PROBLEMI
59-60
VLADIMIR KAVClC: ALEKSANDER VELIKI (1421)
VENO TAUFER: OBRAZCI IN REŠITVE (1445)
PAVEL LUŽAN: V OBSEGU JUTRA (1449)
FRANCI ZAGORICNIK: IZVIDNICA (1454)
J02E SNOJ: NENADOMA V VELIKEM PROSTORU SAMI (1457)
DRAGO GRAH: SNUBACENJE (1465)
BOJAN PISK: DEVET PESMI (1481)
L G. PLAMEN: POLDAN (1485)
JANEZ TURK; BESNENJE (1487)
ILSE AICHINGER: MOJ ZELEN OSEL (1490)
INGEBORG BACHMANN: UDINA GRE (1492)
WOLFGANG HELD: UTOPIČNI IMPULZ (1498)
MARIJA CUDINA: PUSCAVA, prevedel Franci Zagoričnik (1501)
ERNST FISCHER: KONEC IGRE IN IVAN DENISOVIC, prevedel P. S. (1507)
BREDA POGORELC: CANKARJEVO DELO — PRELOMNICA
V OBLIKOVANJU SLOVENSKE KNJIŽNE BESEDE (1528)
NACE gUMI: LIKOVNA MODERNA IN SLOVENSTVO (1537)
HERMAN VOGEL: LAKOTA (1543)
FRANJO ZENKO: EMANUEL MOUNIER (1556)
FILOZOFIJA V SODOBNI DRU2BI, prevedel J. D. (1569)
1. JUVANCIC: JU2NOTIROLSKI NEMCI OB PRIMORSKIH SLOVENCIH V
ODNOSU DO ITALIJE, nadaljevanje in konec (1592)
KARL MARX: CIRKULACISKI PROCES, prevedla Valentin Kalan
in B. D. (1622)
^IllmHHll^ DECEMBER 1967
REVIJA ZA KULTURO IN DRUŽBENA VPRAŠANJA
PROBLEMI
revija za kulturo in družbena
vprašanja, december 1967
leto V., 59/60
Ureja uredniški odbor: Božidar
Debenjak, Janez Dokler, Vla-
dimir Kavčič (glavni urednik).
Marko Kerševan, Vlado Kralj,
Milan Pintar (odgovorni ured-
nik). Rudi Rizman, Mitja Ro-
tovnik, Ivan Urbančič, Franci
Zagoričnik
Lektor: Janez Gradišnik
Uredništvo: Ljubljana, Bee-
thovnova 2. Telefon: 30-487.
Nenaročenih rokopisov ne vra-
čamo. Naročila pošiljajte na
CK ZMS, Ljubljana, Dalmati-
nova 4, telefon: 310-033, tekoči
račun: 501-8-475,1 z oznako: za
Probleme. Celoletna naročnina
24 N dinarjev. Za študente in
dijake 18 N dinarjev. Cena
posameznega izvoda 2,50 N din
Izdajata CK ZMS in ÜO ZSJ
v Ljubljani. Tisk Učne delav-
nice ZUSGP
Aleksander Veliki
Vladimir Kavčič
Igra v dveh dejanjih z epilogom
PRVO DEJANJE
1. prizor
v ozadju vojaški tabor. Cez prizorišče padajo dolge sence šoto-
rov. Slišijo se ženski glasovi, brezskrben vrišč, nekdo igra na kitaro
in poskuša zapeti nekaj veselega. V ospredju dva stražarja, ki se na-
slanjata na kopje in strmita proti zahodu, kjer divja bitka. Hrušč
boja se počasi oddaljuje.
Stražarja srtmita v daljavo. V taboru je mirno, le od časa do ča-
sa je še slišati posamezne zvoke kitare.
I. stražar (z gotovostjo): Pognali so jih. Bežijo, pasji sinovi!
II. stražar (dvomeče) ; Ce jih niso le zvabili v past... Saj si slišal kralja.
kolikor jih je. Petkrat po deset tisoč samo konjenikov. In pehote še
šestkrat več. Samih barbarov . ..
/. stražar (podcenjujoče) : Barbarov in najemnikov... (samozavestno) Naj
jih bo še takšno število! Plašni so ko puščavske podgane. Makedoncem
se ne morejo upirati. .. Fant moj, služil sem že pod Filipom, ta ni
izgubil nobene bitke. Aleksander pa je še drznejši od njega. In drugi
poveljniki! Okretni kot ris in ostrejši od meča. Nič jih ne more za-
ustaviti. Kakor skala, ki se vali z Olimpa !
II. stražar (opogumljeno) : To je res . .. (premor) Poslušaj !
I. stražar (vzradoščeno); Vračajo se! Potolkli so barbare! Kaj ti nisem re-
kel, da jih bodo zmleli še pred sončnim zahodom. Živel Aleksander,
kralj Makedoncev!
II. stražar (s podvojeno gorečnostjo): Plen bo velikanski! Midva pa bova
ostala praznih rok. Zdaj mi je žal, da nisem bil v boju!
/. stražar (dvoumno, patetično, kot da koga posnema): Makedonci smo
in Heleni! Ne pa roparski psi in hijene! To vojno smo začeli, ker ho-
čemo osrečiti vsa ljudstva ... !
1421
u. stražar (zviška); Beži, beži! Na skrivaj pa vsi zbirajo zlato. In niti ne
več samo na skrivaj ...
I. stražar (pritajeno): Ko se vrnejo, je najine straže konec. Se preden za-
gorijo taborni ognji, se lahko odplaziva na bojišče. S srebrom okovani
okrepi...
II. stražar: Zlat šlem morda.. . (zaskrbljeno) Ce ne bo noč pretemna in če
raztepena perzijska krdela ne bodo še kje v bližini...
/. stražar (zavzeto); Naši so se kot mravlje razlezli po bojišču. Do jutra
bodo klali ranjene in ubežnike. Ne bova sama, kaj šele prva! In za zlati
šlem se kar pod nosom obriši. Ce boš dobil prstan ali verižico, boš
lahko zadovoljen ...
II. stražar: Barbari so bogati. Misliš, da Aleksander tega ni vedel? Kaže se
skromnega, kakšen pa je v resnic....
/. stražar: Ne skrbi zanj (zamišljeno) Ce le niso vsi zbežali. .. Upam, da
so jih zadosti pobili...
2. prizor
Vojaka se umakneta s poti in pozdravljata bližajočo se vojsko.
Pokaže se Aleksander v spremstvu častnikov. Vsi so še razgreti od
boja, z orožjem v rokah. Aleksander je ranjen v roko in v prsi, bled
je in utrujen, toda v njegovih očeh gori zanesenjaški ogenj osvajalca
in zmagovalca. Med spremstvom, so starejši častniki Parmenion, Kern
in Perdika ter Aleksandrovi vrstniki Klit, Pilota, Nearh in drugi, po-
veljniki in vojaki, vsi v zanosnem razpoloženju, zavzeto zro v Alek-
sandra.
Množica vzklika: Živel Aleksander, kralj Makedonije in Grčije!
Zmagovalec v vseh bitkah! Pozdrav konjenici! Živel Krater! Živel
Filata! Hura za Perdiko in za Klita! Zivel Aleksander!
II. stražar (zaneseno): Zmagal si, o kralj! Velik si! Ljubljenec bogov! (vrže
se na tla in hoče Aleksandru poljubiti obuvalo) Sin božji!
Aleksander (ga odrine, nato se za hip dvoumno zastrmi vanj); Ti nisi bil
v boju?
II. stražar: Bil sem na straži. . . Bojeval bi se kot lev!
Aleksander (zanosno): Vsi smo se bojevali kot levi! (stražarju) Tudi ti si
pomagal k zmagi! Plen je obilen, barbare smo posekali do kolen!
Mrtvih in ranjenih konjem do stremen! Bojišče pa, kakor da je lila kri
iz oblakov (povzpne se na podstavek vislic, ki jih zdaj luč osvetli od
strani, ozre se na zanko in se dvoumno nasmehne) Danes ni bilo nepo-
slušnik vojakov . . . Obotavljavce so pomendrali konji.. . (glasno, mno-
žici) Vojaki! Poveljniki! Danes ni bilo med vami nikogar, ki bi osra-
motil svoje ime. Nagrado, ki ste jo za to zaslužili, vam lahko dajo le
bogovi. In dali vam jo bodo! Uresničili bomo njihov načrt! Barbari so
b-li stokrat močnejši od nas! Toda lahko bi bili močnejši tisočkrat,
manjka jim srčnosti, ki jo ima vsak izmed nas. Zaradi velikega šte-
vila So se v boju zanašali drug na drugega, in preden so spoznali, kje
jim grozi največja nevarnost, so že izgubili glavo. Padlim smo omogo-
1422
čili lepo smrt, umrli so prej, preden jih je popadel strah . . . Sekali smo
jih, bogme, dokler nam roke niso omahnile od utrujenosti in dokler te
barbarske hijene niso pobegnile iz našega dosega . .. Zmagali smo, ker
nismo omahovali! Ker je vsak od vas izpolnil moje povelje! Ker so vas
vodili možje pravega kova! Tu so, vsi jih poznate . ..! Zdaj se odpo-
čijte. Vse, kar je zapustil sovražnik, je vaše. Plenite in pobijajte, koli-
kor vas je volja! Napijte se in si privoščite žensk! Toda jutri po sonč-
nem vzhodu hočem imeti v taboru red. Pretepače bom dal pobesiti tule !
Pijane pometati v reko! Ce bo treba, bom dal postaviti še deset vislic!
(premor) Večina od vas je že dve leti na pohodu .. . (prijazneje) Mnogi
imate doma neveste in mlade žene. Kdor hoče, se čez zimo lahko vrne
v domači kraj, ne bom mu branil. . . Uživa naj sadove naših zmag . ..
(rahlo prezirljivo) Mnogi med vami niso pozabili na svoje koristi...
Vse, kar je kdo nagrab'1, lahko odnese s seboj in še tri zlatnike iz
moje blagajne bo dobil! Oznanite po Heladi in po Makedoniji, kaj ste
videli, kaj doživeli. Vsem povejte, da bomo spomladi zasedli Perzijo
in se polastili bajnega bogastva. Potem bomo vdrli v Azijo. Nič nam ne
bo moglo prepreč ti, da ne bi uresničili svojega načrta ! Sli bomo do
konca sveta! Vrnite se spomladi, da se boste udeležili pohoda, kakrš-
nega svet še ne pomni. Srečno pot vsem, ki ste se odločili zanjo! In po-
sebna hvala vam, ki ostanete z menoj! Kajti jaz se ne nameravam
vrniti ne v Helado ne v Makedonijo! Moja domovina je povsod, kjer so
moje zmage! Naše zmage!
II. stražar : Hvala, ti, kralj ! Živel kralj !
Množica: Živel kralj! Živela zmaga! Domov gremo!
I. stražar: Pot pod noge! Živela zmaga!
Glas iz množice: Pintija! Rojak! Kje si? Midva greva skupaj.
Drugi alas: Boš še znal v Tesalijo?
Aleksander (rahlo nejevoljno): Mir! Zdaj še govorim jaz! Vaše veselje je
tudi moje veselje . .. Toda mi nismo barbari. Ne boste potovali kot
razbojniki. Krater vas bo razdelil na dilikije in vam določil poveljni-
ke ... Potovali boste kot vojaki, oboroženi, sicer boste lahek plen raz-
tepenih barbarov! In na pomlad pripeljite s seboj vse, ki so dorasli za
orožje! Ste me razumeli?
Množica: Vrnemo se! Zivelj kralj! Vsi se vrnemo!
Vojaki se razhajajo, okrog Aleksandra ostane le ožji krog častnikov.
Aelksander čaka in jih opazuje ali ho kateri odšel.
Aleksander (brezizrazno): A ti, Parmenion?
Parmenion (spoštljivo): Storil bom, kakor boš ukazal...
Aleksander : Se jim boš pridružil?
Parmenion : Ostal bom ...
Aleksander (živahneje): Kem, Perdika, Krater? Vsi, ki ste služili še mojega
očeta! Se vam počitek ne bi prilegel?
Krater (ponižno): Mi ostanemo. S teboj ostanemo, če dovoliš kralj.
Aleksander (s prikritim zadovoljstvom): Dovolm, če ste tako odločili, (se
obrne h Klitu) In vi, mladi? Ne želite videti svojih domov, mater in se-
stra? Poveseliti se z dekleti?
1423
Klit (resno): Moj dom je tu, Aleksander! Mati in sestre bodo počakale. Že-
nili se bomo po vojni. .. Vojak sem in služil ti bom zvesto, to je moja
dolžnost !
Aleksander (se skloni, kot da ga ne vidi dobro): Vem, Klit. pa te vseeno
vprašam . . .
Klit (odrezavo) : Ostal bom.
Filota (lahkotno): Vsi ostanemo s teboj. Tu je naše mesto.
Aleksander (rahlo dvoumno): Prav to sem pričakoval! Izbira je preprosta:
Nič ali vse! Priložnost, kakršno so nam dali bogovi, se nikoli ne pono-
vi, (strastno) Kdor je doumel pomen našega pohoda, ne bo niti za hip
pomislil, da bi vsakdanji užitek zamenjal za enkratnega! Dom, bratje
in sestre, kaj je to v primeri z zmagami, ki smo jih izbojevali! V pri-
meri z nalogami, ki so še pred nami! Vod 1 vas bom v prihodnost, svet-
lejšo od sonca in močnejšo od smrti! Zapomnite si ta kraj in današnji
dan! Od tu vas vodi pot naravnost v nesmrtnost!
Glasovi iz tabora : Živel kralj ! Živel Aleksander ! Živela zmaga ! Domov
gremo !
Aleksander (nekoliko zaničljivo): Preprosto ljudstvo... Gledam jih, po-
slušam ... Nič se niso spremenili. . . Topi so za vse, kar presega nji-
hovo neposredno korist.. . (zamišljeno) : Ne, ne . . . (sobesednikom) :
Doumeli so, kajne da so doumeli? Perdika, Klit?
Parmenion (neprizadeto) : So, kralj !
Klit (zmgne z rameni): Bojujejo se . . .
Aleksander (odmahne z roko, kot da pogovora ne želi nadaljevati) : K ve-
čerji! Nocoj ste vsi moji gosti! Tudi vojaki naj dobijo vina! (odide za-
mišljeno, s sklonjeno glavo.)
Razidejo se tudi častniki. Medtem se je zvečerilo. Tabor ožarja svetlo-
ba mnogih ognjev. Z bojišča se vračajo nove skupine utrujenih voja-
kov. Prinašajo ranjence.
3. prizor
V Aleksandrovem šotoru so se častniki že zbrali k večerji. Ob
kralju sedijo najstarejši: Parmenion, Kem, Krater, Perdika in spošt-
ljivo spremljajo vsak njegov gib. Mlajši so od kralja bolj oddaljeni,
toda Aleksandrov pogled se zadržuje predvsem pri njih. Tu so Klit,
Filota, Nearh, Frigija. V kotu šotora čakajo kitarodi, da bi začeli
zabavati goste. Točaji, Aleksandrove osebne sluge vsem strežejo
s pijačo.
Aleksander (vstane s čašo v roki, od popitega vina že močno spremenjen,
drugega za drugim prebada častnike z dolgimi pogledi, potem se nje-
govega obraza polasti komaj opazen ironičen nasmeh) : Dovolj smo že
nazdravljali zmagi in meni, ali ne? (premolk) Zmaga je naše skupno
delo! (premor) Zmagali ste vi! (na videz iskreno) Vi ste vihteli meč,
vi ste zgrabili sovražnika! Na čelu svojih vojakov, seveda... (pijano
^ kolčne) Ali ne, Kht?
Klit (trezno) : Se razume.
1424
Aleksander (izzivajoče): Se razume?
Klit: Ti tudi. Vsi skupaj. Pod tvojim vodstvom.
Aleksander (zase) : To sem že rekel... Ne segaj mi v besedo ! (omizju) Na-
zdravili bomo najstarejšemu! (Parmenionu) Preden smo se mi rodili, je
on že pretakal kri po bojiščih. Prebolel je več ran kot mi vsi skupaj !
In sina je vzgojil, svojega vrednega naslednika, Klita! Njemu zdaj
napijmo, Kratru, Kemu in Perdiki, poveljniku konjenice. Od njih se
učimo vzdržnosti in hrabrosti! (rahlo pomež'kne) Do dna! Do dna sem
rekel !
Parmenon (v zadregi): Ti, kralj, mojega znanja nisi potreboval. Imel si bolj-
šega učitelja . . .
Aleksander (ironično): Poslušajte, Parmenion je spregovoril! Pri Zevsu,
saj to je že cel govor! Daj, Parmenion, nadaljuj, če se ti je končno le
odprlo! (premor, začne hlinti žalost) Poglejte ga, kakšen je! Zdaj nas
bo začel mučiti... Pa mu nismo storili nič zalega . . . Veste, o čem bo
začel? Daj, Parmenion, bodi tako dober!
Parmenion (kot da hoče oporekati) : Tvoj oče . . .
Aleksander (zagnano, a še ne besno): Sit sem že tega slavnega očeta! Kar
sem, sem sam po sebi! Od nikogar nisem nič sprejel. .. Kaj pa je prav-
zaprav napravil omembe vrednega ta Filip Makedonski? Bil je kralj
pastirjev in garjavih psov.. . Navsezadnje, prijatelji (se obrne k mlaj-
šim in se dvoumno zareži) če je sploh bil moj oče? Niste o tem še nič
shšah?
Krater (zadržano): Filip je bi neustrašen bojevnik in zmožen poveljnik . . .
Bil je velik vladar!
Aleksander (posmehljivo): Velik? Kaj pa je storil velikega? Dragi Krater,
tebe je razsodnost že čisto zapustila! (pomežikne drugim) Imam te na
sumu, da si že pošteno natrkan ! Razočaral si me. Krater !
Krater (zaneseno): Grčijo je osvojil!
Aleksander : Se Ilirov in Tribalov ni znal pokoriti! Vse življenje se je uba-
dal z njimi, a si jih ni podvrgel! Namesto da bi jim bil pokazal hrbet,
kot sem ga jaz . . .
Kilt (trezno): Zavzel pa je Helado. To se pred njim ni še nikomur posrečilo!
Pilota (ne preveč glasno): Tebance je premagal... V bitki pri Hejroneji,
ko si bil ti poveljnik konjenice .. .
Aleksander (razigrano): Da. ko sem jaz bil poveljnik konjenice! S tem je
rečeno vse! Tebanci pa so tudi bili na tem, da bi sami crknili. Brez nas.
Klit: Sest tisoč jih je padlo v boju, "      .
Pilota (že omotičen): Petdeset tisoč smo jih pobili še potem . . .
Aleksander (oživljeno): Helenom v pouk! Da bi se spametovali! Mislite,
da so se? (razposajeno namiguje) Grčijo je težko osvojiti.. . Kot skit-
ska sužnja je. Dopusti, da se ji dobrikaš, srca pa ti ne bo dala nikoli.
Ko boš verjel, da je že tvoja, ti zasadi nohte v oči..', (pomenljivo)
Ampak mene ne bodo pretentali! Jaz bom Heladi izpulil dušo!
Kíií; Vojaško je na tleh. Dokler si ne bo opomogla ...
Aleksander ^namrgođeno): Klit! Že spet ti! Ali se ti ne zdi, da si malo
preveč. . . pameten? АИ pa bi me rad dražil? A? Posmehu ješ se mi?
1425
Poglejte ga, možje, svojemu kralju se posmehuje!
Klit (resno): Jaz? Meni ni do šale.
Aleksander (v prejšnem, igrivem tonu): Ce ti ni do šale, boš pa vsaj pri-
znal, da ti je grška duša malo mar? (premor) No, kar poglejte ga,
zaničljiv nasmeh mu vis' na ustnicah!
Klit: Jaz sem vojak. Grke smo premagali, to mi zadostuje. Res, mnogi so
se nam pridružili, Tesalci so odlični konjeniki... Mnogi pa so tudi
zbežali k Dareju in ti bi se nam radi maščevali za poraz. Nekoč nam
bodo še skočili v hrbet...
Aleksander (pijano): Možje, vidite, da se posmehuje! Izziva me. Namiguje,
da Dareja ne bom zmogel. . .
Filota (pijano, predse) : Ne, on je prepričan o tem, kar pripoveduje. Morda
ima prav. Klit ni neumen . . .
Aleksander: Da je pameten, hočeš reči?
Parmenion (hoče izgladiti naraščajočo napetost): Na njegovo zdravje pij-
mo! Cisto spodoben vojak je. Aleksander, spomni se bitke pri Gra-
niku ... !
Aleksander (globoko prikima): To pa je res! (vzdigne roko) Res! Ubil je
satrapa Spitridata .. . Ko ga ne bi bil, bi bil jaz zdajle mrtev... In
ne bi sedel tule pri večerji... (se zamisli) Zabodel bi me bil... Klit
pa mu je odsekal glavo in še eno ramo ... Klit je to napravil, kaj bi
tajil? Ga mar nisem nagradil? Ga nisem imenoval med najzvestejše?
Kaj bi še rad, Klit?
Klit: Želim samo to, da tega dogodka ne omenjaš več.
Aleksander (posmehljivo): Glejte, kakšna skromnost!
Klit: Vojak sem, le svojo dolžnost sem storil. In tudi vnaprej ti hočem zve-
sto služiti. Od otroških let...
Aleksander (kot da se je raznežil ob spominu na otroštvo): Od otroških
let, da Filota, Nearh, ti in jaz... (zaupljivo, prijateljsko) Opazoval
sem te danes, ko si se vrgel v bok perzijski konjenici. Kot klin si se
zaril vanjo. Zagrnili so te, preplavili, že je kazalo, da si izgubljen . ..
Filota (ne da bi poslušal druge): Gneča je bila tolikšna, da so mendrali
drug drugega. Z boki so se zadevali vame, častna beseda! Včasih so
bili tako blizu, da še meča nisem mogel spustiti nanje. Častna beseda,
z enim zamahom sem zadel tri... Ko bi se bil mogel zavrteti okrog
samega sebe . . .
Aleksander (se reži): Videl sem te, videl! Perzijske glave so se tako hitro
kotalile na tla, da med eno in drugo skoraj ni bilo presledka. Naj-
boljši grški rokohitrec jih ne bi mogel tako naglo spuščati izpod halje!
Dajmo, pri Zevsu, hvalimo se sami, kdo pa nas bo drug?! (se obrne
k starejšim častnikom) Parmenion in Perdika pa sta se na začetku
obotavljala . . .
Parmenion: Toliko Perzijcev še nikoli ni bilo zbranih. Zdrav premislek . ..
Aleksander: Eh, kdaj se bodo moji generali naučili, da se bitke ne dobi-
vajo s premislekom, temveč z odločnostjo?! Kdaj vam bo prešlo v meso
1426
in kri, da mi boste sledili brez obotavljanja?! Sem bil mar že kdaj
premagan? Me je kdo ukanil? Sem se kdaj zmotil?
Parmenion (neodločno) : Ne, ne . . ,
Aleksander : Prvi sem stopil na przijska tla!
Perdika (previdno): Pri Graniku smo Dareju uničili pol pehote in ga po-
gnali v beg...
Aleksander: Hočeš reči, da smo danes vendarle znova imeli opraviti z njim?
Se t' zdi, da je neuničljiv ...?
Krater: Doklej mu bomo še sledili?
Aleksander (odločno): Dokler pes ne izdihne! Dokler se ne priplazi k mo-
jim nogam in poprosi za milost! Do Evirata in še naprej! Do Damaska,
kjer je njegova zakladnica! (zvito) Njegov zlati studenček bomo na-
peljali v svojo strugo. Potem ga bodo zapustili tudi satrapi in se po-
nudili meni v službo!
Parmenion (previdno): Potem bo vojne konec . ..?
Aleksander (brez premisleka): Ne! Sli bomo še naprej! (se ustavi in se
narejeno začudi) Vedno ista pesem, kaj? Zakaj smo začeli to vojno?
Kdaj jo bomo končali? A? Prekleto kratkega spomina ste! Ali pa mor-
da pričakujete, da vam bom natvezel kakšno novo storijo? (se jim
reži v obraze) Ne! Azijo hočem! Do konca sveta! Kaj me gledate tako
zabodeno? Se bojite, da vas bom popeljal na rob zemlje in boste živi
zdrsnili v kaos? Ne! Vojaki ste, in omogočam vam, da se bojujete!
Da slavo svojega orožja ponesete v širni svet! (zviška) In da obogatite,
če hočete ... (zastrmi se v daljavo in nadaljuje strastno) Makedonija
ni nič! Nikoli ni bila kaj drugega in nikoli ne bo! Kajti mi smo div-
jaki, zaostalo pleme, garjavo 'n ušivo, nabreklo od napuha! Zadovolj-
no, če lahko žre, brezskrbno, če je sito. Brez misli na jutrišnji dan .. .
Niti polja se nismo naučili obdelovati, ko znajo to že vsi barbari.. .
Na vekov veke bi bili pastirji, oblečeni v smrdljive kože, ko naši so-
sedje ne bi bili Heleni... Heleni so ustvarili nekaj, česar ni ustvaril
noben drug narod: kulturo. Templjev in kipov, kakršne imajo oni,
nismo videli še nikjer drugje . .. Oni so odkrili, da ima človek dušo.
Znali so skrbeti zanjo enako dobro kot za telo! (patetično) Na olim-
pijskih igrah so tekmovali najspretnejši možje vse Grčije. To je bila
spodbuda za mladino, to je krepilo njihovega vojaškega duha... A
mi, kaj smo ustvariU . . .? (globoko kolčne, njegov zanos uplahne) Kje
sem že ostal? Aha ... Na kozlovskih igrah, ki so jih igrali, so opozar-
jali na moralna vprašanja in vzgajali ljudstvo za skupnost! Njihovi
modreci so znali razvozlavati najbolj zapletena protislovja. Pri njih
se učimo, kaj zmore človeška misel! (premolk, pijano se zaziblje in
zbira besede): A mi? Mi poznamo samo skrajnosti! Dokler smo prija-
telji, dokler zremo in pijemo, še nekako gre. Komaj se raziđemo, v
sporu za malenkostno stvar, že strežemo drug drugemu po življenju.
Ubijati, to znamo! Pohabljati! Uničevati drug drugega... Tako ne
bomo nikoli dozoreli v narod. Izčrpavali se bomo v notranjih sporih,
drug drugemu kradli drobnico ... Samogoltni smo in kratkovidni, prič-
kamo se in spletkarimo. tako nam mineva čas ... (s komolci se nasloni
1427
na mizo, vzdigne vrč z vinom in dolgo pije) Molčite? Mi pritrjujete
ali mi oporekate? Zgani se, Filota! Danes smo že poklali dovolj ljudi.
Potešili smo si ubijalsko strast, zdaj se lahko pogovorimo o čem
drugem .. .
Filota (se odsotno rež! predse in zmaje z glavo): Smrad poginulih perzij-
skih psov bo še celo leto okuževal zrak v tej dolini. . .
Aleksander (rahlo nestrpno): Pusti to! Sovražniki so, dokler so živi. Mrtvi
pa so enaki mrtvim Makedoncem ...
Filota: Imeli bi preveč dela, če bi jih hoteli spraviti pod rušo . . .
Parmenion (stvarno) : Vojska bo brez dela . . .
Aleksander (zamišljeno): Svet je tako velik, da ga nikoli ne bomo obvla-
dali, če ga bomo sovražili... Ce bodo drugi sovražili nas! Pokopljimo
mrtve ! Uč mo se od Helenov !
Klit (ironično): Na svoje oči sem videl, s kakšnim bratskim srdom so Fo-
kijci pobijali žene in otroke premaganih Tebancev!
Aleksander (kot da je le napol prisoten): Tudi ta primer kaže, da so si
z grozovitostjo več škodovali kot koristili...
Klit (posmehljivo): Nasprotno!
Kem (podcenjujoče zamahne z roko): Grki, Grki. . . Kje pa so, če toliko
veljajo? Kje jih je kaj? Nobenega ne vidim . . .
Aleksander (zamišljeno): Pričujoči so v vseh naših dejanjih. Obvladujejo
vsako našo misel...
Medklici: Moje že ne! Haha . .. Nisem vedel.. . Jaz nič ne mislim!
Aleksander (nerazumevajoče strmi vanje): Vse, kar vemo o svetu, imamo
od njih. Ko ne bi bili ustvarili n č drugega kot Ilijado, bi se morali
prikloniti pred njimi. . . (se namrdne in se za hip zastrmi v prazno,
kazno je, da se težko izraža) Pi-ekleti jezik, barbarski! Rad bi vam
dopovedal nekatere stvari! (se obrne k mlajšim) Spomnite se naših
učiteljev, Lisimaha in Aristotela! Ali ni bil užitek vsak trenutek, ki
smo ga prebili v njuni bližini? Teogonija, zgodovina . .. Zgovornost,
iskrive misli, modrost, zmožna zaobseči ves svet! A mi, kaj zmoremo
mi? Je že kakšen Makedonec napisal dramo, zložil pesem? Zna kdo
spodobno zaigrati na kitaro? Me razumete, kaj hočem povedati...?
(premolk) Kaj strmite vame s svojimi praznimi očmi? Vam že pre-
sedam, a?
Klit (neprizadeto) : Govori, govori ! Doslej še ni bilo nič takega, česar ne
bi mogli razumeti... Poznam te, Helene občuduješ, v resnici pa si
Makedonec, od glave do pet.. .
Aleksander (ironično): Govoriti o Helenih ali treti bolhe, to je zate ista
stvar!
Klit: Podobna, da. Zlasti če si Makedonec. . .
Aleksander (v pijanskem in hlinjenem obupu se tolče po glavi): Klit, Klit,
jaz nisem Makedonec. V meni je še veliko več, a tega ti ne moreš
razumeti! Ali veš, da si čisto posurovel, Klit?
Frigija (se iztrga iz otopelega mirovanja): Zakaj pa smo sploh zavzeli Grči-
jo? Zakaj smo pobili toliko Helenov in razrušili na desetine mest?
Zakaj smo začeli vojno in v čem naj bi bili Perzijci slabši od Grkov . . .?
1428
(Aleksandru) : Ti sam si nas navadil. . .
Klit: Pod tvojim vodstvom smo prelili morje krvi. ..
Aleksander (hladno) : Smo. (potrto) Na žalost... In še jo bomo, ker smo
pač barbari, Makedonci. Takšna je naša usoda, nič ne moremo zoper
njo .. . (nemočno razproste roke) Ker smo tudi mi odvisni od drugih
barbarov. Ali mi nje ali oni nas . .. (zamišljeno, razočarano) Ne .. .
niste me razumeli, (v prazno) Moji poveljniki me ne razumejo . . . Kako
naj bi me razumeli moji vojaki? Vladam jim in mi sledijo . . . Jaz njim
ali oni meni.. .? (omizju) In tako bo tudi ostalo .. .
Parmenion : Močnejša plemena bodo vladala slabšim ...
Aleksander (strašno vzkipi): Ne! Z nami se mora začeti nova doba! Ce
se nam to ne bo posrečilo, bomo ostali v zgodovini ob strani vseh
drugih divjakov! V naših rokah je možnost, da ustvarimo nov svet. ..
(zam šljeno obstane)
Vse omizje zbrano posluša Aleksandra, vendar je opaziti, da bolj
zaradi dolžnega spoštovanja kot iz resničnega zanimanja. Tudi kita-
rodi so se že utrudili s čakanjem. Posedli so po tleh in pridno segajo
po hrani, ki jim jo nosijo nemi služabniki. Od časa do časa se raz-
makne zavešeni vhod, razposajeni ženski obrazi se ozirajo po povelj-
nikih, očitno nestrpni, ker jih ne spustijo noter.
Aleksander (veselo): Babnice, pustite nas še malo pri miru! Mi zdaj še
urejamo svet, pred jutrom pa boste tudi ve prišle na vrsto. Moji vrli
vojščaki se že dolgočasijo. Trpijo, ker imajo filozofa za kralja! A to
se jim bo še prekleto otepalo ... Pili so, jedli tudi, strahu pred sov-
ražnikom nimajo. Zdaj mislijo le še na posteljo! Nocoj pa jim bom
tudi ta užitek pokvaril!
Klit (hladno) : Ne vsi. . .
Aleksander (ga prehode z mračnim pogledom, nato nadaljuje s prezirljivim
in zvifm nasmeškom na obrazu): Heleni so ustvarili veliko umetnost,
njihova dežela je rodila velikane duha ... Postavili so temelje tudi
naši državi. Toda bili so slabi vojaki. Bolje rečeno: maloštevilni! Raz-
deljeni na plemena in mesta, se niso znali združiti v eno vojsko, pod
poveljstvom enega kralja. Kadar se jim je to le posrečilo, so bili učin-
koviti. Z desetkrat manjšo močjo, kot je naša, so porazili Kserksa . . .
Polagoma pa je njihova bojevitost usihala ... V nasprotju z nami, ki
smo šele na začetku svojega vzpona. Mi se znamo bojevati, samo z
orožjem znamo dokazovati, da smo in da morajo z nami računati.
Mnogi mislijo, da nam je rop edini cilj, da smo zasedli Grčijo, ker
je bil tam plen najbližji. . . Prav zaradi tega nas Grki niso sprejeli
za prijatelje, celo kot gospodarji smo bili mnogim zoprni, (premolk)
Vse več je med njimi takih, ki verjamejo v naše plemenito poslan-
stvo ... Z njimi se moramo stopiti v eno, prevzeti vse, kar so ustvarili
vrednega, zavarovati njihovo omiko pred barbari, dati ji možnost, da
se razmahne po vsem svetu . . . Potrebni smo drug dugemu kakor
misel jeziku, kakor roka meču . . . (zaneseno) Le združeni bomo lahko
osvojili neslutene širjave Egipta in Azije ... Iz mnogih ljudstev ustva-
1429
rili eno .. . Državo, k bo imela vse: sužnje in svobodne, vojake in zi-
darje, pevce in filozofe, bogastvo in kralja. Državo, ki bo zaobsegala
ves znani svet, državo z neomejenimi možnostmi... S številnimi mesti,
v katerih bosta cveteli obrt in trgov na, šole in knjižnice, gledališča in
športne igre . . . Velika polja, posejana z žitom . . . Neskončni pašniki
z nepreglednimi čredami živine in drobnice . . . Tedaj bo mir zavladal
na svetu! Nihče ne bo trpel pomanjkanja, vsak bo lahko obogatel. Ta-
tove in drge razbojnike bodo ljudje sami izgnali... Med plemeni ne
bo več sovraštva, kajti pašnikov in vode bo za vse na pretek . . . Poli-
tične razprtije bodo za zmeraj pozabljene. Zrasli bodo novi rodovi,
rodovi, ki se bodo sramovali naših časov... (zamahne z roko) Ce jih
ne bodo kar pozabili. .. (odločno) In prav bodo imeli ! (premor, zamiš-
ljeno) Ko dosežem to, bom rad umrl. . . (zanosno se ozre po omizju).
Za to smo začeli vojno in za to jo bomo nadaljevali! Zato smo prelili
reke krvi in je še bomo! Z mirno vestjo in z mirno roko! Ta svet spletk
in sovraštva bomo istrebili, snetje moramo uničiti do kraja. Mene ni
strah prevzeti odgovornost za naša dejanja! Ce hočemo ustvariti ne-
kaj velikega, moramo veliko žrtvovati. Toda te žrtve bodo uživali pri-
hodnji rodovi. Enkrat je treba začeti! Tu smo in vemo, za kaj smo
tu! Zmožni smo to storiti in hočemo storiti! Zato moramo ravnati
odločno in s preudarkom! Kot en mož! A, je vredno živeti za tak cilj?
Parmenion (neodločno prikimava) : Velik je tvoj načrt kralj !
Filota (pijano mlati z rokami okrog sebe): S čisto vestjo in z mirno roko!
To je beseda ! Poslati v Had čimveč tega gnoja... ! (se zareži) Aleksan-
der, vsa čast, dobro s' govoril. . . Tvoja pot v zgodovino bo tlakovana
s kostmi stotisočev barbarov... Prav imaš, če si tako odločil.. . Sli
bomo za teboj! Storili bomo vse, kar boš ukazal! Red bomo napravili,
ali ne? Pa čeprav bi morali pobiti vso Azijo! (pijano zakinka in udari
z obrazom ob mizo).
Klit (resno): Načrt je v resnici veličasten. Le nekaj me moti pri vsem
tem... Sam si nisem na jasnem ... Kaj pa, če ljudje ne bodo hoteli
naše sreče... ?
Aleksander (nerazumevajoče): Kako? Ne bodo hoteli?
Klit (zmigne z rameni) : Ce ne bi bila po njihovem okusu ...
Aleksander (besno): Bedak! Zakaj ne bi bila po njihovem okusu? Kaj pa
hočejo? Ali mi ti lahko poveš, kaj hočejo? Ti, ki si pametnejši od
kralja !
Klit (mirno) : Ne vem ... Se zase ne vem ... Nočem razmišljati tako da-
leč. .. Vojak sem in jutri že lahko padem ... Ce bom preživel ta po-
: hod, bom morda postal general kot moj oče . . .
Aleksander (se razkačeno udari po čelu): Omejeni pošteni Klit! Prekleta
soldaška preproščina. Makedonska starokopitnost! Hotel bi živeti kot
tvoj stari! Fantazije nimaš, neobčutljiv si za vse novo, za vse človeško!
Klit (hladno): Se vedno mislim, da sem dober, preprost vojak ...
Aleksander (ga sploh ne posluša, vzkipi): Kako naj vladam bedakom!?
Kako naj spremenimo svet, če me niti najbližji ne razumejo? Nočejo
me razumeti! (brezosebno) Ampak povem vam, da vas bom gnal kot
1430
konje! Bil vas bom kot smrdljive svinje! Prisilil vas bom, da mi boste
služili! Zapomnili si me boste, vi pastirji in govnači! Primitivna sodr-
ga! Sodrga, ki ne spoštuje niti tistega, ki ji hoče dobro ...
Klit (zamišljeno) Dobro .. . (napravi neodločen gib, kot da vprašuje sam
sebe) Kaj pa je dobro za vse . . .?
Kratek premolk. Aleksander se ugrezne vase, strmi predse. Par-
menion se bojuje s spancem, togo sedi in mežika v kralja, kot bi ga
hotel prepričati, da ne spi. Pilota, z brado naslonjen na mizo, posluša.
Drugi so že zadremali. Nearh se zvali na tla in jasno zasmrči. Fri-
gija z zaprtimi očmi nekaj tlači v usta, mlaska in požira. Klit je
buden in trezen. Resno, zamišljeno in hkrati spoštljivo strmi v
Aleksandra.
Pilota (za spoznanje vzdigne glavo, zaspano) : Nekaj časa to že gre . . . Ne-
kaj časa . . . (pogleda Aleksandra) Vso Azijo, kajne . . .? (glasneje, za-
skrbljeno) Kaj bo pa tedaj z vojaki, prijatelji mladih let, če bomo
res dočakali ta večni mir, . .? To srečo za vse . . .? Se ne bomo smeli
več bojevati?
Aleksander (preudarno): Nekaj dilokij bo skrbelo za red v državi, drugi
bodo pa postali obrtniki in poljedelci, ..
Pilota (pijano, jezno) : Jaz da bi sedel za statvam' ? Haha ... Ta je pa do-
bra! Klobučevino, da bi gnetel v kakšni plesni vi kleti? Ali pasel go-
vedo in molzel koze? V črevesju me zavije, če le vidim kakšno drugo
žival razen konja ... Oprosti, kralj... Ne! Jaz ne bom srečen! Ne
boš me prisilil, da bi meketal z ostalo čredo!
Aleksander : Kdo pa govori o tebi! Vi, poveljniki, ki ste se v vojni najbolj
izkazali, vi moji najzvestejši, boste načelovali mestom in državicam,
državno upravo boste vodili. Kdo pa drug če ne vi? Moji pomočniki
boste.
Pilota (razmeroma trezno): Z mečem v roki, a? Kaj pa tisti, ki sedaj vo-
dijo te državice in mesta ...?
Aleksander (pomenljivo zmrdne z ustnicami)
Pilota: Vse bomo pobili, a? Pa njihove otroke tudi?! In brate in vnuke in
vse sorodstvo do desetega kolena nazaj?! To ti povem, moja pamet
mi pravi, da nas bodo sovražili, kakor niso še nikogar!
Aleksander (hladno, grozeče): Tudi oni bodo morali doumeti, da se žrtvu-
jejo za srečo prihodnji hrodov! Kakor ti, butec!
Pilota (gleda dvomeče, se popolnoma umiri, nazadnje pa se po njegovem
obrazu razlije ironičen nasmeh): Hja ., . Ce tako praviš . . . Seveda . . .
poprime posodo z vinom in z zaprtimi očmi počasi sreba).
Aleksander (napadalno): In ti, Klit? Nimaš nobenega vprašanja? Ne boš
ugovarjal temu svojemu pijanemu rojaku? Nažrl se ga je kot kak
konjar. Mater mu njegovo, kmečko!
Klit (odkima) : Nobenega.
Aleksander (vsiljivo): Nobenega vprašanja ali nobenega ugovora? Ti se
torej strinjaš z njim?
Klit (mirno) : Pijan je, saj vidiš ...
1431
Aleksander: Izmikaš se, Klit! V dušo ti vidim! Skr te misli imaš! Ampak
pred menoj jih ne moreš zatajiti!
Kilt (mirno, zmigne z rameni): Torej jih poznaš . . . Vedno znova mi stopi
pred oči obraz nekega Perz jca .. . Obraz, spačen od strahu, od smrtne
groze ... (zamišljeno) Kratko malo se ni mogel več ganiti, ko je za-
gledal moj meč. Čakal je, da sem ga prebodel. . . (zamahne z roko)
Ne samo njega ... Se veliko drugih ... In tedaj sem pomislil, ali mi
je to všeč. Ali delam to rad, pri tem uživam.. .? Ce bi sodil po t'stem,
kar so kazali njihovi obrazi, bi trdil, da niso radi umirali... Da bi raj-
ši živeli... In prej le, ko sem te poslušal, sem se spraševal, kakšen
pravzaprav sem . . . Poklicni vojak, o tem ni dvoma. Celo poveljnik . . .
Vojaki me imajo radi, tudi ti si me že pohvalil. .. Zakaj me imajo
radi? Ker jih vodim v boj, ker jih zanesljivo vodim, da lahko ubijajo?
So drugačni, kot sem jaz? Radi ubijajo in radi umirajo? Ali pa bi
rajši živeli mirno, ne ubijali in se ne baU, da bodo sami pobiti...?
Saj veš, kako je naša dežela revna. . . Barbari smo, kot si rekel, za-
ostali, Grkom ne sežemo do kolen ... Živeli smo slabše kot katerokoli
pleme, s katerim smo se doslej bojevali . .. Življenja ne cenimo dosti,
preveč moramo trpeti zanj. V bogastvu vidimo rešitev... Sleherni vo-
jak ve, da si mora zagotoviti hrano in nekaj obleke, prebivališče .. .
Za to leto, če je mogoče še za naslednje... Z naropanim zlatom do
smrti... Toda to zlato ni za vse in vsi niso enako spretni roparji. . .
Aleksander (jezno): Klit, kaj napletaš? Ti moj načrt ne zadostuje?
Klit (se zdrzne): Ne, ne... Samo premišljam .. . (opravičujoče) Takšne mi-
sli se mi motajo po glavi. . . Najbrž od vina .. . IVIorda bi se vse to dalo
drugače urediti. . (z rahlim obžalovanjem, ko pogleda Aleksandra)
Vem, zavedam se, da sem Makedonec . . . Da živim zdaj, s teboj, z va-
m- vsemi...
Aleksander (besno vzklikne): Klit!
Klit (pomirljivo): Kdo ve katera plemena nam bodo še zastavila pot. Azija
je velika .. .
Aleksander (sovražno): Klit, imam te na sumu, da hočeš biti moja vest!
Rad bi mi zbudil pomisleke, rad bi me odvrnil od začete poti. . .
Klit (se trudi, da bi bil prepričljiv): Ne! Ne . .. Pri bogovih! Kdo pa sem
jaz, da bi skušal spremeniti tvojo zamisel? Nasprotno, služiti ti hočem!
Vedno si zatrjeval, da sem ti prijatelj.
Aleksander (dvomeče): Pa si tudi ti moj?
Klit (zavzeto): Ali ti ne služim zvesto? Ne izpolnjujem tvojih povelj? Ni-
sem dovolj prizadeven?
Aleksander (narejeno pr jazno): Kaj pa je potem s teboj, Klit?
Klit (zaupljivo): Rad bi pošteno živel. . . (odmaje z glavo): Radi bi bil mi-
ren sam pred seboj ... Da bi spet lahko spal kot otrok ... Da me v
sanjah ne bi spremljale sence mrtvih. . . Ranjenih, ki umirajo v mu-
kah .. .
Aleksander (zviška zamahne z roko) : Ce ni nič drugega, ha ... Pij !
1432
4, pr zor
V šotor vstopita dva vojaka s polnim naročjem dragocene perzij-
ske opreme: mečev, ščitov in z zlatom okovanih pasov, ter mlad čast-
nik, ki se globoko prikloni Aleksandru.
Aleksander (ga pazljivo premeri): Kdo si in kaj hočeš?
Protea (užaljeno in uglajeno): Tvoj vojak in tvoj sluga, poveljnik in kralj.
Aleksander (zadovoljno): Imena nimaš?
Protea (se pokloni): Protea sem, kralj.
Aleksander (izpod čela): Medijec?
Protea (se spet prikloni): Medijec, kralj. Tvoj vojak in tvoj sluga.
Aleksander : Si že dolgo v moji vojski?
Protea: Tri mesece, kralj.
Aleksander (dopadljivo): In si že napredoval?
Protea (se pr kloni, skrajno vljudno): Poveljnik in vojaki me imajo radi.
Zaupajo mi. . .
Aleksander (zamišljeno): Kje pa si bil prej?
Protea (se znova prikloni): Na Darejevem dvoru, kralj. Sam sem ga zapu-
stil, kot mnogi drugi.. .
Aleksander (rahlo prežeče): Zakaj?
Protea (vdano): Tvoja je prihodnost, kralj. Bogovi so tako določili. Njihovo
voljo uresničuješ. In jaz hočem služiti bogovom ...
Aleksander (dolgo strmi vanj in premišlja, potem se ozre na vojaka): Kaj
hočeš s tem?
Protea (ponižno): Tole ti pošiljajo vojaki... Od plena, ki so ga vzeli so-
vražniku.
Aleksander (stopi k njemu in z zanimanjem ogleduje meče): Kri je še na
njem ...
Protea (przadevno) : Cisto zlato, gospod!
Aleksander (si obriše roke in se ritensko umakne): Je plen bogat?
Protea: Kot še n koli poprej, gospod. Večina vojakov je še na bojišču. Ob
zori bodo odkrili še marsikaj.
Aleksander (zamišljeno): Vojaki mi pošiljajo to? Si jih ti nagovoril, ali
so se domislili sami?
Protea (v zadregi) ; Sami smo . . . kralj .. .
Aleksander (se obrne stran) : Odložita na tla . . . Zapomnil si bom tvoje
ime, Protea!
Vsi trije se poklonijo in odidejo. Pilota se je medtem spet pre-
budil, njegove oči so oživele in pohlepno bliskajo po dragoceni opre-
mi. Vstane in začne buditi druge častnike. Strese Parmeniona in Ne-
arha, sune v hrbet Frigijo in njegovega soseda.
Pilota (zakriči): Parmenion! Poplava!
Aleksander (pozorno gleda Klita, ki se komaj opazno nasmiha): Si ga vi-
del, Medijca?
1433
Klit (hladno) : Videl. . .
Aleksander (zaneseno): Fant je bister! Ta ve, za kaj se bojujemo!
Klit (prikima, ironično) : Ta ve ... Ta te razume'. . .
Aleksander (prepričljivo): Res me razume! Razume me!
Častniki na Filotov klic skoraj hkrati planejo kvišku, bolščijo
drug v drugega in v Aleksandra. Polagoma se jim pogled začne bi-
striti, zberejo se okrog Filota, ki že nervozno grabi po orožju, vmes
pa se ozira na Aleksandra, kot bi ga hotel spodbuditi, naj začne deliti.
Njegovi gibi so nekoliko pretirani, izzivalni.
Klit (pojasnjujoče, častnikom): Perzijsko zlato. Darilo vojakov našemu kra-
lju ...
Častniki se pomirijo, začno se vračati na svoje sedeže, segajo po
pijači. Filota spusti orožje in se v prikrito hlinjeni zadregi ozira okrog
sebe.
Aleksander (glasno): To je vaše! Razdelite si na enake dele. Začni, Filota!
Filota (se že vživlja v novo vlogo): Jaz? Na enake dele? (začne razvrščati
predmete, Aleksandru ponudi bogato okrašen ščit).
Aleksander (prostodušno) : Jaz ne potrebujem ničesar. Vse je vaše, sem
rekel !
Filota (zmigne z rameni): Komu naj ga dam?
Aleksander (resno) : Klit nima še ničesar.
Klit (skromno): Zame je to preveč. Zakaj ga ne vzameš ti? Kdaj smo že
zapustili Makedonijo, a si še vedno brez plena. Vse prepuščaš vojakom.
Na koncu boš najsiromašnejši od vseh...
Aleksander (skrivnostno): Motiš se, Klit. Meni je ostalo več kot drugim.
Več kot vam vsem skupaj. Vzemi, vzemi, kaj se obotavljaš?!
Klit: Ne zaponke, ne jermena ...
Aleksander (vzvišeno): Se to vam dam... (pokaže na svojo obleko): Meni
ostane upanje. Jaz tvegam, jaz igram za vse! Drobtine mi niso mar!
Klit (dolgo strmi vanj zavzeto in zaupljivo, vdano): Ce dovoliš. kralj, bi
tudi jaz delil upanje s teboj . . .
Aleksander: Saj ne verjameš .. .
Klit (v stiski, hoče obdržati kraljevo naklonjenost): Verjel bom! Verjel
bom! Boš videl, kralj, verjel bom!
Aleksander (ga na videz zaupljivo objame okrog ramen): Pijva, Klit! (iro-
nično) Da se nama misli razbistijo! (drugim, ukazovalno) Odnesite,
odnesite! (kitarodom) Zapojte že, prekleto! Kakšno veselo! Soldaško!
(pomežikne žalostnemu Klitu in začne otročje plesati) Tralala, tra-la-
la...
5. prizor
Ko Aleksander in Klit izpraznita posodi, Aleksander odpelje KUta
objetega okrog ramen, iz šotora. Pogled v šotor se zastre. Zunaj je
tiha zvezdnata noč. Nekaj časa -stojita- in zreta v nebo, oba prevzeta
od skrivnostnega vesolja, ki ju obdaja. Toda kmalu iz šotora zavze-
1434
nijo kitare, v živahnem, poskočnem ritmu. Hripav moški glas razpo-
sajeno zapoje :
Pijani fantje v Megaro gredo,
vlačugo ji Sinaito ukradejo . ..
Potem glasovi v šotoru zamro. Klit in Aleksander spet prislušku-
jeta v tišino.
Aleksander (ironično): Ali si odkril kakšno znamenje? Boš morda odprl
preročišče? Prej si ves čas cikal na naš pohod . . .
Klit (dolgo strmi Aleksandru v obraz, potem z zaupljivim glasom): Nisi
več tist', kot si bil... Nisi... Senca ti je legla na dušo. Dvom ti raz-
jeda misli. Nikomur več ne zaupaš. Se starim prijateljem ne . . .
Aleksander (narejeno raztreseno): Komu ...
Klit: Meni.
Aleksander (neprizadeto): Zkaja ti ne bi zaupal (premor) In zakaj bi ti?
Zaradi preteklosti? Jaz pa mislim na prihodnost... Zaradi prijatelj-
stva? Prijatelji so tisti, ki me podpirajo .. . (premor, nato poudarjeno
zaupljivo) Pa ti, Klit, mi še zaupaš?
Klit (iskreno): Tvoj sem, z dušo in telesom. Umrl bom zate, če boš ukazal.
Le tvoje dobro mi je pri srcu ... Prijatelj bi ti bil rad, kot takrat, ko
še nisi bil kralj, (zamišljeno) Četudi nimaš prav . . .
Aleksander (prizadeto) : O tem sodim sam . .. (hladno) Prijateljstvo zelo
cenim ... Zlasti tvoje . . . Ampak tvoje misli niso več tako čiste, kot so
bile nehoč. (očitaje) Visoko mer š, Klit!
Klit (potrto odkimava): Tuj postajaš, tuj... Moje prijateljstvo ti je odveč.
Ne potrebuješ ga . ..
Aleksander (glava mu pijano omahne na prsi, oči si zakrije z dlanmi): Ne
tako, Klit! Ne tako . . . Pogubil se boš ... Ti me še ne poznaš . .. (za-
mahne z roko in se zravna, utrujeno) Pijana sva . . ., oba sva pijana ...
(se brez pozdrava odmaje v drugi del šotora)
6. prizor
Med šotori se pokaže Pilota, že napol razpravljen, išče primerno
mesto, kjer bi se pascal. Primaje se do vislic, ko zagleda Klita, a naj-
prej opravi svojo potrebo, šele potem se obrne k njemu.
Pilota (obešenjaško): Si videl, a! Težko bi našel boljši prostor za scanje . . .
Prekleto, a? Moraš se na nekaj nasloniti... Mar naj bi seal kar v
prazno ali celo proti vetru . ..? (premor): Gnjavil te je, a? Nasedel si
mu. Ti ga še nisi spregledal... Draži te, da bi pobesnel... Da bi iz-
pljuval žolč! On ve, da se ga je nam vsem že precej nabralo . ..
Klit (zavzeto) : Pilota, Aleksander je naš kralj !
Pilota (skoraj jecljaje): Mene prepričuješ? (se približa Klitu, očitno je, da
hlini pijanost) Njegovo čast hočeš varovati! Kraljevsko čast! (zamahne
z roko) Ti si pa res zadnji poštenjak,med Makedonci!
Klit (užaljeno): Ali ni naš kralj? Tvoj in moj vladar?
1435
Filota (neprizadeto): Kaj za to? Kralji znajo sami skrbeti zase! Midva ne
moreva ničesar spremeniti. Sel bo svojo pot, in mi z njim... Tu ni
nobene izbire ... (zaupljivo) Rajši malo bolj skrbi zase. Ne izzivaj ga.
Zakaj nisi hotel ščita? Ko boš betežen in star, te kralj ne bo več po-
znal. Ne bo te več potreboval, nikomur ne boš potreben ... Požrle te
bodo uši in crknil boš od lakote, če ne boš o pravem času poskrbel
zase .. . Vsaj oženi se, kot sem se jaz. Zakaj si tako zapet? Neprenehno
nekaj tuhtaš, kot da ti je naložena skrba za to vojno . . .
Klit (prizadeto); Si pozabil. . .?
Filota (zviška); Na mlada leta . . .? Pusti to . .. Bilo je. .. Pozabi! Ali ne
vidiš, da postaja :z dneva v dan bolj vladarski? Mi smo samo še njego-
vi služabniki.. . Saj ni več sam svoj človek. Kralj je in delati mora
kot kralj, sicer mu bo vse propadlo. Ne razumeš? (poučujoče, pijano
in ironično) Kar lepo priden bodi, postal boš general in upravitelj pro-
vince! (tiše) Za svojo korist pa moraš tudi sam poskrbeti. Pamet v
roke!
Klit (razočarano): Ni mi za bogastvo. Zivel bom z njim in dokler bo živel
on ...
Filota (ironično); Tudi to je stališče, fant! Eno izmed mnogih... V tem
taboru zelo redko. In moje tudi ne . . .
Klit (očitajoče); Ti ga ne spoštuješ!
Filota: Ha, on ne spoštuje nas! (se spet pijano zasmeje in z igrivim gi-
bom zakroži okrog Klitovega obraza) : Ti, prijateljček si pa ves moker
od spoštovanja do nekega kralja, a? Koliko je že bilo kraljev! In koliko
jih še bo! Ce pomslim, da nas en sam človek lahko vse življenje goni
po svetu! Da zaradi njega trpimo lakoto in žejo, izpostavljamo svoje
življenje, ali ni to takole malce čudno?
Klit: Saj tega ne dela zaradi sebe.
Filota (posmehljivo); Kako je dober! Vse zaradi nas.. . Kaj pa, če je nam
tega že zadosti...?
Klit (prepadeno); Filota, ti si pijan!
Filota: Seveda. Zakaj tudi ne bi bil? saj smo zmagali. .. Ampak ti vseeno
premisli o tem, kar sem ti rekel... V imenu našega starega prijatelj-
stva ... (se zaupno nagne k njemu) Ti sam si me spodbudil k tej misli.
Prejle, se spomniš ... Ko si ga vprašal, če ljudje ne bodo hoteli njego-
ve sreče ... Sklicuje se na prihodnje rodove. Jaz pa mislim na seda-
nje ... Ce še nerojenim poklanjamo tolikšne žrtve, toliko znoja in to-
liko krvi, zakaj ne bi živim žrtvovali enega samega človeka? A? Pre-
misli .. .
Klit (presenečen in s skrbjo); F.lota, iztrezni se! Jaz te nisem slišal. Nič
nisem slišal.
Filota (zamahne z roko in se začne oddaljevati); Slišal si me, prav dobro,
si me slišal. Le verjeti še ne upaš ... Pa se boš že privadil... (obstane,
med šotori se primaje še en pijanec, Nearh, se skoraj zaleti v Piloto.)
Nearh (zagleda Klita, mrko); Se mi je kar zdelo, vidva ... Ce vaju zanima,
kaj mislim jaz ..., vama lahko povem, da se strinjam z vama . . .
Filota (Klitu) ; Smo že trije.
1436
Nearh (pijano): Ali lahko?
Filata (posmehljivo): Kar spust: tisto svojo vodo! Kaj bi jo zadrževal! Na
vislice z njo !
Nearh (odsotno): Praviš, da bi ga na vislice .. .?
Klit (se obrne stran in se v obupu prime za glavo): Pijana sta! Oba sta pi-
jana! Pojdita! Pojdita!
Filata (se oddaljuje, vleče za seboj Nearha): Jutri se pogovorimo, kajne,
ko bomo trezni...
Klit (vzdihuje): Moja čast, moja čast! (premor): Kako je mogel, le kako je
mogel? Pa smo si bih kot bratje... Vsi kot en mož... Oba imam
rad . .. Oh, oba. Oba ...
7. prizor
Prizorišče med šotori se zatemni. Odgrne se drugi del Aleksan-
drovega šotora, njegova spalnica. Nema služabnika pomagata slačiti
kralja. V šotor neslišno vstopi Roksana. Ko Aleksander začuti njeno
navzočnost, z gibom odslovi služabnika, se obrne k njej in jo s sko-
njeno glavo zamišljeno opazuje. Pravzaprav strmi mimo nje in skozi
njo.
Roksana (nežno, pritajeno): Postelja je pripravljena. Lezi. Utrujen si.
Aleksander (nemirno): Res, pozno je že. Zakaj še nisi legla?
Roksana: Tvoja žena sem. Veselje tvojih oči, kakor praviš . ..
Aleksander (odsotno): Da, ti si mi... In še veliko več... (pogladi je po
laseh, dotakne se njenega lica).
Roksana : Skrbi... ?
Aleksander : Ne. .. Ne ... (odkima, odsotno) Kralj ima samo dolžnosti. Ne-
pregledno vrsto dolžnosti... (skoraj proseče) Pojdi zdaj .. . (stopi k iz-
hodu in odločno ukaže v temo) Kalisten naj pride! Zbudi ga, če je za-
spal!
Raksana odide, Aleksander se niti ne ozre več za njo. Vse je
spremenjen. Sprehaja se po šotoru in zamišljeno strmi v tla. V šotor
prihiti Kalisten, s številnimi pergamentnimi zavitki pod pazduho in
s pisalnim orodjem v rokah. Pozdravi dostojanstveno, z zgibom glave.
Aleksander (se hoče pošaliti): Se pokonci, učeni Atenec? Te muči nespeč-
nost? Kot filozofa ali kot zgodovinarja?
Kalisten (patetično) : Ne, poveljnik in kralj ! Kralj Makedonije, Grčije in
Egipta!
Aleksander (zvito): Ni slabo. Kralj Egipta, a? Si uganil, a da nas pot vodi
tja?
Kalisten (vzneseno) : Moč tvojega orožja in tvojega duha je tolikšna, da se
boš moral spoprijeti z Egiptom. In zavzel ga boš, o tem ni dvoma. Za-
varoval si boš hrbet... In Aziji boš pokazal novo pot!
Aleksander (mirno): To bom storil, da. Spet sem zmagal, a! Si opazoval
današnjo bitko?
1437
Kalisten (se graciozno vrti okrog kralja); Iz daljave, kralj. To mi zado-
stuje. Jaz nisem vojak, mene zanima samo jedro dogodka. Nimam prav,
kralj? Bojna strast bi me samo ovirala . ..
Aleksander (zamišljeno); Toda kar je v zgodovini velikega, so samo de-
janja ...
Kalisten (uslužno udvorljivo); O tem sodi zgodovina. . . Veliko v dobrem
ali v zlem, to bomo šele videli. . . Zgodovinar zbira samo podatke, koli-
kor mogoče nepristranske ...
Aleksander (kramljajoče); Kot filozof pa hkrati veš, da ima vsak človekov
korak, pa naj se na videz nanaša zgolj na njega samega, tudi moralne
razsežnosti.. . Kaj šele odločitve, ki zadevajo druge ... In iz izkušenj
veš, da o svojih delih hočem soditi sam...
Kalisten (uslužno prikima) ; Tako je učil modrec Aristotel. . .
Aleksander : Hm, Aristotel... Ta je trdil, na primer, da ni dobro samo ti-
sto, kar je dobro v posledicah. Dobra je lahko tudi namera. Celo mora
biti, kajti po njegovem se iz zla ne more roditi dobro ...
Kalisten: Ne more se.
Aleksander (igrivo) : Poglej ; v celot dobro pa je lahko samo tisto, kar se
dobro konča. Današnja bitka se je končala izredno dobro za nas, za
Perzijce prekleto klavrno. Ali je zdaj dobra ali slaba?
Kalisten (naučeno) : Nič ne more biti v dobro, če je komu v škodo.
Aleksander: Eh, nesmisel! Ta zmaga je zame zmaga kot vsaka druga! Ce
bi se moral jaz ravnati po Aristotelovih naukih, bi me bilo konec od
premišljanja. Saj ni mogoče nobeno veliko dejanje, ki ne bi nikogar
prizadelo.
Kalisten: Sreča je v zmernosti. Velika dejanja pa so tista, ki koristijo člo-
veku. Da pojasnim . ..
Aleksander (odmahne z roko) ; Zgodovinarji se perverzno izživljate nad
trupli vladarjev. Jaz sem vas spregledal! Zdaj pa poslušaj; dobro ni
samo tisto, kar je dobro po izidu, je trdil najin učitelj. Pomemben je
namen. Moji nameni so človekoljubni. Nočem samo pomagati Make-
doncem, da bi se kultivirali in iz drhali postali ljudje, prizadevam si
tudi za uspeh Helenov. Ti veš, da sem resničen občudovalec vaše umet-
nosti in filozofije. Razširiti jo hočem po vsem svetu. Kar je dobro za
Helene, je dobro tudi za barbare. Vzdignilo jih bo iz zaostalosti. Poma-
gati hočem torej tudi Egipčanom in Perzijcem.
Kalisten (neprizadeto); Izkušnja nas bo pouč la tudi o tem.
Aleksander (živahno) ; Izmikaš se odgovoru !
Kalisten: Vse je v zmernosti!
Aleksander: Iz mlake ni še nihče zajel čiste vode. Filozofski nauki so na-
potilo k mrtvoudnosti. K sreči se nihče ne ravna po njih! Nesprejem-
ljivi so za človeka, ki hoče delovati, za človeka, v katerem moči pre-
kipevajo in ki želi tvegati !
Kalisten (udvorljivo); Stališča kralja in vladarja.
Aleksander (zadovoljno); Ne bom ti oporekal. Tvoja sreča je, da nisi samo
filozof, temveč tudi zgodovinar. Filozofi me dolgočasjo. Celo Aristotel.
Dvajset let je preživel v Platonovi akademiji, preden je prišel za mo-
1438
jega učitelja. Starec torej. Pričakoval bi, da bo človek iz enega kosa.
Učil me je, da moram krotiti svoje nagone, se odrekati čutnost'. Zakaj,
ni znal povedati. Hkrati pa je metal oči na deklino Frino, s katero sva
se rada šla tiste igrice. Obljubila mu je, na moj namig, da se mu bo
vdala, če ji dovoli, da ga zajaše kot konja. Starec slinasti je prav rad
dovolil, da mu je nataknila uzdo, celo rigal je, le da je zlezla nanj in
je mogel čutiti toploto mladih beder. Stopil sem izza zavese in ga vpra-
šal, zakaj se sam ne ravna po svojih naukih . . .
Kalisten (mirno): Poznam to zgodbo, kralj. Tudi modrecev odgovor mi je
znan.
Aleksander (veselo): Tudi to veš, pasji sin? Da mi je hotel ob zgledu do-
kazati, kako nevarna je ženska celo izkušenemu človeku. Toda kljub
svoji modrosti bi bil zlezel na Frino, ko bi mu bila dovolila. Tega me
je naučil, nič drugega ... Tudi ti, sem slišal, rad strežeš svoji stra-
sti. Neko ženšče imaš v šotoru, če se ne motim . .. (vzdigne roko) Nisem
moralist. Ta plat mi je popolnoma tuja . . .
Kalisten (rahlo osupne): Sicer sem Aristotelov učenec, toda v nekaterih
pogledih se moj nauk razlikuje od njegovega, kot se je njegov od Pla-
tonovega.
Aleksander (raztreseno) : Da, da . . . Omogočil sem ti, da si priča velikega
zgodovinskega dogodka . . .
Kalisten (udvorljivo) : Hvaležen sem ti za to, kralj.
Aleksander (previdno): Si se že lotil svoje naloge...? Pravkar sem pre-
mišljal, da morava pohiteti... Doslej sem bil že dvakrat ranjen. Druga
rana je bila hujša od prve. Ce prask, kakršna je današnja, niti ne šte-
jem. To bi mogel biti nebeški prst, opomin od zgoraj ...
Kalisten (potišano) : Število tri bogovi res večkrat uporabljajo ... Aristotel
je temu številu pripisoval velik pomen ... Toda v tvojem primeru se
je število že izteklo. Šteti moraš vse rane, saj bogovi ne delajo razlik
med velikimi in malimi ranami, (poudarjeno) Poleg tega je v tebi
samem nekaj božanskega. Kopja, namerjena vate, tik pred teboj spre-
minjajo smer, puščice se lomijo same od sebe, preden bi te morale za-
deti. V boju se ti je roka kakor podaljšala. Tvoj meč je dosegal telesa
sovražnikov, njihova bodala pa ne tvojega . .. Tako so mi pripovedo-
vali vojaki. . .
Aleksander (dvomeče): Tako pravijo ...?
Kalisten: Celo tvojim ranam pripisujejo poseben pomen... Pripovedoval
mi je eden od mlajših častnikov, Medijec... Tvoja kri nerazumljivo
podžiga bojevitost...
Aleksander (pozorno): Medijec! Protea?
Kalisten: Da, ta je bil... Ta vojna je sveta vojna. Kralj gotovo ve, da ho-
dimo po istih poteh, kot je prišel v Grčijo Dioniz. Večkrat mu žrtvu-
jemo. In radi si prišepetavajo izročila o tvojem božanskem poreklu . . .
Aleksander (izpod čela): Da me je mati spočela z Zevsom?
Kalisten (pomenljivo): Tvoja mati sama izvira od bogov, saj je potomka
Neoptolemova, on pa je bil Ahlov sin . . .
Aleksander (zamišljeno): Je to resnica?
1439
Kalisten: Tvoj rodovnik je raziskoval že Aristotel. Upošteval bom njegove
podatke pri opisu tvojega rojstva ... Neizpodbitno je tudi, da je tedaj
v Efezu zgorel Artemidin tempelj. Tedaj se je začela uresničevati sta-
rodavna napoved, po kateri konec Artemidinega templja pomeni zače-
tek najdaljše vojne, ki bo kronana z nazvečjimi uspehi... To je potrdil
videč Aristander . . .
Aleksander (zamišljeno); To so bolj ali manj govorice ...
Kalisten (prepričljivo); Tistega, kar se je zgodilo v Gordiju, pa ne moreš
zanikati. . .
Aleksander (razvneto); Ko sem presekal tisti prekleti vozel. . .?
Kalisten: To je bil sveti vozel. Mnogi se ga niso upali niti dotakniti. Ti pa
si z vzdignjenim mečem čakal, da svečeniki ponovijo prerokbo ... In
ti vržejo pred noge Azijo.
Aleksander: Svečeniki so videli bes v mojih očeh. In čutili so, da bi jih
mogel kljub njihovi svetosti razsekati na konce!
Kalisten: Sveti možje ne poznajo strahu. Lahko bi te bili prekleli in ljud-
stvo bi se bilo odvrnilo od tebe . . .
Aleksander (zviška); Jaz že vem, kako se tej stvari streže. Preden sem se
odpravil v Azijo, sem bil v Delfih, vprašal sem za svet preročišče. Sve-
čenica se je obotavljala z odgovorom. Zgrabil sem jo za lase in jo
potegnil s trinožnika. Žensko je postalo strah in zaklicala je; Tebi,
sinko, se res nihče ne more upirati. Takšna »prerokba« je bila zame
dovolj ugodna in takoj sem zapustil Delfe... Vidiš, o vsem tem bom
moral res še premišljati. . .
Kalisten (uslužno); Spis o tvojih zvezah z bogovi lahko pripravim v dveh
tednih.
Aleksander: Ne, s tem še počakaj ! Najprej življenjepis.
Kalisten (zavzeto) ; V tvoji mladosti nameravam predvsem poudariti vztraj-
nost in razne zmožnosti, s katerimi so te bogovi bogato obdarili. Z
dvanajstimi leti si že poznal vse vojaške spretnosti, s šestnajstimi si
bil poveljnik konjenice . . .
Aleksander (samozavestno); V bitki pri Hojroneji je bil moj delež odlo-
čilen. Prav je, da že na samem začetku omeniš moje vojaške zmožnosti.
Kalisten (prizadevno); Svoje vrstnike si prekašal tudi v duhu. Tvoje nag-
njenje do pesništva in glasbe je bilo znano in marsikateremu dvorjanu
nerazumljivo. Kar pomeni, naj mi bo oproščeno, da so bili ti ljudje zelo
enostranski. . .
Aleksander (zamahne z roko); Divjaki. . . Ampak tisto o glasbi ni vredno
omembe. Pri pesništvu dodaj, da sem občudoval gi-ško, ne katerokoli.
Kalisten (se vljudno prikloni) ; Seveda, grško. Helensko. (Komaj slišno) Saj
drugega ni bilo . . .
Aleksander: Ne pozabi filozofije!
Kalisten: Napisal bom, da si že kot deček spravljal v zadrego svoje uči-
telje z modroslovnimi vprašanji.
Aleksander (zaneseno); Skratka, rodil sem se na barbarskem dvoru, toda
sam že ni več barbar. Čutil sem helensko, mislil sem helensko.
Kalisten (zaupljivo) : Se neka nadrobnost, za katero ne vem, kako . . .
1440
Aleksander: Vprašaj! Kar vprašaj!
Kalisten (resno, v znanstveni pozi); Vojska je še žalovala za kraljem Fili-
pom, ko si dobil sporočilo, da je mati dala ubiti njegovo drugo ženo in
njenega otroka. Tedaj si vzkliknil. ..
Aleksander (raztreseno) : Ne spominjam se . . .
Kalisten: Vzkliknil si: Kaj smo in kdo smo? 2ena, mati, ubija otroka v na-
ročju druge matere, potem pa ubije še njo. Živali, zveri, to smo!
Aleksander (ravnodušno): Zapiši! Znanci naj vedo, da sem bil čuteč človek.
Poleg tega je v tej izjavi, ki si jo ti, lisjak, primerno prikrojil, rahel
moralicen prizvok. Vladar — mislec, to ni slabo. Pa tudi na mojo ne-
odvisnost kaže. Očeta in matere kot da nisem imel. . .
Kalisten (se vrti okrog Aleksandra): Iz vojne s Tebanci še eno nadležno
vprašanje ...
Aleksander : Ne poznam nadležnih vprašanj.
Kalisten (previdno): Ko so bile Tebe zavzete, si ukazal, naj pobijejo pet-
deset tisoč ljudi. . .
Aleksander (odločno): Moral sem pokazati Grkom, da sem neusmiljen so-
vražnik, kot sem jim ob drugi priložnosti dal vedeti, da sem najboljši
prijatelj. Sovražnik sovražnikom, prijatelj prijateljem!
Kalisten: Ze, že ... Gotovo se spominjaš, da so bili to starci, žene, otroci...
Za orožje zmožni moški so padli že prej ali so bili ujeti. ..
Aleksander (nerazumevajoče) : Tebanci pač . ..
Kalisten (previdno) : Za zgodovino ... Nekako . . ., kako bi rekel. . . nepri-
jetno .. . Veliko število. Lahko vzbudi prezir.
Aleksander (razumevajoče): Prevelika? Najbrž imaš prav... Zapiši tri-
deset tisoč... In tako naj ostane za vse čase.
Kalisten: Tu bi lahko dodali še kakšno pojasnilo. Da si bil po bitki žalosten
ali kaj podobnega ...
Aleksander: Zakaj?
Kalisten (pritajeno prijazno): Zal ti je bilo. da si moral kaznovati Grke.
ker si bil sam že napol Grk . . . Orisal bi kratek pogovor z Antipatrom,
ki ti je sporočil, da je zmaga dobljena: Zmagali? si zaklical s presu-
njenim glasom. Koga smo zmagali? Grke? Tebance? Sebe smo prema-
gali in uničili! Ah, Perdika, zakaj si začel bitko? Bogovi naj dopustijo,
da na tvojo glavo udari grom Dionizovega besa! In na naše kri nedolž-
nih ljudi v tem mestu!
Aleksander (zmigne z rameni): Dobro... tako naj bo! (se zareži): Je bilo!
Moj življenjepis utegne postati zanimivo branje, ali ne?
Kalisten (se prikloni): Izjemna zgodba o izjemnem človeku!
Aleksander (postaja vse bolj nemiren in se brez razloga zastrmi zdaj v
eno, zdaj v drugo smer. Prisluškuje. Začne lesti vase, postaja plašen) :
Neko noč, , . (se zdrzne) : Ne . .. Dovolj .. .
Kalisten (zaverovan v svoje pisanje) : Tu imam opis same bitke . ..
Aleksander (nervozno) : Ne zdaj !
Kalisten (ga opazuje) : Ura je pozna, dan je bil utrudljiv .. .
Aleksander (mu obrne hrbet, začne drgetati) : Poklical te bom ... !
Kalisten se globoko prikloni in se izmuzne iz šotora.
1441
8. prizor
Aleksander se namerno ozira okrog sebe, prisluškuje. Približa se
steni šotora in nasloni uho nanjo. Nato naglo odskoči in se požene v
nasprotni kot. Spet posluša, iztrga meč, ki visi na steni, in se z orož-
jem v roki vrže na tla. Potem se s komolci nasloni na zemljo, se po-
polnoma umiri, kot za molitev. Pri vhodu se pokaže bogovec Ari-
stander, starejši suhljat človek skrivnostnega videza. Ko se vhod za
njim zagrne, tudi on nekaj časa prisluškuje, kot bi se bal, da mu je
kdo sledil. Potem se vrže na tla zraven Aleksandra.
Aleksander (vzdigne glavo, zaupljivo); Te je kdo videl? Ti je kdo sledil?
Aristander (pritajeno); Vojska je zaspala. Mnogi so pijani. Plena željni
bdijo med mrliči. . . Stražarji pač . . . Tvoji služabniki.. .
Aleksander : Ti nimajo jezikov. (Vznemirjeno); Boj se častnikov!
Aristander: Ne upajo si...
Aleksander (ves spremenjen) : Ce kdo odkrije najino skrivnost, ga bom dal
ubiti!
Aristander (opominjajoče); Nihče ne sme zvedeti (Se vzdigne na kolena in
začne po tleh razvrščati oljne gorilnike, jih prižge in ugasi svečo, ki
je dotlej osvetljevala Aleksandrov šotor. S prekrižanimi rokami sede
pred gorilnike, se zastrmi v strop in se dvakrat prikloni. Aleksander
sledi njegovemu zgledu.)
Aristander (pritajeno); Se je oglasil...?
Aleksander (zmedeno) : Malo pred teboj ... Ko se je menjavala druga stra-
ža... Pri meni je bil ravno tisti pisun, Kalisten ...
Aristander : Pogovarjala sta se . . .
Aleksander (uslužno); O moji mladosti, o moralnih vprašanjih . . . Razprav-
ljala sva o Tebah, ko sem ga začutil... (vprašujoče zre v Aristandra) ;
Ali to kaj pomeni?
Aristander: Pri Tebah si zmagal. Po tisti bitki je predte pokleknila Gr-
čija ....
Aleksander (plašno) ; Pobili smo veliko tisočev ...
Aristander (zamaknjeno); To je dobro znamenje. Z mrtvimi se ne boš več
bojeval. Znamenje je ugodno z dveh plati. Bog se te je dotaknil ob
spominu na preteklo zmago, splaval je iz podzemlja pozno ponoči, po
dnevu, ko si izbojeval eno največjih bitk. Doslej se je plazil po perzij-
skem taboru, zasledoval je Dareja in njegove satrape, dokler niso utru-
jeni na smrt popadali na zemljo in se pogreznili v sen. Ta sen pa jim
ne bo prinesel miru in novih moči. To je sen pozabe, ki je znaniteljica
večne smrti. Kajti v izmučenih telesih, ki niso več zmožna dejanj, tudi
strah ne more delovati. Zapustil jih je, da bi se mogel oglasiti pri tebi in
te spodbuditi k novim odločitvam. Izginil bo še pred jutrom, da bi se
prisesal na telesa barbarov in jih znova pognal v beg proti Evfratu ...
Aleksander (še vedno vznemirjen); Kot bi slišal pritajene stopinje. .. Kot
bi se kdo plazil okrog šotora ... A ni bilo nikogar . . . Potem me je
stisnilo v grlu, začelo me je dušiti, zameglilo se mi je pred očmi, vle-
klo me je k tlom, kot da me hoče pogoltniti brezno Hada .. .
1442
Aristander (pom rljivo) : Nocoj je še posebno razigran. Dobrika se ti in te
opominja ... Tudi jaz sem ga čakal, vedel sem. da pride . . .
Aleksander: Ti si njegov edini svečenik?
Aristander (skrivnostno): Edini in prvi. Meni se je razodel pred teboj. Na-
vdal me je s pogumom, da sem si drznil v tvojo bližino in postal tvoj
služabnik ...
Aleksander (zaupljivo): Slutil sem, da se mora nekaj zgoditi. Drugi bogovi
se niso menili za mojo usodo. Kramarji so bili, vsi po vrsti. Ne prene-
homa sem jim dajal darila in služili so mi, toda ne meni osebno, ne
moji duši! Dokler mi ti nisi odkril pravega, edinega! (zaneseno) Daruj-
va mu!
Zravnata se v slovesno držo. Aristander sestavi gorilnike in na-
nje položi kovinsko posodico. Vanjo vsiplje dišave. S haljo si zakrije
nos in usta, otrpne. Aleksander pa hlastno vdihava omamni dim. Po-
časi se umirja in otrpne. Medtem Aristander že pogasi gorilnike in
spet prižge svečo.
Aristander (položi roko na ramena kralju): Zdaj te ne vznemirja več. Za-
hvalna daritev je opravljena.
Aleksander (kot da se prebuja iz omot ce): Odšel je. Bodi zahvaljen! Pred
bitko in med bojem preganjaj sovražnika, muči ga, stri ga! (njegov
glas postaja krčevit) Davi ga! Davi. . . Mene pa obiskuj ponoči, ko bom
sam. Muči me do jutra. Zaklinjam se t', da ne bom ponoči začenjal
nobenega spopada. Tebi na čast ! (premor) Ko bo vojna končana, ti bom
postavil svetišča. Ti, Aristander, boš postal njegov veliki duhoven.
Kult se bo razširil po vsej državi. Vsako leto bomo slavili misterije,
ki bodo postal: slavnejši od elevsinskih .. .
Aristander (z vzdignjeno roko): Nič, dokler sam ne razodene svoje volje!
Nič nam še ni znanega o njegovi naravi. Heleni ga doslej niso častili,
nobenemu drugemu plemenu se še ni dal častiti. Kdo ve, ali so ga
spočele sile Hada ali pa morda prihaja z Olimpa . . .
Aleksander (obraz mu zažari od nenadnega spoznanja): Z Olimpa je! Z
Olimpa! (zgrabi Aristandra za ramena) Zevs ga pošilja! In tebe tudi!
Ti si mi odprl oči! Vse se ujema ... Vsako tvojo besedo bom odtehtal
s čistim zlatom! (si strga z vratu verižico in mu jo da) Vzemi! Bogat
boš!
Aristander (nekoliko presenečeno): Zahvaljen kralj. (Se pokloni).
Aleksander (razigrano): Ne razumeš . . .? Se nisi slišal, kaj šušljajo vojaki?
Aristander : Slišal sem ...
Aleksander: O mojem očetu? O materinem poreklu? Bogovi so potrdili svo-
jo zvezo z menoj !
Aristander : Doslej nisi izgubil še nobene bitke.
Aleksander (vzkipi): Nobene! (se ozre po šotoru in zagrabi vrč): Vina Vi-
na! Pij tudi ti! Za prihodnje zmage! (pije) Jaz sem poln moči. Ne
bomo čakali tu do pomladi. Udaril bom na Egipt! (postavi se v govor-
niško držo) Vojaki, dokler vas vodim jaz, ste nepremagljivi! Bogovi
so na moji strani! Pobijte strahopetce, sledite mi do Nila! Do konca
1443
sveta, če bo treba! Ustvarili bomo kraljestvo blaginje, za vse večne
čase bomo svet odrešili lakote in trpljenja. Začenja se zlata doba! (se
obrne k Aristandru, potišano) Ne boš ploskal?
Aristander (sprejme igro) : Zivel kralj !
Aelksander (z ironičnim izrazom, že omahuje pod pijačo): Velike besede,
votel odmev ... (razumno) Ampak ljudstvu je treba dati neki program!
Samo zato, da bi ropali in bogateli, ne gredo na vojsko. Pred seboj
morajo imeti vzvišen cilj ! (omahne na blazine, govori raztrgano) To-
le... zadevico z bogovi jim bo treba malce prišepniti... Noreli bodo
za menoj ! (se udari po prsih) Jaz sem kralj ! Sli bodo za menoj !
