0 nasi stanovski organizaciji. (Govoril na XXIX. občnem zboru ^Slov. učit. društva" dne 28. grudna 1897 E. Gnngl.) (Koneo.) lospoda moja, če pogledamo danes v vrste oloveštva, vidimo, kako se vse giblje, kako vse živi! Vsi stanovi teže po izboljšanju svojega gmotnega stanja in se poslužujejo v dosego svojih namenov in zahtev vseh dopustnih in često tudi nedopustnih sredstev. Igra se dandanes na velikem prizorišču velika igra, v kateri nastopa, raste v tnooi in pada, zmaguje in podlega zdaj ta, zdaj oni izmed vesoljnega oloveštva. Spominjam se besed, ki jih je zapisal ,,Tovariš" 1. 1896. na 221. strani: »Kdor je poklican, da deluje v javnosti, ta inora paziti pred vsem, da ne zaostane za lekom easa, v katerem živi, (la. paralelizuje svoje razmere ia potrebe z razmerami in potrebami dobe, v kateri mu je delovati: on rnora napredovati vsestranski, napredovati v svoji naobrazbi, t. j. duševno, napredovati v svojem gmotnetn položaju, t. j. materijelno." In resnično je tako! A poglejmo sedaj sami sebe. Govoril sem doslej o vsem, kar je doseglo naše učiteljstvo do danes zase in za ljudsko šolstvo sploh. Vprašati se pa morarno, gospoda moja, ali bo mogoče tako delovanje tudi v bodoče? Ali nam bo mogoče ol> tem, kar imaino danes in ob teni, kar nam bodo privrgli, živeti v teh easih, ko je prikipelo do viška teženje po samosvojosti, po oprostitvi iz jarina bede in služabništva, po zasluženem plačilu, ki oinogoči človeku živiti sebe in — ee jo ima — družino svojo — ali nani bo mogoče, da vstrajamo v bodoonosti? Ali je mogoče, da ne zaostanemo za napredovanjem drugih stanov, ako nimamo sredstev za to? Mislira, da, gospoda rnoja, in prepričan sein, da mislite tudi vi tako. V tem težkem položaju si pomagamo sami, kolikor si pač inoremo pomagati. A ta pomoo ne more trajati večtio, ker se konono izrabi tudi največja žilavost, in ob sainem navdušenju za stvar, za katero <e razvneuiamo vsi — za duševni napredek našega naroda, za srčno blaženje njegovo — ob samem tem navdusenju ne inore živeti nihče! Cena bi bila sicer taka hratia, a neinogoča je. Ce se nas torej ne podpre tako, kakor je utenieljena naša potreba, bo resnieno naš stan brez b o d o e n o s t i, kakor govore one besede, s t a n, k i n e raore z a d o s t i t i potrebam, k a t e r e m u s t a v i n apredujoče človeštvo. Znano je namreo vsem, da nimamo mladega naraščaja. Stari učitelji odmirajo, a žalostna resnica je, da odmirajo tudi ueitelji v rnoški dobi, v najlepših letih, ko bi delovali lahko že dolgo vrsto let, če bi živeli v drugačih materijelnih razmerah, nego je to v resnici dandanes. Ne čudimo se sarni, čudijo se tudi neučitelji, kako je še mogooe, da živimo, da žive zlasti oni, ki iinajo ženo in otroko. Znani so slučaji, da šola in vzgaja ueitelj s 450 gld. letne plače po več otrok v mestu, a doma živi še sam z ostalo družino. Kako je to rnogoče? Pae samo na ta način, da si nalaga oče preveo dela, da ne stradajo on in žena in d»eca, da izrablja telesne in duševne moči do skrajnosti, da mora prezgodaj leči v grob in ostaviti svojce v tem bednera življenju. Takim osirotelim rodbinarn priskoči na pomoč »Vdovsko učit. društvo", ki si ga je ustanovilo naše učiteljstvo ter