IZJEMNO BOGASTVO V OBLIKOSLOVJU IN LEKSIKI str. 2
NAJVEKŠI SVETEK PORABSKI SLOVENCOV str. 6
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 18?'|junija 1998 O Leto VIII, št. 12
Znanstveno kulturno srečanje v Murski Soboti
ŽIVETI Z MEJO
5. in 6. junija so se v Murski Soboti srečali strokovnjaki in predstavniki manjšin, ki živijo v širšem prostoru ob tromeji. V tem prekmurskem mestu je potekalo prvo znanstveno kulturno srečanje pod naslovom Živeti z mejo. Pobudniki in organizatorji srečanja so bili Inštitut za narodnostna vprašanja v Ljubljani, Odbor Slovenske akademije znanosti in umetnosti za preučevanje narodnih manjšin, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter Inštitut za migracije in narodnosti v Zagrabu.
V prvem delu srečanja so dobile besedo same manjšine, ki so predstavile kulturne dosežke posameznih manjšin. Sodelovali so prekmurski Madžari s tremi prispevki (dr. Jdzsef Varga: Pomen maternega jezika v življenju manjšin, dr. Lajos Bence: Literarna dejavnost manjšine in materni jezik, Ldszlb Goncz: Prizadevanja v prid ohranjanja maternega jezika in težave v zvezi s tem.). Predsednik Zveze Romov Jožek Horvat je govoril o težavah, ki nastajajo pri uporabi romskega jezika zaradi razvejanosti romskih narečij oz. pomanjkanja enotnega knjižnega standarda. Branko Lenart, predstavnik štajerskih Slovencev je predstavil kulturne aktivnosti Slovencev v radgonskem trikotniku od 1.1988, o identiteti gradiščanskih Hrva-
tov v Avstriji je razmišljal dr. Robert Hajszan, založniško dejavnost porabskih Slovencev je predstavila Marijana Sukič.
V svojih referatih so se predavatelji več ali manj osredotočili na dejavnosti, ki posredno ali neposredno vplivajo na ohranjanje materinščine in na jezikovni položaj določene manjšine (kulturna, založniška dejavnost, vloga medijev itd). Zelo zanimivo je bilo prisluhniti različnim pristopom in pogledom. Medtem ko gradiščanski Hrvati (Peter Tiran, urednik Hivatskih novin) zavračajo dvojezičnost v založniški dejavnosti, češ da se bo bralec poslužil jezika, ki ga bolje razume, govori (na žalost je to v
večini primerov jezik večine), si porabski Slovenci prizadevamo za dvojezične izdaje (narečne in knjižno slovenske, madžarske in slovenske), zaradi približevanja knjižne norme našim bralcem.
Iz prispevkov je bilo razvidno tudi to, da kljub sorazmerno malemu območju, so razlike med manjšinami, ki živimo v tem prostoru, precejšnje, bodisi če gledamo pravno zaščito in< zakonsko ureditev položaja manjšin, bodisi če gledamo inštitucije ah. položaj jezika teh manjšin. Najboljšo "oceno" bi v vseh pogledih lahko dobili prekmurski Madžari, medtem ko je jezikovni položaj gradiščanskih Hrvatov precej
zanimiv, saj so na narečni bazi razvili lastni "manjšinski" knjižni jezik. Ob tem se pa seveda postavlja veliko vprašanj. Ah tak "manjšinski" knjižni jezik lahko zadosti vsem funkcijam jezika? Ah lahko obstaja dvojna knjižna norma pri določenem jeziku? Če pa je ta "manjšinski" knjižni jezik (pokrajinski pogovorni jezik) le vmesna stopnja h knjižni normi, je vsekakor pozitivno. Porabski Slovenci naj bi se nahajali nekje na sredini, tako glede jezikovne identitete kot glede uveljavljanja naših pravic v praksi. Štajerskim Slovencem ožje okolje ni najbolj naklonjeno, zato si pomagajo z interkultur-nim pristopom ter z akci-
jami "Uči se jezik svojega soseda".
Drugi del srečanja (okrogla miza) je bil namenjen vprašanju, ah je opuščanje maternega jezika mogoče zaobrniti in kako. Uvodni referat k okrogli mizi je imela dr. Albina Nečak-Liik. Na okrogli mizi so sodelovali dr. Zinka Zorko (Njeno razmišljanje lahko preberete na 2. strani), dr. Mirko Križman, mag. Elizabeta Bemjak, Franček Mu-kič, Valerija Perger, dr. Jozsef Bokor, dr. Katarina Munda Himok, mag. Vera Klopčič in mag. Miljana Domini.
Skoraj vsi referenti so ugotavljali, da se je opuščanje materinščine začelo pri vseh manjšinah ob tromeji. Procesa zaustaviti in zaobrniti - zaradi majhnega števila teh manjšin -se skorajda ne da, lahko ga le upočasnimo (dr. Bokor). Na kakšen način? Jezk se mora uporabljati v čimveč funkcijah, zato je treba vplivati na dejavnike, ki lahko k temu pripomorejo (družina, cerkev, šola, masovni mediji...)
Po sklepnih besedah akademika Antona Vratuše, so se udeleženci dogovori, da je s takimi posveti treba nadaljevati, gostiteljice naj bi bile same manjšine. Naslednje srečanje naj bi bilo v Monoštru v Porabju.
M. Sukič
2
Izjemno bogastvo v oblikoslovju in leksiki
„Upam, da vas ne bom preveč razočarala, ker prihajam z drugega raziskovalnega področja, nisem sociolingvist-ka, pač pa dialektologinja. Ko sem raziskovala narečja za mejo, nikoli nisem imela v mislih raziskovanja manjšine, pač pa vedno raziskovanje jezikovne podobe določenega kraja...
V	Porabje hodim od leta 1977, z učitelji slovenščine iz Porabja se bom letos srečala šestindvajsetič. To pomeni, da zelo dobro poznam osnovno šolo in slovenske učitelje.
V	Porabju sem spoznala - v tistih časih, ko smo imeli državno pogodbo in smo že smeli hoditi ob meji s posebnim spremstvom, tudi gospod Hirnok je hodil z mano po terenu -, da gre za izjemno dragoceno narečje. To je seveda goričko narečje s toliko jezikovnimi arhaizmi, da vedno pravim svojim študentom, če ne bi našli teh oblik v Porabju, bi nam v razvoju slovenskega jezika manjkale določene stopnje. To je dokaz, da je podobno narečje tudi v Halozah, in ne more nekdo govoriti o neki venetski (vendski) teoriji, češ da v Porabju govorijo neko posebno narečje. Srednje Haloze imajo docela enak samoglasniški sestav, enake naglasne razmere kot so na Goričkem in v Porabju. Prekmurje je jezikovno precej homogeno, to je velik slovenski prostor, ki pa je na obrobju razvojno zaostajal. Zakaj sem si izbrala naslov „Ali naj pouk slovenščine v porabskih osnovnih šolah temelji tudi na narečni podstavi?" Zato, ker je v slovenskem prostoru odklonilen odnos do tega, da bi upoštevali narečje pri otrocih, ki prihajajo v osnovno šolo. Zlasti v Ljubljani so mnenja, daje slovenski knjižni jezik učno načelo, in je treba takoj, ko pridejo otroci v organizirano obliko izobraževanja, začeti v tej socialni zvrsti, to se pravi v knjižnem jeziku.
Drugo vprašanje pa je - to tudi sama poznam, ker sem bila v teh osnovnih šolah zelo velikokrat na hospitacijah -, da vsi otroci ne prinesejo znanja narečja v razred, da so torej slovensko in neslovensko govoreči... Zaradi časovne stiske bi rada povedala iz narečja eno samo stvar,
namreč kako je nastala oblika „vuk, pun, gut" itd. Na eni strani poskušajo to razlagati s kajkavskim jezikovnim razvojem, vendar to sploh ni kajkavski razvoj. Pač pa so v Porabju še danes žive oblike kot ..gounčati, žount, skounza, tounčti, doubati", se pravi, čez „volk” kot je v knjižnem jeziku (izgovorjava: vouk), čez to obliko je šel razvoj, tako da seje drugi del razvil v „u”. Sicer je v vsem panonskem prostoru „ vuk ” pa „ dug", v Števanovcih pa imajo te posamezne oblike še z „ou". To pomeni, da je razvoj isti kot v vsem slovenskem prostoru. To je le drobnarija, vendar zelo pomembna za potrjevanje slovenske samobitnosti v Porabju.
