po našem mnenju kazalo vključiti še zaščito člana sindikata in zapisati ugodnosti, kijih bo imel, če bo z nami. Treba pa bi bilo tudi razmejiti, kaj lahko storimo sami in kaj bomo teijali od drugih.« Varstvo pri delu pred varstvo okolja Vodilni ljubljanski sindikalni delavci so se spogledali tudi ob alineji, ki se začne »z zagotovitvijo takšnih pokojnin upokojencem, ki jim bodo omogočile blaginjo in človeka vredno življenje ...« »Saj ne, da bi dlakocepili,« jo je komentiral Šketa, »vendar se nam je pri teh pokojninah zdela beseda .blaginja' le malo preveč izzivalna ...« Zaustavili so se tudi na 7. strani, ki se začne takole: »Humano, zdravo in varno življenje, ki ga želimo ustvariti z razvijanjem in vzpostavljanjem kulturnih, humanih, človeških, spoštljivih odnosov med ljudmi in narodi; ter prijaznejšega razmerja med naravnim okoljem in ljudmi; zato se zavzemamo za podpis in izvajanje vseh mednarodnih konvencij o varstvu okolja in varstvu pri delu, da bi s tem zagotovili standarde in merila na evropski ravni«. »Besedilo daje prednost življenjskemu okolju pred delovnim,« je prepričan Šketa, »mi pa moramo dati prioriteto najprej varnemu in zadovolji- vemu delovnemu mestu, če naj bomo resnično delavski sindikati. Zato predlagamo, da se besedilo začne takole: ,Humano, zdravo in varno delovno in življenjsko okolje ...' Sploh bi bilo bolj prav, če bi v vseh naslednjih stavkih spremenili vrstni red in .varstvo pri delu' vselej zapisali pred .varstvom okolja'. V tem poglavju bi morali odstavek, .Zavzemamo se za programe sanacije in za odpravo vseh tistih de-lovno-proizvodnih postopkov in tehnologij, ki ogrožajo zdravje delavca in škodljivo vplivajo na okolje, ter za preprečitev uvajanja umazane, zdravju škodljive tehnologije; zamenjati s stavkom .Zavzemamo se za ukrepe, ki naj v proizvodnem procesu odpravijo škodljive vplive na okolje'. S takim tekstom bi se namreč dalo razumeti vse tisto, kar je v programu že konkretizirano. Odveč se nam zdijo tudi vsi odstavki v poglavju, .modema demokratična družba’. Obstoj naj ne obstaja »Na rdečem papirju (program, op. a.) smo ob uvodnem stavku ,gre za našega člana; za njihov jutri; gre tudi za naš obstoj' menili, da je treba namesto besede .obstoj' zapisati ,za našo perspektivo'«. Gremo dalje. »Če je to program, potem v njem beseda .obstoj' ne sme obstajati.« Po njegovem so odveč tudi vrstice, za koga vse so odprta sindikalna vrata, saj je ta osnovna misel opredeljena že prej. »Tudi izraz .pravila igre' nam gredo na živce. Ker program ni neka igralnica, smo menili, da bi tam veljalo napisati ,ko so pripravljeni sprejeti, oblikovati in uresničevati program in statut ter druga pravila sindikalnega delovanja'. S tem bi se ognili vsem očitkom.« Skoraj vsem bi morali reči, kajti na račun razumljivosti tega besedila imajo pripombe že sami, kgj šele navad-nejši delavci. »Glomazne« stavke bo treba oklestiti, če naj člana zainteresiramo za program. »V prvem odstavku na drugi strani, ki pravi, da ima član pravico do plače, kot jo določa sindikalna lista, bi morali pripisati ,in kolektivna pogodba', ker program ni poročilo o nečem, temveč kažipot za naprej,« se prebijamo skozi »paragrafe« naprej in se ustavimo pri peti alineji, kjer bi morali po njihovem k tekstu, da delavec ne sme biti prerazporejen na drugo delovno mesto, pripisati »zaradi sodelovanja v stavki«. Pri zaposlovanju so se ustavili še večkrat. Zedinili so se z razmišljanjem, da je treba s strokovnega vidika še enkrat proučiti, ah naj bo sindikat posredovalec pri zaposlovanju (po ustavi mora podjetje samo razčistiti, kam z odvečnimi delavci) in kdo naj zagotovi sklade, namenjene za pomoč presežni delovni sili. Pravi, da so se malce nasmejali formulaciji »vsakemmpriznavamo pravico, da misli s svojo glavo«, obregnili pa so se še ob nekaj cvetk v nadaljevanju, med katere nedvomno sodi tudi ta: Delajmo z novinaiji! Nenazadnje pa je padlo nekaj pripomb tudi na formulacijo »po meri človeka«, ki je nastala v partijskih krogih. »Po meri je lahko samo obleka,« pravi Šketa in dodaja, da bi lahko to formulacijo mirne duše zamenjali z »interesom članstva«. Pa še bolj prav bi bilo. Tudi kadrovske politike po njegovem ne bi kazalo graditi na tezi »ni sramotno nič znati...«, temveč na spoznanju, da je treba pač vsakemu delavcu omogočiti pridobivanje novih znanj. Otresti pa bi se morali tudi »želeinih naklonov«, ker si ne želimo, temveč hočemo doseči neko novo kakovost. Damjan Križnik Sindikati in zvezni zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja DELAVCE NAJ VODI TISTI, KI JIH ZNA ŠČITITI »Glede na novo vlogo sindikata, ki se kaže predvsem v njegovi vlogi varovanja delavcev, je nova zvezna zakonodaja o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja močno represivna - tudi tedaj, če jo primerjamo z dozdajšnjo prakso,« meni Jože Stegne, član predsedstva zveze sindikatov Slovenije, s katerim smo se pogovarjali o novi zvezni zakonodaji. Zvezni zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, ki &o ga v zvezni skupščini sprejeli ob koncu letošnjega septembra, je vsekakor pisan tako, da bodo delavci še kako krvavo potrebovali sindikat kot svojo organizacijo, ki bi varovala njihove interese. Mnoga pooblastila, ki jih daje nova zakonodaja direktorjem oziroma delodajalcem, bodo lahko dejansko prinesla razlike v uresničevanju pravic v vsakodnevni praksi. Zakaj te razlike, smo vprašali Jožeta Stegneta. Subjektivne ocene »O mnogih pravicah oziroma o načinu njihovega uresničevanja bodo odločali vodilni ljudje in ker je sleherno individualno odločanje tudi subjektivno, bodo lahko imele subjektivne ocene tudi negativne posledice za delavca,« opozarja Jože Stegne. »Prav tako domnevam, da se direktorska struktura ne bo ukvarjala s pooblastili, ki jih daje zakon, ampak jih bo prenašala na tiste, ki so njim podrejeni, celo na vodje nekaterih organizacijskih enot.« Iz tega je mogoče sklepati, da bodo delavci mnogokrat izigrani. Sicer pa vsebuje zakon tudi člen, ki govori o tem, da se imajo delavci pravico organizirati v sindikate za zaščito svojih pravic in interesov. Sindikat je zato v luči nove podobe delovanja pred izjemno odgovorno nalo-go: biti bo moral sposoben pravočasno, trokovno, pogajalsko in zaščitniško nastopati proti posameznikom, ki si bodo dovolili krniti temeljne pravice delavcev. »Nadvse pomembna je klasična zaščitniška vloga indikata, kar pomeni, da mora sleherni :por med delavcem in delodajalcem prera-ti v spor med sindikatom in delodajalcem oziroma med sindikatom in direktorjem,« ‘ nam je povedal Jože Stegne. Toda ali je sindikat v podjetju sposoben opravljati takšno vlogo? »Ne,« meni Stegne. »V takšni zaščitni vlogi mora nastopati sindikat dejavnosti. Ta je namreč edini možni zaščitnik, ki lahko tudi uspe, ko v tej vlogi brez posledice zastopa interese delavca.« Povečala se bo torej vloga sindikata dejavnosti na občinski ravni in hkrati tudi na regijski ravni. Če pa tudi ta dva pri reševanju sporov ne bosta uspešna, bo skočil na pomoč še republiški sindikat dejavnosti. Dozdaj so v tej funkciji nastopali občinski sveti zveze sindikatov Slovenije, ki pa se niso kaj prida izkazali, saj so bili po navadi povezani z direktorji po posamičnih delovnih organizacijah. Zato se kar sami od sebe pojavljajo različni sindikati v zaščito delavca. Jože Stegne meni o tem takole: »Prav je, da je konkurenca. Tisti sindikat, ki bo v pogajanjih z direktorjem uspešen, bo tudi imel za sabo članstvo. Le takšen sindikat bo uspel.« Brez uspeha na treh področjih Zveza sindikatov Jugoslavije je za novo zakonodajo o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja pripravila kopico amandmajev. Nekaj od teh so tudi vključili v končno verzijo zakona. Na katerih področjih pa jugoslovanski sindikati niso bili uspešni? »Delegati v zveznem zboru niso podprli sindikatov na treh ključnih področjih. Prvič na področju prerazporejanja, drugič na področju prenehanja delovnega razmerja, vključno z vprašanjem presežkov delavcev, in tretjič na disciplinskem področju,« pravi Jože Stegne. Kar zadeva prerazporejanje, so v zveznih sindikatih nasprotovali tistemu členu zakona, ki pravi, da se delavca prerazporedi na drugo delovno mesto, če se ugotovi, da nima potrebnega znanja in zmožnosti za opravljanje del na delovnem mestu ali pa da ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov. Če pa takšnega delovnega mesta ni, preneha delavcem tudi delovno razmerje (tako piše v 18. členu). To pa je za sindikat izredno kruta norma, saj je mogoče uporabiti pri opredeljevanju tega, kdo ima znanje in zmožnosti za določeno delo, kopico subjektivnih ocen in šikaniranja. »Naša zahteva je bila,« razlaga Jože Stegne, »da je treba pri tistem, ki ne dosega delovnih rezultatov, ugotoviti, ali tiči v ozadju pomanjkanje znanja in zmožnosti, kar pomeni, daje treba strokovno oceniti razloge za nedoseganje rezultatov. Šele takšen pristop bi moral biti izhodišče poslovodnemu delavcu pri razporejanju zaposlenih. To naše stališče ni bilo upoštevano, zato bo imel sindikat v takšnih primerih prerazporejanja delavcev veliko dela, ko bo ščitil delavske interese.« Presežke delavcev rešuje zakon ustrezno v tistih primerih, ko delavcu preneha delovno razmeije zaradi tehnoloških izboljšav. Za tehnološke presežke je ustrezno poskrbljeno, saj ima delavec zagotovljeno pravico do dela v drugi delovni organizaciji, ima pravico do kvalifikacije in prekvalifikacije, če je to potrebno, pravico do dokupa delovne dobe, če mu zr. uveljavitev starostne pokojnine manjka do pet let pokojninske dobe. Ima pa tudi pravico do enkratnega nadomestila v obliki odpravnine v višini najmanj 24-kratnega zneska povprečnega osebnega dohodka delavca v delovni organizaciji, ustvarjenega v trimesečju, ko delavec uveljavlja pravico do odpravnine - če delavec pisno izjavi, da želi, da mu delovno razmerje preneha. Dve leti z zajamčeno plačo V primerih, ko delavcu ni bila zagotovljena nobena od navedenih pravic, ima kot tehnološki presežek pravico do denarnega Zvezni zbor Skupščine SFRJ je na seji 28. septembra 1989 sprejel novi zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja. Čeprav smo v sindikatih k predlogu zakona oblikovali celo vrsto dopolnil, ki naj predvsem izboljšajo položaj delavca in okrepijo njegov vpliv na odločanje na področju delovnih razmerij, večji del naših predlogov ni bil sprejet ali pa so bili sicer sprejeti, ampak s spremenjeno vsebino. Nasprotno pa se je bistveno okrepil položaj poslovnih organov in delodajalcev, ki imajo tako velika pooblastila, da lahko bistveno posegajo v pravni delovni in socialni položaj delavcev. Novi zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja zato v temeljih spreminja vlogo, položaj in naloge sindikata na področju delovnih razmerij. Ta sprememba se kaže predvsem v tem: - da delovno razmerje ni več medsebojno razmerje med delavci, ampak razmerje med podjetjem in delavcem, - da o pravicah, obveznostih in odgovornostih delavcev praviloma odloča posameznik, - da se s kolektivnimi pogodbami urejajo pravice, obveznosti in odgovornosti delavcev iz dela in delovnega razmerja in način uveljavljanja teh pravic, ne glede na lastninsko strukturo podjetja, ter da je sindikat eden izmed partnerjev pri sklepanju kolektivnih pogodb. Namesto dosedanjega samoupravnega načina urejanja in kolektivnega odločanja na področju delovnih razmerij zakon uveljavlja urejanje delovnih razmerij in odločanje o njih v skladu z interesi in potrebami podjetja oz. kapitala, često v škodo delavcev. To tudi pri nas ponovno vzpostavlja konfliktno razmeije med delom in kapitalom. Ker država v večji meri ščiti podjetje oz. kapital kot delo, to postavlja sindikat v klasično vlogo zaščite delavcev. Tako vsebinska zasnova zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja pomeni logično nadaljevanje in dograjevanje zakona o podjetjih ter še nadalje zmanjšuje nivo, obseg in kvaliteto samoupravljalskih oz. soupravljalskih pravic delavcev. In to v času, ko gospodarsko razviti svet v vedno večji meri razvija in uveljavlja delavsko participacijo v upravljanju podjetij, med drugim tudi na področju delovnih razmerij v širšem pomenu besede. Uveljavljanje zaščitne vloge bo od sindikata zahtevalo oz. še zahteva bistvene spremembe v vsebini dela in organiziranosti. Če hoče sindikat to svojo funkcijo tudi učinkovito in uspešno opravljati, se mora Jote Stegne nadomestila najmanj v višini zajamčenega osebnega dohodka najdlje za čas dveh let. Kaj to pomeni? To pomeni, da zakon priznava poseben status tem delavcem, saj jim kar dve leti ne more prenehati delovno razmeije. V teh dveh letih ostaja odgovornost podjetja za njihovo produktivno zaposlitev ali pa za upokojitev. Nadvse kruta pa je - za razliko od tehnoloških presežkov - zvezna zakonodaja do ekonomskih presežkov delavcev. V sindikatih so zahtevali, da zvezni zakon vse presežke delavcev obravnava enako. Delegati pa so izglasovali predlog zvezne vlade, ki pravi, da lahko v primerih, ko organizacija za to tudi strokovno in kadrovsko usposobiti ter tako postati enakovreden in enakopraven partner poslovodnim organom oz. delodajalcem. Zaščite delavca in njegovih pravic iz dela in delovnega razmerja ne more v popolnosti zagotoviti ne zakon, ne kolektivna pogodba, ne samoupravni splošni oz. splošni akti, ampak predvsem razvit in jasno izražen interes delavcev, ki se lahko odraža ali v participaciji delavcev v upravljanju podjetja ali v neodvisnem in samostojnem sindikatu. Izkušnje iz razvitih tržnih gospodarstev z (bolj ali manj) razvito participacijo delavcev v upravljanju kažejo na soodvisnost in povezanost obeh oblik vpliva delavcev na urejanje delovnih razmerij in odločanje o posamičnih pravicah, obveznostih in odgovornostih delavcev iz dela in delovnega razmerja. Praviloma je sicer učinkovitejši sindikat, tudi zaradi sredstev, kijih ima na razpolago (podpisnik kolektivne pogodbe, različne oblike pritiska, organiziranje stavk in podobno), vendar se njegova uspešnost zmanjšuje in s tem tudi njegov vpliv, čim višji oz. kvalitetnejši je nivo zadovoljevanja potreb posameznika in njegove družine (še posebej, ker pogosto ne participira samo na podlagi dela, ampak tudi na podlagi lastnega vloženega kapitala). Temeljna načina uresničevanja zaščitne funkcije sindikata sta: - oblikovanje predlogov in zahtev, ko gre za podjetniško urejanje zadev, ki vplivajo na ekonomski, gmotni in socialni položaj in delavcev na splošno (v podjetju, dejavnosti, družbenopolitični skupnosti), in - zastopanje delavčevih interesov in pravic, ko gre za odločanje o posamičnih pravicah, obveznostih in odgovornostih delavcev iz dela in delovnega razmerja. V obeh primerih pa mora sindikat svoje delovanje graditi predvsem na znanju, strokovnosti in