KATOLJŠK. CERKVEN LIST, Danica izhaja vsak petek načeli poli, in velja po pošti za celo leto 4 gld. «)0 kr., za pol leta 2 gld 40 kr.. začotert letal eld. .'i«) kr V tiskarnici sprejemana za leto 4 gold., za pol leta 2 gld.. za četert leta 1 gl.; ako zadene na ta dan praznik, izide baiiiea dan poprej. Tečaj XXXIV. V Ljubljani, 4. svečana 1SS1. List 5. Cerkvene himne. Poslovenil Janez Bile. (Dalje.) V ponedeljek. 2. Pri hvalnicah. (Spiendor Paternae gloriae.) Očetove Ti slave bliš, Ki nam od luči luč deliš; Luč luči in svitlobe vir; Dan, ki razsvitljaš dneve zmir. Izidi pravo solnce nam, Pokaži luči večne p!am, In blagor Duha svetega Nam vi i j dobroti j i vo v serca. Očetu izročujmo se — Usmiljenja on Oče je, — Naj Oče rajske slave nam Odvzame grehe grešnikam. Naj v dobrih delih poživi, Zob zlomi nevošljivosti, Naj zopernosti nam sladi, Naj vodi nas v pravičnosti: Naj misel vlada in kroti, Naj v nas bo čednost čistosti, Zvestoba gorka nas navdd, Laži naj duša ne pozna. Nam hrana bodi Kristus sam, Naj vera bo pijača nam, Veseli pijmo v treznosti, Kar Duh v nas vlije blaženi. Veselo naj preide dan, Bo sramožljivost zor goddn, Poldan naj vera bo terdna Večera duh naj ne poznd. Svitlobo zar'ja že peljd, Naj v luči gledati nam d& V Očetu Sina pravega, V Besedi — Očeta Večnega. Očetu slava bode na) Z edinim Sinom vekomaj, ln s Tolažnikom blaženim Na večne čase slavlj«*nim. Amen. o. Pri verernirah. *) (Immense coeli Conditor.) Neskončni Stvarnik nebesa, Ki si razdelil tek voda, In dal na nebesu jim stan. Da zmes se loči in vravna. Na nebu si jim vterdil kraj, Na zemlji j;m pokaznl pot, Vročino voda da hladi, Da ne sožge se zemlje plod. Dobrotljivi zdaj v nas razlij Studenec večne milosti; Da v ti«>vic ne omagamo In stari greh nas ne vmori. >aj lue nam vera pomnoži, Svitlobo rajsko naj nam da. Minljivo ona naj zatre, Lažnjivo nje naj ne konča. Premili Oče, to nam daj, Ki s Sinom vladaš vekomaj, ln s Tolažnikom blaženim Na večne čase slavijenim. Amen. V torek. 1. Pri juternicah. (Consors Paterni luminis.) Deležnik luči Očetove, Od luči luč in dan svi&l; Večerne himne opevajo «tvarjenje. Prest. Noč pesmice razdérajo — O da nam milost Ti bi dal! Odvzemi duhu temno noč, Preženi trumo zlih duhov, Zaspanosti zatéraj moč, Lenobe resi nas okóv. Tako, o Kriste. vsraili se Letih, ki v Tebe ver'jejo, Prejmejo naj koristno vse, Kar v pesmicah zdaj proeijo. Premili Oče, to nam daj, Ki s Sinom vladaš vekomaj, In s Tolažnikom blaženim Na večne čase slavljenim. Amen. 2. Pri hvalnicah. (Ales diei nuntius.) Petelin oznanuje dan, Opeva bližnji dneva čas, Duhovni. Kristus, nas brodnik V življenje novo kliče nas: Ležišča odmaknite v stran, V škodljivo spanje vtópljeni; Pošteni, trezni, čisti vsi Budite, ker sem blizo že. — Vabimo z glasom Jezusa V molitvi, v joku, v treznosti; Molitve vroče trud stori, Da čisto serce ne zaspi. Preženi Kristus spanje nam, Okove zdrobi nam temé; Odveži hudobije vez, Prižgi nam novo luč v sercé. Očetu slava naj doni, Naj slava Sinu se glasi, S Tolažnikom preblaženim Na večne čase hvaljenim. Amen. 3. Pri večemicak. (Telluris alme Conditor.) Stvaritelj zemlje stavljeni, Ki si razdelil zemlje tla; Odvzel škodljivo si vodó, In zemljo vtcrdil si suho: Da nam koristne zeljša dá; Da z rožami ozaljšana In plodna sadja zemlja bo — Nam živeža prijetnega. Ti rane duha bolnega Z močjo zaceli milosti; Da z jokom djanja bo omil, Da slabe nagnjenja kroti. Spolnuje Tvojo zapoved, Naj veseli se dobrega, Pred hudobijo naj beži, Naj rane sraertne ne pozná. Premili Oče to nam daj, Ki s