ŽJVL7EN7E IN JVET
TEDENSKA REVIJA — PRILOGA PON'EDELJSKEGA JUTRA
вХ. iS.	V LJUBLJANI, 26. SEPTEMBBA 1936.	KNJIOA M
OB BOBQ о^дг^
BELI H
ANDREJ
ežko bi našel med drobnimi po-krajinami slovenskega ozemlja kak primer, ki bi po svojih zemljepisnih, zgodovinskih, kulturnih in političnih posebnostih --- sličil hrvatskim jezikovnim otokom vzdolž avstrijsko-madžarske meje. Le manjši del teh Hrvatov je po svetovni vojni pod Madžarsko, pretežna večina je prišla pod Avstrijo. Ker posedujejo vzhodne predele Gradišča (Bur-genland), še naziva jo gradiščanski Hrvati. Znani bo pa tudi pod imenom Beli Hrvati.
Lahko rečemo, da se njihovo ozemlje etika s slovenskim, kajti presledek med rabskimi Slovenci okrog Monoštra ter med Žamarjem, najjužnejšim belohrvat-skim naseljem, je tako neznaten, da sploh ne more priti v poštev. Od Ža-marja segajo v ožjem ali širšem pasu, ki je na treh mestih posredno ali neposredno pretrgan od tujih mest, proti severu vse tja do Bratislave in spajajo Slovence in Slovake, torej južne in severne Slovane tudi teritorialno.
Martin Meršič starejši, župnik v VeL BarištoCu, ki je v članku »Kade stanujemo mi Hrvati« (Letna knjiga 1930) popisal sedanje ozemlje Belih Hrvatov, ugotavlja, da so se do danes ohranili Hrvati v Gradišču in zapadnem delu Madžarske v 92 vaseh. Zgodovinar in urednik beHohrvatskih »Malih crikvenih i školskih movin« Martin Meršič mlajši dodaja k temu, da pri tem popisu niso zabeležene vasi Szepefcnek inTotszemtmar-tan v žalski župani ji na Madžarskem, Senikvic, De vinska Nova vas in Horvat-slki grob na Slovaškem ter Prerava, Fre-lihorv in Dobro pole na Moravakem. Sklicujoč se na zgoraj omenjena poznavalca razmer, bomo rekli, da so se ohranili Beli Hrvati še v 100 vaseh.
Nekatere med temi imajo poleg hrvatskega prebivalstva tudi še nemško ali madžarsko manjšino, odnosno večino. Mnoge vasi, ki so bile le detloma hrvatske in pa preveč izpostavljene tujim vplivom, so se v teku stoletij ponemčile, pomadžarile, odmosmo poslovačile. Mate Ujevič ugotavlja v svoji knjigi »Gradiščanski Hrvati«, ki jo je izdalo Hrv. kmjiž. društvo sv. Hijeronima v Zagrebu, da so se izgubili Hrvati v Gradišču na tak način v 87 do 100 vaseh.
R V A T I
SAVLI
Nasprotno so se številne nemške in madžarske manjšine v hrvatskih vaseh pohrvatile. Lepo nam nakazujejo ta proces številni hrvatski priimki v nemških in T»ia<ižgirH.irih vaseh ter nemški in madžarski priimki v hrvatskih. Na drugi strani je raztresenih dokaj Belih Hrvatov po bližnjih mestih, tako v samem Kiseku in šopronju. 10.000 jih je na Dunaju. Približno toliko je izseljencev ▼ Ameriki Upoštevajoč vse to, ceni Ujevič število vseh Belih Hrvatov na 86.300.
Največji belohrvatski jezikovni otok je v jiužnem Gradišču. Začenja se, kakor omenjeno, nekoliko severne je od rabskih Slovencev in sega prav pred vrata Kiseka. Po nekoliko goratem svetu se vrstijo prijazna hrvatska sela, ki se že na zunaj ločijo od nemških, posebno še od madžarskih. Beli Hrvati se med seboj ločijo in označujejo z ozirom na lego njih selišč. Tako so pravkar omenjeni prebivalci najjužnejšega jezikovnega otoka Dolenji Hrvati
Med Ki sekam in šopronjem odnosno Nežiderskim jezerom so Dolinci, ki so strnjeni v drugem večjem jezikovnem otoku, ločenem od Dolenjih Hrvatov le po Kiseku samem. Prebivalci zapadnih treh v narodnem oziru že zelo ogroženih vasi Bajingrob, Kalištrof in l<akki-drof so baje slovenskega in ne hrvatskega porekla.
Kakor loči na jugu od Dolenjih Hrvatov Dolince le Kisek, tako jim zopet na seiveru trga šopronj stik s Poljanci, ki posedujejo precej bogate ravninske predele med Nežiderskim jezerom, Dunajskim Novim mestom in Litvo. Sredi tega jezikovnega otoka je Železno, upravno središče Gradišča, ki pa samo nima hrvatske večine.
V ozkem pretrganem pasu segajo od tu ob Litvi proti severovzhodu Beli Hrvati prav do Donave in Bratislave. Ce zasledujemo ta pas na zemljevidni skici, se ne moremo ubraniti vtisa, da je tu najhujše kopnel hrvatski živelj. Da je tako, so kriva na eni srani tuja mesta, posebno pošastni Dunaj, ki požira v dotoku z dežele vedno več sproletarizira-nega hrvatskega elementa, na dragi strani je industrija, ki je seveda vsa v tujih rokah in ima, kakor povsod, važno vlogo tudi v pogledu asimilacije, raa-
9195
мндн*--пг—:
« .......« ....... ' I
i	v ; \
|f \ 4 "/s/o l/a ,
J »Splavijo
OD JUŽNIH DO SEVERNIH SLOVANOV
L-*aJ__ 7 л
merama najbolj razvita baš v severnem delu Gradišča.
Ce upoštevamo še zgoraj omenjenih 6 vasi na Češkoslovaškem ter 2 hrvatski vasi v žalski županiji na Madžarskem, smo pregledali celotno ozemlje Belih Hrvatov, ki dela spričo svoje razcepljenosti precej svojevrsten videz.
