__Naročnina za celo leto za Ameriko $2.50. Za Evropo $3.00 ŠTEV. (No.) 5.
Naročnina za pol leta za Ameriko $1.50
List v obrambo sv. vere med ameriškimi Slovenci.
MARCH 1st, 1924.
LETO (Vol.) XVI.
M- Elizabeta, O. S. Urs.
Calderonove "Skrivnosti Sv. Maše"
OSEBE:
Nevednost.
Modrost.
Adam.
Mojzes.
Janez Krstnik.
Poganstvo.
Judovstvo.
Kristus.
Savel-Pavel.
Janez Evangelist.
Zbor angelov. Ozadje tvori zastor, pred njim je priprost oltar — kamen s stopnjičastim podnožjem.) NEVEDNOST:—Jaz sem—nerada to priznavam—jaz sem nevednost—skromna in priprosta kot V* °bleka, vendar sem nedolžna in rada se učim od ^ugih, zato prišla sem v vašo sredo v dvorano to pametne, razumne ljudi. Vsa zmedena in tuja gledam, strmim okrog, da koga tu bi našla, ki bi u-smilii mene se dobrotno, poučil bi me bratski v tež-jh dvomih, ki hodim z njimi po širokem svetu. A glei> zaman moj trud—sramujejo se me—stvari ne-Oditi moram.—Skorej bi jokala—O, saj ta-0 Kodi se meni vedno!
Modrost vstopi.
Modrost :—Postoj!
. NEVEDNOST:—Kdo si ? O ti božansko, jasno
bit.
»»lto žil
Je> tako si vzvišeno in vendar skromno, tak pleme-
tako priprosto—zaupala bi se ti skoraj, slu-a ti—ti poljubila roko.—A, tebe dotakniti—na, en'zka sem! Povej mi, razodeni, kdo si!
MODROST:—jaz 8eitl( kar z du§0 žejno si iska-JoTJaz r»vno to sem, kar ti manjka—jaz sem mod-
NEVEDNOST:—Ti, ti, modrost? Resnično mar? Kako je to mogoče? Odkod? Povej!
MODROST:—Prihajam od Boga, njegova last sem in njegovo svojstvo, na veke združena z njegovim bistvom, brez konca in početka. Beseda božja in postava, zaklad največji zemlje in svetega Duha najlepši dar sem jaz.
NEVEDNOST:—O, le zakaj jaz nisem tako modra kakor ti? Zakaj sem jaz nevednost?
MODROST:—Modrost sveta si ti, zato nevednost.
NEVEDNOST:—Mar misliš, da če vsa se Bogu vdam, če služim Njemu zvesto, z živo vero, da tudi jaz potem modrost bi bila?
MODROST:—Gotovo!
NEVEDNOST:—Mislila sem pač doslej, da našla bi modrost pri učenjakih, pri filozofih ali bogo-slovcih, pri tehnikih, juristih, medicincih ... Ni li modrost vse to, kar ti uče ?
MODROST:—Prejeli vsi modrost so od Boga, ki razodel je vero, znanost in izkustvo pravo, zveli-čanje, korist v naravi in v zgodovini . . . Sam nastopal je umetnik vseh umetnikov, zdravnik, spasitelj, sodnik, govornik in učitelj vseh.
NEVEDNOST:—O, Njega jaz bi marsikaj vprašala, sej polna dvomov hodim svojo pot.
MODROST:—Poprašaj mene! Usta sem njegova.—Kaj hočeš vedeti—povej, govori! Saj s tem, da hočeš menjati vse dvome z resnico, bližaš ti se že modrosti.
NEVEDNOST:—O, kje začnem naj, kje vprašanje stavim ? Pač! Vračam ravnokar se iz svetišča in eno vedela nad vse bi rada, umela bi, kaj pač pomeni maša, ki sem pri nji vsak praznik in nedeljo.
MODROST:—Prav! A povej, zakaj te to za-
66
"AVE MARIA"
nima ?
NEVEDNOST:—Ljudje brezbožni, mnogi ma-loverni me zasmehujejo zaradi maše, češ, da pobož-nost moja—stvar je prazna. Kar ljubim jaz,—to njim je praznoverje, kar teši mene, jim je blodna zmota.
MODROST:—Dovolj! Poznam njih prazno govoričje, ni treba ga ponavljati. Vprašanje zadelo tvoje je na jedro pravo, zadelo v jedru je modrost sveta. Če se posreči meni—in zakaj bi ne posrečilo se mi—ti bistvo maše dobro razložiti, o potem sveto bo bistvo tudi jasno tebi. Ker vedi, to božansko, čudovito delo, skrivnost ta nedosežna, neizmerna, ki v sveti maši vedno se ponavlja, je večnosveta mistična podoba mogočnosti neskončnega Gospoda, ljubezen, večnosveta do človeštva, odgrinja visokost njegovega veličja. Daritev ta—povzetek zgodovine od stvarstva do vesoljne sodbe, rešitev vseh naravnih zagonetk, vrhunec činov vseh in dejstev, Daritev ta je umetnina svetega Duha, ki vso lepoto, harmonijo vso nebes in zemlje v sebi druži. Daritev ta je sladka vez ljubezni, ki zbira k ženitnini božji vse človeštvo, ki vabi k sveti angelski jih mizi. Glej, sveta maša misija je božja, nebeška misija na revni zemlji, je žrtev, ki jo moramo poslati Bogu; saj žrtev božji Sin je sam. Besede ni nobene v sveti maši, ki ne bi bila vsa skrivnost globoka, dejanje ni brez tehtnega pomena.
NEVEDNOST:—Dovolj, dovolj! Prekrasne so besede tvoje, modrost, kako naj jih umejem, naved-nost jaz ? Zadivlja me, strmim nad vsem, a kot megla izginja to vse pred menoj. Resnično je, da slišim, a gledam ne. Držim, pojmujem skoro . . . vendar nemogoče . . . Preslaba sem . . .
MODROST:—Tedaj ti v slikah to razkrijem— ne vse sicer—a vendar večji del, odprem z nebeško svojo ti močjo oči, da padejo pred tabo meje prostora, časa in snovi, da vidiš in razumeš to skrivnost resnično, nezakrito, v polni luči.
O, čuj! Zvonovi katedrale, kako pobožno kličejo k molitvi. Ko bodo tam se odigravale skrivnosti svete maše, ti jih glej, poslušaj tukaj! Zberi se in pazi!
(Adam vstopi) Godba.—Sledi angelov zbor.
NEVEDNOST:—Nebesa! Kdo je to? Postava ta, zavita v kože—kaj hoče tu ?
MODROST:—Ne boj se ga! Človeštva to je oče, je Adam. Ko se duhovnik v cerkvi tam pripravlja vredno na daritev sveto, svetno zgodovine Adam bo pripravil, priznavajoč svoj težki padec, obžalujoč ga bridko in spokorno.
NEVEDNOST:—Povej mi, kdo so te postave jasne?
MODROST:—Kot strežniki duhovnika k oltarju pobožno spremljajo, tu angeli nebeški pomagajo Adamu pri daritvi, čuj, vabi ga skrivnostno petje!
ZBOR:—
Dragi tvoji so šotori, večnosveti trojni Bog, v tvojih vežah se dviguje src molitev, prošnja rok; ti Veliki, ti Neskončni, ti poslušaš klic nadlog.
ADAM:—
O, kje najdem v svoji krivdi zatočišče, varen kraj ? kdo me reši božje jeze, Kdo nedolžnost da nazaj ? Videl sem drevo spoznanja, prepovedan sad užil, ker modrosti nisem slušal, le nevednosti sledil. Krivda moja je velika, bridko se kesam sedaj, saj zavoljo nje izgubil sem za vedno srečen raj. O, življenje v lepem raju! Tam sem bil narave kralj, Sam sprejemal sem pozdrave bližnjih logov, jasnih dalj. Cvetje meni je cvetelo, ptičji zbor je meni pel, vsej zverini temnih gozdov sem poveljeval vesel. Virčki živi, srebročisti klicali so mi pozdrav — večna vigred mi je pela, dokler nisem pal z višav. Padlo je prokletstvo božje v istem hipu na ravni, padlo je prokletstvo name, trnje zemlja mi rodi.
MODROST:—
Glej, nevednost, tu sledovi težkih zmot! Tu je vzrok vsega zla, vsega trpljenja, ki pokriva zemlje krog.
NEVEDNOST :—
O, saj vem, poznam trpljenje, ki človeštvo zdaj mori — Pa kako se samo reši, ko ga božji srd teži?
MODROST:—
Od Boga se je ločilo, in zavrglo je modrost, zdaj naj kliče Rešenika, v hrepenenju je sladkost.
NEVEDNOST :—
Mar premore to iz sebe? Jaz ne zmogla bi tega — (Dalje sledi.)
Naš katoliški shod.
H. B.
Ko nas je predsednik priprav-Ijavnega odbora, Mr. John Žef-ran, v red spravil, odbor in govornike na odru, ostale v dvorani, je Nastopil kot prvi govornik novi Predsednik K. S. K. J. Mr. Anton Grdina. Suh je, kakor Janez Krstnik, ki je v puščavi samo ko-kilce in divji med jedel. A tudi njegov gromoviti glas je kakor je bil glas vpijočega v puščavi. U-Pamo, da bosta vsaj vspeh in usoda drugačna, čeravno Herodi že nosove vihajo in pihajo.
