Ljudska knjižnica // Zvezek 26

Otroci solnca

Novela

Spisal Ivan Pregelj

1927

Založila Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani

Natisnila Jugoslovanska tiskarna


So. XJ-z ?*?/m  j,*#


Tam je košček sveta, tako svoj, da mu ne vem
imena. Čudovit svet, sredi med žarkostjo južnega
solnca in senco hladne severne noči. Tam je čudna
tesnost dolin. Pobočja hribov so tako strma, da
bolijo: z južne v severno, z vzhodne v zapadno
stran; sama vase, kakor v lijak. Strašni, okameneli
slapovi, onemeli v večno grozo dna, ki je bilo v
pradavnini jezero. Jezero je odteklo, toda vode
niso usahnile. Neskončno je ondi bogastvo voda,
vrelcev in rose. Strašne so pomladne in jesenske
povodnji. Vsako leto hočejo človeških žrtev. Kadar
pa napolni poletni poldan tihe doline, vonjajo solnčni
lazi kakor v pohoti, kakor v poltenosti, ki veje iz
Rubensovega cvetočega mesa. A samo tri korake za
ovinek pojdi, pa boš kakor v mrzli kopeli, Še ni
zamrla romanca na tvojih ustnicah, in že te je
streslo v baladni grozoti.

Nikjer na svetu ni namreč tako čudno svetlega
zdravja ob tako čudno zavratnih boleznih kakor tam.
Tam je iz zdravja v smrt en sam korak, kakor je
tam en sam korak iz solnca v mraz. Nikjer na svetu
tako ne mrjo ljudje za jetiko kakor tam. Dvoje vrst
je ločijo: jetiko in sušico, in sušice se bolj bojijo.
Čemu? Podedovali so strahotnost besede iz roda v
rod, kakor so podedovali bolezen samo in nagnenje:
telesno nedoraslost, zagrljen, dušeč se glas. Morda
ubijata ljudi ozračje in prehlad. Morda nekakšna du¬
ševna topost, ki jim je zapisana od rojstva v očeh,
morda skrita strast, morda žganje, ki ga pijejo pri

4

težkem delu in ob nedeljah čez mero. Morda kruh,
ki ga nikoli ne pridelajo do sita, morda hrepenenje
nekam iz dolin, daleč, drugam. Da omotijo glad
v sebi, pijejo pri delu, in da omotijo samotnost duše,
pijejo čez mero. Podedovali so tako od dedov in
očetov, kri od bolne krvi. Ni še umrla, ni se še
izčistila iz dni, ko so tlačanih, ko so jim grofje in
gospodje jemali hčere za pohoto in vcepljali sebe v
zdravje. Ni se še izčistila iz dni, ko so se tlačeni
uprli in so jim za kazen pošiljali v sela vojaštvo,
graničarje, Poljake, pijance in razuzdance Lavdo-
novih armad.

Bil je mož, ne revež in ne berač, nekako sredi
med rutarjem in košanom. Petdeset let je živel mirno
in zgledno. Poldrugo uro hoda je imel v cerkev, a
hodil je v nedeljo in praznik tudi popoldne, v ad¬
ventu celo k zornicam ob šestih zjutraj. Imel je
ženo in pet otrok. Neke noči je vzel sekiro, ubil
ženo in otroke in šel. Pet tednov pozneje je umrl
v ječi. Rekli so, da mu je jetika udarila na mož¬
gane ., . Kri od bolne krvi. . .

Vzkipi, skrivnostno, grozotno, kakor pomladne
in jesenske povodnji. Vsako leto hočejo človeških
žrtev. . .

I.

Geometer France Poznik se je vračal s hribov
v dolino. Kadar je zašel iz trga v gore med ljudi,
iz katerih se je rodil in ki so jim duše pasli njegovi
sošolci župnik Matija, kurat Jože in vikar Lojze,
ni navadno nikoli dobro vedel, kako dolgo se je
zamudil pri njih, koliko pisarniškega dela mu je
medtem zastalo v uradu in koliko številk dnevnika
se mu je nakopičilo na stanovanju. Tisto uro mu
je bilo jasno, da ni zamudil veliko. Sam pri sebi je
spregovoril: »Hudič, tega pa le ne bi vedel, ali je
četrtek ali petek.« Računil je in štel:

»V torek zvečer je bila tista neumna pijača pri
Zofiji in kolovratenje ponoči, da bo notarka spet
kaj opravljati imela. Potem je bila sreda. Ob treh

5

smo sedli pri Matiji h kartam in smo sedeli do pol-
dvanajstih v noč. Potem sva šla drugo jutro k
Lojzetu, kjer smo sedeli od ene do sedmih in po
večerji še kratko uro. Duša salamenska, obral je
naju z Matijo. Zato pa sva ga včeraj slekla midva
z Jožetom.«

Geometer France je vzkliknil:

»Ne četrtek ne petek, hudič! Jutri je že ne¬
delja.« In kakor v odgovor mu je zapelo popol¬
dansko zvonjenje z leve in desne, od strani in iz
senčnih dolin. Zvonilo je delopust. Čudno sanjavo
je plalo in trepetalo v ozračju nad brdi, ki so ležala
nazorno pred njegovimi očmi. Zemlja je kipela v
prvi močni slasti lepega pomladnega dne. Solnce se
je bilo nagnilo v sanjav popoldan in zapustilo ostra,
strma pobočja in senčne zajede, po katerih so šu¬
meli močni potoki. Gorska cesta, ki je šla ob bregeh,
je bila lepo bela, izprana od zadnjih nalivov. Ob
lazih je plala kakor v sunkih proti sedlu, za
katerim je ležala globoko doli dolina, France je uprl
svoj pogled proti sedlu; zdelo se je, da mu ni do
naglice in bi rad hodil še in še ta del poti visoko
gori nad vodami, hladom in senco. Obstal je, po¬
tegnil tobačnico in si vil cigareto. V brnenju žuželk
in tisoč šumov od vsepovsod je onemel glas zvonov.
Tegobno je zavelo. Močni človek je pil s polnimi
pljuči in mehko sanjavimi očmi čudno slast čistega
naravnega nastroja. Vidno je užival pot pred seboj,
razgled okoli sebe, svojo moč in vedrost, vonj ciga-
retke in žar popoldanskega solnca v svojem obrazu.
Celo samega sebe je užival, čuvstvujoč v mirni ubra¬
nosti vtise zadnjih dni in to malo moteče nemirnosti,
da je pozen, da je izgubil ves dan brez dela. Ne¬
prijetno mu je bilo tudi ob misli, da je onstran sedla
strmina, po kateri bo prišel tako neljubo naglo v
dolino, v trg, v gostilno gospe Zofije med staro
družbo. Z nekako bolno odločnostjo, z nekako zrelo
lahkomiselnostjo je zaključil v sebi:

»Sobota gori, sobota doli, pri Rebrniku ne
pojdem mimo.« Obšlo ga je objestno veselje. Daleč
onstran v lazu je zavriskal mlad pastir.

6

»He,« je menil France. »Si še premlado, fante!
Poslušaj! Tako-le se vriska.«

Zaukal je s polnimi pljuči, da je jeknilo trikrat
in petkrat iz globeli. Nato se je zasmejal. Dvoje
dekliških glav se je dvignilo v lazu nad njim
iz bahato gostega ječmena. Sredi med vriskom je
opazil geometer dekleti in vprašal:

»Ali znam?«

»Pa kako!« je odvrnila mlajša plevica. Njena
tovarišica se je trudno nasmehnila. Geometer je
motril njiju lica in rekel:

»Kaj pa oče, Tončka ali so doma?«

»So,« je odvrnila mlajša,

»Pa so zdravi?«

»Hvala Bogu, nič ne tožijo.«

»Kaj pa vedve?«

»O, medve,« je menila mlajša, smeje se, »saj
vidite!«

»Ti že, Tončka,« je odgovoril geometer, »ampak
Matilda. Kako je, ali še srce nagaja?«

Starejša je povesila glavo in rekla prisiljeno
mirno:

»Ne več toliko. Samo, če hodim navkreber.«

»Pazi se, Tildek,« je menil geometer, »Pri dok¬
torju v trgu seveda še nisi bila?«

»Še ne,« je dahnila deklica vsa zardela in po¬
vesila oči. Drhtela je ob sami misli na doktorja,
ki bi jo preiskoval.

»Ali se ga tako bojiš?« je vprašal geometer
mehko,

»Zakaj?« je odvrnila. »Bojim se ga ne.«

»Sram te je,« je rekel geometer. »Pa to ni prav,
Tildek. Ti bo še žal! Umrla boš.«

»Saj boste Vi tudi!« je vzkliknila deklica trudno.

»Tildek, nič te nisem vesel,« je menil geometer,
»Pa prav smešna se mi zdiš s svojo neumno pametjo.
Briga doktorja malo bele kože.«

»Tak molčite,« je vzkliknila deklica. Mlajša se
je nasmejala:

»Saj jo vsi doma priganjamo, pa noče,«

7

»Mir mi dajte, vsi skupaj,« je vzkliknila Ma¬
tilda, V očeh so ji sinile solze,

»Saj ti dobro želimo,« je ugovarjala sestra.
Geometer je menil:

»Pa tako naredi, Tildek, kakor da je za po¬
koro, za grehe. Ali boš?«

Deklica je dvignila obraz in pogledala dolgo in
prisrčno moža. Nato se je nasmehnila in odgovorila:

»Zakaj se le norčujete z menoj? Nimam rada.«

»Na mojo dušo, Tildek — ne, kleti ne smem,
vpričo tebe! Kako bi se norčeval! Saj nisem živina.
Ampak, žal te mi je. Tildek, smiliš se mi. Pridna
bodi! Tako naredi, kakor ti svetujem. Za pokoro,
reci, naj bo.«

Matilda se je znova nasmehnila in se zagledala
vanj, ki je stal nekaj sežnjev pod njo, lep, jak, z
zdravo poltjo in jasnimi očmi. Na vsem svetu ni
bilo obraza, ki bi se ji tako posili spovračal kakor
njegov. Na vsem svetu ni bilo glasu, ki bi bil bolj
vznemirjal njeno bolno srce pod toplo in oblo poltjo
kakor njegov. Toplo se ji je razlijalo po vseh udih,
ko je poslušala njegov sladki klic:

»Tildek, Tildek!«

»Ali se kaj oglasite pri nas?« je vprašala njena
sestra.

»Bog pomagaj! Saj sem krščanski,« je vzkliknil
geometer veselo. »Še v nebesa grede, srčka moja,
če se popeljemo mimo Rebrnikovih.«

»Ne vem, kako bo kaj z nebesi,« je pripomnila
deklica veselo.

»Ne bo, ne, tako gladko,« je odvrnil in ji za¬
grozil s prstom. »Nekaj sem res slišal o Rebrnikovi
Tončki,«

»Seveda,« je vzkliknila deklica živahno. »Tak,
le norčujte se, da bo Tilda res verjela, bogve kaj.
Vseh muh ste učeni v trgu. Pa tudi na kmetih nekaj
vemo. Kaj ne, Tilda?«

»No, kaj pa veste, zijali, takega, vedve?«

Tončka se je začela smejati veselo in nagajivo,
Matilda je nagnila obraz nizko v zeleno setev. Geo¬
meter se je zagledal v jedro rast veselega dekleta.

Dekle se je vznemirilo in zmedlo pod njegovim po¬
gledom. Kakor da je vesel svoje moči, svoje zdrave
možatosti, je vprašal geometer:

»Kaj takega? No? Ali bomo kaj izvedeli?«

»Sami dobro veste!« je odgovorila Tončka.

»Veliko vem,« je rekel, »pa tega le ne, kar
misliš povedati. Kajne! Hotela si reči, da se ženim.«

»Saj se,« je bušila deklica v vesel smeh. Sestra
ob njej je zdrknila k tlom. Vse obličje ji je zakrila
setev. Z rokami je grabila predse v sočno rast in
trgala krčevito.

»Kako pleveš?« se je začudila sestra. Matilda
ni odgovorila. Dvignila je obraz. Bila je bleda,
strašno bleda, vse do sinjih, motnih oči, ki so bile
vlažne in kakor božjastne. Močni mož se je za¬
smejal. A zdelo se je, da se je nekam prisiljeno in
narejeno:

»Kaj bi čenčali, dekleta,« je rekel. »Vajina in
moja ura bo prišla. Morda tudi ne bo prišla. Ampak,
zdaj ste me spravili ob dobro voljo. Le plevite, lepo,
da bodo oča in mati veseli.«

Obrnil se je po cesti naprej. Takrat je zakli¬
cala Tončka za njim:

»Podvizajte se! Pri nas je družba iz trga. Morda
so prišli Vam naproti.«

Skrita hudomušnost je zvenela iz dekličjih
besed. Vedro se je obrnil geometer:

»Hudiček jezični, odkdaj si se tako razvilo! Na
mojo vero, da sem te vesel,«

»Preveč kolnete!« se je nasmejala deklica.

»Hudič me vzemi!« je dejal geometer veselo,
zamahnil z roko v pozdrav in stopil za ovinek. Za
ovinkom je snel klobuk in veselo zaukal. Pred njim
je sinila v rumenem solnčnem svitu Rebrnikova go¬
stilnica, In prav tokrat, ko je zaukal, ste stopili dve
ženski iz hiše in mu zastrmeli naproti.

Geometer France Poznik je zardel kot šest¬
najstletno dekle.

»Še enkrat, gospod Poznik,« je tlesnila mlajša
z rokami, »lepo prosim, še enkrat!«

9

Starejša je bila v zadregi. Nekak prisiljeno
vljuden nasmeh ji je obrobil lepe ustnice, V zdravo
bledem licu se je zgenilo, trpko ji je zatrepetalo v
mirnih očeh.

»Gospodična Helena, Vi tukaj?« je vzkliknil
geometer v rahli zadregi.

»Ali ste zavriskali od veselja, da mene vidite?«
je vprašala deklica mirno, rahlo posmehljivo.

»In če bi, ali je greh?« se je našel geometer.
Helenina sestra Slavica se mu je obesila za roko
in kliknila:

»Prav, prav, gospod Poznik! Le nič se ji ne
podajte. Saj vidite, da sem jaz z Vami, ki ne maram
nc lemenatarjev ne pesnikov. Najmanj pa trapiste.
In naša Helena je trapist.«

»Otroče,« je odvrnila Helena z nasmehom. Toda
Slavica jo je srdito pogledala, se takoj nato vedro
in razposajeno zasmejala in zapela v polnem, pri¬
jetnem altu:

»Saj bi rada te imela,
ko bi nuna ne bila . . ,«

»Čujmo, čujmo!« je bilo slišati moški glas iz
krčme,

Geometer Poznik je zagledal skozi okno pet ali
šest znanih obrazov in se zasmejal:

»Prokleto, ali ste mi res prišli naproti?«

Dobro je bilo, da ni videl, kako se je Helenino
lice bolestno razvleklo ob njegovem živahnem klicu.
Vstopil je in pozdravljal po vrsti:

»Bog te poživi, Rebrnikov oče! Zdravo, učitelj
Sivec, duša verna! Da ste mi čili, gospod Košir!
Zdrav, Feliče! Zdrav, Tine! Tako je prav. Ven v
solnce in višino! Klanjam se, gospodična Avrelija;
moj poklon, gospa!«

Vesela družba mu je vstala naproti. Stiskali
so si roke. Gospa notarjeva je klicala:

»K meni, gospod geometer! Glejte, tu je pro¬
stor. Gospodične! Meni ga prepustite, Izprašala mu
bom vest, kod je hodil, kje je bil.«

10

Geometer se je smehljal z umerjeno vljudnostjo.
Prav malo mu je bila všeč vsiljivost gospe notarke,
ki jo je bolestno zajemalo, kdaj prihaja ta ali oni
tržni uradnik in tržan ponoči iz gostilnice, kdo je
pel ponoči, koliko so izpili vina, kako so kvantali
v tisti udobni sobi pri krčmarici Zofiji, Geometer je
sedel k očetu Rebrniku ob peči na klop in dejal:

»Dajte, da se oddahnem. Štiri ure sem hodil
peš po hribih. Ampak zato sem zdrav, poln solnca
in veselja. Ljudje božji! To je solnca v naših hribih
in smeha in šale. Pa saj vidite, kako to dobro de,
v solncu, v luči —«

Duškoma je izpil čašo vina. Za čas je bilo vse
tiho v sobi. Sredi te tišine je skušal bogoslovec Tine
Jamec zadušiti suh, nadležen kašelj, ki ga je silil.

»Hudič,« je ostrmel geometer. »Tine, pazi se!
Nisi zdrav!«

»Oh, kleti se pa res ne bo odvadil!« je rekla
navidezno ljubeznivo gospa notarjeva proti Koširjevi
Heleni. Heleni se je vse lice ogrnilo v mučno za¬
drego. Strašno jo je dimila čudna odkritost v rezki
geometrovi besedi. On sam je čutil svoje čudno raz¬
položenje, ostrost svoje opazke. Videl je, da se je
bogoslovec trpko nasmehnil, zleknil nekako sam
vase pod pogledi družbe, ki je ni bil vajen. Geometer
si je burno nalil polno čašo in jo izpraznil. Ko je
pil, je čutil Helenine oči na svojem licu. Bilo mu
je neprijetno in sam v sebi se je jadil:

»Pred njo in pred družbo sem se osmešil. Naj
bo! Pil bom in molčal. Kadar se vzdignemo, bom
potegnil Tineta vstran in mu povedal: Tako sem
rekel, nisem mislil hudega! Če moreš, pozabi. Ali
pa udari nazaj!«

Tedaj je našel nekak izhod iz mučnega stanja
in se zavedel nekake odrešilne besede, ki bi ubla¬
žila vtis zadnje opombe, Čudno iskreno mu je za¬
gorelo v duši, njegove oči so se mirno uprle v
Helenine, kakor da prosijo in tolmačijo: Tak sem,
glej, kadar me ti prevzameš. Vso razsodnost izgubim;
v zid bi se zaletel, ne bi ga videl. Ne vem, ali se

11

te bojim ali me je sram. Da, sram me je! Zato sem
zmeden kakor paglavček.

Tako je čuvstvoval in se razvezal v neprisiljen,
rahlo resen govor:

»Pa brez zamere, cenjena družba. Ko pride člo¬
vek domov, skrbi, da si koj čevlje očisti prahu in
blata. Jaz pa sem padel kar s ceste med omikano
družbo, iz gorjanskih robatosti sredi v salonsko
vzdušje. Dovolite, da najdem ravnovesje. Greha me
sicer ni strah, če zakolnem, malo sirova navada pa
je to vendar.«

»Na mojo dušo, da je!«

Prijeten alt je zarezal, kakor slovesen »amen«
v njegovo besedo. Bilo je v teh besedah toliko ne¬
prisiljene dobre volje, da je kar trenutno vzdramila
obilico veselega razpoloženja.

»Gloriosa!« se je tedaj oddahnil učitelj Sivec,
»duša verna« in tajni oboževatelj Koširjeve Slavice,
kateri je bil po svoje prevel ime.

»Slavica, preglasna si!« je sestro pokarala He¬
lena. Njene oči so počivale na geometrovem licu.

»Vse preveč glasna!«

»Na mojo dušo, da ne!«

Vihar smeha je zaglušil vzklik gospe notarke:

»Kaj, tako daleč —?«

Učitelj Sivec je ponovil tiho, a strastno;

»Gloriosa!«

Takrat se mu je Slavica doteknila ramena in
rekla:

»Gospod Sivec, malce prostorčka! In potem
bomo zapeli, dokler je še dan in solnce,«

»Dokler je še dan in solnce,« je jecljal zardeli
učitelj; v srcu mu je pelo:

»Gloriosa, Gloriosa!«

Takrat sta si pogledala geometer Poznik in
Koširjeva Helena prav v dno oči: »Ali me razumeš?«
»»Ali misliš, da te ne bi mogel?«« »Če boš hotel!«
»»Če bom mogel!««

12

Z njiju lepih lic je izginila senca in se razve¬
zala trpkost. Drug drugemu sta se nasmehnila in
povesila oči...

* * *

Stopali so po vijugasti cesti vse niže v dolino,
vse globlje v večerni mrak, ki jim je rastel iz nižine
navzgor. Bila je razigrana družba: gospod Košir z
gospo notarjevo, gospod Feliče, čudaški Koširjev
»stric«, z bogoslovcem Tinetom Jamcem, sodnikova
Avrelija z učiteljem Sivcem, in za njima Slavica s
poštarjevim Albinom, ki je poslušal pravo na du¬
najski univerzi. Zadnja sta bila geometer Poznik in
Koširjeva Helena. Od spodnjih ovinkov gori je bilo
slišati smeh vesele Slavice, Zdajpazdaj je zakašljal
polglasno Jamec; čuti je bilo trudni glas Koširjevega
»strica«:

»Ukvarjam se s presenetljivim načrtom, ampak
stvar noče še dozoreti —«

Geometer in Helena sta molčala. Zarja, ki jima
je ležala v obrazih, ju je nekako mistično izpre-
minjala. Zdelo se je, da ju ožarja od znotraj ven.
Mirno ugodje jima je polnilo oči. Šele, ko sta stopila
v ovinku v hladno senco, sta se nekako vzdramila
iz sladke mirnosti, iz neprikrivane zadovoljnosti in
sreče, da sta drug ob drugem.

»Načrt.. . dozoreti noče . ..«

Čisto blizu pod seboj sta čula Feličev trudni,
tožeči glas. Takrat je vprašal geometer:

»Kaj je z gospodom Feličem?«

»Moj stric je vendar,« je dejala deklica.

»Da, Vaš in Slavičin, vem, — ampak —«

»Slavičin ni,« je odvrnila Helena. »Slavica mi
je le po poli sestra. Njena mama je moja mačeha.«

»Razumem!« je odgovoril geometer. Po kratkem
molčanju je vprašala Helena:

»Ali niste hoteli nekaj vprašati?«

»Sem! 0 njegovih načrtih. 0 kakšnih načrtih
govori?«

Helena je vzdihnila. Nato je vprašala:

13

»Ali kar tako vprašate, ali pa res ne veste?«

»Ne vem, zares ne vem.«

»Stric se malo meša,« je odvrnila deklica tiho,
»Dosti ve, a je brez razsodka. Naš papa mu je ku-
rator. Stric ima namreč premoženje. Toda sam ne
bi vedel, kaj z njim. Če bi umrl, bi po določilih jaz
dedovala. Pa meni ni zato in stric se mi smili. Ali
ste videli, kako rad je in kako mnogo je? Zadnji je
svojega rodu. Z njim bo izumrlo ime.«

Tiho, brez strasti je odkrivala deklica zgodbe
svoje rodovine. Zvenela je iz njenega glasu nekakšna
trpka slast, ko je govorila o davnih dedih, ki so
vladali svojčas tem dolinam, bogateli in prepadali,
izumirali in izumrli v njeni materi, ki je vzela pre¬
prostega človeka za moža in rešila posestvo popol¬
nega prepada.

»Naš papa je podjeten človek,« je rekla. »Še
Feliksovo glavnico je potrojil. Špekulira. A previdno.
Moja rajna mama ga je naučila. A ona ni imela sreče.
Prav nikoli. Prav nič. Podedovala je pač tako.«

»Kaj je podedovala?« je vprašal geometer za¬
čudeno.

Deklica se je trpko nasmehnila:

»Nesrečo.«

»Kako to govorite?« je vzkliknil geometer.

Kakor da ji je za nekaj drugega, neskončno
bolj važnega, je odgovorila deklica strastno:

»Vse raste iz roda v rod. Morda ni bilo vse
pravično, kar so imeli dedje moje matere, Zato je
prepalo in se podedovalo do mojega strica. Ima, a
ne po svoji zaslugi, ne more rabiti tega, kar ima.
Ne zna! Prepadel  j e.«

»Gospodična,« je vzkliknil geometer, »kako da
Vi premišljujete take reči? To so bridke, neraz¬
rešljive tajnosti življenja.«

»Podedovala sem tako,« je dejala trudno, »po
mami. Saj ste tudi Vi podedovali.«

»Ne vem, da bi bil! Kaj?«

»Vašo moč, Vašo silo, veselje —«

»Gospodična, zdi se, da mi očitate —«

»Ne,« je dejala ona skoraj trdo. »Ali bi smela?«

14

»Moja moč, moje veselje Vas draži, Vas muči!«
je dejal on jasno in odločno. Ni takoj odgovorila.
Obstala je, kakor da se bori sama v sebi. Sunkoma
se je ozrla po geometru in rekla:

»Ne govoriva več o tem!«

Pohitela je burno naprej. Iz ovinkov gori je
bilo slišati čisti in prijetno polni alt njene po poli
sestre Slavice, ki je pela:

»Naš stric se je zmotil,
je iz ojnice stopil,
je strina prišla,
ga v jarem ravna.«

Slavica je nato poizkusila zavriskati; potem jo
je bilo slišati, da je zaklicala:

»Gospod Poznik, dajte no Vi, ki znate!«

Geometer je šel ob Heleni, ki je hitro stopala.
Ujel jo je za roko in rekel:

»Nekaj morava urediti med seboj. Gospodična!
Srečen bi bil, če bi hoteli biti kdaj moja žena!«

Rahlo je vzkliknila. Čutil je, da ji drhti roka
v njegovi. Nadaljeval je:

»Bojim pa se, da Vam ne prija moj značaj, moja
robata veselost. Gospodična Helena, potrpeti bi
morali z menoj. Toda ljubim Vas že davno. Gospo¬
dična, ali mi ne boste odgovorili?«

Obstala je, sopla viharno in rekla vprašujoče:

»Ali bi se mogli izpremeniti, ako bi bila Vaša
žena?«

»Najboljšo voljo imam,« je odgovoril. Vzdrgetala
je ob njegovi moški, mirni besedi, ki ni prosila kleče,
nego zvenela prijateljsko odkrito. Zopet je deklica
burno pohitela in zopet je obstala. Rekla je:

»Premišljala bom, gospod Poznik, to noč in Vam
odgovorila. Nočem skrivati in sami veste, da nisem
ravnodušna; lahko bi sicer povedala in se odločila
takoj. Oprostite! Pa se mi zdi tako čudno, — tako
kakor v glumi.«

Kakor glumaško se ji zdi, je pomislil geometer.
Ne razumem je, ne poznam še vseh globin njenega
srca. A da mi je vdana, čutim. Deklič! Če bi smel.

15

Hej! Vprašal bi malo za tvoj ukus. Tu sem jaz in
tu si ti in jaz te imam rad in ti me maraš. Kaj bi
slepomišila! Beseda ni konj. Ampak, če hočeš, no,
pa bodi po tvojem! Kakor v glumi!

»Jutri zjutraj ob šestih na grobu moje mame,«
je dehnila deklica. Ujel je njeno roko in jo obsul s
poljubi. Pustila mu je in šla tiho ob njem. Zvezde
so se užgale na nebu. Dvignila je oči.

»Zvezde odsevajo v tvojih očeh, Helena!« je
rekel geometer toplo in vendar nerodno,

»Tiho!« je zašepetala.

Kjer je cesta zadnjič zavila, sta se dobila z dru¬
gimi, ki so čakali nanju. Bogoslovec Jamec se je
poslavljal od družbe. Vstran, v rebri, mu je stala
rojstna hiša. Župnik in Koširjevi so ga vabili v trg.
Pa ni hotel. Ni hotel darovane udobnosti, bolj je
ljubil svoj mir, svojo revščino ob materi, ki je upala
vanj, se bala in mu silila čajev in tavžentrož. . .

Nekaj korakov pred rojstno hišo na stezi v
rebri je obstal. Zdelo se je, da prisluškuje glaso¬
vom njih, ki so šli doli na cesti proti jugu. Tiho,
poglasno je vzdihnil:

»Kateri satan me je izvabil v družbo, ki ni
zame, v veselje, ki mi je umrlo? Kako sem truden!
Nikoli več nikamor!«

Suh kašelj ga je zagnal. Drobna, plaha senca
se je zgenila na stezi pred njim.

»Tine, ali si prišel?«

»Sem, mati!«

»In prehladil si se!« je zastokala žena bridko,
očitajoče ...

Slavica pa je medtem silila v učitelja Sivca vso
pot od tam, kjer so se poslovili od Jamca:

»Ampak, to mi vendar lahko zaupate, kaj
boste nocoj napisali v svoj dnevnik!«

Učitelj je odgovarjal zmedeno, ves v zadregi,
ves srečen, da mu je nekaj trenutkov hoditi samemu
z njo, ki ji je bil nadel zveneče ime, da je Gloriosa.

Deklica je čebrljala:

»Torej že šesto leto pišete dnevnik? Kako to
pišete? Tak povejte no, gospod Sivec! Tudi jaz

16

bom pisala. Ali bi bilo na primer takole dobro?
Na dan Janeza Evangelista pred lateranskimi vrati.
Danes sem doživela vesel popoldan. Bili smo pri
Rebrniku. Nagajala sem vsem in zlasti še gospodu
Sivcu. Še klela sem in pa pridušala sem se. In
Helena me je ozmerjala, da sem otroče.«

»O, gospodična, ne ponižujte se. To mi je
bridko slišati.«

»Ah, kaj bridko, res je tako, moj ljubi gospod
Sivec, gola resnica je. Poredna sem.«

»0, niste, saj niste!«

Ona se je veselo zasmejala. Tik za njima je šel
gospod Feliče in tolmačil gospe notarjevi:

»Verujte mi, v tem tiči bistvo vsega, samo v
problemu!«

»V čem?« se je čudila notarjeva, ki ni umela
besede.