Zgodovina Belih Hrvatov, ki postaja zadnje čase predmet zanimanja nekaterih jugoslovanskih zgodovinarjev, nam pojasni, da je opisano hrvatsko jezikovno otočje produlkt kolonizacije v začetku novega veka.
Slovensko ozemlje je bilo v srednjem veku torišče nemške kolonizacije. Do-čim je porazni raznarodovalni proces, ki je pričel v 9. stoletju, potisnil Slovence že v 500 letih od Donave na jug na naše sedanje jezikovne meje na Koroškem in Spodnjem Štajerskem, se je asimilacijski poizkus po nemški kolonizaciji na obsegu današnjega slovenskega ozemlja, ki je bilo bolj intenzivno poseljeno, lahko rečemo, popolnoma ponesrečil.
Nobenega sledu ni več o nemških Solonih, ki so jih tuji cerkveni knezi zvabili na severna pobočja zgornje Baške doline in v ozemlje okrog Sorioe. Tudi nemški koloni Ortenburžanov kopnijo v nemškem jezikovnem otoku okrog Kočevja, katerega razpad je Avstrija le z velikimi žrtvami ustavljala.
Nasprotno pa predstavljajo Beli Hrvati prav uspešen poizkus slovanske kolonizacije proti severu vse do Donave, torej prav po vzhodnem robu nekdanjega slovenskega ozemlja. Izvršila se je razmeroma pozno, v glavnem med leti 1520—1584, a popolnoma dovršila šele v početku 17. stoletja.
Dva važna činitelja sta izvedla to preselitev hrvatskih kmetov v opisane kraje v Avstriji in Madžarski: turški naval z juga in fevdalno-gospodarski sistem.
Turški val, ki je začel proti koncu 14. stoletja vdirati od jugovzhoda na Balkan, je stri tu povirsti vse državnopoli-tične tvorbe in povzročil gibanje srbskih in hrvatskih množic proti severu v ogrsko ravnino in v sevennozapadne kraje Hrvatske in Slovenije. Begunce je zbirala ali avstrijska vojaška oblast, ki jih je naseljevala v obmejnih pokrajinah, kjer so vršili vojaško obrambno službo (Vojna krajina), ali pa jih je razna zemeljska gospoda, posebno ogrska izvabljala kot podložnike na svoja obširna posestva, ki še niso bila dovolj gosto ob-
ljudena in jim niso prinašala zaželje-nega dobička. Prednike današnjih Belih Hrvatov so izvabili madžarski mogotci Batthyany (Bačani), Nadasdy, Erdôdy, Szeredy, a tudi hrvatski velikaši Zrinj-ski in Keglevi<4 iz Bosne in južne Hrvatske, posebno iz obmorskih krajev in Like. Sploh so kazali ogrski in drugi velikaši veliko skrb za hrvatske kmete, ki da jih turška nevarnost neprestano straši in jim ne dopušča mirnega življenja. Ni bila seveda to kaka ljubezen do ljudstva, ampak čisto točen gospodarski račun. Na njihova posestva izvabljeni koloni so jim krčili šume in jih pretvarjali v rodoviten svet ter tako večali vrednost posestva. Zaradi tega so toliko časa nadlegovali madžarskega kralja Ludovika, dokler jim ni dovolil, da smejo preseliti hrvatske kmete iz južnejših pokrajin na svoja posestva na Ogrskem, osobito v današnjem Gradišču. Začela se je intenzivna selitev v velikih noiih in trajala več desetletij, nakar je popustila, a dolgo še ne popolnoma prenehala. Seveda hrvatskim velikašem ta stvar ni bila pogodu. S podložniki so izgubljala njihova posestva na vrednosti, razredčenost prebivalstva, ki se je ponekod stopnjevala že skoraj do nepo-seljenosti nekaterih krajev, je odpirala vrata turški sili in turški kolonizaciji. L. 1532. in 1. 1535. gredo v tem zmislu pritožbe hrvatskega plemstva proti ogrskim, štajerskim in avstrijskim velikašem do kralja Ferdinanda. Pozno šele pride kraljeva odločitev, da se preseljeni kmetje lahko vrnejo. Ostala ie brez učinka. Hrvatski koloni so ostali na svojih mestih.
Zasedli so tako važne predele na meji med Nemci in Madžari. Verjetno je, da je imel pri tej kolonizacij važno vlogo še drug moment povsem političnega značaja. Madžairska aristokracija, ki je bila takrat nositeljica madžarske politične misli, je verjetno uvidevala, da so madžarske narodne meje proti Nemcem ogrožene, da bi se Madžari s svojo takrat še dokaj primitivno kulturo na teh kritičnih točkah le s težajvo otepali nemške asimilacije. Slovanski element, ki jim v tem pogledu ni mogel biti nevaren, jim je dobrodošel kot nekak obrambni zid pred Nemci, kot vmesen člen, na katerem naj bi si trla nemška asimilacija zobe, preden bi prišla do madžarskega narodnega organizma.
D	A	L	J	S
V Ž I G i
ANTON N A D A L J
4.
aslednjega dne je profesor Tintoprsk prišel že navsezgodaj na carinarnico. Spet se je začela burna debata, v kateri so se udejstvovale tu-
_ di pesti, dokler ni najnižji
uradnik iztuhtal pravega: vžigalnik je treba poslati po železnici, profesor Lita-tunej ga pa naj spremlja. Tako vžigalnik ne bo potoval sam, a tudi ne v Tintoprskovem žepu. Ko so se pogovorili o vseh podrobnostih, so poslali k mizarju po velik zaboj, poln oblancev. Vanj so v prisotnosti treh najstarejših uradnikov položili droben vžigalnik.
L L N I K
N G O L I O E V A N J E
Kmalu potem je romal profesor Tintoprsk nekaj vagonov za svojim vžigalnikom proti središču Urakineje na glavno carinarnico. Nič še ni omajalo njegove vere v upravičenost posla, ki ga je opravljal.
