Izhaja vsak četrtek • Posamezna številka stane Din 1*50 Celoletna naročnina Din 40'— * Čekovni račun: „Straža v viharju", Ljubljana, it. 16.790 Ljubljana, 21. septembra 1939 VAJhaKAU' Izdaja: Konzorcij „Straže ▼ viharju" (A. Tepež) • Urejuje: J. Natek Uredniitvo in uprava: Ljubljana, Mikloiičeva 5 • Tisk Jugoslo*. tiskarne (J. Kramarič) Leto VI — Številka 2 Budno na straži! Sloviti rjavo-rdeči pakt, usoda francoske-komunizma im njeni odmevi širom Evrope 40 razgalili resničnost, ki se je dotlej spretno skrivala za bolj neposredno otipljivo, manj t&jinstveno resničnostjo tretjega boljševizma kfez internacionale. Rdeči boljševizem tretje 'ftternacionale se je v Evropi izven Rusije °hranil pri življenju, ker je v propagandi proti •lavemu tretjemu boljševizmu brez internacionale najbolj široko odpiral usta. Komunizem v Evropi že dolgo ni bil več *socialni pokret«, ker je Sovjetska Rusija zamikala resničnost in privlačnost njegovih de-^agoških gesel. V Moskvo na šolanje poslani lnozemski komunistični propagandisti, ki so tt&sli s seboj še nekaj zapadnega kritičnega duh a, so se vračali kot apostoli antikomunizma. Danes imamo že celo vrsto podrobnih razprav teh potnikov, ki so za sovjetski boljševizem uničevalne. Evropski komunizem tretje internacionale razen Francije, kjer je še poskušal obdržati ^ačaj »socialnega pokreta«, postal predvsem družabno-nergaško izživljanje tako imenovanja »levičarskega izobraženstva«. Bil« je dobrodošlo kulturnobojno in cinično-nergaško nadomestilo za spuhteli liberalizem prejšnjega stoletja: to je bil boljševizem Španije, to je boljševizem' Anglije, to je boljševizem Balka-nai ki ga po njegovem srbskem akademskem v2oru precej dobro poznamo. To je boljševi-srbskih študentov v Parizu, ki so uživali, so mogli poslati v »domovino« kako »rezo-Wiju«, ali pa govoriti na kakem internacio-°alnem meetingu »u ime jugoslovanske omla- d*ne«. In ,na te »intelektualne« ostanke brezna-rodnega boljševizma mislimo, ko opozarjamo 114 komunistične spletke. Ta levičarski salon-^o-kavarniški, revijalni boljševizem, ki dela *v©liko politiko«, velikopotezne programe, Ustanavlja po kolonah svojih tednikov »ljud-S^a gibanja«, » n ar odno-ob r ambn e akcije« itd. TOeščansko-levičarsko kasto, ki se je pred vsula z naše univerze, imamo v mislih, k° svarimo pred preuranjenim pozabljenjem Velikih dogodkov, ki so bili uvod v drugo svetovno vojno dvajsetega stoletja. Usoda francoskega komunizma (in njego-^ levičarskih intelektualnih zagovornikov), 1 je lahko dvajset let neovirano varal fran-c°sko javno mnenje o svojem iskrenem fran- coskem domoljubju (čeprav je v ljudskih srcih preračunano rušil vse temelje francoske narodne veličine), se drznil celo vsenaokrog deliti nauke o »reakciji« o »izdajstvu« o »plačancih« in podobno, pa se je nazadnje v usodnem trenutku le ujel na dejstvo, ki ga je prej besno zanikaval, — da je v službi interesov III. internacionale, ne pa v službi francoske domovine, — usoda te najbolj spretne podružnice III. internacionale je od sile poučna tudi za najbolj neborbene patriote: Bodimo edini Bolj kot kak gospodarski sistem ogroža Evropo in vso krščansko kulturo socialni ateizem, ki se je porodil 1. 1789 s francosko revolucijo in z proglasitvijo tako zvanih človečanskih pravic. Danes žanje Evropa, kar je tedaj sejala. Seme, vrženo v zemljo, je bilo: ločitev od Boga. Bistvo poganstva je v tem, da se loči država od božje avkkloritete in danes je to seme vzklilo: evropska družba je v svojem bistvu razkristjanjena, zato se razkraja. Evropa je uživala izza leta 1789 od drevesa smrt, zato stara Evropa umira ... Nastaja nova Evropa. Evropa je v vojski. Gre za usodo mnogih narodov. Gre za velike odločitve. Ni vseeno, kako bo narodno zadržanje iin ljudsko razpoloženje v času, ko bo ta vihar tulil okoli nas. Dogodki pred dvajsetimi leti so nas z bridko izkušnjo izučili o izredni pomembnosti dneva po vojski: dan, ki je zadnjič sicer odločil samo o dvajsetih letih Evrope, ki pa lahko jutri odloči za sto let! Narod, ki ne bo pripravljen, ki si ne bo natančno svest svojega narodnega namena, svojega narodnega poslanstva, ki ne bo imel takrat svojih sil urejenih in čvrsto organiziranih, ki ne bo pravočasno razorožil svojih notranjih sovražnikov: sejalcev nereda, vznemirjevalcev javnega mnenja, razkrojevalcev narodne enodušnosti, motilcev narodne urejenosti, nergačev proti narodnemu vodstvu, tisti narod bo svojo malomarnost in »širokogrudnost« še dolgo objokoval... Zato slovenska mladina, slovensko dija-štvo, slovensko izobraženstvo pozabi malenkostne domače prepire in imej eno samo skupno misel pred seboj: Jugoslavijo, našo skupno domovino! Zdaj ne bodi ne struj, ne medsebojnih obračunavanj: zdaj naj nas pre- veva ena sama misel: V metežu svetovne vihre je edina naša rešitev složna močna Jugoslavija. V novi Evropi mora naša Jugoslavija biti močnejša kot kdaj. Pri vsem tem pa bodimo disciplinirani, urejeni, poslušni svojemu poklicanemu vodstvu. Socialni teden belgijskih katoličanov (Va- loncev) je bil v Louvainu. Glavni predmet socialnega tedna je bilo vprašanje: Krščanska zamisel družine. V dneh kongresa Kristusa Kralja je priredila Kat. akcija (7arodni odbor KA?) zborova- » nje za izobražence, ki se ga je udeležilo nekaj sto poslušalcev duhovnikov, starešin, akademikov, učiteljev in učiteljic. Na zborovanju je imel g. ravnatelj dr. Karel Capuder referat, ki je močno odjeknil v katoliški javnosti. Po raznih poročilih poslušalcev povzemamo nekaj misli iz tega referata. 1. Po Kristusovem nauku o ljubezni bi bila edinost potrebna, a med našimi akademiki so tri različne struje. 2. Ena skupina hodi stranpota, ker ljubimka z marksizmom in s komunizmom, se celo druži na univerzi s komunisti (n. pr. v Narodnem akademskem bloku). 3. Ta skupina prireja tečaj za katoliško izobraženstvo, na katerem predava predavatelj, ki še ni preklical svojih izjav, ki jih je škof obsodil. 4. Obžalovati je, da celo duhovniki sodelujejo pri takem tečaju in da se taki tečaji gmotno podpirajo. 5. Vzroki za strujarstvo med akademiki so deloma napačne ideologije, prevzete iz tujine, deloma osebne ambicije; needinost sega deloma že v načela, ne samo v taktiko in metodo. 6. Podrediti se je treba skupnemu vodstvu, ki ga konkretno predstavlja Narodni odbor KA. Ako izražene misli niso točno podane, smo radi pripravljeni jih popraviti. Ker je referent govoril pred najširšo jav- Vpisovanje na univerzi: za novince od 25. septembra do 5. oktobra, za ostale od 25. septembra do 10. oktobra. nostjo in še na kongresu Kristusa Kralja, je bila njegova obsodba omenjene skupine in graja duhovnikov, ki na omenjenem tečaju sodelujejo, javna. Na sporedu Akademskega kulturno-socialnega tedna, ki ga je »Zarja« priredila v Bohinju, je bilo šest duhovnikov predavateljev, katerim ni nihče tega prepovedal. Predavatelj je govoril na zborovanju KA, ki jo je »Cerkev priznala za svojo uradno organizacijo«. Za vso katoliško inteligenco je važno vedeti, ali se Narodni odbor KA strinja z vsemi izvajanji; nadalje, kakšno kompetenco ima glede ureditve, vodstva katoliških društev NOKA, če je prof. Capuder res mislil na NOKA. Glede vsega tega bi nam vsem bila jasnost potrebna. Prav zato bi bilo potrebno, da g. ravnatelj dr. Karel Capuder svoj referat v vseh potankostih objavi. Za to ga tudi iskreno prosimo! OPOZORILO! Krožki Slovenske Dijaške Zveze na srednjih, srednjih-strokovnih in meščanskih šolah so odobreni z odlokom ministra prosvete z dne 6. junija 1939. Naše delo je torej zakonito. Zato začnite, neustrašeno v smisla navodil Zveznega vodstva SDZ. Ako bi na katerem zavodu kdo poskušal ovirati delo Krožka SDZ, javite tak protizakonit primer takoj Zveznemu vodstvu SDZ, ki bo takoj ukrenil potrebne korake. Fantje in dekleta, korajžno in vztrajno na delol Zvezno vodstvo SDZ. Današnji številki prilagamo položnice. Vljudno Vas prosimo, da nam čimpref nakažete naročnino, Ker moramo v tiskarni takoj plačati vsako številko. Prosimo Vas, da priložite še nekaj za tiskovni sklad. Cetos bo lxšlo pet številk več kot doslej — *ato smo morali xvišati naročnino na din 40"—. Uprava. Edinost v vrstah kat. izobraženstva Važna sprememba v organizaciji KA v Italiji Papež Pij XII. je poveril »visoko vodstvo • Kat. akcije, ki je predmet Njegovih gorečih dušnopastirskih prizadevanj« posebni komisiji treh kardinalov, aktivnih škofov (La-vitrano, nadškof - Palerno, Boetto, nadškof -Ženova, Piazza, patriarh - Benetke). Uradni »Bulletino« ital. Kat. akcije je objavil v svojem zvezku meseca julija in avgusta sledeče sklepe te komisije glede spremembe pravil KA: a) Imajoč pred očmi nalog, ki ga ji je poveril sv. oče, b) po zaslišanju italijanskega episkopata, c) smatrajoč za koristno, da škofje prevzamejo v svojih škofijah bolj neposredno, ne samo odgovornost, ampak tudi vodstvo Kat. akcije, ker ta ni drugega, kot .organizacija apostolata laikov v odvisnosti od hierarhije in v njeno pomoč, d) uvažujoč, da bo tako neposredno vodstvo kat. akcije po škofih vedno bolj dokazalo vernikom, kako je kat. akcija episkopatu pri srcu in kako hoče episkopat zavarovati proti vsem iskrenost (purezza) namenov in udejstvovanja, je sklenila komisija spremeniti pravila kat. akcije po sledečih vidikih: 1. Kardinalska komisija bo vršila nalog visokega vodstva s tem, da bo dajala po potrebi splošne smernice Kat. akciji v Italiji, pospešujoč njen razvoj in nadzirajoč njeno delovanje v vsem narodu in posameznih škofijah. 