argumentih. Različne oblike pritiskov in drugih sredstev sindikalnega boja so sicer dopustne, vendar morajo resnično biti izjemne. Med zakonskimi določbami zasluži posebno pozornost 4. člen. Ta določa: - da imajo delavci pravico organizirati sindikat, ki varuje pravice in interese članstva v skladu z zakonom in statutom - da mora organizacija oz. delodajalec sindikatu omogočiti, da sodeluje v postopkih urejanja pravic, obveznosti in odgovornosti delavcev, ki izhajajo iz dela in delovnega razmerja, in - da predstavnik sindikata ne more biti klican na odgovornost niti postavljen ZAŠČITENI SO INTERESI PODJETJA neekonomsko in nesmotrno gospodari °zi" roma ko ne ustvarja dohodka ali dobiik®' ali pa tedaj, ko je sprožen postopek za sanacijo, delavcem v določenih delih organizacije preneha delovno razmerje. . Iz tega izhaja, kot da so delavci sami odgovorni za nastale težave v določenem P°j djetju. Ko se delavec znajde na cesti, je zaiti popolnoma vseeno, ali je ekonomski ali P® tehnološki presežek. Zanj dela preprosto ni, zato pa mora imeti v vsakem pogled0 zagotovljeno materialno varnost. V naši delovni zakonodaji bi morali biti zato presežki delavcev urejeni tako, kot so drugod P° svetu, tam, kjer vlada tržna ekonomija. F* nas pa se na tržno ekonomijo samo sklicujemo, pozabljamo pa na človeka, ki bo moral v njej preživeti. Novost so kolektivne pogodbe Če smo pri nas v preteklosti gradili izključno vse na človeku in pri tem zanemarjali kapital, pa počenjamo zdaj ravno obratno. V razvitih tržnih gospodarstvih pa vidijo tudi človeka - saj se zavedajo, da so °o njega odvisna. V sindikatih so tudi zahtevali, da m°r? nova zakonodaja pogojno izrekati disciplinske ukrepe, tako, kot je bilo to urejen dozdaj. Vendar pa tega v novi zakonodajin več. Novost tega novega zakona so tudi kolektivne pogodbe, ki urejajo pravice in obveznosti delavcev, zaposlenih v delovnih organizacijah, kot tudi organizacij in delodajalcev. O stavkah pa pripravljajo zdaj na zvezni ravni poseben zakon. , Ob novi zakonodaji kaže poudariti predvsem naslednje: ni se bati kopice pooblastil, ki jih prinaša nova zakonodaja, pri tistih vodilnih ljudeh, ki jim je za cilj resnično učinkovito podjetje - bati pa se je ten pooblastil pri tistih vodilnih, ki jih bodo vzeli kot pridobitev na račun lastne nesp°: sobnosti in nestrokovnosti. In takšni, men Jože Stegne, bodo imeli tudi najpogosteje opravka s sindikati. v manj ugoden položaj zaradi sindikalni*1 dejavnosti, če ravna v skladu z zakonom' kolektivno pogodbo in splošnim aktom- Sindikat si je zelo prizadeval, da bi v ’f zakon vnesli določbe o svobodnem ust® navijanju in včlanjevanju v sindikat' o prostem delovanju sindikatov brez v9*' kih omejitev in zagotavljanju pogojev z tako delovanje ter o zaščiti sindikalni predstavnikov. Na ta način bi v zakons»° besedilo prelili določbe ratificirane kofj vencije MOD št. 87 o sindikalnih svobošc " nah in varstvu sindikalnih pravic, konven cije MOD št. 135 o zaščiti delavskih pre° stavnikov v podjetju in o ugodnostih, ki n» se jim nudijo, ter določbe mednarodne?, pakta o ekonomskih, socialnih in kulturn pravicah. Prva ocena določb 4. člena pa kaže na1 ' da so pogoji za delovanje sindikata (v P. djetju) postavljeni ožje, kot to omogočaj mednarodne listine. Zlasti pa je sporna 0 ločba o vezanosti sindikalnih aktivist . v skladu s splošnimi akti podjetja. Spl° , akti podjetij so akti, ki jih sprejemajo P stojni organi podjetja, stopnja vpliva sin kata na njihovo vsebino pa je marsikje z majhna ali skoraj nikakršna. Po sprejen^, ustavnih amandmajev k Ustavi SRS s° -cer pogoji za delovanje sindikata v Sloye* ji ugodnejši kot drugod v Jugoslaviji, ke ,g v 27. točki IX. amandmaja določen0' delovanja sindikata ni mogoče omejiti z koni in statuti organizacij in skupnosti- . Določbe zakona 0 vlogi sindikata v dl plinskih postopkih so po vsebini ostale spremenjene; določba 158. člena Pre^l*nu nega besedila ZZD je zajeta v 62. c c a novega zakona z dopolnitvijo, da Je . tu »jkova*no dejavnost in kultu-rilj a •zvršnem odboru so poudariti . bi morali v večji meri oce-Unra,l,v Ušn^e sedanjega sistema Do?it- anja ter zlasti upoštevati bju tedosežke Pri zagotavljati! i»„yzbenega vpiiva na vzgojo stem®bAazevanie v sedanjem si-Podnri* ani izvršnega odbora so komi/1- rzhodišča republiškega nje ?a vzgojo in izobraževa-•bostoinl6 ,esno kulturo glede sa-govornn°#tl’ strokovnosti in od-Vendar0«1 “pravnega organa, rantidain6 PPdpirajo izključno pi-vaneea neJia’ h,erarhično zasno-vzgojp .sklada za financiranje kultura ^hraževanja in telesne SRs.Nih- Ogovarja skupščini ra8osti ; ce ni za vrnitev organizi- v razmer11 uPravljanja v šolstvu •»mere pred 25 leti. Ne bomo podrobneje opisovali težav Tekstilindusa. Povejmo le, da so se začele pred dvema letoma, da jih je bivše vodstvo - po besedah Alojza Omejca, predsednika ROS delavcev tekstilne in usnjarske industrije - prikrivalo in da so temeljni vzroki zanje zastarelost opreme in programov, padanje kakovosti, rast stroškov na enoto proizvodnje, netržno naravnano vodstvo in tako dalje. Pa tudi obračunski zakon je še letos pomagal vodstvu, da so 35-milijardni dolg ob polletju (ocena dolga je iz ust Henrika Peternelja, predsednika IS občine) spremenili v pozitivno ničlo. Prvo resno opozorilo je prišlo iz LB, Temeljne banke Kranj, ki je septembra letos opozorila, da je Tekstilindus prezadolžen in da mu ne bo mogla več odobravati novih posojil. Tekstilindus ima že zdaj (preračunano iz dinarjev) 6 milijonov DEM dolgoročnih dolgov in 17,5 milijona DEM kratkoročnih. »Proučili in sprejeli smo ukrepe, ki jih je ponudil Tekstilindus, in ugotovili, da ga je moč rešiti,« nam je dejal Henrik Peternelj. »Notranje vzroke za težave je mogoče relativno hitro in relativno poceni odpraviti. Na primer: pred časom so v tovarni že dosegali 90-odstotno proizvodnjo brez napak, zdaj komajda nekaj več kakor 70-odstotno. Delno je za to že vzrok iztrošenost strojev - toda pred leti niso bili bistveno boljši. Menimo, da je možno z večjo prizadevnostjo v kratkem doseči nekdanjo stopnjo izdelave brez napak in to bi bil prvi, pa zelo pomemben korak k ozdravitvi podjetja. Jasno, najprej je bilo treba rešiti podjetje težkega bremena kratkoročnih dolgov, in z izkupičkom od prodaje stanovanj bo Tekstilindus lahko zmanjšal mesečno anuiteto za kakih 40 do morda 60 milijard dinarjev. Opustiti bo treba nekatere izdelke, se specializirati v proizvodnji, iskati novih poti za prodajo itd.« Da ne bomo razvlekli zgodbe: podjetje mora urediti finančno stanje (prodaja stanovanj mu je dala nekajmesečni odlog in čas iskanja dobrih dolgoročnih ukrepov in potez), rešiti kadrovske zadrege na vrhu in izbrati pravi proizvodni program. Del tega je izpolnjen, ostalo v teku, na občini pa so zbrali skupino strokovnjakov, predvsem ekonomske stroke, ki bo mesečno spremljala uspešnost sanacije Tekstilindusa. Za pomoč pa so zaprosili tudi svetovalno organizacijo »Vis a vis« iz Ljubljane. »Za ukrep družbenega varstva se ni- Lačni so siti dobrih_ obetov Te dni, ko se pridelovalci hrane v državi potijo s spravilom pridelka, za katerega pravijo, daje dober, ponekod celo boljši, kot so (smo) sploh pričakovali, je tudi potrošnikom čedalje bolj vroče. Zaradi cen osnovnih živil kajpak. Nismo se še prav sprijaznili z dvakratno podražitvijo kruha v minulem mesecu, ko zaradi podražitve energije pred dnevi, pa seveda prevoznih stroškov in pričakovanja novih cen moke, že šušljajo o novih cenah kruha. Težko požiramo slino in bentimo zaradi nenavadno velikega skoka cen sladkorja in olja, pa testenin in še cele vrste vrste drugih živil. Kdo bo koga v tej čedalje bolj neenakopravni dirki, zaradi katere smo inflaciji navkljub (ali pa prav zaradi nje) čedalje bolj revni, vsaj večina? In kako je pravzaprav mogoče, da ob za tretjino boljšem pridelku hrane, kot je bil lani, ostaja vse več Jugoslovnov lačnih, prisiljenih stati v vrstah za poceni živila, za manj vredno blago na tržnicah, za topli obrok hrane v socialnih kuhinjah...? Mnogim se zaradi tega topi optimizem, ki jim ga je vlival program nove, Markovičeve vlade. Še zlasti tistih, ki so v njem videli boljše čase in zametke novih razvojnih usmeritev tudi za kmetijstvo. Zdaj se je, tako kaže, vladi in resornim sekretariatom najbolj zataknilo pri predlaganih in v delegatskih skupščinah (od republiških pa do zvezne) nesprejetih sistemskih rešitvah, ki naj bi pocenile pridelavo in s tem relativno tudi prodajne cene hrane na trgu. Lepo in prav je, da naj bi država regresirala obresti za najeta posojila v kmetijstvu, kot je zapisala v predlaganem zakonu ZlS-a. Ni pa prav, da je nameravala to breme združevanja denarja za pomoč obubožanemu kmetijstvu zbrati na račun večjih prispevkov gospodarstva republik in pokrajin, na račun vseh zaposlenih in tudi čedalje bolj revnih seveda. Zato je bilo pravzaprav naivno pričakovanje, da bodo republike in pokrajini izglasovale zakon, po katerem bi morale za pomoč kmetijstvu v obliki nižjih obrestnih mer zbrati nič manj in nič več kot 5000 milijard manjkajočega denarja. Pa ne da se ne bi zavedali pomena in posledic takšne odločitve. Šlo je zgolj za odločitev, ki so jo narekovale razmere posameznih okohj, v katerih preprosto ni niti najbolj skromnih rezerv za tovrstno dodatno polnjenje proračuna oziroma izvenproračunske (čeprav kmetijstvu namenjene in silno potrebne) ali bolje nove proračunske porabe. V zraku so tako obvisele obljube, ki jih je ZIS dajal glede zvišanja reeskontne stopnje in cenejših posojil iz primarne emisije. Nič dobrega se zato ne obeta programu dolgoročnih ukrepov v kmetijstvu. Kaže, da je ob vsesplošnem, pomanjkanju denarja, ki je nujno potreben za njegovo izvedbo, tudi ljudem v vladi postalo jasno, da sta teorija in praksa v sedanjih jugoslovanskih razmerah še zelo daleč vsaksebi. Drugače si tudi ne gre razlagati besed zveznega sekretarja za kmetijstvo dr. Steva Mirjaniča, kije na zadnji seji zbora republik in pokrajin kar naravnost povedal, da bi uresničevanje celotnega programa za stabilizacijo kmetijstva v tem trenutku stalo več kot dva zvezna proračuna. Kaj se potemtakem sploh da storiti za to, da bi obrnili obrabljeno jugoslovansko ploščo leporečja in dobrih želja k povsem konkretnim rešitvam? Časa za razmislek ni prav dosti, že zato ne, ker ljudem, ki že mesece in leta zategujejo pas za boljši jutri, pojenjuje potrpljenje. Hrano imamo drago tako kot v najbolj razvitih državah z desetkrat boljšimi plačami, kot so pri nas, ne glede na mesečna zviševanja, s katerimi naj bi lovili (pa je ne) ponorelo 1181-odstotno inflacijo (kot so izračunali statistiki, da je bila pretekli mesec v primerjavi s septembrom lani). Marjeta Šoštarič smo odločili iz dveh vzrokov,« je dodal Peternelj. »Ker sodimo, da bomo zadeve lahko uredili brez te poteze in tudi zato, ker ga je po novi zakonodaji moč uveljaviti samo še do konca tega leta.« Tekstilindus je torej velik problem, vendar rešljiv. Zato se je občinska uprava odločila za hitro finančno intervencijo, da bi pomagala postaviti temelje, na katerih bo zrasel novi Tekstilindus: s specializirano, moderno opremo, s strokovno (tudi tržno) usposobljenim vodstvom in optimalnim številom zaposlenih. Tveganje občine, ko se je v korist Tekstilindusa zadolžila, zmanjšuje njena naslednja poteza, ko skuša rizičnost razpršiti na vse zaposlene v občini. „ Vendar ima občinska uprava na ta očitek pripravljen odgovor. Predsednik IS kranjske občine, Henrik Peternelj: »Pravzaprav nismo povečali stanovanjskega prispevka, ampak ga samo vračamo na raven, ki je dogovorjena v razvojnih srednjeročnih planih stanovanjske skupnosti. Sprejeta stopnja je namreč 3,84 odstotka na osebne dohodke zaposlenih, leta 1987 pa smo jo znižali za 0,3 odstotka. Da bi pokrili n£yeti kredit, rok plačila je 7 let, nam manjka še 0,27 odstotka, ki pa ga bomo nadoknadili z notranjim prerazporejanjem sredstev stanovanjske skupnosti.« Boris Rugelj O nekaterih stališčih RO sindikata deiaveev v kulturi Slovenije do »ukinitve« kulturnih skupnosti Sprejetje zakona za izvedbo amandmajev k ustavi SR Slovenije, kije že začel veljati, smo izgubili kulturne skupnosti, ki so osemnajst let krojile finančno in programsko usodo kulturnih dejavnosti v Sloveniji. Izgubili smo jih nenadoma, čeprav ne nenadejano. Že lanska razprava o »Poročilu o uresničevanju razvojne politike in svobodne menjave dela v družbenih dejavnostih«, ki ga je pripravil izvršni svet Skupščine SRS, je dala slutiti, da se nekaj pripravlja. Za težavno finančno stanje ne samo kulture, temveč vseh družbenih dejavnosti, je bila okrivlj-na preširoka samoupravna organiziranost, ki ne daje pričakovanih rezultatov. Pa ne samo to. Kultura in vse ostale družbene dejavnosti so ves čas - tudi še danes obravnavane kot poraba, ki jo je treba skrčiti, ne pa kot naložbe v nadalnji razvoj. Izvršni odbor RO sindikata delavcev v kulturi Slovenije, je ob obravnavi omenjenega poročila trdno zapisal, da »sestavljalci gradiva vidijo vzroke za stanje predvsem v nezadovoljivem delovanju samoupravnih interesnih skupnosti, ne pa v splošni gospodarski stagnaciji in krizi, ki je zajela našo družbo. In tudi rešitv vidijo zelo enostransko: v podržavljnju celotnega sistema svobodne menjave dela. Kaj drugega je želja po pripojitvi strokovnih služb samoupravnih interesnih skupnosti ustreznim državnim organom, poenotenje žiro računov in drugo. Pretiranega administriranja ni samo v samoupravnih interesnih skupnostih, ampak - tudi v državni upravi in podjetjih.« In dalje: »Na področju kulturnih dejavnosti smo samoupravno sprejeli normative in standarde, pa jih nismo uresničili. Vzrok - premajna sredstva.« In tako dalje. Bistvo problemov je preskromen obseg sredstev za uresničitev (družbeno) dogovorjenih programov. Majhen narod je vedno na slabšem, kadar njegovo kulturo merimo s tržnimi merili... Prve razprave o dopolnilih k ustavi SR Slovenije so zopet obudile upanje, da sistema svobodne menjave dela, sodelovanja uporabnikov in izvajalcev v skupščinah, kljub slabostim, ne bomo enostavno zavrgli. In zopet smo opozorili, da so kulturne skupnosti potrebne, da težave ne izvirajo iz organizacije, tem več iz delitve sredstev, ki ni v domeni skupnosti. Menili smo, da amandma, ki vpeljuje sklade, z njimi lahko nadomesti skupnosti, ne rešuje pa finančnih težav. Je pa to zoženje vpliva delavcev v kulturi na odločanje. Cas je tekel in XVIII. amandma je postal XIX, XXX. amandma XXXII- ta dva amandmaja namreč opredeljujeta možnosti (ne)obstajanja kulturnih skupnosti. Dne 19. 9. 