Na glavni carinarnici, kamor je prispel ves izmučen šele po dvajseturni vožnji, so ga sprejeli še z večjim presenečenjem. Spet so ga pošiljali iz sobe v sobo, spet se je po bliskovito širil glas o čudežnem profesorju; iz vseh nadstropij so prihajali uradniki, da si ga pobliže ogledajo. Nekdo je poslal ce-Jo po fotografa, da bo lahko notranje ministrstvo poslalo njegovo sliko vsem
MOLZILJA
m

državljanom v vzgled in posnemanje. Bolj ko je hotel zmedeni profesor Tinto-prsik prikazati resnost in poštenost svoje namere, manj so ga uradniki razumeli. 2e sta nastali dve stranki: ta ga je imela za omejenca, druga pa za nenavadnega prevejanca, ki se bavi na veliko s tihotapstvom. To poslednje prepričanje je naposled zmagalo. Zdaj so ubogemu profesorju podrobno pregledali potni list, si izpisali številko, telefonirali v profesorjevo službeno mesto in zahtevali od direktorja cieibanbilarne podroben očrt njegovega življenja. Najbolj čudna vprašanja so brnela na ~ever na periferijo Urakineje, a prihajali so najskromnejši odgovori.
Zdaj je postalo celô ponižnemu profesorju Lita-tuneju preveč.
V mislih je še enkrat prehodil vso pot zadnjih dni, premeril vse trpljenje zadnjih tednov, preštel ves denar, ki ga je že izdajal, in z bridkostjo je moral ugotoviti, da v desetih letih ni toliko prehodil, ne prebedel toliko noči, ne pretrpel toliko strahu in tudi ne zapravil toliko denarja. Postal je nestrpen in zahteval, da vso stvar čimprej urede.
Pa zdaj, ko je bilo uradnikom dovolj zabave so res stvar vzeli resno v roke. Če pa so v Urakineji vzele državne oblasti kako stvar resno v pretres, pa je bilo treba kolkov, kolkov in spet kolkov. Za droben vžigalnik jih je bilo toliko treba, da jih Tintoprsk ni utegnil več sam prinašati, moral si je najeti posebnega postreščka.
Ko je naposled še v gotovini odrinil precejšnjo vsoto, so mu svečano izročili njegov, zdaj žigosan vžigalnik.
Toda, jo j, kakšnega! Niti sledu ni bilo o njegovem sijaju.
Ko si je hotel pred vhodom prižgati cigaro, da izpuha iz sebe ves srd, ki se je zadnje ure nakupičil v njem, pa vžigalnik ni dal od sebe niti iskre. Iz zadrege mu je pomagal najbližji carinski uradnik, postregel mu je s svojim vžigalnikom, nato mu ga pomolel pod nos in se nasmejal-
»Vidite, gospod profesor Lita-tunej tale pa je nežigosan!«
Profesor Tintoprsk se je opotekel na ulico, besno puhajoč dim predse in krčevito držeč v desnici svoj žigosani vžigalnik. To je bilo tudi zanj preveč. Ves togoten je zavil v prvo gostilno.
5
Profesor Tintoprsk je bil razočaran v svojih najglobljih čuvstvih. Spoznal je,
kako težko je državljanu velike in lepe Urakineje biti poštenemu, kako ga državne oblasti naravnost ovirajo pri izpolnjevanju državljanskih dolžnosti, celô posmehujejo se mu mu tisti, ki so poklicani, da skrbno čuvajo nad državo in njeno imovino.
Zdaj, ko je sedel že pri drugem pol liti", so se mu prvič v življenju prikazale nekatere stvari v drugačni luči, kakor jih je videl doslej. Ves razjarjen je izračunal, da ga je stalo žigosanje tri mesečne plače, ko davek na vžigalnik vendar ni večji kot petdeset denarjev! Sicer pa hudič z vžigalnikom! Zdaj je Tintoprsk uvidel, da so mu ga podarili njegovi sovražniki, gotovo dijaki, ki jim je dal preveč čutiti svojo objektivnost.
Ko je izpraznil četrti pol litra, je prisluhnil govoricam okoli sebe. Tu so se pogovarjali o veliki gozdni aferi, ki je državo oškodovala za težke milijarde, tam o nekem poslancu, ki je tihotapil preproge brez carine, spet dalje o nekih poneverbah pri železnicah. Zdaj se je moral Tintoprsk smejati samemu sebi: on, skromen profesor skromne cici-banbilarne, pa se je toliko gnal zaradi enega samega vžigalnika!
Vstal je in se odmajal na ulico.
Ko je prišel do reke, pa je potegnil vžigalnik iz žepa in ga pognal v reko.
6
Nato je zavil v zakotnejšo gostilno.
Pozno v noč je prisedel k njegovi mizi neznan gospod in mu čez čas, ko je profesor Lita-tunej pa je samozavestno ponudil svoj vžigalnik. Tintoprsk si je prižgal cigareto, nato je strokovnjaško ogledoval vžigalnik, ko je spoznal, dani žigosan, se je okrenil h gospodu:
»Ali ga prodate?«
Neznanec je vesel sklenil kupčijo, profesor Lista-tunej pa je samozavestno vtaknil vžigalnik v žep.
Zdaj se ni nikogar več bal, vedel je, da ima tudi on pravico nositi, nežigosan vžigalnik. Kot nalašč mu je cigara večkrat ugasnila. Profesor Lita-tunej, ali po naše Tintoprsk, pa je vselej svečano izvlekel svoj nežigosan vžigalnik in si dolgo prižigal svojo cigaro, pri tem pa ga je prehajalo ugodje, ki ga dotlej ni poznal.
PO BOLGARSKIH PLANINAH IN DOLINAH
DR. MILAN S IJ A N E O
N A D A L J
B ans ko — Jundola — Bjelovo Plovdiv težkim srcem smo naslednje jutro jemali slovo od gor. K njim smo bil v prvi vrsti namenjeni, oblezli smo jih, spoznali in ravno zato bi radi še
„„.j________v njihovem zatišju. Ni šlo,.
program je narekoval drugače. Prešerno sonce nam je lajšalo težino
E У A N J E
slovesa, ko smo se navsezgodaj odprav* ljali iz koče. Zopet smo — poslednjič — naložili oprtnike na konjske hrbte in se po precej široki cesti namerili proti Banskemu. Družbo nam je delala šum-na Demjanica, ki dobiva poleg Gazej-ske reke, a ravno nasproti njenega izliva še en pritok, namreč Vasiljačko reko, izvirajočo iz iVasiljačkih jezer.