»Gospod Sivec!« je začela znova Slavica, »ali
molite, da ste tako tihi? Ali mi res ne boste po¬
vedali, kaj boste napisali nocoj v dnevnik?«

Vzdihnil je:

»Vam pa povem, gospodična. Samo eno besedo
bom napisal trikrat in se bom še v sivih letih
spomnil vse sreče, ki sem jo danes užil. Zapisal
bom trikrat: Gloriosa!«

»Ah,« je vzkliknila hudomušno na ves glas Sla¬
vica. »Vi ljubite, gospod Sivec!«

»Za božje ime, gospodična!« se je učitelj ustrašil.
Bili so pred Koširjevimi in se začeli poslavljati.

»Lahko noč!« — — —

Razšli so se.

Geometer je prijel učitelja Sivca za rame in
ga vprašal:

»No, kam?«

»Domov!« je odgovoril učitelj še ves zmeden
in srečen.

»Pojdi z menoj, greva k Zofiji!« je menil geo¬
meter. Učitelj je prikimal.

Vso pot do krčme je pelo v njem:

»Gloriosa, Gloriosa, Gloriosa!«

17

II.

Geometer Poznik in učitelj Sivec sta našla pri
Zofiji številno družbo. Po večini so bili sami stalni
Zofijini gostje, uradniki, trgovci in sosedje. Dobro-
voljni. ljudje, ki jim je tekla zibelka kakor Pozniku
v gorah in so bili podedovali /gorjanska svojstva
svojih dedov. Oblačili so se neprisiljeno, preprosto,
skoraj da že ohlapno nemarno. Tudi govor jim je
bil domač, neprisiljen, okorno vedro narečje gorskih
vasi, zategnjeno in pojoče v vidni izvirnosti. Sta¬
novski uradniški čin jim je dal nekaj zanosne kretnje,
v prozorno poštenih licih si jim videl pisano smer
njihovega čuvstvovanja. Ovdoveli sodni svetnik To-
nejec je negoval svojo košato brado, notar Bradač
se je očividno zabaval s svojim zlatim nanosnikom,
ki mu je visel na močni vrvci, koncipijent Povšič
si je vezal po Prešernovo pentljo pod raztegnjeni
ovratnik, ki mu je bolj odkrival nego zakrival dolgi,
sloki vrat. Bil je poleg domačega trgovca Fratnika
še najničemurnejši in se je trudil, da bi rahlo nosljal.
Odločno vojaške kretnje je imel poštar Mlakar, ki
je imel tudi svoje posebne politične nazore; živel je
v nekaki večni borbi z nazori kmetskega, do brid¬
kosti robatega sedemdesetletnega kaplana gospoda
Pencina, ki je njuhal iz slonokoščene tobačnice,
nemčuril in se hvalil z raznimi zgodbami, ki jih je
doživel z visokim gospodom saksonskim kraljem
Friderikom Avgustom II., ko je proučeval rastlinstvo
po okolici. Včasih je zašel v družbo še župnik in
dekan gospod Rutar, ki je slovel po svojih zgodo¬
vinskih spisih v pokrajinskem listu in bil poseben
zaupnik višjega uradništva in gospe notarjeve. To
zadnje so mu najbolj zamerili in prav notar sam je
bil, ki je netil odpor proti njemu. Morda mu je
delal krivico, zakaj dekan se je otepal, kolikor mu
je dovoljevala vljudnost, jezične notarke, ki je
tožila, preganjala z robato ljubosumnostjo svojega
moža in natakarice, kamor ji je zahajal mož v go¬
stilnico. Njena strast se je bila zadnje čase čudno
razvnela proti prijetni gospe Zofiji. In privlačnost
gospe Zofije res ni bila majhna; vsak dan ji je

Otroci solnca — 2

18

podvoril oni ali ta z opazko, da je vdova vredna
devet deklet. Ona sama se je smejala s svojimi pol¬
nimi ustnicami, vedno gibka, vedno dobre volje,
vedno okusna, kakor iz prodajalne. Točila je iz¬
vrstno pivo in različna vina. Vina ji je tegnil trgovec
•Fratnik, štiridesetletni samec s komijskim obzorjem
in strahovito vztrajno nado, da sčasoma omeči trdo
Zofijino srce, ki se mu je odkrito rogalo, ko je
popeval ob kitari nekake, predpotopno omledne
arije in se sladkal v Vilharjevi sentimentalnosti.
Pravkar se je bil sklonil po glasbeno orodje, ko sta
vstopila Poznik in učitelj v zračno verando, ki so
ji rekli salon.

Vesel šum je sprejel geometra; učitelja so skoraj
prezrli. Tiho in sramežljivo se smešeč je sedel konec
mize in se zagledal na steno v veselo Griitznerjevo
sliko: Falštaf koraka po ulici, droben paž mu nosi
mogočen meč. Dvoje nagajivo veselih obrazov se je
nagnilo skozi okno na ulico.

V naslednjem trenutku se je zapletel Sivec v
naravosloven pomenek z Mlakarjem, ki ga je redno
vlekel, odkar ga je bil pošteno osmešil pri zadnjem
jesenskem lovu, z »zajcem na ležišču«. »Verna duša«
učitelj Sivec se je vedno znova opravičeval, da mu
lovske šege niso znane in da je bil prvokrat na lovu.

»Čestitam, gospod Sivec,« je zdaj yzkliknil Mla¬
kar. »Glejte, no. Kdo bi si bil mislil. Torej tudi
z naravoslovjem se ukvarjate? Krasen članek!
Čestitam.«

»Kaj pa je, kaj?« je vprašal stari gospod
Pencin.

»Naš gospod Sivec je priobčil temeljit spis,
kako se herbarizira.«

»Bravo!« se je vzdramila veselo družba.

»Da, poslal sem spisek stanovskemu glasilu,«
je rekel iznenajeno vesel Sivec. »Torej so natisnili?«

»Imenitno,« je pripomnil notar. »Nagrada je
gotova. Za pijačo boste dali.«

»To se spodobi, kajpada!« je menil dekan in
prikimal. V njegovih očeh je sinila visoka dobro¬
hotnost.

19

Sivec se je ozrl po gostih. Toplo mu je bilo.
V srcu je blagroval ta svoj srečni dan. Rahlo ne¬
strpen je postajal. Če je poštar bral njegov spis, je
jasno, da je list izšel. Doma mu leži na mizi in ga
čaka. Naglo je dvignil kozarec in poklical gostil¬
ničarko.

»Kam, kam?« je vzkliknil Mlakar,

»Oprostite, večerjal še nisem,«

»Tako. Večerjal še ni. Pa nam jo hoče odkuriti.
Ne pojdeš, brate! Gospa Zofija, večerjo gospodu
učitelju! Na moj račun! Ampak uhajal ne bo.«

Učitelj Sivec je ostal.

Nekaj trenutkov pozneje ga je družba pozabila
in mogel je nemoteno misliti na svoj spis, na svoj
dnevnik, na svojo tiho srečo. Dobro, sladko mu je
stopalo v glavo, oživel je, zardel in se razposajeno
smejal šalam, ki so puhtele ob omizju. Župnik,
Pencin in Fratnik so vstali ob desetih, drugi so se
tesneje stisnili,

»Duša, pij!« je nagovoril Sivca geometer in mu
nalil. Sivec je dvignil obraz. Preslišal je bil po¬
govor mož.

Bradač je bil rekel:

»En liter je moj.«

»Kako?« je vprašal Mlakar. »Ti plačaj svoje,
pa je.«

»Ne,« je odvrnil Bradač. »Zofija, odračunajte.«

»Je že gospod geometer plačal,« je povedala.

»Od hudiča ste. Zastonj ne pijem,« je vzrohnel
Mlakar, »Zofija, pa ga daj še posodico.«

»Kar dve, da bo vsem prav,« je pripomnil
Bradač.

Koncipijent Povšič je oživel. Pil je redno svojo
skromno mero, A kadar so drugi plačevali, se ni
branil. Oni drugi pa so radi plačevali. Prijalo je
njihovi bahaški navadi, ki so jo dedovali iz roda
v rod .. .

Vidno so rastli v vinsko razpoloženje. V tiho
mesečno noč, ki jo je polnil šum bližnjega sovodja
nizko v globokih strugah, je udarjala šala, vesel smeh,
skrita kvanta. Geometer se je razigral do skrajne

20

živahnosti. Gospa Zofija je prisedla in si venomer
brisala oči od veselega smeha. On pa se je opajal
sam v svoji razigranosti; pripovedoval je zgodbe iz
svojih dijaških let, svojih dogodkov z vozniki in
krčmarji, svoje norosti v velikem mestu, kako je
lezel na svetiljke, dramil zaspane vratarje in nagajal
mestnim čuvajem. Vmes je vpletal doživljaje na
kmetih, po župniščih, pri kartah, vinu in plesu po
zaprašenih kmetskih podih. Kar samo je vrelo iz
njega, naravno, neprisiljeno.

Polnoč je jeknila od cerkve. Krčmarica je
naglo vstala.

»Gospodje, pozno bo.«

»Brez črne kave ne grem, Zofija,« je rekel
Mlakar, »danes je moj dan.«

»Seveda, kolikokrat še letos.«

»Da, gospa, malo črne kave,« je silil koncipijent.
»V kuhinjo se bomo preselili, pa prav tihi bomo.«

»Seveda, vi, pa tihi.«

Geometer ji je rahlo položil roko ob pas in
rekel:

»Pa daj, tetka, usmili se jih.«

»Če  še Vi silite — saj moram!« se je vdala in
šla pred njimi. Koncipijent se je rinil za njo.

»Dostojno!« je velela odločno.

Tokrat se je izluščil iz svoje zaspanosti in omo¬
tice učitelj Sivec, pogledal debelo okoli sebe in
vzkliknil:

»Čudovita noč!«

Opotekel se je za drugimi, utonil v prijazni
ku hin ji in se je ves čas smejal v nezavestni milini
ob močni geometrovi veselosti. Videl je vesele Zo¬
fijine oči in njeno roko, ki jo je položila Pozniku
na rame. Čudil se je, vkolikor se je mogel motno
zavedati, mirni neprisiljenosti človeka, ki so ga
pred vsemi odlikovale ženske in ki ni bil ne vsiljiv
ne nadležen, prav nič vinski ali gobezdav, samo
veder v najvišji meri, vesel svojega zdravja in
trtnega soka, ki mu je polnil in plal pod zagorelo
poltjo. Kako vse drugačni so bili dijaško vsiljivi
koncipijent ali notar s svojimi nabreklimi očmi ali

21

Mlakar v svoji nekako sirovo oprezujoči hladnosti!
Sivec je vstal in se zagledal v skromno kuhinjsko
zrcalo na steni in se zasmejal. Samega sebe ne bi
bil spoznal v njem.

»Pijan sem,« je rekel vdano in zdrknil nazaj na
stol ob geometru. Potem je iskal z očmi na steni
in ni našel slike z debelim gospodom, ki mu nese
meč droben paž, in se je čudil. . .

Helena in Slavica ste se spravljali spat. Napol
razpravljeni in z razpuščenimi lasmi ste sedeli druga
drugi nasproti v mehkih naslonjačih in si vili raz¬
puščene lase v nočno čepico. Bili ste divni v tihi,
topli sobici z belimi zastori, z okusno dragocenim
pohištvom, sredi med dvema zrcalnima mizicama in
dvema medenima, hotelskima posteljama s kipečimi
blazinami. Težka preproga je glušila stopinje njiju
bosih nog, ko ste stopali k zrcalu, k toaletni mizi,
k malemu sekretarju v kotu pod podobo Fuchsove
Madone. Polknice od zunaj so bile priprte, v rahlem
povetrcu so se zibali zastori. Toplo je tlela rdeča
lučka v malem svetilu, ki je viselo ob Madoni v
kotu. Obraz nebeške Matere je zrl v sanjavi do¬
broti v tiho dekliško ozračje: bil je obraz otroka,
ki še ni izgubil ob ustnicah trpkosti otročje trme,
in obenem obraz žene, ki ljubi in trpi; oči mlade
matere, ki se bojijo . ..

»Helena,« je vzkliknila Slavica, »veš kaj? Zelo
lepa si nocoj.«

»Ah, molči,« je odvrnila Helena in se dvignila
iz naslonjača. Obe roki je vzdignila in vrgla temne
dolge lase čez obraz. Čudovita je bila oblost njenih
belih rok z dolgimi, v nohte se ožečimi prsti. Vitka
v sijajno topli polnosti je dihala nekako trudno, na¬
sičeno slast. Bila je skrajno nasprotje nižje, bolj
tršaste in ko jagoda jedre Slavice s temnoplavimi
lasmi in krvnato poltjo.

Slavica je stala ob njej in rekla:

»Glej, kako si visoka! Jaz sem pravi zaprtek,
prava kmetska bunka. To je zato, ker je v tebi
plemiška kri.«

22

»Molči vendar!« je resno dejala Helena. Rahla
ginjenost je drhtela v njeni besedi, nekaka tiha
sreča, utrip skritega ognja v njej, od one zarje
morda, ki ji je bila oblila obraz, ko je sama z
geometrom stopala z gore.

»Vem, kar vidim,« je dejala Slavica in se s
cigaretko v ustih nagnila nad luč na mizi.

»Ne puši, prosim te,« je vzkliknila Helena.

»Albinu sem izmaknila tobačnico,« je gostolela
Slavica, puhnila dim proti stropu, se zakremžila,
pljunila na preprogo in se razjezila;

»Fej! Kakšne smrdele kadi ta Albin!« Stekla
je k oknu in vrgla ogorek v noč. Nato se je vedro
obrnila in nasmejala.

»Helena, ali si videla, kako se je mučil Sivec s
portorikami? Veš, rekla sem v nedeljo, da mi pri¬
jajo moški, ki kade smotke. In zdaj se muči, ubogi
Škorenjček.«

»Nikoli ne boš resna, Slavica,« je pripomnila
Helena.

»Samo karaš me,« je odvrnila Slavica nekako
užaljeno. »Takšna sem pač; ali je greh, da nisem
pusta, kakor ti in ne zavijam oči svetohlinsko kakor
notarka? Seveda! Ampak tebi je notarka vzor, ta
brblja hudobna!«

Helena se je nasmehnila in ji ni odgovorila.

»Kaj se mi smeješ?« je vzkipela Slavica. »Ali
ni morda res? Ali ne opravlja vseh? Ali ni še Ško¬
renjčka, ki je vendar ves božji volek, da mu ga
pod milim nebom ni podobnega?«

Za kratko je utihnila.

»Sicer pa, kaj meni mar! Naj ti graja Franceta,
če jo hočeš poslušati. Tako dolgo jo boš, da ti ga
bo odgrajala zares. Potem boš imela.«

»Molči že o Bradaški.«

»Ali govorim o njej? O tebi govorim in Pozniku.«

»Mučiš me,« je trudno vzdihnila Helena. »Daj
mi mir, molila bom in legla.«

V Slavici je ugasnil plamenček nejevolje. Ozrla
se je v Helenino obličje. Vidna bridkost je ležala v
njem. Zasmilila se je Slavici. Polne, krvnate lehti

23

ji je vrgla krog vratu, poljubila ji strastno lice in
jo prosila;

»Ne zameri, Lenčka! Saj te ljubim. Žalostna pa
sem zaradi tebe. Ne razumem te; ne vem, kako se
moreš žalostiti. Če bi bil France moj — o, o! Ampak
ti, Helena! Ali ga ne ljubiš? Ali ga ne? Kako je to
v tebi?«

Trudno je utonila Helena v stolu in si pokrila
lice. Njena bela pleča so zadrhtela v joku. Slavica
je zdrknila ob sestri na kolena in prosila;

»Lenčka! Tak bodi no mirna! Kaj pa je? Kaj
ti je?« Helena se ni mogla umiriti. Krčevito ji je
sililo v grlo. Zoprne misli so ji ležale v duši. Besede,
ki jih je slišala nekoč mimogrede; grde novice so
se ji budile v spomin. Slišala je živeje kot tedaj,
ko je zares slišala. Bilo je na letnem sejmu, v krčmi
je sedel mestni človek z zoprnimi zalisci in piska¬
jočim glasom in je pripovedoval nekakim gospo¬
dičnam iz trga;

»Da, gospodične, živeli smo na Dunaju! Tokrat,
ko sem prišel jaz gori, so bile sicer prave stare hiše
žc izumrle. Ampak nekaj jih je bilo še ostalo. Enega
se dobro spominjam. Sešla sva se v kabaretu. Potem
sem mu posodil petnajst čukov. Zato je tisto noč
plačeval še zame. Strašen človek, vam rečem. Ko¬
renito sva delala tisto noč. Prvo sva v petih ulicah
zvonila in zbudila vse vratarje. Potem sva luči uga¬
šala. To se pravi; jaz sem moral stati na straži, a
Poznik — pardon — nomina sunt odiosa — moj to¬
variš je medtem plezal na svetilnike. Potem sva se
tepla — homersko življenje, gospodične.«

Kakor da je pravkar slišala, sliši Helena glas
drobne črnolaske, ki je vprašala onega z zalisci;

»Ali ti je pa vrnil tistih petnajst čukov?«

In zopet je govoril oni s svojim čivkajočim
glasom;

»Deset samo. Pet jih je unesel. Hahaha! Saj jih
ni samo meni. Bogve, koliko je bil dolžan! Saj si je
izposojal še pri cestnih.«

»Pri cestnih? Kako to?«

24

»He! Prav lahko. Lep človek, lepa močna po¬
stava. Ali mislite, da Vam takale dekleta s ceste
ne morejo ponoreti? Ne poznam jih sicer, toda bral
sem, da so čudovite sentimentalke med njimi, zares
dame s kamelijami.«

Tako se je spominjala Helena. Zato je trpela
in jokala.

»Lenčka,« je zaklicala tedaj Slavica sočutno in
solzna. »Ne misli, da sem tako otročja! Smeš se mi
zaupati, Lenčka, povej, Lenčka, razodeni!«

Sunkoma je vstala Helena in uprla svoje oči
mimo Slavičinega obraza v Bogorodico v kotu. In
Helenine oči in oči na sliki so se srečale, čudne oči
v čudnem pogledu: oči mlade žene, ki ljubi, oči
mlade matere, ki se boji...

Tiho je sklonila Helena glavo, stisnila roko
svoji polisestri in šepetnila:

»Pojdive spat!«

Luč je ugasnila. V somraku rdeče svetiljke ste
razvezali gornja oblačila in utonili v belih blazinah.
Nekaj časa je bila Slavica tiha. Šepetala je skrivoma
svojo tiho molitev, ono isto kakor v četrtem letu
svoje mladosti:

»Angelček varuh, ti mene varuj nocoj to noč,
kakor si ti mene varoval denes ta dan!«

Ko je domolila, se je okrenila in je vprašala:

»Helena, ali veš, kaj pomeni gloriosa?«

»Ne vem.«

»Latinsko je in pomeni to, kar Slavica,« je raz¬
lagala mlajša sestra.

»Spi zdaj!« je rekla Helena trudno. Ura iz cer¬
kvenega zvonika je jeknila poldveh .. . Nekak za¬
tegnjen, nečloveški glas se je razlegel odnekod.
Helena se je zdrznila in se dvignila.

»Ah,« je zašepetala pomirjeno, »to poje naš
Jane, naš prismojeni mlinar svoji sanji, svoji Mež-
narčevi Tini.«

Tiha, blažena trudnost ji je začela razvezovati
ude v topel pokoj. Nekaj sladkega ji je napolnilo
vse telo.

25

»Danes ob šestih se sestaneva s Francetom na
maminem grobu!« je čuvstvovala že rahlo neza¬
vestna, ». .. na grobu ... na grobu . , .«

Nenadoma io je vrglo kvišku iz blazin. Vsa
soba je bila polna kričave pesmi, ki je kipela od
zunaj gori. Helena je zagledala Slavico ob oknu.

»Kaj je, Slavica?« je vprašala plaho.

»Pojo,« se je hihitala Slavica. »Ti moj ljubi Bog,
kako so pijani. Edini Poznik je še nekam trden.
Ampak, Škorenjček! Ljubi Bog, Škorenjček! Torej
taka šleva si, ti potuhnjeni svetnik.«

Helena si je zatisnila ušesa.

»Hudič,« je slišala Slavica vzklikniti geometra,
»znoreli smo nocoj. Molčimo!«

Toda Bradač in Sivec sta še pela. Spakovalo
se jima je:

»Sladko, hep, sladko spa — hep — vaj,
ce — hep — lo noč,«

Daleč nekje nad gorami se je zabliskalo. Ali je
bil žarek prvega jutra, ali odsev daljne nevihte? Živo
je žuborela voda sredi trga pred Koširjevimi v le¬
seno korito. V lipi nad koritom je zatrepetalo. Prvi
ptiček se je zbudil, zacvrkutal in zaspal znova.

Vinska pesem je nenadoma utihnila. Zategnjeno,
živinsko je zarezala strahotna melodija od vode, od
mlina. Mlinar Jane, ki se je bil nalil s špiritom, raz¬
redčenim z vodo, je tulil svojo blazno strast v šum
jezov in klopotanje mlinskih kamenov. Vlaga, ki je
ležala v ozračju, mu je živeje kot sicer, kadar je pil,
razburjala ubite živce . . .

* * *

Jutro je sinilo trudno, skrito v nadležno me¬
glico, ki se je koprenasto razgrnila pod nebom kakor
otava za kosci. Geometer Poznik je hodil že dobro
četrt ure na pokopališču v rebri nad cerkvijo. Od
križa do križa je stopal in bral obledele napise in
mrmral:

»Zofija je zlata vredna. Vsaj vino ima pošteno
in s pivom nisem mešal. Tako sem zdrav. Sicer bi
bil to prekleto zoprn sestanek,«

26

In zopet je hodil in mislil:

»Saj prijeten tudi tako ni. Hudič naj vzame
babji ukus in romantiko!«

V cerkvi je pozvonilo k prvi maši.

»Saj sem vedel, da je ne bo!« je zamrmral
Poznik. Toda tedaj je zagledal pred seboj bledo
Helenino lice. Njena postava se mu je zazdela čudno
bolj slabotna kot prejšnji večer.

»Helena,« je vzkliknil, »ali ste bolni?«

Dekletu so drhtele ustnice. Oči je povesila.
Sunkoma, prisiljeno trdo je rekla:

»Vso noč sem bedela!«

Oni ni vedel, kaj bi rekel, in je mešal:

»Pa še ta nesrečna ura, gospodična, in tista
naša norčija po noči —«

Odločno je dvignila oči. Vsa toplota je bila
ugasnila v njih.

»Gospod geometer,« je rekla. »Tisto govorjenje
včeraj na izletu! Prišla sem, da Vam povem, da ga
pozabite, kakor da ni bilo nikoli, razumete, nikoli!«

»Razumem, gospodična,« je odgovoril geometer.
Zdaj, ko je začutil udarec, je bil svobodnejši in zopet
ves svoj.

»Ne bom se opravičeval,« je govoril. »Saj ni¬
sem nič slabega storil, In prav tak sem danes kakor
včeraj. Ne vem, zakaj tako čudno sovražite mojo
široko dobro voljo. Ali niste sami rekli včeraj, da
sem jo podedoval? Vem, da ta ura ni prikladna za
to, da bi odločala o moji in Vaši usodi. Če ni ta
ura danes, gospodična, morda bo jutri, pojutrnjem.
Danes me oštejte, ozmerjajte s ciganom, pijancem
in barabo, le tiste grde besede ne ponovite, te grde
besede: nikoli!«

Deklica se je obrnila sunkoma, bleda in bolna.

»Zbogom!« je rekla.

Kakor da omahuje, je šla sprva neodločno. Po¬
tem je stekla in izginila v cerkev. Geometer je šel
počasi za njo. Pritisnil je že za kljuko pri cerkvenih
vratih, pa jo zopet izpustil in zaklel:

»Nedelja gori, nedelja doli. Zdaj grem v urad

in bom delal do večera.«

* * *

27

Učitelj Sivec je vstal ves bolan in ubit. Glavo
je vrgel v vodo in vzdihnil krčevito:

»O Jezus, pa še tri ure ponavljalnega pouka
imam, in prav danes, ko je kolega na dopustu.«

Ob dveh je stopil učitelj Sivec med glasne,
močne in nemirne svoje učence. V glavi mu je šu¬
melo in kljuvalo, v želodcu ga je težilo. Zaprl je
okna in kriknil nekajkrati v razred. A razred se ni
hotel umiriti. Sivec je začel narekovati nalogo.
Zdehalo se mu je, solze so mu silile v oči, strašno
se mu je izpahovalo po tobaku.

»Ne bom prestal,« je mislil. Zatohlo je postalo
v razredu. Šel je in odprl okno. Učenci so pisali in
prepisovali, šumeli in se suvali. V tinto namočena
papirna kroglica je šinila iz zadnjih klopi v prve,
nato še druga, še tretja in iz prvih klopi nazai. Tri,
pet, deset črnih pik je vstalo na stenah, Učitelj
Sivec ni videl nič; nagnil se je bil skozi okno v hlad
in zrak.

Tokrat je stopila Koširjeva Slavica na vrt, ki
se je dotikal šolskega. Vesela, prespana, sočna kot
rožni popek se je šetala med gredicami in rožnimi
grmi. Tam je bila črešnia ranica, Deklica je stegnila
roko po veji, utrgala prvi rdeči sad in ugriznila.
Sladki sok ji je oblil otroško krhke ustnice. Tokrat
je zagledala učitelja in slišala njegov hripav opomin:

»Mir dajte, pravim!«

Slavica se je zasmejala in zašepetala:

»Ali te ima, danes, Škorenjček, ali te ima!«

Učitelj Sivec je zopet položil svojo glavo med
roke in se zagledal'v gredico pod seboj. Tolst slinar
je ležal doli ob zdravo zeleni špinači. Učitelju se je
zagabilo, Sunkoma je vrgel glavo kvišku,

Tisti trenutek je zapela Slavica:

»Sladko, hep, spa — hep — vaj,
ce — hep — lo noč!«

»O Jezus in to tudi!« se je zdrznil učitelj in
zapiral okno. Zavabilo je z vsemi tremi k deseti
maši. Drobno fante je dvignilo roko:

28

»Gospod učenik, pri maši še nisem bil.«

»Pojdi!«

»Jaz tudi še ne, jaz tudi še ne,« so klicali drugi.

»Kakšen red je to?« je vzkliknil učitelj in je
štel. Tretjina učencev je vendar že bila pri maši.
Toda učitelj je odločil jasno in dostojanstveno:

»Drugič pojdite vsi k zgodnji maši. Zdaj vsta¬
nite in odidite mirno.«

Zunaj pred šolskim poslopjem je srečal župnika
in rekel hinavsko:

»Strašna nemarnost, gospod dekan. Niti trije
niso bili pri maši. Kaj sem hotel! Ali naj bodo brez
maše zaradi šole?«

Gospod dekan se je dobrohotno nasmehnil in
vprašal:

»Kaj pa z glavo? Ali je čista danes, ali je?«

Učitelj je pogledal vstran in se skušal na¬
smehniti.

»Malo tišči, gospod dekan,« je rekel, »to je od
cigar, ki jih nisem vajen.«

Zardel je,

Od Koširjevega vrta sem se je zopet porogala
pesem. Prijeten alt je bila, a besede tembolj zoprne:

»Ce — hep — lo noč!«

Učitelj je odšel v svojo sobo, se zaklenil in
vrgel na posteljo. Zaspal je. V blodnih sanjah se
mu je spovračala slika debelega šlahčiča, ki mu nosi
meč droben paž . ..

III.

Stric Koširjeve Helene, gospod Feliče, je vstal
ob sedmih, se do osmih mudil z britvijo, milom in
urejevanjem svoje obleke in svojih redkih las. Tako
je bil sploh navajen. Neskončno dobro mu je delo.
ukvarjati se z lepotičenjem. Vsi v hiši so se bili pri¬
vadili njegovemu redu in njegovim posebnostim. Ob
sedmih ga je hodila budit stara Meta, ki je bila v
hiši za tri dekle. Ob osmih pripravijo stricu zajtrk
v lopici na spodnjem vrtu. Tja je vajen šetati,

29

utrgati mimogrede bahato rumeno rožo, v zgodnji
jeseni belo georgino, in si jo zatekniti v jopič. Potem
sedi v lopi in uživa udobno, premišljeno: gnjat,
sirovo maslo, dve trdo kuhani jajci,, žlico medu, sko¬
delico mlečne kave in pet žemelj. Kadar so črešnje,
marelice in zgodnje hruške, mu tekne tudi sadje.

Ko je stric Feliče utešil svoj jutranji glad, se
je dvignil in stopil z umerjeno stopinjo po gospo¬
darstvu svojega varuha Lovrenca Koširja, Zašel je
v perilnico in vprašal mlado, brhko dekle:

»Pa čemu Vam ta ploh, gospodična?«

Dekle je zazijalo in se zasmejalo;

»Perilnik je, Ali ne vidite?«

»Da, da,« je prikimal stric, »Prav problematično
orodje, ne bi sodil na prvi pogled,« Poklonivši se,
je krenil stric Feliče naprej, skozi hleve, skozi vežo
v kuhinjo. Na veliko mizo je bila postavila Meta
tri jerbase in jih natrpala z jedmi za kosce in žanjice,

»Čudno,« je menil stric, »ne bi verjel, koliko
požre tak majhen jerbas, Kaj pa žlice?«

Meta je nejevoljno odgovorila:

»Kaj žlice! Jedli bodo brez žlic,«

»Brez žlic?« se je začudil stric in odšel. Vso
pot se je smešil:

»Čudni ljudje! Kako morejo jesti brez žlic!«

Jutro, polno bogate rose, je dehtelo v krepkih
vonjih. V cestnem prahu so bile vidne sledi kapelj,
ki so rosile z akacij na cesto. Tutam je bila vidna
sled kače, ki se je potegnila z brega čez cesto
k reki. Gospod Feliče je krenil nizdol po opolzki,
ilovnati stezi. Morda je hodil že stotič to pot. A ne
spominja se. Vselej mu je nekako nova, skrivnostno
vabeča. Vsa v senci leži ta stran, vse poletje je
vlažna, Čudno močni vonji se prelivajo tod, vonji
trpkega lapuha, bohotne divje melise in vrbovja.
Vmes zareže čudno bridko vonj vode in mahovitih
skal, včasih opojni duh moškatnega hrošča, včasih
presunljivost kačjega vzduha, belouške, oža in gada.
Kakšne misli vzbuja neki to ozračje v duši strica
Feliksa? Ali je mož kaj doživel, ali je občutil kakšno

30

srečo kdajkoli tod ob teli vodah? Zakaj so se mu
nasmehnila lica in razživele oči?