nabralo s pritrganjem uborne plače velik kapital nad 50000 gld. Iz tega kapitala zajemajo vdova in otroci izdatno podporo, da jim ni treba beračiti kruha in obleke. To društvo je pae najlepši znak zdrave naše organizacije, to društvo je plemeaiti čin inedsebojnega prijateljstva in Ijubezni, t.o je naš ponos, ki nam dela čast tudi v neinteresovanih krogih. Kaj pa bo, gospoda moja, če bo šlo leto za letorn tako, kakor se je zgodilo to zadnji dve leti, da se odtegne skoro sleharni učiteljski kandidat po dovršeni maturi učiteljskemu stanu? Priznati moramo, da imajo prav, saj dobe povsod, kamor se obrnejo, boljši in lažji kruh, nego bi se jim rezal med narni. A kaj bo z našim stanonh če ne pride nihče na izpraznjena rnesta? Ali ni to najglasnejši in najjasnejši govor, ki veli, da je treba resno misliti na izboljšanje našega gmotnega stanja, ker bodo ostale končno naše šole brez učiteljev?! Pa recimo, da ostane vendar kdo pri tem, za kar se je odločil. Večina učiteljev je kmetiškega rodu. Le z vrelikiin napororn, ob bodi in postranskih poslih so se izšolali in ko dovršijo pripravnico, nimajo drugega v rokah nego satno zrelostno izprieevalo. To irm pač pomaga, da ga nastavijo kam, a ne pomore mu, da bi si mogel ž njiin nabaviti najpotrebnejših reči, ki jih rabi zlasti učitelj, katerega pošijejo na jednorazrednico. Znan mi je slučaj, da je bil imenovan tak siromak brez vsake podpore učiteljem na šolo, kjer je imel tudi prosto stanovanje. In prišel je s kovčgom v roki in z nekoliko zakrpanitn perilom v njetn na svoje inesto. Nadučitelj mu pokaže sobo, ki irm je bila odločena za stanovanje. Ali soba je imela tla in strop in štiri prazne stene z okni in vrati — drugega nič. Kaj mu pomaga tako stanovanje? V žepu nič: — v sobi nič, to je žalostno! Kovčeg je postavil pokonci, sedel nanj, podprl z rokarni rnelanholieno glavo in gledal skozi okno venkaj v živi svet ter si mislil, kako je pao drugaoe onirn, ki lepo dobro večerjajo ter polože trudne kosti svojega rojstva na inehko posteljo k sladkemu pooitku. — To je prav žalosten prič^tek učiteljevanja, ki zagreni lahko niladeinu človeku vse voselje do stanu. Takim nesrečnikoin bi se pornagalo lahko, ko bi iraeli s vojo u č i t e 1 j s k o denamo z a d r u g o, katere ustanovitev je izprožil, če se ne motim, tovariš Jaklič iz Dobrepolj v 8. številki lanskega ,,Tovarišau. Pa ni samo ta vzrok, ki utemeljuje potrebo take denarne zadruge. Jaklio piše v onem članku: ,,Saj veste, kako je ob bolezni, selitvi i. t. d. Koliko pa jili je, ki bi rekli: jaz imam za tak slučaj denar v žepu." Treba bo vsekakor misliti pribodnjemu odboru MSlov. učit. dru.štva", ki bo voljen danes, kako bi se obistinila ta niisel, ki bo zopet napredek v naši organizaciji, in katere uresnicenje bo vr veliko korist in podporo našemu učiteljstvu. Ce se ustanovi ta denarna zadruga, si bo pridobilo naše ,,Slov. učit. društvo" jedno zaslugo več za našo organizacijo. Iz tega društva je zraslo do danes ,,društvo za zgradbo našega konvikta", in v njeni se je porodila ,,Cesar Franc Jožefova ustanova1*. Obe podjetji se razvijata lepo, kar je zopet krasno izpričevalo o naši solidarnosti in organizaciji. Kakor se čuje, in kakor kažejo