2. Da bo imela kardinalska komisija potrebne informacije za vršitev njenega naloga, jo bo stalno obveščal njen tajnik o razvoju Kat. akcije na splošno in v posameznih škofijah. 3. Komisija sama imenuje osrednje asistente in njihove namestnike, ki ostanejo v službi po 2 leti in se lahko vedno spet imenujejo. 4. Kardinalska komisija bo pregledala in odobrila: a) letne delovne načrte posameznih nacionalnih združenj; b) polletno poročilo nacionalnih združenj o stanju organizacije; c) polletno poročilo o njihovem delovanju; d) njihovo bilanco; e) morebitne nove vzpodbude, ki so se pojavile med letom. 5. Tajnik komisije bo tudi generalni ravnatelj Kat. akcije v Italiji. Pomagala mu bosta podravnatelj in upravnik, ki jih bo komisija imenovala za 2 leti; ti trije tvorijo osrednji urad. 6. Generalni ravnatelj bo sklical po potrebi generalni svet, ki ga tvorijo cerkveni asistenti in osrednji predsedniki. Svet bo preučeval splošne iniciative in bo skrbel za vzporejenost dela posameznih nacionalnih združenj. 7. V vsaki škofiji bo škof na škofijskem sedežu ustanovil škofijski urad za vodstvo Kat. akcije. Temu uradu bo škof predsedoval ali osebno ali po posebnem škofijskem zastopniku. Asistenti in škofijski predsedniki tvorijo škofijski svet, ki ga sklicuje škof oziroma njegov zastopnik po potrebi; ta svet vrši v okviru škofije isto nalogo kot generalni svet (6). 8. V vsaki župniji vodi župnik (osebno ali po zastopniku, odobrenemu od škofa) župnijski urad Katol. akcije in bo skliceval po svoji uvidevnosti župnijski svet, sestavljen iz župnijskih asistentov in predsednikov, ki jih bo imenoval za 2 leti škof po zaslišanju župnika in glede predsednikov tudi po zaslišanju škofijskega predsedstva. 9. Nacionalna, škofijska, župnijska predsedstva posameznih združenj bodo občevala med seboj glede novih pobud in udejstvovanja že odobrenih načrtov samo preko škofijskih uradov Kat. akcije. Videmski škof v Rivista Diocesana razlaga to spremembo takole: Doslej KA ni bila neposredno v okviru cerkvene organizacije, ampak je bila v zvezi z njo le po cerkvenem asistentu, ki je predstavljal hierarhijo; v vseh odborih so bili laiki predsedniki. Imelo je to svoje prednosti, pa tudi svoje slabe strani. Po tej preuredbi je prešlo vse vodstvo na zastopnike cerkve (kardinalska komisija, škofje, župniki), pač pa ostanejo predsedniki posameznih organizacij (lastnih) laiki, Nedeljske misli »Učenik, katera je največju zapoved v postavi?« Jezus mu je odgovoril: »Ljubi Gospoda, svojega Bogu. z vsem srcem in vso dušo in vsem mišljenjem. To je največ ja in prva zapoved. Druga pa je njej enaka: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.« Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki. ... Prim. Mt 22, 34—46. Kakor je pismar zvito in zlonamerno zastavil vprašanje, iuko preprosto in enoumno je odgovoril Jezus. Najprej je treba priznali nad seboj zakonodajavca, ki ima nad ljudmi oblast. Življenje ljudi ne vodijo železni na-ravni zakoni in nepremagljivi nagoni. Ljudje it)iajo nad seboj zapovedi, ki temeljijo o na]' višjem zakonodavcu. Zapovedi prinašajo 0 mnogolično življenje in njegove podrobnost red, urejenost in zakonitost. Toda vse zapovedi se na zadnje zlijejo v dve, v ljubezen do Boga in v ljubezen do bližnjega. Bog je bil do človeku dober. Dal mu ie um in svobodno voljo. Dal mu je ves svet, k1 ga je zanj ustvaril, da bi človek gospodaril na njem in ga rabil. Bog je stopil s človekoM v posebno tesno zvezo, ko ga je napravil de-ležnega svoje narave in ga s lem napravil božjega otroka, ki nuj bi bil zato tudi dedie nebes. In ko je človek z grehom odpadel od Boga, mu je Bog prišel na pomoč z odrešenjem in odpuščenjem. Za vse to Bog lahk° zalitevu: Ljubi Gospodu svojega Boga, 2 vsem srcem in vso dušo in vsem mišljenje Bog je izkazal ljubezen vsem ljudem. A'1' kogar ni izvzel. Če On kot najvišji zakonO' dujuvec in stvurnik vsem ljudem brez rM' like izkuzuje ljubezen, potem tudi njegovi podrejeni podložniki ne smejo nikogar sovražiti. Kakor nuj vsi ljudje Njega ljubi]0’ luko naj ljubijo tudi ose tiste, ki jih 0n ljubi. Zato čisto naruvno iz. prve zupoped1 sledi drugu: Ljubi svojega bližnjegu kakor samega sebe. Mi pa živimo o času, ko človek zavrnea ljubezen, ki mu jo Bog ponuja. Suj je ni zapovedi, ki je ne bi človek grobo kršil. Zal° je tudi toliko opevana ljubezen do bližnje izgubila svojo podlago. Ali naj tudi tiam velja druga Kristusovu beseda: »Kolikokrat sem vas hotel zbrati, kakor zbiru koklja svoja piščeta, pa niste hoteli... Z uto ne bo ostal kamen na kamnu ... Kdo ve, ali bomo sp°' znali znamenja časuP Fakultetna specializacija kat. akademskih društev Vendar »križarstvu« iz več razlogov ni uspelo reformirati preživeli društveni ustroj in ga prilagoditi novim slovenskim potrebam. Izgleda, da je glavni