Sinom vladaš vekomaj, In s Tolažnikom blaženim, Na vekomaj prestavljenim. Amen. (Dalje sledi.) Trojna boija pol t svetimi stopnjieami na Kranjskem. (Dalje.) II. Nova Štijta. Božja pot pri Ribnici na Dolenjskem. Ne samo po Slovenskem, temuč tudi daleč okrog po našem cesarstvu in celo zunaj mej, posebno po jugoslovanskih krajih, je znana Ribniška dolina. Po njej prebiva čilo, marljivo ljudstvo, ki s svojo obertnijo „suhe robe in lončarskih posod" preskerbljuje bližnje in daljne kraje. Slovi pa tudi zbog svoje dobrovoljnosti in pobožnosti. Priča njegove bogoljubnosti so tudi lepe cerkve, ki se obilno nahajajo med njegovimi selišči. V tej dolini, dobro uro hoda od Ribnice na za-' hodnjo stran, skoraj sredi med Tergom in Sodražico, na nizkem hribu tik Velike gore samotno stoji prelepa romarska cerkev Matere Božje, v nebo vzete, po imenu Nova Štifta, s kapelico sv. Jožefa in s prostornim poslopjem za stanovanje ondašnjega duhovna in prenočevanje stranskih romarjev. Ta poslopja in še ena kmetija, to je vse, kar stoji na holmcu, od kodar je naj lepši razgled po vsej ribniški dolini in po velikem delu Kočevskega. Po ustnem izročilu, ki živi med ljudstvom, se je na tem hribcu cerkev jela zidati vsled prikazni, v kteri je Marija svojo željo razodela pobožnemu kmetu Matiju Furlanu iz Sušja, bližnje vasi ribniške farc. Začetek, doveršenje in blagoslovljenje cerkve pri Novi Štifti pripoveduje dr. Janez Ljudovik Schoenleben v izvirnem spisu, ki je bil vložen v pozlačeno jabelko nad kupijo. Kakor je iz zgodovine znano, je bil J. L. Schoenleben od 1. 1670—1676 v Ribnici župnik in ob enem veliki dijakon (erzpriester) čez vse Dolenjsko. Ta učeni zgodovinar, ki slovi zavoljo 6Vojih imenitnih slovstvenih del, piše: „Leta 1641, ko je bil Urban VIII naslednik sv. Petra v Rimu, Ferdinand III, cesar avstrijski in vojvoda kranjski, knez Janez Anton Krumlovy in knez £genberški itd., višji poglavar Kranjske pokrajine, in Volbenk Engelbert Turjaški (Auersperg) in Kočevski namestni poglavar. Ko je graščino po dedini v lasti imel Janez Jakop Kizel, je v nedeljo po godu sv. Martina, škofa spozno-valca, vložil temeljni kamen tej cerkvi pod varstvom neomadežane in vselej Device Božje porodnice Marije v nebo vzete, g. Frančišk Maks Valant, tedanji župnik Ribniški in veliki dijakon dolenjega Kranjskega. Leto potem 1642 je g. Juri Andrej pl. Trilek graščino Ribniško kupil in kmalo potem začel dalje zidati cerkev z milimi darovi; po njegovi smerti 1. 1667 je zidanje nadaljeval njegov brat Janez Miroslav baron Trilek, in jo je toliko skoraj doveršil 1. 1671, da je kupijo pokril, nad njo jabelko in nad jabelko postavil znamenje Marijinega imena v podobi zvezde." V tisto jabelko je dr. Schoenleben sam, kakor nadalje pripoveduje, v pričo mnogih duhovnov in silo veliko ljudi 17. svečana 1671 vložil več svetinj, lesen španjski križ, in to pismo, vsem potomcem v spomin. Ti kraji, kakor sploh večina kranjske dežele, so takrat še spadali pod škofovsko oblast ^oglejskih patri-jarhov. In tako beremo, da je leta 1743, 10. sel. serpana to cerkev in njenih pet rezljanih oltarjev po pooblastila akvilejskega patrijarha posvetil Teržaški (pozneje Ljubljanski) škof Leopold grof Petazzi, *) ki je ondi tudi 1018 osebam podelil zakrament sv. birme. Spomin posvečenja je postavljen na nedeljo po sv. Martinu, varstva spomin pa je 15. vel. serpana. Kakor vsa Ribniška dolina, tako je tudi Nova Štifta spadala v Ribniško duhovnijo; odkar je pa vstanovljena sodraška fara 1. 