Njegov govor ni zrasel v cvet-Jjičnjaku, kjer se vse tako nežno 111 občutljivo. Kakor burja s Kra-Sa je bučal in butal ob stene in Slave. Vsem je bilo takoj jasno, se bliža konec meglenih dni v Jednoti, da kmalu nastopijo lepši. solčnejši. Morda bi bil ta katoliški radikalizem, ki je glasno pdnieval iz govora, koga osupel ln odbil, ko ne bi bila tega preprečila oseba Mr. Grdine. Širom slovenske Amerike, katoliške in Protikatoliške, je znan, kot krivdno čisti značaj in blaga duša. Ko se je razvedelo, da je on izvo-;len za Jednotinega predsednika, Je bilo vse članstvo ene misli, da boljšega niso mogli izvoliti, pa udi enega prepričanja, da ga bo Predsedništvo več stalo, kakor bo l^el dobička od njega. Tak idea-!2em je nedvomno najboljše priporočilo za vsacega. Poleg tega Pa on z Jednoto rastel. V "šam-je še bila, ko je on pred Sest in dvajsetimi leti prišel v A-^eriko in kot vedno značajen J1«* z njo živel vesele in žalostne n> do danes, ko se mu je poverila !*Jena nadaljnja usoda. Kot tak hihko marsikaj rekel, kar bi se ^'Ugemu zamerilo.
zibelke Jednote nas je po-pjal, ko je bila še hči edinka ^šega tukajšnega naroda in tudi 0d Vseh ljubljena kot edinka. Z Kllovom in žalostjo v srcu se je
spomnil časov, ko so falirani sta-rokrajski študentje umazali našo narodno čast s tem, da so nam naprtili svojo nezakonsko hčerko S. N. P. J., ki se šopiri mej nami,kakor da bi ona imela pravico do slovenskega doma v Ameriki, ko vendar tako jasno in očitno kaže, da je sad greha. Pridno, kakor le more in kjer more meče iz njega najznačilnejša znamenja pristnega slovenskega doma, križ in sv. podobe. Postavna hčerka in dedinja naših nadražjih narodnih svetinj, K. S. K. J., je pa to njeno početje dolgo malone brezbrižno gledala, mesto da bi jo kakor Abraham Iiagaro neizprosno vrgla iz slovenskega doma in nje Izmaelitem, divjim ljudem, napovedala odločni boj. "Da je prišlo tako daleč," je izjavil govornik, "sem kriv jaz in ti in vsi, ki smo pustili, da je šlo tako naprej, ker se nismo oglasili za svojo vero in svoje prepričanje takrat, ko bi se bili morali. Vsi bomo dajali radi tega odgovor pred Bogom. Težek odgovor nas čaka."
Nato je začrtal delovnil program za bodočnost. Brez rokavic je povedal, da mora iti v prihodnje totaliter aliter, čisto drugače, res katoliško in sicer radikalno katoliško "Govorim vam," je dejal, "kot predsednik K. S. K. J. Moj urad mi veleva in zahteva od mene, da kot predsednik katoliške organizacije nastopam in zagovarjam njen katoliški značaj in značaj našega vernega ljudstva. Danes moramo biti celi možje in žene, kot katoličani celi katoliški možje in žene. Tisti katoličan, ki molči, ko se vera napada, je slabši od pokojnega Kon-de, ki je javno povedal, da je brezverec. On se je pokazal, ka-koršen je bil. Tisti, ki ne pokaže v javnosti svojega prepričanja je tedaj slabši od njega. To delo, ki smo je zdaj začeli, bomo nada-
ljevali po vseh večjih slovenskih naselbinah. Mi moramo naš narod pripeljati nazaj k veri in s tem na pravo pot, s katere ga je speljal naš protiverski sovražnik ... Mi moramo delati, na vso moč delati, da se mej nas Slovence vrne živa vera v Boga, mejse-bojna ljubezen in pravi krščanski duh."
S temi besedami je Mr. Grdina zaključil svoj eno uro dolgi govor. Ker mu besede niso vrele samo iz zgovornih ust, ampak iz globoko katoliško in narodno čutečega srca, so našle tudi pot v srca. Zato je na koncu kakor lava iz ognjenika bruhilno navdušeno odobravanje. Celo popoldne in cel večer je šlo od ust do ust: Takega predsednika je naša Jed-nota že zdavnaj potrebovala.
Ko se je ploskanje poleglo je stopil predenj angeljček v podobi male Mimice Blaj, s cvetličnim šopkom v roki, in mu ga s prisrčnimi besedami podal. V njem so bila povita srca vseh navzočih, zato ga je predsednik ginjen sprejel. Lep simbol je bil naših želja, naj bi bila pota njegovega pred-sedništva rožnata.
Za tem je nastopil pevski zbor Adrije pod vodstvom Mr. Ivo Ra-čiča in lepo zapfel: "Večerno". Morda bi bila "Jutranja" še bolj na mestu, vsaj lepše bi simbolizirala pomen dneva. Kajti mi smo ob svitu jutranjice gledali solncu nasproti, ne luni.
Sledeči govornik je bil glavni tajnik K. S. K. J. Mr. Josip Zalar. Tudi on je v daljšem, lepo zaokroženem govoru spremljal Jednoto od njenih detinskih let, do današnje krepke ženske dobe, ko gleda na dolgo vrsto postavnih hčera-podružnic, ki se ji leto za letom množe. Ves ta čas je o-hranila svoj pristni starokrajski značaj. Še "kranjske" rute ni odložila iz spoštovanja do svojih
očetov, ki so bili Kranjci, dasi se radi tega nekateri spodtikajo nad njo, kakor nad kako starokranj-sko ženo, ki se še tu trdovatno drži svoje rute. No, četudi je Jedno-tina ruta še "Kranjska", srce je splošno slovensko. Z enako materinsko ljubeznijo objema vse Slovence, od Soče do Mure in preko nje.
Dobro je govornik karakteri-ziral "kranjsko" dušo. Najprej so si naši stari, ki so jo mahnili čez morje, poiskali kruha. Ko so videli, da se velikost in kakovost kosa ravna po velikost iin kakovosti dela, so začeli takoj misliti, kaj potem, ko bodo roke odpove-vedale. Potem tudi kosa ne bo.Na-zadnje biti berač in kot berač biti pokopan, za kaj tacega je pa "Kranjec" vendar malo prepono-sen. To jih je gnalo k ustanovitvi podpornih organizacij in Jedno-te. A tiste stare verske grče so kmalu začele čutiti, da z želodčnim vprašanjem še niso vsa vprašanja rešena. Tožilo se jim je po domači cerkvici. Tiste, kamor so kot otroci ob krilu svoje mamice zahajali, dokler jo niso zagrebli poleg nje, so vedeli, da ne morejo sem "premufati". A da bi imeli vsaj svojo, v kateri bi se jim v materini besedi razlagale zveličavne resnice. To pa moramo i-meti! je bil njih trdni sklep. Niso še plačali svojih hišic, da mnogi še prej, predno so mislili na lastni dom, so že posegli v žep, da zgra-
Rev. Evbtahij Berlec, O. F. M.:
K tebi kličem, tebe prosim: varih moj in oče bodi, sveti Jožef, žarni svet, roka tvoja naj me vodi, priporoči me Prečisti, priporoči me Gospodu, da obema bom po godu, da bom čist, popolno svet!
de lastno božjo hišo. Zdaj se je dvignila v tej, zadaj v oni naselbini. Da bi s tolikimi žulji zgrajen lastni božji hram po njih smrti ne prešel v tuje roke, temveč bi njih otroci skrbeli zanj, kot za najlepši grobni spomenik svojih starišev, so večje naselbine takoj začele misliti tudi na lastno šolo. So pač vedele, da se bodo le roji domačega čebeljaka vsedali o-krog domače cerkve. Jednota je rojake k vsemu temu spodbujala in postala tako delničarka vsega kar imamo svojega. Tako je bilo doslej, tako bodi tudi poslej, ker dela je še veliko. In da bo "podaj-mo se na delo za večjo in in močnejšo K. S. K. Jednoto!"
Poslušavci so izvajanjem izkušenega g. glavnega tajnika z veliko pazljivostjo sledili in se mu s krepkim ploskanjem zahvalili, ko jih je zaključil.
Za njim je dobil besedo novi duhovni vodja Jednote Rev. Luka Gladek, slovenski župnik iz Steel-ton, Pa. Občinstvo mu je najprej napravilo burne ovacije, saj ga je ta dan prvič imelo v svoji sredi. Ker mu dopoldne v cerkvi ni moglo zaploskati, mu je v dvorani timbolj.
Kot duhovni vodja, ki ima skrbeti za katoliško dušo Jednote, je pred vsem povdarjal njen verski, njen katoliški značaj. Vera je in mora biti duša našega življenja, a je in mora biti tudi duša naše drage Jednote. Njeno geslo: "Vse za vero, dom in narod" ji
štez	n*i vv«.
^ i*j
ne sme biti samo zastarela fraza, ampak resnica in življenje. Kakor telesna mati ne skrbi samo za telo, ampak tudi za dušo svojih otrok in to še v prvi vrsti, tako tudi naša Jednota, naša dobra skrbna mati, ne sme skrbeti le za telesno oporo in podporo svojih otrok, temveč tudi za njih duše, s tem, da jih ohrani verne sinove in hčere verne matere Slovenije, ki nas je zibala. Ravno njen verski značaj je tisto značilno znamenje, po katerem se loči od drugih slovenskih Jednot, ki poznajo "kranjski" želodec, ne pa vernega srca. Ko bi drugi "K" izginil iz naše K. S. K. J. bi celo po imenu izgubila pravico do samostojnega obstanka. To pa se ne sme in se ne bo nikdar zgodilo. V to pomozi Bog!
Navzoči so njegove odločne besede, ki so ta ko krepko podprle od predsednika začrtani program, z velikim odobravanjem spreli.
Zopet se je prikazal na odru en engeljček, ki bi "Kranjsko" Jednoto še v "Klansko" spremenil, ko bi se nevarnosti ne bil ognil. Petletna Lucija Blay je stopila pred duhovnega vodja in mu podala krasen šopek cvetlic. Pa da bi vi slišali, kako "korajžno" je ta otrok govoril, kakor bi bil doma, sam s svojo mamo. To je bil najljubkejši prizor katoliškega shoda.
Dalje.
SVETEMU JOŽEFU.
Zbor deviški tebi poje: Krasni lilije so listi! Varih ti si bil Prečisti . . . Zbor deviški tebi poje . . . Srečen, kdor te ljubi vneto, kdor te kliče in časti, milosti darov nešteto večni nanj Gospod rosi!
Blaženo naročje tvoje vseh stvari Besedo nosi, kak te ljubi Dete božje, vsem nebesom ljub si, drag! Tebe kličem, sveti Jožef, — vso privoščim rajsko slavo! — varih moj in oče bodi, da bom svet, močan in blag!
M	'
3	Molitveni apostolat za marec.
Rev. John Plaznik.
POSVETITEV DRUŽIN PRESVETEMU SRCU.
Ko je molitveni apostolat poslal leta 1889 poziv na vse prijatelje presvetega Srca, da bi se katoliške družine posvetile presvetemu Srcu, je dobil krasen odmev. Nad dva milijona imen katoliških družin je bilo poslanih v Montmarti-e* ali v Paray-le-mo-nial. Od tistega časa je navdušenje za posvetitev presvetemu Srcu vedno naraščalo, posebno še zadnja leta.
Kristus je naš splošen vladar. Njegovo gospodstvo se razteza nad vsemi narodi. Ko bi ga ljudstvo le spoznalo, gotovo bi se pod-
vrglo njegovim zakonom. V naših sedanjih razmerah, ko je svet ves narobe, je težko pričakovati, da bi ga narodi javno pripoznali, in mu dali to, kar lahko od nas pričakuje.