razlog iskati v odklonilnem stališču, ki ga je »križarstvo« zavzelo do organizacijskega dejstva. Križarji so postavili nekoliko čudno dilemo: Organizacija — gibanje. Zato »gibanje« niti ni prav poskušalo preroditi »organizacije«, temveč je s svojim odklonilnim stališčem do nje vzbudilo v akademskih organizacijah odpor proti sebi. Misel kake korenitejše reforme starih društev je s tem. za dolgo dobo bila odložena. Preživela društva so namreč črpala potrebnih »življenjskih sil« v odporu proti antiorganizacijskemu »križarstvu« in so že zato bila trdovratno nasprotna kaki koreniti preosnovi, ker so gledale v njej »križarski strah«. Sacl tega trenja je bila ustanovitev krščan-sko-socialističnega akademskega društva »Borba«. Razpoke v društvenem sestavu in rane v društvenem okolju slovenskih katoliških akademikov so z razvojem »Borbe« še globlje zazijale. Društva so imela čisto formalna liberalno - demokratska pravila brez učinkovitih sankcij za opuščanje itak že minimalnih obveznosti. Dejansko popolna brezobveznost je bila kaj pripraven okvir za skrajno 1 a k s n o s t celotnega dru- štvenega sloga in življenja. Društva niso izvrševala v z g o j n o - o b 1 i k o v a 1 n e g a namena. Zaradi tega se ni čuditi, da se je kvalifikacija »katoliški« dejansko pojmovala bolj v pomenu »politično-klerikalen«, kot pa, celotnostno in dejavno katoliški. Usodno za nadaljnji društveni razvoj pa je bilo dejstvo, da je na sebi umevna reakcija proti temu iz-votlenju katoliških akademskih društev tudi sama zgrešila pravo obnovitveno smer: bila je premalo jasna in načelna v filozofskih in teoloških načelih. Mesto nje pa so se začele pojavljati pod vplivom tajnih celic marksistične in komunistične tendence. K vsemu temu so nato doprinesle znaten delež še takratne dušeče poiUične razmere, ki so ustvarile kar najprimernejše ozračje za podtalno komunistično delo: kakor v ostala akademska društva, tako so se tudi v katoliška akademska društva vtihotapili komunisti in tam sčasoma spletli pravcato akcijsko mrežo. Tako se je pričelo razdobje, ko si n. pr. v Akademskem domu odprl šahovsko desko, pa se ti je zasvetil kričeč naslov »Rdečih signalov«. Vršile so se dnevne in nočne debate o tem, ali naj se iz društvenih nazivov črta pristavek »katoliško«. Na univerzi, kjer so po vseh društvih razpostavljeni in medsebojno povezani komunistični provokaterji pričeli izrabljati spontan odpor akademske mladine proti brutalni protinarodni diktaturi, tako laksna, pri tem pa še podminirana katoliška akademska društva seveda niso mogla nuditi Bog ve kakega uspešnega odpora. Te neznosne razmere so končno morale vzbuditi radikalen odpor. V jeseni leta 1932 se je znašel v Akademski Zvezi krog mlajših akademikov, ki je začel s smotreno borbo na dveh frontah: Na univerzi so prizadevanja tega kroga odločnih in iniciativnih fantov šla za tem, da komunistične agente izolirajo od akademske mase. V ta namen so ti fantje neutrudljivo nastopali kot govorniki na akademskih zborovanjih in meetingih, z letaki odkrivali komunistične namene in taktiko ter z neposrednimi akcijami ob akademskih demonstracijah, manifestacijah in pod. preprečevali, da bi razpostavljeni komunistični provokaterji mogli zavajati množico. Ločitev je bila dokončno dobojevana, ko so ob priliki nekih demonstracij v začetku 1933, ko je univerza polna demonstrantov, bila blokirana od policijskih kordonov, iti fantje zalotili komunistični »generalni štab« ravno, ko je v prirodoslovnem institutu vršil poslednje priprave, da se skozi univerzitetna okna razobesijo veliki komunistični lepaki in transparenti s komunističnimi gesli, in ko je raz univerzitetno streho zaplapolala rdeča zastava. Takrat so se blokirani demonstranti razdelili na dvoje in to so bile zadnje skupne demonstracije. Vzporedno s temi odločilnimi akcijami na univerzi je omenjeni krog nastopal doma v Akademskem domu. Marca 1933 je član tega kroga pred zbranim članstvom Akademske zveze v Akademskem domu prečital zna#1 Naš Manifest in pozval vse dobromisleče' da ga podpišejo. Naš Manifest je zaključil eno r a z d o b j e in odprl novo. V Manifestu je omenjeni krož iz katerega se je izoblikoval stražarski pokrči jasno in kratko v petih točkah opredelil sta' lišče slovenskega katoliškega akademika d° vseh osnovnih vprašanj in časovnih zmot tef postavil precizna načela za potrebam sodob' nosti odgovarjajočo obnovo slovenskih kato' liških akademskih društev. Zaradi važnost* tega dokumenta prinašamo njegovo besedil°! 1. Hočemo, da postane katolištv0 osrednja sila in točka našega gledanja, ozra^' je, v katerem živimo in dihamo. 2. Hočemo nov pravičen družabni r e ^ na temelju večnih resnic krščanstva. Spre)e mamo smernice papeških okrožnic in sn*a tramo za iprvi pogoj socialne obnove duh®v no in moralno obnovo. 