I
I
Jk
f
I
I
i
Dr. Gregoriju Rožmanu, ljubljanskemu škofu, ob šesti obletnici njegove smrti 16. november 1959—1965 hvaležni Slovenci
ČETRTO KONCILSKO ZASEDANJE
V torek, 14, septembra, na praznik Povišanja sv. Križa, je bil v Vatikanu v «erkvi sv. Petra pričetek četrtega, po vsej verjetnosti tudi zadnjega, zasedanja druge},a vatikanskega cerkvenega zbora.
Koncil ima doslej že lepo zgodovino. 25. januarja 1959 je papež Janez XXIII. naznanil, da ga bo sklical. 29. junija istega leta je izdal prvo encikliko, v kateri je dejal: „Glavni namen koncila bo dati nov vzgib katoliški veri, moralna obnova krščanskega življenja in prilagoditev cerkvene discipline potrebam našega časa."
17. maja 1959 je imenoval papež predpripravljalno komisijo. Ta je pripra-v'la anketo s problemi, ki bi prišli na koncilu v poštev, in jih poslali škofom in katoliškim univerzam. Vprašanih je bilo skoro 3.000 oseb. Komisija je odgovore razdelila po vsebini. Izbrali so 8.972 predlogov.
5.	junija 1960 je papež določil pripravljalne komisije, deset po številu in tri tajništva.
Prvo zasedanje cerkvenega zbora je trajalo od 11. oktobra do 8. deeembra 1962, Na njem so razpravljali o liturgiji, virih razodetja (sveto pismo in izročilo), sredstvih posredovanja božjega nauka modernemu človeku, edinosti kristjanov v
Cerkvi.
Glavni predmet drugega zasedanja — od 29. septembra do 8. decembra 1963 — je bila shema o Cerkvi, govorili pa so še o škofih, vladanju škofij ter o ekumenizmu. Izšli sta konstituciji o Cerkvi in sredstvih obveščanja.
Sadovi tretjega zasedanja — od 14. septembra do 21. novembra 1964 so bili: konstitucija o Cerkvi in dekreta o „Vzhodnih katoliških Cerkvah“ in o „Ekumenizmu“.
Na četrtem zasedanju drugega vatilcanskega cerkvenega zbora pa bodo ^spravljali o Cerkvi v modernem svetu, misijonskem delu, verski svobodi, živ-'icnju in službi vernikov, božjem razodetju, apostolatu laikov, pastoralnih dolžnostih škofov, redovništvu in krščanski vzgoji...
Ker bo s to odločilno stopnjo cerkvenega zbora združena velika teža dela ‘n ker sega vesoljni zbor tako globoko v življenje Cerkve, zato je sv. oče Pavel ^1' 28. avgusta 1965 pozval vse k sodelovanju. „Da pa popolnoma in zanesljive dosežemo postavljeni namen, ni odvisno le od rednega opravljanja sej, ne od bistroumnih obravnav, ne od predlogov, tako skrbno pripravljenih od koncilskih očetov, ki bodo imeli pač glavni delež, marveč od goreče in dolge molitve in Pokore vsega božjega ljudstva.“	A. S.
KRISTUS
KRALJ
Zadnjo nedeljo meseca oktobra praz-njuje Cerkev praznik Kristusa Kralja, izpovedujoč pred vsem svetom, da je njen ustanovitelj Jezus Kristus, učlovečeni božji Sin, pravi in dejanski Kralj vsega človeštva, Kralj kraljev in Gospod gospodov (Raz 14, 14).
Kmalu za tem slovesnim praznikom pridejo Vsi sveti in Verne duše, ki nam govore o Kraljevski oblasti Kristusovi na drugem svetu. Kristus je Kralj vesoljnega stvarstva, vidnega in nevidnega sveta.
Ko bomo obhajali te velike spominske dneve, bodo spet zbrani v cerkvi svetega Petra v Rimu koncilski očetj« na četrtem, predvidoma zadnjem zase danju 2. vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora, kjer bodo razpravljal' o važnih in perečih problemih Cerkve in človeške družbe, z željo in prošnje, da bi bil Kristus od vseh ljudi blage volje priznan in češčen kot najvišj' Kralj in Gospod.
Naj služi kot trden temelj našim prazniškim čustvom in molitvam kra-
tek povzetek katoliškega nauka o Kristusovi kraljevski časti in oblasti, ka-k°r nam ga podajajo priznani bogoslovni učitelji.
Kristus pravi in resnični Kralj
Vera v Kristusovo kraljevsko dostojanstvo ni nova; nov je le praznik, ki ka oznanja in slavi, vključen v katoliško bogoslužje po papežu Piju XI, v «vetem letu 1925.
Že v apostolski veri se izpoveduje, da sedi poveličani Kristus na desnici ®°£a, Očeta vsemogočnega, odkoder bo Prišel na sodni dan sodit žive in mrtve. Poznejše veroizpovedi poudarjajo, da
ta njegov drugi prihod v veliki slavi 'a. da njegovemu Kraljestvu ne bo kon. 'a. Liturgične molitve iz najstarejše dobe ga proslavljajo kot Kralja in Go-*Poda. V božičnih večernicah, ki so ze»o stare, mu Cerkev kliče: „Emanuel, nas Kralj in zakonodajalec, upanje narodov 1° njih Odrešenik, pridi in odreši nas, 0 Gospod, naš llog!“ V' sveti noči Cer-kav moli: „Danes se nam je iz Device rodil nebeški Kralj, da bi izgubljenega človeka peljal v nebešiko kraljestvo“. V liturgiji Svetih Treh Kraljev je Kristu-"ovo kraljevsko veličastvo takole izra-š®no: „Glejte, tu je Gospodovalec, Vsemogočni je tukaj; v njegovih rokah je Kraljevska oblast, moč in popolno vla-darstvo“. V postu nam bogoslužje predstavlja Kristusa kot zmagovalca nad krehom, smrtjo in Satanom; Cerkev ga Ves postni čas proslavlja s slovesnim klicem: „Slava tebi, Kristus, Kralj več.
slave!“ Tako in podobno se ponavljajo izpovedi te vere v bogoslužju cer-
kvenega leta; praznik Kristusa Kralja pa vse te stare priče krščanske vere poveže kakor v dragocen šopek.
Vera Cerkve, izražena v liturgiji, temelji, kakor v vsem, tudi tukaj na nezmotni besedi svetega pisma. Kot Kralj in Gospod in Pastir narodov je bil Kristus napovedan že v Stari zavezi. Posebno lepo ga napoveduje kot takega kralj David, njegov človeški praded, ko poje o njem v svojih psalmih. Njegov 2. psalm je veličastna prerokba s Mesiji, Kralju, Sinu božjem in zmagovalcem nad kralji in narodi. Zaključek tega psalma je slovesen poziv vsem oblastnikom na zemlji: „In zdaj, kralji, spoznajte, o vladarji zemlje, dajte se poučiti! Služite Gospodu v strahu in vriskajte; s trepetom se mu klanjajte, da se ne razsrdi in se ne pogubite, ko se hitro vname njegova jeza. Blagor vsem, ki se zatekajo k njemu!“
V novi zavezi je omenjeno Kristusovo kraljestvo prav izrecno na petih mestih:	Pri Marijinem oznanjenju, ob
prihodu Modrih, pri Jezusovem srečanju z Natanaelom, pri pomnoženju kruhov in v sodbi pred Pilatom.
Mariji oznanja angel Gabrijel: „Glej, spočela boš in rodila sina, ki mu daj ime Jezus. Ta bo velik in sin Najvisje-ga; Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida in bo kraljeval v hiši Jakobovi vekomaj in njegovemu kraljestvu ne bo konca“ (Lk 1,31—32). Po tej napovedi se zdi, da bi bil Kristus res obnovil Davidovo Kraljestvo, nko bi ga bil judovski narod sprejel in priznal. Iz Jeruzalema bi potem razširil svoje kraljestvo nad ves svet, v blagor in zveličanje vesoljnega člove-
štva. Ker ga je pa izvoljeni narod za vrgel, je zasedel njegovo mesto novi, duhovni Izrael, to so vsi, iki v Kristusa verujejo.
Modri z Vzhoda pridejo v Jeruzalem in vprašajo: ,,Kjc je judovski kralj, ki je rojen?“ Ko ga najdejo v Betlehemu, se mu poklonijo in mu darujejo zlata, kadila in mire. S temi pomembnimi darovi izpovedo svojo vero v Kristusa, Kralja, Boga in človeka. (Mt 2).
Ko se Natanael, poznejši apostol Jernej, povabljen po Filipu, prvič sreča z Jezusom in mu ta pove, da pozna njegove srčne skrivnosti, ves iz sebe vzklikne: „Učenik, ti si Sin božji, ti si kralj Izraelov“ (Jan 1, 49). V njegovem vzkliku je obsežena stara vera, da bo Kristus Izraelski kralj.
Ob prvem pomnoženju kruha so ljudje tako navdušeni nad Jezusom, da ga hočejo po sili vzeti, da bi ga postavdi za Kralja. Jezus, ki si posvetnega kraljestva ni želel, se jim umakne na goro. (Jan 6).
V sodbi pred Pilatom ta vprašuje: „Si ti kralj?“ Jezus mu dostojanstveno odgovori: „Tako je, Kralj sem.“ A dostavlja:	„Moje kraljestvo ni od tega
sveta. . . Jaz sem zato rojen in sem zato prišel na svet, da spri.čam resnico. Vsak, kdor je iz resnice, posluša moj glas“ (Jan 18).
Kristus je torej pravi in resnični Kralj. Njegova kraljevska oblast je popolna, najvišja in neomejena. Pred svojim vnebohodom slovesno izjavlja: „Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji“ (Mt 28, 18). Polna zaupne vere
moli Cerkev na njegov slovesni praznik: „Gospod je naš sodnik, naš zakonodajalec, naš Kralj — on nas bo re* šil.“
Značilnosti Kristusovega kraljestva
Po lastni Kristusovi izjavi njegovo kraljestvo ni od tega sveta (Jan 18, 31). Ko mu satan na gori skušnjave pokaže in ponudi vsa kraljestva sveta in njih slavo, mu Jezus pravi: „Poberi se!“ (Mt 4, 8-10). Učencem, ki so se med seboj prepirali, kdo izmed njih je največji, govori: „če kdo hoče biti prvi, bodi izmed vseh zadnji in vsem služabnik“ (Mr 9, 33-36). Značilno za svetne kralje in oblastnike je gospodovati. Kristus pa je Kralj in Gospod, ki vsem služi. Tako je obenem Učenik in Duhovnik. V srčni ponižnosti izjavlja: „Sin človekov ni prišel, da bi se mu streglo, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge“ (Mr 10, 45).
To svojo strežno službo je Kristus vršil vse svoje življenje. Hotel je biti vsem vse, da bi vse pridobil za nadnaravno življenje in tako za božjo slavo. Ta njegova služba ljudem je dosegla svoj višek v njegovi smrti, vstajenju, vnebohodu in poslanju Svetega Duha-Kot Kralj je premagal oblast pekla, greha in smrti, pa ne s silo, ampak Z ljubeznijo in pravico. Njegovo kraljevanje, ki mu ne bo konca, je v ljubezni, ki se daruje za naše zveličanje.
Kakor pa je njegovo kraljestvo različno od vseh svetnih vladarstev in oblasti, ni zato manj resnično in učin-
k°vito. Nobena vladarska oblast na ®yetu ni tako zahtevna in v globine uŠe segajoča, kot njegova. Vsaka ze-^Gljska oblast je le podoba njegova, v nJej temelji in se dopolnjuje. Sveti Pa-Vo1 pomenljivo pravi: „On je pred vsem ‘n vse ima v njem svoj obstoj“ (Kol
17).
lJrav zato, ker je Kristusova kraljevska oblast različna od svetnih obla-sti> se ji posvetni človek upira. Le oni, ki se Kristusu v veri in ljubezni podre-Jaj°> jo priznavajo in spoštujejo. Judovski narod, Herod in Pilat, ki so gledali na oblast le z očmi tega sveta, so Se združili med seboj in so zavrgli Kri-stusa, ki je dejal, da njegovo kraljestvo n' od tega sveta.
čeprav pa je Kristus pravi in res-Pični Kralj vsega sveta, nikakor ni na-sProtnik svetnih oblasti, ki končno ob-atojajo po božji volji. „Ni je namreč °blasti razen od Roga, in te, ki so, so °d Boga postavljene“ (Rim 13, 1). Kri-*tus s svojim naukom in zgledom zakonito zemeljsko oblast priznava in P°trjuje: „Dajte cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je božjega“ (Mt “2, 21), V svojem spoštovanju do ze-P'oljske oblasti gre tako daleč, da sprej-P'e od nje celo smrt na križu in po avetem Pavlu naroča:	„Vsak človek
bodi višjim oblastem pokoren“ (Rim 13, Zemeljskim oblastnikom se zato Pikdar ni,česar ni treba bati od strani ^Dstusa in njegove Cerkve. Nasprotno.
era v Kristusa in spolnjevanje njegove Postave utrjuje in spopolnjuje zemelj-sko oblast in jo usmerja v resnični bla-g0r ljudstva in v slavo božjo.
Kje je Kristusovo kraljestvo?
Na zemlji najprej v njegovi Cerkvi, po njem ustanovljeni in urejeni, z namenom, da vodi ljudi v večno življenje. Cerkev je vidna verska družba, ki jo vodi papež s škofi, nadaljujoč Kristusovo odrešilno delo med človeškim rodom. Ali Cenkve ne smemo gledati le po njeni zunanji organizaciji in dejavnosti. Cerkev je v svojem bistvu božja skrivnost, kakor je to Kristus sam. V njej je dvojni element, človeški in božji. In prav božji element je tisti, ki v Cerkvi neprestano in skrivnostno deluje. Samo Bog pozna njeno rast in njen razvoj v teku človeške zgodovine. Jezus je to skrivnostno rast Cerkve opisal v priliki: „Tako je z božjim kraljestvom, kakor če človek vrže seme v zemljo: on spi in vstaja ponoči in podnevi, in seme poganja in raste in on ne ve, kako. Sama od sebe namreč zemlja rodi, najprej bilko, potem klas, nato polno žito v klasu“ (Mr 4, 26-28).
Zdaj je Cerkev na zemlji kakor romanca, ki s svojimi otroci roma v nebeški Jeruzalem, čas njenega končnega razvoja in njene končne slave bo prišel šele ob koncu sveta, iko bo Bog vse prenovil in bo ustvaril novo nebo in novo zemljo. To bo v polnosti časov, ko bo Kristusu kot eni glavi podrejeno vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji (I‘.f 1, 10). Ko mu bo pa vse podvrženo, tedaj se bo tudi sam Sin podvrgel njemu, ki mu je vse podvrgel, da bo Bog vse v vsem (1 Kor 16, 28). Medtem pa Cerkev na zemlji vrši svoje odrešilno delo le po trpljenju in mučeništvu, po
križu, po junaškem pričevanju zvestin Kristusovih učencev.
Cerkev na zemlji pa je le en del vesoljnega Kristusovega kraljestva. Njegovo kraljestvo so poleg tega sveta, za katerega zveličanje se Cerkev trudi, tudi nebesa, kjer mu angel in svetniki pojejo: „Vredno je Jagnje, ki je bilo žrtvovano, da prejme oblast in bogastvo in modrost in mož in čast in slavo in hvalo“ (Uaz 5, 12).
Kristusovo kraljestvo so tudi vice, kjer se očiščujejo duše pravičnih. Pomenljivo moli Cerkev v molitvah za rajne: „Kralja, kateremu vse živi, pridite, molimo!“ Bodo pa vice, po nauku svete Cerkve, trajale le do konca sveta.
Ali se Kristusova kraljevska oblast razteza tudi na pekel? Prav gotovo, saj je njegovo kraljestvo neomejeno; njemu je podvrženo vse, na tem in na drugem svetu. Apostol to potrjuje: „V imenu Jezusovem se mora pripogibati vsako koleno teh, ki so v nebesih, na zemlji in pod zemljo“ (Flp 2, 10).