Nekateri katoliški narodi, — le malo je takih, morda bodo drugi sčasoma sledili,—so se javno posvetili presvetemu Srcu. Večino izmed njih bo treba na to šele polagoma pripraviti. Družina pa je temelj države. Posvetiti se mora temu Srcu družina za družino, vsaka družina se mora odločiti, da hoče biti le Kristusova; le te-
daj bo tudi njegov evangelij najvišja postava njihovega življenja. Na to način se bo pripravila pot za javno narodno in državno posvetitev presvetemu Srcu.
Molitev vsakdanjega, jutranjega dobrega namena:
O presveto Srce Jezusovo, po rokah prečiste device Marije ti darujem vse molitve, dela in trpljenja današnjega dne; prvič, v spravo za vsa razžaljenja, katera trpiš v zakramentu presvetega Rešnjega Telesa; drugič, za posvetitev družin presvetemu Srcu.

Rev. Fr. Pavšič:
Kadar razsajajo temni viharji, kadar nebo se nad mano stemni, takrat se k božjemu Srcu zatečem:
m°ja tolažba, o Jezus si Ti.
sem še molil posvetne malike, 'lo nemirno je moje srce; dušo so mučili dvomi premnogi, ^'le neutešne so moje želje.
Srcu Jezusovemu.
Ko pa podrl sem svetne malike, nov sem sezidal si v srcu oltar, zlat tabernakel sem v njem si postavil,
luči presvetle v njem vžgal se je žar.
Ce zdaj razsajajo močni viharji, če zdaj nebo se nad mano stemni, vselej zatečem se k božjemu Srcu, moja tolažba, o Jezus si Ti.

O, ko bi se vsi ljudje ljubili! sem si mislil.
Zazdelo se mi je oni večer, in pozneje sem bil prepričan, da sem pritrdil vrvico, ob kateri se bom, ko se klopčič razvije, dvignil do zasanjanega vzora.
4. OPUŠČENJE. — Vedno sem se prav dobro spominjal prvega sv. obhajila. Misel, da je Bog prišel v me in da sem bil jaz dvignjen k njemu, me je kar poveli-čala. Ko sem prejel sv. hostijo, sem se v zavesti popolnega, soln-čnojasnega življenja čutil blaženega. Zdelo se mi je, da je moje telo ožerjeno in spremenjeno v treslajočo se belo svitlobo. Bilo je nekaj tako nedopovedljivega, da sem, ko je vtis prešel, Bogu obljubil, to lepo življenje vedno v sebi iskati, biti vedno z njim, da je žijem. Oni dan, ko se je moja narava združila z božjo, sem bil ves čas kar povžit od vzvišenosti dogodka. Občutil sem nek izreden stud nad smejanjem in rado-vanjem svojih tovarišev. Želel bi bil, da bi me v tej zamaknjenosti mojega duha nihče ne motil, zato se mi je čudno zdelo, ko me je duhovnik z drugimi dečki povabil na sprehod.
Toda ta dan ni bil druzega, kakor oslepujoči blisk. Dejal bi, da sem zazrl najvišjo lepoto, takoj na to pa oslepel. Nedopovedljive sladkosti onega dne nisem več o-kusil. Da, cerkev mi je polagoma začela postajati nekam zoperna, ne da bi vedel navesti podrobne vzroke zakaj. Ko sem enkrat socialiste spoznal, sem začel naglo padati.
Tu in tam se se še vdeležil kakega cerkvenega obreda. Toda tista poezija, ki me je prvotno oča-rovala, se je razdonela. Hladen sem ostal. Zamislil sem se zdaj v eno, zdaj v drugo svečo, ki so bi-
le razvrščene nad altarjem, gledal njih zvijanje od vročine, motril poskakujoče plamenčke, ki so se mi zdeli naivni. Sledil sem kretnjam duhovnika in iz gole ra dovednosti opazoval čudni kroj masne obleke. Z očmi sem spremljal dim, ki se je lahno dvigal iz kadilnice proti oboku in se razkrajal v višnjevkaste meglice. O-ziral sem se v strop. Videč odstop-li belež in razpoke, vlažne pege in še kako pajčevino, nisem občutil finega ugodja. Tu pa tam sem zatisnil oči, da bi molil, a mi ni šlo. Molitve so druga za drugo odmevale v mojih ušesih kakor bi z renami skupaj tolkel. S skrajno neprijetnostjo sem jih poslušal. Ob drugih prilikah sem se skušal zatopiti v ljudsko petje, da bi me zazibalo v ono občutje, po katerem se mi je hotelo. A tudi to se mi je zdelo mrzlo, enolično, brezbarveno, brez odmeva. Čut praznote me je objel. Da jo izpolnim, se je moj duh obrnil k delavski himni, ob kateri mi je srce tako nervozno utripalo, ko sem jo prvič slišal. Ko so verni intonirali Tantum ergo, sem jaz sledil vrsticam socialistične himne, ki mi je zvenela v duši kot v daljo se zgubljajoči odmev. Ta odmev me je znova oživel, me z življensko silo elektriziral. In srce, ah to srce je bilo, bilo tako močno.
Polagoma so šumne in hrumne svetne misli docela spodrinile nad naravne. V divjem hrušču so zamrli lahni glasovi vijoline.
Mami ni ušla moja sprememba. Karala me je, tako ljubeče in vendar tako skeleče, da sem v globini njenega srca gledal veliko bol. Nisem ji vedel kaj odgovoriti. Želel sem, da bi ji ne prizadejal kake nove bolesti, ker je že itak toliko trpela. Rad bi jo
bil glede sebe pomiril, da bi bil le vedel, kaj naj storim. A bil sem že tako daleč, da mi ni bilo več mogoče nazaj, čutil sem da ne morem. Duh vedno zaostaja za mogočnejšimi notranjimi nagoni.
Svoje dejanje in nehanje sem skušal mami, kakor sem vedel in znal, prikriti. Da bi mi vspelo,sem se skrbno ogibal duhovnikov, katerim me je toplo priporočala, kadar so prišli v hišo, jo obiskat, ali pa bolno previdet. Očetovsko so me svarili. A sem spoznal, da dotični duhovni niso imeli niti pojma o vprašanjih, s katerimi sem se jaz s toliko resnostjo bavil. Svetovno naziranje, ki je mene prevevalo, jim je bilo španska vas. Njih očitki so me radi tega le še bolj zakrknili, tako, da sem še z večjo trmo nadaljeval svojo pot. Napočil je oni trenutek, ko sem popolnoma pretrgal z njimi.
Nekoč, ko sem šel mimo domačega župnišča, me župnik k sebi pokliče. Pograbi me za roko. Molče me pelje pred velik, lesen križ. Kažoč s prstom nanj, mi s tresočim glasom pravi: Nesrečnež, zvedel sem, da se ti še vedno s socialisti bratiš. Poglej Križa-nega, on je umrl zate!"
"Za druge," sem dejal sam pri sebi. "In če je on umrl za druge, ali bi mu ne mogel jaz vsaj deloma slediti na ta način, da se žrtvujem za druge? In če se je 011 od ničvrednežev pustil obsoditi, kaj naj bi se jaz brigal za očitanja s katerimi se me obsiplje? — A kaj!" sem skomizgnil z rameni. Župnik je to opazil, si po svoje razložil in zardel v obraz. Sunkoma je dvignil roko, pokazal s kazalcem proti vratom in razvne-to zakričal: "Poberi se!" Jaz nisem črhnil besedice. Brez obota-ljanja sem odšel. Zaprl som vrata za seboj in naglo, po da bi se kaj
nazaj ozrl, prestopil prag.
Zdelo se mi je, da mi solnce le-Pse sije, ker sem se otresel težke ttiore. Vendar mi je globoka, tesna bol stisnila oči, da so se oro-sile. Pustil sem solzam prosto
pot.
Ko sem prišel domov, sem stopil k mamini postelji. Svoje jasne, od solz izprane oči, je ostro vprla v moje in zdelo se mi je, da bere v njih to, kar se je zgodi-
lo. Privila me je k sebi, položila roko na glavo, mi pogledala v dušo in počasi dejala: "Bog te vodi in reši!"
Jokal sem.
(Dalje.)
Naš slovenski Karmel.
Za tem so začeli nad Ljubljani strašiti sovražni zrakoplovi. Ker razdalja mej samostanom in niunicijskimi skladišči iz zrakoplova ni bila velika in je takoj zraven samostana še vojašnica, so bile v vednem strahu, da znajo dobiti lepega dne neljub pozdrav iz zračnih višin. Razburjenje je bilo posebno veliko, ko So Italijani dne 18. febr. 1916. Vr£li prve bombe na Ljubljano. Hvala Bogu, da so ljubljančani takoj prvič precej dobro pokadili za njimi. Jaz sem z našega samostanskega vrta v Ljubljani gledal, kako so se tik pod beže-C1m aeroplanom razblinjali šrap-neli. Raznesla se je celo vest, da bil sam "slavni" D'Annunzio v njem in da se je ranjen komaj Privlekel nazaj v svojo "blaženo" [talijo. Najbrž je bila to le "po-1 >ožna" želja. Resnica pa jo, da Pozneje niso več upali nad Lju-njano, dasi so bili večkrat nagnjeni.
"V maju istega leta je proti ve-feru vsem ljubljančanom kri zastala p0 žilah ob silni detonaciji, strašnem poku. Jaz sem bil mej večerjo ravno v spovednico pokli-Komaj se vsedem, zagrmi, probljene šipe se vsujejo na tla. J.udje prestrašeni beže iz cerkve. lhče ni vedel kaj je. Skočim ven 1 zavpijem: Ne na ulico, ampak samostansko porto pod obok! Prvem trenutku sem bil prepri-da so zopet aeroplani nad estom. Nato še vsedem nazaj, g® spovem tisto, ki je bila na vr-^sa se je tresla. Lepo vas pro-Pravi, vsaj odvezo mi dajte.
Ve SOm J0' naj v m'ru ,)0" Svoje. Ko sem se vračal nazaj
H. B.
(Dalje.)
v obednico, sem videl, da je zračni pritisk ob odprtih vrtnih vratih vrgel veliko okno na porti ven. Takoj sem vedel, da je morala biti nekje v bližini eksplozija.