3. Hočemo močno katoliško a k a d e m s k o organizacijo, slonečo °a verski poglobitvi, trdni disciplini, medsebol^ nem zaupanju ter zavesti odgovornosti Pre lastnim narodom. Odpraviti hočemo negativno nergačeo)e in se navdušiti za aktivni optimizem. Prosto voljno in z ljubeznijo hočemo priznavati avt° riteto Cerkve in njenega zastopnika. 4. Slovenska narodnost nam £ vrednota, ki nam je nobena sila ne more o vzeti. Univerza Doma Praznovali bomo letos dvajsetletnico univerze. V vsakem narodu živijo ideje, ki so gibalo n)egovega narodnostnega življenja. Tudi slo-Venski narod je imel take ideje, in ena izmed ^kih idej je bila ustanovitev slovenske univerze. Borba za slovensko univerzo je že stara, t°da dokler je roboval naš narod tujcu, je bila brezuspešna. Ideja ustanoviti slovensko univerzo se je začela uresničevati šele po razsulu habsburške monarhije. Toda neurejene takrat-ne razmere niso dopuščale, da bi mislili na takojšnjo ustanovitev univerze v Ljubljani. Vendar so skušali vprašanje lastne slovenske Univerze spraviti vsaj z mrtve točke. Zato je docent na praški univerzi dr. Mihajlo Rostohar sklical 23. novembra 1918 posvetovanje *astopnikov Slovenske Matice, Pravnika, društva slovenskih profesorjev, zdravnikov in tonikov ter vseučiliških profesorjev. Na tem Posvetovanju je prof. Rostohar predlagal, naj Se ustanovi vseučiliška komisija, ki bi štela P° dva strokovnjaka iz vsake stroke. Ta ko-^rsija naj bi preučila možnost ustanoviti slo-^nski vseučiliški provizorij pri zagrebški Univerzi. Svoje želje so sporočili v posebni sPomenici Narodni vladi v Ljubljani. Dne 5. decembra 1918 se je prvič sestala Vseučiliška komisija, ki pa svojega delokroga 111 imela nikdar točno očrtanega, tako da je ^ele po nekaterih sejah našla svojo pravo pot. Vseučiliška komisija je takoj stopila v stik z *agrebško univerzo glede ustanovitve slovenskega vseučiliškega provizorija pri zagrebški Univerzi. Toda glede ustanovitve vseučiliškega pro-v*zorija si niso bili vsi člani vseučiliške ko-^'sije edini. Nekateri, zlasti dr. Pavel Grošelj, s° zagovarjali misel, da se ustanovi samostojni popolna univerza v Ljubljani. Zaradi na-sProtujočih si naziranj je dele vseučiliške k°misije zastajalo. Sporedno z delom vseučiliške komisije pa ,e delovala tudi Narodna vlada v Ljubljani. Ifcsti se je trudil za ustanovitev slovenske Univerze v Ljubljani poverjenih za uk in bogo-^astje dr. Verstovšek, ki je obenem z dr. Brej-Cem 6. februarja 1919 prvič poročal osrednji vWi o slovenskih vseučiliških težnjah, zlasti 0 težnji ustanoviti tehnično visokošolstvo. Dne 13. februarja 1919 je prinesel »Slovenc« uvodni članek »Vseučilišče v Ljubljani«, v katerem na kratko in jedrnato dokazuje pozebo vseučilišča. Na ta članek se je obregnil ‘Slovenski narod«, ki je odrekel »Slovencu« °t glasilu Slovenske ljudske stranke pravico, Sovoriti o slovenskem vseučilišču. V članku se Slovenski narod« izreka proti ljubljanski uni-^erzi navajajoč skoraj vse one razloge, ki so '*h doslej proti naši zahtevi po lastni univerzi aavajali naši najhujši nasprotniki. Toda ta čla-116k je vzbudil reakcijo. V istem »Slovenskem n^odu« je dr. Pavel Grošelj kot odgovor na Planje »Slovenskega naroda« napisal članek, * navaja vse razloge za takojšnjo ustanovitev slo- slo venske univerze v Ljubljani, kajti »na telo venske narodne kulture se skladno prilega ena glava, slovenska univerza«. — Pomisleki proti lastni univerzi so vedno bolj kopneli in ko je padel v vodo še zagrebški provizorij, je ostal vsem pred očmi samo še en cilj: čimprej odpreti univerzo v Ljubljani. Dne 25. februarja 1919 je nastopila nova osrednja vlada pod predsedstvom Stojana Pro-tiča, v kateri je bil dr. Korošec podpredsednik in Ljuba Davidovič prosvetni minister. Narodna vlada je pri novi osrednji vladi takoj posredovala in dr. Verstovšek je dosegel popoln uspeh. »Slovenec« je dne 4. marca 1919 poročal: »Vlada SHS je določila, kakor poročajo, za ustanovitev slovenskega vseučilišča 1,400.00 K. Pouk naj bi se začel že letošnjo jesen. Tako bi bila torej davna zahteva naših kulturnih delavcev in srčna želja ter nujna potreba našega naroda končno na tem, da se uresniči. Ta želja in ta zahteva se je oglašala v javnosti sedaj glasneje, sedaj tišje, kakor so pač stale šanse in kakor je bilo razumevanje zanje večje ali manjše, Toda utihnilo ali zamrlo ni nikdar in premnogo je bilo med nami takih, ki jim je bilo slovensko vseučilišče eden izmed najdražjih in najlepših narodnih ciljev. Sedaj, ko smo gospodarji v svoji hiši, moremo misliti tudi na uresničitev te najvišje kulturne potrebe našega naroda.