Urbani izziv, posebna izdaja, 2012 18 Jože KOS GRABAR Družbeni vidiki trajnostnosti in občinski prostorski planski akti Avtor obravnava družbene vidike trajnostnosti z zornega kota vse‑ bine in postopka priprave prostorskih aktov za občine v Sloveniji. Osrednjo pozornost namenja: (1) vsebinskim prostorskonačrtoval‑ skim vzvodom za ohranjanje in razvoj vrednot pravičnosti, enakosti, blaginje, socialne vključenosti in zdravja ljudi; (2) uresničevanju načel odprtosti, sodelovanja, soodločanja in demokratičnosti v postopkih priprave prostorskih aktov; (3) strokovni dodelanosti in koherentnosti prostorskih aktov. Na podlagi predstavljenih neskladij med (a) de‑ klariranim in zaželenim in (b) praktično udejanjenim avtor podaja predloge za zmanjšanje oziroma odpravo teh neskladij. Prispevek sklene z ugotovitvijo, da so družbeni trajnostni občinski prostorski akti in njihovo uresničevanje lahko le rezultat sodelovanja (čim) več različnih subjektov, ki izhajajo iz načel celostnosti, inovativnosti, am‑ bicioznosti in dolgoročnosti. Ključne besede: družbenost, trajnostnost, občinski prostorski akti 1 Uvod Udejanjanje načel trajnostnosti na tistih področjih, ki zadevajo družbo oziroma tiste plati njenega reproduciranja, ki se v manj ali samo posredno navezujejo na naravno okolje in rabo na‑ ravnih virov, je pomembno odvisno od formaliziranih, uprav‑ no‑oblastno sprejetih odločitev o omenjenem udejanjanju. Del teh odločitev so v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: RS) in marsikje drugje sprejeti občinski prostorski planski akti, ki se nanašajo na dolgoročen prostorski razvoj v merilu celotnega ozemlja posamezne občine. V pričujočem prispevku so obde‑ lane, osvetljene in/ali analizirane izbrane vsebinske in postop‑ kovne plati omenjenih aktov, ki se nanašajo na družbene vidike trajnostnosti. Zaradi tega je namen tega prispevka prikazati, kako in v kolikšni meri so današnji občinski prostorski planski akti, kot so izdelani in sprejeti za posamezne občine v RS, dejavnik udejanjanja družbenih vidikov trajnostnosti oziro‑ ma kako in zaradi česa  (še) niso tak dejavnik. V povezavi s slednjim so v prispevku navedeni tudi predlogi za izboljšanje ugotovljenih slabosti. 2 Delovni pristop Na osnovi pravno‑normativne, vsebinske in postopkovno‑pri‑ pravljalne opredelitve občinskega prostorskega planskega akta ter na osnovi pregleda izbrane literature in virov, ki se nanašajo na družbene vidike trajnostnosti (Matko idr., 1995; Komisija evropskih skupnosti, 2005; Eurostat, 2011), je avtor prispevka izbral nekaj tovrstnih vidikov in jih primerjal z današnjo prakso priprave OPPA v RS. Omenjeno je razčlenil na tri tematska področja: (a) vsebinski prostorskonačrtovalski vzvodi za ohranjanje in razvoj vrednot trajnostnosti, ki so pravičnost in enakost, blaginja, socialna vključenost in zdravje ljudi, varnost bivanja, ohranjanje dediščine itd.; (b) uresničevanje načel odprtosti, sodelovanja, demokratič‑ nosti in soodločanja v postopkih priprave OPPA; (c) strokovna dodelanost in koherentnost OPPA kot pravno potrjenega »dokumentnega usmerjevalnika« prepleta družbenih, ekonomskih in okolijskih sestavin razvoja na območju posamezne občine. Navedena tematska področja so v prispevku obravnavana tako, da izhajajo predvsem iz spoznanj, večletnih izkušenj in z zor‑ nega kota I.  strokovnjakov  – prostorskonačrtovalskih pripra‑ vljavcev OPPA (pretežno za občine v severovzhodni Sloveniji), pri čemer pa so deloma obravnavani tudi pogledi, interesi in ravnanja drugih udeležencev priprave zadevnih aktov, to  je predstavnikov, II.  državne javne uprave, III.  občinskih javnih uprav, IV. investitorjev in V. lokalnega prebivalstva oziroma ci‑ vilne družbe in VI. drugih zainteresiranih družbenih subjektov. 