Branilčeve pravice v sod. ka/,. jK>st. pred ital. vojaš. voj. sod. 43 Branilčeve pravice v sodnem kazenskem postopku pred italijanskimi vojaškimi vojnimi sodišči. Dr. Rudolf Trofenik. L Sedeš materiae in literatura. Zahodni kazenski postopek pred italijanskimi vojaškimi vojnimi sodišči (tribunali militari di g^uerra)^ prihajajo v prvi vrsti v poštev določbe vojaškega vojnega kazenskega zakonika (codice penale militare di guerra) z dne 20. februarja 1941. (Obvezno moč je dobil dne I. oktobra 1941) Vendar se ta zakonik kot lex specialis, ki vsebuje tako materialno kakor tudi formalno kazensko pravo, sklicuje tudi na določbe vojaškega kazenskega zakonika v miru (codice penale militare di pace), ki je bil s prvim skupaj razglašen ter je tudi z njim istočasno dobil obAezno moč. Vojaški vojni kazenski zakonik vsebuje namreč naslednjo generalno normo: Kolikor ne določa vojaški vojni kazenski zakonik kaj drugega in kolikor je to po okolnostih tudi možno izvesti, se uporabljajo v sodnem kazenskem postopku pred vojaškimi vojnimi sodišči določbe vojaškega kazenskega zakonika v miru (čl. 244 cg)." Le-tai pa zopet na prčiv isti način zavrača na norme zakonika o sodnem kazenskem postopku (codice di procedura penale) z dne 19. oktobra 1930. Tako določa člen 261 cp na splošno, da prihajajo za sodno kazensko postopanje pred vojaškimi sodišči v poštev tudi norme občega kazenskega postopnika, kolikor ne odreja vojaški kazenski zakonik v .miru kaj posebnega. Poleg te generalne določbe najdemo \ tem kazenskem zakoniku še več določli, ki se še posebej sklicujejo na poedine norme občega kazenskega postopnika. Zaradi tega tvorijo ti pravkar našteti zakoniki glavni in temeljni pravni vir za kazensko sodstvo pred vojaškimi vojnimi ^ ']'u sodiiiščn so ustanovljena pri ipoedinili armijah. Sedež tega sodišča je navadno na kraju armijskegra poveljstva ali ipa kje v bližini, če se izkaže potreba, potem se lahko ustanovi tudi več sekcij tega sodišča, iki poslujejo v različnih krajih. Nasprotno od tega .sodišča pa iniam« teritorialna vojaška vojna sodišča (tribunale militare territoriale di guerra), ki se pa nahajajo v že naprej določenih vojaškopomembnih mestih. - V naših naslednjih izvajanjih se bomo ])ri citiranju }x>edinih čleinov posluževali sledečih kratic: p = codice di procedura penale: cp — codice i)enale militare di pace: cg = codice penale militare di guerra. 44 Bradiilčeve pravice V' sod. kaz. post. pred ital. vojaš. voj. sod. sodišči. Katera konkretna določba občega kazenskega postopnika in vojaškega kazenskega zakonika v nairu prihaja za ta postopek v poštev, je stvar pravne interpretacije, ki mora pri tem predvsem upoštevati te mnogoštevilne norme zavračanja. Poleg teh pravkar naštetih pravnih virov prihajajo za nas še v poštev: 1. Določbe o poslovanju vojaških vojnih sodišč (Disposizioni relativi al funzionamento dei tribunali militairi di guerra) z dne 1. oktobra 19-11. (SI. L., 1941., kos 82), in 2. Ducejev razglas, ki vsebuje kazenske določbe za pripojena ozemlja (SI. L. 1941, kos 82)." Ta razglas vsebuje razen določbe o pristojnosti same materialnopravne norme. Omenili smo ga samo zaradi popolnosti. Za proučevanje poedinih vprašanj občega kazenskega postopnika je opozoriti zlasti na naslednja dela: Vincenzo Manzini, Trattato di diritto processuale penale italiano secondo il nuovo codice, 1.