1444
VENO TAUFER: OBRAZCI IN RESITVE
priden siten lačen praktičen kalen nesramen uren moderen
normalen željen voljen daven trajen idejen v rogu v risu v lesu
v lice v ljubezni zrak v pljučih zatopljen v misli kot v nebesih
prav v jami nemir v ljudeh tema kot v rogu
Slovenski pravopis
SAZU, 1962, § 16, § 19
1.
jutro prikopitlja da so strehe
res zaslepljene od zelenih kopit ampak
opoldan je že popoldan in smrad vampa
se čez strehe vleče
in se za vrat in za pas po trebuhu cedi
veter Cepi le za tem ali onim vogalom
prehlada ni tvegati preveč nahod je premalo
prezrela goba se razpoči in na obzorju trohni
crkovina bo šla v jamo
na strehe poka
zmaj joka
zbrano
zeleni Jurij iz zgodnjega baroka
pika poka
2.
tak dež da blato lije
v nebo če leževa se bova umazala
duši sva na suho dala
v škatlo iz pločevine
1445
evinta ko miši v potopu
plavava v globine
luže sred polja pšenice
dušo izročava bogu
če leževa bova blatna in prehlajena
da bo raslo to bo raslo spomladi
pa nič ne veva
bog ve reži se
za grmom te slači obrodile
bodo kapljice roje mu v bradi
3.
ne reci da nimaš duše
tvoja zadnjica živi v mojih dlaneh
tudi kadar krivo prerokuje
ne reci saj jo včasih uzrem
ko ti spod dojke pokuka
ali iz labirinta tvojega uhlja
in je hitrejša od mojih zob tvoja dlakasta duša
zvita naočarka na jasi tvojega trebuha
vržem se nanjo z vsem živim telesom
komsomolec na strojnično gnezdo
v tem lepem filmu sprejet v rod boljševikov
ne reci ker takrat zagledam skoz tvojo zenico
kako stopa evridika skoz mrak pred ogledalo
za njo orfej nag z udom ko bodalom
4.
rdeče in črne ribe krožijo med nama
sape sreče se vzdigujejo v vrtinec
iz njega ena sama zelena riba švigne
s krivo prisego mojega meča se potaplja
tvoji lasje vznak za njim plapolajo
bledo rezilo med bliski trebuhov lovijo
se cepijo ko zginjajo v globoko praznino
nad njo ko ura tolče s prazno senco jadro
rdeče in črne ribe kažejo toku pot
ko jim tok cefra morjevide
njih oči mečejo mreže strahu navzgor in navzdol
1446
kriče si bajujo od daljnih bregov
kako spod kjer seme planktona klije
njuna duša željnokrat telo prek telesa je molk
5.
trikrat sem zažgal grmado tvojega telesa
trikrat v eni noči ugrabil ko si gorela
sredi brezštevilnih zubljev mojega semena
skoraj bi umrla od zvenečih uteži vesolja
zdaj me prikovanega na skalo znoja
udarjata ko dvoglava orla
enakomerno tvoji dojki
v kosteh odmeva pod oboki
vse bolj zasoplo štejem nihaje
v meni se preštevajo števila
dokler jih moj glas ne prevpije
zobljite milijarde se cepijo v milijarde
ne slišiš me med stenami mrzle domačije
telesa me je tihota neštevne minute preglasila
6.
jaslice si postavita na postelji
ona si sveti v mrak
z njegovim udom med zobmi
v temo trebuha tipa njegov korak
volčje bela rjuha skoti veter
šviga med trohnečimi žilami lesa
se pritihotapi med štrleče stene reber
v razpoke zaplodi zelena semena snega
iz prstov jima poženejo zelene veje
in na zelene liste zaigra igla teme
v pisanih kapah in toplih suknjah skačejo besede
jima mršijo lase lomijo roke in noge
sveti duh se iz kota čez ramo ozira
mučeniški sij si pomer ja
7.
ljubiti ljubeč ljubljen dom
domovino resnico sam sebe se med seboj
kakor se komu ljubi
ljubitelj umetnosti ljubimka
1447
resnica gola suha žalostna čista i
povedati resnico komu v obraz ',
v resnici je drugače resnici na ljubo
sanje in resnica :
občevati občevanje z nikomer i
ne občuje spolno posoda ¡
občevalen jezik pripomoček j
vera v bogove čudeže strahove usodo nezmotljivost
prava kriva državna turške vere je pasja vera ,
pri A ju je obstal ptički Zvrlijo ■   \
1448
PAVEL LUZAN: V OBSEGU JUTRA
Izgubil sem vid, vonj, sluh, okus, in tip: kako naj bi
jih rabil, da bi mi bil ti bližji?
(Th. S. Eliot)
Nespremenljiva je resničnost
v obsegu trhlega jutra :       '.
Spremeniti svet '
v sončni prah
O zmagovalci in črede i
O SENCA :
čez smisel poti .{
brez cilja in teže \
i
1. '■
Človek se oži I
z imenom prostora
in znamenjem časa
Gobavost raste
skozi znoj in rodove
i
Videz presega votline 1
in brezdušnost polni \
slepa stebla in krila j
za nesmrtnost teme j
ob dorasli uri ]
resničnosti ;
!
Zrasli i
v neveri prsti
ob gladu in žeji
1449 i
prihodnosti
Oropani zmage
na vratih večnosti
kakor neplodno znojenje
skozi razpadanje ognja
Nepotešena blaznost
v čeljustih
iztreznenja
kakor prastaro sežiganje
ZA SPOČETJE SVETA
kakor pričakovanje
ZORENJA
prahu in smrtnosti
ob uri spoznanja:
Nerazložljivi konec
pogreza resničnost
3.
Jalovo slepilo
je v zenitu dneva
in svetloba v zenicah
brezciljnega časa
kakor neizmerna lakota
kakor nedoumljivo ponavljanje
ČLOVEKA IN ŽEJE
poslednjega smisla
resnice in soka
spregledanih sanj in pretehtane luči
v naslednji točki
večnosti
Naslednje umiranje
v znojnem prahu
Naslednje seme
v razpokah prisege
med krvjo in razumom
Gorečnost ognja in stopinj
kakor bistvene brazde
skozi človeka in čas
pred nami
Dotrajanje sonca
v naslednji senci
človeštva
in zavojevanja prsti
1450
4.
Nerazložljivi dnevi
so potopljeni v rojstva
In zamanj izviri v zglavnem kamnu
Zamanj žarišča med nami
razsežnejša od rojstva
zaman prah med nami
težji od zemlje
Zaman čas
skozi kri
zakaj slepimo svoje slepilo
zakaj dolhemo svojo blaznost
ob uri
nerojenih moči nespremenljivega molka
naše razsežnosti
v kapljah časa in v dotiku večnosti
kakor obleganje
zemlje in znoja
prahu in žeje
proti jutranji smrtnosti
П
Glej
bedno je izročilo
ob neznani uri
kamna in gladu
Smrtnost preostane
v videzu stvari
1.
Govorim
O TEBI ZEMLJA
ognjena in apnena
vodena in neobljudena
užita v semenih jutra
KER CAS DOLOČA
bivanje nerojenih
v mrtvih kamninah rodovitnosti
in zarečeno prst herojev
v žrelu zvezd
zakaj nespremenljivo je breme
1451
navidezne zmage
od kamna do kamna
iste slepote
Osvajanje preostale smrti
do razdejanja neskončnosti
do prahu poslednjega ognja
do setve neodložljive
jalovosti
v naselitvi
2.
In živa
ne bova potihnila v izparine
molčečih kamnov ozvezdja
In mrtva
bova presanjane sanje
v semenih izgnanstva
ki naju presega
od noči do noči
sežganega sonca
od kaplje do kaplje
prelite žeje
skozi ogenj in prah
krušne praznine
v zaseganju
zemlje in zraka
tleče rodovitnosti
med bitjem in smrtjo
zakaj nesmisel je
v živih stopalih
kakor poslednja usodnost
semena
na robu žveplene beline
3.
Kamen je neizrekljivo kamen
Stiska
se ne izliže
iz nerojenih ust
ne s poti za nami
Nemoč
je v zaseganju
pretečega molka
ob vsakonočni zori
lačnega pogrezanja
v nenehno sejanje sveta
1452
In možnost je razdeljena
Stvari zarasteš
v poželenju sveta
in zarečeš prerokbe
v neveri izgnanstva
Izpljuneš se
kamen pod kamen
svoje naselitve
pred koncem
zakaj neodložljiva je pravica teme:
Znojni dan pristaja
v praznini
kakor zenice in smrtnost
izravnani sončni zenit
zmagani vrh zemlje
Lačni cilji lakotnic
Žejna zavest neizrečenega
Naslednje čeljusti
istega sveta
naslednje seme
v naslednjeh brazdah
usodnosti jutra
Krik v gorenju
proti zemlji
na dnevu krušnega časa
In onkraj svetlobe spet
izkušeno umiranje
po smrti
1453
FRANCI ZAGORICNIK: IZVIDNICA
1. faza
knjiga je odprta
vase
lahko jo obračaš
ko listje zeleni
prima standard
je indigo papir balkan
oj beli beli grad
imam te rad
kjer si
2. faza
druga faza je pepel
prah si bil
v prah se vrneš
kaj pa je
s pepelom
pepel je druga faza
3. faza
pohitite učenjaki
in drugi škodljivci
pesniki vlačuge
in vsi drugi
so še druge faze
neogibne
in izključujoče
1454
4. f aza
suknja je odpeta
od peta do peta
suknja je
odpeta ali zapeta
pesem
maček ali sablja
starikav opomin
spomina
5. faza
pohitite
nasproti milijonom ciljev
pohitite
danes je še čas
jutri
ne bo več časa
danes je še danes
jutri ne bo več danes
včeraj ne bo več jutri
in sploh vse jemlje hudič
se popraska po riti
nabira provizijo
6. faza
bela barva vozi vsak dan
rdeča barva vozi od nedeljah in praznikih
zelena barva vozi ob delavnikih
7. faza
samo toliko in toliko
umetnost v omaki
od pornografija evrope
do indija koromandija
in afrika in poezija
avto ali otroka
weekend ali otroka
jutri bo prepozno
1455
8. faza
mar i ja k sebi
zvoni
marija geld
zvoni
en dan življenja
zvoni
zvon zvoni
beseda zvoni
nič zvoni
zveni zvene zvodeni v jeseniških povodnjih
in zadnja faza
123
456 187
012. 345 678
901 234. 567 890
123. 456 789. 012 345
678 901. 234 567. 890 123
321 098. 765' 432. 109 876
543. 210 987. 654 321
098 765. 432 109
876. 543 210
987 654
321
O
1456
J02E SNOJ :
NENADOMA V VELIKEM PROSTORU SAMI
p r e ču t i
imamo temne noči in
svetle v
svetlih
mesec vse obleze
vse obleze
stonogi ščurek
svetlobe bele
kar v jutru
nosimo
v
usta
je hladno od
wetle
sline
in rdečih
lazarjev in nezavestne
tišine
s plodov in
obrazov kot
roso otiramo
nevidne
podpludbe
mesečine
i z ž e j a n i
plan se bo zdaj
zdaj
preganila plan
me bo stisnila in
izsušila čedalje
dalj v
1457
dalje
čedalje dalj
v
dalje v
pogorje na
obzorju
spodnaša
šopaste brzice
trav
med kamni — fazani
se sonce
vrtinci in bolj
ko
teče ne
odteče same prasketaje
leskeče se iz
tujega perja
pav
odsihmal bom na
begu
z vodo v ustih
bedel in
spal
obkoljeni
ves sem se zgrbil
in zgubil
v vrbje
zvil in izsušil
komaj še kdaj
bom dež
okusil
še dež
okusil
a
tigrasta mačka me
bo izdala že
teče pretegnjeno
čez
travnato pot
za njo se izprožijo
psi in za
1458
psi pristopijo od
vsepovsod
ljudje
kmalu bo iz njih
okrog mene nov
plot
v smrtonosno prenočišče postavljeni
ti leti
te brazde
ti hrasti ti
klici suličasti od
vsepovsod proženi
iztanjšani do
ohripelosti do
oslepelosti
ponavljani
nimajo kam
sesti nimajo
kam pasti
v ravnih vrstah
drevesa zato se
polagajo v
dalj
mogoče tam najdejo
prostora svoji
rasti
mogoče se ena že
vračajo
lahko da me
raztrgajo in
raznesejo ko se
srečajo
se že manjšajo
se še večajo
z ognjem in vodo preizkušani
počasi zdrsijo
vsi
vodoravni plazovi
1459
dolgo že tlijo
v šoti in
mokroti
kalna noč se
tre ob mahu
in žabji volni
plameni so
plahutavi
šotori
ni več strehe
nad glavo razen
ognjene
skrivam se v
skrinjastem vonju
cvetoče mete
potem se še ta
razbrsti v
modro nazobčane
plamene
odpro se donebni
podari
grobovi
duhtenja
r a z k r i 1 j e n i
ponoči se
podro na vsakega
spodaj idočega
posebej z rokami
vsak si zakrije
glavo
in beži izpod
teh
krošenj
od tega naliva
težkega
ni moker le
zadihan
ie
od
njihovih
groženj
1460
toliko teme držijo
da se šibijo
da se mezijo
še na jesen in
na ptičje
perje
jate na njih
razčetverjene in
razpete dan in
noč
visijo
gluhonemi
na grušču so
košnje
razdelijo ene
gredo levo in
druge
naokrog
na betonskih
grudah kosci
obsedijo zdaj
žanje svoje
poševne ure
zanje
droben čričkasti
bog
naj gode —
oni sodijo naj
še bolj gode —
oni sodijo
v obraze sivijo
ne luščijo se več
lepo od
kosti
betona
vidno se
večerijo
s slepoto obdarjeni
med brati
vrabci so bratje
1461
kerubi od
zaobljube
pernati pod ostrešji
zvaljeni v
zaobljubi
nobene razlike
ni v splašeni
jati ne v
letu ne
v klicu
samo latje ovseno — se
zdi — manj
šibijo bolj
srebrijo
nebeški ptiči
vriščavo poletje se
seseda na dno na
naši vesti
zapeljani lokvanji
kerubi
plavajo
nekaj jih bomo
iz zorne nadzemne
meglice
nerodno
splašili naravnost v
nebo nekaj jih
bo
pozimi pred vrati
med ptičjimi
mrliči
sonce nam vsem
poniža
prag opleveljenega
raja ko v polje
tone in
ko
vzhaja
enkrat za vselej  zavrnjeni
padala dreves se
niso
odprla
1462
gomazeč
mravljinčast dež
to
napoveduje ali kratek
stik sonca ali — kar
je še
hujše —
oboje
vedro je in
nevihta se samó
na robéh ravni
povreva v skledi
poldneva smo samo
zrnca polskuhane
leče Krim nas
premleva in do
mraku
prežveči za nekoga ki
se mu
gabimo in ki
nas
noče
zakaj nas niso
debla pri priči
pohabila ali vsaj
previdno — mimo
arterij —
predrla?
k a j n i
sin človekov
si zemljo zakoliči
se na soncu
oznoji in
izmaliči se
spopade z
mišmi in
drobnimi
ptiči
se usede in se
gleda v jeklu
pripeke in se
igra roko
1463
roka se igra
človeka
sram ga obide in
se med
fižolovke
skrije vmes
jih sproti
iz užitka in v
metuljem nemiru
obira
prvega ki
mu pride med
pobesnelo kvadratastimi
gredicami
nasproti
s slakom ovitega
da oči v prah
pobitega
použije
1464
Snubačenje
Drago Grah
(odlomek iz romana Deveta nebesa)
SAMOPO Vehke modre črke okorno nihajo na jekleni vrvi.
Polak z zgornjim delom telesa leži ves na mizi. Hlače na napeti zadnjici
ie mu svetijo. »Daj si vendar dopovedati!« vpije v slušalko. >»Tule čaka
človek . .. Pomemben razgovor imam z njim. — Ampak . . .«
Žerjav zaječi in črke se začno pomikati izpred okna proti levi. SA-
iVIOPO Tedaj pa rezek žvižg, dvoje krilečih rok v rumenih rokavicah:
brnenje preneha, črke se sunkovito zazibajo, se na pol skrijejo zdaj za levi
zdaj za desni okenski rob. MOPO SAMO AMOPO SAMOP
»Tega ti ne morem razložiti v nekaj trenutkih,« kriči Polak dalje.
»Kako? — Kvalifikacije nima, to je! Hočem reči: prakse. Pred letom dni
diplomiral, zdaj pa da bi naj že .. .«
Za vrati v sosednji pisarni zasiči. »Madonca! Spet sem pozabila!« Prvo,
kar je rekel, ko sta stopila v barako: »Kavico, Štefka, ja?« »Takoj, tovariš
Polak.« In zdaj ji je prekipela.
SAMOPO
Okno je odprto, na pisalni mizi, ki se je čeznjo zleknil Polak, prepih
lista med papirji.
Na ravni strehi samopostrežne restavracije stojijo Toni in še trije dru-
gi. Vsi vpijejo in mahajo zdaj navdol proti rumenim rokavicam zdaj
navzgor proti kabini na žerjavu.
Skozi vrata zadiši po kavi. Tako kot včeraj pri Bajukovih, pomisli Vu-
kajč. Kavica, kajne seveda, majhen razgovor, kajne seveda . ..
Polak ga je poklical kar s strehe, kjer zdaj z rokami mlatijo tisti štirje.
Tu v baraki, pri vodji gradbišča, bi naj tajnica skrbela za to, da ju ne
bi nihče motil. In takoj skuhala kavico, kajne seveda.
SAMOPO
»Inženir gor ali dol! Veš, kaj se to pravi: stolpnica? — Že, že, graditi
jo začnemo šele prihodnje leto, vendar tudi takrat še ne bo imel izku-
šenj .. .«
Žerjav znova zaječi, črke se tokrat začno odmikati od okna, naravnost
proti možem na strehi. Orokavičene roke mahajo za njimi kot v slovo.
1465
Na vratih potrka, skozi škripaje odpirajočo se režo previdno stopi dekle
s skodelicama na pladnju. Potisne ga pred Vukajčem na mizico. Ostro za-
diši po znoju. Zlepljena vlažna dlaka pod pazduho. Vrne se in trenutek
zatem spet pride z džezvama, držeč vsako v drugi roki. Zdaj zadiši samo
po kavi. Po kavici, kajne seveda. Na njej mehurčkasta pena. Kot na moštu,
kadar vre. Vrata se škripaje zapro, Polak nekam jezno vrže slušalko na
vilice. Odlepi se od mize in s telesom zastavi okno skoraj do kraja.
S----O
»Včasih bi človek telefon najraje zagnal nekam —.« Sede Vukajču
nasproti. »Ah, kavica, kavica ...« Pomeša jo z žličko in natoči v belo por-
celanasto skodelico. »Izvolite, Vukajč.-<
Stori natanko tako kot Polak: pomeša in nalije.
Pihata, srkata in spet pihata ter molčita oba.
»Kje sva nehala?« Polak si snova napolni skodelico. Vukajč tudi. »Ah,
saj še niti začela nisva. Ta telefon . ..! Veste, zakaj sem vas poiskal?«
Vukajč ga samo pogleda in si preloži kapo s kolena na koleno.
»Kmalu bo prišla štafeta skozi naše mesto.«
Vukajč za trenutek dvigne pogled SAMOPO in pomisli. Štafeta? Titova
štafeta? Najbrž. Maj je tu —.«
»Ste jo že kdaj videli?«
»Seveda,« odvrne Vukajč. »Nekoč sem celo sam tekel. Kmalu po vojni
je bilo.«
»No, potem veva oba, za kaj gre. Torej, kmalu bomo sprejeli štafeto v
tem mestu, kajne seveda. Na Trgu revolucije, kot vselej. Stafetno palico
nosi, saj veste sami, mladina, vojska, milica, delavci.. . Tudi iz našega
podjetja bo treba koga poslati, kajne seveda .. .«
Potegne cigaretno škatlico in ponudi Vukajču. Dokler svaljkata na mi-
zici, meteta zrnca tobaka z nje in si nažigata, spet vlada molk. Potem se na
stolu z nagnjenim naslonjalom zlekne Polak in zlekne se tudi Vukajč.
SAMOPO Vsi štirje možje na strehi držijo modre črke ter si pri tem
kriče in križem nekaj dopovedujejo.
»Vendar začnimo najprej z drugega konca,« zamornija Polak skoz ci-
garetni dim. »Kaj bi rekli, Vukajč,. . . kaj bi rekli, če bi vas kdo predlagal
za sprejem v Zvezo?«
SAMOPOSAMOPOSAMOPOSAM Zvezo? V kakšno Zvezo? Pa ven-
dar ne —? »Mislite ... v partijo?«
»Da.«
SAM Zasmeji se. »Jaz v partijo?«
»Zakaj pa ne? Dober, pošten delavec ste. In osnovna organizacija na-
šega podjetja je ugotovila, da ima med člani premalo delavcev. Zato že
nekaj časa razmišljamo .. . izbiramo ...«
»Kaj boste z mano v partiji?« — Ne, jaz v partijo! O partiji pravza-
prav ne vem nič jasnega. Pravzaprav samo toliko, da ... pravzaprav, da
so komunisti.. . pravzaprav .. . »Kako bi rekel.. . Jaz vendar nisem za kaj
takega .. . Partija . . .«
»Kaj ne bi bili za kaj takega ! Vsak pošten človek je. In vsi vas hvalijo.
Discipliniran, vesten, dober tovariš . ..
1466
»Sele pred nekaj tedni sem prišel sem v službo. Kdo bi tedaj že lahko
povedal, kakšen sem? — Da niste govorili s Tonijem?«
»Sem. A mu nisem povedal, kake načrte imamo z vami. Vendar sem se
menil tudi z drugimi. Z delovodjo ... In navsezadnje tudi jaz kaj vidim.«
»Ne, ne,« kratko reče Vuka j č.
»Poslušajte, Vukajč. Sami veste, sami vidite, da pri nas še ni vse tako,
kot bi moralo biti. Človek še marsikdaj ima dober razlog, da . .. kajne se-
veda . .. malce pogodrnja. Nizke plače, dragnja, slaba stanovanja — »zdaj-
ci kar poskoči« — hišo vam je zemeljski plaz skoraj porušil, Vukajč, na
svoji koži čutite, kaj se to pravi, kako težko si boste zgradili novo, kako
hudo je z denarjem! In da bi nam bilo bolje, se moramo napeti vsi, vložiti
vse napore ... da bi nam bilo kar najhitreje laže ... In če ste v partiji in
se kot njen član trudite še bolj kot drugi, ki niso organizirani, prispevate
tako še več k napredku, svojemu napredku in napredku nasploh...«
Z eno besedo, ne razumem ga. Težak železen kavelj je priplaval pred
okno in se zdaj spušča nad tovornjak, na katerem že spet mahajo rumene
rokavice. Zdaj desna, zdaj leva. Kaj me res hočejo v partijo? Jaz v partijo?
Mi bo —
»Mi bo —« glas se mu sunkoma ustavi v grlu. Mi bo partija pomagala
zgraditi hišo? Namesto tega bi pa naj j a z še več delal.
». .. sama hudobija — ali niste hoteli nekaj reči?« — da, še preveč
hudobije je na svetu. Zato nam gre slabše, kot bi nam lahko šlo. Ce se
borimo za večji delovni učinek, če hočemo z manjšimi materialnimi izdatki
doseči več, si ne ustvarjamo samo več dobrin, ampak se v bistvu onkraj
konkretnega sveta bijemo s hudobijo, Vukajč, z zlom, z nasiljem, Vu-
kajč. . .«
»Da.« Zunaj zgolj zabrni žerjav, vendar — nasmehne se sam pri sebi:
kaj takega! — vendar na vsem lepem zasliši, ali vidi, nekje daleč za sabo . . .
eh, abotno, zares, neumnost, da: kač! Juri Juraj — kaču po glavi daj!
»Saj je tako, ali ne? Pravi komunist se pravzaprav bori, z vso svojo
bitjo, proti zlu.«
»Ampak —« Juri Juraj •— kaču po glavi daj !
ST STR STREŽNA Rokavice krilijo.
«No, prav.« Polak nekam pomirjen, zadovoljen seže po skodelici. »Pa
drugič dalje. Vendar nazaj k prejšnji stvari: štafeta. Sindikat Fundamenta
bi rad poslal tudi vas, poleg še nekaterih.«
Spet jaz? STREŽNA Zakaj spet jaz? »Ne bi raje koga drugega?«
»Tu se pa res nimate kaj upirati, Vukajč! Saj vas ne bo stalo nič. In
še prost dan boste imeli. Zjutraj vas naš tovornjak odpelje, vas odloži dru-
gega za drugim ob cesti in potem sedite lepo v travi, dokler ne prispejo.
Stečete z njimi tistih sto metrov. To je vse.«
STREŽNA STR Takrat doma — prav tako smo se razporedili ob cesti,
do Večeslavec — visoka visoka visoka trava — sonce sonce sonce — Ma-
tilda na njivi STR Crke pristajajo na strehi.
»No, ja, če že mora biti.«
»Nikar tako neveselo! Navsezadnje je to priznanje. Izbrali smo vas,
samo najboljše, kajne seveda. Ta ali tisti utegne postati še član Zveze.«
1467
Polak ga osine s preiskujoče hudomušnim pogledom. »Toni mi je povedal,
da ste bili v brigadi.«
»Bil, da.« liizgradiiiti pruuugu Saaamac Saaarajeeevo...
Kavelj že spet priniha nad tovornjak. Okorno se ravna po mahajočih
rokavicah.
»Vidite, v vas tiči več, kot bi človek le zaslutil.« Polak se skoz oblak
cigaretnega dima zamišljeno zazre vanj.
Žerjav za trenutek utihne, orokavičeni mož se skloni nad kavelj, potem
ho-op! in stroj zabrni znova. Roki že tudi v zraku. Trije izmed štirih na
strehi do pasu goli, z rokami ob boku.
»Bajuk je danes začel,« zdajci reče Polak. »Najel si je nekaj Bosan-
cev, ki bodo na hitro podrli drevesa, očistili prostor, izkopali jamo za ga-
šenje apna... Nato sta vidva s Tonijem na vrsti. Lep zaslužek se vama
obeta, moram reči...«
Lep zaslužek, lep zaslužek! RESTAV Zdaj že drugi dan isto. Ko da
ne bova za to trdo delala. »Saj tudi ne bo lahka reč: graditi tak vikend
tam v gozdni strmini...«
»Res je. Vendar, če pomislim — če bi se meni tako podrla hiša kot
vam, Vukajč... Splača se napeti vse moči. Naj stane, kar hoče — gre mor-
da za najpomembnejši dogodek v življenju družine, kajne seveda. — Po-
slušajte, Vukajč, nekaj vam bom predlagal. Dajva, pokadiva še eno. Izvo-
lite .. . Predlagal bi vam — pomagati vam hočem pravzaprav . . . Bajuk bi
vam dal večjo vsoto denarja... kot predujem.«
STAVRESTAVRESTAVRES »Predujem?«
»On bi to storil. Saj boste delali nekaj mesecev zanj, kajne seveda. In
prihodnje leto prav gotovo tudi. Tako bi si vas zagotovil. Lahko da bi nam-
reč kje našli možnosti za še večji zaslužek, pa bi mu ušli tjakaj. Lahko da
— čeprav seveda ne verjamem, da bi se dalo najti kaj boljšega. Kaj pravite
k temu? Počakajte, še nečesa sem se spomnil! To bo celo še veliko ugod-
nejše za vas. — Včeraj ste omenili, da vam je žena poslala denar iz Avstri-
je, ne?«
Vukajč prikima.
»In bo spet poslala?«
»Vsak mesec sproti bo pošiljala. Do jeseni bi radi nabavili, kolikor
je le mogoče. Pozimi je take stvari teže urejevati.«
»Veste kaj?« Polak seže po skodelici. »Prazna!« nekam nemirno, ne-
strpno zamrmra. »Bi hoteli še eno kavico?«
»Hvala.« Kavico! Kavico!
»Potem tudi jaz ne bom. •— Veste, kaj? Kaj sem že hotel reči? Ah, da!
Kolikor vem, bi si Bajuk rad priskrbel še nekaj šilingov. Vikend si hoče
opremiti z različnimi stvarmi, ki bi jih rad kupil v tujini. Ponudite mu
šilinge, ki jih bo zaslužila vaša žena. Ce hočete, kajne seveda, lahko jaz
zavrtim telefonom pa mu povem.«
Samo počasi! RESTAV Modre črke, povezane s kovinskima letvama,
se spuščajo k štirim možem. Samo počasi! Naj pove do kraja. Morda RES
ni RES tako neumno. RES
1468
->. . . b izpeljali takole: vi obljubite, da Bajuku prodate šilinge, ki jih
bo oktobra, novembra ali kdaj že prinesla vaša žena. On vam bo — prepri-
čan sem. da bo šel v to — on vam bo pa že zdaj dal dinarje. Seveda boste
spet dobili za vsak šiling nekaj več. Tako kot zadnjič.«
»Recimo, da denar lepo vzamem, jeseni pa potem ne bom hotel nič
slišati o šilingih?«
»Vi tega ne boste storili.« Polak se samozavestno zasmeje. »Saj ste že
na pol komunist.« Spet ga preizkušajoče hudomušno pogleda.
Rad bi vedel, če so resnično vsi taki poštenjaki... Kavelj plava čez
gi-adbišče proti tovarnjaku. Kar mika me, da bi ti jo zagodel in ti pokazal,
kdo je poštenjak. He he —.
»Navsezadnje lahko skleneta pogodbo.«
»Z njo ne bo mogel nikoli. . . recimooo ... pred sod šče.«
»Zakaj ne?«
»Ker bo v njej pisalo, da gre za kupčijo z devizami. To pa ni dovo-
ljeno, ali?«
Polak zamahne z roko, da zaprši od cigarete, ki jo stiska med palcem
in kazalcem. »O šilingih ne bo v pogodbi ne duha ne sluha.«
Vukajč ga pogleda. Stvar postaja resna. »Kako to?«
»V pogodbi bo šlo zgolj za dinarje. Podpisani Jurij Vukajč izjav-
ljam, da sem od Mihe Bajuka . .. prejel toliko in toliko din posojila in da
ga bom vrnil do tega in tega dne. Razumete? Dinarske vsota bo seveda
ustrezala vrednosti šilingov. Vendar je jasno, da boste Bajuku dali šilinge,
čeprav bo pogodba govorila o dinarjih.«
A, tako misliš. RACIJA Pravi lisjak. »Kaj bo pa rekel Bajuk?«
»Prej sem se že ponudil: če hočete, zavrtim telefon.«
Glavo stavim, da takoj stečeš tja, Bajukov hišni prijatelj. RACIJA
»Predvsem bi pa moral razmisliti jaz.«
»Se razume! Se razume, Vukajč!« Polak urno vstane.
Tudi Vukajč se dvigne. Crke so že skoraj nad streho. Polaku natančno
nad glavo. Vsi štirje možje držijo roke v zrak, ko da bi nekomu vzklikali.
RACIJA Da se človek lahko tako žene za temi devizami... RACIJA
Možakar je bil na moč molčljiv. Ko je skočil s tovornjaka, je pozdra-
vil Vukajča s tem, da se je s kazalcem dotaknil čepice. Potem sta brez be-
sed nekajkrat obšla pločnik pred banko, si nekajkrat natačno ogledala
uslužbenke za stekleno steno, kjer so ljudje kar naprej in naprej prešte-
vali denar, ter se nekajkrat poglobljena zazrla v promet ki se je valil mimo
njiju.
Nazadnje ga je Vukajč že v tretje zaprosil za ogenj. »Torej bova malce
tekla,« je dejal, preden je pritisnil cigareto k njegovemu ogorku.
»Tekla . ..«
»Bolje to, kot pa delati. Dobro, da so me izbrali.«
»Kje pa delate?«
»Pri Fundamentu.«
»A.«
1469
Prikazala se je spet zelena luč in križišče je zahrumelo, ko da hoče
pobesneti. Zagledala sta se v štiri vrste avtomobilov in molče opazovala,
dokler ni znova zasrepela rdeča luč.
»Pri nas ni nihče izbiral,« je tedaj rekel možakar. »Pobrali so nas kar
prvih dvajset. Mene recimo ne bi bilo tu, da nisem šel prav tedaj v garde-
robo po malico.«
Vukajč ga je molče pogledal. In Polak mi pripoveduje pravljice o tem,
da častne naloge vselej opravljajo najboljši. Vzemite čisto obleko. Vukajč,
vendar pazite: delavsko obleko. Nastopili boste kot delavec. To je vaša
častna uniforma. Tale poleg mene je prav tako v častni modri uniformi, le
da je vsa smolnata in preperela. Je torej Polak brbral kar tako tjavendan?
Ni za temi velikimi besedami ničesar več? Ali pa so te besede zgolj zato
tako velike, da bi se lahko z njimi skrilo kaj drugega?
Zdaj spet zelena luč. Trušč mu je prevpil celo misli.
Naslanjala sta se na sivo prepleskano soho, ki je visoko zgoraj nosila
mlečno bel balon električne svetilke, niže pa troje zastav. Za njima je v
krogu stalo nekaj kratkohlačnih, kratkokrilih šolarjev in šolark. Vsi- so
imeli rdeče rute okrog vratu.
«In kje delate vi?« je nato vprašal Vukajč.
V odgovor je zamahnil z roko, ko da gre na neko povsem samoumevno
stvar. »Star likovec«
Vukajč je vprašujoče dvignil obrvi.
Vam pri Fundamentu pravimo fundamentovci,« je pojasnil drugi, »mi
pri LIK-u pa smo likovci.«
»A tako ... Lesno industrijski kombinat Jelka?«
Drugi je pokimal in vrgel ogorek med vozila, ki so se v tem trenutku
rohne pognala naprej.
Vukajč se je osuplo odsunil od sohe in se obrnil proti likovcu. »Ali ni
Bajuk vaš direktor?« mu je zavpil v obraz.
Spet je pokimal.
Vukajč se je znova naslonil. Glej, glej! Pri Bajuku so torej kar s
prstom pokazali: ti, ti, ti. .. se udeležiš štafete. Nihče ne zgublja besed o
kaki častni nalogi.
Poševno na drugi strani se je začenjal Trg revolucije. Na drevesih so
viseli zvočniki, iz najbližjega je proti njima kipela glasba, vmes kdaj pa
kdaj na vsem lepem: ena, dva, tri, štiri, pet.. . Daleč v ozadju je bilo med
vejevjem komaj moč videti velik oder, ves prevlečen z rdečim platnom.
Po njem je živčno tekalo nekaj postav, prenašalo lestve, zabijalo žeblje in
nategovalo kable.
»Kakšen je kaj vaš Bajuk?«
V odgovor je najprej zmignil z rameni. Nato pa: »Tako, tako ...«
Tik pred njima je obstal ogromen tovornjak s prikolico. Ko se je cesta
spet odprla, je najprej zahropel, da je ves zadrgetal. Potem se je začel ječe
pomikati in opazovala sta ga, dokler ni zapeljal čez križišče in dalje vzdolž
trga.
»Kakšen je do vas delavcev?« je vprašal Vukajč.
»Hvala bogu ga ne videvamo pogosto.«
1470
»Hvala bogu?«
»Ce vsaj enkrat doživiš, da zarjove nate, boš tudi rekel hvala bogu . . .
V glavnem pa molči in tedaj si pravzaprav ravnodušen do njega. Vendar.
Č3 ga kdaj prime ... Tedaj se zdi, da je razkačen vstal že svoji babi od
spalne srajce.«
«Nekaj sem slišal. . ., da si namerava zgraditi vikend . ..«
»E, kdor zna pa zna . . .«
»Nekje tam onkraj hriba na gozdni polic'.« Vukajč je pokazal čez
ramo. le da je na tisti strani stala banka in nrioa sploh ni bilo videti...
Kdo bi si mislil, kdo bi si mislil.. .
Na trg so se nenadoma začele zgrinjati množice. Mladina z zastavami,
s cvetjem ... Na ulici so vozila izginila, zato pa so se toliko bolj napolnje-
vali pločniki. Iz zvočnikov so pljuskale hitre koračnice in prhutale med
širokolstimi platanami kot jate golobov. Krog šolarjev za njima se je bil
povečal, zdaj pa se je strnil v gručo in se mimo njiju prerinil na prazno
ulico. Pridružila sta se jim tudi dva miličnika in dva vojaka.
»Torej morava še mdva,« je rekel likovec. Spustil je cigaretni ogorek
pred sabo na tla in ga pohodil. Nato je snel čepico, jo vtaknil v žep na
bluzi in stopil s pločnika.
Tisti hip, ko se je Vukajč hotel odpraviti za njim, se mu je nekdo do-
taknil ramena.
»No, mi niste hvaležni, ko sem vas dal postaviti semkaj? Ko boste
pretekli svoj kos poti, boste tako rekoč pred odrom. Videli boste vse. Kaj,
ko bi vas bili odložili kje na robu mesta? Presneto daleč bi morali cap-
ljati do doma. In ničesar ne bi videli, kajne seveda .. .«
Vukajč se je zgolj mlačno nasmehnil. Za Polakom v banki so se dre-
njale uslužbenke. Ena izmed njih se je s pestjo, v kateri je stiskala debel
sveženj bankovcev, naslanjala na šipo.
»Takoj moram dalje, Vukajč. Le nekaj še. Bajuk hoče govoriti z va-
mi. Vidite tisti zvočnik na robu trga? Pod njim je stojnica, kjer prodajajo
sladoled.«
Vukajč je pokimal.
»Tam počakajte nanj. Ali bo pa on čakal na vas.« Prijel ga je za nad-
laket in stopil tesno k njemu. »Mslim, da se vam bo splačalo počakati,
Vukajč.« Pomežiknil je, mu še bolj stisnil nadlaket, nato pa naglo odšel.
Ce mislita, da sem tak božji volek, če mislita, da bom kar tako nase-
del prvi zvijači, ki si jo izmislita, sta se grdo zmotila. V notranjosti mesta
se je skoz ulico že valila lesketajoča gmota. Ce hočeta prelisičiti Vukajča,
si bosta pošteno opekla prste. Ne vesta še, kdo je Juri Juraj. In zgrabi ti
Juri Juraj bridko sulico — torej bom tekel čisto tu na krilu. Crnolasec v
sredini: majica in bele, tesno prilegajoče se hlače. Sprejel bo palico in jo
nesel dalje. Ob njem na vsaki strani po nekaj mladincev, po en vojak, po
en miličnik in po en delavec. Likovec ob tistem pločniku, jaz ob tem. Iz
valeče se gmote so se že izluščile postave. Nekaj korakov spredaj prihaja
štafeta. Pred štafeto dvoje avtomobilov. Okrašenih s cvetjem. Kako
ti zvočniki treskajo! Bum bum bum — krrr krrr krrr — malce hripavi.
kaj? Palico nese dekle. Drži jo mirno pred sabo, kakor svečo; zato pa to-
1471
liko bolj maha s prosto roko. Kako jo užiga muzika! Cvetje dežuje na šta-
feto. Zelenje. Zastavice kot metulji. Vzkliki. Roke. Vse se vsipa. Hej, bri-
gade, hitite — krrr krrr — ... odite, zatrite... Ce hočeta opehariti Jurija
Juraja — črnolasec se je nagnil naprej, kakor da bi rad kar se da hitro
ujel palico — Jurija Juraja, Jurija Juraja ... Saj ga ne bosta. Kaj bi re-
veža odiral. Hiša se mi trga in se seda. Matilda na enem koncu sveta, celo
v tujini, jaz pa na drugem koncu, otroci pri prezaposlenih starcih sami.
Kaj se boš spravljal nad takega nesrečnika? Ce bi pa se le — tedaj je tvoj
čas prišel Juri Juraj. Jo je že ujel, palico — stecimo! •— ne tako hitro, ne
vidiš, da so drugi zaostali? Počasneje, skoraj korakoma. Kako naglo smo
tekli takrat na Bajni, vsak je hotel biti prvi. Ko da bi bili tekmovali. Cvet-
je kipi, zelenje kipi, zastavice, vzkliki, roke — tedaj. Juri Juraj, se poženeš
nad vso hudobijo. Vendar če mi bo dal predujem — ali me tedaj res misli
potegniti? Narcise, šmarnice, nageljni, španski bezeg . . . Ko bi le vedel, za-
kaj se mi tako rekoč prilizujeta. In tudi Toniju. Počasi, počasi! Vsi mo-
ramo teči v eni vrsti. Korist imata od naju, midva imava korist od njiju.
Ce je zgolj tako, zgolj navaden daj-dam, se ni treba vznemirjati. Kaj pa,
če je kaka večja ukana za tem? Saj me ne bosta, hiša se mi podira, dru-
žina mi je raztresena na vse vetrove, delo v petek in svetek, počitka od
včerajšnje nedelje dalje za nekaj mesecev nikoli več — saj me ne bosta . . .
take svinje pa spet nismo ljudje. Smo že pod platanami. Kdo pa meče tako
trapasto? Saj mi še oči iztaknejo . . . Kri borcev vihra skozi hos- krrr krrr
— če pa me le spravita v godljo, tedaj vaju zmrvim kot podjedce v gnez-
du. Rsk rsk rsk. Da ne ostane nič. Da bo nebo krvavo jokalo za vama.
Kajti tako kaznuje hudobijo Juri Juraj. In Polak bo prvi čutil to kazen,
Polak. ki zna tako lepo peti o borbi proti nasilju, hudobiji, zlobi. .. Cvetje
nad nami, pod nami, pred nami... In da boš vedel, da se boš čudil, da
boš strmel, morda bo iz tvojega discipliniranega delavca, dobrega tovariša
res nekega dne, kakor to hočeš ti, morda bo res — zdaj zdaj predamo pa-
Hco »najboljšemu športniku leta«, še nekaj nekaj korakov, pa jo ponese
dalje na oder — da, Polak. sapo ti bo vzelo, a bo morda vendarle res: ne-
prijetnega komunista boš spravil med komuniste. Tam Jurija Juraja niti
slutil ne boš, on pa se nekega lepega dne s sulico nad hudobijo nad zlo
zmaga cvetje cvetje cvetje palica se vzpenjata na oder. . .
Znašel se je sredi množice. Porinila ga je od zadaj, pa tudi s pločnikov
se je zgrnila in ga potegnila za sabo. Vendar daleč ni prišel. V gneči ga
je le potiskalo sem in tja, ga sunilo zdaj komu na hrbet zdaj spet komu
vznak na prsi. Ko je štafetna palica prispela na oder ter so se vzdignili
oglušujoči vzkliki in ploskanje, se je množica okrog njega spremenila v
en sam železen primež. Nazadnje se še ne bom mogel o pravem času izmo-
tati. Sestanka z Bajukom konec koncev vendar ne smem zamuditi. Ozrl
se je. Kje prodajajo sladoled? To mora biti v tej smeri. Začel si je utirati
pot. Ker je rinil nazaj in ne proti odru, so ga nekako vendarle spuščali
mimo. Dobro moram premisliti. Tisočkrat sem že, pa še enkrat. Prav go-
tovo bo govoril o predujmu. Sprejmem — če je le ostalo tako, kot sva se o
tem pogovarjala s Polakom. Potem takoj pošljem denar in napišem, da
naj nemudoma naroče opeko, apno, les, navozijo pesek, se pogodijo z mi-
1Ш
zarjem . . . Taka vročina. Pa je še daleč do poldneva. Na tisti gozdni polici
je prijetneje. Vetrc, senca. Zmečkana trava duhti. Vonj po smoli. Ce bo
vsako nedeljo tako kot včeraj, ne bo hudo. Samo da priteka priteka pri-
teka denar. Ce dobim predujem — tamle je, ne, to ni Bajuk. Da to vejevje
ne bi tako viselo k tlom! Iz gneče sem se zrinil. Zdaj pa počasi. Ni mu
treba vedeti, kako mi je pri srcu. Ravnodušnega se moram delati. Ce daš,
daš, če ne daš, ne daš . . .
Skale, ki je za njimi šumljala voda, so stale negibno kot dremavi
mroži.
Prisopel je že skoraj do njih. Se nekaj metrov, pa lahko sunem tudi
ta navoj od sebe. Zver prekleta. . .
To betonsko železo, te kot mezinec debele žice pravzaprav, so pripe-
ljali včeraj: kakih deset kolobarjev, ki pa so se razsuli in so bili tako zamr-
šeni, da ni pomagalo nič drugega, kot da sta železo razpotegnila po vsej
polici, vse tja do kolovoza in še čezenj, tu na tej strani pa malodane še
med skale. Vse odkar ju je danes Malči pripeljala, se je mučil s temi za-
rjavelimi, krivenčastimi, upornimi, od sonca razbeljenimi kačami.
Ko začneš pri kolovozu, še gre. Napraviš prvi lok navoja, ki bo na-
zadnje tako težak, da te bo kar metalo sem in tja, nato potočiš drugi lok
po tleh, pa tretjega ... Na nastajajoči kolobar pritiskaš z obema rokama,
da se ti ne bi razsul kot stisnjena vzmet, brzdaš ga z obeh strani z nogami,
s stegni in meči ga prižemaš, medtem ko se železo vse nevoljneje podaja
ter strupeno škrta in siči. Senca, ki v njej, tam pred uto. Toni hrupno
zbija deske in pripravlja opaž za betoniranje, je sicer senca, vendar so-
parno razgreta, žvekasta, da se ti cedi kot raztekočinjena glina po obrazu.
Ko prideš na krčevino, kjer bo potem stal vikend, pa se ti drugi, tisti bes-
no razžarjeni kolobar pod nebesom še siloviteje upre v hrbet. Dotiki vro-
čega železa na nogah, ki so gole, ker nosiš kratke hlače, niso znenada nič
proti tej pripeki. Kolobar pa raste in raste, že se moraš pošteno razkora-
čiti, če hočeš, da te ne vrže, hkrati pa še bolj paziti, da se ti ne razbeži
zrepenčeno v toliko vetrov, kolikor lokov ga sestavlja. Vselej si mislil, da
so tla že zdavnaj povsem pohojena, tokrat pa kar mimogrede odkriješ pra-
protno stebliko, ki se človek še lahko zaplete vanjo, in se le s skrajnim
naporom izmotaš iz nepričakovane zanke. Skale, brezčutni mroži na koncu
sršeče železne kače, so več kot obljubljena dežela, a se kljub vsem mukam
utegneš ozirati za njimi, izmerjati razdaljo med njimi in seboj ter kleti,
ker se teh poslednjih nekaj korakov poti tako prekleto po polževo skraj-
šuje. Poleg vsega pa tam zadaj dražeče šumi, ne, poje, ne, gostoli voda.
gostoli vodica — v vseh vročih dneh si se kar naprej vračal samo k njej,
zdaj pa še nanjo ne smeš misliti, ne na izsušena usta in grlo, ker kolobar
sicer izkoristi prvi trenutek tvoje nepazljivosti in se ti nemudoma razsuje
pred nosom.
In ko se torej koprneče oziraš proti skalam, na vsem lepem zagledaš
— vsaj zazdi se ti, da zagledaš, ker si pač v takem položaju, da ne moreš
ničesar prav videti, če že sploh lahko kaj opaziš — zagledaš, ko znova
šineš s pogledom tjakaj in obenem stisneš zobe, da ti zver skoraj v posled-
njem hipu ne bi ušla izmed kolen, zagledaš in še zmeraj prav ne verjameš
1473
očem, zagledaš dvoje zagorelo rjavih lešnikovih jedrc. Toliko da ti kolo-
bar ne bi bil ušel! Zaradi tistih dveh temnih lešnikovih jedrc. Prisopeš do
konca, vendar ne odrineš končno premaganega železnega obodja od sebe,
kot si to storil pri prejšnjih treh kolobarjih. V senceh ti razbija, na obrveh
čutiš kaplje potu, kljub temu pa se še dalje naslanjaš nad zarjavelo ločev-
je, se opiraš nanj in strmš strmiš pekočih oči. Malči se je na pol zleknila
nad ogenjček, z desnico, si drži lase na zatilju, z levico se opira ob tla in
piha pod dračje, ki se izpod njega samo bledikavo kadi. Zgornji del ko-
palne obleke se ji je odluščil od grudi kot lešnikova lupina od zrelega
jedrca. Tedaj pod dimom že tudi poskoči rumenkast jeziček, dekle se
zravna in znova stopi pred stojalo.
In Vukajč je z zamudo vendar porinil kolobar k drugim trem, se omo-
tično obrnil ter se opotekel nazaj proti nasprotnem koncu police. Ravno
tega mi je še treba. Vse sluzavo in dlakavo mesovjé Safetovih babjih
slik ni zmoglo tega, kar sta v trenutku storili ti drobni jedrci. Ravno tega
mi je še treba... Pritaval je do kolovoza in sedel na obronek. Nekje glo-
boko v trebuhu, nekje na dnu mu je zagorelo. Cele mesece zgolj tu pa tam
kako pismo od Matilde, v njih večno naštevanje prisluženih šilingov in
hvala bogu sem zdrava in hrana dobra in stanovanje tudi v redu samo üa
bi že lahko začeli graditi hišo in ostali potem doma da se otroci ne spri-
dijo in starca ne pogineta sama na tistih bregačah še nekaj mesecev in
sem spet doma. . . čisto čisto čisto vsakdanja pisma, in vse je prav, vse
je mirno, telo čaka le na hrano in na počitek, duha ne privlači razen na-
črtov za gradnjo skoraj nobena stvar, včasih le s Francetom malce podi-
skutirava ali pa odideva s Safetom v kino, če je ravno časa za to in če
sem se do sitega naspal, vse vse vse je zares spokojno, dokler. . .
Vstal je in si nataknil rokavice. Tako, pa se znova zaobodim čez po-
lico. Prvi lok, drugi lok, tretji lok ... Pogledal je izpod čela, izpod obrvi
na drugi konec, ne tjakaj, kjer bo potem tej sikajoči kači priškrtnil še rep,
ampak med skalami do njenih rahlo razkoračenih nog, ki ji jih edinih ni
zakrivalo platno, napeto čez bel lesen okvir. Ravno tega mi je še treba.
Zakaj Longi zadnje čase več ne prihaja z njo? Se je naveličal čakati tam
zgoraj nad steno, medtem ko se ona nenehno vrti okrog svojega stojala?
In paca paca paca po platnu? In se mota okrog mene? Vukajč, tvoj hrbet je
kot kostanj, žametno rjav. Tega ni rekla danes, vendar so vselej enake be-
sede v njenih očeh. Kakor prej, ko sem prišel pit vodo in me je gledala,
držeč čopič zapičen v platno. Molčala je, a sem razumel vse. Le da takrat
še ni bilo tistih jedrc, pa sem vse jemal, kakor starec jemlje otrokovo na-
vdušenost. Samo tega mi je še treba. Da me bo razžiral še ta ogenj. Ko sem
bil prej tam, je vprašala: si videl, kaj slikam? Nisem. Pa poglej. In sem
pogledal, medtem ko se mi je cedila voda po golem hrbtu in prsih. Nisem
videl ničesar. Se pravi, na platnu je bilo nekako ogromno zeleno morje,
lešnikove barve, tiste sladkobne mehke lešnikove barve, kakršne so tudi
njene kopalke, sredi tega morja pa rjava, malce pomarančna gruda,- ne, ne-
kaka žival, ki jo je požiralo morje, ampak tekoče blato ... Kaj praviš k
temu, Vukajč? Kaj naj bi bil rekel? Molčal sem in negotovost skril z dlan-
mi, ki sem si z njimi otiral vodo z obraza in iz oči. To bo moje diplomatsko
1474
delo, je zaklicala za mano. In sem spet čutil njen pogled na svojem hrbtu.
Čutil ga natančno, kakor zdaj čutim razbeljene sočne pesti, ki mi tu na
krčevini bobnajo po hrbtu. Prismuknjeno mlajše, sem si rekel, medtem ko
sem stopal od nje tja proti kolovozu. In s tem bi bilo zame vse opravljeno,
ko se potem ne bi bila izluščila tista jedrca. Prepričan sem, zdaj sem pre-
pričan, da je tisto rjavi bik, ki se potaplja sredi morja.
Sklonjen nad mrščeče se železo je spet vrgel pogled izpod obrvi. Tre-
palnica mu je precej nekje otrnila kapljo znoja, ki se mu je lilasto, pekoče
razlila po očssu. Zamežikal je. Kopalke imajo na levem boku zadrgo. Na
zadrgi pa svetal obroček. Binglja, kakor velik uhan na cigankinem ušesu.
Ce bi vtaknil prst v ta krožeč in malce potegnil. Zzk! Se s prsmi se je upi-
ral v kolobar. Železo se mu je vžigalo v golo kožo. Na desnem bedru ima
zelen madež. Debel kot krasta. Da bi ga lahko z nohtom odkracljal. Takole:
počasi — ne, ne z nohtom, z mečicami vseh prstov, ne, z dlanjo .. . Grlo
mi izsušeno siga. Sonce mi kipi na hrbtu kot slap isker pri varjenju. Zato,
ker prej nisem odšel pit, ker se nisem niti malce omočil v hladnem studenč-
ku, zato ker... Njegov pogled, ki je hlipe meril tako počasi zmanjšujočo
se razdaljo do skal, kjer bi bilo rvanje z železom konec, ji je hkrati živčno
krušil zeleni madež s stegna. Spodnji rob platna jo je zdaj prerezoval že
nad boki. Popek kot očesce na jabolku. Zdaj je desnico ohlapno spustila.
Čopič, ki ga je držala med prsti, se je zelenkasto, mokro zalesketal.
Skale, tolsti okorn' mroži, se osuplo zastrme vanj, ko s pritajenim sto-
kom sune ukročeni kolobar mednje. Nekaj kar ga kar zaluča mimo sto-
jala, mimo ogenjčka k potočku, ki drči z višine po steni. V prvem trenutku
zasiči v njem kot razbeljeno jeklo v kalilnici. Razmočen mah mu lakotno
srkne ves ogenj iz trebuha. Voda mu vznemirjeno zašumi na plečih in mu
že tudi kot belouške s penastimi behmi glavami zacuri po hrbtu navzdol.
Odžene se od drhtavega žubora. Mrežasto se mu zacedi čez oči. Nekje pred
njim se sprelijó zelene in rjave barve kot sence na znenada vzburkanem
tolmunu. Z vsemi prsti si seže pod obrvi in odtrne težke kaplje z njih.
Stoječ pred platnom, še vedno povešajoč desnico s čopičem, ga gleda.
Samo gleda ga. Palec njene levice moli skozi luknjo na paleti.
»Se enkrat stori to, Vukajč,« mu reče.
»Kaj?«
Pomigne z glavo proti mahovnati steni, ki po njej koprenasto lije vo-
da. Hkrati počepne nad tolmun in začne spirati barvo s palete. Pri tem se
s prsmi nasloni na koleno. Jedrci nabrekneta čez rob zelenkaste lupine.
Končiči las nekajkrat zarišejo po gladini. Nato vstane, se vrne pred platno
in stisne dve tubi drugo za drugo: črviček rjave barve, črviček svetlo rdeče
barve. Barvi naglo premeša.
»Daj, pojdi, Vukajč.«
»Kam vendar?«
»Ali vidiš tole sliko? Ne bo mi uspela brez tvojega sodelovanja.«
Vukajč se ozre na rjavega bika, ki ga požira zeleno morje.
Malči stopi k njemu in mu mezinec desnce, v kateri drži čopič, zasadi
v mokro dlako na prsih. Tako ga začne rahlo potiskati. »Pojdi, Vukajç,
1475
pojdi.« Ima ostre, ozke zobke. »Pojdi. ..« Zdaj se mu že vsa njena drobna
pest upira v prsi. Barva na paleti se mastno lesketa.
Vukajč se ritenski pomika vse bliže k šumljajoči vodi. Bik na platnu je
vse manjši, vse bolj se pogreza v morje.
Gleda mu nepremično v oči in ponavlja: »Pojdi, Vukajč, pojdi.« Po-
navlja, kakor nekdo, ki ne ve, kaj govori in ali sploh govori. »Zlekni se še
enkrat na tisto skalo. Tako da ti voda spet zapljuska čez hrbet.«
»Tja pa zdaj več ne!« Ustavi se ko vkopan. »Raje tam poleg, raje tja
na razgreto skalo, ker mi je hladno.«
»Vroče ti bo še dovolj, Vukajč. ..« Govorica ji počasi, zavlečeno teče
izmed zobkov. Kakor da bi mu besede obenem pisala z negibnim pogledom
v oči.
Vukajč ji še zmeraj vidi čez ramo. Bik je že ves majhen, kot grudica
sredi vzburkanega morskega žrela.
»Neee, neee ...,« pr držano, vlažno šepetajo njene ustnice .»Obrni-se-
takooo-vgrezni-se-v-to-zeleno-blazino-mahu-takooo-naj-se-ti-voda - vlije -
čez-hrbet-takooo-da-ti-bo-koža-spet-tako-divje-zagorela-tako . . .«
Mraz se mu kot rezka bolečina zagrize v trebuh, na hrbtu mu dekletove
pritiskajoče prste odplavi pekoč curek, S srhom se zasukne, jo kot v grozi
zaobjame z rokama, se zasukne zdaj z njo še enkrat in jo hrbtoma prit sne
na gladko vročo skalo.
Telo pod njim se usloči, se z vzgrkom zboči od žgoče ploskve, da le
pšenični lasje zakipe po kamnu kot prej voda čez njegov hrbet. Vendar
ima oči zaprte, ustnice pa ko da se na njih nabirajo srage čudne naslade.
Čopič je zgubila, paleta pa ji še zmeraj tiči na palcu, ki je posinel v
svojem krčevito skrčenem položaju. Držeč jo samo na levem laktu ji z
desnico zravna palec ;n spusti paleto na tla. V premrli členek se ji skoraj
črno razlije kri.
»Ahhh,« se ji sproščeno, tiho izvije iz rahlo odprtih ust.
»Poglej, vso barvo si mi pritisnila na prsi.«
Njej pa se samo smehlja pozaba na ustnicah.
Razbeljena, težka se mu boči pod upognjenim telesom. Prvi lok, dru-
gi lok, tretji lok... V lakteh mu zadrgeta. V trebuhu, nekje globoko glo-
boko globoko spet top napon. In skloni se, upre se še bolj. Jedrca, jedr-
ca... Zdaj zdaj jih vsrhnem iz lupinic. Loki pod njim se bočijo, sločijo ...
Jedrca se s prožnim tresljajem vsujeta čez rob lupinic. Ko da so v njiju
gibke vzmeti, mu zakipita pod ustnicami. Z vsake strmi droben črn mu-
renček droben črn murenček. Loki vse bolj divji. Sonce se že spet vžiga
na hrbtu. Telo kot neizkriknjen krik kot neizbesnjen bes kot neizgrožena
groza. Dvoje rok se zasaja v neraziskane neznanosti. Loki pa se bočijo, slo-
čijo ... ga zmagujejo vse bolj. Stena nad gozdno polico zamolklo pozvanja.
Bvum bvum bvum. Sonce se kruši ob njej in mu s strmine kropi na hrbet
kot bengalski ogenj. Vse en sam žar vse en sam žar vse en sam žar mroži
nemo čumijo-in potrpežljivo pričakajo neslišni vzdih neizkriknjenega krika
neizbesnjenega besa neizgrožene groze.
Lepo sem jim rekel, da ne bom. Nebomnebomnebom. In zakaj ne boš?
so vprašali. Zato, ker se za kaj takega ne čutim sposobnega. Eno pesmico
1476
pa boš vendarle znal zdeklamirati. Pri tem se je vzdignil smeh. Sploh je
bilo vse nekam podobno veseljaškemu zboru in ne partijskem sestanku.
Vsem se je mudilo domov, vsi so nestrpno stiskali aktovke pod pazduho —
pa čeprav so sedeli — mencali in pogledovali na uro. Polak jih je miril
in miril. Ampak tovariši, bodimo resnejši! Cez teden dni odkrijemo spo-
minsko ploščo, slavnostni program pa še zdaj ni prav sestavljen, niti še
ne zadolženi posamezn ki, kakor bi bilo treba. In tako so tudi mene poti-
snili med zadolžene. Poglej, Vukajč, je rekel Polak in se sklonil čez mizo
proti meni. Vsak izmed nas ima kako nalogo. Moški, skoraj vsi, kar nas je.
bodo peli v zboru; France tudi, povrh bo pa še napovedoval. Štefka in Rok
bosta poskrbela za to, da bo veža lepo okrašena. Cisto vsak bo prispeval
svoje. Ti pa — ko da bi hotel sabotrati. Smo pa vendarle partijci, kajne
seveda. Malce je molčal. In nato: ne smemo se blamirati. Sekretar Danilo
s komiteja bo zagotovo prišel, brez dvoma še marsikdo izmed povabljencev.
Izkazati se moramo. Ce smo se odločili, da ne najamemo nikakega društva,
ki bi nam izvedlo primeren program, ampak sklenili vse storiti sami, po-
meni, da moramo res napreci vse moči. Naša osnovna organizacija si bo
samo z delavnostjo priborila priznanje. Samo tako se bo izvila iz anonim-
nosti, kajne seveda. Jaz pa sumim, da se ti hočeš izviti nekam ven, nekam
gor, dragi moj Polak. Kdo ve, če ne v občinski komite. Zakaj bi se sicer
toliko slinil okrog Danila? In to že zdaj, ko je do konference, na kateri bodo
volitve, še več kot leto dni. Ampak kandidat za člana komiteja me je
vztrajno bombardiral čez mizo, medtem ko ga je podžigala neučakanost
navzočih. Casa imaš še na pretek, Vukajč. Teh nekaj vrstic? Igračka! Ena,
dve... deset... osemnajst — enaindvajset vrstic! Saj ne gre za to, da se
ne bi mogel naučiti, odvrnem. Za kaj pa potem? me vprašujoče pogledajo.
Se nikoli v življenju nisem deklamirah N'sem sposoben enostavno, to je.
Kaj pa, ko si bil predsednik mladinskega aktiva na vasi? se oglasi France.
Zagotovo je bil prav on šepnil Polaku, da bi naj tudi jaz deklamiral. To
imam od tega, ko se z njim spuščam v d-skusije. Ampak v aktivu smo po-
čeli kaj drugega, mu odgovorim. Kakor koli, se vmeša spet Polak, na neki
način si že nastopal, vajen si torej že gledati v množico, ki vate upira oči.
Vendar koliko let je že tega! se poskušam braniti dalje. Dobivali so me v
precep, čutil sem. Ko sem se začel izmikati s temi leti, sem ga že polomil.
Leta niso nič! klikne Polak in zamahne z roko. Nastopati, to zate kljub
vsemu več ne more biti nič novega. Pa če pravim, da že celo večnost niti
kakega časnika nisem pošteno odprl. Da sem malodane pozabil brati! To
pa ne bo držalo! zdajci skoraj zavpije France. Ali nisi zadnjič prav mene
vprašal po čtivu? In obrne se proti drugim. Zanimal se je za brošure o
partiji, o samoupravljanju. Mene je prosil, naj mu poiščem statut podjetja
in pravilnik o delovnih razmerjih. To zadnje izčivka Štefka. Nato pa spet
France: in Toni mi je povedal, da si je dal od doma poslati nekaj knji-
žic... Polak se nazadnje prizanesljivo nasmehne. Ali vidiš, Vukajč, da
se lahko prepričamo o nasprotnem? Da si brez dvoma dovolj sposoben za
tako drobčkeno deklamacijo? Ne bom! Kar gnal sem svoje. Nebomnebom-
nebomne —.
1477
Zila v vratu mu je udarjala, da jo je domala slišal. Nebomnebomne-
bom. Nekam v koren jezika, nekam proti ušesu, nekam v sence mu je
poganjala vroče curke. Živčno je vrtel knjižico v roki. Zasilni oder pred
njm je bil privzdignjen, tako da je lahko med nogami pojočih moških
videl skoraj vse, ki so sedeli spredaj v prvi vrsti. Polaka: spet lisičje oko
ob zapestju; Roka: palico med stopali upira v tla in se z rokama naslanja
nanjo; Danila: razmršen, nenavzočega pogleda kot vselej; direktorja: suk-
njič odpet, trebuh mu kot svaljek sili čez pas . .. Pesem se je lovila po
veži, da je drmelo. Zajetni, pritlikavi šef računovodstva, ki je stal v zadnji
vrsti zbora, si je z desno nogo udarjal tak kot kak bobnar. Pevci so imeli
vsi roke na hrbtu in mencali s prsti. Bohor je vstaaal. . . Bohor žariii. ..
Sef računovodstva se je ob slehernem zateglem glasu povzpel, kakor da
bi rad pogledal drugim čez ramo.
Nebomnebomnebom. Tik ob desnem laktu mu je stal bronast partizan
ter mu z brzostrelko, strumno obešeno čez prsi, meril naravnost v glavo.
V drugi roki je držal zastavo, ki je plapolaje ovijala zgornji rob bleščeče
črne plošče. Padli za svobodo: Vinko Jerman... Ustreljeni kot talci: Mar-
jana Svete ... Vaša žrtev — nam v opomin. Delovni kolektiv Fundamenta.
V prostoru se je trlo ljudi. Stali so na stopnišču, stali so v Rokovi vratar-
ski loži stali so med široko odprtimi vrati sejne dvorane, od koder je bilo
slišati pridušeno zvenkljanje jedilnega pribora, ki so ga razporejali po mi-
zah, pogrnjenih za slovesno zakusko.
Nebomnebomnebom — bo, seveda bom. Zdrdral bom. Kar tako. Ka-
kor so mi obesili tega Kajuha. Nekdo je vse skupaj slaba pripravil, v zad-
njem trenutku jim je zmanjkalo ljudi, pa so zato lovili vsevprek. In bili
so kot na trnju na tistem sestanku, uradniki in uradnice z uprave. Ura
je bila daleč čez dve. Ob takem času so drugače že sedeli doma pri kadeči
se juhi. Zdaj pa — kdo bo prevzel deklamacijo? Vukajč, novinec, naj po-
kaže, naj se kar uveljavi. Ste za to? Seveda smo za to! In so odhiteli do-
mov. Jaz pa brez kos la — nisem hotel v menzo, ker sem bil besen — brez
kcsUa čez hrib na Bajukovo. Zaradi sestanka sem zgubil dve uri, povrh pa
me je žulila knjižica s tistim enim samim milijonom v žepu . .. Nebom-
nebomnebomne- In ko je prišel čez dan k mostu — tam delava s Tonijem,
odkar smo samopostrežno restavracijo končali — sem mu takoj povedal:
tovariš sekretar--nisem rekel tovariš Polak, kaj šele gospod Polak,
ker sem hotel takoj s prvimi besedami namigniti, da gre za nekaj v zvezi
s partijo — tovariš sekretar, jaz tega ne bom deklamirah Kaj pa imaš
proti tej lepi pesmici, Vukajč? je nedolžno vprašal. Glista je dobro vedela,
da nisem tako mislil, a se je sprenevedal. Ne bom, ker nisem sposoben,
sem dejal. Fant moj, jaz mislim, da smo s tem na sestanku razčistili. Pri-
silili ste me. In on: ali nisi prostovoljno stopil v partijo? Sem, seveda sem.
No torej ! je vzkliknil in kot prerok razprostrl roke. Proti meni je bil prišel
ravno v trenutku, ko sem iz desak zbil opazno steno in ko sem jo hotel
nasloniti k drugim, ki so bile že nared. Segala mi je skoraj do brade, Po-
laku pa, ki je manjši in ki je stal na drugi strani, do nosu. Ko je torej zdaj
razprostrl roke, se je že tudi oprijel zgornjega roba. Najrajši bi ga bil
krenil s kladivom po prstih. ,No torej !' sem si dejal. ,Tako samoumevno
1478
pa s tem spet ni.' Seveda prostovoljno, sem rekel, vendar ne prostovoljno
za sleherno neumnost. Uuu! kako so se mu nabočile obrvi. ,Neumnost' —
kako to misliš, Vukajč? Tako, da se ni nikomur dalo malce pomisliti in
drugače rešiti vprašanje, pa bi bili zato obesili stvar še bolj nepravšne-
mu, kot sem jaz. Vsak izmed nas je enako nepravšen ali pravšen, je od-
vrnil. Pri tem je s prsti zadromljal po deski. Sploh pa moram reči, da se
ti počasi začenjam čuditi. Nepremišljeno govoriš, Vukajč. Tovariš sekretar,
govorim, kakor mislim. Morda včasih res nekoliko nepremišljeno, vendar
nikoli dvorezno. Kako ,dvorezno'? Spet se je sprenevedal, natanko sem ve-
del. In se mi nenadoma več ni zdelo vredno dalje razlagati. Zamahnil sem
z roko. Nekaj časa me je molče gledal z druge strani pregrade, ki je bila
med nama. Bil je videti žalosten, kakor rejnik, ki se je razočaral nad svo-
jim varovancem. Potem pa je nenadoma ubral druge strune. No, no, je
začel nekam spravljivo. Saj bo šlo, saj bo šlo, Vukajč. Vsaka preizkušnja
je huda, kajne seveda . . . Poslušaj. Odkritje plošče s programom bo zgodaj
dopoldne. Ko bo to pri kraju, lahko s Tonijem neutegoma odideta k vi-
kendu. Bom že poskrbel, da ne bo v podjetju zaradi tega kakih nevšeč-
nosti. Bajuku se mudi. Konec avgusta je tu in predno se bodo jeli dnevi
občutno krajšati, hoče vsaj sezidati in postaviti tudi streho. Zato ne gre
zapravljati časa. Ali ne bi bilo tedaj še bolje, sem vprašal, da vendar kdo
drug prevzame deklamacijo, midva pa takoj zjutraj odideva tja? Izklju-
čeno! je rekel odsekano. Sicer pa bo prišla po vaju Malči in vaju takoj
odpeljala. Ne bom deklamiral, sem trmasto ponovil in prijel pregrado, ki
se je dvigala med nama. S svoje strani je potegnil tudi on, tako da se
nisem mogel premakniti. Ostro je naperil oba kazalca iznad roba deske
in počasi, skoraj zlogovaje zabičal: boš deklamiral; to ti nalagam po par-
tijski liniji. Pri zadnjih dveh besedah je spet krčevito nabočil obrvi, da
so se napele nad pregrado med nam kot dvoje strupenih vzmeti. Nato
je odšel in mi samo še pomenljivo pokimnil.
Nekje globoko v prsih pa kljub vsemu: ne bom! Nebomnebomnebom.
Vratna žila kot kopač s krampom kljuva od spodaj v možgane. Neki drugi
kopač kljuva enako vztrajno: sajbomsajbomsajbom. Vztrajneje pravza-
prav od prvega. Sajbomsajbomsajbom. Vsak hip bom. ,Le naprej odred
kazjaaa-anski, le naprej od zmag do zmag . . . Zavaljeni šef računovod-
stva topota z nogo kot isker konjič, ki bi rad odpeketal rosnemu spo-
mladanskemu jutru naproti. Pravijo, da si ga žena okrog prsta ovija. Kakor
hitro odpojejo, se zbor razgrne na desno in levo, France pa napove . . . pre-
kleto česa mi niso obesili potem vzamem v vratarski loži zavoj Malči mor-
da že čaka zavoja ne sem pozabiti v njem je delovna obleka najbolje bi
bilo da odvržem knjižico dokler jo imam v roki se mi zdi da niti vrstice
ne znam na pamet saj lahko imaš knjižico v roki ko deklamiraš Vukajč
kajne seved to počno celo gledališki umetniki da kdaj pa kdaj pokukajo
na listek in ne pozabi da se moraš odrezati zastopaš tako rekoč vse naše
delavce naj vidijo da delavec zna enako spretno vihteti srp in kladivo in
knjigo in kot zadnja točka današnjega sporeda SLOVENSKA PESEM ne-
bomne- sajbomsajbomsajbom Rok zravnan in tog kot palica, ki jo drži pod
dlanmi Polak šušlja Danilu nekaj v uho to je moj ponos tovariš sekretar
1479
delavec da mu ni para moje veliko odkritje če se smem malce pohvaliti
kajne seveda samomilijonnasje vidim Malči zdaj jo vidim naslanja se na
stekleno steno lože učena črno obrobljena očala na nemškem nosu poleg
nje milijonumirajočihmedmrliči zdaj ta očalar zoba jedrca milijonkipijejo-
mukribiriči naj jih zoba ensammilijon dokler sem jih lahko luščil iz zele-
nih lupinic jaz kigatrpljenjekrotoviči sem jih pač luščil invendarganikoli-
neunči bik ki ga je požrlo zeleno morje nikoliinnikdar a sem še tu zato-
kernismotrhlebilke tu sem kljub vsemu ponižanju kipotočioveni eee kipo-
točiovenEE je pa ona mene iskala ne jaz nje kernismoleštevilke pa sem
jo nekajkrat položil smoljudje vsaj majhno maščevanje za ponižanje nje-
nega jemanja edinohlapcicvilijoponižnokakorpsi za ponižanje Bajukovega
jemanja inlajajodanasjemalo za ponižanje Polakovega jemanja dabivupo-
ruvsepobralo dvignil bo Juri Juraj sulico očeljudibinebiloprinas naperil bo
Juri Juraj sulico ljudikineubogajonavsakukaz in jo zasadil kaču v žerjave
grle tedajbinasžekdajodneselplaz zmagal bom takopašeživimo čeprav se hči
Bajukova zdaj očarljivo nasmiha skoz predivo svojih las čepravnasjemili-
jonsamo čeprav bo Bajuk morda že letos zgradil svoj veliki vikend zdah-
nilibidanetrpimo čeprav se bo Polak resnično prekomolčil v komite zupor-
nodvignjenoglavo.
1480
BOJAN PISK: DEVET PESMI
I.
LJUBIŠ ME
z mesečino
pričakovanega.
Ljubiš me
z lačnim srhom
osuplosti.
Ljubiš me
s sluzavim gnevom
sitosti.
Ljubiš me
s slepim spočetjem
mrtvega.
П.
VSE BOLJ SEM SAMA
zasoplih lovk
tvoje prisotnosti.
Vse manj sem gola
za lakoto dvoma
v tvojem razvratu posesti.
Vse več je v brazdah
mojega padca
divjega tkiva navade,
ki se ti s strnjenim ritmom
neskladja
prikrito polašča
drobovja časti.
1481
III.
VSELEJ
moram biti še nekdo drug.
Nekdo,
ki ga dan za dnem
čakam
na vrhu svojega dna,
nekdo,
ki ga šiloma trgam
od sebe
v poraženi sli svobode,
nekdo,
ki z zrklom živali
sklonjen odseva
vso zamolčanost
zavesti.
In končno
moram biti še nekdo drug
za smrt.
Nekdo,
ki bi umrl z menoj
pred mano.
IV.
NAME SE KRUSIJO ZLOGI STVARI,
ki so prešle
neslišno
in nedoumljivo
rob svojih sten.
Vame polzijo glasovi stvari
in skozi kotanje zavesti
presihajo
v toge, brezsnovne črke,
ki jih ne morem več zbrati
v jezik tesnobe.
V.
HOTEL SI BITI BOG,
pa si vsega se razdal,
vsega razgrizel
v mržnji groze,
1482 A
stkani iz drobcev
smrti,
ki so bili
ves čas razsuti
v tvoji uporni
nevednosti bivanja.
Hotel si biti bog,
pa si ponižal svoj konec
za greh tesnobe
z zločinom
razuma.
Zato si umrl
s strahom
in krivdo božanstva,
preziran
in zasmehovan
od sprhnelih skal
in poginjenih mravelj.
VI.
V ZMEDENIH VRSTAH
begamo ranjeni
od neizstreljenih krogel,
za nami pa ostajajo
kot vgreznjeni spomeniki
izdane sledi poguma.
Samo padli so zmagovalci.
Mirni
in nedostopni.
VU.
FOD OKNI VISOKE, BREZČUTNE HISE,
ki smo ji dali nekoč
s slastjo zanosa
vsak zase isto ime,
stojimo zaprti
v njen hrapavi krog prezira,
bolni, izdani vojščaki
strasti in načel svoje zmage.
Stojimo pod okni posmeha
otrok in vnukov .
1483 i
in dvigamo k njim razbite
medalje,
kakor da prosimo
svojo sodbo za milost.
vm.
LUBJE NASE ZAROTE
odpada v tankih
luskinah čakanja,
pod njim smo načeti
zavržene sle ubitih,
ki dolbe v nas
majhne zasute grobove
prihodnosti.
IX.
SE SE PENI UPOR KRDELA
z belih nozdrvi poraza.
Drevesa
na osojnih strminah čutil
rastejo s krošnjo
navzdol
kot sidra ponosa.
Cez polje lepljivih ran
naj pridejo mavrični hrošči
po zlomljena vlakna strahu.
1484
I. G. PLAMEN: POLDAN
Nedvomen pa je Nekdo.
(Mnemosina, F. Hölderlin)
Mišice so vsako pomlad velike
septembra se umaknejo v telo
in v luči dvoma
iščejo poti vrnitve
a izbire ni nobene
ki bila močnejša bi od hladnega izvira.
V temi tipaje rastejo stebri
srečujejo se drobne ustnice kozarca
glasovi kamna
in otrtega potu.
Vso zimo srajca je zapeta.
Iz prsta prst in prašna pesem.
Ko sonce gre za svet
in gora ostane sveta
ženski sram odpira lica.
In beseda zateče vedno se v besedo
izgovorjena čas prebiva
medtem pa
Dioniz glasbo je ogradil.
Cez zimo suho cvetje čudno cvili.
Mokri duh prebiva na najbolj severnih skalah
in le redkokdaj ostane še prek zime svež
preradi gamsi ga jedo
ko plašijo nizke grme
in vse kar je z mero merjeno in s simpatijo
gledano. Turški konj je turški konj.
IN BREG NE MARA ZANJ.
»Sveženj mladih obrazov hočem zanj.«
'^Plačam ducat nikotiniziranih duš.«
»Jn aro boste položili.«
1485
"Ara položena je.« ^Ničesar niste reklL^
"To se razume samo po sebi.-«
"Kar je je.«
Ko sneg pokrije ravno ploskev
prevarane dlani ne iščejo svetlobe.
A ne zadrži telo telesa
roke padejo v temo
in iščejo neznano. Kjer skriva se
razkrito. Samotno samo sebe kaže
in ne vpraša po očesu
zakaj oko je vedno že oko. Vprašljiv ni Bog
enako njega roka, vprašljiv je svet
ki pa vendar je izvzet v temi.
Ali pa nevidno res za očesom spi?
Opoldne se obrne dan in se obrne noč
obrneta se dan in noč.
1486
JANEZ TURK: BESNENJE
razbesni se jasnina
prekletstvo se zgrne nad preklete
narastejo vode
in krvavi izviri bruhnejo srd
1. naie t — begunci
šum z neba kakor klic boga k molitvi
vznemirijo se peruti lastovk
jastrebi skoviknejo z višin
obkrožijo zemljo spustijo se niže
nemir se polasti mravelj
narašča nemir
objame rastlinje razburka vodo
prvi val tleskne ob breg
razlije kri poplavi rodovitnost
sirene plunejo v nebo preplah
lačne črede zapuščajo pašnike
na čelu ovni zvonkljajo z novci
pot vodi nikamor naprej
v krog kroga krog kroga
do pekla in nazaj
kdor prvi pride tega prej zmelje
kakršen začetek takšen konec
hodijo v čredi begunci
druga za drugim drug mimo drugega
in nosijo kar jim je najdražje
nosijo zlate verižice nosijo križce
nosijo bombice lepe pisane žogice
in drugo kramo
nosijo čas
in teža časa postaja vse težja
pod težo klecajo noge od teže
brunasta bremena režejo kosti
odpadajo iveri
1487
padajo v kri
in kar naprej kri škropi zemljo
ker zmeraj se najde kak hitler ali Johnson
in beseda ostaja pesek sahara v sahari
noben kompromis ne rodi sadov
bližnji vzhod je zdaj tu zdaj-tam
ali Vietnam kjerkoli napalm
je bela hiša je kremelj
in nepokopani mrtveci
2. v al — utopljenci
žive živi mrtveci svoje življenje
vse se lepo ujema s skladnostjo danega dneva
vse teče kakor mora teči
toliko si živ kolikor si mrtev
mrtev in živ živiš umiranje
ne preživiš smrti
preživiš sebe
prežive te novi mrtveci
o mnogo jih je slišati ko se plazijo
besni docela razjarjeni
iz ženskih trebuhov
in inkubatorjev
o mnogo jih je videti ko prihajajo
iz tovarn sanj
iz tovarn orožja
iz palače ozn
iz belega dvora
in rojevajo nov svet v tem svetu
svet nasilja politike in kurb
svet novih bomb
novih smrti
novih novosti novega
katera pasma bo iztrebila drugo
katera preživela
katera izbrisala čas
čas ki nam ni naklonjen
ki je lačen prihodnosti
nenasitni čas
za katerim hlastamo ne da bi se potešili
ki ga ustavljamo a se ne ustavi
ki visi nad nami a ne ugasne
odteka čas počasni v čas brezčasni
in mi tonemo
z vso to navlako preživelosti
z iztrebki ki ne pognojujejo jutri
s hrupom nekdanje civilizacije tonemo
1488
in tisti ki bodo ostali
v tem času in prostoru
bodo nosili križ NIC A
molitev
mir nemirni mir
o večna molitev našega jutri
neposejano polje rodovitnosti
kako te častijo častivci meča
kako se poigravajo v izzivu
okrogli vitezi za oglatimi mizami
misije slabe volje na božji poti
mir mir mir
kakor v nebesih tako na zemlji
148S
Moj zeleni osel
lise Aichinger
Vsak dan videvam zelenega osla, kako gre čez železniški most, njegova
kopita peketajo po mostnicah, njegova glava moli izza ograje. Ne vem, od
kod prihaja, tega nisem mogla še nikoli zapaziti. Domnevam pa, da iz za-
puščene elektrarne onkraj mostu, kjer gre cesta naravnost kot puščica proti
severozahodu (v smer sveta, s katero že tako nisem vedela nikoli kaj po-
četi), in v katere razpadlem vhodu zvečer marsikdaj stojijo vojaki, da bi
objeli svoja dekleta, kakor hitro se stemni in leži na zarjaveli strehi samo
še slabotna krpa luči. Toda moj osel prihaja bolj zgodaj. Ne da bi prihajal
že opoldne ali malo zatem, ko sonce še slepeče pripeka na vsako izmed
zapuščenih dvorišč tam čez in v špranje zabitih oken. Ne, prihaja s prvim
neopaznim pojemanjem svetlobe, takrat ga vidim, največkrat že zgoraj na
mostiču ali ko se spušča po mostnem stopnišču navzdol. Enkrat samkrat
sem ga zagledala še na drugi strani železnice, ko je peketal po tlaku, toda
videti je bilo, da hiti, kot bi se bil zakasnil. Takrat se mi je sploh zdelo,
kot da bi prihajal skozi napol odprta in v pripeki negibna vrata stare elek-
trarne.
Za železniške uslužbence ali sicer za ljudi, ki gredo čez most, se ne
meni, vljudno se jim umakne, in tudi ob sopihanju in žvižganju vlakov,
ki se včasih, medtem ko gre on zgoraj, peljejo pod mostom, ostaja ravno-
dušen. Pogosto obrne glavo vstran in pogleda dol največkrat tedaj, kadar
ne prihaja noben vlak, in nikdar za zelo dolgo. Zdi se mi, kot bi tedaj
izmenjaval po nekaj besed s tirnicami, toda to gotovo ni mogoče. In čemu
tudi? Ko prispe čez sredino mostu, po kratkem obotavljanju izgine, ne da
bi se bil obrnil. O tem, namreč o načinu, kako izginja, se ne motim. To
tudi dobro razumem, zakaj bi se trudil in se obračal, ko vendar pozna pot?