Bila je, a ne v bližini. Daleč zunaj na ljubljanskem polju. Del tamkaj nagromadenih granat je eksplodiral. Vedno nove so se vžigale, dasi ne več s takim pokom. Tisti večer si nihče ni upal k počitku. Raznesla se je bila vest, da je tudi velika množina ekrazita v nevarnosti. Če se on užge, bo polovica Ljubljane v razvalinah. To nas je zadrževalo pozno v noč na vrtu. Tam pod kostanji smo poslušali otel odmev eksplodujočih granat, ki se je odbijal od hiš. Komaj je eden razzvenel, že je butil drugi vanje. Vsak trenutek smo s strahom pričakovali, kdaj pride zadnji najhujši, ki ne bo onemogel od-letel od hiš, ampak jih stresel na kup razvalin. Šele pozno v noč, ko so častniki, ki so v samostanu stanovali, začeli prihajati domov, smo zvedeli, da je nevarnost odstranjena in šli k počitku. Spati ni bilo mogoče, ker so celo noč granate pokale in še več dni potem.
Lahko si mislimo, da so se ta večer, v začetku tako poln negotovosti, tudi golobice na Selu spla-šile in prestrašene tekale sem in tje, kakor golobje ob procesiji presv. Rešnjega Telesa, ko so vojaki oddali salvo. Njih samostan je še mnogo bližje kraju nesreče in bolj odprt. Ni čuda, da so jim na tisti strani, odkoder je prišel zračni pritisk, vse šipo popokale, na samostanu in na cerkvi. S tem
so trpele veliko škodo. Šipe cerkvenih oken so bile barvane in kot take že pred vojno dragocene. Da bi jih mogle v doglednem času nadomestiti, na to niti ne mislijo. Stale bi stotisoče. Saj celo navadnih niso več zmogle. Za skrajno silo so zadelale luknje, ki pa zlasti pozimi slabo drže, tako, da na vseh straneh notri piha, kar je marsikateremu mlačnemu dobrodošli vzrok, da v cerkev ne pride.
Tako je postal slovenski Karmel še večji vojni ranjenec, kakor je že bil. Mej vojsko so namreč tudi poslopja veliko trpela in vedno večje rane kazala. Ni čuda. Na poslopjih je vsako leto potrebno kako popravilo. Ako se eno leto zamudi, je drugo še večja rana, je treba še več truda in stroškov, da se jo zaceli. Toda spričo tolikega pomankanja potrebnega materiala in delavcev, ter draginje obojega, je vsak raj-ši gledal luknjo na strehi, ali v zidu, kakor v žepu. Kar je mogel je sam za silo popravil, drugo je pa odložil na boljše povojne, čase. Ker konca kar ni hotelo biti, so rane seveda vedno bolj zijale in kričale po zdravniku. Samostanček na Selu ni bil nič na boljšem. Vedno več ran je imel na glavi, da mu je notri teklo. Oči, okna so mu odpovedala. Plot ob Ljubljanici je začel omahovati, česar so bile na jesen poljanske barabe posebno vesele, ker se jim je odprla pot v raj samostanskega vrta, po sladke hruške in jabolka. Ni kazalo dru-zega, kakor da sestre same vzamejo -v roke potrebno orodje in najnujnejše popravijo. (Dalje.)
Kako je z našo akcijo za kolegij.
H. B.
Pravijo, da je vsak začetek težak. No, mi nimamo vzroka nasprotnega trditi. To pa lahko rečemo, da začetek naše akcije za kolegij ni tako težak, kakor smo bili pripravljeni. Stvar se lepše in ugodnejše razvija, kot smo pričakovali. Vedno bolj spoznavamo, da smo pravo zadeli, da smo ljudstvu nekaj iz srca vzeli, na kar je v podzavesti že dolgo mislilo in si želelo, a ni upalo z željo na dan, ker se mu je misel zdela preveč drzna za naše raz-
mere. V resnici je drzna, z ozi-rom na same Slovence pre-drzna. Ko so naši tukajšni nemški so-bratje zvedeli, kaj nameravamo, so se z ozirom na naša skromna sredstva in moči naravnost čudili, kako si upamo kaj tacega zamisliti in kar v javnost planiti. Podobne izjave smo dobili iz starega kraja, ko so iz Ave Maria zvedeli o naših načrtih.
Vse pa, ki so o vsem tem zvedeli, je enega prepričanja, da je misel lepa,vzvišena, vredna vse pod-
pore, da čim prej postane dejanje. To nas veseli in nam daje pogum za nadaljne. delo, ter poroštvo, da jo bomo uresničili. Posebno so nas spodbodle laskave izjave naših škofov, zlasti še nav-duševavno pismo našega narodnega apostola v stari domovini, knezoškofa Dr. Jegliča.
Naj v kratkih besedah omenimo kaj pišejo, da boste še navdu-šenejše poprijeli in radodarnejše odprli roke za izvršitev naših načrtov.
Rt. Rev. J. T. McNicholas, D.D. škof v Duluth, Minn., z navdušenjem pozdravlja našo misel. "Mi imamo, kakor veste, veliko Slovencev v naši škofiji. Potrebni so katoliškega časopisja, da pa-ralizirajo slab vpliv nasprotnih časnikov, ki jih skušajo izneveriti veri, katera jih je vedno prevevala in so bili ponosni nanjo. Posebno treba gojiti duhovniške poklice mej Slovenci, Slovaki in Hrvati. Ti bodo na eni strani sočustvovali vsak s svojim naro-
dom, ki so ponosni na svojo slovansko kri, na drugi strani bodo pa, zavedajoč se svojega ameriškega pokoljenja, tekmovali z njimi v ljubezni do svoje nove domovine. Taki duhovniki bodo gledali na slavo katoliškega slovan-stva in ameriškega državljanstva." Tako piše.
Rt. Rev. Hugo C. Boyle, D. D., škof v Pittsburgh, Pa., pravi: — "Moje odkritosrčno priznanje Vašemu prizadevanju vstanoviti kolegij za misijonarje mej slo-
vanskimi narodi v Ameriki. Prositi hočem Vsemogočnega, da bi vspeli. Slovaki, Slovenci in Hrvati imajo vero svojih očetov globoko vkoreninjeno v svojih srcih. In ni je verske akcije, ki ima namen jih v veri utrditi, da bi ne našlo mej njimi navdušnega, sodelovanja. Prosim Boga naj Vas s svojim blagoslovom spremlja do cilja, ki ste si ga postavili."
Most Rev. Albert Daeger, D. D., O. F. M., nadškof v Santa Fee, New Mexico, nas bratsko spod-

ČLANI "APOSTOLATA SV. FRANČIŠKA" ki so plačali enkrat za vselej.
Agnes Hotujec, Joliet, 111. (obenem
vstanovnica) ..........................................$52.00
Rev. Joseph Vrhunc, Pittsburgh, Pa......... 50.00
Mary Bevc, Cannonsburg, Pa................... 25.00
Agnes Kos, New York, N. Y..................... 20.00
Fanny Kristan, Morristown, N. Y............. 20.00
Frank Ivančič, Cleveland, 0................... 20.00
Društvo sv. Jeronima, Cannonsburg, Pa... 11.00
Mary Hribar, Joliet, 111............................. 10.00
Mary Kraker, Albany, Minn..................... 10.00
John Verchek, st., Cannonsburg, Pa......... 10.00
Matija Kraker, Albany, Minn................... 10.00
Mary Skerl, New York, N. Y..................... 10.00
Rosie Prelogar, Cleveland, 0..................... 10.00
Frances Zirovnik, Waukegan, 111............. 10.00
Lucija Gregoržič, Milwaukee, Wis........... 10.00
Helena Marn, Ely, Minn........................... 10.00
Frank Sajovic, Cleveland, 0..................... 10.00
John Wencel, Cleveland, 0..................... 10.00
Mary Grdina, Cleveland, 0|...................... 10.00
Katarina Kuhel, Cleveland, 0................. 10.00
Frank Perovšek, Willard, Wis................. 10.00
Magda Brišar, Chicago, 111....................... 10.00
Alojzija Rožič, E. Porchester, Conn......... 10.00
Katinka Pavlič, New York, N. Y............. 10.00
Mary Botijev, New York, N. Y................. 10.00
Ivanka Ulčar, New York, N. Y................. 10.00
Mary Zupančič, Cleveland, 0................... 10.00
Mr. in Mrs. John Sopčič, Achmeek, Mich. 10.00
Anton Turk, Houston, Pa......................... 10.00
Priobčili smo imena tistih, ki so prispevali. Imena onih katerim so namenili duhovne dobrote, v kolikor jih niso zase, so v zapisniku članov.

ČLANI "APOSTOLATA SV. FRANČIŠKA" ki bodo letno plačevali
(Ker mnogi niso natančno povedali, hočejo li postati člani "Apostolata" ali samo dobrotniki, navajamo tu vse kot člane, ki so prispevali vsaj 50c. Tisti, ki bodo še nadalje prispevali letno po 50c se smatrajo za člane, ostali za dobrotnike. Kateri so dali več kakor 50c, z namenom, da postanejo člani, se jim to všteje za na-daljna leta, v primeru s svoto.)
Angela Arko, Cleveland, O. (nabrala)....$7.00
Rosie Vahtar, Chicago, 111......................... 5.00
Mary Gorup, Pittsburgh, Pa..................... 3.00
Antonija Hudales, Milwaukee, Wis........... 2.00
M. Gorishan, Homer City, Pa.............
Rosie Mane, Lockford, 111..................
George Werbanc, Pittsburgh, Pa.......
Ana Lumbert, Farrell, Pa...................
Lucija Posarelli, Warrenville, O.........
Ivana Adamich, N. Hibbing, Minn.....
Frank Schweiger, So. Omaha, Nebr.
John Zevnik, Govanda, N. Y...............
Mrs. Jos. Jenkovich, Levigton, 111.....
Ursula Ambrose, Wenona, 111.............
Mary Cook, Cleveland, O.....................
1.00 1.00 1.00 1.00 1.00 0.50 0.50 0.50 0.50 0.50 0.75
buja naj gremo pogumno naprej. Mej drugim pravi: "Vsak, kdor računa z razmerami mej tem narodom, katerega mnogi so radi pomankanja lastnih duhovnikov prišli ob vero, bo priznal, da je to delo nujno in neobhodno potrebno."
Rt. Rev. Edmund Dunne, D. D., škof v Peoria, 111., pozdravlja naše delo: "Jako me veseli slišati' o Vaši hvalevredni nameri . . . Vaše zaslužno delo mej slovenskimi naseljenci v peorijski škofiji in širom Združenih držav je splošno znano in priznano. Upam, da bo Gospod tudi to Vaše novo pod-vzetje kronal s pobudo, tako od strani duhovnikov kakor laikov in s končnim vspehom."