1753, je tej pridružena. Cerkev je res veličastno in jako umetno zidana. Po svoji lepi stavbi v čistem romanskem zlogu gotovo na Kranjskem, morda v Avstriji, nima verstnice. Ima visok zvonik, v njem tri prijetno in soglasno vbrane zvonove, pa 14 sežnjev visoko kupijo s turničem in osmerimi okni; šteje pet oltarjev; veliki je bil prenovljen 1. 1873, prižnica J. 1876, in perva stranska oltarja 1.1877. Ti trije oltarji in prižnica so stari toliko, kakor cerkev sama. ter so jako umetno zrezliani, a tudi krasno prenovljeni, kar je posebna zasluga sedanjega čast. gosp. duhovnika. Ima dva kora, enega (pervega) med svetiščem in kupijo, enega (pozneje prizidanega, ki se pa z lepo cerkveno stavbo ne strinja) pri treh vhodnih vratih. — Zunaj okoli cerkve je obokano pokrito hodišče. (Dalje aledi.) Ms ¿irlfenfa JtamrM/a Tomann. (Dalje.) VIII. Misijonarji po povelji kralja portugalskega 1. 1759 zaperti. 7. kimovca šel sem s svojim tovaršem v Tête, kamor nas je tamošnji misijonar, obeh prijatelj, na slovesnost praznika Matere Božje povabil. Hotel sem sicer po dokončani slovesnosti se precej domú verniti, ali po rednem nagovoru misijonarjevem in drugih Portugalcev odložil sem odhod do druzega dne. 9. septembra, kteri dan je bil tisto leto praznik Marijnega imena, smo trije jezuiti veseli od kosila vstali in se še razgovarjali o izvirnem grehu, kar neprevidoma poveljnik kraja, spremljan od več Portugalcev, belih in černih oboroženih mož, ▼ našo hišo stopi. Sprejeli smo jih prav prijazno, jih peljali v sobano; pa nismo nič hudega miši lili. Po kratkem govoru vstal je poveljnik z drugimi gospodi, in napovedal s solznimi očmi (kajti bil je vedno naš prijatelj), da smo vsi trije po ojstrem ukazu kraljevem deržavni jetniki, in da nas morajo v ječo ta-mošnje terdnjave vreči, s pristavkom, da ne amé nihče, tudi po svoj brevir ne, v svojo sobo iti. Na mah so nas oboroženi v terdnjavo odpeljali in vergli v temno, nesnage in merčesov polno ječo, kjer so poprej bivali černi hudodelniki, in so nas noč in dan ojstro varovali. Vprašali smo potem, kaj je vzrok, da nas tako terdo imajo, in dobili smo odgovor, da smo sicer nedolžni, pa naši sobratje na Portugalskem so se hudo pregrešili, ker so kralju po življenju stregli in še več druzih hudobij storili. (Navadno obrekovanje satanovih sužnjev zoper jezuite.) Vse to so toraj tudi nam kakor podedni greh prištevali. Vsak si lahko misli, da nas je ta novica kot strela z jasnega neba zadela. Moja dva tovarša sta začela jokati, ko sta si resno k sercu vzela, da smo iz visoke časti v tako sramoto padli; jaz si pa nisem premogel serca s solzami utolažiti. *) Cf. in catalogo eleri dioec. Lab. et dioee. Terg. et Justinopol. series epp. Obiskovali so nas v ječi poveljnik, drugi gospodje, oo. Dominikanii, da so nas tolažili in poveseljevali ; tudi hrano smo imeli pošteno. Med drugimi je bil tudi neki častnik, ki se nam je vselej pravega prijatelja skazoval, akoravno je bil na otoku Goa .z družbe Jezusove izločen. Kot hrabrega vojaka ga je vsak čislal in spoštoval. Ko so nas vjeii, poslal ga je poveljnik v oddaljen okraj, kakor da bi se ondi treba bilo vojskovati. Pozneje pa, ko so nas že dosti varno spravljene mislili, so ga zopet nazaj poklicali in večkrat nas je obiskal. Ponudil nam je sredstva in pota pokazati, da uidemo, kar je tim ložeje storiti zamogel, ker je bil poveljnik pri popravljanji terdnjave. Bil je pa ob enem tudi na sumu, da je nekoga umoril, in za slučaj, da ga v ječo pahnejo, napravil si je skriven izid, kterega je hotel tudi nam pokazati. Obiskali so nas tudi v ječi poveljniki zamorcev iz Marangve in