1989 je bil javno objavljen predlog ustavnega zakona za izvedbo amandmajev k ustavi SR Slovenije, dne 27.9. je bil sprejet in danes velja. Zakon pa nas je postavil na zelo trdna tla. Četrti odstavek 12. člena tega zakona ukinja kulturne skupnosti in prenaša opravljanje njihovih nalog na izvršne svete, čeprav dopušča tudi drugačne rešitve v skladu z zakonom. In dikcija »v skladu z zakonom« nas pušča v upanju, daje mogoče še kaj obdržati od obsežnega samoupravljanja, za katerega smo se sindikat vseskozi zavzemali. Zato bomo ponovno odprli to vprašanje, najpozneje na bližnji sindikalni konferenci. Dušan Zupanc, sekretar RO sindikata delavcev v kulturi Socialna menza v Ljubljani LJUDJE Z DRUŽBENEGA DNA »Danes smo imeli za kosilo srbski fižol s kranjsko klobaso, vsakdo pa je dobil zraven še tri kose kruha,« nam je povedal Andrej Juratovec, po poklicu socialni delavec. Ta mlajši moški prijetnega in uglajenega videza že poldrugo leto vodi razdeljevalnico hrane na Poljanski 53 v Ljubljani, kjer delijo obroke mestnim revežem in brezdomcem. Za takšen brezplačen obrok hrane je uradno prijavljenih 46 ljudi - a pride jih še več. To so brezdomci, ljudje brez strehe nad glavo, ki so se iz takšnega ali drugačnega vzroka znašli na družbenem dnu, klateži in klošarji - skratka, izgubljene duše, ki so tako odvisni od družbene pomoči, da drugače ne bi mogli preživeti. Med njimi je kar 70 odstotkov alkoholikov. Za prehranjevanje v tej socialni menzi je treba imeti napotnico centra za socialno delo, vendar pa tudi tistim, ki je nimajo, hrane ne odklonijo, če jo je seveda le dovolj. Dvakrat več kot pred letom dni Še pred dobrim letom je bilo uradno prijavljenih 25 ljudi, zdaj pa jih je skoraj še enkrat toliko. Zmerom večje ilegalcev. Z naraščajočo brezposelnostjo oziroma z grozečim odpuščanjem delavcev pa se utegne njihovo število še precej povečati. Sicer pa ob vsak dan dražji hrani postajajo prazni želodci kruta stvarnost ne le za klošaije, ampak za marsikaterega zaposlenega delavca. »Sem prihajajo tisti, ki so res lačni,« pove Andrej Juratovec. »Vsak dan pride, poleg 46 uradno prijavljenih, še dodatnih 10 do 15 ljudi, ki počakajo do konca, če ostane kaj hrane, da potem to lahko pojedo. Vedno ostane nekaj hrane tudi za takšne, ki nišo prijavljeni. Nekajkrat pa se je že pripetilo, da je bilo hrane premalo.« Za kosilo so po navadi zelo okusne visokokalorične enolončnice iz vojaške kuhinje: golaž z mesom in krompirjem, vampi, makaronovo meso in podobno. Razdeljevalnica hrane za ljubljanske brezdomce, edina tovrstna v Sloveniji, je v vogalu dvorišča stare pritlične hiše v preurejenem stanovanju oziroma garsonjeri na Poljanski cesti. Prostora je za kakih 40 kvadratnih metrov. Pravzaprav je to manjši prostor v obliki črke L, z majhno vežo in še manjšo čajno kuhinjo. V sobi sta dve veliki mizi s klopmi ob stenah in z nekaj stoli pa s pultom za razdeljevanje hrane. V prostoru je lahko hkrati do 20 ljudi. Prostor je ogrevan s pečjo. Pred vhodom, na dvorišču, je lesena miza s klopmi, na katerih radi posedajo zlasti poleti, ko je toplo. Razdeljevalnica hrane je sicer skromen prostor, vendar je nenavadno skrbno pospravljen in čist. »Prostore čistimo sami, tu ni nobenih težav,« zamahne z roko Andrej Juratovec. »Zmeraj se kdo najde, ki je pripravljen pomagati pri čiščenju sobe.« Reševanje raznih stisk Hrano začno razdeljevati ob pol dvanajstih in jo delijo do pol dveh popoldne, torej dve uri. Toda Andrej Juratovec je tam že precej prej in tudi odide mnogo pozneje. Ljudem namreč ne deli samo hrane, ampak je tudi njihov terapevt. Pomaga jim pri razvozlavanju njihovih stisk, pri iskanju socialnih pomoči in priložnostnih del. Pri svojem opravilu seveda sodeluje tudi s strokovnimi službami, ki se poklicno ukvarjajo z njegovimi »klienti«. Za zdaj razdeljevalnica hrane deluje le ob delavnikih, ob koncu tedna pa dobijo »vikend paket« s suho hrano. V razdeljevalnico hodijo razne vrste ljudje. Nekateri - kakšna desetina vseh - se zdijo na videz kar urejeni, odvisno pač od tega, za katero fazo alkoholizma gre. Drugi spet so zelo zanemarjenega videza in nepriljudni. Živijo sami, brez svojih družin. Polovica med njimi je razvezancev, polovica pa ni imela nikoli svoje družine. Zvečine so brez pravih prijateljev. Približno četrtina med njimi je pretrgala vse stike z okoljem. Osamili so se od družbenega življenja in njihovi stiki se odvijajo predvsem znotraj lastne skupine. Za okolje so moteči. Vendar pa so kljub temu ljudje. Večina med njimi je bila svoje čase zaposlenih. V večini imajo za sabo deset do petnajst let delovne dobe, a jih je življenje nekako povozilo. Zanimiv je podatek, da kar 80 odstotkov med njimi bere časopise - če seveda do njih pridejo. Kar pomeni, da le niso tako odtrgani od sveta in življenja. »Zvečine so to pretirano občutljivi, osamljeni ljudje, ki niso zmogli prenesti tegob vsakdanjega življenja. Tako jih je življenje zlomilo. Nihče se ne rodi kot klošar,« pravi Andrej Juratovec. Med njimi je polovica storilcev kaznivih dejanj, le malo manj pa je takšnih, ki so bili že kaznovani zaradi klateštva. Zvečine so Slovenci, med njimi je tudi sedem do osem žensk, starih od 22 do 50 let - pri njih gre za občasno prostitucijo, alkoholizem ali za osebno neurejenost. Četrtina je pravih klatežev Kar četrtina med njimi so pravi klošarji, klateži ali brezdomci: ti nimajo ne stalnega ne začasnega bivališča in prenočujejo po kleteh, vežah, parkih, vrtovih. Ti so večkrat zaprti zaradi klateštva. Na videz so močno zanemarjeni, saj so za svojo osebno higieno povsem prenehali skrbeti - pa saj za kaj takšnega nimajo niti možnosti. Uradno je takšnih klošarjev v Ljubljani 20 do 25. Zdaj, ko ' gani žep. Tej stari klošarsk* druščini se je zdaj pridružil š° klateški podmladek, kakih 25 ljudi, ki so potrebni družbene pomoči, ker niso sposobni, da bi si sami zagotovili človeka dostojno življenje. Gre torej za skupino 50 do 60 ljudi. Ljubljančanov in pritepenin iz drugih krajev, ki potrebujejo topel obrok, mnogi med njimi pa tudi streho nad glavo. Tuberkuloza je star znanec Čeprav je bila lani zima mila in je torej šla klatežem °a roko, pa je vseeno zahtevala svoj davek. Kar nekaj med njimi jih je zmrznilo. Ali b° letos tudi tako? Sicer pa je stari znanec teh ljudi tuberkuloza, pogoste so tudi rane na želodcu pa bolezni prebavil' Saj jih zdravijo. »A kaj takšnemu človeku s tuberkuloz0 pomaga, če je mesec dni na Golniku in se pozdravi, ko Pa se potem spet vrne na cesto, spi po parkih in znova zboli." opozarja Andrej Juratovec. Klošarji so pač objektivna danost in poznajo jih vsa večja mesta po svetu. Nobeneg8 stalnega vira dohodka nimajo, a zvečine jih ljudje jemljej0 takšne, kot so. Pri nas pa d11-moidoči gledajo nanje z odp°" rom, kot da niso ljudje. Drugod, denimo v Parizu, jih imajo za turistično atrakcijo. Lani so poskušali vsaj začasno urediti prenočevanje za brezdomce v bivalnem ko°: tejnerju, vendar pa so naleteli na veliko nerazumevanje kra: janov v krajevni skupnos11 Poljane. »Zdaj se nam odpi.ra možnost, da bi kar na dvori5: čil Poljanske 53, v neposredn bližini razdeljevalnice hran0; uredili prostore za prenočite brezdomcev. Gre za kakšni0 60 kvadratnih metrov prostora, kijih ima zdaj v najemu °. občine Center zasebnik. P* pravljen jih je odstopiti. c na vrata že trka zima, se ljudje po navadi ubadajo s tem, kje bi si priskrbeli ozimnico pa kurjavo, kupili topla oblačila in obutev. Klateži, ljudje brez strehe nad glavo, pa se bojijo zime kot takšne, saj jih skrbi, kje bodo prespali, noč za nočjo, teden za tednom, mesec za mesecem. Nekateri med njimi za nalašč zagodejo kaj protizakonitega, da bi lahko zimo prespali na toplem v zaporu. To je zanje edina rešitev, da prežive - a to ni rešitev, saj so oropani svobode. Pred dobrimi štirimi leti so se za zmeraj zaprla vrata ljubljanske Cukrarne (zdaj ima tam svoje prostore Mercator) za vse brezdomce in klateže - in od tedaj Ljubljana ne premore nobenega sprejemnega centra za vse človeške naplavine z družbenega dna, za vse tiste reveže, ki nimajo kje prespati. Tistih 49 socialnih varovancev iz Cukrarne so tedaj razdelili po Sloveniji, vendar pa se jih je večina vrnila v Ljubljano, v svoje staro domovanje, ki ga poznajo kot svoj str- Na Poljanski cesti 53 naj bi brezdomci poleg toplega obroka čimprej dobili tudi streho nad glavo. Brezdomci radi posedijo na dvorišču. mu občina poišče druge Ustrezne prostore. To sta dva prostora, kje> bi bilo po dvanajst postelj, poleg Pa bi uredili še prho in umivalnik, da bi se ti ljudje tam Jahko malce uredili. V kotu razdeljevalnice je zdaj že kup Postelj, ki so jih ugodno odkupili od vojske in čakajo le še na namestitev. Časa pa je Z(iaj le še malo, saj so dnevi yedno hladnejši, zato bi mora-u v občini Center pohiteti. Žalostno je pač, da Ljubljana ne premore prostorov, kjer bi ljubljanski klošarji poleg toplega obroka imeli tudi streho nad glavo. Tudi za ljudi, ki po prestajanju kazni pridejo na prostost, ni v Ljubljani nobenih prehodnih nastanitvenih možnosti (razen hotelov nižje kategorije), da bi se lahko uredili in začeli spet normalno živeti. Kultura življenja, o kateri radi govorimo, pa se začne z našim odnosom do soljudi - mar ne? Marija Frančeškin slike: Sašo Bernardi IGRA Z OGNJEM IN STRAHOM Pretresen! To ubogo p obiskal že večkrat. F n . krat so mi njeni p j" Uftali, da imajo toliko i . črtno. Enostavno iz str X sam sem s strahom ti k Če mi Pade devet sin ^0 OStfll rmimnil A ort njihovih sonarodr avšnje 2daj pa izobr, SNUJOČ, ljudje, k, ko nekako slišal napoved »Zdaj pa, dragi poslušalci, domoljubna povsem za dvig morale«. In prvič sem slišal pesem »Srbska se tru-ba sa Kosova čuje«. Popolnoma razumem Albanca, ki takoj po poslušanju te grozljivke skoči v posteljo in se loti množitve rodu. Zdajle berem: »Po zatrjevanju milanskega dnevnika naj bi avtonomistično slovensko vrenje skrbelo Beograd. Jugoslovanski vojaški vrhovi so dali šefu italijanskega generalštaba Mariu Porti vedeti, da je v prihodnosti možna uporaba sile.« In berem pojasnjevanje in izmotavanje Momira Bulatoviča, kaj je rekel in česa ni rekel, kaj je mislil in česa ni mislil. Poudarja, kako nr cene, ki bi je ne bil pripravljen plačati, če gre za usodo in integriteto Jugoslavije. Naj mu bo. Moral pa bi vedeti, da gromke besede, ki čudovito odjeknejo pred množico bojevito razpoloženih črnogorskih »velikih domoljubov«, odjeknejo v tako napetih razmerah precej bolj daleč - in drugače. Zelo verjetno so se tudi po njegovem rohnenju spravili narediti še kakšnega Al-bančka - ali morda tudi kakšnega Slovenčka? Ciril Brajer V ogledalu časa PAMETEN V ISKRI KOT SLOVENEC V BEOGRADU Tela, bivši Iskrin tozd, zdaj pa sicer samostojno podjetje, ki ga Iskra še kar neomejeno solidarnostno molze, se ne da. Ko je direktor Marko Jeglič zbor delavcev obvestil o nesramni zaplembi njihovega denarja, so se odločili braniti z vsemi močmi. Ustanovili so seveda tudi stavkovni odbor in o svojih težavah obvestili vse družbene inštitucije in organizacije. Kljub resnosti Iskrinega denarja, ki je ogrozilo usodo več kot 600 delavcev in njihovih družin, se je klicu na pomoč doslej odzvala le občina Bežigrad. Prisluhnili smo srečanju njenih predstavnikov z delegacijo Tele. Slišali smo, da je bilo ravnanje Tele doslej strpno, morda še preveč. Vselej so bili pripravljeni za dogovor, za smotrne rešitve, ki naj bi bile v prid vsem stranem. Ost svojih dejavnosti so usmerjali navznoter in postorili vse, da bi najprej preživeli in si nato zagotovili razvoj. Od decembrske odločitve za samostojno pot so s strani Iskre nasploh in Avtomatike posebej doživljali le nasprotovanja in celo grožnje. Skoraj pol leta so jim zavlačevali postopek na sodišču in z nizkimi udarci obremenjevali kolektiv. Ko je ta le dosegel stopnjo, na kateri je lahko sprožil postopek za delitev premoženja, je priletel najnižji in najbolj boleč udarec - zaplemba njihovega de-naija. Avtomatika dolguje 150 milijard dinarjev (zdaj je ta vsota kajpak že zrasla) in Iskra je očitno pripravljena na vse, da bi ji ta zalogaj le nekako zdrsnil po goltancu. Nič hudega, če je igra umazana, da le kaj iztržiš - to je očitno zdaj njena poslovna politika. Tako je Tela šele 29.9. zvedela, da so ji že 21. 9. zasegli njen denar. Iskra banka sploh ni požrla že ustvarjenega denarja. Pod grožnjo stečaja Avtomatike se je tako ustrašila zase, da je stegnila kremplje pač tja, kjer seje dalo še kaj pobrati. Ker Tela, komaj na prvem koraku svoje samostojnosti, seveda še nima ustvarjene akumulacije in nobenih prihrankov, so v njenem imenu pač najeli posojila - le pri zavarovalnici 20 milijard dinarjev. Posojila-so jo že doslej obremenila s skoraj milijardo dinarjev obresti. Pod tolikšnim bremenom nikakor ni sposobna preživeti. Pomoč pri samomoru Skrajšajmo in poenostavimo - brez soglasja, celo brez njihove vednosti, se je Iskra zadolžila na rovaš svoje bivše članice in hkrati ta denar takoj preusmerila drugam. V zdrave programe? V razvoj? Kje pa! Telin denar bo podpiral zgolj zadnje brce že na smrt obsojenih Iskrinih zgubarjev. Dogaja se torej točno to, kar se je naša družba odločila za vselej odpraviti - vzemi tam, kjer je, dobremu torej, in daj tja, kjer zmanjka, slabemu, bolnemu, gnijočemu. Ne iz solidarnosti, ampak iz trmastega vztrajanja na starem, preživetem. Tela je to spoznala in se namenila živeti drugače, z delom, znanjem. Iskra ji je pri tem pomagala le tako, da bi hkrati z njo storila čimhitrejši samomor. Med drugimi pritožbami smo slišali tudi slikovito primerjavo. Človek, ki je skušal v Iskri prodreti s pametno rešitvijo, z novim logičnim predlogom, seje počutil kot Slovenec v Beogradu: »Kot bi govoril in pojasnjeval prebivalcem drugega planeta. Menda res ne vidijo več druge rešitve, kot je plenjenje in potapljanje delov, ki imajo vendarle možnost preživetja - in ki so pripravljeni ter sposobni to možnost tudi izkoristiti. Če bi jim pustili, seveda. Ne le, da so se šli zadolžit na naš rovaš, niti toliko se jim ni zdelo vredno, da bi nam to povedali. Še danes nimamo zapisnikov, na katerih so o tem odločali. Včeraj smo imeli sestanek z vodstvom Avtomatike in Iskra banke. Nasuli so nam le nekaj namigov in praznih obljub. Ko smo hoteli ta pogovor posneti, so zagrozili, da bodo zapustili sestanek. Šifko-vič je grozil, da bo preprečil objavljanje dogodkov v Iskri, kar lepo ponazarja raven dialoga...« Svinjarija Tem dokazom Iskrine bede so skrbno prisluhnili Ferdo Lužar, bežigrajski župan, Marina Pilej, podpredsednica občinskega izvršnega sveta, in Andrej Satran, predsednik občinskega sindikata. Ferdo Lužar je kljub prizadevanju, da bi našel čimbolj blago besedo za Iskrino ravnanje, le moral uporabiti malce krepkejšo besedo: »Svinjarija! Poudariti moramo, da Tela ni nesolidarno zapustila potapljajoče se barke. Za samostojnost in razvoj se je odločila že lani, pretehtano in fer. Zato - jo podpiramo v prizadevanju za pošteno rešitev. Storili bomo vse, kar moremo, saj je popolnoma nerazumno vleči s seboj pod vodo še tiste redke zdrave in obetavne kolektive.