—IV., Utet, Torino, 1951—32; Eugenio Florian, Diritto procesnalle penale, 3. izdaja, Utet, Torino, 1939; Ugo Aloisi, Manuale pratico di procedura penale, Giuffre, Milano, 1940. Za vojaško kazensko pravo še posebej Battaglini - Sucato, Leggi penali di guerra. Ordinate e annotate. Giuffre, Milano, 1941. in Ciardi, Codici penali militari coi lavori preparatori e note di commento, Giuffre, Milano, 1941. II. O branilcu na splošno. Pred vojaškim vojnim sodiščem more poslovati kot branilec bodisi civilna bodisi vojaška oseba. Slednja se pokliče redoma 1. kadar si obtoženec sam ni najel civilnega zagovornika, pa mu ga zaradi tega postavi sodišče po službeni dolžnosti in 2. kadar smatra predsednik sodišča, da je zaradi posebnih političnih ali vojaških okolnosti civilni branilec od obrambe izključen. Predsednik sodišča ima namreč pravico, da sme od obrambe izključiti vsako civilno osebo, kadar je treba očuvati kako politično ali vojaško tajnost. Te odločbe ni mogoče izpodbijati z nobenim pravnim sredstvom (čl. 293 al. 4 cp). Kadar nastopa kot branilec vojalk, potem le-ta ne sme imeti višjega čina od kapetana, razen pe je obtoženec sam vojaška oseba z višjim činom. Toda tudi v tem primeru mora vsekakor imeti branilec nižji čin, kakor ga ima predsednik sodišoai. Razen tega je za vojaško kazensko sodstvo upoštevnih še več krajših zakonov, uredb in razglasov, ki pa za našo pokrajino niso bistvenega pomena. Vse te določbe so zbrane v Manuali Hoepli — I nuovi codici penali militani di pace e di guerra, Milano, 1941. Branilčeve pravice v sod. kaz. post. pred ital. vojaš. voj. sod. 45 Za vsakega obtoženca je obvezno, da imči branilca. Zaradi tega mora sodišče olitoženca, ko mu izroči obtožnico, izrecno pozvati, da si najame branilca, sicer mu ga postavi sodišče po služljeni dolžnosti. Razprava, ki bi se izvedla brez branilčeve navzočnosti, je nična (čl. 293 al. 2 cp). Kadar je (]>ranilec civilna oseiba, mora biti bodisi odvetnik bodisi prokurator. Ker v Ljubljanski pokrajini ne poznamo poleg advokatov še posebne ustanove proknra-lorja — kakor je to ustaljeno po italijanskem procesnem pravu — zato slednji za naša izvajanjia ne prihaja v poštev, zlasti še ne, ker ima po italijanskem procesnem pravu prokurator kot poklicni pravni zastopnik prav ico zastopati in braniti itak le v območju onega sodnega okrožja, kjer je kot tak vpisan v seznam prokuratorjev. Nasprotno od našega procesnega prava ne morejo nastopati kot branilci pred vojaškimi vojnimi sodišči univerzitetni profesorji prava, javni notarji in sodniki, ki niso v aktivni službi, če niso posebej vpisani a seznam odvetnikov. Tudi odvetniškim pripravnikom ne gre ta pravica. Vsalka obramlia, ki bi jo izvrševal kdo drugi kakor advokat ali voja.ški branilec, ima za posledico ničnost izvednega postopka. Načeloma more imeti vsak obtoženec le enega samega branilca. Vendar pa more v posebno težkih primerih ali kadar govore za to posebno važni razlogi, imeti tudi dva branilca, ci pa ne moreta biti postavljena po služlieni dolžnosti (čl. 293 cp). Toda za talk primer je potrebna predhodna odobritev predsednika sodišča. Več obtožencev sme imeti tudi skupnega branilca, če to sicer ne naisprotuje interesom obrambe. V kazenskem postopku pred izrednim vojaškim a'ojnim sodiščem (tribunale militare di guerra straordinario. čl. 283 cg) ter pred posebnim sodiščem za zaščito države (tribunale speciale per la difesa dello Stato, čl. 7 zakona od 12. dec. 1926) sme imeti vsak oljtoženec le enega branilca. Predsednik sodišča ima pravico, da disciplinira branilca zaradi opuščene ali zanemarjene obrambe, pa tudi zaradi nedostojnega vedenja na razpravi sami. Dočini veljajo za branilca-vojaka obči vojaški disciplinski predpisi, prihajajo za odvetnika v poštev določbe sodnega kazenskega postopnika (čl. 295 cp, čl. 129, 130 p). Kot kazen je določena prepoved izvrševanja odvetništva za dobo od treh mesece\' do enega