ponujali so nam kri in življenje dati, da nas rešijo, in ako bi se mi ne bili toliko moško deržaii in rekli, da je to vse nepotrebno, da se bo reč k malo spremenila, da nas bodo zopet v poprešnjo čast povzdignili, — gotovo bi bila kri tekla, ker moji Marangveci in Kaferci so bili zeló hude kervi, zraven pa so še zamorci k vojski in boja naznanjeni, da zamorejo krasti in ropati. Najprej pa bi bili Evropejce napadli. To je poveljnik slutil in dal je v naših nišah in po hišah zamorcev vse orožje pobrati z izgovorom, da bo vojska. Ko smo v mestu Tête 8 dni v ječi bili, djali so nas na majhno barko z dvanajst vesli in peljali po reki Zambezi, pod stražo enega častnika in več vojakov v Senno. Pervo noč ustavili smo se pri moji hiši v Marangve, ni nam bilo pa dovoljeno v hiši prenočiti, morali smo pod šotorom na bregu morja ostati. Dopustili so nam pred odhodom v hišo iti, da si vzamemo nektere potrebne oblačila. Našii smo tu vse razmetano in neredno, morah smo pa molčati in iti. Prav ganilo me je, zapustiti strežaja jokajočega, kterega 8em iz Azije seboj pripeljal in mi je vedno zvest bil. Dovolili pa so mi malega zamorca seboj vzeti, da mi streže. Za kakih osem dni prišli smo v Senno, kjer je glavar z nami vse bolj ojstro ravnal. Peljali so nas v temno ječo, in nihče nas ni smel obiskati. Sedeli «mo toraj zdaj v ječi v tem kraju, kjer je bil popred naš naj poglavitnejsi misijon, in kjer so nas najbolj v časti imeli. Vojak nas je tukaj straiil, ki nas je čez nekaj časa zopet dalje peljal na majhni barki. Ta človek nas je prav terdo imel, vedno nas je hotel pred očmi imeti, posebno se mi je zdelo, da ima na me piko, akoravno nisem zamogel vzroka najti. Prenočišče smo imeli vselej na bregu reke Zambezi. akoravno bi bili enkrat lahko prenočili v Kaji v naši hiši; enkrat bi nr.s bil skoraj pesek zasul. Pridni do kraja, kjer se reka Zambezi deli v dva dela, izročil nas je drugemu častniku, prav dobremu, poštenemu možu. Ta nas je peljal do Kville-mane. Ter d nji, va tega kraja bila je oddaljena skoraj dve uri, in verh tega že skoraj razpadla. Senski poveljnik je tedaj ukazal, naj nas varujejo v ondi stoječi barki. Poveljnik Kvillemanski bil je pa dober mož in dal nam je ondotni jezuitovski samostan v stanovanje ; pa tudi stražili so nas le na videz. Tukaj nas je bilo šest jezuitov. To je bilo za na<* veliko tolažilo, ker na tak način smo zamogli drug druzega bolj tolažiti, in v potrebah si pomagati. Poveljnik nam je sam rekel, ako kdo ubeži, da tudi njemu nič druzega ne (»stane, kakor bežati. Od Sen*kega poglavarja prišli so dan za dnevom ukazi, naj nas na barko denejo; naš poveljnik pa je vselej odgovoril, da nima druzega poveva, kakor da nas gotovo v Mozambik pripelje, verh tega pa je na barki velika sitnost za nas, za naše čuvaje in za ljudi, ki za nas skerbijo. V Kvilimani bih smo od 3. vinotoka do 1. listopada, to je zadnji čas, da barke iz tega zavetišča odidejo proti Mozambiku. Vsih svetnikov dan smel je eden zmed nas maševati in druge obhajati, kar nam do sedaj še ni bilo dovoljeno. .Serce je nam šesterim duhovnom ranilo, ko smo svojo eerkev le streljaj daleč vidili, pa ne smeli iti maševat. To je poveljnik lahko dovolil vsled povelja kraljevega in škofovega, da naj vsak poprej ss. zakramente prejme, preden se iz tega toliko nevarnega zavetnika, v kterem je že toliko bark se potopilo, podi na široko morje. Da se iz imenovane luke srečno pride, treba je na tri reči paziti. Pervič se mora t» zgoditi o mlaju ali šipu, ker tačas voda f> do <> vatlov naraste, in to varuje barko pred