Prav posebno nas je razveselilo pismo ljubljanskega knezo-škofa Rt. Rev. Jegliča, D. D., ki smo je to dni dobili. Iz globine njegovega apostoljskega srca se mu je ob branju našega poziva utrgal vsklik:
"Bravo, baravissimo! sem v sebi zaklical, ko sem pred par dnevi v "Ave Maria" čital, da nameravate sezidati samostan s kolegijem za redovniške in svetne duhovne misijonarje. Sodim, da oo. frančiškani svojo nalogo za naše Amerikance dobro razumevate. Tisek, vzgoja, misijonl Vzbudili
ste mnogo zares krščanskega življenja. Le pogumno naprej!! Bog naj blagoslavi Vaše delo in Vam odpre mnogo darežljivih src in rok. Pozdrav in blagoslov!"
Miss Agnes Hotujec, Joliet, 111.
Prva Slovenka-ustanovnica.
Istotako nam je iz krogov slovaške svetne duhovščine došlo lepo število pisem, v katerih nam častitajo k zamišljeni ideji in nas zagotavljajo, da bodo mej svojim ljudstvom delali za njeno skoraj-šno uresničenje. Ni ostalo samo pri besedah. Z veseljem nam do-
bro slovaško ljudstvo sporoča, kako toplo so gospodje na prižnici priporočali stvar in spodbujali ver ne, naj se zanjo zavzamejo. Sami so organizirali po župnijah pomožno akcijo. Zato pa Slovaki tako pridno delajo: pristopajo v "Apostolat sv. Frančiška," zbirajo darove in razširjajo "Liste sv. Františka", ki jih izdajamo zanje. Ena sama priprosta žena tu v Chicagi nam je prinesla že nad $500 ,deloma naročnine na list, deloma za "Apostolat".
Tudi naše slovensko ljudstvo ni zaostalo. Zopet nam je došlo več dopisov v katerih izražajo svoje veselje in odobravanje o tem plemenitem delu za vero in narod. Zanimivo je, da se je naše priprosto delavsko ljudstvo najprej oglasilo s spodbojujočo besedo in dejanjem. Človeka kar gane, ko dobi z okorno delavsko roko pisano pismo sledeče ali podobne vsebine: "Kakor sem bral v zadnji številki "Ave Maria", bo Vaše započeto delo za narodni kolegij imelo dober vspeh. To mora vsak katoliško čuteč Slovenec, Slovak in Hrvat z radostjo odobravati in po svoji moči dejansko pomagati, da bo to drevo, ki ste ga očetje frančiškani vsa-dili, čem preje začelo sad roditi in okrepilo naše duše in srca. Tu*
di jaz se s tem obvezujem, da bom prispeval $1 letno in ako bodo boljše razmere tudi več, ker sem zdaj v slabem finančnem položaju." (R. Snidar, Rothbury, Mich.) "Nekaj zelo lepega in plemenitega ste si zmislili, kar je v resnici potrebno. Jaz mislim, da ne bo nobenega naročnika, ki bi za to veliko in plemenito delo nekaj ne žrtvoval ... G. urednik, samo to sem z žalostjo brala, ko pišete, da je že večkrat smrt hodila okrog Vaših kosti. Bog Vam podeli ljubo zdravje." (Antonija Hudales, Milwaukee, Wise.)
Te dni nam je bilo naravnost težko pri srcu, ko smo sprejeli neko denarno pošiljatev $52.00 s pripombo, da je to prvi obrok za en aker zemlje. Ostalo da sledi, kakor hitro bo mogoče in kolikor bodo razmere dopuščale.Ko bi bila pošiljatev došla od kakega bogataša, bi jo bili pač z veseljem in hvaležnostjo sprejeli, a ne s težkim srcem, kakor smo jo. Osebno poznamo dotično ose-
bo. Priprosta služkinja je, ki bi pa najrajši vse, kar zasluži, v dobre namene razdala. Že ponovno smo jo morali opomniti, naj bolj zase skrbi, ker ne ve kaj še pride. To je Miss Agnes Hotujec, Joliet, 111. Prva Slovenka, ki je prevzela nakup, akra. Kdo bo drugi, druga?
Gre, gre! To priča dejstvo, da smo te dni plačali prvi obrok za farmo $11,550.00 in tako postali njeni lastniki. Od tega smo morali le $2,000 vzeti posojila. Ostalo so bili deloma naši prihranki— vse smo postrgali, da nam ni niti za znamke ostalo v komisarijatni blagajni—deloma so bili pa ljudski prispevki, kakor so bili objavljeni v naših treh listih. Ker imamo ostalo vsoto plačati šele v desetih letih, bomo odslej takoj začeli hraniti in zbirati za kolegij, katerega upamo vsaj drugo jesen otvoriti z bogoslovjem. Ka-kar tedaj vidite, ne mislimo stvari na leta vleči. Ni več čas za cin-canje, ker je itak že pozno.
Da bo stvar zanaprej še hitreje šla, opozarjamo, da imamo na razpolago nabiralne knjižice s slovenskim in angleškim pooblastilom in pojasnilom, za kaj gre. Pišite ponje, ker kdor se ne izkaže s to, uradno potrjeno knjižico, za tistega kolektorja ali ko-lektorico ne prevzamemo nikake odgovornosti. Mogoče je namreč, da bi se dobil kje kak navihanec in v našem imenu pobiral, pa spravil. Kdor sam ne zmore $10, da bi postal član "Apostolata sv. Frančiška" in si s tem pridobil pravico do njega duhovnih dobrot, naj piše po knjižico. Ako nanjo nabere imenovano vsoto, se njega vpiše kot člana, ostale, ki so kaj darovali pa mej dobrotnike, ki postanejo s tem deležni zanje določenih duhovnih dobrot. Koliko navdušene rojakinje lahko store, je priča Mrs. Mary Bevc, ki je v okolici Cannonsburg, Pa., nakolektala nad $100.00.
Rojaki! Rojakinje ! Pogumno na delo in kmalu bo vspelo!
		Mrs. Mary Bevc, Cannonsburg, Pa.,					i||
			je nakolektala:				
1. Mej Slovenci		»		Mrs. Mary Potočar,	99 »	9	1.00
Mrs. Rozi Koplen, Cannonsburg, Pa.....			...$1.00	Mr. Anton Turk, Houston, Pa., gl. zgoraj.			.10.00
Mrs. Manj. Podboy,	99	>>	... 1.00	Mr. John Koprivšik, Meadowlands		, Pa....	. 1.00
Mrs. Louise Felin,	99	99	... 1.00	Mrs. Mary Toplišik,	Houston, Pa		. 1.00
Mrs. Mary Riška,	99	99	... 0.50				
Mrs. Anna Semian,	99	99	... 0.75	2. Mej Slovaki.			
Mr. George Klobučar,	99	99	... 0.50	Mr. Štefan Zrelak, Cannonsburg, ]			
Miss Mary Epavec, ....	99	99	... 0.50	Mr. Mike Grejtak, st.,	>>	99	. 2.00
Mr. Frank Seničar,	99	99	... 3.50	Mr. John Vavrek,	99	99	1.00
Mr. John Jakša,	ff	99	... 2.50	Mr. Jozef Kacvinsky,	99	99	. 0.50
Mr. John Pleskovič,	99	99	... 3.00	Mrs. Jerkoska,	99	99	. 0.50
Mr. Frank Ceplak,	99	99	... 1.00	Mrs. Anna Krok,	99	99	. 1.00
Miss Angela Mezek,	99	99	... 0.50	Mr. Jan Jakubek,	99	99	. 1.00
Miss, Frances Mohorič,	99	99	... 1.00	Mrs. Anna Jarkoska,	99	99	. 0.50
Mr. Frank Krall,	99	99	... 1.00	Mrs. Anna Jurush,	99	99	. 0.50
Mr. Anthony Bevec, ml.,	99	99	... 1.00	Mrs. Margaret Vojak,	99	99	. 1.00
Mrs. Mary Bevec, gl. zgoraj,		99	...25.00	Mr. John Lesko,	99	99	. 1.00
Društvo sv. Jeronima, gl.	zgoraj " ....		...11.00	Mr. Pete Gecik,	99	99	. 1.00
John Verchek, st., gl. zgoraj		99	...10.00	Mrs. Mary Durkač,	99	99	. 1.00
Mr. John Zuzek,	99	99	... 2.00	Mrs. Anna Matija,	99	99	. 1.00
Mrs. Mary Belc,	99	99	... 1.00	Mr. Stefan Leso,	99	99	. 1.00
Mrs. Jozefina Benas,	99	99	... 0.50	Mrs. Klapač,	99	99	. 1.00
Mr. John Zigon,	99	99	2.00	Mr. Lorenc Kučma,	99	99	2.00 --—
ZGODBE OTROK,
ki so mater iskali.
H. B.
3G
DE
DE
DE
DE
DE
<( Predno sem začel opisovati Zgodbe otrok, ki so mater iska-l»' sem trdno sklenil, da zgodb Posameznih ne bom vlekel skozi več številk. Topot sem imel veli-skušnjave ta sklep prelomiti. red seboj imam dnevnik Marije .ai'onice Oer, ki ga je izdal njen ^n-benediktin Sebastijan baron er. Genljivo je brati, skozi ko-*o notranjih bojev je morala ta P emenita žena iti, predno je na-a mater, katoliško cerkev. Že Sem hotel začeti s priobčevanjem c°lega njenega dnevnika. Poseb-j10 zapeljiva je bila pri tem okol-. °st, ker nam ta dnevnik v živih rvah slika, da noben mešan za-S1°'! in ne more biti povsem lečen. Vendar sem se zaenkrat Gfiiagal in ostal pri storjenem ^ °Pu. Ne garantiram pa, da bi 0 priliki skušnjava ne predala in zavedla k priobčeva-j J eelega dnevnika. Za danes ^ eem napisati le kratko zgodbo Plemenite duše, predno je na-sla mater.