Toda kako prihaja, odkod prihaja, kje nastaja? Ima mater ali zalogo
sena na enem izmed tihih dvorišč na oni strani? Ali pa prebiva v eni izmed
nekdanjih pisarn in ima v njej kot, ki mu je domač, kos stene? Ali pa
nastane, kot nastajajo bliski, med nekdanjimi drogovi z visoko napetostjo
in povešenimi žicami? Seveda ne vem natanko, kako nastajajo bliski, tudi
nočem vedeti, razen če bi moj osel nastajal kot oni. Moj osel? To je velika
beseda. Vendar je ne bi rada preklicala. Gotovo je mogoče, da ga vidijo
tudi drugi, pa jih ne bom vprašala. Moj osel, katerega ne hranim, ne na-
1490
pajam, kateremu ne gladim dlake in katerega ne tolažim. Katerega obrisi
pa se tako nedvomno odbijajo od daljnega pogorja, kot se pogorje samo
odbija od popoldneva. Za moje oči, torej moj osel. Zakaj ne bi priznala, da
živim od trenutka, ko pride? Da mi njegov prihod daje zrak, ki ga diham,
prav on, njegov obris, odtenek njegove zelenosti in njegov način, kako po-
vesi glavo in pogleda dol na tirnice? Mislila sem že, da je morda lačen in se
ozira po travnih bilkah in bornih zeliščih, ki rastejo med pragovi. Toda
človek mora krotiti svoje sočutje. Dovolj sem stara za to, ne bom mu po-
ložila svežnja sena na most. Tudi ne izgleda slabo, ne izstradan in ne iz-
mučen — tudi ne posebno dobro. Vendar pa je gotovo malo oslov, ki bi
dobro izgledali. Ne bi rada zabredla v stare napake, ne bi rada preveč
zahtevala od njega. Zadovoljila se bom s tem, da ga bom pričakovala, ali
bolje: da ga ne bom pričakovala. Ne prihaja namreč redno. Sem to poza-
bila povedati? 2e dvakrat ga ni blo. To pišem obotavljajo se, saj morda
je to njegov ritem, mogoče kaj takega kot dvakrat zanj sploh ne obstoji
in je prišel zmerom, prihajal je redno in bi se začudil nad to pritožbo. Kot
se tudi sicer zdi začuden nad mnogočem. Začudenje, da, to je tisto, kar ga
najbolj označuje, kar ga odlikuje, se mi zdi. Naučila se bom, da se bom
kar se njega tiče, omejevala na domneve, pozneje tudi na manj. Toda do
takrat je tu še veliko takega, kar me vzemirja. Bolj kot to, da je mogoče
lačen, na primer to, da ne vem za kraj njegovega spanja, njegovega po-
čitka in s tem morda njegovega rojstva. Zakaj potreben je počitek. Morda
je celo tako, da vsakokrat potrebuje smrt, ne vem. Zdi se mi naporno, če
greš vsak večer tako zelen kot on čez most, gledaš kot on in izgineš ob
pravem trenutku.
Takšen osel potrebuje počitka, veliko počitka. In ali je stara elektrar-
na pravi kraj za to, ali zadostuje? Ali ga povešene dovodne žice dovolj
nežno božajo, kakor hitro ga ni tu, v njegovi noči? Njegova noč je namreč
daljša kot naša. In ali mu obrisi gora dovolj izkazujejo prijateljstvo v nje-
govem dnevu? Zakaj njegov dan je krajši. Kako to, ne vem. Tudi ne bom
izvedela, saj moj namen more biti samo to, da bi vedela čedalje manj o
njem, toliko sem se tega pol leta, odkar prihaja, že namučila. Od njega na-
učila. In tako se bom morda naučila tudi prenesti, če nekega dne ne bo več
prišel, kajti tega se bojim. Morda ga zmanjka z mrazom, in to bi lahko prav
tako sodilo k njegovemu prihajanju kot prihajajnje samo. Do takrat se
hočem naučiti, da bom vedela o njem tako malo, da bom prenesla tudi nje-
gov izostanek, da takrat ne bom več obračala oči proti mostu.
Toda dokler nisem tako daleč, marsikdaj sanjam o tem, da bi utegnil
imeti zelenega očeta in zeleno mater, sveženj sena na enem izmed dvorišč
tam onkraj, in v ušesih smeh mladih ljudi, ki se stiskajo v uvozišču. Da
katerikrat spi, namesto da bi umrl.
1491
Udina gre
Ingeborg Bachmann
Vi ljudje! Vi pošasti!
Vi pošEsti z imenom Hans! S tem imenom, ki ga nikoli ne morem po-
zabiti.
Zmerom, kadar sem prišla čez jaso in so se veje razprle, kadar mi je
protje otepalo vodo z rok m mi je listje lizalo kaplje z las, sem naletela
na koga, ki mu je bilo ime Hans.
Da, naučil sem se te logike, da se nekdo mora imenovati Hans, da se
tako imenujete, vsi, eden kakor drugi, in vendar samo eden. Zmerom je
samo eden, ki nosi to ime, katerega ne morem pozabiti, in četudi vas vse
pozabim, čisto in do kraja pozabim, kakor sem vas do kraja ljubila. In ko
bodo vaše poljube in vaša semena že zdavnaj sprale in odplavile mnoge
velike vode —■ dež, reke, morja — bo še zmeraj tu ime, ki se širi pod vodo,
ker ne morem nehati, da ga ne bi klicala, Hans, Hans . ..
Vi nakaze s trdnimi in nemirnimi rokami, s kratkimi bledimi nohti, z
razpraskanimi nohti s črnimi robovi, z belimi manšetami okrog zapestij, v
razcefranih puloverjih, v sivih uniformah, v grobih usnjenih jopičih in
ohlapnih poletnih srajcah! Vendar mi pustite, da bom natančna, ve poša-
sti, in da vam že vendar enkrat pokažem, da vas preziram, zakaj ne bom
se več vrnila ne več sledila vašim namigom, nobenemu povabilu na koza-
rec vina, na potovanje, v gledališče. Nikdar več se ne bom vrnila, nikdar
več rekla Da in Ti in Da. Vseh teh besed ne bo več, in morda vam povem
zakaj. Vi pač poznate vprašanja, in vsi začenjate z »Zakaj?« V mojem živ-
ljenju ni nobenih vprašanj. Rada imam vodo, njeno gosto prosojnost,
zelenje v vodi in bitja brez besed (in tako brez besed bom kmalu tudi jaz!),
moje lase pod njimi, v njej, pravični vodi, ravnodušnem ogledalu, ki mi
brani, da bi vas videla drugače. Mokra meja med menoj in menoj .. .
Nimam otrok od vas, ker nisem poznala nobenih vprašanj, nobene
zahteve, nobene previdnosti, namena, nobene prihodnosti, in nisem vedela,
kako zavzemaš mesto v življenju nekoga drugega. Nobene vzdrževalnine
nisem potrebovala, nobenega zagotovila, in zavarovanja, samo zrak, nočni
zrak, obrežni zrak, obmejni zrak, da bi spet mogla vdihniti za nove besede,
nove poljube, za nenehno priznavanje: Da. Da. Ko je bilo priznanje izre-
čeno, sem bila obsojena na ljubezen; ko sem bila nekega dne osvobojena
1492
ljubezni, sem morala nazaj v vodo, v ta element, v katerem si nihče ne
spleta gnezda, ne razpne strehe nad tramovi, se ne pokrije s ponjavo. Ni-
kjer nisi, nikjer ne ostaneš. Potapljaš se, miruješ, se gibljcš, ne da bi po-
rabila za to kaj moči — in se nekega dne domisliš, priplavaš spet na po-
vršje, greš čez jaso, vidiš njega in rečeš »Hans«. Začneš od začetka.
»Dober večer.«
»Dober večer.«
»Kako daleč je do tebe?«
»Daleč je, daleč.«
»In daleč je do mene.«
Zmerom ponavljaš eno napako, delaš tisto eno, s katero si zaznamo-
vana. In kaj potem pomaga, če te operejo vse vode, vode Donave in Rena,
vode Tibere in Nila, svetle vode ledenih morij, tintaste vode visokega mor-
ja in čarovnih tolmunov? Togotne človeške žene si brusijo jezike in bli-
skajo z očmi, krotke človeške žene tiho potočijo nekaj solza, tudi te opra-
vijo svoje. Toda možje molčijo k temu. Zvesto pobožajo svoje žene, svoje
otroke po laseh, razgrnejo časnik, pregledajo račune ali na glas odpro ra-
dio in vendar slišijo nad tem zvok školjke, fanfaro vetra, in potem še en-
krat, pozneje, ko je temno v hišah, se skrivaj vzdignejo, odpro vrata, pri-
sluškujejo dol po hodniku, po vrtu, po aleji, in tedaj slišijo čisto razločno:
glas bolečine, klic od daleč, glasbo duhov. Pridi ! Pridi ! Samo enkrat pridi !
Vi pošasti s svojimi ženami !
Kaj nisi rekel: To je pekel, in zakaj ostajam pri njej, tega ne bo nihče
razumel. Kaj nisi rekel: Moja žena, da, čudovit človek je, da, potrebuje me,
ne bi vedela, kako naj živi brez mene —? Kaj nisi rekel! In kaj se nisi
smejal in iz prešernosti rekel: Nikoli ne jemlji česa pretežko, nikoli ne jem-
Iji takih stvari težko. Kaj nisi rekel: Tako naj ostane zmerom in drugo naj
ne bo, je brez veljave! Vi pošasti z besedami, ki iščete besede žena, da vam
ničesar ne bi manjkalo, da bi bil svet okrogel. Ki ženske jemljete za lju-
bice in za žene, enodnevne žene, žene za konec tedna, žene za vse življenje,
in dopustite, da vas jemljejo za može. (To je morda vredno prebujenja!)
Vi s svojo ljubosumnostjo na svoje žene, s svojo prevzetno prizanesljivostjo
in svojim tiranstvom, vi, ki iščete varstva pri svojih ženah, vi s svojim
denarjem za gospodinjstvo in svojimi skupnimi pogovori za lahko noč, ki
vam pomagajo, da imate pred svetom prav, s svojimi nebogljeno izveden-
skimi, nebogljeno raztresenimi objemi. Ostrmela sem nad tem, da dajete
svojim ženam denar za nakupe in denar za poletno potovanje, da jih vabite
(vabite, plačujete, se razume). Kupujete in se dajete kupovati. Smejati se
vam moram in strmeti nad vami, Hans, Hans, nad vami, malimi študenti
in marljivimi delavci, ki si jemljete žene za sodelovanje, potem delata oba,
vsak postaja bistroumnejši na drugi fakulteti, vsak napreduje v drugi to-
varni, oba si prizadevata, zlagata denar in se vprezata pred prihodnost.
Da, tudi zato si jemljete žene, da si potrdite prihodnost, da dobivajo otroke,
tedaj postanete blagi, kadar hodijo okrog boječe in srečno z otroki v svo-
jem telesu. Ali pa prepoveste svojim ženam, da bi imele otroke, biti hočete
nemoteni in hitite v starost s svojo prihranjeno mladostjo. O, to bi bilo
vredno velikega prebujenja! Vi várovci in vi varani. Ne poskušajte tega z
1493
menoj. Z menoj ne! Vi s svojimi muzami in tovornimi živinčeti in s svo-
jimi učenimi, razumevajočimi spremljevavkami, katerim dovoljujete, da
govorijo .. . Dolgo je vodo pregibal moj smeh, grgrajoč smeh, ki ste ga mar-
sikdaj v noči s strahom posnemali. Kajti zmerom ste vedeli, da bi se človek
temu smejal in se prestrašili in da si zadostujete in niste bili nikoli v so-
glasju. Zato je boljše, da ne vstajate ponoči, da ne odhajate po hodniku,
da ne prisluškujete na dvorišču, ne na vrtu, saj to ne bi bilo nič drugega
kot priznanje, da je človeka bolj kot s čimer koli drugim mogoče zapeljati
z glasom bolečine, z zvokom, z vabilom, in da hrepenite po njej, po veliki
izdaji. Nikoli niste bili v soglasju s seboj. Nikoli s svojimi hišami, z vsem,
kar je varno naloženega. Vsake opeke, ki je odpadla, vsakega poloma, ki
se je napovedoval, ste se na tihem veselili. Radi ste se igrali z mislijo na
polom, na beg, na sramoto, na sramoto, ki bi vas odrešila vsega, kar je.
Preradi ste se v mislih igrali s tem. Ko sem prišla, ko me je oznanil dih
vetra, ste planili pokonci in vedeli, da je ura blizu, sramota, izobčenje, po-
guba, to, kar je nerazumljivo. Klic h koncu. H koncu. Vi pošast, zavoljo
tega sem sem vas imela rada, ker ste vedeli, kaj ta klic pomeni, ker ste
se dali poklicati, ker niste bili nikdar v soglasju sami s seboj. In jaz, kdaj
sem bila jaz sploh v soglasju? Kadar ste bili sami, čisto sami, in kadar vaše
misli niso mislile nič koristnega, nič uporabnega, ko je svetilka osvetljevala
sobo, ko je nastala jasa, ko je bil prostor vlažen in zakajen, ko ste tako
stali, izgubljeni, za zmerom izgubljeni, iz spoznanja izgubljeni, tedaj je
prišel moj čas. Mogla sem nastopiti s pogledom, ki je pozival: Misli! Bodi!
Izreci! — Nikoli vas nisem razumela, medtem ko ste vi vedeli, da vas ra-
zume vsak tretji. Rekla sem: Ne razumem te, ne razumem, ne morem ra-
zumeti! To je trajalo ves čudoviti in veliki čas, da niste bili razumljeni in
sami niste razumeli, ne čemu to in to, čemu meje in politika in časniki in
banke in borza in kupčije in to kar naprej.
Kajti razumela sem zapleteno politiko, vaše ideje, vaša prepričevanja,
mnenja, zelo dobro sem razumela to in še nekaj več. Prav zato nisem ra-
zumela. Tako popolnoma sem razumela konference, vaše grožnje, doka-
zovanje, zatrdila, da jih ni bilo več moč razumeti. In prav to vas je gnalo,
nerazumljivost vsega tega. Zakaj to je bila vaša resnična velika skrita
ideja o svetu, in jaz sem vašo veliko idejo pričarala iz vas, vašo nepraktično
idejo, v kateri sta se čas in smrt prikazala in plamenela, sežgala vse, red,
ogrnjen s plaščem hudodelstva, noč, zlorabljano za spanje. Vaše žene, bolne
od vaše navzočnosti, vaši otroci, ki ste jih obsodili na prihodnost, ti vas
niso naučili smrti, temveč so vas le po malem privajali nanjo. Jaz pa sem
vas naučila z enim pogledom, ko je bilo vse popolno, svetlo in razviharjeno
— jaz sem vam rekla: V tem je smrt. In; Na tem je čas. In hkrati: Pojdi,
smrt! In; Obstoj, čas! To sem vam govorila. In ti si govoril, moj ljubljeni,
z upočasnjenim glasom, popolnoma resničen in rešen, prost vsega, kar je
vmes, si razkril svojega žalostnega duha, žalostnega, velikega, ki je kakor
duh vseh mož in takšen, da ni namenjen za nikakršno uporabo. Ker jaz
nisem namenjena za nikakršno uporabo in ker vi veste, da niste namenjeni
za kakšno uporabo, je bilo med nami vse dobro. Imeli smo se radi. Bili
smo istega duha.
1494
Poznala sem moža, ki mu je bilo ime Hans, in bil je drugačen kot vsi
drugi. Se enega sem poznala, ta je hA tudi drugačen kot vsi drugi. Potem
enega, ki je bil čisto drugačen kot vsi drugi, in ime mu je bilo Hans,
ljubila sem ga. Srečala sem ga na jasi, in šla sva proč, brez smeri, bilo je
v Podonavju, vozil se je z menoj na velekolesu, bilo je v Schwarzwaldu,
pod platanami na velih bulevarjih, pil je z menoj pernod. Ljubila sem ga.
Stala sva na neki severni postaji, in vlak je odpeljal pred polnočjo. Nisem
mahala; z roko sem naredila znamenje za konec. Za konec, ki ne najde
konca. Nikoli ni bilo konca. Mirno lahko narediš znamenje. Ni žalostno
znamenje, ne zagrinja postaj in cest v daljavo, manj kot varljivo mahanje,
s katerim se toliko konča. Pojdi, smrt, in postoj, čas. Ne uporabljaj nobe-
nega čara, nobenih solza, nobenega prepletanja rok, nobenih priseg, pro-
šenj. Nič od vsega tega. Ukaz je: zanašaj se, da oči zadostujejo očem, da
zadostuje zelenje, da zadostuje najlažje. Tako poslušaj ukaz. Tako poslušaj
ukaz in nikakršnega čustva. Tako poslušaj samoto. Samoto, v katero mi ne
sledi nikdo.
To pač razumeš? Tvoje samote se ne bom nikoli udeleževala, ker je tu
moja, že dalj časa, še dolgo. Nisem ustvarjena, da bi se udeleževala vaših
skrbi. Teh skrbi ne! Kako naj bi jih kdaj priznala, ne da bi izdala svojo
postavo? Kako bi mogla kdaj verjeti v pomembnost vaših zapletov? Kako
naj vam verjamem, dokler vam res verjamem, čisto in docela verjamem,
da ste več kot vaše slabotne, nečimrne izjave, vaša nemarna dejanja, vaša
neumna sumničenja. Zmerom sem verjela, da ste več, vitezi, maliki, ne
daleč od duše, ki je vredna najbolj kraljevskega imena. Ce ti ni prišlo na
misel nič več o tvojem življenju, potem si govoril čisto po pravici, ampak
tudi samo takrat. Takrat so vse vode prestopile bregove, reke so se vzdig-
nile, na stotine morskih rož se je takoj razcvetelo in potonilo, in morje je
bilo mogočen vzdih, udarjalo je, udarjalo in teklo in se valilo proti zemlji,
da je od njegovih robov kapala bela pena.
Izdajalci! Ko vam ni nič več pomagalo, potem je pomagalo sramote-
nje. Potem ste nenadoma vedeli, kaj vam je bilo na meni sumljivo, voda
in tančica in kar se ne da določiti. Potem sem bila nenadoma nevarnost,
ki ste jo še pravočasno spoznah, in prekleta sem bila, in kot bi trenil ste
se vsega kesali. Kesali ste se v cerkvenih klopeh, pred svojimi ženami, svo-
jimi otroki, svojo javnostjo. Pred svojimi velikimi velikimi oblastmi ste
bili tako hrabri, da ste se me kesali in utrjevali vse tisto, kar je v vas po-
stalo negotovo. Bili ste v gotovosti. Hitro ste postavili oltarje in me žrtvo-
vali: Je moja kri dišala? Je dišala malo po krvi košute in po krvi belega
kita? Po njuni nemosti?
Blagor vam! Veliko ste bili ljubljeni, in veliko vam bo odpuščeno.
Vendar ne pozabite, da ste me priklicali v svet, da ste sanjali o meni, o
dirugi, o drugem, o vašem duhu in ne o vaši podobi, o neznanki, ki se na
vaših porokah oglaša s tožečim klicem, ki pride z mokrimi nogami, in od
katere poljuba se bojite umreti, tako kot želite umreti in nikdar več ne
umrete: brez reda, prevzeto in z najvišjim razumom. Zakaj ne bi tega iz-
rekla, vam pokazala svojega zaničevanja, preden grem.
Saj že grem.
1495
Zakaj videla sem vas še enkrat, slišala sem vas govoriti v jeziku, ki
ga ne bi smeli govoriti z menoj. Moj spomin je nečloveški. Na vse sem
morala misliti, na vsako izdajstvo in vsako nizkost. Na istih krajih sem
vas spet videla; zdelo se mi je, da so sramotni kraji tam, kjer so bili nekoč
svetli kraji. Kaj ste storili! Tiho sem bila, nobene besede nisem rekla. Vi
si jo morate reči sami. Prgišče vode sem poškropila po krajih, da bi ozele-
neli kot grobovi. Da bi končno lahko ostali svetli.
Vendar tako ne morem oditi. Zato naj rečem še enkrat dobro besedo o
vas, da se ne ločimo tako. Da ne bo nič ločeno.
Dobro je bilo kljub temu vaše govorenje, vaše blodnje, vaša vnema in
to, da ste se odpovedali celi resnici, da je lahko rečena polovica, da pada
luč na polovico sveta, ki ste jo v svoji vnemi ravno še mogli zaznati. Tako
pogumni ste bili in pogumni proti drugim — in seveda tudi strahopetni
in večkrat pogumni zato, da se ne bi pokazali strahopetne. Ko ste videli, da
prihaja nesreča zavoljo prepira, ste se vseeno prepirali še naprej in vztra-
jali pri svoji besedi, čeprav od tega niste imeli nobenega dobička. Prepi-
rali ste se zoper imetje in za imetje, za nenasilnost in za orožje, za novo in
za staro, za reke in za regulacijo rek, za prisego in zoper priseganje. In
vendar veste, da si prizadevate zoper svoje molčanje, in si kljub temu pri-
zadevate še naprej. To je morda vredno hvale.
V vaših neokretnih telesih je vredna hvale vaša nežnost. Nekaj tako
posebno nežnega se zdi, če storite kaj komu na ljubo, če naredite kaj bla-
gega. Dosti nežnejša kot vse, kar je nežnega na vaših ženah, je vaša než-
nost, če daste svojo besedo ali koga poslušate in razumete. Vaša težka te-
lesa sedijo tu, vi pa ste čisto brez teže, in neka žalost, neki smehljaj pri
vas je lahko tak, da je celo neupravičeni sum vaših prijateljev za trenu-
tek brez hrane.
Vredne hvale so vaše roke, kadar jemljete v roko krhke reči, jih varu-
jete in veste, kako jih je ohraniti, in kadar nosite bremena in odstranite
težo s kake poti. In dobro je, kadar ravnate s telesi ljudi in živali in čisto
previdno spravite kako bolečino s sveta. Tako omejene reči prihajajo iz
vaših rok, toda marsikaj dobrega, kar bo poroštvo za vas.
Občudovanja vredno je tudi, kadar se sklanjate nad motorji in stroji,
jih delate in razumete in pojasnjujete, dokler od samih pojasnil ne nastane
spet skrivnost. Kaj nisi rekel, da je tole načelo in tisto sila? Kaj ni bilo
to povedano dobro in lepo? Nikdar ne bo mogel več tako govoriti o toko-
vih in silah, o magnetih in mehanizmih in o jedrih vseh stvari.
Nikdar ne bo mogel nihče več tako govoriti o elementih, o vesolju in
vseh zvezdah.
Nikdar ni nihče tako govoril o zemlji, o njeni obliki, njenih vekovih.
V tvojem govorjenju je bilo vse tako razločno: kristali, vulkani in pepel,
led in žarenje v notranjosti.
Tako ni nihče govoril o ljudeh, o razmerah v katerih živijo, o njiho-
vem podložništvu, posestvih, idejah, o ljudeh na tej zemlji, na neki prejšnji
in neki prihodnji zemlji. Bilo je prav, da si tako govoril in toliko premislil.
Nikoli ni bilo toliko časa na predmetih kot tedaj, ko si govori, in nik-
dar niso bile besede tako pretehtane. S teboj je jezik lahko tudi vzkipel,
1496
postal zmeden ali postal mogočen. Vse si naredil z besedami in stavki, spo-
razumel si se z njimi ali jih preoblikoval, poimenoval kaj na novo; in
predmeti, ki ne razumejo ne odkritih ne neodkritih besed, bi bili od tega
skoraj krenili proč.
Ah, tako dobro ni znal igrati nihče, vi pošasti! Iznašli ste vse igre,
številčne igre in besedne igre, sanjske igre in ljubezenske igre.
Nikdar mi ni nihče tako govoril o samem sebi. Skoraj resnično. Skoraj
morivsko resnično. Sklonjen nad vodo, skoraj vdano. Svet je že temen, in
ne morem si nadeti ogrlice iz školjk. Nobene jase ne bo. Ti drugačen kot
drugi. Pod vodo sem. Pod vodo.
In zdaj gre nekdo zgoraj in sovraži vodo in sovraži zelenje in ne razu-
me, ne bo nikoli razumel. Kot nisem jaz nikoli razumela.
Skoraj onemelo,
skoraj še
slišim
khc.
Pridi. Samo enkrat.
Pridi.
1497
Utopični impulz
Dr. Wolfgang Held
(Zapiski k prozi Ingeborg Bachmann in Use Aichinger)
Ko je Ingeborg Bachmann pozimi 1960 stopila za docentski pult frank-
furtske univerzitetne avle — popravljajoč si negotovo in zmedeno kar na-
prej lase — je bilo prenekateremu slušatelju bolj do sočutja kot do stop-
njevane pozornosti. To pa, kar je to plaho, kratkovidno dekle kot gostinja
na novoustanovljeni stolici za poetiko v svojem ciklu predavanj potem
predavalo, namreč prebralo tiho in premolkujoč, včasih tudi močno stre-
sajo z glavo — ni bilo nič drugega kot smrtna obsodba sedaj sterilne nem-
ške literarne vede, ki da neprenehno polaga vence na grobove pesnikov.
»Literatura ne potrebuje Panteona, ne spozna se na umiranje, na nebo,
na nobeno odrešenje, marveč pozna le najtrdnejši namen delovati v vsaki
sedanjosti...« Ingeborg Bachmann je te temeljne postavke vsake
hterature imenovala ,utopične'. Njo samo — tako kot tudi posebno vitalno
potezo mlade nemške literature — karakterizira, da tudi v delih preteklo-
sti, ki so z literarnozgodovinskim uvrščanjem že zdavnaj postala neškod-
ljiva, čuti in poudarja impulz za prihodnost. Upira se kultu spomenikov,
spominskih dni, ki lahko vabijo h ginjeni zamišljenosti in k neupravičene-
mu ponosu. Spominja na poziv in na večidel neizpolnjene obete, ki naj nas
tudi v tako imenovanih klasičnih besednih umetninah vznemirjajo in
spravljajo v zadrego. Utopično je tudi njeno pesništvo samo, utopične po-
teze ima tudi pesništvo mnogih njenih vrstnikov: Hans Magnus Enzens-
berger je napisal pesem z naslovom ,Utopija' v kateri mlekarji na kanglah
bobnajo sonate, je ljubezen policijsko dovoljena in se izrekovalcem res-
nice obeta amnestija — glasba prihodnosti torej, daleč od sedanjih raz-
mer. Za utopičnega v politično-družbenem pomenu lahko velja večji del
mlade nemške literature, za utopičnega tudi v razmerju do jezika, ki ga
kazijo in kvarijo sestavljava reklamnih tekstov, slavnostni govorniki, stro-
kovnjaki humanističnih znanosti in med jezikovne klišeje ujeti gospod
Slehern'k. Medtem ko si je še lirika nemške romantike odpirala nove iz-
razne vire z ljubečo nego arhaizmov in ljudskih zvokov, se sedaj išče drzna
nova skovanka, nezaslišano, oksimoron, absolutna metafora, novi jezik, ki
1498
ga je iznašel že Hofmannsthalov Lord Chandons, potem ko so mu bile be-
sede razpadle v ustih kot sprhnele gobe.
Sicer pada k utopiji per definitionem tudi artikulirana predstava ta-
kega družbenega stanja, za katero je vredno prizadevati si. Nekateri nem-
ški avtorji gotovo imajo tak koncept: npr. Hans Magnus Enzensberger. Pri
Ingeborg Bachmann se ta utopična sila izčrpava skoraj edinole v togotnih
aktih izključevanja, zanikanja, postavljanja v bran. Povečini je v defen-
zivi, tudi če ubira svoja pota. V svojih pripovedih se skoraj divje muči,
da bi prebila žalost nad izjalovitvijo utopičnega eksperimenta: zgodba
~Vse» na primer poroča o poizkusu nekega očeta, da bi svojega otroka
obdržal zunaj meja družbe. Naj bi se ne naučil pravil igre, zvitosti pre-
življanja, neuporabnih besed kot recimo ,duh in bog in duša', ali tudi ,re-
sonanca, diapozitiv, astronavtika'. Nauči naj se novega, utopičnega jezika:
,senčnega jezika', ,vodnega jezika', ,kamenega jezika', to se pravi, naj si
otrok prisvoji mistično magičen dostop do sveta. Seveda se brez očetove
podpore otrok nauči igrati »ravbarje in žandarje«, razkosa svojega pajaca
in končno celo z nožem napade tovariša pri igri. Utopični eksperiment se
je izjalovil.
Sicer pa, kaj to sploh je: ,vodni jezik', ali igra brez danih pravil, igra,
ki ni ,številčna, besedna, sanjska in ljubezenska'? Ingeborg Bachmann nas
s svojim odljudno tožečim jezikom, zmožnim velikih vzponov, priteguje
v svet, ki ga sovraži: opisuje ga natančno in sovražno, bridko in besno
ga obtožuje, dolži ga za odhod pesnika, odhod kam? Undina se vrača v
svoj element — v vodo, toda kakšen je svet pod vodo? Ali se tu da živeti?
Ali se to da opisati? Ali: Kakšna je igra tistih otrok, ki si sami izmišljajo
»pravila« in govorijo nepokvarjen jezik?
Tega ne zvemo pri Ingeborg Bachmann, temveč prej pri njeni vrst-
nici, enigmatični, subtilni lise Aichinger. Nenavadno pri tem je, koliko
manj razumejo bralci te vrste utopijo od tožbe Ingeborg Bachmann. Dva-
krat sem poslušal, ko je lise Aichinger na nemških univerzah pred polni-
mi predavalnicami brala svoje pripovedi, obakrat se je po prvih — hitro,
vendar jasno izrečenih stavkih čez obraze poslušalcev razvila zadrega in
zmedenost, nemirna osuplost. Videti je, da ona to že vnaprej ve. Skoraj
zabavajoč se pošilja včasih bleščeče usmerjene poglede skozi bizarno mre-
žo svojih besed v obraze poslušalcev. Njen jezik je jasen, natančno skovan
in vseskozi prelomljen v ogledalu neizgubljene otroškosti. Tudi ona ve, da
sanje o rajski utopiji veljajo toliko kot nič pri konzulih, časopisarjih in
tankovskih strelcih; zgodba o sanjah in smrti deklice Ellen (roman »Die
grössere Hoffnung«) stoji na začetku njenega dela. Vendar si neutrudno
izmišljuje tiste igre, katerim pravil ni postavila družba usmerjena v rop
in samouveljavljanje. To so igre modrega otroka, v katerega jeziku se fan-
tastično-ironično prelamljajo fraze odraslih. Drznost Aichingerjeve je zrač-
nejša, lahkotnejša, neopaznejša od trpkega vzkipevanja Bachmannove:
sledovi boja se zde premagani že pred začetkom zapisa. Ilse Aichinger je
že onkraj napora, ki se koncentrira za razbijanje tabujev in konvencij. Ce
se Undina Bachmannove še mora braniti pred zahtevami človeških nakaz
z Jmeiom Hans, če kriči: »Ne poizkušajte tega z menoj! Z menoj ne!«, se
1499
zdi, da se Ilse Aichinger manj trudi s preigravanjem nadležne resničnosti
v korist osvobajajočega mogočega: »Sicer pa obstoje teorije,« piše v njeni
zgodbi »Bauernregel«, »ki pravijo, da Meka ne leži ob sveti reki. To je lah-
ko mogoče.« Vse to, zaradi česar bi zaradi neverjetnosti najrajši plosknili
z rokami, je pesnici »lahko mogoče«: da ima lahko slamnata glava boljše
misli kot glava iz mesa in kosti, da se Rdeča kapica uleže v prazen pivski
sod in da Janko in Metka skačeta v vrečo, da je dan doma v Rotterdamu
in da vas prebije tudi brez vaške lipe. Cerkve ne pusti v vasi, temveč pre-
stavi zvonik po možnosti v trstje in da zajcu zvoniti. — vse to ji je »lahko
mogoče«. Bachmannovi otožnost zapira ta svet načrta, manjka ji vedrina
Aichinger j eve, ki dost krat meji na zmešanost ali zamaknjenost. — Na se-
stanku Skupine 47 leta 1952 v Bad Niedorfu je lise Aichinger dobila na-
grado skupine za svojo »Spiegelgeschichte«. Ta zgodnja pripoved mlade
pesnice kaže njeno notranjo pot: umirajoča izvrši mistično regresijo v otro-
štvo; medtem ko sorodniki in sestre narede križ čeznjo, šele oživi, vtem
ko izgubi zmožnost govora in hoje. Medtem ko Undina Bachmannove
umakne svojo resignacijo nazaj v vodo, živijo osebe Aichingerjeve v nedo-
stopnem zrcalnem svetu neizgubljene mladosti, brez časa, pravzaprav brez
rojstva in smrti, prihajajoč kot zeleni osel: ne ve se od kod, ne ve se kam.
Je metafora za upa polno potrpljenje, zaradi katerega čakamo, dokler ni-
smo vrženi čez meje družbe in lahko pri »otrocih na robu« začnemo novo
igro; je zgled mile svojeglavosti, ki se ne da ujeti in ukrotiti; ali celo simbol
izolacije in osamitve, ali nič od vsega tega: mogoče figura v uganki brez
rešitve, ki naj zgolj vznemirja, kaže na neki kraj upanja, na neko utopijo,
ki je morda v resnici nikjer ni najti, zato da ne bi odmrlo hrepenenje,
utopične temeljne postavke literature, to se pravi tistih, ki jo potrebujejo.
1500
MARIJA CUDINA: PUŠCAVAI
5e vedno hodim skoz Puščavo. A mislil sem,
da sem jo že zapustil in se vrnil
tja, od koder sem nekoč pričel.
Nejasno se spominjam nekih vrat, ki
tedaj niso bila odprta in ne zaprta —
bil je pust prostor med črnim zidovjem —
in kakor da bi pred njimi stal troglavi pes.
Na jagnje me včasih spominja
ta pes. Nikoli nisem dojel,
ali pes ali jagnje, ali pa je oboje hkrati
rjovelo za mojim hrbtom. Oziral se nisem,
za hip se je pred mano prikazala
stezica. V kratkem snu in že pozabljenem
sem videl svojo senco, kako se počasi premika
po neki mračni brezmernosti. Sel sem za njo,
misleč, to je voditeljica, ki pozna
pota v kraje, ki jih ni,
komaj da so kdaj bili. Nikdar
ne bi mogel doživeti slajših upanj
od teh. Duša mi je vsa drhtela
v nekem smrtnem zanosu.
2
Nejasno se spominjam tudi žalostnih
spominov. Kakor da sem stopil v rdeči krog
in hodil z njim. Mir je bil povsod,
nad mano se je tiho premikalo nebo.
po pesku so se igrale neke sence.
Zdelo se mi je, še vedno se mi kdaj
1501
zazdi, da sem v deželi, ki je ni,
a bi mogla biti. Zdaj sem že
daleč, globoko sem zašel.
Iz srca Puščave strmijo vame
oči črnih pošasti.
3
Komaj še pomnim, kako se je sonce nekoč
celo tukaj vzpenjalo visoko.
Zdaj je ogrevalo, zdaj razhlajalo
vso brezmernost. Samemu sebi sem se zdel
večji kot sicer. Namesto ene same
so ležale na tleh tri moje sence, vsaka
temnejša od druge. Vse tri orjaške in bleščeče
so počivale v pesku,
ko sem se jaz opotekal okrog.
Mnogo več sem pozabil, kakor pa
morem pomniti. Tudi ne vem, kako sem se
značel tukaj. Mogoče sem bil vržen
od nekod, ali pa prinesen v zobeh
divje zveri. Včasih se mi je zazdelo,
da sem le za hip zašel med stenami
gora. Mislil sem celo,
da bi se, če bi le hotel,
lahko takoj rešil iz tega prepada.
4
Zaman so kriki, krčeviti trzljaji in udarci
s spodrezanimi krili, duša moja, zdaj
prevzetna, zdaj brez želja nadaljevati to
nepregledno pot: v Puščavi si!
Takšna je bila tvoja volja,
poslednja želja pred smrtjo.
Ničesar ni, kar bi tvojemu življenju
vrnilo brezbrižni videz, ničesar,
kar bi ti moglo priklicati nekdanje
ideje, peklenske ideje brez naslad,
ali pogled skobca, ki v hipu podre
komaj pognale bilke.
1502
Kdo ve, kaj si pravzaprav takrat hotela,
vitka lisica. Iz tebe je pogosto spregovorila
narava metulja. Kdo ve za tvoje namere,
le malokdo te zanesljivo spozna
po tvojem načinu oprezovanja,
ali po načinu, kako
se upiraš poslušanju zvonov smrti,
dasi jih prikrito le poslušaš,
ne brez užitka nad pohujšanjem.
5
Spočil bi se, ko bi mogel, pel o tistem,
kar se še nikjer ni zgodilo. Le neke snovi,
podobne stropom, se pripravljajo.
Megle so že skrile tisto senco,
ki je upognjena hodila za menoj,
kakor da bi hodila pred vetrom. V pesku
že ni več steze, po kateri sem prispel sem.
Od nekod se vzdigujejo črne skale.
Ali kdaj pristajajo tam težki orli?
Nikjer niso ohranjeni spomini nanje.
Samo neke sledi sem našel na tleh, kakor
da se še vedno stegujejo žrtve hijen
in same hijene. Kri je tekla,
ponekod je še najti trupla,
njih nejasne obrise.
Ze davno se je vse zgodilo.
Nobeden ni videl oblakov prahu,
ki so se vzdigovali k nebu.
6
Spominjam se, včasih sem zapiral oči, s prstom
sem kazal proti nebu. Nikdar nisem gledal,
kaj se je dogajalo tam. Hodil sem pokončen,
nikogar nisem srečal. Na tihem sem upal,
da mi vendar kdo sledi iz daljav
in da nisem sam v tej Puščavi,
ki ji ni konca. Tako se vsem dozdeva,
da jih v pustinji kdo opazuje.
1503
Ni vredno verovati. Kdo more uročen
s tišino poznati naravo blodnje!
7
Zdaj bi povedal, ko bi mogel, kako
mi težka utrujenost preprečuje počitek
v tem prahu. Vseskozi sem buden. Le
včasih ležem na pesek. Sen mi za hip
zapre oči, še toliko komaj;
manjša od hipa je enota, s katero merim
trajanje sna. Se šotora nisem tukaj
nikoli postavil; krila temnih večerov
so kakor krila šotora vedno razprostrta
nad mano. Ne pada rosa, le
včasih se mi dozdeva, da je padlo ivje,
ne toplo ne hladno, komaj mlačno. Ne
zadržuje se dolgo na tleh. Vpije ga
razbeljen pesek. Ne spominjam se, da bi kdaj
padal tukaj dež. Oblaki, ki visijo na nebu,
so kakor mrtva snov. Hodim
in nikoli se ne ozrem nanje. Samo razmišljam,
kako dolgo že ne slepim več duše
niti z upanjem niti s kakšnim koli zaupanjem.
8
Ne zore ne noči ni tukaj, le
navidezni mrak in še bolj navidezna luč
v ravnotežju, ki ga nič ne more
narušiti. Kdor pride sem,
se mora podrediti skrivnostni razvrstitvi
hladnih in vročih površin, ki porajajo veter,
kadar se stikajo. Ampak
tudi to je samo videz. Ni dobro nasedati
čudi Puščave in zanašati se preveč
na okna, namenjena zaslepljevanju
neizkušenega potnika, ki še ne razločuje
laži od resnice. Tukaj tudi hiteti
1504
ni dobro, ne prestrašeno obstati
pred nenadnim pojavom
hijen, ki ovohavajoč razbeljen pesek ponekod
naletijo na sledove smrti. Ta Puščava
je kačji jezik, izmučen z žejo, ki nenehno
jezlja za hrbtom mirnega spavca.
Ne naprej ne nazaj
ni mogoče ubežati. Kajti tu velja,
da je vstopil, kdor je prišel
prostovoljno, zato ne more več po svoji volji
izstopiti, tudi ničesar spremeniti
v svoji usodi.
9
Ne hitim ne stopam počasi. Hodim,
ne da bi počival. Nihče me ne preganja.
Moj cilj je vedno enako daleč.
Tukaj sem sam. Ze zdavnaj so mimo
časi, ko so me z višav opazovale ptice.
Njim sem bil videti velikanski
v pustinji, kjer se nobena stvar ne vzdiguje.
Samo kakšna skala, podobna svetišču,
se prikaže na lepem. O, tukaj vse hitro
pogoltne mrak. Celo tisto, kar je pravkar izginilo,
se še vedno zmanjšuje.
Prazne so notranjosti vseh stvari.
Puščava nabreka
kakor spomladi popek, na lepem se
na vse strani enakomerno širi.
10
Obrnil sem se in videl sem, kako mi
nobena stvar ne more preprečiti vrnitve. Ne morje
ne gozd nista stala na moji poti. Ničesar ni bilo,
kar bi bil lahko prehodil, in nisem se mogel vrniti
ne tedaj ne pozneje, ko na vrnitev
že nisem več mislil. Ves sem se prepustil usodi.
Iz vesolja so mogoče gledale name oči
še živih svetnikov, a niti za hip
1505
se nisem obrnil k poslednjemu žarku
luči, ki se je plazil za mano in se,
podoben rumeni kači, venomer skrival
v globoki temi. Nadaljeval sem pot,
kakor da bi me kdo čakal sredi Puščave.
Tu in tam sem zamahnil skozi zrak,
tako sem se hrabril. Hotel sem biti miren.
Nisem čutil ne mraza ne ognja.
Cesa vsega ne hi zdaj dal, da hi mogel čutiti
sapo daljnjih bitij.
11
Nikoli več ne bom kralj, celo ne
kraljev služabnik. Ze dolgo ne sanjam več
o smrtni naravi, ki se je povsod
razprostirala. Mogoče mi v duši
še živi drobec prvotnega vladarskega
sna. Ali morem o tem kaj vedeti,
ko se duša noče več spomniti ne ognja
ne vode? Na mračni poljani
včasih samo še zadrhti
strese se zaradi domala nejasnih misli.
Ne mlad ne star, samo utrujen.
Ne dozdeva se mi več, da grem naprej.
Ostro skalovje mi brani videti,
od kod sem prišel, kje bom obstal.
Prevedel Franci Zagoričnik
L506
Konec igre in Ivan Denisovič
Ernest Fischer
Hamm, čigar ime nedoločno namiguje na mitos, poezijo in glumo,
trohni pri živem telesu v svojem zaklonišču. Svet, iz katerega je prišel, je
mrtev. Po neki nedopovedljivi katastrofi so le še reči, le še anorganičnost,
ničesar ni, kar bi raslo in dihalo. »Konec, konec, h koncu gre, morda gre
h koncu.« Ni več sveta, ni narave, ni prihodnosti, samo zaklonišče je še,
sredi niča.
Gospodar in hlapec
Hamm, ostanek človeka, sedi hrom in slep v svojem naslonjaču. Da še
lahko živi v svojem bunkerju, negibno, onemoglo, kepa mesa z nedoloče-
nimi spomini in poželenji, je zasluga njegovega hlapca, njegovega fakto-
tuma Clova. Ta Clov, mrk klovn, sovraži svojega gospodarja bolj brez-
danje, bolj brezupno kot njegovi krepkejši predniki svoje bolj zdrave zapo-
vednike, bolj kot gracioso hidalga, pavliha princa in pozneje doktorja
Fausta v katerega službo je stopil.
To je dvojna igra, ki jo igrata; kar igrata, je konec sveta — gospodar
ne brez patosa: »Ali sploh je ... zazeha . .. beda, ki... bi bila bolj vzviše-
na od moje?«, Clov s smehom osuplosti in gnusa, da vse še biva, s tem
kratkim smehom, ko pogleduje skozi okno, pregledujejo smetnjake, opa-
zuje zabuhlega Hamma; in kar igrata, je konec igre v boju med gospodar-
jem in hlapcem. Fin de partie, kateri bo drugega matiral, morda bo samo
pat, morda remi. Hamm ne more živeti brez Clova — kaj pa Clov brez
Hamma?
Hamm: Končaj z mano! Clov se ne gane. Premor. Prinesi prt. Premor.
Clov!
Premor
Clov: Ja.
Hamm: Ničesar ti ne bom dal več jesti.
Clov: Potem bova umrla.
Hamm: Ravno toliko ti bom dajal, da ne boš mogel umreti. Neprenehoma
boš lačen.
1507
Clov : Potem ne bova umrla . . .
Hamm: ... Zakaj ostajaš pri meni?
Clov: Zakaj me imaš pri sebi?
Hamm: Sicer ni nikogar.
Clov : Nobene druge službe ni...
Tudi razmerje med gospodarjem in hlapcem je nagnito. V »Pričakova-
nju Godota« se vlogi še menjavata, med Pozzom in Luckyjem, tu je še
preobrat, ki na bistvu oblasti ne spremeni ničesar. V »Koncu igre« Clov
ne ostaja pri Hammu samo zaradi notranje vezanosti, zaradi hromeče na-
vade, temveč se strahoma izmika tveganju, da bi odšel v svet, ki ga nemara
ni več, proč od kopnečih zalog svojega gospodarja v neznano, v podrtijo
velike katastrofe.
Svet lastništva
Na Zahodu in Vzhodu je moda katalogizirati veliko delo Samuela
Becketta kot »absurdno gledališče«; onstran vsega družbenega, pravijo, je
v njem mogoče mnogoznačno videti, zaslutiti uganko človeškega bivanja
v prispodobah. Velika literatura je zmeraj prispodoba v vsej svoji mnogo-
značnosti; toda Hamm ne Clov se nista kar tako vzela iz kozmosa, tem-
več iz družbe tistih, ki imajo, in tistih, ki nimajo, gospodarjev in hlapcev,
iz sveta lastništva, ne le kot brezčasno alegorični figuri, temveč kot no-
silca razpokanih družbenih karakternih mask. Kakor bi bilo omejeno, ko
bi izpeljevali literaturo samo iz socialnih konstelacij, jo priznavali samo
kot »odsev« družbenih razmer, tako je dogmatično, če jo kdo karakteri-
zira zgolj kot rezultat avtonomne fantazije, kot notranje zrenje, ki mu
socialnega okolja sploh ni mar.
Hamm je živel v sebičnosti in izobilju. Kar je bil, skuša obdržati v
spominu, zemljo, ki jo je imel, žito, ki ga je spravljal v žitnico, berača,
ki mu je dal filozofijo namesto kruha. Z držo človeka, ki plete pripovedko,
opravičuje svoj nesmiselni obstoj, še-obstoj. Ne brez samovšečnosti pripo-
veduje: »Mož se je počasi približeval, plazeč se po trebuhu ... Tistega dne,
tega se spominjam, je bil nenavadno strupen mraz, ničla na toplomeru.
Toda na sveti večer kot takrat, to ni bilo nič... nič nenavadnega .. . No,
kakšen slab veter vas je pripeljal? Svoj od umazanije in solza počrneli
lepljivi obraz je vzdignil k meni... Dajmo, dajmo, kaj pravzaprav hočete,
okrasiti moram božično drevesce. Premor. Skratka, navsezadnje sem do-
jel, da hoče kruha, za svojega otroka. Kruha! Berač, kot po navadi. Kru-
ha? Saj vendar nimam kruha, moj želodec ga ne prenese. Dobro. Torej
žita! Premor. Normalen ton. Tako bo pa šlo. Pripovedni ton. Žita imam v
svojih žitnicah, drži. Ampak premislite vendar, premislite. Dam vam žita,
kilo, kilo in pol, prinesete ga svojemu otroku in mu — če še živi — skuhate
poln lonec močnika . . . Toda pomislite vendar, pomislite, na zemlji živite,
proti temu ni zdravila!... Cesa se pravzaprav nadejate? Da se zemlja spo-
mladi spet zbudi? Da bo v morju in rekah spet polno rib? Da bo še mana
v nebesih, za idiote, kakršen ste vi?... Naposled me je vprašal, ali bi bil
pripravljen vzeti tudi otroka, če bi še živel.. . Premor. Normalen ton. Do-
1508
volj za danes. Premor. Ne bo več trajala dolgo ta zgodba. . .« Clov vpraša
o nadaljevanju zgodbe. Zakaj ali ne pripoveduje gospodar tudi njegove
zgodbe? Literatura za tega, resnica zanj? Hamm se nekako spominja, da
je beraču ponudil mesto vrtnarja, in Clov izbruhne v smeh: »Mesto vrt-
narja!«
Hamm: Temu se moraš tako smejati?
Clov: To bo najbrž tisto.
Hamm: Ali ne prej kruha?
Clov: Ali otroku? Premor
Hamm: Vse to je smešno, res. Naj se kdaj nasmejiva napol do mrtvega?
Clov (potem ko pomisli): Danes bi se ne mogel več nasmejati napol do
mrtvega .. .
Zakaj mar ni bil Clov tisti otrok, ki ga je bogatin vzel v hišo? In mar
bi ne bil, sprašuje njegovo sovraštvo, splezal na vsa drevesa? In Hamm
hladno odvrne: »Vsa nizka dela.« Za beračevega otroka drevesa ne rastejo.
Kaj pa on, kako je bilo z njim?
Clov : In potlej bi bil zrastel.
Hamm: Najbrž.
Premor
Clov: Kar še vrtaj, človek, kar vrtaj!
Hamm: To je vse. Tu sem nehal.
Premor
Clov: Že veš, kako se bo nadaljevalo?
Hamm: Približno.
Clov: Je ne bo kmalu konec?
Hamm: Bojim se da.
Tako zgoščeno je nakazan svet lastništva. Beckett predpostavlja, da
je znan. Navzoč je v koncentrirani nadrobnosti. V igro je zajet samo toliko,
kolikor poganja dejanje naprej. Zakaj navidezno mirovanje je notranje
gibanje, razvoj. Naučili smo se zaznavati v atomu dinamiko, nič manjšo
od dinamike v vesolju. Nekaj se dogaja. Hamm bi rad slišal od Clova, da
je ta večer tak kot vsi drugi. Toda ta ga ne pomiri. In Hamma je strah:
»Kaj se godi, kaj se pravzaprav godi?« in Clov: »Nekaj, nekaj gre svojo
pot.«
Nekaj gre svojo pot
Kar gre tu svojo pot, ni le čas, katerega tatinsko tišino je mogoče sh-
šati, kapljajoč strah, tiktakajoč nič, ni le nezadržni propad, to je Clovov
boj za osvoboditev, da bi se ločil od gospodarja, na katerega ga veže na-
vada, podoba očeta in sovraštvo — in skupna omara z jedmi, nabrana
zaloga. To gre svojoj pot, od gospodarjeve gotovosti, da Clov ne more proč:
»Prav, kar pojdi!« in Clov se ne zgane, in Hamm se v svojem naslanjaču
spet zravna, tudi slep in hrom je še oblast: »Zdi se mi, da sem ti dejal, da
pojdi«, in Clov: »Poskusil bom«, in gre k vratom in postoji: »Od mojega
rojstva« — od te igre mačke z mišjo do zahrbtnega vprašanja: »Se še spo-
minjaš, kako si prišel sem?... Se spominjaš svojega očeta?« do Clovovega
1509
odgovora, ki je sit te okrepenele situacije: »To si me vprašal milijonkrat«,
do patriarhalne gospodarjeve hinavščine: »Jaz sem ti služil kot oče...
moja hiša ti je služila kot dom . .. Brez mene pokaže nase nimaš očeta.
Brez Hamma pokaže okoli sebe nimaš doma« — od tega pouka vseh vla-
darjev, da brez njih ni očeta sveta, ni doma za nizke, pa čeprav je dom
bunker, svet pa pekel, do odkritja, da so zaloge pošle, do strahu človeka,
ki pripoveduje o svojem življenju kot o nečem živetem, o nekem estetskem
fenomenu, od vprašanja, : In kje si bil Ш, do neprikrite upornosti tega, ki
ni služil kot sin, temveč kot hlapec.
Hamm: Nikdar me ni bilo tu.
Clov : Imel si srečo.
Hamm: Ni me bilo, nikoli. Vse se je godilo brez mene. Ne vem, kaj se je
zgodilo . . .
Clov: Kje? Kaj?
Hamm (togotno): Kdaj! Kaj se je zgodilo! Ne razumeš? Kaj se je zgodilo?
Clov: Saj to je vendar čisto vseeno!
Spet se obrne k oknu.
Hamm: Jaz, jaz ne vem.
Premor. Clov se obrne k Hammu. Trdo: Ko te je mati Pegg prosila za olje
za svojo svetilko in si jo poslal k vragu, si vendar vedel, kaj se je
zgodilo, kajne? Premor. Ali veš, zakaj je umrla mati Pegg? Zaradi
teme.
Hamm slabotno: Nisem imel olja.
Clov trdo: O pač, imel si olje . ..
Nekaj gre svojo pot. Hamm se ozira, pogled nazaj ga boli, zakaj po-
kvečeni jaz je preobčutljiv. Ce je bilo življenje sen, mu zanj ni treba od-
govarjati. »Kakšne sanje!... Ti gozdovi!« Da je izgubil lase, zobe, svoje
zemeljsko premoženje, to mu je skupno s Clovom, hlapcem, toda kar ga
dviga nad Clova, se baha, so izgubljeni ideali, ki jih slepari v svojo pre-
teklost. Clov nima izgubiti ničesar.
Hamm: Ali nisi sit?
Clov: O ja! Premor. Cesa pa?
Hamm: Tega ... vsega.
Clov: Ze od nekdaj. Premor. Ti ne!
Hamm je gospodar z ideologijo, s sprevrnjeno in sprevračajočo zavest-
jo; Clov ne slepi samega sebe. Za Hamma je svetobolje požlahtnitev nje-
gove klavrnosti; Clov trpi brez samoprevare. Hamm se zateka v meta-
fore in simbole; Clov ostaja tostran. Besede, simboli, s katerimi razpolaga
Hamm, niso brez veličastja; v ustih gospodarja so moč, da bi si z njo uklo-
nil hlapca tudi notranje.
Clov: Nekaj je, česar ne morem doumeti... Zakaj te zmeraj ubogam? Mi
lahko to razložiš?
Hamm: Ne... Mogoče je to usmiljenje. Premor. Nekakšno veliko
usmiljenje. Premor. Oh, težko ti bo, težko ti bo ...
Gospodar se izkaže kot mojster psihologije. Hlapca je treba znati ga-
niti, slaviti njegovo pokorščino kot nekakšno veliko usmiljenje, kot krščan-
1510
stvo, kot človečnost, in se hkrati obračati na njegov strah, njegovo nego-
tovost: Oh, težko ti bo brez mene! Kako se boš prebijal v svetu, brez moje
izkušnje, mojega intelekta, moje zaloge materialnih in duhovnih dobrin!
Ce kaj pomenimo ...
Clov mora torej, če hoče stran, spregledati gospodarjevo sprevrnjeno,
sprevračajoče zavest, prisiliti ga mora, da ne bo odsoten v patosu utrjenih
idealov, temveč navzoč v tem, kar je počel, o čemer je vedel, da dela. Na-
sprotno pa mora Hamm, če hoče opravičiti svojo eksistenco, svoje dejanje
in ne-dejanje, da je po njegovi krivdi mati Pegg umrla zaradi teme, po-
stulirati totalno nesmiselnost, svet kot nič, v katerem ne pomenimo nič.
Zakaj drugače se nekaj plazi vanj iz teme in ga obkroža: »Vsi, ki bi jim
bil lahko pomagal. Premor. Pomagal! Premor. Ki bi jih bil lahko rešil.
Premor. Rešil! Premor. Iz vseh kotov so lezli. Premor. Togotno. Pomislite
Pomislite vendar, pomislite!  Na zemlji ste, proti temu ni  zdravila!
Premor. Spravite se proč in ljubite in ližite drug drugega! . . .«
Clov: Nekaj, ne vem kaj, gre svojo pot.
Premor
Hamm: Clov!
Clov, razdraženo: Kaj je?
Hamm: Menda vendar ne nameravava, nekaj . . . pomeniti?
Clov: Pomeniti? Midva kaj pomeniti? Kratek smeh. Ta je pa dobra!
Hamm. Sprašujem se. Premor. Sprašujem se. Premor. Ce bi se kako ra-
zumno bitje vrnilo na zemljo in naju opozovalo dovolj dolgo, ali se ne
bi zamislilo nad nama? ... In ne da bi sploh šli tako daleč, si mi
sami... ganjeno sami... včasih mi sami... Silovito. Ce pomisliš, da
morda le ni vse zaman ! . . .
Ce kaj pomenimo, če morda vse ni zaman, tedaj je Hamm izgubil ko-
nec igre, je bil sojen. Ce vse kaj pomeni, kako je to mogoče prenašati, v
samo navidezni brezsvetnosti zaklonišča? Ali katastrofe ni bilo mogoče od-
vrniti? Hromeč zmeraj hrom, slepec zmeraj slep? Ali res ni mogel storiti
nič drugega kot to, da ga ni bilo, ko je bilo treba pomagati, reševati? Na-
vzoče je bilo, kar je imel; on kot neki jaz, zavarovan z vso stvarskostjo in
z nji primernimi konvencijami in institucijami, ni bil nikdar navzoč, torej
nikdar odgovoren. Ravno ta red, ta mogočna oblast stvari je Clova oropala
zmožnosti, da bi uresničeval svoj jaz, sebe, da bi torej bival, relativno svo-
bodno odločal.
Onstran skrivališča, ki spominja na Маха Webra »Ohišje podložnosti«,
onstran starega zidu, nastaja — morda svet, v katerem je mogoče bivati
kot človek; mogoče za Clova, ne za Hamma. Ta položi roko na zid: »Stari
zid! Premor. Onstran je ... DRUGI PEKEL.«
Jetniki
»Po obtožnici je Suhov sedel zaradi veleizdaje. Priznal je in povedal,
da se je bil dal ujeti, da bi izdajal domovino, in da se je vrnil iz ujetništva
z namenom, da bi izvršil ukaz nemške obveščevalne službe ...
1511
Suhov si je preprosto preudaril: če ne podpišeš, je to smrt, če pod-
pišeš, boš živel še nekaj let. Podpisal je torej.
V resnici pa je bilo takole: februarja 1942 je bila vsa armada na seve-
rozahodni fronti obkoljena in z letal jim niso metali ničesar za žrtje . . .
Tudi streljati niso več imeli s čim. In tako so jih Nemci gonili v skupinicah
po gozdovih in jih naposled ujeli. V taki skupini je Suhov — še zmeraj v
gozdovih — prebil nekaj dni v ujetništvu, in potlej jih je petero ušlo. Po-
skrili so se v gozdovih in močvirjih in slednjič po nekakšnem čudežu na-
leteli na svoje. Neki strojničar je sicer na mestu pokosil dvojico, tretji je
umrl za rano, preostalima se je skok posrečil. Seveda bi bilo pametnejše
reči, da so tavali po gozdovih, in vse bi bilo dobro. Tako pa sta odkrito
priznala: iz nemškega ujetništva, da! »Iz ujetništva? Pasja sinova!« Tako
sta prišla iz nemškega ujetništva v sovjetsko, zakaj »pozitivni junak«, ki
ga je hotel Stalin, je moral umreti, ne pa priti v ujetništvo.
Dan v življenju Ivana Denisoviča
O »Dnevu v življenju Ivana Denisoviča« pripoveduje Aleksander Sol-
ženicin. »To je torej spet dan ko vsak drug!« pravi Hamm v »Koncu igre«
spet ih spet, saj strahoma sluti, da gre nekaj svojo pot, da gre h koncu
ravno na ta dan. Dan, o katerem pripoveduje Solženicin, je zares dan ko
vsak drug, eden izmed tri tisoč šeststo triinpetdesetih dni v ujetništvu
Ivana Denisoviča. »Tri dni povrhu — zaradi prestopnih let.« To je bil
»dober dan«, ne eden hudih dni, zakaj Suhov se je bil izognil arestu, nje-
govi brigadi ni bilo treba v »sockolonijo« (na to osovraženo pusto polje,
po katerem je nenehoma medlo in kjer ujetniki pred delom skopljejo luk-
nje, zabijejo kole in napno bodečo žico, da bi si s tem zaprli možnost za
pobeg iz tega pekla), opoldne si je bil »organiziral« dodatno porcijo moč-
nika, zidarjenje mu je šlo od rok, pri izdelovanju klobučevine ga niso bili
zalotili s platnico žage, pri Cesarju (ime) si je bil nekaj prislužil in kupil
tobaka. In tudi ni bil zbolel, spet si je opomogel. In, kar ni povedano, a
je kot nekaj neizrečenega vodilna misel zgodbe: ohranil je svojo čast kot
človek, tudi na ta »dobri dan«, in branil jo bo do skrajnosti, pa če ga tudi
doleti najhujše. Ustrašil sem se te velike besede: »človekova čast«, v času,
ki je vsako od besed »svoboda, pravičnost, humanost« tako omadeževal,
oskrunil, zlorabil, da se lahko komajda izognejo sumu, da so le še fraze;
in vendar jih mora biti dovoljeno izgovoriti. Zakaj za popačenje človeka,
za negativ njegove časti in za to čast samo, za nje uničenje ali ohranitev
gre v Beckettovi drami, v Solženicinovi zgodbi. Skupnost problematike in
ne kakršna koli že samovolja izziva primerjavo teh dveh del.
Kar ju loči, je očitno: ne na »Vzhodu« veljavni predsodek, da je
Beckett »dekadenten antirealist«, in na »Zahodu« prevladujoči, da je Sol-
ženicin sicer častivreden, vendar literarno povprečen predstavnik »socia-
lističnega realizma«. Beckett je velik umetnik, ki obvladuje svoja izrazila,
Solženicin pomemben pisatelj, ki išče nova, neizrekljiva ustrezna izrazila.
Prvi sme postavljati vnanji svet, iz katerega izvirajo osebe njegove dra-
me, kot nekaj znanega, drugi je prisiljen reproducirati svet koncentracij-
1512
skih taborišč z naturalistično natančnostjo in ne v simboličnih podobah.
Prvi ima na voljo vse moderne izkušnje in metode umetniške koncentra-
cije, drugi mora premagovati literarno »dediščino« epske širine, eksten-
zivne totalnosti.
Sonce v bodeči žici
Omeniti je vredno, kako se je Rusu v njegovem prvencu posrečilo
najti svoj slog. Ta slog je trd, varčen, strnjen, nagiblje se k anglosaškemu
understatementu. Posameznost skuša opisati tako, da ta kaže čezse, naprej,
da daje v ozkosti taborišča slutiti univerzalnost. »Vse taborišče iz lesa,
samo zapor iz kamna.« Tak stavek, trajen zapor sredi nestalnih, zamen-
ljivih barak, se dokončno vtisne v spomin. Ali: »Mraz in megla ti zapreta
sapo. Z daljnih stražnih stolpov sta svetila velika žarometa in se križala
nad taboriščem. Svetilke v zunanjem pasu in v taborišču so gorele. Toliko
so jih bili postavili, da so s sijajem popolnoma zatemnile zvezde.«
Ali, tako kot v »Koncu igre« podrti svetilnik, katerega temelj se zdaj po-
greza v kanal, sonce pred taboriščem. »Ko da bi bilo potopljeno v meglo,
sije veliko, rdeče sonce skozi vrata, prepeta z žico, seka vse gradbišče in
žično ograjo tam daleč na oni strani.« Simbola dveh svetov: potopljeni
svetilnik, sonce v bodeči žici?
Smeš zaupati temu soncu? Se obstaja avtonomna narava ali je že pod-
vržena diktatorski administraciji?
»Dvanajst mora biti«, pravi Suhov, »Kajti sonce je v zenitu.«
»Ce je sonce v zenitu«, izjavi kapetan, »potem ni dvanajst, temveč
ena.«
»Kako?« strmi Suhov. »To so vendar vedeli že stari, da je sonce opol-
dne najviše.«
»Stari že!« je odvrnil kapetan zadirčno. »Odtlej pa je bila izdana ured-
ba, da mora sonce stati najviše ob enih,«
»Kdo je izdal to uredbo?«
»Sovjetska oblast.«
Ce je mogoča protinarava taborišča, nemoč jetnikov, vsemogočnost
slepe samovolje (»Kilgasa so zašili za 25 let. Prejšnji so imeli pri obsodbi
več sreče: z vsemi so ravnali enako in jih zašili za deset let. Toda od 1949
naprej se je čas jetništva podaljšal, vsi brez razločka so dobili po 25
let...«), zakaj naj bi ne bilo mogoče reglementirati sonca? Ad absurdum
pripeljan voluntarizem, karikatura načela, da je ni trdnjave, ki bi se mo-
gla upirati boljševikom — zakaj torej sonce? Kar se ukaže, velja za že
izpeljano, navodilo za resničnost. Stalinov ukaz ne sme biti šibkejši kot
nekoč Gideonova molitev.
Realistični smetnjaki
Knjiga Aleksandra Solženicina je polna takih okrajšav, takih sovjet-
skemu bralcu razumljivih znamenj, ki jim ni treba dolgoveznega komen-
tarja. Ko Samuel Beckett uporablja taka znamenja, take okrajšave, lahko
gre naprej. Nagg in Nell, Hammova oče in mati, sta prišla med kolesje
1513
tehnične civilizacije. V prometni nesreči sta izgubila noge. Sin ju je ne-
rad vzel v svoje skrivališče in ju tam nastanil v smetnjakih. Žagovino,
na kateri sta pohabljenca spočetka stala, pozneje nadomesti pesek. In
tega peska nihče ne obnavlja.
Advokati pedantnega »realizma« lahko ugovarjajo, da ni navada hra-
niti nekoristne starše v smetnjakih. Seveda ni navada, to je proti naravi,
priznani stvarnosti. Toda mar je navada pobijati otroke v plinskih celi-
cah, zbirati njihove čeveljčke za neko prihodnjo »zimsko pomoč«? Mar je
v skladu z naravo »likvidirati« nedolžne ljudi ali jih na stotisoče sprav-
ljati za bodečo žico? Mar je realistična »realna politika«, »vojaška meta-
fizika«, kot ji pravi C. Wright Mills, ta permanentni konec igre, v kate-
rem veljajo zastarele popoli resnice za resničnost, preudarnost za odljudno
čudaštvo, razum za izdajo? Ali sploh še živimo v svetu, ki ga je mogoče
prikazati »realistično« s starimi izrazili? »Človeških smeti« ne dajemo v
smetnjake, temveč skrbimo zanje, v domovih onemoglih in drugih srhljive
občutke zbujajočih ustanovah, dajemo pokojnine, pomirjamo si vest. Šte-
vilo praznikov smo pomnožili za dan žena, in trgovina se sklicuje na ču-
stva, naj obdarimo sorodnike. Mar ni vse še kar nekako v redu? Da ni nič
v redu, da v tem železnem času čedalje bolj prevladuje ravnodušnost, raz-
človečenje, da se za konvencijo, frazo pripravlja na skok v nič povsem
drugačna resničnost — odkriti to je stvar umetnika, in navidezno preti-
ravanje, koncentrirana prispodoba, strašljiva odtujitev je zato neredko pri-
mernejša od tradicionalnega »realizma«.
Nagg in Nell v svojih smetnjakih, ko se ukvarjata le še s prepečen-
cem in z močnikom, z izgubo zadnjega zoba in z zmedo idiotskih spomi-
nov, in Hamm, skrbeči sin, ki ne more krotiti svojega sovraštva, in za svo-
jo slaščico ogoljufani oče, ki mu vrne milo za drago: »Upam, da bo prišel
' dan, ko ti bo na vsak način potrebno, da te slišim, in ko ti bo potrebno
slišati moj glas, kateri koli glas. Premor. Da, upam, da bom živel tako
dolgo, da te bom slišal, kako kličeš po meni kot nekoč, ko si bil še maj-
hen in te je bilo ponoči strah in ko sem bil tvoje edino upanje . ..« — vse
to je najgostejša stvarnost, vse to sili poslušalca v vznemirljive asociacije,
in za zastorom samoprevare je mogoče zaznati svet razčlovečenja.
Človek je dragocenejši od zlata
Ljudje v Hammovem bunkerju žive prav tako kot kaznjenci za bodečo
žico v nekem izjemnem stanju, ki ga je mogoče spoznati kot nasledek re-
gularnega, utrjenega sveta. Tu trohni svet lastništva kot že propadel, ne
več bivajoč svet, tam hrepeni svet oblasti, katere mehanizem ravna s člo-
vekom kot z množino, kot z nepomembnostjo, kot quantité négligeable. Ko
jetniki odhajajo na delo, jih skrbno preštejejo. »Človek je dragocenejši od
zlata. Ce manjka za bodečo žico ena glava, moraš primakniti svojo.« Stalin
je govoril o človeku kot »zlati zalogi«, najdragocenejšem, kapitalu socializma.
Toda človek je bil ponižan v abstraktno delovno silo. »Spet ena delovna
moč manj !« sem slišal v Moskvi sprevodnico, ko je povozilo nekega moža.
»Skoda zanj !« Osupljiv stavek je bil izgovorjen z glasom, v katerem ni bilo
1514
nič hudobnega in hladnega; bila je priznana nujnost, v normo povzdig-
njeni heroizem silovite industrializacije, žrtvovanje sedanjosti zavoljo pri-
hodnosti, to je govorilo iz nje. Najgloblje bistvo dela, v katerem človek
predmeti in oblikuje samega sebe, je anticipacija prihodnosti. Tudi v re-
dukciji tega dela, ki giblje in napolnjuje celotnega človeka, na specializi-
rano, proizvodnji materialnih dobrin služeče delo je ohranjen ostanek anti-
cipirane prihodnosti. V delu kaznjencev je zbrisana vsakršna prihodnost.
Njegovo bistvo je totalno razčlo večen je. Niti na trg ne prihaja več delovna
sila, izgubila je celo značaj blaga, in kot v posmeh jo cenijo bolj od zlata,
mrtve substance, ki velja za mero vse vrednosti.
Kaznjenci niso bili pahnjeni nazaj v barbarstvo, temveč obsojeni na
nekaj neprimerno hujšega, na protinaravno stanje, zavarovano z dosežki
tehnične civilizacije, z bodečo žico, stražnimi stolpi, žarometi, strojnicami
in statistično natančnostjo. Spraviti prav vse v kvantiteto, v nekaj mer-
ljivega, števnega, zamenljivega, je tendenca te civilizacije. Toda človek je
kvalitatitvnost, neizračunljiva, neizmerljiva možnost. Razčlovečeno ždenje
v taborišču postane tako najprimitivnejši model tehnične civilizacije, ki
dela človeka za reč med rečmi, za sredstvo njegovih sredstev, za orodje
njegovega dela — kot lahko ždenje v Hammovem bunkerju, v katerem se
je tehnika po svojem samouničenju skrčila na daljnogled in dva smetnjaka,
nekakšne dadaistične ready-mades, velja za model parazitskega, popolnega
potrošniškega sveta po katastrofi, ki jo je bila pred tem izzvala tehnika
sama.
Ne prihodnosti več ...
Ne tu ne tam ni več človeka opredeljujoče dimenzije: prihodnosti.
Hamm, Nagg in Nell so navzoči le še v zrcalu preteklosti kot sence, so le
še fragmetaren spomin. Nič drugače tovariši Ivana Denisoviča: »Dnevi v
taborišču so minevali kar tjavdan. Toda zdi se, da je čas jetništva nespre-
menjen; sploh se ne krajša.« Samo minevajoče mirovanje sedanjosti je in
spomin, v njem edinem se človek spet najde, v svoji neverjetni istosti. Se-
danjost je sestavljena iz samih majhnih, oglatih, ostrih drobcev, v katerih
prepletanju so se znašli ljudje. Tudi oni so drobci samih sebe, sestavine
protičloveškega mehanizma, ki si v svojih zgodbah prizadevajo obdržati
nekdanjega celostnega človeka kot zgodovinsko bitje.
»... in ne narave«
V povesti prvega, v drami drugega ustreza razčlovečenju denaturali-
zacija. Ne le prihodnosti, tudi narave ni več. Okna barak zaradi belega ledu
niso več prozorna. Zunaj je samo mraz, 27 stopinj, pekoča megla, jedek
mraz, medel in hudoben veter. Kaznjenci molijo za snežni metež, čeprav
ni kaj dosti koristi od njega. »Kaznjenci sede za zapahi, premoga ni pra-
vočasno in toplota se porazgubi iz barake. Ne prinesejo moke v taborišče,
kruha ni... Toda kljub temu kaznjenci ljubijo snežni metež in molijo
zanj.« Narava je njihova sovražnica in skorajda je občutiti protinaravo
taborišča kot naravnost, kot nekakšno varstvo in zavetje. Zakaj zunaj:
1515
»Cez golo stepo žvižga veter — poleti suh, pozimi leden. V tej stepi tako in
tako ne raste nič, med štirimi žicami pa sploh nič. Tu raste kruh samo
tam, kjer ga režejo, oves samo v kašči. Zgaraš se lahko, da ti ohromi hrbet,
ali plaziš po trebuhu, iz zemlje tu ne boš iztisnil ničesar. Ne dobiš več, kot
ti dodeli tvoj komandant. In še tega ne, saj najprej so na vrsti kuharji,
nato njihovi pomočniki in nato kurjači. Tu se krade, v coni se krade, in
predtem v skladišču. In vsi, ki kradejo, še s prstom ne ganejo. Ti pa garaj
in vzemi, kar ti dado, in se umakni od okenca! Tu velja postava močnej-
šega.«
Narava je mrtva, stepa ne daje ničesar, živiš od močnika, ki ti ga do-
deljuje samovolja, za močnik, ki ga pripravlja taborišče. »Glavno, da je
danes dober močnik.« Ko se kaznjenec vrne, iz mraza, s prisilnega dela, iz
ponižanja, ko začne jesti redki močnik iz skodele, ga ne more razburiti nič
več. Čeprav je žrtje zvečer redkejše kot zjutraj, zakaj »zjutraj je treba
kaznjenca krmiti, da bo lahko delal, zvečer pa bo tudi tako zaspal«, se vra-
čajoče se kolone v divji tekmi zapodijo nadenj. Ivan Denisovič začne jesti.
»Najprej požrešno srka redčino. Ko pride topla tekočina v želodec in ko
začuti, kako se toplota širi po vsem telesu, vse v njem kar drhti po ostanku
juhe. Aaahh! To je, to je ta kratki trenutek, ki kaznjenec zanj živi.« Člove-
kova narava? Denaturalizacija človeka kot človeka, njegovo razčlovečenje.
(Nagg se pokaže iz smetnjaka;) Moj močnik!
Hamm : Prekleti roditelj !
Nagg : Moj močnik !
Hamm: Daj mu močnik!
Clov: Močnika ni več ...
Narave ni več. Kruh ne raste več. Zaloga kopni. Da je narava mrtva,
opravičuje Hammovo razčlovečenje. Civilizacija je ubila naravo in zdaj sa-
ma umira zaradi tega uboja.
Hamm: Narava nas je pozabila.
Clov: Narave ni več.
Hamm: Ni več narave! Pretiravaš.
Clov : Krog in krog.
Okna v taborišču Ivana Denisoviča zaradi belega ledu niso več pro-
zorna. Clov potrebuje lestev, da bi pogledal skozi lino, daljnogled, da bi
zaznal vnanji svet. Zleze po lestvi in naravna daljnogled ven: Nič... gleda
... in nič... gleda ... in spet nič. Povesi daljnogled in se obrne k Hammu.
No? Si pomirjen?
Hamm: Nič se ne zgane. Vse je ...
Clov : Ni.. .
Hamm togotno: Ne govorim s teboj! Z normalnim glasom. Vse je... vse
je ... vse je kaj ? Togotno. Vse je kaj ?
Clov; Kaj je vse? Z eno besedo? To bi rad vedel? Trenutek. Naravna dalj-
nogled ven, gleda, povesi daljnogled in se obrne k Hammu. Preč. Pre-
mor. No? Si zadovoljen? . . .
Hamm: Nič galebov?
Clov (gleda, jezno); Galebi!
Hamm: In obzorje? Nič na obzorju?
1516
Clov (odstavi daljnogled, se obrne k Hammu, nepotrpežljivo) : Le kaj naj
bi bilo na obzorju?
Premor
Hamm: Valovi, kakšni so valovi?
Clov: Valovi? (Nastavi daljnogled.) Iz svinca.
Hamm: In sonce?
Clov (gleda) : Ga ni...
Hamm: Torej je že noč?
Clov (gleda) : Ne.
Hamm: Kaj pa?
Clov (gleda) : Sivo je. (Odmakne daljnogled in se obrne k Hammu. Glasno.)
Sivo ! (Premor. Se glasneje.) SIVO !
To je sivina dima in pepela, ki vstaja kot čad reči, kipeč čez žive barve,
luči, obete umetnih paradižev, vse požirajoča sivina ravnodušja, razoseblje-
nja, razčlovečenja, nedoločno stanje nečesa, kar ni več ali kar še ni, sta-
nje našega sveta. Edino živo bitje, ki se nepričakovano prikaže v Hammo-
vem bunkerju, je podgana. Hamm: »Podgana? So še podgane?« Zgrožen jo
ukaže pobiti, da se v tej podobi ne bi vračalo, kar je bilo odpravljeno, ne-
mir, pohlep in krutost, podganje krdelo živih. Zakaj to naj bo mimo, naj
ne bo več vrnitve v svet, ki je postal absurden, v nezadostno naravo, ki
»za ostajanje nima pojma in ki je svojo kletev obesila na zastoj«, v človeka
požirajočo civilizacijo, brez miru proizvajajočo katastrofo. Valovi so se
spremenili v svinec, srca v kamen, sivina, ki ni ne dan ne noč, je zbrisala
sonce z neba, in Clov strmi v steno in pravi :»Vidim svojo luč, ki umira.«
»Molimo!«
»Kaj hočete tam zunaj?« sprašuje v taborišču Aljoša tovariše. »Kaj
imaš od svobode? V svobodi trnovo grmovje prerase še zadnji ostanek tvoje
vere! Vesel bodi, da sediš v taborišču. Tu imaš čas misliti na svojo dušo.«
Poziva k molitvi.« Med vsem zemeljskim in minljivim nam je Gospod Bog
ukazal moliti samo za vsakdanji kruh ...«
»Za obrok torej ?« vpraša Suhov.
»Ivan Denisič! Ne smeš moliti za to, da bi ti kdo poslal paket ali za
dodatno zajemalko juhe. Kar pri ljudeh veliko velja, ni nič pred Bogom!
Moliti je treba za duhovne stvari. ..«
»Molimo!« pravi Hamm, potem ko je Clovu ukazal, naj opravi s
podgano.
Clov: Že spet?
Nagg: Moj sladkorček!
Hamm: Najprej moliti! (Premor.) Sta pripravljena?
Clov (vdano): Zaradi mene
Hamm (Naggu): Kaj pa ti?
Nagg (sklene roke in zapre oči, govori zelo hitro) : Oče naš, kateri si v...
Hamm: Tiho! Po tihem vsak zase. Malo spodobnosti! Torej dajmo. (Drža
kot pri molitvi. Tišina. Hamm prvi izgubi pogum.) No?
1517
Clov (spet odpre oči): Si lahko misliš. Pa ti?
Nagg: Trenutek! (Premor. Spet odpre oči.) Se sledu ne.
Hamm: Baraba! Ni ga!
Clov: Se ne.
Nagg: Moj sladkorček!
Hamvi : Ni več sladkorčkov . ..
Aljoša: »Vaša duša vendar hoče moliti Boga, Ivan Denisovič. Zakaj
ji tega ne pustite, no?« ...
Ivan Denisovič: »Zato, Aljoška, ker so take molitve kot prošnje — ne
pridejo tja ali pa ,pritožba zavrnjena'.« Pred štabno barako so bile omarice,
štiri omarice, zapečatene, ki jih je enkrat na mesec izpraznil pooblaščenec.
Veliko jih je vrglo prošnje v te omarice. Čakali so in šteli dneve. Bo odgo-
vor prišel čez dva meseca ali celo čez en mesec. Ali ni ga bilo. Ali kvečje-
mu: »Zavrnjeno.«
»Ivan Denisovič, ker ste premalo molili, površno, brez gorečnosti, zato
ni tistega, za kar ste prosili. Pri molitvi ne smeš popustiti! . ..«
Toda pretrgana je sleherna komunikacija. Sveta ni več. Ni narave.
Ni boga. »Se ne!« pravi Clov. Kako presenetljiva beseda, in lahko jo je
preslišati v »ne več« tega konca igre. Clov ni izgubil »idealov« kot Hamm,
na molitev ne da nič in nič na velike besede, toda on je tisti, ki pravi »Se
ne« : Bog, človek, svet. Iz sivine trza prihodnost. . .
Cemu negativnost?
»Cemu sivina, nerganje negativnosti?« sprašujejo ne le generali, ka-
terih poklic je vzgajati pozitivne junake in strumni optimizem. »Ali so bili
v času ,kulta osebnosti' le kaznjenci, krivice in tema? Govorimo vendar o
zmagah, o zanosu ljudstva, o slavni domovini, o vzornikih in ne o nepri-
jetnih spremnih pojavih!« Neredko isti ljudje obsojajo Solženicina kot de-
fetista in Becketta kot dekadenta, čeprav bi lahko pričakovali, da bodo
ravnali bolj usmiljeno s piscem, ki tako neusmiljeno prikazuje propada-
joči svet lastništva.
Čeprav ne mislim, da v naših temnih časih ustreza literaturi samo še
negativnost, se vendar drži afirmativnosti nadih hinavščine, pa čeprav sem
ter tja, epizodično, kritizira tako imenovane »spremne pojave«.
Žrtve in dosežki sovjetskega ljudstva so bili velikanski; da pa rezultat
ne bi preveč zaostal za naporom, mora biti preteklo navzoče v celoti kot
nekaj izrečenega. Kdor govori o »ruskem čudežu« in ne o tem, koliko je
stal, izkazuje sovjetskemu ljudstvu slabo uslugo. Zakaj »likvidacija« sta-
rih boljševikov teror policijskega režima, samovoljne aretacije in depor-
tacije, kazensko delo, dnevi, ki nepregledno beže skozi zamrzli čas, niso
bili »spremne okoliščine«, temveč bistvene poteze sistema oblasti, ki ga
je treba spremeniti v socialističen sistem. Računanje procentov o »dobrem«
in »slabem« Stalinu, operacije z namenom ločiti »kult osebnosti« od oblasti
aparata kot nekaj naključnega, kar se tiče le površine, lahko samo zadrže
razvoj v socialistično demokracijo. Ivan Denisovič ima ne le pravico, da ga
slišimo, poslušati ga je neogibna dolžnost vseh, ki so odgovorni za prihod-
1518
nost »socialističnega tabora« (kako nesrečna beseda!). Kdor z rentgensko
sliko pokaže razstrelke, ki so se zadrli v telo, kdor naredi kirurški poseg,
ne »rije« po ranah, temveč pomaga ogroženemu organizmu. Imenovati s
pravim imenom vse, kar se je zgodilo hudega, in spraviti v zavest, zakaj
se je zgodilo, je odločilen prvi pogoj bolj humane, socialistične prihodnosti.
Tudi v svetu lastništva, v »zahodnem« svetu, niso le Hamm in Clov,
Nagg in Nell. Skrajnja situacija z njej ustreznimi značaji je brezno pod
gosto rastjo, prerašča jih to, česar smo vajeni. Konvencionalni realizem,
ki »objektivno« razdeljuje svetlobo in temo, se nagiblje k temu, da bi ča-
ral pred nas ravnotežje, ki ga ni več. Zanj v kleti skriti peklenski stroj ni
nič drugega kot reč med tisoč drugimi, ki sestavljajo totalnost hiše, njegovo
tiktakanje ni nič drugega kot nepomemben šum — in kdor trdovratno
goni svojo in govori samo o bombi, kdor sliši njeno tiktakanje kot nekaj,
kar preglasa vse drugo, tega dolži j o, da pači resničnost. Z velikim uspehom
si zapovedniki nad javnimi občili, tiskom, radiom, filmom in televizijo pri-
zadevajo odvračati ljudi od katastrofalnega. Raztresenost, ki jo zbujajo,
terja kot nasprotje maksimalno koncentracijo na katastrofalno. Provoci-
rati tesnobni sen v dremežu obilja postaja moralni ukaz literature. Ne-
gativnost v našem času je tako postala vsakdanjost, da smo se pripravljeni
ne le sprijazniti z njo, temveč odkrivati tudi njene »dobre strani«, prestav-
ljajoč v banalnost, dialektiko moderne znanosti in tehnike, ki poraja hkrati
napredek in pogubo. Ne le zato se čuti pisatelj primoran kazati negativ-
nosti, le-tega sama sili kot nekaj jasno določljivega, upodobljivega; na-
sprotno pa je pozitivno nedoločno, dobiva obliko samo v nasprotju. Nega-
tivnost je torej v 'svoji določnosti črni angel oznanjenja, noseč še nedo-
ločeno pozitivnost v mirujočih perutnicah; za obnebje ji je druga možnost.