»Resnica,« govori sam s seboj. »V vodi je vse.
Voda je gonilna prvina. To je rešitev problema.«
Položil si je zopet prst na čelo in zastrmel pred se.
Težka trudnost mu je napravila trenutno obličje
staro. Spodnja ustnica pod vdelanimi, vse tujimi
zobmi se mu je povesila in v mučni plahosti je
šepetal:

»Bolezen so taki sokovi, a voda je tudi nekak
sok. Ali so bolezni od vode?«

S svojimi kalnimi očmi se je zagledal čez reko
na drugi breg. Tam je bel prod ves v solncu. Deset
mladih peric, nagnjenih nad perilnike, je zavihalo
rokave do belih ramen in tolčejo s perilom in izže-
majo. Zadaj za pericami, od vrbe do vrbe, gre vrv
in na vrvi visi perilo, mehko, drago perilo, čipkaste
srajce, mehke rjuhe, drobne žepne rutice.

Tedaj je doumel stric Feliče:

»Ne! Voda ni absolutnost. Voda in solnce sta,
voda in solnce skupaj! In solnce je močnejše. Ne¬
skončno silnejša energija je. Voda izpije madež in
solnce izpije vodo.«

Zopet se je zamislil:

»Kako da solnce ne izpije madeža?«

Topo je buljil pred se. Ni videl lepote v solnč-
nem bregu onstran ne življenja in zdravja in čistosti,
ki je plala v onih pericah. Ni slišal njihovega vese¬
lega smeha, ni razumel pesmi, ki se je vzbudila
med šumenjem bobnečega jezu. Temno je iskal v
sebi in ponavljal mukoma:

»Problem, problem!«

Segel je po malo beležnico in pisal:

»Voda in solnce, zdravje in bolezen. — Pro¬
blem!?«

Takrat se mu je dotaknila težka roka ramena
in oduren glas je vprašal:

»Ali po babah zijaš?«

Gospod Feliče je zdrknil čudno sam vase ob
nenadnem pozdravu, ozrl se in gledal nekaj trenut¬
kov nekako razmišljeno v čudnega človeka ob sebi.

31

Opičje okorno je stal človek ob ukusnem in drobnem
stricu, bel in blaten od nog do las, ki so mu sršeli
na koničasti glavi, Tudi njegova zanemarjena brada
je bila bela, samo ob ustnicah se je poznala temno-
rjava pega. Ves obraz je bil top, le v očeh je po¬
drhtevalo, nekam zlobno in oprezujoče. Trenutno so
se te oči kakor vsesale v človeka in gorele tajno,
strastno,

»Go-spod mlinar!« je zajecljal stric Feliče plaho.

»Po babah zijaš,« je odločno ponovil mlinar Jane,

»Problem, problem, problem,« je vljudno ponav¬
ljal stric. Mlinar je prijel z okorno roko strica Feliksa
za rame in ga potisnil nizdol pred leseni mlin, po¬
tisnjen tesno med stene, da ga ni voda ob povodnjih
odnašala. Sto, dvesto let in več stoji mlin, vedno
enak, vedno na enem mestu. Nekaka lopa je, v
katero stopiš odzgoraj po strmih stopnicah. Streha
so deske. Srednja je nepritrjena. Kadar pribobne
jesenske povodnji, ni časa nositi mehov po stopnicah.
Pri strehi morajo ven v pesek in dež, ki ne prodre
do moke v skrbno ustrojenih in sešitih ovčjih kožah.
Malo kruha raste po dolinah in malo ga je po bre¬
govih. Vsakega prahu je škoda.

»Gospod mlinar,« je rekel stric Feliče, »ne pri¬
jemajte me. Zdi se mi, da ste me pomazali. Glejte!«

Skrbno je začel odpihovati sledove belih mli¬
narjevih prstov. Mlinar je stopil ob stran in ga molče
gledal. Potem se je zasmejal in vprašal:

»Žganja seveda nisi nič prinesel.«

»Nisem, gospod, niso dali.«

»Pa-ga vzemi sam!« je vzkliknil mlinar.

»Imam posodico špirita pri sebi,« je rekel stric.
»Pa to ne diši.« S svojimi nežnimi, otroško drobnimi
rokami je izvlekel malo steklenico in jo podal mli¬
narju. Mlinar jo je nesel k ustnicam in pokusil.

»Bo,« je vzkliknil. V trenutku je bil v mlinu,
zajel z umazanim lončkom vode izpod stop in nalil
vanjo nekaj kapljic špirita. Nato je nagnil in izpil.

»Da Vam le tekne,« je dejal otroško veselo stric
Feliče, ki je oprezno stopil za mlinarjem v mlin.
Mlinar je zadovoljno godrnjal sam vase. Potem je

32

okretno skočil in nasul na srednji kamen novega
žita. Zopet je šel, zajel vode in jo pil pomešano s
špiritom. Nato je segel v nekak kot, ki mu je služil
po noči za ležišče in ognjišče. Izvlekel je kos rženega
kruha in ga potisnil stricu med prste.

»Na, ki rad ješ!«

Stric Feliče se je nasmehnil, odlomil in hitro
jedel. Zdelo se je, da se sramuje in mu ni za udobno
umerjenost in uživanje.

»Dober kruh.«

Mlinar ga je oprezoval izpod obrvi in mu rekel:

»Kruha je dovolj. Belega, mlečnega. Ali ne znaš
reči, naj ti dajo denarja? Saj je tvoj.«

»Bom rekel, gospod mlinar,« je odvrnil stric
Feliče. Ves se je zmedel. Opazil je, da se mu
usiplje na obleko rahla, bela meglica.

»V mlinu se praši,« se je zasmejal mlinar in
ga skoraj dvignil iz mlina. Pri tem se mu je nagnil
čisto k ušesu in rekel poveljujoče:

»Denarja naj ‘ti dajo, jim reci; pravico imaš.
Bogat si. Ali boš?«

»Bom,« je vdano odvrnil Feliče. Oprezno je
stopil čez vzložne deske na streho,

»Kam greš?« je vprašal mlinar. Bilo je, kakor
da se je v trenutku zmešal; glas se mu je izpremenil:

»Hudič! Ne hodi, ne zijaj doli!«

S strašno roko je potegnil slabotnega Feliksa
raz streho in mrmljal:

»Voda ima svojo moč. Po noči in po dnevi. Ne
zijaj doli, da ne boš videl.«

»Kaj bi videl?« je vprašal Feliks.

Mlinar mu je obrnil ledja in izginil nemo v mlin.

»Problem!« se je smešil Feliks in lezel po glinasti
in opolzki stezi ob mlinu navzgor. Ko je prilezel na
cesto, je solnce sinilo izza holma. Do mlina doli ni
moglo ne po zimi ne po leti. Onstran mlina pa je
grelo sedem ur od devetih do štirih in tam v solncu
je vse plalo v slasti in zdravju in veseli pesmi brhkih
peric.

Mlinar Jane je medtem segel še trikrat z
lončkom po vode, jo mešal in pil. Potem je splezal,

33

kakor maček oprezujoče iz mlina in legel na streho.
Samo z glavo je slonel čez sleme. Gledal je s čudno
nemirnimi očmi čez jez za pericami. Polagoma so
se mu oči vsesale v najbližjo in je bruhal polglasno
neumljive, zagonetne besede pred sebe. Očividno je
učinkovala pijača. Trenutno mu je bilo, kakor da
je presunljivo zažvižgalo. Vzdrgetal je, pogledal
podse v tolmun, kamor je tolkla voda čez jez, in
kriknil:

»Hudič, mir daj!«

Sunkoma se je pobral raz streho in utonil v
mlin, Šel je od kamena do kamena in mrmral:

»Voda je močna. Le obešaj se za kolesa! Ne
boš jih ustavil, ne boš jih.«

Zopet je pil. Potem se je zleknil v kot in zaspal.

Kaj je videl mlinar Jane pod jezom? Koga je
dolžil, da se mu obeša na kolesa? Ali so bile te
tlapnje le plod njegovih možganov, ki jih je ubil
alkohol? Ali je kaj doživel in je vpila vest iz
njega? Spomin na davne dni, davne ljudi, ki so jih
drugi davno pozabili? Ali je bil zločin za njim, ki
ga ni poznal nihče, morda samo on in Bog, morda
še neka Mežnarčeva Tina, katero je klical v svojih
najbesnejših urah ob povodnjih in jesenskih nalivih?
Mežnarčeva Tina? Ta je bila vendar planila pred
štiridesetimi leti v tolmun pod jez, da je ni videl
poslej nikoli nihče nič več. ..

* * *

»Gospod geometer, gospod geometer!«

Geometer Poznik se je ozrl in zagledal gospoda
Koširja, ki je šel za njim.

»Ali Vas burja nosi,« je sopihal krepki in obilni
mož in podal geometru roko, ki jo je Poznik krepko
stisnil. »Za vraga, kje tičite? Saj Vas ni več na
izpregled, Ali se bojite Koširjevih?«

»Delo, delo!« se je nasmehnil geometer.

»Delo, seveda je dela dovolj,« je dejal Košir,
»Ampak stvar je taka, da Vas jaz rabim, pa prav
nujno rabim, gospod geometer. Zaradi tistih mojih
vodnih sil, razumete. To se pravi, če so sploh

Otroci solnca — 3

34

kakšne vodne sile tam doli v tisti tesnobi in če so
izrabljive pri naših visokih vodah. Glejte, sem rekel,
to bi si ogledala o priliki. Če Vam morda zdaj ni
od rok? No, pa drugič, jutri, sploh, kadar bo Vam
všeč,«

»O priliki, gospod Košir.«

»Prosim. A kam ste se namenili?«

»Prav zasebno. Tu gori v reber, k Jamcu. Fantu
se je hudo poslabšalo.«

»Ne bo nič ž njim. Škoda fanta. Lejte, skozi
šole sem mu pomagal in zdaj bi prav lahko bival
pri nas. Imel bi postrežbo, kakor gre. Pa noče. Vrag
vzemi to beraško bahavost. Ali ne dam rad?«

Poznik se je nasmehnil in menil:

»Vsak podeduje po svoje.«

»Kaj ste rekli? Podeduje? A tako! Seveda, iz
rodu v rod. Ampak nadutost je to in bahaštvo tudi,
pa še neumno in zoprno.«

»Grem gori,« je dejal Poznik, »če se mi posreči,
da ga pregovorim, naj gre k morju.«

»Seveda, k morju. To bi bilo zanj. Ampak to
stane.«

»Usilil mu bom nekaj denarja. Od mene ga bo
morda vzel.«

»Vraga!« je vzkliknil Košir. »Če je taka: tu je
nekaj drobiža. Nesite mu. A ne zinite mu, da je
od mene. Od mene ne bi vzel.«

Razgrnil je mogočno listnico in potegnil iz nje
dva močna bankovca.

»Pa če ne bo vzel?« je vprašal Poznik.

»Če jih ne bo vzel? To je Vaša skrb. Glejte
sami. Jaz ne maram nič več nazaj. Zdravi! Srečno!
Moram tu čez. A zaradi vodnih sil ne pozabite!
Servus!«

Hitro in neprisiljeno je odšel v stransko dolinico.
Kam? Poznik je nekaj časa ugibal in zamrmral:
»Čudovita energija in razsodnost. Nima ne šol ne
znanja. Na vodne sile ne bi bil jaz mislil nikoli. A
on jih je doumel.«

Cesta je začela lesti rahlo v breg. V solncu je
ležala. Od bližnjega laza je dehtela pravkar poko-

35

šena arnica. Vse prek laza je valovala opojna za¬
tohlost. Ob poti je dehtela trtavita. Pozniku se je
oznojilo lice. Počasi, udobno se je vzpenjal navzgor.
Ob prvem ovinku je obstal, stopil na rob ceste in
pogledal v dolino.

»Glej,« se je razveselil, »Rebrnikova Tildka gre
za menoj.« Sedel je na cestni kamen in si prižgal
cigareto. Takrat ga je zagledalo dekle. Počasneje je
stopila.

»Le zlahka, Tildek,« je zaklical. Zasopla je ob¬
stala pred njim in tiho pozdravila.

»V trgu si bila!« je rekel in ji stopil ob stran.

»Da,« je rekla.

»Čemu pošiljajo tebe v trg!« je dejal nejevoljno.
Ni mu odgovorila. On pa se je domislil in vzkliknil:
»Tako! Morda pa si bila pri zdravniku? Si bila?
Pridna, Tildek! No, zdaj vidiš! Ali te je doktor
snedel?«

Ona je rahlo zakašljala in se nasmehnila. Njena
nežna in bela polt je bila živo razvneta od toplote,
ki je žehtela od prisojnega breja. Drobne potne
kapljice so ji visele nad ustnicami.

»Kam greste?« je vprašala boječe, ponižno.

»Tu gori,« je odvrnil; »prav tako svojeglavega
bolnika grem obiskati, kakor si ti. Pa ti, Tildek, si
me poslušala, o tem tu gori dvomim. Temu bi za¬
stonj govoril o pokori. Sem je jaz potrebnejši kot on.«

»Zakaj?« je vprašala skromno.

»Hudič,« se je razvnela v njem dobra volja. »Nič
prida nisem! Kolnem, kvantam in pijem ko goba.«

»Saj ni res!« se je nasmehnila deklica in ne¬
verno dvignila obraz proti njemu,

»Verjemi, Tildek!« je odgovoril. Tiha, komaj
čutna žalost mu je brnela v glasu. Ona je molčala;
samo zakašljala je zopet. Tiho, rahlo kakor ljudje
z močno srčno hibo. Nato je dahnila:

»Pa zakaj se ne ženite, gospod Poznik?«

Obstal je in jo resno pogledal. Obraz mu je bil
dober, ne vesel ne žalosten, samo čudno hladen in
resen. In je rekel:

36

»Zato, Tildek, ker me nobena ne mara.«

»To ni res!« je deklica živahno vzkliknila.
»Vsaka bi Vas marala. A Vi nočete.«

»Tildek,« je odvrnil, »kadar sva sama, se mi zdiš
bolj zgovorna kot v družbi. Čakaj! Prej si ti mene
vprašala, zdaj bom pa jaz tebe, Ali ti katerega
maraš?«

Silno ji je zadrhtel glas in je rekla:

»Nobenega!«

Deset korakov više v rebri sta se poslovila.
Deklica je šla kakor omotična po beli cesti navzgor
in je šepetala sama vase, bridko, bolestno;

»Zatajila sem te, zatajila sem te!«

Obšla jo je silna bridkost. Drobno stekleničico
zdravil je tiščala v roki. Zavihtela je z roko, da bi
jo pognala čez cesto pod breg. Pa je zagledala malo
kmetsko znamenje ob strani: strašno okorno, maliku
podobno rezljarijo, Marijo sedem žalosti. Deklica je
solzna zdrknila pred podobo na tla in molila:
»Potolaži, potolaži!« —

Poznik je našel Jamca pred hišo za leseno mizo.
Na mizi pred njim je ležala Tomaža Akvinskega
»Teologija«, Nestlejev »Novi Testament« in Fischer¬
jeva izdaja Prešernovih »Poezij«.

»Ali motim?« je vprašal Poznik.

»Ti? Ne!« je živo rekel Jamec. Bil je golorok.
Tesno v suhi vrat mu je rezala domače preje srajca.
V obraz je bil koščen, upadel, neobrit, Strahotno so
mu sršele kratke kocine. Poznik je sedel k njemu
na klop, si snel klobuk, obrisal čelo in rekel toplo
in resno:

»Preveč si se zapustil, Tine!«

Jamec je uporno molčal. Poznik je segel po
Akvincu.

»Študiraš?«

»Ne!« je odgovoril bogoslovec. Prešerna sem

bral.« _ .

Iztegnil je roko in potegnil knjigo k sebi m

je bral;

37

»Petelin poje, se mi zdi,

Poteka čas mi tukaj. —

V nos jutra sapa me skeli,

Brž, vranec! —«

Ostro je odsekal in zaprl knjigo. Poznik se je
ozrl nanj in mu položil roko na rame:

»Tine! Zdaj pa te bom lepo prosil. Nekaj denarja
imam preveč, Jaz bi ga zapil. Tebi pa je potreben.
Na, vzemi! Pojdi k morju!«

»Prepozno!« je dejal bogoslovec tiho, kakor
sam vase,

»Nič ni prepozno!« je vzkliknil Poznik, »Roko
iztegni v solnce. Silno je. Ali ne čutiš?«

»Čutim,« je odvrnil Jamec, »da mene ne more
več ogreti, A ti, pridi včasih gori in prinesi kaj vina
s seboj, Vino smem piti, je rekla mati. Pomenila se
bova to in drugo.«

»A k morju ne maraš?«

»Ne morem!« je odvrnil Jamec,

Poznik je odšel. V rebri je obstal in zaklel;

»Hudič, saj se ne jočem! A lahko bi se!«

Topel razgled, kakor v sočno akvarelno sliko,
se mu je ponudil z brega na kotlino in trg. Prvokrat
je začutil, kako čudno majhno je vse tam doli; bele
hiše s prijazno rdečimi strehami in čudno oblikova¬
nimi dimniki; majhni vrtiči z nekakimi cvetočimi
grmi, mehki lazi v svoji bridki napetosti, steza nad
lazove navzgor v pritlikavo nizko bukovje, svetlo
sveže v mladem listju prav do vrha gore, Pet, deset
temnih smrek se je zgubilo proti višini, na sedlu v
ostrih obrisih je nekaj mecesnov z visečim vejevjem.
A za vsem tem raste, kakor iz temeljev, ogromna
moč planinskih senožeti, pegastih, kakorkoli so jih
že kosili ali še ne. Za planino kipi nov sklad: bele,
izprane čeri z mladim snegom, ki je zapadel v zad¬
njih deževnih dneh. Poznik je pogledal v drugo smer,
Modrina nebes je tu bledela v nekako mlečno solnčno
luč, ki je pila obrise dolinskih zarez. Poznik je vedel,
da se v to smer vse nekako veča, raste z razvlečeno
silo v nekak široki nastroj mešanih barev in nedo¬
ločnih čuvstev. Poznik je znova pogledal na trg pred

38

seboj in je čutil živo, da ne bi dal za široki način
življenja tam doli pod nejasnimi obrisi v mlečno
beli solnčni luči ne ene ure življenja tu notri v tej
mali zibki z liliputsko nazorno živostjo, z ljudmi,
tako čudovito izrazitimi, z lici, ki jim je pa prav vse
pisano v očeh: srce in duša, bolezen in hrepenenje
in otroško samoljubje, pa ljubezen, s katero ljubijo
svojo majhnost, svoje pojoče narečje, svojo pesem,
svojo šalo, svojo kvanto, jedro, a nikoli poltno. Ka¬
kor da je doumel nekaj čisto novega, se je nasmehnil
Poznik in zamrmral:

»Hudič, saj moram zakleti. To je tako v tem na-
stroju.«

Doli na cesti je zagledal troje šetajočih se ljudi:
Slavico, koncipijenta Povšiča in Heleno, Poznika je
obšel nekak nemir. Helena in koncipijent sta šla s
sklonjenima glavama, Slavica je nesla pokonci svoj
krepki, sladki obraz, Poznik se je zleknil v laz, da
ga ne bi opazili. Oni zdolaj so se okrenili in se vrnili.
Pol dvanajstih je jeknilo od cerkve. Poznik je gledal
z mirno sanjavostjo za vračajočimi se. Potem se je
dvignil odločno, ostro in je rekel:

»Helena, hudič naj me vzame! Ampak moja boš!«

Navpično od ceste gori je šla rjava lisa, steza:
v breg in ilo udolbene človeške stopinje. Stara
ženica, s kmetsko košarico v roči, je lezla iz stopinje
v stopinjo. Globoko pod seboj je slišal Poznik njeno
sapo, Ozrl se je v smeri Jamčeve bajte in je opazil,
da ga bolnik ne more videti.

»Bog daj, mati,« je rekel in pozdravil geometer
ženico.

Žena je bila preveč zasopla, da bi mu bila mogla
odgovoriti. On je prikimal dobrodušno in ji stisnil
Koširjev denar v roko.

»Za Tineta, mati,« je rekel, »pa bogvarite mu
kaj povedati!«

Žena je bila silno presenečena. Nato pa je
zavrelo iz nje in je vzhitela dobrodušno, zaupljivo:

»Ježeš, gospod! Kakor grob bom tiho. Bog jim
plačaj!«

39

»Mati, glejte, kako se leti po bregu!« je vzkliknil
geometer in se spustil v drznih skokih čez laz na¬
vzdol.

»Ježeš, ubil se bo!« je vzdihnila ženica, vse
drobovje jo je zabolelo in je mrmrala:

»Kakor burja je ta človek. Odkod se je vzel?
Bog mu pamet daj in srečo!«

Takrat je bil Poznik že na cesti in se je domislil:

»Tako! Bolnike obiskovati je delo usmiljenja.
Še enega bi rad obiskal, pa ni več časa. Zofija je
točna s kosilom.«

In čez nekaj trenutkov je dodal:

»Helenček, moj bolnik! Ozdravil te bom, le
čakaj. Če prej ne, ko boš moja žena in te bom imel
doma v postelji!«

Na glas se je zasmejal:

»Že spet kvantam!«

Kratko zatem pa je dejal glede Povšiča, ki ga
je prej videl s Heleno:

»Koncipijentek! Ali si na glavo padel? Za mojim
dekletom laziš? Hahaha!«

Gospod Feliče je hodil pred hišo goriindoli. Bil
je prijetno razvnet. Z nekako bridko nemirnostjo
si je mel drobne, bele ročice in se smešil predse.
Čutil je, da je ura obeda blizu. V hiši so ropotali
krožniki. Vrata v klet so bila zaškripala, topli vonji
slastnih omak in prikuh so plali in dražili sluznice
in živce. Bil je čudovito lep dan. Lipa sredi trga
nad živinskim koritom je bila kar sočno izrazita v
svoji polni, zeleni košatosti. Včasih je potegnilo
hladno, vzduh po čistem, sušečem se perilu, vonj
opojne čistosti od vrta tostran in onstran Koširjeve
hiše. Vse je plalo v zdravju zelenja, bohotnih ru¬
menih in rdečih rož, belega platna in perila. Hripav
kopunček je zakukurikal. Nato minuta tihe, dehtive
idiličnosti. Nato temen, zamolkel glas popoldanskega
zvona in čisto blizu brnenje švarcvalderice, ki bije
dvanajst. Nato vesel dekliški smeh izza vogla in
truden glas:

40

»Molči no, otroče!«

»Trapist!«

Slavica in Helena ste stopili izza vrtnega zidu,
Feliče je vljudno snel klobuk in se dvorijivo poklonil,
Slavica se mu je obesila za desnico:

»Pojdiva, Feliče, kosilo bo. Veste striček, apetit
je lepa reč.«

»No da, no da!« se je nasmehnil on usmerjeno.
»Ste šetali, gospodični? Tudi jaz, tudi jaz,«

Slavica se je napotila v kuhinjo,

»Mami, strašno sem že lačna.«

Zardela, potna in razgreta, je postala rejena go¬
spa Koširjeva ob velikem, okusnem in sijajnem šte¬
dilniku za trenutek pri delu in se ozrla na hčerko,

»Jedla bi, seveda. A pri kuhi pomagati se ti
ne ljubi.«

»Kaj še ni kuhano?« je vzkliknila nestrpno Sla¬
vica. »Mami, res si kesna. Nikoli nisi točna.«

»Froc!« se je mirnodušno okrenila gospa Košir¬
jeva. Slavica je sedla na slamnat stol, stegnila noge
predse in se zagledala v konce svojih drobnih če¬
veljčkov.

Gospa Koširjeva je stopila k njej in s! položila
roke ob boke; v njenih zdravih, rjavih očeh je sinilo
hudomušno in ljubeče:

»Kdaj boš pametna, Slavica?«

Slavica je planila in je bila očividno huda, raz¬
dražena.

»Mami,« je vzkliknila. »To ti povem in ti povej
Heleni: naj me ne zmerja vpričo drugih ljudi, da
sem otroče.«

»Oh, oh, oh,« se je smejala gospa Koširjeva.
»Ne otroče, frocek si, Slavica, frocek, razumeš!«

»Veš kaj,« je planila Slavica kvišku, »le zaničujte
me; ampak toliko me je še, da ti povem, kako mislim,
mami! Vsaj vdovca  ne bom jemala, kakor si ga ti!«

»Kaj, kaj, kaj?« se je oglasil tedaj Košir zraven
v sobi. Slavica se je zdrla, letela iz kuhinje na vrt
in tam stisnila svoje zardelo in solzno obličje v
cvetoč rožni grm; sramovala se je in togotila in
morala slišati, kako veselo se smeje oče Košir:

41

»Hahaha, Slavica! Ponovi, ponovi še enkrat!«
Gospod Košir se je nehal nenadoma smejati. Stric
Feliče je stopil predenj, se poklonil in rekel:

»Gospod! Da bodo čisti računi med nama! Do¬
volite, kako visoko je moje premoženje? Imam neke
obveznosti! Zelo bi mi ustregli, to se pravi —«

»No, kaj?« je vprašal Košir resno.

»Denarja rabim, dovolite,« je rekel mukoma
Feliče. Vsa počitost njegovega lica je ugasnila.

Košir mu je gledal z mirno ostrostjo v obraz in
rekel:

»Nič ne skrbi, stari fant, Denar ti je varen. Pa
čemu ga rabiš?«

»Obveznosti,« se je smešil skrajno utrujeno Fe¬
liks. Košir je segel v listnico in mu dal bankovec.

»Na!« je rekel in pristavil: »Zdi se mi, da si
začel na stara leta noreti!«

IV.

Slavica je pridrvela vsa razigrana od nekod k
Heleni, ki je vezla ob oknu, in je vzkliknila;

»Ampak, Helena! Kaj sve pozabili! Pusti vezivo!
Veronikin god je, Voščit morave iti.«

»Res,« je rekla Helena. »To je pa čudno. Prav
nič nisem mislila na to.« Dvignila se je mirno. Sla¬
vica je gostolela vsa nestrpna:

»Pa kaj naj ji nesem za dar? Rože? To ni nič.
Albuma nimam nobenega. Rutice? Helena, ne bodi
no taka! Reci! Ali imaš ti kaj?«

»Zase imam,« je odvrnila Helena, Dala ji bom
oni po francosko vezani zvezek opernih arij.«

Slavica se je nakremžila:

»Note? Hm! Helena, veš kaj? Dobro! Ti ji daj
note, A meni odstopi tisto čašico, saj veš, tisto —«

Helena se je nasmejala:

»Kako vendar? Tista je tvoj dar meni. To je
nemogoče.«

»Kupim ti drugo, Helena. Bodi dobra! Saj vidiš,
da sem v zadregi,«

»Pa vzemi!«

42

»Helenček, hvala! Zdaj se pa napravi, Jaz hitim
samo še k papanu. Mora mi dati steklenico likerja,
Kaj bi s samo čašo! Hiti, pravim. Jaz bom v petih
minutah gotova.«

Obletela je vso hišo, izprosila liker, našla strica
Feliksa in ga ustavila :

»Striček, danes boste kavalir, Ali ste dostojni
dovolj za posete? Čakajte no, da Vas ogledam.«

Feliče se je dobrodušno smehljal, ona ga je dva¬
krat, trikrat obrnila in menila:

»Izborno striček. Tukaj čakajte!«

Nekaj minut pozneje so krenili stric Feliče in
sestri preko trga proti Tonejcu. Striček je nosil v
ukusnem rožnem košku voščilne darove z vizitkami
in zaprto kuverto gospoda Koširja, Pred vrati To-
nejčevega stanovanja so našli učitelja Sivca v fraku.
Rokavice in nekaj skrivnostno v papir zavitega je
bil položil predse na ozki tlak in si popravljal trak
pri sviticah. Ko je zaslišal korake za seboj, se je
naglo dvignil in ves zardel. Nerodno je snel strašno
nemodni cilinder,

»Gospod Sivec!« je vzkliknila Slavica. »Isto pot?«

»Isto, isto, isto,« se je klanjal in ga je bilo sram.
Zdelo se mu je, da traku ni dobro privezal.