tudi dejanja, nam bode odpovedal jeden del našega telesa ob teh dveh plemenitih iti dobrodelnih podjetjih svojo podporo, na katero smo računali zanesljivo in srno bili preprioani, da se ne bodo inaščevali v našem stanu zbujeni sovražniki tako, da bodo nasprotovali tako važnima napravama, ki sta eminentno huraanitarnega značaja. Motili smo se! Toda — dasi nam je žal — vendar ne obupavamo. Oni, ki so si pritrgavali doslej od ust, bodo delali takisto in še z večjo požrtvovalnostjo v bodoče. Saj če se ozre učitelj na ljubo dete svoje, ki se ozira plamenečih, živih oci tako zaupno nanj, takrat — raislim — niu zatrepeee srce v skrbeh za to drobno stvarco, in oče stori vse, da omogoči ljubljencu svojemu dobro vzgojo, da ga izšola ter rau tako pomaga do lepše in boljše bodočnosti. Pa tudi mi, ki nistno očetje in ki morda tudi ne boino, ki pa čutimo in uraejerao skrb ljubečih src, hočemo — dasi ne boderao uživali sami koristi — pripomoči po svoje k uresničenju človekoljubnih podjetij. Tako bomo dosegli s pomoejo božjo in s svojih prijateljev in prijateljic podporo končno to, kar želimo vsi. Letos se bomo že prepričali, koliko koristi bomo imeli od gospodarskega programa, ki nam ga je sestavil in oživotvoril tovariš Dinmik. Ta gospodarski program, kakoršnega imajo tudi učitelji v drugih mestih, kakor n. pr. na Dunaju in v Pragi, nam bo nadomestil v presožni meri to, kar izgubimo pri onih, ki nam bodo odrekli podporo. Končno še nekaj! Pri raznih občnih zborih našega društva se je že razpravljalo o ustanovitvi deželnega učiteljskega društva. To vprašanje snio razreševali že večkrat, a nisrao rnogli priti do kononih sklepov. V zadnjera času sem razmišljal to stvar tudi jaz in sem dospel do zaključka, da nam prav za prav ni treba ustanavljati takega drustva, ker ga že imamo v ,,Slov. ueit. društvu." Ce prečitarao pazno društvena pravila, previdimo precej, da je resniona moja trditev. § 1. pravi: Namen društva je: duševno podpirati slovensko Ijudsko šolstvo. Ta svoj namen doseza društvo s tera, kar nara pravi § 3.: a) prireja javna predavanja in koncerte ter sklicuje shode, pri katerih se razpravlja in sklepa o vzgoji in pouku šolske mladine, kakor tudi o dolžnostih in pravicah učiteljstva; b) pošilja v tem zmislu peticije in resolucije višjim oblastvom, v to svrho c) izdava svoje glasilo, knjige in tiskovine . . . i. t. d. Kolikor si domišljam, je izpolnovalo naše društvo to svojo obsežno nalogo vedno zvesto in natančno ter je opravljalo-na ta način isti posel, kakor bi ga. opravljalo deželno učit. društvo. Naše društvo ni lokalno društvo, ampak združuje v sebi skoro vse kranjsko učiteljstvo, vsa okrajna učiteljska društva, ki so naročena na društveno glasilo — torej je faktično že deželno učiteljsko društvo. Da je to res, se je pokazalo zlasti letos, ko je sestavil dmštveni odbor spomenico o uredbi naših plao, jo predložil deželnemu odboru ter storil tudi druge potrebne korake, da pribori količkaj izboljšanja našemu gmotneinu stanju. Cesar pa se ni niogel storiti doslej, to bo storil odbor, ki mu boste, gospoda moja, poverili danes društveno vodstvo. Tudi svoje glasilo itna društvo, glasilo, ki vrlo zastopa naše koristi in ki se je ojačilo