30 let glasbene šole »Franc Šturm« Šola delovnih navad Med staršenia stoji čemeren dečko in paz-Ijivo ogleduje tla. Oče ga karajoče cukne za rokav, mati pa ga ošvrkne s pogledom pol-nim upanja: »Tovariš ravnatelj, naš bi igral harmoni-ko...« Ta, »naš«, še bolj skloni glavo in se še z večjim zanimanjem zastrmi v pod ... • Ni vedno tako, a je precej pogosto. Namreč, kar ni bilo mogoče staršem, naj bo dano otroku... In dečko začne pridno pre-našati itežko harmoniko. Redno obiskuje glas-bene ure in spoznava skrivnosti črnih jajča-stih pik na črtovju: • »Glasbena šola seveda ne rojeva virtuo-zov na tekočem traku, pač pa pri otrocih razvija lepotni eut, širi obzorje, daje in utr-juje delovne navade. Ni nujno, da vsakdo, ki obiskuje glasbeno šolo, postane vrhunski glasbenik. Morda je že to dovolj, da se obo-gati z glasbeno kulturo, ki je vsekakor po-trebna za človeško harmonijo«, je povedal ravnatelj šišenske glasbene šole »FRANC ŠTURM«, tovariš Janez Bitenc. Sedela sva v pisarni stavbe tik Celovške ceste. Motil naju je hud hrup in močni tresljaji: • »Šola obstaja že 30 let. Njen skromen začetek je bil leta 1948 na Vadnikovi cesti. Danes obsega glasbena šola osrednjo in šest podriižničnih šol. Pravzaprav je to najobsež-nejša glasbena šola v Jugoslaviji. 60 pedago-gov se letos trodi s približno 1.500 učenci. Svojega dela ne zapiramo med štiri stene. Nastopamo ob najrazličnejših .priložnostih v organizacijah združenega dela, krajevnih skupnostih in seveda na vseh občinskih pri-reditvah. Z nekaterimi šolami in organizaci-jami vzdržujemo prisrčne in prav prijatelj-ske stike. Redne stalne nastope imamo v mali dvorani v Čcrnetovi ulici. Uspeh šole je nam-reč v tem, da gre šola tja, kjer so otroci in da zajema ta vzgoja široke plasti prebival-stva...« • Kakšen je pravzaprav človek, ki vodi glasbeno šolo s tridesetletno tradicijo? Znano je, da je tovariš Bitenc skladatelj otroških pesmi in besedil. Manj znano ,pa je, da je takorekoč »oče« ene najbolj priljubljenih od-daj ljubljanske radijske ipostaje: četrtkovega »Večera domačih pesmi in napevov«. Kot glasbenik in ravnatelj se srečuje z vsem mo-gočim, tudi z našo stvarnostjo: • »Samoupravljavci smo in to je naša per-spektiva. Kakor v organizacijah združenega dela in drugje se tudi mi srečujemo s proble-mom pravičnega nagrajevanja. Nikomur ne smemo storiti krivice ...« • Poizkuša izdelati poseben sistem, ki te-melji na učenčevem večletnem neprekinje-nem obiskovanju glasbene žole. Mnenja je, da z leti učenec in učitelj postaneta prijate-lja, tovariša, ki si seveda maz-sikaj zaupata: • »Glejite, nimamo najboljših delovnih razmer. Prastori so dotrajani in neustrezni. Eufonija in tolkal na primer sploh ne mo-remo poučevati.' Potrebni bi bili prostori s posebno zvočno izolacijo. Vsa teža vzgoje je na ramenih zvestega in požrtvovalnega ko-lektiva. Skratka, n! toliko problem v sred-stvih za osebne dohodke, ikakor v neurejenih delovnih razmerah...« • Pa kljub temu so iz glasbene šole izšli nekateri naši znani ustvarjalci in poustvar-jalci: Grčar, Karluža, Košuta, Novšak in dru-gi... • In ikakšne so osebne želje ravnatelja glasbene šole »FRANC ŠTURM«? Med rusimi obrymi se nenadoma napravita globoki, ostri gubi: • »Imam dolgoletne glasbene izkušnje, ki bi jih rad prenesel na otroke. Želel bi, da bi morda po vzoru šolskih tekmovanj za »bral-no značko«, otroci glasbenih šol tekmovali za »skladateljevo značko ...« • Kot glasbenega ustvarjalca ga ovira ob-širno upravno in administrativno delo. Sploh se pred kolektiv in predenj zgrinjajo številni problemi. Vendar se borijo in dosegajo uspe-he. Pravkar je glasbena šola »FRANC ŠTURM« namreč p*rejela posebno PRIZNA-NJE občinske SZDL za širjenje glasbene kul-ture... Bogomir Šefic