Po negativnosti slutimo neki veliki »morda«. Negativnost poziva k upanju.
Boj za človeškost
Toda samo boj za obstanek je še, zakon stepe, pravica močnejšega.
Zakaj: Kdo bo močnejši? Volk med volkovi, tisti, ki se je odkrito prilago-
dil razčlovečenemu svetu, ki se voljno ponižuje — ali ta, kdor brani svojo
humano substanco? Že na prvi strani svoje povesti je položil Solženicin
brigadirju Kuzjominu, ki ima od leta 1943 sem za sabo dvanajst let jetni-
štva, v usta tele besede, namenjene »novi pošiljki«: »Fantje, tu velja zakon
tajge. Toda tudi tu žive ljudje. Na nič pridejo v taborišču-tisti, ki ližejo
sklede, špekulirajo na bolniško ali ovajajo.« Spočetka je šansa volkov več-
ja; in nihče ne more mimo tega, da se ne bi kakor koli že prilagodil anti-
humanemu okolju. Kdor ni trd, umre. Človek se bojuje samo za obstanek,
kolikor spada v svet živali. Njegova namembnost kot namembnost človeka
pa je, da vselej prekoračuje svoj obstoj, da sega v bivanje tja naprej. Bolj
uspešni bodo s svojim razumom, ki prekaša živalskost, tisti, ki postanejo
volkovi. Toda močnejši so — morda — tisti, ki prežive taborišče kot
ljudje.«
Človek, ohranjen v navideznih malenkostih, se izkaže in potrdi. Nekoč
je Suhov opazil, »da je njegov tovariš v brigadi Cesar kadil, da ni kadil
1519
pipe, temveč cigareto. Laiiko bi se ga bil torej lotil. Toda Suhov ni začel
kratko malo prosjačiti, postavil se je zraven Cesarja in napol obrnjen k
njemu gledal mimo njega . . .
Isti hip pa je Fitjukov, ta šakal, v mislih tudi sam vlekel, se postavil
naravnost Cesarju nasproti in mu začel gledati na usta, in njegove oči so se
svetile .. .
Suhov si je želel ostanka cigarete »bolj željno kot svobode. Toda ne
bil bi se ponižal tako kot Fitjukov, ne bil bi gledal na usta.«
Na videz tako nepomemben odtenek, da Suhov ne gleda kadilcu na
usta, je silobran njegove identitete, nekega minimuma tega, kar dela človek
za človeka. Da živi kaznjenec samo za tisti hip, ko začne srkati žrtje iz
skodele, je demantirano z vedenjem Ivana Denisoviča.
Absolutni ne
Solženicin poroča, ne da bi poučeval, o raznih možnostih, kako se po-
staviti po robu razčlovečenju. Tu je starec, ki nikdar ne uide taborišču, ki
ga po vsakih desetih letih obsodijo na novih deset let. »Med vsemi sklonje-
nimi hrbti kaznjencev se opazi njegov pokončni hrbet, in kako sedi pri
mizi, ko da si je kaj podložil. Na njegovi goli lobanji že zdavnaj ni več kaj
striči, vsi lasje so mu izpadli v taboriščnem življenju. Starčeve oči ne švi-
gajo sem in tja, mimo Suhova strme ne da bi gledale. Umerjeno jé svojo
redko juho z razpraskano leseno žlico in se pri tem ne sklanja globoko nad
skodelo kot drugi, vsakokrat visoko vzdigne žlico k ustom. Zob nima ne
spodaj ne zgoraj: namesto zob meljejo kruh okostenele čeljusti. Njegov
obraz kaže sledi naporov, toda to ni odrgnjeno obličje razbitine, tak je,
ko da bi bil izklesan iz temnega kamna. Tudi njegovim razpokanim, črn-
kastim velikim rokam je videti, da je prebil že marsikaj v vseh teh letih,
kar so ga pehali sem in tja po taboriščih in zaporih kot neumno živino.
Toda niso ga spravili na tla, ne dà se: svojih tristo gramov kruha ne polo-
ži kot drugi na umazano, popackano mizo, temveč na čisto krpo.«
Starcu je skrb za spodoben videz, konservativna drža, ki dobiva moč
iz oblike. Nikdar ne bo kapituliral, toda nikoli se tudi ne bo vrnil v svet
živih. V svojem dostojanstvu je podoben edini kamniti hiši med lesenimi
barakami. Da bi obstal v ujetništvu, se je sam naredil za ječo, za kamnito
samoto. Njegov absolutni Ne nima prihodnosti.
Preprcge
V svojem skrivališču zazidani Hamm se ne vede tako; toda vse do
konca se ne odreče metamorfozi, transformaciji, ustvarjalni težnji iz sebe
navzven. Med svojo revščino in nič postavlja besedo. Hoče, da bi bilo lepo,
poezijo v temo. Ce manjka vse česar je treba, producira nekaj odvečnega,
potrjujoč si tako, da je vendarle človek.
»Malce poezije. Premor. Klical si... Premor. Se popravi. MILO SI
PROSIL za noč; prihaja... Premor. Se popravi. SPUSCA se; tu je že.
Ponovi s pojočim glasom: Milo s: prosil za noč; spušča se: tu je že. Premor.
1520
Trenutki enaki ničli, ki so kot ničla in vendar štejejo, da bi se račun izšel
in zgodba končala . . .«
Trenutki, več kot ničla, in tako odstranjujejo negativnosti nasled-
njih ničel. V čisti nekoristnosti besede, ki izzven', ne da bi bila slišana, v
taki žalosti in lepoti Hamm transcendira samega sebe, svojo sebičnost, svo-
jo ravnodušnost, svoj razčlovečeni obstoj. Blagoglasje njegovega slovesa od
sveta je oznanjenje novega, morda še mogočnega sveta, v varstvu spušča-
joče se noči, morda vstajajoči dan. Zakaj če bi stalo človeštvo pred sodbo,
poklicano na odgovor na vprašanje, ki se ga je Hamm tako bal: »Kaj po-
meniš? Kaj je bil tvoj smisel?« — glas tisoč slavnih državnikov ne bi segel
do tja; Mozart bi bil uslišan. Samo v obilju umetnosti človeštvo sanja samo
o sebi.
Proti temu kaže ugovarjati, da si to, kar je težko, v estetskem območju
dela prelahke poti, da se človek z umetnostjo prislepari v kraljestvo svo-
bode, namesto da bi se neuklonljivo izkazal v kraljestvu nujnosti. In Hamm
ni dal kolesa Clovu, čeprav je ta jokal, da bi ga dobil, in materi Pegg ni
dal olja v temi — ga njegov lepi verz oprošča? Je umetnost negacija ne-
gacije? Mar ni krilata neodgovornost? Nekaj takega sumi Suhov, ko mu
žena p še, da v kolhozu delajo samo starci, ženske in otroci, možje pa da
se ukvarjajo z novo, veselo obrtjo: umetnostjo.
Nova popotna obrt, piše žena, je slikanje stenskih preprog. »Nekdo je
z vojske prinesel šablone in odtlej stvar teče; in teh mojstrov, se pravi sli-
karjev, je čedalje več. Nikjer niso nastavljeni, nikjer ne delajo, en mesec
pomagajo v kolhozu, pač pri košnji in žetvi. Za to jim potlej kolhoz izda
potrdilo za enajst mesecev, da je kolhoznk ta in ta zaradi zasebnih zadev
na dopustu in da do njega ni nikakih zahtev. Potlej popotujejo po deželi
in uporabljajo celo letala, saj morajo varčevati s časom, rublje pa grabijo
na tisoče in povsod slikajo preproge, preprogo za petdeset rubljev na kakr-
šno koli staro rjuho, ki se ji lahko odpoveš in ki ti je ni žal. Poslikati pa
je mogoče tako preprogo v največ eni ur' .. .
Tri vrste teh preprog so: »trojka«, na kateri se na trojki z ljubko za-
prego pelje huzarski častnik; nato »jelen« in še ena vrsta, preproga, posli-
kana na perzijski način. Več vzorcev ni, toda tudi za te pravijo ljudje po
vsej deželi ,Hvala lepa' in ti jih trgajo iz rok. Ker prava preproga ne sta-
ne petdeset, temveč na tisoče rubljev.«
Zadeva s preprogami ni bila po okusu Suhova, čeprav ga je jezilo,
da zaostaja za sovaščani. Za tem neredom je slutiti razpad vasi, zanemar-
janje poljedeljstva, odpor do neodvisne proizvodnje, rezultat resničnosti od-
tujitve administracije, napredujočo demokracijo. Bolj zgovorno kot sto in
sto strani dolgoveznih poročil kaže ta skopa nadrobnost celotni položaj v
zadnjih letih Stalinove vladavine, te po šablonah naslikane, sivino zastira-
joče, cenene preproge, svet videza, zadovoljevanja z nadomestki, neproduk-
tivne propagande. Vendar ne spregledajmo dvojnega vidika: ljudje, ki bar-
vajo po treh šablonah, beže iz nedonosne v donosno proizvodnjo, kupci pa
si žele česa drugega, nekoristnega, odvečnega. »Les choses superflues sont
les choses les plus nécessaires.-» V tej zahtevi po »višjem«, po tem, kar ni
za materialno porabo, pa četudi je to šablona, četudi je kič rukajočih jele-
1521
nov ali ljubke trojke s huzarskim časnikom, se kaže človekova narava kot
prekoračenje same sebe. Ko bi njegovo delo veljalo samo izdelovanju upo-
rabnih predmetov in ne duhovnemu, moralnemu, estetskemu razvoju, bolj-
šanju in lepšanju v svetu, ki je dan človeku, v taki omejitvi na zadovolje-
vanju materialnih potreb bi bilo izgubilo pomen.
Red
V neredu skrivališča, v tem obupnem propadu začne Clov nenadoma
pospravljati stvari, ki jih je Hamm odvrgel.
Hamm: Kaj delaš?
Clov (med pobiranjem): Red. (Zravna se. Zaneseno). Vse bom pospravil!
Pospravlja.
Clov (se spet zravna) : Ljubim red. Red, to so moje sanje. Svet, v katerem
bi bilo vse tiho in togo in kjer bi vsaka stvar imela svoje mesto, pod
poslednjim prahom.
Pospravlja.
Hamm (razkačeno): Kaj pravzaprav počenjaš?
Clov (se zravna, potihoma) : Red skušam narediti.
Hamm: Pusti to!
V »urejanju«, ki se ga Clov loti ob nenadni odločitvi, vlada neko no-
tranje protislovje, v skladu z bistvom stvari. Clov sicer sanja o svetu, v
katerem bi bilo vse tiho in togo in kjer bi imela vsaka stvara svoje po-
slednje mesto, o harmonični popolnosti končnega stanja, toda ravno ta sen
o popolnem svetu ga sili v nenehno početje, v nemir urejanja, v spremi-
njanje obstoječega. Zakaj tudi pred neredom, ki ga je Hamm spravil na
svet, reči niso imele svojega poslednjega mesta, in Clovov sen, češ da bi
ga lahko imele, utopija rajske dokončnosti, mu ne da miru; anticipacija
prihodnosti ga rešuje pred zastojem, ga usposablja, da bo — morda — pri-
nesel svoje urejanje iz skladišča. Ce se začne delo kot transformacija vna-
njega sveta na podlagi človeškega hotenja in načrtovanja, kot veliko »ure-
janje«, se ne more več končati, saj je vsak dosežen red v hipu novi nered,
ki potrebuje neki višji red, in tako m infinitum. Najsi tudi reče gospodar
na svojem stolu: »Pusti to!«, hlapec ta, ki je postavljen za delo naposled
ne more odnehati, da ne bi vsega pospravil, naredil nekaj reda.
Delovna brigada, v katero spada Suhov, se je odpravila na gradbišče.
»Leseni deli hiš so zameteni, tam so začeli zidati zid, postavili temelj in
potlej opustili delo; tu leži zlomljen vzvod bagra, tam vedro, tam kosi
železa; delavnice za popravilo avtomobilov so zastavljene do stropov; pri
elektrarni na griču so začeH prvo nadstropje.« Elektrarna, nedograjena, ki
so jo nehali zidati jeseni — kakšen nered, kakšna zmešnjava v načrtova-
nju in delu, zakaj suženjsko delo je neproduktivno, pod ledeno plastjo
discipline zmeda ravnodušnosti, neodgovornosti, zagrizenega priganjaštva.
»Suhov je videl samo svojo steno. Od levega nastavka, kjer se je zid
stpničasto vzdigoval malce čez pas, do desnega ogla, kjer se je njegov del
zidu stikal s Kilgasovim ... Ta zid je sezidal neki njemu neznani zidar, ki
bodisi o zidanju ni imel pojma ali pa je šušmaril... Tu je bila na primer
1522
odprtina . .. Tam spet se je zid trebušasto izbočil, to je bilo mogoče zrav-
nati šele z dvema plastema.«
Zid, ki ga zida Suhov, rastoči zid, ki mu kmalu sega do prsi, kaj mu
mar ta zid? Pa vendar, ta zid, v katerem se material staplja z njegovo ener-
gijo, začenja čutiti kot svoje predmetenje, kot zmago nad vladajočim ne-
redom. Cesar se je lotil pod prisilo, to hoče dokončati kot svoje delo v
tvegani prostovoljnosti.
»Cez vse področje tja do elektrarne je bilo mogoče razločno slišati: bili
so po tirnici. Konec dela! Presenetil jih je! Zdaj so se še enkrat vrgli na
delo. Malto je bilo treba porabiti.
,Daj malto! Daj malto!' vpije brigadir.
In že je tu nov, pravkar zmešan čeber! Zdaj je treba zidati, ni druge
izbire. Ce ne spravijo malte iz čebra, jo lahko jutri vržejo proč. Spreme-
nila se bo v kamen ...«
Brigardir se vendarle ove. »,Ah', zavpije, ,tega ostanka ni škoda! Nosač!
Odnesi to dol, postrgaj ponev, kar nastrgaš, vrzi v to luknjo in pokrij s
snegom, da se ne bo videlo!...'
,Fantje, čujte', pravi Suhov. ,Dajte svoje ometače Gopčiku. Moja ni
registrirana, ni je treba oddati. Z njo bom končal..
Toda če delovna brigada ne pride o pravem času k štetju bodo težave
in vsi so proti Suhovu.
», Vseeno, kaj se zgodi z malto!, zamahne brigadir. ,Vrzi jo čez zid!,
,Pojdi, brigadir! Kar pojdi, tam te bodo bolj potrebovali!' Suhov ga
drugače imenuje Andrej Prokofjevič, toda zaradi svojega dela je zdaj na
isti stopnji kot brigadir. Pa ni tako, da bi mislil, da je z njim na isti stop-
nji, kratko malo čuti, da je tako . ..
Sam je ostal z glušcem.. .
Malta! Malta! Malta! Malta!
,Končano. Prekleto!' zavpije Senka. ,Pojdiva!'
Pograbi čeber in se spusti po lestvi.
In Suhov — naj ga spremna četa kar žene tudi s psi — stopi še enkrat
nazaj in se ogleda. V redu. Zdaj steče k zidu in pogleda čezenj. Z desne
z leve. Oči so namesto vodne tehtnice. Ravno! Se je roka zanesljiva.
Požene se po lestvi navzdol. . .«
Kar je počel, je bilo »urejanje«. Zgrabilo ga je bistvo dela, bil je pri
stvari m skoznjo pri sebi samem. Najsi je bistvo dela že v običajnem mezd-
nem delu izmaličeno, ponižano iz ustvarjalnega dejanja v služenje kruha,
v delu kaznjencev doživlja svojo totalno popačenost. Toda vtem ko si je
Suhov mimo prisile zastavil nalogo, je odstranil prisilno naravo dela. S
tem se je opredmetil v delo in anticipiral prihodnost, si je mimo sedanjega
trenutka pridobil trajnost in obstoj, prinesel ha svet nekaj reda. Bistvo
dela, pravi Herbert Marcuse, temelji »na bistvenem presežku človekove-
ga bivanja nad sleherno mogočo situacijo njega samega in sveta: člove-
kova bit je vselej več kot njegovo vsakokratno bivanje . . .«.'
1 Herbert Marcuse: »Kultur und Gesellschaft« Frankfurt (Main Suhrkamp
Verlag 1965, Edition Suhrkamp) str. 27.
1523
v takem »presežku« kot prekoračenju bivanja v neko mogočo bit je
Ivan Denisovič Suiiov zaslutil dih svobode. Toda ali bo svoboda, več kot
le dih? In kam, čemu?
»V korist stvari«
Veliko takih Ivanov Denisovičev je kljub samovolji aparata, ohranju-
joč človeško čast, pod nesmiselnim pritiskom in prisilo, pospeševalo stvar
Sovjetske zveze. Prevzeti od te stvari, spet in spet upajoč, malta! klada!
malta ! klada, spet in spet razočarani, malta ! klada ! malta ! klada ! bodo ve-
rovali in zidali. »Se kako leto, nič se ne da storiti, bomo zdržali po sta-
rem.« S tem stavkom se končuje pripoved »V korist stvari«, v kateri Sol-
ženicin kot na modelu prikazuje stanje po Stalinovi smrti, po vrnitv^ iz
kazenskih taborišč.
Tehniška šola nekega provincialnega mesta je začasno nastanjena v
neustrezni stavbi. Provizorij se ustali. Končno prepusti mesto tehniški šoli
neko zemljišče. Postavijo dva temelja, za šolo in za študentovski dom. Tri
leta minejo — dokler študentje ne sklenejo, da bodo v prostem času po-
stavili šolo in dom. Kot spremenjeni so, navdušeni. »Najbrž je navdušenje
naravno človekovo stanje in najbrž tudi najlepše stanje. Le da je beseda
pri nas . .. tako izrabljena, tako plehka. Vse preveč nepremišljeno ravnamo
z njo .. .« pravi eden izmed profesorjev. Nenadoma je vsega konec. Pripe-
lje se neka komisija, mogočni direktor Habiligin, neki tovariš iz ministr-
stva in še dva tovariša iz nekega komiteja za ne vem kakšne zadeve. Sklep
ministrstva: V novih stavbah bo neki raziskovalni institut.
Direktor tehnikuma posreduje pri sekretarju mestnega partijskega
komiteja —■ brez uspeha. Intervencija pri Knorosovu, inštruktorju okrož-
nega komiteja, potrdi dokončnost sklepa, »v korist stvari«, proti koristi,
pobudi, navdušenju študentov. »Knorosov je bil ponosen na to, da ni nik-
dar preklical, kar je bil kdaj rekel. Kot prej v Moskvi nikdar ni bila pre-
klicana Stalinova beseda, tako tudi še zdaj beseda Knorosova v tem okrož-
ju in nobena njegova odločitev ni bila spremenjena. Stalina že zdavnaj ni
bilo več, Knorosov pa je bil še.« Takrat se je vzdignil Gračikov, sekretar
mestnega komiteja, in interveniral pri Kronosovu.
Hladni »Ne!« provincialnega Stalina razkači Gračikova.
»Ne za kamenje, za ljudi gradimo komunizem, Viktor Vavilovič!« vpije
kot obseden. »To traja dlje in je težje. Tudi če jutri vse pozidamo v kam-
nu, še ne bomo imeli komunizma.« ...
Mogočni direktor Habalgin, ki je izsilil sklep ministrstva, postane
vodja novega instituta. Gračikov, »nezrel za sekretarja mestnega komite-
ja«, postane pomožni delavec.
In študentje?
»Spet bomo torej začeli pri začetku,« je mislil stari direktor tehniku-
ma. »Pokličemo jih vseh devetstvo in jim porečemo: Nimamo stavbe. Treba
jo je sezidati. Pomagajmo, pa bo šlo hitreje.
Najprej bodo godrnjali.
Potlej jih bo potegnilo za sabo, kot pač delo potegne človeka za sabo.
1524
Verjeli bodo.
In zidali.
Se kako leto, nič se ne da storiti, bomo zdržali po starem . . .«
In potem ■—?
Da pripovednik ne zastavlja vprašanja, temveč ga prepušča bralcu,
vprašanje, odgovor, posledico, to daje zgodbi, ki literarno ne doseza »Dne-
va v življenju Ivana Denisoviča«, sugestivno moč. Slog je nedoločen: izpe-
ljana je sicer potrebna redukcija na stvar samo, na model stvarnosti, toda
novo, tisto, kar pesniško presega realizem, še ni navzoče. V opuščanju sta-
re proze manjka nastanek nove, manjkajo Joyce. Kafka. Faulkner, manj-
kajo izrazila, ki so še zmeraj prekleta kot »zahodnjaška dekadenca«. Toda
téma stopa jasno v ospredje, v neustrašeni odkritosti.
Nevidna stvarnost
Ni odločilno, da raste zid elektrarne, temveč da raste Suhov ob njem,
z njim. In ne, da se kamen pridruži kamenu, v rastoči kvantiteti in hitrosti,
da kovina, umetna snov, avtomobil, televizijski zaslon, raketa za polet na
luno, akumulacija stvari, blaga in orožja, koristnih in norih izdelkov, za-
gotavlja obilje življenja; nasprotno, ravno v tej naglo rastoči predmetnosti
se lahko življenjski prostor humanega skrči na minimum kot prostor, ki
v lonescovi enodejanki ostaja novemu najemniku med vsem njegovim po-
hištvom. Ravno v blesku porabniškega sveta, ki kar poka od dobrin, je
pesnikova potreba odkriti notranjost tega sveta, njegovo izpraznjenost in
opustelost, njegovo nevidno resničnost, Hammovo zaklonišče, v katerem ni
več kolesa, močnika in tablet, stisko, skrito za obiljem, negativnost. In prav
tako za himno »... ne poznam druge dežele, kjer bi človek tako svobodno
dihal...«, za gigantomanijo spomenikov in oblastnih aparatov »drugi pe-
kel«, zapor iz kamna sredi lesenih barak, kazensko taborišče, objest ura-
dov, prah na rdečih zastavah, sivino negativnosti. Zakaj najhujše je na-
vada, sprijaznjenje z danostjo, prilagajanje nehumanemu kot normalnim
razmeram. Tudi Ivan Denisovič, opazujoč starčev beg v njegovi togi ne,
Aljošev v religiozno resignacijo, na koncu dneva — ki je bil »dober dan« —
ne ve več, ali sme zaupati dihu svobode, ki ga je zaslutil.
»Sam ni več vedel, ali pravzaprav hoče svobodo ali ne. Spočetka si je je
zelo želel, vsak večer je prešteval, koliko dni jetništva je že preteklo in
koliko jih še ostane. Toda kmalu mi je bilo tega dovolj. In potlej se je raz-
vedelo, da kaznjencev ne bodo pustili domov, temveč jih bodo poslali v
pregnanstvo. In vrag si ga vedi, kje bi bilo življenje zanj lepše — tu ali
kje drugje.
V svobodi bi se vendar želel samo eno : domov !
In domov ga ne bi pustili. . .«
Veliki morda
Tudi Clov ne ve, kaj hoče. Ostati — čemu? Oditi — kam? Koliko pri-
hodnosti mora biti primešane sedanjosti, da ne bi okamnela?
Blesk upanja . .. Nenadoma zagleda Clov skozi daljnogled nekaj, česar
ni še nikdar videl, sredi propada sveta vidi otroka.
1525
Hamm: Se bliža? Oddaljuje?
Clov (še kar gleda) : Ne gane se.
Hamm: Spol?
Clov: Ali ni to vseeno? (Odpre okno in ne nagne ven. Spet se zravna, po-
vesi daljnogled, se obrne k Hammu. Prestrašeno.) Videti je kot deček.
Hamm: Kaj dela?
Clov: Kako, prosim?
Hamm (togotno): Kaj počne?
Clov (prav tako togotno): Ne vem, kaj počne! Kar pač počno dečki. (Nasta-
vi daljnogled. Premor. Povesi daljnogled in se obrne k Hammu.) Zdi
se, da sedi na tleh, s hrbtom ob nečem.
Hamm: Ob ajdovskem grobu. (Premor.) Bolje vidiš. (Premor.) Najbrž gleda
proti hiši, z očesom umirajočega Mojzesa.
Clov : Ne.
Hamm: Kam pa gleda?
Clov (silovito): Ne vem, kam gleda. (Nastavi daljnogled. Premor. Povesi
daljnogled in se obrne k Hammu.) V svoj popek ... ali kaj. (Premor.)
Zakaj sprašuješ?
Hamm: Morda je mrtev.
Clov: Pogledal bom. (Zleze z lestve, odvrže daljnogled, gre k vratom in
se ustavi.) Vzel bom kavelj . . .
Za Hamma je ta mogoča vrnitev življenja, ne le podgane, ki jo pobi-
ješ, temveč človeka, groza in prekletstvo. Z njim je hujše kot z Josefom K.
v Kafkovem »Procesu«, ki gleda v komnolomu pred usmrtitvijo na zadnje
nadstropje neke hiše: »Kot se zablisne luč, se tam razmaknejo oknice, neki
človek, šibak in tenak tam daleč in visoko, se je sunkovito nagnil daleč
naprej in še dlje stegnil roke. Kdo je bil? Prijatelj? Dober človek? Člo-
vek, ki sočustvuje? Človek, ki hoče pomagati? Je bil en sam? So bili vsi?
Je še pomoč? ...«
Ta blesk upanja, veliki »Morda«, je Hammu odbit. Josef K. je postal
kriv zaradi nedejavnosti, Hamm je materi Pegg odrekel olje v temi. Da bi
opravičil svojo razčlovečenje, mora človeštvo propasti. Toda za Clova je
deček morda upanje, na videz odpravljeno kot nedoločena možnost: pri-
hodnost.
Tudi za Suhova so se odprla vrata. Vzel bo ometačo in odšel, da bi
lahko bolje obstajal in bolje pomagal pri utrudljivem urejanju.
Clov:... Ta red! Govorili so mi: le poprimi, saj nisi žival, premisli te reči
in videl boš, kako postane vse jasno. Kako preprosto. Govorili so mi:
Le poglej, s kakšno umetnostjo negujejo vse te na smrt ranjene!
Hamm : Dovolj !
Clov: Včasih... si rečem, Clov, še bolje se moraš naučiti trpeti, če hočeš,
da se te bodo naveličali kaznovati.. . nekega dne. Včasih ... si rečem.
Clov, še boljši moraš biti tu, če hočeš, da ti bodo dovolili oditi. . . ne-
kega dne...
Seveda dostavi: »Toda čutim se prestarega in predaleč proč sem, da
bi se lahko navzel novih navad . . .« Pa vendar: »Odprem celico in grem.
1526
Grem tako sklonjen, da vidim samo svoje noge, in med nogami malce črn-
kastega prahu. Rečem si, da je zemlja ugasnila, čeprav je nikoli nisem
videl goreti.. .«
Hamm je le še preteklost, pravljica, ki jo pripoveduje sam sebi, polna
zvoka in blodnjavice in brez smisla. Toda za Clova, če se nauči biti še bolj-
ši, bolje trpeti proti redu stvari, katerega so ga učili, se pravi, biti človek,
ne kaznjenec tujih sil, temveč sodeč svoj jaz, če se nauči biti človek, po-
tem — morda — zanj je prihodnost morda je svet, bolj človeški, bolj ra-
zumen kot stari, razcvetajoč se iz črnkastega prahu.
Na poti v ta svet se bosta Clov in Ivan — morda — kje srečala.
(Iz: Ernst Fischer: Kunst und Koexistenz. Beitrag zu einer modernen
marxistischen Ästhetik, Rowohlt, 1966, str. 7—32.)
Prevedel: P. S.
1527
Cankarjevo delo - prelomnica
v oblikovanju slovenske knjižne besede
Breda Pogorelec
(Predavanje na seminarju za slovenski jezik, literaturo in kulturo z na-
slovom: Oblikovanje slovenske knjižne besede od Cankarja do druge vojne)
V tem razpravljanju skušamo pojasniti delovno izhodišče za študijo o
rasti slovenskega knjižnega jezika od konca 19. stoletja. Ugotoviti bo treba,
katere zvrsti literarnega ustvarjanja so v tem razdobju odločilne za obli-
kovanje slovenskega knjižnega jezika in kako značaj tega oblikovanja še
naprej učinkuje na podobo knjižnega jezika vsaj do druge svetovne vojne,
a tudi po njej. Ob tem je za nas seveda pomembno tudi vprašanje, kateri
pogledi na svet in stvari so s prepletali v naporih izraziti slovensko misel
tistega časa. Ob robu bo razprava spomnila še na mesto slovenskega jezi-
koslovja v tem procesu.
Spričo številnih in raznorodnih analitičnih poti v jezikovna vprašanja
se postavlja pred nas dilema, ali naj bo takšno vprašanje sploh zastavljeno
in kakšen raziskovalni postopek naj reši problem. Zdi se, da je rešitev tega
vprašanja potrebna za slovensko zgodovino in da je tem bolj nujna, če
pojmujemo zgodovino kot prikaz in razjasnjevanje nacionalnih stvaritev.
Nasledki takega reševanja problema pa utegnejo biti tudi praktičnega zna-
čaja. Pomagajo naj namreč osvetliti in osmisliti posege v graditev sloven-
skega knjižnega jezika, to se pravi: poskusijo naj utemeljiti normiranje
knjižnega jezika v vseh njegovih zvrsteh.
V vsaki dobi je knjižni jezik s svojimi zvrstmi celovit sestav, ki se raz-
vija deloma pod vplivom svoje govorne baze, zlasti pa pod vplivom najraz-
ličnejših posegov predvsem v njegovo pojmovno strukturo. Oboje, spre-
membe v govorni bazi (čeprav v manjši meri), kakor tudi vsak poseg v
pojmovno zgradbo, prinaša spremembo strukture, to pa pomeni tudi spre-
membo značaja neke jezikovne podobe in odklon v razvojnih tendencah.
Seveda pa ob tem ne moremo mimo znanega spoznanja pojava, ki se v
knjižnem jeziku kaže v vsej svoji polnosti: v sočasju je mogoče iz logike
posameznih funkcij jezikovnih znakov zaslutiti tudi logiko zgodovinskega
razvoja jezika. V reševanju zastavljene naloge se bomo bežno dotaknili tudi
tega vprašanja.
1528
Razvojno pot bomo prikazali z izborom za posamezne ožje dobe rele-
vantnih karakteristik v siscemu slovenskega knjižnega jezika, izbranih iz
popisa ali zanj določenih.
Izhodišče našega obravnavanja je čas, ki ga označujemo s šrokim
kulturnim pojmom: slovenska moderna. Kakor začetek dobe ni nikakršen
revolucionarni odklon rasti knjižnega jezika v novo, prej nesluteno smer,
tako je tudi končna omejitev le navidezna in bolj oprta na navado perio-
dizacije v sorodnih vedah, ki postavljajo iz različnih razlogov vojno dobo
1941—1945 za odločilno prelomnico. V ocenah razvoja slovenskega knjiž-
nega jezika se namreč preveč poudarjajo za knjižni jezik oziroma njegovo
strukturo le trenutne posledice revolucije, slovarja, ki ga je prinesla revo-
lucija s seboj, in nemara določene nivelizacije knjižnega jezika na tako
imenovani standard, splošni, osebno kaj malo obarvani občevalni jezik
množičnega sporazumevanja. Izmiritev in ob izbojevani nacionalni svobodi
spontana poglobitev in razširitev narodovega kulturnega življenja, vse to
je umirilo in uravnovesilo tudi razvoj jezika na pot, ki je bila začrtana že
v prvem razdobju do druge vojne.
V razvoju slovenskega knjižnega jezika je treba od konca 18. oziroma
začetka 19. stoletja poudariti spremenljivost vloge vodilne literarne zvrsti
pri oblikovanju knjižnega jezika. Verjetno bi bilo povsem naravno misliti,
da opravlja to nalogo povsod in zmeraj lepa književnost, pač zaradi tega,
ker je v svoji tematiki malone neizčrpna in je zato nadvse bogat vir
pri ustvarjanju zakladnice knjižnega jezika. Pa v vseh dobah ni tako
in v vseh knjižnih jezikih ni enako. Za slovenski jezik je treba ugo-
toviti do konca 18. stoletja vodilo, če ne monopolno vlogo cerkvene
književnosti, ki je ustvarila knjižno tradicijo. Iz nje ali ob njej se
je najprej razvila v samostojnem izrazu poezija, kasneje — in še
zdaleč ne v ravnem toku ■— proza. Jezik beletristične proze je, razumljivo,
bolj odprt vplivom drugih proznih tekstov knjižnega jezika kakor poezija.
Ker pa je bil na Slovenskem pišoči ustvarjalec od -nekdaj »angažiran«,
se pravi iz zgodovinske nuje pritegnjen v različne »akcije« pisanja —
in ker je bila od konca 18. stoletja programirana razsvetljenska »akcija«
preprostega poljudnega pisanja, ki je dala obilno bero poljudne stro-
kovne in moralno-poučne proze, pa ker vrhunski slovenski književni
ustvarjalec France Prešeren ni »začel« tudi sodobne moderne slovenske
proze, se je zgodilo, da je na to v začetku jezikovno vplivala poljudno stro-
kovna in moralno poučna proza, kasneje po izrazu tudi poezija. Ni pa na
to prozo vplivala znanost, zlasti ne filozofija, ki se je v tistem času na
Slovenskem kljub nekaterim poskusom, da bi ustvarili filozofski jezik, go-
jila v nemščini. To je razumljivo spričo razcveta filozofije na Nemškem
v tistem času, pa spričo dejstva, da še nismo imeli domače študijske ali
šolske ustanove, kjer bi se bila znanost lahko razvijala v domačem jeziku.
Tako je šla smer vplivanja na jezik proze od poljudnega slovstva in časo-
pisja z ene strani, z druge strani preko poezije. Ob robu te sheme naj bo
še ugotovitev, ki jo bo treba podrobneje pregledati : opisani potek vplivanja
je učinkoval tudi na cerkveno književnost in jo potem, ko se je slovstvo
razmahnilo, vključil v svoj tok kljub bogati tradiciji slovenske cerkvene
1529
knjige. Razlogi za to niso samo v razširitvi jezikovnega repertoarja, v ve-
liki meri se pokrivajo tudi s prelomnico v stilnem razvoju: visoki stil ba-
roka se je počasi izpel, novo literaturo je ustvarila poezija, proza se je po
plahih, vendar stilno zanimivih poskusih (Vodnik) pripravljala za vzpon
v 2. polovici stoletja, svoj fond izrazja in stavčnih zvez je zajemala iz po-
ljudne knjige. Cerkvena knjiga tega časa se je v tem času približala prav
temu poljudnemu izrazu, ki pomeni ne le stilno literarno, temveč tudi je-
zikovno vsekakor upad.
Zakaj se zdi tako zelo pomembno opozarjati na ta (v svojem pozitiv-
nem poteku v času sicer znana) dejstva? Tak razvoj literarnih zvrsti je
imel posledice v podobi knjižnega jezika, v njegovih strukturah in besedju.
In ne nazadnje tudi v njegovi avtonomnosti. Kljub domala izoliranemu
vzponu poezije na sodobno kulturno raven, kljub za današnje pojme so-
dobnim težnjam v oblikovanju knjižne besede in možnostim, ki jih je Pre-
šernova poezija odprla z zgledom (Prešeren sam zlasti v korespondenci
tudi teoretično), namreč ta literatura (kakor njen jezik) ni bila dovolj moč-
na predstavnica slovenske besedne kulture tistega časa in njen jezik ni
mogel biti absolutna osnova za rast knjižnega jezika v dani smeri. Kvan-
titeta drugačnega pisanja, spremembe v družbeni strukturi, različne pred-
stave o nacionalni bodočnosti in kasneje prvi vseslovenski nacionalni
program, vse to je povzročilo, da je šla sprememba, ki naj ustva-
ri vsenarodni jezik, vsaj na zunaj in začasno mimo Prešerna. Z novi-
mi oblikami, cepljenimi na staro strukturo, je postala norma knjiž-
nega jezika še bolj umetna (dotlej je bila nemara najbolj umetna težnja
knjižne norme od tradicije vodena zahteva, naj se ne upošteva pojav re-
dukcije v govorni bazi središča). Hkrati se je knjižni jezik odprl tujim,
zlasti srbohrvaškim in drugim slovanskim besedam in zvezam, ki so pogo-
sto zamenjale pomensko povsem ustrezne ali celo boljše domače izraze. Od
absurdnih konstrukcij, sprejetih v jezik v tistem času, naj omenim le brez-
predložni predikativni instrumental, ki smo ga v slovenščini našli za go-
tovo le v prvem Trubarjevem tekstu, pa še v tem primeru gre morda za
napako v konstrukciji (bodeta kakor Bogum = bodeta z Bogum). Z obliko,
ki naj nas »približa« Slovanom, seveda ta relikt nima nobene zveze. Prav
v tem jezikovno-kulturnem pretresu 2. polovice 19. stoletja in še posebej v
času, ki je izhodišče našega pregleda, v času moderne, se pokaže, kako do-
minantna je za tvorno smer v razvoju knjižnega jezika vloga književnosti,
ki vpliva tako na izraz znanosti kakor sčasoma tudi na razmeroma že
ustaljeno podobo množičnega sporazumevanja. V času, ko sledi velik del
inteligence različnim modifikacijam južnoslovanske ideje in želi ustvariti
širšo osnovo za sporazumevanje z drugimi Slovani, kažeta beletristična
proza in poezija zlasti v moderni povsem drugo podobo pogledov na jezik.
Jezikoslovje je ocenilo to dejstvo doslej predvsem kot kvalitetnost ustvar-
jalcev: »Cim močnejši je kdo po umetniški stvarilni moči, tem čistejši in
bolj slovenski je tudi v jeziku, tem manj išče tuje navlake in modnih iz-
posojenk.« (Jakoba Šolarja povzetek iz Breznikovih misli v študiji Anton
Breznik, Življenje besed, Maribor 1967, s. 66.) Zdi se nam, da je treba to
prizadevanje oceniti drugače: ustvarjalna samostojnost in moč gradi v be-
1530
sednih umetnikih globoko nacionalno samozavest, ki išče v svojem in se
s svojim in v ustvarjanju svojega zadovolji, in sicer z redkimi izjemami
in v svojih najkvalitetnejših dosežkih tudi ves čas izjemnih notranjih
političnih dezorientacij ob pomanjkanju trdnega nacionalnega koncepta.
Toda za literarni jezik — kakor ga skušamo danes ocenjevati — je
pomembno vprašanje stilne vloge novih izrazov in konstrukcij. Nekatere
oznake poznamo iz Breznikovih razprav, ponatisnjenih drugič v citirani
knjigi. Za knjižni jezik druge polovice stoletja, posebej za tistega pred na-
stopom moderne, Breznik ugotavlja, da je bil domačemu izrazu »odmak-
njen«, kadar so pisatelji hoteli pisati imenitno. Zamenjava prejšnjih slo-
venskih izrazov ali starih udomačenih tujk z novimi, na slepo sprejetimi
besedami iz slovarjev drugih slovanskih jezikov, zlasti srbohrvaškega, po-
meni izražanje političnega pogleda, takšne ali drugačne idejne zveze Slo-
vencev z drugimi Slovani. (Mimo Breznika je treba ugotoviti, da je ta be-
sednjak najdlje obdržalo liberalno meščanstvo in ga po prvi svetovni vojni
obogatilo še z novimi besedami iz srbohrvaškega besednega zaklada. Po-
znamo ga predvsem iz liberalnega časopisja.)
Pri razmišljanjih o neposrednih vzornikih ali predhodnikih moderne,
zlasti Cankarja, sem bila pozorna na Breznikovo razpravljanje o Tavčar-
jevem in Kersnikovem jeziku. V citirani študiji se lahko poučimo, od kod
v Tavčarjevem jeziku, zlasti v nekaterih delih, neslovenske besede: iz ča-
sopisja sem in tja izumetničeni način Tavčarjevega pisanja imenuje Brez-
nik verjetno za Cankarjem afektacijo in ugotavlja, da je tako pisal do kon-
ca življenja, dasi je takšne izraze moderna struja s Cankarjem vred med-
tem že opustila. Druga ugotovitev primerja jezik povesti, ki so napisane
po resničnem dogajanju, in jezik povesti, ki si jih je Tavčar izmišljal. V
le-teh je slog pretiran in preobložen.
S temi stilnimi vrednotenji v slovenskem knjižnem jeziku (najpo-
membnejši je pač sestavek Jezik v kmečki povesti) je začel Breznik v oce-
njevanju slovenskega knjižnega jezika reševati nove naloge. Ugotovil je
genezo posameznih opaznejših pojavov, pravilno opazil, kje in kdaj se po-
javljajo, pri oceni pa je včasih zgrešil. Tako se je zmotil v oceni Tavčarje-
vega jezika, ko je v Tavčarjevem pisanju po svoji normi po slovnicah ter
iz Skrabca imel za napako nekatera mesta, iz katerih v Tavčarju slutimo
novo stilno možnost. Včasih so to slogovni učinki na novo sprejetih izra-
zov, npr.
To so kaplje veselja na pustošno veselje. (Tavčar)
Drugič so domnevne napake zametki moderne predstave s svobodnejšo
prostorsko in časovno rekcijo:
pastir je pel v temnojasni zrak; je pel svojo pesem v nastopajoči večer
— (»glagolsko dejanje se u ne more določati po smeri«) ;
mesec je objel vso naravo v svoje naročje — (»objeti ne more imeti
krajevnega določila«) ;
Pesem je zakipela čez ravan, čez plan do sinjega neba. — (Ko pesem
vendar »ne more kipeti po ravnini«.)
1531
K vsemu temu še očitek, da sta vse te izraze pridržala tako Leveč kot
Prijatelj. In vendar odpira Tavčar novo razdobje prav s temi graj animi
zvezami.
Tavčarju in drugim pisateljem na rob je zapisana še ugotovitev, da od
tedanjih pisateljev nobeden ni vedel, da za isto dejanje ali pojem rabi zdaj
domačo besedo zdaj izposojenko, ki se je iz časopisov vrinila v umetnostni
jezik. Slovanske besede so si namreč izposojali približno, ne da bi jim ve-
deli pravi pomen.
Ob vseh teh Breznikovih ocenah se naravnost ponuja nadaljnje ali celo
novo vrednotenje. Zdi se namreč, da je postal knjižni jezik, ki je vseboval
slovanske besede in deloma tudi konstrukcije, ki je imel torej »umetni«, »ne-
slovanski« značaj, splošen, vsakdanji, in to toliko bolj, kolikor bolj je lahko
vplival iz časopisja na literaturo. Ta jezik je bil »afektiran«, kot ga ocenju-
je Breznik, le s subjektivnega stališča maloštevilnih kvalitetnih piscev, ki
so v tem položaju vendarle pisali »slovensko« (ne le literati, tudi znanost
— Skrabec), sicer pa bi ga — čeprav s pridržkom do strokovnega imena —
najbrž upravičeno imeli za tedanji standardni jezik.
Se bolj neposredno kakor ob sprejetih ali zavrnjenih in spremenjenih
ocenah Tavčarjevega jezika je treba razmišljati o vrednosti »neslovenske«
in »slovenske« besede ob ocenah Janka Kersnika. Breznik poudarja Kersni-
kov odmik od Juričičevega časnikarskega in pripovednega jezika in hvali
»svežost«, s katero se je približal stopnji, na kateri je pripovedni jezik na-
šel Ivan Cankar. A vendar mu je nerazumljivo, kako da Kersnik piše enako
afektiran časnikarski jezik kot drugi in kako morejo imeti nekatere spre-
jete besede drugačen pomen kot v jeziku, iz katerega so sprejete. Pojav je
najbrž pri vsakem spontanem ali tudi hotenem sprejemanju iz jezika v
jezik normalen, saj se besede vključijo v drug sistem tako, da se mu prila-
godijo. Breznik Kersniku priznava še to, da je zadel občevalni jezik me-
ščanske družbe.
Vprašati pa je treba, kakšen je bi jezik slovenskega realizma oziroma
posameznih piscev v vsej celovitosti, kako so izposojeni izrazi učinkovali v
tekstu. Odgovor na to vprašanje bo povedal, zakaj je moral ta neslovenski
tip knjižnega jezika polagoma izzveneli. Osnovni razlog za to je bila ne-
dvomno nehomogenost tega jezika, ki so ga tako v povesti iz domačega
sveta kakor v eseju sestavljale domače besede in stavki pa tujke in iz raz-
nih slovanskih jezikov neposredno sprejete besede ali oblike, včasih celo
zveze, ki so se prilagodile slovenskemu modelu. Estetski učinek takšnega
pisanja je moral biti v času, ko so tako pisali, prav tako dvomljiv, kakor
je danes. Seveda so bili ti »slovanski« elementi bolj ali manj v vsem jeziku,
če ne drugače, pa skriti v nenavadno skonstruirane besedne in stavčne zveze
(besedni red), ki so učinkovale neslovensko. Zgled iz Kersnika naj pokaže,
kako lahko takšne prvine uničijo učinek sicer skrbno napisanega odlomka:
Iz pisem Stricu v Ameriko V (ZD, V, 144).
Stric, zanemaril sem Vas nekoliko, ,pa ne jezite se! Opra-
vila imam preveč. Vi ste svojo pšenico že zdavnaj skozi parne
stroje porinili, mi jo pa stoprav mlatimo; Vi se za otavo ne
1532
brigate, mi pa iz preplavljenih senožeti pobiramo bilko za bil-
ko; blatna, umazana je trava, pa kaj hočemo, tudi taka mora na
hlev.
Poleg tega sem pa tudi že puško snel s klina; prepelice in
lice so že zdavnaj godne Ln tu in tam v močvirju pokaže se
kaka račja tolpa.
Tako mi čas hiti! Vtem pa se mi je nabralo toliko gradiva,
pripravnega pismu za Vas, da nocoj, ko Vam pošiljam te vrste, v
istini ne vem, kje bi pričel, niti kaj bi Vam izbral iz te sodrge.
Besedni red na enem mestu, dve sposojeni besedi in ena, uporabljena »ma-
lo po svoje« — in že besedilo ni več celovito. Izraze bi bilo treba ovrednotiti
tudi v zvezi z drugimi, neslovanskimi tujkami. Meščanska govorica je nam-
reč brez pomislekov uporabljala tujke, ki so danes značilne po banalni
vrednosti in so lahko zapisane le strogo funkcionalno. Za Kersnikov tekst
to še ne velja. V jeziku Ivana Cankarja bomo videli ,da je podobna, čeprav
manj drastična raba tujk še zmeraj živa, videli pa bomo tudi, kako obsežna
je funkcionalna lestvica teh izraznih sredstev v Cankarjevem jeziku. Kljub
temu je izredna razzširjenost teh besed, ki jih je v slovenski knjižni jezik
naplavila zlasti moderna smer v umetnosti, verjetno povzročila, da je
Breznikov pravopis 1. 1920 skušal jezik »rešiti« s tem, da je skoraj vse mo-
derne tujke kratko malo prepovedal.
Za dokaz primer iz Kersnika (ib. str. 237) :
»... le v rokah značajnih mož, ki stavijo zakon in prepričanje nad vse,
bodo imele te ustanove dobrodejen uspeh. V rokah nepoštenega malomar-
neža pak postanejo nevarne in nemogoče ter demoraliziraj o občinstvo.
Tudi tu imamo dovolj famoznih eksemplarov, kako impertinentno si tol-
mačijo nekateri gospodje one svete pravice svojega stanu ter na eni strani
hinavsko kadijo svojim višjim oblastnijam, na drugi strani pak menijo, da
je ljudstvo le zaradi njih tu, ter po paševsko maltretirajo ubogega neved-
nega in boječega kmeta.« Zdi se, da so te tujke iz žargona izobražencev —
seveda je njih učinek tudi v navedenem Kersnikovem tekstu drugačen,
kot je verjetno nameraval pisatelj: ne doseže stopnjevanja negativnega in
tudi ne ironije do tiste mere, kot bi jo tekst zahteval. Učinek teh besed bo
treba v tekstih preiskati skupaj z vrednostjo nekaterih drugih pretiranih,
drastičnih izrazov, ki razbijajo razpoloženje: »Pomislite, stric, najina kore-
spondenca postaja imenitna. Iz prvega je lopnil Lipe v »Ljudskem glasu« .. .
Zelo verjetno bo treba ob teh treh vrstah besed j a glede na njihovo učin-
kovanje ugotoviti jezikovno nedognanost slovenskega realizma, ki spomi-
nja po svoji vrednosti na pesniške poskuse Urbana Jarnika pred razcvetom
Prešernove pesniške besede. S Kersnikovim pisanjem je ustvarjena zveza
med publicistiko in literaturo, zveza, ki je v naslednjem pomembnem slo-
venskem ustvarjalcu počasi pripeljala do premika vplivnih poti, namreč
do pobude literature v vseh zvrsteh pisanja.
Mislim Ivana Cankarja. Njegovi začetki spadajo v devetdeseta leta, v
čas nemara enega najintenzivnejših vzponov slovenske kulture in znanosti.
V čas, ki je mimo drugega prinesel tudi doslej največji slovenski slovar,
1533
prvi pravopis, in sprožil živo polemilco v zvezi z nastajanjem Isnjižnega
jezika. Toda vse skupaj na podobo slovenske knjižne besede, posebej
tiste, ki bi ji lahko pripisali vzdevek kvalitete, ni imelo takšnega vpliva
kakor delo moderne; zaradi obsežnosti in mnogoterosti še posebej delo
Ivana Cankarja.
Tudi njegovo vlogo in nazor je od jezikoslovcev doslej najprej spoznal
Breznik, ki je ob drugem poudaril, da Cankarja pri jeziku ni vodilo samo
umetnostno merilo, tj. podajanje življenja, ampak posebej ozir na sloven-
stvo, zaradi česar da je Cankar že takoj v začetku opustil besede, ki jih je
imel za slovanske izposojenke, in je uporabljal slovensko besedje. Iz tega
mesta je videti, da je slovenska beseda Brezniku isto, kar je ljudska beseda
— v nasprotju s tisto obliko knjižnega jezika, ki je sestavljena predvsem
iz zgoraj prikazanih heterogenih leksikalnih prvin in konstrukcij. Bolj
natančno, slovenskemu umetniku mora biti prav težnja po »slovenskem«
pisanju umetnostno merilo; kjer ni bila izoblikovana ali je poglavitno
podrejena drugim tokovom, nujno pade kvaliteta umetniške stvaritve. Od
pisateljev, ki so na Cankarja neposredno vplivali, priznava Breznik samo
Trdino. Toda če se ne oziramo po neposrednih vplivih — tudi z najbolj
natančno statistiko bi jih le stežka dokazali — moramo ugotoviti zvezo
Cankarja in moderne z zgoraj omenjenima pisateljema realistoma, s Tav-
čarjem in Kersnikom.
Osnovno Cankarjevo načelo v pripovednem postopku je skrajna funk-
cionalnost besede. Ta je zmeraj v službi Cankarjeve umetnostne ideje in
njegovih pogledov na stvari. Slovenski značaj tega jezika, kakor sem ga
za Breznikom omenila, je lahko nujna posledica te funkcionalnosti, a ob-
enem samostojno in povsem jasno povedano pisateljevo stališče.
Besedje kakor konstrukcije so seveda tudi pri Cankarju »literarne«,
toda ta »literarnost« ni več umišljenost »omikanega« izraza slovenske jare
gospode, temveč knjižni jezik kot sredstvo pisateljeve izpovedi na kateri-
koli stilni plasti. Cankarjeve stilne plasti se navadno prepletajo ne le v
okviru različnih jezikovnih ravnin, tudi v nekakšni sintetični sočasnosti
stilnih prvin slogov, ki jih je slovenska moderna sprejela in prekvasila.
Strukture, ki predstavljajo v Cankarjevi prozi značilne stileme, še niso vse
ugotovljene, ravno tako niso enovite. Najbolj sporna je tako imenovana
romanska stava, še zdaleč ne enoten pojav, za katerega so najbolj značil-
ni tako imenovani nominalni stavki. Razjasniti bo treba, ali ne gre tu za do-
mačo možnost — prav nič ni namreč tuja ušesu — ki je med stavčnimi
zvezami eden najpogosteje izrabljenih Cankarjevih stilemov. Toda umet-
nostna izpoved slovenske moderne, prožna v svoji mnogostranosti in hkrati
že znanilka novega, zahteva v svoji vseobsežnosti sproščeno jezikovno
sredstvo, zmožno gnetenja in oblikovanja. K vidnejšim Cankarjevim kon-
strukcijam je treba zaradi tega prišteti še asindetone različnih tipov, stav-
ke s paralelno ali hiatično zgradbo, vse vrste opozicij, razne tipe predikat-
nega atributa, prožen — in vendar zmerom funkcionalen besedni red.
Breznik je povedal, da so Cankarjevo prvo dobo, nekako do leta 1900,
še spremljali sicer funkcionalni izrazi, vendar vzeti iz dobe, ko se je slo-
venska misel v knjigi praviloma izražala s sposojenimi besedami. Pozneje
1534
pa da je še to opuščal in pisal v vseh plasteh slovensko. Kljub temu je tre-
ba že za to razdobje poudariti, da je Cankar do takrat svoj literarni posto-
pek utemeljil do take mere, da je kasnejše pisanje samo logično nadaljeva-
nje tega začetka. Zgoraj žal kar povprek navedene posebnosti Cankarjeve-
ga jezika bo treba raziskati: pomembno je namreč, ali so posamezne kon-
strukcije omejene na eno ali na več stilnih smeri, na katere — ali pa jih
Cankar uporablja (kar se zdi verjetnejše) v vsej svoji prozi in je njihova
izbira podrejena snovi in ideji ter šele v tem zaporedju nemara določljiva
tudi kot stilna posebnost.
Pri določanju teh posebnosti je pomembno vprašanje stilne vrednosti
morfologije in leksike. Vseobsegajoča Cankarjeva beseda je podrejena
osnovnemu zakonu, ki je značilen za moderno: ubranosti in harmoniji jezi-
ka tudi v sproščenih in svobodnih formah. Analiza mora upoštevati te
prvine takoj v začetni dobi. Ce na primer globokovaški župnik (IC, ID I,
82) pripravlja govor: »Odgovarjal bodeš za sleherno nepotrebno besedo!
... Bratje, svet se je pomehkužil in človeške misli prihajajo čedalje plit-
vejše. Ni treba že posebne spretnost-, da se jih iz ene besede naredi pet-
deset .. .«, je tu prav gotovo bolj učinkovita dolga oblika prihodnjega časa,
ki nekoliko arhaizira in ustreza ironični monumentalnosti tega mesta. Ko-
mentar, ki razlaga zvezo misli prihajajo kot misli postajajo, se zdi kljub
argumentaciji, da je to v Trubarju, Jurčiču, Trdini in ljudski pesmi, pri-
siljen in ubija predstavo, ki je ustvarjena s samim pomenom besede pri-
hajajo in ki ponazarja prihajanje miselnega toka. Tudi druge posebnosti v
leksiki tega prvega Cankarjevega obdobja so že funkcionalne, pa četudi
piše slovanske izposojenke kakor izvestno in podobno. Findesièclovske tuj-
ke (gardine, havelok, divan, zofa itd.) so sicer manj banalne kakor Kersni-
kove tujke, a prav tako omejujejo dobo, v kateri so uporabljene za poime-
novanje, a beremo tudi: odtrgala se je garnira od krila (Blage duše), kar
se razlikuje od Kersnikovih tujk le po zapisu, prav nič pa ne po banalno-
sti. Klaviatura pisane funkcionalnosti Cankarjevih tujk pa je lahko izpo-
polnjena celo s primerom, ki je značilen zgolj za govorjeni jezik: ». .. mlad,
lep gospod, s cilindrom na glavi, svetlo, elegantno suknjo, glacé rokavicami
— skratka tako nobel, da me je bilo kar sram.« Za izraz ironije je seveda
uporabljena oblika ženialen pesnik. Stilno močno učinkovita sredstva iro-
nije so tudi zveze domačega ali tujega adverba intenzitete v zvezi s tujko:
vi ste grozno prozaičen človek ... ali ste se izrazili jako poetično. Zlasti
poslednja zveza z jako je prešla v govorico kot kliše ironije.
Te lestvice različnih vrednosti tujk (slovanske smo komaj omenili)
nismo navedli z namenom opozoriti na najbolj tipično ali pogosto Cankarje-
vo izrazilo, še posebej zato ne, ker je bilo za Breznikom prej večkrat pou-
darjeno, da je Cankar enačil svoj umetnostni koncept z jasnim poudarja-
njem in izražanjem slovenstva, to pa se mora kazati ne le v izjavah, ampak
predvsem v pesniškem jeziku. Tudi tujke — kakršnegakoli izvora — koli-
kor jih je Cankar uporabil, ne morejo imeti tiste veljave, kot jo imajo v
jih v jeziku Cankarjevih predhodnikov ali sodobnikov, pač zaradi tega, ker
so izpovedno in stilno učinkovite. Prikazali smo jih nekaj zaradi tega, da
bi opozorili na navpično večplastnost v Cankarjevi besedi.
1535
Pretres Cankarjevega jezika v vsem njegovem razvoju bo pokazal lok
od prve dobe do praga dvajsetih let. Pokazal bo, kako so v tej razmeroma
pozni moderni hkrati obstajale prvine nekdanjega in ob silnem vzponu vse
tisto, kar velja še danes ob vse drugi umetnosti za najžlahtnejše v slo-
venski besedi. Kolikor smo to že opravili in nam je v nadaljnji analizi de-
lovno izhodišče za natančnejši študij, moramo povedati, da nam je Can-
karjev postopek — tako kot Prešernov — merilo kvalitete, merilo učinko-
vitega in skladnega knjižnega izraza. To je nemara tudi zaradi tega, ker
podobnega in tako obsežnega vzpona slovenska beletristična proza ne po-
zna. Prav gotovo pa tudi zaradi zavestno začrtanega slovenstva, zavestne
potrebe po izpovedovanju sebe skozi svoj svet in svojo besedo. Se danes
nimamo dela, ki bi bilo po kvaliteti enakovredno in bi postalo merilo za
sodobno književnost, dosledno v izrazu tudi v ustvarjanju disharmonije.
Toda ob Cankarjevem opusu se je zgod.lo nekaj drugega. Iz Cankarja
se je bolj ali manj neposredno razvila malone vsa poznejša slovenska proza
— in preko nje počasi tudi knjižna beseda. Zlasti po prvi svetovni vojni
je s svojim postopkom vse bolj učinkoval na ustvarjalce, ti pa so iz tega
obsežnega vira zajemaU posebej tisto, kar se je skladalo z njihovim izpo-
vednim hotenjem.
Težko pa razumemo, da Cankarjevega postopka tisti, ki so se ukvarjah
z jezikovnimi vprašanji v njegovi dobi, niso hitreje spoznali in ocenili
globlje in drugače, kot je to šele kasneje in v kratkem storil Breznik. Za-
radi tega so pobude razvoja še do danes pri ustvarjalcih, ki sami iz njega
sprejemajo tisto, kar ustreza njihovim estetskim in idejnim izhodiščem.
Časopisni jezik, ki ga je Cankar tako zgodaj zavrnil, se je dolgo po-
vsem avtonomno razvijal, čeprav o kakem vplivu tega jezika na beletri-
stično prozo ali drugo literaturo komaj kdaj lahko govorimo. Svojo pot je
šel tudi znanstveni jezik, čeprav je bil marsikateri pomembni znanstvenik
spremljal moderno (Iv. Prijatelj). Slovenska znanost je v nekaterih panogah
že v realizmu dosegla živ slovenski znanstveni jezik (Skrabec). Pi'imerjava
jezika in stila teh dveh avtorjev — kolikor omogoča to različna snov —
pa vendarle opozarja na to, da je treba tudi v znanstvenem jeziku razliko-
vati stilna razdobja, ki podobno kot literaturo prekvasijo tudi znanost. Naj-
brž je razumljivo, da se najvišja znanost — kadar ni pobudnik razvoja (in
to je verjetno zaradi svojega pojmovnega obsega lahko samo filozofija) —
zgleduje pri najkvahtetnejših literarnih delih. Za zgornja dva primera v
slovenski zgodovini ta trditev nedvomno velja. Kljub temu se je znanstvena
proza začela v večji meri osvobajati posledic slavizacije šele po drugi vojni.
Do druge vojne se je še večkrat bodisi v zahtevi ali v delih pokazala
slovenska tendenca pisanja. Kolikor je slavizacija opravila pozitiv-
nega, ker je osvobajala slovenščino od germanskega adstrata (Bezlaj), tako
je močno škodovala, ker je načela sistem knjižnega jez.ka. Beletristična
proza se veliko laže izogiba čerem, ki so na poti njenemu toku, stroke pa
so ogrožene, med njimi morda najbolj filozofsko pisanje. Iz stiske pisanja
se razni pisci (Kocbek) rešujejo z brezupnimi poskusi oživiti že pozabljene
izraze: prikazen za pojav, mogočnost za možnost itd. To nam potrjuje, da
je za funkcionalen knjižni jezik potreben trden slovenski koncept.
1536
Likovna moderna in slovenstvo
Nace Sumi
(Predavanje na seminarju za slovenski jezik, literaturo in kulturo)
Težko je danes pisati o naši likovni Moderni in biti prepričan, da bo
oris dovolj celosten, kakor je organično in polno celoto pomenila umetnost
te prelomne dobe okoli 1900, Zakaj na mnoga vprašanja v zvezi z njo ima-
mo dovolj prepričljive odgovore, nekatera pa niso niti obetavno zastavljena.
Čeprav kratka, je ta doba rodila ustvarjalce v literaturi, likovni umetnosti
in glasbi — da o drugih, tudi poustvarjalnih panogah sploh ne govorimo
in da ne omenimo ob njej in neposredno po prvi vojni znanstvenega kon-
stituiranja cele vrste ved —, da jo upravičeno presojamo kot dotlej naj-
plodnejši, najširši in najkvalitetnejši pojav slovenske kulture. Pojav, ob
katerem je bil Izidor Cankar zapisal, da komaj moremo verjeti v njegovo
naključnost in da ga je v starejši slovenski zgodovini mogoče primerjati
le z delom generacije baročnih umetnikov. V likovni umetnosti so najvid-
nejše jedro Moderne slikarji impresionisti Rihard Jakopič, Ivan Grohar,
Matja Jama in Matej Sternen. Ob slikarjih se je uveljavil, čeprav s skrom-
nejšim opusom, kipar Fran Berneker. V arhitekturi je med tremi ustvar-
jalci (Maks Fabiani, Jože Plečnik in Ivan Vurnik) najpomembnejši Pleč-
nik, čeravno je Fabiani imel priložnost, da je nastopil pred njim v ure-
janju ljubljanskega mesta po potresu 1895; Vurnkovo delo se zdi danes
zmeraj bolj obrobno, vsaj v zvezi s problematiko Moderne, pomenljiva pa
je njegova vloga v tridesetih letih, ko je zavrgel zakasnelo romantično
iskanje »slovenskega« narodnega sloga ter se usmeril v moderni funkcio-
nalizem. Vse drugo ob teh mojstrih (Vesnani, Tratnik) so spremni pojavi,
čeprav ne brez deleža tudi kasneje; v jedro iskanja in uspehov takratne
slovenske umetnosti pa niso prispevali odločilnih silnic.
Število zares epohalnih mojstrov likovne Moderne bi mogli še zožiti
na tri imena, na si karja Jakopiča in Groharja pa na arhitekta Plečnika.
Ta trditev se bo zdela morda malo predrzna, najpoprej glede na slikarje. V
ocenah našega impresionizma namreč zmeraj beremo o vseh štirih moj-
strih zaradi značilnega temperamenta vsakega izmed njih. Za Jamo je
dognano, da je bil med četverico najčistejši impresionist, da je zato nje-
gova rtlzpoloženjska nota najbolj skrita v motivu, reduciranem na optični
1537
videz. O Sternenu je zapisano, da je bil v slíupini najbolj realistično raz-
položen, da je zato njegov impresionizem tehnični navržek sočne upodo-
bitve. Groharja štejemo po pravici za največjega lirika Moderne, Jakopiča
pa za najbolj dinamično osebnost; njegovo slikarstvo je seglo tudi po likov-
no-problemski plati najdalj, kakor je bil tudi vsebinsko najširš', najbolj
nemiren duh in priznana glava skupine. Podobno razsežnost kaže Pleč-
nikov opus, zaradi na splošno manjšega umevanja arhitekture tačas med
nami le še bolj objekt križanja mečev in nastajanja pravih mitov.
Resnica in mit naše likovne Moderne pa je atribut, naznačen v na-
slovu tega razmišljanja, njeno slovenstvo. Ni ga delu naših umetnikov
pritaknila kritika, sami so ga razglasili. Razglasili so se za ustvarjalce, ki
da so konstituirali slovensko umetnost. Jakopič je bi dejal, da pred njimi
sploh ni moglo biti take umetnosti, lahko da je bila provincialno avstrij-
ska ali kakršna koli drugačna, ne pa slovenska. In je utemeljil svoje sta-
lišče, da naši umetniki poprej n'so ustvarjali iz sebe, marveč iz tujih vzor-
cev; niso zajeli krajine in življenja kakor mojstri Moderne, ki so se na-
potili učit k materi naravi, da bi našli njen in v njej svoj obraz, marveč
je s prilagajanjem pojemajočemu okusu naročnikov nazadnje splahnelo
celo njihovo obrtno znanje. Zato je, spet po Jakopiču, slovensko sodobno
slikarstvo delo obnove té umetnosti v Evropi, ki so jo začeli pred desetletji
francoski slikarji. Za Slovence je torej nova umetnost pomenila izbruh
svobodnega duha, ki se je otresel konvencij, ki je prenehal gledati svoj
svet in prirejati svoje vizije skozi meglo naplavljenih klišejev, ki se je
torej v polnem obsegu zavedel samega sebe. »Živimo, torej smo!« je naj-
krajši povzetek njegovih razmišljanj.
Kako sta vzneseno pozdravila in bistro presodila uspeh naših slikarjev
na dunajski razstavi Ivan Cankar in Oton Župančič, je znano, a tu je treba
izsledek njunih ocen — prvih resnih likovnih kritik v naši novejši zgodo-
vini — ponoviti. Cankar je bil namreč načel vprašanje o bistvu narodne
umetnosti z mislijo, da zanjo niso odločilne snovi in motivi, marveč čista
umetniška »snov«, govorica barv in njih kontrastov; njen rezultat je »šti-
munga«, ki je vse. Župančič je naglasil vsebino tistega razpoloženja, ki
je bilo po njegovem odločilno za novo slovensko umetnost, kakor se je
predstavila na Dunaju in že poprej v Ljubljani: otožna melanholija, ne-
potrti duh, ki sesa krepčino iz naših tal. Dunajska razstava je bila prire-
jena v času, ko so se naši slikarji komaj začeli osamosvajati, zato so se
na prireditvi dobro videle skupne črte njihove umetnosti — in nanje me-
rijo tako Cankarjeve kakor Župančičeve besede o razpoloženju in melan-
holiji. Dimenzije njihovega opusa kasnejših zrelih let so po pravici usto-
ličile naše impresioniste kot klasike, ki so iz zarodkov teh let dognali vi-
zije, kakršnih umetnost na Slovenskem po izvirnosti in prepričljivosti do-
tlej ni poznala.
Najznačilnejša med njimi sta opusa Groharjev in Jakopičev. Groharju
je bilo na voljo le še nekaj kratkih let in v teh letih je premeril pot, ki
jo je njegova Pomlad komaj lahko nakazala. Nežni lirik, ki mu je Cankar
prisodil kar žensko mehkobo, je postavil dobesedno monumente slovenski
krajini in od pomnenja zvezanim opravkom z njo. Sejalec, Krompir in
1538
Snopi so do nepremakljive monumentalne trdnosti in trajnosti dozorele
slavospevi. In prav na koncu je onkraj tega vrha zaslutil še druga obzorja,
ki zapuščajo tla vdane poezije in velikih kompozicij ter s poudarkom na
domala, ekspresivnem barvnem svetu napovedujejo prihodnost. Nedokon-
čanega Crednika je France Stele zato upravičeno označil kot simboličen
spomenik kratkega življenja in tragičnega konca našega mojstra. Se večji
razpon v nakazani smeri je viden v delu Jakopičevem, ki je šele v štiri-
desetih letih odložil čopič. Nemirni iskalec, ki je s kar baročno gesto znal
kriviti svoje krajinske vizije in je bil že zgodaj odkril svoje monumen-
talne možnosti — v Ahacljevi veži jih je enkrat samkrat tudi zares mogel
preizkusiti v velikem formatu —, ni samo zaslutil, marveč tudi uresničil del
programa kasnejšega absolutnega slikarstva, ki more prebiti sploh samo
s kompozicijo barv. Občuteno je ob neki priložnosti zapisal Stane Mikuž
o mojstru, ki je razglabljal o zvezi med glasbenimi toni in barvami, da se
mu ob Jakopičevih podobah nazadnje izlušči zgolj barvna glorija. Shkar
je torej v resnici prehodil najdaljšo pot. kakor mu je ob dunajski razstavi
preroško obetal Ivan Cankar.
Kaj pa ima značaj in notranji razvoj naših slikarjev impresionistov
opraviti z njihovim slovenstvom? Izidor Cankar, ki se je v razmišljanju
za Jakopičev jubilejni zbornik 1928 napotil iskat tisto zadnjo skrivnost, ki
stori, da nam ob njegovih podobah začne močneje biti srce, je moral takrat
resignirano priznati, da naša veda nima dovolj bistrega odgovora na vpra-
šanje o razmerju umetnosti do nacionalnosti. Resnica je, z genijem in lju-
beznijo, kakor je bil sklenil razmišljanje o mojstrovih skrivnostih, si na za
stavljeno vprašanje ne moremo odgovoriti, čeprav se tako dokazuje naša
privrženost in se širi Jakopičev osebni svet na skupnost, ki jo imenujemo
slovenski narod. Toda slovenska umetnostna zgodovina v zadnjih deset-
letjih vendar ni več tako nebogljena, da ne bi vsaj nastavila mreže, ki nam
bo mogla pojasniti takrat sluteno razmerje. V treh smereh je bilo zastav-
ljeno delo. Karakteristike, ki so bile zapisane o značaju in razsežnosti dela
naših impresionistov, so posvetile v notranjo logiko pojava, ki ga označu-
jemo z Moderno. Studije o starejši umetnosti na Slovenskem, za katero je
Jakopič sodil, da ni bila slovenska, so zlasti po drugi vojni v veliki meri
razkrile razvojno nit, ki sega do pozne gotike v 15. stoletje, po nekaterih
lastnostih pa v romanike visokega srednjega veka. Razkrilo se je, da je
imel Jakopič prav, ko je govoril o provincialnem značaju naše jstarejše
umetnosti, toda ne zgolj v slabem pomenu besede. Slovenija se je- namreč
odkrila kot sestavljen organizem slogov prostora z različnim likovnim na-
glasom, ki smo jih opredelili kot umetnostne konstante posameznih regij.
Znotraj obrobnih pokrajin, katerih likovni značaj se povezuje s širšim
zaledjem, je osrednja Slovenija vsaj od pozne gotike dalje vselej razvijala
lastnosti, ki pomenijo sintezo karakteristik, kakor jih pozna obrobje z
zalednimi središči zunaj našega ozemlja. Po tej logiki, ki se v splošni umet-
nostni problematiki Evrope označuje kot spopadanje ali oplajanje umetno-
sti njenega Severa in Juga, se je tudi slovenski impresionizem pojasnil kot
pojav, kjer se soočata oba pola na meji obeh »svetov«; severnjaška je ten-
denca po ornamentalnem, kar je impresionizem po svoji tehniki, a je usmer-
1539
jena v optično iluzijo predmetnega sveta, ki je izrazita južnjaška upodab-
ljajoča lastnost. Stele, ki je bil zapisal to tezo, je uporavičeno opozoril na
okoliščino, da je slikarstvo naše Moderne po svojem značaju med vsemi
drugimi različicami evropskega impresionizma najbližje francoskemu izho-
dišču, umetnosti dežele torej, ki je z gotskimi katedralami dosegla prvo
veliko sintezo umetnostnih silnic obeh evropskih likovnih polov. (Gotika
in barok sta bila Jakopiču med vsemi starimi slogi najbližja.) S starejšimi
fazami razcveta umetnosti pri nas se sklada impresionizem v okoliščini, da
smo vse te načine izražanja prevzeli ali razvili z zamudo, vendar z njimi
spregovorili po svoje. Za slovenstvo naše Moderne govori nadaljnja usoda
slovenske umetnosti. Impresionizem, kakor so ga formulirali naši slikarji
Moderne, je odtlej stalna sestavina našega slikarstva; ni se mu mogel od-
tegniti niti vodja kratkotrajne, vendar zmerom znova prav tako aktualne
»revolucije« ekspresionizma, France Kralj. Jakopiča je štela nova genera-
cija prav zaradi širine njegovega likovnega prijema do ekspresivne barvi-
tosti za enega svojih predhodnikov, za most, ki veže obe gibanji. Celo da-
nes, po desetletjih, nič ne kaže, da bi bile rešitve naših impresionistov ne-
aktualne, tako da ob vseh novostih, ki so jih dale mlajše generacije »iz
svojega«, Jakopič s svojimi ne živi le v galeriji in publikacijah, marveč je
eden od temeljev našega izražanja in dojemanja, eden od temeljev naše
likovne zavesti.
Zato ne bo napak, če definiramo moderno slovensko umetnost tudi
kot dediščino Moderne; v njej so razvite z novimi obogatitvami in akcenti
prvine, ki so jih formulirali v drugačnih, zlasti celovitejših sestavih naši
pionirji. Slovenska umetnost zadnjih šestdesetih let je torej organična ce-
lota in je zato prav, da jo ocenjujemo z vsemi menjavami zornih kotov
kot enotno zgradbo, ki ni nikoli več mogla s temeljev, postavljenih
okoli 1900.
Z arhitekturo, ki smo se je doslej le dotaknil, načelno ni bilo dru-
gače, čeravno so okoliščine povzročile drugačen časovni ritem njenega zo-
renja (kiparstvo Moderne puščam zaradi fragmentarnosti ob strani). Slo-
venski arhitekti so bili maloštevilnejši od si karjev in več ovir je stalo na
poti, da bi se uveljavili. Po ljubljanskem potresu 1. 1895 je edino Fabiani
na svojo pobudo zasnoval načrt za povečanje in ureditev deželne prestol-
nice. Rezultat njegovega dela v mestu so najpomembnejše arhitekture v
Ljubljani do prve svetovne vojne, ki pa je njegov opus pri nas za vselej
pretrgala. Težko je odgovoriti na vprašanje, kaj bi se bilo moglo razviti
iz tega prvega koraka moderne arhitekture pri nas. Nagibam se k sodbi,
da so njegove stvaritve, med njimi najboljša Hribarjeva hiša na Ajdov-
ščini, sicer zaživele v likovnem ozračju mesta, da pa vendarle pogrešajo
tisto sestavino, ki je pri najvidnejših dveh slikarjih očitna, namreč izra-
zitejšo poetično logiko. Na teh arhitekturah se je sicer nekaj zgodilo, ven-
dar predvsem zgolj obstajajo. To logiko sem svoj čas krstil za moderno
redukcijo, ker je skrajšano nakazala sožitje historičnih prvin in modernih
prijemov.
Prav zato bi bili upravičeni šteti šele Plečnikovo delo za kongenialno
stvaritev uspehom našega takratnega slikarstva. Njegovo zgodnje ve-
1540
liko delo, Zacherlova hiša na Dunaju, se sicer prilega splošnim okvirom
secesijske arhitekture, a niso zaman zapisane besede, da je z nenavadno
mehkobo, ki diha zlasti v vrhnjem vencu, predstavila v cesarski prestol-
nici »slovansko« občutje. Ko se je mojster po prvi svetovni vojni naselil
v Ljubljani, je bil naglo v središču tistega procesa, ki ga s polno pravico
označujemo za ustvarjanje temeljev slovenske moderne arhitekture. Mo-
derne kljub temu, da govorijo o njegovem klasicizmu, o elementih baroka,
o domselnih živih detajlih in o ornamentu, ki se mu nikoli ni docela od-
rekel; zakaj le oko, ki vidi zgolj posamezna zunanja znamenja, bi moglo
take prvine združiti v sodbo o ekletiku. Bistvena lastnost njegovega opu-
sa, ki ne pozna manjšega razpona, kakor je bil Jakopičev, je zgovorna obli-
kovanost velikih in drobnih form, podedovanih simbolov kakor modernih
sestavin. Tako vsestransko je njegovo delo in tako sugestivna njegova go-
vorica, da je bil domala ves čas med obema svetovnima vojnama estetski
zakonodajalec in se je ob njem šs tako pohlevna funkcionalistična usmeri-
tev vselej podredila, kadar je hotela oblikovati izrazito formo. Nè samo
njegova najzrelejša doba, ko je preurejal lîradcane in postavil Narodno in
univerzitetno knjižnico v Ljubljani, tudi spomeniki njegovih zadnjih po-
staj dokazujejo, da ga smemo prav tako kakor Jakopiča imenovati umet-
nika, ki je v arhitekturi dosegel popolno suverenost oblikovanja.
In podobno, kakor smo povedali ob najvidnejših dveh slikarjih Mo-
derne, nam Plečnikova šola nikakor ne zanika domačega izhodišča; čeprav
si je njegov najpomembnejši učenec (E. Ravnikar) preko Pariza prisvojil
novih pobud. Praznična zlikanost in značilne drobne forme so tu dediščina
začetnika slovenske moderne arhitekture.
Poskušal sem nanizati nekatere značilnosti slovenske likovne Moderne
in mogoče se je zdela beseda včasih nekoliko privzdignjena, kakor bi se
po ustaljenem mnenju na tako resni prireditvi ne smelo zgoditi. Prav ver-
jetno so bile oznake ne le preskope, marveč tudi nemalokrat ohlapne. A
značilno ni samo za našo vedo, temveč tudi za vsako drugo, da se ob po-
dobnem vprašanju, kakor je bilo tu zastavljeno, beseda zatika in teza iz-
mika preverjanju. Čeprav namreč nesporno velja, da je marsikaj dogna-
no, velja tudi v še večji meri, da pot do nekaterih odprtih vprašanj še ni
dovolj utrjena in da ni zbrano gradivo, ki bi nas pripeljalo do zaželenega
cilja. Naj omenim najpoprej nekaj drobnih vprašanj. Jakopič je po vseh
ocenah in spoznanjih mojster barvnih harmonij. Toda zanimivo, nimamo
niti ene študije, ki bi bila temu problemu posvečena. Plečnik je govoril
o proporcih kot nezamenljivi lastnosti arhitekture pri posameznih naro-
dih. O proporcih njegovih del nimamo niti ene raziskave, čeravno mu
je nekdo očital, da greši, ker za klasične stebre uvaja »kranjske« proporce.
Veliko govorimo dalje o merilu, ki da je značilno za umetnost te ali one
dežele. Kakšna so merila v naši umetnosti, ali je res naša lirična monu-
mentalnost, ki diha tako očitno iz stvaritev Moderne, rezultat stoletne rabe
majhnega merila? Celo tam, kjer smo morda danes dognali največ, v ugo-
tavljanju posebnosti slogov prostora, so oznake ponekod še zelo splošne.
Skratka, še zmerom za celo vrsto bistvenih vprašanj navajamo opse učin-
kov, ne da bi mogli zadovoljivo in sistematično posvetiti v strukturo poja-
1541
vov, ki te učinke v nas bude. Kaže, da bo moral biti cilj naših prihodnih
prizadevanj še korak globlje v našo umetnost in torej v nas same, kakor
ga je bil storil svoj čas Izidor Cankar s svojim znamenitim Uvodom v
umévanje likovne umetnosti. Ugotovil je bil logiko načelnih možnosti li-
kovnih sestavov, ki je omogočila oznako usmeritve dejanskih historičnih
slogov. Slogi prostora s tisto rastjo v času, ki jo tako prepričljivo kaže slo-
venska umetnost s prvim zares evropskim vrhom v Moderni, pa bi nam
morali odkriti tisto logiko in zakone našega izražanja, ki jih jezikoslovci
in literarni zgodovinarji odkrivate v besedni umetnosti.
1542
Lakota
Dvoje izpovednih jeder v Rotarjevi pesniški zbirki Lakota
Herman Vogel
Zakaj v vsakem človeku je neka lakota,
lakota, ki se vede kot divja žival.
(R. Musil, Mož brez posebnosti)
Rotarjeva prva pesniška zbirka govori, da lahko poezija, ki je v njej,
počne s svetom, kar hoče. To pa govori nadalje, da lahko tudi mi počnemo
s svetom, kar hočemo. Takšno metodološko pojasnilo je potrebno, da ne
bi bilo nesporazuma, ko začenjamo govoriti o Lakoti od njenega sklepa
proti njunemu začetku, ali ko se tudi tega zaporedja ne bomo mogli držati
dosledno. (Pričujoči članek se ustavlja samo ob dveh izpovednih jedrih
Rotarjeve zbirke.)
1. Razmerje do slovenske zgodovine in njene dediščine
(v tekstih Čudež, Die Ehre des Herzogtums Krain, Strelci)
Zbirka nosi vseskozi znamenja slovenske preteklosti, v svojem zad-
njem delu pa se še posebno do nje določno in polemično opredeljuje. Kul-
turna, etnična in politična zgodovina se kažejo kot breme ali vsaj nekaj,
kar izziva pesnikovo dejanje, kar ga ne zadovoljuje. Zategadelj je mogoče
vnaprej zapisati, da je Rotarjeva poezija »angažirana« na neki intimen
način, zakaj svojo slovensko preteklost vendarle šteje za svoje osebno ob-
čutje ali vsaj za svojo osebno izkušnjo, zavezanost nanjo ali usojenost na-
njo pa sta navzoči v slehernem pesnikovem dejanju. Tako se Rotarjeva
poezija uresničuje v izredno dejavni in hotenjski obliki. Za zdaj moramo
pustiti ob strani vprašanje o naravi njegovega hotenja in zapisati le to,
da hoče Rotarjeva poezija zanikati tisto slovensko mitično izročilo, ki pri-
pisuje našemu pesništvu moč narodnostnega ohranjanja in prebujenja, in
da se zategadelj v resnici najbolj neobzirno vede prav do tistega dela
slovenske književnosti in kulture sploh, ki je tako poslanstvo morebiti
zares opravljal. To pa nadalje pomeni, da se Rotarjeva poezija sama po-
stavlja na podobno — dasi povsem nasprotno — stališče.
Potrebno bo potemtakem ugotoviti, ali se v Rotarjevem razmerju do
slovenske zgodovinske dediščine uteleša splošnejša pesimistična, cinična,
1543
nihilistična in irončna naravnanost, ali pa gre v njej vendarle za kakšno
afirmativno prizadevanje in idejo, afirmativno seveda v tem pomenu, da
bi v nasprotju do zgodovinskih izkušenj njegova poezija uveljavljala dru-
gačen prostor in čas.