Demjanica se vali preko izpranih
TRIJE MUŠKETIRJI
4uksandct ovmas ге. « hlvstiural kôrretrandek* ft ponatis ni dovolj«
NA POTI DOMOV) Kmalu so bili vsi štirje prijatelji spet skupaj. Aramis in Porthos sta bila čvrsta in zdrava. Oba sta morala ostati v krčmah, kjer sta zdravila svoje rane in nista mogla odpotovati, ker sta zaigrala ves svoj denar. Porthos ni hotel niti priznati, da je bil v dvoboju ranjen ter je zatrjeval, da se je ranil na kolenu. Tovariši so bili tako vljudni, da so mu verovali.
Na poti domov je d'Artagnan pripovedoval tovarišem vse, kar se mu jc zgodilo.
Ko so prišli v Pariz, so se takoj javili gospodu de Trevilleu.
kamnitih bolvanov, tvoreč več slapov in globoke tolmune. Cesta ob njej vodi mestoma skozi redke gozdove, večji del pa po prostem, rahlo nagnjenem »vetu.
iV 2 in pol urah smo bili že v Ban-gkem. Bil je delaven dan, zato je nudilo Bansko precej drugačno lice, kakor ob našem prvem obisku. Ljudje so bili zaposleni z delom; opažali smo kjerkoli na cesti ženske, ki so tudi med potjo predle nit, kar je bilo za nas seveda nekaj novega.
Ker smo imeli do 11 ure, ko je bil določen odhod avtobusa, dovolj časa, imo si ogledali banske znamenitosti:
prijazen učitelj iz Banskega je bil nal mentor, ki nas je peljal najprej v neko starinsko kočo iz konca 18 stoletja. Znamenita je zaradi tega, ker je bila eno izmed skrivališč in zatočišč v bojih s Turki. Ima res več prostorov, zvezanih z zavitimi hodniki in celo podzemsko skrivališče; tu in tam so videti strelne line, speljane skozi debele kamnite zidove. S ponosom nam je naš mentor tolmačil zgodovino.
Povzpeli smo se tudi na visok cerkveni zvonik, ki bi lahko prav dobro služil kot mestni razgledni stolp. Stoji ločeno od cerkve in je zidan iz rezanega kamna, zato so takoj splahneli naši pomisle-
LORD WINTER
Gospod de Treville se je silno razveselil njih povratka.
»Dobro je, da ste spet prišli. Bodite pripravljeni! Njeno Veličanstvo bo v nekaj dneh pričelo vojno «
Çez par dni se je c* Artagnan, ki je imel v tem oziru vselej smolo, spri z Angležem lordom Winterjem. Na znanem bojišču, kjer so mušketirji izvo-
jevali največ dvobojev, ga je kmalu razorožil.
»Moje življenje je v vaših rokah, gospod!« je rekel vdano Anglež.
»Podarim vam ga,« je odgovoril z nasmehom d'Artagnan ter mu stisnil roko.
»Ali vas smem imenovati svojega prijatelja?« je vprašal Anglež.
»Zelo me bo veselilo!« je odgovoril d'Artagnan.
ki, de-li bo vzdržal neobičajno obremenitev po večglavi družbi. Pogled iz zvo-nikovih lin po obširnem Razloškem polju je lep; a najlepši je pogled na bele vrhove El-tepeja in Kutela, ki se dvigajo na severu visoko v nebo.
Ob napovedani uri smo po opravljenem kosilu zasedli prostore v majhnem starem avtobusu, ki ni vzbujal nikakega respekta. Poslovili smo se od vseh znancev in skozi mestne ulice zavili ven na polje, v smeri proti severu. Dolgo časa smo vozili po ravnem med polji, nato pa smo se začeli vzpenjati v hrib po vijugasti, v lepih serpentinah izpeljani cesti. Precej dolgo smo se vozili
tudi ob reki Mesti, ki pa smo jo končno zapustili in krenili naravnost proti vzhodu. Kakor kača je lezla cesta po pobočjih obširnega hribovja, plazeč se obenem vedno više. Ker svet naokoli ni porasel, smo uživali lep razgled nazaj na Razloško polje in grebene Pirina, ki smo se mu vedno bolj odmikali. Po več-urni vožnji smo bili končno na vrhu sedla, imenovanega Jundola; primerjali bi ga lahko s sedlom Predel, ie da je tukaj svet bolj odprt in vodi cesta skoraj preko najvišje vzpetine, dočim leži Predel med višjimi vrhovi Rile in Pirina, Id ga obdajajo.
Jundola velja za eno najlepših planin-
D'ARTAGNAN PREDSTAVLJEN M Y L A D Y Ko sta svoje prijateljstvo zapečatila z iskrenim objemom, je prosil lord za dovoljenje, če sme predstaviti d'Ar-tagnana svoji svakinji, ker je menil, da bi mogel njen vpliv na dvoru koristiti mladeniču. Čez nekaj dni je res prišlo do tega srečanja. D'Artagnan se je precej vznemiril, ko je bil videl, da lady Winter ni nihče drug nego lepa
plavolaska iz Meunga, kardinalova zaupnica. Mylady ga je sprejela z oča-rujočim nasmehom ter se ni v ničemer izdala, da ga je tudi ona prepoznala. Athos, Porthos in Aramis naslednje dni niso prečesto videli svojega prijatelja, ki je zapravljal čas pred nogami lady Winterjeve.

skih letovišč v Bolgariji; cesta namreč ne vodi skozi kakšno divjino, ker je na obsežni planoti (v višini 1400 m) seli-šče, po katerem je sedlo dobilo svoje ime. Obdajajo ga lepi borovi gozdovi. Po planoti je raztresenih več letoviških vil, med njimi precej novih.