Po svetem krstu smo člani svete Cerkve, udje skrivnostnega Kristusovega telesa, ki mu je Kristus glava. S tem pa smo deležni Kristusove kraljevske in duhovniške časti. Sveti Janez piše v Ttazodetju, da nas je Kristus, vladar nad kralji zemlje, v svoji ljubezni opral naših grehov s svojo krvjo ter nas napravil za kralje in duhovnike Bogu, svojemu Očetu (1, 4-6). Isto omenja sveti Peter, ko imenuje kristjane „kraljevo duhovstvo“ (I, 2, 9). Na praznik Kristusa Kralja bere Cerkev odlomek iz sv. pisma sv. Pavla do Kološa-
nov, kjer piše: „Z veseljem zahvaljuj" mo Očeta, ki nas je usposobil za delež pri dediščini svetih v svetlobi, zakaj otel nas je iz oblasti teme in prestavil v kraljestvo svojega preljubega Sina, v katerem imamo odrešenje, odpuščeni® grehov“ (1, 12—14).
Kristjani smo torej s Kristusom du hovniki in kralji že na zemlji. Kakšna bo naša slava šele v nebesih, kjer bomo s Kristusom vekomaj kraljevali!
S tako vzvišeno častjo pa je združ* na tudi velika dolžnost in odgovornost’
Ni pa le osebna svetost naša velik* dolžnost napram Kristusu Kralju, m*^ več nas mora prešinjati tudi sveta vn® ma za njegovo priznanje in slavo svetu in za razširjenje njegovega kr» Ijestva v človeški družbi. Lepo izrft vse to molitev v čast Kristusu Kralj0’ od Cerkve odobrena in z dnevnim P0^ polnim odpustkom obdarovana pod n* vadnimi pogoji, ki se takole glasi- ^ spod Jezus Kristus, priznavam te vesoljnega Kralja. Vse, kar je storj® nega, je ustvarjeno za te. Izvršuj menoj vse svoje pravice. Obnavlja10 krstno obljubo in se odpovedujem »* tanu, njegovemu napuhu in njegov*10 delom ter obljubljam, da bom živel ko dober kristjan. Prav posebno pa se 0 vezujem, kolikor je v moji moči, de za to, da bi zmagovale pravice božje tvoje Cerkve. Božje Srce Jezusovo, d® rujem ti svoja slabotna dela v doseg lega, da bi vsa srca spoznala tvoj sveto vladarstvo in se tako v vesoB nem svetu utrdi kraljestvo tvojega m' ru. Amen.
ALOJZIJ KOŠMERLJ
/ ; '* •
■ :
Cös\
in
dobro
ime
po Ul1^ ®6vilacqua je ostal tudi 0 '*vol1tvi za kardinala navaden Jupnik
^ Čast in dobro ime sta veliki duhov-(* ^°l,rini, zato ima človek tudi resno ^ vno dolžnost, da urejeno zanju skrbi.
Pa izkazovanje, iskanje in spreje-je Je časti redno ni brez nevarnosti, j Potrebna v tej stvari še posebna "Mestnost, da bo naše ravnanje v u z nravnimi normami, a, ^'‘«canska čast mora najprej te-v Pti na tem, kar je v resnici časti n°' desnično časti vredno pa je le ’ kar pomeni neko notranjo člove-ved° Vre^no*'°- ^ tem suiislu lahko na-^10 zlasti tri nagibe za čast. ajbolj splošen in močan nagib je
v človekovi naravni in nadnaravni podobnosti z Bogom. Človeku kot umnemu in svobodnemu bitju je lastno dostojanstvo, ki ga visoko dviga nad vse ostalo vidno stvarstvo. Zaradi tega dostojanstva in veličine je vreden spoštovanja in časti. V kristjanu pa zadobi ta naravna veličina še novo dimenzijo. Kristjan je namreč človek, ki ga je Bog posinovil in s tem privzel v svojo največjo intimnost. Tako je z božjim otroštvom dana človeku zadnja možna dovršitev na zemlji. Dostojanstvo kristjana je najvišje dostojanstvo, ki je na tem svetu sploh možno, ker človeka
najbolj približa Bogu, viru in merilu veličine.
Po krščanskem gledanju torej čast ne temelji na kakšnih drugotnih in nebistvenih odlikah, ki jih more posamezen človek imeti. Telesna lepota ali moč, veliko premoženje ali slavni predniki niso razlog za večje spoštovanje in čast. Ta temelji le na bistveni veličini človeške osebe in na dostojanstvu božjega otroštva.
Kdaj in koga naj spoštujemo
Človekova dolžnost je, da v svojem lastnem osebnem življenju in svojih socialnih odnosih te realnosti prizna in jih ob danih priložnostih in na primeren način tudi na zunaj izrazi. Dolžnost spoštovati bližnjega veže tudi tedaj, ko ta ne živi v skladu s svojim dostojanstvom. To najprej zato, ker ne gre nam ljudem izrekati sodbo o bližnjega notranjosti, ki je v polnosti znana le Bogu. Potem pa tudi tedaj, kadar je koga življenje v resnici neskladno z njegovim dostojanstvom, še vedno drži, da ga Bog kot izgubljenega sina vabi nazaj k sebi v očetno hišo, da mu da njegovo prejšnje mesto. Nenravno življenje in ravnanje seveda zasluži naše neodobravanje in prezir, grešniku in zločincu pa smo še kljub temu dolžni vso spoštljivo ljubezen. Tako je ravnal tudi Kristus z grešniki in si prav s tem odpiral tudi pot k njihovim srcem.
Drugi poglavitni nagib za čast in dobro ime pa je življenje v skladu z nravnimi zahtevami in torej z dostojanstvom človeka in kristjana. Ljudje neoporečnega nravnega življenja so
prav zato vredni še posebne časti in spoštovanja. Tudi če je res, da smo tudi zločincu dolžni tisto osnovno dostojanstvo, o katerem je bilo do sedaj govora, je pa tudi res, da bi bilo prevračanje od Boga hotenega reda in zato nenravno, če bi postavljali moralno propadlega človeka na isto raven s svetniškim značajem, odpadnika od vere na isto stopnjo kot mučenca za svoje versko prepričanje. Sicer pa se nepokvarjen človek z občudovanjem spontano klanja velikim značajem, to je tistim, ki jim je prvo in zadnje v življenju zvestoba nravnim zahtevam, če treba, do žrtvovanja lastnega življenja.
Končno so nekateri poklici v človeški družbi še posebej vredni časti ia spoštovanja, ker bolj kot drugi služijo interesom družbe in se zanjo žrtvujejo. Takšno posebno spoštovanje in čast so otroci dolžni svojim staršem, ker v družini predstavljajo božjo avtoriteto in je njih življenje neprestana skrb za dobrobit otrok. Bog sam z nežnimi besedami naroča to dolžnost v svetem pismu, ko pravi: „Z vsem svoiim srcem časti in spoštuj svojega očeta in ne pozabi porodnih bolečin svoje matere! Življenje sta ti dala, zavedaj se tega! Le kako jima boš povrnil, kar sta t> dala?“ (Sir 7, 27).
Podobno so nosilci javne oblasti vredni posebnih časti, ker v božjem imenu in z njegovo avtoriteto vladajo svoje podložnike. To velja še posebej o cerkveni in duhovski oblasti, katero je Bog neposredno postavil, da skrbi za njegovo čast na zemlji. Zato sveti Pavel
naroča Rimljanom, naj časte oblastnike >n jih ubogajo, ker je njih oblast od Boga: „Dajte vsakemu, kar ste dolžni: davek, komur davek; carino, komur ca-no; strah, komur strah; čast, komur čast.“ (Rimlj 13, 7).
Enako so tudi stari ljudje in vzgojitelji vredni posebnega spoštovanja. Ti zaradi plemenitega dela vzgoje, oni zaradi svoje velike življenjske izkušenosti in modrosti. „Vpričo osivele glave nioraš stati in stare ljudi moraš častiti,“ opominja sveto pismo (Lev 19, 32).
Čast ima več obrazov
Kristjan sme svojo čast in dobro ime pri ljudeh iz pravih nagibov ne le Braniti, temveč ju tudi pozitivno iskati in nje izraze od drugih sprejemati. Se-veda mu bo naravni čut sramu in resnicoljubnosti branil, da ne bo sprejemal, še manj iskal časti, ki je ni zaslužil. Greh ambicioznosti je, če kdo išče nezasluženih časti in priznanj. In če bi s tem bližnjega hudo oškodoval ali pa morda celo skupnost, bi bil to težak nravni prestopek, še bolj seveda, če bi čast, ki jo svet daje, višje cenil °d božje časti.
Nič manj graje vredno pa ni, če se kdo za svojo čast prav nič ne meni. Pogosto je vzrok te navidezne brezbrižnosti za človeško priznanje in čast skrit napuh, ki s prezirom človeške hvale hoče pokazati, kako vzvišenega se čuti nad vsem, kar mu more svet nuditi. Je Pa takšna brezbrižnost za mnenje bližnjega lahko tudi znak bolestno neso-nialnega človeka.
Kdor je bil deležen nezaslužene časti, jo bo hvaležno in ponižno zavrnil. Če pa tega ne more, ne da bi sam sebe osramotil, mora pa vsaj naknadno vse storiti, da je postane vreden. Značajnega človeka bo nezaslužena pohvala in čast spravila prej v zadrego in žalost, kot pa da se mu laskala — ob spoznanju, kako malo in slabo odgovarja pričakovanju ljudi.
Pravica do dobrega imena
Če pa gre izključno za dobro ime pri ljudeh, smo ga dolžni ohraniti, tudi če vemo, da ne odgovarja povsem temu, kar v resnici smo. Zaradi izrednega socialnega pomena dobrega imena za medsebojno sožitje ima vsakdo pravico zahtevati, da ga imamo za poštenega, dokler se ni sam s kakšnim javnim nepoštenim dejanjem izkazal za nepoštenega. Življenje v družbi bi bilo namreč nemogoče, če bi smeli vsevprek razglašati svoje in bližnjega skrite napake in slabosti. Ljudje bi se med seboj ne spoštovali več — spoštovanje pa je pogoj urejenega sožitja v vsaki družbi.
Jasno je, da za pridobitev ali ohranitev dobrega imena in časti ni dovoljeno uporabljati nepoštenih sredstev. Kdor si z lažjo, klečeplazenjem in podobnimi metodami skuša izsiliti spoštovanje in čast, bo pri resnih in poštenih ljudeh žel ravno nasprotno.
Čut prirojenega sramu, še bolj pa prava krščanska ponižnost bosta človeka odvračala tudi od neumestnega samohvaljenja. Možno pa je, da okoliščine svetujejo ali celo zahtevajo, da
preprosto povemo, kaj smo dobrega storili. Sveti Pavel na nekem mestu s ponosom našteva, kaj vse je in kaj je vse storil za Kristusa. To je bila zanj v tistih okoliščinah edina možnost, kako učinkovito braniti svojo apostolsko avtoriteto.
Dolžnost braniti čast in dobro ime morajo posebej resno vzeti tisti, ki imajo kakšno važno socialno funkcijo. Tako so npr. starši, vzgojitelji in sploh nosivci oblasti dolžni primerno skrbeti, da se jim izkazuje dolžna čast in spoštovanje in da se ne omadežuje njih dobro ime. Če je danes mnogokje njih avtoriteta komaj še kaj učinkovita, je eden od razlogov tega pogubnega stanja tudi v tem, ker sami premalo skr-be za svojo čast in dobro ime.
Povsem nekrščansko je krivico vračati s krivico, sramotenje s sramotenjem. Kristusov duh je: Če te kdo udari na eno lice, podaj mu še drugo. S tem Kristus svoje učence uči največje ponižnosti, vendar pa ne ukazuje, da jemljemo vedno dobesedno ta njekov rek. On sam je odločno zavračal krivične obtožbe farizejev in z dostojanstvenostjo pokaral hlapca velikega duhovnika, ko ga je ta 'po krivici udaril.
Nekaj drugega kot krivico ne maščevati s krivico pa je pravica, ki jo ima človek, da brani svoje dobro ime kot nujno mu potreben pogoj uspešnega življenja v družbi in to proti vsakemu krivičnemu napadalcu in če
treba tudi pred sodiščem. Seveda bo kristjan le v skrajnem primeru in ie iz najčistejših namenov segel po tem skrajnem sredstvu. Vendar pa bo včasih kljub vsemu moral ubrati to pot, tedaj namreč, ko ne bo šlo samo za njegovo osebno čast in dobro ime, temveč za čast vsega stanu ali pa ko bo sicer njegov molk pohujševal druge, ker bi zanje pomenil tiho priznanje klevet.
(Nad vse človeške sodbe pa mora kristjan vedeti, da je zadnji, ki sodi o njegovi poštenosti in torej častivredno-sti Bog in končno le On. Ta zavest bo dala kristjanu tudi tisto zadnjo vzvišenost nad vso človeško hvalo in čast. Naredila ga bo zmožnega, da bo svojo čast zaupal v božje roke, ko mu jo bodo ljudje po krivici jemali, zmožnega, da bo brez zagrenjenosti ljubil svoje sramotivce ali obrekljivce in jim iz srca odpuščal, še več! Zaradi božjega kraljestva se bo kristjan celo veselil zaničevanja in prezira, ker bo tako bolj podoben svojemu osramočenemu križanemu Odrešeniku. To je najvišja stopnja hoje za Kristusom in le malokateri so, ki jo razumejo in še bolj redki, ki po njej hodijo. Eden teh je bil sveti Pavel, 'ki je v ekstazi ljubezni do svojega Odrešenika vzkliknil: „Jaz pa se ne maram hvaliti z ničemer drugim kot s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa!“
A. Kukoviča S. J.
Krščanske družine, pretehtajte torej svojo dolžnost in dajte Cerkvi duhovnikov; L vegolim in hvaležnim srocm dajte sinove v sveto službo. —
Janez XXIII.
Iz
dnevnika
Janeza
XXIII.
^tt-pež Juntsc XXIII. — 14. aprila 1H63 pri Sv. Janezu
23.	julija (1898), sobota
Torej tudi danes sem padel: klepetanje sem in tja, tako da sem podoben aajvečjemu govorčinu na svetu.
Takoj potem se zavem in se kesam, toda prej je treba na to misliti. Ne zdi se mi, da bi slabo govoril o drugih; toda vedno je treba biti pozoren. Saj je vse to zgolj samoljubje, ki ga čutiš in se hoče javljati.
0 dragi moj, spoznavaj sam sebe in hoš manj klepetal in zato boš tudi bolj zbran v molitvah, bolj pogosti bodo zdihljaji! Jesu, miserere mei — Jezus, usmili se me!
24.	julija (1898), nedelja
Sploh moram še izvršiti vsaj malo popolno delo. Tako npr. zbrano molitev svetega rožnega venca itd.; prav danes je bil celo obisk presvetega Rešnjega Telesa nekoliko pomanjkljiv.
Koliko priložnosti za ponižanje! V takšnem stanju ne zaslužim nobene milosti.
Jutri bom vsaj nekoliko tankovesten v skrbi za natančnost v vsem, posebej pa v pobožnosti: pri premišljevanju, pri duhovnih dnevnicah, pri rožnem vencu in pri obisku presvetega Rešnjega Telesa. Sicer bom pa vedno
ponižen, ker nas liog podpira takrat, kadar smo ponižni. Zato se bom varoval, da ne bom izgovoril niti najmanjše zamerljive besedice glede domačih ali besedico na kako žalitev, ki bi mi jo povzročili. O Jezus, ti misli name!
25.	julija (1898), ponedeljek
Tudi ta večer sem jokal pri župniku in pri Jezusu. O Jezus, sprejmi moje bolečine, moje solze, da cpereš moje grehe, in zaradi njjh daj ponižnost meni in tudi mojim staršem. Marija, ti mi hiti na pomoč!