3 Občinski prostorski planski akti – namen, vsebina, postopek priprave, udeleženci V obdobju 1984–2007 so bila v okviru slovenske zakonodaje trikrat temeljito spremenjena normativna določila, ki zadevajo vsebino, način priprave in poimenovanje dokumentov, ki jih Urbani izziv, posebna izdaja, 2012 19Družbeni vidiki trajnostnosti in občinski prostorski planski akti v tem prispevku zaradi spremenljivosti njihovih uradnih poi‑ menovanj označujemo z besedno zvezo »občinski prostorski planski akti« (v nadaljevanju: OPPA). Ob zakonodajni spre‑ menljivosti je namen teh aktov ostal enak in tak je še danes: na podlagi odločitev pristojnih organov na občinski in republiški oziroma državni ravni ter ob udeležbi drugih zainteresiranih družbenih subjektov vsebinsko izoblikovati in sprejeti zavezu‑ joč akt pravnega značaja, ki opredeljuje načrtovani prostorski razvoj na območju posamezne občine v naslednjih desetih do petnajstih letih. Danes veljavni Zakon o prostorskem načrtovanju  (2007, v nadaljevanju:  ZPNačrt) občinski prostorski planski akt ime‑ nuje »občinski prostorski načrt«  (v nadaljevanju:  OPN) ter v njem loči strateški in izvedbeni del. Po vsebinski plati ta akt najprej določa namensko rabo prostora ter načrtovane prostorske posege in ukrepe v zvezi z razvojem posameznih dejavnosti (predvsem tistih, ki so izraziteje povezane s prosto‑ rom), ob tem pa še različne pogoje v zvezi z izvedbo posegov v prostor  (njihova podrobna namembnost, lega, velikost in oblikovanje, ohranjanje dediščine, parcelacija zemljišč  itd.). Vsebina sprejetega OPPA  (OPN) je bolj ali manj usklajena sinteza interdisciplinarnih in sektorskih strokovnih znanj in kriterijev, pravnih predpisov, družbenih vrednot, potreb in interesov (posameznikov, organizacij, skupnosti, širše družbe) ter prostorskih, ekonomskih in okolijskih možnosti oziroma omejitev  (slika  1). V skladu z zahtevnostjo teh aktov so po‑ stopki za njihovo pripravo dokaj zapleteni, večfazni in običaj‑ no dolgotrajni, vanje pa so vključeni različni občinski organi, strokovnjaki (prostorskih načrtovalcev in drugih), pobudniki za posege v prostor, sektorski nosilci urejanja prostora (na lo‑ kalni, regionalni in državni ravni), organizirane civilne družbe in drugi udeleženci zadevnih postopkov (neposredni uporab‑ niki prostora iz sfere gospodarstva, družbenih dejavnosti in lokalnega prebivalstva, novinarji, najširša javnost  itd.). 4 Vsebinski prostorskonačrtovalski vzvodi za uresničevanje vrednot družbene trajnostnosti Družba, ki si prizadeva za svoj dolgoročni obstoj in kakovo‑ sten, notranje čim manj konflikten razvoj, naj bi – izhajajoč iz načel družbene trajnostnosti – svoje družbene odnose oziroma Slika 1: Viri za oblikovanje načrtovanih prostorskih ureditev, opredeljenih v občinskem prostorskem planskem aktu (shema: Jože Kos Grabar). Urbani izziv, posebna izdaja, 2012 20 razmerja med posameznimi družbenimi subjekti utemeljila na teh vrednotah: pravičnost in enakost, blaginja, socialna vklju‑ čenost in zdravje ljudi, varnost bivanja in ohranjanje (kultur‑ ne) dediščine (Komisija evropskih skupnosti, 2005; Evropska komisija, 2011). K ohranjanju in razvoju (ali pa h krnitvi in k zaviranju) teh vrednot lahko pomembno prispevajo tudi pro‑ storskonačrtovalski vzvodi vsebinskega značaja, ki so vgrajeni v OPPA ter dejansko udejanjajo zapisano in orisano v OPPA. V nadaljevanju si oglejmo nekaj primerov tovrstnih vzvodov. Uravnotežena namenska raba prostora je zbirni pojem in hkrati prostorskonačrtovalski cilj, v katerem je (posredno) vključeno kar nekaj od prej naštetih vrednot. Pojem namenska raba pro‑ stora  (v nadaljevanju:  NRP) pomeni  (z OPPA) načrtovano rabo zemljišč in objektov v različne namene (stanovanjsko bi‑ vanje, proizvodno‑predelovalna