leta. Ker je po določbah vojaškega vojnega kazenskega zakonika nedopustno vsako pravno sredstvo le zoper odločbe preiskovalnega sodnika in zoper sodbo samo, zato moramo pač smatrati, da je proti predsednikovim disciplinskim odločbam — kolikor zadevajo civilnega bra- 46 Biaiiiilčeve pravice v sod. kaz. post. pred ital. vajaš. voj. .sod. III. Poedine branilčeve pravice. Med preiskavo* samo ne more imeti obdolženec pred vojiaškimi sodišči nobenega branilca (čl. 293 1 cp). Kot razlog take pravne ureditve navajajo motivi k vojaškim kazenskim zakonikom dejstvo, da se more zaradi udejstvo-vanja branilca med pTeiskavo kazenski postopek samo za-vleči. Značilno za vsak vojaški sodni kazenski postopek je, zlasti pa še v vojnem času, da je postopek enostaven, hiter in kratek. Toda takoj, ko dobi obdolženec spoiročilo, da je preiskava zoper njega zaključena in ko se mu obenem vroči obtožnica, si mora v teku dveh dni izbrati branilca, sicer mu ga postavi sodišče po shižbemi dolžnosti iz vrst vojaških ose!b. V naslednjem hočemo podrobno obra-vnavati poedine branilčeve pravice. Zaradi preglednosti jih bomo sistema-matično razvrstili v 1. pravice v času priprave za razpravo (t. j. čas po zaključeni preiskavi in pred razpravo), 2. pra!-vice na razpravi sami in 3. pravice po razpravi. * Zaradi potrebne jasnosti v naših naslednjih izvajanjih moramo omeniti, da pozna italijansko ikazensko pravo poleg običajne preiskave (istruzione formale) še takozvano siimairično preiskavo (istnizione som-maria). Bistvo zadnje je, da je kratka in da jo vodi državni tožilec (pred okrajnimi sodišči pa sodnik sam), ne pa preiskovalni sodnik. Sumarično se preiskuje, kadar gre za storilca, kii je 1. bil zasačen pri kaznivem dejanju samem ali 2. storil kaznivo dejanje v kazenskem zavodu, zavodu za izvrševanje očuvalnih odredb ali v priporu, ali 3. če je dejanje takoj sam priznal ali 4 če gre za stoirilca, zopeir katerega je dovolj jasnih dn nedvomnih dokazov. Po določbah vojaškega vojnega kazenskega zakonika more vojaški tožiilec po svojem lastnem, preudarku zahtevati, da se zoper osumljenca uvede bodisi formalna bodisi sumarična prei!s,kava ne glede na to., kakšna kazen je zagrožena za .vtoirjeno dejanje (čl. 278 cg). nilca — v smislu čl. 244 og dopusten rekurz na vrhovno vojaško sodišče v Rimu (tribunale supremo militare). Za ta rekuTz je odvetniku na razpolago rok 3 dni, ki se šteje od dneva, ko se je nasproti njemu izrdkla disciplinska kazen (čl. 295 al. 3 cp). Kadar bi odvetnik opustil ali zanemarjal obrambo, postavi predsednik sodišča obtožencu '>o službeni dolžnosti drugega branilca iz v;rst vojaških branilcev. Odvetniku gre za njegovo zagovomištvo primerna nagrada. Nasprotno pa je po normah vojaških kazenskih zakonikov vojaškemu foranilcu pod sankcijo disciplinske kazni in sledečega kazenskega postopka prepovedano jemati za izvršeno obrambo kako nagrado, in to v kakršni koli obliki. Branilčeve pravice v sod. ka/. post pred ital. vojaš. voj. sooslovati razgovor s svojim klientom-ob-tcžencenj. " V primeru snmaričine preiskav« so vsi ti roki znižani na jiolo-vico (čl. 359 al. 2 op). 