26.	julija (1898), mesečna duhovna obnova
Ob pogledu na pretekli mesec sem spoznal, kako sem se pregrešil proti zbranosti in ponižnosti; proti zbranosti v tistih dnevih, ki sem jih ipreživel v semenišču, proti ponižnosti v počitniških dneh. Odslej bom, ker sem malo manj bolan glede zbranosti (čeprav sicer še nisem popolnoma ozdravel), bolj resno pazil na ponižnost; trudil se bom za trdnost v vseh tistih priložnostih — zelo mnogo jih je — ki se mi bodo nudile, da se vadim v njej. In da si jo pridobim, me bo neizmerno podpiralo združenje v mislih in čustvih z Jezusom v presvetem Rešnjem Telesu, mojim prijateljem, ker bo tedaj med njim in menoj resnična ljubezen, ljubezen do Jezusa pa prinaša s seboj ponižnost. Tam torej mu bom vedno razlil svoje srce, njemu bom razodel svojo revščino, svoje stiske in on mi ho dal potrpežljivost, ki mi je potrebna v neprestanih nasprotovanjih. On mi bo pomagal iz-
polniti miroljubno poslanstvo v moji družini, ki je v preveliki stiski. On me bo učil ljubiti bližnjega, odpuščati mu in potrpeti z njegovimi napakami. Tako se bom tudi, če bom jokal, če me bodo žalili in bom zapuščen, tolažil z mislijo, da sem podoben dobremu Jezusu, ki je tudi — in še bolj kot jaz — žaljen in zapuščen, pa nikdar ne neha ljubiti. Tako bodo moje solze toliko bolj z.a-služne in dragocene, kolikor bolj grenke bodo; in ne bom zgubil poguma, marveč si bom štel v čast trpeti kaj za Jezusa, ki je na križu umrl zame in je zame neprestano zaprt v tabernaklju.
Po tej poti bom vedno bolj spoznal vzvišenost duhovništva, službo ljubezni in mnogovrstnost (tu manjka nekaj besed!). Kako se ne bi zaradi tega poniževal, kako ne bi popolnoma molčal?
O moj Bog, o moj Bog, daj da te bom ljubil, pa bom ponižen, daj da te bom kar najbolj ljubil, pa bom tudi kar najbolj ponižen!
26. julija (1898), torek
Ne smem se vdajati spancu pred poldnem, kakor se je to dopoldne zgodilo. Tako se bom jutri tudi potrudil, da bom manj raztreseno molil rožni venec, kakor sem prav danes. Zakaj ne morem doseči tega? Da bi se vadil, si bom končno prizadeval, da bom kar najbolj izvajal v praktičnem življenju tisti sklep, ki sem ga naredil med svetimi duhovnimi vajami, to je, naj mi moje besede prej pridejo pod pilo kot na jezik; tako se bom varoval, da bi npr. načenjal kaka določena vprašanja, ali da bi odkrito povedal svoje mnenje o nekaterih določenih vprašanjih, ki so
v resnici nekoristna, kakor sem ga nipr. Prav danes prikril. Sicer pa združenje 2 Jezusom in zdihljaji.
O Rog, glej, koliko grehov, toda mi-sere mei — usmili se me: jaz te ljubim.
27.	julija (1898), sreda
Oh, oh, ne morem pa ne znam nikdar molčati ob pogovoru s tem presnetim župnikom, kadar se načenjajo določena vprašanja, ki niso primerna same; saj se niti ne pregrešim, toda Vendar se razodeva moja narava, da namreč hočem odločati kot modrec. Vsekakor se po končanem pogovoru in to tudi takrat, ko sem se kar najbolj zavaroval, vedno zavem, da sem preveč govoril. In to je napuh.
Še več, preveč ostajam v kuhinji, da klepetam nekoristne stvari; močno mi je potrebno zatajevati nekoliko tudi radovednost, ko hočem vedeti za stvari, ki se me ne tičejo.
Varoval se bom tudi zaspanosti med premišljevanjem, kakor se mi je to jutro pripetilo. Sicer pa je bilo malo malo zdihljajev. Glede rožnega venca pa naj znova sklenem to, kar sem včeraj zve-rer rekel, zakaj moram ga še malo bolj Po krščansko moliti.
O Rog, koliko grehov! 1’onižaj se znova! Glej, kaj si zmožen napraviti s svojo modrostjo! Moj Jezus usmilje-nje!
Od leta 1895 do 1907 je bil za župnika v Sotto il Monte Ignacij Valsecchi.
28.	julija (1898), četrtek
Potrebna mi je večja zbranost pri opravljanju molitev, zlasti med molitvijo dnevnic blažene Device Marije.
Na splošno mi pa zares manjka ti-
stega prisrčnega združenja z Jezusom, ki posvečuje ves dan; zato si bom bolj pogosto pomagal z zdihljaji.
29.	julija (1898), petek
Groza, groza, vedno bolj hladen postajam v ljubezni do Jezusa. Tako npr. obisk presvetega Rešnjega Telesa odlašam prav do pol urice pred rožnim vencem in čez dan redko mislim na Jezusa. Tako sem tudi glede dnevnic še prav tam. Kakšna sramota zame, da nazadujem, namesto da bi napredoval!
O dobri Jezus, vsaj malo vnemi moje srce s svojo pregorečo ljubeznijo!
30.	julija (1898), sobota
Prav tega mi je treba, da se ponižujem, ko poznam svojo slabost. Da bi bil vsaj toliko dober, da bi to delal! Mislim, da sem seraf, pa sem le napuh-njen in še drugačen luciferček. Tako sem npr. prav danes slabo opravil obisk presvetega 'Rešnjega Telesa, raztreseno; in kadar je obisk slabo opravljen, čolnič ne plove dobro. ,
Rožni venec tudi opravljam tako, da so misli nekoliko drugje; o dnevnican pa sploh ne govorim. In vendar me Jezus kliče iz svojega tabernaklja in jaz bežim, bežim kot drugi kristjani na svetu.
Oh, kakšno srce, kakšno srce!
Da bi dcspel vsaj do tega, da bi bil združen z Jezusom s pomočjo bolj pogostih zdihljajev! Tisočkrat sem že obljubil, pa nikoli izpolnil. Torej je treba to narediti in z božjo pomočjo bom tudi naredil. Domine, si vis, potes me mundare — Gospod, če hočeš, me moreš očistiti (Lk 5, 12).
Dr. Filip Žakelj
Bogu sem zelo hvaležen, da se mi je nudila prilika takoj po tretjem koncilskem obdobju skupaj 3 46 koncilskimi očeti in velikim številom duhovnikov — pa tudi nekaj drugih vernikov se nam je pridružilo — poromati v kraje, ki so za nas kristjane sveti. V začetku svojega nadpastirskega delovanja sem se zelo želel priporočiti Bogu za pomoč v težkem in odgovornem delu, ki me čaka.
Naše romanje je trajalo polnih osem dni, od 22. novembra do 1. decembra. Organiziral ga je melkitski nadškof Hakim iz Nazareta. Iz Rima smo leteli z letalom do Amana v Jordaniji, po sveti zemlji so nas prevažali z avtobusi, vr-
Šel
sem
na
romanje
v
Sveto
Deželo
Ftotopia škofa »Ir. Janeza Jenku, apostolskega administratorja slovenskega Primorja
nili smo se pa enako z letalom na reak" tivni pogon iz Lida v Izraelu.
Štiri dni smo se zadrževali v Jordaniji, ostale štiri pa v Izraelu. V prvi polovici je bilo naše izhodišče Jeruzalem, v drugem pa Nazaret, V prvem delu smo imeli slabo vreme, večkrat nas je pral dež, v drugem pa izredno lepo sončno vreme. Tudi vreme je imelo svoj pomen. V Jeruzalemu smo bolj premišljevali skrivnosti žalostnega dela rožnega venca, v Galileji pa veselega.
Seveda ni časa, da bi Vam opisal ves potek romanja, vse kar sem slišal, videl in občutil. Omejiti se moram na
Nekatere bolj splošne karakteristike ter ■ttorda še nekaj najmarkantnejših podrobnosti.
Šel sem res na romanje, tj. da počastim svete kraje, tam molim, opra-vim malo pokore zase in za svoje grehe, Predvsem pa za vse meni izročene in Priporočene duše. Ogledovanja svetih krajev, njihovo arheološko preiskovanje, Posebnosti teh krajev, to je predvsem stvar turistov, to je pri meni vsekakor bilo na drugem mestu.
Te svete palestinske kraje je Bog °d vekomaj odbral, da se bo tukaj rodil njegov Sin, naš Odrešenik. Ker smo mi deležni neizmerne Kristusove Ijube-2ni kot katoličani, jaz še posebej kot duhovnik in škof, mi je seveda vse pri srcu, kar ima zvezo z Jezusom. Zato ,em si vedno želel od blizu spoznati Jezusovo domovino, se mu na teh mestih zahvaliti za dar svete vere, za milosti, ki mi jih izkazuje. Hkrati upam, da mi bo dobljeno spoznanje pomagalo za bolj-■'u razlago svetega pisma, zlasti evangelijev. Sveto pismo je bil oni predmet, kateremu sem v svojem bogoslovskem študiju posvetil največ časa. Romanje, Pa celo samo ogledovanje svetih mest •ie že marsikateremu povrnilo vero (npr. 1'ultonu Austernu, znamenitemu ameriškemu konvertitu), meni pa, Bog daj naJ to romanje podeli večjo moč prepričevanja v oznanjevanju evangelija.
Na glavnih svetih mestih
Na glavnih svetih mestih: na Golgoti, Kristusovem grobu, v Betlehemu, v votlini Marijinega Oznanjenja v Nazaretu sem si dosledno povsod skušal
najprej poklicati v spomin zgodovinski dogodek, ki se je tam izvršil in je zelo pomemben za našo vero. Kolikokrat sem že v življenju o teh verskih skrivnostih premišljeval in govoril, ali na mestu samem, na teh zgodovinskih mestih stati, gledati, postaviti se nazaj v zgodovino, doumevati pomen teh stvari, je nekaj posebnega. Ne sramujem se priznati, da so mi povsod stopile solze v oči, da sem na teh mestih s posebno pobožnostjo maševal. Goreče sem priporočal Kristusu in njegovi Materi vse priporočene in izročene. Zaupam v moč molitve, odhajam pokrepčan in grem pogumno na delo.
Sveta deiela — Palestina — ob Kristusovem Jašu
Sveti kraji, kakor dejansko so
Priznam, da sem si ta sveta mesta večkrat bolj romantično predstavljal. Veliko sem že bral o njih, gledal njihove slike, vendar je bila dosedanja moja predstava teh krajev, čeprav resnična, vendarle idealizirana, abstraktna vtem ko mi je sedaj postala bolj polna, bolj realna, postavljena na stvarna tla naše zemlje. Ne morem reči, da so ta mesta, taka kakršna stvarno so, navdušila, prej obratno. Prav tako se tam najbolj pokaže človeška revščina, razklanost krščanstva na toliko Cerkva, toliko neokusne navlake. Cerkev božjega groba je gotovo najsvetejše mesto na svetu. Tam je Jezus umrl, tam iz hladnega groba vstal k poveličanemu življenju. In pročelje te cerkve? Podprto je z železnim ogrodjem, kar naredi tako mučen vtis na obiskovalca. V Betlehemu je cerkev Jezusovega rojstva, edina cerkev na vzhodu, ki nikoli ni bila popolnoma porušena. Pa ima spet tako nemogoč vhod. Globoko se moraš «kloniti in sklonjen narediti nekaj korakov, da moreš stopiti v cerkev. Na zunaj ima ta cerkev bolj podobo kakšne trdnjave. Ključ od ene in druge cerkve čuva musliman. Zgodovina govori, da so se predstavniki raznih krščanskih Cerkva med seboj borili za pravice do teh cerkva, včasih je prišlo do fizičnega obračunavanja, pa So musliman-ake oblasti postavile svoje stražarje. Spet pa če ne bi bili vsi kristjani tako močno prepričani, da so ta mesta tako tesno vezana na Jezusa, se ne bi toliko borili zanje. In čeprav je neprijetno poslušati istočasno petje glorije frančiškanskega zbora pri božjem grobu in
ponavljanje „kyrie eleison“ koptov z druge strani, ko dejansko eden drugega motijo, vendar je hvalevredno, da ss kar naprej moli in prepeva v božjo čast na kraju zmage življenja nad smrtjo. V cerkvi božjega groba ljubosumno čuvajo svoje pravice katoličani, nezedinje-ni Grki ali melkiti, Armenci, Kopti. Poseben sad papeževega romanja v Jeruzalem je gotovo ta, da se cerkev božjega groba temeljito popravlja. Upajmo, da bo v dveh letih ali kaj prenovljena, sicer čisto po starih arhitektonskih oblikah, ter da bodo po tolikih desetletjih odpadli vsi odri in podporniki, ki tako kazijo to cerkev.
Kolikor imajo katoličani pravic v Palestini na svetih mestih, skoro povsod so njihovi čuvarji očetje frančiškani, sinovi svetega Frančiška Asiškega. Kjer so samo nekaki solastniki, tam seveda sami na svojo roko ne morejo nič storiti; kar imajo pa svojih cerkva, te so razmeroma mlajše in precej dostojne. Nekaj cerkva imajo sedaj tudi že drugi redovniki, kakor asumpcionisti, benediktinci, beli očetje, karmeličani. V glavnem se lahko reče, da so katoliške cerkve večinoma zelo lepe, vtem ko cerkve ločenih bratov večkrat naravnost vpijejo po popravilu.
Sveta mesta v luči evangeljskih dogodkov
Ne smete misliti, da je Sveta dežela zato, ker je sveta, tudi najlepša dežela na svetu. Skoro na vsakem mestu v Sveti deželi lahko zadenete na kamen. Nekateri predeli, zlasti od Betanije doli proti Jerihi so skoro čisto puščavski, tudi na poti iz Jeruzalema v Samarijo
J'e veliko hribov čisto golih. Celo v Ga-**lejl tega ne manjka, čeprav je treba P'iznati da je Galileja veliko bolj rodo-v>tna kakor Judeja. In spet: kjer sta-»ujejo Judje, tam veliko bolj raste, ka-koi" pa tam, kjer so arabski prebivalci. Morda je to nekaj tudi od pridnosti ljudi odvisno.
Po lepoti recimo Soška dolina in pa Gorenjska daleč nadkriljujeta Palesti-no> po rodovitnosti pa naš Banat in ^ačka. Za nas je ta dežela sveta pač 2ato, ker je vezana na Jezusa Kristu-su, našega Odrešenika. Mnogo je mest v Palestini, na katera je vezan kakšen evangeljski dogodek. Kristjani so zato Vedno radi obiskovali te kraje, posveče-no po Jezusu, našem Gospodu. Od naj-starejših časov so romali kristjani semkaj- Ljubezen do svetih krajev in mož-uost svobodnega romanja je bil glavni m°tiv dolgotrajnih križarskih vojn, ki s° stale toliko truda, napora in življenj. Pfcz dvoma bodo kristjani do konca ,veta v svetem spoštovanju in pobož-ni)sti obiskovali te svete kraje, tukaj rePili svojo vero in pripravljenost delati in trpeti za Kristusa. Koliko spominov na stare čase hranijo sveta me-"PG Kakšne lepe in dragocene mozaike "dkrivajo, mozaike, ki so bili narejeni, k° -so še bizantinski cesarji pred priho-(l°ni muslimanov vladali nad temi kraji.