dejavnost, energetika, promet, kmetijstvo, gozdarstvo, upravljanje z vodami  itd.). Uravnote‑ žena NRP predvideva (a)  glede teritorialnega obsega medse‑ bojno primerno uravnoteženost  (umerjenost) različnih vrst NRP in (b) glede zvrsti NRP uravnoteženost (medsebojno lo‑ kacijsko nekonfliktnost) različnih vrst NRP. Premajhen obseg in/ali neustrezna makrolokacijska razporeditev, npr. površin, namenjenih za stanovanjsko gradnjo, oboje glede na naravno in selitveno gibanje prebivalstva, zagotovo vodita k težavam ljudi pri zadostitvi njihovih stanovanjskih potreb. Podobno je z zemljišči, namenjenimi gospodarskim dejavnostim. Pre‑ majhen obseg tovrstnih zemljišč ali njihova pravno‑lastniška nedostopnost zagotovo ovira gospodarski in družbeni razvoj posameznih naselij ali širših poseljenih območij, njihova ne‑ primerna makro‑ oziroma mikrolociranost pa ustvarja stalne probleme v razmerju do dejavnosti v soseščini  (stanovanja, varstvo vodnih virov itd.). Opazen pojav, ki v zadnjih desetih letih precej otežuje določi‑ tev čim bolj uravnotežene NRP v OPPA, je množica pobud la- stnikov kmetijskih zemljišč, ki želijo v postopku priprave OPPA ta zemljišča spremeniti v stavbna zemljišča, torej jih nameniti za gradnjo  (slika  2). Razlogi za tovrstne pobude so različni, glavni pa so želja po stanovanjski gradnji na lastnem in zato cenejšem zemljišču, želja po bivanju v ne‑ ali manj urbanizi‑ ranem okolju  (preselitev iz mesta na podeželje) in želja po zaslužku zaradi višje prodajne cene stavbnega zemljišča glede na nižjo ceno kmetijskega zemljišča. Pri obravnavi in odloča‑ nju o tovrstnih pobudah ter vzporednem opredeljevanju  (na ravni celotnega občinskega prostora) uravnotežene NRP zelo pogosto prihaja do nasprotij znotraj nekaterih od prej naštetih vrednot družbene trajnostnosti in/ali do nasprotij med njimi samimi. Ker je pobud za spremembo kmetijskih v stavbna ze‑ mljišča glede na stvarno pričakovane trende gibanja prebival‑ stva skoraj zmeraj  (ozemeljsko, po skupnem obsegu) preveč, je treba  (velik) del pobud zavrniti. Ko na tak način ščitimo komplekse kmetijskih zemljišč pred drobljenjem in nesmotrno pozidavo, prispevamo k prihodnji  (prehranski) blaginji širše družbene skupnosti in ohranjanju kulturne krajine  (in s tem kulturne dediščine). Vendar lahko z neko zavrnjeno pobudo okrnimo pobudniku možnost, da bi se preselil v  (manj ur‑ banizirano in zato) zanj bolj zdravo okolje, obenem pa ga v primerjavi z nekim drugim pobudnikom, čigar pobuda je bila sprejeta, s tem obravnavamo  – s stališča »zavrnjenega pobu‑ dnika«  – neenako in nepravično. Kriterijsko tehtanje ome‑ njenih pobud je zaradi tega zahtevno strokovno opravilo, pri katerem je treba upoštevati več raznovrstnih meril in kriterijev. Poleg tega se obravnava pobud v postopku priprave OPPA so‑ oča s pomembno okoliščino (premoženjske, lokalno‑politične, sektorske itd.) zainteresiranosti udeležencev tega postopka. Ta zainteresiranost v posameznih primerih (v nekaterih občinah pa tudi pogosteje) vodi do »rešitev«, pri katerih kratko ali dolgo potegne zdaj ta zdaj oni udeleženec v postopku priprave OPPA, in sicer ne glede na predhodno predlagane strokovno optimalne in z vidika NRP bolj uravnotežene rešitve. Vzvod družbene trajnostnosti so tudi tisti načrtovani prostor- ski posegi in ukrepi, ki so v neposredni zvezi z udejanjanjem vrednot, povezanih s trajnostnostjo, npr.  (medčloveške) enako‑ sti, (družbene) blaginje, zdravja ljudi in ohranjanja (kulturne) dediščine. Taki načrtovani prostorski posegi in ukrepi so gra‑ dnja javnega vodovoda in ureditev cest v odročnejših delih posamezne občine, dalje gradnja kanalizacijskega omrežja na območjih, na katerih obstaja nevarnost onesnaženja virov pi‑ tne vode, ter objektov za šport in rekreacijo v tistih  (dovolj velikih) naseljih, v katerih jih še ni, dalje priprava odloka o zavarovanju  (dodatnih) objektov kulturne dediščine ipd. V zvezi s tovrstnimi načrtovanimi prostorskimi posegi in ukre‑ pi je mogoče ugotoviti, da gre za utečene, običajne, že dolgo znane vsebine oziroma aktivnosti, ki ne pomenijo posebnih novosti v OPPA. In prav taka je večina vsebine OPPA! No‑ vih, sodobnih, ambicioznih, celostno razvojnih in trajnostno naravnanih vsebinskih zastavitev v OPPA je žal malo. Tudi tiste zastavitve, ki so kot idejni predlogi predstavljene v različnih strokovnih podlagah, izdelanih za potrebe OPPA (pogosto so to samo prenosi »primerov dobre prakse« iz drugih držav), se redko, težko ali samo deloma prebijejo v vsebino sprejetih OPPA. Ta pojav je v neposredni zvezi z vsebinskim razvojnim dometom tistih družbenih subjektov, ki prispevajo pobude za vsebino OPPA. Med temi subjekti je v postopkih priprave OPPA mogoče zaslediti zelo malo takih, ki bi v vlogi lokalnih ali regionalnih »družbenorazvojnih mrež, zvez, konzorcijev« ipd. pripravili in predlagali programsko celostne projekte, ki bi zajemali večja območja in bi bili dolgoročno zastavljeni ter bi bil njihov namen trajnostno in inovativno zasnovan druž‑ beno‑gospodarsko‑okolijski razvoj delov občine ali regije. Ra‑ zlogov za te primanjkljaje je veliko  (strokovno‑kadrovski in organizacijski primanjkljaji v lokalnih okoljih, nepovezanost med snovalci različnih vidikov družbenega razvoja, pomanjka‑ J. KOS GRABAR Urbani izziv, posebna izdaja, 2012 21 nje njihovega sodelovanja z lokalnimi strokovno‑kadrovskimi, javno‑upravnimi in podjetniškimi »človeškimi viri« itd.), prav gotovo pa velja za to temo in za številne družbene subjekte, povezane z njo: Hic Rhodus, hic salta! Pomemben atribut OPPA  – namreč v kontekstu tržnega go‑ spodarstva in danes prevladujoče paradigme potrošne (potro‑ šniške) družbe – je njihov administrativno upravni, načrtoval- sko regulatorski značaj. V nasprotju z izhodišči in vrednotami »svobodnega« tržnega gospodarstva, ki daje primat boljšemu, podjetnejšemu, iznajdljivejšemu, (pre)drznemu, hitrejšemu in prilagodljivejšemu, so OPPN  (lahko) eno od »družbenih zavetišč« premišljene načrtnosti, planibilnosti, obstojnosti, predvidljivosti, enakosti  (pred zakonom), tudi medčloveške solidarnosti in pravičnosti. To so vrednote, ki so prepoznane kot agensi družbene trajnostnosti. S tem ko družbeni subjekti, ki sodelujejo v postopku priprave OPPA (zlasti občinsko vod‑ stvo), v tega vgradijo take vsebine, ki prej navedene vrednote krepijo, tako izoblikovanemu OPPA omogočijo, da odigra svo‑ jo vlogo vzvoda krepitve družbene trajnostnosti  (v razmerju do tržne nepredvidljivosti, nasprotij in neuravnovešenostim, ki izhajajo iz nje). Del vsebine OPPA so lahko tudi take zastavitve, za katerih uresničenje med pripravo in sprejetjem OPPA niso na voljo ali znana vsa potrebna sredstva. Posledica tega je lahko to, da nekateri načrtovani prostorski posegi in ureditve, ki bi prispe‑ vali k dvigu ravni družbene trajnostnosti v neki občini, »osta‑ nejo samo na papirju« (za dolgo obdobje ali celo za zmeraj). Obstajajo tudi drugi razlogi za neuresničevanje opredelitev, zastavljenih v OPPA  (spremenljive občinske prioritete, kr‑ čenje proračunskih sredstev, novi ali spremenjeni prostorski posegi državnega pomena, spremenjene širše družbene okoli‑ ščine itd.), vsi pa opozarjajo na nazadostnost oziroma »šibkost« OPPA kot vzvoda za uresničevanje družbene trajnostnosti. Za to uresničevanje so zlasti potrebni še drugi vzvodi, in sicer s področij občinske, državne in mednarodne politike, gospo‑ darstva, tehničnih inovacij, spremenljivega načina življenja in vrednot prebivalstva, povpraševanja itd. Kljub povedanemu pa praksa kaže, da so obseg, doslednost in kakovost