Ko smo se pred leti odločili, da bomo madžarščino in slovenščino primerjali v razvoju iz različnih zornih kotov, sem prosila učitelje v Porabju, če bi učenci napisali nekaj spisov, sporočil, opisov, orisov, označitev itd. To pa z namenom, da bi jaz imela te spise za analizo, kako se prepletata madžarščina in slovenščina. Otroci so zares napisali vzorne spise, vsa čast učiteljem. Dobila sem 83 sporočil. Jezikovno me je presenetilo, da je bilo zelo malo prepletanj z madžarščino. Iz madžarščine se lahko vrivajo predložne zveze, izpušča se„je", npr. „rodil sem" namesto „ rodil sem se "... Ko sem pa na glasoslovni in oblikoslovni ravni pregledovala te tekste, sem pa ugotovila, da ti otroci, četudi ne govorijo več slovensko, vendar pa nosijo narečje v ušesih. Ko je bil v stiski za knjižno besedo, jo je vnesel v spis v narečni obliki. To se pravi, četudi oni jezika več ne govorijo, ni rečeno, da ga ne slišijo v svojem okolju.
Ker uporablja podobne besede tudi časopis Porabje, ki ga prebiram z velikim veseljem, moram reči, da je narečje v zavesti teh otrok močnejše kot se mi zavedamo. Zato menim, da je potrebno na tem graditi.
Tudi odnos do slovenščine po L 1991 je v Porabju drugačen. Ko sem prej hodila po Porabju, so se ljudje bali sprejemati te v hišo. Razen seveda učiteljev, ki so mi bili vedno naklonjeni. Ko pa smo v zadnjem času s študenti
dvakrat imeli dialektološki raziskovalni tabor, smo opazili nekaj zanimivega. Kot so nas včasih skrivali, tako so zdaj pri hišah postavili svoje bele plastične mize in stole na dvorišče, da bi videla vsa vas, mi imamo pa obisk iz Slovenije! Delali smo tudi videokasete, zdaj imamo že dve tovrstni zelo dobri kaseti, ki ju bomo uporabljali zlasti za šolske namene. Še vedno namreč trdim, da ima po-rabščina izjemno bogastvo v oblikoslovju in leksiki, v t.i. panonizmih. Je pa res na glasoslovni ravni, da je brez njihovih dveh dvoglasnikov „ei“ pa „ou“ ter brez samoglasnika „ii" nemogoče zapisovati jezik, ker je „u“ pomenskorazločevalen, ker brez le-teh postane beseda nerazumljiva.
Primerjala sem tudi časopis Novi Matajur v Benečiji v Italiji in časopis Porabje. Novi Matajur je skoraj napol pisan v italijanščini. Nekateri ljudje so me spraševali, ali je to negativno ali ne. Odgovorila sem, da se jaz ne smem vtikati v uredniško politiko. Zdi se mi vsekakor dobro, da v tistih družinah, kjer sta oba jezika doma, lahko bere tudi partner v italijanščini, hkrati pa prebere tudi slovenske tekste. Novi Matajur ima tudi veliko narečnih tekstov, Porabje pa jih ima več kot polovico. Druga polovica v Porabju je v knjižni slovenščini, načelno nima besedil v madžarščini.
Kako naj otroci berejo Porabje, če pa ne vedo nič o tem jeziku, o svojem narečju? Nikakor s silo. Konec junija pridejo porabski učitelji na Bled na seminar, na katerem bomo poskusili analizirati neko zanimivejše narečno besedilo iz Porabja, da učitelji začutijo bogastvo tega jezika. Porabcem namreč manjka samozavesti, to je veselja, da govoriš jezik, ki ga govori tudi sosed čez mejo. Poglejte, kakor hitro sta prišla danes zraven dva ali trije Prekmurci, so takoj govorili po prekmursko. Ponosna sem, da so ti ljudje iz te naše pokrajine tako ponosni na svoj jezik... Zato bi tudi porabske otroke bilo treba na neki način - ali na urah, ali po pouku na kakem krožku -naučiti brati ta narečna besedila, zlasti dva diftonga „ei \ ,.ou" in vokal,,«". Sicer
pa menim, da se raven časopisa Porabja že kar dviga, in če odštejemo zgornjih treh glasoslovnih posebnosti, so kar berljiva tudi narečna besedila.
Kako zaobrniti opuščanje maternega jezika Slovencev v Porabju?
Mislim, daje proces rahlo že zaobrnjen. So že bolj ponosni, da so naši sosedje... Vem tudi to, da so starši v okolici Lučan zdaj žalostni, da svojih otrok niso učili slovensko, ker bi npr. laže dobili na meji službo... Zaključim naj tako, jaz nisem bila nikoli pesimistična za Porabje, četudi sem imela ljubljanske kolege, ki so mi zelo zbijali voljo... Kot rečeno, že 26 let hodim skupaj s porabskimi učitelji, in treba je reči, da situacija ni slabša, samo otrok je, žal, vedno manj. Dra-
gocen pa je vsakdo, ki ostaja, ki se uči slovenščine...
Samo mimogrede naj navedem še primer s Koroškega, kjer je 500 otrok prijavljenih za dvojezični pouk. Od tega jih 29 odstotkov govori slovensko, dvajset procentov pa razume slovensko. Zanimalo me je, zakaj se jih je ostalih 50 odstotkov prijavilo? Koroški Slovenec, ki sem mu zastavila to vprašanje, je odgovoril: iz slabe vesti. Jaz pa sem dodala: ali pa iz gospodarskih interesov, ker po moje samo slaba vest ni dovolj močno gonilo, ker gre pač za negativno čustvo... To se pravi, čisto tako črno ni, kot si včasih rišemo žalostno sliko.”
(Predavanje prof. dr. Zinke Zorko je po magnetogramu zapisal Franček Mukič)
Zaključen spopolUjevalni tečaj slovenskega jezika
Od sredine februarja do konca maja je v Monoštru potekal spopolnjevalni tečaj slovenskega jezika, ki se ga je udeleževalo 13 slušateljev, pretežno vzgojiteljice in učiteljice razredne stopnje v porabskih narodnostnih šolah. Temeljni cilj tečaja je bil spopolnjevanje in razvijanje zmožnosti ustnega in pisnega komuniciranja v slovenskem jeziku, predvsem pri delu z otroki v vrtcu in na razredni stopnji osnovnošolskega izobraževanja. Tečaj je temeljil na različnih komunikacijskih vzorcih; skozi komunikacijo pa smo usvajali ter utrjevali slovnične strukture, pridobljeno znanje pa sproti preverjali. Ob zaključku je bil izpit na težjem in lažjem nivoju, saj smo vsebine že med potekom tečaja diferencirali.
Za obiskovanje tečaja in pozitivno opravljen izpit bodo udeleženci dobili potrdila Pedagoškega inštituta iz Som-botela, v okviru katerega je potekal tečaj. Po novem Nacionalnem šolskem kurikulumu morajo namreč učitelji, ki poučujejo jezik narodnosti, v določenem času pridobiti 120 ur izobraževanja v svoji stroki. Tudi vzgojiteljicam so predpisane zahteve po izobraževanju in spopolnjevanju znanja jezika narodnosti. Ker pa Pl doslej ni nudil izobraževanj na tem področju, je vse odvisno od nas iz matične države, ki se trudimo strokovno pomagati narodnostnim učiteljem.
Izpit je bil sestavljen iz pisnega in ustnega dela: prevod dveh krajših tekstov - iz MJ v SJ ter iz SJ v MJ, pisanje krajšega sestavka (življenjepis in pismo) ter reševanje slovničnega testa; ustni del pa je vseboval branje, bralno razumevanje in obnovo krajšega teksta. Vsi tečajniki so izpit uspešno opravili, nekateri izjemno dobro. Prav tako so menili, da so taki tečaji zelo pomembni, saj je v vsakdanjem življenju priložnosti za slovensko komunikacijo malo, posebej pretežno v madžarskih delovnih okoljih.
Gradivo za tečaj, ki sem ga pripravila avtorica tega zapisa, bodo udeleženci dobili dopolnjeno tudi s svojimi zapisi in drugimi teksti jeseni. Vsekakor jim bo koristilo pri pedagoškem delu.
Udeležencem tečaja kot tudi Zvezi Slovencev se zahvaljujem za zaupanje, čestitam za uspešno opravljene izpite in želim prijetne počitnice!
Valerija Perger
Porabje, 18. junija 1998
3
V
Stenje
NAJVEKŠI SLOVENSKI HUMORIST
Pauleg najvekši pesnikov i pisatelov slovenske moderno (Kette, Mum, Žu-pančič, Cankar) so tistoga ipa pisau eške: Fran Mil-činski, Fran Saleški Finž-gar i Alojz Kraigher.
Fran Milčinski (1867-1932) je biu najvekši slovenski humorist. Včiu sé je v Ljubljani i Beči, živo v Ljubljani kak birov i fiškališ. Milčinski je napiso devet knig s pripovejst!, štere so „za smej”, (na priliko: Igračke, Muhoborci, Süha roba, Humoreske in groteske). Sedem knig je napiso za mladino. Od toga je najbole erična: Ptički brez gnezda.
