582
y.:  V kletki
V zavetje tesno je zbežala takrat, Da ondu željno  bi  čakala časa, Ko nam odkrije vse lepote svoje, Katerih v preponižnem domu dnem Razvijati nikdar ni mogla vseh! Ta čas je tu! . . .  Nocoj,  v slovesni uri, Ko v ndroda slovenskega imeni Poslopje novo posvečujemo, Izginejo naj  vsi  spomini  drugi, A ta spomin vsekdar ostani nam: To gledališče, ki je najprej naše, Ponosna bodi priča,  da Slovan Poslednji ni  v številu narodov, Ki kdaj zaščitniki so bili zdušni Jeziku,  domu in zato  —  prosveti.
In če nocoj  v minule dni lahko Upiramo pogled,  ne da bridkost Zalila bi nam srca,  pač takisto Oziramo lahko se v dni bodoče ! Pred nami doba se odklepa nova,
Kaj nam prinese, kdo pove" nam  to ? A bodi  kakorkoli:  tega  vselej Zavedajmo, gospoda se častita, Da delo  resno le rodi uspeh! Potem  v sijajni novi hiši tej Učakamo resnično zlate čase, In upravičeno slovenski rod Ponašal bode se pred  tujim svetom : »Poslopje to je viden spomenik, Da   vselej  zmaga narod,  čegar delo, In  ako treba je,  celd trpljenje, Prosveti le je bilo  posvečeno!« . . .
Na čast in slavo našega imena Razkrij se torej,  pozorišče,  zdaj ! Prizori naj  vrste* se slikoviti, A mi zakličimo iz duše dna: »Pozdravljeua,  slovenska nam umetnost, Tvoj čas je tu —zavesa, kvišku — slava !«
A.  Funtek.
V   kletki.
f
tiček srečni prosto leta, Kamorkoli si želi;
Meni prostost je odvzeta, Kletka tesna me drži.
Vender  tudi to  na poti Mrzlodušnim je ljudem:
»Pesem glave zbranost moti, Torej peti naj ne sme"m !«
Upa nimam,  da odprla
Moja kletka bi se kdaj;
Pesem meni  vre iz grla, Da  mi žalost mami vsaj.
Ptiček lahkosrčno poje
Pesem drobno svojo z vej,
Pelo bode grlo moje,
Petju nima kletka mej !
9