uresničevanja Slika  2: Prikaz razpršeno lociranih pobud (zemljišč, prikazanih s črno vodoravno šrafuro) za spremembo namenske rabe prostora v stavbno zemljišče v eni od občin severovzhodne Slovenije (grafični prikaz: Jože Kos Grabar) Družbeni vidiki trajnostnosti in občinski prostorski planski akti Urbani izziv, posebna izdaja, 2012 22 zapisanega v OPPA najbolj odvisni od vrednostnih prioritet, ki si jih zastavi vsakokratno občinsko vodstvo. Prav od  (ne) nihanja usmeritev tega vodstva  (vodstev) je najbolj odvisna vsebinska  (ne)kontinuiteta izvrševanja zapisanega v OPPA. Časovni domet OPPA namreč tri‑ do štirikratno presega obdobje mandata posameznega občinskega vodstva. Ker so družbenotrajnostnostne zastavitve v OPPA običajno take, da njihovo uresničevanje zahteva dolgotrajno in ciljno dosledno usmerjeno delovanje, je vsebinska kontinuiteta delovanja zapo‑ rednih ekip, ki vodijo občinsko politiko (na področju urejanja prostora), še posebej pomembna. 5 Postopek priprave občinskega prostorskega planskega akta – načela odprtosti, sodelovanja, soodločanja in demokratičnosti Ob vsebinskih vzvodih za uresničevanje načel družbene traj‑ nostnosti in ob dejanski praktični implementaciji opredelitev v OPPA je treba omeniti tudi tiste vzvode, ki so vključeni v postopkih priprave OPPA in se nanašajo na  (ne)upoštevanje vrednot odprtosti/transparentnosti, enakosti, socialne vključe‑ nosti in demokratičnosti. V nadaljevanju je navedenih nekaj tez in ugotovitev v zvezi s tem. V sodobni evropsko‑ameriški družbeni formaciji in Sloveni‑ ji kot delu te lahko razberemo naslednje osrednje skupinske družbene subjekte, ki so vključeni v usmerjanje družbenega življenja oziroma njegovega razvoja in torej tudi v postopke priprave OPPA (slika 3): 1. nazorski kreatorji, strateški politiki, operativni politiki, nosilci javnih funkcij, javna uprava; 2. osrednji lastniki družbenoreprodukcijsko pomembnih sredstev; 3. gospodarstveniki, podjetniki, poslovodje; 4. strokovnjaki, znanstveniki, inteligenca raznih disciplin; 5. novinarji, publicisti; 6. organizirana civilna družba  (sindikati, društva, fundaci‑ je  itd.); 7. neorganizirani deli civilne družbe  (del lokalnega prebi‑ valstva, zaposlenih, brezposelnih, starostnikov, invalidov, mladine, otroci  itd.). Zgoraj našteti družbeni subjekti se medsebojno razlikujejo gle‑ de na stopnjo družbene moči (pristojnosti, finančna sredstva, družbeni ugled itd.), glede na obseg in kakovost znanja (spo‑ sobnosti, veščine, izkušnje) in glede na intenzivnost motiva‑ cije  (hotenje, volja, ambicioznost, prodornost), ki jih imajo na voljo in na njihovi osnovi katerih se udeležujejo družbe‑ nega dogajanja, konkretno tudi postopkov priprave OPPA. Prej navedene razlike med njimi se v teh postopkih izražajo kot njihove medsebojne primerjalne prednosti ali slabosti, ki seveda vplivajo na  (ne)kakovost, vsebinsko  (ne)dodelanost, hitrost  itd. konkretnih postopkov priprave OPPA. Obenem pomembno vplivajo na temeljno značilnost medsebojnih od‑ nosov subjektov, vključenih v postopke. Ti odnosi so namreč v osnovi lahko: 1. aktivno sodelujoči (partnerski, dogovorni, demokratični in informativno medsebojno odprti  itd.); 2. nesodelujoči ali samo pasivno oziroma prisilno sodelujo‑ či (delovanje drug mimo drugega ali drug proti drugemu; avtoritarnost  – ukazovalnost/poslušnost; »doziranje« informacij  itd.); 3. v znamenju različnih kombinacije med (1) in (2). Praksa potrjuje, da v konkretnih postopkih priprave OPPA (in tudi priprave strokovnih podlag zanje) prihaja do posameznih primerov namerno ali nenamerno povzročene medsebojne ne‑ Slika 3: Shematičen prikaz osrednjih skupinskih družbenih subjektov, udeleženih pri usmerjanju družbenega razvoja in hkrati v postopkih priprave OPPA (opomba: velikost