Milčinski je napiso več pripovej sti o Skavti (cserkész) Petri. Dojpreštite, kakšno pismo je Peter napiso domau starišom s tabora:
... je začno spejvati v Budimpešti pri Slovenskem drüštvi soboški pevski zbor. S tau nautov je nas pozdravo in začno svoj koncert pevski zbor Društva upokojencev iz Murske Sobote. Iz Sobote smo že mejli goste, slikarje. Decembra poleg božičnoga koncerta so oni mejli razs-
tavo kejpov. Zdaj pa smo pozvali pevski zbor. Irena Pavlič, predsednica Slovenskoga drüštva v Budimpešti je pozdravila goste, najprej gospo Ido Močivnik, novo ve-leposlanico R Slovenije v Budimpešti in njene sodelavce. Pozdravila je gospoda Jožeta Vilda, predsednika Društva upokojencev iz Murske Sobote. "Veseli smo, da ste Prišli, da mo čüli lejpe slovenske pesmi, pesmi v našom maternom geziki," je prajla. Gospod Jože Vild je tö pozdravo in veselo povedo, ka so zadovolni in srečni, ka
»Dragi oča, preljuba mamica!
... Zrak je tukaj v Bohinju želo posrečen in nič ne stane ... Toda ima tukajšnji zrak premalo redilne snovi v sebi in vitammov ... Za redilne snovi in vitamine nam skrbi kuhinja... O, ljubamamica, kuhati je jako lahko, jaz že Znam. Ampak težko je, potem jesti, kar si sam skuhal. Včeraj sem kuhal jaz in jim
so pá leko pri nas, da Slovenci med Müro in Rabo tak lepou držijo prijatelstvó. Potejm sé je začnilo spejvale. Čüli smo tri prekmurske narodne pesmi v eden vejnec spletene, tak od stare mame: Stara mati dober den, potejn od mlade ses-trice, pa od ene lüštne noči.
Mešani pevski zbor je Vodo dirigent Franček Zver. Dala so spejvali pesmi, ena je bila lepša kak drüga. Za prekmurske so prišle koroške pesmi, Potejm pa partizanske. Soboški pevski zbor penzionistov je zaistino sploj dober. Že 17 lejt delajo. Ne spejvajo samo domanje pesmi, znajo tihinske tö. Tak so nam spejvali črnsko pesem Globoka reka ali pesem V tujini. Na kraji so pa spopejvali pesmi Lipa zelenela je in prekmursko narodno Vsi so venci bejli.
Čüdovite je bilau. Tak po-
ti bilo dovolj; pobrali so mi še zobno pasto, namazali so si jo na kruh in snedli vso. Rekli so, da je bila dobra kakor pes. Kosilo pa so püstiti.
Ljuba mama, pošlji mi še zobne paste in dosti! Ali pa namesto zobne paste lahko pošlješ tudi jetrno pašteto... Ce ti pa kaže klobasa, pa klobaso küpi, tisto trdo, ki ji pravijo „čikarica”.
Ali pa küpi oboje, čikarico in pašteto! ... Prosim Vaju, pridita kar oba semkaj, mamica in oča, in jetrno pašteto in čikarico prinesla s seboj, bo prej tukaj in bosta prihranila poštnino. Radostno Vas pričakujem vse štiri, jetrno pašteto, čikarico in Vaju dva Vaš hvaležni sin in skavt: Peter.” (odlomki)
Marija Kozar
tijoma smo mi tö spejvali z njimi. Bile so takšne pesmi, ka je mi tö vejmo. Zbor je eno vöro spejvo pa je tak brž ta vöra odišla, ka nam je žau bilau. Na konci smo sé zavadi gostom pa zbori, ka so Prišli, ka so nam priprajli tak lejpi večer, lejpi slovenski večer. Takšen lejpi dar smo dobili za Spomin, eden velki vrč, iz slame spletenoga. Tau je takšno, kak so prvin pri nas dožnjeke pleli iz slame-vlati, v Prekmurju pa take völke vrče tö. Mi smo sploj zadovolni bili, ka so Prišli. Prinesli so k nam živo slovensko rejč, živo slovensko pesem. Mi pa tü v Budimpešti tau sploj pot-rebujemo. Dej tü mi čüjemo slovenski materni jezik, samo te, gda vküp pridemo. Nej na pauti, nej na delovnom mesti, največkrat ešče v držini nej. Porabski Slovenci v Pešti pa bi ešče radi Slovenci ostali. Zatok Odimo vküper, zatok pozovemo slovenske skupine k nam, naj nam s tem pomagajo ohraniti slovenski materni jezik. Žau, ka nas je Usoda (šorš) tak raztrausila, ka smo mogli iz rojstnoga kraja oditi daleč.
Predsednik gospod Vild je pravo, da so z veseljem Prišli in ešče pridejo, sé nas nes-pozabijo. Potejm smo dale ostali vküper, malo nazdra-vili, sé veselili pa vküper popejvali.
Irena Pavlič
Dobro jutro, Boug daj...
Lejpi svetek v Števanovci
Leko sé radüjemo, da so na gnes sé Prišli tisti cajti tü, gda sé po naši vasnicaj vse več brigajo za bola kulturno živlenje. Nej je samo tau rekt ednoj vesi kakje bogata, liki vse več ji je, stere iščejo svojo zgodovino, svoje simbole s šterimi povežejo lüstvo z rojstnim krajom. Pa če tau malo bola globko poglednamo, potrejbni so tej simboli, potrejbno je poznali našo zgodovino, če ščemo razmeti pa poštüvati tau, ka je gnes pa ka pride po tejm. S tejm vred pa vse več naprajti za svojo ves, za svojo krajino. Če etak gledamo na naše lejpe Vasnice, mislim vse več nas de, šteri radi sami od sebe napravijo kaj sami zasé, zatok ka samo čakati, ka nam nakak nika dá, pa nakak nika napravi, je gnes vse bola zamansko.
6. junijuš 1998 sé števanovskoj vesi notspiše v njigvo zgodovino. Te den so gor posvečali simbole vesi, grb pa prapor. V 10-oj vöri je že vse živo bilau poleg cirkvi pa kulturnoga doma. Te so že čakali goste (vendégeket). Ta sprejem je prilika bila za tau tü, da so si gostje, sausadje malo zgučavali, svoje misli vömenili. Gda je pa človek pogledno na edno stanau, gde so grb pa prapor nalekli za posvečanje, ga je nika strausilo. Na grbi je Števan Harding, patron števanovske cirkve, ki na dlani drži svojo cirkev. Najlepše je pa bilau te, gda so zastavo pa grb mlade dekle prinesle v cirkev. Preteklost (múlt) pa bodočnost (jövő) sta sé srečali. Simbolično so pa te velke vrejdnosti sprvajali v cirkev gasilci, ki so sé zbrali iz naši vasic pa iz Slovenije.
V 11-oj vöri sé je začnila dvojezična meša, pri šteroj je spejvo mešani pevski zbor Avgust Pavel z G. Senika. Mešo sta držala dolenski (Slovenija) pa Števanovski gospod. Njigva sta pri meši posvečala te znamenje za Števanovce.
Po obedi v pau tretjoj vöri sé je pa začno drugi tau svetka. Najoprvin sta žüpan Šandor Holec pa notarka Ana Erdélyi stopila pred mikrofon. Žüpan je v našom slovenskom jeziki pozdravo lüdi pa je lepau povedo od zgodovine Števanovec pa od toga, kak so Prišli do gneš-njoga dneva, gda je njina ves s tejmi znamenji bogatejša gratala. Povedo je od patrona Števana Hardinga tü. On je v Varaša pri cistercijancaj pop bio. Včijo sé je v Pariži, velkoga znanja človek je bio pa je tistoga reda prišo tavö v Števanovce. Števanovci prej prvi pisani Spomin samo 1350-oga leta majo. Najlepši njigvi Spomin je lejpa cirkev, štero sov 1700-aj letaj zidali pa 1785. leta naredli faro. Po tej, pa ešče dosta lejpi Tečaj žüpana pa notaroškinje sé je začno kulturni program. Kulturne skupine so bile iz Števanovec, z G. Senika iz Varaša pa iz Slovenije (Šalovci, Markovci).
Svetek je v soboto bio, zatok sé je pa tak čütilo, ka je nej telko lüdi bilau, kak bi leko čakali. S tejm vred Števanovčanom v lejpom spomini ostane te den. Majo pa vsi priliko videti svoja lejpa znamenja v cirkvi.
Irena Barber
Porabje, 18. junija 1998
4
Premier Drnovšek obiskal Novo Zelandijo
Predsednik vlade Janez Drnovšek je obiskal Novo Zelandijo. S tamkajšnjim ministrom za kmetijstvo in mednarodno trgovino Lockwoodom Smithom in ministrom za transport Morrisom Williamsonom se je pogovarjal o krepitvi gospodarskega sodelovanja med državama. Novozelandske sogovornike je zlasti zanimal gospodarski razvoj Slovenije in izkušnje, ki jih je pridobila v prosecu tranzicije, pa tudi potek vključevanja v Evropsko unijo in slovenski pogled na evropske reforme.