Se pred tem pa nas pomembno sporočilo v pesmi Trčenje samo opo-
zarja na sematično vrednost pesnikovega razmerja do zgodovine:
Dvanajst jih je potovalo po deželi
Zaviti v meglo in druge skrivnosti našega časa
Mimo in skozi nas brez posebnega napora
Obremenjeni s seboj
In ne z zgodovino uporom in drugimi možnostmi
Kakor da ni dovolj nositi sebe
Roditi se in se umoriti ko pride čas
Ko pride trenutek kratkega stika
Ne velik in ne majhen toda ne tako brezpomemben
Samo zvezo pesniškega osebka s časom in prostorom (»objektiviteto«)
bomo natančneje odpirali v drugem razdelku. Zdaj je za naš namen po-
glavitno, da imamo opraviti s tem osebkom v očitnem nezadostnem ali
obremenjenem položaju. Način te obremenjenosti, nezadostnosti je prese-
netljiv: pesnik, ki se enači s svojim pesniškim subjektom, more ugotoviti,
in je do danes v slovenski poeziji zares ugotavljal, svojo nezadostnost sa-
mo v primeri z nečim, samo v primeri s kakim namenom ali ciljem, skrat-
ka, v primeri z nečim, kar je zunaj njega in leži potemtakem v pretekli,
sedanji, prihodnji ali modalni časovni in prostorski daljavi. Pri Rotarju
je tertium comparationis nenadoma izginil, pesniški subjekt je nenadoma
obremenjen sam s sabo, je nezadosten sam sebi, glede na samega sebe in
v primeri s seboj. Zašel je torej sam v svoj precep, in to ni nič drugega
kot odkrivanje svoje avtentičnosti in ugotavljanja svoje neavtentičnosti.
Ce to pomeni, da moramo stopiti s tem trenutkom v svet popolnega indivi-
dualizma, moramo hkrati obstati v nemajhni zadregi pred vprašanjem:
ali ni postala s tem trenutkom naša preteklost — zapisano dogajanje se
vendarle godi v razmerju do nje — anahronistična, nekaj balastnega,
okrasnega, postranskega, kar nima niti te moči več, da nas bi obremenje-
valo? Pritrdilni odgovor na to nam b' brez večjega napora pojasnil, zakaj
se v Rotarjevem razmerju do slovenske zgodovine kaže le-ta v resnici kot
naključni mozaik, kot lepljenka in ornament, ki ne gleda na nobena kro-
nološka, miselna ali drugačna zaporedja. Toda ali bi ne bila potem tud'
sama Rotar jeva pesniška beseda o zgodovini le anahronizem in balast?
Ta govorica je večinoma zanikujoča, razdiralna, mefistovska, to pa pomeni,
da poteka iz resnih pobud; pomeni, da je pesnikovo razmerje do zgodo-
vine živo, da pa ga uveljavlja na posebni ravnini. Zategadelj moramo naše
razmišljanje zastaviti drugače.
Teksti Čudež, Die Ehre des Herzogtums Krain in Strelci, ki nam spo-
ročajo in opredeljujejo opisano razmerje, pričajo, da se moramo pri raz-
pravljanju o njem z Rotarjem vred prestaviti na to posebno ravnino. V
istem trenutku bi morali odgovoriti na vprašanje, ali smo s svojo ved-
nostjo, s svojimi utrjenimi predstavami to sploh zmožni naredit, s pred-
1544
stavami, ki govorijo o slovenski zgodovinski dediščini kot o kronološkem
zaporedju bolj ali manj junaških :n strahopetnih dejanj, kot o linearnem
poteku bolj ali manj pomembnih dogodkov, skratka, s predstavami, po
katerih je slovenska zgodovina potisnjena v zgodovino, je toi-ej njen arhi-
varski seštevek v zgodovinskih knjigah.
V Rotarjevi poeziji je na tem mestu nastal očten premik. Doživetje
ali bivanje te preteklosti se je iz diahroničnega spremenilo v sinhronično
iz linearnega je prešlo v koncentrično; in več kot jasno je potemtakem,
da se je na enakšen način spremendo tudi pesnikovo razmerje do sloven-
ske zgodovine, tako da je s tem odločilnim premikom le-ta nenadoma po-
stala sedanjost: zdajšnji prostor in čas, iz katerega pesnik živi. Cas kot
zapovrstnosti dejanj in dogodkov je seveda v tem trenutku postal odveč,
brez pomena, v nekem pogledu celo brez smisla. Rotar ga je zaznamoval le
kot daljni začetek s Prešernovimi besedami: ODTOD SAIVIO KRVAVI
PUNT POZNAMO , BOJ VITOVCA IN ROPANJE TURCiJE, od tu naprej
pa je odpravil sleherno njegovo nadaljnjo vrednost in pomen.
Kaj to pomeni in kako se v Rotarjevi poeziji to izpričuje? V kompozi-
cijskem in izraznem načinu predvsem tako, da se je sprememba ali prenos
Unearne slovenske zgodovinske perspektive, ki se širi zdaj okoli pesnika
koncentrično — ne glede na čas — izkazal v izrazu tako, da je pesniška iz-
poved zgolj asociativna, naključna, jezikovni izraz (sintetični predvsem) pa
se sporedno s tem razodeva kot nevezan govorni tok. Dražljaji, ki vdirajo
v Rotarjev pesniški svet iz zgodovinske dediščine po premiku, ki smo ga
opisati, seveda ne morejo prihajati v kakšni logični zvezi. Zbuja in oživlja
jih vsakokratno dejanje v pesniškem prostoru samem. Gre potemtakem za
nekakšno sporedno ali celo zrcalno bivanje, eno v Rotarjevem pesniškem
svetu, drugo v sinhroničnem zgodovinskem prostoru, zveza, komunikacija
ali korespondenca med njima pa je lahko edinole asociativna. Ta resnica
potrjuje najprej, da je Rotarjeva poezija v nekem pogledu zares tudi zgo-
dovinska, in da se, drugič, ta zgodovinskost izpričuje na nov, izviren, in-
timen način.
Tako smo prišli do pomembnega razločka, ki ga glede na slovensko zgo-
dovinsko pesem uveljavlja Rotarjeva poezija: medtem ko je prva tisti tre-
nutek, ko je spregovorila o zunanji zgodovinski perspektivi, stopila iz svo-
jega intimnega lirskega sveta v epsko, fabulistično in moralistično področje
(Levstik, Aškerc, poezija NOB itd.), bi lahko rekel, da je ostal Rotar
hkrati znotraj in zunaj, hkrati intimen in zgodovinski. Seveda je lahko
to storil le tako, da se je odrekel objektivnosti do časa, prostora in zapo-
redja dejanj v njem.
Ob tej poglavitni ugotovitvi seveda ni več toliko bistvena vsebina spo-
ročila, ki jih Rotar izreka o slovenski zgodovini, in tudi niso več toliko
pomembne konkretne spodbude, ki v njem sprožajo ta spročila, navse-
zadnje ni pomembno niti to, kakšno je Rotarjevo pesniško vedenje na-
sproti zgodovinskemu prostoru. V takem položaju je njegovo ravnanje ne-
redko negatorsko, zasmehujoče in razvrednotujoče, zgodovinsko perspektivo
pa je spremenil tudi zato, da je v njeno prevrednoteno lego lahko vpeljal
svobodno dejavnost v obliki igre:
1545
Ustavite gibanje mogoče je spredaj prepad
Pa čeprav ga ni nam je tukaj dobro
Morje je slano do obupa
Ampak saj ga ni treba poskusiti
Zato so možne igre
(Čudež)
Toda, kaj igra je? Ali je to poceni rešitev pred izzivalnim vprašanjem, ki
take rešitve ne dopušča? Ali je to igra Rotarjevega ravnanja z zgodovinski-
mi sporočili ali pa igra kot slepilo rešitve te zgodovine same v njeni zaresni
in neprevrednoteni obliki? Potemtakem, ali si moramo priznati, da je prav
ta zgodovina nezadostna?
Rotar nam očitno pripoveduje to slednje. Ker pa je zgodovinska dedi-
ščina vendarle naša, ker po njej vendarle smo, pomeni tudi, da smo dan-
danes na nekih zlaganih tleh (In slovenska zgodovina nekoliko zaudarja
po sintetičnih vlaknih, pravi Rotar v Čudežu), na preužitku, da smo torej
sami sebi nezadostni. Prehod od obremenjenosti z zgodovino v obreme-
njenosti s samim seboj, prehod, ki je vezan na Rotarjevo »zgodovinsko«
pesem, je po vsem tem razložen in tudi naraven. Od tu nas vodi misel k
tistemu Rotarjevemu občutju slovenske zgodovine, ki pravi, da ga je le-ta
zavezala in določila proti njegovi volji, da mu je nadela in pripisala breme
ter odgovornost, ki ju ne more nositi in sprejeti, če hoče ohraniti svojo
individualno (izvirno) lego danes in tu:
Od zore do mraka od mraka do dne
Je le malo preveč
Čeprav so drugi nasprotnega mnenja
Jaz osebno ne zdržim
In konec
(Čudež)
Z drugimi besedami bi se dalo povedati, da se Rotarjeva poezija ustav-
lja pri znanem nasprotju med videzom in resnico — in da je slovenska
zgodovina vseskozi zaznamovana z različnimi odtenki tega nasprotja: ali
gre za velike ambicije na eni in majhne ali slepilne dosežke na drugi strani,
ali za videz zunanje moči na eni in notranje jalovosti na drugi, za priprav-
ljenost na eni in nezmožnosti na drugi strani itd., skratka, slovenska zgo-
dovina se je vseskozi gibala v nekih ustreznih mejah, v pogostem zunanjem
samozadovoljstvu, a jedki notranji nezadovoljenosti:
II y a beaucoup de paysans slaves
Kar je zanimivo po tolikih letih
Struktura prsti
Nenavadna oblika hiš
Strop pesmi za pokušino
Ali nekaj podobnega se prične cvreti
O pesem sonca
1546
Ti faraon v skladišču krompirja
Izpuhtela dejanja velikih pokojnikov
Nepomembna
Pretrgana nit
(Die Ehre)
Ta ista nezanesljivost začasne pozicije se bo pozneje izkazala še izrazi-
teje na konkretnejšem pesniškem subjektu, vendar prav v širšem anonim-
nem okviru. Ce potemtakem neustreznost zgodovinske dediščine poteka iz
nasprotja med njenimi prizadevanji in nameni ter konkretnimi uresničit-
vami, je Rotarjeva poezija naravnana v priznanje resnice, naravnana je
proti iluziji, da ne bi ta veljala še kar naprej :
Lastniki resnice
Požvižgajte psu
Začnite znova začnite znova
Uporabljati za številko prevelike besede
Kaj hoče majhen narod
Požvižgajte psu vendar
Toda pot ostane ista
IN POT NAVZGOR JE POT NAVZDOL
Pes prav tako teče zmeraj naprej
Toda to ni isto
Zato je včasih treba požvižgati
(Die Ehre 1)
Rotarjevo konkretno razmerje do slovenske zgodovine postaja v tem
trenutku določno in celo opisno kritično. Vseskozi poteka v znamenju trez-
njenja ali deziluzije — predvsem seveda do tistih misli in predstav, ki
utemeljujejo in hkrati opravičujejo našo nezadostno zgodovinsko lego z
blažilnim in lažnim izgovorom o malem narodu itd., ki hočejo torej pove-
dati, da si drugega kot omenjene neustreznosti niti nismo zaslužili, in da
moramo biti zategadelj zadovoljni z njo. Od tu naprej pa se Rotarjevo
treznjenje obrne k vsebini sedanjnosti, sveta in prostora tega trenutka,
pojmovanega seveda še zgodovinsko; treznjenje se spreminja v kritiko zla-
ganega življenja (Die Ehre Ш, IV,) in zatekanja v slepilne rešitve, neznos-
nega vsakdanjega govoričenja, igračkanja, smešnih vsakdanjih nepomemb-
nih opravil, skratka, v kritiko malomeščanskega sveta, ki je njegova vse-
bina puhlost in — »masturbacija«. Sredi takega životarjenja je mesto vsega
nasprotnega jasno in določeno: Pretrgana pesem lahko počaka / Sanje o
trenutku pretok je daleč I... Dvomljiva je teža misli v takem hipu. Za-
radi take in drugačne zgodovinske poti smo potemtakem prišli v sedanje
navidezno, nezadostno, obremenjeno stanje. Rešitev je za Rotarja le ena:
ponovno odkritje svoje avtentičnosti: Začnimo spet pri kamnih, in njegovo
osebno razmerje do neavtentičnosti je nedvomno konfliktno: Bog mi je
priča jaz ne maram nobenega / MOJA HOJA NA TRIGLAV.
Prenos opisane slovenske zgodovinske situacije v Rotarjevo poezijo
kaže najprej, da poteka vse avtorjevo pesniško dejanje iz revolte proti ilu-
1547
ziji in predstavam, ki si ugotovljene vsebinske neustreznosti — videza in
resnice — nočejo priznat', drugič pa, da se avtorjeva kritika najodločneje
loteva tistega današnjega sveta, ki počiva na zlaganih izkušnjah preteklosti,
ki si je pa navzlic temu to preteklosti postavil za edini zveličavni okvir, pa
zategadelj ne premore nobenega dejanja, nobene misli, ki bi presegla ta
okvir, ki bi torej tvegala. Živi izključno znotraj utrjenih meja, priznava
samo že priznano, sprejema samo že sprejeto, ugotavlja samo že ugotovlje-
no, živi po že napisanih normah in pravilih. Najbrž pravilno ugotavljamo
Rotarjevo osrednjo msel, če jo štejemo prav za provokacijo proti takemu
bivanju po zunanjih merilih, proti zgodovini, ki diši po »umetnih vlaknih«.
In v resnici postaja Rotarjeva poezija na trenutke izrazito izzivalna:
Seveda je duma nevarna
Štejemo prednike od dedka naprej
Soška fronta mirni časi
Ločiti miš od mačke in nazaj
Postaja naporno zaradi čudne meteorološke napovedi
Dvignite roke
Ce ne mislite peti lahko tudi sópete
In to zares nikogar ne moti
■Veselilo nas bo seveda
Ce vdihneš vijoličasti zrak
Ali če stopiš čez mejno črto lahko poskusiš
Tisto nedostopno možnost
Skrito zaradi pomanjkanja skromnosti
(Die Ehre IV)
To je torej beseda proti zamejenosti in beseda za korak čez mejno
črto, za poskus doseči nedostopno možnost, skratka, beseda za tveganje in
nevarno igro. Seveda nam ta ugotovitev ne pomeni nič novega, saj jo po-
znamo v večjem delu sodobne slovenske poezije, novo pa je, da se v kon-
tekstu Rotarjeve zbirke kaže tvegan napor v zvezi s slovensko zgodovinsko
dediščino in v razmerju do nje. Nič čudnega tedaj ni, če se mora pesnikova
sklepna beseda ukvarjati s tisto njegovo lego v času :'n prostoru, ki je vanjo
postavljen zavoljo resnice, da se je moral odpovedati na eni strani svoji
zgodovinski dediščini — »neustrezne dedovemu početju« — ki je postala
pesnikova intimna obremenjenost, na drugi strani pa sedanjosti, ki je za-
radi neustrezne nastave samó še bolj neustrezna:
odpovej se
odpovej se odpovedi
zadnji kamen na poti v Jeruzalem se ti izmakne
odpovej se
nasproti vam in nasproti nam odpovej se
(Strelci)
1548
Iz ugotavljanja slovenske zgodovine se je tako pesnik nazadnje zausta-
vil pri sebi, v občutju nekakšne praznine ali lakote. Iz tega občutja poteka
ves njegov konflikt in njegova pesn ška izpoved ob srečanju s tistim zgo-
dovinskim izročilom (Valvasor, Linhart, Vodnik, Prešeren, Levstik, Men-
cinger, Zupančič itd.), ki je bilo v duhu slovenstva najbolj afirmativno v
najnatančnejšem pomenu te besede, to je izročilo narodnostnega doka-
zovanja, potrjevanja in navsezadnje ohranjanja. Kakor smo vdeli, je Ro-
tarjevo pesniško vedenje do tega izročila izredno zapleteno, v nasprotju z
njegovo vsebino pa uveljavlja svojo tako, da afirmira naše avtentično bi-
vanje. S tem pa se njegova pesniška beseda do neke mere zavzema tudi za
čistost slovenske zgodovinske dediščine. Opisano razmerje nam navsezad-
nje pojasnjuje še naslednje presenetljivo nasprotje: svoja sporočila o slo-
venskem zročilu je Rotar izpovedal v popolnem nasprotju z doslejšnjo
pesniško izkušnjo: v asociativnem načinu misli ter v kolažnem načinu kom-
pozicije, izraza in predstave. Presenetljivo je to po drugi strani zategadelj,
ker bomo za drugačno pesniško izpoved ugotovili nevezanost na neko epsko
izpeljano zasnovo, ki se prav nič ne bo odmikala od kronološke enotnosti
zaporedja in logičnih zvez. To pa seveda le znova potrjuje, da je prostor
Rotarjeve »zgodovinske« pesmi v resnici nasproten doslejšnji slovenski pri-
povedno zgodovinski poeziji.
2. Anonimna usodnost v obliki odisejade
Tako jim je oči ujela senca.
In senca ni ne tema in ne luč.
(Lakota)
Ali lahko v zgornjih opredelitvah Rotarjevega razmerja do slovenske
zgodovinske dediščine najdemo kakšno oporo za naše nadaljnje razpravlja-
nje o tistih pesniških tekstih, ki obsegajo večji del zbirke Lakota in ki jih
usmerja temeljna izpoved anonimne usodnosti pesniškega subjekta v obliki
odisejade? Najprej, Rotarjevi teksti na zgodovinske téme pomenijo kon-
kretnejši obseg ali prostor, znotraj katerega se bo kaj kmalu znašel ano-
nimni pesniški subjekt na svoji avanturi skozi prostor in čas. Poleg tega
smo se morali že v prvem razdelku zaustaviti pri dveh povezavah z na-
slednjim: ob zvezi pesniškega subjekta s časom in prostorom (»objektivi-
teto«) in predvsem ob začasni nezanesljivi poziciji tega subjekta. To pa
daje že vnaprej vedeti, da so vprašanja, ki nas z Rotarjem vred vznemirjajo
zdaj, predvsem eksistencialna občutja v ožjem pomenu besede, da so pove-
zana s človekovo avanturo skozi čas in prostor, to pa zamejeno na posa-
mezne nezanesljive lege. Človekova dejanja se zategadelj iztekajo v ure-
janju te svoje začasne lege, v njeno določanje, to je odkrivanje samega
sebe, zveza s prej začrtanim zgodovinskim okvirom pa se kaže tako, da je
pesniški subjekt postavljen zdaj v pluralno, zdaj v singularno, zdaj v ano-
nimno, zdaj v identificirano pozicijo.
Za prehod iz Rotarjeve zgodovinske pesmi v začetno anonimno bivanje
nam najbolje govorijo teksti Gospod Anton, Gospodična Luiza, Popotova-
1549
nje in Pošta: v njih je anonimnost sicer doživela imenski krst v duhu iden-
tifikacije pesniških subjektov, vendar to njihove subjektivne usodnosti nič
ne spreminja, posebej ne, ker ostajata prostoru in čas tudi tu nedoločena,
anonimna, in ker ju prav tako določa ter usoja neznana avantura, avantura,
ki v svojem tveganju lahko počne vse, samo nazaj ne more: Priti nazaj je
podobno odkritju spomenika (Popotovanje). To občutje pa je eno poglavit-
nih znamenj celotne odisejade pesniškega osebka v Rotar j evi poeziji, ki v
svoji spremenljivosti (Prostor I) tipa v svet neznanega:
pojdimo vendar skozi steno
in pojmo,
pojmo tisto noro pesem,
saj smo že mrtvi
s steklenimi očmi
kakor ribe
(Prostor 11)
Prisotnost anonimnega osebka na začetku odisejade, to je na začetku
zibrke, se kaže na presenetljiv način v ciklu Prostor in Okvir, to je kot
spopad s pesnikom, ki se čedalje bolj umika, dokler nazadnje ne izgine iz
pesniškega dejanja, in se v prostoru uveljavlja le še anonimni osebek. Vstop
le-tega v pesniško dejanje je dokaj skrivnosten: Na tej steni / je davil svo-
jega orla I in sence mrtve ptice / mu je sedla v glavo. Od tu naprej poteka
pesnikovo prizadevanje v napor, da bi ugotovil med sabo in anonimnom
osebkom kakršnokoli identiteto: Notri je bil, zvedel sem, ko mi je nekaj
povedalo moje ime (Okvir I). In naprej : Govoril je šume, ki so bili jaz
(Okvir II). Vendar se mora poskus identifikacije končno povsem ponesre-
čiti: Njegova beseda ni moj obraz in ne moje telo (Okvir II). Prava ano-
nimna usodnosti s skrivnostnim junakom, ki se pesnik sam z njim ni mo-
gel zenačiti, pa se bo začela šele z naslednjim ciklom (Ključ). Predtem se
mora namreč zgoditi še popolna destrukcija pesnika samega:
Sel sem in zbiral ud za udom, dokler nisem prišel do reke
In izgubil najprej roki, potem pa vse ostalo
Razsul sem se na obali in zdelo se mi je.
Da mora priti k meni.
(Okvir III)
Destrukcija je popolna in nepreklicna: Tako da je ostal samo odsev
(Okvir IV).
Zdaj pa smo prišli do trenutka, ko je potrebno natančneje oprediliti
odisejade anonimnega subjekta skozi usodnost časa in prostora. Pesnikov
osebni položaj in njegovo razmerje do tega anonimnega junaka sta namreč
postala irelevantna: pesnik je doživel svojo dokončno razstavitev. Dasi to
še nikakor ne izključuje možnosti, da se je pesnika spremenil v anonimne-
ga junaka, pa je vendarle očitna resnica, da ga v podobi, ki jo poznamo iz
Rotarjeve zgodovinske pesmi, pa tudi iz ciklov Prostor in Okvir, zdaj ni
1550
več. S tem osbenim premikom pa se zgodi sporeden premik v Rotarjevem
pesniškem oblikovanju njegova poezija postaja epična, njeno pesniško deja-
nje se nasloni na kronološko popotovanje anonimnega osebka skozi usodni
prostor in čas, kjer se neprenehoma zbujajo eksistencialna občutja. No-
benega dvoma ni, da se na tej točki srečujemo s strniševsko odisejado
skozi svet, in tudi podoba sveta samega razodeva sorodno občutje: tako tam
kakor tu gre namreč za neki prvinski, a sovražen svet, ki bi lahko rekli, da
je prvinski zato, ker je razredčen, ker je malodane prazen, ali pa so vsaj
razdalje med predmeti in bitji na njem velike. To je skoraj še nenaseljen
svet, pa je lahko zavoljo tega subjektov prihod nanj bodisi nesmiselno ali
pa tudi božansko dejanje:
Mogoče je hodil po poti,
Ki so jo nekoč utrli bogovi v tem prostoru.
(Ključ Ш)
Naša razlaga se bo seveda prevesila h ugotovitvi, da je dejanje prej nesmi-
selno kot božansko, razen seveda, če tudi božanskost sama nima nobenega
smisla. Na to navaja Rotarjeva opredelitev prostora, ki v njem anonimni
osebek »godi« svojo usodno odisejado. Takoj na začetku cikla namreč ugo-
tavlja z rahlo posmehljivostjo:
BRATEC NIC TI NE BO POMAGALO
CE NAJDEŠ KLJUC
VRAT ZE TAKO NI VEC.
Vendar se ta prostor konkretneje sploh ne da opredeliti z ničimer drugim
kakor s svojo neopredeljivostjo. Zato ni nič nenavadno, da pomeni svojemu
anonimnemu prebivalcu zgolj skrajnje nezanesljivo lego, najprej samo to,
pozneje pa se mu bo razodeval tako, da ga bo vse globlje potiskal v občutje
strahu, bega in mogoče celo eksistencialne groze:
Ostalo je samo naprej in bodočnost in beg pred prej.
Tja bi moral iti. Mogoče bi moral iti tja.
Toda saj ni zagotovo vedel
In se je naveličal prostora okrog sebe.
Mogoče pa je samo spoznal, da ne bo nikoli ušel tistemu
od prej
In dohitel to, kar bo.
(Ključ II)
Znova moramo ugotoviti, da nezanesljivost položaja pesniškega sub-
jekta kakor smo jo izrekli za Rotarjevo razmerje do zgodovine, tudi zdaj
neprenehoma stoji v središču pesniškega dejanja, le da dobiva vs^ bolj
osebno bivanjski pomen. In nadalje, kakor se je tam uveljavljalo odkri-
vanje avtentičnega položaja na neki preneseni ravnini, moramo zdaj spet
spoznati, da je ravnina osebkovega položaja prenesena, prevrednotena. V
prostor, kjer so besede »že zdavnaj izgubile svoj pomen«, stopi ta osebek
1551
namreč z dejanjem svojega zničenja: Minil je že in umrl v svojem prosto-
ru (Ključ I). Navzlic temu usodnemu aktu zničenja pa se anonimni junak
v prostoru še kar naprej dogaja. Ali to pomeni, da se dogaja, ker se mora
dogajati zavoljo igre? V zničenje je namreč anonimni subjekt padel, ker
se je v svoji igri tveganja hotel »ponorčevati«, pa »mu je šala spodletela«,
in po zničenju se zgodi z njim spet nekaj podobnega:
Ustavil se je in se smejal
Tistim, ki so prišli po njegovi sledi.
Saj niso znali brati stopinj
Le malo nepolnjenih z njegovo snovjo.
(Ključ III)
Kakorkoli že, spet smo naleteli na resnico, da so Rotarjeva pesniška deja-
nja odeta v zaresno igro, vendar pa nas zveze, ki postajajo z igro v Sala-
munovi poezije očitne, ta trenutek ne morejo zanimati. Na tem mestu je
namreč potrebno opozoriti, da se z naslednjim ciklom (Lakota) premakne
usodna odisejada z individualnega anonimnega junaka na skupinskega.
Premikanje iz edninske anonimnosti v množično je za nadaljnjo Rotarjevo
poezijo izredno karekeristično in ga moremo razumeti — če ga seveda
povežemo z njegovo zgodovinsko pesmijo — kot urejanje razmerij med
individuumom in kolektivom. Vendar je potrebno opozoriti, da teh razme-
rij ne karakterizira toliko nasprotujočih si ali celo konfliktnih znamenj, kot
jih je doslej izpovedovala slovenska poezija, kadar je govorila o nasprotju
med zasebnikom in družbo, namreč se ujamejo v tem, da mora tako posa-
meznik kot skupina skozi isto usodnost prostora in čas, skozi iste nezanes-
ljive in nezadovoljive položaje, konflikti pa, ki med njima vendar nasta-
jajo, so manjšega pomena. V tem pogledu je jasno, da pri omenjenem pre-
miku sploh ne gre za spremembo ononimnega osebka, temveč zgolj za
formalen prehod iz singularnosti v pluralnost.
Kaj se namreč zgodi s kolektivom, to je s čudnim ljudstvom, v ciklu
Lakota? Kakor prej zasebnik je zdaj tudi skupina usojena v neznan prostor
in čas, in njihova dejanja določa tudi zdaj eksistencialno občutje lakote
(Lakota I). Določa jih nadalje prav t sta nezanesljiva pozicija, ki smo jo
pri Rotarjevi besedi o zgodovinski dediščini izvajali iz neustreznosti, obre-
menjenosti, nasprotja med videzom in resnico itd. Zakaj tudi tu izvira
končna poguba »čudnega ljudstva« prav iz neskladnosti med njihovimi de-
janji in ambicijami, torej iz temeljnega nasprotja med možnostimi in ho-
tenji ali videzom in resnico:
Z bosimi nogami so teptali svetišča tujcev
In z vreščanjem osvajali nj hova mesta.
Nihče ni ušel njihovim drobnim rokam.
Bili so čudno ljudstvo.
Na koncu so pomrli lačni
Z majhnimi dlanmi obrnjenimi navzgor.
(Lakota II)
1552
Nezanesljiva lega kolektivnega anonimnega pesniškega subjekta v usod-
nem prostoru ;'n času se v nadaljnjem kaže v eksistenčnem strahu pred
lastnim dejanji in potemtakem v njihovi alienaciji :
Potem so se vrnili k ognju in pripovedovali otrokom,
Da bodo mogoče rodili velike.
Vedeli so da jih bo rodila luč.
Vedel: so, da bo modra luč.
In bali so se tistega dne.
(Lakota Ш)
Kaže pa se ta lega nazadnje najzgovorneje v četrti pesmi pričujočega cikla,
kjer končno odkrijemo, da je edini ali pa vsaj poglavitni vzrok dogajanja
ta, da biva anonimni pesniški subjekt na neavtentični podlagi. Zavoljo
nje se mora sleherno njegovo dejanje izkazati za lažno, iluzorno in ne-
ustrezno, če ne že kar smešno, saj ga usodnost prostora in časa vselej pre-
hiti:
Živeli so med krogom in njegovo senco,
Z obrazi v senci in dolgimi tenkimi nogami pritrjenimi
na krog.
Ostanke rok so nemočno tiščali v prostor.
Nikogar ni pot vodila mimo.
Najprej so čakali potem se je krog sklenil.
Tako jim je oči ujela senca.
In senca ni ne tema in ne luč.
(Lakota IV)
S ciklom Lakota pa smo pokazali na poglavitna sporočila Rotarjeve
poezije (in tedaj ni naključje, da je prav po njem imenoval svojo pesniško
zbirko). Ce jih povzamemo in hkrati povežemo s tem, kar smo zapisali za
pesnokovo razmerje do slovenske zgodovine, potme moramo reči, da pote-
kajo iz nezanesljive lege pesniškega osebka v prostoru in času in da se
zavoljo tega razodevajo v občutjih neustreznosti, vsebinskega primanjk-
ljaja, nezadovoljenosti, neavtentičnosti, skratka, v občutkih lakote; to pa
pomeni, da poteka Rotarjeva poezija v resnici iz človekove eksistencialne
stiske.
Nadaljnje pesmi nam to le nadrobneje pòtjujejo, in sicer v okviru
urejanja razmerij med zasebnirh in skupinskim anonimnim subjektom ter
v njunih konfliktnih situacijah; nezanesljivost položaja se je potemtakem
le še stopnjevala ali seštela, zakaj očitno je, da sta zdaj v njem na eni stra-
ni edninski, na drugi pa pluralni pesniški subjekt, medtem ko se je usod-
nost prostora in časa pomaknila nekoliko v ozadje:
Sel je naprej od vasi do vasi
tudi v taborišča s smetnjaki je šel
le kdo b' verjel zgodbam o gozdovih
1553
zato so ga pognali in
mirno gnetli svoj kruh in
pri malici pozabili svetleče stopinje
na zarasli poti
(Padec)
Med skupino in zasebnikom, ki sta sicer oba ujeta v isto usodnost
prostora in časa, se zdaj uresničujejo razmerja popolne nerazumljivosti: tu
skupina, ki ji je zadosti samo že zadovoljevanje svoje fiziološke lakote, tam
pa zasebnik, ki biva na popolnoma drugačni ravnini, s popolnoma drugač-
nimi vizijami pred seboj, in je njegovo dejanje najprej usmerjeno v dez-
iluzjo skupine, potem pa v graditev sveta s prvinskimi znamenji:
Pravkar se je pričelo poletje
in zima in dež in nič
toda tu je treba šele začeti
v prazna okna je treba dati šipe
v reko ribe
v vlak potnika ki nekam gre
gre pač se pelje
(Padec)
Vendar po Rotarjevo deziluzionistočno dejanje tudi zasebnemu ano-
nimnemu subejktu ne prizanese:
Se je stal na obali
takrat se je obrnil stran
da ne bi videl da reke ni
in da so tam le majhni zeleni mehurji
(Padec)
Konflikt med zasebnikom in skupino traja še kar naprej in še kar naprej
poteka iz nesoglasij med skupinsko samozadovoljnostjo in zasebnikovim
prizadevanjem po uresničitvi avtentičnega sveta:
Njegova pot se je končala
Ko je hotel postaviti kamen
Da ne bo so rekli
On pa je hotel postaviti kamen
Zato so se smejali kar naprej smejali
Ko je njegova senca izginila na vzhodni strani
(Karavana)
Zakaj se z Rotarjevega osebnega stališča vsa dejanja bodisi individu-
uma, bodisi kolektiva iztekajo v prazno? Zategadlej, ker so ta dejanja vse-
skozi slepila, so zastavljena na napačnih izhodiščih, v lažnem začetku, pa
je zato tudi pot njihove odisejade skozi usodni čas in prostor ali »kriva
1554
pot« ali pa, z drugimi besedami, krog, obroč itd.: Treba je nekaj je treba
so rekli /in hodili v krogu. Jalova pa so ta dejanja predvsem zato, ker so
kljub svoji nezanesljivi podlagi tako skupinski kot zasebni junak obsojeni
na srečanje z resnico v njeni najtežji oblika (Akcija). Iz teh izvirov poteka
potemtakem tudi njihova »obremenjenost s samim seboj«, zakaj že rodili
so se »iz sanj in nepoznavanja zgodovine« (Trčenje), torej iz čiste iluzije.
Oč tno je torej, da Rotarjeva deziluzija in treznjenje tudi zdaj nista niti za
trenutek popustila, da sta še zmeraj poglavitni vir, ki mu iz njega potekajo
pesniške spodbude, in njegovo prizadevanje je še zmeraj usmerjeno v mo-
goče neprevidno, tvegano: Verjetnost je tisto očarljivo v dogodku (Sistem).
In res se zdaj zgodi, da v pesniški dogodek znova stopi identificirani
pesnik v prvi slovniški osebi, stopi zato, da bi znova afirmiral to. kar smo
v celotnem pisanju označevali za Rotarjevo najpomembnejše pesniško spo-
ročilo. Anonimna usodnost v obliki odisejade se počasi sklepa, in zdaj
mora ponovno nastopiti pesnik s svojo »idejo«, to pa je tveganje, zavze-
mnaje za neznano, odpravljanje »železnega obroča«, skratka, afirmacija
avtentične lege pesniškega subjekta v času in prostoru, ki ne bo več usoden.
Sporedno s tem se je tudi sama Rotarjeva pesniška govorica spremenila iz
poprejšnje logično jasne in jedernate v mozaično asociativno in spet so se
ji primešali močnejši toni ironije (Tok, Žival, Okus, Zenit, Sistem). To pa
nam govori, da intenzivnost Rotarjevega pesniškega napora ne upada.
1555
Emmanuel Mounier
Franjo Ženko
Emmanuel Mounier je umrl za srčno kapjo 22. marca 1950. leta v
Parizu, ko mu je bilo petinštirideset let. Kot ustanovitelj »personalistič-
nega gibanja« in njegovega glasila, revija »Esprit« (1932. leta), katerega
izdajatelj je bil do svoje smrti, je zapustil delo, ki ga zaradi njegove nena-
vadnosti ni mogoče zreducirati niti na »čisto misel« niti na »politično
akcijo«.
V razumevanje tega kompleksnega dela nas bo uvedel kratek opis ge-
neze in poteka Mounierovega eksistencialno-zgodovinskega izkustva. Le-to
je srčika in »substanca« njegove filozofske eksistence.
I
Rodil se je leta 1905 v Grenoblu, v meščanski in katoliški družini in
spada v generacijo, ki nosi na sebi pečat vojnega in povojnega časa. Prva
svetovna vojna je s svojimi posledicami pritiskala na ves svet. Tudi na
Francijo: kakšen poldugi milijon mrtvih je oslabil francoski narod, ogro-
zil njegovo vitalnost, zdesetkal njegovo elito. Tudi Mounier je to občutil
kot dijak osnovne in srednje šole. Leta 1933 je pisal nekemu prijatelju:
»Vedeti moraš, kako anarhično je bilo moje intelektualno formiranje...
Pogosto menjavanje učnega kadra med vojno in po njej je motilo konti-
nuiteto licejev in pustilo praznine.« (IV, 416.)
Mladostno doživetje vojne je zapustilo v njem nejasno afektivno ■—
intelektualno travmo, ta mu je kasneje omogočala, da je z lahkoto »mo-
droval« v nihalistično-depresivnem ozračju, ki je nastalo v evropskih lite-
raturah in filozofijah kot odsev svetovnega poloma. Druga svetovna vojna
je pozneje osvežila to travmo in v že zrelem intelektualcu okrepila tisto
tragično občutenje življenja, ki je značilno malone za vse sodobne mislece
in literarne ustvarjalce, ob katere sta pljusnila oba vala zgodovinskega zla.
Nekaj preslanih konfliktov, navadnih v katoliških in meščanskih dru-
žinah — prepoved »nezdrave« literature, za katero je imel Mounier zaradi
naglega intelektualnega dozorevanja poseben tek, podreditev volji staršev,
da se vpiše na medicino, čeprav se je ves nagibal k literaturi in k filozofiji
— ga je privedlo v »obup z okusom po samomoru . . .«.
1556
Tri leta (od 1924 do 1927) je z navdušenjem sledil predavanjem Jac-
quesa Chevaliera, strastnega obnavljavca klasike in francoskega nacional-
nega filozofskega izročila; sodeloval je pri razpravljanjih v njegovih se-
minarjih in jih animiral. Vrstili so se seminarji o Aristotelu, Descartesu.
Pascalu, Malebrancheu, Bergsonu. Mounier se je navduševal nad Chevalie-
rovim pedagoškim in retoričnim mojstrstvom: »Njegova predavanja so
katedrala idej, ki jo gradi pred nami.« Medsebojna intelektualna naklo-
njenost med učencem in učiteljem se je končala s tesnim sodelovanjem:
Chevalier je pripravljal knjigo o Bergsonu v skupni zadnji redakciji z
Mounierom, študentom drugega letnika. Mounier je podrobneje spoznal
Bergsonovo misel in tudi Chevalierjevo interpretacijo, ki si je prizadevala
za sintezo Aristotela in Bergsona, klasičnega realizma in intuitivizma.
Toda Mounier je v intelektualnem življenju iskal svoje avtentične poti.
To iskanje napoveduje Mounierova kritika triletne intelektualno-afektivne
izkušnje, povezane z učiteljem, kateremu je zaupal »razvijanje intelekta«
v Grenoblu : »... tri plodna, vendar preveč gladka leta, ki niso niti malo
razširila geografije mojega duha«. (IV, 418.)
Ali bo pri znamenitih profesorjih — filozofih v Parizu, na Sorboni, v
velemestu našel tisto, kar je iskal, a se mu ni posrečilo najti pri Chevalieru,
na mali univerzi v provinci in v rojstnem mestu Grenoblu?
Diplomiral je in septembra 1927. leta odšel v Pariz, tam se je naprej
intelektualno formiral. Poslušal je Robija, Brehiera, Brunschvicga. Z zna-
nim eksegetom patrom Pougetom je dvakrat na teden (tja do leta 1933)
študiral zgodovino religije in mistik, obe Tereziji, Janeza od križa in pro-
bleme akcije in meditacije. V skupini s Sartrom si je pridobil agregacijo
iz filozofije. Dobil je državno štipendijo za doktorsko tezo. Nihal je med
raznimi temami s področja morale, religije in mistike. Sodeloval je pri
»srečanjih«, ki jih je Jacques Maritain organiziral z intelektualci, umetniki,
filozofi, interkonfesionaln'mi teologi. Na Hautes Études je poslušal Gogue-
lovo »eksplikacijo apostolskih del« in seminarje pri Gilsonu : »Spekulativna
mistika od svetega Bernarda do Danteja« ter »Doktrine o inteligenci v
srednjem veku«.
V letih 1929 in 1930 je zašel v hude krize. V duševno: zaradi smrti
najboljšega prijatelja Georgesa Barthelemyja; v duhovno: zaradi razoča-
ranja nad študenti in profesorji na Sorboni, ki so neživljenjsko obravnavali
filozofijo; v intelektualno: zaradi neodločnosti pri izbiranju teme za doktor-
sko disertacijo. Odpotoval je v Španijo, da bi zbral gradivo za disertacijo o
španskem mistiku Janezu Angelskem (1536—1609) in o osebnosti pri mi-
stikih. Spet se je nagibal k raziskovanju problema greha. Maritain ga je
odvračal: »... Greh bi vas pripeljal v teologijo.« Opozoril ga je na Kier-
kegarda kot na »središče moralnega problema v moderni obliki, okoli ka-
terega se danes (1930) vrti vsa Nemčija«.
Medtem je odkril delo Charlesa Péguya in skupaj z Marcelom Péguyem
in Georgesom Izardom napisal študijo o njem. Prvi je obdelal Péguyevo
politično in socialno misel, drugi religiozno, Mounier filozofsko. (La Pensée
de Charles Péguy, Paris 1931.) Minila ga je volja za univerzitetno kariero.
Prijatelju in bodočemu prvemu sodelavcu Georgesu Izardu je 26. decem-
1557
bra 1930. leta pisal: »Ne veš, liako zelo se mi studi takšen pouk, kakršnega
omogoča francoska država ... In potem, kako naj privolim v penzionistov-
sko kariero z zavestjo, da nas nekje na poti čaka socialna in internacio-
nalna katastrofa? .. .«
Obrnil se je k stvarno — zgodovinskim izkustvom: svetovni ekonom-
ski krizi (1929) in k »sovjetskemu izkustvu«, izkustvu »edine dežele socia-
lizma«. Z drugimi mladimi intelektualci se je spraševal po »motivu ruskih
revolucionarjev«: ali ni »revolucionarna gorečnost« ... »strast, da se real-
nosti vsili sistem«? Decembra 1931 se je porodila ideja o »gibanju in reviji«.
Od tedaj je mrzlično preučeval idejne sodelavske in finančne probleme.
Med temi pripravami sta Mounier in njegov sodelavec Izard šla v »levo«.
Maritain ju je opozarjal, vendar brez učinka.
Februarja leta 1932 so razposlali »prospekt« — letak o gibanju in re-
viji v kakšnih trideset francoskih in petnajst evropskih kulturnih središč.
Mounier je potoval in ustanavljal študijske skupine: sociološke, politološke
in filozofske. Aprila istega leta je bil v kraju Font-Romeu ustanovni kon-
gres; Mounier je imel osrednji referat z naslovom »Les directions spiri-
tuelles du mouvement 'Esprit'« (Duhovni cilji gibanja 'Esprit'). Izšel je v
prvi številki revije »Esprit« septembra 1932. kot program z naslovom
»Refaire la Renaissance« (Obnoviti renesanso).
Tako je Mounier dokončno pretrgal z univerzitetno-kabinetnim nači-
nom filozofske eksistence in se s svojo ekipo usmeril v raziskovanje struk-
tur konkretnih zgodovinskih stvarnosti, ki so ga obdajale.
II
Po opisanem prebujenju Mounierjevega filozofskega poklica, katerega
je nekoč sam imenoval »svečeništvo misli«, in po opisani genezi »persona-
lističnega gibanja«, kateremu je Mounier vdihnil dušo, mu vtisnil pečat svo-
jega temperamenta in ga napotil v smer svojih lastnih raziskovalnih nag-
njenj, utegne kdo skomigniti z rameni in reči: doslej je bilo v modi govo-
riti o »angažirani literaturi«, zdaj imamo še »angažirano filozofijo«!
Ugovor tudi Mounieru ni bil neznan; ne v tridesetih letih ne pred
smrtjo, leta 1949, ko je napisal: »Nenehno nam pripovedujejo, da naj se
angažiramo, kot da je to odvisno od nas: pa saj smo angažirani... To je
razlog, zakaj je abstinenca iluzorna. Sklepticizem je še vedno filozofija; ne-
intervencija v letih med 1936 in 1939 je imela za posledico Hitlerjevo vojno
in kdor se, ,ne ukvarja s politiko', ta pasivno deluje za politiko vladajoče
oblasti.« (III, 504.)
Mounier, zvest tej osnovni intuiciji o človekovem položaju, ki je na-
vdihovala tudi njegov program filozofske eksistence, je ustvaril delo, ki
ima naravo neutrudnega in bojevitega dialoga s konkretnimi situacijami,
dogodki, ljudmi in idejami. Manj s »čistimi« idejami, bolj pa s tistimi
»utelešenimi«, ki so postale živa zgodovinska gibalna sila.
Tu je nemogoče obnoviti vse takšne Mounierove dialoge. Za to, da
poudarimo temeljne poteze Mouniera kot angažiranega misleca, morda za-
dostuje, če v časovnem zaporedju omenimo važnejša dela in sumarično
1558
orišemo njihov dialoški značaj: v programskih spisih, napisanih v dveh
letih (1932—1934), zbranih in objavljenih pod prav tako programskim na-
slovom Personalistična in komunitarna revolucija (La révolution personna-
liste et communitaire. 1934) je preizkušal »učinkovitost duhovnih sredstev«
v boju proti »ustaljenemu neredu«, kot je označil svet tridesetih let; v ese-
ju Od kapitalistične k humani lastnini (De la propriété capitaliste à la
propriété humaine, 1934) je z družbeno-pravnega in psihološko-revindika-
tivnega vidika potegnil vprašanje lastnine iz močvirja medsebojnih pole-
mik »levih« in »desnih« in poglobil problem imetja v ontoantropološki ter
etično-aksiološki perspektivi; naraščajočemu totalitarnemu duhu in nje-
govim grožnjam v vseh oblikah — fašizmu, hitlerizmu, stalinizmu — je
odgovoril s Personalističnim manifestom (Manifeste au service du person-
nalizme, 1936), projektom personalistične civilizacije; simplifikacije in spori
o Španiji so bili povod za filozofski esej o »nesrečni dialektiki oblasti«
Anarhija in personalizem (Anarchie et personnalisme, 1937); težnjo, da bi
določeni »človeški absolut«, ki je navdihoval personalistične gibanje, in-
terpretirali v duhu »metafizičnega individualizma« v »meščanski krščan-
ski« verziji, je razgalil v eseju Personalizem in krščanstvo (Personnalisme
et christanisme, 1939); na zapletljaje krščanske zavesti in vesti ob vpra-
šanju vojne in miru je odgovoril s študijo v znamenju vprašanja Pacifisti
ali belicisti? (Pacifistes ou Bellicistes?, 1939); svoje lastne zapletljaje, tako
»gastronomske« kot »moralne« narave, ob dvanajstdnevni »gladovni stav-
ki«, v zaporu leta 1942 pod vichyjskim režimom, v znamenju protesta proti
nasilju, je popisal v Dnevnikih iz ječe (Journaux de prison, »Esprit«
12'1950); potem ko je bil spuščen iz zapora, vendar konfiniran v Dieulefitu,
v »prisilnem miru in odmaknjenosti«, v revščini in družbeni osamljenosti,
je v dialogu z Nietzschejem pisal svojo kritiko krščanstva Krščansko so-
očenje (Affrontement chrétien, 1944); Razprava o značaju (Traité du carac-
tère, 1946), delo, ki ga je pisal dolgo vrsto let, zlasti v vojnih letih v zaporu
in v konfinaciji, njegovo najobsežnejše, vendar kompozicijsko in stilno naj-
bolj podobno standardnim delom univerzitetno-kabinetnega tipa, je poskus
sinteze »objektivne« psihofiziološke, psihopatološke, psihoanalitične, karak-
terološke, socialnopsihološke in kulturnozgodovinske spoznave ter eksisten-
cialno-osebne hermenevtike »personalnega sveta«, ki naj bi imela za rezul-
tat nekakšno »personalistične antropologijo«; po vojni, ko je znova zbral
ekipo za fundamentalno »branje dogajanja« in »eksegezo zgodovinskih sil«,
je v delu Kaj je personalizem? (Qu' est-ce que le personnalisme?. 1947) pre-
izkušal obstojnost »metafizične orientacije« in konkretnih zgodovinskih
sodb v Manifestu izpred desetih let in se pri tem samokritično ozrl na po-
budo personali stičnega gibanja v celoti; z Uvodom k eksistencializme (In-
troduction aux existentialismes, 1947) je reagiral na nekatere sartrovske
vulgarizacije eksistencializma in dal sokratično eksistencialni tematiki s
tem, da je razširil pahljačo eksistencialnih filozofov od Sokrata in stoikov,
Avguština in Brenarda preko Pascala in Maina de Birana do Blondela,
Bergsona in Péguya, Nietzsheja, Schelerja, Landsberga, Bertha in Bu-
berja, Solovjeva, Sestova in Berdjajeva; v sistemskem delu s pedagoško-
didaktičnimi smotri Personalizem (Le personnalisme, 1949) je pokazal, da
1559
personalizem ni le neko življenjsko »stališče«, temveč filozofija, ki »natanč-
no določa strukturo osebnega sveta«.
S tem spisek in opis Mounierovih del ni izčrpan. Številni eseji, študije
in članki, objavljeni za njegovega življenja in pozneje kot postumne izdaje,
na primer najpomembnejši politični spisi pod naslovom Težke gotovosti
(Les certitudes difficiles, 1951) in študije o Malrauxu, Sartru, Camusu in
Bernanosu pod naslovom Upanje obupancev (L'espoir des désespérés, 1953),
so zbrani in izdani v štirih zvezkih Mounierjevih del (Oeuvres de Mounier,
Edition du Seuil, Paris, zv. I in II 1961.. zv., III 1962., zv. IV 1964); po tej
izdaji tudi citiram. Leta 1952 so prijatelji Emmanuela Mouniera ustanovili
Bulletin des amis d' E. Mounier; v njem ob delih o Mounieru objavljajo
tudi filozofska dela, ki bodisi še niso bila objavljena ali pa so bila objav-
ljena, a so težko, dostopna, ker niso zajeta v zbranih delih.
III
Po globalni podobi Mouniera in njegove pobude, skicirane z opisom ge-
neze personalističnega gibanja, s spiskom in opisom del, bi morali nadalje
vati z izvajanjem »detajlov«: z analizo, interpretacijo in kritiko posamez-
nih del, stališč, trditev. To bi bilo tako zanimivo kot težavno delo. Moupi-
erova misel ni »čista« misel in je zato »logično« težko pregledna. Sla je
skozi konkretni čas in je z njim tesno prežeta. Je takšna, kakršno je av-
tor hotel: »telesna misel«, ki je postala to z angažiranjem v konkretnih
situacijah in v boju s konkretnimi ljudmi in idejami.
Vendar tu ni ne časa ne prostora za »detalje« iz življenja Mounierove
angažirane misli. Oglejmo si jo samo v nekaterih časovno-zgodovinski in
problemskih soteskah, skozi katere — tako se zdi — težko prideta hkrati
angažiranost misli in smiselnost angažmaja.
V analizi in personalistično navdihnjeni kritiki »ustaljenega nereda«
tridesetih let začenja Mounier pri ugotovitvi banalnega dejstva: svet je
tako na ravnini teoretske misli in ideologije kot na ravnini konkretne zgo-
dovinske prakse in propagande strogo razdeljen na desni in levi blok.
Aprila leta 1932, na ustanovitvenem kongresu personali stičnega gibanja, je
Mounier takole videl strukturo desnega bloka : »Lastnina — družina — do-
movina — vera: razumite: kapitalistična lastnina, družinski egoizem, agre-
sivni nacionalizem, pobožno farizejstvo.« (»Bulletin« 13—14/1959, str. 4.)
Z vsakim izmed teh elementov desnega bloga je bil povezan sistem
kreposti z njihovo etično-aksiološko lestvico: z anarhistično individualno-
kapitalističnim lastništvom je bil povezan čut za osebno dostojanstvo; z me-
ščansko-egoistično družino teorija zvestobe in svetlih kreposti; z ognjevitim
nacionalnim instinktom ljubezen do dežele in preteklosti kot tudi heroizem
s sakralnim slovarjem o mučenštvu in žrtvi; z religioznim občutkom hi-
navščina. Tako je desni blok »postopoma pritegnil vse človeško bogastvo,
da bi zamaskiral eno najbolj materialističnih metafizik« (Ibid.).
Hkrati in na istem kraju je Mounier okarakteriziral levi blok: »Na levo
je prestopil velik del novih sil, ves socialni napredek, skoraj vse obilje
1560
novih reči v umetnosti in literaturi in — kar je še več — vehkanska plima
želje po pravičnosti, brez popuščanja, skoraj brez zgovornosti ohranjena
v srcu delovnih množic« (Ibid., str.5).
Vendar se položaj naglo zapleta: na levici zaradi kompleksnih zgodo-
vinskih in psiholoških razlogov zamenjujejo »duhovno« z »reakcionarnim«.
Mounier si je prizadeval, da bi razložil ta pojav, seveda najprej v Franciji.
Tesna spojitev »duhovnega« in »političnega« se je zgodila v devetnajstem
stoletju, ko se je francoska inteligenca pogosto kompromitirala s tem, da
se je povezovala z režimi restavracije, le-ti pa so se sklicevali na »duhovne
vrednote«, ki so jih s filozofsko etiketo označevali kot »spiritualizem«.
Francoske nacionalne duhovne vrednote so genetsko povezane z buržoazijo,
politično desno orientirano, zato so levo orientirani duhovi in mentalitete
začeli simplicistično enačiti »duhovno« in »reakcionarno«.
Na utrjeno »levo« in »desno« razdelitev sveta, ki se je zdela skoraj
naravna in samoumevna, kot tudi na zmešnjave, ki so iz te razdelitve izha-
jale, je Mounier reagiral z neko vrsto »zgodovinskega dvoma«: iskal je
počelo te razdelitve in teh zmešnjav. Pri tem iskanju je šel tja do prever-
janja prvotnih navdihov meščanske individualistične civilizacije, ki je zašla
v krizo, eno najhujših in — tako so verjeli — tudi dokončno (1929). Vse
mogoče »delitve« sveta, kot tudi zmešnjave okoli njih, so bile za Mouniera
samo površinski fenomen neke globlje »delitve«, ki se je zgodila pri sami
genezi meščanskega sveta.
IV
Meščanska individualistična civilizacija kot rezultat opozicije renesanse
krščanstvu in upora individua zoper družbene strukture in duhovne avtori-
tete, ki so ogrožale življenje in svobodo duha, se je začela s herojsko vzpe-
njajočo se fazo, navdihnjeno z individualističnim idealom: človekom, ki se
sam bojuje proti masivnim silam ustanov in avtoritet. Tipi tega ideala so
avtentičnih individualističnih vrednot, v desinkarnaciji svoje duhovnosti,
nost, neodvisnost, ponos in spretnost.
Zaradi preozkega pojmovanja človeka kot individua — korektivi tega
pojmovanja se bodo prikazali v antitezah raznih socializmov in komuniz-
mov — je civilizacija, porojena iz individualističnega duha, že od začetka
nosila v sebi princip svoje dekadence v različnih oblikah: v degeneraciji
avtentičnih individualističnih vrednost, v desinkarnaciji svoje duhovnosti,
v desintegrad j i svojih družbenih organizmov.
Apologeti ekonomskega liberalizma po industrijski revoluciji, ki jih
navdihuje individualizem, bodo skušali oživiti izvirno svežino in dokazati
samoumevno naravnost večidel že degradiranih individualističnih moralnih
vrednot. Vendar to počenjajo iz neugodnega, že defenzivnega položaja, ko
pridigajo »obrambo iniciative«, »tveganja« in »konkurence«. Res je: nekaj
časa so prvi »industrijski kapitani« in celo nekateri »finančni avanturisti«
nadaljevali izročilo tveganih podjetij, zvezanih s pogumom in pogosto tudi
z askezo. Te vrednote so imele pri njih avtentičen človeški značaj vse do-
1561
tlej, dokler so se ustvarjale v neposrednem boju z resistentno in živo ma-
terijo: ljudmi in rečmi. Ko pa je industrijski kapitalizem razširil področje
svojih osvajanj na vseh pet kontinentov, je dajal samo še provizorične
možnosti za resnične človeške avanture. Ko je finančni kapitalizem izumil
avtomatično oplajanje denarja, je odprl svet lagodnosti, iz katerega je po-
stopoma izginila vsakršna življenjska napetost: »Reči s svojim ritmom,
odporom, trajanjem, se v njem razkrajajo pod neskončno pomnoženo moč-
jo, ki je ne daje več delo, merjeno z naravnimi močmi, temveč spekula-
tivna igra, igra pridobivanja dobička brez storjene usluge, tip, katerega
meri se skuša prilagoditi vsak kapitalistični profit«. (I, 492.)
Mounier v svoji kritiki temelja meščanske individualistične civiliza-
cije ugotavlja, da to preobrazbo notranje strukture primarno individuali-
stičnih podjetij in akcij spremlja psihomoralna preobrazba mentalitete in
duhovnosti : »Tedaj se strast za avanturo postopoma nadomesti z mlahavim
uživanjem udobja, osvajanje nadomestne mehanične neosebne dobrine kot
avtomatski delivec užitkov brez čezmernosti in nevarnosti, užitkov, ki so
redni, stalni, tisti, ki jih delijo stroji in renta.« (Ibid.) Preoblikovanje du-
hovnosti in morale se kaže kot skleroza celotnega družbeno-zgodovinskega
organizma: »Lahkota«, kot gre po strmini navzdol, se ne ustvarja več zato,
da bi se spodbujala nova ustvarjalnost. Dosežem rezultati omogočajo več
miru in inertnosti po znanem modelu: dva atleta skupaj s propagando in
publicitete pripeljeta dvajset tisoč posameznikov do tega, da sedejo in ver-
jamejo, da so športniki. Na področju ekonomske ustvarjalnosti: armada
delničarjev, rentnikov in funkcionarjev zajedavsko živi od industrije, ki z
vsakim dnem potrebuje manj delovne sile. Leta 1936 je Mounier v Mani-
festu povzel razvojno logiko individualistične civilizacije in meščanskega
duha, ki je na vseh področjih življenja, horizontalno in vertikalno, prepojil
celotno družbeno življenje kapitalističnih družb, in — kot kaže •— tudi ne-
kapitalističnih, ki gredo za idealom »družbe obilja«: »Tako je nadomešča-
nje industrijskega dobička z bogatenjem od špekulacij, nadomeščanje vred-
not ustvarjalnosti z vrednotami udobja, počasi vzelo krono individualistič-
nemu idealu in utrlo pot— najprej v vladajoče razrede, potem pa s po-
stopnim spuščanjem tja do ljudskih razredov — tistemu duhu, ki ga zaradi
njegovega porekla imenujemo meščanskega in ki se nam zdi nadvse na-
tančen antipod vsake duhovnosti.« (I, 493.) Produkt meščanske individuali-
stične civilizacije je »človek, ki je izgubil čut za Bit, ki se giblje le med rečmi,
in sicer med uporabnimi rečmi, oropanimi skrivnosti. Človek, ki je izgubil
ljubezen; kristjan brez nemira, nevernik brez strasti, prevrača svet kreposti
zaradi svoje nore dirke k neskončnemu, okoli majhnega sistema psihičnega
in socialnega miru: sreča, zdravje, zdrave pameti, ravnotežja, prijetnega
življenja, udobja. Udobje je za meščanski svet tisto, kar je bilo renesansi
herojstvo in srednjeveškemu krščanstvu svetost: zadnja vrednota, gibalo
akcije« (I, 493). Svet meščanske individualistične civilizacije je svet brez
notranjosti in plemenitosti, svet gotovosti, ki se varuje z zapletenim in ra-
finiranim pravnim aparatom,. svet hladnega racionalizma, scientizma in
tehnologizma : svet neosohnega.
1562
v
Mounierov preiskovalni postopek proti meščanski individualistični ci-
vilizaciji, ki ni nič drugega kot samokritika svoje zgodovinske eksistence,
se ni ustavil pri razgaljanju metafizičnega individualizma, temelja zgodo-
vinskega sveta, ki razpada. Ta antropološka perspektiva tudi ni brez onto-
loške perspektive in dileme, na kateri sloni človekov svet v meščanski in-
dividualistični civilizaciji.
Meščanski humanizem, čeprav se ima za legitimnega dediča vseh ma-
terialnih in duhovnih dobrin in vrednot, ustvarjenih v celotni evropski
civilizacijsko-kulturni skupnosti, ni kot svojo dediščino ohranil prvotnega
inkarniranega duha, ki je navdihoval ustvarjalne utemeljitelje evropske
civilizacije in kulture.
Tako v zgodnjih srednjeveških krščanskih duhovnostih in miselnostih,
izoblikovanih pod vplivom antičnih, grških in rimskih, antropoloških spo-
rov, zlasti platonističnega avguštinizma, prežetega z manihejskim dualiz-
mom, kot tudi v poznih srednjeveških duhovnostih in miselnostih, izobliko-
vanih pod vplivom realističnega aristotelskega tomizma, je materija še
vedno navzoča kot »živo meso« in o njej ni bilo mogoče misliti zunaj in-
timnega razmerja s človekom. Inkarnacija kot osrednja ideja krščanstva
je zagotovila navzočnost čutnega sveta povsod: na pročeljih katedral, na
arabeskah preprog, na barvastih oknih, v molitvi ob telesnem delu za vsak-
danji kruh, v samostanskih celicah, kjer so menihi in mistiki pri obraču-
navanju s telesno slo vzdihovali pod težo poltenosti in si z vsemi močmi
prizadevali, da bi jo popolnoma poduhovili.
Nasprotno pa duh meščanskega humanizma sloni na bistveni ločitvi
duše in telesa, duha in materije, misli in akcije. Kdo bi mogel kdaj vedeti,
ali je Descartesov ontološko-antropološki dualizem vzrok ali samo teoret-
ska posledica te ločitve? Mounier se je zadovoljil z retrospektivno ugoto-
vitvijo: od Descartesa sem je materija, teoretsko znana kot res extensa,
potem pa praktično vedno bolj navzoča po betonu in jeklu, vedno manj in-
tegralni, konsubstancialni del človeka: prikazuje se kot inertna »docilna in
ahumana materija, ki ji je spretna industrija dala virtuoznost, ki oponaša
nematerialnost duhovnega življenja« (I, 495). Duh pa, teoretsko določen
kot res cogitans, konča v vse bolj dezinkarnirani, spiritualistični, demate-
rializirani, idealistični čistoti, projiciran in objektiviran v miselnih sesta-
vih, v katerih — kot pravi Bergson — ni ne rastlin ne živali, ničesar razen
človeka, toda človeka, ki ne je in ne pije, ne spi in ne sanjari!
Novoveška ločitev duha in materije se, razen kot teoretska negacija
substancialne enotnosti človekove ontološke strukture, kaže tudi kot realni
princip vertikalne in horizontalne družbene diferenciacije glede na druž-
bene funkcije in z njimi povezane privilegije; s tem od znotraj prodira in
mmira tisto enotnost človekovega poklica kot integralne družbeno-zgodo-
vinske eksistence, ki jo je krščanstvo postavilo nasproti — kot metafizični
in socialni antropološki princip enakosti in bratstva — razcepljenosti antič-
nih družb na svobodne in nesvobodne.
1563
Proces novoveške ločitve duha in materije je zajel celotno zgodovinsko
bit. V psihosocialni sferi se kaže kot »materializem« množic in »spirituali-
zem« elite. Ta bipolarizacija je odsev družbeno-eksistenčnih usod: obsta-
jajo ljudje, ki v povezanosti z neposrednim bojem za »spiritualiziranje«
inertne materije sami postanejo inertni, despiritualizirani, »matrialistični«.
Na drugi strani obstajajo ljudje, ki se gibljejo znotraj udobnejšega sveta
»spiritualizirane materije« — materializiranega udobja! — in »materializi-
rane duhovnosti« — udobja duhovno-kulturnih dobrin! — kar je večino-
ma šlo eno z drugim. Ti so zavarovani pred neposredno grobostjo boja s
surovo materijo in postanejo s pomočjo sadov d'eia onih prvih, na različne
načine prilaščenih, rezervoar privilegiranega duhovnega plemstva in indi-
vidualistično-spiritualistične mentahtete.
To oženje možnosti duhovnega življenja samo za priviligirano manj-
šine ni pomenilo samo »idealistične« alienaci j e teh in »materialistično« ali-
enacijo onih. To je popoln razkroj kulture in sterilizacija duhovnega življe-
nja sploh: duhovno, odrezano od materialnega, se na široki zgodovinski
ravni skrči na oholi razum, slep za skrivnosti realnih eksistenc, na ničevo
sebično in rafinirano zapleteno igro intelekta.
VI
Danes dobro poznamo fašistična in nacionalsocialistična gibanja tride-
setih let kot »odgovore« na epohalno krizo meščanske individualistične ci-
vilizacije. Mounierove kritike teh gibanj kot »psevdohumanizma« in «naj-
bolj dvoumnih mistik« ne bi bilo treba omenjati, ko se ne bi bili dali tudi
nekateri zelo pomembni evropski intelektualci zapeljati obljubam »rešitve«
in »nacionalne preroditve«, ki sta ju ponujala fašizem in nacionalsocializem,
ko sta navdajala mladino z duhovnim poletom in gorečnostjo, osamljenim
in v vsesplošnih krizah dezorientiranim ljudem pa dajala vero in življenj-
ski smisel. Ignorirati ta dejstva — je opozarjal Mounier decembra 1933.
leta — pomeni ignorirati upogibanje človeka pod »... tiranijo najtežjih 'du-
hovnosti' in najbolj dvoumnih 'mistik': kulta rase, nacije, volje 'do moči',
anonimne discipline, voditelja, športnih uspehov in ekonomskih osvajanj«
(I, 225).
Bistveno v Mounierovi kritiki fašizma in nacionalsocializma je sledeče
spoznanje: romanski fašizem, ki sloni na »antipersonalistični ontologiji«,
nasprotuje rousseaujevskemu tipu optimizma meščanskega liberalizma, po-
vzema izročilo imperija, poudarja vrednost discipline in podrejanja državi,
katero pooseblja s totalitarno avtoriteto obdarjeni šef znotraj državne
stranke, preraščajoče v duhovno policijo nacije, in nacionalsocializem, ki
— opirajoč se na zgodovinsko dediščino germanske romantike — ustvarja
metafiziko teluričnih moči in temačnih strani življenja ter v mitih krvi,
naroda in zemlje ponuja devitaliziranemu meščanskemu človeku, živečemu
v instinktivnem strahu pred prvotnimi vitalno-elementarnimi močmi, nov
življenjski prostor, novi »Lebensraum«, se kažeta, prvi zaradi absolutnega
etatizma, drugi zaradi biološko-rasističnega optimizma, kot najnevarnejši
nasledek razkroja meščanske individualistične civilizacije. To tembolj, ker
1564
sta nastopila kot obljubljena in edina mogoča rešitev iz krize našega sto-
letja prav v času, ko je bila ideja socializma in komunizma na tem, da
izgubi zaupanje tudi pri najbolj dobronamernih intelektualcih na Zahodu.
VII
Končno nam preostaja, da povemo kaj o Mounierovem bojevitem dia-
logu s komunističnim gibanjem in sploh z marksizmom. Tu ni prostora
za to, da bi nadrobno rekonstruirali ta dialog. To sem poskusil napraviti
na drugem mestu. (Glej : »Mounierjeva personalistična kritika komunistič-
ne civilizacije«, »Razlog«, št. 43/44, Zagreb 1965.) Tukaj lahko samo zari-
šem smer, oziroma bolje, stil Mounierovega dialoga s tem, da se na kratko
ozrem na dve interpretaciji Mounierovega stališča do komunizma in mark-
sizma.
V nekem intervjuju leta 1936 je rekel o desničarskih integristih, ki
so mu očitali, da »balansira med levico in desnico«, da si prizadeva »har-
monizirati protislovne elemente«, to je krščanstvo in komunistično revo-
lucijo, da s svojim personalističnim gibanjem »pripravlja pot socialistični
revoluciji«, a so ga kot izdajatelja »Esprita« pogosto vabili na javne raz-
prave in srečanja tridesetih let, sledeče: »Vedno prihajam kot zastopnik
vsega »Esprita«, vernikov in nevernikov, vendar vedno hočejo, da govo-
rim bolj kot kristjan: to, kar bi hoteli javno osramotiti, dobro to čutim, je:
sramežljivi kristjan.« (Intervju s Hubertom Forestierom, objavljen v ted-
niku »Sept« 13. marca 1936; urejali in izdajali so ga ugledni katoliški inte-
lektualci: Gilson, Mauriac, Claudel, Maritain, Daniel-Rops, Sertilanges,
Marcel).1
Ta »sramežljivost« je bila predvsem v zvezi z vprašanjem sprejemanja
ali nesprejemanja komunistične doktrine o revoluciji. Mounier je odkla-
njal vsako dvoumno razlago svojih izjav in ni pustil, da bi ostalo kaj ne-
izgovorjeno o rečeh, ki tega ne prenesejo. Takoj v začetku personalistič-
nega gibanja je na nekem srečanju mladinskih gibanj leta 1932, posveče-
nem vprašanju revolucije, nastopil v imenu »Esprita« in natančno določil
dva pomena revolucije, katera sprejema: »Mi se imamo za revolucionarje
v dvojnem pomenu: prvič, ker je življenje duha premagovanje naše le-
nobe, tako da se moramo ob vsakem koraku buditi iz dremanja svojega,
in iz dremanja utrjenega reda, ter se prilagajati novemu oznanjenju . . .
Drugič, da naša revolta proti svetu iz leta 1932 brez vsakršne rezerve im-
plicira obsodbo in prevrat obstoječega kapitalističnega režima z vsemi sred-
stvi, zlasti ilegalnimi, to je učinkovitimi« (I, 848). Da bi lahko razumeli
daljnosežnost, časovni pomen tega stališča Mouniera kot kristjana, se mo-
ramo spomniti, da njegovo sprejemanje revolucionarne metode ne datira
iz časa enciklike Pacem in terris Janeza XXIII. ali enciklike Progressio po-
pulorum Pavla VI., temveč iz časa enciklike Quadragesimo anno Pija XI.
z dne 15. maja 1931, v kateri je jasno in odločno zapisana: »Socializem,
bodisi kot doktrina, bodisi kot zgodovinsko dejstvo, bodisi kot akcija, je
' Pri nas je o »Septu« in njegovi usodi poročala revija »Dejanje«, I, stran
27—28. (Op. prev.)
1565
nezdružljiv z dogmami katoliške cerkve in nihče ne more biti hkrati po-
šten katolik in pravi socialist.« (Denzinger, 2270.)
E'rancoski komunisti — marksisti z Garaudyjem na čelu so personali-
stično gibanje razlagali kot »kontiarevolucionarni stroj«, ker je Mouniera
— čeprav je sicer do svoje smrti leta 1950, zlasti v iazah številnih »od-
padništev« levih in tudi komunističnih intelektualcev v ostrih krizah zgo-
dovinske prakse socializma, potrpežljivo, vztrajno in z naklonjenostjo
spremljal izkušnje »prve dežele socializma« — minilo potrpljenje leta 1938,
da je o moskovskih procesih napisal naslednje: »Ljudje, ki so odgovorni
za moskovske procsee in še bolj za tisto, kar ti procesi implicirajo: para-
zitstvo velikanskega aparata suženjstva na ljudski revoluciji, aparata, ki
si je drznil izpeljati konsekvence meščanskega racionalizma, nimajo pra-
vice, da bi od nas pričakovali tudi le najmanjšo blagost, najmanjšo obzir-
nost. Se več: ne zaslužijo, da bi jih zaradi ozirov enačili s pogosto izred-
nimi borci, katerih zaupanje so si zvijačno pridobili z uporabo gigantskih
sanj.« (»Bulletin«, 23—24/1964.) Ista interpretacija od istih ljudi je prišla
po letu 1948 zaradi Jugoslavije, do katere je imel »Esprit« pozitivno sta-
lišče in jo je Mounier nameraval obiskati poleti 1950, pa mu je to prepre-
čila smrt. isto se je zgodilo zaradi posebne številke »Lsprita« ob proslavi
stoletnice Komunističnega manifesta pod naslovom Odprti marksizem proti
sholastičnemu marksizmu (Esprit, maj-junij 1948). To interpretacijo je kro-
nala in blagoslovila moskovska »Pravda« z napadom na personalizem sep-
tembra 1951. leta.
Teoi-etsko »subtilnejša« je bila težnja iste skupine marksistov-komu-
nistov, da bi Mounierov personalizem interpretirali kot »plesen meščan-
skega organizma v razkroju«. »Očitki« te vrste, naslovljeni na Mouniera in
na personalistično gibanje, so se zreducirali na kritiko zanimanja za usodo
posameznega človeka tako v strukturah meščanske kot socialistične — ta-
krat še samo sovjetske — družbe, kajti »vprašanje posameznika« — tako
je v imenu marksistov-komunistov prerokoval Henri Lefebvre leta 1932
— »še petdeset let ne bo na dnevnem redu« !
Mounier ni odklanjal aktualne nujnosti razreševanja ekonomskih pro-
blemov in relativne primarnosti revolucije struktur ter človekove pogoje-
nosti, vendar pa je odklanjal tako materialistične metafizične konstruk-
cije pod geslom »operirajte ekonomijo, pa bo bolnik ozdravel« kot tudi
spiritualistične pod geslom »spremenite človeka, pa bo družba ozdravela«,
ki so mrtvičile konkretne dialektične raziskave globalne revolucije total-
nega človeka. S tega stališča je odgovarjal na simplifikacije materialistič-
no-kolektivistično orientiranih teoretikov revolucije: »Ce že zdaj posve-
čamo pozornost človekovi usodi, medtem ko je toliko drugih zapreženih
v reformo struktur, je to zato, ker nasprotno od njih vemo, da je duhovna
osvoboditev lahko le težka, mučna in negotova pridobitev; da zastavlja
probleme, za katere nima zadnjih ključev ne politik ne sociolog; in ker
vemo, da vsaka revolucija lahko propade tako zaradi zmotne taktike kot
zaradi zmote o človeku. Prepovedovati nam, da bi nas to skrbelo že zdaj,
pomeni zanikati Marxu pravico, da bi mislil Kapital prej, preden bi bila
uresničena socialistična revolucija. Prevreči te skrbi v prihodnjo zgodo-
1566
vino — v kraljestvo svobode, v brezdržavni komunizem, ki bo prišel po
diktaturi proletariata — tako oddaljeno od sedanje zgodovine, da nanjo
ne vpliva, pomeni obnavljati neučinkovite paradiže, ki sta jih razkrinka-
vala Marx in Feuerbach.« (IV, 123.)
VIII
Danes so drugačni časi, časi radikalnih demitologizacij in samokritič-
nega preskušanja prvotnih verovanj. Hkrati s tem se odpira možnosti dia-
loga tam, kjer se je nekoč zdel za vedno nemogoč. Moskva pošilja svoje
doktorande z državno štipendijo v Pariz študirat Mounireov personalizem,
ki ga je »Pravda« kakih petnajst let prej ostro napadala. Francoski mark-
sisti — komunisti v svojih študijah ponavljajo ne le Mounierovo kritiko
spiritualizma in moralizma, zlasti navzočih v francoskem filozofskem in
politološkem izročilu, temveč tudi Mounierovo kritiko stalinizma in dog-
matsko pojmovanega marksizma. Tudi na »desnici« je odnos do Mouniero-
vega dela spremenjen: v zadnjem času ga precej raziskujejo na številnih
filozofskih fakultetah in institutih po Evropi. Posebno živahno je zanima-
nje za Mouniera zunaj Evrope, v deželah, kjer nastajajo revolucionarne
spremembe in kjer so aktualna vprašanja o razmerju med materialno eko-
nomsko-politično revolucijo in duhovno revolucijo kot problem razmerja
med »revolucijo in tradicijo«.
Ce upoštevamo vse te pojave, potem stališče in program Mouniero-
vega personalističnega gibanja glede delitve sveta na levi in desni blok
danes nimata več priokusa političnega platonizma, kot sta ga lahko imela
od tridesetih do petdesetih let: »Ves napor tistega, kar bom imenoval naša
politična metafizika,« je dejal Mounier v svojem programskem referatu
na ustanovnem kongresu gibanja leta 1932, »mora biti usmerjen v to, da
razbije to delitev in da onkraj laži spet postavi duh v njegovi resnični
teži.« (»Bulletin«, 13—14/1959, str. 5. Podčrtal F. Z.)
Za konec takole odprimo vprašanje o univerzalni ali efemerni, provi-
zorični naravi pomena Mounierove kritike nedialektičnega postavljanja
nasprotja med individualizmom in kolektivizmom: ali so in koliko so proti-
slovja meščanskega humanizma usoda vseh humanizmov, ki sprejemajo
model individualističnega srednjeevropskega humanizma in začenjajo svojo
avanturo z znanstveno-tehničnim zavzemanjem in prilaščanjem objek-
tivno-materialnega sveta?
Na to vprašanje je težko odgovoriti. Izkušnje socialističnih držav so
glede tega zelo začetniške, psihološko-sociološke raziskave kot razmeroma
nujen pogoj filozofsko-antropoloških posplošitev in natančne določitve
strukture socialističnega humanizma — ne kot ideološkega postulata, tem-
več kot zgodovinske realnosti — pa so še zelo skope. Poskusi opravičeva-
nja kolektivistične interpretacije Marxovega komunističnega humanizma,
z vsemi njenimi -izmi: centralizmom, etatizmom, dirigizmom, kot zgodo-
vinske nujnosti, so danes korigirani v korist individualnih vrednot in ten-
denc: decentralizacije, osebne odgovornost.. .
1567
Od kod te korekture? Moralistično-politični odgovor na to vprašanje
bi bil: nedozorela moralna družbena zavest posameznikov in množice vča-
sih narekuje taktične poteze v korist preživelemu, vendar še vedno navzo-
čemu individualizmu. Toda ali takšen moralističen pedagoško-političen od-
govor zadeva bistvo antropološkega spora, ki ga je izzval spopad med indi-
vidualizmom in kolektivizmom?
Konflikt med individualizmom in kolektivizmom je v vsej ostrini iz-
bruhnil v tridesetih letih; na eni strani zaradi svetovne ekonomske krize
kot surove manifestacije individualističnih protislovij, na drugi pa zaradi
navzočnosti radikalno kolektivistično interpretirane socialistične revolucije,
ki se je s svojo »dialektike« humanizma in terorja znašla na robu. Mounier
svoje razrešitve tega konflikta ni utemeljil na moralistično-pedagoških
razlogih. Tako njegov »komunitarni personalizem« kot tudi projekt »per-
sonalistične civilizacije«, očrtan v Manifestu, ni razrešitev v smislu likvi-
dacije tega konflikta, temveč je hermenevtika temeljnih avtentičnih antro-
poloških konstant — družbenosti in individualnosti — fenomenologija nji-
hove zgodovinske dialektike in metodologija najbolj človeškega prenašanja
te dialektike. Mounier pravi v svojem personalističnem Manifestu iz leta
1936: »Personalizem ne prinaša ,rešitev'. Daje metodo mišljenja in živ-
ljenja ...« (I, 639).
Prevedel J. D.
1568
Filozofija v sodobni družbi*
Dr. Mihailo Djurič: Ideal filozofskega načina življenja
Rad bi relcel neliaj besed o pojmu filozofije, rad bi na kratko odgo-
voril na vprašanje: Kaj je filozofija? Oziroma natančneje: rad bi rekel
nekaj o naravi filozofske odločitve, rad bi v kratkem očrtu pokazal, kaj
pomeni živeti za filozofijo, kaj pomeni odločiti se zanjo, ukvarjati se z njo.
Ni toliko moj namen, da bi bil za vsako ceno originalen, da bi povedal ne-
kaj povsem novega, nekaj, kar še nihče nikoli in nikjer ni povedal, koli-
kor bi rad spomnil na nekaj, kar je bilo vedno pred očmi vsem huma-
nistično usmerjenim mislecem iz bližnje in daljne preteklosti, na kar pa
se v zadnjem času vedno bolj pozablja.
Prepričan sem, da vprašanje o pojmu filozofije zasluži kar največjo
pozornost, da se je prav tem trenutku treba vrniti k njemu, da je prav
danes nujno treba spomniti na to, kaj je filozofija in v čem je njena prava
naloga, zakaj glede tega obstaja strahotna zmeda. Brez pretiravanja je
mogoče reči, da je filozofija danes ponižana in razžaljena do skrajnih me-
ja. Vse, kar ima kakršno koli zvezo z njo, velja malone za sramotno. Tako
pri nas kot po svetu gledajo na filozofijo z zaničevanjem in podcenjeva-
njem, izraz »filozofiranje« pa se uporablja samo v sramotilnem pomenu,
za žigosanje tistega, kar se povsem omalovažuje. Posebno glasni so pri tem
vladajoči krogi, čeprav tudi druga stran ne misli dosti drugače.
Seveda to ni prvič v zgodovini, da se o filozofiji govori z zaničevanjem
in omalovaževanjem. Morda bi bilo treba celo reči, da je zaničevanje in
nezaupanje do filozofije staro prav toliko kot ona sama. Toda bilo je tudi
nekaj nenavadno hudih, odkritih napadov nanjo in na njene zastopnike.
Vsekakor je današnji odpor do filozofije veliko bolj nevaren, mračen in
zlovešč kot kdaj koli prej. Gre za nekaj, kar se ne opira le na zdravo pa-
met, tega večno nezaupljivega spremljevalca filozofije, temveč tudi na oko-
liščine sodobnega načina življenja, na prepričljivo zmago znanosti, tehnike
in industrije nad vsemi dosedanjimi oblikami kulturne tradicije in druž-
bene organizacije. Sicer pa gredo temu na roko tudi današnji filozofski de-
lavci, tisti, ki sebe imenujejo filozofe in ki v očeh družbe veljajo za filo-
* V prevodu prinašamo del pogovora jugoslovanskih filozofov, ki ga je orga-
nizirala in objavila beograjska revija »Gledišta«. Poudarek našega povzetka je
na izvajanjih Vanje Sutlića zato, ker smo njegovo misel v letošnjem letniku
obširneje predstavili in se tu kaže v kontekstu sodobne jugoslovanske fifozofije.
1569
zofe. Na njihovem primeru se lepo vidi, da filozofija danes nima več no-
benih velikih ambicij, da je izgubila moralni patos, ki jo je nekoč napol-
njeval, da je vedno manj cilj, ki se mu posveča življenje, in vedno bolj
sredstvo, s pomočjo katerega se lahko živi. Tudi med nami so vrli filozof-
ski strokovnjaki za posamezna področja družbenega življenja, tudi med
nami so številni trgovski potniki v filozofiji, številni politični najemniki
v filozofiji, z eno besedo, vsi tisti, ki so iz filozofije napravili donosen
posel.
Glede na vse to se mi zdi, da je docela primerno zastaviti vprašanje:
Kaj je filozofija? Oziroma: kaj je narava filozofske odločitve? Ne samo
zaradi zunanjega opazovalca. Zdi se, da je tudi za filozofijo samo kar naj-
bolj pomembno, da se zazre vase, da si ogleda svojo podobo.
Takoj je treba povedat', da filozofija ni nobena stroka, nobena po-
klicna dejavnost, nobena posebna panoga v sistemu znanstvene delitve
dela, čeprav dandanes ravno kot stroka najbolj uspeva, čeprav jo dan-
danes največ gojijo v tej obliki. Filozofije tudi ni mogoče skrčiti na neki
poseben način opazovanja človeka in sveta, na neko posebno obliko spo-
znavanja stvarnosti, čeprav n-; mogoče dvomiti, da je bilo za filozofijo
vedno značilno prizadevanje, približati se svojemu predmetu drugače kot
to zahteva zdravi razum, tako da se s tega vidika bistveno razločuje od
znanosti. Dejansko je filozofija neka človeška možnost, pravzaprav naj-
višja človeška možnost; to je oblika eksistence, način življenja, pravzaprav
najbolj človeški način življenja. Ni filozofije, ki je ne bi hkrati tudi živeli,
ni filozofije, ki je ne bi hkrati potrjevali tudi s smrtjo. V nekem smislu
je to filozofski credo. Filozofija prav zato, ker si prizadeva prijeti življe-
nje pri korenini, usmerja človeka na obe strani — kako naj živi kot človek,
a tudi kako naj umre kot človek. Zanjo sta obe ti razmerji pomembni.