V obcestni krčmi (»kavarni«) smo se tudi mi za hip ustavili. Odmora je bil najbolj potreben naš šofer, ki ga je naporna vožnja očividno utrudila. Doslej smo prevozili 49 km, a pred nami jih je bilo do železniške postaje Bjelovo še 27! Z uro v roki smo ugotovili, da ne dobimo več popoldanskega vlaka, h kateremu smo bili namenjeni. Upanja pa
vendarle še nismo vsega izgubili, zato smo se čim prej zopet naložili m odbr-zeli dalje. Da, rad bi zapisal »odbrzeli«, ali kaj, ko ni resnično! Odskakovali smo — to je edino točno! Cesta navzdol je bila namreč v obupnem stanju, kotanje take, da so nekaj zalegle. Vožnja po taki cesti je bila seveda njenemu stanju primerno — pretresljiva! Kljub vsemu smo nekako napredovali, in še brez morske bolezni. Tiho nezaupanje nam je poganjalo v srcu tudi do našega vozila, kajti čuli in čutili smo, da pri zavorah ni vse v redu, a pred nami vedno večje strmine! Speljali pa smo končno vendar brez nesreče.
NJENI NAČRTI Nekega večera je dala lady Winter zakuriti v velikem kaminu. Bilo je mrzlo in ona je pričakovala d'Artagnana, zaljubljenega bedaka.
»Ta osel! Imel je v rokah življenje mojega svaka in kaj je storil? Prizane-sel mu je in preprečil, da bi podedovala njegove milijone! — Seveda, tedaj še nisem imela nobenega vpliva nanj. No da, s časom pride vse! Ga
moram pač držati!«
Tako in slično je mislila lepa ženska z angelskim obrazom, ko je motrila plamene v kaminu.
Toda ali je bil d'Artagnan zares zaljubljen v mylady?
V	dolini se vije cesta dolgo časa po slikoviti soteski mimo in skozi več skalnatih presek, nato pa preide polagoma med položnejše griče. Največ sitnosti so prizadajali šoferju vozniki, vozeči les; ta se je izognil na desno, oni na levo, kakor se je kateremu vzljubilo; marsikateremu pa se je vzljubilo, da se sploh ni izognili
V	bližnji vasi, kamor smo dospeli — spada že k Bjelovu — se je avtobus komaj preril skozi tesne ulice, polne otrok, ki so kobacali med pujski, kra-
Ob uri odhoda smo se poslovffi od naših dveh bolgarskih drugov in vodnikov Krištofa in Borisa. Dolga je bila pot, ki smo jo skupaj prehodili; zbližala nas je, zato smo si prijateljsko stisnili roko, obljubljajoč si, da se àe vidimo.
Nekam molčeS smo vsi postali. 2e ▼. avtobusu ni bilo več slišati pesmi, kakor je bilo poprej običajno. Ni bila utrujenost, ki nas je onemila, še manj nevolja nad prebito zamudo, le dejstvo, da smo zopet na železni cesti, ki nas
PLANINSKA DRU2INA NA KOLODVORU
vami, osliči... Pazljivo }e moral voziti, da ni odnesel kakšnega balkona eno-nadstropnih, tipično turških bajti Se kratek čas po prašni cesti in ustavili smo se ob železniški postaji Bjelovo, točno s pol urno zamudo! Bili smo ne-voljni, to je že res; ali hočeš — nočeš smo se vdali v svojo usodo in začeli skrbeti, kako bi najbolje potratili čas do prihodnjega vlaka ob 10 zvečer. Posrečilo se nam je: ogledali smo si, kar je pač bilo, zlasti novo cerkvico, stoječo malce na hribu, par mestnih ulic z zidanimi ali pol dozidanimi hišami, in končno še reko Marico, ki teče tik za postajnim poslopjem. Bila je plitva, da bi jo z lahkoto pregazil in še ne bi bil moker do kolen. Navsezadnje smo se usidrali v restavraciji »Jundoia« najbližje kolodvora in tam počakali zadnje ure.
»— točno po enem tednu — privede is prirodne samote nazaj v sredo civilizacije, to nas je navdajalo z mislimi. A te niso bile turobne; sladila jih je radostna zavest o dobro izvršeni nalogi, še bolj pa kopica živih in neurejenih spominov na užito samoto in lepoto.
Po poldrugourni vožnji smo se izkrcali v Plovdivu, kjer so nas že čakali preprijazni domačini ter nas odvedli k počitku v hotel »Pariž«.
Plovdiv — Trnovo — Varna.
V Plovdivu smo se mudili le pol dneva, enako tudi v Trnovem. V kratkem času, ki smo ga imeli na razpolago, smo si pod vodstvom domačih spremljevalcev povsod ogledali le prve znamenitosti mesta in že hiteli dalje. Plovdiv nas je sam po sebi presenetil po svoji veli-
kosti, (šteje nad 100.000 preb.î), čistoči in sploh po svojem modernem licu. Ogledali smo si ga z gričev, ki ga obdajajo, in nosijo še sama turška imena. Še bolj zanimivo lego ima Trnovo, zgrajeno na več gričih, med katerimi se čudno zvija reka Jantra. S turističnega vidika je posebno omembe vreden velik enonadstropen turistični dom, ki je tudi nam dal gostoljubno streho in kakor ga mi — po mestih — še nimamo I
Mnogo bi se dalo pisati o obeh mestih, ki imata za seboj silno pestro zgodovino; premnogo lepih vtisov smo si odnesli od vsepovsod, žal se nismo mogli nikjer zadrževati dalje časa.
Končno — naš poslednji cilj Varna ob Črnem morju. Gore, morje — dva pojma, ki imata za vsakega ljubitelja prirode in njenih krasot poseben zvok, posebno privlačno silo! Dva cela dneva smo se naslajali ob čarih Črnega morja, počivali na njegovi peskoviti obali in se hladili v njegovih valovih. Tudi mesto samo nam je bilo všeč; da-si je bilo natrpano tujcev, med katere smo se mešali tudi mi, je bilo vendar nekako prijazno, domače in ne odbija-
joče. Mislili smo pri tem na Bled, ki — je bil slovenski!
• * •
V Varni se je naša planinsk4 družina razpolovila: del je odjadral v Carigrad, drugi del pa se je vrnil domov; tej polovici sem se primoian pridružil tudi sam. Rile in Pirina nismo več vi-de'i. le v srcu smo nosili spomin n« nje, ko smo se vračali skozi Sofijo in se poslavljali od Vitoše, ki se je zopet sončila južno nad mestom.