»Naprej,« je rekla Slavica. »Čim več nas je, tem
bolje.«

Vstopili so v vežo, ki je zaudarjala po nekaki
plesnobi, in šli v dveh po izglodanih stopnicah v prvo
nadstropje. Tonejčevi so jih sprejeli na ozkem hod¬
niku. Vstopili so po vrsti v domačo sprejemno sobo
z nizkim stropom in majhnimi okni. Okoli velike
okrogle mize je sedelo že nekaj voščilcev: Mlakarjev
Albin, koncipijent Povšič, gospa notarka in sedem¬
desetletni kaplan Pencin. Na mizi je bila narezana
na velik krožnik praška gnjat; poleg mesa je bil
pleten košek medene potice. Na servisu ob steni je
bila na podložnem čipkastem papirju velika linška
torta in ob njej nekaj steklenic istrskega refoška. Ko
so vstopili Koširjevi z učiteljem, sta se dvignila Albin
in Pencin in se začela poslavljati z notarko vred.
Koncipijent je vstal, a spet sedel. Svetnik Tonejec

43

je odkazal, prisiljeno se kretajoč, gostom sedeže.
Hčerke njegove Avrelija, Veronika in Alma so se
kretale živo, vzklikale. Veronika se je ljubko smeh¬
ljala. Učitelj je stal v mučni zadregi ob strani, stric
Feliče je nihal z druge strani čudovito gledališko.
Učitelj je našel srečen trenutek in oddal svoj dar.
Veronika je vzela čistih kozarcev in jih nalila, Avre¬
lija je prenesla linško torto na mizo, Alma je ponu¬
jala potice. Tonejec je prijel krožnik s cigarami in
ga nudil učitelju.

Tiho so jeknile čaše,

Z dobrohotnim, razmišljenim pogledom je šla
Helena od obraza do obraza, od predmeta do pred¬
meta. Čutila je tiho idiličnost sobe, ki je že davno
pogrešala gospodinjske materinske roke in so jo
kitile tri hčerke, sirote, Tonejčevi so se zelo ljubili.
Vidno jim je bilo v obrazu in govorilo jim je iz besed.
Skromno so živeli. Pohištvo je bilo starikavo. A vse
je dihalo mučno čednost in čistost, rahlo zatohlo sicer,
morda radi nizkega stropa, morda radi malih oken.
Čuvstvo mehke bolesti je dehnilo v Heleno, da je
iskala z očmi, čemu, odkod.

Veronika je bila igraje odprla zlato vezano knjigo
in učitelj Sivec je vzkliknil patetično:

»Francosko? Ah, gospodična, čitajte malo.«

Veronika se je nekako narejeno sramežljivo
ustavljala.

»Pa daj, Veronika!« je rekla Alma koncem mize.
In Veronika je brala:

»Hier la Primevere
A fleuri dans les champs,

Au retour du printemps,

Je 1'entends qui m'appelle,

Qui m'appelle tout bas:

»Viens me chercher« dit elle . . .

Maman, n'entends-tu pa®?«

Čudno je genilo Heleno. Bila je edina, ki je
umela.

»Lepo,« je dehnila in stisnila Veroniki roko. In
tedaj je videla, odkod čuvstvo žalosti in pomilovanja.
Veroniki je brala v očeh. Veroniki je bil obraz čudno

44

nerazmeren. Kazilo jo je levo oko, ki je gledalo
rahlo križem. Od Veronike je pogledala Helena na
Almo in je videla tudi njeno telesno hibo: desno rame
je bilo višje od levega. In potem je bila še Avrelija,
drobna, sloka osebica, sama vase zamišljena, mol¬
čeča, kakor da boleha za neznano boleznijo, odljudna.
Helena je čuvstvovala: Uboge deklice. Niso lepe, niso
bogate. Nikoli ne bo potrkal ženin na njihova vrata.
Ali ga sploh čakajo? Ali sploh upajo? Ali imajo sploh
koga, ki mu morejo potožiti svojo bol? Očetu? Da!
Toda oče je mož in možje, kaj vedo možje o srcu
dekliškem? A matere nimajo! Devet, deset, dvanajst
let že ne več,

»Maman, n'entends-tu pas?«

Silno je prevzelo Heleno in je govorila v sebi:

»Nimajo mamice, kakor je tudi jaz nimam. Še
manj, še manj! Uboge deklice! In jaz jih nisem po¬
znala, nisem mislila nanje —«

Sredi teh misli je vprašala Veroniko:

»Včasih je pač pusto pri vas, Veronika;«

»O ne,« se je nasmehnila deklica. »Prav nikoli.
Igramo klavir, gospodinjimo in včasih se s papanom
dajemo, ker je strašna sirovina. Kaj ne, papa?«

Sestre so oživele in govorile druga čez drugo.

»Da veš, papa. Sinoči si zaigral petinpetdeset
vinarjev, a dal jih še nisi.«

»Jih tudi ne bom.«

»Saj imamo zastavo.«

»Seveda.«

»Ne dobiš pipe nazaj.«

»Danes je ne rabim, imam cigare,«

»Slepariš.«

»Tiho, Tonejčeve gracije!«

Slavica je tlesnila z rokami:

»Avrelija, k vam pridem. Pri vas je veselo!«

Stric Feliče je jedel, mirno zaverovan predse v
rjavo linško torto. Koncipijent Povšič se je obrnil
k Heleni:

»Gospodična, kje ste se naučili francosko?«

45

»V samostanu,« je odgovorila deklica in pogle¬
dala vstran.

»No pa daj, Veronika, zdaj jim pa še malo za¬
igraj,« j® rekel brez vsega prehoda Tonejec.

Helena je opazila, kako mučno je to dimilo nje¬
gove hčerke in kako so se spogledale v zadregi.

»Da, da,« je mislila, »mame nimajo in moški so
čudni, čudni.«

»Kadar jim branim,« je govoril Tonejec, »tolčejo
za stavo, kadar pa prosim, nočejo.«

»Ah, molči, papa!« je vzkliknila Veronika, »Ti
godbe ne razumeš.« Nato se je obrnila k Heleni in
rekla:

»Ali bi ti hotela peti? Napravili bomo veselico
za Prešernov spomenik. Gospod geometer bo pel
,Mornarja 1 , Ne veš, kako čudovit bariton ima.«

Helena je povesila oči.

»Morda bi pela, a kaj?«

»Kar izbereš. Kaj iz Prešerna bi bilo najpri-
pravnejše.«

»Prav.«

»O Vas, gospod učitelj, smo tudi že govorili. Vi
morate govoriti!«

»Nisem govornik, gospodična, nisem govornik,«
se je opravičeval.

»Celo pisatelj,« je vzkliknila Slavica. »Pomislite,
že devetnajst dnevnikov je napisal in eno razpravo,
o, o, o — o čem že, gospod Sivec?«

»O herbariziranju,« je odgovoril.

»Da,« je rekla deklica, »in devetnajst dnevnikov.«

»Samo šest,« se je nasmehnil učitelj, dvignil čašo
in pil, da se mu je zaletelo,

Helena je vstala in dvignila kozarec. Še enkrat
so trčili. Koncipijent je čakal, da bi Helena tudi z
njim. Helena ga je nekako prezrla. Učitelju je bušila
kri v glavo. Čutil je, da se mu je trak pri sviticah
znova razvezal. Ves zmeden se je poslovil. Silil je
prvi skozi vrata in odhitel.

Slavica je zaklicala za njim; ni je več slišal. Kon¬
cipijent Povšič je šel ob Heleni in je govoril;

46

»Poštenjak od nog do glave, ta Tonejec, ampak
starina, gospodična, in skoraj malo netakten, kar ste
gotovo opazili.«

»Nič nisem opazila,« je rekla hladno.

Ob vratih so skoraj trčili ob Poznika.

»Povsod sem zadnji,« se je nasmehnil in po¬
zdravil.

Helena je iztegnila roko nekam nagonsko. Poznik
jo je prijel in burno stisnil. Tako čudno naglo se je
vse to zgodilo, da koncip‘ijent ni niti opazil. Poznik
pa je premišljal o Heleni:

»Ali mi je stisnila roko v slovo ali v spravo?«

In je zaključil:

»To je, jaz sem prehudo stisnil.«

Razmišljeno je potrkal pri Tonejcu. Odprla je
Alma. Sestre so ga radostno vlekle v sobo. Bil je
videti še višji in še močnejši v nizki sobi,

»Dobro, dobro,« se je smejal. »Ena goduje, samo
to mi še povejte, katera?«

»Izbiraj, izbiraj,« se je smejal Tonejec, »kateri
boš dal jabolko?«

»Saj nisem Pariš,« je vzkliknil, »da bi jih cenil.«

»Pariš in njegova sodba!« je bušil Tonejec v
smeh. »France, to bo nocoj še smeha pri Zofiji.
Parisova sodba!«

Dekleta so zardela,

»Papa, sirovež si!«

»Ne kvantaj!«

»Ali si se ga že nabral?«

»No, no, no,« jih je pogovarjal oče. Dve tihi
solzici je opazil v Veronikinih očeh. Postalo mu je
tesno in se je nerodno sklonil nad njo in jo poljubil
v čelo ...

* * *

Ko so ostali sami, so dekleta razgrnile Koširjeve
darove in so našle kuverto z denarjem.

»Papa!« je vzkliknila Veronika razvneto. »Glej!«

»Tisto daj meni, bom dal k doti,« je rekel
Tonejec.

»Papa, doto hraniš?«

47

»Ali vsem?«

»Vsem.«

»Koliko, papa?«

»Tega ne povem.«

»Tak povej no, papa!«

»Koliko imam jaz?«

»Pet hrušk.«

»Pa jaz?«

»Pet bušk!«

»Pa jaz?«

»Pet uši!«

In zopet so vzkliknile v zboru:

»Papa, sirovina si!« —

Tisto uro je zaključil učitelj Sivec takole in je
rekel:

»Prav za prav je sramota, da se s francoščino še
nisem bavil.« —

❖ ^ ^

Geometer Poznik se je šetal ob jezu in ogledoval
kraj. To ni bila sicer njegova stroka, a mimogrede
se je včasih zajemal za inženerske študije. Bila je
nekaka objestna slabost v njem. Rad je ugovarjal
tovarišu uradniku, inženerju Kvapilu, čigar govorice
ni mogel. Zdaj je bil prehodil ves kraj, odmeril daljo
bregov in nekako doumel položaj. Ni pa mu bilo
popolnoma jasno, kako bi šlo z električnimi napra¬
vami ob povodnji, ki sežejo do šest metrov visoko.
Videl je zapreke v skrajni tesnosti bregov niže doli
po reki. Ti bregovi zavirajo vodo, če naraste, da se
jezi daleč po dolini navzgor. V svoje načrte zamiš¬
ljeni geometer ni opazil Koširjeve Slavice, ki je prišla
z vrta po lazu. Zleknil se je v travo in si zažgal
cigareto. Previdno je stopila deklica možu za hrbet
in mu zakrila z rokami oči in se popačila v basu:

»Kdo sem?«

»Sanskilot,« se je nasmejal.

»Kako to,« je pozabila deklica svojo igro. Ni
umela besede. On ji jo je iztolmačil, da je brezhla-
čarica. Razgrela se je v vesel smeh;

48

»Dobro, da vem! Odslej bom imenovala vse
moške samo še hlačarje.

Nato je sedla k njemu in moral ji je zviti
cigareto,

»Zakaj jih sami vijete?«

»Tako,« je odvrnil, »navajen sem,«

Veselo sta se razgovorila o njegovih dijaških
letih, ko je začel pušiti prvi tobak, o šolskih prepo¬
vedih, o profesorjih, o maturi, o vseučiliških dneh in
njegovi sedanji službi. Prav nič ni vedela, s čim se
neki ukvarjajo zemljemerci. On ji je tolmačil:

»Ampak, gospodična,« se je smejal, »ali niste še
nikoli opazili v papanovi sobi velike .stenske karte?
Tisto karto sem narisal Vašemu gospodu papanu jaz.
Mapa, gospodična, mapa je moje delo.«

»Oh,« se je namrdnila, »to mora biti strašno
dolgočasno delo.«

»Kakor se vzame,« je dejal,

»Morda ni,« je menila, »Zato mislim, da ni, go¬
spod geometer, ker ste Vi vedno tako dobre volje,«

Geometer se je nasmejal:

»V tem sva si pač precej podobna; ali si nisva?«

»Da,« je prikimala veselo. »In da povem po pra¬
vici: nobenih žalostnih ljudi ne maram. Še Helene
ne! Veste, je kakor nuna, kar vsa trapist,«

»Trapist?« se je nasmehnil geometer.

Deklica je začela gostoleti o svojem razmerju
do sestre, o njeni resnosti, o njeni tihi osebnosti, o
svojih sporih z njo, o Heleninih intimnih navadah.
Zdaj pa zdaj je previdno pogledal hudobec iz njenih
besed, otroška hudomušnost, čudno naravno prikrita
in vendar razumljiva misel: »Prav me razumi, če si
tič. Ne govorim kar tako, Lej, vem, da ljubiš He¬
leno in da te tudi ona ljubi. Samo tega ne razumem,
kaj tako skrivata, kaj se ogibata drug drugega, kakor
se ne bi poznala, To mi tudi ni kar tako, kaj je
tisto, kar vaju muči, in tako otročja tudi nisem več,
da ne bi smela vedeti. Ali vama ne želim dobro?
Helena je že taka, da iz nje ne izvem nič, ampak
ti si vesel človek, ti mi boš povedal.«

49

Zamišljeno se smehljaje je poslušal geometer
deklico. Toplo mu je prešinjalo vse osrčje. Dvakrat
je čutil svojo moč v sebi, veselje svoje duše in veselje
pesmi, ki je lila iz dekličjih besed. Roko je stegnil
po njeni in vzkliknil:

»Moja sestrica bi morala biti, gospodična, ali pa
vsaj ptičica. V kletko nad svoje mape bi Vas zaprl
in tam bi žvrgoleli.«

»Ptica nočem biti,« je odvrnila, »in sestra ne
morem 'biti. Ampak nekaj drugega sem lahko —«

Pogledala ga je nagajivo in se zasmejala;

»Ali me hočete za posestrimo?«

»Slavček,« je vzkliknil. »Pa takoj!«

Preden se je zavedela, jo je poljubil na vesele
ustnice in na ročice in rekel:

»Zdaj pa reci lepo: France, moj pobratim,«

»France, moj pobratim.«

»In od zdaj se tikava, Slavček,«

»Seveda se!« je zažuborela vsa vedra kot vir iz
cvetnih tal.

Prav nič nista opazila mlinarja Janeta, ki je
ležal na mlinski strehi pod grivo in ju gledal, kakor
bi ju pil, in je govoril omočen od žganja blodno ime:

»Mežnarčeva, Mežnarčeva!«

Nista videla, kako pošastno se mu je skremžil
obraz, ko je videl, da sta se poljubila, in se mu je
hrbet vzbočil kakor divji zveri za sovražen skok ...

Geometer in Slavica sta vstala in odšla po lazu
navzgor. Šele v vrtu se je domislil Poznik, da je
pozabil na bregu svoje merilo, in se je vrnil. Ni mogel
najti takoj. Ko pa je našel in se pripognil, mu je
nenadoma leglo dvoje močnih rok ob telo, ga vzdig¬
nilo in hitelo ž njim navzdol proti vodi. Takrat je
geometer nagonsko slutil nevarnost, potegnil sapo
vase, dotipal tla, razklenil roke in se otresel čudnega
sovražnika. Ozrl se je in zagledal za seboj mlinarja
— kako je v travo odletel. Pijanec je buljil s stru¬
peno sovražnimi očmi vanj.

»Živina,« je vzkliknil Poznik. »Kaj pa delaš? Ali
bi me morda rad poznal, kako udarim? Kuš, bebec!«

Otroci solnca — 4

50

Kakor potuhnjen pes se je zavlekel mlinar z
grive v svoj mlin.

»Kje denar dobi, da toliko pije?« se je vprašal
Poznik, ko se je vračal. Čudna groza ga je stresla in
je mislil na svoj browning v uradni sobi med ma¬
pami. In ko je bil v sobi, ga je izvlekel, ga ogledal
in ga zopet spravil. Potem je začel delati načrt za
delo prihodnjih dni,

»Dobro,« je vzkliknil in govoril sam s seboj:

»Jutri na Trato, s Trate v Cvetje, pojutrnjem v
Lom. Od Loma do vrha je poldruga ura in pol ure
navzdol po drči. Botre Katre, Bog ji zdravja daj, že
dolgo nisem obiskal. Zelo dobro. Imam ves dan
prostega časa. Spodobi se, da skočim zopet enkrat
na Polico.«

Začel se je odpravljati k Zofiji.

»Nekaj botiljk vina,« je premišljal o botri, »bom
nesel ženici in konjaka. Pa ogrsko salamo, ki ji gre
v slast.«

Vesel se je kretal proti Zofiji. Bil je sam s seboj
zadovoljen in vesel svojega dobrega teka in su¬
hega grla.

Pred vrati Zofijine gostilnice je postal, se spom¬
nil mlinarja in se nasmehnil. Mislil je o mlinarju:

»Na mojo vero, da je res. Vsakega drugega bi bil
vrgel pod breg, preden bi se bil zavedel. Mene
pa ni!«

Nato je pozabil mlinarja, povečerjal, se zamudil
do polnoči v družbi, legel ob eni spat in krenil ob
šestih zjutraj za delom v rovte in hribe , ,.

* * *

Ves razpaljen in znojen je drsel po strmi, skoraj
navpični drči sredi planinskih senožeti. Kamenje se
je trkljalo z njim in pred njim. Včasih mu je izpodrs-
nilo in je drsel navzdol, se ujel za nagnojev grm in
drčal dalje. Že nizko doli se je ustavil, zaukal preko
bregov in mimo senožeti. Kosci in grabiče so se dvig¬
nili iz sence, kjer so počivali, in pogledali mimo čez.

»Kaj pa mati, ali so še kaj zdravi?«

51

»Še, samo gluhi so vedno huje,«

»Nič ne de, bom pa bolj vpil,«

»Le!«

»Ali je kaj kislega mleka pri hiši?«

»Bog pomagaj!«

»Pa kruha?«

»Rženovega in ječmenovega, če se ga niste od¬
vadili,«

»Ne še! Pastirja imate novega?«

»Da. Ono revše se je ubilo,«

»Kaj je delal?«

»Pod skale je zletel,«

Brhka gorenjka se je nasmejala:

»Saj ni bil tič.«

»Katera je tista, ki se smeje?« je vprašal geo¬
meter. Vpil je in oni drugi tam onstran globoke za¬
reze so vpili sem čez. Deklina, ki se je bila zasme¬
jala, se je potuhnila med tovarišice.

»No, ali ne bom zvedel? Katera je?«

»Tista ko včeraj.«

»Salamensko dekle, grem pa pogledati.«

V nekaj drznih skokih je bil geometer pri ljudeh,
jim segal v roke in se šalil, Potem so se malo umirili,
posedli in govorili pametne reči. Dekleta so bila po¬
stala čudno tiha in resna in so vlekla in skrivala bose
noge pod krila. France pa je pogostil kosce iz močne
posode s konjakom, dekletom je nalil vina. Fantom
je nasul v prgišče tobaka, sam pa si je zažgal vir-
žinko, da bi bil postavnejši. In potem so rešili še eno
in dve o divjih lovcih. Potem so vstali po vrsti in
šli brez slovesa za senom. Geometer pa je utonil
niže in niže in prišel v vas. Pri najvišji hiši je za-
mukal kakor krava in potem pri drugi. Stara ženska
je planila na vrata in se ozrla gori in doli po klancu
in je menila:

»Kaj neki, čigava je žival in kje?«

Geometer je zamukal v tretje.

»Hudirjev dedec,« je vzkliknila žena. Nato pa ga
je spoznala in zavpila;

»Mati, mati! France je prišel.«

52

Trenutek pozneje je prišla iz hiše osemdeset¬
letna ženica, prav krepka še in živa in na ves glas
je vpila:

»Galjot galjotski! Kako je zrasel! Kakšen hlapec
bi to bil! Pa so rekli, da se bo vrgel po očetu in
materi in da bo mlad umrl. Pa sem ga le zredila in
sem ga —«

»Tak roko mi dajte, mati, roko!« je kričal tudi
France.

In žena je iztegnila svoji suhi, z rumenimi pegami
pokriti roki in se z obema oprijela njegove; gledala
mu je od spodaj gori v obraz in se smehljala in go¬
vorila:

»Zdaj se bom vsaj malo pogovorila. France, tebe
še slišim, drugih nič več; pa lajajo vame. Pa jih ne
razumem.«

On ji je rahlo položil levico ob pas in jo vzdignil
čez prag v hišo; peljal jo je v izbo mimo stare, zveste,
neomožene dekle, ki je ob ognjišču stala in si s pred¬
pasnikom brisala oči. France je potisnil staro že¬
nico, svojo krstno botro, za belo orehovo mizo, vzel
nahrbtnik raz se, ga razvezal, vzel kozarček, ga nalil
in prinesel starki na ustnice. Pila je, oči so se ji
orosile. On pa je začel izlagati na mizo pred njo vse,
kar jo je moglo še veseliti, kavo, salamo, rum, konjak
in vino, strašno drago vino, kakor je verjela, gosto
vino, sladko in črno ko kri.

Nato je začela govoriti ginjena in srečna na glas:

»France, moj galjotski fant. Nisem te nosila pod
svojim srcem in hudo si mi naredil, ko nisi hotel peti
nove maše in prav jezna sem bila, galjot. V božjem
imenu, naj bo za verne duše, Nič se ne boj! Nisem
več jezna. Vidim, da imaš srce. Zato pa sem hotela
in sem rekla in so zapisali, da boš imel vsaj kot do
smrti v hiši.«

»Bog Vam plačaj, mati!« je zavpil. Bil je tudi
s am  ginjen. Ona se je pa razgovorila do mile volje.
Potem pa je velela:

»Zdaj pa poklekni, France. Blagoslovila te bom,
Ne vem, kdaj se vrneš. Mene morda ne bo več
na svetu.«

53

Zdrknil je na kolena. Nič prisiljenega ni bilo v
njegovi kretnji, nobene neresne imisli, dasi ga je
blagoslavljala že v petič.

Tako je govorila:

»France! Priden bodi, Boga se boj in duhovnika
spoštuj, ker je božji hlapec. Kadar se boš ženil, ne
glej na denar. Prav brez nič pa tudi ne jemlji babe.
Po svojem stanu jo izberi in rada se imejta in otroke
ljubi, kakor sem jaz tebe, četudi nisi bil moj.«

»Bom, mati,« je zavpil France in vstal. ..

V.

Gospod Lovrencij Košir je povabil za večer
pred svojim godom svoje znance in prijatelje na
majhno večerjo k sebi. Prišli so vsi in šele, ko je
omenil zdravnik Živko, da bogoslovec Jamec silo¬
vito hitro peša, so se spomnili, da ga niso vabili.

»Ah,« je vzkliknila Slavica, »brezsrčneži! Helena,
takoj jutri ga obiščemo in od vsega dobrega mu
ponesemo, kolikor bo mogla naložiti Meta. Ti nas
boš spremil, France —«

»Žal, ne bom mogel,« je odgovoril geometer.

»Helena, glej, brani se. Lep pobratim to.«

Helena je povesila obraz, a ga trenutno dvignila
in vprašala:

»Ali res ne morete, gospod geometer?«

»Ne!« je odgovoril kratko.

Koncipijent Povšič, ki je živahno rdel od dobrega
vina, se je poklonil deklici čez mizo in rekel:

»Dopust si izprosim, če želite. Odreči pa ne bi
mogel.«

Geometer se je porogljivo nasmehnil. Helena
mu je gledala v obraz, čudna ljutost jo je obšla.

»Dobro,« je rekla hripavo, »gospod Poznik ne
more. Vzemite si dopust.«

»Hvala!« se je poklonil Povšič. Neskončno je
bil ponosen na samega sebe.

Geometer se je obrnil proti učitelju Sivcu, ki
mu je govoril o svojem študijskem predmetu, o Pre¬
šernovih Poezijah in o govoru, ki ga je sestavljal

54

za Prešernovo veselico. Sredi pripovedovanja ga je
prekinil Mlakar:

»Da ne pozabim, gospod učitelj. Vabim Vas že
sedaj na prihodnji lov. Udeležil se ga bo tudi gospod
glavar. Ne smete odreči. Govorila sva o Vašem
spisu. Gospod glavar se živo zanima za Vas.«

Geometer se je nasmehnil trpko. »Povedati mu
bom moral, duši verni,« je mislil sočutno o Sivcu,
»naj jim ne veruje.« Nato pa je zopet mislil na tisto,
kar se je bilo zgodilo prej, ko je nevljudno odklonil
poset k Jamcu.

»Hočeš, naj te spremljam? Babje muhe! Pojdi
sama,« je mislil o Heleni. »Saj lahko greš. Jaz ne
morem. Pa kaj ti veš, zakaj ne morem! Mar kaj slu¬
tiš, kako je Jamcu pri srcu in kako malo mu boš
ustregla z obiskom in darovi! Mir bi mu dala, siro¬
maku, mir!«

Helena ni poznala Poznikove notranjosti, ni
vedela za globoko prijateljsko ljubezen, ki jo je
čutil do Jamca. Zvok njegovih besed jo je bolel,
jo poniževal. Bolestna nejevolja jo je razvnemala.
Mislila je o geometru bridko:

»Prav navadno robat človek si pa plitek. Zaradi
koncipijenta se jeziš. Očital bi rad, pa ne moreš.
To je tvoje bahaško moško in odločno vedenje. K
Jamcu nočeš. Morda si še nanj ljubosumen. Lej, saj
si! Skupaj sva hodila v šolo in vedno, vedno se mi
je smilil. Pa te oblasti nimaš nad menoj, da ne bi
smela čuvstvovati ljubeče in usmiljeno z ubogimi in
revnimi, z vsemi žalostnimi. Sovražim, lej, sovražim
tvojo široko dobro voljo!«

Čutila je, da jo zaliva bridkost brez konca; do
skrajnosti bolna pa je v mislih odločila:

»Iztrgala te bom iz srca! Počasi, vsak dan malo.
Nisi moj! Pojdi k Zofiji, veseli nemarnici, pojdi in
ji roke polagaj ob pas pa kvantajta, kvantajta, kvan-
tajta!«

Slavica je vzkliknila začudeno:

»Helena, vse čipke pri prtu boš raztrgala!«

* * *

55

. Š,i  so k Jamcu: Helena in koncipijent Povšič,
stric Feliče in Slavica. Meta je nesla za njimi poln
jerbas peciva, pečenja, masla, gnjati in vina. Vreme
je bilo zoprno soparno, mrč je ležal ob lažeh, uma¬
zano sivo je bilo nebo. Noben ptič ni cvrkutnil v
meji, nobena cvetka ni rastla po gladko pokošenih
lazih. Strašna, dušeča tišina je ležala nad dolino.
Srce je bolelo, noge bi se bile pognale kvišku v
breg, na vrh gore, v veter in šum in hlad. Izletniki
so se zasopli; noge so bile težke, a znoja ni bilo
na čelo, le roke so pekle in so bile mokre v dlaneh.
Stali so na tistem mestu ceste, kjer je bil Poznik
dočakal Rebrnikovo Tildo, in so obstali, Slavica
je tožeče zažvrgolela:

»Nič več ni tako na svetu kakor včasih. Helena,
ali se še spominjaš? Tu je prožil Jamčev oče mo-
žnarje o procesiji. Kako je bilo takrat lepo!«

Helena se je nasmehnila.

»Spominjam se.«

»Mladostni spomini so najjačji,« je pripomnil
Povšič, »tudi jaz imam spomine.«

»Ah, kaj Vi,« je vzkliknila Slavica, »Mi govo¬
rimo sedaj o nas. Glejte! Tako jih ji postavljal v
vrsto. Tam je imel smodnik in Tine mu ga je podajal.
Ko pa je oče nabijal možnar, si ga je Tine nasul v
žep in ga nosil meni in Heleni za marelice. Strašno
je bil sneden nanje.

Zasmejala se je in vzkliknila:

»Dobro, da sem se spomnila. Vprašala ga bom,
če še ni pozabil.«

»'Smodnik, smodnik,« je mencal stric Feliče,
boreč se z mislijo, ki se mu ni hotela razviti. Potem
se mu je lice razvezalo in je rekel:

»Saj ga je ubilo!«

»Vidite, striček,« se je odzvala Slavica, »še Vi
niste pozabili. Seveda ga je ubilo, V obraz mu je
bil bušil naboj. Strašno ga je razmesarilo. Od takrat
so možnarje prepovedali.«

»Pametna prepoved!« je rekel Povšič.

»Ah, kaj še. Sitnost in nagajanje. Še danes bi
bil Jamčev oče živ, če bi se ne bil tisto jutro žganja

56

napil, da je prehudo udaril. Žganje, žganje, gospod
koncipijent, kaj smodnik! Žganje prepovejte!«

Helena se je nasmehnila:

»Slavica postaja resna.« —

Molčali so nekaj časa.

»Tak pojdite,« se je okrenila in priganjala Meta,
ki je nosila jerbas, — Zavili so po stezi vstran s
ceste k Jamčevi bajti. Jamčevka jih je zagledala.

»Ježeš, Marija,« je vzkliknila, »Tine, obleci
suknjo! Koširjevi gredo.«

Ženica si je s predpasnikom obrisala obraz
okoli ust in pozdravila Meto:

»Za sveto božje ime, kaj pa si naložila?«

Meta je molče postavila jerbas na mizo pred
hišo. Jamčevka je ginjeno pozdravljala obiskovalce.
Heleno je naglo pograbila za roko in se sklonila,
da ji jo poljubi. Helena je zardela. Slavica se je
veselo smehljala. Feliče je stal ob strani in se pri¬
klanjal. Koncipijent Povšič se je okrenil proti trgu.