Filozof se niti krčevito ne drži življenja niti ga je groza pred smrtjo. V
tem smislu je mogoče reči, da je filozofija neke vrste priprava na smrt
in ne le razodetje življenja.
Po mojem mnenju je to tisto, kar je za filozofijo bistveno, to je tisto,
kar najbolj ustreza njenemu pojmu, v čemer se najbolj idealno zrcali nje-
no bistvo. Ali pa je to vsaj edino, kar nas mora v zvezi z njo zanimati,
edino, kar zasluži, da nosi njeno ime. Vse druge poskuse pojmovanja filo-
zofije kot čiste teorije, vseeno ali v spekulativnem ali v pozivističnem
smislu, lahko mirne duše pustimo ob strani, kajti v njih se operira s po-
stranskimi, drugorazrednimi ali celo nepomembnimi možnostmi. Samo na
sebi je umevno, da filozofija ne prenese nobene enoličnosti, da ji je tuje
vsako mehančno usklajevanje. Toliko je treba reči, da obstaja nešteto
različnih možnosti filozofskega načina življenja. V nekem smislu je filo-
zofski tip človeka najbogatejši in najbolj raznovrsten med vsemi člove-
škimi tipi. Kolikšna razlika med Sokratom, Giordanom Brunom in Spi-
nozo! Ali pa med Platonom, Avguštinom in Heglom, če omenimo le nekaj
najbolj znanih imen. Res je pri tem treba upoštevati, da je zgodovina šol-
ske filozofije eno, zgodovina filozofskega humanzma pa nekaj drugega.
Filozofi niso tisti, ki imajo diplome o dokončanem študiju na filozofski
fakulteti, celo tisti ne, ki takšne diplome dajejo. Dejansko filozofski tip
1570
človeka nastaja povsod, ta tip prestopa ozke okvire filozofskega stanu.
Koga je danes še treba prepričevati, da so Leonardo. Göthe in Marx živeli
kot filozofi, čeprav si nobeden med njimi ni lastil prav:'ce, da sebe in svoje
delo označuje kot filozofsko? Z določenimi pogoji, katere mora izpolniti
tudi tisti, ki se ukvarja s flozofijo kot s stroko, ie lahko filozof tudi pes-
nik, znanstvenik in sploh človek misli in peresa. Celo navaden človek lahko
filozofsko osmisli svojo eksistenco, se lahko približa idealu filozofskega
nač'na življenja.
Ni zgolj naključje, da je v sodobnem svetu tako malo filozofije, da je
dandanes ideja o filozofiji kot življenjskem poklicu skoraj docela potisnje-
na v ozadje. To je v najtesnejši zvezi s splošnim procesom desakralizacije in
odstranjevanja humanističnih vrednot in idealov iz življenja današnjega
človeka. V svetu, v katerem živimo, je na pohodu tehnično-industrijska
preobrazba, v njem delujejo močni družbeni dejavniki, ki človeka dušijo in
vežejo, ki puščajo malo prostora za svobodno igro človekovih ustvarjalnih
zmožnosti. Velko vprašanje je, kaj filozofija še sploh je v našem času.
kakšno je upanje, da se bo v prihodnje še našel kakšen kotiček za človeka,
ki uteleša tip filozofa. Prav zato ideala filozofskega načina življenja ne
smemo obravnavati abstraktno, ločeno od obstoječih okoliščin, ne slede na
razvojne tendence. Ce hočemo čimbolj spoznati, v čem je smisel filozofske
eksistence, moramo nenehno upoštevati današnji družbenozgodovinski po-
ložaj, nenehno se moramo spraševati, kakšne možnosti so še ostale za takš-
no eksistenco.
Dejal bi. da obstajajo trije osnovni motivi, tri osnovne sestavine ali
tri osnovne karakteristike filozofskega načina življenja, da ta najbolj člo-
veški nač'n obstajanja počiva na treh bistvenih predpostavkah. Z drugimi
besedami, to pomeni, da filozofski tip človeka spoznamo po treh bistvenih
lastnostih, da upravičeno nosi ime filozof samo tisti, ki izpolnjuje tri bistve-
ne pogoje. Seveda so v konkretnem primeru vsi ti sestavni elementi lahko
združeni na različne načine in izraženi v različnih stopnjah. V idealnem
ali čistem tipu so vsi ti elementi do konca razviti in med seboj v popolnem
ravnovesju. Iz razumljivih razlogov tu ni primerno govoriti o razmerju med
idealn'm tipom filozofa in Iskustvenimi filozofskimi oblikami in variete-
tami.
Težko se je odločiti, na katerem koncu naj začnemo s sestavljanjem
podobe filozofskega tipa človeka. Kajti vse tri karakteristike so enako po-
membne in za vsako med njimi je mogoče reči, da predpostavlja obe drugi.
Vrstni red, h kateremu se tu zatekamo, se zdi najbolj naraven, čeprav ga
logično ni mogoče utemeljiti.
Predvsem je treba reči, da je filozof tisti, ki misli in deluje z vso dušo.
ki z vsem bitjem stoji za vsako svojo besedo, ki živi skladno s svojo mi-
slijo, ki sprejema nase vse posledice svojih pojmovanj in prepričanja. V
končni konsekvenci to pomeni, da je za filozofski način življenja bistveno
součinkovanje vseh duševnih energij, da je filozofiji posvečeno življenje
nekaj več, nekaj polnejšega in celotnejšega kot življenje posvečeno spo-
znavanju, da filozofska eksistenca predpostavlja enotnost teorije in prakse,
enotnost teoretskega in praktičnega uma, enotnost podobe sveta in na-
1571
čin prebivanja v njem. Filozof z vso svojo osebnostjo potrjuje vero v mo-
ralno moč uma, njegovo življenje meri na enotnost modrosti in značaja,
ozroma, če hočete, na enotnost metafizike in etike. Za filozofa ne obstaja
možnost ločevanja življenjskih sfer. Biti filozof, pomeni vse si jemati k
srcu, biti vedno nedeljeno angažiran.
Ni težko spoznati, da so najmogočnejše sile našega časa docela sovraž-
no razpoložene do te zahteve, da tehnično-industrijska civilizacija vleče v
docela nasprotno smer, da družbena mašinerija, ki nastaja povsod okoli
nas, nima nobene potrebe po takšnih lastnostih in sposobnostih. Temu dej-
stvu je treba pogumno pogledati v oči. Dejt.nsko se moramo vprašati, kakš-
ne možnosti obstajajo za filozofijo v svetu, v katerem je enotnost osebnosti
povsem razbita, v svetu, v katerem je drobljenje življenjskih funkcij dobi-
lo zastrašujoče razsežnosti, v svetu, v katerem je skrajšan, pcwrsinski po-
slovni stik med ljudmi postal edini mogoč, v katerem je takšen stik prav-
zaprav institucionaliziran kot trajna oblika skupnega življenja.
Na drugi strani pa je treba reči, da je filozof tisti, ki živi iz sebe, ki
v sebi nahaja oporo za vse, kar dela. To je eden najstarejših filozofskih mo-
tivov in je morda največ prispeval k večanju ugleda filozofije nasproti
vsem zgodnejšim oblikam kulture. Brez poglabljanja vase, brez opiranja
nase ni filozofije. Z drugimi besedami, to pomeni, da za filozofski način
življenja prizadevanje za avtonomnostjo ni manj karakteristično kot pri-
zadevanje za popolnostjo. Filozof spoznava okoli sebe v jasni zavesti
o sebi, v spoznavanju sebe, v samozavesti nahaja najtrdnejše potrdilo za
svojo svobodo. Resnico išče v sebi, v najbolj skritih globinah svoje duše,
ker veruje v moč notranjega principa, v to, da je prava stvarnost v člove-
ku, ne pa zunaj njega. Seveda tudi ta karakteristika filozofskega načina
življenja nima veliko upanja, da se bo ohranila in razvila v okoliščinah
sodobne družbe. Smo v neki družbenozgodovinski situaciji, v kateri je vse
človeško življenje povnanjeno, obrnjeno k tistemu, kar je zunaj, v kateri
se resnico išče zunaj človeka, v svetu, ki je ločen od njega. Tudi tu se mo-
ramo kot v prvem primeru vprašati, ali je filozofija danes sploh še možna.
Končno je treba reči, da je filozof tisti, ki prestopa mejo med seboj
in svetom okoli sebe, ki sebe povezuje z neko višjo smiselno celoto, ki sode-
luje v nekem širšem smiselnem dogajanju, ki terja neko absolutno sredi-
šče življenja. V končni konsekvenci to pomeni, da filozofski način življenja
najde svojo izpopolnitev v prizadevanju za univerzalnim izkustvom, v viziji
absolutnega svetovnega izhodišča. V tem smislu pravimo, da filozof ne
dela nobenega razločka med subjektivnim in objektivinim umom, da v
vsem svetu vidi neki umni red, da živi v izvorni enotnosti subjekta in ob-
jekta. Seveda se tudi tu spet srečamo s sodobno družbenozgDdovinsko si-
tuacijo, ki ostro nasprotuje tej zahtevi. Resno se moramo zamisliti nad
tem, kakšne možnosti še obstajajo za filozofijo v svetu, v katerem ni no-
benih absolutnih meril, v katerem ni nobenih univerzalnih koordinant, v
svetu, v katerem je strmoglavljena tiranija božanskega središča, h katere-
mu je nekdaj težilo vse človeški življenje.
Po vsem tem kaže, da je filozofija skrajno resna stvar, da živeti kot
filozof pomeni vzeti življenje resno, imeti do njega resen odnos. Kakorkoli
1572
že je res, da je filozofski tip človeka danes postal docela nestvaren, da je
ideal filozofskega načina življenja danes dlje od udejanjenja kot kdajkoli
prej v zgodovini, to še ne pomeni, da je ta ideal izgubil obvezujočo moč.
V najslabšem primeru si je še vedno vredno prizadevati, da se temu ide-
alu približamo, nakljub vsem družbenim silam, ki so se kot zarotile, da nam
bodo to preprečile. Ce se nam to vsaj deloma posreči, bomo napravili
človeško življenje polnejše in svetlejše. Okrepili bomo upanje, da vse še ni
docela izgubljeno, da je še vedno mogoče rešiti neki ostanek človeškega
dostojanstva.
Danko Grlić : O predpostavki filozofije
Poskusil bi odpreti nekatera vprašanja preprosto zato, da bi začeli po-
govor o njih, ne pa zato, da bi zdaj in tu dal neke popolnejše rešitve. K
temu me je spodbudilo prav to, kar je pravkar rekel tovariš Djurič. Nam-
reč položaj je res takšen, da je filozofija po vsem svetu ponižana glede vseh
svojih bistvenih prizadevanj, zares se um nasploh umika — kot je opazil
že Marcuse — in vse totalitarne sile so usmerjene v to, da nekako posku-
šajo zadušiti in onemogočiti tisto svôjost, tisto personalnost, ki jo izrekajo
filozofija in filozofi. Seveda ni treba, da bi bil to kakšen odkrit napad na
filozofijo, kakšna javna prepoved filozofiranja. Filozofijo je danes mogoče
zadušiti mnogo bolj inteligentno, kot to, denimo, poskušati jo kdaj na-
praviti z odkrito antihumanističnih in antisoicalističnih pozicij tu pri nas.
Obstajajo prefinjene metode za to, da se filozofijo nasploh odrine v
ozadje, da se jo z razvojem tehnokratske družbe, z dajanjem prednosti
nekim drugim, nehumanističnim »vrednotam« postavi v takšen položaj,
da vsaka njena beseda, ne glede na njeno globino, drznost in smiselnost,
pomeni bolj ali manj strel v prazno. Glede tega se v marsičem strinjam s
tistim, kar je tu rekel tovariš Djurič.
Vendar pa se v tem kontekstu zastavlja neko drugo vprašanje: Ali fi-
filozofija res mora svojo moč in svoj poklic in tisto, kar ima povedati in kar
lahko pove, ali mora svojo angažiranost zakoreniniti v tem svojem poni-
žanem položaju, ali mora iz tega črpati svojo izvorno moč in vrednost in ali
je njeno bistveno poslanstvo, da je samo v negativnem razmerju do vseh
teh negativnosti, ki so okoli nje in ki so usmerjene proti njej.
Nenehno in vedno znova se nam namreč vsiljujejo neki koordinatni si-
stemi, v katerih smo bolj ali manj pozitivno ali negativno ovrednoteni, v
katerih dobimo zdaj malo bolj , zdaj malo manj ugodno oceno, ali pa po-
vsem negativno, vsekakor pa smo stlačeni v neki način mišljenja in de-
lovanja, ki ne le da je tuj filozofiji, temveč je tuj tudi nekim elementar-
nim človeškim predpostavkam vsakega dialoga. In če hočemo kot filozofi
reagirati tako, da to negativnost spet samo negiramo, potem ne vidimo, da
smo, hote ali nehote, z najplemenitejšimi nameni napravili medvedjo uslu-
go filozofiji, ker smo preprosto padli v razpravo, ki nam je vsiljena, in
razpravljamo o nečem, o čemer ne želimo in pravzaprav ne moremo raz-
pravljati. Zakaj ko svoje dejansko mišljenje postvaljamo nasproti nečemu,
mora prav to, čemur ga postavljamo nasproti, zaslužiti naše nasprotovanje,
1573
torej mora biti mišljenje z nekaterimi elementarnimi atributi, ki jih ta
pojem vsebuje.
Res je, da mora človek stati za vsako svojo besedo, kot je dejal tovariš
D j uric. Filozof, če se hoče tako imenovati, mora imeti svojo osebnost, svo-
jo svójost, svoj etos, iz katerega izvira ves filozofski patos. To je prva pre-
misa, to je pogoj, brez katerega ni mogoče.
Vendar je vprašanje, koliko je filozofova pokončnost že eo ipso tudi
filozofija. Res je conditio sine qua non filozofije. To je povsem gotovo.
Toda v neki družbi, ki ne bi smela dovoliti, da se humanistični socializem
postavlja samo ironično pod narekovaje, ampak bi ga morala imeti za pro-
gram vsega svojega dela, mišljenja in delovanja, v neki taki družbi bi mo-
rala biti pokončnost nekaj, kar je samo na sebi normalno, nekaj, kar še
ne daje kvalifikacije filozofu kot filozofu. Filozof, ne glede na to, v kakš-
nih razmerah dela, ne more živeti samo od negativnosti tistega, kar negira.
Tudi sam ima kaj povedati in mora se zavedati tega, za kar je angažiran,
ne pa samo, ali je angažiran ali ne. Ni angažiran samo za to, da negira,
denimo, človeško neumnost. Zakaj tedaj pravzaprav ne bi bil onstran teh
neumnosti. Angažiran je, po mojem mnenju, za nekaj višjega in vrednej-
šega in svoje koordinate mora postaviti tako, da bo človeška misel zanj
dobila digniteto filozofskega ravno po tem, kar je res misel, ker ima vred-
nost, kvaliteto misli, ki je globoko zakoreninjena v progresivnem procesu
spreminjanja dejanskosti, in po tem, kar pomeni za svet in za človeka v
celoti. Znotraj takšnega filozofskega truda ima ne le pravico, temveč
tudi dolžnost; da potem tudi ocenjuje svet okoli sebe, da ga kritično
opazuje in da ne dovol', da ga postavijo v položaj, iz katerega vedno samo
njega vrednotijo, on pa nima nobene možnosti vrednotenja z neke pozicije,
ki mora kdaj pa kdaj transcendirati vsakdanjost ravno zato, da bi jo lahko
bolj miselno in bolje videla. V tem smislu naj nas imenujejo abstraktne,
ker je res treba prestopiti golo zdaj in tu in drzno vzdigniti misel iz efe-
mernega v bitno, da bi lahko gledali s širšega obzorja, s katerega razgled
postane jasnejši, širši in globlji.
Vanja Sutlič: Filozofija in naša situacija
Ali ni situacija, v kateri smo, legitimni rezultat tega sveta, ki so ga
filozofi po svoje napovedovali in izrekali, in ali lahko gremo naprej, če
ugotvimo nasprotje med filozofi in to stvarnostjo?
Dr. Veljko Korač: Merleau-Ponty je na nekem mestu na tako ali dru-
gače postavljeno vprašanje odvrnil naslednje: Marxova teza, da filozofije
ni mogoče realizirati brez ukinitve proletariata, da proletariata ni mogoče
ukiniti brez realizacije filozofije, se je v stalinistični praksi spremenila v to,
da je filozofija ukinjena, ni pa realizirana.
Vanja Sutlič: Po mojem mnenju moramo stalinizem razumeti samo kot
eno izmed faz, ki lahko pomenijo delne zablode, tavanja na poti udejanja-
nja filozofije. Ne vem koliko se je to posrečilo, toda obstajajo — in Grlić
je to lepo povedal — tudi finejše, prefinjenejše metode za realiziranje filo-
zofije v tem smislu, da se tisto, za čimer gre, absolvira prav v realizaciji.
1574
Pogovarjati se filozofsko o naši situaciji, pomeni poklicati kronske
priče v procesu, ena izmed teh kronskih prič pa je sam Kari Marx. To ni
tako, da je ta misel doživela, kar je doživela, zato, ker so se zanjo zavzeli
ljudje, ki ne morejo domisliti tistega, kar je govoril, ali pa da ga pačijo
zaradi nekakšnih privatnih, skupinskih ali ne vem kakšnih smotrov. Ce
hočemo resno govoriti o položaju, moramo o tem, kar se dogaja, vprašati
Karla Marxa samega, potem pa ravnati tako, da ta položaj gledamo v naj-
boljši možni luči, ne pa v najslabši. Kajti če gledamo nanj s teh negativnih
strani, o katerhi je govoril tudi Grlić, potem bomo marsikaj lahko ugotav-
ljali. Ali ne bi šele takrat prišli do tistih problemov, o katerih je govoril
Djurič, če bi si ga zamislili najbolj idealno, če bi začeli pri nekem modelu
idealno uresničene njegove zamisli. To je vprašanje filozofije danes. Ti
nesporazumi okoli filozofije in režima, okoli füozofije in oblasti, se lahko
boleči in kakršnikoli. Tu res še nismo na filozofski razni.
Mislim, da resno govoriti o našem času, pomeni vedeti vse tiste že iz-
ražene konsekvence v filozofijah, ki so ta naš čas sprožile, pripravile. Pri-
če v tem procesu so Hegel, Marx, Descartes, to je vsa novoveška filozofija,
ki je po Heglu prišla v plitvine raznih scientizmov in pozitivizmov. O tem
tako govorimo, da bi mu nekako zmanjšali pomen. Toda to je realnost na-
šega življenja in tega ni mogoče omalovaževati. Pozitivizem, scientizem.
tehnicizem — je en moment. Industrija je drugi in razne oblike birokra-
tizma tretji moment. Vzporedno s tem so četrti moment razni odtenki bolj
prefinjenega, bolj demokratčinega, liberalnejšega etatizma. Vse to lahko
zelo lepo prebreremo v Heglovi filozofiji prava. Filozofi nimajo pravice, da
bi se pritoževali nad tistim, kar je njihovo lastno delo. Ta svet je sicer slaba
realzacija tistega, kar je hotel Hegel, vendar je v neki aproksimaciji, ki
bi jo lahko označili kot neskončno, na najboljši poti, da realizira tisto, kar
on hoče, da spravi to in takšno dejanskost z idejo — čeprav ta ideja ne bo
več nastopala s plaščem, s katerim jo je on sam zastopal, temveč bo more-
biti skromno nastopala v kakšnem mišljenju, ki ostaja v mejah, v operaci-
nalnem, znanstveno-eksaktnem itn.
Ni dilema; neumnost in filozofije, temveč je dilema to, da je ta filo-
zofija, kakšno imamo na razpolago v njenih najboljših dosežkih, v njenih
najboljših stvaritvah, prispevala, da je svet v celoti takšen, kakršen je. in
da je nekako neznosen za nas vse kot ljudi, še prej kot za nas kot filozofe.
Dr. Andrija Krešić: Lahko bi se strinjal s stališčem, da je ta svet, tak-
šen, kakršen praktično je, realizacija Heglove filozofije. Vendar moramo to
pojmovanje precizirati in zato naslavljam na Sutlića vprašanje, ali je tre-
ba Marxa kriviti za sedanje faktično stanje sveta. Ali ni stvar taka. da
faktično stanje še nikjer ni na ravni Marxove misli, čeprav ponekod mi-
slijo, da je, da predstavlja realizacijo Marxove misli? In takoj v zvezi s tem
— ali je Marxov svet sploh mogoč?
Vanja Sutlić: Da se razumemo. Izhajam iz modela tega sveta — na-
menoma to poudarjam — ki bi idealno ustrezal Marxu. Vendar mi vsi na-
tančno vemo, da takšnega modela v stvarnosti ni in da je stvarnost zelo
daleč od tega modela. Vendar se sprašujem, ali nas ta model, ki si ga bomo
1575   *
za hip zamislili kot realnega, reši iz tistega položaja, ki so ga tovariši pri-
kazali kot težak položaj filozofije, in kaj so takrat sploh mislili pod filo-
zofijo? Kajti ta privatna stran ima svoj adekvat tej objektivni strani. Ce
sem tovariša Djuriča prav razumel, njegove nenavadno jasne razlage v
okviru postavljanja nasprotja med tem, kar naj bi filozofija bila, in druž-
beno stvarnostjo, ne bi smeli razumeti kot antitezo, ampak prej kot ustre-
zanje: — to je privatna podoba f'lozofske ambicije, to pa je njena objek-
tivna možnost, v kateri je, njena lastna možnost. Kadarkoli se obrne k
tej stvarnosti, samo prispeva k teži, imenujmo jo pogojno, povnanjene si-
tuacije. Ona je za to delala, je pri tem sodelovala, in tako je vprašanje, ka-
ko je s filozofijo, vprašanje, ki bi zares moralo postaviti filozofijo pod
vprašaj.
Razen tega našega imamo tudi druge svetove in tudi to še niso nika
kakršni svetovi, ki bi se dali pokriti s tem realnim modelom, vendar vse g--"-
vori za to, da bo ta realni model, zakon za prihodnja, če hočete, stoletja.,
tisto, k čemur gre svet, ta naš realni svet. In zato vas vprašam, preden pri-
de do te realizacije, ali ni morda filozofija kot filozofija eden izmed glav-
nih krivcev za to. Ne mislim na filozofe posameznike v smislu njihove ose*^-
ne odgovornosti pred zgodovino ali ne vem pred kom, ampak mislim г">
tistem^ kar filozofija kot možnost nosi s seboj. Kolega Kuć nar na primi r
govori o razmerju med filozofijo in institucijami, o filozofiji sami kot in-
stituciji. Prav tista temeljna vprašanja, na katera nas filozofija opomi-
nja, so korenina možnosti, da se iz filozofije napravi institucija in da
tudi res tako naprej učinkuje. Celo v svojih pozitivističnih variantah
je metafiz'ka z vsemi konsekvencami, ki iz tega izhajajo. In tu je v svojem
jedru angažirana tako, da njena realizacija poraja to, kar — ne vem, ali
naj rečem v imenu pameti, zdrave slutnje ali zdravega življenjskega občut-
ka — občutimo kot nekaj, kar ni v redu. F.lozofija sama je vprašanje. Z
realitete potem ne bo težav. To realitete je mogoče ignorirati prav v ti-
stem smislu, v katerem je Grilc govoril. Ali pa smo se sami premaknili,
tega ne vem, ker bomo po svoje, morda ravno v instituciji, v nekem višjem
angažmaju, s prizadevanjem za višje vrednote, za filozofijo, ki bo bolj filo-
zofska, kot je bila ta naša doslej, le da na finejši način v tistem smislu, v
katerem je govoril Grgić, prispevali, da se ta svet realizira takšen, kakr-
šen je. Moramo se izogniti tem nasprotjem: svet in filozofija, svet kot in-
stitucija in filozofija zunaj institucije, filozofija kot nekaj osebnega, eksi-
stencialnega, in svet kot realizirana, povnanjena, objektivirana stvarnost,
ki se ne meni dosti za filozofijo. Mishm, da ni to središče dilem, ampak
filozofija v svetu, filozofija, ki sodeluje pri realizaciji tega sveta. Tu je
problem. Seveda ni treba, da bi delovala v obliki kakšne akademske insti-
tucionalizirane filozofije, ni treba, da bi delovala tako kot strokovna filo-
zofjia. Nagibam se k temu, da, podobno kot Spengler, v inženirju vidim
večjega lirika kot v lirskem pesniku. Prav tako, da v vsakem tehniku vi-
dim morda večjega filozofa kot v tistem, ki je filozof po stroki. Ni govora
o filozofih po stroki. Tisto pa, k čemur filozofija teži, to —kolikor do zdaj
vidim — pomaga pri realizaciji sveta, s katerim nekako nismo zadovoljni.
1576
Vanja Sutlić: O realizaciji filozofije
Tovariš Babić je postavil vprašanje razmerja med Stalinom in filozo-
fijo in mojega stališča do tega razmerja. Naj čisto na kratko rečem nekaj
o tem vprašanju.
Stalin je tisto, kar je iz marksizma poznal, iz šole, ki jo je sprejel, iz-
redno reduc ral to in takšno filozofijo na neko — tehnično in strokovno
gledano ■— psevdefilozofijo, ideologijo, za potrebe nekega brahialno vode-
nega gospodarstva, ki se postopoma, tudi za njegovega življenja, od pet-
letk sem, medtem ko nadaljuje, kar se je začelo v NEP, do dandanes spre-
minja iz naturalne v moderno blagovno — denarno ekonomiko. V tem
razponu je treba iskati Stalina.
Ko pravim, da je Stalin delal za realizacijo filozofije, ne mislim, da je
Stalin tisti, ki je Marxa, še manj pa Hegla, do konca in legitimno zastopal
v ruski stvarnosti. To je smešno. S to svojo parodoksalno formulacijo ho-
čem samo povedati, da je Stalin delal za to, da realizira filozofijo. In nihče
ne more trditi, da on tega ni hotel. To je delal v specifičnih razmerah,
s specifičnimi sredstvi, ki so bila v tistem času, kot bi rekli z Merleau-
Pontyjem, v tem primeru antihumanistična. Sama tema humanizma je bila
tabu — tema. V imenu česa? V imenu realizacije čisto določene filozofije.
Rekli mi boste, da je ta filozofija komajda navzoča v IV. poglavju Zgodo-
vine VKP/b. Tudi sam mislim, da je tam samo kot drobiž filozofije za po-
trebe množic, nekaj kvazi-filozofskega, predstavljenega množicam ljudi,
ki delajo za realizacijo neke v vsem tem vsebovane filozofije, ki pa se je
morda bolje pokazala, denimo, v nekem Stalinovem intervjuju, v katerem
je govoril o tem, da je treba kombinirati amerikanizem in rusko revolu-
cionarnost, v katerem je hvalil Nemce, neke odlike Nemcev, kot pa v nje-
govih »črtah« dialektike in materializma.
Tudi jaz bi začel pri Merleau-Pontiyju, katerega je omenil profesor Ko-
rač. Zamislite si, da se Merleau-Ponty realizira. To je filozofija, ki jo je
videl stuirano nekje v tistem, kar imenuje evropski marksizem in ki je —
kot dobro vemo — izšla je del zgodnjega Lukacsa, Korscha in Blocha, iz del
tistih, ki so se zbirali okoli frankfurtskega Inštituta za socialne raziskave,
tistih, ki so sodelovali v Grünbergovem arhivu za zgodovino delavskega
gibanja in socializma, ki jo je (filozofijo — op. prev.) Kojève kot emigrant
spoznal v Nemčiji in jo v svojih predavanjih prenesel v Francijo, ki so jo
v Franciji slišali številni izmed tistih, ki so danes odločilni za nivo marksi-
stičnega rezoniranja, med drugimi tudi Sartre. Postavimo, da se je Merleau-
Pontyjeva filozofija realizirala, in imela bi ne takšen psevdofilozofski pro-
dukt, kakršno je IV. poglavje Stalinove Zgodovine, temveč tehnično izredno
lepo izdelano orodje, toda v enakih okoliščinah bi bržkone imelo enake
politične, človeške, upravljalske in ekonomske reperkusije.
Ta humanizem, ki predstavlja evropsko inačico marksizma, je pridobil
na pomenu kot kritika Stalinovega antihumanizma. To je ta ista situacija,
ki jo imamo, kakršno nam jo je Djurič orisal v razmerju med filozofijo in
sodobno družbo — slika in prilika same stvarnosti. Ko se ta humanizem
napoti v stvarnost, ima približno enake posledice kot tisto, kar se v imenu
1577
nefilozofske neposredne politične prakse izvaja v različnih oblikah glede na
različne — če se izrazim stalinistično —- prostorske in časovne okoliščine.
Vzemite nekoga drugega, ki je v tem pogledu močnejši, ki je bil od
začetka jasnejši kot Lukacs, kajti Lukacsove konsekvence so bile prav stali-
nizem. Vzemite, denimo, Blocha: on je poudarjal moment upanja, ki stoji
pred nami — če se kantovsko izrazim — kot regulativ in postulat člove-
škega in napredovanja; pa ne samo človeškega, temveč tudi kozmičnega.
Bloch je res zgradil kompleksno marksistično metafiziko s svojo ontologi-
jo, kozmologijo, antrpologijo in, če hočete, z negativno teologijo z implika-
cijami tudi pozitivne teologije. To je razvidno iz njegovih zadnjih predavanj
in iz pogovorov s protestantskimi in katoliškimi teologi, pri katerih tudi on
sodeluje.
Denimo, da se ta filozofija res aplicira. Denimo, da se aplicira Bloch
in ne Ulbricht. Mene je skorajda bolj strah te aplikacije kot Ulbrichtove.
On je hotel sodelovati z Ulbrichtom in nesporazum je nastal v trenutku,
ko je več in bolje kot Ulbricht sam videl, kam vsa stvar gre. Ko bi bil Ul-
bricht poslušal Blocha, bi vsaj med inteligenco svojo stvar bolje izvajal.
Toda v bistvu bi bila stvar ista.
Dokler se ne razšisti vprašanje razmerja med filozofijo in stvarnostjo
oziroma, kot je bilo tu rečeno, biti realist, tega vprašanja ne moremo obrav-
navati drugače kot biografsko — kaj bi bilo, ko bi bilo, ko bi se bila ra-
zumela, ko se ne bi bila razumela itn. Toda konec koncev, in to je tisto
bistveno, v neskončnosti, kjer se vzporednice stikajo, bi se srečala tudi
Ulbricht in Bloch. Ce tega ne vidimo, potem vprašanja ne postavljamo do-
volj radikalno, potem nenehno izigravamo dobrega Marxa na račun hu-
dobne prakse markszma in kažemo na to stalinistično varianto, pa na ono
stalinistično varianto, pa na to ali ono nezadovoljstvo itn.
Na drugo stran se postavlja Karla Marx in njegovo čisto idejo huma-
nosti, ki se nikjer, kot pravi pi-ofesor Korač, ni realizirala. Mislim, da ni
ravno tako. Realizirala se je. Realizirala se je v tej isti Zahodni Evropi,
vendar ne v humanistični filozofiji, temveč pri tistih, ki zares predstav-
ljajo realne sile evropske stvarnosti, to pa niso politiki, ki nekako združu-
jejo te procese, temveč ljudje, ki v gospodarstvu, v industriji in v tehniki
dajejo pečat temu času. Ta človek, delavec, ki samega sebe ustvarja, ki
sebe dela — namenoma uporabljam ta termin iz Marxovih zgodnejših del,
da bi bilo razvidno, kako blizu je Sartre s svojim humanizmom — ta člo-
vek je definiran s svojimi konsekvencami. Mi lahko zapopademo naš po-
klic tako, da rečemo: pripomogli bomo, da bo to, kar je zamišljeno, funk-
cioniralo brez večjih napak. To pa je prav tisto, na kar bi na tem zboro-
vanju rad opozoril, da ni naša naloga, naloga nas, ne vem, ali naj rečem
filozofov ali ljudi, ki mislijo, ali nekaj drugega. Ravno to ni naša naloga
— pomagati, da se brez odpora realizira tisto, kar je on hotel. Menim, da
bi bil ta svet mnogo bolj ogrožen, ko bi do identitete dosegli soglasje filo-
zofije in realnih sil. Ko bi bil realiziran Bloch ali Lukacs ali Sartre ali
tisti, ki meritorno razlagajo, kaj je treba delati, bi imeli neko realnost,
ki bi bila nevarnejša od tiste, ki nam jo je narisal Mihailo Djurić. Seveda
se to lahko zdi smešno glede na omejeno situacijo, v kateri smo mi, ker
1578
mi nismo tako daleč. Mi bi morali reševati čisto majhne reči, morali bi ne-
koga poučevati, kako naj se šele civilizirano in evropsko — marksistično
obnaša. Takšne so videti naše naloge in problemi, ki so pred nami.
Ko bi se filozofija zares potrudila za realizacijo te identitete ideje in
stvarnosti, mislim, da bi imeli tako lepo in premišljeno kletko, tako kletko,
ki bi nam nemara problem vprašljivosti filozofije, o katerem sem danes
začel govoriti, napravila za najnujnejše med vsemi vprašanji.
Dr. Zaga Pešić-Golubović: Ne glede na to, ali se strinjamo ali ne stri-
njamo s tem, kar je tovariš Sutlič rekel, da ni naloga filozofije, bi nam
moral povedati, kaj misli o tem, kaj je naloga filozofije, kajti to iz dose-
danjega izvajanja ni jasno.
Vanja Sutlić: Mislim, da se nismo razumeli. Ne govorimo o tem, kaj
bi moralo biti naloga filozofije. Govorim o tem, kar filozofija faktično
povsod po svetu na ta ali oni način dela. Ce naj jaz povem, kaj je naloga
filozofije, je naloga filozofije to, da ta svet, takšen, s kakršnim nas je
strašil Djurič, vzpostavi, vendar brez vseh mogoč h motenj in odporov.
To je naloga filozofije. Torej ko govorimo o tem, da je filozofija sama vpra-
šanje, hočem reči, da je treba najti neko pot, ki ni več tradicionalno filo-
zofska.
Dr. Milan Kangrga : O možnosti tega, kar je
Postavil bi vprašanje, ki se mi vsiljuje iz Sutličevega izvajanja.
Vidimo namreč, da nam je tu pokazal tisto, kar je tudi sam (povsem pra-
vilno) imenoval heglovski model nekega sveta, neke družbe. S tem nas je
opomnil na neko reč, ki je tu zelo pomembna in na katero ne smemo po-
zabiti: da se namreč v temeljih vsakega zgodovinsko nastalega in izobli-
kovanega sveta dogaja neka določena filozofija. Oziroma, kot je že Hegel
jasno videl in izrekel, da je vsaka revolucija revolucija ravno po tem, ko-
likor je utemeljena v neki filozofiji in kolikor jo ta filozofija nosi. Ce to
ni, je zgolj strankarski prevrat, puč, kaos ali anarhija, ker ravno v obsto-
ječi socialni strukturi nič bistvenega ne spreminja, temveč se giblje in
ostaja na površini, v mejah obstoječega.
Vendar si moramo biti na jasnem, kaj je bilo tu pravzaprav tudi re-
čeno, ko je Sutlić to indirektno, po svoje eksplicirah Deloma se strinjam
z njim in to prav glede teze, da se meščanski svet dogaja na bistvenih
predpostavkah Heglove filozofije. To se pravi, če stvar obrnemo, da je bi-
stvo meščanskega sveta Heglova filozofija sama, da je v temeljih tega
sveta. Vendar s tem še nismo izrekli f stega, kar je tu zelo pomembno, to
je, nismo postavili vprašanja, katerega ali kakšnega meščanskega sveta,
oziroma bolje, vprašanja: kako je ta teza sploh mogoča!? Od kod je prav-
zaprav mogoče videti, da je heglovska filozofija bistvo obstoječega sveta?
Namreč, ko je to izrečeno — to je implicite vsebovano v Sutličevem izva-
janju in s tem se strinjam — potem je s tem predvsem rečeno samo to,
da imamo opraviti z bistvom faktičnega sveta, oziroma s faktičnim bistvom
tega sveta, ki smo ga imenovali meščanskega. Vendar mislim, da če bi
zdaj obstali pri tem (pri tej tezi, trditvi ali ugotovitvi, o kateri se nismo
1579
vprašali niti to, kako je sploh mogoča in v čem je njena prava resnica!),
ne bi videli tistega, kar bom za zdaj samo pogojno imenoval pravo bistvo
tega sveta, ki je za nas nevidno in nedoumljivo, kolikor ostanemo pri pred-
postavkah tega heglovskega meščanskega bistva.
Tu nam je Vanja Sutlič ostal nekaj dolžan. Takrat, ko nam je ekspli-
ciral to faktično bistvo meščanskega sveta ali bistvo faktičnega sveta, nam
ga je prikazal kot heglovsk: model, da bi nam pozneje poskusil nekako
sugerirati, da je to pravzaprav tudi marksovski model, iz česar bi sledilo,
da Marx ni nič drugega kot heglovec, oziroma — kar je za nas bolj bist-
veno — da z Marxoni pravzaprav ne moremo početi nič drugega, kot da
smo to, kar se tu (dasiravno v svoji najčistejši obi ki) prikazuje kot ena
samcata možnost dejanske izpolnitve vseh teh podanih predpostavk ne-
kega sveta, ki ga že živimo in mislimo. Tako nam v tistem bistvenem, kot
je Sutlič izrecno rekel, preostane edina možnost (seveda na najvišji ravni
in v svoji čisti filozofski obliki): da smo (povsem zavedno seveda) ideologi
tega sveta, kajti v tem primeru smo zares sprejeH to bistvo dejanskega,
meščanskega sveta kot svoje lastno bistvo. Ce je taktičnost obzorje na-
šega gibanja, kar pomeni tudi našega mišljenja, potem to drž'. Pri tem
mislim, na primer, na naše družbeno gibanje in to v tistem smislu, v ka-
terem je morda relavantno za Sutličeve teze. Strinjal bi se s tem, da nam
manjkajo nekatere predpostavke, ki bi izpolnile prav ta meščanski svet,
kar se potem hkrati nujno vsiljuje kot naloga tega našega socialističnega gi-
banja. Vendar to niti ni nekaj novega, čeprav ni vedno jasno opaženo,
ker smo še vedno nekako navajeni na to, da fraza ali parola oziroma goli
verbalizem političnega izvora nadomešča stvarno družbeno analizo. Ce pa
bi ostali samo pri navedeni konstataciji, mislim, da bi nas to zavajalo in
zapeljalo na stranpot, ker ne bi videli, kaj je tudi onstran celo te Heglo-
ve filozofije, o kateri smo rekli, da izraža bistvo meščanskega sveta. Ko
pravi Hegel: — Kar je umno, to je dejansko — se tudi Marx s tem stri-
nja. Toda preobrat, ki sledi: — Kar je dejansko, je tudi umno — je, ozi-
roma zastavlja problem, bolje rečeno, kazanje na mejo nekega sveta ali
neke misli, ki prihaja do izraza kot samo bistvo tega sveta, torej heglovska
m'sel, ki obstoječi meščanski svet v celoti (v bistvu) proglaša za resničen
oziroma umen. Vendar tu vztrajam pri nekem momentu, ki ga je Sutlič
pri svojem izvajanju spregledal, le da ne vem zakaj, ko pa mu je to zelo
dobro znano. Ce namreč gledamo Hegla v celoti, bomo videli, da prav on
kot filozof par excelence nikoli ni mislil samo v dimenziji tega mselnega
obrata: Ker je dejansko, to je umno, temveč je, kot pove tudi formulacija
sama, najprej delaj: Kar je umno, to je dejansko! S tem je dal ne le dig-
niteto, temveč tudi prioriteto umnemu, oziroma — bolje rečeno — filozof-
skemu kot umnemu, v tem pa je tudi zanj samega nujno implicirana tudi
zahteva po realizaciji umnega.
Torej tisto, kar tudi že Heglova, in ne le Marxova, filozofija vsebuje
kot zahtevo, je zagledati vse (svet, družbo in človeka) po principu uma,
da bi — kot pravi Marx — ta dejanskost po svoji strani skušala doseči
idejo, umno, ne pa samo narobe, oziroma, da bi bila z njo v nasprotju.
Vendar pa moramo odgovoriti na tisto, kar sem rekel, da mi še nismo za-
1580
stavili vprašanje pravega bistva in biti tega sveta, o katerem je govor.
Menim namreč, da je šele Marx pokazal pot in možnost dejanske zastavitve
tega vprašanja. Vendar bi prej rad rekel tole: Moramo se zavedati kon-
sekvence, ki ;zhaja prav iz takšnega postavljanja stvari, namreč, da po-
tem zares ostanemo heglovci, ker faktično živimo kot heglovci, če sebe
razumemo, doživimo in mislimo samo kot faktična bitja, v kar se vklju-
čujejo vsi tisti elementi, ki so bili tu omenjeni, (skupaj) s stalinizmom,
s tehniko kot smotrom sami sebi, s tem določenm smislom ali nesmislom
faktičnega gibanja, ki se v sebi dovršuje (tudi v okoliščinah realiziranja
socializma) itn.
A tisto najbolj bistveno, kar bi rad tu povedal, in to je druga plat
reči, oziroma sam temelj reči, je to, da mi o tem in takem svetu prav-
zaprav sploh ne bi mogli misliti, če bi bili ostali v tej poziciji. Prej izre-
čena in opisana pozicija nam ne daje niti možnosti, da rečemo: ta svet,
kakor smo ga zdaj opisali, je v bistvu odtujeni svet, ali takšen in takšen,
ali to je tisti svet, kakršen ne bi smel biti, ali to je neresnični, popačeni
svet, lažni, protislovni svet itn. Sprašujem: Od kod izvir oziroma možnost
neke takšne trditve, teze, spoznanja, vedenja, razumevanja? Da bi ta svet
sploh lahko tako zagledali, ga moramo prej ali obenem (zavestno, dejavno,
miselno, hote) transcendirati. Mi (nasproti Heglu in bistvu tega sveta) prav-
zaprav že stojimo na Marxovem stališču; to nam ravno kaže neko mož-
nost, čeprav najbolj abstraktno, še nekega drugačnega sveta, to je na bist-
vo nekega novega sveta, ki nam potem v svoji lastni svetlobi omogoča
(šele tedaj !), da vidimo tudi to faktično bistvo tega obstoječega sveta. Kajti
znotraj heglovskega anticipiranja faktičnosti nekega meščanskega gibanja,
ki za nami, ljudmi še vedno tega meščanskega sveta, vse do naših dni in
do naše najgloblje intimnosti pobira stopinje, to resnično bistvo tega sveta
ni vidno (kot v neposredno empiričnem razmerju do danega predmeta ni
vidno, da imamo opravka z blagom kot družbenim razmerjem, karakteri-
stičnim za ta svet), ker na svojih lastnih predpostavkah niti ne more biti
viden kot odtujeni svet. On je to, kar in kakor je, in ostajajoč v tem okvi-
ru, bi bila naša naloga, smisel, usmeritev, cilj, smoter, možnost, boj in
naša meja res tisto, kar Sutlič dobro pravi: miselno dopolniti, domisliti
(in v tem smislu potem tudi delovati) do kraja vse dane predpostavke fak-
tičnega bistva tega (meščanskega) sveta. Mi potem ne bi mogli biti nič
drugega kot to, kar je bistveno že bilo (tudi izrečeno, videno) in kar bist-
veno že je. Samo rini naprej to, kar že je!
Vendar celo to ni mogoče, ker niti to faktično tedaj ni vidno, in za-
vestno ne bi mogli privoliti nif v to solucijo, ker ne bi vedeli, kaj bistve-
nega pravzaprav storiti. Kajti če je to faktično bistvo odtujeno in ga kot
takšnega določamo, potem se nam kot takšno prikazuje samo v dimenziji
možnosti nekega novega sveta, v horizontu možnosti drugačnega, kot je,
sveta, ki naj bi šele nastal, se odprl, ustvaril, proizvedel itn., ne glede na
to, koliko bi pri tem miselno in dejavno tavali. Tu se vsiljuje neko vpra-
šanje, ki je zelo pomembno. Našel sem ga ne le pri Marxu, temveč tudi
pri Lukacsu in Korschu (slednji je to dobro zaslutil in prav ekspliciral v
svojem delu »Marxismus und Philosophie«). Korsch to pove še bolj iz-
1581
rečno kot Marx (dasiravno je ta odločna misel vsebovana v njegovi XI.
tezi o Feuerbachu) : Za meščanskega teoretika je Marxova misel tista meja,
ki je ne more niti dojeti niti prestopiti. Zakaj? Zato, ker je ostal teoretik
o tem svetu, katerega že, oziroma edino živi in misli. Ostal je teoretik
tega meščanskega sveta in to je tako njegova zgodovinska kot miselna
meja. Torej, pravi Kersch, samo tedaj, če nekdo že je na delu za realizacijo
Marxove filozofije, oziroma filozofije kot filozofije, lahko do konca dojame
tudi Marxovo misel (filozofijo) in šele tedaj miselno (kritično!) nadaljuje
neko filozofsko dimenzijo, ki mu omogoča, da tisto, kar je, vidi kot realno
nekaj, in potem tudi, kaj je v svojem bistvu. (Za Hegla je to »nekaj« re-
zultat negacije negacije, ne pa gola danost.) Ali, z drugimi besedami : Res-
nično misliti in dejansko v celoti domisliti ta obstoječi svet, to pa pomeni
tudi razumeti njegovo pravo bistvo, je mogoče samo s stališča spremembe
tega sveta in v tem vidim epohalnost in sodobnost Marxove misli. Vsaka
druga misel, ki danes ne izhaja iz tega zgodovinskega odkritja in izboje-
vanega stališča, nujno obstane' na meji miselnega in življenjskega pozi-
tivizma.
Tu torej ne more biti govor o nekem Marxovem (ali drugem) filozof-
skem sistemu, katerega naj bi aplicirali ali uporabili v praksi, ker bi bil
to očiten nesmisel. Zatorej je vprašanje filozofije (oziroma z Marxom: rea-
lizacije filozofije) vprašanje tistega, kar je rečeno že s Heglom, ne le z
Marxom — vprašanje umnosti kot principa ali kriterija, kot naloge, zahteve
ali kot naše bistvene predpostavke. Torej predpostavke za mžonost ne le
nekega faktičnega gibanja, temveč zagledan j a tistega, kar bistveno smo,
to pa primarno pomeni, kaj mi in naš svet in ta naša družba še lahko smo
razen tega, kar faktično že je. Ce na kakršen koli način nismo onstran te
taktičnosti, potem ne moremo vedeti celo niti tega, da smo Heglovci, ker
se ta resnica razkriva šele tedaj, ko prestopimo mejo obstoječega, oziroma
njegovega bistva. Ne bi vedeli, da je prav v Heglovi filozofiji bistvo ob-
stoječega meščanskega sveta prišlo do svojega polnega, najglobljega in
najbolj adekvatnega izraza (kar vemo samo z Marxovo pomočjo), kot tega
meščanski teoretiki in z njimi velika večina tako imenovanih marksistov
do dandanes zares ne vedo in potem iz njegovega sistema po malem pulijo
delčke in na njih gradijo »nove« ali »najnovejše« teorije ali filozofije, ali
pa se vračamo na predkritično, predkantovsko stališče, kar je v bistvu eno
in isto. V tem smislu je Hegel resnica meščanskega sveta kot faktičnega
gibanja, nastalega kot rezultat meščanske politične revolucije, in njegova
bistvena anticipacija v celoti, do njegovih lastnih meja. Zato je imel Hegel
pravico reči, da po njem ni nič bistveno novega; m tu je smisel njegovega
tako imenovanega ustavljanja zgodovine, ne kot faktičnega gibanja, tem-
več kot bistveno novega zgodovinskega gibanja, ki bi bilo nekaj drugega
ali drugačnega od meščanskega. Torej ne v smislu, da se po njem ne bo
nič več dogajalo. Dogaja se še naprej, toda kot f akt čno potrjevanje tega
meščanskega bistva sveta, ki se je njemu povsem odprlo, ki ga je dojel,
ki ga pozna, iz katerega mish, v katerem je, ki pa je po njem razumljeno
kot univerzalno bistvo sveta sploh. Pa vendar je prav on ravno zato lahko
1582
miselno prispel do tiste meje, onkraj katere se z Marxom in z nami samimi,
če smo na delu te odprtost , zdaj nakazuje možnost nekega novega sveta.
Zdaj zastavljam vprašanje, ki bi se (lahko) glasilo: Ko smo rekli, da
mora že biti na delu ta možnost drugačnega, ki nam pravzaprav omogoča,
da mislimo, kaj to je, potem hkrati že smo na stališču tistega, kar še ni,
da bi sploh vedeli za bistvo tega, kar je. Sele s tem se resnično zastavlja
n lahko zastavi vprašanje, kaj je ta tako imenovana zgodovinska možnost,
ki nam zagotavlja, da smo dejanski sodobniki tega dogajanja. Kajti to
nismo s tem — kot nam je hotel sugerirati Vanja Sutlič — ker preprosto
pristajamo na predpostavki dopolnitve tega sveta. A tisti, ki tega ne želi,
s tem samim še ni abstraktni humanist, kot nas je imenoval Vanja Sutlič
To je resda prav tako važen, a vendar postranski opravek, ki se ne vsi-
ljuje iz spoznanega cilja, temveč iz faktične pomanjkljivosti, na primer,
konkretno, naše revolucije, ki vstopa in mora vstopiti v sociaLstično revo-
lucijo brez izpolnjenih predpostavk, denimo meščanske formalne demo-
kracije, v okoliščinah podedovane ekonomsko-materialne neizgrajenosti,
nizke kutlurne ravni in izobrazbene stopnje ljudstva, primitivizma v raz-
ličnih oblikah, različnosti in hkratnosti zgodovinskih slojev, ki še realno
vzporedno obstajajo, vpuva duha in prakse stalinističnega obdobja, kar je
še prisotno v tem našem g.banju, pa tradicije itn.
Torej je dopolnjevanje vseh možnosti teh bistvenih predpostavk me-
ščanske družbe in sveta v celoti samo neizogibno zgodovinsko-družbeno
faktično delo. A če bomo to razumeli kot pravo bistvo, kot našo edino
nalogo in smisel, potem bomo sami sebe slepili, ker bomo pod imenom
socialističnega gibanja de facto dopolnjevali meščanski svet. Marx ga je
pravilno pokazal in ovadil. S svojimi vsestranskimi analizami je pokazal,
kako se ta svet s prevlado ekonomskega, utilitarnega in tehničnega nad
vsemi drugimi območji družbenega in človeškega življenja razvija in gib-
lje v dimenziji političnega. Politična družba in politična emancipacija je
zadnji in najvišji doseg osvobajanja človeka kot meščanskega človeka, s
svobodo, da je delavec, to je svobodna delovna sila na tržišču blaga, kar
mu je v principu zogotovljeno s pomočjo in v okviru pozitivnega politično-
pravnega sistema. Ce zdaj mislimo, da bomo s temi političnimi instrumenti
ali pa z nekim ekonomskim mehanizmom ostali na ravni tistega, kar se
je z revolucijo odprlo in zarisalo in kar je bilo idejno anticipirano, tj. reali-
zacija socializma, potem smo se izgubili. Zakaj vedeti moramo vsaj to, da
politična revolucija, (ki je — po Marxovih besedah •— v svojem bistvu
meščanska revolucija) šele zdaj je ali lahko je samo predpostavka za tisto,
kar mora slediti in o čemer je govoril Marx — social stična revolucija je
revolucija ali radikalna sprememba družbenega človeškega razmerja. To-
rej nadaljevanje politične revolucije pomeni preseganje in prevladanje,
pravzaprav dialektično odpravo meščanskega sveta v smeri realizacije so-
c alizma. Celo že utopična zavest kot neka možnost, upanje, pobuda itn.
je že opozarjanje na to neizogibnost prestopanja te faktičnosti in prese-
ganja tega tako imenovanega dopolnjevanja obstoječega sveta, kar pomeni,
da nismo več tisto, kar je Sutlić tu bržkone neprecizno izrekel. Kajti go-
tovo ne misli (tako vsaj domnevam, ker je nekoč o tem jasno pisal), da
1583
bi morali ostati — pa čeprav v najboljši obliki in v najčistejšem smislu —
ideologi tega sveta, ki bi do konca premislili tisto, kar je tu že rečeno,
podano, faktično, in bi samo rekli »da« tej družbeno-politično-ekonomski
taktičnosti, ki se sama od sebe razvija, zapirajoč vnaprej začrtani krog
meščanskega sveta in njegovih imanentnih možnosti, kamor spada, kot
je bilo tu rečeno, tudi stalinizem.
Dr. Andrija Krešić: Kangrga govori o »možnosti, ki je na delu« kot
o stalšču ali poziciji, ki je nasprotna poziciji taktičnosti, ki ni faktičnost.
Eno je, če rečemo »stališče možnosti«, če pa rečemo »stališče možnosti,
ki je na delu«, je to nekaj drugega, je to faktičnost. »Možnost, ki je na
delu« ne more biti stališče »onstran obstoječega«, temveč je prav stališče
obstoječega. Treba je upoštevati, da obstoječe nima samo enega pomena,
da ni čista pojavnost, temveč je v njem tudi tisto bistveno, vendar po-
sredovano s pojavno faktičnostjo. Spomnimo se, kako je iHegel razločeval
bistvo, ki ga pojav zakriva ali je v njem odtujeno, in bistvo, ki se samo
neposredno prikazuje.
Dr. Ivan Babic: Ali je o obstoječem mogoče povedati kaj več, kot je
Kangrga sam povedal? Mislim, da ni mogoče.
Dr. Andrija Krešić: Misi m, da izraz »stališče onstran obstoječega«
ni dober, ker pomeni stališče abstraktne možnosti ali čiste ideje ali mo-
realne zahteve ali božanstva. Povezal bom to s tistim, kar je govoril Rodin,
in povedal svoje stališče o vprašanju, ali je proletariat za Marxa katego-
rija, s katero je nameščen bog v teologiji, ali svetovni duh Heglove filo-
zofije. Hegel je »videl« absolutnega duha jahati na konju v osebi Napo-
leona Bonaparta. Ko bi mogel videti Stalina na mavzoleju nad mrtvim
Leninom, mislim, da bi njega vzel za podobo absolutnega duha. Spomnimo
se, naprej, Feuerbachovega sklepa, da je skrivnost teologije •— antropo-
logija. Za človeka ta misel pomeni: »Bog sem in razen mene ni drugih
bogov«. Bog tudi ni nič drugega kot človek nasploh, zamišljen kot stvar-
nost nad stvarnim svetom zato, ker faktično nima resnične človeške stvar-
nosti. Toda, po Marxu, v taktičnem svetu obstaja kategorija oziroma raz-
red ljudi, življenjsko usmerjen v to, da se odpravi kot razred, kar lahko
doseže z odpravo razrednosti sploh. To je proletariat. Proletariat je em-
pirična stvarnost, ne pa čista možnost, in kot tak predstavlja negacijo fak-
tičnega sveta. Njegov faktičn' razredni angažma predstavlja napor člove-
kovega bistva, da se prikaže naravnost, tj. da se človek ne omejuje na
eksistenco krojača ali filozofa itn., temveč... in .. .
Danko Grlić: Menim, da bi bilo tu treba pokazati, da zares prava stvar-
nost ni ostati pri stvarnosti. Proletariat ni faktičnost ali del taktičnosti,
temveč njegova faktična negacija. A prav zato je faktična, ker je nega-
cija, ne pa zato, ker je »faktična«. S tem, da negira obstoječe v imenu
resnično prihodnjega, postane realna sila, realnejša od tistih, ki ostanejo
pri realnem.
Dr. Ante Pažanin: Kakšne narave je znanje o pravem bistvu, ki
nam omogoča transcendiranje obstoječega, in kakšne narave je spoznanje
faktičnega bistva?
1584
Dr. Milan Kangrga: Moj odgovor je, da se to znanje, če ga lahko tako
imenujemo, dogaja v temelju našega sveta. (Na pripombo tovariša Krešiča
je delno odgovoril Grlić, zato se pri tem ne bi ustavljal.) Ko rečemo, da
nekaj je, tedaj smo takoj, če ostanemo pri tem (a to je horizont teorije
kot teorije) preprosto spregledali tisto, kar to »je« še ni. Izpustili smo, za-
nemarili ali zavrgli, torej že v temelju negirali možnost tega »je« (možnost
biti). S tem smo negirali procesualnost, dialektiko, negirali smo svojo last-
no možnost, naš lastni človeški svet, v katerem bi to »je« z našo pomočjo
morda lahko postalo tudi kaj drugega. Sicer je ta svet že bistveno dovr-
šen in vnaprej gotov, določen enkrat za vselej. Bistveno vprašanje (prav
Marxovo vprašanje) ni več to, kaj nekaj je, temveč: ali bi in kako bi
lahko bilo tudi drugačno. Zakaj ko pravimo, da nekaj to in tako je, še
nismo vprašali in odgovorili, kaj še ni, a prav to je primarna in bistvena
dimenzija tega »je« in njegove možnosti. Samo po tem, kar še ni, je možno
in vidno to »je« v svojem dejanskem bistvu kot nekaj realnega in v člove-
kovem svetu pomembnega. In ravno to je tista dimenzija, dejal bi zgodo-
vinska, dialektična dimenzija, ki manjka teoriji kot teoriji, ker le-ta ostaja
in obstane pri tistem, kar preprosto je (pri neposredno danem, kar ona
menuje dejstvo!). Da bi odgovorili na vprašanje, kaj to »je« še ni, nam
lahko pomaga Hegel; on dialektično par excellence vidi v končnem dejavno
neskončnost neskončnega (primerjal jo s krtom, ki nenehno rije
in prebija skorjo tistega samo naravnega, danega, otrplega, končnega), s
čimer se razrešuje eden izmed temeljnh filozofskih (metafizičnih in teo-
loških) problemov, s katerimi se vedno znova ukvarja in muči človeška
misel, namreč: kako je končno (bitje) kot končno sploh mogoče v tistem,
kar je; ali: zakaj je nekaj, ne pa nič; ali: kaj je temelj in bit vsega, kar
je, oziroma po čem je bitje kot bitje mogoče. Ta navzočnost neskončnega
v končnem napravlja to končno sploh mogoče. Hegel jo je imenoval duh;
torej da bi bilo končno kot končno ali kot to »je« sploh mogoče, mora
biti v njem, kot zanj bistveno ali omogočajoče ali konstituirajoče ali odpi-
rajoče, prav tisto neskončno kot nekaj, kar še ni, kar narašča, prihaja itn.,
da bi bilo to končno sploh vidno. Od tod izhaja, da za teorijo, ki ima opra-
viti samo s tem »je« (končnim, danim, obstoječim), ne da bi kdaj vpra-
šala, kako je to mogoče (namreč po neskončnem), ni vidno niti bistvo
tega obstoječega sveta (katerega si jemlje za predmet), temveč ima pred
seboj samo faktičnost nekega — kot bi rekel Marx — razčlenjevanja in
ponovnega vzpostavljanja obstoječe empirije, kateri se izmika ne le bistvo
sveta (predmeta), temveč tudi njeno lastno bistvo. Svet se tej empirični
zavesti ne prikazuje v svojem bistvu, ker zavestno spregleduje tisto, kar
bi še lahko bil in karšeni, a kar ga pravpaprav omogoča. To pomeni,
da smo mi že na stališču nekega »znanja«, ki ni teoretsko, ki nam omo-
goča, da vidimo, kaj je. To je praxis, praksa, to je temelj našega sveta, ki
omogoča, da nekaj po našem delu je, ali pa se ta možnost izgubi, zapravi
ali izgine, ko človek sam ni na delu njenega udejanjenja. Pravzaprav je
to vsako človeško dejanje, ki ni hotelo ostati samo pri predpostavkah ti-
stega, kar preprosto je, in se ni nastanilo tu. To ni samo vprašanje filo-
zofov, kajti končno lahko tudi vsak povprečen človek s svojimi dejavnimi
1585
in miselnimi možnostmi in dosegom de facto negira ta obstoječi svet, ker
nikoli ni docela zadovoljen niti z njim niti s samim seboj. To so vse mani-
festacije tega potrjevanja praksisa kot izvira in možnosti našega člove-
škega sveta.
Vanja Sutlič: Marx — filozof razvoja proizvajalnih sil
Da bi se rešili iz resnične težave, dileme nekega idealiz rajočega sveta
totalnosti in ideje realnosti in postavljanja tega sveta pod vprašaj, da bi
se liz te dileme rešili, da bi jo nevtralizirali, se vračamo k reševanju p-olo-
žaja in družbe s tem, da v nekem znosnem, človeško resničnem, humanem
itn. aspektu govorimo o človeku, o filozofiji, o stvarnosti, o humanizmu
in tako naprej.
Ne vem, zakaj Kangrga, ko se je toliko strinjal z mano, ni razumel
tistega, kar sem hotel povedati. Verjamem pa, da me ni razumel zato, ker
ima tudi on, ob tem, da se je strinjal s tistim, kar sem razlagal, vendarle
neki paliativ, neko rešilno sredstvo, preden se ta dilema zares zaostri. To
je njegovo razločevanje med faktičnim in pravim bistvom. Faktično bistvo
je tisto, s č'mer naj bi imel opraviti Hegel, pravo bistvo pa tisto, k čemur
je šel Marx. Ce je za Hegla vse, kar je umno, realno, pravi Kangrga, za
Marxa ni vse realno umno, in zdaj zastavlja vprašanje prioritete umnega,
od tod naprej pa takoj vprašanje transcendence taktičnosti. Tu moram
reč', da gre v njegovi terminologiji za nenehno zamenjevanje taktičnosti
in faktičnega bistva. Ce se je že odločil, da to imenuje faktično bistvo,
potem ne sme nenehno suponirati, da je govor o taktičnosti, da bi bistvo
rezervirali za pravo bistvo. Novi svet kot folio (ozadje — op. prev.) fak-
tčnega sveta. Najbolj bistven Kangrgin stavek je tale: Tega sveta ne bi
mogli niti misliti, kaj šele opredeljevati kot odtujenega itn., če že ne bi
bili nekako preko, če transcendenca že ne bi bila na delu. Vprašanje je
samo, kako smo preko, kajti preko smo lahko tudi z nekega parcialnega
aspekta. Ce govorimo v terminolog ji zgodovine filozofije, bi lahko hi¥.
preko Hegla s predheglovskega delnega aspekta, kar se je faktično doga-
jalo in kar obnavljamo v naših vseodrešujočih antitezah človek—nečlovek,
humanizem—nehumanizem, realnost—nerealnost, prava realnost, tisto, kar
je dobro, primerno, dostojanstveno za razloček od onega, kar to ni.
Kangrga zato misli, da sem neprecizno rekel, da je naloga filozofije
prav vzpostavljanje tega sveta. Ne, to sem rekel docela precizno in docela
misleč tisto, kar tudi zdaj govorim, namreč to, da filozofija kot ideologija
niti ne more nič drugega kot vzpostavljati ta svet; vzpostavlja pa ga tako,
da prinaša na dan njegovo pravo bistvo. Ta d stinkcija med pravim in
faktičnim bistvom je Kangrgi omogočila, da je prišel iz zaprtega sveta to-
talnosti. Ko bi bil prav razumel Marxovo nezadovoljstvo zaradi Heglove
formule, najlepše izraženo v očitanju pozitivizma Heglu, potem bi vedel,
da Marx tega sveta ni prestopil tako, kot on upa, da je to storil. Zares,
vse, kar je umno, je stvarno. Umno ni nič subjektivnega, umno za Hegla
ni nič privatnega, umno ni neka modrost, ki jo bo nekdo na nač.n raz-
svetljenske refleksije vnašal v množice, popravljal itn. Umno je samo bist-
1586
vo stvarnosti na delu in v tem smislu se Marx zares strinja s Heglom. Toda
Marx mu pravi takole: dokler si ostal pri bstvu. si nisi v skladu s svojo
filozofijo prizadeval za spravo ideje in realnosti v elementu realnosti, tem-
več si si prizadeval za izvajanje te sprave v elementu pojma; tvoj program
je bil izvrsten, vendar to, kar si nam ponujal kot realizacijo, je bila samo
filozofija. Filozofi so doslej svet samo razlagali. Gre za to, da se ga spremeni.
Tako razumljeni Marx je po mojem mnenju edino pravi Marx. Ta in tak-
šen Marx je izpolnjevalec Heglove dediščine. Tisto, kar je Hegel pustil
pri miru, hoče on do konca racionalizirati v smislu realizacije uma. To je
smisel njegove formule o realizaciji filozofije. S tem programom ni onstran,
temveč šele in zlasti v tem svetu, o katerem je govor. S to vrsto transcen-
dence on vstopa v ta svet, ne pa iz njega. Zato je mogoče z Marxovega stali-
šča kritizirati Hegla. Toda ta svet je mogoče kritizirati z Marxovega stališča
samo, če se Marxu pripiše več. kot je rekel, to je, če se pozabi, da je on
tisti, ki je hotel realizirati svet dela. toda ne svet dela v smislu delavca
kot ekonomske kategorije, kot najemnega delavca, ampak svet dela v an-
tropološkem pomenu besede, v tistem pomenu, o katereme govori v »Kapi-
talu«, ko določa enostavne momente delovnega procesa — delovno dejav-
nost, predmet dela, delovna sredstva in proizvod dela. V dosedanji zgo-
dovini so ti elementi ločeni, postavljeni drug drugemu nasproti živijo lo-
čeno življenje. Delitev dela je vzrok vsemu zlu. V novih razmerah, ko bo
to združeno, ko bo proizvajalcu vrnjen njegov proizvod, delovna sredstva,
predmet dela, takrat bomo imeli enotnost teh elementov, ki so se zgodo-
vinsko ločili, se postavili drug drugemu nasproti, se drug drugemu nad-
redili, postvareli, odtujili. Torej to je ta filozofija dela.
Pri Heglu boste našli to isto filozofijo dela izvedeno v elementu poj-
ma, ker je bil zanj model dela delo pojma. V Marxovem modelu dela je
bistvena izmenjava snovi med človekom in naravo in to, da narava za
tega delovnega človeka že pripravlja svoje produkte, ki so — kot pravi
na tem istem mestu v »Kapitalu« — od narave dani predmeti dela. V tem
stavku je rečeno, da človek ni delavec samo v antropološkem pomenu be-
sede, temveč hkrati tudi tisti, ki ve za bistvo narave, katera mu daje pred-
mete dela, in ki je torej, če hočete, obenem tudi naravno bitje, določeno
nev finalnem smislu, temveč v smislu neke kozmologije, katere temeljni
pojem je delo. In naprej : tisto, kar je v kozmologiji in v tej antropologiji
skupno, je formalna struktura vsega dogajanja, vsega gibanja, vse dia-
lektike, le-ta pa je izražena v kategorijah, katere Marx uporablja pri opisu
enostavnih momentov dela. To so Aristotelove kategorije.
Tu je torej ta realizacija filozofije; in če bi si stvar, kot na začetku,
hoteli zastaviti kot resen problem, potem bi se morali vprašati, ali hočemo
to, kar smo s simbolom krstili za stalinizem, popraviti, funkcionalizirati.
racionalizirati, polepšati za človekovo osebnost in za njegovo dostojanstvo
še kaj dodati, ali pa bomo vsakič, ko o tem mislimo, same predpostavke
stalinizma napravili vprašljive. To je dilema. Vse drugo je beg v sentimen-
talnost, humanistično ali kakršnokoli drugo. Naša naloga je. da preseže-
mo to, kar je tu pred nami in kot realnost in kot filozofija.
Dr. Veljko Korač: Ali tudi na Kitajskem?
1587
Vanja Sutlić: Tudi na Kitajskem po svoje, kot h. bilo to videti dru-
gačno v Franciji, kot bi bilo videti drugačno v Ameriki in kot v Ameriki
tudi je drugačno. Kajti nikar se ne slepimo, da je neka etketa ali neka
deklaracija ali neko ime, ki se uporablja, že tudi karakteristika stvarnosti.
Švedska in druge nordijske dežele, Amerika itn., so po svoje realizacija
Marxove msli, bližja kot neke dežele tako imenovanega socialističnega
bloka. Kogar to moti, temu ne vem, kaj naj rečem. V tem smislu se Kitaj-
ska prav tako po svoje postavlja na noge, rešuje. To je torej postala sploš-
na misel, to ni več misel ljudi, ki bi jo lahko rezervirali zase v imenu neke
institucije ali neke organizacije.
Dr. Ljubomir Tadić: Se strinjaš s trditvijo, da je Marx mislec tehnike?
Vanja Sutlič: Mislec tehnike je izraz z dvojnim pomenom: mislec teh-
nike v pomenu genetivus subjectivus in genetivus objectivus, mislec teh-
nike, kolikor misli o tehniki. Ne, to Marx ni. Kot sami veste, je o tehniki
reflektiral spotoma, ko je opazil nekatere reči. Toda v pomenu genetivus
subjectivus, v pomeni, po katerem je tehnika subject njegove misli in ne
on subjekt tehnike kot objekta, v tem smislu ima Axelos prav. Marxova
filozofija je filozofija proizvajalnih sil in to bi človek enkrat za vselej
moral imeti pred očmi.
Vanja Sutlič: Realiziranje filozofije proizvajalnih sil
Se enkrat se moram oglasiti, kajti zdi se mi, da tisto, kar sem raz-
lagal, vendarle ni bilo razumljeno. Ne mislim, da sta Lukacs ali Bloch
imela priložnost, da odigrata to ali ono vlogo v okviru faktičnega staliniz-
ma, in da bi tedaj prišli na isto, kar smo imeli priložnost spoznati tako
literarno kot na lastni koži. Vendar to nikakor ni bila moja misel. Moja
misel je bila tole: Lukacseva in Blochova misel v svoji realizaciji težita k
vzpostavitvi totalnosti ideje in realnosti, totalnosti, ki gre do identičnosti,
v kateri se nasprotje med idejo in realnostjo v tendenci končno izbriše v
aproksimaciji in — heglovsko rečeno — slabi neskončnosti. To pomeni,
da nas tudi obzirna Blochova in ostroumna Lukacseva misel v principu ne
bi pripeljala dalje kot do stalinizma. Globoko sem prepričan, da bi nam
tako prvi kot drugi prihranila različne čistke, procese in druge reči, ki jih
povezujemo s »stalinizmom«. Toda »stalinizem« niso samo čistke in pro-
cesi, »stalinizem« je lahko na delu tudi v mnogo bolj elegantnih oblikah,
bolj elegantnih kot so bile tiste, ki so bile povezane z njegovim stilom —
Stalinovim stilom dela in z ljudmi novega kova, ki jih je on ustvarjal.
Zatorej prosim, da enkrat za vselej nehamo povezovati »stalinizem« z
Lukacsem in Blochom v smislu tega faktičnega »stalinizma«. To je eno.
Drugič, cilj Marxove kritike je bil res preseganje meščanske družbe,
če pod meščansko družbo v Heglovem smislu in v smislu Francozov in
Angležev osemnajstega stoletja razumemo tisti sistem potreb, kot bi rekel
Hegel, katerega anatomija je politična ekonomija.
Marx je zares mislil, da bo socialistična revolucija uvedla prvo fazo
komunizma; na njej bodo še materina znamenja stare družbe, kot se je on
izrazil, opravljena bo delitev po delu, ki prinaša pravne principe, ki so po
1583
svojem bistvu buržuazni principi itn. Toda v drugi fazi vsa ta materina
znamenja izginejo, ker obstaja takšno obilje dobrin, takšen razvoj pro-
izvajalnih sil in — kar je najbolj pomembno — delo ni postalo sredstvo
za življenje, oziroma ni ostalo sredstvo za življenje, ampak je postalo prva
življenjska potreba, kot pravi Marx v tistem svojem vendarle najbolj av-
tentičnem tekstu, v »Kritiki gothskega programa«.
Zdaj se zastavlja vprašanje, če so to kjerkoli in kakorkoli poskusili.
Jaz mislim, da so. Poskusili so v Rusiji pred NEP, v tako imenovanem
»vojnem komunizmu«. Teoretika tega stanja sta bila Preobraženski in
Buharin; razvijala sta nekatere splošne teze Rose Luxemburg.
To je bilo prav tako samo ob sebi umevno, kot če bi rekli marksizem.
Marksizem v tem je bil predvsem v premagovanju kategorij kapitalistič-
nega načina proizvodnje.
Toda v tistem trenutku, ko je bila stvarna naloga družbe, da racio-
nalno proizvaja, da razvija proizvodnjo in proizvajalne sile, so se pojavili
takšni bastardi kot so: socialistična blagovna proizvodnja, toliko da ne re-
čemo socialistični kapital. A tudi to bomo nekega dne brez vsake zadrege
rekli, ker bomo vse to res obnovili.
To kaže, da je sfera ekonomike mnogo globlje povezana s tipom pro-
izvajalnih sil, ki se razvija v okviru tako imenovane, zgodovinsko tako
določene meščanske družbe, ne kot pojma, temveč v tem obdobju, imeno-
vanem novi vek — mnogo bolj povezana, kot je Marx le kdaj slutil. In da
ta tip proizvajalnih si zahteva ekonomiko, da bi se lahko razvijal. Eko-
nomike ne moremo vreči čez prag. To, kar se imenuje gospodarjenje, to
gre eno z drugim v neskončnost, dokler bo ta tip proizvajalnih sil, o kate-
rem govorimo, to pa se pravi, dokler bosta ta tehnika in ta znanost odlo-
č Ini za naše tako imenovano materialno življenje. To je konsekvenca, o
kateri bi morali govoriti. Povsod drugod se je to izkazalo kot želja, kot uto-
pija, in je podvrženo kritiki tako kot pri nas abstraktni humanizem, ki bi
v imenu humanosti rad nekako prezgodaj absolvral ekonomsko sfero, go-
spodarsko sfero.
Toda če to sfero prezgodaj absolviramo, nimamo, na primer, renta-
bilnosti posameznih podjetij, nimamo racionalni rešitve vprašanja cen.
Poglejte Sovjetsko zvezo. Tam na vse mogoče načine tuhtajo, kako bi vzpo-
stavili stabilen sistem, splošni model cen. Na koncu bodo prišli do tega, kar
je implicitno v tezah tako Fedorenka kot Kantoroviča itn., namreč do tega,
da socializem (pustimo ob strani, kaj je to socializem), da ta faktičnost, tr>
stvarnost mora računati s temi kategorijami. Smešna je sama misel, da bi
bilo mogoče te kategorije odpraviti v neki politični in socialni revoluciji.
Z drugimi besedami: osrednji moment vsega marksizma oziroma Mar-
xovega nauka je pod vprašajem. Mi nimamo več opraviti s tem osrednjim
problemom. Marxov nauk ni niti teorija odraza niti ta ali ona ontologija
ali antropologija, kajti vse to so drugotne zadeve in interpretacije. Marx
je predvsem v tezi: odprava kapitalističnega načina proizvodnje. To, kar
je bilo realizirano, je novi tip, sprememba tipa lastništva. Vendar je, kot
veste prav iz tistega mesta, ki sem ga prej citiral, to je iz »Kritike gotb
skega programa«, zanj lastništvo funkcija načina proizvodnje in ne narobe.
1589
Torej naj se lastinštvo spreminja kakorkoli, dokler se ne spremeni način
proizvodnja, dokler ostane takšen, kakršen je, imamo opraviti s kapitali-
stičnim načino mproizvodnje. Tako je namreč s to rečjo v stvarnosti. To
vse je zares abstraktni humanizem, ker ne upošteva, da se ta in takšna
teza o premaganju ekonomskega ni nikjer realizirala, to pa zato, ker b';
pomenila kaos v kakršnikoli proizvodnji, kakršnemkoli procesu ohraniania
proizvajalnih sil, kaj šele reproduciranja na višji ravn'. To je en moment.
Drugi del naše razprave je tekel ravno nasprotno od njenega prvega
dela. Najprej smo napravljali Marxa za domačo rabo; primernega in hu-
manističnega, da bi ga nekako spravili v stik z družbeno faktčnostjo, s
stvarnostjo. Zato mu je bilo treba v razpravi kritično vrniti tisto strogo
resnost, ki je zunaj vsakega sentimentalizma. Toda zdaj, v drugem delu
razprave, je narobe. Zdi se mi, da se zdaj nagibamo k temu, da bi ga tre-
tirali kot pojav devetnajstega stoletja in da bi ga pustili zaradi teh istih
razlogov povsem ob strani, da bi ohranili filozofijo v takšni situaciji, po
kakršni smo hrepeneli, samo z drugimi argumenti.
Zato bi bilo zdaj treba dokazovati, da je kot mislec za nas neizogiben
in da z njim ne moremo opraviti tako, da ga bodisi proglašamo za pri-
padnika devetnajstega stoletja, bodisi rečemo, da je bila njemu zgodovina
osrednji problem, odslej pa bomo izhajali iz človeške narave, iz človeške
osebnosti itn.
Marx je veliko večji problem, kot se dejansko zdi. Ta veliki problem
je ravno v tem, da je on filozofijo in vse, kar je, po svoje določil na način
nekega opt mizma, ki je značilen za začetek razvoja proizvajalnih sil. On
je filozof proizvajalnih sil. Slo je za odpravo določenih odnosov v proiz-
vodnji, da bi proizvajalne sile nemoteno nadaljevale svoj razvoj oziroma
naraščanje.
Kolikor vem, je v marksistični literaturi zelo malo tistih, ki so se
ukvarjali z vprašanjem, kaj so pravzaprav pri Karlu Marxu proizvajalne
sile. Obstajajo različne teze — da sem spada tudi znanost, človekovo delo
samo. spretnost pri delu, povečana produktivnost itn. Stalin je do svoie
dal nekakšen katalog, ki ponavlja Buharina. Buharin je morda še do danes
edini avtor, ki je o tem resneje spregovoril.
Toda po mojem mnenju je sploh celoten problem filozofije v tem,
kako se postaviti proti tem proizvajalnim silam. Moramo si biti na jasnem,
da mi služimo njim, ne pa one nam. Humanistična teza, da se poslužujemo
teh proizvajalnih sil, je navadna iluzija. Nič več se ne dogaja zato, da bi
predvsem služilo človeku. Človekova potreba kot eminentno umetna po-
treba — kot to dokazuje družba obilja — je vprežena v službo produk-
cijskega procesa.
Tista teza, iz katere izhaja Marx, da mora biti karakteristika načina
proizvodnje prihodnosti zadovoljitev potreb, je zastarela v tem svetu, v
katerem imamo zaradi načina proizvodnje potrebe, ki so prav tako kot
fundamentalne potrebe same — na primer hranjenje, oblačenje in druge
— podrejene temu načinu proizvodnje. Tako je Marx likrati zmagal in
nam hkrati zastavil problem. Ce torej kje moramo zastaviti problem, po-
tem je to problem proizvajalnih sil. Ta problem proizvajalnih sil je bil
1590
po mojem mnenju njegov oboi, ki ga je dal devetnajstemu stoletju. Gre
za njegovo vero, da se bo — kolikor bo odpravljena ekonomska sfera od-
nosov med ljudmi v procesu proizvodnje — začelo kraljestvo svobode. Ono
materialno kraljestvo ostane samo toliko, kolikor je vredno človeške na-
rave, prava človeška narava pa je v razvoju, ki je sam sebi smoter, v raz-
voju znanosti, v razvoju tehnike itn. In ravno ta neproblematizirani in
zanj največji patos, ki nosi njegovo delo — mora za nas postati problem.
Kaj je s proizvajalnimi silami? Kateri svet je to, ki nam ga je Marx slikal
in ki nam ga je ne le slikal, temveč ga imamo pred očmi.
A naj se vrnem k izvajanjem, iz katerih sledi, da smo v razpravi
trdili, da je Heglova filozofija realizirana, in to filozofija Hegla kot po-
sameznika. Vendar stvar ne stoji tako. Da bi razmerje razumeli, ga moramo
obrniti. Namreč: prej Hegel služi filozofiji, kot filozofija služi Heglu. He-
glova flozofija je izrekanje možnosti tega veka. To je poseben način v
okviru tistih pogojev, ki jih je nudil nemški idealizem. Toliko je samo
pogojna upravičenost govoriti kondicionalno o Heglovi filozofiji. In šele
tedaj, če to vzamemo resno, lahko sploh pristopimo k vprašanju, koliko
se neka filozofija realizira. Kangrga je danes povsem pravilno rekel, da
gre za tisto fundamentalno filozofičnost vsega tega novoveškega sve-
ta. Toda stvar je zelo preprosta, čeprav se tudi to lahko zdi ab-
straktno in idealistično, ker smo navajeni na te kategorije in te kvalifika-
cije: filozofija, takšna, kakršna se je 'zrazila v Heglovih delih, ni nič dru-
gega kot samo osveščanje tega sveta, teh njegovih predpostavk, tega ne-
motenega, z ničemer oviranega, samo nase postavljenega sveta razvoja
proizvajalnih sil. To je že Hegel. Tisto, kar je Marxa predvsem motilo, je
bilo to, da se ta razvoj dogaja v elementu filozofije kot filozofije. In zato
je bilo treba to filozofijo vključiti v realnost. Oziroma, drugače rečeno,
če razumemo, kaj je Heglov idealizem, potem je bil Hegel za Marxa pre-
malo idealističen, ne pa tisto, kar se navadno misli. Njegov idealizem je
v tem, da pojem, da to znanje, ki se mu nič ne more izviti, definitivno,
v vrsti aproksimacij — če hočete, v neskončnost — vendar v principu za-
obseže vse, kar je, da se brez ostanka zreducira na pojmovanje, na pojem.
To je, približno, definicija proizvajalnh sil. Pri Heglu imate filozofsko
definicijo — za razloček od sociologistične Buharinove — tistega, kar je
delo ne v ekonomski kategoriji, temveč delo v tej antropološki-kozmološki
in teološki kategoriji, kajti tudi teološka dimenzija igra tu vlogo. Ni mo-
goče mishti, da tudi tsta Feuerbachova formula: »Človek je človeku bog«,
tu ni na delu. To je prav tako teologija. In to ni negativna teologija, kakrš-
na je znana iz literature, temveč pozitivna teologija, v kateri je definiran
bog. Bog je namreč človek. In to ne ta ali oni človek, temveč rod. Marx
si je prizadeval, da bi nam pokazal, v čem je ta rod in kako se mora rea-
lizirati. To je dejansko generično bitje. Doseže se v komunizmu. Gledano
tako, v tem aspektu tradicionalne metafizike in njenega posebnega dela.
ki se imenuje racionalna teologija, je mogoče humanizem definirati kot
realizacijo teologije in ne le kot realizacijo filozofije.
Prevedel J. D.