Svoj dnevnik sem zaključil z besedami: To so listi zgolj z beležkami vnanjih dogodkov in dejstev. A notranja slika vtisov s celotnega 16-dnev-nega potovanja po tuji, doslej neznani deželi je mnogo, mnogo pestrejša in lepša! Čutim se po teh vtisih obogatenega in ni mi žal ne časa, ne truda in ne — »pobeglih levov!«
Poleg tega notranjega bogastva smo prinesli s seboj iz Bolgarije še nekaj: trdne obljube bolgarskih tovarišev in rtiristov iz Sofije, Plovdiva itd., da že v kratkem obiščejo Slovenijo m njene p/anine, in sedaj čakamo, da se obljube izpolnijo!
MAČKA NA PREPOVEDANIH POTIH
GAD FASCINIRA PTICO
DR. ANDRÉ FERRIE R
epega meseca septembra sem bil na letovišču v Salogni na stričevem posestvu, koder je ___J bilo dosti divjačine in gadov.
Po zajtrku, preden sem odšel na lov, sem slučajno sedel sam na koncu pokritega drevoreda, kjer smo po navadi kavo pili. Kar nenadoma obrne nase mojo pozornost čisto izredno vedenje neke taščice. Ta je stala na tleh pod grmičevjem 3 do 4 m od mene; vse perje ji je bilo v kroglo našopirjeno. Na lahko čivkajoč je nekam okorelo presledkoma skakljala naravnost pred se, kakor nerada, proti nekemu smotru, ki ga nisem razločil. Njen videz je bil tako nenavaden, da sem vstal s svoje klopi in brez posebne opreznosti krenil proti taščici ter obstal tik za njo, tako da sem se je lahko dotaknil s koncem svojega čevlja.
Odletela ni, še glave ni obrnila ob šumu, ki sem ga naredil, in je nadaljevala svojo pot, še vedno tako počasi, tupa-tam stresajoč svoje perje nalik ptici, ki se koplje. Čedalje bolj radoveden sem pozorno gledal v njeno smer in skloniv-ši se, sem nazadnje zapazil glavo kače,
nekoliko moleče nad rob luknje pod staro lipo. Navzlic nezadostni svetlobi se mi je zdelo, da imam pred seboj gada, kakršni so nadlegovali goščave. Žal pa ga nisem mogel spraviti iz te duplje in ga zmečkati •
Požuril sem se torej domov po svojo puško in zato sem moral preteči okoli 60 m. Ob mojem povratku je bila taščica samo še 1 m od lipe. Urno sem nabil svoje orožje in na 2 m daleč sprožil v luknjo. Taščica pa ni zletela ob močnem poku moje puške, kalibra 16, marveč sem celo s šibico izbezgal iz luknje ubito kačo. Glava je bila po sreči nedotaknjena, zato sem iz Lahka dognal, da gre vsekakor *za gada. Vrnil sem se k taščici, ki se ni bila več premaknila z mesta, jo vzel v roke, ne da bi se bila skušala braniti ali uiti
Tedaj sem stopil nazaj k svoji klopi in postavil ptico na mizo pred seboj. Tu je ostala nepremično 5 do 6 minut, še zmeraj nasršena, potlej pa se je perje pomalem zravnalo v običajni položaj. Taščica je pričela ' obračati glavo na desno in na levo; nato je prhnila in obtičala čisto blizu v gošči, kjer je bila še nekaj trenotkov napol v omotici Naposled je odletela dalje in izgubil sem jo z vidika. Komaj je bila ušla smrti, ubožica !	»
Iz te dogodibe, docela resnične v vseh podrobnostih, sklepam, da pojavi omame (fascinacije) ali uspavanja (hipno-tizacije) pri plazilcih, ki skušajo doseči na ta način svoj plen, niso gole bajke, vsaj ne pri nekih vrstah in med nje spada tudi navadni gad. (La Nature, 1. IV. 1935)
Pričujoči članek se mi je zdel tem zanimivejši,, ker sem pred malo Teti nekje čital mnenje, da ne gre za uroke ali fà-sciniranje, temveč da ptič brez strahu čaka plazilca, ker se ta neslišno bliža. S tem bi kvečjemu pojasnil zgled, kakršnega je doživel prof. M., strokovnjak za prirodopis: gož ujame na poti ptiča, ki mirno čaka, kdaj postane žrtev, čeorarv bi lahko odletel. Zgodba s taščico pa se umika taki razlagi. A. D.
JZ LITERARNEGA SVETA
SLOVENSKO SLOVSTVO V ANGLOSAKSONSCINI
A. J. KLAN CAR
Kateri naâl pisci so dostopni Angležu аЛ Bdruženodržavcu y njegovi govorici? O tem najdeâ podatkov v Brežnikovem sestavku: Slovenska književnost v angleščini, k} ga Je priobčil junija 1927 beograjski otKornlk Strani Pregled. Spisek naj-brže nI popoln, zlasti manjSi listki v dnev-Bfldh niso upoštevani. To gradivo bo mo-peâ «brati najbolje nekdo onkraj velike lu-b.
V zadnjem desetletju se naSi duhovni stiki a tujino množe. V Severni Ameriki nas zastopa marljivi A. J. Klan čar, ki ga je la, ot B. Borko predstavil v Jutru, jaz pa v ttsu 7. 9. in letos v istem tedniku 15. 7. Tokrat Je objavil v Julijski Številki četrtletnl-ka Slavonlc Review Bevkovo enode-Janko In the Depths ( V globini). Sodelovala Je z njim gospa Florence Noyés, o kateri izveš kaj več v mojem članku Slovanski Študij v Zedinjenlh državah (Zis, 22. 7. 1934.). Oba sotrudnika jamčita za točnoet tn sočnost omenjenega prevoda. Natančnost opaziS tudi pri naâih imenih, opremljenih z diakritičnimi znaki: Tonè Jožef. — Ker poroča naS prjatelj, izdajatelj Usta »S. D. Z. News«, v ameriških smotrah o novih Jugoslovanskih publikacijah, naj mu založniki poSljeJo recenzijski izvod na naslov: Mr. Anthony J. Klančar, 6403 S t. CUr Ave, CLeveland, O, USA.	A. D.