« Podpori se je pridružila tudi Marina Pilej in primaknila, da so se s Francem Šifkovičem že dogovarjali, kako bo treba zdrave programe rešiti za vsako ceno: »Imam pa občutek, da Iskra še vedno bolj gladi in prelaga odločitve v prihodnost. Teli očitno ne preostane drugega, kot da o tem obvesti najširšo javnost, pa naj si Šifkovič o tem misli, kar hoče.« Andrej Satran je povedal, da je sindikat vselej podpiral obetavne programe: »Zato se mi zdi ravnanje Iskrinih vodilnih v tem primeru neresno. Pokazali so povsem nezainteresiran odnos do tako žgoče in usodne stvari, kot je življenje nekaj sto delavcev in njihovih družin. Tela je bila strpna, ni izsiljevala, a zdaj kaže, da bomo morali skupaj seči po najbolj skrajnih sredstvih. Občinski sindikat je v stalnem stiku s Telinim stavkovnim odborom in storili bomo vse, kar bo v naši moči, da Teli pomagamo.« Tako se je torej odzvala občina Bežigrad. Njeni predstavniki so pri obljubljeni pomoči navedli še to, da bodo odziv pomagali priklicati tudi od drugih inštitucij in organizacij, ki jih je Tela že prosila za pomoč. Upamo, da bodo prisluhnili in pomagali. Ciril Brajer V intervjuju, ki je bil objavljen v Delavski enotnosti št. 37,22. septembra 1989 pod naslovom NAJPREJ SKUPAJ PROTI PARTICIPACIJI, se je novinar pri oblikovanju teksta iz novinarske beležke v naglici nenamerno zmotil. Tekst se pravilno glasi: »... Razbremenitev gospodarstva je vsakdanji refren iz razprav, žal pa spet ne vemo, kje in katere so tiste nevralgične točke, ki sedanjo krizo še poglabljajo in jih vlada še ni dala v celoti ,na planBrezposelnost v občini ne dosega kritične točke, saj uradne evidence govorijo o 600iskalcih dela...« Mira Videčnik, predsednica OS ZSS Velenje Seminar za organizatorje obveščanja 29. septembra sta Odbor za obveščanje in politično propagando pri soboškem svetu Zveze sindikatov ter aktiv novinaijev v združnem delu Pomurja pripravila skupno sejo v delovni organizaciji Mure, ki se jo je poleg organizatorjev obveščanja v združenem delu Pomurja udeležil tudi Jaro Dolar z republiškega sveta ZS Slovenije. Dokumenta »Usmeritve predsedstva RS ZSS o medsebojnem obveščanju v ZS Slovenije« in »Organizacija medsebojnega obveščanja v ZS Slovenije in odgovornost nosilcev obveščanja« sta bila ocenjena kot dobra in dobrodošla, vendar se poraja veliko vprašanj, kako bo moč smernice teh dokumentov izpeljati v novih pogojih (tržnega) gospodarjenja ter sindikalnega (in ostalega političnega) delovanja. Udeleženci so ocenili, da sodelovanje OZD-ov s časopisno hišo in radiom v M. Soboti ni problem, bi pa moral biti Sindikalni poročevalec v bodoče bolj »bombastičen«, da bi pritegnil članstvo sindikata. Obenem je bila dana pobuda, da bi se lahko na TV (v oddaji Žarišče ali v osrednjem dnevniku ob 19.30) večkrat obravnavali problemi sindikata, ki se pojavljajo ob njegovi prenovi in tudi ob nastajanju novih neodvisnih sindikatov. Filip Matko ODMEVI POMISEL Ljubljana, 13. oktobra 1989 E^@§0^FSll3 1 0 - Družbena lastnina — čigav je otrok? BERMUDSKI TRIKOTNIK NA PLOVBI IZ JUGOSLOVANSKEGA KRIZNEGA ZALIVA Jugoslovanska kriza je široka in globoka. Je večplastna, kot bi temu dejali paradni politiki. Naša kriza je družbena, ekonomska in nacionalna. Ali so vzroki kriznega stanja na navedenih področjih avtohtoni ali medsebojno pogojeni? V kateri krizi ali vzrokih je izvirni greh, oziroma katera kriza je vzrok drugim krizam? Ali so se zmotili klasiki marksizma in kje? Dan za dnem berem, poslušam in premišljujem o problemih, jih opazujem in podoživljam. Inflacija raste, ljudje so anemični in zbegani, v zadnjem času postajajo zrevoltirani, revolt raste, vrstijo se stavke, ljudem manjka sredstev za golo preživetje itd. Ta nesrečna statistika pa kvalificirano trdi, da so realni osebni dohodki porasli. In če je to res, o čemer ne bi smeli dvomiti, potem si lahko predstavljamo, kako smo socialno razslojena družba in kako je socialni lok pri nas hudo napet. V teh zapletenih pogojih se OZD-i prilagajajo novim predpisom in novemu zakonu o podjetjih. Pri vsem tem pa ne pozabijo, da redno in v primernih odstotkih dvigujejo cene, sicer so pri tej inflaciji že v nekaj dneh pod vodo. Vsi s cenami želijo pokriti ne le realne tekoče stroške poslovanja, temveč tudi pretekle svoje in družbene napake in tudi prihodnjo negotovost. Po novih predpisih in zakonu o podjetjih naj bi v družbenih podjetjih vodilni bili zaščitnik in garancija družbene lastnine in učinkovitega gospodarjenja z njo. Le kako bedaste in utopične ideje. Če naj bi vodilni bili imanentni predstavniki družbene lastnine in uspešni skrbniki za učinkovito gospodarjenje z njo, potem bi morali biti solastniki družbenih proizvajalnih sredstev, oziroma bi njihova materialna eksistenca in položaj morala biti neposredno povezana z usodo podjetij, kijih vodijo s trajnejšimi posledicami, če njihovo vodenje ni zadosti kvalificirano in odgovorno. Tudi plačilo njihovega dela bi v tem primeru moralo biti kar nekajkrat višje od sedanjega. Kljub ženevski konvenciji se je, kjerkoli je tako odločila politbirokTaci-ja, do sedaj kot pogoj za zaposlitev ali napredovanje v službi in družbi zahtevala moralnopolitična neoporečnost, ki se je izkazovala z rdečo knjižico. Takšno je stanje. S takšno zasedbo vodilnih in vodstvenih funkcionarjev in gospodarstvenikov, kjer ni bilo pomembno znanje, pa ne bomo dobili boja za družbeno in gospodarsko prenovo in vzpon. Na podlagi česa pa naj bi potem tem izbrancem zaupali ne le družbeno lastnino, temveč tudi usodo ljudi? Družbena lastnina nima svojega pravega niti pravnega predstavnika oziroma naslovnika. Vprašali se boste, kako je to mogoče. Pa je. V pogojih relativno svobodnega delovanja tržišča, za kakršne smo se odločili, je praksa ustanavljanja, kupoprodaje in stečajev firm normalen pojav. Kdo je pri nas v takšnih poslih pravni naslovnik? Kdo prodaja in kdo kupuje? Kdo, komu in kje naj nakaže kupnino? Družba taisti družbi? V preteklosti je politična birokracija bila dejanski lastnik druženih proizvajalnih sredstev, saj je odločala praktično o vsem. Formalno pravni lastnik družbenih proizvajalnih sredstev pa so bile družbeno politične skupnosti, ki so za zaščito uporabe družbene lastnine in gospodarnega ravnanja z njo izvajale določila Zakona o združenem delu. normirana v klavzuli družbenega varstva, ki pa so jo včasih celo zlorabljale. Tisto, kar predstavlja temelj družbeno ekonomskih odnosov in pogoj za začetek razreševanja vsaj gospodarske krize, je to, da v noveliranih predpisih in pogojih priznavanja različnih oblik lastnine ni rešeno vprašanje pravega in pravnega naslovnika družbene lastnine, celo niti tako slabo, kot je to bilo do sedaj. S tem, ko v ustavi in zakonih nismo opredelili na interesni materialni podlagi imanentnega predstavnika oziroma pravnega naslovnika družbene lastnine, kaže. kot da smo se odločili, da dokončno opravimo z njo. Družbeno lastnino smo namreč spustili v tr-žišni »ring« neusmiljenega konkurenčnega boja z drugimi lastninami, ki pa imajo svojega predstavnika, konkretnega lastnika in naslovnika ter skrbnika. Družbeni lastnini za pravni promet, preživetje in konkurenčni boj ravno to manjka. Tega družbena lastnina samodejno nima. Praksa je pokazala in dokazala, da družbeno lastnino uporabljamo kot svojo, varujemo pa kot tujo. Lastnina je po naravi konkretna in ne abstraktna, ego pa je še vedno odločilni v ravnanju z njo. Dobi se vtis, da ne vemo, kaj in kako z družbeno lastnino, kot da se je vsi želijo znebiti. Stanje je zelo resno za nadaljnji uspeh začrtanih reform pri nas. Če v najkrašem času na materialni interesni podlagi ne opredelimo pravega predstavnika in pravnega naslovnika družbene lastnine, potem ni pričakovati ustreznih učinkovitih modelov motivacije za uspešno gospodarjenje z njo. To pa ni pomembno le za uspeh reforme gospodarskega sistema, temveč za uspeh socializma v celoti. Na tem vprašanju so kapitulirali vsi do sedaj znani modeli socializma. Zato je odprto vprašanje ustrezne rešitve pravega predstavnika in pravnega naslovnika družbene lastnine na interesni materialni podlagi prvi od vrtincev v jugoslovanskem bermudskem trikotniku, ki grozi, da nam potopi ladjo na plovbi iz jugoslovanskega kriznega zaliva. Zdi se, kot da je stanje glede rešitve tega problema brezupno. Socializmu je imanentna družbena lastnina proizvajalnih sredstev, družbeni lastnini proizvajalnih sredstev pa družbena delitev in družbeno upravljanje. Družbeno politična skupnost naj bi bila formalno pravni naslovnik in predstavnik družbene lastnine ter dejanski solastnik v obsegu, ki pod normalnimi pogoji poslovanja zagotavlja rezultat, enak izločitvi podjetja za družbene potrebe pri delitvi novou-stvaijene vrednosti. Delavci v podjetjih pa bi bili solastniki ostalega dela na podlagi neprenosljive delnice. Osebni dohodek delavca v podjetju z družbeno lastnino pa bi zato, poleg cene delovne sposobnosti in prispevka k rezultatu dela, še posebej bil odvisen od rezultata gospodarjenja z družbenimi proizvajalnimi sredstvi oziroma s poslovnimi sredstvi. To, kar smo do sedaj imeli pri nas, je bila politbirokratska lastnina proizvajalnih sredstev in politbirokratsko prilaščajo ali delitev. Takšni družbeno ekonomski odnosi so postali že dolgo zavora nadaljnjega razvoja gospodarstva in družbe. Po klasikih marksizma se proizvajalne sile družbe lahko razvijajo le do določene meje v okviru veljavnih družbeno ekonomskih odnosov. Ko ti okvirji postanejo preozki za nadaljnji uspešen razvoj proizvajalnih sil, pride do evolutivnega prilagajanja teh odnosov razvijajočim se proizvajalnim silam, ali do njihove revolucijske spremembe. Politbirokratski proizvodni odnosi so pri nas postali tako ozki, da že dalj časa traja spopad delavstva z birokracijo. Od tod revolt delavskih množic, stavke in zahteve po protibirokratski revoluciji. Nekateri zbirokritizirani in skorumpirani politiki so v obrambo svojih položajev in privilegijev sprožili nacionalistične mehanizme, izgovore o ideološki zaslepljenosti v preteklosti, govorice o zmotah klasikov marksizma itd. Toda nikjer klasiki marksizma kot dialektiki niso zagovarjali dogmo, nikjer niso predvidevali ali priporočali samo-kandidiranja in samoizbornosti funkcionarjev. število in trajanje mandatov po lastni volji posameznikov, politični in gospodarski kriminal itd. Klasiki marksizma nikjer niso predpostavljali absolutnosti ali izključlji-vosti plana in trga. Ko so gverili o državi v sociližmu, niso imeli v mislih politpolicijsko. temveč pravno državo. Sam Lenin je neštetokrat opozarjal, da največja "nevarnost novim socialističnim odnosom grozi od lastne birokracije. Kvazi marksisti in osebni materi- alisti so s svojim nemarksističnim ravnanjem kompromitirali znanstvene dosežke klasikov marksizma o zakonitostih družbeno ekonomskega razvoja in humane ideje osvobajanja dela in človeka. Posameznih odstopanj v praksi ni možno posploševati ali zanikati osnovnih rezultatov in vrednosti njihovih dosežkov. Za klasike marksizma so predstavniki avantgarde delavskega razreda primer znanja, dela, humanosti in poštenja. In pri nas? V zraščenosti partije z državo in obratno, v monopolu ene partije in odsotnosti pravne države vidim naslednji vrtinec jugoslovanskega bermudskega trikotnika, ki naši reformni ladji grozi, da jo potopi na plovbi iz jugoslovanskega kriznega zaliva. Zaradi monopola ene partije, odsotnosti pravne države, odsotnosti učinkovitega planiranja in svobodnega delovanja tržnih zakonitosti ter neupoštevanja zakona vrednosti itd. je prišlo do pomanjkljivosti, ki se izražajo v celovitosti in globini družbene in gospodarske krize. Rezultati dosedanje napačne polh1 ke in neodgovornega ravnanja pa so množenje policentričnih politbirokra-cij; neučinkovitost državnih organov, izčrpanost gospodarstva in njegov p°" drejen položaj nadgradnji namesto obratno; neustrezna gospodarska sestava s poudarjenim razvojem predelovalnih kapacitet; napačno locirane in predimenzionirane nekatere kapacitete kot rezultat teženj, da mora imeti vsaka republika kompletno gospodarsko sestavo, čeprav SFRJ kot celota za sedanji nivo ekonomske in tehnične civilizacije ne more biti samozadosten gospodarski prostor in je nujno vezana na mednarodno sodelovanje-zanemarjanje razvoja gospodarskih panog, v katerih imamo naravne komparativne prednosti (poljedeljstvo, turizem in promet), itd. Neustrezna gospodarska sestava-delitev neodvisno od novoustvarjene vrednosti, napačno razmerje med pravicami in obveznostmi, neodgovornost dejansko odgovornih itd., so samo nekateri od povzročiteljev jugoslovanske visoke inflacije, ki jim moramo neogibno dodati še krizo zaupanja. N* potrebno poudarjati, da inflacija najbolj prizadene materialno najšibkejše sloje prebivalstva, ki se danes v nekaterih okoljih še posebej borijo za gol° preživetje. Zategadelj je tem manj razumljivo, kako je možno, da sprejemamo reformne ukrepe brez socialni!1 programov. Inflacija z vsemi svojimi povzročitelji je po mojem mnenju tretji nevarni vrtinec v jugoslovanskem bermudskem trikotniku, ki resno spravlja v nevarnost našo ladjo, ki pluje'1 jugoslovanskega kriznega zaliva. Na koncu pa menim, da bi za učinkovitost protiinflacijskih ukrepov m uspeh reformnih programov bilo zelo pomembno utemeljeno odgovoriti na vprašanje, ali je smiselno in do katere meje prosto oblikovati cene določenih izdelkov v nekaterih panogah, ki vph' vajo na verižno rast cen. To pa zato. ker naravnih pogojev za proizvodnjo po konkurenčnih cenah v teh panogah ni ali pa je njihov razvoj v preteklost' bil zapostavljen (ekstraktivna in bazna industrija, poljedeljstvo in promet)-Realno pričakujem, da državni gospodarstveniki niso brez odgovora na 10 pomembno vprašanje in ostala nave; dena ključna vprašanja in da odgovor' šele sledijo. _ ., Čedomir Veleti Kako zmanjšati nekoristno družbeno režijo - tokrat v Tikiju v obliki družbenega pravobranilca samoupravljanja KOMU NI MAR RESNICA IN ZAKON Sprašujem se, čemu delavci vzdržujemo organ, ki naj bi varoval naše samoupravljanje pred samovoljo _ »močnih«, pa tega ne počne. Čemu trpimo na svojih plečih še enega zajedalca, ki smo mu z ustavo in zakonom določili njegovo družbeno vlogo, je pa ne opravlja oz. jo bolj opravlja v sprevrnjeni obliki. Gre za institut »družbenega pravobranilca samoupravljanja«, ki se mi kaže bolj kot podaljšana roka politike za posege v delovne kolektive ter kot opora tehnostruktur za obvla-* dovanje »preveč« angažiranih sa-moupravljalcev. Ta organ je npr. zadolžen za kontrolo izvrševanja odločb SZD, a mu je to očitno odveč. Če ga človek opozori (kot sem storil sam javno v Delu 15. 7. 1989), da se te ne izvršujejo (v konkretnem primeru gre za odločitve SZD v Ljubljani z opr. št. S 368/87 z dne 3. 