pešnatimi robovi; drugič je treba čakati nritoka ali odtoka vode, kar se vsacih šest ur zgodi, da tako tekoča voda barko nese. Tretjič treba je tudi počakati vgoduega vetra od morja ali od suhega, kakor se že rabi za prihod ali oohod bark. 2. listopada smo se peljali do terdnjave Tangelane, kjer se Zambezi v morje izliva. Se smo imeli mačka v morji, ko se je druga barka, ki je bila pod poveljstvom našega mornarja, prederzno proti morju odpeljala. Ker je pa sapa preslaba bila, se je barka, od vode nesena, nam pred očmi s tako močjo zadela na pešnat kup, da je na mah v dva kosa se preletela in potopila. Poslali so sicer tisti trenutek majhno barko, da reši, kar je mogoče: pa vse je bilo zastonj. Ko smo drugi dan, da se ognemo taki nesreči, v zavetnik nazaj kermili, videli smo čolnič nesrečne barke brez kermila, brez vesel in le nekaj černih dečkov in deklic, ktere so valovi zopet na suho priplavili, in trije ali štirje čolnarji, ki so plavali, so se rešili; vse drugo je šlo na dno morja. Namenjeni so bili poprej tudi trije jezuiti iz naše barke na to nesrečno barko: pa Bog je drugač hotel, in nas je drugi osodi prihranil (Da. I j e sledi.) in izgledom. Posebno pa bodo znale moliti same, kakor tudi druge učiti molitve. Tako bodo po mestih, tergih, vaséh nosile in sejale zernca edino zveličavne rimskokatoliške resnice, ki bode o svojem času bogato žetev obrodila. Se več. Te redovnice se zovejo zavoljo tega od Jezusove Rešnje Kervi, ker imajo po svojih pravilih vedno častiti in moliti presv. Jezusovo Kri. One so toraj v resnici neveste Kristusove, njih oči so zmeraj obernjene na Jezusove rane, iz kterih kaplja tista božja Kri, zmeraj klečijo pred sv. Rešnjim Telesom in jo molijo v njem. Kako dobro bodo pač izrejali take učiteljice, neveste Jezusove, te njegove prijateljice, česar se bodo pred Križem ali tabernakljem navzemale, tisto bodo tudi svojim učenkam vdibovale. Se več Te redovnice na svoje učenke ne bodo pozabile tudi, ko jih že pošljejo med svet, temveč bodo za nje molile ter podpirale njih apostolstvo z izproše-nimi milostmi, ktere jim bodo noč in dan pošiljale iz svojega samostana. Koliko bodo pomagale z molitvijo mašnikom in m sijonarjem pri spreobračanji razkolnih bratov! Koliko bodo storile za čast in lepoto hiš Božjih kot umetnice v izdelovanji cerkvene oprave in s podukom v tej umetnosti itd. Nazareška naselbina pa ne bo sama ostala; ta matica bo dobila več hčerk po deželi; redovnice presv. Rešnje Kervi se bodo razširile po Bosni ter bode se povsod kazal blaženi sad keršanske omike. Dragi Slovenci! glejte, koliko dobrega ima iz Na-zareta priti. Vi ste od nekdaj navdušeno podpirali vse, kar je lepega in služi Bogu na čast. Svoje sinove ste pošiljali ter jih še zdaj pošiljate po širokem svetu ozna-novat Kristusovo vero in če treba življenje in kri dat za njo. Afriko divja in vroča in Amerika pozna slovensko pleme; hvale vredno je, da storite po moččh tudi za misijone na Jugu, v Bosni, Bulgariji, kar vam je veliko bližej. P. Š. Pogini na nehier* naprave v Bosni in Bolgariji. (Konec.) Važna je tudi prošnja redovnic zvanih od presv. Rešnje Kervi za podporo pri zidanju samostana in pripravljanja potrebnih reči. Ako pomislimo, kako je ženska bolj rahle moči in zdravja in po svoji naravi boječa, moramo se čuditi pogumu, s kterim so te blage duše zapusti e starše, brate i n sestre, in vse posvetne sladnosti ter se podale v Bosno. Ze s tem -o vreiine sočutja in podpore. Toda ta našel bina v Bosni liiizo Banjaluke, ta Nazaret (tako se ime nuje lesena začasno postavljena hiša) je vreden naše pozornosti še iz družili razlogov. Niso ji zastonj nadele tega imena. Silno veliko dobrega bo prišlo iz tega Na zareta. Kakor je nekdaj iz pervega Nazareta zasvetila Jezusova luč in zavladal njesrov duh, ter je svet razjasnil in ga prestvaril s pomočjo apostolov; slično bo iz bosan.