Dušan Ludvik I Balada o beraču
Kot v voznem redu lista se, tako s seboj prebira te in te postaje, kjer danes bo z nastavljeno dlanjo ljudi preizkušal, ki mu godrnjaje pred nosom d ver zapro, naprej kazaje. Obrcan vnovič hodil bo trpet, premamljajoč svoj glad in grenke graje — no pač, umreti se boji, ker ljubi svet.
Dan vsak za njega je preizkušenj sto. Izmučen prištrklja do prve ograje, ko več ne more, v luknjo ga dado, ker kršil je meščanske običaje — glad in uboštvo javno razstavljaj e. Molče kipi, napoten in preklet, le suho hlipa, glavo v dlan skrivaj e — no pač, umreti se boji, ker ljubi svet.
Od nekdaj že v navadi je bilo,
da rani ta, kdor milodare daje;
to kruto je občutil med potjo,
ko ga lahko opljuval vsak toča j je.
Vsak dan mu lačna smrt na dosegi j aj je,
pod rušo bil bi vseh tegob otet,
a starček vlači se beračit raje —
no pač, umreti se boji, ker ljubi svet.
Poslanica:
Z njim še ta in on pogoltnil marsikaj je.., Če hotel, da je v družbo bil sprejet, prodati moral dušo za grižljaj je — no pač, umreti se je bal, ker ljubi svet.
391