,. ^arija baronica Oer po rodu
ka a Plemkinja, ampak plebej-
. ' Pač pa meščanski otrok. Ro-
d na Je bila 17. jan. 1816 v Drez-
Njen oče, Dr. Ernest Schu-
. a> Predsednik višljega apela-^skega sodišča> je bil strogo ve.
n Protestant. Taka je bila vsa bil g°Va družina. Naša Marija je v, a Protestantski otrok s katoli-
lia? SrCGm- Sama piše kot 51 let" Zf .baronica Oer: "Če mislim nana* S.V0Je življenje, se ne morem skf	milosti mi je Bog
ki'	so me z nekako silo vle-
k večnemu, neminljivemu. 2e lla3zgodnejši mladosti sem san-
MARIJA BARONICA OER.
jala o vzišenih vzorih Bogu posvečenega življenja. V globini srca mi je gorelo skrito hrepenenje postati misijonar. Samostansko življenje, to bi bilo nekaj zame. Niso bile prazne besede, ampak prav resno mišljene, kar sem večkrat dejala: Ko bi bila katoličanka, bi hotela postati redovnica. Zakaj mi nimamo samostanov!"
Kot katoličanka bi bila tudi nedvomno šla za tem svojim vzorom. Tako ga je pa le globoko v svojem srcu čutila, uresničiti ga ni mogla, ker se je njeno oko v protestantski cerkvi zastonj oziralo po njem. Takrat, kakor pravi, so bile celo dijakonisinje, ki so vendar le senca katoliškega re-dovništva, še nekaj neznanega. Ni ji ostalo druzega, kakor si poiskati kolikor mogoče tiho in mirno pristanišče zakonskega življenja. Na videz ji sreča ni bila mila. Morda so njeni stariši sprva mislili, da bi njih tako plemenita hčerka kaj boljšega zaslužila, kakor je dobila.
Za njeno roko se je oglasil Teo-bald baron Oer. Bilo je pač laskavo zanjo in za stariše, da jo je baron zasnubil. Toda ta baron je bil prav tako izrazit katoličan, kakor ona pi-otestantinja. Poleg tega je bil pa gluh kot zemlja. Kakor z mutcem je bilo treba z njim govoriti. Že enajstletnemu je tozavedno živčevje docela odpovedalo. Domači učitelj ga je pripravljal, da je naredil maturo in se posvetil slikarstvu. Morda se je moral ravno radi tega ozreti po plebejskih dekletih, mej katerimi se mu radi baronstva ni bilo ravno treba bati "korbice". To so
bile zunanje okoliščine te ženitve oz. možitve. Nevidezno se je vse to čisto naravno zvršilo. Šele pozneje se je pokazalo, da je bila božja roka vmes.
Obojnim starišem je bila privolitev v to zvezo težka. Njegovim pred vsem zato, ker je bila ona stroga protestantinja, njenim, ker je bil on strogi katoličan. Kot tak je pred poroko stavil pogoje, da bodo vsi otroci katoliško vzgojeni. Njeni stariši so v to privolili, a s svoje strani zahtevali, da mora njeno versko prepričanje vedno spoštovati in ji nikoli niti prigovarjati, da bi prestopila v katoliško cerkev. Težko je to obljubil, vendar je. In ne samo obljubil, tudi držal je.
Dokler sta bila še sama, in pozneje, dokler so bili otroci majhni, ga ni bilo srečnejšega mešanega zakona, kakor je bil ta. Sicer sta ob nedaljah šla vsak v svojo cerkev, kar je bilo obema hudo, drugače je vladalo mej njima zavidanja vredno soglasje in neka plemenita ljubezen, ki je spretno znala premostiti verski prepad. Sama priznava v svojih spominih na preteklo zakonsko življenje: "Bog me je z mojim dragim Teo (baldom) in mojimi ljubljenimi otroci tako bogato obdaril z mi-lostimi ,kakor nisem nikoli pričakovala, da, niti slutila."
Šele, ko so začeli otroci—osem jih je bilo—doraščati, hoditi v šolo, v cerkev, k sv. zakramentom, je zagledala verski prepad mej seboj in svojo ljubljeno družino. Kot dobra žena in vzorna mati, je ob nedeljah spremljala moža in otročičke do cerkve.Pred
njenim pragom ji je pa zastal korak. Zavedla se je, da ta božji hram, v katerega njen veren mož in dobri otročički nedeljo za nedeljo s tolikim veseljem hite, ni njen dom. Poslovila se je od njih in odšla v drugo smer, v svojo cerkev. Takrat je čutila vso gren-kost mešanega zakona. Srce ji je krvavelo in solze so ji ob takih prilikah močile lica. Kot žalujoča vdova, ki je vse svoje drage in najdražje pokopala, je klečala tam—sama.
Dokler se otroci še niso dobro zavedali, zakaj jih mama ne spremlja tudi v cerkev, so se ji ob blagodejnem solncu ljubezni mej tednom solze še nekako sušile in rane celile. Čim bolj pa so otroci začeli tudi sami misliti, tim bolj tuja se jim je zdela mama in oni njej. Kako jo je to v dno njenega materinega srca peklo in žga-lo. Ko bi ne bila tako kremenita protestantinja, kakor je bila, bi bila takoj prestopila v katoliško cerkev, in ta, vedno bolj zijajoči prepad mej seboj in ostalo družino, premostila. Toda ona dotlej niti najmanjšega dvoma ni imela, do bi njena cerkev ne bila prava. Vedela je sicer, da marsikaj ni v redu, da divja v prote-stantizmu notranja, državljanska vojska, a to ji ni prav nič omajalo vere. Mislila je, da so to pač domači prepiri, za katere prote-stantizem kot tak ni odgovoren.
Tu in tam jo je pa navezanost na drage otročičke le premagala, da se tudi pred cerkvenim pragom ni mogla ločiti od njih. To se je zgodilo posebno ob izrednih prilikah, kadar je kateri šel k prvemu sv. obhajilu, ali k sv. birmi. Spremila ga je v cerkev in priso-stovala celi pobožnosti. Videč te genljive cerkvene slovesnosti, o-pazujoč te angeljske obrazke nedolžnih otročičev, mej katerimi je bil tudi njen ljubljenec, njena dragica, so se ji začele odpirati oči. Vedno bolj je začela spoznavati, da je katoliška cerkev v svojem nauku in svojih obrodih
nekaj čisto druzega in drugače-ga, kakor se je njej opisovala. Sovražila je prav za prav nikoli ni, ker je bila preplemenitega srca, a od tistega časa jo je začela vedno bolj ljubiti.
Tu se je začel boj. Katera cerkev je prava? To moreče vprašanje je močno potrkalo na njeno plemenito dušo in odločno zahtevalo odgovora. Kdo bi ga bil raj-še takoj dal, kakor ona. Toda njeno takratno dušno razpoloženje še ni bilo zmožno dati nanje določen odgovor. Njeno otroško srce je odločno izjavilo: Protestantska ! To je vera in cerkev moje drage matere, v kateri me je tako skrbno) vzgojevala, mi do zadnjega diha tako zabičavala, naj ji ostanem zvesta in jo ljubim, bolj kot vse, bolj kot moža in otroke. Njeno ženino in mater-no srce je pa prav tako odločno trdilo: Katoliška! To je vera in cerkev mojega moža, ki ga tako ljubim in mojih otročičkov, ki jih imam tako rada. Sence legajo na njih obraze, ko gledajo ta prepad, ki zija mej nami. Radi bi mi rekli: Mary, mama, pridi k nam, da boš hodila z nami, ne samo do cerkve, ampak tudi v cerkev, tja do angeljske mize. Vidim, čutim, da jim je to na jeziku. Le ljubezen in obljuba jim brani, da bi mi to naravnost povedali. Pa ne samo radi tega je katoliška cerkev prava, temveč pred vsem radi tega, ker vidim, da je enotnejša v nauku in lepša v svojih obredih.
Ta dvom jo je poslej kot mora tlačil noč in dan. "Težke dneve doživljam. Noč in dan mislim, in molim, kaj naj storim. Gospod daj, prosim te, naj bo že enkrat konec tega mojega mučeništva. Ne morem več prestajati." Taki in podobni vzdihi se poslej v njenem dnevniku dan za dnem vračajo. Mož, ki je videl koliko trpi. ji je bil v teh težkih urah še boli ljubeče vdan. A ker se je zavedal svoje obljube, dane njenim stari-fiem, ji niti z bosedico ni namignil,
naj prestopi v katoliško cerkev in tako konča svoje nekrvavo mučeništvo. Radi tega se tudi o-na o teh stvareh ni upala z njim posvetovati. Ko se je nekoga dne vprašanje, katera cerkev je j prava, zopet z vso svojo težo navalilo nanjo, je prijela za pero in pisala svojemu bivšemu pastorju, do katerega je imela največje zaupanje. Kakor otrok pred materjo, je izlila vse svoje notranje gorje pred njega. "Mislila sem," pravi mej drugim, "molila in v- i pala, da bom mogla svojega mo- j ža, ki mi je vedno dražji, kljub svoji veri osrečiti. V koliko se mi je to res vspelo, ve samo Bog. Tudi otročičke sem se z vso možno skrbjo prizadevala vzgojiti v njih veri in jih vneti v ljubezni do njih matere cerkve, v katero sama nikoli nisem mislila presto- ; piti. Toda zdaj, ko otroci doraŠ-čajo, vedno bolj čutim, kako vc-likansko žrtev sem si s tem naložila, ker sem sklenila svoji cerkvi zvesta ostati. Vsi z dobrim očetom, katerega globoko vernost vedno bolj spoznavam, zahajajo v cerkev in zvesto spolnujejo nje- : ne zapovedi, hčerke seveda še z večjo vnemo kot sinovi. Kaj to pomeni, v najvišjem in najsvetejšem biti ločen od otrok In tako osamljen, more čutiti le mati, ki s toliko ljubeznijo objema svoje otroke kakor jih jaz. Gospod mi je priča, kakor me to boli, 011 šte* j je moje solze, ki jih v tihih nočeh pretakam . . ."