»Da ste se tako potrudile, gospodične,« je go¬
vorila Jamčevka, »Bog plačaj, Bog plačaj. Tine,
Tine! Tak, kje si? Pridi, gospodične Koširjeve —«

Slok in rumen v obličje je stopil Tine iz hiše.
Obraz se mu je pačil v smehljaju, ki je bil prisiljen.
Ustne so mu podrhtevale. Sram ga je bilo samega
sebe, svoje bede, nečednega doma, zakajene bajte,
preprostega stranišča ob bajti nad greznico. Z roko
si je šel čez čelo in pozdravil živahno, a s hrapavim
glasom. Helena mu je stopila naproti in mu ponudila
roko. Ni je vzel, prezrl je. Koncipijent Povšič se je
rahlo namrgodil,

»Gospod Tine,« je rekla Helena, »papa nas je
poslal. Veste, danes je njegov god —«

»Res!« je dejal živo bogoslovec, »pozabil sem.
Sporočite mu, naj oprosti.«

»Vi mu morate oprostiti,« je menila Helena, »ki
je na Vas pozabil in Vas sinoči ni povabil. Zato
smo prinesli s seboj nekaj godu.«

»Bog plačaj dobremu gospodu,« je rekla Jam¬
čevka in zopet prijela Heleno za roko, da bi jo
poljubila. »Bog ve, koliko dobrega je storil Vaš

57

oče našemu Tinetu. Bog mu bo dal srečo, za vse,
za vse —«

Solze so jo polile. Sin pa je v zadregi buljil
predse v tla. Od greznice je zaudarilo. Slavica se
je okrenila sunkoma, Jamec je stopil od bajte vstran
proti klopi pod staro češpljo. Nehote je stopila
Helena za njim in drugi za njo.

»Sedite, prosim!« je rekel Jamec, »poglejte, od
tu je lep razgled. Tu sedim, kadar mi je dolgčas.«

Helena in koncipijent sta sedla. Feliks je v
zadregi stal ob strani. Ni vedel, kaj bi storil. Klop
se mu je zdela nečedna. Slavica pa se je živahno
zleknila v travo in vzkliknila:

»Tu je pa res lepo! Gospod koncipijent, dajte
mi cigareto.«

»Žal, ne pušim, gospodična,« je zgibal z rokami.

»Ah,« je odvrnila nejevoljno, »Lep kavalir ste,
Je že drugačen gospod geometer. On mi jih celo
vije.«

Takoj nato je vzkliknila:

»Tako močno diši po medu!«

»Ajda,« je povedal Jamec. Res je valovalo v
močnih sunkih gori od lazu, ki je bil odet v rožnate,
četverokotne ajdove pasove, Jamcu je bilo za spo¬
znanje odleglo. Ugasnili so bili vonji siromaštva in
greznice ob bajti. Bahato je polnilo zrak vzdušje
jesenskega žita.

»Ajdovi štruklji,« se je tedaj domislil po svoje
Feliče na glas.

»Kajneda, stric, ajdovi štruklji!« se je okrenila
Slavica,

Takrat je vprašala Helena bogoslovca:

»Gospod Tine, ali ste kaj boljši?«

Živo je okrenil glavo. Sladko ga je spreletelo.
Dobro je zavelo iz njenih besed, od njenega devi¬
škega, sladkega telesa. Sunkoma se je dvignil in
dejal:

»Saj veste, gospodična, kako!«

Jamčevka in Meta ste bili zanesli jerbas v hišo,
Jamčevka je govorila:

58

»Meta, za božje ime, reci ji, reci Koširki, da
ji do smrti ne pozabim. Pa sama bom prišla in se
zahvalila, Bog moj, kako so dobri ljudje na svetu,«

Tineta je posilil kašelj. Še bolj hripav mu je bil
glas. Silil se je govoriti hitro, mnogo, živo, kakor
da je zdrav. Slavica se je nemirno dvignila iz trave.
Bolelo jo je njegovo pohrkovanje, Živo je čutila:

»Tak daj, odkašljaj se, potem govori! Ali se
bom jaz zate?«

Jamčevka in Meta ste stopili iz hiše.

»Tudi samota Vas preveč ubija,« je rekla He¬
lena Tinetu, On je menil:

»Sram me je ljudi.«

»Ali tudi nas?« je vprašala.

»Tudi!« je dejal skoraj jezno.

Jamčevka je pristopila in začela tožiti:

»Tak je, glejte! Nič se mu ne ljubi in odljuden
je postal. Gospod dekan so hudi nanj. Vabijo ga
k sebi. Pa noče iti! Nikamor noče več. In varuje
se prav nič. In tobaka se mu hoče vedno, Polega
po travi, ti moj Bog, v travi, pa je tako nezdravo.
O, saj ne bo dočakal nove maše, ne. Saj je ne bo!«

Ženica si je s predpasnikom zakrila obraz.

»Sitni ste, mati!« je vzkliknil sin. Slavica se
je oddehnila.

»Prav res, mati. Kaj je ne bi pel? Seveda jo bo.
Jaz in Helena bove družici in pri nas bo gostija.
In veste kaj, mati? Če bo Tine hotel, za kuharico
mu pojdem, da bo dobro jedel. Vi mu gotovo ne
znate kuhati povšeč,«

»Saj mu ne, saj mu res ne,« je tožila ženica,
smešeč se in vsa solzna. »Skoraj nič ne je. Komaj
pokusi.«

»Gospod Tine,« jo je preglasila Slavica, »ali. bi
me pa marali za kuharico?«

Živahno je prikimal in se smehljal:

»Bi, gospodična.«

»Ampak, kanonična starost,« se je vmešal kon-
cipijent,

»Kakšna starost?« je vprašala Slavica nepri¬
siljeno in pogledala prezirljivo pravdniku vj' obraz,

59

»Bog se usmili,« je zaklicala Jamčevka, »tu
sedite, pa nimam še toliko v glavi, da bi kaj po¬
nudila. Malo kave bom skuhala. Ali pa hočete
sadja, češpelj —«

»Prav nič, mati,« se je dvignila Helena, »šli
bomo.«

»Saj se ne mudi. Ljubi Bog! Takoj bo kava.
Potrpite!«

»Hej, striček, pojdemo,« je rekla Slavica.

»Oh, moj Bog, graja se vam,« je vzdihnila Jam¬
čevka. Sin jo je znova pokaral:

»Sitni ste, mati.«

Odhajali so, Jamčevka se je sunkoma hitro
sklonila in vjela Helenino roko z ustnicami, Vrela
je vsa v toplih, zahvalnih besedah. Tine je strmel
vstran. Tiho je iztegnil roko v pozdrav. Slavica se
je ozrla po njem in zaklicala:

»Zbogom, Tine! Kuharica torej naj Vas nič ne
skrbi,«

Helena je šla nemo ob koncipijentu in je gle¬
dala v tla. Mislila je na Poznika in zadnje vtise.
Doumela je:

»Nismo prav naredili, da smo obiskali Jamca,
Poznik je vedel.« Zdaj ji je bilo žal njenih sinočnjih
misli o njem. Nato pa je spet dvomila:

»Kaj neki je vedel? Kaj čutil? Saj ne čuti nič.«

»Pod nos sem ji molila roko,« je čebrljala Sla¬
vica o Jamčevki, »ampak seveda, meni je ni hotela
poljubiti, meni ne. Zato pa sem ji pokadila pod nos
zaradi kuhe. Naj se jezi, če se hoče. Allons, striček,
pozni bomo in kosilo bo mrzlo.« —

Mati pa je rekla sinu Tinetu:

»Zakaj si tako neprijazen? Samo v blagu so
prinesli za ves mesec pa še denarja. Ti pa se držiš,
kakor da ti ni prav.«

»Saj mi ni,« je odvrnil. Zadrževana razdraženost
mu je prekipela in je govoril:

»Sram me je, mati. Kakor beračica se obnašate.
Potem pa mislijo, da morajo nositi. Pa jaz tega ne
maram! Nobene reči od njih. Pri miru naj me puste.«

60

Zmeglilo se mu je pred očmi in moral je sesti.
Mati pa si je obraz pokrila s predpasnikom in odšla
jokaje proti hiši. Sin je buljil v travo predse in ni
čutil toplih vonjev, ki so se bili zgenili v rahlem
vetriču in zaplali od ajdovih setev kakor topla,
mehka rjuha. Bridek znoj mu je stopil na čelo.

»Mir naj mi dajo,« je hropel bolnik, zakašljal
in pljunil gosto, strjeno, umazano rjavo kri, Obraz
se mu je razvezal v neskončno žalost. Šepetal je:

»Gospod, reši me kmalu!«

Heleno je bolela glava; legla je zgodal in sama,
ker je bila Slavica zdoma, z očetom v mestu. Oče
in sestra sta silila vanjo, naj se pelje z njima, a ni
hotela. Bila je res bolna od jutranjega obiska pri
Jamcu in od prikrite nadležnosti koncipijentove po
poti nazaj, ko ji je dvoril vsiljivo in omledno. Do
skrajnosti zoprn ji je bil postal, niti zmisliti se ni
smela nanj. In vendar so jo vznemirjale ves popoldan
in še zdaj njegove besede, ki jih je govoril o sebi
in svojih razmerah v trgu. Čutila je živčno njegov
nosljajoči glas:

»No, in zvečer posedim urico v družbi pri Zofiji
pa rečemo dve ali tri in se malo nasmejemo. Ozko
ozračje sicer, verujte, gospodična, zelo ozko za člo¬
veka, ki je vajen velikega mesta. Pa kaj hočemo.«

Potem je navajal iz nekake opere:

»Je nun! Man tragt's, was man nicht andern kann.«

Heleni so živo stopile v spomin vse čenče, ki
jih je kdaj slišala od notarke; šiloma je odpirala
oči, da ne bi videla ob sebi brbljavke, da je ne bi
slišala. Ura je bila enajsto. Helena pa se je izmučila
do čudne bednosti. Začela je moliti, da bi ubila
nemirnost svojih misli, svojih razburjenih živcev, da
bi preglušila nosljajoči Povšičev glas in brbljanje
gospe notarjeve. Toda notarka je govorila nepre¬
trgoma, venomer:

»To bi rada vedela, kaj je v tej Zofiji, da so
vsi dedci tako zaverovani vanjo. Naj gre, kamor

61

hoče, naj pije, kar hoče, pravim našemu. Prav nič
mi ni, ali pride o polnoči domov ali ob treh. Samo
k Zofiji naj ne zahaja. Pa ne in ne! Saj bi ga tepla,
dedca, tako se mi graja. Pa babi! Usta bi ji raz¬
parala, ki sladka z njimi, svetohlinka, hinavka. In
eno bi ji priložila, ko priseje v cerkev in se stisne
v klop: »Prosim, gospa!« Uh, da so duhovniki take
mevže in tega kratkomalo s prižnice ne povedo:
Tako in tako! Naša dolžnost je, da skrbimo za
nravnost; nismo sovražniki veselja, ampak — Se¬
veda, to bodo rekli! Saj sami radi gredo, kamor
jim diši. Vsi so enaki. Dedec je dedec, v fraku ali
suknji.«

Helena se je zgenila. Dušeče ji je ležalo na
prsih, težko in tiščeče ob senceh. Dvignila se je iz
postelje in odprla okno. Hladno je zavelo v sobo.
Helena je zdrknila zopet v blazine. Boječe je za¬
drhtela lučka pred sliko v kotu.

»Mati Marija!« je vzdihnila deklica goreče in
se ozrla na sliko. Pa je skoraj zakričala. Nemirni
plamenček je kazil sveto obličje; Heleni je bilo,
kakor da je pogledala v veseli obraz vesele krčma¬
rice Zofije ...

Rahlo ji je začelo kipeti od bridkosti v srcu
in jo prešinjati ginljivo; začudila je, da so ji oči
vlažne. Jokala je tiho sama vase, neslišno so govorile
njene ustnice:

»France, zakaj je tako? Ali sem jaz kriva ali
si ti? Jaz nisem, saj vidiš, da trpim, da se trudim
in da bi umrla od žalosti za teboj. France, zakaj
je tako? Kako dolgo bo tako? Ali bo vedno?
France, saj bi rada verjela vate, rada vzrastla iz
žalosti in sence, K tebi! Pa ne morem, ne morem.«

In zopet je mislila:

»Tako umiram v svoji bridkosti in koprnim.
On pa ne misli nič. Niti ve ne, kako mi je. Doli
sedi, se smeje, kvanta in Zofiji je položil desnico
ob pas.«

Deklica je zastokala od bolečine.

»Kdove, kolikim je že držal roko za pasom,
koliko jih je imel. Vsako noč, vsako uro, Ker je

62

tolik, ker ga je le smeh, ker je lep. Vse so nore
nanj. Še pomigniti mu ni treba, In neumen ni. Ni!
0, zakaj ni! Zakaj ni čudaški kakor je Sivec? Zakaj
ni obziren kakor je Mlakarjev Albin?«

Mirneje je domislila:

»France, zbolel da bi, hudo da bi zbolel! Še
z roko da ne bi mogel geniti! Samo z očmi da bi
prosil vode in šel za človekom, France, o, kako bi
te ljubila! Ne bi spala; ob tebi bi umrla, če bi ti
umrl, France, dobri, dobri. Ne umri.« Pa je zopet
vstajala bolest v njej. »Hahaha, Saj ni bolan, saj je
zdrav in roko polaga ob pas — fej, fej, fej! In denar
si je izposojal od cestnih! Don Juan, don Juan!
Studiš se mi!«

V moten, bloden sen je tonila in šepetala:

»Zavrgla se bom .,, zaradi njega ... da ga bo
bolelo ,, .«

Kakor pred nedavnim jo je vzdramila vinska
pesem na trgu. Poslušala je, Poznik je pel dolgo,
hripavo. Potem je slišala njegov smeh in jo je streslo.
Ni se več smejal veselo, močno. Zvenelo je jezno,
krčevito,

Heleni se je obraz raztrgal v čudno spoznanje
in je šepetala:

»Morda je res bolan in je pil od žalosti. In če
je bil žalosten, je bil bridek in tedaj je povedal oni
veseli krčmarici v obraz robato, sirovo žaljivko.
Tako, od žalosti zaradi mene! Jutri pa ne pojde
več doli, ne jutri ne nikoli več ,. .«

Tiho so zadrgetali beli zastori ob oknu, Helena
se je upokojila. Kakor mrtva je ležala v temnih
valovih svojih las njena glava v čipkastih blazinah.
Sladke, bolne ustnice so se smehljale. Toplo, ljubeče
je gledala Mati s slike nanjo: sladke oči zrele žene,
ki ljubi, oči mlade matere, ki se boji. ..

* * *

Bilo je megleno, hladno jutro. Slavica in oče
sta se pripeljala proti enajstim. Dekle je mimogrede
popilo čašico kave in odhitelo s kosom maslenega
kruha-k Heleni. Začudila se je njeni sladki svežosti

63

in se spomnila, da je pozabila kupiti partituro Vil¬
harjeve »Nezakonske«, Potem je odhitela k Tonej-
čevim in izvedela, da bo pel Poznik »Mornarja« in
»Kam?« Potem je prišel učitelj Sivec z lepopisno
pisanim programom, Tonejčeve, Slavica in Sivec so
nato skupno spravili pismo v zavitek, naslovili na
tiskarno in se razšli. Slavica je spremila Sivca na
pošto, se mu obesila nato za roko in rekla:

»Danes je četrtek, pa nimate šole. Veste kaj,
zdaj mi ne uidete. Morate mi pokazati Vaše zbirke
rastlin,«

»Skromne so, preskromne,« je govoril učitelj,
»a ker tako želite, gospodična, izvolite! Toda raz¬
očarani boste.«

»Ah, kaj,« je rekla, »le nič preveč skromnosti.
Bom videla, no, ali se morda samo hvalite. Verujte
mi, rastline jaz poznam. Tako na primer, bom takoj
vedela, ali je Vaša zbirka popolna, Ali imate na
primer majaron?«

»Gospodična, na to niti mislil nisem,«

»Pa peteršilj?«

»Kuhinjskega sploh nimam nič, a bom še danes,
še danes —« se je opravičeval učitelj resno.

Vedel je Slavico v belo šolsko sobico, ki mu
je služila za učne namene. Stopila je med karte in
zemljevide, med slike živali in človeškega anato-
mičnega telesa, med omare z živalmi, kačami v
posodah in hrošči v predalčkih. Živahno je obletela
vso sobo in vzkliknila:

»Ampak, to je lepo tukaj! Kaj vse imate! To
je pravi muzej.«

»Samo skromen šolski kabinet,« se je učitelj
nasmehnil. »A veseli me, da Vam ugaja. Trudim se,
da bi zbirko izpopolnil, a to gre počasi in pokvari
se veliko. Na primer, glejte tam, tista električna
priprava noče nikakor več delovati, pa se ukvarjam
in iščem hibe —«

»Kaj, tudi z elektriko se bavite?«

»Samo malo, gospodična, toliko, da morem raz¬
ložiti v nadaljevalni šoli,«

»Ali imate tak stroj, ki elektrizira?«

64

»Saj prav to je, tista-le okrogla steklena plošča
tam. Žal, da ne deluje,« je vzdihnil.

»Škoda,« je vzkliknila deklica, »Sicer bi me
morali elektrizirati,«

Zagrebla je z rokami v drobne rdeče knjižice
in vprašala:

»Kaj pa to? Vaši spisi?«

»Moji osebni zapiski, tako rekoč moj dnevnik.
Dovolite,«

»Ne, ne dam. Moram videti, kaj pišete.«

»Ampak, gospodična, prosim, sram me je!«

Deklica je hitela listati in govorila:

»Šestnajstega aprila. Velika sobota. Procesija,
Silno ginjen. Govoril z Glorioso. Pisal pozno v noč
o herbariziranju. Šestega majnika. Pri Rebrniku.
Gloriosa, Gloriosa, Gloriosa.«

Veselo se je zasmejala deklica.

»Pa zakaj niste še tistega zapisali, da ste bili
tisto noč pijani in ste podoknice peli?«

Zardel je in je jecljal:

»Gospodična, do smrti si bom očital.«

»Čemu,« se je nasmejala Slavica, »nisem takšna
kot naša Helena. Meni ponočnjaki celo prijajo. Še
sama bi rada — Seveda v trgu ni moči, ampak v
jinestu, na Dunajju recimo, kjer človeka nihče ne
pozna.«

Sivec je dvignil ves srečen obraz in rekel:

»Kako me je to veselo iznenadilo! Ne morem
Vam dopovedati.«

Deklica se je navidezno zresnila in vprašala:

»Kaj pa je tajnost Vaše Gloriose?«

Zardel je:

»Kako bi —, gospodična!«

»Meni že lahko zaupate, gospod Sivec,« je
deklica komaj še krotila svojo razposajenost. »Ali
smem vsaj ugibati?«

»Smete, smete! Prav za prav —«

»Dobro! — Ali je Avrelija?«

Zmajal je z glavo.

»Veronika?«

65

»Ne bom povedal,« je zašepetal. Ustrašil se je,
da bi mogla ugeniti.

Deklica se je zasmejala:

»No pa bom brez Vaše pomoči izvedela.«

Ni odgovoril. V srcu pa mu je vpilo:

»O, da bi le, da bi! Gloriosa, Gloriosa!«

VI.

Mlinar Jane je bil pijan. Sedel je v mlinu v
polici, kjer mu je gorel ogenj. Mrmral je motne
besede, obraz se mu je pačil, včasih je zavpil
ostro in šel z glavo od stop do četrtega kamena,
od sipalnikov do mehov, kamor je prašila moka.
Potem mu je nihala glava, kakor gnana od čudnega
krča; iztegoval je roko predse, kakor bi nečesa
iskal, grabil je s prsti, kakor da nekaj duši. Potem
je legel ob ognju in spal nekaj minut. Zopet se je
dvignil in zatulil divje in dolgo. Šum kamenov in
vode je dušil njegov klic, njegove strahotne besede:

»Mir mi daj! Za kolesa se ne obešaj, črni duh,
peklenski. Mir! mir, mir!«

Posluhnil je pod kamene in spet besnel; vzdignil
je roke in križal privid pred seboj:

»Kakor kamen leži na dnu in se ne gani. In
oči zapri in ne išči. Nihče te ni pahnil doli. Sam
si zdrsnil pod kolesa. Ne obešaj se nanje, satan
rogati, hudič, hudič!«

Umiril se je pa je začel znova iskati. Zdaj je
iskal pijače, jo našel in posrkal zadnje kaplje. Po¬
tem se je nekam iztreznil. Obraz se mu je spačil
v grozoten nasmeh. Do vhoda je šel, oprezoval.
Potem je zlezel za streho in gledal pod jez. Potem
je zdrknil nazaj v mlin in odmaknil desko na ilov¬
nati klopi, kamor je polagal mehove, dvignil za¬
mazano mrliško štolo, hropel in se krohotal:

»Ta ga bo ubila, ta ga bo —«

Senca je zakrila vhod. Koširjev stric Feliče je
stopil v mlin s svojim mirnim, bebastim nasmehom.
Mlinar Janez ga je opazil. Oči so mu strašno sinile,

Otroci solnca — 5

66

a ugasnile takoj. Zopet se je spačil v nasmehu, S
trdo roko je potegnil Feličeta k sebi in rekel
skrivnostno:

»Imam kruha, imam! Pa zdaj ni časa jesti,«

Potisnil je strica na glino in živo skočil iz
mlina. Stric Feliks je mirno gledal, kako so zastali
vsi štirje kameni po vrsti in še stope. Čuti je bilo,
kako je zunaj voda pljusknila drugam, temno, stra¬
hotno v zeleno globočino. V mlinu je bilo mirno.
Tokrat se je vrnil mlinar, položil prst na usta in
šepetal:

»Zagovoril ga boš, hudiča neznanskega. Latin¬
ske šole si študiral. Saj znaš?«

»Znam,« se je globoko priklonil z glavo Fe-
liče. Oni je segel po črni štoli in mu jo nadel krog
vratu. Potem je skočil k ognju in segel po škrbo
steklenico z rumenkasto vodo in rekel:

»Tu je voda s sedmimi žegni. Pokropil ga boš,
da bo mirno spal, kakor da je pokopan.«

»Kdo, kdo?« se je trudno smešil Feliče.

»Oni pod jezom,« je govoril skrivnostno mlinar.
»Nesrečno smrt je storil, padel je. Pod jezom leži.
Voda je taka, da ne more naprej. Za kolesa se
obeša, vsak dan, vsako noč. Misli, da sem ga jaz
dol sunil. Tako misli, razumeš! Hudič ga je obsedel
s to mislijo, da sem ga sunil za tisto Mežnarčevo,
za tisto, ki je otroka nosila od njega —«.

Stric Feliče je z nemirnim pogledom iskal
okoli sebe.

»Dobiš kruha, dobiš,« je postajal mlinar ne¬
strpen, »Zdaj pa greva ven. Boš rekel tiste besede,
boš pokropil, pa bom z ognjem in kadilom pokadil.
Pojdi, pojdi!«

Nagrebel je žerjavice v medeno črepinjo in
sunil strica pred seboj iz mlina. Stopila sta po
kamenitih in opolzkih stopnicah v dan. Tiho je bilo,
le jez je bobnel kakor nekake strašne baladne
orgle svojo silno pesem. Voda je bila glinastobela.
Nekje v gorah je bila potihnila zadnja nevihta z
bliskom, gromom in silnim nalivom.

67

»Poj, hudič, poj!« je zaklical mlinar in sunil
revnega strica proti vrhu in slemenu strehe, Sam
je začel tuliti motne latinske izraze:

»Libera, sempiterna, saecula, saecula!«

In spet je zaklical stricu Feliksu:

»Poj!«

Stric Feliče je pogledal z blodnimi, nemirnimi
očmi pod se, zdrknil na kolena, dvignil steklenico
in zamahnil proti jezu. In prav kakor mlinar je
pel, ne da bi vedel, kaj govori. Njegov glas je bil
kakor glas otroka, ki mu je cigan položil nož na
prsi, boječ, komaj slišen človeški glas, glas zad¬
njega potomca nekdaj slavne, plemenite in bogate
rodovine:

»Ambulantes in ira, ambulantes in nocte in
nocte in venit. . . invenit ira Domini.«

»Saecula, saecula, amen!« je vpil mlinar in
vihtel črepinjo. Vonj oljčnih vejic je padal in legal
nizko nad razpenjeno vodo, ki ga je iz hladne rez¬
kosti metala nazaj.

»Ponovi!« je kriknil mlinar, »ponovi odrok!«

Toda stric Feliče ni vedel, kaj: naj ponovi, in
se je trudoma smešil mlinarju v lice.

»Ponovi,« je zavpil mlinar v drugo in besno
dvignil črepinjo. Tokrat je bilo čuti presunljiv glas
čisto blizu. Močna dekliška roka je potegnila Fe¬
liksa raz streho k sebi. Srdito mu je snela zama¬
zano mrliško štolo in jo vrgla mlinarju v obraz.

»Gospodična Slavica,« je pozdravil Feliče, »kla¬
njam se.« In kakor da se ni nič zgodilo, se ji je
dvorljivo poklonil.

»Pojdiva,« ga je potegnila deklica za seboj.

Nekaj korakov sta šla, ko se je skrivil mlinarju
hrbet in mu je leglo zverinsko ob oči, ob ustnice.
Hropel je. Kar se je pognal za odhajajočima in
zaklical:

»Kam?«

Deklica se je naglo obrnila, Bila je bleda, Od¬
ločno ji je sinilo v očeh in je siknila:

»Pijanec! Ali misliš, da sem Mežnarčeva?«

68

Kakor veverica naglo se je okrenila, potegnila
strica za seboj in vpila:

»Papa, papa, na pomoč!«

Mlinar je zdrknil na ilovnata tla, razširil roke,
kakor bi molil. Njegove oči so se kakor vpijale za
bežečo. Nekak strašen krč je gnal mlinarju glavo z
desne v levo, venomer, venomer. Ob ustnah mu je
ležala beseda grozotne ljubezni:

»Mežnarčeva, Mežnarčeva!«

Učitelj Sivec je hodil po svoji sobi gori in doli
in ponavljal na pamet svoj skrbno sestavljeni slav¬
nostni govor za Prešernovo veselico. Na mizi je
imel kos kruha in sira, svojo mrzlo večerjo, postno,
ker je bil petek. Hotel pa je še enkrat ves govor
ponoviti, preden bi jedel. Prvi mrak je legal. Kakor
nekak polh je tedaj zagodrnjalo zunaj v orehu pred
odprtim oknom. Učitelj ni slišal ničesar. Razvnemal
ga je glas lastnih izbranih besed. Učitelj ni tudi
videl nič, le svoje izrazite kretnje govorniškega
ognja v prav medlem zrcalu na steni:

»Kdo med nami ne pozna Prešerna? Kje je še
bolj zanikarna koča, da ni našlo Prešernovo ime
vanjo poti? Kje je le eno slovensko dekle, ki še ni
pelo njegovih čudovitih ,Strun 4 ? Kje je le ena ne¬
srečna slovenska mati, ki še ni vzdihnila njegove
deviške ,Nezakonske matere 4 ?«

»Deviške ,Nezakonske matere 4 ,« je ponovil uči¬
telj zadovoljen z drzno podobo. Tokrat je skočilo
z oreha na okno in raz okno v sobo na posteljo med
stare čevlje in obnošen nahrbtnik. Bilo je nekaj
sivega, podobno polhu ali podgani. Pa ni bilo ne
prvo ne drugo, bil je sam očka vse golazni, miši,
podgan in polhov, bil je sam vrtnar bridkih jagod,
strupenih mušnic in kalnih mlakuž, bil je škrat, ki
lovcem nagaja, jim proži neprevidnim puške, se
obeša psom za rep, da ne izsledijo zadete divjačine.

Učitelj se je ozrl v zrcalo in je bil vesel svo¬
jega obraza, svojega govorniškega daru in glasu pa
je nadaljeval:

69

»Tam v središču naše mile domovine, tam v
naši jasni metropoli, tam v beli Ljubljani je trg ob
Ljubljanici. Tam je sklenilo zgraditi vse slovensko
ljudstvo spomenik svojemu pevcu - prvaku. Slavni
ta dan, veseli ta trenutek še ni napočil. Še pokriva
zavesa premilo pesnikovo obličje, še molčijo usta
bronasta, ki so pela kakor slavček kljub vsem
orglarčkom, kopitarjem in zaničevalcem našega mi¬
lega jezika. Še molčijo, pravim, A ne bodo več
dolgo. Zgodovinski ta trenutek —«

Nekdo je okorno potrkal.

»Prosto!« je zaklical učitelj.

Koširjeva dekla Meta je pomolila skozi vrata
drobno pisemce in pozdravila:

»Dober večer! Kar v temi? To pismo so po¬
slali. Lahko noč.«

Vrata so se zaprla. Učitelj je zganil ob oknu
pismo in bral:

»P. t. Vaše blagorodje!

Vljudno Vas vabimo na običajni letni lov dne
17. kimavca. Zbirališče pred mostom ob sedmih
zjutraj. Za društvenega tajnika ,Družbe domačih
lovcev* z vsem spoštovanjem.

Slavica Koširjeva.«

Pripis pa se je glasil:

»Puško in strelivo Vam bo posodil papa.
Priditie gotovo! Z odličnim spoštovanjem po¬
zdravlja

Gloriosa.«

Učitelj Sivec si je pritisnil pismo na ustnice
in zašepetal srečno:

»Ugenila je.«

Nagajivo je drgnilo v kotu med starimi čevlji.
Podgana, polh ali škrat?

»Pojdem,« je sklenil Sivec, »a pazil bom, da
me ne bodo vlekli. Zdaj pa — malo počitka sem
zaslužil in tri merice, vina.«

Segel je v mizni predal in vzel tri desetice.

70

»Tri merice,« je ponovil, »kar je čez, je preveč.
Jaz ne zmorem,«

Vzel je klobuk in šel.

Ko se je vrnil iz krčme in sedel, da bi jedel,
ni bilo sira nič več in od kruha le nekaj drobtinic , , .
Lovski škrat? Polh? Podgana?