-kega Nazareta tudi prisvetila luč in zavladal duh Jezusov ter oblagodaril Hosno z novimi apostoli ženstva, ki bo namestnikom Kristusovim z lepim življenjem iu domačim podukom pot pripravljalo in gladilo. Redovnice od presv. Rešnje Kervi namreč se pe čajo z izrejo ženskega spola. One bodo vcepljale bosanskim deklicam v serce živo vero, terdno upanje in gorečo ljubezen do Boga in do bližnjega, lepo jih bodo izrejale ter pošiljale bogate s čednostmi med Bošnjake, rekajoče jim: Pojdite in učite svoje doma vsega tistega, čeaar smo me vas učile. Razšle se bodo — dobro pod-učene — po deželi ter v raznih stanovih učile z besedo Ogled po Slovenskem in dopisi. Iz Ljubljane. (Mestne dogodbe.) Dva poba sta te dni ob večeru štacuno zapirala. Ker se veliki ploh brez pritežnosti ni hotel zapahuiti, je večemu teh dveh pobov strašno šetinasta hervaška prašiča iz umazanih ust skočila!... Da že smerkovci znajo naj gerši hervaške klet-vinje, je silno žalostno in sramotno za našo oliko. — Voznjači, „vagabundi" in razni ljudje take ostudnosti z južnih krajev v na-o deželo donašajo. Najde se kteri-krat kak ostudnež, ki se p jan po mestu plazi, in cede se ostudne kletvinje iz njegovih slinastih list, kakor gnojnica z gnojnega koša. Kaj se tudi po žganjarijah sliši! ... Pred nekaj leti sem moral slišati, da je celo iz ust nekega olikanega gospoda pri igri tisto hervaško prase iz ust skočilo! Nikarte vendar ne izrekujte besed, ki morebiti še sami ne veste, kako so ostudne, nesramne in bogokletne! — Dve tropi pobov se je te dni kepalo in nasproti zabavl;alo med kletvami. Bili so eni mestni rokodelski pobi, drugi kmečki fantalini. In čudno: rokodelski, naj berže sami s kmetov doma, so une zmerjali s kmetavsi ali enacimi besedami! Take divjačine so nevarne in pregrešne. Pusti ljudi pri miru na ulicah, če ne, se bo reklo, da si pasje sorte! Iz tacih začetkov pridejo poslednjič veliki pretepi, poboji, morije in ubijanja. It Ljubljane. (Predstavljanje Kristusovega terpljenja v gornjem Amergavu na Bavarskem. [Dalje.] Jezus bičan in s ternjem kronan.) Po tej predpodobi Jezusovega bi- čanja sledila je koj druga predpodoba, in sicer pred-podoba Jezusovega kronanja. Zagledali smo Abrahama na gori Morijo; ondi postavi oltar, nanj derva zloži, zveže svojega sina Izaka in ga na altar položi. Zdaj roko z mečem stegne, da bi zaklal svojega sina. Pa glej! kar pride angelj in zakliče: „Stoj Abraham, nič žalega ne stori mladenču!' Abraham se pri teh besedah ozre, in za seboj zagleda ovna, ki je za roge med ter-njem tičal, tega prime in ga daruje v žgavni dar namesto svojega sina. Pevski zbor to predpodobo z ozirom na Kristusovo s ternjem kronanje tako popeva: Bas-recit: Abraham, Abraham, pusti ga! Vera je tvoja vterjena. Dal ga Jehova je, živ le bodi: V njem osrečeni bodo narodi. Bas-arija: Glej! Abraham ko se ozre, Zamotan v ternii oven tiči; Ga reši vesel in urno gre, Gospodu ovna v dar dari. Duet (sopran solo): Skrivnost v podobi sveta je, Zakrita v mraku b'la je še. Tenor-solo: Kot ta dar nekdaj je bil na Moriji, S ternjevo zdaj krono Jezus tu stoji. Zbor: S ternjem kronan zdaj v terpljenje Gre, za nas bo dal življenje. Zdaj so vojaški hlapci zopet Jezusa zvezanega kakor huaodelnika v svitlem belem oblačilu