Naj naštejem še neimenovane kra-
ki so vezani na Jezusa in sem jih °biskal: v Jeruzalemu križev pot, dvojna zadnje večerje, Getzemani; Ojska Roi"a, Betanija, Jakobov vodnjak v Si-tamu, kjer je Jezus govoril z ženo Sa-marijanko, Emavs, kjer se je dal spo-zuati dvema učencema. V Galileji: gora
Tabor, kjer se je spremenil, Kana Galilejska s prvim čudežem, gora blagrov, kjer je izrekel najznamenitejši govor o novi morali, Genezareško jezero, na katerem in ob katerem je storil največ čudežev, znamenita sinagoga v Kafar-naumu, kjer je obljubil Sveto Kešnje Telo, sinagoga v Nazaretu, od koder so Jezusa njegovi rojaki spodili.
Brez dvoma se zunanje lice dežele od Kristusa sem ni bistveno spremenilo; gore in doline, planjave in prehodi, studenci, reke, jezera, klima, deževni in suhi časi, vetrovi, vročina, mraz, vse to je ostalo, prav tako v precejšnji meri način življenja, oblačenje, živinoreja, poljedelstvo, vrtnarstvo in vinogradnja. Jezusove prilike, njegov način govora nam je ob spoznanju današnjih razmer tudi veliko bolj razumljiv.
Predragi poslušavci, veliko bi se moglo še povedati. Iz tolikih vtisov sem Vam mogel povedati samo nekaj malega. Ponavljam, prvo in glavno je bilo romanje, molitev, pokora za uspeh v pastoralnem delu, ki me čaka, vse drugo je bilo več ali manj nameček.
Ker mi je Bog dal to milost, da sem lahko romal na Kristusov grob, se bom moral izkazati dostojnega te milosti s tem, da bom v vsem življenju in delovanju zvesto pričeval za Kristusa.
In na Vas vse, ki ste me potrpežljivo poslušali in me v duhu spremljali skozi sveto deželo, naj Bog razlije za Miklavža nekaj romarskih odpustkov. Vse poslušavce, zlasti pa moje drage primorske Slovence, prsrčno pozdravljam in blagoslavljam.
Dr. Janez Jenko, škof Slovenskega Primorja
Zakon,
družina
in
narodnost
Nadškof dr. Anton Bonaventura Jeglič (18.10 —1937) — nadpastir in buditelj slovenskega naroda
Narodnost
Besedo jemljemo v biološko-kulturnem pomenu. Tako je narodnost poseben telesno duševen značaj, ki pristoji večji množici ljudi zaradi istega pokolenja in skupne rodne grude, dalje zaradi istega zgodovinskega in kulturnega razvoja, ter jo loči od drugih množic. Narod pa je skupnost poedincev iste narodnosti.
Narodnost potemtakem zajema celotnega človeka. Zajema ga v njegovi telesnosti in se javlja v posebnih telesnih znakih, kot so npr. oblika glave in obraza, barva kože in zlasti las, telesna višina itd. Ti znaki so posledica istega pokolenja, iste krvi, ki se po rojstvu prenaša iz roda v rod. Pri tem seveda ne mislimo na kako čistokrvnost, ker čistokrvnih narodov sploh ni. Zato more enotnost pokolenja obstajati le v tem, da je kri razmeroma enako mešana pri vseh.
Narodnost pa zajema človeka še bolj v njegovi duševnosti in mu daje nek poseben duševni značaj, ki se javlja v svojskem mišljenju in čustvovanju, v
jeziku, v običajih, v poeziji in književnosti, v likovni umetnosti, v glasbi, skratka v vsej kulturi.
Ta duševni značaj je, kot rečeno, naraven produkt raznih faktorjev: V prvi Vrsti pokolenja; kajti s krvjo se dedujejo v narodu enotna fiziološka svojstva, ki so obenem podlaga psihičnim svojstvom. Dalje je produkt skupne rodne grude, skupne domovine, ki s svojim geografskim in geofizičnim okoljem močno vpliva ne le na telesnost, temveč tudi na duševnost. In končno je duševni značaj produkt skupne usode, to se pravi, skupne politične, gospodarske, verske in kulturne Zgodovine.
Odnos kulture do narodnosti
Kar se tiče kulture in njenega odnosa do narodnosti, je po eni strani kultura izraz narodnosti, produkt narodnosti, ker nosi na sebi pečat narodne duševnosti; po drugi strani pa prav zaradi tega vzročno vpliva na narodnost s tem, da jo Vedno bolj utrjuje, bogati, ohranja in posreduje. Ta vzročnost je toliko večja, čim bolj je kultura zares narodna, zares zasidrana v narodu lastnem duševnem svetu. To še prav posebno velja za skupni narodni jezik, Iki je med kulturnimi dobrinami najbolj značilna. Zlasti jezik je čudovita posoda, ki narod vanjo zajeda osebito bogastvo svojega duha. Jezik je sam v sebi do neke mere izraz narodne duševnosti. Navadno se ljudje prav po materinem jeziku razlikujejo v Pripadnike različnih narodov. Istočasno pa je jezik tudi nosilec in posredovalec velike večine narodnih kulturnih dobrin. Zato je borba za narodni jezik vedno “ila borba za narodne kulturne dobrine in borba za narodnost sploh. Zato se narod najhitreje raznarodi, če izgubi svoj jezik.
Narodnost je potemtakem nekaj resnično danega. Zato jd podlaga in vzrok narodne zavesti, ne pa njen učinek. Zato tudi pripadnost ali nepripadnost nekemu narodu ni neposredno odvisna od svobodne volje poedinca, marveč mu je dana, naložena, tudi če je noče priznati.
Vendar se pa narodnost ne podeduje z rojstvom. To dejstvo je za nas v izseljenstvu odločilne važnosti, ker nam pojasni proces narodne asimilacije brez niešanja krvi. Z rojstvom se podeduje samo biološki element narodnosti, ki pa ni edini in celo ne odločilni, če nočemo biti rasisti, saj človek ni žival in človeštvo ne čreda. Odločilen je namreč duševni element; prav zato tudi govorimo o narodnosti v kulturnem pomenu. Ta kulturni element narodnosti se pa šele po rojstvu Pridobi, največ nezavestno, deloma pa tudi zavestno. Od kakovosti in mere tega kulturnega elementa predvsem je odvisno, kateri narodnosti poedinec pripada in v kakšni meri.
Kako je ob rojstvu?
Ob rojstvu je človek v kulturnem oziru „tabula rasa“, kot nepopisana tabla. Ali če vzamemo drugo' primero: ob rojstvu je človek psihozomatična posoda, ki
je kulturno popolnoma prazna in jo je šele po rojstvu treba napolniti s kulturno xsebino, šele po rojstvu si mora izoblikovati svojo duševnost. Sicer je res, da se s krvjo dedujejo v narodu enotna fiziološka svojstva, ki so obenem podlaga psihičnim svojstvom. Toda ne pozabimo, da ta podedovana psihična svojstva vključujejo takšno polnost razvojnih možnosti, da nikoli ne bomo mogli dovolj preceniti delovanja okolja, ki ta nagnjenja razvija in oblikuje. To oblikovanje se v glavnem vrši funkcionalno in zato nezavestno, tako od strani razvijajočega se otroka kot od strani okolice, ki ga obdaja; le deloma pa tudi zavestno. V rednih razmerah je otrok pač rojen v takšnih geografskih, političnih, gospodarskih, ver-«kih in kulturnih okoliščinah, ki so izoblikovale duševno posebnost tiste narodnosti, ki ji tudi sam po krvi, po svojih starših pripada. Zato se v otroku v rednih razmerah razvija ista duševna posebnost, isti duševni in kulturni značaj, ki je lasten njegovim staršem. To še pravi, otrok po tem razvoju prejme isto narodnost, kateri pripadajo njegovi starši in se v njej vedno bolj zakoreninja. In ker se ta proces vrši funkcionalno, nezavestno, zato se površnim opazovalcem zdi, da otrok tudi duševni, kulturni element svoje narodne posebnosti po starših podeduje z rojstvom, ko si ga dejansko šele po rojstvu pridobi.
To dejstvo, na katerega včasih niti mislili nismo, dobiva v izseljenstvu kar čez noč prej nesluteno aktualnost. Otroci izseljencev namreč žive v takšnih geografskih, političnih, gospodarskih, verskih in kulturnih razmerah, ki so izoblikovale ne narodnost njegovih staršev, temveč njim tujo narodnost, se pravi narodnost ljudstva, med katerim so se naselili. In ta stvarnost, ki je izseljencem tuja, hote ali nehote, pa naj to priznamo ali ne, pa naj bo nam ljubo ali ne, nujno polni kulturno praznino tudi otrokom izseljencev in jim tako oblikuje ali vsaj sooblikuje njih duševni značaj, ki ne bo nujno istoveten z duševnim značajem njihovih roditeljev. Ta razlika bo toliko večja, kolikor manj bo poskrbljeno za vzgojo izseljenskih otrok v tisti narodnosti, kateri pripadajo njih starši, pa naj se že to zgodi po krivdi ali pa brez nje. Potemtakem otroci izseljencev ne pripadajo nujno isti narodnosti kot njihovi starši, ali pa vsaj ne v isti meri. Kako malo, da ne rečem nič, slovenskega imajo na sebi npr. tisti potomci naših izseljencev, ki so v zgodnji otroški dobi prišli v argentinskih verskih zavodih pod izključen in trajen vpliv argentinskega okolja.
Konkretni primeri
Če gre torej za konkretne primere, kot npr. za potomce izseljencev, ne moremo glede duševnega, kulturnega elementa apriorno določiti, kateri narodnosti pripadajo in v koliko. Pri tem nas ne sme motiti morebitno juridično gledanje na narodnost izseljencev, kot ga izražata znani formuli: „ius sanguinis“ in „ius soli“, ali kot ga imamo v konstituciji ,,Exul Familia“, ki dušno pastirstvo izseljencev postavlja na narodno podlago in k izseljencem prišteva tudi njihove potomce. Pravne določbe so velikokrat zgrajene na pravnih domnevah ali celo na pravnih fikcijah. Narodnost pa je sociološko dejstvo, ki ga je treba v vsakem primeru posebej pozitivno ugotoviti. Če pa sociološko gledamo na narodnost, pa pogosto
Ugotovimo veliko razliko med narodnostjo izseljencev in narodnostjo njihovih Potomcev.
Zato pojem narodnosti, ko gre za konkretne primere, ni istoznačen, temveč analogen tj. ima le deloma isti pomen. Tako je npr. slovenski izseljenec, ki je bil rojen in vzgojen v Sloveniji, drugače Slovenec, kot pa njegov otrok, ki je bil rojen in vzgojen v izseljenstvu, čeprav mu je skušal dati slovensko narodno Vz£ojo; in spet drugače je Slovenec otrok slovenskih izseljencev, ki v vsem svojem življenju ni prejel nobene slovenske narodne vzgoje. V tem zadnjem primeru je bolj kot Slovenec le slovenskega porekla, „de origen esloveno“, kot pravijo tukaj, in ne vedno brez stvarne podlage. Zato tudi ne moremo pričakovati, da bi v vSeh teh različnih primerih bil odnos do slovenstva vedno enak.
Kako je — glode domovine?
Nekaj podobnega velja tudi — da mimogrede omenimo — glede domovine, ki je kot rodna gruda običajno v direktni delni vzročni zvezi z narodnostjo. V rednih razmerah imajo starši in otroci isto domovino, od katere so prejeli vsi isto, njej svojsko narodnost. Zato glede razmerja ao domovine in narodnosti za otroke velja isto kot za njihove starše. V izseljenstvu pa ni tako. Potomci izseljencev nimajo iste domovine, iste rodne grude kot starši. Kar je za izseljenca Prava osebna domovina, je za sina, rojenega izven nje, kvečjemu le domovina njegove narodnosti ali le domovina njegovih staršev. In kar je za sina prava osebna domovina, je za njegovega očeta izseljenca kvečjemu le druga,- adoptivna domovina. Če torej potomec izseljenca govori o očetovi domovini kot o svoji, ali Izseljenec o sinovi domovini kot o svoji, pojem domovina tu ni istoznačen, tem-več analogen. Zato ne suponira istih odnosov niti ne nalaga istih dolžnosti. Ko torej govorimo o domovini in narodnosti, moramo jasno ločiti izseljence in njihove Potomce.
Narodnost je nekaj dinamičnega
Iz vsega, kar smo do sedaj povedali o narodnosti, se tudi vidi, da narodnost ni nekaj absolutnega in nespremenljivega. Ne le, da se število članov poedinc narodnosti stalno menja, veča ali manjša, tudi narodni značaj sam ni nekaj absolutnega, nekaj statičnega, temveč je nekaj dinamičnega. Zato ni samo različen v različnih zgodovinskih dobah, temveč se tudi istočasno njegove poteze nekoliko drugače odražajo v poedinih skupinah iste narodnosti in še bolj drugače v posa-Preznih osebah. Zato je tako težko že načelno opredeliti narodnost in še težje čisto točno izraziti, v čem obstoji konkretno določena narodnost. Težko je v mnogih Primerih določiti za posamezno skupino ljudi, kateri narodnosti pripadajo in v koliko, še težje, če gre za poedine osebe. Zato ni vedno tako lahko določiti pravi odnos do narodnosti v konkretnih primerih. In povsem nemogoče je postavljati kaka splošna načela, ki bi imela absolutno veljavo in povsod in v vseh okoliščinah.
Narodnost
etična dobrina
Dalje narodnost ni nekaj absolutnega v tem pomenu, da bi bila dobra le ena narodnost; dobre so vse, ne le naša, tudi druge, čeprav objektivna vrednost ni pri vseh enaka. Nobena narodnost ni sama sebi namen, temveč so vse le sredstvo za višje namene v službi človeštva. Različne narodnosti namreč predstavljajo nekako naravno delitev kulturnega dela in omogočajo zdravo medsebojno tekmo. Vsaka narodnost ustvarja svojo posebno kulturo, tekma med narodi pa daje vedno novih pobud. Od tod napredek in bogastvo in pestrost splošne človeške kulture.
Po vsem tem moramo reči, da je narodnost velika naravna, osebna in občečloveška dobrina. Zato je narodnost tudi etična dobrina. Dosledno temu moramo svojo narodnost, prav zato ker je naša, ljubiti in negovati, čuvati jo okvar in skrbeti za njen zdrav in svojski razvoj. Dosledno temu moramo tudi ljubiti narod, čigar člani smo in ki je nosilec teh dragocenih posebnosti, ki jih imenujemo narodnost.
Vendar pa narodnost ni absolutna, najvišja dobrina. Zato tudi delo za narodnost ni samopravno, temveč podrejeno božjim zakonom. Nimamo torej kake samostojne, neodvisne narodnostne morale, temveč le krščansko moralo, ki tudi narodnosti daje mesto, ki ji gre.
Načelno je stvar jasna. Praktično pa nastanejo težave ne le zato, ker cerkveno učiteljstvo naših dolžnosti do narodnosti ni določilo do vseh podrobnosti; ampak tudi zato, ker 'narodnost načelno in še bolj konkretno ni vedno jasno določena in enako intenzivno realizirana, ne glede na različne druge okoliščine, ki tudi vplivajo na naše moralno zadržanje.
(II. del prihodnjič)	D1-- Mirko Gogala
LisH iz župnikovega dnevnika
Vroče je sijalo sonce. Oj, ti sonc3 v avgustu! Toda smrt je močnejša ko sonce. Na delu je vsak čas, poleti m pozimi. Zato se ne čudim, da sem tudi danes imel pogreb.
V župniji je navada, da gre župnik blagoslovit mrliča na dom, ako ni predaleč od cerkve.
1. avgusta
Prišel sem malo prezgodaj in mogel sem opazovati zbiranje pogrebcev. Čudil Sem se, da nekateri ljudje nič ne pazijo na žalno obleko. Moški so nosili kar svetlo poletno obleko, ženske pa bele bluze. Vsak narod ima ob pogrebu svoje navade in običaje, ki so zrasli iz spoštljivosti do rajnkih. Tako je pri nas žalna barva črna.