O pol osmih se je začel lov. Sivcu so lovci
nasuli poln žep nabojev; vsi so bili prijazni z njim.
Sicer se niso prav nič zmenili zanj in je bil vesel in
bogat najlepših upov. Edini Poznik se mu je pri¬
bližal in mu rekel:

»Duša verna! Pazi se, Na zajce pod grmi ne
streljaj.«

»Ne boj se,« je odvrnil in prikimal Sivec. Lovci
so se razgrnili s ceste v goro. Psi so zavohali sledi.
Nekaj strelov je jeknilo, nekaj razgretih glasov je
bilo čuti:

»Zajec levo nazaj, zajec desno,«

Učitelj je opazil, da je sam; videl je, da je pla¬
nilo iz grma. Ni pa imel časa, da bi prožil. Potem
je sunilo ob njem. In tedaj je ustrelil. Žival je iz¬
ginila, Nad Sivčevo glavo v votlem hrastu je go¬
drnjalo veselo, neugnano. Sivec je videl veverico in
sprožil. Veverica je šinila z vej na tla, s tal po
deblu v veje in nato z veje v vejo naprej. Sivec
je strastno begal za bežečo zverjadjo, streljal, se
uverjal, da je zadel. Padlo pa ni nič. Utrujen je sedel
in vzel novih nabojev. In zdaj je videl: naboji so
imeli vžigalnike in smodnik, svinca pa ni bilo v njih.

V drevesu nad njim' je godrnjalo veselo, ne¬
ugnano.

»Hudič,« je ušlo tokrat jezno učitelju, »nekaj
moram ustreliti, pa če mi puško razžene.«

Napolnil je dva naboja z drobnim, ostrim pe¬
skom. Ko je opazil veverico, je meril dolgo. Počilo
je. Dolgorepa žival je padla ob deblu v mah.

»Tako,« je zapelo v učitelju, »čast sem otel!«

71

Veselo je prožil nato naboj za nabojem v hladno
jesensko jutro. V hrastu nad njim je utihnilo. Gori
više na zeleni trati je stal notar Bradač in vzkliknil:

»Glej no, tak-le lep goban!«

Sklonil se je ponj. Pa je bila mušnica, pasja.

»Hudič,« je zaklel mož. Veselo je godrnjalo v
bližini,

Bradač je rekel o gobi:

»Morda pa le ni bila pasja.«

Iskal je je, a je ni našel več.

Tisti dan je najboljši lovec in lovski šaljivec
skupil svojo. Sam ni vedel, kdaj in kako, toda vpričo
Koširja, Poznika, koncipijenta Povšica in župnika
Rutarja je pogodil glavarjevega psa . . . poštar Mla¬
kar. —

Ob mraku so se lovci vrnili. Pred hišo je stala
Helena in se nasmehnila Pozniku:

»Veliko sreče?«

»Petkrat streljal, enkrat zastonj,« je vedro od¬
govoril,

»Ste pač trudni zdaj.«

»Kakor vol. Pa to je zdravo.«

»Greste k Zofiji?«

»Po navadi.«

Molčala je za trenutek. Nato je rekla, šileč se
na šalo:

»Če bi želela, da nocoj ne hodite k Zofiji, ali
bi vendarle šli?«

»Nocoj že,« je dejal, ker sem lovcem besedo

dal.«

»Ah, taka beseda!« je rekla zbadljivo.

»Meni je vsaka sveta,« je odgovoril in pristavil:

»Lahko noč!«

»Ali boste prišli tudi podoknico pet?« je vpra¬
šala bolno za njim.

»Pridem, če želite,« se je zasmejal.

A ni prišel. Tisto noč mu je izdahnil prijatelj
Tine Jamec , . .

* * *

Bila je zadnja noč pred Tinetovim pogrebom.
Poznik in Sivec sta bedela in stražila pri Jamčevih.

72

Še to zadnjo noč je hotel spati Jamec v domači
bajti. . .

Poznik in učitelj sta sedla pred hišo na klop.
Zakaj notri v sobi pri mrliču se še ni bila razkadila
zatohlost ljudi, ki so prišli kropit, molili do pol¬
noči in pili žganje v črni kavi in brez kave. Zdaj je
bil ostal Tine sam z materjo, z ženo, ki je mrtve
preoblačila, in z mrliškim oglednikom, ki je smrče
spal za pečjo, omočen od preobilega žganja . ..

Tudi Poznik in učitelj sta imela svoje žganje
na klopi med seboj, a pil je geometer sam. Dolgo
sta molčala . . .

Noč . . . tiha, tegobna ,,. Trudno je ugasnilo
kdovekdaj šumenje murnov, mehka meglica je pre¬
predla nebo in popila zvezde. Vsepovsod mirna,
umerjena tema. Le rdeče zastrto okno je kakor oko,
mrtvo, ki ne gleda, ne sanja v mrak, le topo bulji
iz črnih sten v Poznika in učitelja, ki sta verna stra-
žara. Sivcu se je izvilo iz osrčja:

»Tine! Kako je zdaj? Dobro?«

Kakor da se je v noči nekaj prebudilo, za-
gibalo, se zgostilo v besedo in oddahnilo:

»Dobro!«

Prva rosa pada v travo. Z veje je kanilo, votlo,
kratko, težko. Megla se je povlekla mimo. Nekak
moten soj se je razlil po lazu. Iz teme v bližini kipi
grm belih georgin. Tik ob greznici so pognale ba¬
hato in košato. Po lazu pa mrli belo. Laz je gladko
košen, kakor obrit. Podlesek je pognal, cvet ob
cvetu. Žalosten cvet! Nima zelenega lističa. Samo
cvet ima. Čemu mu lističje zeleno? Bi se li krepil
za sneg, za zimo? Čemu bi živel brez sadu? Cvete
in živi in se ni še osul in je že segnil v jesenski
vlagi. Prav kakor človek, ki leži v sobi za rdeče
zavešenim oknom in je živel in se ni osul in bo gnil
v jesenski vlagi. , .

V noči', tihi in hladni, je do srca zavonjalo po
gnilobi, po gljivah, po trudu drobnih delavcev, ki
rušijo vsepovsod v listu in cvetu in sadu, v krvi in
drobu in mozgu. Strašen vonj smrti, jeseni, grobov . . ,

73

Ali ni vzdihnilo v noči? Kaj je vzdihnilo? Ali
se je vzdramil mrlič, dvignil glavo iz blazin, odprl
oči in zopet legel? Kako je to strašno čudno, če
je človek mrtev! Tine, kako je to? Ali je dobro ali
je tesno ali ni nič? Kako to, nič! Okoli je noč.
Tiha, kakor začarana. Nič je ni, Tema je. A vendar
je, je noč. Saj govori, saj diha kakor s pljuči, saj
sanja. Notri v sobi za zagrnjenim oknom pa je nekdo,
ki je bil še pred oseminštiridesetimi urami in ga
zdaj ni prav nič. Nima pljuč, ne diha, ne sanja, ne
vzdihne . ..

Poznik je prinesel cilarico žganja k ustnicam in
pil. Sivec ob njem se je kakor prelomil v pasu od
bolečine in vzdihnil:

»O Jezus, kako je dolga noč!«

Geometer je rekel:

»Pij, bridka bo, a krajša!«

»Nisem vajen žganja.«

»Ali sem ga jaz? V temi nagneš, piješ. Ne veš,
kaj piješ. Kakor bi vodo.«

Sivec je zmajal z glavo. Geometer si je prižgal
cigareto in iztegnil noge predse.

»Kmalu se bo svitalo.«

»Ali se bo?«

Daleč nekje je kukuriknil prvokrat petelin.
Poznik je začel govoriti tiho, zaspano:

»Ali si kdaj občutil, da lepa pesem dehti?«

»Kako more pesem dehteti!« je vprašal učitelj.

»Dehti!« je ponovil Poznik uporno. Vso noč je
pil. »Dehti, kakor rože, kakor zemlja, kakor solze
in kri. Saj tudi grob dehti.«

»S poezijo se ukvarjaš?« je vprašal pohlevno
učitelj.

»Jaz ne. Pa se je Tine. Zadnje čase. In če ga
straživa, ali ni prav, da govoriva o njem?«

»Prav je in spodobno.«

»Torej!«

Poznik je zopet vzel cilarico in pil. Potem je
govoril čudno mrtvo, kakor da govori dremaje:

»Že pred tednom je mislil, da bo umrl. Pokli¬
cati me je dal in sem prišel. Rekel je, naj ga zavijem

74

v kožuh, Prav tu sva sedela, kakor sediva midva.
Vso noč, do jutra, dokler ni rosa padla in solnce
vzšlo.«

Zopet je pil. Še dremctneje ije nadaljeval in
deklamiral:

»Rapp', Rapp', mich diinkt, der Hahn schon ruft,
bald wird der Sand verrinnen,

Rapp', Rapp', ich wittre Morgenluft . , .«

»Ali ne vonjajo ti verzi?« je vprašal nato.

Sivca je streslo:

»Lepo je, če prav premislim.«

»Doživeti moraš,« je vzkliknil osorno geometer.

»Kako čudno mu je moralo biti, ko je mislil to
pesem,« je vzdihnil Sivec.

»Burgerju? Larifari! Tinetu pač! Toda poseben
vonj, kaj?«

Sivec je pomislil in mu je bilo žal:

»Poznik je pijan.«

Geometer pa je govoril:

»Glej, do jutra sva tako sedela in samo za
roko sem ga moral držati. Niti ganil ni, le v zvezde
je gledal in ni trenil. Trikrat; sem mislil, da je
umrl in sem vprašal: ,Tine, ali si še živ?‘ Trikrat
je odgovoril: ,Še‘. Potem pa se je svitalo in je prišlo
solnce pa še je nasmehni! in rekel: ,Škoda!* Lej,

želel si je smrti. To je! Človek je deset, pet dni prej
mrtev, nego je res. Toži se mu v noč, Ali zdaj raz¬
umeš vonj pesmi, vonj domotožja, po domu v grob,
nestronost duše, ki je ni več tu?«

Hripavo je ponovil:

»Rapp', Rapp', ich wittre Morgenluft.«

Sivec je vzdihnil:

»France, žganje ti škoduje.«

»Vem,« je dejal geometer, »žganja ne smem. Pa
nocoj nisem mogel drugače. Naši ljudje pijejo žganje
na žalost in jezo. Podedoval sem tako,«

Začel se je tiho smejati.

»Podedovati,« je nadaljeval, »to je Helenin iz¬
raz. A pri meni je resničen. Pomisli, duša verna,
in poslušaj! Le zgražaj se ne. Moja mati, razumeš,

75

moja mati, ki me je rodila, mi je štiriletnemu dajala
žganje,«

»Jezus,« je zastokal učitelj, »ne govori kaj
takega!«

»Ali je hudo?« se je zasmejal Poznik. Potem
je bil ves bolan, »Nič ne razumeš. Nič ne veš. Saj
je ne kolnem. Zdajle bi umrl, če bi jo mogel videti
siroto, ki mi ga je dajala iz ljubezni, da ne bi umrla
pred menoj. Tako me umej! Da boš vedel, kako
mati ljubi in ženska.

»Ne razumem te,« je trudno dejal Sivec, Geo¬
meter je vzdihnil:

»Morda je pa samo moja mati tako ljubila in
druge ne znajo.«

Sklonil je glavo kakor v sen. Brez zveze s
prejšnjim je rekel o Heleni:

»Pred nekaj dnevi je hotela posili, da ne bi šel
k Zofiji.«

»Spi pa se mu sanja,« je vzdihnil učitelj.

Danilo se je. Petelinji klici so rastli. Nekdo v
trgu pri prvih hišah je zabijal s kladivom. Sivec je
uganil:

»Tinetu zbija rakev, pa šele zdaj. V dveh urah
pa bo že pogreb.«

Bridko je pristavil:

»Je že zaspal sinoči pijan nad delom.«

Tokrat se je dvignil Poznik in rekel:

»Pojdiva k Tinetu! Potem pojdem jaz domov.«

Stopila sta v hišo. Na peči je zajokala Jamčevka,
Poznik se je rahlo zibal. Stopil je mrliču k vzglavju
in mrmral polglasno:

»Lahko noč, Tine! Med pogrebci me ne bo.
Tebi in meni, mari nama, kaj ljudje počenjajo, Naj
rečejo, da sem brez srca. Ti veš, Tine, kako. Lahko

noč.«

Stopil je s Sivcem iz hiše, V motni zori je
ležal laz pred njima, pokošen, kakor obrit. Beli
cvetovi brez zelenega lističja so se bili posejali
vsečez. Beli cvetovi, ki se ne osujejo, nego gnijejo
brez sadu, kakor človek, ki je bil mlad in je živel
in se ni osul in bo gnil v jesenski vlagi.

76

Poznik se je opotekel. Hripavo je rekel:

»Duša verna! Če bodo Koširjevi po meni vpra¬
šali, jim povej po pravici, da sem bil pijan in da
sem šel spat.«

Sivec je sklonil glavo. Oči so se mu solzile.
Ostri jutranji zrak in bedenje sta mu jih bila raz¬
vnela do bolečine.

V trgu je zazvonilo jutro . . .

Tineta so pokopali. Veliko je imel družic in
najbolj tihi in žalostni ste bili Koširjevi: Helena in
Slavica.. .

Prešernovo veselico pa so odložili in pozneje
pozabili nanjo , , .

H* H*

Slavica je posetila nekega dne Poznika v nje¬
govi uradni sobi. Potrkala je, odprla vrata in vpra¬
šala veselo:

»Smem-li, pobratim?«

»Draga in mila si mi kot solnčece,« ji je stopil
geometer naproti in ji stisnil mehko in krvnato
ročico.

»Z veselico torej ne bo nič,« je rekla, »ti no¬
češ peti.«

»Nočem,« je odvrnil, »glas mi je postal hrapav.«

Deklica je vzdihnila:

»Dolgčas gre v deželo.«

»Jesen in deževje,« je dodal.

Sklonila se je nad njegove mape in občudovala
ostrost črt in imena parcel: Na trati, Pod Sevnikom,
Na mirišču, V cvetju, Pod peklom. Smejala se je:

»France, v peklo me vzemi seboj, kadar boš
imel tam opraviti.«

»Lep hudiček bi bila, prav res,« se je na¬
smehnil.

»Veš kaj,« je vzkliknila, »ampak to najino po¬
bratimstvo in posestrimstvo — prav za prav, to nič
ni. Kaj pa si še storil velikega zame? Nobenega
viteštva, samo tikanje! To je malo.«

»Kaj hočeš, da storim,« se je smehljal, »ro¬
parskih vitezov ni, da bi te ugrabili in bi te jim otel

77

iz rok. V krvavca tudi ne veruješ več, da bi šel in
ga zlasal.«

»France,« je vzkliknila, »pa prav nocoj sem
sanjala o njem. Čakaj, ti povem, kako je bilo. A
smejati se ne smeš. Glej, zdelo se mi je, da sem
pajek in iz glave predem pajčevino. Pa pomisli:
prav pod most v tisto globočino sem visela. Z ro¬
kama sem se oprijemala nad glavo. A bolj ko sem
hotela po niti gori, bolj sem drsela nizdol. In doli
je ležal in se krohotal —«

»No, kdo?«

»Krvavec,« se je nemirno zasmejala in prista¬
vila: »Mlinarju Janetu je bil podoben.«

»Čudne sanje,« se je geometer nasmehnil, »se¬
strica pajkulja,«

»Sanje pač,« je vzkliknila veselo. »Glava me
je bolela, ker sem zvečer preveč medu lizala —«

»Med je dober za prebavo,« je pripomnil geo¬
meter vedro.

»Molči,« je vzkliknila, »kaj med, ampak to, da
sem sanjala o mlinarju. Kaj veš, kako sem doživela
ž njim.«

Poznik se je zresnil in rekel:

»Ti, pijanega norca se boj!«

»Saj sem se ga malo,« je odgovorila in povedala
zgodbo s štolo in Feliksom.

Nozdrvi so rahlo zadrhtele geometru, ko je po¬
slušal. Ko je dogovorila je ponovil:

»Pazi se ga! Človek je nevaren. Sploh ne vem,
čemu ga tvoj papa trpi v mlinu!«

»O,« je odgovorila, »zato, ker je naš. Preden je
bil naš papa gospodar pri nas, je bil Jane že v mlinu.
Veš kaj,« je zardela nato, »meni se zdi, pa ne bodi
hud, zdi se mi, da je malce tistim iz Feličevega rodu
v sorodu .., Zdaj razumeš?«

»Srčkan otrok si,« se je nasmehnil on. »Kako si
lepo zardela.«

»Da,« je vzkliknila otroško nejevoljno deklica,
»taka nisem, kakor ti, ki znaš kvantati.«

»Res? Ali si me že slišala?«

»Pravijo,« je dejala. »Saj te zato Helena ne mara.«

78

Pogledala mu je nemirno v oči. Ozrl se je v
stran. Njej ga je bilo žal. Skočila je živo k njemu,
mu ovila roke okrog vratu in rekla:

»Ali si hud! Ne bodi no! Med nama ni skrivnosti.
Saj si mi pobratim. Lej, posestrimo imaš! Prav se¬
veda ni, da sem ti postala posestrima. Zdaj bi me
ne mogel vzeti za ženo.«

»Norček sladki,« se je zasmejal Poznik,

»Ti maraš samo Heleno,« je dejala deklica tiho,
veselo.

»Mir daj,« se je smejal, »saj si še vsa mlečna,«

»Kvantač,« je vzkliknila, »čakaj, nemarnež! Še
za menoj boš hodil in prosil: Slavica, pomagaj! Topim
se od ljubezni, pa moja kraljica je neusmiljena.«

»Pri moji veri,« se je zasmejal glasno. »To se ne
bo zgodilo, grem pa že rajši čebljat krvavcu glavo,«

»Prav res,« je vzkliknila deklica, »lahko bi po¬
kazal, da si mož in ne kak Škorenjček, to se pravi,
kakor gospod Sivec, ki obožuje Glorioso. In da ti
povem, kdo je to. Poglej me, jaz sem.«

Poznik se je začel trepljati po stegnih.

»Ta je podobna tebi in Sivcu, Krasni ljudje.
Srček! Glej, zunaj je začelo rositi. Ampak koliko
si mi ti solnca zanesla nad mape! Slavček, bratec,
brez poljubčka te ne izpustim —«

»Heleni te bom zatožila,« je vzkliknila deklica
in prhnila iz sobe.

V uradni hiši so začudeno odpirali uradniki vrata
iz svojih sob in pogledovali na hodnik, koder je zbe¬
žala Slavica z veselo pesmijo na ustnicah:

»Kaj maramo mi,
k' smo fantje mladi,..«

Geometer Poznik se je zagledal zamišljeno skozi
okno na Koširjev vrt in laz vse doli do vodne struge
in do mlina v mokri, opolzki ilovici. Od mlina gori
je suvala blodna pesem. Poznik je doumel le eno
besedo:

»Mežnarčeva!«

* *  *

79

Tam je košček sveta, ki mu imena dovolj ljubega
ne vem. Tam so tesne doline. Pobočja hribov so
strma, da bolijo; z južne v severno, z vzhodne v za-
padno stran, sama vase, kakor lijak. Strašni in oka-
meneli slapovi, onemeli v večni grozi dna, ki je bilo
v davnini jezero. Jezero je odteklo, toda vode niso
usahnile. Tam so neskončno bogate vode, vrelci in
rose. Strašne so pomladne in jesenske povodnji.
Vsako leto hočejo človeških žrtev. . .

Do mraku je rosilo tiho in rahlo. Ob noč pa
so se razvezali oblaki v pluskajoče nalive. Bilo
je skrajno južno in še v planinah ni snežilo. Iz za¬
molklo tihih kotanj in globeli se je oglasilo proti
trem zjutraj glasno, hrupno. Tesna rečna struga je
zakipela: ogromna cev, ki je vanjo silila strašna moč
glinaste vode. Povodenj je zalila breg, pokrila mlin,
pršila ob stenah in tolkla divja, razuzdana, strašno
nečista v svoji blodnosti; kakor žival, ki kriči po
krvi in žrtvi. Ali bo vzela otroka? Izpodnesla de¬
kletu noge? Podrla moža, ki je stopil na breg, da bi
lovil drva, ki jih je odplaknil hudournik kdove kje?
Ob treh zjutraj so zaslišali revnejši tržani šumenje
voda. Ob štirih so vstajali, nasajali železne kljuke
na dolge mecesnove drogove in se odpravili k vodi
drva lovit. To je tako: Ob vodo se postaviš in gledaš.
Ko prinese voda mimo čok, panj ali hlod, dvigneš
drog z železno kljuko, lenir imenovan, suneš in vlečeš.
Žene in dekleta so se podpasale in grabijo drobilj
iz vode, kakor da je seno. Otroci ga spravljajo više
v breg. Tako gre ves dan. Najsrečnejši je prvi sunek
voda. Ilnato rumena voda je tedaj vsa črna od dračja
in vej. Potem voda raste. Dokler raste, ne hodi
vstran. Ko pa začne padati in »kalati«, se bo učistila
drva in drobilja. Zgodilo se je, da so potegnili jer-
bašček s kruhom in sirom in dekliško ruto. Zgodilo
se je, da so potegnili gorske vlake z butaro lesa.
Zgodilo se je celo, da so rešili iz vode kurnik s
petelinom. Ko so ga privlekli na breg, je skočil
petelin na trato, se otresel in zakukurikal. A temu
je že davno. Pozabili pa niso ljudje in še o pogrebu
so rekli;

80

»Tine Jamec! Škoda te! Zakaj si šel v šole! Glej,
drva bo povodenj še nosila, Ti pa ne boš nobenega
petelina več potegnil iz vode ...«

* * *

Geometer Poznik je stopil k oknu v svoji uradni
sobi in pogledal doli čez Koširjev vrt in laz, Visoko
iz struge je bila vzrastla voda v breg. Nekaj vrb je
trepetalo iz umazane, belkaste povodnji, ki je vrela
v motnih vrtincih in mehurjih. Mrzel sever je dahnil
geometru v obličje, ko je odprl okno. Kamorkoli je
pogledal geometer, je videl bele in rjave pasove,
rijoče z bregov v dolino, sto glasov je šumelo, sama
voda, sama voda. Rahlo so se stresala tla pod njim
od navala valov, ki so niže doli pod mostom tolkli
po tesni, žlebasti strugi. Geometer se je nasmehnil,
spomnivši se Slavičinih sanj:

»Pajkuljica. Iz glave predeš nit in visiš nad
breznom. Srček! Ne bi te zavidal za take sanje, Brrr,«

Geometer se je vrnil k mapi, vrisal vanjo nekaj
gospodarskih sprememb, si zažgal cigareto in se
zopet vrnil k oknu. Videl je in je rekel:

»Voda pada! V gorah sneži.«

Zopet je delal, zložno, previdno. Nič se mu ni
mudilo. Vedel je, da ima časa dovolj. Solnce je
ugasnilo, deževje in mraz, dolgčas gredo v deželo.
Pogledal je na uro in mislil.

»Cesta pod Kratko njivo mora biti pod vodo.
Pošte ni!«

Skozi okno je sunil sever in mu razmetal liste.
Vstal je, da bi zaprl.

Tedaj je zagledal čisto doli ob vodi Koširjevega
strica in poleg njega Slavico.

»Predrzno dekle,« je vzkliknil, »prav nad rob se
nagiblje, Le malo naj se ji zdrsne —«

Tedaj ga je spreletelo po vsem životu. Od mlina
sem se je pokazalo, zavaljeno, zavratno. Sprva je
geometer mislil, da je nekaka žival, nekak glinasto
rumen oven. Potem pa je spoznal mlinarja. Po vseh
štirih je lezel norec po strmem lazu, s skrivljenim
hrbtom, kakor maček, s koničasto glavo, razoglav,

81

sirov, strašen. Geometer je premeril z okna giobo-
čino pod seboj. Nato je potegnil browning izpod map
in se z rokama uprl ob okensko polico. Oni norski
človek doli je lezel zavratno proti mestu, kjer sta
stala stric Feliče in Slavica. Geometer na oknu je
pazil na njegove kretnje. Nato je zavpil;

»Slavček, pazi se!«

Ona doli ga nista slišala. Tedaj se je geometer
vzpel na okno, spustil se onstran ven, izpustil oken¬
sko polico in priletel v travo. Prav tedaj je sunil
tudi mlinar naprej in se pognal k Slavici. Geometer
je zavpil nečloveško. Mislil je, da jo bo oni sunil
z brega. Otrpnil je od groze. Kakor na dlani je videl;
Slavica se je okrenila, odprla ustnice, zamahnila z
roko in se zvila v strašnih mlinarjevih pesteh. Geo¬
meter je videl, da se je tedaj stric Feliče okrenil,
začudil, dvignil drobno paličico in udaril po mli¬
narju. Geometer se je zdramil. V velikih skokih se
je gnal navzdol. Mlinar je držal Slavico, dvignil jo
z desnico okoli pasu. Z levico je sunil stricu Feliksu
v obraz, da se je siromak sesedel v travo. Slavica
je praskala z rokami blaznemu mlinarju v obraz in
prosila divje;

»Pusti, pusti, pusti!«

Geometer je stal blizu njiju in zahropel;

»Izpusti dekle!«

Sunkovito se je okrenil mlinar, Zatulil je divje,
obraz mu je spačila blodna strast, Okretno je skočil
v stran ob bregu po opolzkem lazu. Geometer ga je
pograbil za ovratnik pri srajci in telovniku. Krpa
mu je ostala v rokah. Oni strašni človek pa se je
vrgel z zmagoslavnim smehom po lazu nizdol proti
motni vodi. Strašno se je razlegla njegova beseda,
ko je planil s svojo žrtvijo v povodenj;

»Mežnarčeva!«

Za trenutek je izginila njegova koničasta glava
v motni vodi. Geometer si je zakril oči.

»France,« je zaklicalo iz povodnji. Slavičin bled
obraz je pogledal iz vode k njemu. Drobna, voljna
ročica se je pognala za ostrim robom pri bregu.

»France, krvaveč! Reši!«

Otroci solnca — 6

82

Geometer je vjel deklico za roko in se vrgel na
robu brega na trebuh. Tla pod njim so bila stena,
ki je rahlo visela nad vodo, izpodjedena v strahovito
dno osmih in še več metrov. Zdaj je bil prepad zalit
do vrha.

»Roke mi ovij ob vrat,« je sopel Poznik in
stegnil svoje, da dvigne deklico iz vode, ki jo je
tiščala pod steno. Tedaj je vrgla voda tik ob njej
mlinarja kvišku. Zarjul je pošastno. Slavica je skle¬
nila roke nad geometrovim tilnikom. Zdaj je zavpila:

»France, drži me, vleče me na dno.«

Z blaznostjo norca in utapljajočega se človeka
je bil zgrabil mlinar dekle krog pasu.

»Izpusti!« je zahroplo v Pozniku. Z roko je
otipal koničasto črepinjo mlinarjevo in mu zagrebel
prste v lase. Slavica, ki mu je visela na tilniku, se
je zvila k njemu navzgor. Slišal je čisto ob svojem
licu njen tihi, do smrti trudni glasek:

France, grize me!«

Neskončna bolest in nepopisna ljutost je zare¬
zala geometru v drob. Dvignil je desnico in iskal ob
sebi. Ko je našel, je tesneje stisnil z levico deklico
k sebi in rekel pretrgano, ljubeče do skrajnosti:

»Slavica! Vzdrži... ne ustraši se ., . primi. ..
krepko .., krvaveč.,.«

Ob njenem životu je iztegnil roko, potisnil mo-
rilno cev mlinarju od strani v uho in pritisnil.

»Ah,« je vzdihnila Slavica dolgo, Poznik je iz¬
pustil orožje in potegnil deklico z obema rokama
k sebi čez steno. Zdela se mu je silno težka. Bila
se je onesvestila. Sam je bil tudi ves moker, a ni
vedel, ali od vode ali od znoja, ki ga je oblival.

Za trenutek se je pokazala v motni vodi pod
njim črna koničasta glava. Nato je izginila. Rahla
lisa se je kakor rdeča nit povlekla ob skali in
ugasnila.

Geometer je vzel Slavico kakor otroka v svoje
roke in jo nesel navzgor, Šele v vrtu se je zavedela.
Odprla je oči. Bolno se je nasmehnila in šepetnila:

»Krvavca si ubil!«

Nato je zopet izgubila zavest,

83

Položili so jo v postelj. Poklicali so zdravnika.
Ugotovil je živčno mrzlico in gnusno rano na životu,
kamor je bil ugriznil mlinar...

Košir je prišel domov in je slišal:

»Mlinar jo je ugriznil.«

Planil je po puško.

»Ni treba,« ga je ustavil Poznik, »mlinar je uto¬
nil.« Nato je segel po močni čaši vina na mizi. Kdo
ve komu je bila namenjena. Izpraznil jo je v dušku,
Helena je stala ob strani in jo je nalila v drugo in
mu jo ponudila. Izpil jo je do dna. Nato je dejal
mirno:

»V uho sem mu pognal kroglo. Druge pomoči
ni bilo. Browninga je škoda, ki mi je padel v dno.«

Heleni se je zameglilo ob silni moški volji, ki
je deset minut po strašnem dogodku našla že vse
svoje ravnovesje. Tedaj je pridrl od nekje uči¬
telj Sivec in začel jokati kakor otrok. Zdravnik je
vstopil, domači, stari Živko, in menil zadovoljno o
Slavici:

»Spi. To je imenitno.«

Takrat se je zgenila Helena in vzkliknila burno:

»A kje je Feliče?«

Hiteli so ga iskat. Našli so ga vsega bednega.
Še vedno je sedel v travi, na mokrih tleh, kamor ga
je bil vrgel mlinar. S solzami v bebastih očeh in z
bolnim nasmehom na trepetajočih in povešenih ust¬
nicah je gledal predse v klobuk med koleni. V klo¬
buku je ležalo njegovo narejeno zobovje. On pa ni
vedel, čemu vse to, čemu klobuk, čemu zobovje,
čemu mokra tla pod njim, čemu mrzel sever v
obrazu. Topo, brezizrazno in momljajoče je po¬
navljal:

»Problem, problem, problem!«

Živo se je zasmilil Pozniku, ki je rekel sam
v sebi:

»Glej, reveža! Nekaj viteštva pa je vendar
ohranil v sebi. Kje neki je tičalo? Kako je vzrastlo?
A vzrastlo je. Kakor na dlani sem videl, da je udaril
s palico. Glej, celo zdrobil jo je. To je treba spraviti
ubogemu stričku.«

84

Z ljubeznijo čudaka in otroka je pobral konce
zdrobljene palice, jih nesel v svoj urad in spravil
med mape . . .

