Štev. 2.                    V lijubljani, 1. svečna 1906.                  Leto VII.
Štirje domovi.
i.
J^je toliko je neizrazne                         Nikoli detetu ne pride
sladkosti še kot tam samč,              težav in truda plašna nofi:
kjer dom ob srcu materinem           nad domom sijejo nebesa,
prostira se, vabljiv tako!                   življenje praznik je cvetoč.
2.
Ves svet je tebi domovanje,             Pod jasnim čslom bistre misli,
hej, ti kipača mlada kri,                   a v srcu žar poauma vnet:
nebo dovolj ti ni visoko.                   tako mladina svet preroma,
da želja tja ti ne zletil                      tako pomlaja stari svetl
3.
Kot večna luč Ijubezen v srcu        Z naporom resnim, z jako voljo'
do doma materi gori:                        blaginjo oče nosi v stan,
Ijubezen sveta ta, preiista               pod trdo skorjo blaga duša,
gori vse dneve, vse noči.                 v otrokih Ijubljen. blagrovan.
4.
Ko je dovolj skrbi in dela.               Zagrns spat se mrzla gruda,
se nagne in ugasne dan,                  pozabljen, kdor na veke spi;
izteSe se poslednja steza                 samo še v kakam strtem srcu
v poslednji dom, v ta dom miran!     spomina iskrica živi . . .
E. Gangl
V   t         I  .        S      S"__