Ko se je začel pomikati sprevod, so od vseh strani pritekli otroci, bosi, na pol oblečeni. Zanje je pogreb paša za oči. Za pogrebom so namreč stopali godbeniki v svojih uniformah in gasilci v čeladah. Tako je pogreb nudil kaj čudno sliko. Po cesti se je pomikal pogrebni sprevod, ob strani pa so ga „spremljali“ radovedni otroci. Starši bi morali otroke poučiti, da je tako „spremstvo“ pogreba neprimerno. Toda mnogo staršev se prav malo briga za vzgojo otrok. Rad bi vedel, koliko staršev je takrat vedelo, kje hodi njihov
otrok. Zato sem sklenil, da bom otroke sam poučil prihodnjo nedeljo v cerkvi in še starše povabil, naj poslušajo. Pogreb ne potrebuje nobenih radovednežev. če srečaš pogreb, se odkrij in pojdi mirno naprej. Za pogrebom je treba iti v spodobni obleki in za pokojnikovo dušo moliti.
Najbolj pa sta motili pogrebno razpoloženje dve dekleti, ki sta stali ob cesti in se smejali, ko je šel pogreb mimo. Kakor da se norčujeta iz smrti! Le počasi, dekleta! Tudi ve boste morale ukloniti smrti vrat. Ko sem gledal njuno neprimerno vedenje, mi je prišla na misel zgodba o Don Juanu, ki jo je W. A. Mozart ovekovečil v svoji istoimenski operi. Don Juan je znal prevariti vsakogar. Poskusil je preva-. riti tudi smrt, pa se mu to ni posrečilo. Smrt je prevarala njega. Iz smrti šeni šaliti, temveč je treba imeti pred njo veliko spoštovanje.
3. septembra
Danes je bil pogreb, kakršnega bi si sam nikakor ne želel. Bil je pogreb z vsem zunanjim sijajem, toda bolnik je umrl nepreviden. Sočustvujem z žalujočimi svojci, toda nobena stvar me tako ne boli, kakor če kdo umrje nepreviden. Koliko let pokojni morda že ni bil pri spovedi. 'Itačuni z Bogom so bili popolnoma neurejeni. Kako bridko se je moralo končati odločilno srečanje z Bogom! še in še bo treba naročati: „Skrbite, da vaši domači ne bodo umirali neprevideni! Kličite duhovnika pravočasno! Sosedje, zanimajte se za bolnika v vaši hiši. Spomnite ga, da se ure stekajo in da pride noč, ko ne bo mogoče več delati.“ — Moški, ki sem
ga danes pokopal, ni odklanjal zakramentov. Dobra soseda ga je nagovarjala, naj pokliče duhovnika, pa je dejak da ga bo že poklical ob pravem času. Odlašal je in bilo je prepozno.
Mnogi starejši ljudje imajo nerazumljiv strah pred zakramentom sv. maziljenja. če ga sprejmem, bom gotovo umrl, tako mislijo. Kako prav je sklenil 2. vatikanski cerkveni zbor, naj so sv. maziljenje odslej imenuje maziljenje bolnikov, saj to ni zakrament za zadnje trenutke življenja, temveč z' „takrat, ko vernik začenja biti v smrtni nevarnosti zaradi bolezni ali starosti.'1
Bila je grmada vencev. Oj, ti venci, j pa še iz umetnih rož! Ali ne bi zado- | stoval e.n sam preprost venec iz pristnih rož ali lep šopek nageljnov ?
Kako pametno je ukrenil naš pokojni nadškof, ko je zapisal v oporoko, da vse vence odločno odklanja. Na pogrebu Janeza XXIII. ni bilo nobenega venca. Ob Kennedyjevi krsti je bil menda samo en venec. Zgledi tako odličnih pokojnikov že širijo svoj ugodni vpli/-Poznam že več ljudi, ki so resno naročili svojcem, naj jim za pogreb nc kupujejo dragih vencev, temveč denar darujejo za maše in druge dobre namene. Tudi v svoj testament sem zapisal, da odločno odklanjam vsak venec.
15. septembra
Ko sem danes na dolgi poti spremljal mrliča, sem premišljeval, kakšna naj bi bila idealna podoba pogreba.
Za pogrebom naj bi ljudje molili in duhovniku glasno odgovarjali, če ne naglas, pa potihem. Razmišljali naj bi o veličini smrti: danes tebi, jutri me-
n* - ■ ■ Kar ste vi, to smo bili mi. Kar stno mi, to boste vi. Resno premišlje-vanje o tem bo moglo koristno vplivati na človeške življenjske odločitve.
Skoraj vedno pospremijo pokojnika na zadnjo pot tudi pevci s pesmijo. Včasih slišim pesmi, ki imajo zelo medlo vsebino, nekatere znane nagrobnice Pa so že preveč „zguljene“, tako da bi *1 človek želel v tem pogledu kakšne osvežitve. Novi pogrebni obred bo jasneje izražal velikonočni značaj krščanske smrti. Tudi besedila pogrebnih pe-srni bo treba v tem smislu popraviti ali sestaviti nova. Ali bi ne bila lepa na-Krobna pesem Zaharijeva hvalnica: i,Hvaljen, Gospod, Bog Izraelov...“?
2. oktobra
Danes smo pokopali preprosto tovarniško delavko, zares plemenito dušo. Hogreb je bil z mašo, kar je edino pravilno. Ni bilo grmade vencev, ni bilo 'noskih, ki bi v pogrebnem sprevodu kadili in se pogovarjali. Pogrebci so Klasno molili in odgovarjali duhovniku. Ho smo se zgrnili okoli groba, se mi je zdelo, da se poslavlja družina od svoie sestre. Spregovoril sem nekaj besed in Poveličeval vrednost življenja, ki je „s Kristusom skrito v Bogu“. Kakršno življenje — takšna smrt. Svetopisemska oeseda še vedno velja: „Kdor se boji Gospoda, se mu bo naposled dobro godilo in na dan svoje smrti bo slavljen“ (Sir 1, 13).
26. oktobra
Dež je lil curkoma, ko smo pokopavali vzorno krščansko ženo. Bil je res Pravi krščanski pogreb. Nobenega praznega zunanjega sijaja. Nikjer ni bilo
videfcj radovednežev. Še otroci se znajo bolje vesti ob pogrebih, odkar sem jih v cerkvi poučil.
Zapisati pa je vredno razgovor, ki sem ga imel s hčerko pokojne, globo-koverno ženo, ko je prišla plačat stroške cerkvenega pogreba.
„Gospod župnik, -povejte mi naravnost, kako se dušam pokojnih najbolj pomaga? Večina misli, da predvsem z sv. mašo, ki se opravi za pokojne.
„To mišljenje ni čisto pravilno. Duše pokojnih so popolnoma v božji roki in v vsem odvisne od božjega usmiljenja. Bogu pa ni všeč samo daritev sv. maše, temveč tudi druga dobra dela, zlasti tista, ki so združena z večjo materialno ali duhovno žrtvijo.
Da ne more biti daritev sv. mašo edina pomoč dušam pokojnih, se vidi iz tega, ker je možnost maševanja omejena. Vsak duhovnik redno samo enkrat na dan mašuje, dobra dela pa se lahko izvršujejo vedno.“
„Kako si konkretno predstavljate pomoč dušam pokojnih?“
„Pomoč dušam pokojnih mora biti (oprostite izrazu!) ,kombinirana'. Duhovniku naj se da primeren dar za maše in druge molitve, ki jih bo opravil za dušo pokojnih, obenem naj se priloži tudi dar za druge dobre namene (vzdrževanje duhovnikov, semenišča, za razno cerkvene potrebe). Svojci naj za duše umrlih molijo, prejemajo zakramente in premagujejo svoje napake. Tako se dušam pomaga. Šopki rož, pa naj bodo iz Dalmacije ali iz Riviere, dušam prav ni,č ne koristijo.“
„Cerkev torej ne odobrava prevelikega razsipanja za okras grobov?"
Misli
koncila
o
cerkveni
umetnosti
Nova, moderna cerkev v Latinskoameriškem z.,voda v Rimu
Konstitucija o svetem bogoslužju v (5. poglavju jasno loči cerkveno glasbo od druge umetnosti. Cerkvena glasba je v polnem smislu povezana s slovesnim bogoslužjem. Likovna umetnost pa ni bistveni, sestavni del bogoslužnih opravil, ampak jim ostvarja le pozorišče in okvir. Ker pa ni vseeno, kakšno je po-zorišče in kakšen je okvir bogoslužnih opravil, posveča konstitucija svoje sedmo poglavje vprav cerkveni umetnosti in cerkveni opremi.
Splošna načela
To razmeroma kratko poglavje ostaja predvsem pri načelnih ugotovitvah, ki pa so osnova za poznejše stvarne ukrepe in navodila. Nekateri razlagav-ci tega poglavja celo trdijo, da je to poglavje manj temeljito kot so ostala v tej konstituciji. Eden najboljših po-znavavcev liturgije, A. M. Roguet, pa je mnenja, da je v tem poglavju prav to hvalevredno, česar ne omenja. Z rubrikami se ne more prav govoriti o umet-
flosti. Ne govori proti moderni umet-Aosti in njenim izrodkom, ne o zlorabi 'dealizma in simbolizma, ne o zvestobi tradicionalnim oblikam. Niti ne, da mo-ra biti umetnik, ki dela za cerkev, nrav-Ao in versko neoporečen. (Liturgia re-formada, str. 262.)
Poglavje najprej podčrta dostojan-stvo umetnosti nasploh, posebej pa še cerkvene. Med najplemenitejše dejavnosti človeškega duha spada likovna umet-Aost, zlasti pa verska ter njen vrhunec: cerkvena umetnost. Saj po svoji naravi hoče s človeškimi deli nekako izraziti Aeskončno božjo lepoto. Tem bolj je božja in tem bolj pospešuje božjo čast in slavo, kolikor nima drugega namena, kakor s svojimi deli čim bolj pomagati, da se človekov duh dviga k Bogu. (Čl. 122.)
Poudarjanje dostojanstva vsake umet-Aosti nasploh je novost, ki je doslej v cerkvenih uradnih dokumentih ni bilo. ^ besedami, da je cerkvena umetnost tem popolnefšin, čim čistejši je njen Aamen, slava božja, noče reči, da že dober namen zadostuje. Še daleč ne opra-v*čuje zmazkov in kiča, ampak nasprot-Ao kot bomo še videli.
Po začetnih načelnih ugotovitvah konstitucija poudari, da je sveta mati Cerkev bila zato vedno prijateljica likovne umetnosti ter je njene plemenite službe vedno iskala. Umetnike je ved-Ao navajala, da bi bogoslužju namenje-Ai predmeti bili res vredni, primerni in 'epi kot znamenja in simbol nadnarav-Aega. Prav zato se je Cerkev vedno smatrala za razsodnico umetnosti ter j« odločala, katera od umetniških del Ustrezajo veri, pobožnosti in cerkvenim
zakonom ter so primerna za službo v svetišču.
Vse to je bila polna resnica v preteklosti. Ne more se pa v polnem obsegu trditi za naše čase. Zakaj moramo priznati, da so cerkveni ljudje radi premajhnega poznanja prave umetnosti v prejšnjem stoletju pustili v cerkvene prostore vdor cele poplave industrijskih kičastih izdelkov. To sam Pavel VI. v svojem govoru v maju 1964 umetnikom prizna.
Posebno skrbno je Cerkev pazila, da bi sveta oprema dostojno in lepo služila lepoti bogoslužja ter je dopuščala tiste spremembe glede snovi, oblike in okrasa, ki jih je sčasoma povzročil tehnični napredek. Kakor se hoče Cerkev približati v vsem življenju današnjega človeka, tako naravno tudi v opremi in v cerkvenih oblačilih, ki so v velikem delu izdelana še po baročnih krojih, ki so našim navadam in našemu okusu že tako tuji. Pa tudi snov se spreminja s tehničnim napredkom.
Umetnost je svobodna
V dosego teh prilagoditev so koncilski očetje določili sledeče: Cerkev ni nobenega sloga razglasila za sebi lastnega, ampak v skladu z značajem in razmerami narodov ter potrebami različnih obredov dopustila oblike vsake vrste. S tem je v teku stoletij ustvarila umetnostni zaklad, ki ga je treba nadvse skrbno varovati. Tudi umetnost naših časov ter vseh narodov in pokrajin naj se v Cerkvi svobodno razvija, da le z dolžnim spoštovanjem in častjo služi svetim stavbam in svetim obredom in tako tudi svoj glas uspe pri-
družiti tistemu čudovitemu slavospevu, ki so ga velikani preteklih stoletij peli katoliški veri (čl. 128.)
V teh kratkih besedah je lepo združeno spoštovanje preteklega, čuvanje tradicije z upravičeno prilagoditvijo novim potrebam in možnostim. Ta princip o organskem razvoju in rasti poudarja za celotno liturgijo že čl. 23. Enkrat za vselej naj bo jasno, da cerkveni slog ne obstoja. Slog se spreminja z okusom in mišljenjem ter tehničnim napredkom. Vsak slog more izraziti vero in služiti njenim skrivnostim.
Tudi v tem členu je čutiti misijonsko in ekumensko misel. Tudi v cerkveni umetnosti naj pride do izraza čustvovanje in okus posameznih narodov in kultur, da ne bo npr. uvajanje zahodne umetnosti v cerkvenih stavbah in opremi kazilo enotnosti misijonskih krajev in ustvarjalo vtis tujstva. Nasprotno pa bodo cerkvene stavbe in o-prema zgrajene po okusu teh narodov po svoje veliko pripomogle k približanju evangelija njihovemu čustvovanju.
Čeprav je umetnost svobodna tudi v snovanju prostorov za svete obrede in njenih predmetov, ne bo noben pravi umetnik zameril določb čl. 124., ki naroča ordinarijem, naj ko pospešujejo in gojijo resnično cerkveno umetnost, pazijo bolj na plemenito lepoto kot zgolj na razkošnost. Isto naj velja glede svetih oblačil in opreme. Cerkveni očetje mislijo na uboge svoje vernike, ki bi jih mogle prevelike dragocenosti in izzivajoče razkošje v cerkvenih zgradbah ir opremi žaliti, kar se dejansko večkrat opaža. Res da morejo dragocenosti do neke mere pripomoči k le-
poti. Res je, da za Boga nobena stvaf ni predragocena. Res pa je tudi, da razkošje še ni umetnost. Nasprotno se za razkošjem pogosto skriva kič in zlaganost. Poleg tega pa je itak v skladu z okusom današnjega človeka, ki ljubi enostavnost in pristnost.
V skrbi za resnično umetnost naj se škofje skrbno prizadevajo, da bodo daleč proč od božjih hiš in drugih svetih prostorov umetniška dela, ki nasprotujejo veri, nravnosti in krščanski pobožnosti ter žalijo pravi verski čut bodisi zaradi zmaličenih oblik, ali zato, ker niso zadosti umetniška, ampak povprečna in kičasta.
Da ne spada v cerkev umetnost, ki nasprotuje veri in nravnosti, ni težko razumeti. Precej težje pa je določiti, kdaj umetnost nasprotuje krščanski pobožnosti, ker sestavljajo božje ljudstvo ljudje s tako različno izobrazbo. Na vsak način Cerkev zavrača tkim. dezin-tegracijo nekaterih modernih umetnikov, drobljenje človeške podobe, ki ne more služiti krščanski pobožnosti.
Splošno odobravanje je povzročila zahteva, odstraniti iz cerkve vse neumetniške kičaste izdelke, ki so se v zadnjem stoletju , le preveč začeli šopiriti v cerkvah in so veliko doprinesli k obubožanju in poplitvitvi verskega življenja. Seveda bo treba previdnosti in potrpežljivega poučevanja vernikov, da odstranitev ne bo povzročila več škode kot koristi.
Funkcionalnost cerkvene arhitekture.