Šesta obletnica
letalske brigade
15. letalska brigada Slovenske vojske je ob šesti obletnici delovanja na letališču Brnik predstavila svoje dejavnosti v operaciji SFOR, v kateri sodeluje že več kot pol leta. Od lanskega novembra, ko je bil opravljen prvi polet na območje Bosne in Hercegovine, so opravili več kot 670 poletov in prepeljali 850 potnikov. V brigado se je v šestih letih vključilo 160 pripadnikov, razpolaga z 11 helikopterji in 18 letali, pridobila pa je tudi 5 novih objektov.
Srečanje najboljših
dijakov Evrope prvič v Sloveniji
Slovenija bo letos prvič gostila srečanje najbolj nadarjenih dijakov Evrope v okviru svetovnega gibanja United World Colleges. Srečanja, ki bo med 25. in 31. julijem v Celju, se bo udeležilo 25 dijakov iz 14 evropskih držav in 11 dijakov iz Slovenije. Namen takšnih srečanj je poleg izmenjave informacij, pogledov in izkušenj tudi spoznavanje zgodovine, kulture, ekonomskih in drugih posebnosti države gostiteljice. Tako si bodo dijaki, ki bodo stanovali na kmečkem turizmu, v okviru svojega bivanja v Sloveniji ogledali tudi nekatera slovenska podjetja.
NémarKejp(?)
(Z)gubec
Krau je mrau.
Štiri lejta je trpelo kralestvo. Djula krau je tak začno svojo kralesko kariero, ka séje nikam pelo na kampanjo, pa so nutri dünili v en stoječi kamion. Trnok fejst je vküper strau sebe. Sledik je na glavou daubo eno posabno železne krono, pa sé je s tisto špancero pa Vogrskom parlarnenti. Človek jé nej znau, če tam kakši Marsovec odi (mali je büu zavolé), ali pa kakši špijon s posabnimi antenami. Guč sé me je tö tak zadejvo od nesreče, kak če bi kakši stvaur büu z nikšoga dalečnjoga planeta.
Vsaki nesreči je nikša sreča tö. Gvüšno, ka je na volitvaj dosta plus glase dobüu zavolo svoje nesreče. Ranč tak, kak Zdaj tisti političari, pred šterimi ižami so granate metali.
Zdaj so pa te Padarge gnauk samo dojpobrali tisto čüdno-čüdno krono z glave prvoga ministra. Tak sé je cuj vzöu, ka me je za en cajt špajsno gratalo, ka nema krone na glavi. Začno si go riktati. Naslejdnje je že sploj velka bila, skor takša, kak tista zavolo karambola. Takša za tri velke tikvi. Že je emo takšo čütenje, kak bi sé ma krona navöke cuj glavi zgrabila.
Vejmo iz zgodovine, ka so sé inda svejta krali radi Mali za togavolo, naj Uni dobijo krono. Gnesden sé v demokratičnaj državaj zato ne kolejo, depa trnok sé trüdijo, ka naj Uni zase spravijo tisti zlati klobük, če rejsan je lüknjasti. Vse Zaman, cajti sé obračajo. Moderni "krali" bi mogli znati, ka je Včasik - pravi cajt - čedno prejk dati tisti cikcakasti mejsec nad glavo drugim, če neškejo, ka bi njina stranka (partija) zgibila. Če bi pred enim letom mlajšoga Mala cuj pistili, bi mirno leko gvinili.
Zdaj pá takšo krono má, kak je bila tista po nesreči. Trnovo. Žerdjavo. Pa ka je eške vekša baja, glavo tö ejkstra má od tejla (nede več predsednik stranke tö nej), Zaman je gor na enom lejpom stebri... Tau je zato vrajže delo, če je glavo posabi, vkraj vrezana od šinjeka, nej more biti celou fanj...
Toma ranč tau ne pomaga, ka bi si Djúla, kak ženska (če škemo je tau ime žensko tö leko), kakši moker vacalejk tö leko gor na želo zvezala.
Besedilo in posnetek: Francek Mukič
Pismo iz Sobote
KOVAČOVA KOBILA
Inda je živo zobar, steri je trno dobro znau zobe popravlati. Zato so lidje radi ojdili sedit ta na tisti njegov stolec in so njemi držali oprejte lampe, če je trbelo, cejli den. Biu je rejsan majster svoje meštrije. Samo edna falinga je bila pri vsem tom. Tej naš zobar je meu tak lagve zobe, kak če bi njemi je steri s frečoj nut nastrejlo. Za vsikšoga človeka in za njine zobe si je čas vzeu, za svoje zobe je nej emo časa. Rejsan, ka sije sam nej mogo vrejd vzeti, dapa, nikak sije nej vzeu časa, ka bi k kakšomi svojomi pajdaši staupo pa njemi tam lampe gor oupro.
Biu je inda nekši vörar tö. Tak je vedo vöre popravlati, ka je v ednom leti nej zaostanola nej za sekundo. Samo če je čüo, kak vöra deje, že je vedo, ka trbej naredli, ka de že pa dobra. Majster od majstrov! Znau je kakšo takšo sklumpano vöro popravlati cejli den pa cejlo nouč, samo ka de go vrejd zeu. Ali, tou samo vöre od drugih. Tisto svojo vöro, stero je nouso na rokej, pa je mogo vsikši čas vlačiti nazaj, ka njemi je na edno vöro ojdla deset minutov naprej.
Biu je kovač, steri je cejloj vesi konje pa krave podkavo. Njegva kobila pa je bila lejta pa lejta bausa, gda sé njoj je podkev doj züla. Zato takšim majstrom, steri nemajo časa zasé, drugim pa vse naredijo, pravimo, ka majo bouse kobile in rejsan je tak, ka je kovačova kobila bousa.
Zakoj vam Zdaj tou tak doj tumačim? Zato, ka sam gnes vgojno ranč nika takšoga doživo. Bilou pa je tak. Že rano Zazrankoma me je pouzvo moj Šef pa mi naložo velko delo, takšo za cejli den. Bole sam njemi škeu dopovedati, ka ne moren biti cejli den zdoumi, bole mi je gučo, ka tou delo moram narediti, pa naj je kakoli. Ka sam mogo, kak praviti, te pa vrejdi. Žena tö nede doma, ka je že cejli teden nega, mlajše pa neške mora paziti, gda pridejo iz vrteca. Nika, sam si pravo in začo lipou prositi mojo taščo Regino, trno čedno žensko, aj mi mlajše prejk vzeme, ka mo ge cejli den delo. Vej pa čas ma, sam si brodo, vej je pa v penziji. Dapa, neje bilou tak, kak sam si brodo. Prajla mi je, ka mogouče bi mejla pou vöre časa za njiva, cejlo popoudnek pa večer, tou pa nikak nej. Nega časa in ga nega, mi je gučala ške tak napou zaspana. Bole sam jo proso, aj si vzeme tej čas, bole mi je nazaj gučala, ka nikak nemre, ka ma telko dela, ka ranč vö ne vidi. Najprle mora s sousidico spiti kavo, te de šla v bouto, tam de edno dvej vöri, po tistom trbej neka sküjati in pogesti, ka te že pa pride sousidica, ka si kaj vöovadita o tom pa o ovom, gda minejo tej tri vöre, si trbej vacalejžece pripraviti, ka do skuze tekle za Esmeraldo na televiziji, te gda sé Esmeralda skonča, te sé pa dobijo vse sousidice, ka si doj povejo, ka so glejdale, po tistom pa de že takša vöra, ka de trbelo že pomali v postelo, tak ka nikak nema časa za moje mlajše. Na, ste Zdaj vidli, moja tašča Regina, trno čedna ženska, je v penziji in nema nikšoga časa. Sploj nema časa, ka bi mejla čas. Tou je čistak isto, kak kovačova kobila, stera je bousa.
Aja, ka sé je te dale godilo? Nika. Mlajše sam vzeu k sebi v slüžbo in Zdaj eti z menov čakata, gda de sé začalo tisto velko delo, stero mi je obečo moj Šef. Čakam čistak brezi dela, mojiva maliva pa si brodila, kakšo lejpo slüžbo mam, ka nika nej trbej delati, Šef pa mi vsikši čas pravi, naj ške malo počakam. Zdaj rejsan ne vem, ka aj naredim, naj rejsan čakam pa sé špilam z mojima malima ali pa dem domou. Rejsan ne vem, dapa za dva tedna vam vöovadim, kak sé je tou vse vküper skončalo. Neka pa je gvüšno, ge sam tö eden takši kovač, v slüžbi sam, pa neman dela.