1591
Južnotirolski Nemci
ob primorskih Slovencih
v odnosu do Italije
(Poskus komparativnega zgodovinskega pogleda na trikot nacionalnih
in državnih odnosov)
I. Juvančič
Nadaljevanje in konec
Uvod
Največja razlika med Južnimi Tirolci, Slovenci in Hrvati se pokaže,
če pogledamo obojestranska poglavja, ki nosijo naslov: fašistični teror. Res
je, preden pride fašizem na vlado, lahko južni Tirolci navedejo dva pri-
mera terorja, ki so ga izzvali fašisti: napad na obhod narodnih noš v Bocnu
14. aprila 1921, ko je kar 48 ranjenih in 1 mrtev, vsi Nemci. Nato omenimo
(še pred pohodom na Rim) fašistični nastop v Bocnu 12. feptembra 1922,
ko zasedajo občino in izženejo nemškega župana. Obenem se polaste še
ene nemške šole in jo spremene v italijansko."'' Pri Slovencih se je
začelo 13. julija 1920 s požigom Narodnega doma pod vodstvom Francesca
Giunte, ki je vodil tudi zasedbo občine v Bocnu. Požigi pa so se nato raz-
širili na vso deželo v večji ali manjši meri. Dr. Lavo Cermelj ima (med str.
244—344) kar sto strani, ki govore o terorju.
Težko je primerjati: tu gre za statistične podatke. Južnotirolski publi-
cist Claus Gatterer, je hotel južnim Tirolcem podati neko primerjavo.'"
Ze prvi njegov podatek je tak, da kaže na razliko, ki kriči do neba. Južni
Tirolci navajajo za vso dobo fašističnega terorja 200 konfinirancev, proti
tej številki postavi Gatterer samo za prva leta italijanske okupacije areta-
cijo 1000 Slovencev in Hrvatov.
Res, kdo pa je med nami skušal ugotoviti število konfinirancev in in-
ternirancev vsaj do leta 1941? Smrtne žrtve, ki jih južnotirolska literatura
našteva, so le 3. Samo en Nemec je padel ob napadu na sprevod noš v Boc-
nu 1921. Druga dva sta umrla zaradi posledic zaporov, konfinacije (notar
Noldin in Salurna 1929; nečak prof. moralke Noldina: in še ena učitelji-
1592
ca); oba zato, ker sta poučevala nemške otroke v »nedovoljenih« zasebnih
šolah. V Julijski je posebno sodišče izrekalo smrtne obsodbe; začelo se je
16. 10. 1929 z ustrehtvijo Vladimira Gortana, sledili so 5. 9. 1930 Bazovi-
čani itd.
Omeniti moramo tu še nekaj ukrepov fašizacije, ki so na južnem Tirol-
skem našli veliko večji odmev. Gre na primer za prepoved imena »Tirol«
in »Südtirol«. Ime »Primorsko« je po 1918 zginilo in nihče se ni jokal za
njim. Ko je prišla »Venezia Giulia«, Julijska Benečija — Julijska krajina
(pri narodnih Slovencih). Južne Tirolce je zadelo v živo, ko je izšel pre-
fektov dekret 7. 8. 1923. In ko so jim 4. 8. 1927 prepovedali še rdeče-belo-
rdeče polknice, vetrnice, ki so se stoletja bahale s temi barvami, barvami
Tirolske in Avstrije! Razglasi tistega časa v južnotirolskih listih zvene ka-
kor nekrologi. Fašizem je udaril v »najsvetejšo tirolsko tradicijo«. »Alto
Adige«, ki naj bi nadomestilo »Südtirol«, ime si je izmislil Tolomeia, je bila
in je za pravega Tirolca, psovka. Seveda so obenem prepovedali vsa nem-
ška zemljepisna imena prav tako na Goriškem, Tržaškem in Istri, ki so do
fašistične diktature bila še dovoljena ob uradnih italijanskih. — Zanimiva
bi bila študija o novih poitalijančenih imenih, o spremembah, študije Slo-
venci še nimamo; Tirolci pišejo o tem mnogo. Kako je npr. fašizem s tem
zapletel raziskovanje zgodovine I. svetovne vojne za Italijane same, ko je
uvedel nova imena in zmešal npr. vojna poročila generalnega štaba itd.
Mussolini se je recimo »boril« na Javorščku, ki je postal »Monte dei faggi»;
prej je bil »M. Favorce. V enem primeru je južna Tirolska šla pred Julij-
sko krajino. Odlok o italijanizaciji priimkov je zadel Tirolce že 1926, na
Slovence in Hrvate pa so ga raztegnili šele leto nato (o tem L. Cermelj).
Za južne Tirolce bi ga še razumeli, saj ti sami priznavajo svoj retoroman-
ski substrat in zato nosijo priimke, ki zvene romansko. (Imenovali smo
Noldin, Franzelin). Toda pri Slovencih in Hrvatih ni bilo nikakega vzroka,
v obeh primerih pa pomeni italijanizacija poseg v osebno svobodo, žalitev
človeškega dostojanstva, družinske tradicije.
Samo 16 južnih Tirolcev je prišlo pred posebno sodišče; obsojeni so
bih na 8, 6, 4 V2 let, v celoti 46 let (tako C. Gatterer I. c). Samo v enem
procesu leta 1929 in v drugem znanem procesu pred posebnim sodiščem
(maja 1929) je bilo obsojenih 23 Slovencev iz Gorice in Trsta (med njimi
18-letni Dušan Hreščak, sedanji socialistični poslanec občine Trsta na 17
let). Kdo bi našteval! Aula IV (izdali A. Perit, A. Leonelli, P. Maiello, L.
Zocchi), ki daje pregled dela posebnega sodišča prinaša za vso Italijo 4596
obsojenih: Med 42 smrtnimi je 33 Slovencev in Hrvatov. 4596 italijanskih
državljanov je bilo obsojenih na 27.735 let. Od teh je bilo 442 Slovencev in
Hrvatov na 4893 let.'"^ Razmerje 16 južnih Tirolcev s 46 leti zapora proti
442 Slovencem in Hrvatom s 4893 leti zapora se ne da primerjati niti od
daleč. C. Gatterer končuje svoj pregled, ki ga tu ne navajam, ker ni po-
poln, z besedami : »Slovenci in Hrvati v zvezi s komunisti... stalno drže
Trst, Gorico, Pulo in Reko v položaju, podobnem izrednemu stanju; na
južnem Tirolskem nič enakega«.
Tirolci poznajo do 1918 le boj proti Tridentu, bili »so gospodje v svoji
deželi«. «Tradicije barikad« niso poznali. »Vodilni Tirolci« so med italijan-
1593
sko okupacijo kot »meščanski vodje« razglasili svoje pravice in protestirali,
če so bile okrnjene, toda pazili so, da ne bi sami kršili proti njim delujo-
čega prava, to se pravi, fašistično pravo so spoštovali. Pred njim so imeli
»rešpekt — spoštovanje«. Gatterer še dodaja pripombo o južnotirolskih
demonstracijah, ki so jih »visoki Italijani«, oblastniki, imenovali »timide
dimonstraziioni«.
To so zelo važne, pogumne ugotovitve Clausa Gatterer j a, ki jih ne naj-
demo nikjer v obsežni literaturi o južni Tirolski, ki vsa obravnava le fa-
šizem in kaj je ta delal, ne zastavi pa si vprašanja, kako so se vedli južno-
tirolski Nemci, njih predstavniki? Ljudstvo? Inteligenca?
Za parlamentarno dobo smo omenili, da so izvoljeni poslanci južnih
Tirolcev kakor tudi meščanski predstavniki slovenske in hrvaške narodne
manjšine stali na stališču legalne lojalnosti, ker je bilo tudi načelo za vse
politično delovanje (v najširšem pomenu besede je veljalo tudi v kultur-
nem, gospodarskem, družbenem sektorju). Po nastopu fašistične diktature
(zlasti po 1. 1925) morajo slovenski in hrvaški meščanski voditelji zapu-
stiti Italijo in iti v emigracijo, če nočejo končati v zaporih (isto velja za
KPI) in začne se zato tako za slovensko kot hrvaško ljudstvo doba ilegale.
Proletariat je od vsega začetka bil na poziciji po liniji KPI. Meščanske
stranke se zbero v Cencetrazione antifascista — Antifašistična koncentra-
cija, s katero sodelujejo tudi italijanski socialisti, socialni demokrati in
TIGR. Južnotirolsko manjšinsko vodstvo ostane na stari liniji legalne lo-
jalnosti, še več »opazili so ,da ne bi sami kršili proti njim delujočega pra-
va«, to se pravi spoštovali so tudi fašistično pravo. O emigraciji vodilnih ni
govora. Vemo le za posameznike npr. Reutha Nicolussija, ki postane pozne-
je celo nacist.
O tem še ni podrobnih študij. Pregled dogajanj, akcij in reakcij, fa-
šizma in Nemcev ter tako južnih Tirolcev kot Avstrijcev, nam da možnost,
da si zastavimo vprašanje, kje je bil vzrok za to? Prvi daljni vzrok, uteme-
ljen še v zgodovini, je pač gotovo v konservativnosti Tirolcev. Bližja, so-
dim, da sta bila dva. Konservativni Tirolci, vezani na cerkev, in ti imajo
večino, so kot preostali katoliški svet sprejeli z zadovoljstvom sporazum
fašizma z Vatikanom leta 1929, ki je rešil rimsko vprašanje, povezal usodo
fašizma z usodo Vatikana in italijanskega katolicizma. Na južnem Tirol-
skem, v Briksnu dobe zopet nemškega škofa namesto škofijskega upravite-
lja. Duhovščina zadiha svobodneje. V mejah cerkvene organizacije skuša re-
ševati tudi nemštvo. Zupne šole, pouk verouka se razširi na učenje nem-
ščine itd.; stare in nove verske organizacije zbirajo svoje člane, ki imajo
v materinščini tudi stik s preteklostjo, s tradicijo, dasi dobi vse verski na-
vdih itd. (O tem ni podrobnih poročil, nekaj glej zbornik Südtirol, tu in
tam Gampererfestschrift itd.)
V Gorici, Trstu in Istri skuša duhovščina iti isto pot, upoštevajoč slo-
vensko tradicijo; toda škofje, silijo slovensko in hrvaško duhovščino v cen-
tralno organizacijo italijanske Azione Cattolica, in fašisti jim pri tem po-
magajo. Silijo duhovne, da bi uvedli italijanske pridige, da bi šli v itali-
lijanske šole učit verouk v italijanščini in si tako sami spodnesli tla učenja
1594
v slovenščini in hrvaščini v cerkvah (o tem glej L. Cermelj 1. c. in L. Cer-
melj, Antonio Santin, Ljubljana 1953). Posledica je, da mnogi slovenski in
hrvaške duhovni pridejo v spore s svojimi filofašističnimi cerkvenimi pred-
stavniki, mnogi končajo tudi v konfinacijah. Južna Tirolska nima tega.
Poleg te cerkvene politike je za Južne Tirolce najvažnejši di'ugi de-
javnik odnos Italija-Avstrija. Avstrijska politika je po 1918. letu sama iska-
la pot v Rim in njegovo oporo. Že ob koroškem plebiscitu. Spor Seipla z
Mussolinijem v letih 1926—1928 pomeni epizodo. Omenili smo že kanclerja
Schobra in vojaški pakt proti Jugoslaviji. Era Dollfuss — Schuschnigg pa
sploh poveže vso notranjo ureditev avstrijske republike s fašizmom, po-
snema fašizem, ki naj si je avstrofašizem bližji Vatikanu, (»Quadragesimo-
anno») kot pa liktorskemu fašizmu ; gre vedno za totalitarni režim.
V dostopnih publikacijah ni podatkov, kako so južni Tirolci gledali na
novo Dollfussovo stanovsko državo. Lahko si mislimo, da so kot katoliški
ljudje bolj ali manj simpatizirali z njo, dasi so sami ostali izročeni na mi-
lost in nemilost fašistični korporativni državi. Povezava Mussolini-Dollfuss
ni prinesla nikakih zakonskih, upravnih sprememb samo določeno ubla-
žitev v izvajanju dosedanjih ukrepov. Le glede šolstva imamo inovacijo, da
dovole pouk nemščine v osnovnih šolah, vendar na podlagi italijanščine;
to je: nemško se je učil južnotirolski otrok tako, kot da je ta jezik zanj
tuj jezik in italijanščina materin. Omenili smo že, da dnevni tisk ni bil
nikdar popolnoma zatrt, v tem času doživi širši razmah zlasti na verskem
področju.
Pozneje bomo omenili vprašanje nacizma na južnem Tirolskem in nje-
gove propagande, zdaj pa si že lahko zastavimo vprašanje: so bili južni
Tirolci antifašisti? Za nas je deloma že odgovoril Claus Gatterer, po ovin-
kih sicer, zveni pa: Ne! Niso bili. Ce so spoštovali zakone, ki so bili naper-
jeni proti njim, potem niso bili proti. Dejstvo pa je to, da v uradnih in
znanih antifašističnih tokovih južna Tirolska ni zastopana. Ne pri levici,
komunistih — tega niti omeniti ni treba — in tudi ne pri Antifašistični
koncetraciji v Parizu. Zelo zanimivo je, da južnotirolski politični voditelji
ne stopajo v ospredje niti na kongresih evropskih narodnosti, katerih pred-
sednik je Tržačan dr. J. Vilfan (o tem glej mesečnik Staat und Nation-
Wien od 1927—1938). Odprto ostane seveda vprašanje posameznikov, bo-
disi posameznih političnih ljudi kot ljudi iz množice, ki so pač fašizem
obsojale. Tu nam gre za politično gledanje, za akcijske nastope proti fa-
šizmu.
Drugače je v Trstu, Gorici, Istri — Claus Gatterer je to zaznal. Samo
namignimo tu na leve in na meščanske antifašiste bivše Julijske krajine.
Delata in nastopata: TIGR in KPI. In še do povezave pride po liniji ljudske
fronte. "9 In ljudstvo, tako slovensko kot hrvaško v Istri vidi vedno
bolj in bolj rešitev v smeri skupne fronte, ki pelje v dobo NOB.
Dodajmo še na kratko: antifašisti sami niso šli mimo usode južne Ti-
rolske pod fašizmom.KPI (v Stato operaio piše avstrijski komunst)
kot drugi antifašisti se zanimajo za južno Tirolsko.
Tudi slovenski član KPI Ivan Regent čuti potrebo, da v letih 1929'30
ob Slovencih in Hrvatih imenuje tudi Nemce južne Tirolce.'^' Za vse
1595
mora partija dati »jasne direktive in določena gesla«, »najti je treba naj-
bolj primerna sredstva«, da se jim pokaže pot v rešitev. Bilo je pred IV.
kongresom KPI 1931.
Era Mussolini-Dollfuss pa je prinesla še nekaj, kar je vplivalo na že
tako statično, konservativno gledanje južnih Tirolcev. Dollfuss je začel od-
krito in načrtno obnavljati tradicije stare monarhije in jih izrabljati za
svojo domovinsko fronto, omenim le proslave avstrijskega generala Lau-
dona itd. V vojski je zopet uveljavil avstrijske uniforme, se naslonil na
duha in slavo stare armade. Zmage v prvi svetovni vojni, zmage, ki niso
bile definitivne zmage avstrijskega orožja, so proslavljali v številnih publi-
kacijah. In seveda tudi junaštvo Tirolcev in njih boje za njihovo deželo,
njih »sveto deželo Tirolsko«. Opisi bojev Col di Lana, Pasubio, Ortlerju
itd. so izhajali v posameznih knjigah. Na desetine jih je, knjižnica IZDG
Ljubljana ima nekaj desetin takih del. Avtorji Guido Jakoncig, Rossi-
Federgotti itd. so pisali o tirolskih cesarskih lovcih, »Tiroler Kaiserjäger«,
in vse to je z veseljem sprejemal in z navdušenjem bral tudi južnotirolski
kmet.
Moramo še dodati, da se je prav v obdobju prijateljstva med Mussoli-
nijem in Dollfussom začelo v duhu starega »soldaškega« spoštovanja zbli-
ževanje med bivšimi vojaki Italije in Avstrije. Romanja, obiski bojišč so
bili poleti in jeseni na dnevnem redu. V že imenovani literaturi avstrijske
smeri opažamo, da se začne poudarjati junaštvo italijanskega vojaka, zla-
sti alpinskih čet, in isto velja tudi za italijanske publikacije. In če še do-
damo, da so nekatere avstrijske vojaške knjige imele ob proslavi avstrij-
skega orožja tu in tam še ost proti pruski politiki, razumemo, da je juž-
notirolski preprosti človek našel v vsem tem zvezo s svojo ultrakonser-
vativno preteklostjo, bil je v svojem gledanju poživljen, utrjen in kljub
novvm avstrijsko-italijanskim stikom, ostal le na svojem: »na tirolski fronti
smo Tirolci zmagali«. To prepričanje, ta duh pomeni okostenelost. Na tej
ravni se ne da graditi zbliževanji z Italijani. Ta duh pa živi še po 1945.
Kot posebnost omenjam knjigo L. Trenkerja, Berge in Flammen, ki
prinaša v obliki romana dogajanje na avstrijsko-italijanski fronti, kjer so
glavni junak in njegovi tovariši Ladinci. Nasproti njim je na istem odseku
fronte italijanski oficir, ki ga je Ladinec kot gorski vodnik vodil po gorah,
na katerih se sedaj borita: v centru je Col di Lana, hrib, katerega vrh so
Italijani minirali avgusta 1916. Oficir, prijatelj Ladinca je vodil vso akcijo.
In na Col di Lana je pa v resnici doživel svojo odločitev tudi mariborski
P'^of. Ljudevit Pivko ali v nasprotnem smislu: za Italijo.
Za našega goriškega in tržaškega človeka je prva svetovna vojna po-
menila prelom, zlom avstrijske moči. Bili so Carzanovci, mnogi tovariši
Lj. Pivka iz Primorja, toda ti niso bili priznani, dasi so se borili na strani
Italije. Fašistična politika tega ni dovolila. Še manj, celo so bili sumljivi.
Ni se smel ponašati tudi Slovenec, prostovoljec, ki je iz Rusije prišel na
solunsko fronto, saj se je tu boril na strani Srbov. Tako je slovenski člo-
vek Goriške in Trsta v primerjavi s Tirolcem vedno potegnil krajšo.
1596
XII. JU2NA TIROLSKA MED MUSSOLINIJEM IN HITLERJEM
OPCIJA ZA RAJH
Hitler je že v knjigi »Mein Kampf« nakazal, da je fašistična Italija
njegov vzgled, — s to razliko pač, da je sam vzel za temelj rasno teorijo:
nordijsko raso in ne rimskega imperija, — kljub temu ga je fašizem že te-
daj imel za najvažnejšela zaveznika. Sedaj ko poznamo še njegovo delo iz
leta 1928,1-'-' je to še bolj jasno. Ovire tega zavezništva, južne Tirolske,
se je Hitler zavedel od začetka in od začetka se je tej odpovedal. Več je
člankov v »Völkischer Beobachtar«, ki prikazujejo, da nosijo krivdo za iz-
gubo tisti Nemci, ki so podpisali versajsko in seržermensko pogodbo. To je
izdelana linija že pred prevzemom oblasti leta 1933. Skrb za južno Tirol-
sko, ki jo je kazalo nemško časopisje, je zanj bilo »južnotirolsko kričanje«,
pojmi o južnotirolski problematiki pa so pri Hitlerju vsi spačeni in skriv-
Ijeni. Npr.: samo 190.000 Nemcev šteje kompaktno naseljenih. Zdi se, da
je firer imel še posebno antipatijo do Tirolcev zaradi njihove katoliške,
konservativne usmerjenosti, kar je razumljivo za ustanovitelja nacizma.
Leta 1934—1938 so doba, ko se fašizem-nacizem potegujeta za Avstri-
jo. Mussolini gre v začetku za obrambo Avstrije tako daleč, da 1934. ob
umoru Dollfussa, mobilizira svoje divizije, toda z abesinskim pohodom
1935—1936 riskira vse. Razide se s tradicionalno zaveznico Italije — Veliko
Britanijo, in odslej drsi v naročje nacizma, dokler ne pride do anšlusa Av-
strije leta 1938, ko je med 1936—1937 že sam posredoval za nacifikacijo
Schuschniggovega režima.
Zgodovina lahko že danes reče, da je moral Mussolini v trenutku, ko
je zaradi položaja, ki ga je sam ustvaril, pasivno gledati in dopustiti drse-
nje Avstrije (1937—1938) v objem nacizma. S tem je izval in priklical na
meje Italije tistega sovražnika, ki je ogrožal združeno Italijo v prejšnjem
stoletju: germanski združeni svet v novem rajhu. Mussolini je tako posta-
vil v nevarnost vse pridobitve I. svetovne vojne, ki jih je Italiji prinesel
londonski pakt. Geslo »Trento-Trieste« pred 1915. zamenja sedaj v Italiji
po 1938. tiho geslo »Brenner«. Varnost na Brennerju. V javnosti tega gesla
ni, toda vso italijansko diplomacijo obvlada, in to manj Mussolinija, ki
vidi v firerju svoj vzgled, kot pa zunanjega ministra Ciana, ki po avgustu
1939 postaja vedno bolj zaskrbljen, vedno bolj preplašen zaradi Hitlerje-
vih potez, ki gredo mimo zaveznice, fašistične Italija; se pa tudi Ciano ne
povzpne do določenega koraka.'-■^ Niha sem in tja, razvoj pa gre prek
njega in celo proti njemu. Ob anšlusu je Hitler v posebnem pismu duceju
zagotovil mejo na Brennerju, nato pa v javnem govoru to potrdil ob obisku
v Rimu maja 1938, se torej odpovedal južni Tirolski. Toda tu ni šlo samo
za južne Tirolce, ali sprejmejo to njegovo odpoved, šlo je tudi za severne
Tirolce, za Avstrijce. Dva dni pred anšlusom 11. 3. 1938 je zavrelo ne samo
v Innsbrucku, tudi v Salzburgu, Linzu: »Italija se je odpovedala južni Ti-
rolski«. To je bila lokalna nacistična propaganda, ki je izvala manifesta-
cije. Končno so morali nacisti »uradno« demantirati novico, saj so demon-
stracije ogrožale celo italijanski konzulat v Innsbrucku. Italijanska diplo-
macija čuti vso nevarnost — podrobnosti glej v citiranem delu, ki gradi na
1597
diplomatskih dokumentih. Dasi nacizem prepove vso propagando, vsako
pisanje zaradi južne Tirolske, je italijanska diplomacija živčna. Zveni kot
komedija, če novi nacistični poslanik von Mackensen 18. 4. 1938 zagotavlja
Mussoliniju: »Južna Tirolska je za nas odpisana, nikakršne propagande ne
bo več zanjo.« In Mussolini odgovarja: »Isto stališče sem jaz zavzel glede
italijanske manjšine v Dalmaciji« (prav tam str. 25). Smo v dobi pakta
Stojadinovič-Ciano. Danes vemo, koliko je veljalo Mussolinijevo zagoto-
vilo zaradi Dalmacije 1. 1941 in von Mackensenovo glede Bočna 1943. Nič,
niti počene pare.
Položaj na južnem Tirolskem so zapletali Nemci, ki so bili nemški
državljani; mnogi so to postali šele 1938, ko so bivši avstrijski državljani
postali rajhovci. Ti so imeli pravico do svoje nacistične organizacije in niso
mirovali; vplivali so tudi na druge južne Tirolce.
Tolomei je kmalu po prvi svetovni vojni postavil možnosti, da bi
preselili južnotirolske Nemce; italijanski politiki sami tega niso vzeli resno.
V tej točki južnotirolske publikacije (npr. zbornik Südtirol 1. c. Ritschel,
Südtirol 1. C.) precenjujejo vlogo Tolomeia prav glede obdobja opcije. Res
je, da 1938 najdemo v Članovem dnevniku, in to že 3. aprila, zapis: »Treba
bo Nemcem namigniti, da bi bilo oportuno, če te njihove ljudi zopet posr-
kajo. Zgornje Poadižje je zemljepisno italijansko ozemlje, in ker ni moči
hribov in rek postaviti, je potrebno ,da postavimo ljudi«.Ne misli
pa Ciano na totalno preselitev. Magistrati, Cianov svak je bil ob italijan-
skem poslaniku Attolicu v Berlinu važna osebnost in Cianov velik zaupnik.
Marsikatero diplomatsko demaršo morata napraviti on in Attolico. Vse tja
do 15. marca 1939. še gre, toda ko je Hitler prekršil münchenski dogovor
iz septembra 1938 in vkorakal v Prago, postanejo vsa Hitlerjeva zagotovila
o brennerski meji tudi Italijanom sumljiva. Saj je dal toliko zagotovil gle-
de Cehoslovaške, zlasti ko je stal na stališču: »Ein Volk ein Reich« — eno
ljudstvo ena država, sedaj pa je posegel po Cehih, po narodu, ki z »ein
Volk« ni imel nikake zveze. Kdo naj mu še verjame? Italijanska simpatija
za Hitlerja plahne. Ciano postaja vse bolj in bolj zaskrbljen; bolj kot duce,
o tem priča njegov dnevnik. 2e 1. aprila 1939 opozarja Magistrati, da ob-
stajajo ilegalne zveze med Nemčijo in Zgornjim Poadižjem, med zunanjim
uradom nacistične stranke in celo Himmlerjevim štabnim šefom Karlom
Wolfom, rojenim na južnem Tirolskem — mož se je nato proslavil v letih
1943—1945. Cianu pa je šlo predvsem za nemške državljane, ki so bivali
na južnem Tirolskem, cenil jih je na 10.000. Ti so bili zanj trojanski konj.
Cianu gre za omejeno akcijo, ko misli na preselitev, na »posrkanje«.
Italija je, da bi pomirila Italijane, vrnila nacistično okupacijo Prage
15. marca 1939 s 7. aprilom 1939, ko je zasedla Albanijo, toda s tem za-
pletla položaj še na Balkanu.Berlin molči dolgo, dasi so to samo
meseci, ko izbruhne 17. 6. 1939 incident z nemško bocensko kolonijo, ki
priredi pohod v Meran. Bocenski prefekt ga ni odobril in tako pride do
aretacije nacistov.Lokalne oblasti so ukrepale po svoje.
Razburjenje je bilo v Rimu pa tudi v Berlinu, kjer so na delu določene
sile, saj je še aprila tirolski pokrajinski vodja — gauleiter Hoffer, da bi
preprečil kakršnokoli izseljevanje, o katerem se je že šušljalo po južni Ti-
1598
rolski, pisal Himmlerju »o stoletja nemški zemlji, ki naj bo nemška za vse
čase«. Vse to preseka Hitler, ki da ukaz ne zunanjemu ministru, pač pa
Himmlerju, vodji gestapa, da pripravi splošno preselitev Nemcev iz južne
Tirolske. Priprave so se začel že maja. O tem priča Himmlerjev memoran-
dum z dne 30. maja 1939.'-* Incident v Meranu sproži plaz; če je bil
Ciano razburjen, je bil Hitler razkačen, saj že isti dan 17. 6. sporoči pod-
sekretar zunanjega ministrstva nemškemu poslaniku v Rim, da je Hitler
izročil preselitev nemških državljanov in volksdeutscherjev v Himmlerje-
ve roke. Ni mogoče sloveniti izraza »Volksdeutsche«; nacistom je pomenil
Nemca, ki ni državljan rajha, ki živi zunaj nemške države .Ostanimo torej
pri volksdeutscherjih.
Naj ponovim nekaj podrobnosti, ki jih navaja Latour, da bi dobili
jasno sliko, kako je Hitler reševal nacionalna vprašanja, in sicer južno-
tirolsko, ki je postalo vzgled številnim preselitvam volksdeutscherjev iz
Romunije, Sovjetske zveze itd. Gre za poteze, ki sličijo selitvam tlačanov
v zgodnjem srednjem veku, ki so jih izvajali fevdalni gospodje. Le število
ni šlo v stotine, pač pa v desettisoče in več.
Ze 23. junija 1939 je v Berlinu zasedala nemško-italijanska konferen-
ca, in to na sedežu gestapa, kjer govori največ Himmler. Italijani, poslanik
Attolico in Magistrati, prefekt Bočna Mastromettei in italijanski konzul iz
Innsbrucka, ne pridejo do sape: niso računali s popolno preselitvijo. Ciano
je mislil na nemške državljane kot smo videli, računal s svojimi diplomati
vred še na odstranitev nekaj tisoč največjih napetežev iz južne Tirolske.
Italijanski zastopniki pa ne najdejo besede, da bi oponirali; Attolico se
oglasi s pripombo, da je proti preselitvi južnih Tirolcev v severno Tirolsko,
saj bi tu še ogrožali mejo, a mu Himmler parira s pripombo, da so Itali-
jani na nemški strani, 300 m od meje, prijeli nemškega generallajtnanta
in ga aretirali. Razpoloženje ni bilo zavezniško.
Latour (1. c. str. 41 dalje) komentira na podlagi ohranjenih poročil o
konferenci ves potek in sklepa, da je Himmler obravnaval tehnično plat
preselitve, ne on ne drugi in tudi Italijani ne pa niso načeli nekaterih važ-
nih vprašanj: vprašanja o mejah izselitvenega ozemlja. Kakšna bo usoda
tistih, ki bi ostali pod Italijo? V kakšnem času, v kakšnih presledkih izvesti
preselitev? — O cilju in namenu preselitve prav tako ni bilo besede.
Toda najhujše je bilo to, da sta Mussolini in njegov zunanji minister
Ciano čutila, da je ta važna odločitev o preselitvi vseh Nemcev šla mimo
in prek njih, da je odločil samo firer, ona dva sta morala odločitev tiho
sprejeti. Iz Berlina je zvenelo: o južnih Tirolcih odločamo mi.
Danes znani dokumenti, ki jih je Latour v svoji knjigi objavil, spod-
bijajo vso južnotirolsko publicistiko, ki bi rada naprtila odgovornost izse-
litve fašizmu, češ, Mussolini je pritiskal na Hitlerja (na tem stališču stoji
tudi resno znanstveno deloH. Miehslerja)'^^. E. Tolomei je že po I. sve-
tovni vojni izdelal načrt (tako zbornik »Südtirol«, Südtirol - Fesschrift M.
Camper itd.). V resnici pa je Hitler tisti, ki ga je realiziral; saj se je Hit-
ler Cianu celo opravičeval, da mu je ta odločitev škodovala pri ugledu v
Nemčiji, da zato mora biti trd do Poljske, ko gre za napad na to državo
septembra 1939.
1599
Tudi povezavo sporazuma o preselitvi (z dne 23. 6. 1939) in pakta osi
(22. 5. 1939), ki jo navaja južnotirolska literatura,^™ sklicujoč se tudi
na študijo zgodovmarja-pravnika o osnem paktu M. Moscana,!^! si
lažje rešimo in razložimo tako, da si je hotel Hitler, ki je že imel namen
napasti Poljsko in začeti II. svetovno vojno, pridobiti Italijo kot zaveznico,
zato jo je hotel rešiti more o južni Tirolski, ki jo je tlačila, s totalno prese-
litvijo; Mussolini podpiše pakt osi le, če bo Hitler podpisal preselitev, ta
trditev pa nasprotuje doslej znanim dokumentom. Povezave med pogodba-
ma ni. Ko je Hitler dosegel prvo, je šel k drugi.
Tudi v nadaljnjem poteku imajo nacisti in ne fašisti iniciativo v svojih
rokah.
Nemški generalni konzul Bene v Milanu je tisti, ki zastopa Himmlerja
in ukrepa naprej. Himmlerjeva in Hitlerjeva premisa, potrjena 23. 6. 1939,
je bila: za nemške državljane je preselitev obvezna, za druge južnotirolske
Nemce fakultativna, odloča opcija ali za Nemčijo ali za Italijo. In to do
31. 12. 1939. Dodajmo takoj: opcijo so pa nacisti razlagali tako, da je dolž-
nost nemškega Tirolca optirati za Nemčijo!
Bene nato na konferenci političnih vodij nacistične stranke iz južne
Tirolske — ti so že nemški državljani —, sporočil svoj načrt glede terito-
rija, ki ima pravico optirati:
1. Vsa bocenska provinca,
2. Severni deli province Trident, gre za Ladince,
3. Ladinsko okrožje Ampezza iz province Beluno,
4. Kanalska dolina — province Videm s centrom Trbiž
(dasi je ta 100 km zračne črte oddaljena od južne Tirolske. — Do 1918 je
bila del Koroške.)
Bene je tudi sporočil — direktiva pa je bila od Himmlerja —, da se
nemški državljani presele v Nemčijo, kamor hočejo, drugi volksdeutscherji
južne Tirolske pa bodo naseljeni »en block« nekje v alpskem ozemlju ali
na ozemlju sličnih okoliščin. Ti bodo preseljeni do 31. 12. 1942.^32
Ne bi podajali podrobnosti glede premoženjskih zadev. Povejmo na
kratko: Italija se je obvezala, da po medsebojni ocenitvi premoženja vsa-
kega optanta odkupi vso nepremičnino. Pri nadaljnjem razvoju je ta za-
deva tekla v redu, toda italijanske oblastnike je skrbela velikanska vsota
odkupa, šlo je za milijarde (Mastromattei je ocenil 8—10 milijard).''*-' Juž-
notirolski vir, H. Ritschel,!^* prinaša celo številko 20 milijard lir.
Kako sta Hitler in Himmler razumela opcijo, ki je bila f ikultativna,
nam pove Himmlerjeva izjava 2 .8. 1939, ko je na Bavarskem (v Tegern-
see) sprejel konzula Beneja in vodje nacistične stranke: »Pokorščina za-
hteva«, da Tirolci optirajo za Nemčijo, kljub »izgubi domovine«.
V Italiji postanejo zlasti lokalni oblastniki Bočna in Tridenta, pre-
fekti, kvestorji, tajniki fašistične stranke, ob tej »dolžnosti« še bolj za-
skrbljeni. Prvič gre za visoko odkupnino, čim več jih pojde, tem večja bo.
Drugič, sami začutijo, da bo »dolžnost«, ki jo nacisti nalagajo volksdeut-
scherjem, dosedanjim italijanskim državljanom, izzvala opcijo totalnega
prebivalstva, in to lahko tirolsko ljudstvo in rajh sam razglasita za neke
vrste plebiscit, kar ima za posledico, da v nadaljnjem razvoju pride do
1600
teritorialnih zahtev, do zahteve nemške aneksije južnotirolske zemlje. To
bojazen izraža anonimni itahjanski diplomat v svojem dnevniku.Ne
samo kot svojo, temveč kot strah vplivnih Italijanov.
Dalje je zlasti bocenskega prefekta Mastromatteia skrbelo, koga naj
naseli zlasti na gorske kmetije južne Tirolske, pa tudi v doline same. Bo-
censka pokrajina ni bila med najslabšimi davkoplačevalci Italije. Četrtič,
in to je politične narave in zadene fašistično politiko do manjšin in njen
ugled, ali bodo Italijani ob velikem številu optantov za Nemčijo videli in
spoznali neuspeh fašizma, ki je že desetletja južno Tirolsko razglašal za
»terra italianissima«. In še peto dejstvo moramo omeniti, ki zadeva deloma
Slovence: Italijanom ni bilo prav nič prav, da so morali priznati pravico
opcije tudi Ladincem, ki so bili zanje Italijani, njih jezik pa po njihovem
italijansko narečje. Vrh vsega morali so priznati pravico opcije tudi Sloven-
cem Kanalske doline, v katerih so nacisti videli »Windische«, vindišarje,
Nemcem prijazne ljudi, dasi slovanskega rodu. O Ladincih in vindišarjih
odloča zopet Berlin.
Pomislimo še ob vsem tem na ekstremnega Tolomeia in ekstremne
fašiste, ki so v vseh Nemcih južne Tirolske zrli ponemčene potomce Rim-
ljanov, prednike Italijanov, pa razumemo položaj: med nacistično in faši-
stično koncepcijo o južnih Tirolcih, Ladincih in Slovencih se odpira pre-
pad, prek katerega ni brvi, kaj šele mostu.
In še eno: opcija, določena za zadnji dan decembra 1939, je že segla
v drugo svetovno vojno; štiri mesece je ta že trajala in Italija ni sodelovala
ob strani Nemčije; z napadeno Poljsko, bolje s poljskim ljudstvom, je celo
simpatizirala. Italijanska nevtralnost, dasi je duce zanjo znašel visoko do-
neč protisloven izraz, ki ga doslej mednarodno pravo ni poznalo »guerra
non guerregiata«, vojna, ki se ne bojuje, zlasti po govoru zunanjega mi-
nistra Ciana v parlamentu, decembra 1939, dobila celo določene neke ne-
prijaznosti do nacističnega zaveznika,'^c Vse to je vplivalo na potek
opcije v južni Tirolski, položaj je zaostrovalo.
Sam Himmler je prišel v Rim in se 20, 12. razgovarjal z Mussolinijem.
Glavno delo pa je imel Buffarini, tajnik za notranje zadeve, ki je kar več
dni vodil razgovore z vsemogočnim šefom nacistične policije (18.—21. 12.
1939). Buffarini je pravzaprav popustil v vsem: tudi Ladinci imajo pravico
optirati — Slovencev, »vindišarjev«, ne omenjajo izrecno. In še se je mo-
ral obvezati, da tistih, ki imajo pravico optirati, »ne bodo ovirali«; odpo-
vedal se je torej propagandi za abstitenco od opcije in propagandi optira-
nja za Italijo.'37 Bocenski prefekt Mastromattei pa ni miroval, ko je
tudi on zvedel, da je prof. Pfitzner, namestnik župana v bivši češki Pragi
pisal, da Nemčija ne potrebuje samo južne Tirolske in Trsta, pač pa tudi
padsko nižinoi38 je, koUkor je mogel, ostro nastopal, da bi zavrl naci-
stično propagando za opcijo južnih Tirolcev.
Ob takem razpoloženju je potekalo glasovanje. Podatki o tem so do
danes sporni. Nemška verzija — znana že 1940 iz zaupnih virov (komisija
za utrditev nemátva'39 — se ne ujema z uradno italijansko, objavljeno
šele 1945.
1601
Nemci so za samo južno Tirolsko (prov. Bočen, brez ozemelj Tridenta,
Belluno in Vidma) dali tale podatek: od 216.814, upravičenih za opcijo, jih
194.748 (89,8 %) glasuje za Nemčijo.
Italijanski podatki dvigajo precej visoko število upravičenih optan-
tov, in temu primerno sledi: od 267.265 jih je glasovalo 185.365 (69,0 •'.'o)
za Nemčijo; 38.247 (14,3 "/o) za Italijo; 43.626 (16,3 "o) se jih je vzdržalo.
Bivši južnotirolski poslanec Tinzl je postavil tole število: 178.000 za
Nemčijo le na južnem Tirolskem. V celoti pa 189.000 glasov za Nemčijo
82 o/o)
Četrta verzija''I (K. H. Ritschel): od 247.000 upravičenih 213.000
(86 o/o) za rajh; 34.000 (14 »o) za Italijo.
Peto verzijo prinaša zbornik Südtirol, glasilo Tirolcev ;'''-
1. Po uradnih italijanskih podatkih od 261.000 upravičenih 181.000 za
Nemčijo.
2. Po tajnem italijanskem ljudskem štetju leta 1939 pa naj bi bilo
252.000 upravičenih. Od teh 189.000 za Nemčijo, 118.000 za Italijo.
Iz teh številk pa sledi 55.000 več optantov kot upravičencev. Zato daje
zbornik svoje podatke:
3. Od 243.000 upravičenih 213.000 za Nemčijo.
In še primer splošnih navajanj: M. Camper'''^ južni Tirolec, osebno
hud antinacist navaja: »Približno tričetrt južnotirolskega prebivalstva (sko-
raj 200.000) je zapadlo kombinirani nacistično-fašistični propagandi.«
Zanimivo je, da resni H. Miehsler'''''^ sploh ne upošteva nemških
podatkov, navaja le uradne italijanske.
Tak je bil potek opcije, gledan predvsem samo s tehničnega vidika. Kaj
pa je bila politična sila, ki je 70—90 o/o južnih Tirolcev gnala v naročje
raj ha?
XIII. JUŽNI TIROLCI IN OPCIJA
Kaj je vplivalo na Južne Tirolce, da so z veliko večino glasovali zo
odhod v Hitlerjev rajh, na to vprašanje je danes težko odgovoriti. Ni še
podrobnih študij in analiz. Literatura, ki izhaja po 1945 o južnih Tirolcih,
bodisi, da so jo pisali južni Tirolci, ali pod njihovim vplivom, na to vpra-
šanje ne daje zadostnega odgovora: vso krivdo pripisuje le fašizmu. Mieh-
sierii'' govori o več dejavnikih, ki naj bi vplivali, omenja pa jasno le
»Zermürbung«, rekli bi »zdrobitev«, južnih Tirolcev zaradi italijanskega
zlasti fašističnega ravnanja in »poostritev ukrepov za prihodnost«.
RitscheU'" podrobneje pokaže (tako tudi zbornik »Südtirol«) na
ravnanje fašističnih oblasti, ki so ob opciji same grozile s premestitvijo na
jug Italije tistim, ki bodo ostali, in zahtevali od tistih, ki ostanejo, do bodo
»Italijani med Italijani«. Posebej omenjajo južni Tirolci korak škofa iz
Briksna dr. Geisselerja, ki je z delegacijo skušal priti do Mussolinija, da
bi dobil zagotovila za obstoj južnih Tirolcev, ga pa nihče ni hotel niti spre-
jeti; zato je škof glasoval kot »dober pastir«, kot »njegova čreda«, za Nem-
čijo.
1602
Najbrž vsa ta dejstva ustrezajo resnici. Razumljiva so nam iz prejš-
njega, iz Članovih izjav, iz ravnanja bocenskega prefekta, saj so bili Ita-
lijani proti totalni preselitvi, pač pa za delno preselitev, in sicer so v to
vključevali ob nemških državljanih zlasti tiste južne Tirolce, ki so delali za
obstoj nemštva; mednje so šteli duhovščino in druge vodilne kroge. Ti naj
gredo. Fašistični oblastniki Bočna pa bi radi zadržali množico; izdali bi
fašizem, če bi dali sploh kakšno zagotovilo in bi ne zahtevali, da bodo mo-
rali tisti, ki bodo ostali postati »ItaHjani med Italijani«. To je bila pač zahte-
va totalitarne fašistične države. •— Zadržati kmečko množico, ne da bi jim
dali sploh najmanjše zagotovilo, to je pomenilo neuspeh vnaprej, ker je bila
množica kulturno in politično prebujena. Vemo, da so tudi v goriških hri-
bih popuščali kvečjemu toliko: »Doma lahko govorite, pojete po domače .. .
zunaj hiše pa je Italija«.
Vendar nas nemška literatura ne zadovolji popolnoma, če hoče dopo-
vedati sebi in svetu: južni Tirolci smo bili objekt, o katerem sta odločala
diktatorja. Bili so le tudi subjekt, dasi pod vplivom obeh diktatorjev. Bile
so in so delovale sile »pro in centra« pred, med opcijo in po njej.
O tem najdemo nekaj podatkov pri Latourju'^'' dasi sam pravi, da
o »grupacijah v južnotiralski skupini« ne piše. Rekli smo sile, ki so vpliva-
le... Pri našem dosedanjem pregledu smo, ko smo si stavili vprašanje, ali
so bili južni Tirolci antifašisti, že omenjali da so se vodilni krogi južnih Tirol-
cev naslanjali na neko legalnost. Zdaj lahko to dopolnimo in za razlago
termina dodamo; čakali so na odrešitev od drugod. Od republike Avstrije,
od weimarske Nemčije, od položaja ki bo prišel, nastal itd. Ko se začne
nacistično vrenje v Nemčiji pred 1. 1930. in po njem, ko pride Hitler na
oblasti, se je začela kot med vsemi Nemci v Nemčiji in zunaj nje diferenci-
acija tudi med južnimi Tirolci. Ob prevzemu oblasti v Nemčiji je Hitler
imel med meščanskimi krogi Bočna, Briksna. Merana itd. že številne obču-
dovalce, simpatizerje in tudi privržence. Noben Tirolec in nobena Tirolka,
ki sta poslušala geslo: »Eno ljudstvo, en rajh«, nista verjela, da bi se nje-
gov tvorec resno hotel odpovedati »sveti tirolski zemlji«, zlasti še ker je
Hitler bil Avstrijec po rodu.
Število teh Tirolcev je raslo zlasti med mladino. Kako so fašisti ob
belem dnevu mladim in starim trgali z nog bele dokolenke po ulicah Bočna
in drugih mest, saj so bili simbol pripadništva k nacističnim idejam. Toda
bele nogavice so, odkar pomnijo, nosili tudi Tirolci ob svoji noši. Fašistič-
ni nastop proti dokolenkam ni samo antifašističen, žalil je Tirolca. Ob taki
situaciji je nastopila sila od zunaj, ilegalna nacistična propaganda. V Nem-
čiji je obstajala organizacija stranke za tujino (Auslandsorganisation
NSDAP), ki je iztegovala tipalke čez meje.
Brez vednosti in proti volji Hitlerja) tako na virihi gradeči Latour)'^^
je znala s »subtilno propagando« raznašati glasove, novice, obvestila. Tako
je že ob prvem srečanju Hitlerja z Mussolinijem 1934., danes vemo, da je
pomenilo polom za firerja, razglasila: Hitler je dosegel, da se je duce od-
povedal južni Tirolski. . . Hkrati je časopisje južne Nemčije, zlasti Bavar-
ske, precej pisalo o »bratih« pod fašizmom. Veliki dnevnik »Müncher Neu-
este Nachrichten« je doživel prepoved prodaje v Italiji. Nacistična propa-
1603
ganda je dosegla dvoje: simpatije za Hitlerja ne samo na južnem Tirol-
skem, tudi na Tirolskem, v sami Avstriji. Izzvala pa je še paničen strah
med fašisti. Posledica je bila, da je Tolomei ob zasedbi Abesinije predla-
gal, naj bi tja izselili Nemce iz Poadizja.'''^
Poleg nacistične stranke so bile še druge nacistične organizacije, ki so
obravnavale problem »volksdeutcherjev«. Omenim le VOMI — Volksdeut-
sche Mittelstelle, ki je bila odvisna od Himmlerja, navedli pa smo že nje-
govega adjutanta Wolfa, rojenega na južnem Tirolskem. Saj je ta organi-
zacija še po razglasu opcije hotela vključiti v nemški teritorij celo precej
občin planote Asiera-Asiago.'''^
Omenili smo že glasove, ki so jih razširili, nato pa morali preklicati
dva dni pred anšlusom v Avstriji, kar je izzvalo manifestacije in nato de-
monstracije proti fašistični Italiji v Innsbrucku in drugod.
Vrelo pa je tudi na južnem Tirolskem. Bene, nemški konzul, je pripisal
(21. 4. 1938) vso krivdo prefektu Bočna, »inkarniranemu sovražniku Nem-
cev«, Mastromatteiu.i^o Samo njemu. In ponovno omenjamo vodjo po-
krajine Tirolske gaulajterja Hofferja, ki še maja 1939. piše Himmlerju o
»zgodovinskem ozemlju« južne Tirolske. — Nacist Bene, ki obtožuje Ma-
stromatteia, je že bil zagovornik južnotirolske linije.
Hitler je kot firer odločil nato drugače, dal Himmlerju ukaz o totalni
preselitvi nemških državljanov in volksdeutscherjev, toda nacistična stran-
ka in druge organizacije ter Bene sam s Himmlerjem to totalnost razlaga-
jo tako, da je opcija dolžnost za vsakega Nemca, saj vključijo med nje Le-
dince in celo Slovence — vindišarje iz Kanalske doline. Nič č.udnega, če
prevzame fašiste strah: Tu gre za plebiscit. In mnogi južni Tirolci, simpa-
tizerji in počasi tudi nesimpatizerji, sprejemajo geslo opcije, mislijo pa na
samoodločbo — »plebiscit«. »Ce vsi glasujemo za rajh, bomo ostali«, to je
vleklo. Fašisti proti temu niso znali postaviti nikakšnega rešilnega pro-
pagandnega gesla. Obratno. Tudi nacistična propaganda je ponavljala in
zaostrovala fašistične zahteve: «V Italiji so samo Italijani.. . »Kdor ostane,
bo šel na jug na Sicilijo« itd. Prav sodi Camper in upravičeno govori o
»kombinirani nacistično-fašistični propagandi«.Pod tem križnim og-
njem je bil Tirolcu Nemec — nacist le bližji od fašista — Italijana. Razum-
ljivo. Mislim tu na preprostega tirolskega kmeta, ki je v svoji katoliški
konservativnosti nacizem odklanjal vsaj v bistvenih točkah — čutil pa se
je Nemca.
Bile pa so sile na Južnem Tirolskem, ki so bile in so po možnosti na-
stopile proti »opciji«. »Ostanimo doma«, to je bilo geslo takrat dovoljenih
listov tednika »Volksbote«, urednik je bil duhovnik Mihael Camper, in
»Dolomiten«, ki je izhajal trikrat na teden in ga je urejal duhoven Ru-
dolf Posch (152). Odkrito nista smela pisati saj smo videli, da so nacisti-
fašisti sporazumno utišali javno propagando. Toda ilegalni letaki (153) so
krožili. Eden je bil zelo oster: »V Galicijo vas hočejo izseliti, v koče, iz ka-
terih so izgnali Poljake«, je pisal med drugim.
Gamperjeva ugotovitev, da je ob vprašanju opcije prišlo do »kombi-
nirane nacistično-fašistične propagande«, drži. Moramo pa reči, da je nje-
gova in Poscheva propaganda proti opciji slonela samo na ljubezni do do-
1604
mače zemlje, bila je defenziva. Ni se povzpela do tega, da bi prišla v
napad, V napad proti nacizmu in fašizmu. Ta sodba sloni na dosedaj zna-
nih dejstvih, pregledu literature, ki so jo južni Tirolci v svojo obrambo
izdali. Kot niso znali južni Tirolci priti na konsekventno antifašistično lini-
jo, niso sedaj znali stopiti na antinacii.tično. Ce je za duhovnoma Gam-
per-Posch stal Vatikan, Pij XII., ki je bil skoraj na enakih pozicijah, je
težko reči. Ni pa neverjetno, da je na odločitev briksenškega škofa dr.
Geisslerja da glasuje za rajh, vplival tudi Vatikan; vsaj zvedel je zanjo in
je odobril. Škof bi se v tako važnem vprašanju ne odločil za ta korak brez
pristanka Vatikana.
S tem pa je bila Gamperjeva in Poschova propaganda otežena, saj ni
imela višje cerkvene podpore. Opreti se ni mogla na nacionalni postulat,
sama »ljubezen do zemlje in doma« pa ni mogla zmagati.
Ta dva duhovna je imela na piki tudi nacistična diplomacija, bolje
Himmlerjevi odposlanci, in so proti njima interevenirali celo pri tajniku
za notranje zadeve Buffariniju (152). K njima je treba prišteti sodelavca
lista »Dolomiten« po II. svetni vojni znanega voditelja dr. Th. Volggerja.
In še ena skupina nam je znana, ki ni bila za opcijo. Bivši poslanec dr.
Tinzl s prijatelji; omenja še ob njem veletrgovca Franceschija. Znan sta
nam iz dnevnika Ulrich von Hassella, bivšega poslanika v Rimu (155). Gre
za zapiska (21. 6. 1939 in 4. 10. 1941) von Hassella, ki je s smrtjo plačal
svojo udeležbo pri atentatu na Hitlerja 1944, ki pa le povesta, da dr. Tinzl
ni bil na nacistični Hniji, dasi je decembra 1943 prevzel celo mesto bocen-
skega prefekta v okupacijski coni »Alpenworland«. Imel pa je naslov »na-
mestnik« visokega komisarja »Alpenwerlanda«. Res je, da ne vemo nič
o tem, ali je dr. Tinzl s prijatelji sprožil kako akcijo proti plebiscitu.
Pri navajanju podatkov o izidu opcije se vsi avtorji omejujejo le na
bocensko pokrajino. Moramo pa se tu mimogrede dotakniti Ladincev. Ve-
mo, da so nekatere ladinske doline »spadale pod Bočen in so glasovale z
»za«.Glasovale so celo doline Ampezza (prev. Belluno), ki zadeva še doline
med Adižo in Trento (Trident) v višini 1300 m na planoti — L'Altopiano
jo imenujejo Italijani; gre za planoto med Lavarone (nem. Lafraum) in
Folgaria (nem. Vielgereut), ki so imele poleg teh dveh krajev še občino Lu-
sern z nemškim prebivalstvom. Ko je bil sporazum o preselitvi objavljen,
te tri občine niso bile vključene v teritorij opcije. Pozneje je to dosegel
konzul Bene ob pristanku Buffarinija (156). Italijanska vlada se ni hotela
obvezati, da bi odkupila njihove nepremičnine, toda glasovali so kljub
temu in med 16. in 24. aprilom 1942 je 850 ljudi odšlo v Nemčijo; vrednost
njihovega premoženja je bila okrog 22 milijonov lir ... Po 1945 jim vrnitev
italijanskega državljanstva ni bila dovoljena; dosegli so jo šele 3. 8. 1949 in
s tem tudi vrnitev premoženja. Ta primer dokazuje, kako široko so znali
nacisti propagirati opcijo za Hitlerja in za rajh.
O poteku opcije v Kanalski doHni nimamo podatkov, ki bi jih lahko
kontrolirali. Južnotirolska publikacija (155) nam daje podatke, ki vise v
zraku. Po navedbi avstrijskega štetja 1910 ugotavlja, da je bilo na ozemlju
Trbiža 6397 Nemcev in 1682 Slovencev, dostavlja pa, da je ostalo po II.
svetovni vojni »mogoče 2000« Nemcev.
1605
Nam pa gre za potek in način opcije. Pisec teh vrst lahko omeni iz
svojih izkušenj, da je vodstvo goriških Slovencev dalo geslo: »Ne se ude-
ležiti opcije!« S tem je bilo rečeno, ostanite doma, pod Italijo.
Isto stališče je zavzela »Zveza emigrantskih društev iz Italije« (sedež
Beograd), medtem ko je dr. L. Ehrlich (rojen v Žabnicah, Kanalska dolina)
prek bana dr. Natlačena in ministra dr. A. Korošca skušal doseči od ju-
goslovanske vlade, da se presele kanalski Slovenci v Jugoslavijo (158).
S tem je v zvezi primer, ki vrže luč na italijansko gledanje opcije.
Župnik iz Zabnic, Slovenec, je propagiral dano geslo, abstinenco pri opciji;
dasi dotlej ni bil ne preveč simpatičen oblastnikom, je dobil takoj pohvalno
priznanje videmskih oblastnikov, toda ne za dolgo. Na pritisk filonemških,
da ne rečem filonacističnih krogov, ki je šel prek Trbiža v Berlin, od tam
pa v Rim, je moral svoje mesto zapustiti, ker je pač delal propagando. Od-
šel je v hrvatsko Istro, ker ga filofašistični nadškof Margotti ni hotel
v Gorico, kamor je po rojstnem kraju Vipavi spadal; bil je bratranec na-
rodnega heroja Janka Premrla-Vojka. Težko je reči, ali so nacisti vedeli,
tudi za njegov antiopcijski akt, ko so ga 1944 odgnali v Dachau kot sim-
patizerja NOB.
V Kanalski dolini je optiral tudi prenekateri Nemec iz Gorice in Tr-
sta, kot sem že omenil. Bilo je zelo lahko. V Trbižu ali kakem drugem kra-
ju Kanalske doline je prijavil »stalno bivališče«, ko se je za čas nastanil v
hotelu ali gostilni in s tem že pridobil pravico do opcije. Med Slovenci je
treba omeniti rabeljske rudarje, ki so bili rojeni Bovčani (Koritnica, Soča,
Trenta). Za rudnik je bil njihov odhod kakor tudi odhod nemških rudarjev
udarec, saj Italijani niso radi šli v rudnik. Spopolnili so jih z novimi Bov-
čani. V Kanalski dolini je bila nacistična akcija močna, povezana ne samo
s Trbižem, pač pa tudi z Beljakom; potekala je prek zaupnikov, ki so pri-
našali gesla, poročila in ukaze. Ob Rablju je slovensko govoreče prebival-
stvo bilo koncentrirano zlasti v trikotu Zabnica—Ukve—Ovčja vas; prve so
bile močno »vindišarsko« usmerjene pod vplivom, ki se je začel že pred
I. svetovno vojno. Najbolj slovensko zavedne so bile Ukve. Močno vlogo je
tu imela antipatija do vsega, kar se imenuje Italijan — Lah, in to tudi pri
zavednih Slovencih, npr. obrtnikih, priseljencih iz Gorice v Trbiž.
Kljub nepopolnemu pregledu zaradi pomanjkanja dokumentarnih vi-
rov, ki bi nam bolj pojasnili situacijo nasprotujočih si tokov velja to zlasti
za južnotirolske patriote, nasprotnike opcije in za italijansko-fašistično
smer, če in kako je nasprotovala opciji, lahko vsemu napravimo nekak
povzetek. Podajmo utrjene, dokazane točke, premise.
Prvič: vsa propaganda je zlasti decembra 1939 prepovedana. Sklep
sestanka Himmler-Buffarini (18. do 21. dec. 1939 v Rimu) je bil, da ne bodo
ovirali tistih, ki bodo optirali. — Prav propaganda proti opciji je s tem
prepovedana. — Pravico do opcije imajo tudi Ladinci (glej o tem prej)
Himmler je tu računal na uspeh, ko je od začetka dal parolo, da velja za
volksdeutscherje »dolžnost optirati za rajh«.
Drugič: če propaganda poteka, je torej ilegalna. S tem so izključeni
javni nastopi, govori, časopisje, propagandni lepaki, letaki. Ni razlag, ni po-
jasnjevanj razlogov ne za opcijo (tu velja le »dolžnost«, »volja firerja«,
1606
»pokorščina«), še manj pa proti opciji. Posledica vsega je, da tu ne more
biti mirne, preudarne, jasne, svobodne odločitve. Odločitev ni demokratič-
na, po volji ljudstva.
Odločitev je bila na osnovi gesel. Pri nacistih — »dolžnost do ljud-
stva«, pri nasprotnikih opcije — »domovinska ljubezen«, »ljubezen do zem-
lje«. — O tem govorita oba letaka ki jih prinaša Latour (glej prej). Gesla
pa dopuščajo celo nasprotujoče si razloge. In tu velja navsezadnje pouda-
riti, da je nacistična propaganda že leta operirala z »glasovi« in »novicami«,
ki jih je prodajala kot »uradne«, šlo pa je za izmišljene interpretacije. —
Kakor nista ne Hitler ne nacizem spoštovala mednarodnopravnih obvezno-
sti, meddržavnih pogodb in danih obljub, tako ni nacizem kot celota poznal
mednarodne etike. Južni Tirolci so nasedli tajnemu geslu: »Opcija je ple-
biscit«, «Ce glasujemo vsi, ostanemo«. Po vojni, po zmagi bo že Hitler po-
kazal Italijanom... Nacizem je izrabljal tudi fašistične grožnje: o prese-
litvi na Sicilijo itd., kot da bi bile resno mišljene.
Opcija ob taki situaciji ni demokratična odločitev. Po 1945 so se nanjo
skušali sklicevati desničarski italijanski krogi. Celo Carlo Battisti, česar pa
mu ne moremo šteti v čast.
Sodim, da sta avtorja P. Alatri in E. Vallini (159) bližja resnici, ko
prinašata sodbo vdove Battistija, dasi je ne vrednotita, ko je ta 1948 pisala
republikanskemu poslancu Contiju: »Zaradi aneksije južne Tirolske smo
izgubili. . . celo tridentinske doline (landinske — opomba članka) Fasse . . .
Non. .. Niti v južnem Tridentinu niso onemogočili antiunionističnega anti-
italijanskega gibanja.« — Ne v opciji, temveč pred njo in zunaj nje je treba
iskati vzroke. Vzroke odločitve. Opcija za rajh pa je bila še manj opcija
južne Tirolske za nacizem. To velja za vse ljudstvo kot celoto. Tako velja
analogno tudi za plebiscit po anšlusu Austrije, da ni bil plebiscit za totali-
tarni nacistični režim.
JUŽNA TIROLSKA PO OPCIJI (1940—1943)
PRESELITEV
Po opciji je moral Himmlerjev štab ob sodelovanju fašističnih, itali-
janskih oblasti rešiti dva problema. Prvi je bil samo Himmlerjev: najti
sklenjeno ozemlje za preselitev južnotirolskih kmetov. Od začetka je bil
njegov in Hitlerjev namen, da bi jih naselili skupaj; o tem je govorila že
Himmlerjeva spomenica iz maja 1939. Pri tem Italijani niso imeli besede,
videli smo pa, da so se uprli naselitvi na severnem Tirolskem. Drugi je
bil preselitev sama, ki je določala ocenitev premoženja in odkup. Premo-
ženje bi odkupila italijanska družba »Ente Einascita per la Tre Venezie«.
Ustanovljena je bila že v tridesetih letih z namenom, da na nemško, slo-
vensko in hrvaško ozemlje naseljuje italijanske kmete. Ocenitev ni delala
težav, zato o njej tu ne razpravljamo.
Latour (160 str.) meni, da oba problema vsaj Nemcev nista skrbela.
Mogoče, glede na veliko skrbi, ki jih je nalagala vojna. Nato pa prikazuje,
kako je ob obeh problemih nastala vrsta vprašanj, ob katerih se je vse
1607
zapletalo prav zaradi različnih pogledov na opcijo. Italijani skušajo svoje
vidike uveljaviti še ob preselitvi. Koliko so uspeli?
Razpoloženje se je v vrhovih deloma spremenilo. Leto 1940 se začenja
v znamenju, ko se Mussolini pripravlja, da gre v vojno. Se decembra 1939
je zet Ciano trdno stal na stališču nevtralnosti. Mussolinijeva odločitev
je prinesla spremembe v berlinskem italijanskem poslaništvu. Poslanik
Attolico in Cianov svak Magistrati, ki sta oba bila na liniji Članove poUtike.
sta bila premeščena. Mesto Attolica zasede strogo fašistični Dino Alfieri.
V Bocnu zapusti prefekturo Mastromattei in pride Agostino Podestà
za prefekta. Prefekt Mastromattei je svoje ravnanje do nacistov po sep-
tembrskem zlomu Italije 1943 plačal z zaporom. Ne vemo, kakšna je bila
njegova usoda. Vemo le, da je bil novembra 1943 (11. 11. 1943) zaprt
v istem zaporu kot bivši zunanji minister Ciano (161). Prefekt Podestà pa
se kmalu izkaže za še hujšega nasprotnika nemške totalne preselitve. Na-
daljuje Mastromatteievo linijo in nasprotuje, kolikor more »etnični rešitvi«
(162), saj tudi sam meni, da so Tirolci germanizirani potomci rimskih na-
seljencev, in to še zlasti Ladinci. Tu se opre na Tolomeia.
Vprašanje novega prostora lahko nakažemo samo na kratko (163). Za-
nimivo je toliko, kolikor nam prikazuje nacistično megalomanijo, ki pa si
je ob tem problemu že skrhala zobe.
Himmler je po izbruhu vojne začel misliti na Poljsko, zlasti na Po-
znansko kot ozemlje, ki naj bi ga dobili tirolski kmetje. Kmalu je ideja
propadla; kaj naj bi v ravnini počeli ljudje, navajeni gora.
Po uspešni ofenzivi konec pomladi 1940 proti Franciji so nacisti zapičili
svoje oči v Burgundijo; določili so že departmaje v gorah (Jura, Douls,
Hante-Saone) in nacistični vodja južne Tirolske, bivši krojaški mojster
Peter Hofer, je bil kar zadovoljen, ko jih je obiskal. Tudi s tem ni bilo
nič, zdi se, da je prevladala splošna linija nacistične zunanje politike: Fran-
cije, dasi je premagana, ne smemo preveč dražiti, saj je imela še kolonije,
vojno mornarico, in v imenu Francije je že nastopal de Gaule. Zato je
rajh rešitev odrinil. Z Burgundijo ni bilo nič.
Alpske dežele bivše Avstrije, dasi redko naseljene, toda gorate, so
sprejemale večinoma preseljence brez nepremičnega imetja. Samo nekaj
kmetov je tu našlo prostor.
Po napadu na Sovjetsko zvezo in po prvih zmagah je v začetku 1942.
leta vstal pred očmi Himmlerjevih sodelavcev Krim, ki naj bi kot »Gau
Taurien«, dežela Tavrida, naseljen z južnotirolskimi kmeti, postal prednja
straža novega rajha. Firer sam je ocenil idejo za »gigantsko«, toda izvesti
se bo dala šele po vojni (164).
Ne pozabimo ob vsem tem, da so nacisti v letih 1939—1940 preselih
400 000 rojakov, volksdeutscherjev iz Baltika, vzhodne Poljske in Romu-
nije. Skrbi je bilo na pretek. 1941'42 so začeli seliti iz Slovenije Kočevarje
in deloma tudi Svabe s Hrvaškega. Samo mimogrede omenimo, da so med
trdimi fašisti iz Trsta že 1940 bili taki, ki so federalu GracioUiju predlagali
preselitev vseh »Slavov« iz Julijske Benečije. Graziolli sam je nato poleti
1942 koncipiral načrt preselitve vseh Slovencev iz Ljubljanske pokrajine
(165).
1608
Novembra 1942 so s Stalingradom in z izkrcavanjem Angloameričanov
v severni Afriki vojna sreča zaobrne in konec je načrtov o preselitvi in
izvedbe preselitve.
Preselitev iz južne Tirolske se je začela v prvi polovici 1940; odhajali
so nemški (večinoma bivši avstrijski) državljani, ki so uredili svoje pre-
moženjske zadeve lahko na svojo roko. Selili so se še tisti optanti, ki niso
imeli zemlje (delavci, obrtniki, uradniki itd.) in ti so večinoma preseljenci.
Do konca leta 1940 se je preselila kar tretjina vseh optantov, to je 52.358
(166) in 3903 nemških državljanov.
Toda že v drugi polovici 1940 je začela preselitev zastajati, še bolj
1941; v Nemčiji ni bilo stanovanj. Mnogi preseljenci so morali v posebna
taborišča. Tako se začne zastoj. Do 30. junija 1942 je v celoti odšlo iz južne
Tirolske 72 000 ljudi z 4500 nemškimi državljani. Tako Latour (166). H.
Miehsler (167) prinaša iz statistike povojne Nemčije (Statistisches Bun-
desamt. Die deutschen Vertreibungsverleuste 1958) nekaj višje številke
za južno Tirolsko: 74 000. Od teh iz okrožnih mest 28 200 ljudi in iz drugih
občin pa še 46 700. Ostalo pa naj bi po štetju z dne 1. 12. 1943 176 400
Nemcev; v mestih 34 100, v drugih občinah pa 142 300.
Preselitev je bila lahka za tiste, ki niso imeli zemlje in hiš, ti so šli
posamič v razne kraje Avstrije, Nemčije, drugi kmetje pa so čakali na
domove v zbirnih centrih, v taboriščih. Nekateri so že dobili zemljo na
Češkem, v Luksemburgu in celo v Sloveniji (spodnja Štajerska).
Prvotni načrt je predvideval naselitev nekaj tisoč družin južnih Ti-
rolcev na Štajerskem, zlasti v izselitvenem pasu južno od Save. Ostal je le
načrt, ker ga je tu deloma zavrl NOB.
Vendar pa so 39 južnotirolskih družin s 156 člani naselili nacisti na
območju Radeče-Polšnik, kamor niso hoteli iti Kočevarji; južni Tirolci,
ki so se razumeli na sadjerejo in vinsko trto, naj bi tu uspevali.
Ob večjih partizanskih vdorih v drugi polovici 1. 1943, ko je tu postalo
vroče, so ti južnotirolski kmetje zahrepeneli po starem domu. Hoteli so na
vsak način proč, in če so vztrajali, so jih nacistične oblasti usmerile v Luk-
semburg. Podrobnejših podatkov ne najdemo v arhivih NOB (168).
V zvezi s Slovenci se moramo dotakniti mimogrede še Kanalske doline
(169). V Kanalski dolini je število optantov znašalo 4576. Dobre tri četrtine
prebivalstva, slaba četrtina je ostala. Težko je določiti število Slovencev
in Nemcev. Po uradnih nemških podatkih se je do 1. aprila 1940 izselilo
700 Kanalčanov, predvsem ljudi brez nepremičnega imetja. Do 30. 6. 1942
— gre za datum, ki je zadnji podatek o preselitvah tudi za južne Tirolce
— se je število dvignilo na 3336. Preseljeni so bili na Koroško (in deloma
tudi na zgornje Štajersko). Težko bo ugotoviti, koliko Kanalčanov je prišlo
na posestva koroških Slovencev, ki so jih začeli nacisti preseljevati 14. in
15. 4. 1942.
Ce bi še veljalo narodnostno razmerje ljudskega štetja 1. 1910 (6397
Nemcev in 1682 Slovencev), to je 1 Slovenec na 4 Nemce, bi od 3336 pre-
seljenih bilo 2668 Nemcev in 667 Slovencev.
1609
Tak je bil problem preselitve južne Tirolske in Kanalske doline. Rekli
smo že, da so se ob njem križala mnenja raznih struj in tokov. Nakažimo
jih na kratko (po Latourju z dopolnitvami iz drugih virov) (170).
Prva struja je uradna nemška, Himmlerjeva. O tej smo že govorili.
V začetku je bilo sklenjeno, da se izvede do 31. dec. 1942; videli bomo,
da so jo nato »načelno« podaljšali na 31. dec. 1943.
Obstajala so trenja med velikim bogom gestapa in policije ter vsemo-
gočnim nemškim zunanjim ministrom (bolj z visokimi uradniki kot pa
z Ribbentropom, zunanjim ministrom), ki pa na potek preselitve niso vpli-
vala. Himmlerju samemu pa se ni mudilo. Bolj Italijanom.
Na italijanski strani je linijo totalne preselitve sprejel Mussolini. O
njegovih pogledih imamo v celoti edini vir v Članovem dnevniku. Zdi se,
da mu lahko verjamemo; zlasti v hudih trenutkih let 1940—1943 je duce
večkrat zadvomil in ni verjel zagotovilom svojega zaveznika, firerja velike
Nemčije. Ali bo držal besedo? Ne bo opcije razglasil za plebiscit in zahte-
val ozemlje južne Tirolske? Latour tega ne navaja, zato povejmo, da Mu-
ssolini še leta 1942 gradi utrdbo proti Nemčiji, od Brenner j a tja do Peči na
današnji tromeji (171) (o tem piše zlasti dnevnik maršala nač. vrhovne ko-
mande Uga Cavallera, ali tudi drugi). Ponovno so začeli dela v zimi 1942/
43, zlasti spomladi 1943, ko je postal načelnik vrhovnega poveljstva maršal
Ambrosio. Vse to je potekalo z Mussolinijevim dovoljenjem in gotovo ni
znak zaupanja v firerja. Dodajmo pa važno domnevo: Mussolini se je bal
Hitlerja po skupni zmagi; čim globlje je sam padal, tem bolj ga je bilo
strah računa, ki ga bo zmagoviti firer predložil fašistični Italiji, ker je ves
čas vojne omagovala.
Tretjo smer je zastopal Tolomei. Izvajal jo je, kolikor je pač mogel,
že ob opciji prefekt Mastromattei v Bocnu. Za njim gre po istih stopinjah
naslednik Agostino Podestà.
Četrti je tajnik notranjega ministrstva Buffarini, ki ima vsaj več opra-
viti s Himmlerjem in njegovimi pooblaščenci. Buffarini stoji v izjavah, v
besedah, z Mussolinijem, vendar pa le mora upoštevati lokalne oblasti Boč-
na, zlasti Tolomeia, ki ima dostop do dučeja. Ti so hoteli odriniti, kot smo
videli, le vodilne in nacionalno zavedne južne Tirolce; kmetov ne, zlasti
še Landincev ne na noben način, saj so po jeziku vsaj bratranci Italijanov.
Kot peto skupino omenimo južne Tirolce same, optante in neoptante.
Po pravici bi jih morali deliti v dve skupini, vendar tega ne mormeo, ker
nimamo zadostnih virov. Pa še nekaj je, kar jih že združuje. Med optanti
se zlasti 1942 začne preobrat. Vera v zmago Nemčije izgine in s tem nasta-
ja nov položaj in novi pogledi.
V zvezi z Mussolinijem naj omenimo eno samo dejstvo, ki nam ga do-
kumentira le en in še ta memoarski vir (172) diplomata. Toda, ker pa
gre za slovensko ozemlje, ga je treba navesti. Duce, da je hotel doseči
v prid Italije korekture meje proti Paveličevi Hrvaški. Na vprašanje
v Berlinu so mu takoj dali pritrdilen odgovor, toda zahtevali so v zameno
Kanalsko dolino, okraj Trbiža. — Seveda je bilo s tem zagotovilo po meji
na Brennerju težko omajano, in Mussolini ni mogel pristati in ni pristal.
1610
Latour nima italijanskihi dokumentov, prinaša le podatek iz nemških
dokumentov, zato ne vemo, koliko je Rim podpiral bocenske prefekte, v tej
dobi zlasti prefekta Podestája. Iz nemških poročil, zlasti konzula Beneja
(173), zveni tu in tam podatek, da je Podestà nastopal precej avtonomno,
zato se je bal, da ga Himmlerjevi ljudje pri Mussoliniju spodnesejo; Bene-
ja samega je celo prosil, da nadrejene obvesti, kako sta vendar tesno sode-
lovala. — Tega Latour (1. c.) ni zadosti opazil; zdi se pa, da je utemeljena
misel, da fašistično-italijanski Bočen s svojo linijo samostojno zaostruje
položaj, ko hoče pridržati na zemlji zlasti Ladince in nato kmete. Naciste
skuša spodnesti še ob drugih vprašanjih.
Podestà ima privatne sestanke z nemškimi partnerji, ki postanejo zato
sumljivi celo Himmlerju; prav nič ne prikriva: »Javno mnenje na južnem
Tirolskem se spreobrača«; od konca 1940 prihaja »streznjenje«. Tudi nem-
ški glavni zastopnik konzul Bene mora to sam ugotoviti. Ljudje so zbega-
ni, ker ni še določena »nova domovina«, prostor za preselitev. »Dableiber«.
»Tu ostanimo«, nasprotniki opcije, gre v prvi vrsti za cerkvene ljudi, so
aktivni. — In res. Podestà jih tudi ni maral, ker bi s Tolomeiem rad videl,
da bi ti tudi zginili. Ustavil je 1. 1941 celo tednik »Volksbote«, Gamperjev
list, ker je le preveč pisalo o lepi domači zemlji, o delu kmeta na njej in nje-
govi ljubezni. To pa je »kalilo odnose Italijanov do nemških kameradov
(«camerati tedeschi«)«, kot je bilo listu uradno sporočeno (174). Hkrati je
končal tudi briksenški »Katoliški nedeljski list« (»Katolischer Šonntags-
blatt«) iz istih razlogov. Iz Latourja (1. c. na več mestih) zvemo, kako je
Buffarini posmehljivo govoril o teh južnotirolskih »preti«, — farjih bi pre-
vedli po naše, Himmlerju in njegovim ljudem. Vsaj neki dokaz imamo tu
za avtonomni nastop bocenskih lokalnih oblastnikov, ki se ne upajo opreti
na duhovščino, ker ji Rim in Berlin nasprotujeta, dasi bi duhovni bili edi-
ni zavezniki. Saj je Podestà sam rad videl, sam delal in podpiral — po
Beneju — propagando, da kmetje ostanejo na zemlji. Začeli so res pri-
hajati »poklici opcije«. — Površno, naglo sestavljene pogodbe med Nemči-
jo in Italijo tega primera niso predvidevale. Himmler je zagovarjal »dolž-
nost« opcije za vsakega Volksdeutscher j a, Italijani zlasti Podestà — za To-
lomeiem — pa o dolžnosti niso hoteli nič vedeti. Ne vemo, koliko drži, že
jeseni 1940, je Podestà trdil, da ima 50.000 preklicev opcije (175).
Večina optantov južne Tirolske pa je še vedno živela — ob nemških
zmagah 1940—1941 — v iluziji: po zmagoviti vojni pride tako aneksija
južne Tirolske. Se pisma so odpošiljali Hitlerju v tem smislu (176).
Položaj se je na Južnem Tirolskem v dobro Nemcev — optantov delo-
ma zboljšal: dobili so spet nemške šole, organizacije, nacistične seveda, so
zaživele. Literatura je prihajala. Ali morali so sprejeti tudi nove dolžnosti,
zlasti dolžnost služiti z orožjem.
Do 1943 so južni Tirolci dali 16.500 »mož«, bili so večinoma mladi fant-
je, za Hitlerjevo vojsko. V letih 1940/41, ko je navdušenje bilo na vrhuncu
in »zmaga v dosegu roke«, se je prijavilo največ prostovoljcev; v letu 1942
pa jih je od 14.000 potrjenih, odšlo pod orožje le 3.500. Večinoma je ob
pomoči vplivnih oseb in z vse mogočnimi razlogi dosegla odgoditev. V SS
1611
oddelke »Tirolca ni bilo mogoče zvabiti«, »čakal je na povelje za vojsko ...,
potem je bil kar dober vojak«, je poročalo uradno nacistično poročilo (177).
Vpliv verske vzgoje je bil pri mladem Tirolcu močan, zato SS ni vlekla.
2e 1943. pa po poročilih nacistov samih zvemo, da bo treba »južne
Tirolce prebuditi« (178). Južnotirolski nacistični vodja Peter Hofer, se tru-
di, da bi dobil nove prijave za vojsko ter delovno silo za Nemčijo. Oglasi
se bivši poslanec južne Tirolske v Rimu Reuth-Nicolussi. Ta je že pri SS
kot »Untersturmfürere« in propagira za SS oddelke; mož je dom zapustil
in šel v emigracijo v Avstrijo. Edini primer, za katerega zvemo, da je vo-
dilni južni Tirolec, ki je pred 1930 zapustil zemljo, postal odkrit nacist.
2e aprila 1943 od 9.043 vpoklicanih južnih Tirolcev slaba desetina
(836) ni hotela v Nemčijo; zatekli so se k preklicu opcije. In prefekt Po-
destà jim je šel na roko. Še več.
Da bi pridobil gorske kmete, je Podestà poskrbel znižanje socialnih
dajatev. Kar 37 milijonov je nakazal za stanovanjski fond; in to takrat ko
bi hiše optantov morale postati prazne, in niso fašisti vedeli, koga bi vanje
naselili.
Latour poroča o vsem tem pod naslovom »Podesta triumpans«. Nacisti
besne. Peter Hofer se pritožuje pri Himmlerju. Se sam minitser za kulturo
Bottai je prišel pri nacistih v nemilost, govoril je o nekem »naravnem
parku« in pel slavo celo cerkvenim zvonovom južne Tirolske.
Napetost se je od 1942 ves čas kazala. Nemci so se pritoževali pri Buf-
fariniju nad italijanskimi oblastniki v Bocnu; tudi glede preklica opcije.
Ta jih je tolažil, da o preselitvi »odloča le duče«. Podestà pa je na svojih
sestankih nacističnim veljakom jasno dopovedal: »Totalen odhod, prav, ve-
lja za Nemce, toda Ladinci niso Nemci«. Glede vpoklicanih južnih Tirolcev,
ki niso hoteli v Nemčijo, pa je zopet mirno zagovarjal načelo: Zavezniki
smo, služili bodo pač v italijanski vojski. — Drži, toda v Italiji vpoklici
niso šli tako v širino kot v Nemčiji. In še je branil celo iz Nemčije prebe-
gle preseljence. Mnogi so prišli na dopust in se niso hoteli več vrniti. Vse
to je spodnašalo vero v Nemčijo pri optantih samih, ki so še čakali na pre-
selitev.
Glede preselitve same moramo tu omeniti tudi formalni preokret. V
problem preselitve je posegel namreč zunanji minister Ribbentrop. Ko je
namreč videl, da se ne bo dala izpeljati do konca leta 1942., je že maja
1942 (sestanek Hitler-Mussolini v Salzburgu 29. 4. — 2. 5. 1942), predlagal
podaljšanje termina za eno leto: 31. dec. 1943. Ciano se je spretno obotav-
ljal, češ da se boji javnega mnenja; v Italiji se govori o slabem ravnanju
z italijanskimi delavci v rajhu itd.
Začela so se mimo Himmlerja diplomatska pogajanja, ki so se končala
konec julija (23. 7. 1942) z »volk sit, koza cela«, bi rekli. Ugotovili so, da
preselitve ni mogoče končati — do konca 1942. — da jih med vojno po
možnosti pa nadaljujejo. Termin pa so le postavili: 31. 12. 1942 (179).
Himmlerju ni bilo prav, da so ga obšli. Latour (1. c.) ne pove, mirno pa
lahko ugotovimo na posledicah, da so Himmlerjevi ljudje dobro vedeli, kje
so glavni krivci: v Bocnu, zato je treba »spodnesti zlasti prefekta Pode-
sta« (180). V zimi 1942/43 se je začel boj. Kakšen je bil položaj na frontah,
1612
vemo: Stalingrad je metal vedno večjo senco prek Nemčije in Evrope. El
Almein prek Italije. Tu je bil položaj zelo zelo kritičen. Slo ni za Italijo,
šlo je prvi vrsti za fašizem, za Mussolinija samega. Njegova rešitev, to je
vedel sam, je v tem času postajal vedno bolj Hitler. Zato so pač morali
zginiti vsi, ki so bili Berlinu neljubi (181).
Začetek leta 1943 se začenja s spremembo vlade in vrhovnega povelj-
stva. Odmevi se čutijo tudi navzdol v pokrajinah. Ciano zapusti zunanje
ministrstvo, Buffarini gre prav tako (5. 2. 1943). Prefekt Bočna Podestà je
premeščen na Reko. Ko se je poslavljal v svoji dosedanji funkciji od duče-
ja, mu je poklonil še svoje delo, ki ga je dokončal z Vincenzo Filipponi, kar
tri zvezke dokumentov o Ladincih sta zbrala. (»Alto Adige« — Alcuni do-
cumentu del passato — Bergamo 1943). Branila sta staro Tolomeievo te-
zo. Izzvala še zadnji srd nacističnih krogov. Celo na diplomatsko demaršo
so pritiskali toda politična situacija, kritična situacija, v kateri je bil sam
duce, jo je odsvetovala. Sporazumno z Fr. Hoferjem, vodjo severne Tirol-
ske je bilo sklenjeno, da SS ustanovi »Ahnenerbe« izda kot odgovor svojo
znanstveno zbirko dokumentov. Cas jo je preprečil.
Novi prefekt Bočna je bil uradnik, opravljal jo je, kot je moral. Ob
strani mu je stal podprefekt Tridentinec Meneguzzer, ki pa je trdno stal na
Tolomeievi liniji v obrambi italijanstva Ladincev; pesem se je nadaljevala,
dasi ne več tako v »forte« samo v »pianissimo«.
V takih razmerah je južna Tirolska pričakala padec Mussolinija in z
njim fašizma. Ne bi podajali podrobnega poteka. Berlin je bil presenečen
zaradi naglice, kako se je to odigralo 24.—25. julija 1943: veliki fašistični
svet sprejme nezaupnico dučeju. Duce jo sprejme, dasi to ni bilo fašistič-
no, ker upa, da mu bo kralj odobril spremembo vlade. Kralj pa zahteva
odstop in Mussolini je nato aretiran. Vse je bilo tako nefašistično, kar po-
vsem demokratično kot na zahodu.