Tretji odstavek tega (124) člena zahteva, da je pri zidanju svetih stavb treba skrbno paziti, da bodo primerna
opravljanje liturgičnih obredov in da bodo omogočale sodelovanje vernikov. S tem je poudarjeno načelo arhitektonske funkcionalnosti. Arhitekt mora imeti pred očmi konkretno liturgično občestvo in dve glavni zahtevi: da bo sveti prostor čim bolj pripraven 2a sodobno opravljanje liturgičnih de-•)anj in da bodo mogli verniki polno sodelovati pri njih. Zato se seveda mox'a temeljito poučiti o liturgiji in o verski skupini, kateri bo zamislil liturgični Prostor in ga opremil. Zato se bo posvetoval z duhovniki, pa tudi z verniki, k> mu lahko v tem oziru marsikaj koristnega svetujejo, da bo tako res zgr i-dil tem realnim ljudem cerkev, kjer se ho sodobni človek čutil bližje Bogu.
Nadalje govori konstitucija o svetih podobah. Ohrani naj se navada, da so v cerkvah vernikom na razpolago Za češčenje svete podobe, vendar v zmernem številu in po primernem redu, da ne bodo izzivale zgledovanja pri krščanskem ljudstvu in dajale netiva Peurejenirn pobožnostim (čl. 125). Ta rlen navaja k ravnotežju med dvema strujama. Eni pod plaščem verske ob-Povitve hočejo pometati sploh vse kipe ip podobe iz cerkve, drugi pa jih z nji-P>i preveč polnijo, ne oziraje se mnogo Pa primeren red, niti ne na njihovo PPietniško pristnost ali zlaganost, kič. Obe skrajnosti sta napačni. Cerkev je hožja hiša, pa tudi hiša božjega ljudstva, ki ga ne sestavljajo zgolj duhovi ip naša vera je vera učlovečenega Si-Ph božjega. Zato more zmerno število svetih podob v pravem redu postavlje-P>h, Jezusova na najčastnejšem mestu 'p ne narobe, in če so resnično umetni-
ške, morejo veliko pripomoči k pobožnosti božjega ljudstva. Sami simboli tega ne morejo doseči.
Kot v vseh cerkvenih zadevah, gre seveda tudi o cerkveni umetnosti pravica presoje krajevnim škofom. Ker pa pravilno utemeljena sodba o umetnosti ni lahka stvar, naj krajevni ordinariji zaslišijo komisijo za cerkveno umetnost in če je treba, še druge priznane strokovnjake. Saj je jasno, da ne duhovniško ne škofovsko posvečenje samo ne usposablja za strokovne sodbe o umetnosti.
Poleg tega pa naj ordinariji pazijo, da se cerkveni predmeti ter dragocenosti, ki so okras hiše božje, ne bodo prodajali ali uničevali, (čl. 12(i) Pomembna določba, saj je znano, da je bilo zaradi nepoznanja umetniške vrednosti v zadnjem stoletju prodanih in uničenih veliko umetnin, ali so jih zamenjali za kičaste tovarniške izdelke.
Skrb za cerkveno umetnost in cerkvene umetnike
Da bodo mogle biti vse doslej omenjene določbe čim ‘boljše uresničene, naj škofje sami ali po duhovnikih, ki so izkušeni in ljubijo umetnost, skrbijo za umetnike, da jim bodo vcepljali duha cerkvene umetnosti in svetega bogoslužja. Razen tega se priporoča ustanovitev šol ali akademij za cerkveno umetnost v tistih deželah, kjer se zdi primerno, (čl. 127)
Konstitucija obide polemiko, če more neveren umetnik ustvariti pravo cerkveno umetnino ali ne. Zadevo rešuje pozitivno s skrbjo za liturgično vzgojo umetnikov, česar si ti povečini itak želijo.
Vsem tem umetnikom posveti konstitucija iskrene besede, ki poudarjajo njihovo dostojanstvo; njiliova ustvarjalnost je na nek način podobna božji stvariteljski moči; njihova dela, določena za liturgično službo, sodelujejo pri verskem oblikovanju krščanskega ljudstva. še noben uraden dokument ni umetnikom priznal teh lastnosti tako jasno in v taki meri.
Nova zakonodaja
Za uspešnost vseh določil o cerkveni umetnosti je potrebno tudi prenoviti cerkveno zakonodajo, ki je bila doslej v veljavi. Zato naroča konstitucija, da je treba čimprej pregledati in popi-a-viti kanone in cerkvene določbe o bogoslužnih predmetih, zlasti določbe o dostojni in primerni zidavi cerkva, o obliki in postavljanju oltarjev, o odličnosti, mestu in varnosti tabernaklja, krašenju in okrasju cerkva. Izboljša ali odpravi naj se, kar o primernosti in lepoti krstilnice ter o primernosti svetih podob, se zdi neskladno z obnovljenim bogoslužjem, obdrži ali nanovo uvede pa tisto, kar ga pospešuje, (čl. 128.)
Dalekosežnosti teh besed si danes še ne moremo predstaviti. Lahko pa pritrdimo odličnemu liturgistu A. Ito-guetu, da je ta člen v celem poglavju najvažnejši, ki vzbuja največ upov. Potrebno je seveda, da se čimprej izvede. To bo veliko pospešilo preureditev cerkva, oltarjev, krstilnic, da bodo bolj odgovarjali prenovljeni liturgiji in ob-
čestvenemu dejavnemu sodelovanju božjega ljudstva.
V tej zadevi, zlasti glede tvarine in oblike cerkvenih predmetov in oblačil se daje pokrajinskim škofovskim zborom po čl. 22. te konstitucije pravica prilagovanja krajevnim potrebam in navadam. Tako bo mogoče res ustvariti posameznim narodom cerkve in njeno opremo čim bolj v svojem lastnem slogu in čustvovanju in ne bo treba šele čakati, kaj v Rimu odločijo.
Če premislimo vse, kar konstitucija o svetem bogoslužju govori in določa o cerkveni umetnosti in cerkveni opravi, moramo priznati, da je v tem kratkem poglavju veliko novega. Najprej pozitivno razpoloženje do sodobne umetnosti, do umetnikov in do različnih kultur. Tudi pri tem naj sodelujejo vsi, hierarhija, strokovnjaki in božje ljudstvo, da bo res izraz dejanskih potreb in resničnega življenja. Vidno je večje spoštovanje umetnikov in umetnosti ter njene svobode kot doslej. Zato je upanje, da bomo v doglednem času ob sodelovanju vseh imeli resničnim potrebam odgovarjajoče cerkve in cerkvene predmete, da bo tako božje ljudstvo res lahko in z veseljem živelo prenovljeno liturgijo. (Prim. A. M. Roguet: Litur-gia reformada, str. 261—269; Rafko Vodeb: II. vat. cerkveni zbor in umetnost, Meddobje VIII., str. 113—123; in M. Smolik: Pripombe k liturgični konstituciji, str. 46—47.)
Doris Koman
Dobivaš le, če daješ; drugo najdeš le, če sebe pozabiš: odpuščanje najdeš le, če sam odpuščaš. Za večno življenje se zbudiš le, če umrješ.
Sv. Frančišek Asiški
III JE KOG GOVORIM,?
Ko človek opazuje tisoč problemov, ki vstajajo v življenju, čuti tesnobo Popotnika, ki se je ponoči izgubil in vidi na vseh straneh premikanje skrivnostnih sil. Sama po sebi se zbudi v njem želja po jasnosti, nasvetu, vodstvu.
Če vpraša druge ljudi, najde v njih odgovorih le omahovanje, nezavzetost in netočnost. Ostane mu edina pot, da se obrne k Bogu, kot so to storili drugi Pred njim. Pascal je rekel: „Molči, neumna pamet, in poslušaj Boga!“
A človek hoče več. Hoče, da mu da Bog več luči in mu pomaga živeti.
Ali bi ne mogel priti v zvezo z Njim, ki je neskončni in popolni vir sreče, h kateremu težim? Ali bi ga ne mogel imeti že na tem svetu na kak način, biti deležen njegovega življenja in najti v tem neizrekljivo srečo?
Računajoč le z lastnimi sredstvi že vnapuej priznam, da sem nezmožen, da bi vzpostavil to zvezo, da bi prišel do samega vira sreče in da bi bil deležen božjega življenja.
Na drugi strani nimam nobene pravice, da bi zahteval od Boga tako uslugo. A če so moje zmožnosti omejene in mojih pravic do tega sploh ni, so moje želje neizmerne. Vem, da Bog je, da je dober in vsemogočen, kako bi si ne želel, da bi Ka imel?
Ali more Bog narediti z menoj zvezo? Ali sem jaz sposoben, sprejeti božje oznanilo in morda celo biti deležen njegovega življenja?
Da more Bog vstopiti v naše bivanje na način, ki presega našo naravo in ki bo zato nadnaraven, je jasno. Kako bi si namneč upali omejiti moč Njega, ki je določil zakone vesolja in uredil na primer čudoviti mehanizem človeškega telesa.
Kako bi mu odrekli moč, da nam sporoči nekatere resnice, ki nam niso dosegljive, in nam jih naredi dosegljive ? Okrog nas vsa materialna bitja vpli' vajo ena na druga: glasovi violine, ki jo igra neki umetnik v Ameriki, ali pa ropot snežnega plazu v Alpah odmeva v moji sobi. Zakaj bi najvišje bitje ne moglo storiti, da čujemo njegov glas?
Kako bi tudi mogli zanikati Bogu moč, da nas pritegne bliže k sebi? Materialna stvab nam more dati svojo kvaliteto: radiator nam da toploto, ne da bi se skrčil ali nas uničil. Zakaj nas bi Bog ne mogel narediti sposobne do mere, da smo deležni njegovega življenja, življenja nad zahtevami naše narave, življenja, ki ne bo uničilo našega življenja, ampak ki ga bo olepšalo in naredilo bolj rodovitnega ?
Kako bi mogli že kar vnaprej reči, da smo nesposobni z božjo pomočjo sprejeti njegovo oznanilo in celo njegovo življenje, ko nam vendar vse, kar imamo prihaja od njega brez vseh pravic z naše strani? Nam ne more dati potrebnega — primernih anten — da moremo sprejeti njegovo sporočilo? Ne more razširiti naše bitje do meje, da je sposobno biti deležno njegovega življenja? Veliki geniji, celo poganski, so verjeli v možnost takega božjega posega v naše življenje.
Ko vidimo tako, da bi bila z ene in druge strani možna taka zveza med Bogom in človekom, nastane v razumu vsakega človeka, ki misli, vprašanje, najbolj silno vprašanje, ki sploh more nastati: Ali je Bog govoril človeštvu ali ne?
Treba je izbirati: ali je Bog potem, ko je dal zakone svetu, obmolknil o svojih načrtih in se izognil vsakemu stiku s stvarmi, ki jih je ustvaril, ali pa je stopil v zvezo s človeštvom. Kar je slutilo starodavno poganstvo, zatrjujejo vse vere, ki se imenujejo razodete: Bog je govoril. Ogromna večina ljudi veruje v posebni božji poseg v življenje človeštva.
In če je govoril: Kaj je povedal? Kaj je zapovedal? K čemu nas je povabil ? Temeljna vprašanja, mimo katerih pameten človek ne more.
Kjer je sovraštvo, naj prinesem ljubezen. Kjer je žalitev, naj prinesem odpuščanje. Kjer je nesloga, naj prinesem soglasje. Kjer je zmota, naj prinesem resnico. Kjer je dvom, naj prinesem vero. Kjer Je obup, naj prinesem upanje. Kjer je tema, naj prinesem luč. Kjer je žalost, naj prinesem radost.
Molitev sv. Frančiška Asiškega
življenje duš živi na nevidni nitki njihove molitve, kakor je telesno življenje odvisno od neotipljivega sončnega žarenja.
MOLK JE ZLATO
Dragi Metod! Ker iz Tvojega odgovora vidim, da si razumel in pravilno 3Prejel moje pismo o pogovoru (dialogu) med ljudmi, Ti bom napisal še nekaj besed o nasprotnem, pa prav tako potrebnem v človeški družbi — o molčanju. Molk je namreč za srečno sožitje med ljudmi tako važen, kakor so važni odmori (pavze) med notami, če hočemo, da bo petje pravilno in lepo.
Ravnotežje med besedo in molkom
Čednost je, če zna človek izreči pravo besedo na pravem mestu in o pravem času; prav tako je čednost molčanje o pravem času. Najbolje je, če je med govor-•jenjem in molčanjem ravnotežje. Razumen in vzgojen človek ve, kdaj in kako j® treba govoriti, kdaj pa molčati. Včasih je res, da devetim odgovori, kdor molči. M katoliški Cerkvi imamo kontemplativne redove, kjer vlada strogi molk: kar-•Peličani, kartuzijani, trapisti. Poleg njih pa so redovi, ki zelo aktivno delajo med cvetom in glasno oznanjajo Kristusovo vero. Tako se med seboj dopolnjuje molitev *P zunanje delo, premišljevanje in oznanjevanje evangelija.
Podobno bi moralo biti v človeški družbi, zlasti v krščanskih družinah, da J1’ vsi njihovi člani znali govoriti in molčati, kakor zahteva čas in položaj, v Katerem smo. Pregovor pravi, da je golk (govorjenje) srebro, molk pa zlato. Da, ^Polčanje je dostikrat težja in večja modrost kot govorjenje. Zlasti je treba mol-ati o vsem, kar podira mir in soglasje v družini in družbi. Nekatere strašno da bi izrekli to ali ono zbadljivo besedo, a ne pomislijo, kako spodkopavajo Pravičnost in ljubezen med ljudmi. Drugi zopet prenašajo razne čenče in z njimi zabavajo ljudi na trgu, v gostilni in drugod — a vse to na račun bližnjega, ki 11111 jemljejo ugled in dobro ime. Dobro ime pa je več vredno kot premoženje, zato je obrekovanje in opravljanje večji ali manjši greh zoper 8. božjo zapoved.
Ne sodite!
Starši in odrasli bi morali zelo paziti, da pred mlajšimi ne bi izrekali ostrih, z,lriičljivih in prevzetnih sodb o bližnjem. In če oče ali mati slišita takšno besedo ust svojih otrok, jih morata posvariti in poučiti. Kar nočeš, da drugi o tebi f°vorijo, ti o drugih ne govori! „Ne sodite, da ne boste sojeni!“ je rekel Kristus, sodbo je Bog pridržal sebi. Mnogi pa komaj čakajo, da poberejo kakšno no-c°. in preden so se prepričali, ali je resnična ali ne, jo širijo dalje. ,.Pravijo, le tole storil, pravijo, da je ona takšna.. .“ Kakor povodenj se širi ta „pravijo“ °dnaša dobro ime bližnjega.
Krščanska pravičnost in ljubezen zahtevata, da varujemo svoje in svoje!?6 7 8 bližnjega dobro ime. In če slišimo kaj slabega o bližnjem, ohranimo zase, da s® ne bo slabo mnenje širilo dalje kakor strupen bacil! Kdor prenaša slabe sodbe 0 bližnjem in dela zdražbe, je podoben muhi, ki prenaša kužne bacile. Koliko ve® miru, sreče in prijateljstva bi bilo med sosedi, če bi ljudje znali to in ono zas« ohraniti, če bi znali o pravem času molčati. Kadar pa mora kdo po dolžnosti na' pako ali slabost odkriti, naj bi to storil z obzirnostjo in modrostjo, kakor zdravniki ki pri operaciji odreže samo to, kar mora odrezati, ter nikdar ne dela večje in globje rane, kakor je nujno potrebno.
Dragi Metod, utrjuj se v umetnosti molčanja že zdaj v mladosti. Sv. pisin0 pravi, da bo treba dajati odgovor od vsake nepotrebne besede, kaj pa bo šele besed, ki bližnjega pohujšajo, zabolijo, užalostijo! Nauči se, kdaj je treba mošk® govoriti in kdaj moško molčati, potem boš res — mož beseda!