« Da bi se moglo vseučilišče odpreti že jeseni, je Narodna vlada pritegnila k delu vse-učiliško komisijo, kateri je bilo naloženo, da sestavi pet podkomisij, ki naj izdelajo načrte za organizacijo posameznih fakultet in predlaga profesorje. Podkomisije so delale s takim navdušenjem, da so predložile svoje osnovne načrte, dasi so bile ustanovljene šele 8. marca, do 29. marca vseučiliški komisiji, ki jih je predložila vladi v nadaljnjo odločitev. Vendar s tem še ni bilo dokončno rešeno vprašanje naše univerze. Nakazani krediti se niso takoj izplačali, Belgrad je začel stvar zavlačevati in dopis prosvetnega ministra Ljube Davidoviča je podrl lepe nade. Toda možje, ki so imeli usodo vseučilišča v svojih rokah, niso klonili. Njih trud tudi ni bil zaman. Na za Slovence zgodovinsko važni seji dne 30. junija 1919 je ministrski svet pod predsedstvom dr. Antona Korošca, slovenskega narodnega voditelja, sprejel zakonski predlog glede ustanovitve ljubljanske univerze. Zakonski predlog je bil nato predložen začasnemu parlamentu, ki ga je 16. julija z vsemi glasovi sprejel in 23. julija ga je Aleksander, takrat še regent, podpisal. Drugod Življenje katoliških akademikov na Irskem. Irska slovi kot verna katoliška dežela. 75 odstotkov prebivalstva je katoliškega. Ljudstvo je v veri dobro poučeno in vzgojeno. Verski pouk traja sistematično skozi osnovno in srednjo šolo. Katoliška univerza v Dublinu ga na najlepši način dopolnjuje. Verski pouk na srednji šoli traja šest let in obsega dogmatiko, moralko, apologijo, sv. pismo, cerkveno zgodovino, krščansko sociologijo in liturgijo. Ves ciklus verske vzgoje za izobraženega človeka je dolg celih dvanajst let. Na Irskem je štiri tisoč katoliških akademikov. Tri tisoč pet sto jih študira na državni katoliški univerzi v Dublinu, pet sto na protestantovski v Belfastu. To univerzo je na Irskem ustanovila angleška kraljica Elizabeta, da bi izpodkopala katolicizem Ircev. Na uni- verzi v Dublinu so vsi profesorji praktični katoličani. Rektor je podpredsednik Katoliške akcije. Svoje predmete predavajo s čistega krščanskega stališča. Univerzitetna oblast izrabi vsa sredstva, da izoblikuje mladega akademika v odličnega in značajnega katoliškega izobraženca in strokovnjaka. Vsi akademiki od prvega do zadnjega so člani Katoliške akcije. Medicinci imajo Bratovščino sv. Luka, ki sta ji patrona Kozma in Damijan. Razen tega imajo še Bratovščino cerkvenega petja, Vincencijev© konferenco za ubožce, Bratovščino Leona XIII. in Misijonsko bratovščino. Vse te organizacije so včlanjene v Pax Romani. Tudi Slovencem bi bila potrebna taka univerza. Kadar jo bomo dobili, se nam ne bo treba več bati za narodno samobitnost in življenje. Šušllanle Šepetanje je še nek način govorjenja, s katerim se ljudje sporazumevajo takrat, kadar ne marajo, da bi jih kdo drugi slišal. Uporablja se pa tudi zato, da oseba, kateri kaj povemo, le napol čuje in nato v svoji domišljiji stvar sestavi. Prav zaradi tega se dobe ljudje, ne samo ljudje, organizacije se dobe, ki imajo v načrtu, da bodo samo s šepetanjem uničevale ljudi in organizacije, ki jim drugače ne morejo do živega. Te svoje taktike pa se oklepajo zaradi tega, ker dobro vedo, da nikoli ni mogoče prijeti pravega krivca in tvorca lažnih in na-tolcevanih vesti, če pravi dvajset ljudi: »Tako sem slišal, tako se govori, ljudje govore.« Zato moramo mi pri svojem delu skrbeti, da bomo iztrebili povsod ljudi, ki v svoji strahopetnosti ne upajo vsega, kar imajo na srcu, povedati kot mož možu, ampak uporabljajo tako nizkotne stvari, ki jih vsi pošteni ljudje z gnusom zametavamo. Tovariši - akademiki! VpiSite se v AK ,.Straža"! Izba »Straže« je v Semeniški ul. 2. V letih 1920—1938 smo Slovenci na nov< sezidali 68 novih ljudskih šol, prezidali pa 9' ljudskih šol. Koncem šolskega leta 1937/31 smo imeli 860 ljudskih šol s 4131 oddelki 176.186 učenci ter 4198 učnimi močmi. Me ščanskih šol imamo 50 (42 državnih in 8 za sebnih). V začetku šol. 1. 1938/39 je bilo 281 oddelkov s 10.651 učenci (4901 m,, 5750 ž. ter 338 učnih moči, ki jim je pomagalo še 71 honorarno nastavljenih. 31 šol je usmerjeno 1 obrt in industrijo, 10 v trgovino ter 9 v kme tijstvo. Gimnazij imamo 20. Ob pričetku šol. leti 1938/39 je bilo vpisanih 12.947 učencev (834 moških in 4606 žensk) v 302 oddelkih. Pouče valo je 458 učnih moči, ki jim je bilo do deljenih še 74. Na učiteljiščih je bilo v za četku 1. 1938/39 334 učencev (185 m., 149 ž.] 14 oddelkov in 56 učnih moči. Nepismenost v Sloveniji: 1: 1910 14.65% 1. 1918 še 10|, 1. 1921 le še 8.85%, 1. 192; 6%, 1. 1931 5.54%, 1. 