Miki
Porabje, 18. junija 1998
5
Meni je tüj lepau
Gnesden je ešče itak Večkrat čüti, ka sé lüdje radi spominjajo na tiste stare cajte, gda je v ednoj šauli, v ednoj maloj vesi eden školnik bio. On je včijo cejlo deco v ednom klasi pa je Zvün toga opravlo v vesi vse takšo, ka je za kulturo potrejbno bilau. Pa te etakšoga reda naši starci tau tü vcuj dejejo, ka so zatok oni tü nej nauri ostali, če so rejsan samo v takšo šaulo ojdli. Pa gnes-den čüjemo tau tü, ka prej gnešnji školnicke samo v šauli delajo. Neščejo Zvün tistoga nika nej naprajti za ves.
Gda sam si z Evo Lazar na G. Seniki pripovejdala, vsakši minut sé mi je tak vidlo, ka je zatok tau nej cejlak tak. Dobro bi pa bilau nam, ki smo nej školnicke, tau tü priznati, ka so cajti več nikak nej takši kak inda svejta. Kak šegau mamo povedati, modernizacija je nas tü zaojdla, gnes več nišče ne žive tak, kak so tistega reda živeli stari. Pa tau je vsakši den vsebola istina. Če je pa tau tak, te je tistim, steri nosijo pa širijo znanje, tü nej tak leko. Eva, Zakoj si ti postanila leranca? Gde sé je tau začnilo?
"Gda sam v osnovno šaulo ojdla, sam sé že odločila, ka ge drugo nemo, samo školnikojca. Sploj sé mi je tau vidlo pa sam vse naprajla za tau, da so sé mi želje spunile. Tau mi je pa ešče lepše, da tüj doma v rojstnoj vesi leko včim od začetka mau, od 1977. leta."
Tak Znam, da si ti dip-lomirala kak učiteljica za razredni pouk. Skauz si male včila kak Zdaj?
"Nej. Včila sam, leko povejm, v vsakšom razredi, vö sam sprobala vse. Zdaj mam 3. razred, šteromi sam sploj rada. V razredi včim slovenščino tü. Zvün toga dvojezično včim predmet spoznavanje na-rave tü."
Kak pa tejm malim dé pri slovenskom jeziki?
"Že sam prajla, da sam tomi razredi sploj rada. Gestejo med njimi takši, gde so doma ešče stare
mamice pa gučijo z njimi slovenski. Pa tej drügi so tü sploj dobri. S tejm raz-redom sé mi je v živlenji najoprvin Zgodilo tau, ka gda je včim Vogrski, pa povejmo, prosim je naj mi povejo kakše primere, pelde, te mi tau po slovenskom povejo. Večkrat sé je
že tau Zgodilo. Če gledamo na tau, da deca gnesden ne guči slovenski, te je tau nika posebno lejpo."
Sploj dosta gučimo, eden drugoga kritizejramo poleg toga, da naša mladina, deca več ne zna po našom jeziki. Ka ti misliš, tau rejsan znamenüje, da po nistarni lejtaj več nišče nede slovenski gučo?
"Nevarnost (veszély) je med nami, pa je vse Zaman eden na drugoga tiskati, Sto je kriv. (V)zroki so navzauči pa te ne moremo samo tak zbrisati. Sploj malo nas je, asimilacija je pa vsakši den krepša. S tejm vred pa ge tak mislim, ka so že "pokopali" nas, de smo sé pa nej dali. Nišče naj ne misli, da deca nika ne zna. Gda jim je potrejbno, znajo, pa do znali tü. Leko ka sam ge sploj optimistka, depa po mojom je nej vse zgübleno. Zatok tü nej, ka sé deca v šolaj tü vči pa v vesi, doma tü čüje slovensko besedo. Globše pa Zdaj neščem razpravlati o tom, dapa nej so sami Prausni lüdje krivi tomi."
Ge tebe tak poznam, ka si v vesi nej samo školnikojca, liki nosiš nistarne funkcije tü. Kak doživeš kritike pa uspehe?
"Od 1977. leta mau - kak
sam začnila tüj včiti - sam v vesi vodja Rdečoga križa. 8 lejt sam bila člen ob-činskoga sveta pa že drugi osem lejt sam člen samouprave pa ranč tak slovenske manjšinske samouprave pa državne tü. V samoupravi tü mam funkcije. V vesi športnike pove-
zujem s samoupravov, pomagam športne programe, športno drüštvo. Gornji Senik je dugo lejt naprej odo pa odi pri krvodajalskij akcijaj. Naša organizacija ma že dugo lejt v vesi krepko jedro, tau so tisti, ki krv davajo. Trüdimo sé za tau, ka njim vsakmau, da dajo krv, nikak - če rejsan skromno - depa zavalimo tau. Prva lejta smo Zvün toga organizirali razne tečaje pa druge prireditve."
Povedla si, da že dugo lejt v vesi delaš kak člen Vodstvo. Kak so prtekla te lejta? Ste kaj naprej Prišli? Kak tau lüdje cenijo?
"Za ves, za lüdi delati je lejpo, depa sploj žmetno delo. Ge sam tak, da sploj rada kaj napravim, komi kaj pomorem, če morem. Dosta vse sé je naprajlo v vesi, pa bi več bilau potrejbno. Po mojom pejnez je v vesi nigdar nej zadosta. Tak mislim, da moremo malo nazaj Pogledniti na tiste cajte, gda so lüdje več naprajli brez-plačno za ves. Gnes smo tau nikak tak njali. Vör-jem, da našo lüstvo rado napravi kaj za ves. Dostakrat so že tau pokazali. Vsakšo leto mamo edno, dvej ali tri velke prireditve. Če lüdam povejmo, če je zovemo, pridejo, poma-
gajo. S tejm vred je pa tau tü istina, da so probleme, težave v vsakdanešnom živlenji vse vekše, da sé preobračamo tak v mišlenji kak v dejanji. Vse več je kritike tü. Človek kritiko gorvzeme, če je pravična. Lagvo pa spadne, če kri-vično nas kritizerajo. Depa uspehi so tü, etak pa človeka tau naprej žene." Večkrat je guč od toga, ka je G. Senik dosta tihincov not vzeo. Ka ti misliš od toga, dobro je tau vesi ali je na kvar? Dobro pa Znam, da je tau takša "vönejpo-vedana " problemo. Zakoj? "Od toga je žmetno gučati. Po ednom kraji so dosti sploj dobro naprajli s tejm, da so stare tazanjane iže poküpüvali pa so je ob-novili, etak so Zdaj nej na Špot vesi. Pa dosti ji je, ki so lepau tüj med nami. Nistarni so dostavse kaj naprajli tü za ves. Gestejo pa, ki samo kritizerajo, prosijo, depa eden filer so ešče vesi nej dali. Najvekša navola je tau, da smo s tejm tau tü naprajli, da smo več nej enotni, nej samo Slovenci v vesi. Tau je pa za naš jezik, za našo kulturo nej najbaukše, tü pa tam sploj nevamo. Od edne starejše ženske sam čüla povedati: "Naša ves je že davnik nej tau, ka je bila". Če mo mogli v vesi po tejm takše pogoje napravili, da lüdje ostanejo tüj, leko sé zgodi, da sé stavi tau, da bi več tujcov prišlo es. Tau je nam tü edna najvekša naloga pa problema. Od lüdi, od naši lüdi tü dosta stoji."
Ka ti držiš od svoje vesi? Kak tadala?
"Ge sam nigdar nej napameti mejla, da bi gdasvejta tüj njala tau ves. Meni je tüj lepau, rada mam naše lüdi, Znam, da so v zgodovini dosta trpeli samo za tau, da bi nikak živeli. Kakoli stoj povej, zavedni so tü. Dobro je tüj doma na G. Seniki biti med svojimi, med našimi. Samo tau želejm vsakšomi, da naj pridejo cajti, ka sé lüdje rejšijo žmetnoče, težave, da bi leko lepše živeli. Za tau škem delati po tejm tü."
I. Barber
Totfalu - Tothfalu
Od 12. do 14. junija so imeli v Slovenski vesi v Porabju obisk iz Totovega sela v Vojvodini. Dva kraja sta se povezala na osnovi podobnega poimenovanja (Ra-batotfalu-Tothfalu - Slovenska ves-Totovo selo). V vojvodinski vasi živijo večinoma Madžari, v Slovenski vesi pa Slovenci. Lani je večja delegacija obiskala Totovo selo (kulturne skupine, športniki, člani samouprave, župnik), tokrat so pa vrnili obisk Vojvodinčani, ki so bivali pri družinah v Slovenski vesi. Največ skupnih programov se je odvijalo v soboto (tekme v malem nogometu, namizni tenis dopoldne na nogometnem igrišču). V soboto zvečer ob 7. uri pa so pripravili skupni kulturni program. V nedeljo je bila skupna maša dveh župnikov, monoštrskega in "gostujočega" iz Vojvodine v kapeli v Slovenski vesi.