11. 1989), pa, namesto da bi ugotovilo dejansko stanje, po izjavi pomočnice DPS Ljubljana Brede Iskra zahtevajo le stališče odgovornih v podjetjih ter njiho- ve trditve vedno sprejmejo kot absolutno resnico. Nasprotne ali polemične argumentirane trditve delavca pri njih nimajo nobene teže. Ne zanima jih npr. to, da je DS Gorenja-Tiki, na osnovi zgoraj navedene odločitve SZD, 19. 5. 1989 sprejel korigirane odločitve, ki so proizvodnim delavcem zagotovile izplačilo neupravičeno neizplačenega dela OD, pa odgovorni delavec teh sklepov preprosto noče izvršiti. DPS torej ne zanima, daje bil kršen samoupravni akt o nagrajevanju, da je SZD to ugotovilo in da je DS popravil napako, in ne zanima ga, da si sedaj delavec s posebnimi pooblastili in odgovornostmi direktor SE Anton Sovine, dipl. oec. prisvaja kompetence, ki jih nima ne po zakonu ne po samoupravnem aktu. Ta organ tudi ne zanima, da nas glavni direktor Marjan Korin-šek, dipl. ing. str., ki bi moral poskrbeti za to, da bi se odločitve DS izvršile, kljub posebnemu opozorilu s strani prizadetega delavca in odbora za varstvo pravic delavcev v Gorenju-Tiki (vse 31. 7. 1989) ne migne s prstom, da bi pristojnega delavca prisilil k alizaciji naloge. DPS je torej P vsem dovolj, da ima varstvo moupravnih pravic zapis3 v svojem naslovu. Pri njegov delu mu je to, kot kaže, boU Postranskega pomena. Najpomem ; nejše zanj pa je to, da se PoS -■ na neko stališče, pri čemer K t resnica, zakon, samoupravni in delavec niso pomembni. » pj pa samoupravljanje danes taK aktualno. Nezadovoljstvo de' s stanjem stvari jim je zato le .f poto in moti njihov duševni Takšen DPS seveda ne opr3 pi nalog, ki so mu zaupane, ' ju v funkciji varstva samoupra pravic delovnega človeka,teoCial-predvsem v funkciji lastne s jj ne varnosti. Ker kot tak de pomeni zgolj strošek in ke ne verjamem v uspešno P°“enjii>> varovanje pravic delavca, da bi bilo bolje, če bi ob^p ^ 0f- njih spremembah ustav naeao^e gan preprosto pozabili, m epi kompetence pa v modi ,0v-obliki prenesli na samega nega človeka. , „a$teC Branko Weixler. Vos PO sledeh pogovarjanja i^«.:». ^ «Delavska enotnost 11 Korenine naše dosledne poti in pokončne hoje KDO »JEMLJE MERO« AVNOJSKI JUGOSLAVIJI Kadarkoli je slovenski narod zašel v hudo življenjsko stisko, se je ozrl na prehojeno pot (s trnjem posuto, na Cankarjev klanec siromakov), se oprl na temeljne mejnike naše duhovne zgodovine, (brižinski spomeniki, Trubar, Prešeren), se strnil okrog svojih pokončnih mož in odločno krenil naprej. Tako ravna tudi zdaj, Pod pezo hudih groženj in pritiskov, ko gre za biti ali ne biti, za »ne biti« hlapec, za »biti« gospodar na svoji zemlji. Tako ravnajo tudi slovenski komunisti. Slovenski komunisti so že leta 1923 poudarjali pravico slovenskega naroda do samoodločbe in v okviru te pravice zlasti »pravico do zedinjenja slovenskega naroda ln do njegovega enakcnravnega Povezovanja z drugimi narodi Jugoslavije«. Tako so aktivno soustvarjali zamisel demokratične in federativne Jugoslavije. Odločilno so prispevali, da sta bila s takšnim razumevanjem slovenskega narodnega interesa prežeta osvobodilna fronta in celotno narodnoosvobodilno gibanje v Slovenila Slovenski komunisti so dosledno poudarjali (in poudarjajo tudi danes) pomen narodne samobitnosti Slovencev, Hrvatov, Srbov, '~rnogorcev in Makedoncev kot Polnopravnih narodov jugoslovanske federacije. V pripravah na boj s fašizmom so poudarjali, »da se narodnega vprašanja in njego-ye rešitve ne da postaviti drugače, kakor v zvezi z demokracijo«. Nastanek federativne Jugoslavije enakopravnih narodov je lahko le "kupno dejanje demokratično usmerjenih množic vseh narodov, Eri tem pa je, kot je poudaril že "Perans, naslonitev na demokrate usmerjene množice srbskega naroda posebnega pomena. Slovenski narod pa »ne dovoljuje nikomur, da bi vnaprej odločal oblikah bodoče skupnosti slovenskega naroda z drugimi naro-:1 Jugoslavije. Najprej hoče izbo-t Yati svojo neodvisnost, potem Vj..e razpravljati o bodoči Jugosla-th*. Slovenski komunisti so to-1 vselej razumeli avnojsko Ju-1 davijo kot resnično skupno do-t6rVlno Prostovoljno povezanih svobodnih in enakopravnih larodov in ljudstev Srbije, Hrvat-B Slovenije, Makedonije, Črne (na'1ln Bosne in Hercegovine, ki konl temeUi na soglasju in na nkretnem interesu vseh naro-jj v za skupno življenje. Sklepe tji_zasedanja Avnoja so sistema-Potrdila državna predstav-kotVa Vseb članic federacije, in to vji, Za8otoviIo, da se ne bo obno-g stara kraljevska oblast, saj ni hihS°°na re^*ti temeljnih social-vii *n mednacionalnih protislo-O voie l° fe bilo načelo soglasja se ®eb bistvenih sklepih za odnosu ® , narodi upoštevano že v ča-,anja Demokratične fede-kurYioe,^gostavUe- v takšnih do-viripif^tin pa je bila izrecno pred- fedpv .Pravica izstopa članic iz ueracije. '93fjS(*v Droz Tito je že od leta Za Srk ' 0 imenovanem Pismu kODra?1i0) Poudarjal načelo ena-r°dov vnclstl *n samoodločbe na-ija po-.pt načelo, ki (naj) zagotav-dov iP *no. enakopravnost naro-y sk’unni r Prostovoljno ostati bo torJ?/ePerativni državi (ki naj hia r,;* ®acl svobodnega sporazu-^ Povomi narodi Jugoslavije). Cl°halnn , m razv°iu Pa je bilo na-vprašanje pogosto v sen- ci in zapostavljeno. Sele postopno se je spet oblikovalo prepričanje - tudi ob aktivni in ustvarjalni vlogi slovenskih komunistov ih zlasti Edvarda Kardelja - da samoupravljanje ne more biti uspešno, če na istih načelih ne bodo urejeni tudi odnosi med narodi. V 60-letih se je kot uradna politika ZKJ in SFRJ uveljavilo načelo, da socialistično samoupravljanje ne prenese unitarizma in ne ustvaija novih državnih nacij, marveč da daje svobodo obstoječim narodom. Narodno vprašanje in pravica samostojnega nacionalnega odločanja o sebi sta tako postala neposredno povezana z razvojem samoupravljanja in demokracije v Jugoslaviji. Vsa ta načela, za katerih uveljavitev so si slovenski komunisti prizadevali - skupaj z naprednimi silami drugih narodov in narodnosti Jugoslavije - postajajo vse pomembnejša tudi v današnjih razmerah, ko se mednacionalni odnosi ponovno hudo zaostrujejo. Napetosti, ki dobivajo vse bolj oblike nacionalnega ogrožanja in ogroženosti, ne izhajajo iz teh načel, marveč izvirajo iz teženj po prekrajanju teh načel ali celo iz njihovega neposrednega zavračanja. Takšne so tudi težnje, ki sc pojavljajo znotraj ZKJ in njenih posameznih delov, pa niso naletele na dovolj odločen in prepričljiv odgovor in zavračanja. To velja za neargumentirane diskvalifikacije Ustave SFRJ iz leta 1974 ter Titovih in Kardeljevih pogledov na urejanje mednacionalnih odnosov v SFRJ, To velja tudi za vsa tista pojmovanja, ki vrednotijo federacijo kot sredstvo za nastajanje novega državnega naroda, ki zanikajo pravico narodov do samoodločbe, se zavzemajo za ma-jorizacijo nad manj številnimi narodi in pojmujejo pripadnike narodnosti in manjšin kot drago-rodni živelj, pa tudi pojmovanja, ki apriorno zanikajo misel federacije, težijo k njenemu razbitju ali zanikajo usodno povezanost boja za osvoboditev dela in človeka s prizadevanji za uveljavitev in enakopravnost narodov in narodnosti Jugoslavije. Ogromna politična škoda nastaja tudi zaradi neobjektivnega informiranja javnosti o dogajanjih v posameznih republikah in izkrivljenega prikazovanja stališč posameznih republiških organizacij ZK ter nekritičnega obravnavanja aktivnosti svoje republike in republiške organizacije ZK. Tudi zato veljavna nacionalna politika ZKJ doživlja neuspehe in velika razočaranja. Še pomembnejši vzrok za neuspehe pa je v tem, da je zamišljeni, zlasti pa veljavni model socializma nezadosten in neprepričljiv kot povezovalni dejavnik narodov in narodnosti v prihodnosti. Zato je (ne)uspeh nacionalne politike ZK usodno povezan z uspešno prenovo socializma, ki (naj) bo demokracija po meri človeka in svobodnih, enakopravnih in prostovoljno združenih narodov in narodnosti Jugoslavije. Samo projekt uspešnega družbenega razvoja in odprt ter demokratičen socializem, ki vse bolj prevladuje kot težnja tudi naprednih političnih gibanj v mnogih razvitih zahodnih državah, je lahko realna podlaga za uspešnejše urejanje mednacionalnih odnosov v Jugoslaviji. In kakšno federacijo si slovenski komunisti predstavljajo? Sodeč po dosedanjih razpravah si bodo prizadevali izgrajevati takšno federativno skupnost, ki bo zgrajena na svoboščinah in pravicah človeka in državljana ter na svobodi, samostojnosti, odgovornosti, raznolikosti, samobitnosti in samoodločbi narodov. Na tej podlagi naj zraste bolj sodobna in uspešna federacija, takšna, ki bo »prijazna do svojih državljanov, narodov in narodnosti«. Pri tem federacijo razumejo kot spremenljiv proces, ki mora svojo moč črpati iz varovanja in uresničevanja - ne pa iz omejevanja in zanikanja teh načel. V zgodovini je imela najpogosteje prav - manjšina Zaradi nacionalne heterogenosti jugoslovanske družbe, njene federativne ureditve in velikih razvojnih razlik med republikami in pokrajinama postaja vedno bolj očitno, da je treba tudi znotraj ZKJ na nov način vzpostaviti avtonomijo in odgovornost ter razumevanje enotnosti, ko gre za položaj in vlogo republiških in pokrajinskih organizacij. To je tisti vidik tako imenovane »federalizacije ZKJ«, ki ga ne velja le priznati, marveč tudi uveljaviti, statutarno uzakoniti in razvijati. Takšen razvoj ZKJ ni zlo, marveč nujnost, če želijo humanisti svojo organizacijo usposobiti kot odpr- to demokratično in učinkovito pri nastopanju v politično pluralnem prostoru sleherne od republik, pokrajin in v vsej državi. Tega pa ni mogoče uresničiti, ne da bi bistveno spremenili dosedanja pojmovanja odnosov med večino in manjšino in načela demokratičnega centralizma v ZKJ. Sprejemanje večinskih stališč, s katerimi bi bile (so že bile) preglasovane celotne republiške in pokrajinske organizacije o bistvenih programskih vprašanjih nadaljnjega razvoja socializma in federativne ureditve Jugoslavije in vloge ZK v družbi, bi tiste organizacije, ki bi bile preglasovane, v njihovem okolju izrinilo na rob družbene vplivnosti, saj bi od njih terjalo ravnanje, ki je v nasprotju s socialnimi zakonitostmi in realnimi razmerji družbenih sil, ki so objektivno od okolja do okolja lahko zelo različna. Priznavanje teh različnosti pa ni ovira pravi enotnosti ZKJ, marveč napsprot-no, je temeljni pogoj zanjo. Zato se ZK Slovenije zavzema, da se na izrednem 14, kongresu ZKJ o ključnih programskih usmeritvah, ki so po presoji posamezne republiške organizacije usodnega pomena zanjo onemogoči preglasovanje posameznih republiških oziroma pokrajinskih organizacij. Na kongresu je treba statutarne rešitve prilagoditi takšni usmeritvi. Po mnenju slovenskih komunistov ni mogoče z večinsko odločitvijo v ZKJ obvezovati tiste republiške oziroma pokrajinske organizacije, ki je sprejemu sklepa nasprotovala. Vsi organi ZKJ mo- Na gradu Snežnik o bloškem smučanju DRAGOCENA KULTURNA DEDIŠČINA Mednarodni simpozij Bloško smučanje - dediščina in izziv, ki je bil te dni na gradu Snežnik, pomeni vsekakor velik prispevek k spoznavanju naše zgodovinsko-kultume dediščine. Nobenega dvoma namreč ni, da je Bloška planota zibelka smučanja v srednji Evropi. Slovenci oziroma bloški kmetje so si torej prvi in edini v srednji Evropi znali olajšati življenje pozimi, ko je sneg zametel pokrajino in poti. Ko so se prvi meščani začeli navduševati za smučarski šport, to je bilo tik pred prvo svetovno vojno, so bile smuči med bloškimi kmeti v rabi že dolga stoletja. Smučati so se naučili prav tako, kot so se otroci naučili hoditi. O tem, kako so včasih smučali na Blokah, nazorno opisuje Ivan Vajkard Valvasor v svoji znameniti knjigi Slava vojvodine Kranjske, ki je izšla natanko pred 300 leti. 0 veščinah in sposobnostih takratnih smučarjev Valvasor sicer malce pretirava, vendar je njegov kratek zapis o tej dejavnosti neprecenljive vrednosti. Kdo ve, če ne bi šlo vse skupaj v pozabo, če ne bi imeli dragocenega pisnega izročila pri- zadevnega in raziskujočega I. V. Valvasorja? Tako pa danes za trdno vemo, kje je zibka smučanja v srednji Evropi. In ponosni smo Slovenci na to svojo dediščino, ki je bila tudi izziv za omenjeni mednarodni simpozij. Na vprašanje, kako staro je bloško smučanje, odgovora na snežniškem gradu nismo slišali, 0 tem lahko le ugibamo. Morda precej več kot si mislimo. Iz dokaj natančnega Valvasoije-vega opisa pa lahko sklepamo, da so na Blokah gojili smučanje zelo dolgo, vsekakor iz roda v rod, morda precej stoletij. Simpozij tudi ni mogel odgovoriti, od kod so prve smuči zašle na Bloško planoto. Tudi o tem nimamo zanesljivih podatkov, kar pa v ničemer ne siromaši spoznanja, da v alpskih deželah še niso poznali koristnih plohcev, medtem ko je nad Cerkniškim jezerom veselo smučalo že staro in mlado. Po doslej zbranih podatkih vemo, da je bil Rudolf Badjura prvi slovenski športni delavec, ki je spoznal našo smučarsko dediščino. Ko je na začetku tega stoletja organiziral prve smu- s/,,//,,.,, Bloški smučar rajo delovati na način, ki upošteva in omogoča, da vsaka republiška in pokrajinska organizacija ZK nosi vso odgovornost za svojo politiko in za uresničevanje politike ZKJ predvsem pred članstvom lastne organizacije. Zavzemajo se tudi za to, da bi vse zadeve, ki se nanašajo na uveljavljanje skupno sprejetih usmeritev, prepustili v samostojno odgovornost republiških in pokrajinskih organizacij. Demokratično soočanje in usklajevanje nasprotujočih argumentov je po mnenju slovenskih komunistov edina pot, ki vodi k sprejemanju sklepov na način, ki bo krepil zaupanje v ZKJ in njen ugled ter omogočil njeno tvornejšo vlogo pri razreševanju ekonomske krize in spodbujanju hitrejšega družbenega razvoja. V nasprotnem primeru bodo republiške in pokrajinske organizacije in s tem ZKJ v celoti onesposobljene za učinkovit konkurenčni boj z novimi političnimi subjekti. Perspektivo razvoja ZKJ vidijo slovenski komunisti v tem, da se sistemsko in v praksi odpove državnega monopola in začne uresničevati svojo integrativno funkcijo v Jugoslaviji kot enakopraven politični subjekt, kot zveza enakopravnih članov, ki je lahko uspešna le, če je sleherna od njenih organizacij zasidrana tudi v lastnem socialnem in nacionalnem oziroma republiško-pokra-jinskem okolju in kot takšna dejavni soustvarjalec politične in akcijske enotnosti ZKJ. Vinko Blatnik čarske tečaje v Ljubljani in Bohinju, je objavil tudi smučarsko terminologijo, do katere se je dokopal prav med starimi bloškimi smučaiji. K temu je potrebno dodati, da je Rudolf Badjura tudi prvi prevedel in objavil prevod znamenitega Valvasorjevega zapisa o bloškem smučanju. Na Bloke pa so poleg Badjure radi zahajali tudi drugi domači in tuji strokovnjaki. Zanimala jih je samoniklost našega smučanja in pa pristni izrazi, ki