V Berlinu so vedeli, da se nekaj plete. Maršal Rommel je imel svoj
štab v Münchnu in čakal samo Hitlerjevih povelj. Latour (180) prinaša po
dokumentiranih zapiskih poročilo o sestanku 29. 7. 1943 v Innsbrucku, na
katerem zahteva Hofer, tirolski gaulajter, vkorakanje nemških čet »čez
Brenner«. Rommel pa odgovarja, da je »treba čakati«; gre za politične
obzirnosti in nujnosti. Dva dni nato se je Hitler odločil in 44. pehotna divi-
zija »Hoch- und Deutschmeister« — ime je nosila po avstrijski enoti, ki
se je 1848 borila in odlikovala v zgornji Italiji — je vkorakala na južno
Tirolsko. Vojaki so bili Avstrijci in Bavarci. Kako so jih južni Tirolci
sprejeli si po vsem tu rečenem, lahko mislimo.
Italijanski protest je zavrnjen, češ, gre za enoto, ki gre na fronto.
Enota je pa ostala. In Južni Tirolci so bili tega še bolj veseli; z malimi iz-
jemami. Novi predsednik italijanske vlade maršal Badoglio (tepen 1917. od
Avstrijcev in Nemcev pri Kobaridu) je sicer zagotavljal, da se vojna na-
daljuje. Novi zunanji minister Guariglia (182) je Ribbentropa o tem pre-
pričeval na sestanku v Trbižu 6. 8. 1943. Nihče mu ni verjel.
Dne 8. 9. 1943 je Italija podpisala brezpogojno kapitulacijo; pet dni
poprej je ob 49. diviziji na južnem Tirolskem stala še enota SS Leibstan-
darte »A. Hitler«. Zjutraj 9. 9. so dobili ukaz razorožiti italijansko vojsko
1613
in zvečer je bilo to povsem opravljeno, dasi je med Bočnom in Verone
stalo 60.00Ü italijanskih vojakov (183).
Fr. Hoffer prosi te dni Hitlerja samega, kot je julija Rommla, sedaj
je čas, da izvedemo aneksijo južne Tirolske; Borman mu je odgovoril 11.
9. 1943: svetovni položaj zahteva, da držimo besedo, če jo je Italija (misli
na kralja in Badoglia) prelomila. In glavno: potrebujemo itahjansko de-
lovno silo ... zato nikake aneksije, še govoriti ne smemo o tem.
Kako se je te dni zadržalo južnotirolsko ljudstvo? Dostopna nemška
literatura govori malo o tem... Italijanska, tista, ki poudarja svoj patrio-
tizem, nacionalnost itd. (glasilo »L'Alto Adige«) omenja, do so nastopili
zlasti južnotirolski mladinci (bili so že HJ, to je »Hitlerjugend«), ki so
pomagali razoroževati in pošiljati italijanske vojake v vagone, na žalostno
pot ujetništva, prisilnega dela, lakote... Da, bilo je tako.
JUZm TIROLCI V »ALPENPORLAND«
Kot uvod podajmo razpoloženje firerja, A. Hitlerja, ob padcu Musso-
linija, glede južne Tirolske. O tem imamo zapiske iz Hitlerjevega štaba
(184).
Ko je zvedel za Mussolinijev padec, je že 25. 7. 1943 ob pretresu »ve-
černega položaja« zaukazal: Bataljon iz Innsbrucka se mora »pod vsakim
pogojem in takoj polastiti prehodov«, Brennerja. — Generali imajo po-
misleke.
V razgovoru ponoči 26. 7. Enotam, ki gredo na prelaze, dajte tigre —
tanke, »če bo treba zdrobiti nekaj bunkerjev« .. . Jodl ima težave ob tem;
Hitler meni, da je pač tankov zadosti. »In še na Kranjsko je treba iti. . .
tudi tanke »pantherje« naj dobe te čete.«
Opoldne 26. 7. 1943 poseže vmes Himmler s pripombo, dà je treba juž-
ne Tirolce dvigniti v upor. Na Hitlerjevo začudenje, saj so vendar vsi vpo-
klicani, ga policijski vrhovni gospodar potolaži: »Se imamo može...« Him-
mler pa je računal z lažjim vstopom v Italijo čez Ljubljano in Trbiž kot
pa iz Francije.
Prehod čez Brenner je bila res formalnost. Odkar je namreč Mussoli-
ni sprejel Hitlerjevo pomoč za Libijo, bilo je v Berchtesgadnu 1941, so nem-
ške čete prihajale čez mejo brez težav; le obvestiti je bilo treba vrhovno
ital. poveljstvo (Commando supremo).
26. 7. opoldne pretresejo položaj ob navzočnosti Rommla. Ta molči, le
»važnost Soče omeni«, kjer se je že boril 1. 1917, pri prodoru Tolmin-Ko-
barid.
Videli smo že, kako je Rommel nastopal s Hoferjem v Innsbrucku.
F. Hofer je zahteval tedaj definitivno zasebno južne Tirolske, ki je Rommel
še ni mogel izvesti... Nato pa so čete le šle čez mejo.
Z 8. septembrom pa padejo vse ovire za zasedbo južne Tirolske. Edina
ovira je rešeni Mussolini s svojo novo fašistično vlado in novo republiko.
Goebels (185) (Dnevnik, 3. 9., 11. 9. in 13. 9. 1943 in 16. 9. 1943) to jasno
pove, če analiziramo njegove zapiske: Dokler ni bilo dučeja, bi Nemčija v
1614
Italiji lahko napravila »tabula rasa«, počistila bi mizo. »Hitler precenjuje
zmožnosti dučeja«. Nato pa: »Hitler je razočaran nad njim«. Skratka poli-
tični in vojaški ukrepi so obveljali in svet je 27. 9. 194-3 zvedel, da so dobi-
li pravno formulacijo. Na ozemlju Slovenije—Julijske krajine—Istre je bi-
la ustanovljena »operacijska cona Jadransko primorje«, ki naj drži vzhodna
vrata Italije, z visokim komisarjem Rainerjem. Ob bremenskih vratih pa
»operacijska cona Alpenvorland«, ki je obsegala province Bočen, Trento,
Belluno. Te so dobile nove prefekte: Bočen nacističnega voditelja južnih
Tirolcev Petra Hoferja. Trident prvič po 1. 1918, kot malo škodoželjno ome-
njajo južnotirolske publikacije (186), Tridentinca dr. Fr. Bertolinija. Dotlej
so bili prefekti iz kraljestva. Iz istih virov pa zvemo, da so v »Alpenvor-
land« vključili celo sedem pravih italijanskih občin, »sette comuni«, kjer
so še bile nemške naselbine. — Res je, da se je »Alpenvorland« imenoval
operacijska cona in prav tako »Jadransko primorje«; res je, da je Hitler v
naslednjem letu večkrat zagotovil Mussoliniju, da je to del italijanske su-
verene države; že 9. 10. 1943 je nemška vlada uradno zanikala zavezniške
glasove, da gre za aneksijske namene. Vseh teh zagotovil pa ni nihče vzel
resno; ne južni Tirolci ne Italijani in najbrž tudi Nemci ne. Po zmagi bo to
Nemčija.
Latour (187), ki je v svoji knjigi to obdobje obdelal na kratko, trdi da
je bil Rainer bolj »eleganten in diplomatski« v svojih potezah v primeri s
Hoferjem.
Lahko dodamo pripombo, da je Rainer moral biti bolj diplomatski za-
radi objektivnih vzrokov; njegova cona je zajela več dežel s kar tremi na-
rodi, če Furlane kot ljudstvo ne omenjamo. Hoflerjev »Alpenvorland« je v
veliki večini obsegal samo bivšo Tirolsko s Tridentom — stare avstrijske
pokrajine.
Fr. Hofer je takoj izvedel »totalno mobilizacijo južnih Tirolcev«; že
9. septembra so mnogi nastopili kot pomožna policija. Organiziral je nato
domobranstvo pod imenom »Selbstschutz« (samoobramba). Priključitev teh
čet k severnotirolski organizaciji »Standesschützen« mu je preprečil Him-
mler. Obergruppenfürer Wolf je dobil ukaz, da organizira v južni Tirolski
policijski SS polk .»Bozen«, preostali »Selbschutz« pa je prišel pod kontro-
lo SS. Ti mobiliziranci so nosili na rokavu le trak z napisom: Prefektura
Bočen. Ni bilo ne mrtvaških glav ne črnih uniform, SS si je že skrhala
zobe. Sicer pa je pokrajinski vodja Tirolske kot visoki komisar »Alpen-
vorlanda« južno Tirolsko kar najtesneje povezal s severno Tirolsko. V fa-
šističnem duhu pisani nemški hst »Bozener Tag« je zatrl in novi list »Alpen-
zeitung« povezal tesno s »Innsbrucker Nachichten«. Italijanski pisani list
«Provincia di Bolzano« je tudi prepovedal. V upravi in pri sodnih zadevah,
to velja zlasti za »posebna sodišča«, je uveljavil nemški pravni red. Pre-
povedal je fašistično stranko, odpravil potne liste za prehod čez Brenner,
in celo postavil carinsko kontrolo na stari avstro-italijanski meji. Pre-
povedal je beguncem, zlasti iz zbombardiranih italijanskih mest, dostop v
svojo cono. Vse šole Bocenske provmce, tudi v »Unterlandu«, v spornem
ozemlju do Salurna, ki ga je zopet podredil Bocnu, so postale nemške (188).
Nimamo vzroka, da ne bi verjeli, da so samo nekateri napisi trgovin, ulic,
1615
cest še ostali italijanski. Večina južnih Tirolcev je upala »Ce zmaga Hit-
ler, smo pač Nemci pod Nemčijo, če ta propade, smo Nemci pod novo Av-
strijo« (189).
Nič čudnega, če je decembra 1943. Petru Hoferju — umrl je ob bomb-
nem napadu ■— sledil kot prefekt Bočna za Nemce Hoferjev »Stathalter« —
namestnik, dr. Kari Tinzl, ki ni bil nacist. Rekli smo, da ne vemo, koliko je
bil soudeležen pri akciji proti opciji. Nasprotnike te, tako duhovna Rudolfa
Poscha, urednika »Dolomiten«, ki je z 9. 9. 1943 prenehal izhajati in
njegovega sodelavca dr. Friedla Volgerja, so nacisti prek raznih postaj od-
gnali v taborišče Dachau.
V Firenze se je pred njimi umaknil urednik bivšega tednika »Volks-
bote« Mihael Gamper (190). Tu je v imenu »domovine zvestih Tirolcev« —
»Heimattreuen Südtiroler« vse leto pripravljal obširno spomenico o južni
Tirolski (tekst, dasi ne v celoti, daje isti vir) s številnimi aneksi, ki so za-
okrožene spomenice za sebe. Gradil je na zgodovinskih dejstvih in doku-
mentih, nekatere teh mu je, ne da bi bil vedel, zakaj gre, priskrbel celo
nasprotnik Tirolcev prof. Carlo Battisti. — Gamper dokazuje nemštvo de-
žele med Salurnom in Brennerjem in predlaga združitev južne Tirolske s
Tirolsko v »novi Avstriji«. Spomenico je konec 1944 v Rimu razdelil zavez-
niškim vojaškim oblastem.
Gamper verjame v legalnost. Stoji na istem stališču kot so predstavniki
južnih Tirolcev stali v dobi parlamentarne in fašistične Italije. Verjame v
mednarodni pravni red, ki se bo nujno uveljavil, in mora se tudi za južne
Tirolce po vojni. Tirolci so 1. 1919 po krivici prišli pod Italijo. Krivica jih
je tepla pod parlamentarno Italijo, pod fašizmom. Po krivici, prisiljeni so
optirali za rajh. — Nikjer pa ne more navesti, kaj so Tirolci sami napravili
proti tej krivici. Vdali so se ji, sprejeli in ji — radi ali neradi — služili.
Tirolci od francoske okupacije dalje niso poznali več duha upora, kvečjemu
odpora. Služili so sedaj Hitlerju . . . 25.000, da jih je bilo vpoklicanih v voj-
sko, 5.000 da jih je padlo, navaja zbornik »Südtirol« (191), izdan v obrambo
južnih Tirolcev. Za dvaintrideset južnih Tirolcev, vojakov, ki so jih rimski
partizani napadli in pobili 23. marca 1944 v Via Rasella, je nato padlo 335
Italijanov, zapornikov in talcev v Ardeatinskih kamnolomih — Fosse Ar-
ddeatine (192). Bili so tudi Tirolci pri 188 diviziji, ki se je 1944 udeležila
čistk proti primorskim partizanom itd. Bil je SS Bozen, ki se je še zadnje
dni aprila 1945 podil za našimi partizani v Benečiji in na Tolminskem.
Samo 21 mrtvih žrtev antinacistov iz južne Tirolske navaja »Südtirol«
(192); od teh jih je tretjina padla šele 1945. In 166 južnih Tirolcev je bilo
v taboriščih, 140 pa v nacističnih zaporih.
Odporniške skupine na južnem Tirolskem so bile povezane v »Andreas
Hofer Bund«. Našle so stik tudi z avstrijsko rezistenco (194). Šlo je za po-
sameznike, velikanska večina južnih Tirolcev pa je lojalno služila pod vi-
sokim komisarjem Hoferjem in pod njegovim namestnikom dr. Tinzlom
ter dala za rajh svoje žrtve: 5000 mrtvih na frontah, 1500 invalidov, 3000
vdov in sirot.
Š eno »antinacistično akcijo« omenjajo kot svojo »zaslugo« vodilni
krogi Južne Tirolske. Da so rešili 136 mož, žena iz rok gestapa, jim ohra-
1616
nili življenje, sa se je Hofer obotavljal, ali naj jih da postreliti ali pa zadrži
kot talce (196). Med temi ljudmi so bili bivši vodilni ljudje evropskega
slovesa: grški maršal Papagos, bivši franc, ministrski predsednik L. Blum
z ženo, avstrijski kancler Schuschnigg z ženo in hčerjo, general Halderer
in še nečak Churchilla in nečak Molotova itd.
Rešitev teh zapornikov — talcev je potekala že po podpisu brezpogojne
kapitulacije, in sicer ob pomoči nemške vojske in južnotirolske policijske
enote proti zagrizenim gestapovcem. Tako je to že bila pravzaprav »legal-
na« akcija, v duhu kapitulacije. Spor z italijansko rezistenco, ki naj bi
sodelovala pri rešitvi, je postranskega pomena. Italijanski partizani so po-
segli vmes, ko so zaporniki že bili varni pred gestapovci. Gre res za »smeš-
ne prepire v poplavi literature ob koncu vojne«, kot piše resen tirolski list.
Oboroženega odpora proti nacizmu južni Tirolci niso poznali. Niti pra-
vega odkritega političnega odpora ne. Pač pa je italijanska rezistenca ob
organizaciji CLN Bolzano — Bočen le spravila na noge v tridentinski Val
di Flemme — Flemstal brigado »Cesare Battisti«. Ta je pritegnila tudi av-
tohtone Tridentince. Stela v svojih vrstah delavce, uradnike, bivše ofi-
cirje, priseljene ItaHjane Bočna, Nimamo popolnega pregleda (197) le po-
datke časopisov. Dala pa je številne žrtve: padle, umrle v taboriščih Nem-
čije, mnoge zapornike; tudi tridentinska duhovščina je sodelovala. Mnogi
med njimi so spoznali taborišče Bočen.
Bilo je prehodno taborišče za antifašiste in antinaciste, ki so bili na
potu iz Italije v nemška taborišča. Toda za domačine tudi mučilnica. Vi-
soki komisar Fr. Hofer je imel zadosti sil, tudi domačih južnotirolskih po-
licistov »Schutzbunda«, da je zatrl vsakršen resen odpor, sodi Latour (198),
zato je rezistenca imela težak teren in neugodno situacijo.
Južna Tirolska je bila mirna, tako mirna, da so tja evakuirali urade
ministrstev iz Nemčije, kot piše Latour. Tu ni bilo tabel z napisom: Achtung
Bandengebiet — Pozor teritorij banditov, kot so stale v jadranski opera-
cijski coni, kjer so vse narodnosti prispevale svoj delež v partizanskem
boju, največ še Slovenci in istrski Hrvatje; manj italijanski Garibaldinci
in Ozopovci. Rainerjeva diplomacija ni tu mogla dosti pomagati (glej La-
tourjevo opombo zgoraj), moral se je predvsem bojevati.
V južnotirolskih hotelih, bili so številni, so našli prostore številni štabi
fronte v Italiji. Zadnje čase 1945 celo nemško glavno poveljstvo na itali-
janski fronti.
2e od januarja 1945 se je Himmlerjev odposlanec v Kesselringovem
glavnem štabu SS Obergruppenfürer Wolf začel na skrivaj pogajati z za-
hodnimi zavezniki prek Allena Dullasa v Svici za kapitulacijo. Za njim je
stal tudi nemški poslanik pri Mussoliniju Rahn. In pridružil se je tudi, toda
samo v ozadju, visoki komisar Fr. Hofer, ki bi moral iz južne Tirolske in
Tirolske napraviti zadnjo trdnjavo odpora. Hofer pa je bil drugih misli
(199): »Vojna je izgubljena ... Alpska trdnjava ...? Če pride Hitler sam ...,
sem ga pripravljen oddati v norišnico«.
Težko je danes reči ,koliko so utemeljene sodbe nekaterih italijanskih
Ustov (200) in tudi prvega italijanskega prefekta v Bocnu De Angelisa (201)
da je visoki komisar Fr. Hofer imel stike z »domovini zvestimi Tirolci«, z
1611
»Andreas Hofer Bundom« prek nekaterih višjih oficirjev in si prizadeval,
da bi južna Tirolska skupaj s severno Tirolsko prišla pod Avstrijo. — Je
pa verjetno, saj je tudi visoki komisar Rainer vsaj na Koroškem predal
svojo oblast antinacistom. Isti Bruno de Angelis pripoveduje (202) kako
je kot zastopnik generala Luigi iVIasinija (Fiore), poveljniika partizanske
divizije »Flamme Verdi«, le prisilil Wolfa in generala Vietinghoffa, Kes-
selringovega naslednika, ko sta že podpisala kapitulacijo nemške vojne
sile, da sta 3. maja 1945 podpisala še dokument, s katerim prevzame »upra-
vo teritorija do Brennerja, dr. Bruno de Angelis. vojaški delegat prosto-
voljnih formacij za Zgornje Poadižje, v imenu CLN (Comitato nazionale di
liberazione), ki predstavlja italijansko vlado« (glej faksimile dokumenta
prav tam — 202).
Bilo je v Meranu, navzoči so bili tudi dr. Tinzl in drugi predstavniki
južnih Tirolcev. De Angelis je izrekel na njihov račun ostre besede: »Da
jim vse to ni ugajalo, da so krakali kot krokarji, zmerjali in protestirali.
Toda Wolf jih je kratko utišal«. Za njim so stali drugi generali.. . ■— Wolf
je pač vedel: južna Tirolska je del suverene Italije . . . Tako je Hitler urad-
no vedno trdil.
Dne 4. maja 1945, ko so s severa, čez Brenner, prišle prve zavezniške
motorizirane patrulje iz armade generala Pattona, jih je z bocenske pre-
fekture že pozdravljala italijanska trikolora.
KONEC
Ze 8. maja 1945 so južni Tirolci ustanovili svojo »Südtiroler Volks-
partei« — Južnotirolsko ljudsko stranko. Tretja točka njenega programa
je govorila: »Pooblašča svoje zastopnike ob izključitvi vsakršne ilegalne
metode, da zastopajo pravico južnotirolskega ljudstva pri zavezniških obla-
steh izvesti samoodločbo« (203).
»Samoodločba, ni bila utopija« .. . piše isti avtor Ritschel in dodaja,
da je stranka 21. septembra 1945 štela 50.000 vpisanih članov... V boj je
stopila nova vlada republike Avstrije in zahtevala plebiscit ža južno Ti-
rolsko. Z. Vallini in P. Alatri dajeta kratek historiat (204) in citirata gla-
silo KPI »Rinascito«, ki pravi : »Na osnovi plebiscita bi bila južna Tirolska
(piše Zgornje Poadižje) za nas izgubljena... v splošnem pa je nacionalni
interes odločilen, da obdržimo strateško obrambno črto italijanstva proti
germanstvu na Brennerju«. Tako je pisalo glasilo KPI, iste KPI, ki je na
lionskem kongresu tudi za nemško manjšino zahtevala pravico samoodloč-
be. Je upravičena sedaj negacija samoodločbe?
Upravičena, če pomislimo še enkrat, kakšno je bilo stališče južnih Ti-
rolcev od 1900 dalje.
Pred prvo svetovno vojno se tudi oni upirajo zahtevi italijanskih Tri-
dentincev po avtonomiji.
Med prvo svetovno vojno res branijo svojo zemljo pred vpadom itali-
janskih čet, toda v tistem starem patriotskem duhu vdanosti Avstriji in
monarhu, ki duši in je dušil kakršnokoli reorganizacijo Avstrije v federa-
tivno državo narodov. — Omenili smo južnotirolske šovinistične — impe-
1618
rialistične izpade proti Italiji, ko so še poleti 1918. zahtevali aneksijo ita-
lijanskih ozemelj.
Pod fašizmom južni Tirolci niso antifašisti, odrešitev čakajo v avstro-
fašizmu Dollfusa in Schuschnigga. Pod nacizem zapadejo brez pravega
odpora opciji za rajh in zvesto služijo Hitlerju ...
Ne samo da ne najdemo pri njih nikakšnega resnega aktivnega odpora
proti fašizmu, kar jim je Claus Gatterer (1. c), sam južni Tirolec, očital,
ne najdemo ga nato tudi proti nacizmu, in kar je najvažnejše pri južnih
Tirolcih ne najdemo nikakšnega kritičnega odnosa do preteklosti. »Domo-
tožje po preteklosti«, to je duh, ki jih preveva. Živijo v tradicijah, šegah
in običajih preteklosti. Spomin Andreja Hofferja. spomin njihove zvestobe
Avstriji živi. Pišejo in govore o bojih zvestih tirolskih »kajzerjegrov« proti
Italiji leta 1848, 1859, 1866, 1915 do 1918. Na vso preteklost gledajo nekri-
tično . . . Zahtevati iz tega duha in duševnega razpoloženja, s te politične
platforme pravico do samoodločbe, pomeni — in to je izjava KPI jasno
povedala — dovoliti južnim Tirolcem, da ob prvi zgodovinski priložnosti
kot pokorni državljani, kot zvesti, hrabri vojaki spet pomnože vrste napa-
dalnega nemštva, zlasti še, če se republika Avstrija tudi zdaj ne bi znala
afirmirati, kot se ni znala v let'h 1918—1938.
Kako rešiti sožitje Italijanov in južnih Tirolcev, ko gre za tako različ-
no »mentaliteto med severnjaki Nemci in južnaki Italijani, saj bi to zado-
ščalo za konflikt dveh civiHzacij, dveh kultur«, kot so pravilno zaznali celo
italijanski šovinisti (205) to je vprašanje, ki ga je ponovno postavilo leta
1945.
OPOMBE
Südtirol — zbornik, str. 40—4?.
"7 Tednik »Furche« — Wien 26 3. тв; ХХТТ, št. 13, str. 3—4, Claus
Glei Primorski dnevnik — Trst, 19. 6. 1966, XXII., št. 144, str. 1.
«'9 I. Juvančič, KPI in slovensko narodnostno vprašanje, glej prej.
«0 E. Vallini — P. Alatri, 1. c, str. 90 dalje.
'2' V »Stato operario« — Paris 1930, št. 8.
123 Hitlers zweites Buch. Ein Dokument aus dem Jahre 1928, Stuttgart
1961. Zlasti XV — zadnje pogl.: Nemčija in Italija. O južni Tirolski še str. 180
do 188, str. 192.
123 Glej zlasti: F. Catalano. 1. c, in Chabod, 1. c.
i2< Conrad F. Latour, Südtirol, str. 20.
.   123 C. Ciano. Diario — Izdano 1948, 4. izdaja — Dnevnik 3. 4. 1938.
125 Fr. Catalano, I. c, str. 239 dalje.
12' Več glej: Conrad F. Latour, 1. c, str. 56.
128 Conrad F. Latour, 1. c. str. 34—35.
129 H. Miehsler. Südtirol als Völkerrechtsproblem, Graz-Wien 1962, str. 148.
130 Npr. zbornik Südtirol, str. 456.
131 M. Toscano, L'originel del patto d'acciaio — Rivista di studi politici
internazionali — Firenze 1948, str. 102.
132 Conrad F. Latour, I. e, str. 44; H Miehsler, 1. e, str. 148—151.
133 C. F. Latour, 1. e, str. 65.
134 H. Ritschel, 1. e, str. 94.
315 Leonardo Simoni, Berlin Ambassade d'Italie. Paris 1947, pod
10. 12. 1939.
138 Fr. Catalano. 1. c.
1619
•3' C. F. Latour, L c, str. 65—67.
»33 C. F. Latour, L c, str. 68.
"0 C. F. Latour, L c, str. 79—70.
íio C. F. Latour, I. c, str. 70.
i'-i H. Ritschel, 1. c, Str. 94.
i''2 Südtirol, Str. 451, pod črto.
1« M. Gamper Festschrift, str. 122.
1« H. Miehsler, Südtirol als Völkerrechtsproblem, Graz 1962, str. 150.
1« H. Ritschel, 1. c, str. 82—83.
i« C. F. Latour, 1. c, str. 6.
1" C. F. Latour, 1. c, str. 20.
''■s Leopoldo Sofisti (anonim) Difesa del Brennero — Male di frontiera
Bolzano 1950, str. 17 — Za Sofistijem je najbrž skrit bivši fašist.
C.F.Latour, I.e., str. 35.
C. F. Latour, 1. c, str. 23.
Festschrift M. Gamper, str. 121—122, kjer piše M. Gamper sam.
152 Pi-av tam, str. 86.
•33 C. F. Latour, I. c, str. 58—59.
C. F. Latour, 1. c, str. 68.
U. von Hassel, Vom anderen Deutschland, Zürich 1948, str. 50—51.
Str. 187.
'зс Die deutschen Sprachinseln in Trentino und Oberitalien - Bozen,
Str. 45.
Isti, Str. 55—56.
T. Zorn, ocena C. F. Latourievega dela v Prispevki za zgodovino de-
lavskega gibanja, IZDG, Ljubljana 1963, št. 1—2, str. 211 dalje.
P. Alatri in E. Valiini, 1. c, str. 115.
t™ C. F. Latour, 1. C, str. 20.
ißi Tednik »Tempo«, 6. 7. 1966 — XXVIII., št. 27, str. 26, članek -
M. Pellegrinotti, II caceriere di Ciano. Nadaljevanje 13. 7., št. 28, str. 20.
1П2 C. F. Latour, 1. c, str. 73.
»M C. F. Latour, 1. c, str. 74—77.
i"'' Hitlers Tischgespräche im Führerhauptquartier 1941—1942, izdaja
Henry Picker, Bonn 1951; zapis pod 2. 7. 1942.
'"з O tem I. Juvančič. Ital. okupator v Ljubljani 1941—1943. Prispevki
IZDG, Ljubljana 1963, št. 1—2.
C. F. Latour, 1. C, str. 74.
1" H. Michsler, 1. C, str. 151.
Tone Ferenc, Nacistična raznarodovalna politika v Sloveniji 1941 do
1945, rokopis str. 397—400. — Hvala avtorju za podatke.
Glej pod 157. T. Zorn je v oceni dal vse naše dostopne podatke.
™ C. F. Latour, 1. C, str. 77—86.
"^ Ugo Cavallero, Comando Supremo Diario 1940—1943, Bologna 1948.
1'2 Glej 134, Simoni, 1. c, zapis pod 11. 8. 1941.
C. F. Latour, 1. C, 79-82.
Festschrift M. Gamperer, str. 90.
"5 C.F.Latour, I.e., str. 81.
i'6 C. F. Latour, 1. C, str. 82—83.
C.F.Latour, I.e., str.88—89.
™ C. F. Latour, 1. C, str. 89 dalje; in še 103 in naslednje.
"9 C. F. Latour, 1. C, str. 95.
'80 C.F.Latour, I.e., str. 111.
'S' F. Catalano, 1. c, str. 231—232.
'82 A.. Guariglia, Ricordi, Napoli 1950.
'83 C. F. Latour, 1. e, str. Ili, 114—115.
18* Lagebesprechungen im Führerhauptquartier — Hitlerjeve vojaške
konference 1942—1945, Uvod — opom.be Helmut Heiber, 1963, str. 160—181.
'83 J. Goebels, Tajni dnevnik, Maribor 1958.
1620
»8« Ritschel, 1. C, str. 104—105.
«7 C. F. Latour, 1. C, str. 118 dalje.
Enzo Colotti, L'Amninistrazione Tedesca dell'Italia occupata 1943 do
1945, Milano 1963.
180 C. F. Latour, 1. e, 120.
i!» Festschrift M. Camper, str. 90 in 106—127.
Zbornik «Südtirol«, str. 461.
W2 Več glej F. Catalano, 1. c, str. 469.
Südtirol, str. 462.
19'' Otto Molden, Der Ruf des Gewisens — Der österreichische Freiheits-
kampf 1938—1954, Wien-München 1958.
19'' Südtirol, Str. 244—250.
195 Ritschel, 1. c, Str. 105—107. Dolomiten, 30. 4. 1965, str. 3. Südtirol Wirt-
schaftszeitung, 23. 4. 1965, V polemiki z »Alto Adige«.
197 L'Alto Adige, 29. 4., 4. 5. in 19. 5. 1965.
193 C. F. Latour, 1. c, str. 123.
199 C. F. Latour, 1. c, str. 124.
209 L'Alto Adige, 19. 5. 1963.
291 Ferruccio Lanfranchi, Le resa degli ottocenlomila, Rizzoli 1948.
L'Alto Adige, 19. 5. 1965, str. 3, Le manovre per staccare Г Alto Adige
dall'Italia — Gen. Luigi Masini poveljnik partizanske divizije »Fiamme verdi»
(bila je monarhistično usmerjena) je 1942/43 poveljeval alpinski brigadi v
Kobaridu (danes je poslanec rimskega parlamenta, izvoljen na listi socia-
listov). Z Masinijem je za NOB držala zveze lika Devetak, poročena z ital.
generalom Riccardom in Bignanijem; bil je pri div. »Folgore« in že 1943 ujet
v Afriki. (Primorski dnevnik 7. 7. 1963, št. 3.) Mašini je sept. 1943 v zahodni
Benečiji pomagal formirati prve ital. partizanske enote. Nato je prešel na
zahod in bil na meji Lombardije — Južne Tirolske.
203 Glej npr.: Ritschel, 1. c, str. 107.
204 E. Val ini — P. Alatri, 1. c, str. 110—112.
203 Terre Redente e Adriatico, col. I., str. 385.
1621
Cirkulacijski proces'
Karl Marx
(Iz Poglavja o kapitalu)
Delovni proces. — Capital fixe. Delovno orodje.
Stroj. — Capital fixe. Prestavitev delovnih sil v
kapitalske sile tako v capitalu fixe kot circulant.
— Koliko capital fixe (stroj) ustvarja vrednost.
— Lauderdale. — Stroj predpostavlja množico
delavcev.
Kapital, ki konsumira sebe v samem procesu proizvodnje, ali capital
fixe je v emfatičnem smislu proizvajalno sredstvo. V širšem smislu je ce-
lotni proizvodni proces in vsak njegov moment, recimo cirkulacija — ko-
likor ga gledamo snovno — le proizvajalno sredstvo za kapital, za kate-
rega obstaja le vrednost kot samosmoter [Selbstzweck]. Snovno gledano
je sama surovina proizvajalno sredstvo za proizvod etc.
Toda določitev uporabne vrednosti capital fixe kot tistega, ki v pro-
cesu proizvodnje samega sebe použiva, je identična s tem, da bo ta upo-
rabljen v tem procesu le kot sredstvo in sam obstaja zgolj kot agens za
spremembo surovine v proizvod. Njegova uporabna vrednost kot takšnega
proizvajalnega sredstva lahko sestoji v tem. da je le tehnološki pogoj za '
potekanje procesa (mesto, v katerem proces proizvodnje poteka), kot pri
zgradbah etc., ali da /je' neposredni pogoj za delovanje pravih proizva-
jalnih sredstev, kot vse matières instrumentales. Oboje pa je spet le snov-
na predpostavka za potekanje proizvodnega procesa sploh, ali za uporabo
in ohranitev delovnega sredstva. To pa rab- v pravem pomenu le znotraj
proizvodnje in za proizvodnjo ter nima nobene druge uporabne vrednosti.
Prvotno, ko smo opazovali prehajanje vrednosti v kapital,^ je bil de-
lovni proces enostavno privzet v kapital in po svojih snovnih pogojih, po
svojem materialnem bivanju se je kapital kazal kot totalnost pogojev tega
procesa in se sebi primerno razdruževal v določene kvalitativno različne
' Grundrisse der Kritik der politischen Ökonomie, ss. .^582'9—594/25, 599/11
do 600/22.
2 Prim., Grundrisse, ss. 205/8—224/30, oziroma prevod (B. Debenjak) tega
odseka v tej reviji, 1967, št. 52, ss. 509—605 in št. 51, ss. 474—480.
1622
dele, kot delovni material (to, ne surovina je pravilni in pojmovni izraz).
delovno sredstvo in živo delo. Na eni strani je kapital po svojem snovnem
obstoju razpadel v te tri elemente; na drugi strani je bila gibljiva enotnost
kapitala delovni proces (ali medsebojno vstopanje teh elementov v proces),
mirujoča 'enotnost pa/ pro'zvod. V tej obliki se kažejo snovni elementi —
delovni m.iterial, delovno sredstvo in živo delo — le kot bistveni momenti
samega delovnega procesa, ki si ga kapital prisvaja. Toda ta snovna stran
— ali njena določitev kot uporabne vrednosti in realnega procesa — se
je popolnoma razšla s svojo formalno določenostjo. V tej sami so se
pokazali :
1. ti trije elementi, v katerih se prikazuje [kapital] pred menjavo z
delovno zmožnostjo, pred dejanskim procesom, le kot kvantitativno raz-
lični deli kapitala samega, kot vrednostni kvanti, katerih enotnost sestavlja
on sam kot vsota. Snovna oblika, uporabna vrednost, v kateri so ti raz-
lični deli eksistirali, ni n'č spremenila istovrstnosti te določitve. Po for-
malni določitvi so se ti /elementi/ prikazovali le tako, da se je kapital kvan-
titativno razločil v dele ;
2. znotraj samega procesa se razlikujejo glede na obliko elementi dela
in oba preostala le tako, da so bili eni določeni kot konstantne vrednosti,
drugo pa kot vrednost-postavljajoče. Kolikor pa je prišla v poštev različ-
nost kot uporabne vrednosti, snovna stran, je ostajala popolnoma zunaj
formalne [44] določitve kapitala. Zdaj pa je v razliki capital circulant (su-
rovina in proizvod) in capital fixe (delovno sredstvo) razlika elementov
kot uporabnih vrednosti hkrati postavljena kot razlika kapitala kot kapi-
tala v njegovi formalni določitv'. Medsebojno razmerje faktorjev, ki je bilo
le kvantitativno, se sedaj prikazuje kot kvalitativna razlika kapitala sa-
mega in kot določujoča njegovo celotno gibanje (obrat). Delovni material
in proizvod dela, nevtralna usedlina delovnega procesa, kot surovina in
proizvod, tudi snovno že nista več določena kot material in proizvod dela,
temveč kot uporabna vrednost kapitala samega v različnih fazah.
Dokler delovno sredstvo v pravem pomenu besede ostane delovno
sredstvo, tako kot ga neposredno, zgodovinsko, kapital sprejema v svoj
proces ovrednotenja, pretrpi le formalno spremembo v tem, da se zdaj ne
kaže le po svoji snovni strani kot sredstvo za delo, temveč hkrati kot
capital fixe — kot posebna oblika kapitala, ki jo določa celotni proces ka-
pitala. Sprejeto v proizvodni proces kapitala pa preide delovno sredstvo
različne metamorfoze, katerih zadnja je stroj ali še več, avtomatski sistem
mašinerije (sistem mašinerije; avtomatski je le njegova najpopolnejša naj-
adekvatnejša oblika in mašinerijo šele spremeni v sistem), k' ga postavlja
v gibanje avtomat, gibajoča sila, ki giblje sama sebe; ta avtomat 'pa' se-
stoji iz številnih mehaničnih in intelektualnih organov, tako da so delavci
določeni le kot njegovi zavestni členi. V stroju in še bolj v mašineriji kot
avtomatskem sistemu je delovno sredstvo po svoji uporabni vrednosti, se
pravi po svojem snovnem bivanju, spremenjeno v eksistenco in obliko,
primerno capital fixe in kapitalu sploh, v obliko, v katero je bilo sprejeto
kot neposredno delovno sredstvo v proizvodnem procesu kapitala, 'in/ od-
pravljeno [aufgehoben] v oblko, ki jo je postavil kapital in ki kapitalu
1623
ustreza. Stroj se v nobenem odnosu ne kaže kot delovno sredstvo posa-
meznega delavca.^ Njegova differentia specifica ni ta, kot pri delovnem
sredstvu, da posreduje dejavnost delavca na objekt; pač pa je ta dejavnost
celo postavljena tako, da le še posreduje — nadzoruje delo stroja, njegovo
delovanje na surovino, in ga varuje pred motnjami. Ne kot pri orodju, ki
mu delavec sam s svojo spretnostjo in dejavnostjo daje dušo /beseelt/ kot
organu,'' in rokovanje s katerim je tedaj odvisno od njegove virtuoznosti.
Marveč stroj sam, ki ima spretnost in silo za delavca, je virtuoz, ki ima
sam svojo dušo v mehaničnih zakonih, ki v njem delujejo, in za svoje ne-
nehno samogibanje konsumira (kot delavec živila) premog, olje etc. (ma-
tières instrumentales). Dejavnost delavca, omejena na prazno abstrakcijo
dejavnosti, je na vse strani določena in omejena z gibanjem mašinerije
in ne narobe. Znanost, ki prisiljuje neoživljene člene mašinerije, da s svojo
konstrukcijo delujejo po smotru kot avtomat, ne obstaja v zavesti delavca,^
3 Na drugem mestu Marx opisuje avtomatizirani delovni proces takole
»•In fact (dejansko), v proizvodnem procesu kapitala, kot se bo še bolje po-
kazalo pri njegovem nadaljnjem razvoju.« [Marx tu govori o t. i. prvotni aku-
mulaciji], »je delo totalnost ■— kombinacija del —, katere posamezne sestavine
so si • tuje, tako da celolvupno delo kot totalnost ni delo [Werk] posameznega
delavca, in je tudi delo [Werk] različnih delavcev skupaj samo, kolikor so kom-
binirani, ne da se kot kombinirajoči obnašajo drug do drugega. V njih kombi-
naciji se kaže to delo prav tako v službi tuje volje in tuje inteligence (Intelli-
genz) in pod vodstvom le-te — da ima svojo duševno (seelenhafte) enotnost
zunaj sebe —, kot je v svoji materialni enotnosti podrejeno predmetni enotnosti
mašinerije, capital fixea, ki kot oduševljena (beseeltes) pošast objektivira znan-
stveno misel in faktično tisto, kar združuje, se do delavca nikakor ne obnaša
kot orodje, temveč delavec eksistira na njej kot oduševljena posamezna punk-
tualnost, živa izolirana pritiklina. Kombinirano delo je talto na sebi kombina-
cija z dvojne strani; ne kombinacija kot medsebojni odnos so-delujočih delav-
cev, tudi ne kot njih zaobseganje (Übergreifen), bodisi nad njih posebno ali
oposamljeno funkcijo, bodisi nad instrumentom dela. Ce se tedaj delavec ob-
naša do proizvoda svojega dela kot do tujega proizvoda, je prav takšno njegovo
obnašanje do kombiniranega dela kot tujega, kot [se] tudi do svojega lastnega
dela [obnaša] kot do izražanja življenja, ki mu sicer pripada, ampak mu je tuje,
izsiljeno, [in] ki ga zato A. Smith, etc. pojmujejo kot nadlogo, žrtev etc. Delo
samo, kot tudi njegov proizvod, je negirano kot delo posebnega, oposamljenega
delavca. Negirano oposamljeno delo je zdaj dejansko potrjeno družbeno ali kom-
binirano delo. Tako postavljeno skupnostno (gemeinschaftliche) ali kombinirano
delo — tako kot dejavnost, kot tudi kot tako, ki je prešlo v mirujočo formo
objekta — pa je hkrati neposredno postavljeno kot drugo dejansko eksistirajo-
čega posameznega dela — tako kot tuja objektivnost (tuja lastnina), kot tudi
(kot) tuja subjektivnost (subjektivnost kapitala). Kapital reprezentira torej tako
delo kot njegov proizvod kot negiranega oposamljenega dela in zatorej lastnine
oposamljenega delavca. Kapital je tedaj eksistenca družbenega dela — njegova
kombinacija kot subjekta in tudi kot objekta —, toda ta eksistenca kot sama
samostojno eksistirajoča nasproti svojim dejanskim momentom — torej sama
kot posebna eksistenca ob tem. Torej se kapital po svoji plati prikazuje kot
zaobsegajoči subjekt in lastnik tujega dela in njegovo razmerje samo je raz-
merje prav tako popolnega protislovja kot razmerje mezdnega dela.« Grund-
risse, ss. 373/44—374/44.
Tu gre torej za Marxovo opozorilo na »idealizem« produkcijskega pro-
cesa.
3 V rokopisu pomota: der Arbeit namesto des Arbeiters.
1624
temveč učinkuje nanj po stroju kot tuja moč, kot moč stroja samega. Pri-
svojitev živega dela po upredmetenem delu — ovrednotujoče sile ali de-
javnosti po zase-bivajoči vrednosti —, ki leži v pojmu kapitala, je postav-
ljena v proizvodnji, ki temelji na mašineriji, kot karakter samega proizvod-
nega procesa, tudi po svojih snovnih elementih in po svojem snovnem giba-
nju. Proizvodni proces je prenehal biti delovni proces v tem pomenu, da bi
ga delo kot obvladujoča enotnost presegalo /übergreifen/. Delo se kaže mar-
več le kot zavestni organ, na mnogih točkah mehaničnega sistema v po-
sameznih živih delavcih; razkropljeno, subsumirano pod celokupni proces
mašinerije same, samo le člen sistema, katerega enotnost ne eksistira v
živih delavcih, temveč v živi (aktivni) mašineriji, ki se kaže nasproti de-
lavčevem posamičnem nepomembnem delovanju kot nasilni organizem
njemu nasproti. V mašineriji stopa upredmeteno delo nasproti živemu delu
v samem delovnem procesu kot moč, ki obvladuje živo delo, /moč', ki je
po svoji formi kapital kot prisvajanje živega dela. Privzetje delovnega
procesa kot zgolj momenta procesa ovrednotenja kapitala je tudi po snov-
ni strani postavljeno s spremembo delovnega sredstva v mašinerijo in ži-
vega dela v zgolj žive pritikline" /Zubehör/ te mašinerije; kot sredstvo ak-
cije mašinerije. Povečevanje produktivne sile dela in največja negacija nuj-
nega dela je nujna tendenca kapitala, kot smo videli.' Udejanjenje te ten-
dence je sprememba delovnega sredstva v mašinerijo. V mašineriji upred-
meteno delo snovno stopa nasproti živemu delu kot obvladujoča moč in kot
aktivna subsumpcija živega dela podse, ne le s prisvajanjem živega dela,
temveč v realnem proizvodnem procesu samem; razmerje kapitala kot vred-
nosti, ki si prisvaja ovrednotujočo dejavnost, je v fiksnem kapitalu, ki ob-
staja kot mašinerija, hkrati postavljeno kot razmerje uporabne vrednosti
kapitala do uporabne vrednosti delovne zmožnosti; v mašineriji upredmete-
na vrednost se dalje kaže kot predpostavka, nasproti kateri ovrednotujoča
sila posamezne delovne zmožnosti izginja kot neskončno majhna; s proiz-
vodnjo v velikanskih množinah, ki je postavljena z mašinerijo, prav tako
izgine na proizvodu vsak odnos do neposredne potrebe proizvajalca in torej
do neposredne uporabne vrednosti; v formi, kako bo proizvod proizveden,
in v razmerjih, v katerih bo proizveden, je že postavljen tako, da je proiz-
veden le kot nosilec vrednosti in njegova uporabna vrednost [je] le kot
pogoj za to. Upredmeteno delo se v mašineriji neposredno samo ne kaže le
v obliki proizvoda ali proizvoda, uporabljenega kot delovno sredstvo, tem-
več /v obliki/ produktivne sile same. Razvoj delovnega sredstva v maši-
nerijo ni naključen za kapital, temveč je zgodovinsko preoblikovanje tra-
dicionalno predanega delovnega sredstva kot kapitalu adekvatno spreme-
njenega. Akumulacija vednosti in spretnosti, splošnih produktivnih sil
družbenih možgan, je tako nasproti delu absorbirana v kapital in se torej
kaže kot lastnost kapitala in določneje capital fixa, kolikor ta vednost kot
pravo pro zvajalno sredstvo vstopa v proizvodni proces. Mašinerija se torej
kaže kot najadekvatnejša oblika capital fixa, in capital fixe, kolikor obrav-
" Gr.,s. 585 18: spet ne sprejemamo domneve redakcije, ki namesto »als
blosses lebendiges Zubehör«, postavlja »in blosses ...«
" Prim., Grundrisse, 325.
1625
navamo kapital v njegovem odnosu do samega sebe, kot najadekvatnejša
oblika kapitala sploh. Na drugi strani, kolikor je capital fixe ujet v svojem
bivanju kot določena uporabna vrednota, ne ustreza pojmu kapitala, ki
more biti kot vrednost ravnodušen do vsake določene oblike uporabne
vrednosti in vsako izmed njih privzeti ali odvreči kot neprizadeto inkarna-
cijo. Po tej strani, po odnosu kapitala navzven, se kaže capital circulant
kot adekvatna obhka kapitala nasproti capital fixu.
Kolikor se dalje mašinerija razvija z akumulacijo družbene znanosti,
produktivne sile sploh, ni v delu, temveč v kapitalu to, da se predstavlja
splošno družbeno delo. Produktivna sila družbe se meri na capital jixu, v
njem obstaja v predmetni obliki, in narobe, produktivna sila kapitala se
razvija s tem spolšnim napredkom, ki si ga kapital gratis prisvaja. Tu ni
mesto, da bi se spuščali v razvoj mašiinerije en détail [podobno]; tem-
več le s splošne strani; kolikor v capital fixu delovno sredstvo, po svoji
snovni strani, izgubi svojo neposredno obliko in snovno stopi nasproti de-
lavcu kot kapital. Vednost se v mašineriji kaže kot tuja zunaj njega; in
živo delo /kot/ subsumirano pod samostojno delujoče upredmeteno. Dela-
vec se kaže kot odvečen, kolikor njegove akcije ne pogaja potreba [ka-
pitala] .
[1]"* Popolni razvoj kapitala se dogaja šele — ali kapital je postavil
sebi ustrezni način proizvodnje — brž ko delovno sredstvo ni le formalno
določeno kot capital fixe, temveč je v svoji neposredni obliki odpravljeno
in capital fixe nastopa znotraj proizvodnega procesa nasproti delu kot stroj ;
celotni proizvodni proces pa ne kot subsumiran pod neposredno spretnost
delavca, temveč kot tehnološka uporaba znanosti. Dati proizvodnji znan-
svetni značaj [je] torej tendenca kapitala in neposredno delo [je] ponižano
v zgolj moment tega procesa. Kot pri spremembi vrednosti v kapital, tako
se pri pobližjem razvoju kapitala kaže, da po eni strani predpostavlja do-
ločeni dani zgodovinski razvoj produktivnih sil — med temi produktiv-
nimi silami je tudi znanost —, z druge strani pa jih žene naprej in po-
spešuje.
Kvantitativni obseg, v katerem, in dejavnost (intenzivnost), v kateri
je kapital razvit kot capital fixe, torej sploh kaže degree [stopnjo], v ka-
teri je kapital razvit kot kapital, kot moč nad živim delom, in si je pod-
redil proizvodni proces sploh. Tudi po tej plati, da izraža akumulacijo
upredmetenih produktivnih sil in prav tako akumulacijo upredmetenega
dela. Ce pa si kapital v mašineriji in v drugih snovnih oblikah bivanja
capital fixa, recimo železnicah etc. (na to se bomo kasneje vrnili) šele daje
svoj adekvatni lik kot uporabne vrednosti znotraj proizvodnega procesa,
se to sploh ne pravi, da je ta uporabna vrednost •— mašinerija po sebi —
kapital, ali da je njeno obstajanje kot mašinerije identično z njenim ob-
stajanjem kot kapital; prav tako kot denar ne bi izgubil svoje uporabne
vrednosti kot zlato, ko ne bi bil več denar. Mašinerija ne izgubi svoje upo-
rabne vrednosti, potem ko je prenehala biti kapital. Iz tega, da je maši-
" Tu se začenja zadnji, osmi zvezek tega velikega rokopisa, ki ga je Marx
začel pisati konec februarja 1858. Naslov osmega rokopisa se glasi: Das Kapitel
vom Kapital. (Fortsetzung), Poglavje o Kapitalu (Nadaljevanje).
1626
nerija najbolj ustrezna oblika uporabne vrednosti capital fixa, nikakor ne
sledi, da /je/ subsumpcija , mašinerije/ pod družbeno razmerje kapitala naj-
bolj ustrezno in zadnje družbeno proizvodno razmerje za uporabo maši-
nerije.
V isti meri kot kapital postavlja delovni čas — kot zgolj kvantum
dela — kot edini določajoči element, v isti meri izginja neposredno delo in
njegova kvantiteta kot določajoči princip proizvodnje — ustvarjanja upo-
rabnih vrednot — in je tako kvantitativno znižano do manjše proporcije,
kot se tudi kvalitativno pr kazuje kot sicer nepogrešljiv, toda subalteren
moment nasproti splošnemu znanstvenemu delu, tehnološki uporabi nara-
voslovja po eni strani, kot /proti/ splošni produktivni sili, ki izvira iz druž-
bene razčljenjenosti v celokupni proizvodnji in ki se kaže kot naravni dar
družbenega dela (čeravno [je] zgodovinski proizvod). Kapital tako dela
sam za svojo razrešitev kot oblike, ki obvladuje proizvodnjo.
Ce se tako po eni strani kaže sprememba proizvodnega procesa iz eno-
stavnega delovnega procesa v znanstveni proces, ki naravne sile podreja
svoji službi in jim tako daje delovati v službi človeških potreb, kot lastnost
capital fixa nasproti živemu delu; če se posamezno delo kot takšno sploh
neha kazati kot produktivno, marveč je produktivno le v skupnih delih, ki
si podrejajo naravne sile, in se ta dvig neposrednega dela v družbeno kaže
kot redukcija posameznega dela v nebogljenost (Hilflosigkeit) nasproti skup-
nosti (Gemeinsamkeit), ki je reprezentirana, koncentrirana v kapitalu; ta-
ko se po drugi strani zdaj kaže kot lastnost capital sirculant ohranitev dela
v eni panogi proizvodnje skozi co-existing labours [sočasno eksistirajoča
delaj v drugi proizvodni panogi. V mali cirkulaciji kapital delavcu daje
vnaprej mezdo, da jo ta menja za proizvode, ki so nujni za njegovo potroš-
njo. Denar, ki ga je on dobil od kapitala, ima to moč le, ker se sočasno
poleg njega dela; in le ker si kapital prisvaja njegova dela, mu lahko da
v denarju napotilo na tuje delo. Ta menjava lastnega dela s tujim se tukaj
ne kaže posredovana in pogojena s sočasno koeksistenco dela drugih, tem-
več kot izmena snovi kapitala; zato, da capital circulant obstaja. Tako so
ki se odstopi delavcem, in kot lastnost circulating capitala sploh se kaže
to, da delavec lahko med proizvodnjo opravlja izmeno snovi, ki je nujno za
njegovo potrošnjo. Ne kaže se kot izmena snovi sočasnih delovnih sil, tem-
več s predujemom, ki ga daje kapital. Kot lastnost dela circulating capital,
vse sile dela transponirane v sile kapitala; v capital fixe produktivna sila
dela (ki je postavljena zunaj in obstaja neodvisno stvarno od dela); in v
capital circulant po eni strani to, da si je delavec sam predpostavljal po-
goje za ponavljanje svojega dela, po drugi strani pa je menjava tega nje-
govega dela posredovana s koeksistirajočim delom drugih, (kar) se kaže
tako, da kapital delavcu (po eni strani) daje predujem in po drugi strani
postavlja sočasnost delovnih panog. (Zadnji dve določili spadata pravza-
prav v akumulacijo.) Kapital se postavlja kot posrednik med različnimi la-
bourers [delavci] v obliki capital circulanta.
Capital fixe, v svoji določitvi kot proizvajalno sredstvo, katerega naj-
bolj adekvatna oblika je mašinerija, proizvaja vrednost le, se pravi, po-
večuje vrednost proizvoda le po dveh straneh: 1) kolikor ima vrednost;
1627
se pravi, je sam proizvod dela, določena količina dela v upredmeteni obliki ;
2) kolikor povečuje razmerje presežnega dela do nujnega dela, v tem ko
usposobi delo, da v krajšem času ustvari s povečanjem svoje produktivne
sile večjo množico izdelkov, ki so nujni za vzdrževanje žive delovne zmož-
nosti. Je torej skrajno absurdna meščanska fraza, da delavec deli s kapi-
talistom, ker mu ta s capital fixe (ki [je] razen tega sam proizvod dela in
tuje delo, ki si ga je kapital le prilastil) olajšuje njegovo delo (s strojem
mu celo jemlje vso samostojnost in privlačni značaj) ali skrajšuje njegovo
delo. Kapital marveč uporablja stroj le, kolikor le-ta delavca usposobi, da
dela večji del svojega časa za kapital, da je v odnosu do večjega dela svo-
jega časa kot do njemu nepripadajočega, da dlje časa dela za nekoga dru-
gega. S tem procesom je dejansko kvantum dela, ki je nujen za pro-
izvodnjo določenega predmeta, reduciran na minimum, toda samo zato,
da bi se s tem maksimum dela ovrednotil v maksimumu takšnih predmetov.
Prva stran je pomembna, ker tu kapital — popolnoma nenamerno — redu-
cira človeško delo, oddajanje sile na minimum. To bo koristilo emancipira-
nemu delu in je pogoj za njegovo emancipacijo. Iz povedanega izhaja Lau-
derdalova^ absurdnost, ko hoče capital fixe napraviti za samostojen vir
vrednosti, neodvisen od delovnega časa. Takšen vir je le, kolikor je sam
upredmeteni delovni čas ;n kolikor sam postavlja presežni delovni čas. Ma-
šinerija sama [2] za svojo uporabo zgodovinsko predpostavlja odvečne ro-
ke — glej zgoraj Ravenstone.'" Le kjer obstaja preobilje delovnih sil, pride
vmes mašinerija, da nadomesti delo. Le v domišljiji ekonomov se godi to,
da mašinerija pr'skoči na pomoč posameznemu delavcu. Deluje lahko le z
množicami delavcev, katerih koncentracija nasproti kapitalu [je] kot smo
videli, ena njegovih zgodovinskih predpostavk. Mašinerija ne nastopa, da
bi nadomestila manjkajočo delovno silo, temveč da bi množično prisotno
reducirala na njeno nujno mero. Le kjer je delovna zmožnost obilno pri-
sotna, pride mašinerija. (Na to se je treba povrniti.)
Lauderdale misli, da je napravil veliko odkritje, da mašinerija ne po-
večuje produktivne sile dela, ker jo nasprotno nadomešča, ali napravi to,
česar delo s svojo silo ne more napraviti. K pojmu kapitala spada, da je
povečana produktivna sila dela celo postavljena kot povečanje sile zunaj
nje in kot sama svoja oslabitev (Entkräftung). Delovno sredstvo dela de-
lavca samostojnega — postavlja ga kot lastnika. Mašinerija — kot capital
fixe — ga postavlja kot nesamostojnega, postavlja ga kot prisvojenega. Ta
učinek mašinerije velja le, kolikor je določena kot capital fixe, in je kot
takšna določena le s tem, da se delavec obnaša do nje kot mezdni delavec
in [da se] dejavni individuum sploh [obnaša do nje] kot zgolj delavec.
Capital fixe in capital circulant kot dve posebni
vrsti kapitala. — Capital fixe in kontinuiteta pro-
cesa proizvodnje. — Mašinerija in živo delo.
(Posel iznajdbe.)
Lauderdale, (James Maitland), Recherches sur la nature et l'origine de la
richesse publique etd., Paris 1808, s. 9; prim. Gr., s. 580.
P. M. A. Ravenstone: Thoughts on the Funding System and its Effects,
London 1824; prim., Gr., s. 580.
1628
Medtem ko sta se doslej capital fixe in capital circulant kazala zgolj
kot različni prehodni določitvi kapitala, sta zdaj otrdela v posebne načine
njegove eksistence, in poleg capital fixe se prikaže capital circulant. Zdaj
obstajata dve posebni vrsti kapitala. Dokler gledamo en kapital v določeni
proizvodni panogi, se prikazuje razdeljen v ta dva dela ali razpada v dolo-
čenem sorazmerju v ti dve vrsti kapitala.
Razlika znotraj proizvodnega procesa, prvotno delovno sredstvo in de-
lovni material in končno delovni proizvod, se kaže zdaj kot capital circu-
lant (oba prva) in capital fixe. Razlikovanje kapitala po njegovi zgolj snov-
ni strani je zdaj prevzeto v njegovo obliko samo in se prikazuje kot [tisto,
kar] ga diferencira.
Za nazor, ki bi, kot Lauderdale etc. hotel, da naj bi kapital kot tak,
ločen od dela, ustvarjal vrednost in torej tudi presežno vrednost (ali profit),
je kapital fixe — in sicer to, česar snovno bivanje ali uporabna vrednost je
mašinerija — oblika, ki daje njihovim površnim fallacies [prevaram] še
največ sijaja. Nasproti njim, npr. v »Labour defended^,'' da pač more cestar
deliti z uporabnikom pot', ne pa »pot« sama.'^
Capital circulant — ko je predpostavljeno, da svoje različne faze de-
jansko preide — [tedaj] upad ali porast, kratkost ali dolgost cirkulacij skega
časa, lažja ali težja odmera raznih stadijev povzroči zmanjšanje presežene
vrednosti, ki bi mogla biti ustvarjena v danem razdobju brez teh preki-
nitev — bodisi, ker postane število reprodukcij manjše bodisi ker je skrčen
kvantum kapitala, ki stalno je v proizvodnem procesu. V obeh primerih to
ni zmanjšanje predpostavljene vrednosti, temveč zmanjšana hitrost nje-
gove rasti. Brž ko pa se je capital fixe razvil do določene razsežnosti — in
ta razsežnost je, kot [je bilo] nakazano, merilec razvoja velike industrije
sploh •—, narašča torej v razmerju do razvoja njenih produktivnih sil — on
sam je upredmetenje teh produktivnih sil, te [sile] same kot predpostav-
ljeni proizvod —, od tega trenutka naprej vsaka prekinitev proizvodnega
procesa učinkuje naravnost kot zmanjšanje kapitala samega, njegove pred-
postavljene vrednosti. 'Vrednost capital fixe se samo reproducira, kolikor se
porabi v proizvodnem procesu. Z nerabo capital fixe izgubi uporabno vred-
nost, ne da bi njegova vrednost prešla na proizvod. Na čim večji lestvici se
torej capital fixe razvije, v pomenu, v katerem ga mi tukaj gledamo, tem
bolj postaja kontinuiteta proizvodnega procesa ali nenehni tek proizvodnje
vnanji prisilni pogoj proizvodnje, ki temelji na kapitalu.
Pristojitev živega dela po kapitalu ohrani v mašineriji tudi po tej stra-
ni neposredno realnost: Na eni strani je to, kar usposablja stroj, da oprav-
lja isto delo, ki ga je prej opravljal delavec, analiza in uporaba mehaničnih
in kemičnih zakonov, ki izvira neposredno iz znanosti. Vendar razvoj ma-
šinerije po tej poti nastopi šele potem, ko je velika industrija že dosegla
višjo stopnjo in ko so prav vse znanosti ujete in prevzete v službo kapitala;
11 Prim., Hodgskin: »Labour defended« etc., London 1825, s. 16.
•2 Besedna igra : »..., dass wohl der 'Wegemacher mit dem 'Weggebraucher
1629
z druge strani sama obstoječa mašinerija že zagotavlja velike vire za črpa-
nje. Iznajdba tedaj postane posel in sama uporaba znanosti na neposredno
proizvodnjo vidik, ki znanost določa in spodbuja. To pa ni pot, po kateri
je nastala mašinerija v velikem, in še manj pot, po kateri v nadrobnostih
napreduje. Ta pot je analiza — prek delitve dela, ki operacije delavcev že
bolj in bolj spreminja v mehanične, tako da lahko na neki točki stopi me-
hanizem na njihovo mesto. (Ad economy of power.Tu se torej določen
način dela direktno kaže prenesen od delavca na kapital v obliki stroja, in
te transpozicije razvrednotena njegova delovna zmožnost. Od tod boj de-
lavcev proti mašineriji. Kar je bila dejavnost živega delavca, postane dejav-
nost stroja. Tako grobočutno stopa nasproti delavcu prisvajanje dela po
kapitalu, kapital kot absorbirajoč vase živo delo — »kot da ima ljubezen
v telesu«.'''
Protislovje med osnovo meščanske proizvodnje
(mera vrednosti) in razvojem same proizvodnje.
Stroji etc.
Menjava živega dela za upredmeteno, se pravi postavljanje družbenega
dela v obliki nasprotja med kapitalom in mezdnim delom je skrajnji raz-
voj vrednostnega razmerja in proizvodnje, ki temelji na vrednosti. Njena
predpostavka je in ostaja — množica neposrednega delovnega časa, koli-
čina uporabljenega dela kot odločilni faktor proizvodnje bogastva. V meri
pa, v kateri se velika industrija razvija, postaja ustvarjanje dejanskega bo-
gastva odvisno manj od delovnega časa in od količine uporabljenega dela
kot od moči agenc, ki jih spravljajo v gibanje med delovnim časom in ki
sam spet — njena [se te moči] powerful effectiveness — same spet ni v
nobenem odnosu do neposrednega delovnega časa, ki ga stane njena pro-
izvodnja, temveč je prej odvisna od splošnega stanja znanosti in napredka
tehnolog je ali uporabe te znanosti za proizvodnjo. (Razvoj te znanosti, zla-
sti naravoslovja, in z njo vseh drugih je spet v razmerju do razvoja mate-
rialne proizvodnje.) Poljedelstvo postane npr. zgolj uporaba znanosti ma-
terialnega presnavljanja, kako ga je treba najbolj koristno regulirati za ce-
lotno družbeno telo. Dejansko bogastvo — in to razkriva velika industrija
— se celo manifestira v velikanskem nesorazmerju med uporabljenm de-
lovnim časom in njegovim proizvodom, kot tudi v kvalitativnem nesoraz-
merju med delom, reduciranim na čisto abstrakcijo, in močjo proizvodnega
procesa, ki ga delo čuva. Delo se ne kaže več toliko kot vključeno v pro-
izvodni proces, kolikor se človek kot čuvaj in regulator obnaša do proiz-
vodnega procesa samega. (Kar velja za mašinerijo, velja prav tako za kom-
binacijo človeških dejavnosti in za razvoj človeškega komuniciranja.) Ni več
delavec tisti, ki modificira naravni predmet vriva kot srednji člen med
objekt in sebe;'-'' temveč naravni proces [3], ki ga je spremenil v industrij-
13 »Za ekonomijo moči« — na kaj se nanaša ta opomba, ni ugotovljeno,
»als hätt' es Lieb' im Leibe«; znani stih iz Goethejevega Fausta.
Prim, v Problemih 1967, št. 52 objavljeni odlomek z naslovom Menjave
med delom in kapitalom (prev. B. Debenjak), op. 11, s. 601.
1630
skega, vriva kot sredstvo med sebe in neorgansko naravo, katero mojstri.
Stopa poleg proizvodnega procesa, namesto da b' bil njegov glavni agent.
V tej spremembi se kaže kot temeljni steber proizvodnje in bogastva ne
neposredno delo, ki ga človek sam opravlja, ne čas, med katerim dela, tem-
več prisvajanje njegove lastne produktivne sile, njegovo razumevanje na-
rave in obvladanje narave po njegovem bivanju kot družbenem telesu — z
eno besedo razvoj družbenega individuuma. Kraja tujega delovnega časa,
na kateri temelji sedanje bogastvo, se kaže kot klavrni temelj nasproti tej
osnovi, ki je na novo razvita in jo je ustvarila velika industrija sama. Brž
ko pa je delo v neposredni obliki prenehalo biti veliki vir bogastva, delov-
ni čas neha in mora nehati biti mera bogastva in torej manj alna vrednost
[mera] uporabne vrednosti. Presežno delo množice je nehalo biti pogoj raz-
voja splošnega bogastva, prav tako kot nedelo nekaterih za razvoj sploš-
nih moči človeške glave. S tem se podre proizvodnja, ki temelji na menjal-
ni vrednosti, in neposrednem materialnem proizvodnem procesu je odse-
kana celó oblika revščine (Notdiirffigkeit) in nasprotnosti. Svobodni razvoj
individualnosti in torej ne reducranje nujnega delovnega časa, da bi se
postavljalo presežno delo, temveč sploh redukcija nujnega dela družbe na
minimum, ki ji potem ustreza umetniška, znanstvena etc. izobrazba indi-
viduov z ustvarjenimi sredstvi in v času, ki je za vse postal svoboden.
Kapital je sam procesirajoče protislovje v tem, da moti redukcijo delovnega
časa na minimum, medtem kot z druge strani postavlja delovni čas kot
edino mero in vir bogastva. Zmanjšuje torej delovni čas v obliki nujnega,
da bi ga povečaval v obliki odvečnega; postavlja torej odvečno delo v ra-
stoči meri kot pogoj — question de vie et de mort [vprašanje življenja in
smrti] — za nujno delo. Po eni strani torej kliče v življenje vse moči zna-
nosti in narave kot družbene kombinacije in družbenega občevanja, da bi
napravil ustvarjanje bogastva (relativno) odvisno od delovnega časa, ki
je za to uporaben. Po drugi strani hoče tako ustvarjene vehkanske druž-
bene sile meriti ob delovnem času in jih zapreti v meje, ki so potrebne, da
bi se tako ustvarjena vrednost ohranila kot vrednost. Produktivne sile in
družbeni odnosi — oboje različni strani razvoja družbenega individuuma
— se kažejo kapitalu le kot sredstva in so zanj le sredstvo, da proizvaja iz
svoje omejene osnove. In fact [dejansko] pa so ravno materialni pogoji, da
bi vrgli to osnovo v zrak. »Resnično bogat [je] narod, če se namesto 12 ur
dela 6 ur. Wealth [bogastvo] ni komanda presežnega delovnega časa« (re-
alno bogastvo), »temveč disposable time [razpoložljivi čas] mimo tistega,
ki je uporaben v neposredni proizvodnji, za vsake individuume in za vso
družbo.«'"
Narava ne dela nikakršnih strojev, lokomotiv, železnic, electric tele-
graphs, selfacting mules [samodelnih predilnih strojev] etc. To so izdelki
človeške industrije; naravni material, spremenjen v organe človeške volje
'O The Source and Remedy oí the National Difficulties, deduced from Prin-
ciples of Political Economy in a Letter to Lord John Kussel, London 1821, s. 6.
(Avtor ni znan.)
1631
nad naravo аГ: njegovega potrjevanja v naravi. To so organi človeških mož-
gan, ki jih je ustvarila človeška roka; upredmetena moč vrednosti. Razvoj
capital fixe kaže, do kakšne stopnje je družbena vrednost, knowledge, po-
Etala neposredna produktivna sila in so zato prišli pogoji družbenega živ-
ljenjskega procesa sami pod kontrolo general intellect [splošnega razuma]
in so njemu primerno preustvarjeni. Do kakšne stopnje so prozvedene
družbene produktivne sile, ne le v obliki vrednosti, temveč kot neposredni
organi družbene prakse; realnega življenjskega procesa.
Dejansko varčevanje — ekonomija — = varče-
vanje z delovnim časom = razvoj produktivne
sile. Odprava nasprotja med svobodnim časom in
delovnim časom. — Resnično pojmovanje druž-
benega procesa proizvodnje.
(Dejanska ekonomija — varčevanje — sestoji v varčevanju) z delov-
nim časom; (minimum [in redukcija na m'nimum] stroškov proizvodnje);
to varčevanje pa je identično z razvojem produktivne sile. Torej nikakor
ne odrekanje užitku, temveč razvijanje power [moči] sposobnosti za pro-
izvodnjo in torej prav tako razvijanje sposobnosti kot tudi sredstev užitka.
Sposobnost za užitek je pogoj užitka, torej prvo sredstvo zanj, in ta spo-
sobnost je razvoj individualne zasnove, produktivne sile. Varčevanje z de-
lovnim časom [je] enako povečanju svobodnega časa, se pravi časa za po-
polni razvoj individuuma, ki spet kot največja produktivna sila deluje na-
zaj na produktivno silo dela. To moramo s stališča neposrednega proizvod-
nega procesa obravnavati kot proizvodnjo capital fixe; ta capital fixe be-
ing man himself [je človek sam]. Da pa neposredni delovni čas sam ne more
ostati v abstraktnem nasprotju do svobodnega časa — kot se prikazuje s
stališča meščanske ekonomije — se razume samo po sebi. Delo ne more
postati igra,'^ kot hoče Fourier, čigar velika zasluga ostane, da je kot ulti-
mate subject [zadnja stvar] izrekel ne odpravo distribucije, temveč proiz-
vodnega načina samega v višjo obliko. Svobodni čas — ki je prav tako
prosti čas [mussezeit] kot tudi čas za višjo dejavnost — je seveda svojega
lastnika spremenil v drug subjekt, in kot ta drugi subjekt stopa potem tudi
v neposredni proizvodni proces. Ta proces je hkrati disc plina, gledano v
odnosu do nastajajočega človeka, kot je tudi izvajanje, eksperimentalna
znanost, materialno ustvarjalna in upredmetujoča se znanost v odnosu do
nastalega človeka, v čigar glavi obstaja akumulirana vrednost družbe. Za
oba, kolikor delo zahteva praktično rokovanje in svobodno gibanje, kot v
poljedelstvu, [je] hkrati exerc'se [vaja].
Kot se nam šele bolj in bolj razvija sistem meščanske ekonomije, tako
tudi negacija nje same, ki je njen zadnji rezultat. Zdaj imamo še opraviti
" O pojmu dela sploh in o njegovem odnosu do igre posebej govori raz-
prava H. Marcuseja z naslovom O filozofskih osnovah pojma dela znanosti o
gospodarstvu, Teorija in praksa, 1967, št. 11.
1632
z neposrednim proizvodnim procesom. Ce gledamo meščansko družbo v
celem, se kot zadnji rezultat družbenega proizvodnega procesa vedno pri-
kaže družba sama, tj. človek sam v svoj h družbenih odnosih. Vse, kar ima
trdno obliko, recimo proizvod etc., se kaže le kot moment, izginevajoč mo-
ment v tem gibanju. Sam neposredni proizvodni proces ss kaže le kot mo-
ment. Pogoji in upredmetenja procesa so sami ravnotako njegovi momenti
in kot njegov subjekti se kažejo le individui, toda individui v odnosih
drug od drugega, ki jih prav tako reproducirajo kot na novo producirajo
So njih lastni nenehni proces gibanja, v katerem obnavljajo prav toliko
sebe kot svet bogastva, ki ga ustvarjajo.
Prevod Valentin Kalan in B. D.
1633
POPRAVKI:
PROBLEMI št. 57
I. Juvančič: Južnotirolski Nemci ob primorskih Slovencih v odnosu
do Italije
str. 1211 zadnji odstavek: Goriški škofje = Goriški grofje,
PROBLEMI št. 58
str. 1360: Val Venota = Val Venosta
str. 1364: salurskimi kalužami = salurskimi klužami
str. 1371: ... Tirolska je bila anketirana = anektirana
str. 1372: Toggenberg = Toggenburg
str. 3173: četrti odstavek: Južna Tirolska je dala... 32 000 glasov in ne:
3200
Na isti strani manjka pred zadnjim odstavkom en odstavek, ki govori
o italijanski aventinski opoziciji pod vodstvom Amendole, ki je obsegala
levičarje (socialiste in komuniste), republikance in levo usmerjene meščan-
ske, ki so parlament zapustili. Nato sledi zadnji odstavek: V nasprotju
s temi. .. ostaneta južnotirolska in slovenska poslanca... v parla-
mentu ali z opozicijo.
str. 1374: Besednjakov govor v parlamentu ni bil »dogovor« pač pa »dvo-
govor, če ne polemičen pogovor z Mussolinijem ...«
str. 1375 zadnji odstavek: kot je menji problem = mejni problem
str. 1376 zadnji odstavek prva vrsta: fašistične južne Tirolske = fašizacija
južne Tirolske.
I. J.
KAZALO
Proza
Dolenc Mate : Pizza............826
Filipič Franc: O koralnih otokih.......486
Grah Drago: Snubačenje..........1465
Jovanovič Dušan: Don Juan na psu ali zdrav duh v
zdravem telesu.........     1, 184, 334
Milic Jelka: Pene.............1130
Sanjarjenje.............1139
Novak Jaroslav: V ekstazicah........969
Rotar Braco: Moloh............1085
Roman Smiljan: Krti...........1245
Rupel Dimitrij: Kava Haag.........221
Sitar Sandi: Freska............324
Šeligo j Rudi: 2il...........     755, 952
Svabič Marko: Razviteženje.........1298
Zidar Pavle: O Marija, mati moja.....     617, 786
Prevedena proza:
Aichinger Ilse: Moj zeleni osel........ 1490
Bachmann Ingeborg: Undina gre....... 1492
Updike John — Katarina Pucova: Ptičji let .   .   . 510
Snubljenje.............. 523
Dramatika
Kavčič Vladimir: Aleksander Veliki...... 1421
Lužan Pavel: Kairavana.......... 1273
...................   1639 ..    ........................__
Poezija
Brvar Andrej: Odmiranje otroštva...... 210
Balada............... 964
Sklicujem zborovanje.......... 965
Butolo Frančiška: Muzejska kronika...... 1121
Madež o legendi .   .   .   .   ,....... 1122
Odvrnitev, Pred semaforom....... 1123
Pomladansko vejevje, Jesensko vejevje .   .   . 1124
Epitaf v viharnem........... 1125
Cundrič Valentni: Roboam......... 50
Fritz Ervin: Moje sile so neizrabljene..... 27
Nič mi ni mar............ 28
Brez obraza............. 29
Jutro................ 31
Pesnikova žena............ 33
Grafenauer Niko: Tihožitje......... 753
Ige Plamen: Poldan............ 1485
Jerman Vladimir: Zlata ribica III....... 653
Kocbek Matjaž: Zaloigra v treh dejanjih .... 1126
Ribarija............... 1127
Leopard............... 1129
Koncilija Franci: Logito, ergo sum; V katakombah 1303
Rakev kože............. 1304
Lužan Pavel: Angelsko čaščenje....... 321
Zadnja ura.............. 481
Med zemljo in soncem......... 941
V obsegu jutra............ 1449
OZa j Jože ; Argonavti............ 321
Upor izobčencev............ 946
Peršolja Aleksander: Senca, Obali....... 208
Crni Orfej, Diamanti.......... 209
Pisk Bo jan : Devet pesmi.......... 1481
Peniš Denis: Pesem o rdeči svetiljki...... 527
Sanje 1................ 528
Otok................ 529
Robar — Dorin Filip: Nočni pojavi...... 507
Rapovš Jernej: Pesmi........... 150
Snoj Jože: Nenadoma v velikem prostoru sami .   . 1457
Täufer Veno: Obrazci in rešitve....... 1445
1C40
Turk Janez: Kombajniranje......... 331
Beg, Cas blaznosti........... 332
Besnenje.............. 1487
Zagoričnik Franci: Obsedeno stanje...... 177
Lavina............... 779
Izvidnica.............. 1454
Zapušek Dane: Pesmi........... 967
Prevedena poezija
Benn Gottfried — Niko Grafenauer: Lepa mladost.
Prvi rekviem............. 214
Drugi rekviem, St. Peterburg — sredi stoletja . 215
Chopin................ 217
Pol na pol.............. 219
Statične pesmi. Beseda......... 220
Sinteza, Posameznosti.......... 221
Nikoli bolj sam; Ah daljna dežela..... 222
Cudina Marija — Franci Zagoričnik: Puščava   .   . 1501
Janjuševič Gojko — Franci Zagoričnik: Neurje .   . 224
Kovač Mikulaš — Ivan Minatti: Čakanje .... 1142
Barok............... 1143
Balzac.............. 1144
Kovalčik Vlastimil — Ivan Minatti:
Mhn, Madrigal............ 1146
Poslušam dež. Avtoportret z luno..... 1147
Pot, Portret............. 1148
Mihalkovič Jožef — Ivan Minatti: Mariarma .   .   . 1141
Rainer Maria Rilke — Kajetan Kovic:
Devinske ilegije............ 1305
Ristić Marko — Franci Zagoričnik:
Nox miorocosmica........... 836
Članki in eseji
Arzenšek Vlado: Aktualnost Rose Luxemburg  . 1163
Blažič V.: Nekaj pogledov na naše založništvo .   . 865
Grafenauer Niko : Fanatizem k transcendenci .   .   . 530
Hribar Tine: Marxov in Neitzschejev človek pri-
hodnosti ........;...... 76
1641
Inkret Andrej : Nova slovenska drama in slovensko
gledališče 1966-67   ........... 975
J. G.: Naša poezija v svetu......... 1243
Juvančič J. : Južnotirolski Nemci ob primorskih Slo-
vencih v odnosu do Italije......  1199, 1360
Kermauner Taras: Samovolja do niča..... 349
Zakon časa.............. 1010
Kerševan Marko: Nekaj socioloških vidikov religi-
oznosti v sodobni družbi......... 903
Nekaj spornih vprašanj marksistične teorije
religije............... 1343
Klopčič France: Ob petdesetletnici dveh deklaracij
za zedinjenje Slovencev, Hrvatov in Srbov .   . 718
Kralj Lado: Miha Remec, Delavnica oblakov . . . 314
Mlinar Zdravko: Verska aktivnost in tradicija na
vasi................ 245
Pintar Milan: Korčulski poletni šoli na rob   .   .   . 1406
Pirjevec Dušan: Franz Kafka in evropski roman . 889
Pogorele Breda: Cankarjevo delo — prelomnica v
oblikovanju slovenske knjižne besede .... 1528
Rus Veljko: O odgovornost......... 60
Saksida Stane: Družbena stratifikacija v Jugoslaviji 1315
Sede j Ivan: Jožef Tominec razstava ob 100-letnici
smrti................ 606
Beograjski grafik Miodrag Nagomi v Mali ga-
leriji ................ 609
Dafne in demoni........... 746
Zagrebški kipar Sime Vulas razstavlja v ljub-
ljanski Mali galeriji.......... 748
Lepota in paradoks........... 750
Množica v mrtvaškem plesu....... 1082
Skupina Dragica Cadež, Dževad Hozo, Drago
Hrvatski, Dušan Tršar razstavlja v Mestni ga-
leriji ................ 1239
Dinamični liki Guiseppa Capogrossija .... 1241
Snoj Jože : SimboUzem Josipa Murna...... 34
Druga Murnova ustvarjalna doba •   •   •     229, 374
Sega Dragó: Tujstvo Andreja Hienga..... 1150
Ster Jože: Marala ni nemorala........ 1378
1642
Sumi Nace: Likovna moderna in slovstvo ....   1537
Tavčar Marjan: Nekatera zapažanja in premišlja-
nja o religiji na vasi..........254
Urbančič Ivo: Radikalizacija in konec evropske mo-
rale   ............      401, 562, 668
Ob 50. številki Problemov..........286
Prevedeni članki in eseji
Barthes Roland — M. R.: Mitološka in revoluci-
onarna beseda............1052
Enzensberger Hanz Mognuz — Valentin Kalan:
Svetovni jezik modeme poezije......    387
Pischer Ernest: Konec igre Ivana Denisoviča .   .   .   1507
Johansan E. A. J. — R. Z.: Narava in pomen člo-
vekove ustvarjalnosti..........878
Juras Jure J. G.: O religiji med nami.....1354
Kolakowski Laszek — Prane Jurman: Resnica in
resnicoljubnost kot kulturni vrednoti ....    703
LebeZ Jean Jaques — Dušan Jovanovič,
Andrej Inkret: Happening........     131
Lukacs Georg — Vlado Arzenšek: Kritične opombe
h »Kritiki ruske revolucije« Rose Luxemburg .   1170
Marcuse Herbert — Božidar Debenjak: Dialektična
teorija družbe..........     264, 428
Marcuse Herbert — Valentin Kalan: Negativno-
poražena logika protesta.........1056
Marx Karl — Božidar Debenjak: Iz poglavja o
denarju.............     161, 307
Produkcijski proces kot vsebina kapitala . . 437
Menjava med kapitalom in delom.....597
Marx Karel — Valentin Kalan: Konkurenca .   .   .   1224
Cirkulacijski proces.......       1228, 1414
Marx Karl — P. S.; Obrobne pripombe k Adolfa
Wagnerja — »Učbeniku politične ekonomije«    730
Nikolajevski Boris — V. Blažič: Pismo starega bolj-
ševika   .............     448, 611
Pöggler Otto — Valentin Kalan: Schapenhauer in
bistvo umetnosti...........843
1943
Robbe — Grillet Alain — R. Z.: Warova, humani-
zem, tragedija............ 689
Sultič Vanja — Janez Dokler: Kulturni sektor in
duhovna bit............. 581
O bistvu dela............. 1181
Zenko Franjo — Janez Dokler: Emmanuel Mounier 1556
Filozofija v naši družbi........... 1569
Likovna priloga
Čopič — Seljak Ivan: Balinarji; Gradnja; Samo-
mor; Delavca; Gradnja; Pr. št. 50; letnik V.
Debenjak Riko: Useki in urezi št. 3; Pr. št. 55-56,
letnik V.
Jasper Johans : Krilo ; Pr. št. 54, letnik V.
Luginbühl Bernard: Poskusni odtis — načrt za novi
»Silver-Ghost« ; Pr. št. 54, letnik V.
Makuc Vladimir: Pokrajina s hišami; Pr. št. 55-56,
letnik V.
Marchel Henrik: Ognjišče; Kompozicija; Jedro;
Kompozicija II; Pr. št. 49, letnik V.
Mihelič France: Parke II; Dafne in Kurent; Ku-
renti; Dafne in ure; Pr. št. 53, letnik V.
Miljuš Branko: Bojišče: Pr. št. 55-56, letnik V.
Oprešnik Ankica: Bilke se igrajo kraljestvo; Pr. št.
54, letnik V.
Pogačnik Marjan: Ilustracija za Homerjevo Odise-
jado; Mozaik na pokopališču v Komporu —
Rab;
Mož s knjigo;
Taboriščni triptih;
Pr. št. 52, letnik V.
Stegovec Tinca: Na pohoduLPr. št. 55-56, letnik V.
Ureja uredniški odbor: Božidar Debenjak, Janez Dokler, Vla-
dimir Kavčič (glavni urednik). Marko Kerševan, Vlado Kralj,
Milan Pintar (odgovorni urednik). Rudi Rizman, Mitja Ro-
tovnik, Ivan Urbančič, Franci Zagoričnik; Lektor: Janez Gra-
dišnik
Izdajata CK ZMS in UO ZSJ v Ljubljani. Tisk Učne delavnice
ZUSGP
1944