KEREMPUH IN GRABANCI JAS
L KOSTIAL
' »Akademska založba« ras je iznetiadila z «Baladami Petnice Kerempu-ha«, ki jih je spisal Miroslav Krleža, Ker je knjiga (menda) namenjena što-kavcetn, se razlagajo v »Tumaču« (str. 143 —172.) poleg madlž. nemških, latinskih in drugih tujk tudi slovenske besede, ki so štokavekam Srbobrvatom neznane: hudič, blazina, vleč u ga, birsa, breja, hrenta. cafirta, coprati, čeber, čelada, cunja, cvrtje, čr-vojedina, čreda, drami bi, jazbec, kača, kebrojedec, kelih, klopofcec, kozel, kropiti, kurent, metulj i dir. Balade bo Slovenec laže razumel kot pa Srb. Ime K e -r e (m) puh (= ТШ Eulenspiegei, Puvli-ha) je razlagal J a g i £ v slovanskem seminarju na Dunaju iz madž. kerep (= ro-pottulja, drdralo, klepetalo, raglje) z obrazilom — uh (kakor lenuh, potepuh), A s -b 61 h pa v slov. seminarju v Budimpešti iz inadž. kerek (= ofcrogel) ki poh (— vamp). Težko se je odločiti za 1. ali Z etimologijo, ker obedve ustrezata značaju dn bistvu ICerempuha. Iz madžerščd-n e ime kajHoavščdiia sploh precèj besed; т »Baladah« bereš: aidomaš (= likof), bička, bilikum (v madž. iz nem. Wilikomm = dobrodošlica), cnpov, djundii (biser), eršek, emgednoati, falart, fačuk, fela, fil (= slon), gjoput (— bcmbaž), gomboc (= cmok), harc ( =>boj), hegede (gosli), hoher (krvnik), dnaš (sluge), jašprišt (dekan), kelauz (vodnik), kartam (vojak), kepenjeg (plaič), kiinč, kolduš (berač), liljom (lilija), tnalom (mlin), menten (vrhnja suknja), mer-tuk (mera), mohojar (hrapavo suikno, od madž. moholy = volna), nadož-išpem (palatin), bantuvatd, oroslan, orsag, ožuraš oderuh), pačolat, pajdaš, pava, pistramga, iporkolâb, sokač, šereg-bomtov (»celo vrsto podirajoč top«), Sipuš. tarnikmešter, toL vej. virostuvaiti (bedeti), valuvaitoi (prizna-ti), zbatr.iti, žoldoš. žoltar... Besedo gra-banciješ (= čarovnik), Id }o Krleža večkrat uporablja, nam je razto'mačdl V. Jegič (»Archrïv fur «laveche Philologie«, II. letnik): Iz starogrške besede nekromân-teja*) so napravili Rimljani neoromantia. iz tega Lahi gramanzia: laška beseda je prešla v srednio visoko nemščino (gramazie) in ka iiTcaivščino farabancijia = čarodei-stvo); Hrvati so witekmili Se madžarsko pripono —aš (grebanonaš) in ta izraz so prevzeli Madžari (garaboncâs).
*) = klicanje mrtvecev zavoljo vedeževanja: Grki im drugi so prerokovali iz drobovja mrličev.
Edina možnost, da vlaka ne zamud®, )e V tem, da zamud® prejšnji vlak.
Cheetartaa
NOVE KNJIGE IN REVIJE
.Uredništvo je prejelo: ' » LJUBLJANSKI ZVON«, slovenska revija, L LVI, št. 9—10. Izvirno slovensko prozo zastopajo v tem dvojnem zvezku Ivan Potrč 8 »Prekleto zemljo«, ki se bo nadaljevala, urednik Juš Kozak s svojo novo »Masko«, ki se bo prav tako nadaljevala ter France Bevk z nadaljevanjem svojih »Začudenih oči«. Božo Vodušek priobčuje »Soneta«, Tone Selišktu »Poslednje pismo«, Joža Šeligo »Črne drogove«, M. Klopčič pa nadaljuje s svojim prevodom Heinejeve »Nemčije«. Izmed neleposlovne vsebine: začetek razprave L Brnčiča o »Umetnosti, progresu in progresivnosti«, K. Capka »Molčanje s T. G. Masarykom« v prevodu O. Berkopca, začetek Kreftovih »Fragmentov o češkem gledališču«, začetek razmišljanja VI Pavšica o »Igralcu v sodobnem gledališču«, Kristina Vrhovec poroča o »Plesni umetnosti pri Slovencih«, Fr. Kidrič objavlja »Vodnikove neobjavljene verze«, K. Do-bida pa je napisal tople besede »In mémo-riam S. M. Peruzzi«. Sledita ruska prispevka: Sergej Tretjakov »Pisateljska vloga v graditvi« v prevodu B. Voduška (konec) in N. Bahtin »Diskusija o formalizmu in naturalizmu«. V rubriki Kritika ocenjuje Sv. llešič Melikovo Slovenijo, J. Glaser Kidričevo korespondenco Janeza _ Nepomuka Primca, VL Premru pa končuje svojo sodbo o Dergančevem Svetozoru. Zvezek zaključujejo »Motivi in utrinki« (Juš Kozak, Ivo Brnčič). Ugotovitve vredno je dejstvo, da se je uredništvo v tem zvezku praktično odreklo svoji izjavi glede novega slovenskega pravopisa »Ljubljanski Zvon« izdaja knjigarna Tiskovne zadruge v Ljubljani, celoletna naročnina din 120. -
H. Pause; JESEN SE BIJE A,
PRAKTIČNE NOVOTE
Lonec za pranje Edan izamed novih praktičnih izumov za gospodinjo je prailmi avtomat, ki je izboren za kuhanje perila na ognjišču. Razlikuje se od podobnih po visokem robu, v katerem počiva s posebnim zaporom pričvrščem pokrov. V pokrovu sta dve vrett hïkeoi. Pri
tem kuhalnem avtomatu ti nd treba štediti i lugom, ki ga lahko naliješ do roba pokro. va. Čim se lug segreje, sili spodaj skozi perilo navzgor in si išče pot skozi zgornjo vrsto lukenj v pokrovu. Tu izstopi v visoki rob lonca, se shladi in sili skozi spodnjo vrsto lukenj v {»krovu spet iz lonca. Periïo se ne more dvigati z lugom in zapreti lukenj, ker mu to preprečuje pomol pod pokrovom. Pripravo torej lahko mirno ostaviž, naj deluje sama, кзг ni nevarnosti, da bi tekočina prekipela aM da bi ee perilo ožgalo. Priporočljivi eo večji avtomati z odtočno pipo in posebnim kurilnim prostorom spodaj.