Tudi D. Senik ima svoj grb
21. junija bodo na Dolnjem Seniku blagoslovili grb in prapor vasi. Program se bo začel ob 10.45 s povorko gasilskih društev, ob 11. uri bo maša na prostem. Ob blagoslovitvi simbolov vasi bo imel priložnostni nagovor dr. Gyula Pusztai, predsednik županijske skupščine. Ob 12.30 bodo podpisali listino o partnerstvu med D. Senikom in Sv. Martinom. V kulturnem programu bodo nastopili malčki domačega vrtca, folklorna skupina iz Sakalovcev in nemške pevke z D. Senika.
Otvoritev sedeža
28. junija bodo na G. Seniku tudi uradno predali in otvorili sedež Državne slovenske samouprave. Blagoslovitev in otvoritev prostorov bo po maši ob 11. uri. Za ta dan je vaška samouprava organizirala t.i. Vaški dan s športnim in kulturnim programom.
Porabje, 18. junija 1998
6
Najvekši svetek Porabski Slovencov
Slovenska zveza je 30. pa 31. maja držala 7. Porabske dneve. Ta prireditev je najvekši svetek Porabski Slovencov. Ménja te prireditve znamanüje, ka je glaven Cilj tej dnevov vse več Porabski vasnic pa lidij pridobiti za sodelovanje. Zatau smo meli
športni program na Gorenjom pa Dolenjom Seniki, dvojezično mešo v Sakalovci, kulturni program pa v Slovenskoj vesi.
Mlajši so športni program meli na Gorenjom Seniki, steroga je organizirala Senika šaula. Najvekšo delo je emo školnik Žolt Moldovan, steri je cejli program vküp-postavo pa Vodo. S svojimi kolegicami sé je pobrigo za tau, naj sé dobro počütijo pri njij mlajši z OŠ Kuzme, Šalovec, Števanovec, Monoštra pa domanji tü. Na športnom igrišči so meli tekmovanje, da bi mlajši pokazali, Sto je najbola flajsen. Mlajši so koražno sodelovali. Tau je bilau važno. Dapa zatok tau tü moram omejniti, ka so v tejm najbaukši bili domanji mlajši. Po tejm so sé zbrau podje, steri radi špilajo nogomet. Obadvej porabske šaule so vküper stanile s svojo prijatelsko šaulo iz Slovenije. Etak sé je G. Senik s Kuzmov špilo prauti ekipi Števanovci-Šalovci. Tej mlajši sé gnako fejs vejo brsati, rezultat je bijo 2:2. Dekličine so pa špitale rokomet. Na seničkoj šauli že več lejt Uspešno dela rokometna ekipa, stero vodi Žolt Moldovan. Špitale so seničke pa Varaške dekličine. Obadvej ekipe sta dobro špitale, dapa varaška je malo dun baukša bila. Vseeno, mi smo na seničko rokometno ekipo fejs ponosni, zatok, ka je tau ena "mala"
šaula prauto Varaša, za izbiro ma malo mlajšov. Te seničke dekličine do šle 26. pa 27. junija na 22. športno srečanje v Novo mesto. Ta ekipa de špilala v imeni Porabja. Želej-mo njim Uspešno tekmo.
Če sé nazaj obrnem k šport-nim programom, tak brodim,
ka so bili bogati pa uspešni. Do večera so sé redno leko vözmantrali tak mlajši kak Senički školnik pa lerence. Etak njim je gvüšno dobro spadnila tista Žmana večerja, stero je Alojz Hanžek dau pripraviti s svojimi küjar-cami.
Te čas ka sé je telko vse godilo na Gorenjom Seniki, smo z mladinov ranč tak flajsno delali na Dolenjom Seniki. Program sé je začno s kmečkimi igrami. V te igre smo želeli vkljüčiti mladino iz vsakše porabske vesi. Tau je že Vsakša ves vejdla marciuša. Pri organizaciji veški ekip so nam na pomauč bili Vera Gašpar (Gorenji Senik), Žolt Monek (Dolenji Senik), Irma Filip (Sakalovci), Ildiko Pustai (Slovenska ves), Laci Kovač
(Števanovci), Karel Holec (Andovci) in Margita Traj-ber (Verica). Škoda, ka sé je naša želja nej spunila pa so mladi nej meli čas zatau na Gorenjom Seniki pa v Števanovci. Z Goričkoga smo pozvali Martinje pa Čepince. Kmečke igre je Vodo Laci Nemeš, člen našoga predsedstva. Na taum tekmovanji smo leko vidli, kak sé razmej mladina na paversko delo, kak flajsno Vej bejžati, piti pa
gesti, gda je mujs. Dobro je bilau gledati, kak sé radi špilajo mladi, kak (za)res-nico vzemejo "delo", deje glij špila. Vsakša ekipa je na tejm bila, naj ona bau najbaukša. Enoj ekipi sé nej trbej sra-movati pauleg rezultatov. Telko sé je vidlo, ka so gorički mladi bola vcuj nav-čeni delati. Etak je najbaugša bila ekipa iz Martinja, drügi so bili mladi iz Čepinec pa iz Andovce. Posaba moram po(h)valiti sakalovsko ekipo. Oni so bili najmlajši med vsejmi. Ne vejm, če je med njimi že komi trbelo doma drva žagati z raučnov žagov ali drva kalati. Vseeno, oni so döjn vözdržali, dobro, ka so nej v bejg vdarili. Malo sem sé zatok čüdivala, gde so bili tisti mladi, steri plešejo ali futbalisti ali... Pitanje! Dolenjosenički pa šalovski futbalisti so že kumar čakali, naj pokažejo, steri vejo bola naganjati futbal pa stere bole bauge ta kraubla igrača. Steri ste tam bili, ste vidli, steri pa nej, sé potrüdite vönajdti. Najbole naigri smo pa bili na ženske. Slovenska ves sé je špilala prauto Čepinec. Vej so dekle vödavale v tistoj ijci. Te pa ške vcuj telko moškov, steri oči so več skakale po ženski nogaj kak po žogi
(labdi). Tau vejm, ka so žene bola nevarne. Ne šté sé, če komi nogau tabrsnejo, važno je, aj vsevečkrat notabrsnejo futbal v drüge vrate. Škoda, ka so sé samo 20 minutov špilate, mi vsi bije radi tadale gledali.
Aj, skur sam pozabila na našoga küjara, Djaužina Ka-lamara iz Čepinec pa na njagve pomočnike, Mirka, Magdo pa Mariko. Oni so vanej v kotlaj bograč küjali za večerjo. Ne vejm, če so sé oni sami malo tü nej sküjali v tistoj ijci. Če stoj nüca kak-šnoga dobroga küjara, te aj samo Djaužina gorzišče. Škoda, ka sam nej mejla čas nastrgavali, ka je delo pa dau vcuj poskrivoma. Dosta pomauči smo dobili od Ga-bora Lazara, Štefana Sukiča, šteriva sta nam vse potrejbne stvari na pausado dala pa vküper zvozila s pomočjauv mladi pojbov. Pa naj ne pozabim Lacina Bajzeka, steri je bola flajsno vönoso večerjo, kak šterakoli ženska. V nedelo je v sakalovskoj cerkvi gospaud Štefan Tóth dvojezično mešo slüžo, Senički pevski zbor Avgust
Pavel pa s svojim cerkvenim programom popejvo pri meši.
Popodneva smo v Slovenskoj vesi nadaljevali s programom. Nastaupilo je pet folklorni skupin: gradiščans-ki Hrvati iz Unda, Lancova vas, Beltinci iz Slovenije pa dvej domanji skupini, Gorenji Senik pa Sakalovci. Skupine so sé korajžno nota-pokazale. Ob tej priliki je predsednik Zveze Jože Hirnök prejkdau priznanje "Za Porabje" gospodi Župani v Monoštri Kareli Baueri, g.
Kareli Krajcara zborovod-kinja pevskega zbora Avgust Pavel Marija Trifus pa leko prejkvzéme priznanje na 60. obletnici zbora.
Zvön folkloristov je gora-staupo ansambel Državnega
zbora RS, steri nam je čüdovite zaigro. Vala Baugi, ka je vrejmen vödržalo, etak je bal tü vanej leko bijo. Špilo je ansambel Avantura. Plac je bijo puni. Radi smo, ka so s cejle pokrajine Prišli na bal. V Slovenski vesi je slovenska
samouprava vödjala zasé. Za vse, ka je trbelo, so oni poskrbelo Dosta so njim pomagali futbalisti pa gasilci.
Ge mislim, Sto sije vzeu cajt, sé ma nej vnaužalo pridti na te programe, ma je nej bilau žau. Tau, ka smo telko programov tak lepau skaus spelali, bi brezi pomauči vasnic nej mogli. V imeni Zveze sé ob tej priliki eške gnauk lepau zavalim vsem tistim, steri so nam v kakšnikoli formi pomagali. (H)vala vam!