so temelj našega smučarskega izrazo--slovja. Med drugim so ti raziskovalci ugotovili, da je bila še v začetku tega stoletja raba smuči na Bloški planoti zelo razširjena. Boris Orel je ugotovil, da je imelo 418 kmečkih družin kar 700 parov starih ljudskih smuči. Seveda, ko so se med mestnimi ljudmi pojavile nove smuči, daljše, precej lažje in z mnogo zanesljivejšimi vezmi, so bile stare kmečke smuči nekoliko razvrednotene. Zato pa so postale zgodovinska znamenitost in prava dragocenost. Oskrbeli so si jih celo veliki muzeji v nordijskih državah. Valvasorjev zapis o smučanju naših prednikov je tako pomemben - poudarjajo naši strokovnjaki - da bi ga moral vsak slovenski otrok prebrati že v šolski čitanki. In nedvomno imajo prav, saj moramo tudi športniki negovati svoj slovenski zgodovinski spomin, In prav v primeru zibelke smučanja v srednji Evropi ne bi smelo prav nič v pozabo. Stoletja stara bloška smučarska beseda je ostala in bo še dolgo živela v našem pogovornem jeziku. Za to so med drugimi poskrbeli tudi sodobni prebivalci Bloške planote, ki vsako leto pripravijo teke in privabljajo ljubitelje rekreacije na snegu z vseh vetrov. Letos, ob 300-letnici Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske, so organizatorji uvedli novo športno zvrst, tek in lokostrelstvo, imenovano Valvasorjev tek. Vsekakor je mednarodni simpozij Bloško smučanje - dediščina in izziv potrdil razsežnosti in pomen te naše izvirne in neprimerljive znamenitosti. Udeležili so se ga domači in tuji strokovnjaki, ki so s svojimi poglobljenimi prispevki obogatili dosedanje vedenje o več sto let starem smučanju na Bloški planoti. Udeležba na simpoziju je bila več kot dobra, pa čeprav moramo k temu dodati, da so prireditelji močno pogrešali predstavnike slovenske osrednje smučarske organizacije. Tu smo videli zastopnike najrazličnejših fakultet, tovarne športnega orodja Elan, družbenopolitičnega življenja.,. ni pa bilo tistih, ki so najbolj poklicani za negovanje naše edinstvene smučarske dediščine. Pa za to ne moremo prav nič kriviti organizatorjev znanstvenega srečanja na gradu Snežnik. Ti so svoje delo zares dobro opravili. Andrej Ulaga SREČANJA Ljubljana, 13. oktobra 1989 Delavska enotnost Pogovor z glavnim direktorjem Mebla'Antonom Zidarjem o krizi, snovanjih, delu in rezultatih Takrat ko ti gre dobro, razmišljaj o novem Novogoriški velikan Meblo se spet prebuja. Tovarna, ki je nekoč bila v državi simbol kakovosti seje otresla dremeža, značilnega tudi za slovensko lesnopredelovalno in pohištveno industrijo v zadnjih petnajstih letih. Otresti se mačka, značilnega za razvojno stagniranje v proizvodnji, ki je bil vcepljen naši pohištveni industriji z »rusko« logiko proizvodnje velikih serij, kajpak ni enostavno, saj zahteva velik ustvarjalni napor vodstvenih timov v podjetjih, razvojnikov in oblikovalcev ter raziskovalcev trga, kakor tudi delovnih kolektivov v celoti. Za prehod v proizvodnjo malih serij pohištva in prilagajanje evropskemu trgu, za doseganje višjih cenovnih razredov doma in na tujem, je potrebno znanje, denar in volja. Če se povprašamo, ali je morda za slovensko pohištveno industrijo razvojna pot v sedemdesetih letih bila nujno takšna, kot smo ji bili priče - to pa je tehnološko okorna, nič kaj gibčna na trgu, vse manj dobičkonosna, da bi se na koncu potopila v rdečih številkah, potlej bi danes mirne duše lahko rekli, da je bila storjena velika napaka, ki je draga za tega slovenskega paradnega izvoznega konja. Toda po bitkah je lahko biti pameten general. Bržkone prav zato Anton Zidar, sedanji generalni direktor Mebla, noče komentirati minulih obdobij in raje, v svojem zagnanem in včasih tudi nestrpnem stilu, govori o tem, kaj morajo v Meblu postoriti, da bodo kos zahtevam trga, ki so si ga »omejili« nekako v radiusu tisoč kilometrov od tovarne. Meblo je na prelomnici. Spet hoče doseči staro slavo in graditi novo podobo podjetja, ki mu bo cilj dobiček in zadovoljitev predvsem zahtevnejših kupcev. »Meblo je bil v cvetočih letih razvoja pohištvene industrije, proizvodnje svetil in promente signalizacije v samem vrhu. Lahko rečem, da vse od začetka Mebla pred 41 leti tega slovesa ni izgubil. Razlogov za to je več, vendar se mi zdi najbolj pomemben ta, da so se takrat združili v podjetje solkanski mizarji, ki so bili po kvaliteti znani po vsej Evropi,« pravi Anton Zidar. »To je bistvena razlika med Meblom in drugimi pohištvenimi tovarnami, ki so v glavnem nastale iz nekdanjih žagarskih obratov. V Meblu sta se združila denar in znanje in moji predhodniki so sposobnosti teh ljudi znali izkoristiti ter jih strniti v pojem kvalitete, ki ga je predstavljal Meblo. Sami veste, da so se po 1968. letu kot .moderne' prodajale velike serije v proizvodnji pohištva. S tem se je zanemarila kakovost, prilagajanje kupcem, njihovim željam in potrebam, hkrati pa se je začelo tudi, vsaj na zunanjih trgih, uvrščanje slovenskega in jugoslovanskega pohištva v nižje censke razrede. Pri nas je bila v tem času vseskozi tudi neurejena ekonomska politika, ki je s svojo nekonsistentnostjo in zamrzovanjem cen spravila marsikoga in tudi pohištveno industrijo v globoko finančno krizo in v izgube. Tudi Meblo se je znašel v nezavidljivem položaju in potrebno je bilo nekaj storiti, preobrniti sistem dela in razmišljanja, da se ne bi povsem sesul.« Anton Zidar je prišel v Meblo pred tremi leti. V tovarniškem glasilu »Glas upravljalca« je nekdo zapisal: »Novi prijemi, ki jih je glavni direktor vnesel v naše delo in življenje, so kmalu rodili sadove. Njegova odločnost in vztrajnost sta postala sinonim, kako v vse ostrejših razmerah poslovanja preživeti - se razvijati. Meblu je v borih treh letih poslovodenja vrnil ugled in status, ki ga je v kriznih letih v poslovnem svetu in širši javnosti izgubljal.« Zidar, ki je v 1986. letu prevzel krmilo Mebla, nam je dejal: »Rešitev sem videl v programski, oprganizacijski, tehnološki in kadrovski prenovi podjetja, naš cilj pa je bil, da smo spet Glavni direktor Mebla, dipl. ing. Anton Zidar v vrhu jugoslovanske pohištvene industrije, zunaj pa doseči višje cenovne razrede. Imeli smo osemnajst tozdov. Zdaj smo organizirani v petih proizvodnih in v trgovskem. Vsi - v tozdih in na ravni podjetja - smo začeli Kaj bo prinesla prenova - to je bila dolgo varovana skrivnost Skrita tovarna med zelenjem razmišljati skupaj, ne pa več vsak zase, skupaj smo snovali in se borili... Jasno, kot na dlani je bilo, da je dolgoročnejša šansa Mebla v izvozu, vendar ne za vsako ceno, temveč v izvozu z dobičkom. Zato pa je potreben program, in to takšen program, ki bo po izvoru materi; alov in izdelkov moderen, sposoben preživeti in prinašati dobiček v razvitem svetu. Iz proizvodnje danes že prihajajo takšni izdelki. Hkrati smo snovali tehnološko prenovo, ki jo prav zdaj zaključujemo. Najprej smo se tolikanj tehnološko prenovili, da lahko gremo z novimi programi na trg. Spoznati trg v radiusu 1000 kilometrov ni bila enostavna stvar, še manj pa zategadelj ne, ker gre za bolj zahtevnega kupca, ki bo dal več za naše izdelke, vendar jih plačal zunaj le s trdo valuto. Za vse to smo rabili kajpak štabe ljudi, domače in tuje strokovnjake, in zategadelj, ker smo se naslonili na njihovo znanje in izkušnje, lahko danes že trdimo, da smo prešli iz sistema ruske proizvodnje na proizvodnjo za znanega kupca-Toliko smo se tehnološko posodobili, da nam maloserijska proizvodnja več. ne sme delati težav v prihodnjih petnajstih letih, kajti menjavali bomo le programe, pač glede na razmere na trgu. Če malce hvalisavo rečem, potlej smo prišli do takšne stopnje tehnološkega in vsakršnega razvoja, ko nas nihče v Jugoslaviji vec ne more dohiteti.« V Meblu je zavela nova filozofija razvoja in tudi vsakodnevno ravnanje ljudi je drugačno. P°' čitka ni, nam pripovedujejo, in kar je zamujenega, morajo opraviti čez noč. Beograjski in kolnski sejem pohištva botaže imela del nove; ga Meblovega programa. Bržkone bodo tudi cene marsikomu doma zaprle sapo, vendar v Meblu pravijo, da bodo imeli za domači trg toliko blaga, kolikor ga bo pač šlo, drugo Pa mora v izvoz. Pa tveganje? »Toliko ga je, kolikor to zahteva preboj v višjo cenovno raven na tujem in doma, kar zahteva tudi mnogo višjo kakovost poslovnega obnašanja. Temu smo sposobni parirati, lahko pa bi nam bilo mnogo težje, c® v državi ne bomo sledili realnemu tečaju dinarja, kar je osnova za tržno gospodarstvo in za povečan izvoz jugoslovanske industrije sploh. Zato držimo pesti, da bi Markovičevi vladi uspelo,« pravi Anton Zidar. V minulih treh letih se je torej Meblo uspel v pravem smislu prenoviti. To so bili krči, stiske in spopadi, ki jih Anton Zidar takole komentira: »Morda je bil naš način dela v začetku za marsikoga težko sprejemljiv in našim potezam je bilo treba marsikdaj pogledati skozi prste. Imeli smo nalogo dvigniti firmo iz močvirja rdečih številk, morali smo se za marsikatere pojme .deviantno' obnašati in ravnati, vendar moram reči, da smo imeli zaščiten hrbet, če ne bi po nekaj mesecih odleteli. Danes lahko rečem, da smo prav ravnali, zunanji kupci sprejemajo naš program in to nam je v zadovoljstvo.« Zidar ni hotel globlje v razpravo o preteklem ravnanju in zaščiti njihovega hrbta, pač Pa nam je namesto tega posredoval nekaj infcr' macij za oblikovanje družbenega podjetja P° novem letu, kjer bodo odprte možnosti tudi za delničarstvo in vlaganje tujega kapitala. ”r novo organizacijo ne smemo zapirati vrat nikomur, temveč napraviti takšno firmo, ki bo z daljše obdobje omogočala gibanje kapita|a„ Toda ni vse v tujem kapitalu, čeprav je dan® to spet moda, pač pa v tem, ali zares veš, ki hočeš in če se tu najdeš, lahko greš sam naprej. Vsaka kriza rodi kaj novega,« zatri Zidar, »je pa škoda, da moraš priti v krizo, ® to spoznaš. Največ težav si v podjetju nared sam, če se uspavaš na lovorikah ali pa ko dobro gre. Ravno takrat je treba največ razm šljati, kako naprej. Zato smo v Meblu na stez odprli vrata vsem strokovnjakom in rekli, bomo vsako produktivno delo tudi dobro P ^ čali. To velja za vse delavce, kajti če ljudje m šihtom razmišljajo, ali bodo lahko kupili ki gram kruha in liter mleka in kaj bodo mo storiti popoldne, da bodo kaj zaslužili, P01 j ni prave ustvarjalnosti in ne zadovoljstva P delu.« _ er Podjetje mora biti podjetje - takšno s ubirajo v Meblu. Toda še zmeraj imajo ok 600 zaposlenih preveč. Kam jih dati, ka. programe ponuditi, da bodo vsi produk zaposleni - to je vprašanje, kajti kar na c ne morejo. Povrh tega pa sami niso krivi z • kar se dogaja v našem gospodarstvu, *e Anton Zidar. Znano pa je, da ta drza„^0v, zmeraj nima ustreznih socialnih progi* da bi lahko zares dosledno izpeljala sV,°*javeC spodarsko reformo. Pa tudi za to ni d nič kriv. Niti malo ne! ^ H- Iz pogovora z Marjanom Tisljem, generalnim direktorjem Javora iz Pivke Nazaj k naravnim zakonom Eno največjih gozdnatih območij v Sloveniji se širi skozi tri kraško-primorske občine, Postojno, Cerknico in Ilirsko Bistrico. Povsem jasno je torej, da sta bila gozd in les tu od davnih časov eden osnovnih virov gospodarstva in da je lesnopredelovalna industrija v teh treh občinah še nekaj let nazaj prinesla prebivalstvu več kot polovico družbenega proizvoda. In čeprav lesna industrija zadnja leta stagnira, je na tem območju dohodek od gozdov in lesnega gospodarstva še vedno najpomembnejši. Sredi te gozdnate pokrajine leži Pivka. Seveda so tudi v tem kraju vselej izkoriščali gozdove oziroma obdelovali les ne le za-®e. ampak za široko okolico. Tako so se tu že pred sto leti zače-le razvijati žage, zabojarne in Podobni lesno predelovalni °brati, ki jih lahko štejemo za Začetke sodobne industrije. Zaradi velikega lesnega bogastva v tem kraju in delovne sile, k' sta ji bila gozdarstvo in lesarjevo tako rekoč položena v zibko, so tu že pred vojno začele rasti prve tovarne. Po vojni, leta ]951 pa se je rodil Javor, ki se je Ze od vsega začetka usmeril v Izdelavo furnirja in raznih ve-, zanih plošč. Tudi ta dejavnost je ~'la le nadaljevanje tradicije, kajti že pred vojno je bila v Pivki T takrat se je ta kraj imenoval >>empeter na Krasu - tovarna za uščenje furnirja in izdelavo ve-Zanih plošč. Te so potem prodaji' po vsej Italiji, saj je bila ta-Krat Pivka v Italiji. Izdelava furnirja, vezanih P|pšč in drugih visokokvalitet-'h lesenih polizdelkov je še dai glavna proizvodna dejav-°s.t v Javoru. Javor ima danes obrate ne le v Pivki, am-Pak še v Prestanku, Postojni, e/skem, Baču in Kozini, saj ti esni polizdelki predstavljajo 60 Odstotkov proizvodnje Javora. f Javor v svojih obratih izdeluje ods pohištvo (pohištvo obsega Odbližno 25 odstotkov njihove-9a Iztržka), 15 odstotkov pa od-Pade na izdelavo iesnoobdelo-a.nih strojev, ki jih je tudi vklju-v svoj program. q Vezane plošče, furnir in dru-« Podobne lesne proizvode se-D d a ,e po nazivu štejemo med K izdelke, kajti v Javoru te po-delke finalizirajo do takšne yr re’ da jih potem lahko kupec r|P°radi kot finalni proizvod (re-m° za obloge). neh°lel da Javor ja na t,,° svojlh izdelkov prodajalci Je’ r^hovi največji odje- Nemčijaa\/SrJtaliia' švica' ZR Ser* d?* Vellka Britanija, Zdru-Žave ; uave ln Avstrija, torej dr-v'Soko fk°nvertib'lno valuto in hačin edno|°gijo. Javor na ta trži letno k°nvertibilnem trgu iz-ariev | okro9 25 milijonov do-večje'uar 9a uvršča med naj-venijj j® arske uvoznike v Slo-v°dnj| VP73U9°slaviji. Po proiz-Sic®r nSlh plošč Pa je tudi 9oslavin p J-' proizvajalec v Ju-°br0 za^1 tem se v Javoru danja kunedaj0’ da zaradi upa-i nadom!