krogov ponazarja družbeni vpliv, ki ga imajo po oceni avtorja tega prispevka posamezne skupine subjek‑ tov v tem času v Sloveniji) (ilustracija: Jože Kos Grabar). (7) OSTALA CIVILNA DRUŽBA (6) ORGANIZ. CIVILNA DRUŽBA (5) NOVINARJI (4) STROKOVNJAKI (3) GOSPODARSTVENIKI (2) LASTNIKI (1) JAVNA UPRAVA J. KOS GRABAR Urbani izziv, posebna izdaja, 2012 23 informiranosti (zlasti med konkurenčnimi organizacijami in v odnosu občinske uprave do prostorskonačrtovalskih pogodbe‑ nih izvajalcev), samo nujnega oziroma (pre)skromnega obsega informiranosti  (zlasti zainteresirane civilne družbe in najširše javnosti), dalje do odklanjanja sodelovanja v postopku  (zlasti s strani nasprotno zainteresiranih lastnikov zemljišč), do (ne) načrtnega nevključevanja posameznih vrst strokovnjakov v pri‑ pravo interdisciplinarno zasnovanih dokumentov ter primerov neobvladovanja in nedojemanja razlik med (nivojsko, zvrstno) različnimi interesi, to je individualnimi  (posameznikovimi), lokalno‑skupnostnimi, sektorskimi in splošno družbenimi (dr‑ žavnimi) interesi. V povezavi s prej povedanim je treba ob upoštevanju vrednot družbene trajnostnosti opozoriti na vlogo in pomen  (orga‑ nizirane) civilne družbe. Šele v začetku 19.  stoletja se je na civilno družbo in državo (vlado) začelo gledati kot na medse‑ bojno različni entiteti. To je sčasoma pripeljalo do sodobnega pojmovanja, v katerem je civilna družba z »združenji«, ki so samostojna oziroma neodvisna v odnosu do države, vzvod bu‑ dnosti in varovanja pred avtoritarnim potencialom oziroma despotizmom države (Keane, 1990). V okviru teh navedb lah‑ ko ugotovimo, da je odprtost do (organizirane) civilne družbe in sodelovanje drugih družbenih subjektov z njo v postopkih priprave OPPA indikator odprtosti in demokratičnosti teh postopkov. Opozoriti pa je treba, da je civilna družba hetero‑ gena (lahko tudi na notranje konflikten način), to je sestavljena iz vsebinsko različnih in po družbeni moči neenakih družbenih skupin. Omenjeno se izraža tudi v postopkih priprave OPPA, saj lahko v njih nastopajo medsebojno interesno nasprotni deli civilne družbe ali tudi taki, ki s svojimi dejanji ne kažejo kon‑ struktivne in tvorno sodelovalne vloge v zadevnih postopkih. Glede na prej povedano lahko za postopke priprave OPPA v Sloveniji danes povemo, da so v njih opaženi ti tipi slabosti, povezani s civilno družbo in/ali z drugimi vrstami udeležencev v teh postopkih: • v nekaterih organih javne uprave obstoječe pojmova‑ nje participacije civilne družbe in zainteresirane lokal‑ ne javnosti kot nepotrebne oziroma celo kot »nujnega zla«  (posledica in/ali druga plat takega pojmovanja je »formalistična demokracija«, ki je najpogosteje krinka za samovoljno odločanje nosilcev koncentrirane družbe‑ ne moči); • skoraj dosledno neobstoj »participativnega planiranja«, to je takega načina oblikovanja predlogov in sprejemanja odločitev v zvezi s prostorskimi problemi, pri katerem je zainteresirana civilna družba vključena v vse faze postop‑ ka ali vsaj v večino teh, zlasti v njegove zgodnje faze; • neuporaba metod mediacije za preseganje interesnih raz‑ lik oziroma razlik med nosilci medsebojno nasprotujočih si prostorskih »rešitev«; • nadrejanje parcialnih  (običajno lokalno političnih) in‑ teresov celostnim prostorskim predlogom oziroma re‑ šitvam  (izraženim v konkretizacijah interdisciplinarnih strokovnih načel prostorskih načrtovalcev). Kar nekaj od zgoraj naštetih slabosti v postopkih priprave OPPA je pogojenih sistemsko. Tako na primer v Sloveniji po‑ znamo t. i. zeleno javno naročanje, ki je opredeljeno kot »/…/ proces, v katerem javna uprava kupuje takšno blago ali naroča takšne storitve in dela, ki imajo manjši vpliv na okolje skozi celoten življenjski krog, če jih primerjamo z blagom in stori‑ tvami, ki bi jih sicer kupili in ki imajo enake funkcije« (Vlada RS, 2009). V nasprotju z zelenim javnim naročanjem pa ne poznamo »interdisciplinarnega javnega naročanja«, torej ta‑ kega, pri katerem bi bil eden od pomembnih kriterijev izbora pripravljavca OPPA ali strokovne podlage zanj interdiscipli‑ narna sestava delovne ekipe ponudnika  (ne pa npr. najnižja ponujena cena). 