1934 3.3% in po učitelj ski statistiki koncem šol. leta 1936/37 sami še 1.86%. Iveri Nekaj številk iz življenja slovenske univerze Koncem leta 1938 je imela slovenska univerza 53 rednih in 17 izrednih profesorjev, 16 docentov, 2 pogodbena redna profesorja, 6 lektorjev, 51 konoramih predavateljev in 13 privatnih docentov. V zimskem polletju 1919/20 se je vpisalo 670 rednih (651 m., 19 ž.) ter 25 izrednih (19 moških in 6 ž.) slušateljev, skupno 695. V zimskem polletju 1938/39 se je pa vpisalo 1951 rednih (1587 m., 364 ž.) ter 13 izrednih (7 m., 6 ž.) slušateljev. Italijanski akademiki, člani KA, so imeli letos od 7. do 11. septembra v Rimu veliko zborovanje, ki so na njem obravnavali zelo važna vprašanja, n. pr.: Odgovornost sodobnega človeka v Cerkvi, Filozofija v življenju, Narava in vrednote v leposlovnem oblikovanju, Socialne funkcije lastnine, Namen in meje terapije, Naravne vrednote v nadnaravnem redu, Položaj otrok po novem državljanskem zakoniku, Zgrajenost in razvoj delniških družb v sodobnem gospodarstvu, Obstoj dobe brez življenja, Vrednost umetnosti v življenju, Verska in kulturna delavnost v akademskem okolju itd. Razen tega so zasedale posamezne akcije n. pr. misijonska, umetniška itd. Študijsko delo je spremljalo seveda tudi versko udejstvovanje z vsakdanjo sv. mašo, sv. obhajilom in še drugimi cerkvenimi slovesnostmi. Končno so izvolili tudi nove svetovalce KA. L’Osservatore Romano prinaša že dalj časa pastirska pisma posameznih italijanskih škofov in nadškofov, ki v njih uradno prevzemajo vodstvo KA v svoje roke ter postavljajo laične svetovalce v smislu zadnje odredbe kardinalske komisije glede organizacije KA. Katoliška univerza Srca Jezusovega v Milanu je dobila nov statut. Namen te univerze je označen v statutu: Pomagala bo pri razvoju znanosti in pripravljala slušatelje na znanstveno delo, na javne službe in na svobodne poklice z visokošolskim načinom poučevanja, združenim z nravno vzgojo, ki temelji na katoliških načelih. V zvezi z reorganizacijo italijanske KA, s katero so se ukinila dosedanja laična vodstva KA in se nadomestila s škofijskimi uradi KA, katerim predsedujejo škofje, je papež poslal posebno pismo katoliškim akademikom. V pismu jih poziva, da vneto sodelujejo v preurejeni KA, rekoč: »Sv. oče pozdravlja odločno voljo akademikov, da se hočejo brez ugovorov sinovsko podvreči njegovim navodilom in pod vodstvom škofov še bolj delati za kraljestvo božje.« Od 22. do 24. avgusta je bila škofovska konferenca nemških škofov v Fuldi na grobu sv. Bonifacija. Prvič so prisostvovali konferenci avstrijski in sudetski škofje. Ameriški katoličani slave 150 letnico prve katoliške univerze. Zgrajena je bila 1789 v Washingtonu. Danes imajo katoličani v USA že 16 univerz, več sto gimnazij in 8000 meščanskih in strokovnih šol. Katoliški tisk v USA je porastel v zadnjih 13 letih za 60%. L. 1925 je bila naklada katoliških dnevnikov 1,602.369 izvodov, L 1937 pa že 2,631.807 izvodov. 71 škofij ima svoje lastno glasilo. Knjige Dr. Ciril Žebot: Korporativno narodno gospodarstvo. Korporativizem, Fašizem. Korporativno narodno gospodarstvo. Celje 1939. Založila Družba so. Mohorja v Celju. Broširana 51 (68) din, vez. 63 (84) din. V dobi, ko vse države brez izjeme zapuščajo liberalno, popolnoma svobodno gospodarstvo in ko so se v gospodarstvu samem pojavile oblike, ki popolno svobodo močno omejujejo, če že ne sploh onemogočajo (karteli, trusti itd.), si teoretiki im praktiki prizadevajo najti novo organizacijsko obliko vsega družbenega življenja, zlasti pa še gospodarstva. Skrajni del teorije in prakse se navdušuje za popolno vezanost družbenega in gospodarskega življenja, toda te teorije ne vzdrže znanstvene kritike. Enaiko vodi praktično izvajanje teh načel v neprestane gospodarske težave in polome, ki se končujejo v popuščanju v prid svobode in nevezanosti. Drugi teoretiki iščejo rešitve v nekem srečnem spoju načela vezanosti in nevezanosti. Med temi se predvsem odlikujejo katoliški pisci, saj je prav Pij XI., ki mu je dr. Zebo-tova knjiga posvečena, v okrožnici Quadra-gesimo anno pokazal odrešilno pot v smeri korporativne obnove. Tudi v praksi smo doživeli mnogo poskusov uveljavljanja korporativne ideje. V tem pogledu so zanimiva dela letos umrlega profesorja zagrebške komercialne šole dr. J. Ščetinca, iki ije podal kratek opis in kritiko fašizma, bivšega avstrijskega korporativizma, nemškega nacionalnega socializma ter portugalskega korporativizma in nakazal nastavke korporativizma v Švici, Holandiji, Belgiji, Franciji in drugod. Kljub temu, da so ta dela bolj poljudnega značaja, pri nas še takih nismo imeli. Zato je dr. Zebotova knjiga že isama po sebi razveseljiv pojav v naši znanstveni literaturi. Knjiga dr. Zebota razpade v tri večje oddelke. V prvem govori na splošno o korporativizmu, v drugem daje opis italijanskega fašizma s kritičnimi opombami, tretji del pa zopet razpade v glavnem v kritičen opis fašističnega korporativnega gospodarstva in pa v poskus teorije korporativnega