- m°či Jugoslova-Prodati hkr6rn tr9u ne more- lakov zgolj naravna lepila in plošč celo ne lakirajo več, ampak jih voskajo. Seveda takšna usmeritev zahteva izredno natančnost pri delu, hkrati pa povezovanje inovativnosti s tradicijo. Druga Javorova usmeritev je oprema ladij. Kot največji izdelovalec vodoodpornih plošč v Jugoslaviji ima na tem področju bogate izkušnje, ki pa jih nenehno izpopolnjuje. Sicer pa je njihov vodoodporni program tudi v Lloydovem registru, ki stalno skrbi za kvaliteto teh izdelkov. Tretja Javorova usmeritev je priprava proizvodnih programov za kompletno opremo sta- novanj. To je program, ko Javor s svojimi proizvodni opremi novogradnjo, ki je še v povsem surovem stanju, torej pode, strop, opaže, predelne stene itd. Na Hrvaškem že propagirajo takšno montažo pod geslom »Gotov stan za jedan dan«. Pivški Javor bo še naprej razvijal tudi obdelovalne stroje za Delovni motivi iz Javora lesno industrijo. V Javoru delajo največ stiskalnice, s temi svojimi stroji pa so dosegli tudi uspehe na zunanjem trgu. Omeniti velja tudi Javorov projekt Unika, ki naj bi prerasel v posebno podjetje za notranjo trgovino in kataloško prodajo Javorovih izdelkov. Še zlasti pa je treba omeniti Javorov program ustanavljanja manjših družbenih in zasebnih podjetij. V Javoru so mnenja, da dosedanja organiziranost ni omogočala, da bi bili kadri ustrezno izkoriščeni, zato nameravajo ustanoviti družbeno firmo za inženiring in družbeno firmo za zunanjo trgovino, obe s sedežem v Postojni, ter nuditi pomoč pri ustanavljanju zasebnih obrtnih delavnic in manjših zasebnih tovarn. Tudi v tem primeru gre za nekakšen naraven program, le da gre tu za naravne zakonitosti v poslovanju. Tovarna Javor ima v svojem sedanjem programu tudi pohištvo. Čeprav skoraj vse pohištvo izvozi, pa bo ta program vendarle opustila, oziroma bolje rečeno, prepustila svojim delavcem, ki naj bi ga nadaljevali in izboljševali kot lastniki zasebnih tovarn. Tako naj bi tovarna v Pivki oziroma njeni obrati prevzeli tiste tehnologije, ki si jih zasebniki zaradi omejenih finančnih sredstev ne morejo privoščiti, medtem ko bi zasebniki iz Javorovih visokokvalitetnih polizdelkov finalizirali, izdelovali pohištvo pa tudi druge lesne končne produkte. To bi lahko poimenovali »povratek odpisanih«, in sicer v dvojnem smislu. Ustanovilo bi se zasebno podjetništvo, ki smo ga do zdaj nesmiselno uničevali, hkrati pa bi ti zasebni podjetniki spet oživili nekdanja tradicionalna znanja, ki smo jih tudi pri nas nesmiselno uničili, ki pa zdaj po svetu pridobivajo vse večjo veljavo. Javor iz Pivke je zaoral v to ledino že pred leti. Danes ima kolektiv 1650 zaposlenih, pred tremi leti pa jih je bilo tristo več. Deloma so število zaposlenih zmanjšali z naravnim odlivom, deloma pa so svojim delavcem pomagali, da so prešli med zasebnike. Zdaj ima Javor »pripojenih« že kakšnih trideset novih -zasebnikov. Poleg ‘osnovne surovine jim nudi tudi marketing, saj ima tudi na tem področju bogate izkušnje. Osemdeset odstotkov svojih proizvodov prodajo namreč sami. Seveda pa je takšna organiziranost Javora možna le, če bodo pri nas veljali zakoni trga. In v Javoru so lahko začeli o takšni organiziranosti razmišljati takrat, ko se je liberaliziral uvoz. Takrat se je tudi pokazalo, da so se tisti, ki so se usmerili na domačo prodajo, znašli v velikih težavah, medtem ko je Javor šele zdaj dobro zajel sapo. Sicer pa vse pove dejstvo, da pred liberalizacijo uvoza skoraj ni bilo kubika, ki bi zapustil domače območje, toda tudi od drugod (razen eksotov) lesa niso dobili. Zdaj pa Javor kupuje les v Avstriji, ker je cenejši, postojnski gozdarji pa ga prodajajo tja, kjer dosežejo višjo ceno. Tudi to je naravni zakon. In v Pivki vedo, da bodo dobro delali le, če bo veljal samo ta zakon. 1939 1989 Jubileje, kot pravijo okroglim obletnicam posameznega življenja, posameznega obstoja, so si Izmislili zato, da bi povezali preteklost s sedanjostjo In pa željami za prihodnost. Zato so svojevrstno sozvočje ali pa prelomnica med preteklostjo in prihodnostjo. Za Tovarno celuloze in papirja DJURO SALAJ Iz Krškega je 50-letnica, ki so jo praznovali te dni, prav gotovo pomemben trenutek. Izkušnje In uspehe preteklosti so vtkali v nove načrte, ki jim jih kot nujnost narekuje čas. Ne le kot možnost preživetja, ampak tudi možnost hitrejšega, kvalitetnejšega razvoja. Razvoja, ki jih bo še bolj utrdil v Evropi in svetu, kjer so že dolga leta navzoči. Ob obletnici so reorganizirali celotno podjetje, kjer bodo namesto TOZD-ov produkcijski centri in trgovske enote kot profitni centri. Spremenili so tudi ime v VIDEM - celuloza, papir in papirni Izdelki Krško. Trenutno tudi že Izvajajo programe za poslovno in organizacijsko, tehnično in tehnološko preobrazbo podjetja. Vse te načrte imenujejo s skupnim imenom VIDEM 92, Ime in letnica povesta, da želijo do tega časa postati moderno evropsko podjetje, ki se bo sposobno spoprijeti s konkurenco na domačem in tujih tržiščih. Naloga ne bo lahka, posebno v današnjem času. So pa trdno odločeni, da to dosežejo, in to z uvajanjem sodobne tehnologije v proizvodnji in poslovni politiki. Prav tako pa tudi z dvigom kvalitete svojih Izdelkov in uvajanjem novih proizvodov. To nameravajo doseči tudi s pridobivanjem novega strokovnega znanja, ki ga bodo tudi primerno stimulirali, V Vidmu se zavedajo, da je ta cilj še daleč. Start je bil uspešen in cilj, kot kaže, dosegljiv. Zgodovina Tovarne celuloze in papirja v Krškem je zanimiva še po enem dejstvu, Vseskozi se je, kljub spreminjajočim se pogojem gospodarjenja, ki je bilo včasih kar precej silovito, nenehno razvijala, modernizirala in rastla. Ne morda s kakšno posebno vrtoglavo naglico, vendar pa vztrajno korak za korakom. Leta 1939 je ljubljanski industrialec Franc Bonač ustanovil Tovarno papirja v Krškem, kjer je takrat delalo 168 delavcev. Med vojno tovarna dlje časa ni delala, ker je bila zaradi eksplozije na železniški postaji poškodovana. Usodna za povojni in nadaljnji razvoj je bila odločitev, da bodo v tovarni izdelovali pretežno roto papir. Leta 1955 so postavili prvi papirni stroj z zmogljivostjo 30 tisoč ton papirja letno, V naslednjih letih so postavili še naprave za proizvodnjo celuloze. Leta 1962 so tako proizvedli že 120 tisoč ton celuloze in papirja. Leto kasneje so postavili nov papirni stroj in čez leta še enega. Med tem je začel obratovati tudi stroj za izdelovanje ovojnih papirjev. Modernizirali in razvili so tudi proizvodnjo celuloze, Leta 1976 so tako proizvedli 130 tisoč ton papirja in prav toliko ton celuloze. Pomembna v tem času je pridružitev kolektiva Papir-kon-fekcija in izgradnja nove tovarne embalaže v Senovem. Nadaljnjo etapo v njihovem razvoju pomeni združitev Tovarne papirja iz Titovega Drvarja z njihovim podjetjem, To pomeni začetek razširitve proizvodnega programa tudi na brezlesne papirje. Tako so postali tržni subjekt s kompletnim asortimanom od celuloze do vseh vrst papirja, papirnih izdelkov, kartona in embalaže. Lani so tako s 3000 zaposlenimi delavci proizvedli preko 130 tisoč ton celuloze, skoraj 50 tisoč ton lesovine, 120 tisoč ton časopisnega papirja in 80 tisoč ton drugih papirjev in papirnih izdelkov. Tudi v mednarodni menjavi podjetje iz Krškega ni novinec. Izvažati so začeli že pred več kot 30 leti. V letu 1957 so Izvozili za 172 tisoč ameriških dolarjev blaga. Lani za 58 milijonov, za letos pa načrtujejo že 70 milijonov ameriških dolarjev izvoza. To pa je več kot 30 odstotkov njihove celotne proizvodnje. Dolgoletna usmerjenost v izvoz na konvertibilno tržišče, tudi v časih, ko se zaradi napačne ekopom-ske politike to kratkoročno ni izplačalo, jim danes daje dobre rezultate. Dobra stran pa je bila tudi, da so s prisotnostjo na konkurenčnih tržiščih lažje spremljal tehnološki razvoj, čeprav mu zaradi neurejenih ekonomskih razmer niso mogli slediti. Težka logika dogovorne ekonomije in neprestanega državnega vmešavanja v prerazdelitev akumulacije je zato na določen način stalno izenačevala rezultate vseh gospodarskih subjektov tako, da je jemala uspešnim in obdarovala neuspešne. Dobršen del njihovega razvoja je spremljalo uveljavljanje samoupravljanja. Z vzponi in padci njegove učinkovitosti, kakor povsod drugod. Danes vedo, da je lahko trajno uspešen In ekonomsko učinkovit le tisti model sa- Tovarna papirja in celuloze v Krškem je praznovala 50-letnlco obstoja Videm vidi pot v 1992 Praznovali 90 sredi načrtov za modernizacijo, od katerih jih nekaj že Izvajajo moupravljanja, ki je vgrajen v tržno gospodarstvo. Kljub temu pa so prepričani, da samoupravljanje ni krivec za sedanje gospodarske in politične težave. Velikih razvojnih podvigov v njihovi tovarni pa ne bi zmogli brez uspešnih samoupravnih odnosov. Še na eno značilnost v zgodovini kolektiva bi bilo treba opozoriti. Vseskozi so namreč skrbeli za osebni in družbeni standard svojih delavcev. Lahko bi se vprašali, ali so toliko dajali za svoje delavce, ker so bili uspešni, ali pa so bili uspešni, ker so poskrbeli, da so bili njihovi delavci zadovoljni. Poglejmo samo, kako so skrbeli za stanovanja svojih delavcev. Po vojni so zgradili kar 433 družbenih stanovanj. Z namenskim varčevanjem so njihovi delavci od leta 1966 do 1973 zgradili 353 stanovanj. V letih 1982 do 1989 pa je podjetje dodelilo stanovanjska posojila še 960 delavcem. V tem času pa je podjetje dajalo še ogromna sredstva za komunalno urejanje in druge potrebe krajem, iz katerih so njihovi delavci. Poskrbeli so tudi za počitniški oddih zaposlenih in njihovih družin. Po 28 letih načrtnega in vztrajnega prizadevanja sindikata in vodstva podjetja Ima danes tovarna v 137 lastnih objektih na morju, v planinah in v zdraviliščih kar 552 ležišč. To pomeni, da pride ena počitniška postelja na 4,2 delavca. V govoru, ki ga je na proslavi 50-letnice imel predsednik poslovodnega odbora VIDEM Sil' vo Gorenc, je največ pozornosti posvetil načr-tom za razvoj. Priznal je, da so še vedno tehnološko zaostali, da je njihova proizvodnje predraga, kvaliteta izdelkov in storitev še ni na pravi višini. Še vedno niso dovolj tržno usmerjeni, kar občutijo ob soočanju s konkurenti n« razvitih tržiščih. »Posodobiti moramo naše proizvodne naprave. V ta namen bomo morali v naslednji letih vložiti znatna Investicijska sredstva. Nekaj projektov se že izvaja, kot na primer rekonstrukcija papirnega stroja ena in belilnica. Pripravljamo projekte za modernizacijo naprav v drugih proizvodnih sektorjih. Ker nam lastna akumulacija ne bo zadostovala, smo z® angažirali tuje dokaj ugodne kredite. Odi odi smo se za sistem skupnih vlaganj mešanm podjetij in delničarstva. Računamo, da bo treba v naslednjem desetletju v posodobitev' razvoj vložiti kakih 100 do 150 ameriških dolarjev. številka je impozantna, vendar se moramo z dobrimi projekti in solidnim poslovanjem usposobiti za takšen podvig, ki pa je neizbežen. Intenzivno bomo morali izpeljati tržne razmere doma in po svetu in se hitreje prilagaja1' potrebam tržišča. Osvajati bomo morali nov proizvode v višjih kvalitetnih in cenovnih raz redih. Ustanavljati bomo morali vrsto mešan podjetij doma in v tujini. Za te naloge pa ° izredno pomembno izobraževanje visokostr kovnih kadrov. Že danes imamo ob dokaj * lidnem strokovnem znanju v kolektivu trenu no 500 štipendistov, od tega 125 na viso* šolah. Na posebnih strokovnih tečajih in sem narjih doma in v tujini pa se izobražuje Pre 200 sodelavcev. , |r|6 Pri tem se zavedamo, da brez material motivacije ne bomo mogli dosegati trajnih zultatov. Izgrajujemo nov sistem nagrajevanj ki bo neposredno povezan z doseženimi rez tatl posameznika in kolektiva Pri tem se za damo, da pomeni približevanje evropski duktivnosti in gospodarski učinkovitost' približevanje evropskemu standardu naših ,, lavcev. Če tega ne bomo dosegli, potem o gorečno socialistična družbena ureditev n ^ zgodovinskega opravičila Mi pa želimo o°^ zati, da smo tudi ta cilj sposobni doseer tem se zavedamo, da bomo morali na*^elL ga riti mi sami. Ni pa nepomemben delež, V|Z mora opraviti država. Dokler bomo mor 6 ustvarjenega dohodka plačevati za sp » -ji družbene potrebe dvakrat toliko kot zu partnerji, seveda nimamo možnosti za ^vino konkurenco pa tudi ne za rezultatom merno nagrajevanje." ^ A w " Skrhati /e začelo tudi na visokih linijah Hrk, škrk in spet hrk v slušalki, Za Pip-pip, kar pomeni zasedeno, Pa spet Škrk, in končno - zveza. ~ Si ti, Jože? vprašam. ~ Tu Miha! se oglasi oni. ~ Tu pa Janez! reče nekdo drug. ~ Jaz sem pa Štefan in ne Tone, če je tako! se ujezim. Le kdo brije norca iz mene!? A vse kaže, “3 se onadva, ki sta na liniji, ne zmenita zame. Ne dasta se motiti. ~ Po mojem je že čas, da odpremo pipo, reče glas, ki pravi, da Je Miha. ~ Po mojem pa samo tega ne! Pravi glas nekakšnega Janeza. ~ Le zakaj neki? Še vselej, ko pam je hudo šlo za nohte, smo Jo... , ~ Če bi jih zdaj, ko jih že toliko kroži, še nekaj vrgli v promet, bi nastala dokončna polomija... ~ O čem pa govoriš? ~ O novih bilijonih vendar! ~ Aha, o bilijonih, saj res. Ali Pa veš, na kakšnem stališču sto-J*m jaz? . ~ Ne, ne vem! Samo to vem, da S1 bil vedno za ekspanzijo, čeprav v Pogojih inflatornega financiranja prioritetnih kapacitet ali Kakšnjfr drugih reprodukcijskih clklusov. ~ Ja, vedno sem bila za rizik! ~ Pa zdaj ? ~ Zdaj piha drug veter! ~ Pa ne... ~ Ja, uganil si! Več ne morem P° telefonu... ~ Kaj ne poveš!? In kakšna je Zc%' linija? , ~ Pipo priviti do kraja! Še več: Kakšen, vrč ali dva zliti nazaj . sod. Če vzameš denar iz prome-a’ se pritisk na kupne fonde, kot veš, nujno zmanjša, to pa ustvarja manevrski prostor za novo eks-panzivnost kvalitetne ponudbe in za afirmacijo tržnih zakonitosti. - Hm, ni slabo - če bi nam spet nelikvidnost ne pokazal rogov. Če pa v nelikvidnosti potegneš denar iz obtoka, če torej kolikor je mogoče priviješ pipo, se vsa situacija lahko samo še bolj zaplete. - Bolj, kot je zdaj zapletena, se skoraj ne more. Vsaj poizkusiti velja, potem bomo pa že videli, kako bo. Do kraja nismo še nikoli poskusili. Poskusiti ni greh, pravijo. A kaj bi ti storil, če bi bil na mojem mestu ? - Mislim, da bi morali najprej zatreti žarišča nelikvidnosti in šele zatem uporabiti klasičen ekonomski instrumentarij za takšne primere. - Likvidirati nerentabilne? - Ja, likvidirati nerentabilne! - Ali veš, koliko si jih je ob tem že polomilo zobe? - Ja, vem, kako ne! - Zakaj pa potem govoriš neumnosti? - Ja, sem mislil... - Slabo si mislil! Najbolje, da nadaljujeva razgovor tam, kjer sva skrenila. Kje sva že obtičala ? O čem sva že govorila ? - O restrikcijah v tekočem hi-per obtoku. - Aha! No, kot sem rekel: ta ukrep je nujen, če smo res tudi v praksi za trg. Ne moremo si v nedogled privoščiti inflatornega financiranja razvoja. Ali ti nisi istega mnenja? - Ne nisem! Rezultat bo ta, da se bodo problemi še bolj nakopičili. - Potem pa bi se nujno morali enkrat skupaj vsesti in se o tem pogovoriti, da najdemo skupni jezik, kaj misliš? - Strinjam se, da ne moremo kar tako iti prek teh vprašanj. Prej ali slej jih bo treba dati na dnevni red. - In kdaj, predlagaš, da se dobimo in pomenimo? i- Lahko v sredo? - Ne, v sredo je seja v zvezi s korekcijami zahtevkov cen v tekstilni industriji. - Pa petek? - Ob osmih ne! Pride Tone glede nivoja cen v živilsko predelovalni industriji in splolh v celotnem kompleksu agrara. Morda ob enajstih -če ne bo Franceta v zvezi z adaptacijo notranjetrgovin-skega režima in izvozno-uvozne problematike v smislu novih ustavnih določil. - Prav, ob enajstih! - Še prej pa pokliči, če bom sploh tu. Nekaj seje o meni govorilo v vzezi z zvezno delegacijo, ki naj bi odpotovala... Škrk, zaškriplje v slušalki, nato pa spet tisti neprijetni piip, piip... - Halo, halo! potresem slušalko. Nič. Končno pa le razločen, znan glas - Kaj za hudiča... - Si ti, Jože? vprašam. - Jaz, ja. Kaj pa je narobe s tvojim telefonom ? Nekakšni tuji glasovi se vmešavajo... - Saj niso tuji! - Kako pa veš, da niso? - Kaj nisi razumel, kaj govorijo? - No, nekaj sem, pa ne veliko... O nekakšni