6 Strokovna dodelanost in koherentnost občinskih prostorskih planskih aktov Ob doslej navedenih vsebinskih in postopkovnih vzvodih OPPA, ki so koristni za uresničevanje družbene trajnostnosti, je treba povedati še nekaj o možnostih za okrepitev tovrstne vloge OPPA, ki izhajajo iz dviga dodelanosti in koherentnosti strokovnih plati priprave OPPA. Že res, da je OPPA rezultat sodelovanja in interesnega (so)vplivanja večjega števila različ‑ nih družbenih subjektov, vendar je vloga strokovnjakov pri pri‑ pravi OPPA posebej pomembna. V nadaljevanju je navedeno nekaj ugotovitev, ki so lahko izhodišče za strokovno okrepitev družbenotrajnostnostnega poslanstva OPPA. V zvezi z (ne)interdisciplinarnim pristopom k pripravi OPPA, omenjenim v prejšnji točki, je treba opozoriti, da lahko stro‑ kovni pripravljavec OPPA poskrbi za višjo stopnjo interdi‑ sciplinarnosti priprave OPPA tudi sam, to je s svojimi »no‑ tranjimi« resursi: s svojo povečano strokovno zavzetostjo, z boljšim in bolj »logičnim« povezovanjem vsebin iz različnih razpoložljivih strokovnih podlag, z boljšo kadrovsko sestavo interne delovne ekipe, ki pripravlja OPPA ipd. Z naštetim se‑ veda merimo na celostno strokovno kakovost dela, po kateri se neki strokovnjak (ekipa) razlikuje od drugega (‑ge). Razvoj v prostoru je med drugim tudi rezultat delovanja več strokovnjakov z različnih področij javne uprave. Del njihove strokovnosti je tudi to, v kolikšni meri v svoje predloge in odločitve vključujejo predloge in odločitve iz »druge pisarne« javne uprave. Posamezni primeri kažejo, da ne moremo govoriti o »korakanju« proti skupnim ciljem  (na področju urejanja Družbeni vidiki trajnostnosti in občinski prostorski planski akti Urbani izziv, posebna izdaja, 2012 24 prostora), temveč o nasprotjih, saj zastavljeni cilj enega dela javne uprave običajno ovira uresničevanje zastavljenega cilja drugega dela javne uprave. Eden takih primerov je cilj »pro‑ storsko‑načrtovalskega« dela javne uprave, da naj bo razpršena gradnja v prostoru omejevana oziroma preprečena. Cilji, ki jih imajo v zvezi s tako ali z drugačno »obdavčitvijo« (uporabe) nepremičnin drugi deli javne uprave, namreč navedenega cilja ne podpirajo ali v nekaterih primerih celo spodbujajo temu cilju nasprotne procese v prostoru. Višja stopnja strokovnosti  (prostorskonačrtovalskega, eko‑ nomskega, kmetijskega, pravno‑normativnega itd.) dela bi lah‑ ko pripomogla tudi k omilitvi ali odpravi pojava, ki bi ga lahko imenovali »neobvladovanje seštevkov«. Zlasti za večja (regio‑ nalna) območja, ki vključujejo dele ali celote ozemlja večjega števila občin, lahko ugotovimo, da strokovnjaki premalo ali pa sploh ne upoštevajo kumulativnih razsežnosti načrtovanih prostorskih posegov. Z drugimi besedami: ukvarjajo se s posa‑ meznimi posegi in spregledajo njihov seštevek (na nadobčinski ravni). Res je sicer, da je to v pomembni meri posledica neob‑ stoja upravno‑organizacijskih inštitucij pokrajinskega značaja in tudi učinkovanja tržno‑konkurenčne paradigme funkcioni‑ ranja družbe, vendar bi k vsaj malo višji stopnji »obvladovanja seštevkov« lahko prispevali tudi strokovnjaki sami z znanji in informacijami, ki jih imajo na voljo. Opozoriti je treba še na posamezne pojave razhajanja oziro‑ ma medsebojne nekoherentnosti in konceptualno‑vsebinske nekontinuitete med prostorskimi akti na strateški ravni in pro‑ storskimi akti na izvedbeni ravni. Primer: OPPA predvideva na nekem območju zelene površine, v prostorskem izvedbe‑ nem aktu pa je za isto območje dopuščena gradnja trgovske‑ ga objekta. Taka nekoherentnost je lahko posledica različnih razlogov (seveda tudi takih, ki so zunaj področja strokovnosti prostorskega načrtovanja), vendar jo je mogoče pripisati tudi prenizki stopnji usklajenosti vsebin predmetnih prostorskih aktov v strokovnih krogih in nezavedanju pomena strateških prostorskih aktov v posameznih strokovnih krogih. Opozoriti je treba še na potencial izboljšav metodologije stro‑ kovnega dela v zvezi z OPPA in s strokovnimi podlagami zanje. Tako bi bilo pri prostorskonačrtovalski obravnavi posameznih naselij  (ta obravnava je v današnji slovenski strokovni praksi metodološko različna) mogoče vpeljati rabo oziroma obvezno upoštevanje standardiziranega nabora najpomembnejših soci‑ alnih, gospodarskih in prostorsko‑okolijskih kazalnikov (para‑ metrov) naselja (t.  i. urbanistična izkaznica naselja). Uporaba kakovostno izbranega seznama kazalnikov bi prek izboljšanja strokovnosti prostorskonačrtovalskih zastavitev za naselja za‑ gotovo pripomogla tudi h krepitvi družbene trajnostnosti. 7 Sklep Eden glavnih predpogojev za zagotovitev družbenotrajnostno‑ stne vloge OPPA je ta, da udeleženci v postopku priprave in uresničevanje OPPA izhajajo iz gesla »Sodelujmo različni, mislimo celostno, bodimo inovativni in ambiciozni, ciljajmo dolgoročno!«. Le ob uresničevanju tega predpogoja bodo OPPA kot pomemben vzvod usmerjanja družbenoprostorske‑ ga razvoja v (slovenskih) občinah postali dejaven in učinkovit izraz stremljenj k taki družbi, ki bo zase (nekega dne) lahko tr‑ dila, da je naravnana ne le okolijsko, prostorsko in gospodarsko trajnostno, temveč tudi družbeno trajnostno. In če nekoliko nadgradimo misel prej navedenega gesla, sledi, da lahko taka postane le družba, katere temeljno vodilo delovanja je pove‑ zovanje in iskanje presekov: • različnih vrst znanj, • teorije in prakse, • potreb in rešitev, • interesov in možnosti, • preteklih izkušenj in vizij. Jože Kos Grabar, univ. dipl. inž. geod. ZUM urbanizem, planiranje, projektiranje, d. o. o., Maribor E‑pošta: joze.kos.grabar@zum‑mb.si Viri in literatura Eurostat (2011): Sustainable Development Indicators. Dostopno na: http://epp.eurostat.ec.europa.eu/portal/page/portal/sdi/indicators (sneto 20. 7. 2011). Evropska komisija (2011): Družbeni vidiki trajnosti. Dostopno na: http:// www.dolceta.eu/slovenija/Mod5/‑Druzbeni‑vidik‑trajnosti‑.html (sneto 20. 7. 2011). Keane, J. (1990): Despotizem in demokracija, civilna družba od zgodnje moderne do poznega socializma. Ljubljana, založba Krtina. Komisija evropskih skupnosti (2005): Sporočilo komisije svetu in Evrop- skemu parlamentu, Osnutek Deklaracije o usmeritvenih načelih za trajno- stni razvoj. Dostopno na: http://eur‑lex.europa.eu/LexUriServ/LexUri‑ Serv.do?uri=COM:2005:0218:FIN:SL:DOC (sneto 20. 7. 2011). Matko, A. idr. (1995): Agenda 21 za Slovenijo, prispevek nevladnih organi- zacij. Ljubljana. Umanotera. Vlada RS (2009): Akcijski načrt za zeleno javno naročanje za obdobje 2009–2012. Dostopno na: http://www.mf.gov.si/si/delovna_podrocja/ sistem_javnega_narocanja/zelena_javna_narocila/ (sneto 20. 7. 2011). ZPNačrt (2007): Zakon o prostorskem načrtovanju. Uradni list RS, štev. 33/07, 70/08 – ZVO‑1B, 108/09, 80/10 – ZUPUDPP, 43/11 – ZKZ‑C, 57/12 in 57/12 – ZUPUDPP‑A. ZUPUDPP (2010): Zakon o umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena v prostor. Uradni list RS, štev. 80/10, 106/10 – popr. in 57/12. ZUreP‑1 (2002): Zakon o urejanju prostora. Uradni list RS, štev. 110/02, 8/03 – popr., 58/03‑ZZK‑1, 33/07‑ZPNačrt, 108/09‑ZGO‑1C, 79/10 Odl. US: U‑I‑85/09‑8, 80/10‑ZUPUDPP, 106/10 – popr. J. KOS GRABAR