Od reke gori je bobnelo venomer, A zdelo se
je, da se je nečista, razuzdana zver unesla, umirila
in da se spravlja k pokoju, sita svoje nove žrtve in
človeške krvi, .. Mračilo se je.

Geometer se je domislil, da se mora preobleči.

»Prekleto!« se je vznevoljil. Ni se rad preobla¬
čil. Krenil je domov, v svojo tiho, fantovsko sobico
z udobnim naslonjačem in čedno posteljo, z umival¬
nikom in nekaj stoli ob šepavi mizi. Dvoje težkih
telovadnih roček je ležalo ob mizi. V kotu je slonel
kup gorskih palic. Na nekaterih so bili še povezani
šopi planinskih rož: sami spomini od Metke, France,
Špelice in Rezike, tiste z jamo v bradi, Rezika brez
jamice v bradici je bila že umrla, in še njeni bratje
niso mogli Francetu povedati, zakaj:

»Bleda je bila, pa žalostna, pa na velikonočni
ponedeljek je tiho zaspala pred hišo na solncu, ko
so šli ljudje od desete maše .. .«

Geometer Poznik se je preobul in pražnje pre¬
oblekel. Dve obleki je imel: vsakdanjo in nedeljsko.
Zdaj se mu je zdelo škoda nedeljske in je mrmral;

»Vrag vzemi Zofijo in njeno večerjo. Ali je
vredno?«

Tokrat je nekdo rahlo potrkal. Poznik je šel
odpirat.

»Kdo me išče?« je vprašal.

»Jaz,« je odgovoril tiho sladek dekliški glas v
temi pred njim.

»O vraga,« je vzkliknil začudeno Poznik.

Pred vrati je stala Helena . . .

VII.

»Ali smem vstopiti?« je vprašala plaho in v
zadregi.

Geometer jo je z obema rokama prijel za pleča
in jo potegnil v sobo.

85

»Gospodična, gospodična,« je govoril nemirno,
iznenajeno. »Kaj se je zgodilo? Ali je Slavici huje?
Sedite, prosim. Saj se tresete. Sedite!«

Potisnil je deklico na stol pred njo, visok in
močen, a vznemirjen. Topla rdeča luč od zastora
na svetiljki ji je ležala na obrazu; izrazito se je črtala
ostrost njenih lepih, nemirnih nosnic in polodprtih
ustnic, Mehko so ji valovala ramena pod lahko vol¬
neno ruto, ki ji je zdrknila z las. Njene dolge
trepalnice so ležale na očeh kakor sladka senca.
Nikoli ni bila bolj mična, bolj trudna v svoji zrelosti
in vonjivi žalosti. Zaupljivo je dvignila oči. Narav¬
nost v oči mu je gledala. Ni krenila z glavo, kakor
da jo je sram, kakor da se boji pogledati le za ped
vstran od njega po njegovih predmetih. Kakor bi se
bala, da bo zagledala, kar ne bi smela, kar bi žalilo,
ako bi opazil, da je videla. Morda malo fotografijo
na mizi, morda pismo, ki ga je začel pisati, morda
steklenico, ki jo je izpraznil in sunil v kot.

»Gospod geometer,« je začela tiho, »stricu Fe¬
liksu je hudo.«

»Revež,« je vzkliknil Poznik.

»Naš doktor je pri njem,« je nadaljevala, »pa
sam ne ve, kaj je, ali mrtvoud ali vnetje možganske
mrene. Pravi, da mora biti porazno.«

»Lepi doktorji,« je menil Poznik. »Kaj študirajo,
če nič ne vedo.«

»Ni strokovnjak,« je rekla Helena brez očitanja.
»Nujen bi bil strokovnjak. Vurnika je nasvetoval.«

»Poznam,« je prikimal Poznik, »Sošolca sva.
Telegrafirati je treba.«

»Zveza je pretrgana,« je odvrnila.

»Potem pošljite voz ponj!«

»Voz ne more. Cesta je poplavljena.«

»Vražje razmere,« se je razgrel Poznik. »Če je
tako, je treba jahati po stari cesti.«

»Da!« je šepetnila.

Zasmejal se je:

»Ampak, seveda, kje zdaj najti človeka, ki bo
jahal. Pa še takega, ki bo znal Vurnika v mestu
izkopati. Gospodična, ne zamerite! Če se zelo ne

86

motim, dvomim, da je kdo v trgu, ki bi našel Vurnika
po noči.«

Povesila je glavo in rekla:

»Gospod geometer, Vam je znano, da ima Feliče
svoje premoženje. Jaz bi dedovala. Zato, gospod
geometer! Želim, zelo želim, da ne bi umrl, in storila
bi vse —«

Solza ji je stopila na lice. Poznik se je vzravnal
v vsej svoji moči in rekel:

»Nekdo je v trgu, ki bi znal najti Vurnika tudi
po noči in ga hitro pripeljati. Ali mi zaupate, da
ga bom?«

»Zato sem prišla,« je šepetnila.

»Pojdiva!« je rekel. »Prav! Vurniku sem prijatelj.
Nadejam se, da je konj že osedlan.«

»Osedlan,« je rekla.

»Imenitno,« je menil in sta šla drug ob drugem
iz sobe po temnih stopnicah. On pa ji je zaupal še
nekaj o svojem razmerju do Vurnika.

»Ali pa ste že večerjali?« je vprašala skrbeče.

»Ne skrbite,« je odvrnil.

Hitro sta šla čez trg in vstopila pri Koširjevih.
Helena je potegnila geometra s seboj v majhno so¬
bico. Okusna mrzla večerja je bila na mizi in poleg
narezka steklenica dragocenega vina,

»Jejte in se okrepite,« je hitela govoriti. »Naši
ne vedo še nič, vse sem pripravila sama. In tu
imate plašč. To pa spravite za pot. Sever je oster.
Spravite!«

Potisnila mu je v žep steklenico kdove kako
okusnega konjaka in sedla, ko je vrgel plašč nase.
Izpil je naglo nekaj čaš vina, použil nekaj mesa in
si zvil cigareto. Vprašal je:

»Kje je konj?«

»Pojdite z menoj,« je rekla.

Kakor sta vstopila, sta šla. Za hišo pod lopo
je stal konj. Učitelj je držal vajeti.

»Ali si ti opremljal?« je vprašal Poznik.

»Ne,« je odvrnil učitelj.

»Dobro,« je vzkliknil Poznik, »potem se zane¬
sem.« Že je stal v sedlu. Nato je rekel:

87

»Dve uri do mesta, tri nazaj. Gospodična, ob
dveh naj čaka voz, do kamor more,«

»Prav, gospod geometer.«

»Sijajno gre,« se je zasmejal Poznik.

»Srečno hodite!«

»Brez skrbi!«

Izpočiti konj je zapeketal čez trg. Poznik se
mu je nagnil nad vrat in vzkliknil:

»Zdaj boš dirjal, sivček, urico ali pa dve.«

Zacmokal je z jezikom in utonil v temi. Čuv-
stvoval je:

»Ostrog si nisem pripel. Sicer sem ves kakor vitez.«

Konj in jezdec sta se razživela v drzno, naglo
ježo. Požirala sta cesto pred seboj. Težke rosne
kaplje so udarile zdaj pa zdaj Pozniku v obraz. Slišal
je peti veter ob sebi. Po desetih minutah sta zavila
konj in jezdec v stransko dolino, v zatišje. Nekje ob
cesti je zašumel narastli potok, Da živi v idili, se
je zazdelo Pozniku. Za njim je ugasnil motni in zlo¬
kobni šum reke. Jahal je skozi majhno selo, mimo
rdeče zastrtih oken.

»Rapp', Rapp',« je priganjal. A v njem ni bilo
ne sence o kaki baladni grozotnosti. Toplo se mu
je razlivalo po životu in je modroval:

»Helena! Prekleto dobrega vina si mi natočila!«

Podil je naprej. Visoko nad njim je tulil sever
v bukvah in hrastih. V dolino je sunil le zdaj pa zdaj,
Nobena rosna kaplja ni več padla in če je, mu je
v hrbet in je ni čutil. Cesta pred njim je ležala motno
bela. Dobre oči so videle vse. Noč je morala biti
mesečna.

»Čudovito,« je pelo v Pozniku. »Kakor vitez
jaham skozi noč. Jaham za mir svoje kraljice, kakor
v Dumasjevem romanu, kakor Gaskonjec d'Arta-
gnan. Hej, hej! Podvizaj se, konjiček!«

Dolina se je začela ožiti. Šum reke se je oglasil
znova. Poznik je obhajal prvi veliki krog. Imel je
zopet ravno cesto in pod cesto šum narastle reke.

»Jaševa, jaševa!« je vzkliknil in se zmislil na
mlinarja, ki ga nese morda prav ta čas voda vzpo¬
redno ž njim. Rahlo ga je streslo v živce.

88

»Larifari,« je zamrmral nato in pognal živahneje.
Zdaj pa zdaj je presekalo čez cesto, hudournik se
mu je zaprašil v obraz. Po vsakem skoku čez na-
rastle vode je rastla nova moč v njem, objestnost
brez konca.

»Helena, prekleto sladkega vinca si mi nalila.
Helena, kraljica moja!«

Ni govoril o vinu, govoril je o sreči, o veselju,
ki ga je prešinjalo. Dojahal je bil do tam, kjer se
cesta deli v spodnjo novo in zgornjo zapuščeno. Del
spodnje je bil pod vodo. Konj je začel zastajati.

»Aha,« je mislil Poznik, »kljuse! Ne poznaš
ceste? Si popustil? Le naprej, sivček! Ti ne, pa jo
jaz poznam, to staro, častitljivo cesto, do kamor ne
seže niti vesoljni potop. Hej, hop!«

V veselem razpoloženju je dospel do vrha. Cesta
ni bila več za vožnjo, a jahati je mogel mirno in
varno. Pa je čuvstvoval in premišljal davne dneve,
ko je kot mlad dijak hodil pozno v noč in za dne
vsako uro to samotno cesto, včasih sam, včasih z
romarji, včasih na vozu z robatimi vozniki, ki so
vozili za desetico in napajali z vinom in žganjem
petkrat v noči in zastonj. Spomnil se je živo, kakor
da je bilo včeraj, toplega mladega veselja, da bo v
treh, štirih urah pri botri Katri, živo se mu je po¬
vrnila slast domotožja, ki ga je polnilo, ko se je
vračal v mesto. Jezdecu je srce igralo od miline,
konj pa je stopal nejevoljno, nerad. Ni imel spo¬
minov, in če jih je imel, na ta del ceste ga niso
vezali. Bil je štirileten .. .

Poznik se je domislil Helenine pijače, jo otipal
in nagnil posodo.

»Sibaritsko živim,« je vzkliknil in vzpodbodel
konja. Bil je spet na novi cesti. Še nekajkrat je moral
prebresti narastle hudournike, potem je vedel, da je
pot prosta. Pognal je brezskrbno. Nebo nad njim se
je pretrgalo, nekaj medle svetlobe je razširilo
noč. Dolina je zazevala. Ob belih, tihih domih je
jahal, tupatam ob živih gostilnicah, ki še niso bile
zaspale. Vsaka je bila spomin iz mladih let. Potem

89

se mu je zazdelo, da so tla pod konjem mehkejša;
začutil je blato, ki je letelo izpod podkva.

»Lep bom v svoji pražnji obleki,« je mrmral.

Dolina pred njim se je široko odprla. Konj je
šel iskro po napetem klancu navzgor v svetlobo.
Globoko pod cesto je utihnil šum vode. Poznik je
podil skozi predmestne zgradbe. Čez glavo mu je
letelo blato. Nekje daleč je jeknil pisk lokomotive.
Svetlo je bilo nad meglenim mestom.

Poznik je premišljal:

»Prekleta reč! Lahko je reči: Vurnik stanuje tu
in tu. Ampak najti ga ob desetih, enajstih zvečer.«

Zaključil je:

»Zadnjič sem bil v mestu pred štirimi meseci.
Tedaj sva nočevala pri ,Jelenu. Anti se ni sprl in
preselil?« —

Zavil je na dvorišče, vrgel hlapcu vajeti in po-
sluhnil. Iz sobe ob keglišču je zaslišal smeh in
znan glas:

»Strela božja ...«

»Sveta Cecilija, nebeški organist,« je zarajal
Poznik, »ni se preselil. Moje vrste je. Kamor sede,
sedi!«

V naslednjem je vstopil med družbo in znance.
Rdeč, debel, plavobrad in plešast je planil ob mizi
Vurnik.

»Strela božja, France! Všeč si mi!«

»Ne prenagli se,« mu je segel Poznik v roko in
mu jo stresel, »morda me boš še klel.«

»Tisto pa,« je odvrnil veselo Vurnik, »v kavarno
te ne bom vlačil. Odrekan si kot konjski hlapec.«

»V dveh urah mi boš podoben kakor groš grošu,«
se je zasmejal Poznik. »Prav nalašč pote sem pri¬
jezdil s hribov.«

Vurnik se je začel smejati in klicati:

»Ali ga slišite? S hribov nalašč pome! Ta mu
je podobna, Francetu. Hahaha, hahaha! Strela božja!
France, ampak tako prismojen vendar nisi, da bi
mislil —«

»Mislim.«

90

»Misli,« se je smejal Vurnik še bolj vihravo.
»Ampak, motiš se. Strela božja! Še eno pot imam
danes, pa ta je v posteljo, Ti pa misli, kar hočeš,
hahaha.«

Poznik je mirno naročil natakarici, naj oskrbi
voz in voznika. Nato je sedel in rekel:

»Tri ure se bova vozila, nič več.«

»Znorel je,« je vzkliknil Vurnik in se ogledal po
pivcih.

»Nekdo pač,« je dejal geometer.

»Ne grem!« je udaril Vurnik z roko po mizi.

»Mirno,« je dejal Poznik in mu začel tolmačiti
polglasno, čemu je prijahal.

»Po bobrov plašč bom stopil domov,« je menil
zdravnik.

»Zdi se mi, da visi tamle,« je rekel Poznik.

»Kateri hudič te mi je poslal na glavo?« je
zavpil Vurnik.

Poznik se je sladko nasmehnil.

»Videl ga boš. Zelo lep hudiček je.«

»Baba!« je vzdihnil Vurnik in se topo vdal.

Četrt ure pozneje sta se vozila v zaprtem vozu
po blatni cesti iz mesta.

»Hladno je, strela božja,« je menil Vurnik, »še
hripo bom iztaknil in pljučnico.«

»Poskusi, morda ogreje,« mu je ponudil geo¬
meter Helenin konjak.

»Imenitno,« je zacmokal Vurnik in potegnil še
dvakrat. Nato si je hotel zapaliti smotko, a ni našel
vžigalic in je klel. Tudi Pozniku so bile pošle.

»Do Graparja potrpi,« je menil geometer.

»Spal bom,« je zarenčal Vurnik. In res je zaspal.
Pri Graparju sta se zamudila četrt ure in popila liter
kuhanega vina, Tam je izpraševal Poznik, kakšna je
cesta, voznike, ki niso mogli mimo,

»Pol ure bova hodila peš,« je rekel nato
zdravniku.

»Niti koraka! Sem te že sit. Strela!«

»Te pa ponesem,« je odvrnil mirno geometer.

91

Peljala sta se naprej. Ob vznožju stare ceste
sta izstopila in plačala voznika. Nato sta šla peš.
Po poti je vprašal Vurnik o stricu Feliksu.

»Ali je bil samopašen?«

»Jedel je rad,«

»Jaz tudi,« je rezko dejal Vurnik.

In čez nekaj trenutkov je vprašal:

»Ali je močno pil?«

»Ni!«

»Zato pa piješ ti tembolj.«

»Pijem,« je veselo odgovoril Poznik.

In zopet čez nekaj trenutkov je rekel Vurnik:

»Daj mi tisti svoj konjak. Potegnem še enkrat,
strela božja.«

Potem je pil in vprašal:

»Kako se je sploh obnašal?«

»Tako, kot bebci,«

»Kakor ti,« je rekel bridko Vurnik in pripomnil:

»Saj sem uganil. Ženiš se v družino, pa noriš
po orglicah same romantične. — Fej. Rajši ne rečem
nič, strela božja. Ampak to ti povem, računal bom
po hudičevo. Da boš vedel.«

»Bomo že naredili,« je mirno dejal geometer.

Bila sta zopet na novi cesti in sta sedla v
Koširjev voz, ki je čakal na cesti pred njima. Pustila
sta šalo in se začela pomenkovati vedro o vsem, kar
sta si mogla povedati novega. Vmes sta se smejala
in nista mislila ne na noč ne na posteljo ne na
vihar, ki je tulil visoko nad njima, še na utopljenca
ne, ki je plaval s kroglo v glavi svojo tiho pot za
onim, ki ga je bil vrgel pred tridesetimi leti pod
Koširjev jez zaradi žene, ki jo je klical in je bila
umrla davno. Mežnarčeva...

Voz je potegnil čez most na trg. Vurnik je zaklel.

»Ali sva prišla?«

»Sva!«

»Hudič te vzemi!«

»Zakaj?«

»Zato,« je vzkliknil Vurnik, »ker se mi zdi, da
sem zastonj izgubil noč. Vem diagnozo vnaprej.«

92

»V božjem imenu,« je odgovoril Poznik, »da bo
le Helena mirna.«

Voz je obstal. Izstopila sta. Tesno zavita deklica
je stopila k vozu.

»Helena Košir,« se je predstavila zdravniku.

Vurnik je mrmral: »Oprostite, gospodična, da
sem tako pozen!«

»Glej, kako je ljubezniv,« se je nasmehnil geo¬
meter. Bil je ponosen radi Helenine lepote.

Stopili so v svetlo vežo in Pozniku se je zgenilo
v prsih. Preplašena, bleda in upala v obrazek je
stala Helena pred njim. Toda v prepalem licu je
sevala sladka radost, kakor odsev nekake daljne
zarje, kakor sreča zrele misli, do katere se je
doborila v težkih duševnih bojih in dvomih, ki so
jo mučili še nedavno . . .

Tisto uro namreč, ko je odjahal Poznik v mesto,
je bila stopila Helena v kuhinjo. Nekakšno rdečo
knjižico je bil nekdo pozabil na mizi. Vzela jo* je
v roko in listala po njej. Dolgo ni vedela, kaj bere.
Potem je ostrmela in začela brati pazljivo. Brala je:

»Gloriosa je ugenila svoje ime, in Gloriosa ni
pljunila vame! Gloriosa, stotero smrt bi umrl zate.«

Še je brala:

»Omejen človek sem, nobenega uvaževanja vre¬
den. Ampak France je moj prijatelj. Smešen sem,
neroden in nesrečnega, puhlega zanosa sem se na¬
učil v svojem stanu. Ampak France je moj prijatelj!
Ne vem, kaj je zabavnega v meni. Nisem duhovit,
nisem globok, komaj malo vesten in priden. Ampak,
France je moj prijatelj. Francetu sem »duša verna«.
In to je, kar mi daje poguma in vere vase, to me
polni z velikim zadoščenjem. France! Jaz sam Ti
nisem imel kaj zaupati. A Ti si mi zaupal. Zaupal
morda v najbolj žalostni uri, ki si jo doživel. France,
saj veš, takrat, ko sva stražila pri Tinetu in si
govoril o vonju pesmi, o ljubezni žene in o bridkosti
svoje mladosti. Tedaj si rekel, da od žalosti piješ
žganje, ki ga sicer ne moreš. Zaupal si mi strašno
ljubezen svoje matere, ki Ti je štiriletnemu silila
strup, da Te ne bi preživela. France, še danes ne

93

razumem, čemu si tisto povedal, čemu si govoril o
podedovanju in v kaki zvezi si omenjal Heleno.
France, ne zameri, a meni se zdi, da vendar vem,
kaj Te je bolelo tisto noč. Ali naj povem? Kako? To
je kakor v pesmi. Besede pojo, a vse besede niso.
Vse je vonj, je duša pesmi. France, Ti ljubiš Heleno.
France, Ti ljubiš ženo, a žene še ne poznaš!«

Helena je kriknila ob nebeškem razodetju, ki
ga je brala iz Sivčevega dnevnika.

»Če je to res, France, če je res, kako malo
sem te vredna, kako malo sem ti podobna. France,
če je to res, potem sem grešila, stokrat, tisočkrat.
Pljuvala sem nate, tebi v obraz, v lepe oči, tebi
v močno in verno dušo. France, slepa sem bila,
zastrašena, strahove sem videla. Neumna sem bila,
v domišljiji sem spočenjala strašne prizore, do gnusa.
Gledala sem te v blodnih razmerah, videla sem te
v blatu, studu in grehu. Roke si polagal ženskam
ob pas, šalil si se z njimi, kvantal. Vse so bile ne¬
umne nate, še s prstom ti ni bilo treba pomigniti.
France, ali sem grešila? France, kaj je resnica?
France, jaz hočem verjeti učitelju, ki je veren. Toda
omejen je. Sam pravi, da je omejen. France, kaj
je resnica?«

Zdaj, ko je stal geometer pred njo v svoji praz¬
nični, od cestnega blata oškropljeni obleki, živ v oči
in obraz, ji je sililo to vprašanje na ustnice in ni
moglo.

»France, kaj je resnica?«

Poznik ni razumel njene bolesti, videl je le
njeno dušo, ki je bila zopet rahlo razvila perot, da
se dvigne k njemu. Uganil je njeno ljubezen, ki mu
je zopet gorela bolj veselo, zaslutil je tajni vonj
njene duševne lepote, tiste nezavestne dobrote, ki
jo je vso prešinjala in je cvetela iz nje, ki je bila
vsa čista, čista.

Kako so drgetali bedni cvetovi njene ljubezni v
njej, kako so se bali strupene misli, nečedne sapice,
tega ni čutil, ni mogel še slutiti v svoji silni moški
prirodi, ki se je javljala pri njem v drugih oblikah,
v druge smeri, Ogenj lepote, ki je gorel v njem, je

94

bil vihar, ogenj njene tožne dušice pa je bil plamen¬
ček. Njegov plamen je požiral, prekipeval, njen se
je bal, da ugasne ob treh, ob štirih, samo uro pred
jutrom in solncem. Plamenček je silil k plamenu,
pa je bil prešibek, da bi se zlil vanj; plamen je bil
presilen, da bi za trenutek vsaj ne plapolal burno
in silno in sprejel vase, kar je koprnelo vanj,

»Kako naj Vam povrnem, gospod Poznik?« je
vprašala Helena.

»Roko mi dajte!« je odgovoril nenadoma, hitro
in vedro.

Stegnila jo je izpod volnate rute, ki jo je bila
ovila okoli pleč in prsi. Sklonil se je ponjo in jo
poljubil. Nato je zaprosil;

»Helena, ali se nisva že tikala? Ali se ne
smeva več?«

»Smeva se!«

»Helena, kraljica moja!« je zašepetal in ji zopet
poljubil roko. Nato je molčal dolgo in nato je kakor
zavrelo iz njega.

»Svoja usta mi daj!«

Omahnila je za korak nazaj in zašepetala
boječe;

»France, nocoj ne, nocoj ne!«

Vzdihnil je globoko iz prsi. Njej se je vnelo
obličje v mehko rdečico. Tiho je zapela;

»Jutri! Ob šestih na maminem grobu!«

VIII.

Jutro je bilo vedro in mrzlo. Nejasna svetloba
je ležala v dolini in na trgu. V cerkvi je pozvonilo
k prvi maši. Tokrat so zakričala železna vrata na
pokopališče. Geometer se je zganil ob Tinetovem
grobu in stopil s hitrim korakom Heleni naproti.
Privzdignila je bila rahlo krila, rosa ji je močila
drobne čeveljčke,

»France!«

Rahlo se je opotekla ob grobni grivi. Geometer
jo je ujel z močno roko in jo privzdignil k sebi, k
obličju ,, ,

95

Potem jo je prijel za roko in jo vedel s seboj
in vprašal:

»Ali si spala? Ali si spala dovolj?«

»Malo,« se je nasmehnila, »nisem mogla!«

»Jaz ko polh,« je odvrnil veselo.

Stala sta ob novem grobu. Zemlja se je bila za
spoznanje vdala, usedla.

»Tine,« je rekel geometer. Helena se je tesneje
privila v njegovo roko.

»Da,« je rekla, »ubogi Tine, tvoj prijatelj in to¬
variš moje mladosti! Nesrečni fant!«

»Zdaj je miren,« je odgovoril France.

»Zadnjo noč si stražil pri njem,« je govorila
Helena. »Bil si žalosten. Pa pil si in o vonju
pesmi si govoril.«

»Učitelj je čenča,« je vzkliknil geometer. Helena
se je še tesneje privila k njemu;

»Reci, da me ljubiš!«

»Ljubim te, Helena!«

»Tudi jaz tebe, France. A jokala bi!«

»Še je dvom v tebi, še bridkost,« je odgovoril
in ji šel božajoče čez lice kakor bolnemu otroku.

»Še,« je dahnila, »a vedno manj. In ti mi moraš
pomagati, da bom vsa vesela in tvoja.«

»Ali še nisi?«

»Bojim se te!« je zašepetala, »vedno se te
bojim.«

»Ljubosumna si,« se je nasmejinil geometer.

»Molči,« je vzkliknila solzna. »To je grda be¬
seda! Nič ne razumeš, nič ne veš. Pa žganje si pil,
ko si bil žalosten, Fej, fej! In kako si o materi
govoril... Takšen si. Ali naj te bom vesela? Grdi
človek,«

»Pridigaj,« se je smehljal dobrohotno, »za po¬
koro bom vzel, za grehe, da sem ti podoknice pel.«

»Ali jih odslej ne boš več?«

»Ne obljubim. Meso je slabo,« je odvrnil.

»Pojdiva k mamici,« je rekla. Šla sta in brodila
v bogati rosi in nista vedela.

»Tukaj,« je zašepetala deklica.

»Da, tukaj,« je pritrdil,

96

V tiho, mehko žalost je utonila. Rahlo so ji
gibale ustnice. Čudno lep je bil njen obraz, njene
žive, strastne nosnice, njene ustnice. Težke, kakor
trudne so ležale trepalnice na licih. Geometer je
drhtel, prevzet od presladke miline, ki je vela od
nje, iz njenega devištva, njene bridko zrele lepote.

»To žalost v sebi,« je govorila, »sem podedo¬
vala po njej. Mnogo je jokala. Vedno. France, kadar
bom tvoja, ali bom tudi morala jokati?«

»Malo že, malo,« je odgovoril geometer mehko,
»kakor otroci za ubito punčiko iz ila. Hudo pa
ne, ne dolgo.«

»Ne dolgo,« se je nasmehnila in se okrenila
živo. »Pojdiva v cerkev.«

»Tvoje ustnice,« je zaprosil on znova, a se mu
je le nasmehnila.

Stopila sta v cerkev, tiho, zatohlo. Stare ženice
so se radovedno ozrle po njima in strnile glave.
Potem sta šla domov. Geometer je stopil k Koširju
in rekel:

»Gospod Košir, neko željo imam, S Heleno sva
se zmenila. Zdaj pa snubim. Ne odrecite mi je!«

Košir se je zasmejal,

»Fant, vsaj v frak bi se bil oblekel, ko snubiš.«

»Nisem ga vajen,« se je nasmehnil Poznik.

»Jaz tudi ne,« mu je stisnil Košir roko. »Ampak,
zdaj te moram predstaviti naši materi kot zeta,
Pojdi.«

Povlekel je geometra v kuhinjo. Sladko je vo¬
njalo po kavi in mleku.

»Žena,« je rekel Košir, »glej, to je naš zet,
Helena ga mara. Ali je tebi všeč?«

Koširka se je udobno naklonila in rekla veselo:

»To ste kar čez noč uredili, gospod France.
Prav. Bog Vam daj srečo in svoj blagoslov.«

Nato pa je pripomnila:

»Pa to je zdaj dobro. Lejte, Slavica, ta frocek,
se je prebudila pa Vas hoče imeti pri sebi. Zdaj
bo to moči, zdaj ste domač in naš. Pojdimo k njej.«

Vsi trije so šli k sladki bolnici. Ko jih je ugle¬
dala, je tlesnila s svojimi oblimi, golimi rokami.

97

Samo malo je bila upadla in pod očmi ji je ležala še
senca bolečin in strahu.

»France, pobratim,« je vzkliknila in iztegnila
roko. Poljubil jo je in ona je zapela:

»Roko mi je poljubil, ste videli?«

»Frocek neumni,« se je nasmehnila Koširka s
solzami veselja v očeh.

Solnce je vzšlo. Droben žarek se je prelil skozi
polknico in obvisel v kotu na obrazu Brezmadežni,
v očeh ljubeče žene in matere, ki je umrla od lju¬
bezni. Košir se je izlizal iz sobe in srečal zdravnika
Vurnika, ki je stopil iz Feliksove sobe. Košir mu
je  segel v roko.