pipi ali kaj. Pa ti? - Jaz pa o sodu in poličku. Čudna ptiča, ne? Mislim, da imata hudega mačka, drugače ne bi klatila tako neumnih. - Tudi mene glava boli, čeprav sem ga le po malem dajal na zob. Pa pustiva to: glavno je, da sem te končno le priklical. In kako si se ti imel za praznike? Tone Pakar PRED IZIDOM: INOVACIJSKA PRAKSA Priročnik-zbornik za organizatorje inovacijske dejavnosti Vsebina: - mag. Ivan Grebenc: POMEN INOVACIJSKE DEJAVNOSTI ZA USPEŠNOST DELOVNE ORGANIZACIJE. - Franček Ribič: INOVIRANJE V PODJETJU. - dr. Matjaž Mulej: INOVACIJA UPRAVLJANJA, POSLOVANJA IN TEHNOLOGIJE. - Janez Kovačič, Marjan Odar: EVIDENTIRANJE IN FINANCIRANJE INOVACIJ IN DRUGIH OBLIK USTVARJALNOSTI. - Janez Železnik: OD IDEJE DO REALIZACIJE INOVACIJE. - dr. Krešo Puharič: PRAVNA UREDITEV PRAVIC INDUSTRIJSKE LASTNINE. - Friderik Javornik: NAVODILO ZA PRIJAVO IZUMA PRI ZVEZNEM ZAVODU ZA PATENTE. Prednaročila pošljite na naslov: ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, tel.: (061) 320-403. NAROČILNICA Pri ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, nepreklicno naročamo ---- izvod(ov) knjige INOVACIJSKA PRAKSA, več avtorjev. Knji- go(e) pošljite na naslov:_________________________ ulica, poštna številka, kraj:____________ ime in priimek podpisnika, naročnika: _ Račun bomo plačali v zakonitem roku. Naročeno dne: žig: (podpis naročnika) Nagradna križanka št. 40 Delavska Siotnost POOBLAŠČEN ZASTOPNIK FRANC. FILMSKI IGRALEC SOLI ALI ESTRI OCETNE KISLINE KONJSKI POVODEC ERWIN RESCH MESTO V SEVERNI SLOVENIJI. NA STIKU MEŽIŠKE IN MISLINJSKE DOLINE Z DRAVSKO Delavska . enotnosti OMAMNOST SMUČARKA SVETOVA IVAN TAVČAR VRELA VODA KRMNA RASTLINA LEGENDARNI KELTSKI BOJEVNIK IN BARD N0LDE EMIL kraj ob SOČI s hidroelektrarno GRŠKA ČRKA VDOVA C CHAPLINA ITAIIJ. DIRKAČ FORMULE |. JUNAK ENEIDE LEVI PRITOK INNA RUMENO KLJUNA PTICA RIMSKA BOGINJA PLODNOSTI PLEME. RASA DOTOK 0HCET ČASTNI NASLOV V FRANCIJI VRSTA KAMNINE MADŽ. KOREOGRAF IN PLESNI PEDAGOG (RUDOLF) ANTON OCVIRK VELETOK V SIBIRIJI PRIPADNIK tetov SLAVKO OSTERC NAJJUŽN ŠVEDSKA POKRAJINA MESTO V ZALIVU SAN FRANCISCO DIRIGENT DAN0N JANEŽ DOMAČA PERNATA 7IVA1 SUROVINA IGOR TORKAR ZA PLATNO MAR0GA v'epiru vida faufer SODOBNI NEMŠKI PISATELJ REKA NA TAJSKEM OBREŽJE ŠPORTNI IZRAZ ČE * JE ŽOGA Z IGRIŠČA MESTO V MAROKU (POTRES) RIJEKA PERZIJA PRISTAŠ DARWI- NOVEGA NAUKA 01 ARO MESTO V «86 Inj-ui AVTOR KRIŽANKE R. NOČ AMER. FILMSKI REŽISER (MARTIN) EGIPČ. BOG SONCA (DALJŠA OBLIKA) Rešitev nagradne križanke številka 40 pošljite do 24. oktobra na naslov: DELAVSKA ENOTNOST, Dalmatinova 4, 61000 Ljubljana, s pripisom na ovojnici: NAGRADNA KRIŽANKA ŠT. 40. Nagrade so: 200.000, 120.000 in 100.000 dinarjev. Rešitev nagradne križanke številka 38 AJAS, MARATONEC, KATARINA VELIKA, UNITARIST, TISA, PELEN, STOP, TON, UZANCE, RABAT, NB. ARD, NAKIT, KORS, NIL, KRAČE, TLAK, ALA-TRI, NI, UJNA, EPITETON, REKELJ, MANIRIST, AARAU, ADA, ANT Izžrebani reševalci nagradne križanke številka 38 1. Rok Čede, Prežihova 5, 63310 Žalec, 2. Albin Kosi, Rudija Papeža 34, 64000 Kranj, 3. Karlo Trampuž, Kostanjevica na Krasu 35, 65296 Kostanjevica/K Nagrade bomo poslali po pošti. Delavska enotnost List je bil ustanovljen 20. novembra 1942. Predsednik Josip.Broz Tito je Delavsko enotnost 15. novembra leta 1967, ob njeni 25-letnici, odlikoval z redom zaslug za narod z zlato zvezdo • Izdaja ČZP Enotnost - delovna organizacija v ustanavljanju, 61000 Ljubljana, Dalmatinova 4, poštni predal 479 • V. d. direktorja in glavnega urednika: Franček Kavčič, telefon 313-942, 311-956 • V. d. odgovornega urednika: Marjan Horvat, telefon 313-942, 311-956 • Člani uredništva: Andrej Agnič (posebne naloge, ’ fotografija), Sašo Bernardi (fotografija), Brane Bombač (oblikovalec), Ciril Brajer (reportaže in samoupravni odnosi), Marija Frančeškin (socialna politika in varstvo okolja), Ivo Kuljaj (ekonomska ureditev), Damjan Križnik (urednik - reportaže), Remigij Noč (urednik - drobno gospodarstvo, delavci v samostojnem osebnem delu), Boris Rugelj (komentator urednik - družbenoekonomski odnosi, delitev), Sonja Seljak (redaktorica-lektorica), Janez Sever (posebne naloge), Andrej Ulaga (turizem, rekreacija, šport in oddih), Igor Žitnik (znanost, kultura in izobraževanje), Jožica Anžel (tajnica), telefon 311-956. h. c. 310-033 • Naročnina 321-255 • Posamezna številka Delavske enotnosti 14.000 din • Rokopisov in nenaročenih fotografij ne vračamo • Poštnina plačana v gotovini • Tisk ČGP Delo, tozd Tisk časopisov in revij, Ljubljana, Titova 35 • Žiro račun: 50101-603-46834 • Časopisni svet: Albert Vodovnik (predsednik), Meta Bančič, Franc Berginc, Andrej Coklin, Silvester Drevenšek, Ivo Grilc, Vlado Haas, Ivo Janžekovič, Niko Klavžar, Rajko Lesjak, Mira Maljuna, Slavko Peklar in Nada Serajnik Z Marijo Zupančič Vičar, direktorico delovne organizacije Triglavski narodni park Odsev človekove " • J ' - . . . iiolturne zavesti Dobrih devet let je tega, ko je Skupščina SR Slovenije sprejela zakon, s katerim je proglasila osrednje območje julijskih Alp za Triglavski narodni park (TNP). Na 85.000 hektarih smo tako celovito zajeli edinstveno naravno in kulturno dediščino slovenskega prostora. Vrednote in bogastvo TNP so last slovenskega naroda, zato tudi ime: narodni park. S tem, da smo zavarovali svoje triglavsko kraljestvo, smo napravili velik in nadvse pomemben korak. Kajti, kot poudarja Goethe, je narava edina knjiga z veliko vsebino na sleherni strani. In če se dandanes zares velja še za kaj potruditi, se velja za ohranitev okolja, za košček prihodnje sreče, za zelenico naravne in s tem tudi človekove čistosti. Zakaj ne bi svojim vnukom in tudi njihovim potomcem ohranili vsaj delček pravljice o triglavskem zlatorogu? Pri večletnem rojevanju zakona o celoviti zaščiti osrčja naših Julijcev je z dušo in srcem sodelovala tudi Marija Zupančič Vičar, sedanja direktorica delovne organizacije Triglavski narodni park. Znane družbenopolitične delavke in slovenske osebnosti ni potrebno posebej predstavljati, saj smo jo pred tem srečevali kot podpredsednico Skupščine SR Slovenije, pa članico izvršnega sveta Slovenije in predsednico Republiškega komiteja za varstvo okolja in urejanje prostora, še pred tem pa je delala v Zvezi komunistov Slovenije. V Ljubljano je prišla pred poldrugim desetletjem z Jesenic, kjer se je ubadala z urbanizmom in stanovanjskim gospodarstvom. V Ljubljano je pravzaprav prihajala le na delo, saj se ni ločila od svojega doma na Gorenjskem. - Marija Zupančič Vičar, zakaj ste se ogreli za varovanje našega triglavskega kraljestva? »To, da sem danes na Bledu, kjer ima Triglavski narodni park svoje prostore, je čisto naključje. Vprašali so me, če sem pripravljena poprijeti. Ponudba mi je bila všeč, zato sem privolila. Sicer pa sem tu šele leto dni. Morda bi se drugače odločila, če ne bi tako visoko cenila vsega tistega, kar nam je od narave še ostalo. Žal smo s svojimi nepremišljenimi posegi v okolje napravili sami sebi medvedjo uslugo. In tega se kljub temu, da že čutimo posledice svojih napak, še vse premalo zavedamo. Zato sem čvrsto na strani tistih, ki se bore za drugačen odnos do narave in s tem tudi na strani zakona o Triglavskem narodnem parku. - Torej pri svojem delu niste le z glavo, rokami, temveč tudi s srcem? »S srcem oziroma z vsem svojim prepričanjem. Zato nikoli ne dvomim o tem, ali velja zastaviti vse moči in združiti sile za uresničitev zastavljenih ciljev. Kdo ve, kako bi razmišljala, če ne bi že od mladih nog zahajala v planine.. .« - Omenili ste cilje. Kateri so ti? »Cilji in nameni, ki so botrovali ustanovitvi Triglavskega narodnega parka, so zapisani v prvem členu zakona. Ta se glasi takole: »Z namenom, da se ohranijo izjemne naravne in kulturne vrednote, zavaruje avtohtono rastlinstvo, živalstvo in naravni ekosistemi ter značilnosti neživega sveta, zagotovita z naravnimi danostmi usklajen nadaljnji razvoj kmetijstva in gozdarstva, ohrani in razvija kulturna krajina ter zagotovijo razvoj in materialni ter drugi pogoji za življenje in delo prebivalcev v osrednjem delu Julijskih Alp, omogočita delovnim ljudem in občanom ter drugim obiskovalcem uživanje naravnih in kulturnih vrednot ter rekreacija v naravi v tem prostoru in dopolni dosedanje varovanje, se s tem zakonom določi osrednji del Julijskih Alp za naravni park pod imenom Triglavski narodni park.* - Gre torej za več kot zgolj za varovanje naravnih znamenitosti? »Vsekakor. Proglasitev Triglavskega narodnega parka je bila po dolgoletnih naporih za zaščito najlepših alpskih prostorov le nekakšna pika na i, obenem pa začetek novega poglavja. Pred nami, pred vsemi Slovenci je zares pomembno delo. Varovanje naravnih znamenitosti v osrčju Julijcev je pravzaprav odsev človekove kulturne zavesti. Varovanje spomenikov in pomnikov človekovega ustvarjanja na območju parka in v njegovi okolici pa predstavlja zaščito našega kulturnega izroči-, la, pomeni ohranjevanje in razvijanje zgodovinskega spomina o naši domovini pod Triglavom...« - Narodni park, kaj se skriva za tema dvema besedama? »Ljudje pogosto mečejo vse v en koš. Zaradi nevarnosti pogosto imenujejo vsako zavarovano območje kar narodni park ali s tujko tudi nacionalni park. Pa je med naravnimi rezervati ter naravnimi, narodnimi, regijskimi in krajinskimi parki kar velika razlika. Narodni parki so razmeroma obsežna kopenska ali vodna ob- močja, ki vsebujejo značilne reprezentativne primerke večjih naravnih regij, pojave ali krajinske lepote narodnega ali mednarodnega pomena. Značilnost teh območij naj bi bila tudi ta, da jih še ni preveč oskrunila človeška roka...« - Triglavski narodni park je največji narodni park v Jugoslaviji. Vaš kolektiv pa je sorazmerno majhen. »Vsega nas je 24. Največ je razumljivo nadzornikov, ki so razkropljeni na območju celotnega parka. Poleg 14 nadzornikov premoremo še 5 strokovnih delavcev, kar pa je glede na zastavljene naloge premalo. Zato štipendiramo mlade ljudi, da nam bodo s svojim znanjem že v bližnji prihodnosti priskočili na pomoč. Ob tem pa je na dlani, da vsega nikoli ne bomo mogli sami opraviti. Gre namreč za narodni park. To pa pomeni, da zakon obvezuje družbo v najširšem smislu in ne le naš kolektiv oziroma jeseniško, radovljiško in tolminsko občino. Gre za to, da bi morali naloge v zvezi z narodnim parkom opravljati tudi redni organi, kot so, denimo, občinske uprave, kmetijske in gozdarske organizacije, republiški organi, planinska organizacija.. . Na pomanjkanje sodelovanja in posluha za izjemen pristop, ko se je potrebno česa lotiti na območju parka, opozarjajo številni premalo strokovni in premišljeni posegi. Če, na primer, to ali ono gozdno gospodarstvo potre- buje novo pot, ustreznejši dostop, mora to opraviti v skladu z zakonom. In to seveda velja tudi za vse -druge. Pa na to še vse prepogosto pozabljamo, čeprav gre za tako pomembno stvar, kot je narodni park...« - Se torej bolj slabo piše naravni dediščini, od katere naj bi imeli nekaj tudi naši zanamci? »Mislim, da ne, saj se miselnost ljudi in njihov odnos do okolja vendarle spreminjata. Vse več ljudi zahteva, da se ohranijo najvrednejša naravna območja in da se zavaruje naravna in kulturna dediščina. Zaradi tega hotenja je v zadnjih dveh desetletjih povsod močno naraslo število narodnih in naravnih parkov in druge vrste zaščitenih območij. V Evropi je že več kot 200 narodnih parkov, skupaj z naravnimi parki pa jih je že blizu 400. Gibanje za razglašanje novih parkov pa ni in ne more biti zaključeno. Jugoslavija je zavarovala 22 območij kot narodni park in s tem naredila korak za ohranitev najvrednejše naravne dediščine. Podobno smo prve korake napravili v Sloveniji, ko smo z zakonom razglasili Triglavski narodni park. Za resnično ohranitev naravne dediščine oziroma za njeno sanacijo in razvoj pa bodo potrebna nadaljnja prizadevanja tako organizacij, ki jim je poverjeno var- Marija Zupančič Vičar V zlatorogovem kraljestvu stvo in upravljanje parkov, kot tudi strokovnih in upravnih institucij ter občin in republike. Delo le-teh pa bo toliko bolj učinkovito, kolikor bolj bo uživalo podporo številnih ljubiteljev narave in prt' jateljev naravne in kulturne de-diščme « - Si varuhi najlepših kotičkov domovine med seboj pomagate. »Žal sodelovanje med vsemi narodnimi parki v Jugoslaviji še ni zaživelo. Pripravili smo pose; ben dogovor, ki ga je Triglavski narodni park že podpisal. Sicer pa že nekaj let sodelujemo z Nacionalnim parom Durmitor, Plitvi-cami, Risnjakom, Brioni in Fru-ško goro. Sodim, da sodelovanje in povezovanje z drugimi parki pomeni več kot zgolj izmenjavo izkušenj. Pomeni tudi združevanje sil za varstvo narave in ohranitev parkov, tudi Triglavskega narodnega parka. Ob tem se zavedam, da bo tako sodelovanje smiselno le, če bo tudi naš prispevek k skupnemu iskanju rešitev posa; meznih parkovnih vprašanj ustvarjalen. V tem smislu želimo to sodelovanje nadaljevati in v skladu z možnostmi še poglabljati.« - Nekateri vam očitajo, da za-virate razvoj v krajih pod naši-mi Julijci. Omejitve, ki so zap*-sane v zakonu o Triglavskem narodnem parku, je res zelo veliko; »Na območju parka sedaj Živi približno 2000 ljudi. Največ v Bohinjskem kotu in najmanj na območju občine Tolmin. Vendar se mi zdi pri tem bistven podatek ta, da se prebivalci ne odseljujejo več oziroma da število ljudi v parku nekako miruje. Seveda trditev, da naša delovna organizacij3 in zakon zavirata razvoj na območju parka in odganjata redke prebivalce, ne drži. Res pa je, d? bo potrebno za te ljudi še marši; kaj napraviti. V precej večji med kot doslej bi morale priskočiti n3 pomoč občine, predvsem pa se b° potrebno dogovoriti, kaj s čim se bo kdo ukvarjal. S tub1 mom ali kmetijstvom? Gozda!" stvo m ali, denimo, lovom ali s tretjim? Možnosti nikakor ni m8' lo, toda, kot že rečeno, potrebno se je dogovoriti in odločiti. Seveda moramo pri tem ljudem pom3, gati, jim svetovati in skupaj isk3' najboljše rešitve. Ne smemo Ji*1 prepustiti samim sebi.« - Je v tem smislu že kaj konkretnega? »Nekaj že. Med drugim pripravljamo družbeni dogovor o visokogorskih kmetijah, v Trenti gradimo informacijski center, predvsem pa tesno sodelujemo s šolami. Želimo, da bi že mladi ljudje zvedeli kar največ o Triglavskern narodnem parku, saj je odnos d narave odvisen od znanja in razgledanosti. O parku pa še premalo vemo. Veliko premalo. Žato b potrebno več sodelovanja tud z drugimi, turističnimi društv ■ planinskimi organizacijami, delovnimi kolektivi...« v - Pa je tistih pravih prjatelj** narave, ki znajo ceniti izjem” lepote Slovenije, vendarle iz let v leto več. . ie »Je. In to je pri vsej stvari > najbolj spodbudno. Triglavski n rodni park ima že 30 prostovou nih nadzornikov. Zgovoren P°d tek, mar ne?« Andrej VM* LIPE SVEDER: BANKROT