RJAVI IN PLAVI LASJE
Znano je, da so že stari Grki pripisovali svojim bogovom in junakom plave lase. Zanimivo je, kako je ta naklonjenost do plavih las imela veliko vlogo ie na višku stare Eelade. Cela vrsta homerekih junakov je opisana izrečno kot plavolasa, tako Ahilej, Agamemnon, Menelaj, Odisej in njegov sin Telemah. Med 158 drugimi mitičnimi osebnostmi, ki jih obravnavajo drugi avtorji, je 140 opisanih s plavimi lasmi. 18 pa jih je temnolasih. Od 122 etaroveš-kih Grkov, ki jim vemo za barvo las, je 109 plavolasih. Sem spadajo možje, ki bo se proslavili v znanosti, in umetnosti Med 49 junaki staroveških romanov je 41 plavo-lascev, to pravijo pisatelji samL Med božanstvi poznamo 60, ki so prav tako opisana. Tudi celota grških rodov je Ponovno opisana kot plavolasa. Enako velja za stare Rimljane in druga indogermanska ljudstva v starih časih, čeprav so poročila o tem bolj skopa nego pri Grkih. Tz tega bi bilo sklepati, da so bili vel indogermaneki narodi kot celota v starem veka plavolaeL Zanimivo bi bilo raziskovati vplive, ki so povzročili, da se začeli sčasoma previs doyati temnejši laaja.
Reiitev k it. 264 (D-va vleka sta se erečda) Brzina prvega vlaka je M* 1.5-kmt večja od brzine drugega.
Rešitev k št 265
(S tri deljivo število) Stevillo je 951: 95 je 5 kiwt 19, »1*7 knat 13 in 51 je 3 kod 17.
Rešitev k tt 266 (Dobro plačilo) Sel je opravi 16 km.
V \ Л Ч ВД
Rešitev problema 1T7
1 c2_c4+	KMXa5
Na Ka3 sledi 2. Dal+, Kb8; 8. ШЗ+, Ka»; 4. Lb4
2.	Ddl—b3	Dg8—17 ' Na Ka6 sledi 3. I>a2+. KWJ; 1 <6 i prid», bitvijo kraljice
3.	KfJ—e2	Df7—h5+" 4 jy2—g4M Dh6Xg4 + 5.' Ke2—fl! Каб—ав в. DbS—a4+ Кав—W 7. e4—сб+ • pridobitvijo kraljic«
REŠITEV KRI2ALJKE V ÔT. 18: olimpiada, kolo, emir, ru>t, etoat, rman, Ikar, Joeo, alem, Spaho. oral, nrar, eeho> Ma, dagarekar — okus, lopta, mora, -etra diva, arena, utie, olje, mrva, kosa. Batu m, ob»   ra, ihaha, lera, pies, ogor.
ZA BISTRE GLAVE
A
napad, polet aeroplana (nordijsko angle» ško), 19. mož (grško, odtod ime Andrej), 21. pripravna za brušenje rezil, v arbohrr. »žaga«, 22. tlaka, ki jo v Srbiji opravlja eoseska sosedu na njegovo protajo, od »•molitU, 24. moč.
Za pravilno rešitev razpisujemo nagrado v obliki slovenske knjige. Pravico do izžreban ja nagrade imajo samo naši naročniki. Rešitev je treba poslati najkasneje do 2S. t m.
Dobava vina Neki vinski trgovec bi moral dobaviti 25 1 vina, ki ga je imel v zalogi v steklenicah po 3/4 in 5/12 litra. Koliko steklenic vsake vrste je moral vzeti, da bi mogel dobaviti natančno 25 1 in sicer kolikor mogoče enako število steklenic T
Vodoravno: 1. predlog z orodnikom, 2. moško ime (obratnica), 4. del voza + z&mašek ( celota pa otok, 9 km severo-z&p. od Dubrovnika), 6. galebom slična ptica v severnih krajih, 7. koroška gora z meteorološko postajo, 9. velika veža, 12. département v južnovzhod. Franciji (tudi «lov. izraz za spajanje, varjenje), 14. redek (nemško iz lat., obratnica), 15. priimek na Štajerskem, 16. brazilska papiga (obratnica), 18. mati (portugalsko, po novem pravopisu), 20. Rasmus Kristian — danski jezikoslovec (1787-1832), 22. um, pamet (lat.), 23. krstno ime hrv. pisca Velikano-viča, 25. češki izraz za grško Telemachos (tele - v daljo, mache - boj), tudi naziv Smetanove opere, 26. mesto na juž. Tirolskem, rečica v Abesiniji (obratnica),
N a v p i k : 1. gora na Gorenjskem, tudi pohištvo, 2. pivovar, pivar, S. atej, papa-ček, 4. svetišče v Mekt, 5. polovica, tudi mesto v Istri 7. pastir, 8. severni jelen (srbhrv.), 10. čas, meteorološki položaj, 11. ôeôki književnik Jakub (1840-1914), izdal zbirke novel »Vrag v škripcu«, »Etiopska tuja«, Ud. IS. sin (arabsko), 17. sovražni
K R I 2 A L J K
Craetu«
UREDNIK IVAN PODRŽAJ — TELEFON ST. 3126 — UREDNIŠTVO NAČELNO NE VRAČA ROKOPISOV — IZDAJA ZA KONZORCIJ ADOLF RTBNIKAR — TISKA NARODNA TISKARNA V LJUBLJANI, PREDSTAVNIK FRAN JEZERSEK Uredništvo ta uprava ▼ Ljubljani, Knafljeva ulica 5 — Mesečna naročnina Din 4.—| po niMKhift dostavljena Din 5.—•