»Obžalujem,« je rekel Vurnik. »Gospodu Fe¬
liksu ni pomoči.«

Tiho je brnela v bližini švarcvalderica.

* * *

Poznik je porabil nekaj solnčnih dni in šel na
Polico, da bi videl še enkrat svojo staro botro,
mater Katro, in ji povedal, da se ženi, Z veselim
krikom je dospel in jo našel še živo v sobi za pečjo.
Zlezla je s peči za mizo in vse domače je nagnala
iz sobe.

»Ven stopite. Ni treba, da vse slišite^ kaj go¬
voriva.«

Šli so v kuhinjo, ona pa je vpila in je rekla:

»France, galjotski moj fant. Torej si prišel, še
enkrat. Moj Bog, kako si zrastel.«

»Mati,« je klical France, »po blagoslov sem
prišel, ženim se.«

»Ženiš se?« je kričala. »Kje se ženiš? Ali je
poštena in vredna?«

France ji je pokazal Helenino fotografijo. Dolgo
jo je ogledovala in je vprašala;

»Ali je zate? Žalostna je. Zakaj je žalostna?«

»Dolgčas ji je po meni,« se je nasmejal.

Mati pa je vprašala:

»Brez nič je menda ne jemlješ. Ali bo imela kaj?«

»Mati,« je vzkliknil, »pet kmetij bi kupil le
z denarjem.«

Otroci solnca — 7

98 .

»Hudirjev fant,« je vzkliknila žena. Nato je
menila: »Za maše boš dal za menoj. Saj naši ne
bodo. Lakomni so! Zato mi je všeč, da dobiš bogato.
Našim pa nič ne pravi. Samo beračili bi. Tišči groš,
ti svetujem!«

Zunaj v veži so se smejali domači. Slišali so
vsako besedo. Ona pa je mislila, da govori tiho.

»Poklekni!« je .zavpila nato in položila svoje
stare, uvele in pegave roke Pozniku na glavo.
Rekla je:

»Boga se boj, duhovnika spoštuj in otroke naj
ti da Mati božja v nebesih, da jih boš rad imel,
kakor sem jaz tebe!«

Potem se je užalostila in je rekla:

»Zdaj boš šel, France. Nič več me ne boš našel
žive, moj fant. Moli zame in za maše daj! Saj vem,
da boš. In tudi za svojo rajno mater plačaj, da bo
imela mir, sirota. Strašno težko je umirala. Pa tega
ti ne bom pravila, da ne boš jokal. Zbogom, galjot,
moj fant!«

S tresočo se roko mu je pokrižala obraz in se
poslovila od njega .. ,

France je mimogrede obiskal svoje prijatelje,
župnika Matijo, kurata Jožeta in vikarja Lojzeta,
Jožeta je našel pri Matiji; nato so šli k Lojzetu.
Ko so sedli za mizo, je potegnil Jože karte iz levega
žepa. V desnem je nosil brevir. Lojze je rekel:

»Pri meni bomo igrali z mojimi listi.«

Igrali so in Lojze jih je obral.

»Na povračilo,« sta menila Matija in Jože, ko
so vstali od mize. Bila je dvanajsta ponoči,..

* * *

Poznik je šel po beli gorski cesti ob lažeh
visoko nad dolinami. Solnčen, jesenski popoldan je
bil skoraj poleten, samo manj vroč, manj svetel.
Zato je bilo bogastvo barev večje in milejša meja
med senco in solncem. Prav kakor že nekoč poleti
si je zvil geometer cigareto. Prav kakor tedaj je
zaukal odnekod fantiček in Poznik je odzdravil,
glasno, iz polnih pljuč. V rebri med korenjem ste

99

se dvignili Rebrnikovi hčerki, vesela Tončka in
žalostna Matilda. Poznik pa še ni mogel pozdraviti,
ko mu je stopila izza ovinka Helena naproti. Izne-
najeno in veselo se ji je približal in ji poljubil ročico,

»Kesan si bil,« se je smehljala,

»Nestrpna si bila,« je odgovoril.

Obesila se mu je za roko. Obrnil se je z njo
v reber in rekel:

»Kaj pa srček, ali ti še kaj nagaja, Tildek?«

»Še,« je odgovorila deklica in ni dvignila glave.

»Pazi se,« je rekel. Helena ga je povlekla za
seboj.

»Vsa dekleta tikaš,« je rekla očitajoče.

Nasmejal se je:

»Še si mi ljubo-, ljubo-sumna.«

»Tiho bodi,« je vzkliknila deklica in mu zaprla
usta z roko. Pri Rebrniku sta jima stopila naproti
učitelj Sivec in Slavica ...

V tiho zarjo so šli po vijugasti cesti. France
in Helena zadaj, učitelj in Slavica spredaj 1 . Od Re-
brnikovih je gledala Matilda za njimi in tiščala roko
na prsi. Ko odhajajočih ni več videla, je globoko
vzdihnila in bolno zašepetala:

»V samostan pojdem in bom umrla.«-

France in Helena sta se držala za roke in sta
dolgo molčala. Vse je bilo, kakor takrat v maju,
čudno slovesno, dobro, prijetno. Zarja, ki jima je
ležala v licih, ju je kakor od znotraj razvnemala
in sta tonila niže in niže v mrak in dolinsko senco.

»Helena,« je rekel France, »dolgo sva se iskala.«

»Dolgo,« se je bolno nasmehnila.

Čutil je še vedno rahlo bolest njene duše, nje¬
nega dvoma bridkost. Zdelo se mu je, da je hotela
reči drugače in ni mogla:

»Dolgo, a še se nisva popolnoma našla, France.«

Kaj je v njej? je mislil. Kaj ji leži kakor senca
na duši? Kaj jo mori? Kaj kali mir srca njenega,
kraljici moji sladki? Helenček, ali mi ne moreš
zaupati? Ali se me še vedno bojiš? Ali dvomiš?
Ali ne leži vse moje razgrnjeno pred teboj, vse,

100

dragica, kakor to moje gorjansko in robato obličje?
Helenček, daj ti Bog, da boš videla in boš verjela!

Začel ji je namenoma govoriti o sebi, o svojih
domačih, o župniku Matiji, kuratu Jožetu in vikarju
Lojzetu.

»Glej,« je menil, »takih kvartopircev ne najdeš
na svetu. Vsakteri nosi s seboj svoje liste. V des¬
nem žepu brevir, v levi igro. Zato jih rad imam,
duše poštene. Vsak človek ima svojo slabost. Ti
trije imajo hudiča kvart. In ta ni najhujši.«

»A ti,« se je nasmehnila Helena, »katerega
imaš ti?«

»Jaz?« se je zasmejal. »Mojih hudičev je legijon.
Pijem, kvartam, kvantam in podoknice pojem. Pa
že mora biti tako, Helenček. Podedoval sem naj¬
brž.«

»Molči,« je vzkliknila. »Nič nisi podedoval.«

»Bom pa priženil,« se je pošalil.

»Ne,« je rekla Helena, »France, govoriva resno.«

»Zakaj si žalostna?« je vprašal tedaj živo in jo
pridržal.

»Saj nisem, France.«

»Ne maraš me!« je rekel.

»Ti —«

»Helena,« je vprašal, »kdaj bo poroka?« Za obe
roki jo je držal in ji gledal v oči.

»Zakaj vprašaš?«

»Zato, ker težko čakam, pa zato, ker boš ti
potem drugačna. Nič več žalostna!«

»Misliš?« se je nasmehnila bolno.

Spodaj pod njima v ovinku se je zasmejala
Slavica .. .

Slavica je namreč rekla učitelju:

»Gospod Sivec, to že veste, da mi Vaša Glo-
riosa ni nobena tajnost več.«

»Vem, gospodična! A ne zaničujte me!«

»Zakaj bi Vas zaničevala?« je odvrnila. »To je
lepo in všeč mi je, da tako pesniško obožujete
moje ime.«

»Vas in Vaše ime,« je jecljal presrečni učitelj.

Deklica je menila:

101

»Razumem, gospod učitelj. Eden tistih vitežkih
romantikov ste. Imeli so svoje zakonske žene, a
oboževali in opevali so druge, služili jim verno in
zvesto do smrti.«

»Do smrti,« je jeknil učitelj.

Deklica se je nasmejala:

»Ampak, veste kaj, gospod učitelj! Jaz sem se
zadnji čas zelo spremenila.«

»Neskončno ste ljubeznivi,« je odvrnil učitelj.

»Morda,« je rekla. »Ampak spremenila sem se.
Ali nisem veliko bolj resna in manj vesela?«

»Seveda ste, seveda —«

»Da,« je nadaljevala, »to je gotovo. Zrelejša
sem. Tudi drug ukus imam, in kar mi je še včeraj
prijalo, mi danes ne več. In tako je tudi z mojo
sodbo. Ne zamerite, gospod učitelj. Ampak, meni
ne ugaja —, hočete li, da govorim odkritosrčno?«

»Prosim, prosim, gospodična!«

»Dobro. Rekla sem, da mi ne ugaja to Vaše
pisanje namreč, to pisanje o Gloriosi. To so senti¬
mentalnosti, moj ljubi, ali ne čutite sami?«

»Čutim, gospodična,« je odgovoril živo, »opro¬
stite mi, moj Bog, ne hudujte se name!«

»Nič se ne hudujem,« je govorila deklica veselo,
»samo opozorila sem Vas, Če ne boste zamerili.
Sicer vem, da sem Vas užalila, gospod učitelj. Pa
hočem vsaj malce popraviti. Gospod učitelj, Vi ste
Francetov prijatelj. On pa bo vzel Heleno, On je
moj pobratim. Razume se, da me bo po poroki za¬
nemarjal. Ali hočete biti Vi moj pobratim poslej?«

»Hočem, gospodična, neskončno rad,«

»Dobro. Od zdaj si moj pobratim. Ti — a kako
ti je že ime?«

»Benjamin!«

»Dobro!« Benjamin! Reci mi: Slavica!«

»Slavica!« je zašepetal; pa je vedel in je bil
žalosten:

»Moja žena ne bo. Pobratimi in posestrime se
ne ženijo!«

102

IX.

V sosednji vasi je bil sejem svete Lucije, Pol
trga se je odpeljalo tja. Vožnja je bila prijetna, sneg
je ležal do kolen, bilo je vedro nebo. Brez konca
se je iskrilo. Reka je bila počrnela med belimi bre¬
govi, bele hiše in bajte so bile kakor umazane pod
snežnimi strehami. Veselo so prhali konji v veseli
popoldan. Kakor po jezeru so plule sani, brez¬
glasno, kakor žalost, ki tone v mehek sen. . .

V prvih saneh so sedele Slavica, Helena in
Veronika. Poznik je vodil konja. V drugih saneh
je vozil Tonejec, v izposojenih, seveda. Za »gracije«
jih je bil najel pri poštarju in vanje so sedli Alma,
Avrelija in koncipijent Povšič. V tretjih saneh so
sedeli Mlakar, notar in učitelj. Mlakar in notar sta
bila debela in sta popolnoma zaslanjala učitelja na
sredi; zbadala sta ga, da bi moral herbarizirati še
ledene rože.

»In sveče, ki visijo od streh.«

»In pa zimsko cvetje, ki žene tam spredaj v
prvih saneh.«

Gospod Sivec se je bridkostno smehljal. Mimo
notarjevih in poštarjevih pleč je videl one pred
seboj: Heleno, Veroniko in Slavico. Slavico! Ne¬
skončno mila je bila v beli kapici. Izpod nje so ji
vreli mehki lasje.

»Zlato, svetlo zlato,« je mislil in čuvstvoval
učitelj. »Neso te konjiči, deset, dvajset sežnjev pred
menoj. Bežiš in nikoli ne boš moja, roža vseh rož,
Gloriosa, Gloriosa!«

Iz sanj in žalosti ga je dramil notar.

»Kako pa zadnjič na lovu? Sem slišal, da ste
strahovito grmeli.«

»Veverico sem stresel z veje.«

»S palico?« je zategnil poštar porogljivo.

»S puško,« je odvrnil pohlevno učitelj.

»Ni hudič!« se je začudil notar.

»Da,« je odvrnil učitelj. »Imel sem srečo. Iz¬
brali ste mi same naboje brez svinca. Pa sem peska
nasul in je padla.«

103

Poštar in notar sta se začela smejati. Učitelju
ni bilo do smeha in je rekel:

»Če se še spominjam, je bilo tedaj, ko je
nekdo ustrelil glavarjevega psa.«

Poštar je godrnjaje udaril po konjih, Bradač se
je hahljal:

»Razvijate se, gospod učitelj, silovito se raz¬
vijate.«

»Odkar francosko zna,« je pripomnil strupeno
poštar.

»Francosko? Ali je to res?«

»Berem za silo,« se je udobrovoljil učitelj in
se zopet sanjavo zagledal predse v sani s Heleno,
Veroniko in Slavico. In spet je čuvstvoval o Slavici:

»Zlatolaska sladka! Bog ti daj najti sebi ena¬
kega! Nisem jaz zate. Samo sanjati sem vajen k
tebi v svoji žalosti in hrepeneti k tebi v svoji sa¬
moti. Vonjiva pesmica moja! Posestrimstvo si mi
ponudila. Dušica, do smrti ti bom ostal veren in te
tikal, pa če bi kraljica postala in krono nosila na
zlatih laseh. Veren, večno, tebi, Gloriosa!«

In še je mislil in je bil vesel:

»Nič ni na meni in neroden sem. Nimam do¬
vtipa, le vsem sem za dovtip. Naj bom. Moja po-
sestrima je Slavica in prijatelj mi je France.«

Veselo se mu je ogrelo srce za prijatelja.

»Tako, tako,« je mislil, »Malo starejši bom, da
mi lahko striček poreko, pa jima bom malčke pe¬
stoval in jim pripovedoval: Poslušajte, otroci! Je
bil možiček, mevšetek so mu rekli. Pa je bila kra¬
ljična, Gloriosa so ji rekli, to se pravi po naše
Zlatolaska, razumete .. .«

Rahlo se je okrenila Veronika v saneh pred
njim. Videl je toplo ovalnost njenega lica in mehko
žalost njenih oči. Ni mislil več na Poznika in nje¬
gove bodoče malčke. Nehote je govoril besede
francoskega pesnika:

»Je 1'entend, qui m'appelle,

Qui m'a,ppelle tout bas:

„Vien me chercher" dit-elle ...«

104

Nekako novo čuvstvo je začelo postajati očito
v učitelju, Sramoval se ga je. Bilo mu je še pre¬
novo. Krivega se je čutil in je vzdihnil:

»Vzdihujete,« je vprašal notar, »ali Vas tiščiva?«

»Nikakor, gospoda,« je vzkliknil učitelj, »sedim
kot na tronu.«

»Skromna duša!« je menil poštar porogljivo .,,

Koncipijent Povšič je dvoril Almi, Bila je še
mlada in se je veselo nasmihala in vse verjela.
Voljno, prijetno ji je bilo, Prvokrat in prvi ji je
dvoril. Sestra Avrelija je bila resna, molčeča in za¬
mišljena:

»Čemu neki besede? Saj je ne bo vzel. Jemal
bo bogato. Ne ona ne jaz nimave dote,«

Uboga Avrelija! Prezrela je bila po pameti za
svoja leta, Gracija nesrečna, ki ji nihče nikoli ne bo
ponudil jabelka ...

Poznik je tlesnil z jezikom, Znal je, kakor
gorski vozniki,

»Še enkrat, France,« je zapela Slavica,

Poznik se je ozrl. Z zdravim nasmehom je
pogledal po deklicah.

»Ali znam?«

Njegov pogled je objel Heleno.

»Pa kako,« se mu je nasmehnila,

»Zavriskaj,« je zaklicala Slavica,

»Če bi onih zadaj ne bilo, takoj,« je odvrnil.

Deklica je zažuborela:

»Ta naš France,«

Veronika se ji je nagnila k ušesu in zašepetala:

»Pomisli: zadnjič mi je prišel voščit, pa ni
vedel, katera goduje. Toliko se meni za druge.«

»Povej še enkrat Heleni,« se je zasmejala Sla¬
vica, »Vesela ga bo.«

»Ne opravljaj, Slavček,« se je ozrl geometer.
Deklica je resno navedla:

»Pusti peti moj’ga slavčka,
kakor sem mu grlo ustvaril!«

105

V saneh je zapelo in se pomešalo v veseli zvok
kragul jekov. Sunkovito so potegnili konji, sani so
zdrsnile navzgor proti luči in solncu in tisočeremu
veselju. Lahko so plule mimo cerkve svete Lucije,
ki je priprošnjica nebeška za zdrave oči, za vesele ...

Vstopili so v glasno krčmo, v majhno gospo¬
sko sobo za izredne goste, s tremi okroglimi mi¬
zami. Za eno je sedela gosposka družba, izlikan
gospodek z zalisci in dve gospodični. Helena je
vstopila prva; obstala je kakor okamenela, tako da
je ozirajoča se Slavica sunila vanjo in vzkliknila:

»No, kaj pa zijaš?«

Helena se je zavedela in stopila k prazni mizi.
Tonejčeve, učitelj, koncipijent in notar so vstopili
drug za drugim. Poznik, poštar in Tonejec so sprav¬
ljali konje in prišli pozneje. Pili so kuhano vino in
prigrizovali potico, ki jo je postavil krčmar na
mizo. Bili so veselo živi. Krčmar je povpraševal po
zdravju. S poštarjem sta se tikala in se zbesedila
navidezno jezno zaradi nekakega koleslja.

»Krasno vreme, diven izletek,« je rekel konci¬
pijent Heleni,

Prikimala je. Poznika še ni bilo. Tisti trenutek
je vstopil. Helena je zbledela in se ozrla sunkoma
po sosedni mizi in nato na Poznika. Miren je
stopil k stolu, ki je stal ob Heleni. Hladno je< po¬
gledal onega z zalisci. V Heleni je zadrhtelo. Tiho
je vprašala:

»Ali se ne poznata?«

»S kom?«

»Z onim pri sosedni mizi.«

Pogledal je vstran in rekel mirno:

»Ne.«

Pii je, bil vesel in govoril s poštarjem, notarjem,
učiteljem in Slavico, Potem se je obrnil k Heleni.

»Ali nisi vesela?«

»Sem,« se je nasmehnila.

106

»Poslušaj, France,« mu je rekel notar, »Naš
gospod učitelj imenitno napreduje. Razvija se, ti
rečem. S peskom je ubil veverico,«

Veselo so se smejali. Heleni pa je bilo tesno.
Mislila je:

»Ta Bradač! Brez vsega vzroka pač ni žena
ljubosumna nanj. Strašno pogleduje za ženskami.«

Obšlo jo je bridko staro čuvstvo, ki je bilo že
skoraj, skoraj ugasnilo v njej.

»France, kako je s teboj? Ti veseli človek! Ti
močni, ti lepi! Koliko deklet tikaš! Vse so tvoje.
Še s prstom ti ni treba pomigniti...«

Sredi misli je zastala in poslušala. In čuj! Prav
kakor pred dvema letoma je oni človek z zalisci
govoril in pravil:

»Da, gospodični, živeli smo na Dunaju. Samo
drobec bom povedal. Glejte, bil je tedaj gori neki
Poznik — pardon, nomina sunt odiosa — stara
hiša, Vam rečem. Nekega večera je prišel k meni:
Ti, posodi mi petnajst čukov! Bila sva namreč , pri¬
jatelja, nekaj časa sva celo skupaj stanovala —«

»France, poslušaj,« je šepetnila v blaznem ne¬
miru Helena. Začudil se je in začel poslušati.

»Dobro torej,« je pripovedoval oni, »posodim
Pozniku — pardon, nomina sunt odiosa — petnajst
čukov, pa hajdi v klet. Rečem Vam, kar sem tisto
noč vse videl in doživel. Moj prijatelj, ime naj
zamolčim, je bil krasen človek in dasi mi je od¬
nesel one čuke, naj bo. Ampak prizori! Prvo sva
luči ugašala. To se pravi, jaz sem moral stati na
straži, on je lezel na svetilnike, potem sva vra¬
tarje budila, potem si je on pri cestnih —«

»France,« je zaklicala polglasno, bolno Helena,
»zdaj si slišal.«

Mirno se je dvignil geometer in stopil k onemu.

»Dovolite, kako Vam je ime?«

»Moje ime je Jožko Mance.«

»Gospod Jožko Mance,« je odgovoril široko-
vedro in veselo geometer, »oprostite! Sem mislil,
da ste lažnivi Kljukec.«

»Gospod, to je razžaljenje. Vaše ime?«

107

»A kaj,« se je zasmejal Poznik, »morate ga
vendar vedeti. Saj sem Vaš dolžnik. Petnajst čukov
sem Vam dolžan. Kaj ni tako?«

»To je pomota, to je pomota,« je klical oni in
se dvignil. »Dovolite, gospod! Oprostite! Zelo ob¬
žalujem. Ampak, pomota.«

Poznik se je molče okrenil in sedel k Heleni.

»Plačam,« je rekel hripavo človek z zalisci,
gospod Jožko Mance.

Nekaij pozneje so ostali geometer in njegova
družba sami.

»Ti vedno kaj posebnega doživiš,« se je za¬
smejal Pozniku notar. Povšič se je skušal prezirljivo
nasmehniti. Slavica se je dvignila:

»Rečem vam, gospodje, takega kot je France,
ga ni!«

Veseli vina in zdravja 'in vedrega večera so
se vračali. Peli so kraguljčki, pele so duše in srca.
Kipela je kri, solnčna, zdrava kri. Rezek mraz je
rdečil obraze. Slavica je vzklikala:

»Vriskajva, France, vriskajva!«

In ko se je le smehljal in ni hotel vriskati, je
začela peti prešerno, otroško razuzdano;

»Sem lepa in. mlada,
bi rada moža!« —

Učitelj Sivec jo je poslušal in oboževal in je
v isti čas govoril Veroniki:

»Gospodična, nekaj za silo že berem francosko.
Ob letu, če Bog da zdravje, se bova že pogovorila.«

»To bo lepo,« je odgovorila deklica pohlevno.
Helena je ležala mehko položena v kožuhe in se
ni genila. Poznik jo je bil položil v sani, jo skrbno
zadelal in se ji nagnil prav do ust:

»Ali dobim kaj večerjice pri tebi nocoj? Tako,
kakor tokrat, ko je zbolel ubogi striček?«

»Dobiš,« je odvrnila.

Zdaj pa je premišljala, kaj mu bo ponudila, da
bi mu bolj teknilo. In ni našla jedi, dovolj slastne
zanj, ne pijače, dovolj izbrane ...

* * *

108

S slastjo je jedel in pil in potem je roko čez
mizo iztegnil po Helenini in vprašal:

»Ali se me še bojiš?«

»Ne več!« je dahnila. Ljubko se je nasmehljala
in rekla:

»Izpovedati te pa vendar moram!«

»Le daj!«

»Gotovo si plezal na svetilnike!«

»Sem!«

»In vratarje si dražil in budil!«

»Tudi.«

»In denar si si izposojal.«

»Ne tajim!«

»Celo pri cestnih!«

»Pri kostanjarjih? Ne! Tako prekleto brez
sramu nisem bil.«

»Ne razumeš me —« je zaprosilo v njej. Strmel
je nekaj časa vanjo, Nato je vzkliknil:

»Prekleto, ali je oni čenčač kaj drugega mislil?«

Tokrat šele je Helena verjela, vstala in ovila
možu roke krog vratu. Jokala je silno, mu močila
s solzami obraz in mu poljubljala oči. Tolažil jo
je. v zadregi in ljubezni,

»Lenček, no, Lenček! Slavica utegne priti.
Lenček, umiri se!«

Umirila se je. On pa je vstal in rekel:

»Zdaj ti bom nekaj prisegel, Helena. Zato, da
boš poslej mirna in da bom tudi jaz mir imel in ne
boš ljubosumnosti stresala. Poslušaj!«

»Poslušam,« je dahnila,

»Prvič,« je rekel, »prisežem, da sem samo eno
razen tebe držal v rokah.«

»Slavico!« je zašepetala srečno,

»Drugič,« je rekel, »samo ob eni dekliški po¬
stelji sem stal.«

»Ob Slavičini,« je zadrhtela živo.

»Tretjič! Samo enkrat je ena prestopila prag
moje sobe. A ta si bila ti! Ti, moja cestna!«

Blaženo je sklonila Helena glavo.

109

»Vrhutega sem včasih pil, kvantal in pel pod¬
oknice. Za to mi naloži pokoro,« se je začel raz¬
vijati France spet v veselje in smeh,

»Satir!«

»Trapist!«

»V jarek se boš zvrnil.«

»Pokore sem prosil, ne pridige!«

»Dobiš jo. Vstani, Sem stopi!«

Opojna se je Helena vzdignila, trudna v svoji
zrelosti, koprneča v sreči in čisti ljubezni. In je za¬
prosila:

»Ustnice mi daj!« —

Tam je košček sveta, da mu ne vem imena,
dovolj lepega. Čudovit svet, poln solnca, rož, vonjev
in pesmi, ki so kakor cvetje in imajo svoj vonj,
kakor zemlja, kakor jutro, kakor spanec in grob.
Nikjer ni zame lepše zemlje, kakor tam. Nikjer ni
duši pokoja tako sladkega, kakor tam. V sanjah
svojih in v bednosti težkih ur poslušam šumenje
daljnih voda in vidim napete v dolino lazove, ze¬
lene slapove v onemelo dno. Prisluškujem pojoči
govorici ljudi, ki so tam, poslušam pesem njihovih
src. Ta srca! Nikoli se ne starajo. Večni otroci. Še
v grob legajo s pesmijo in sanjo v očeh.

Otroci solnca ..,

Jugoslovanska knjigarna priporoča naslednje
zvezke romanov in povesti
« LJUDSKE KNJIŽNICE »:

I.  zvezek: Doyle A. Conan, Znamenje štirih. Londonska povest.

Ljubljana, 1906, 144 str. Din 12'—, vez. v platno z II. zvez¬
kom Din 32-—.

II. zvezek: Dostal Alojzij, Darovana. Zgodovinska povest. Ljub¬

ljana, 1906. 149 str. Din 12'—, vez. v platno s I. zvezkom
Din 32 - —,

III. zvezek: Sienkiewicz Henrik, Jernač Zmagovač. Povest. Iz
poljskega preložil Fr. Virant. — Med plazovi. Povest tirol¬
skega gorskega župnika. Nemški spisal Arthur Achleitner.
Ljubljana, 1906. 123 str. Din 12-—, vez. v platno s VI. zvez¬
kom Din 32’—.

IV. zvezek: Detela dr. Fr., Malo življenje, Ljubljana, 1908.
231 str. Din 20 - —.

V. zvezek: Šenoa, Zadnja kmečka vojska. Zgodovinska povest

iz leta 1573. Ljubljana, 1907. 378 str. Din 28-—, vez, v
platno Din 42-—.

VI. zvezek: Finžgar Fr. S., Gozdarjev sin. Povest. Ljubljana,
1907. 56 str. Din 6'—, vez, s VI. zvezkom Din 32-—.

VII. zvezek: Detela dr. Fr., Prihajač. Povest. Ljubljana, 1908.
157 str. Din 20-—

IX. zvezek: Alešovec Jakob, Zbrani spisi. Priredil Jožef Vole.
I. zvezek: Kako sem se jaz likal. Ljubljana, 1910. 154 str.
Din 16-—.

XI. zvezek: Alešovec Jakob, Zbrani spisi. Priredil Jožef Vole.
III. zvezek: Kako sem se jaz likal. Ljubljana, 1910. 114 str.
Din 20'—.

XIV. zvezek: Alešovec Jakob, Zbrani spisi. Priredil Jožef Vole.
4. in 5. zvezek: Ljubljanske slike. Podoba ljubljanskega
sveta pod drobnogledom. Ljubljana, 1911. 263 str. Din 24'—.

XV. zvezek: Coloma, Juan Miseria, Povest, Ljubljana, 1911.
170 str. Din 20'—,

XIX. zvezek: Curwood J. O. Kazan, volčji pes. Kanadski roman.
Din 18-—, platno Din 30-—.

XX, zvezek: About Edmund, Kralj gora. Povest. Iz francoščine
prestavila Kristina Hafner, Ljubljana, 1924. 254 str. Din 18'—,
v platno Din 30'—,

XXI, zvezek: Haggard H. R,, Jutranja zvezda. Povest. Iz angle¬
ščine prevel P, M. Črnigoj. Ljubljana, 1925. 307 str. Din 30’—,
v platno Din 40 - —.

XXII. zvezek: Verne Jules, Otroka kapitana Granta. Popoto¬
vanje okoli sveta. Roman v treh delih. Ljubljana, 1926.
607 str. Din 48’—, v platno Din 58'—.

XXIII. zvezek: Sheehan Patrik A., Nodlag. Povest irskega de¬
kleta. Ljubljana, 1926. 231 str. Din 24-—, v platno Din 32-—,

XXIV. zvezek: Hanka. Lužiško-srbska povest. Atala. Čudež v
Bolzeni. Ljubljana, 1926. 211 str. Din 22-—, v platno Din 30'—.

XXV. zvezek: Haggard H. R., Hči cesarja Montezume. Zgodo¬
vinska povest. Iz angleščine prevel Jos. Poljanec. 1927.
384 str. Din 30'—, v platno Din 42-—,

XXVI. zvezek: Lorenzini C. - Joža Lovrenčič, Storžek in njegovo
burkasto življenje, 1926. 160 str. Din 14 - —, v platno Din 22*—.

XXVII. zvezek: Pregelj Ivan, Otroci solnca. Novela. 1927.
109 str. Din 24-—, vezano Din 32'—.

JUGOSLOVANSKA KNJIGARNA
V LJUBLJANI.

Narodna