48 Bianilčeve pravice v sod. kaz. post. pred ital. vojaš. voj. sod. diskrecijska pravica, zato sme te roke skrajšati po svojem svobodnem preudarku. Zakon sam mu v tem pogledu ne predpisuje prav mobenih minimalnih rokov, ki morajo biti branilcu na \isak način oibvarovani za študij prav nih spisov. Tudi ne navaja exempli gratia nobenih napotil, kako naj v takem primeru predsednik postopa. Vendar pa je vsekakor v duhu obeh vojaških kazenskih zakonikov, če trdimo, da predsednik ne sme izvrševati te svoje disikrecijske pravice na tak način, da bi bila s tem vsaka resna obramba ovirana ali celo izključena. Predvsem bo moral imeti v takem primeru pred očmi dva odločujoča momenta: na eni strani tehtni razlog za skrajšanje rokov (ki je lahko političnega ali vojčiškega značaja) v smislu čl. 280 cg, na drugi strani pa zajamčeno pravico obrambe, ki ji je vendar v vsakem primeru potreiben nek minimalen čas za izčrpno in temeljito proučevanje pravdnih spisov in za pripravo sploh. Če bo predsednik koordiniral oba ta vidika, potem bodo tako varovani interesi, ki zahtevajo skrajšanje teh rokov, kakor tudi interesi obrambe same. Vendar pa se mora v takem primeru — kakor tudi v vseh ostalih primerih, ko se zaradi nujnih razlogov vojaške službe niso mogli x kazenskem sodnem postopku upoštevati kaki predpisi vojaškega kazenskega sodnega postopnika — taka opustitev' izrecno zabeležiti v razpravnem zapisniku (čl. 282 cg). Pri tem se nam poraja tudi v^prašanje, ki je velike praktične važnosti. Ali sme predsednik sodišča zabraniti branilcu - nevoj aku vpogled v določene listine, ki tvorijo sestavni del pravdnega spisa, zaradi političnih ali vojaških razlogov? Vojaška kazensika zakonika nimata o tem prav nobenih določb. Tudi obči kazenski postopnik se o tem ne izjavlja. Zaradi tegia moramo smatrati, da sme branilec-nevo jak pregledati celoten spis in da mu predsednik te pravice ne more kratiti. Kajti predsednik sodišča ima itak že pinaivico, da more civilnega branilca od obrambe izključiti, če bi se s tem mogla izdati ali sploh kršiti kaka politična ali vojaška tajnost. S tem, da ga je pripustil kot branilca, so mu po zakonu samem že zajamčene vse zagovorniške pravice. Nasprotno pa najdemo tako izrecno prepoved v zakonu o posebnem sodišču za zaščito države (čl. 7), kjer je branilcu, ki ni vojaška oseba, po odredbi sodišča zabranjen vpogled v take listine ali zaplenjene predmete, če bi se s tem povzročila kaka škoda za javne koristi. c) P r a v i C a pregledati instrumenta e t p r o d u C t a s c e 1 e r i s. Glede te pravice v el ja v glavuem vse to, kar smo že povedali pod ])). Brainilčeve pravice v sod. kaz. jKist. j)red ital. vojaš. voj. sod. 49 č) Pravica vlagati predloge in 71 r o S n j e. Zagovornik ima že pred razprav o samo pravico, da vlaga predloge na zaslišanje novih prič. izvedencev in na pribavo drugih potrebnih dokazil. Tudi za te vloge in morebitne ;prošnje velja že zgoraj omenjeni rok 8 dni (čl. 356 al. 2 cp). 'rav tako sme branilec predlagati, da sodišče pribavi kot dolkazilo še morebitne druge spise. e) Sodišče mora liranilcu pravočasno sporočiti dan in uro razprave. Med sprejemom obvestila in razpravo samo mora biti vmesni rok 5 dni (čl. 558 al. 5 ep). 2. Branilčeve pravice na razpravi. Že zgoraj smo omenili, da obdolženec ne more imeti sv ojega branilca že za časa preiskave. Te pravice nima niti tedaj, kadar preiskovnalni sodnik (ali v primeru sumarične preiskave vojaški tožilec) pod prisego zaslišuje priče, ki zaradi opravdjanja vojaške službe, prevelike oddaljenosti od kraja razprave, bolezni ali drugih važnih razlogov ne morejo priti na razpravo samo (čl. 275 cg). Že iz tega, pa tudi iz naših prejšnjih izvajanj izhaja, da je glavno torišče branilčeve aktivnosti baš razprava sama, kjer more branilec med razjnavo na najrazličnejše načine sodelovati pri iskanju materialne resnice in tako uspešno braniti obtoženca. Sistematično moremo te branilčeve pravice na razpravi deliti v naslednje: a) P r a v i C a podajati predloge. Nesporna hva-nilčeva pravica je, da sme vselej kot obtožencev pripo-močnik v njegovem imenu podati sodišču predloge, ki naj služijo za obtoženčevo