K. Fodor
Porabje, 18. junija 1998
OTROŠKI
SVET
Porabski malčki z mamicami letos v Mursko Soboto
Zavod RS za šolstvo, OE Murska Sobota skupaj z Zvezo Slovencev ter Uradom RS za Slovence po svetu in v zamejstvu letos že četrtič pripravlja enotedensko bivanje porabskih otrok, mater in vzgojiteljic v Sloveniji, tokrat v murskosoboškem vrtcu. Dosedanja bivanja so bila v vrtcu Radenci, ki zaradi drugih obveznosti letos ne sodeluje. Iz triletnega dela smo se marsikaj naučili, dobili pozitivne kot tudi manj pozitivne izkušnje. Pomurski vrtci skupaj s predstojnico in svetovalkami Zavoda za šolstvo naredijo zelo veliko, da bi cilji tega bivanja bili uresničeni. Temeljni cilji programa so namreč naslednji: razvijanje zmožnosti sporazumevanja v slovenskem jeziku, krepitev zavesti o narodnostni pripadnosti in utrjevanje vezi z matičnim narodom. Veliko bolj pa bi se teh ciljev mo-
rale zavedati gostje - vzgojiteljice in matere porabskih otrok, ki se udeležijo bivanja. Vsaj tistih nekaj zanimivih dni, ki jih preživijo z gostitelji, bi kot jezik medsebojnega sporazumevanja lahko uporabljale slovenščino; pa tudi z lastnimi otroki bi lahko poskusile spregovoriti kakšno slovensko besedo; s tem bi mnogo olajšale delo gostiteljem... Pa tudi namen bivanja bi bil dosežen v večji meri kot doslej. O tem smo odkrito spregovorili tudi na sestanku 20. maja v Monoštru, ko smo kritično obravnavali dosedanja bivanja in zastavili smernice za prihodnja.
Letos je gostitelj bivanja torej eden od vrtcev v Murski Soboti. Program bo potekal od 29. junija do 3. julija. Prijavljenih je 29 udeležencev. Pestro in zanimivo dogajanje bo vključevalo programe za otroke in star-
še; otroci bodo skupaj s soboškimi vrstniki v dopoldanskem času, ko bodo matere imele svoj program. Popoldnevi in večeri pa bodo namenjeni izletom, ogledom, kopanju in družabnim srečanjem. Tudi pogoji bivanja bodo veliko boljši, saj bodo udeleženci stanovali v sodobnem dijaškem domu, ki je poleg vrtca. V programih bodo sodelovale predvsem vzgojiteljice, ki že nekaj časa strokovno pomagajo porabs-kim vzgojiteljicam. Pogoji za dobro in uspešno delo torej so, zdaj morajo svoje dodati še gostje iz Porabja in v prijaznem soboškem vrtcu združiti prijetno s koristnim.
Veliko prijetnih uric v Sloveniji kot tudi veliko novih slovenskih besed in stavkov vam želim!
Valerija
Na osnovni šoli Gornji Senik so 3. junija organizirali šolski izlet v sosednjo Avstrijo. Potovali smo učenci 5., 6. in 7. razreda. Peljali smo se z avtobusom. Bilo je nas 23 učencev in 4 učitelji. Naša pot je peljala čez Jenners-dorf-Mogersdorf-Riegersburg--Furstenfeld-Heiligenkreuz. Prvič smo si ogledali velik križ in muzej v Mogersdorfu. Križ je bil postavljen v spomin monoštrske bitke iz 1. 1664. Ogledali smo si grad v Riegersburgu. Grad je 400 m visoko na veliki skali. V gradu smo si ogledali muzej, videli smo, kako so obsodili čarovnice, razne obleke, orožje, slike. Grad je bil zelo lep in velik. V Furstenfeldu smo lahko kupovali. Vreme je bilo zelo lepo, zato smo se lahko tudi kopali v Heiligenkreuzu. Čudovito je bilo. Čas je hitro minil in smo se morali vrniti domov.
Dobro smo se počutili na tem izletu, spoznali smo lepe pokrajine in dosti zanimivenga. Hvala organizatorjem za izlet.
5. razred OŠ G. Senik
Naša šola je napisala natečaj, da bi dobila denar za šolski izlet v Slovenijo. Ampak denarja nismo dobili. Potem smo se tako odločili, da bomo določeni razredi posebej šli na izlete. Naš razred je šel v Szeged. 5. junija zjutraj ob šestih smo šli.
Z nami sta šla razredničarka gospa Eva in učitelj Žolt Mol-dovan. Peljali smo se z gornje-seniškim kombijem. Pot je bila dolga. Me potjo smo se pogovarjali, igrali in poslušali glasbo. Popoldan ob dveh smo bili že v Szegedu. Potem smo se sprehajali po mestu. Ob treh smo šli na prenočišče. Me deklice smo imele eno sobo. Potem smo počivali, ker je bilo zelo vroče. Zvečer smo si ogledali reko Tiszo in smo se sprehajali. Potem smo se v sobi pogovarjali. Drugi dan smo šli zajtrkovat ob devetih. V mestu je bil otroški program in tega smo si ogledali. Nato smo šli v Opusztaszer. Tam smo imeli kosilo. Po kosilu smo se kopali v Kiskunmajsi. Zvečer ob petih smo si ogledali Fesztijevo sliko. Pozno zvečer smo se vrnili domov.
Zelo dobro sem se počutila. Szeged je zelo lepo mesto.
Edina Ropoš 8,r., OŠ G. Senik
Naš razred je bil na izletu v Szegedu. Skupni šolski izlet v Slovenijo ni uspel, zato je šel samo naš razred.
Izlet je trajal dva dni, v petek in v soboto. Ob šestih smo krenili od doma. Ko smo prispeli, smo se sprehajali. Potem smo pa šli v internat. Malo smo počivali. Ogledali smo si mesto Szeged, cerkev pa tudi reko Tiszo. Zelo lepo je bilo. Zvečer smo se dolgo pogovarjali. Naslednji dan smo si ogledali otroške prireditve. Potem smo pa šli v Opusztaszer. Tam smo jedli kosilo in potem smo šli plavat. Ob šestih smo si ogledali Fesztijevo okroglo sliko o prihodu Madžarov v današnjo domovino. Je zelo lepa in zanimiva. Potem smo šli domov.
Zelo dobro sem se počutila. Doma sem veliko pripovedovala. Upam, da bom imela še večkrat možnost preživeti take lepe dni.
Gabriela Gašpar 8.r., OŠ G. Senik
Strašna norost
Etognauk sta dva policaj a dva granatlina najšla. Te eden policaj etak pravi: "Padaš! Vejš, ka va Zdaj s tejmi granatlini delala? Ednoga raznok pobereva."
Te drugi pa etak pravi: "Si nauri? Vej pa če ga raznok pobereš, de eksplodero."
Te drugi pa Zdaj etak pravi: "Vrag si z njim! Vej pa nama te eške eden itak ostane."
Veselje
Etognauk je v Varaša v ednoj bauti eden delavec vöporobo cejla pejnaze pa je s pejnazi pa s prednjoga ženauv odskočo. Na drugi den so policaji zgrabili ovoga pa tomi prednjomi etak pravijo: "Človek, kakšo srečo mate. Cejli pejnazge so tüj." Prednjen pa: "Na ja, pejnazge so tüj."
Politcaj pa: "Pa tau vi samo tak pravite?"
Of pa: "Dapa nazaj je prišla moja žena tü, ka je vekša nevola, liki bi zgübo pejnaze."
Sestra
Naša Eržika je etognauk etak pitala svojga dragoga moža, našoga Šanjina: "Stoje pa bila tista fejs ženska, s šterov sam te vidla v Varaša v Tromejnik sedeti?"
Šanji pa: "Sestra”.
Eržika pa: "Z mene si ne delaj norca. Ge Znam, ka je nej tvoja sestra bila."
Šanji pa: "Sto je pa pravo, ka moja. V špitalaj je sestra."
Vüpanje
Naš Jenő etak pravi eden den svojmi padaši Pištaki: "Ti, v velkoj nevauli sam. Juliška več nešče eden minut nej čakati, ške naj go že te keden sprosim za ženo."
Pištak pa: "Ti poznaš njenoga očo? Vejš, kak te tavö potauči?" Jenő pa: "Ge tü tau Vüpam."
Vej on pokaže
Naš Imre je etognauk domau prišo iz dela pa kak not staupi v edno sobo, tam najde svojo drago čerko pa ranč takšoga vozgrivoga mladoga, ka sé küšüjeta."
Imre sé etak dere: "Vej te ge navčim. Küšüvati mojo deklo!" Zdaj pa mala dekla etak pravi: "Oča, nej naja trbej navčiti, nama že tau strašno dobro dé..."