Pastor je takoj spoznal, da se ena najplemenitejših trga iz objema mačehe. Odgovoril ji je sicer sočutno, vendar poln predsodkov proti katoliški cerkvi, ter jo tako znova potunkal v valove, iz katerih je že molela roke, da se oklene Petrove skale. Poldrugo leto se je potem milost vere še borila z zmoto krive vere v njenem srcu, predno je zmagala. Vroči boji so se odigravali v njeni plemeniti duši. Eden najhujših je bil pač ta, zapustiti vero in cerkev svoje matere, "Se naj li odpovom veri
®v°jih starišev?" je nekega dne, Kakor s srčno krvjo zapisala v dnevnik, "naj li zavržem tisto, kar je bilo mojim starišem tako neizmerno drago ? O Bog, je li res to tvoja volja? Ti poznaš mojo in moje boje. Ti veš, da je to Zame najtežja žrtev mojega živ-Jenja." Dragi sorodniki, kate-J.jm je svoja namero razodela, so Jl grozili, da bodo v tem slučaju Pretrgali vse prijateljske vezi z njo. To je njeno žrtev delalo še b°U krvavo. Stiskana od znotraj in od zu-je kupila nekega dne venec ln ga nesla na materin grob, da ysaj njo, najdražjo, potolaži, če ze drugih ne more. A ko je po-eknila na njen grob in dolgo v ec&la ter jokala, je njeno otro-Ko srce vse drugo čulo iz njega, k°t besede tolažbe. Bili so britki 'tki. Zdelo se ji je, da se mati grobu obrača od žalosti in ho-, vstati, da jo prime za roko in zopet popelje v cerkev, od ka-
tere
se je vedno bolj oddaljeva-
^a. Da ji nj Vera prišla na pomoč, ., J1 bilo srce počilo žalosti. Ona . Je ljubeče prigovarjala: Ne ver-da so tvoja mati proti ko-v. u> ki ga nameravaš. Ko bi še *1Veli, bi ti pač branili. Bili so 0 dna duše prepričani, da je
njih
vera in cerkev prava. V tem
j^omajnem prepričanju so umrli Zdaj v Bogu gledajo resnico, lcl Jo ljubili. Gledajo jo tako, ^ k°ršna je, ne v obleki zmote.
ato se nikar ne boj, da jih boš da razžalila. Komaj čakajo, storiš, kar nameravaš.
Potolažena je zapustila poko-, sče. Cez par dni potem jo že 2 Jdemo pri katoliškem župniku.
' Jo je poučevati v katoliš-resnicah. Kakor po dolgotraj-suši razpokana zemlja blago-..ejni dež, jih je pila. Zdelo se Je, kakor da bi ji hladeči bal-m vlival na ranjeno srce. "Po
dolgih, tako pustih in otožnih dnevih prvi solnčni. Novo upanje, pomladno razpoloženje, pre-dokus večne pomladi mi preveva dušo." Tako stoji pisano v dnevniku k 7. marcu 1868. Odslej se je vedno bujnejše življenje porajalo v njeni, po tolikih bojih izmučeni duši. V začetku maja se je mora zadnjega dvoma zvalila z njenega srca. "Noben dvom me več ne muči," je vsa srečna napisala v dnevnik, k 2. maju, "mirno gledam onemu srečnemu trenutku nasproti, ko bom izpovedala katoliško vero. Mislim, da se bo to zgodilo 8. maja. Rojstni dan mojega Benjaminčka bo meni prinesel prerojenje.
Dne 7. maja so se njena usta prvič napol odprla in izdala skrivnost, ki je imela drugi dan postati očitna. "Otroci," je zaupala hčerkam, "jutri se bom vrnila k vam, odslej bomo imeli vsi isto mater." Več ni povedala, ampak je odšla v svojo sobo, da še otroke izven doma pismeno obvesti o tem srečnem trenutku. Drugo jutro je že ob 4 uri vstala in se z molitvijo pripravljala na objem prave matere. Nato je stopila pred moža in otroke in jih povabila naj gredo z njo v škofijsko kapelo, kjer so jo povabljeni že čakali. Solze veselja so vsem i-grale v očeh, ko je s tresočim glasom izgovorila: Verujem v sv. katoliško cerkev!
S prestopom je kakor na novo oživela in z njo cela hiša. Vsaki dan je bila poslej pri sv. maši in kolikorkrat je mogla tudi pri sv. obhajilu. To so bili zanjo trenutki rajske sreče. Lepo vrsto radostnih dni- je še doživela. Starejša hčerka se je dobro omožila, mlajša se je odločila za samostan. A očesna bolezen jo je primora-la, da se je vrnila domov in doma postala druga hišna mati. Najve-selejši dan po njenem prestopu pa je bila sinova nova maša o ve-
liki noči 1. 1875. Vendar so pa tudi kaplje mire začele padati v njeno čašo veselja. Ena najgren-kejših je bila vidno hiranje ljubljenega moža, potem, ko ga je lahen mrtvoud zadel. Ljubeča in požrtvovavna postrežba je tudi njo tako zdelala, da so jo začele obhajati slutnje bližnje smrti. Te so ji potisnile pero v roke, da je napisala svoj srčni testament možu in otrokom.
"Ce me Bog odpokliče", tako je pisala možu, "bi se ti rada še enkrat zahvalila za vso ljubezen in zvestobo, ki si mi jo skazoval, pa tudi za vso potrpežljivost, ki si jo imel z menoj. Bog ti daj v otrocih in vnukih veliko veselja. Vedno naj bo s teboj in te blagoslavlja, posebno ob zadnji uri, da se enkrat vsi zopet snidemo. Moli za mojo dušo. "Otrokom pa je položila na srce:. "Za slučaj, da me Bog naglo pokliče s tega sveta, bi vam rada napisala še zadnji pozdrav. Ločitev od vašega dobrega očeta in vas mi bo zelo težka. Vendar grem rada, ako je tako božja volja in če smem upati, da boste spolnili moje poslednje želje. Te so: Ljubite Boga nad vse in njegovo sveto cerkev, ki vas tako uči! Ljubite se pa tudi mej seboj. Bog vas in vašega očeta blagoslovi, da se pri njem zopet snidemo!"
Slutnja ni bila brez podlage. Na sveti dan 1. 1877. se je vračala iz cerkve, vsa zatopljena v praz-niško pridigo. Ob prehodu čez cesto je zašla pod voz. Ni bila do smrti povožena. Poleg lažjih ran so se ji možgani pretresli, kar je pol leta pozneje provzročilo njeno smrt. V marcu jo je zadel mrtvoud. Nato v daljših presledkih še dvakrat. Zadnji udarec 10. jul. je končno pretrgal nit njenega življenja. Sladko je umrla v naročju matere cerkve, okrepčana z vsemi njenimi tolažili.
78
•AVE MARIA"

O ljudeh na zvezdah.
Rev. P. Bernard Ambrožič, O.F.M.
(Konec.)
VI.
To je torej glas drugega zvona. Če kdo misli, da na zvezdah nikjer ni ljudi, ne greši zoper modrost in previdnost božjo, ker se da oboje prav lepo spraviti v sklad tudi brez ljudi na zvezdah.
Preudarjajmo še nekoliko.
Če je Bog hotel imeti našo zemljo z ljudmi na njej, jo je moral nekatn postaviti. Moral je pripraviti zanjo neki prostor. Lahko si mislimo, da mu je bilo pri tem na izbiro tisoč načinov, kako zemljo pritrditi v prostoru, da se ne bo kam zaletelai in razletela na drobne kosce.
Toda izmed vseh drugih si je izvolil le način, katerega dobro poznamo. Zemlja ni nikamor pribita, nikamor privezana z vrvmi ali verigami, temuč visi prosto v zraku, oziroma v svetovnem prostoru. Privlačna in odbijalna sila med posameznimi svetovi in pa vrtenje okoli sebe in drugih teles vzdržuje zemljo v ravnotežju, da se ni bati poloma.
Zakaj si je Bog ravno ta način izvolil, ve seveda le on sam. Toda če ga je enkrat izvolil, ga je bilo treba tudi dobro izvršiti.
Recimo, da bi bil Bog izbral drug način. Zemljo bi na priliko pritrdil na vrvi. Vrvi bi gotov toliko bolj držale, čim močnejše bi bile. Če bi bile bolj močne kakor bi bilo ravno treba, bi nikakor ne mogli reči, da je Bog nekaj brez namena in tja v en dan napravil. Premočne vrvi v takem primeru še bolj gotovo dosežejo svoj namen nego ravno prav močne. Samo da so drugače pravilno urejene in na primernih mestih pritrjene.
Podobno je v slučaju, ki si ga je Bog v resnici izvolil. Če se zemlja vrti okoli solnca in gravitira proti njemu, oba skupaj pa se sučeta o-koli tretjega telesa in vse skupaj zopet okoli še močnejšega središča itd. — tako je menda res sestavljeno gibanje podnebnih teles je naša zem lja gotovo bolj pritrjena in bolj varno visi v svetovnem prostoru, kakor če bi naše solnce ne bilo nič navezano na tretje telo, to pa na četrto itd. Dalje ko gre ta navezanost, bolje drži, manjša ko je,lažjesevse skupaj polomi in podere. (Zato je čisto pametno in smotreno, da je Bog ustvaril silno veliko zvezd pod nebom. Čim več jih je ustvaril, bolje je za varnost naše zemlje poskrbljeno. Samo da ta zapletenost v drugih ozirih ne nagaja in ima dovolj prostora, da se vse lepo razpleta, razvozlava in suče v svojih mejah. Da se pa to res godi med zvezdami, nas uči vsakdanja skušnja.
Vidimo torej, da ni preveč zvezd, četudi jih je mnogo milijonov. Bog na ta način še lepše dosega svoj namen — držati zemljo v lepem ravnovesju, da se ne razdrobi.
Seveda, ta ali oni ne bo mogel razumeti zakaj je Bog izbral ravno zemljo, tega pritlikavca med zvezdami, da njej razodeva samega sebe stvarem, ki so ustvarjene po njegovi podobi in sličnosti. Toda ne pozabimo, da pred Bogom ogromni Sirius, ena največjih in najimenitnejših zvezd, ni nič večji in spoštovanja vrednejši nego naša mala zemlja. Tudi tukaj velja. Vaše sodbe niso moje sodbe.
Saj so nasprotniki krščanstva celo zavpili, da je napredna zvezdoznan-ska veda dokazala praznoto krščanske vere. Krščanstvo smatra zemljo
za središče stvarjenja, zvezdoslovje pa je dokazalo, da je zemlja prašek, središče pa Bog zna kje. Krščanska vera pa zmotno misli, da je zemlja tisto telo, okoli katerega se vse suče, zato je ravno na zemljo postavila "storijo" o učlovečenju Sina božjega . . .
Tako nam očitajo nasprotniki naše vere.
Toda koliko hudobije in zmote je v tem očitku! Krščanstvo ni nikoli proglasilo zemlje za fizično središče svetovja. To je storila že zdavnaj pred rojstvom Kristusa in njegove vere svetna veda, ki se je slučajno ali neslučajno hudo zmotila. No, krščanstvo se je naslonilo na to svetno naravoslavno vedo in ni preiskovalo, če je tudi dovolj zanesljiva in nezmotna. Saj vera ni zato na svetu, da bi učila svetno vedo. Njena naloga je samo ta, da vodi ljudi k Bogu. Učiti zmoto naravnost, je pač nekaj drugega kakor zmote ne pobijati, če nisi v to poklican.