razbremenitev. O tej pravici vojaška kazenska zakonika izrecno sicer ne govorita, pač pa to izhaja iz določbe o]>čegti kazenskega postopnika, na katere se tudi vojaški vojni kazenski zakonik posredno sklicuje (čl. 279 cg: čl. 564 cp izrecno določa, da se uporabljajo za razpravo pred vojaškimi sodišči določbe občega kazenskega postopnika). Čl. 445 p med drugim namreč določa, da ima obtoženec pravico, da iznese na razpravi sami vse činjenice, ki bi utegnile služiti v njegovo uspešno obrambo in razbremenitev. b) P r a v i C a posvetovati se z obtožence m n a raz p r a v i s a m i. Tudi ta pravica ni izrecno normirana v vojaških kazenskih zakonikih, pač pa izhaja posredno iz čl. 445 p, ki določa, da se sme obtoženec med razpravo samo posvetovati s svojim branilcem. Seveda je izključen vsak razgovor z obtožencem, kadai 1)1 moral le-ta 50 Braiailčeve pravice v sod. kaz. post pred ital. vojaš. voj. sod. neposredno odgovorki na kako že stavljeno mii vprašanje sodišča ali tožilca. c) Pravica zastavljati vprašanja obtožencu, pričam in izvedencem. Tudi ta pravica ima svoj temelj v čl. 467 p, toda liranilec (kakor tudi vojaški tožilec) jo more izv^rševati samo s posredovanjem predsednika sodišča. č) Pravica do vmesnega in končnega govora. Italijanska kazenska procedura pozna dvoje vrst govorov strank na razprarvi: vmesnega in končnega. Vmesni govor branilcev prihaja v poštev tedaj, kadar je treba med razprav o rešiti kako predhodno \'prašanje ali kak predlog branilca ali tožilca (n. pr., da se izključi javnost, itd..). Preden izda sodišče o takem vprašanju meritorno rešitev, mora predhodno slišati mnenje vojaškega tožilca kakor tudi branilca. O takem vmesnem vprašanju sme govoriti branilec (kakor tudi vojaški tožilec) povsem na kratko in samo o tem, kar se neposredno nanaša na doiično vprašanje samo. Če prekorači branilec čas, ki mu ga je določil predsedinik sodišča, se mu odvzame beseda, in to ne glede na. morebitne disciplinske posledice. Če ima obtoženec dva branilca, sme o takem vmesnem vprašanju govoriti le en sam. Replika je nedopustna (čl. 4'^ p). Ko je sodišče dokazovanje zaključilo, se preide h končnim govorom vojaškega tožilca in branilca. Tudi o tem vojaška kazenska zakonika verbis expressis ne določata ničesar, marveč se sklicujeta na določbe občega kazenskega postopnika. Po teh določbah ima sodišče pravico, da določi vsakemu branilcu čas, v katerem mora svoj govor končati. Vrstni red govorov je določen taiko, da ima zadnjo besedo vedno branilec. Branilec in tožilec imata tudi pravico replike, ki pa ne sme trajati več kot pol ure. Če ima obtoženec dva branilca, potem smeta po predhodnem medseibojnem dogovoru govoriti oba. Toda v tem primeru sme vsak poedini branilec govoriti samo o posebnem, po dogovoru določenem vprašanju, ne pa, da bi oba v svojih govorih hkrati iznesla vsa vprašanja, na katera se nanaša obramba in o katerih se naj izreče sodba (čl. 468 p. ki do podrobnosti določa modalitete končnih govorov). "5. Branilčeva pravica po razpravi. Že zgoraj smo omenili, da so zoper sodbe vojaškega vojnega sodišča nedopiistna vsa redna in izredna pravna sredstva (čl. 288, 289 cg). Sodba dobi z izrekom pravno moč ier je takoj izvršljiva. Edino proti sodbi teritorialnega vo- jaškega vojnega sodišča (tribunale militare territoriale di guerra) je dopustno redno pravno sredstvo. Kadar izreče vojaško vojno sodišče smrtno kazen, je dopustna samo milostna prošnja na vrhovnega vojaškega poveljnika." To prošnjo sme poleg obsojenca in njegovih sorodnikov vložiti tudi branilec (čl. 292 cg). Kadar je odrejena izvršitev smrtne kazni, ji branilec ne sme prisostvovati.