k Pilatu nazaj pripeljali. Pilat je dobro vedil, da so starašini Jezusa le iz nevošljivosti izdali sodbi; še bolj je bil pa preplašen, ko pride k njemu služabnik, ki ga je poslala njegova žena, in reče Pilatu: „Tvoja žena ti sporočuje: Nikar se ne vtikaj, da bi obsojeval tega pravičnega, zakaj zavoij njega sem noco)šno noč veiiko terpela v sanjah. Da bi toraj razburjeno ljudstvo k usmiljenju nagnil, reče Jezusa le bičati, ker je menii, da bodo potem, ko ga bodo raztepenega vidili, z njim imeli usmiljenje. Vojaški hlapci mahoma Jezusa do pasa slečejo, ga privežejo k stebru, in ga neusmiljeno bičajo. Že je Jezusovo deviško telo progasto, že teče kri po njegovem životu, — pa poganski rabeljni še zmerom bičajo in raztepljejo Jeusovo telo. Slišati je bilo: o neusmiljenost, o Jezusova nebeška poterpežljivost! Potem mu v za-smčh škerlatast plašč ogernejo, ternjevo krono spletejo in mu jo na glavo pritisnejo. V desnico mu dajo terst, poklekujejo pred njega in ga zasramujejo, rekoč: „Zdrav bodi, kralj judovski!4' Drugi vanj plujejo, ga s pestmi za uho bijejo, mu terst iz roke jemljejo, ga tolčejo po glavi, da se mu ternje še bolj v čelo in v senca vdira. Tako, sem si mislil, je bil s ternjem kronan Jezus, kteri je vedno le dobrote delil, Kralj resnice, Kralj večnega kraljestva! (Dalje sledi.) Novi imenik lavantinske škofije razkazuje, da sta nuje v 24 dekanijah 465 tisoč katoličanov in 483 duhovnov; med temi jih je v pastirstvu 378, v druzih službah 24, vpokojenih je 48, redovniških duhovnov 33, zunaj škofije 10, uraerlo jih je v preteklem letu 10. Cerkva in kapel šteje škofija 674; bogoslovcev je v vseh štirih letih 34 in sicer v IV. letu 3, v III. 6, v II. 13, vi. pa 12. V Maksimilijanišu ali mladenškem semenišču je 41 gimnazijalcev. — Redovniki — oo. minoriti, fran- čiškani in kapucini — bivajo v šestih samostanih in poleg njih imajo lazaristi misijonski vstav v Celju. — Usmiljene sestre iz reda sv. Vincenca Pavljanskega bivajo v štirih vstavih; šolske sestre iz III. reda sv. Frančiška imajc tudi 4 vstave. — Zlatomašnikov ima škofija 9. Narodnost ua Koroškem, v imeniku celovške škofije je pri vsaki duhovniji naznanjen jezik, v kterem se v cerkvi z leče oznanuje božja beseda. Iz novega imenika kerške škofije za 1. 1881 je razvidna narodnost koroške dežele, ktera se tako-le razdeluie: V nemškem jeziku se pridiguje v 218 duhovnijah, ktere štejeio 200 tisoč duš; — slovenska beseda božja se oznanuje v 117 duhovnijah s lir) tisoči prebivavcev; — slednpc je 13 duhovni j mešanega jezika, v kterih živi 18 tisoč ljudi, kterim se razlaga beseda božja v nemškem in slovenskem jeziku. — Koroško ima tedaj skupaj 332 tisoč prebivavcev, izmed kterih jih živi nad i:00 tisoč v 218 nemških, — 113 tisoč v 117 s ovenskih, — in 18 tisoč v 13 mešanih duhovnijah. — Jezik pri oznanovanji besede bož e bi imel biti zanes'jivo znamnje za narodnost vsake duhovnije. Iz Amerike. < Pisanje g. Ivana Sobica, bivšega g i m nazijalca ljubljanskega.) Na obalihMichiganskega jezera, 30. grudna 1880. — Naše semenišče, zvano „Seminary of St. Francis of Sales", stoji ne cele 4 ame-rikanske milje proti jugu od Milwaukee, glavnega mesta deržave Wisconsin. Malo korakov od visokih bregov Michiganskega jezera vzdiguje se to veličastno poslovje. Razven semenišča so pa še tudi drugi kato iški zavodi. Na južni strani pripravnica za učitelje in zavod za gluhoneme, na severni samostan Sester III. reda sv. Frančiška in sirotinski zavod, kterega ravno one Sestre osker-bujejo. In vsa ta veličastna poslopja imajo svoje bitje največ zahvaliti rajnemu dr. Salcman u. Ta mož se je rodil v mali vasi Miinzbach u na zgornjem Avstrijskem. Šolal se je v Lincu in na Dunaji ter po dveletnem pa stirovanji v Avstriji življenje posvetil amerikanskemu misijonu. Skoro vedno je imel beraško palico v roki ter nabiral darov. Ko je Avstrijsko obiskaval, so ga tudi naš presvitli cesar Frančišk Jožef I bogato obda rovali. Lep dar (000 gold.) poklonil mu je tudi rajni cesar Ferdinand Dobrotljivi. Dr Salcmanu pa tudi noben trud ni bil prevelik; potoval je peš po velikanskih gozdih ter čestokrat glad terpel. In s temi darori zidale so se te krasne poslopja katere mu .,monumentum aere perennius" stavijo v ka toliški Cerkvi amenkanski. Koliko duhovnov je že izšlo iz tega semenišča, ki luč prave svete vere prižigajo po širocih planjavah amerikanskih! Med njimi tudi nekteri Slovenci, n. pr. prevzvišeni gospod Vertin, škof v Mar-ket-u; preč. g. J. N. Stariha: č. g. P. Jeram. To semenišče je jedno naj boljših ter naj bolj obiskovanih v severni Ameriki. Letos šteje blizo 2"0 dijakov, med njimi naj več Ircev, Angležev, Nemcev, 5 Poljakov, 2 Čeha in 3 Slovence. Pač bi si človek ne mogel želeti pripravnišega kraja za učenje, kakor je tu. Oddaljeno ie od mestnega hrupa, okoli in okoli razprostira se prijazen gozdič, velikanska drevesa s košatimi vejami varujejo človeka pekočega poletnega solnca. Jeseni pa se človek na verteh polnih sladkega sadja lahko poživlja. S. Pristave k. Za pridne sošolce in prijatle blago-serčnega Ivana Solnca naj nasleduje tukaj še par ver-81 i c iz osebnega njegovega pisma: „Prečastiti gospod! Mnoge ovire, ki so se mi na pot stavile radi potovanja v Ameriko, smo odstranili, čast in hvala bodi Večnemu! Jaz sem jako zadovoljen tu. Učiti se je sicer mnogo, a ker je vse tako lepo vrejenn, se lahko prebije. Mene so prevzviseni g. škof št.-Pavelski poslali v semenišče v Milwaukee; semenišča namreč še nimajo v št.-Pavlu; ali bodo ga, kakor se sliši, kmalu napravili.. Vred. Razgled po »vetu. Na Dunaja se tudi poslancem v zbornicah resno kliče: „Memento mori (spominjaj se, umeri boš)!" Naenkrat šest poslancev^ merličev sta 29. prosinca naznanila predsednika, ki so: Skof Wiery, pl. Napadiewicz, gr. Schönborn. bar. Kellner, knez Par in kardinal Kučker. — Sprejet je bil med drugim predlog, da naj se izdela železnica od Zenice do Serajeva. Kardinal knez nadškof Janez K. Rndolf na Dunaju je 27. ob 11 in 35 m. dopoldne umeri. R. 1. P. Pričujoči so bili zraven druzih: posvečeni škof dr. Angerer, {>ervostolni prost Schwetz, prelat Stöger, kanonik Mül-er. Molitve za umirajočega sta opravljala Ms. Kaindl in ceremonar Seidl. Umirajoči je deržal v eni roci križec, v drugi mertvaško svečo. Pred zadnjim dihljejem je kardinal še večkrat globoko povzel sapo, pri tem še enkrat oči odperl, pa zopet zaperl. Ceremonar Seidl se precej nato poda v cesarski dvor poročat presvitlemu cesarju o nadškofovi smerti. Njih veličanstvo to novico pretreseni zaslišijo in dajo si na drobno poročati, kako se je godilo zadnjo uro z umirajočim. Potem je poročal ravno to tudi drugim udom cesarske rodovine, apostolskemu nunciju, ministerskemu predsedniku, predsednikoma gornje in spodnje deržavne zbornice. Nadškofijska pisarna je smert kardinala naznanila škofom. Nadvojvoda Albreht, ministerski predsednik Taaffe, Linški škof, predsednik ces. akademije so že popoldne pervo-stolnemu kapitelnu naznanili sožaljenje; pozneje še več druzih škofov in visocih osebstev. Iz Rima je kardinal Jakobini naznanil: „Njih Svetost so z živo britkostjo zaslišali ločenje vis