Krščanstvo pa je proglasilo zemljo za središče v moralnem, v nravnem svetu. In od tega stališča ne odstopi, naj spravi zvezdoslavna veda na dan, kar hoče. Zemlja je in ostane za nas nravno središče, ker je ravno tu prišel k nam Stvarnik in nas naučil za Boga živeti, ne pa na kateremkoli drugem podnebnem svetu. Če se je morda še kje drugje kaj podobnega zgodila, je za one ljudi pač oni svet središče. Za nas pa je in ostane naša mala žemljica.
"Vaše sodbe niso moje sodbe."
Zakaj bi se bil moral Kristus včlo-večiti na večjem in imenitnejšem svetu? Ali Bogu večji svet bolj im-ponira nego manjši? Nam — no seveda! Bogu — ne! V njegovih o-
Čeh sta oba — neskončno majhna . .
Kaj sledi iz vsega tega?
Tudi če ni nikjer drugje življenja na svetovih, številne zvezde niso brez smotra. Namen božji z zemljo in človekom se po njihovem velikem
številu še lažje izpolni.
* * *
Nazadnje so ozrimo še enkrat zopet v duhovni svet! Ali ne dela Bog tudi v tem svetu tako, ali ne kaže tudi tu svoje brezmejne radodarno-sti?
Vzemimo samo en zgled!
Čemu je Jezus v toliko in toliko hostijah po vsem svetu pričujoč, ko vendar vse posvečene hostije ne dosežejo svojega namena — posveče-11 ja duš? Koliko ur, da koliko dni in noči živa duša ne kleči pred taber-
nakeljnom. Še v mislih dostikrat nihče ne hiti tja. Čemu je potrebna navzočnost Jezusova v hostiji takrat, kadar se noben človek za to ne zmeni?
In dalje! Koliko posvečenih ho-stij se položi ha jezik obhajancev, ne da bi dosegle namen, za katerega so bile odločene !Čemu vse to?Za-kaj bi rajši ne bilo tako urejeno, da bi bilo manj hostij, manj obhajil, pa bi tiste bolj gotovo dosegla svoj namen?
Toda ravno zato, ker je posvečenih hostij toliko in toliko, ker so po vsem vesoljnem svetu — ravno zato je toliko več prilike in verjetnosti, da bo v splošnem bolj gotovo dosežen namen — posvečen je duš.
Tako torej ravna Bog tudi v duhovnem svetu. Darežljiv je skoraj
brez vsake meje. In vendar je duhovni svet neizmerno višji od fizičnega, vidnega sveta.
Tako bi bilo naše preiskavanje končano. Gotovega in zanesljivega nismo nič odkrili, ker je to vsaj zaenkrat nemogoče. Vprašanje je zanimivo in se bo še marsikak zemljan ukvarjal ž njim. Morda vendar napoči čas, ko se bo reklo-sedaj smo pa skupaj, jih že imamo! Naše lastne oči so jih videle.
Dokler se pa to ne zgodi, moramo biti zadovoljni s tem, kar moremo sami namisliti skupaj. Naše misli bodo pa vedno ostale take, da se nam bo zdelo oboje verjetno — da so ljudje in da ni ljudi na zvezdah.
Zatiranje katoličanov v Jugoslaviji.
Ko so se pred petimi leti združili Slovenci, Hrvatje in Srbi v novo jugoslovansko državo, so se mnogi veselili tega dogodka tudi zaradi tega, ker so mislili, da bo državno ujedinjenje pripravljalo pot tudi cerkvenemu ujedinjenju. V svoji dobri veri so celo javno pisali, da je blizu čas, ko si bodo podali spravno roko katoličani in pravislavni in da bodo, poživljeni z novim krščanskim duhom, skupno nastopili proti naraščajoči moderni neveri. Žal da so se motili in da je bilo njih veselje prezgodnjo. Kljub izrecnemu Poudarjanju v ustavi, da so vsa ve-roizpovedanja v Jugoslaviji enakopravna, se postopa napram katoli-
Dr. F. T.
čanom ob vsaki priliki pristransko in dostikrat naravnost krivično. In katoličani se dobro zavedajo, da se ravna ž njimi tako, kakor ravna mačeha s pastorkom. To pristranost posebno hudo občutijo katoliški Bunjevci in Šokci v Bački in Bana-tu na nekdanjem južnem Ogrskem torej tik pred vrati Belgrada. Apostolski upravitelj za te kraje, Buja-novič, je pred kratkem poslal ministru za uk in bogočastje spomenico, v kateri našteva neštete krivice, ki jih je vlada prizadela katoličanom. Iz tega zanimivega pisma naj posnamem zlasti pet v nebo vpijočih krivic: i. Dvajsetim samostanom so vzele oblasti vso zemljiško
last in posest in sicer na tako surov način, kakor je to mogoče samo med ruskimi boljševiki. 2. Katoliškim cerkvam so zaplenile 920 oralov zemlje, čeravno je bila v zemljiški knjigi vknjižena. 3. Katoličanom so odvzeli 212 šolskih sob in 70 učiteljskih stanovanj. 4. Odpravili so višjo gimnazijo v Novem Sadu, ker je bila katoliška. 5. Srbske oblasti še vedno zaplenjujejo, posebno tista zemljišča, ki so jih v oporokah zapustili pobožni katoličani za vzdrževanje katoliških učiteljev in pevo-vodij. — Zaplenjena posestva pa zahteva pravoslavna cerkev za se in za svoje duhovnike. In to naj je verska svoboda in enakopravnost!
80
"A VE M A K I A"

IZ NEW YORKA, N. Y.
Newyorska Marijina družba je v letu 1923. zopet napredovala po številu, ako tudi po duhu ve Bog.
Družbenice so se skozi celo leto pridno udeleževale skupnega sv. obhajila vsaki mesec, kakor tudi družbenih shodov, katerih smo imele deset. Kakor običajno smo imele tridnevnico k prazniku Brezmadežne.Težko pač,a vse-jedno naj omenim da je bila tedaj nenavadno pičla udeležba. Nekaterim družbenicam je vsaki mali vzrok dovolj, da izostanejo od pobožnosti ter ne pomislijo, da s tem odvzamejo veselje drugim dobrim družbenicam in dr. voditelju, ki se toliko trudijo za naš dušni blagor, kar pa je glavno gotovo ne napravijo veselja s to mlačnostjo svoji nebeški Materi Mariji, katere pomoči je vsaka tako zelo potrebna. Upam da
bodo za naprej bolj vnete za Marijino čast.
Med letom je pristopilo k družbi 12 deklet. Poročile so se 4. Odšla domov 1. Umrla je 1.
Družbenice so vprizorile dve igri v korist cerkve. "Fabiola in Neža", ter "Dekle z biseri". Obe sti uspeli prav dobro, posebno dober uspeh je bil pri drugi. Prinesla je tako lepo svoto za našo cerkev, kakor še poprej nobena igra.
Poleg družbenega odbora imamo še štiri odseke: Agitacijski, kateri ma nalogo pridobivati novih družbenic. Časnikarski, kateri naj skuša razširjati dobre katoliške časopise. Odsek za češčenje sv. rešnjega Telesa. Imamo vsako nedeljo popoludne ob pol štirih do štirih češčenje sv. rešnjega Telesa, ki je za to vsako prvo nedeljo izpostavljeno. Ta odsek naj
bi skrbel, da bi bila obilnejša u-deležba, posebno družbenic. Naj še omenim, da takrat tudi pojemo po cerkvi, kakšne primerne znane pesmi. To je ljudsko petje, ki je bilo že večkrat priporočeno v Bogoljubu. Potem imamo odsek za snaženje in krašenje cerkve. Ne morem drugače, kakor posebno pohvaliti družbenice tega odseka, kajti po pravici zaslužijo priznanje od družbe ter cele župnije, ker tako skrbijo, da je cerkev snažna in altarji lepo okrašeni, posebno še ob praznikih. Nekatere članice tega odseka žrtvujejo marsikak večer, ker tudi vse cerkveno perilo lepo operejo in uredijo. Čast pridnim družbenicam !
Koncu leta je bilo v družbi 70 deklet.
Pozdravljam vse Marijine družbenice širom Amerike.
Katinka Pavlic.
ZAHVALE.
V	svojih križih in težavih sem pri Boku in Mariji iskala pomoči in tolažbe in ju našla. Iz hvaležnosti darujem za list $2.00. Frances Hren, West Allis, Wis.
V	zahvalo Mariji za zdravje in uslišano prošnjo pošiljam za list $1.00.
R. S., Cleveland, O.
Mojo hčerko je na nekem križišču avto povozil. Spravili smo jo v bolniščnico. Malo upanja je bilo, da bi ostala pri življenju, ker jo je zelo poškodovalo. Toda ker smo tako pridno molili zanjo, doma in v šoli, se ji je zdravje tako zboljšalo, da upamo, da ne bo kakih slabih posledic. Prisrčna hvala Boru in Mariji za to in vsem, ki so nas z molitvijo podpirali. Polagam en dolar Mariji na oltar.
Ana Filak, Pittsburgh, Pa.
V	zahvalo prebl. Devici Mariji in na-daljno prošnjo za ljubo zdravje pošiljam $1 listu v podporo.
Agnes Saber, West Allis, Wis.
Zahvalim se prebl. Devici Mariji Materi sedmerih bolečin in presv. Srcu Jezusovemu za zdravje svoje in svojega sina. Prilagam $1 v podporo listu.
Agnes Paulin, Pichwood, W. Va.
V	neki potrebi sem se z zaupanjem obrnila k presv. Srcu Jezusovemu in Marijinemu in sem bila uslišana- Za razširjanje njune časti darujem $1.
Mrs. J. Majerle, li. Helena, Mont.
Zahvaljujem se prebl. Devici Mariji in sv. Antonu za uslišano prošnjo v moji bolezni.
A. Pavlič, New York, N. Y.
Velika nesreča nas je zadela- Našega 24 letnega sina je kap do smrti zadela. V tolažbo nam je bilo v teh težkih urah, ker so imeli naši znanci in prijatelji toliko sočutja z nami in so rajnemu prav lepo zadnjo čast izkazali.
Frank in Mary Globokar.
Izražam Vam svoje sožalje. V ingol-štantsko mašno družbo, ki ima v Mariboru svojo podružnico, rajnega lahko tudi tu vpišete, ker je svetovna.
Imena onih, ki so poslali za sv. maše priobčimo prihodnjič. One k Mariji Pomagaj, kar jih je došlo do 21. febr. s o bile ta dan odposlane na Brezje. Enako darove za Ave Maria, pridejo prih.