narodnega gospodarstva. Razen predgovora pisca samega uvajata knjigo profesor za narodno gospodarstvo na pravni fakulteti v Parizu Fr. Perroux, ki podaja svojo definicijo korporativizma in čigar zasnova »(delovne skupnosti« ohranja zahteve produktivnosti in obenem zadostuje zahtevam socialne pravičnosti ter vodja instituta gospodarskih ved na kat. unverzi v Milanu prof. Fr. Vito, ki poudarja, da je temelj korporativizma organična zamisel družbe, ki priznava poedinca in družbo. Korporativizem mu po-menja korenito obnovo celotnega narodnega telesa, ki se razteza na gospodarsko in politično pravno in socialno strukturo. Namen korporativizma pa je jamčiti višjo stopnjo socialne pravičnosti ter vzpostaviti enotno, or-ganično in popolno urejevanje proizvodnje. Organizacijsko vez pa predstavlja oznanilo, ki ga poedinci. opravljajo pod vidikom družbenih namenov in ki pripadnike istega poklica druži v korporacijo. Korporativno narodno gospodarstvo pa opredeljuje kot sestav samo-urejevanja proizvajalnih kategorij pod državnim vodstvom. Ker je namen knjige podati znanstveno monografijo fašizma, je seveda pretežno posvečena kritičnemu opisu fašizma, ki ga je avtor za časa svojega študija v Italiji spoznaval iz neposrednih virov. Podaja nam celotno sliko fašizma: zgodovino njegovega nastopa in ideologijo, njegova zamisel države in korporativizma, podaja pravno zgradbo korporativnega sistema ter opis zgradbe in delovanja fašističnega narodnega gospodarstva. Iz danih osnov ene zgodovinske oblike korporativizma z vsemi njenimi dobrimi in slabimi stranmi, ki nanje avtor opozarja zlasti na koncu posameznih odstavkov in v odličnih opombah pod črto, gradi avtor svojo teorijo korporativnega narodnega gospodarstva. Korporativno narodno gospodarstvo temelji na organičnem sociološkem temelju, ki priznava za realnosti poedinca in družbo. Zato loči namene družbe in namene poedinca, ki so v istem redu podrejeni družbinim namenom. Zato zaisebna lastnina ni absolutna pravica, ampak itudi socialno opravilo in delo je socialna kjer smo svojo usodo povezali s srbskim ,n hrvatskim narodom. Če so se nam neprijazne sile podvojile, SJno mi svoje podesetoriU• Pot našega narodu se šele začenja. Ne v zaton, temveč v ž i vi je' nje, z vero v Boga in v s a rn e ga seb e /« Spominski zbornik pu num iiuli nakaže, da o teh 20 letih nismo vsega storili, kur bi bili mogli in kur bi bili morali. Tu na' rodni »Spoznaj samega sebe« nuj bo praV nam mladim kažipot in usmerjevalec naših mladih sil, da ne bodo koristile samo posti' mezniku, ampak tudi narodu in državi. S to mislijo prebirajmo naš Spominsk1 zbornik Slovenije zlasti v teh dneh, ko se bližamo uresničitvi naše stalne zahteve V° lastni samoupravi. —es Kongregacijfki koledarček Vodstvo Dijaških Marijinih Kongregacij je tudi letos že osmič izdalo koledarček. K°' ledarček je letos uredil prof. Jernej Pa°' lin, opremil pa ga je prof. Stane Kregar, oi>a iz Št. Vida. V njem je nugrmudenegu velik0 gradiva, ki ga mora imeti dijak vedno PTi roki: bodisi v šoli bodisi doma. Saj obsega]0 polovico besedilu: francoski, nemški glagoli ter rnutemutične formule, kar vse tako rad° izpade iz dijaške gluve. V koledurčku Pa bodo našli stalen repetitorij, ki ga bodo l^h' ko vedno imeli pri roki. Koledarček vsemu dijaštvu naj tople Je priporočamo! Dom in svet, Stev. 7 »Dom in svet« je kljub udarcu, ki ga Je doživel v preteklem letu, ostal po st>oJl snovnosti prav zanimiv. Umetnik literat 1,1 likovni umetnik, obema je v njem posvečen0 tisto mesto in spoštovanje, ki ga zaslužita svoje umetnostno udejstvovanje. Poleg pesn,l Severina Salija (Obisk v mrtvem domu), na' daljevanja Bevkove Domačije in nove pooesI* Jožeta Krivca z nudpisom Dom med goric8' mi, nam je Tine Debeljak podul prevod Pre' tresljive pesnitve 'Juliusza Slomackegu: 0°e okuženih. »Dom in svet« je zadnje čase V0* svetil posebno pažnjo slovanski književnostj' S Sloroackim je stopil vanj predstavnik P°^' skega naroda, ki prav sedaj doživlja velik° tragedijo. Ivan Grafenauer nadaljuje z Til1 tskovanji slovenske narodne poezije. St^e Mikuž je podal kritiko Mesesnelovega delu’ Janez in Jurij Šubic, Jože Gregorič pa svoJe vtise s tujih umetniških razprav. Nad potrebne so besede, ki jih je Stane Mi»u zapisal v Zapiskih o poškodovanju Kr^lJe vega spomenika na Muzejskem trgu, ki lZ vira iz liberalnih »slovenskih« krogov, ki ge tako strašno navdušujejo za popolno >>st>°b° do znanosti in umetnosti«. o ftti* Zopet je začel izhajati »Annuaire ” fical«, ki prinaša popis poedinih apostol® ^ področij. Iz njega je razvidno, da je paP . Pij XI. ustanovil 148 apostolskih prefektur« vikarijatov, 120 novih škofij, 10 apostol* delegacij in 15 nunciatur. Sklenil je za ^ svojega popeževanja 26 konkordatov.