Lepe pozdrave! Tvoj prijatelj Jane*’
TELEVIZIJA: DA ALI 1%$
Televizija je lahko družinski prijatelj in informator. Ob pretirani uporabi more postati tudi sovražnik. V Ameriki so že odkrili neko novo bolezen, ki 1° povzroča predolgo sedenje ob televizijskem zaslonu. Posebno otrokom televizij*1 več škoduje kot koristi. Po nemški reviji Film und Frau povzemamo navodil8' v kakšnih obrokih naj starši dovolijo otrokom posedati pred televizorjem.
1.	Samo starši smejo odločati, katera oddaja je primerna za njihove otrok®-Pri vzgoji otrok imajo starši naloge in dolžnosti zdravnika. Zdravnik pa ne sna’ nikoli predpisati napačnega zdravila.
2.	zadnjim večernim predstavam navadno ne puščajo otrok. Za televizij® velja isto.
3.	Otrok ne sme sam razpolagati s televizorjem. Tudi čokolade in bonbon®' ne bomo otroku dajali, kolikor jih bo hotel, ker bi mu to škodovalo, še hujša P® je duhovna škoda, ki jo lahko povzroči televizijska oddaja.
4.	Pravilo, ki velja za otroke in odrasle: otroci naj gledajo televizij9'** program največ pol ure na dan, odrasli pa največ eno uro.
5.	Televizijska oddaja naj bo povod za razgovor z otrokom. To bo važ®1' pripomoček pri vzgoji.
6.	Kadar televizija oddaja za otroke neprimeren spored, je treba televiz®1 brezpogojno izključiti. Otrokova duša naj ostane čista. Tu ne smemo trpeti nobe nega popuščanja, čeprav bi se otrok kujal.
7.	Predšolski otroci naj ne gledajo televizije. Otrok, ki še ni zrel za šol®
ne more razumeti dogajanja na zaslonu.
Wj,
PodrM
viharnik
Življenjepis Ivana Pavčiča — slovenskega mučenca — v priredbi Ivana Korošca
Zadnje počitnice
Čeprav je imel Janez dosti dela in utla doma je prosil domače, da bi ^el tudi te počitnice med zidarske de-UVe<!- Pustili so pra.
»Prav je, da se fant navadi življenja
ni],
kn
koliko je vreden naš vsakdanji u^>“ je prikimal oče.
Janez je vedel že izza prejšnjih po-ltn'ci da bo štel žulje, da bo truden,
da še spati ne bo mogel, da bo deležen celo prezira od strani nekaterih delavcev, vendar gnala ga je želja, da bi se čim bolj približal delavskemu okolju, njihovim problemom in njihovim upravičenim zahtevam.
To pot je dobil delo pri stavbeniku Briclju na Kodeljevem skupaj s prijateljema.
Preddelavec Jože jih je še kar prijazno sprejel, posebno Janeza, ker je
videl njih mlad zagon in resno voljo.
Delavci so bili sprva nezaupljivi, toda Janez se jim je kmalu znal približati in jih osvojiti.
Že prvi dan opoldne ob času kosila, se je razvila živahna debata ob rahlem izzivanju nekaterih proti Cerkvi in papežu. Janez se je takoj odločno postavil z tehtnimi dokazi vljudnih prepričevalnih besed.
V svoji bistroumnosti je Janez kmalu spoznal vpliv progagande komunističnih učiteljev novega reda. Tu med temi ljudmi se je šele prav zavedel resnosti opozoril rdeči nevarnosti, ki je tajno, vendar z zanesljivo sigurnostjo spletala mreže tudi našemu narodu.
Janeza vse pričevanje nasprotnikovo, dokazi brez podlage in nesramna blatenja niso spravila s tira, še manj v malodušje. Vestno poznanje komunizma in njegovih metod mu je bilo močna podlaga v obrambo krščanskih načel z zdravimi dokazi osvajojočih besed. Često je žel odobravanje delavcev kar ga je še bolj podkrepilo, pri nasprotnikih pa je budilo zavist in prezir. Ko so videli da mu niso kos s svojo teorijo, ali še manj da bi ga pridobili za njih zmoto, so ga resno prezirali in mu nagajali, često je našel prevrnjeno steklenico s čajem. Ali namesto kosa kruha zavito podgano. Pa je bil Janez junak tudi v tem. Ni povpraševal in robantil. In ko so opoldne drugi juži-nali je on vedrega obraza sedel v njih krogu ob steklenici vode rekoč; „Gotovo je nekdo še bolj lačen, Bog mu po-žegnaj.“ Le s silo so ga pripravili prijatelji, da je vzel košček njihove hrane.
Bilo je nekega deževnega dne. Iz
nizkih oblakov je rahlo pršilo in delavci so se stiskali pod novo zabit® streho ter čakali, kdaj bo udarilo na kos obešenega železa, ki jim bo naznanil prostost. Janez je s prijateljem čistil od ometa umazane hlode. Od premočene kape mu je kapalo kot od strehe i11 mokra zaplata na hrbtu se je vedn® bolj širila. Nenadoma je zahreščalo Ja drugem koncu stavbe in se podrlo 1 glasnim hruščem. Vsi so strmeli. Jane* se je prvi pognal za poslopje kjer s® je zrušil pod v razmočenih tleh, zida>' Tone pa se je krčevito grabil za i'03 bknja v drugem nadstropju.
„Drži se, takoj ti pomagamo!“ Je zavpil Janez in že postavil dolg train pod njegove noge, kamor se je le-i-* oprl in se močneje poprijel, dokler m11 niso pomagali z lestve.
„Hvala Janez in čestitam ti. čepra' si drugačnega prepričanja pa vseen® Te imam rad,“ mu je bil hvaležen T®' ne. Poslej Janez ni več našel prevf njene steklenice opoldne in podgane t>a' mesto kruha.
„Saj so dobri ti ubogi ljudje, nekoga jim je treba, ki bi jih narncs'3 sovraštva učil ljubezni, nekoga, ki jim poleg dolžnosti dela, dal tudi p1'3' vico življenja svobodnega človeka. P0’ jim se, da ne bo prepozno, da ne bo 3 delavske mase zajela materialisti,č®'1 zmota, kateri bodo orodje pri njene11’ pogubnem delu,“ je bil Janez zaskrblj®11 zvečer po poti domov.
Veliko rdeče sonce je zahajalo Ljubljano, tam daleč iz bizoviške ce® kvc pa ga je — trudnega vabil zv®1’ Ave Marije...
Grško
pravoslavje
in
koncil
Pavel VI. v družbi dveh zastopnikov pravoslavja
Letos 15. februarja je bila pri sv. °četu Pavlu VI. delegacija ekumenske-Patriarha iz Carigrada in ga obve-*Lla, da si pravoslavje „vsega sveta“ dialog s katoliško Cerkvijo. Če bo-Priprave za razgovore ugodno na-•edovale, bo pravoslavna skupina se-stavljena iz cerkvenih in laičnih teolo-f’°v, kajti na univerzah v pravoslavnih zavah imajo bogoslovne fakultete, kjer poučujejo profesorji — laiki. Seveda jo samo v državah, ki niso pod komu-^'stičnim režimom.
Lgled ekumenskega patriarha v Ca-k'Sfadu jc še vedno tolik, da so njegovi >aki v vsem pravoslavju upoštevani,
toda
Proti Carigradu se je ravno grška
[lavoslavna Cerkev znala obnašati naj-
bolj
samostojno in je bila pogosto cela
. esetletja v opoziciji proti njemu ter nJegove ukrepe ali nasvete prezirala, od začetka pa je bila ravno gr-Pravoslavna Cerkev zelo skeptična
rak0j
*ka
(lo
tri
'iala
vatikanskega koncila; glasila pa-a,hije ali škofov po Crčiji so objav-°h zaklju,'ku dosedanjih treh za-
sedanj samo glavne sklepe in sicer komaj v nekaj vrsticah; malo več se je pisalo o koncilu v dnevnem časopisju v Atenah, vendar ni bilo nikjer več kot dvajset vrstic. Tretje zasedanje koncila pa je odobrilo besedilo poglavja o ekumenizmu. Glasilo patriarhije v Atenah „Ekklisia“ je uvodoma komentiralo resolucijo o ekumenizmu, ki da ima nekaj „svetlih točk“, v ostalem besedilu, ki je obsegalo 180 besed, pa je ostro grajalo celotno dosedanje delo koncila. Edini verski list, ki bi mogel obveščati grško javnost o koncilu v pozitivni smeri je bil časopis „K,atolik“, glasilo gr-ško-katoliških unijatov. Vendar je ne-razpoloženje proti unijatom v Grčiji tolikšno, da verniki, zlasti pa pravoslavna duhovščina, lista ne upajo javno jemati v roke. Duhovnik —• teolog na univerzi v zahodni Gr.čiji ne upa prejemati „Katolika“ po pošti, ampak mora list tja prihajati pod drugim ovojem in na čisto drugo ime. Metropoliti in škofje so sicer lahko brali poročila o koncilu v glasilih tujih držav, toda zna-
nje jezikov je pri grškem episkopatu zelo omejeno.
Štirideset : šest
Med grškim pravoslavnim episkopa-tom — vsega skupaj je 46 rezidencial-nih škofov — je komaj šestorica iskreno razpoložena pravično presojati zasedanje koncila. Skrajnih nasprotnikov katolicizma je kakih deset, drugi so pa neodločeni in ostajajo raje nepoučeni. Metropolit Dorotej v Tobah je najbolj odločen nasprotnik zbližanja s katolicizmom. Ponovno je izjavil, da bi zbli-žanje pomenilo podreditev grškega pravoslavja Rimu. Vatikan bi po njegovem moral najprej pokazati dobro voljo v temeljnih vprašanjih, ne pa z demonstracijami, kakor je bila vrnitev glave apostola Andreja iz Rima v Patras. Rim mora najprej preklicati svoje zmote in potem bo takoj odpadla potreba za dialog. Tujemu časnikarju je zaključil: „Zgodovina nas je naučila, da je prijateljstvo Rima trojanski konj za vdor med nas. če samo pomislim na križarske vojne, sem — po, po, po..." (grški izraz za zgražanje). Pri nekaterih škofih je opazno, da so srečni, če se o koncilu ne govori. Podobno misli zlasti atenski metropolit in nadškof Krizostom. Mora pa se priznati, da se nekateri nasprotniki Rima trudijo biti obveščeni o tem, kaj se je na koncilu dogajalo.
V zatišju
Najtežje je s škofi, ki ostajajo raje v zatišju. Škof Dorotej iz Levkasa je 73 let star. Res je zelo kratkoviden, skoraj slep in mu morajo glavne novice
drugi prebirati. Njegova škofija je n» otoku istega imena in v Atene odhaja enkrat na leto, ker je član dvanajst0' rice sinoda, ki vodi pravoslavno Cerkev v Grčiji. Ko ga je obiskal tuji časnika:' po tretjem zasedanju koncila, škof Do' rotej ni vedel nič odgovoriti, ker spl°^ ni vedel, da zaseda v Rimu II. vatika°' ski koncil. Mesto Arta je sedež metro' polita Ignacija, tudi člana sinoda, ki je razmeroma mlad. Med razgovor001 s časnikarjem je poudarjal, da je gršk» Cerkev poslala opazovalce na koncil -Na zasedanju sinoda ni torej bil nit’ toliko pozoren, da bi tam slišal, kaj resnica, ker grška Cerkev ni na vabü0 niti odgovorila.
Svetle točko
Med hierarhi, ki so zelo navdušen* za razgovore z Rimom, je metropoli1' Barnabas iz Kitrisa. Ker je študiral v New Yorku, je vešč jezikov in ima na' ročene anglikanske in katoliške tedni' ke iz Londona. Tudi si upa biti tolik0 predrzen, da prejema „L’Osservatore R°' mano“ naravnost iz Rima. Podčrtava1 pa je, da koncil ni bil dovolj radikal®0 in da je papež Pavel VI. jetnik kon' servativne struje v kuriji. Papež Jane2 XXIII. je še umrl, predno bi moral ka' pitulirati pred kurijo. Enciklika Pavl* VI. Ecclesiam suam po njegovem doka' zuje, da se brezupno bori proti premoč* kurije in se je zato odločil za taktik0' da stori dva kratka koraka naprej, ^ hi potem storil spet dolg korak nazaj' Med škofi pa je najbolj vnet za zbil' žanje z Rimom škof Damaskin iz V°' losa. Med vojno je bil vojni ujetnik ' Ttaliji, kjer so ga Nemci ugrabili l*1

Uvlekli v Dachau. Kar odkrito je pri-''•»al, da si dopisuje z mnogimi katoli-^>mi duhovniki na zahodu in je v red-pismenih stikih s kardinalom Bea. pred začetkom koncila je na svojo i'oko šel v Rim, obiskal Janeza XXIII. 'n tam javno izražal željo, da bi pra-v°slavna Cerkev prešla v pravo zbliže-Vanje s katolicizmom. Ko se je vrnil v Atene, ga je ves tisk zelo napadal. To-^rat pa je izjavil, da si zelo želi osebno Udeležbo na četrtem zasedanju koncila ^t „prijatelj“, ne pa samo kot opazo-VaVec. Veruje, da se bo to zgodilo.
Vendar je vedno jasno, da grški Pravoslavni episkopal kot celota ven-darle ni proti zbližanju s katoliško Cer-v’j°. Sovražno stališče sloni bolj na Propagandi nekaterih listov, ki se izda-za branivce in varuhe pravoslavja, tem pa računajo pri vernikih na ^aro zagrizenost. Vodilen med njimi je *t „Typos“, ki je ob srečanju papeža avla VI. s patriarhom Atenagorosom Rjavil sliko obeh na prvi strani, pod 1'j0 Pa zapisal: „Papež objema patriar-<* 'n Atenagoras izraža na obrazu Ugodnost zaradi svoje sokrivde.“
Teologi-laiki
Mnogo bolj ugoden je položaj med e°logi-]aiki. Glavni fakulteti teologije S^a v Solunu in Atenah. Ker sta neod-ls,'i od patriarha v Atenah, prejemata sklopu univerzitetne biblioteke publi-c*je z vsega sveta, tako tudi vse do-1 Prnente s koncila ter literaturo kato-^'skih založb iz cele Evrope. Vsi pro-s°rji obvladajo razne jezike, zlasti ^Mljanščino, francoščino in angleščino. Gl Je daleč od Aten, je teološka fa-
kulteta v Solunu najbolj ekumenično usmerjena. Profesor Christos v Solunu je tožil, da rimski ukrep o ekumenizmu ni dovolj uravnotežen, ker se vidi, da so pri poglavjih o zahodni Cerkvi imeli na koncilu vpliv in zmagali progresivni škofje, dočim so pri besedilu o vzhodni Cerkvi zmagali konservativci. Christos se j-e tudi neugodno izrazil o um-jatih, ki da preveč zavajajo grško javno mnenje. Seveda je pretiraval, saj je unijatov v Grčiji samo dva tisoč v primeri z osem milijoni pravoslavnih.
Najbolj jasno pa izraža svoje odobravanje koncilskega dela profesor Agu-ridis v Solunu. Tudi on je laik in je mladost preživel v Združenih državah. Tik pred začetkom koncila je bil v New Yorku, kjer se je čudil, s kakšnim navdušenjem je ameriško javno mnenje spremljalo delo papeža Janeza XXIII. Po njegovem sta bili prvi dve zasedanji najbolj pozitivni, dočim je tretje padlo pod vpliv enciklike Ecclesiam suam, ki je med pravoslavnimi cerkvenimi krogi povzročila razočaranje. Po njegovem „communieatio in sacris“ ne bo rodila novih uspehov, ker smo v verskih in duhovnih stvareh že edini. Gre za organizacijo Cerkva in na tem polju se pravoslavni branijo, ker se boje podreditve Rimu. Najboljše, kar bi se moglo doseči, bi bilo, da se izvede res prava koeksistenca med obema, in če se bo izkazalo, da res nikdo nikogar ne izrablja, bo prišlo do zedinjenja, ne da bi bilo treba izvajati boleče ukrepe.