do danes toliko, da bo začelo — v dosego popolne naše organizacije — izhajati z novim letora po trikrat na mesec. In prepričan sem, da bo delovalo društvo, tako tudi v bodoče, saj izročite njega vodstvo vedno rokam onih tovarišev, katerira zaupate. Ce bi pa ti, ki jih volite, gospoda moja, ne izvrševali svojih dolžnosti, ternu se odpomore lahko! Dovolite, gospoda moja, da vam izrečem k sklepu še poslednjo svojo rnisel. Pri letošnjem zasedanju deželnega zbora kranjskega pride v razpravo tudi regulacija naših plač. Kolikor nam svedočijo informacije, se ne bodo uredile naše plače tako, kakor jih kaže naša spoinenica, ker pravijo, da nima dežela za to potrebnih denarnih sredstev. Znamenja torej kažejo, da ne bomo smeli še rairovati, temveo delati borno morali toliko časa z vso vstrajnostjo in odločnostjo, da dosežemo to, kar nam gre. Saj več tudi ne zahtevamo. Mislirn torej, da ne bo drugače, kakor da napravimo v Ljubljani lekoin prihodnjega leta vseuoitel jski shod, kakor so ga priredili štajerski tovariši dne 26. velikega travna 1896.1. v Gradcu. Tu borno še enkrat razkrili svoje težnje, želje in potrebe ter se bomo pomenili javno, kako narn je postopati v bodooe v dosego svojih pravic. 0 tej stvari itnam razue nazore in inisli, ki jihparazkrijemosvojetnčasu. Zelim sarao, da bi ostali vsi, kolikor nas jedini želja in teženje po vsestranskem napredku in izboljšanju našega stanu in šolstva, zvesti v pravi kolegijalnosti, da bi se shajali večkrat k posvetovanjem in prijateljskim razgovorom ter tako -krepili med seboj krepko vez čistega prijateljstva. Nujna potreba se raitorej zdi, da si omislimo v Ljubljani posebno društveno sobo, ki bo odprta in dostopna vedno vsetn, ki so dobre volje! Dostikrat pride tovariš s kmefcov v raesto, a ne ve, kje dobi koga, da bi se pogovoril ž njim. Tako bo drugače potem tudi na to stran. Razvideli ste torej, gospoda moja, da srao organizovani slovenski učitelji dobro, da smo storili v teh letih, kar delujemo v blagor slovenski domovini, veliko. A v sebi čutimo moč, ki nas bo jačila in vodila tudi v bodocih dneh. Bog pa naj blagoslovi delo našega uma in srca! (Glasno in dolgotrajno ploskanje.) Stavim v razpravo te-le resolucije, ki se rni zde važne tudi za bodoče čase : 1. ,,Slov. uč-it. društvo" je sklenilo na svojem občnem zboru dne 28. grudna 1897, da pripoznava potrebo vseučiteljskega shoda, ki se naj vrsi tekom leta 1898. in za katerega uresničenje naj poskrbi na tem občnem zboru voljeni društveni odbor. (Sprejeto). 2. ,,Slov. učit. društvo" je faktično deželno učiteljsko društvo, ker zastopa vsestranske koristi vsega kranjskega učiteljstva. (Sprejeto.) 3. Društvenemu odboru se naroča, da poskrbi kolikor mogoče hitro društveno sobo ter naj stopi v ta namen v dogovor in zvezo z »Vdovskim učiteljskira društvom", z »Narodno šolo" ter z ,,Društvorn za zgradbo učiteljskega konvikta." (Sprejeto). 4. Društvenemu odboru se naroča, da začne razmišljati o ustanovitvi učiteljske denarne zadruge ter naj stori vse potrebno, da se uresniči to podjetje. (Sprejeto.) 5. Društvenemu odboru se naroča, da poroca o vsem tem na prihodnjem občnem zboru, če pa čuti potrebo, naj skliče izredni občni zbor. (Sprejeto).