Telefon
Naša Bernardka je etognauk Sama bila doma. Gnauk samo cinga telefon. Ona ga zdigne pa sé zglasi. Eden moški glas etak pravi: "Draga Roza, gnes večer leko pridem k tebi?"
"Leko, Martin."
Of pa: "Ge sam nej Martin."
"Nika sé ne brigaj. Ge sam tü nej Roza."
I. B.
Porabje, 18. junija 1998
Vsrejdo zazranka je bilau, gda so mi prejdnji(a) zapovedati(a) na Zvezi, naj dem v Büdinec pa v Dolejnce pa naj poglednam, ka je tam kaj
nauvoga. Vzemam fotoaparat pa si vsedem v avto. Te mije na pamet prišlo, ka ta paut ranč nede tak kratko. Z Andovce so Budinci pa Dolenci ranč tak daleč nad Gorenji Senik kak nad Bajánsenye. Skurok štirideset kilometrov. Ovak je ta paut iz Andovce eden kilo-meter, samo nejmamo mejnoga prehoda. Vrauče je fejst pa
Samo naj me niške ne vidi, ka sé z avtonom proti mejipelam. Njegvoga vraga, kak mala ves so Andovci pa Zdaj je tak puno lüstvo na pauti. Ka Zdaj bau?
Zdaj me je že vsakši vido. Pri rampi stanam pa kak tisti, steri z Varaša pridejo, kaulak vrat gledam, kak je lejpo pokrajina. Z edno okauv pa rampo gledam. Vidim, ka je nika sploj zmantrana, samo drauti go držijo, naj sé vö ne obrne. Sto je pejški, tistoma dobro. Capašov je dosta, ka so tisti céplani djeleni vöznöjcali, steri po dtvej nogej odijo med dvöma rusagoma. Z autonom že težko. Rampo odpirati pa zapirati, tau že nede tak naglo. Vseeno, bau ka bau, Zdaj že nazaj nemo üšo. Primem rampo pa té, kak če bi me božji bič vdaro, nekak vöskauči iz grmauvdja. Gda malo k sebi pridem, te Vidim, ka je tau eden stari ladjen z Verice.
"Ka ti tü Odiš pa postrašüješ lüstvo pri rampi? Vi tü mate tašuga prehoda kak mi, idi ta, pa tam postrašüvaj Veri-čance."
Prejk sam prišo v Büdinec, depa kak, vsakši tau misli, ka štjé. Važno, da sam tam. Z
-	Duma. Pojte nutra.
-	Ka nauvoga v Büdincaj?
-	Vse tak po starom. Leto je pa dober čas, s sanauv delamo pa ukapamo. Obadva sva v penziji pa pomalak ta delava.
-	Vrejdno tü pri vas krave držati pa z zamlauv delati?
-	Vrejdno bi bilau, če bi nej bilau tak dosta divjačina. Drügo že ne pomaga, samo električni pastir kaulak njive. Mladina v slüžbo odi v Soboto pa so takšni, steri na Štajersko, zvekšoga bola starejši gazdüvajo. Dje taši, Sto dosta grünta ma pa itak v slüžbo odi, ka pravi, ka samo iz kmetije ne mora živeti. Tau je istino. Za eden liter mlejko edentresti ali še menja tolarov plačajo. V bauti pa če stoj šké küpiti mlejko, te 200-300 tolarov košta. Dobro bi bilau, če bi sé meja odprla. Pri vas je dosta vse falejše nam, pa je tü dosta vse kaj tašoga pri nas, ka sé vam splača. Prvin dobro bilau, gda smo leko vse v križ šli. Mi, steri smo dvolastniki bili, mi smo meli eno parvico pa smo leko odli prejk meje. Samo švercati nej bilau slobaudno. Nam bi te mejni prehod sploj dober bijo. Mi tü v Büdincaj nejmamo baute. Če bi tak bilau, mi bi po krüj prejk v Andovce odli. Bola lakejše kak prejk v Do-lence odti. Mi tü cesto dobro mamo pa vi bi tisti 200 mejtrov tü naprajli. Po mojem tau bi bilo pametno, če bi sé tü aupro mejni prehod pa nej v Čöpanca. Tam slabe ceste majo pa kama de tam človek üšo, samo sé v Šalovce. Te je pa tü bliže, če sé tü v Büdinci, Dolenci odpre meja. Kak bi tau lupau bilau, vsakši keden bi leko malo poglednili rodbino. Dojšlo bi, če na keden
volé doste tü nejmam. Tašuga reda človeka "vrag mantra". Ka bi bilau, če bi prejk staupo v Andovce pa po zeleni meji v Büdinec. Nej, nej slobaudno, mi pride včasi napamet, zgrabijo me pa te mo dobro vögledo. Tau telko nej vrejdno. Dobro, dem nad Bajánsenye. Samo prvin dumau skaučim po vozniško (jogosítvány) v Andovce. Zato ka nejmam go s seuf kak šagau ma biti. V Števanovci pred krčmauv Vidim, ka sodak v autona sedi pa ma tak gleda, kak če bi še nikdar nej vido človeka. Te je iz Varaša prišo, zato ka do tejga-mau sam ga eške nej vido. Gda doma stanem, te ma že vrag pa mantra. Tü sam petstau mejtrov od Büdinec pa itak mo štirideset kilometrov kraužo? Ka naj delam?Dobro, dem vö k meji, poglednam, kak kaj stoji rampa pa te že nika bau.
avtonom sé proti hiši Vilmoša Žlebiča pelam. Oni, gda sé mejo odpre za kakši den, vsikdar malo prejk pridejo v Andovce. Žena ranč vanej okapa.
- Baug daj, Vilmoš so duma?
samo enkrat, v soboto bi bilau odprejte Sprvoga.
-	Dostakrat sam čüjo, ka Vogrski gučite. Kak tau, ka Znate Vogrski?
-	Dja sam dosta odo na Vogrsko delat, prvin gda nej
bila meja pa zato Znam Vogrski.
-	Dja samo slovenski Znam,
-	pravijo žena, - zato, ka sem furt doma bila.
-	Leko če sé meja odpre te sé vi tü navčite Vogrski.
-	Tau bi dobro bilau, - sé zasmejejo.
Gda od Vilmoša dem proti Dolejnci, spoznanoga Vidim na traktori na njivi. Oni so Karel Bedič, član vaškega odbora. Zato so mi bili tak spoznani.
-	Nej meko?
-	Nej. Zdaj je najbaukša zemla.
-	Dosta zamle mate?
-	30 hektarov. Največ je posejano, žito, pšenica pa ječmen. Zdaj pa okapamo burgolo.
-	Dosta krav mate?
-	Nejmamo. S kravami sé ne splača spravlati, svinje mamo več kak 40 komadov.
-	Te dosta dela mate Zdaj. Tau je vam velka pomauč, ka vi vse s traktori pa z mašini taupravite. Kak tau, ka pri vas telko mašinov majo pavri? Na Vogrskom pulonja nejga.
-	Zato, ka pri nas ni treba davka (porce) plačati, če stoj v Avstriji küpi traktor. Tau je velka pomauč pavrom. Pa še dobimo posojilo (kölcsön), če traktor štjé stoj küpiti. Karela Bediča sam nej Sto dosta goradržati, zato ka sam vido, ka so nej davnik začnili okapati. Vrejmen je dobra bila, pavar takšoga ipa dosta časa nejma.
Pelam sé dale pa traktor dé proti meni. Gda skrajej pridem, te Vidim, ka ženska
vozi. Tau pri nas na Vogrskom sploj rejdko, da bi ženska traktor vozila. Zato sam si zmislo, ka jo stavim malo...
-	Gde ste sé vi navčili traktor voziti?
-	Dja mam vozniški izpit. Sedemdesetdevetoga sam naprajla pa Zdaj že osem lejt
vozim traktor. Tü pri nas brezi izpita nemre sediti na vozilo.
-	Ka bola težko voziti? Traktor ali avto?
-	Traktor dosta bola težko vozi. Zato ka tau že bola zahtevno vozüo.
-	Ka vse delate vi s traktorom?
-	Zdaj slučajno sanau obračam. Vse vejm delati s traktorom, samo orati nej. J
Da je Terezija Kalamar s traktorom odišla, dja sam si paut proti Šalovcam zejo kak vsakši, Sto z Vogrskoga pride. Išo sam tankat.
K. Holec
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Deak Ferenc ut 17, p.p. 77, tel.: 94/380-767
Tisk:
SOLIDARNOST D.D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Po mnenju Ministrstva za kulturo št. 415-715/93 mb z dne 3.11.1993, se časopis PORABJE uvršča med proizvode, od katerih se plačuje davek od prometa proizvodov po 13. točki tarife 3. zakona o prometnem davku (Ur. list RS, št. 4/92). ISNN 12187062
Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.