Atene — bolj rezervirane
Atenski teologi-laiki so mnogo bolj rezervirani do koncila. Edino profesor
Azamaitos zre zelo optimistično na delo zbližanja, drug' pa so se še bolj oddaljili po encikliki Ecclesiam suam, ki da je preostro potrdila papeževo prvenstvo v Cerkvi in še bolj podčrtala že toliko nesprejemljivo dogmo o nezmotljivosti sv. očeta. Profesor Kamniris je v „Ek-klisia“ napisal članek, kjer priporoča, da naj koncil takoj na začetku tretjega zasedanja omili nekatere odstavke okrožnice in tudi popravi slab vtis nekaterih javnih izjav Pavla VI. Ob zaključku navaja osebno mnenje, češ da čas še ni zrel za dialog med katoliško in pravoslavno Cerkvijo. Profesor Alivizatos je poudarjal, da se Cerkvi ne bosta mogli kmalu zbližati, ker je zahodna Cerkev organizirana centralistično, dočim je vzhodna federalistično urejena in zato demokratska... Ob koncu je tudi on izjavil, da naj se obe Cerkvi vr.neta na
koeksistenco. Pri tem ne bi uvajali n' česar novega, ampak bi se samo vrnil' na stanje, ki je že vladalo med obem® Cerkvama cela tri stoletja pred shizni'l v letu 1054. Vzhodni kristjan je tedni mogel nemoteno k zakramentom, če je bil v Itimu, zahodni je bil doma v vzhod nih cerkvah, če jc bil na Vzhodu. 2* kramentalno smo že zvezani, je dejn1’ gre samo zato, da se Vzhod ne vmešal v zadeve na Zahodu, Zahod pa naj 56 vrne na spoštovanje hierarhov na Vzn° du, kakor je to bilo že v dobi P1-e padcem Bizanca, oziroma pred 10^' Tedaj se nikdo ni razburjal čez nad posebnostmi, zato se tudi naj d* nes ne obregujemo obnje. Med tem bo izgladilo in razjasnilo, kaj je p1’a'r zaprav papeževo prvenstvo v Cerkvi, i" zakaj mora biti nezmotljiv.
Ruda Jur.Čec
SKRIVNOST POSLEDNJEGA USMILJENJA Bilo je leta 1856. V železniškem vozu se je splošno govorilo o čudovit'^ dogodkih bližnjega Arsa ter o tamkajšnjem svetem župniku. Poleg duhovnika, l'1 je bil namenjen v Ars, je sedela v črnino in žalost odeta dama. Ves čas je mol^e sledila razgovoru. Na postaji Villefranehe, kjer je duhovnik izstopil, je izstoipn'1 tudi dama. „Dovolite, gospod, da grem z vami v Ars... Saj mi je vseeno, ka"1 grem. Potujem itak za razvedrilo.“
Po prihodu v Ars sta se gospa in duhovnik postavila z drugimi romarji poti, po kateri je imel, kot navadno, priti Vianney. Nista dolgo čakala. V belc'11 roketu se prikaže župnik.. . Ustavi se pred črno oblečeno damo, ki je bila z mn° žico vred pokleknila. Skloni se k nji in ji zašepeta na uho: „Rešen je!“ Gosp" presenečena vstane. Vianney ponovi: „On je rešen!“ Tujka odgovori le z never^ kretnjo. Nato ji odgovori svetnik, poudarjajoč vsako besedo: „Povem vam, da ie rešen! V vicah je in potrebuje molitve... Med mostom in vodo je imel še čas, ^ je obudil kesanje. Ljuba Mati božja mu jc izprosila to milost. Spomnite se šmarnice v vašem stanovanju! čeprav brez vere, se je vendar včasih pridrh* vaši molitvi. S tem si je zaslužil milost kesanja in poslednjega usmiljenja.“
Duhovnik, stoječ poleg gospe, je te besede sicer slišal, a razumel ničess-’ Šele naslednji dan je zvedel, kako čudovito je Bog razsvetlil svojega služabnik11
— v tolažbo obupani, strti ženi.
Po srečanju s svetnikom je bila gospa kot spremenjena. Prebila je več u v samoti in molitvi, blažen mir ji je sijal z obraza.


Mladostnik
Doba od trinajstega do štirinajstega Jeta je ng^aka prehodna doba, ki že aze na težave in probleme naslednje f°be; vendar so razlike duševne in te-sne rasti med poedinci lahko zelo ve-Kel nekateri so še vedno bližje šolski D,> v drugih pa že nastopa mladostna ^ ba z vsemi svojimi značilnostmi. Tu-zdrav duševni razvoj v tej dobi razumevanje in pomoč vzgojitelja S|*n° pomembna; tudi v tej dobi bo zKojitelj nudil svojo pomoč zlasti s botPočjo dobrohotnih razgovorov, ki jih 0 Pač moral čim bolj prilagoditi okol-°stim, razlikam otrokovega razvoja in ^ačaja.
V času od petnajstega do sedemnaj-‘ ^Sa leta (pri dekletih že prej) se zač-Pri zdravi, nepokvarjeni mladini pra-a heroična, zlata doba za samovzgojo
s pomočjo idealov, vrednot, lepih teženj, ki jih začne odkrivati v sebi mlada duša.
a) Značilnosti te dobe. V tej dobi se naglo razvija razum, čustva postajajo globoka in močna, domišljija živahna; mlad človek začne globlje vrednotiti to, kar je lepo, dobro, resnično, pravično; grebe po sebi, se razčlenja, tuhta in išče smisel za svojo mladost in za svojo prihodnost; ostvarja si privide novega, lepšega sveta, ki mu hoče služiti svoboden in neodvisen. Tak je na splošno zdrav, nepokvarjen mladostnik; v okviru teh splošnih znakov pa med mladostniki najdemo velike razlike, zlasti so lahko zelo različni njegovi prividi novega, lepšega sveta, kot je pač bila različna mladostnikova preteklost in je različen njegov značaj.
Zlasti za to dobo velja: kdor hoče
mladostnika spoznati in razumeti ter mu tako v njegovem razvoju pomagati, ga mora veliko, dobrohotno, nevsiljivo opazovati dan na dan in večkrat iskati priliko za dobrohoten, zaupen in spoštljiv razgovor ob primerni priliki, zlasti ko je mladostnik notranje umirjen in vesel ali ko sam vsaj rahlo išče prilike za tak razgovor. Morda v razgovoru z njim začneš s splošnimimi vprašanji, ki mladostnika najbolj zanimajo, npr.: kaj si želi, kaj bi rad pr.stal, kaj ga odbija in kaj ga privlači, ko opazuje sebe, okolje, družbo, s katero je v stiku, kaj ga vznemirja ali muči, kakšen bi rad postal, ipd.
b) Socialno čutenje. Morda odkriješ, da je njegovo osnovno teženje — socialno čutenje, želja pomagati, se žrtvovati za dobro skupnosti, za zmago pravice, resnice in poštenosti v družbi. Mlad človek naj čuti, kako vesel si tega njegovega teženja, kako zelo želiš, da bi mogel storiti veliko dobrega in da bi bil srečen ob tem tudi on, in kako zelo lepo je nesebično se žrtvovati za druge, a tudi — kako je težko! Koliko izredne nesebičnosti je potrebne, da človek ne omaga zaradi raznih težav, nerazumevanja, zlorabljanja dobrote, razočaranj, ki vedno spremljajo socialno delo; a da je tako delo vedno lepo, vredno vseh naših naporov in žrtev^ in da je prav tako življenje vedno tudi najbolj bogato; zato naj se le trudi, da Se nanj dobro pripravi; naj bo že zdaj brezpogojno resnicoljuben, pravičen do vseh, plemenit in nesebičen, vztrajen in požrtvovalen, pa naj ga pri tem spremlja pohvala ali nehvaležnost, uspeh ali neuspeh! Da ni važno kaj bodo
drugi o njem zaradi tega mislili ali S°' vorili, ampak da je važno le to, da £il pri vsem vodi iskrena ljubezen do resnice in pravice, iskrena dobrota in n®' sebičnost, nikdar pa ne napuh in obla' stiželjnost. Če hoče storiti veliko dobrega v prihodnosti, da se mora že zdaj na to resno pripravljati zlasti s tenu da kar najvestneje spolnjuje svoj® dnevne dolžnosti, poglablja čut odg0' vornosti, šola svojo vest in oblikuj® svoj značaj!
Prav gotovo ti bo mlad človek za tak razgovor iskreno hvaležen; vzbudil boš v njem ne le iskreno zaupanje d° tebe, notranje zbližanje s teboj, s®'0 verjetno si mladega idealista tudi Pr*' dobil za iskreno in resnobno sam0' vzgojo.
i c) želja po svobodi in neodvisnost*-Morda odkriješ kot osnovno nagnjenj® mladostnika željo po svobodi in neod visnosti. Pokaži da si tudi tega nag njenja iskreno vesel in mu razloži, d® ga sam Dog s pomočjo te želje kli®®1 naj se na svobodo pravočasno in dobro pripravi, ker bo samo tako v prihodnost zares lahko živel kot svoboden in neodvisen; mladostnik naj ve’ da tako lahko živi le tisti, ki si z*10 sam služiti kruh za vsakdanje življ®' nje; kdor tega ne zna ali noče, da živl kot parazit, ki zajeda druge, kot bera®’ ki živi na račun drugih in da je tak° življenje brezčastno, sramotno. Naj v®> da je zunanje svobode vreden in zanj0 sposoben le tisti, ki je notranje svoboden; kdor je suženj te ali one napak® ali strasti, pa naj bo lenoba, nečistosti sebičnost, napuh, da je družbi nevar®1*’
er bo svobodo zlorabljal, zato je ni Vreden, kot ni vreden svobode zločinec Prav zato ker jo zlorablja v škodo dru-Rih.
če torej hoče živeti kot svoboden in Peodvigcn, če hoče biti vreden svobode, nai se dan na dan trudi, da se dobro Pripravi na svoj prihodnji poklic, naj VzRaja sebe, da bo že zdaj notranje sPosoben, da že zdaj ne bo hlapec no-bene napake, nobene strasti, nobene ^užbe ali zabave; naj bo že zdaj pra-v'^en, resnicoljuben, delaven, pošten v Sv°jih mislih, govorjenju in vedenju.
Lahko mu poveš, da mu boš odslej baščal več svobode, a da naj dokaže, je je vreden in zanjo sposoben, s ^Grn. da ga bo povsod vodil glas vesti ^ čut odgovornosti za vsako besedo in Vsako dejanje, da se mu ne bo treba Samovati ničesar niti pred seboj niti *)re(l Bogom. V nočnih urah pa da bo ^aral tudi v prihodnje ostati doma (to Vslja zlasti za dekleta), ker to zahteva 5'Cl'b za telesno in duševno zdravje in j rh za vestno spolnjcvanje dolžnosti, Ra čakajo naslednji dan.
Ponos. Morda v razgovoru spo-da je osnovna poteza mladostni-°Vclta značaja — ponos, želja posta-V'L se. i,e pokaži, da si tudi tega iskre-tl° vesel; da naj le neguje v sebi zdrav ^0rios, saj se človek, ki je zdravo po-^Psen, ki kaj da nase, ki hoče biti spo-Pvan, še lažje varuje tega kar je potujoče, kar hi ga moglo osmešiti, mu teti pravico do spoštovanja; a dobro-n° dodaj, da moremo spoštovati le ls^eRa, ki se iskreno trudi biti resnico-pravičen, nesebičen, človeka s
'juben,
čutom odgovornosti za čas, ki ga imai na razpolago, in za talente, ki jih je-prejel ter za dobrote, ki jih uživa dan za dnem; da pa osmeši sam sebe tisti, ki hoče da ga drugi cenijo, pa vidijo da je lenuh, lažnik, sebičnež, nehvalež-než, ki morda zapravlja čas, svoje talente in svojo mladost po raznih zabavah, da je morda celo suženj neurejenih nagnjenj in strasti; tak človek da ima samo eno pravico: da ga prezirajo vsi dostojni ljudje. Če torej res da kaj nase, če zares hoče biti spoštovan, naj se trudi dan na dan, da utrdi v sebi vse lepo in dobro, naj premaguje vse nelepo in neurejeno, naj ne postane suženj nobene napake in nobene družbe.
d)	Gospodovaluost. Morda odkriješ v mladostniku kot njegovo osnovno potezo — gospodovalnost, željo ukazovati, voditi. Tudi * v tem primeru moreš pokazati svoje iskreno veselje, saj je morda sam Bog položil vanj to teženje, s katerim ga kliče, naj postane voditelj, naj s svojim delom seje dobro in lepo v družbo ter jo s svojim vplivom rešuje in dviga; a tudi dobrohotno dodaj, da bo to zmogel le, če bo najprej znal voditi k dobremu sebe, če bo dosegel zmago lepega najprej v sebi, če bo najprej sebe rešil pred vsem slabim in se dvignil nad vse neurejeno, nizkotno; če torej z močmi, ki jih čuti v sebi, hoče osrečiti sebe in druge, naj sc dan za dnem prizadeva, da bo resnicoljuben, pravičen, nesebičen, naj premaguje v sebi zlasti lenobo, napuh in nasilnost, naj goji v sebi hvaležnost, razumevanje in dobroto.
S takim ali podobnim razgovorom boš zelo verjetno pridobil tudi tak go-
spodovalen tip, da 'bo sodeloval s teboj pri vzgoji, da bo resnobno začel tudi sam vzgajati sebe.
e)	Napredek. Gotovo pa se v teh letih vsa mladina navdušuje za napredek; ta beseda jo vžiga. Tudi to ti lahko služi kot izhodna točka za razgovor in kot sredstvo, da jo pridobiš za sodelovanje pri vzgoji, za samovzgojo, za veselo oblikovanje značaja, če ji prikažeš, da je napredek zares velika stvar, lepa in pomembna, da so se skozi tisočletja milijoni in milijoni najboljših in najsposobnejših ljudi trudili, žrtvovali svoje najboljše moči, često celo svoje življenje, da bi pomagali k napredku; da uživamo dan na dan sadove teh žrtev tudi mi in da nam že sama hvaležnost nalaga dolžnost, da v skrbi za napredek sodelujemo, kolikor moremo; da najlepše sodelujemo, če spolnjujemo vestno svoje vsakdanje dolžnosti, če s študijem in resnim delom razvijamo svoj razum, voljo in spomin, če se izoblikujemo v lep značaj in se lepo vključimo v družbo kot nesebični sodelavci v skrbi za blagor vseh; da je to sodelovanje možno le tam, kjer poleg nesebičnosti vlada tudi resnicoljubnost, iskrenost, ponižnost, potrpežljivost ipd. Če torej hoče napredovati, če hoče kaj storiti za napredek, naj premaguje v sebi sebičnost, napuh, lenobo, površnost, naj bo vselej iskren, resnicoljuben, skratka, naj čim veseleje vzgaja samega sebe in spolnjuje svoje vsakdanje dolžnosti.
f)	Nemir in nezadovoljnost. V tej ali oni mladi duši morda ne boš mogel odkriti niti tega teženja — po na-
predku, ampak le nek nemir in nez»" dovoljnost s samim seboj in z okoljein' v katerem živi; celo to ti more služit*’ da dramiš in dvigaš; morda pojasniš-glej, ta nemir v tvoji duši je znaik, & te vsakdanjost in plitvost ne more*® zadovoljiti; s pomočjo tega nemira tu® tebe Bog kliče k lepim ciljem in nal° gam; bodi tega klica vesel, sposobe® in vreden; naj te vodi vedno misel vC likih duš „ad maiora natus sum", se”1 rojen za kaj višjega kot zgolj za zab® vo in za lenobo; ne bodi povprečnež ne mlad starec brez idealov in bre® poguma zanje; iz tvoje mladosti n®' veje svež dih lepe in pogumne duše, ^ noče tavati po poti porazov, neuspeboy in blata, ampak si hoče zasigurati ve ličino zmag v službi dobrega, lepega, v službi resnice; v to hotenje položi v5" moč tvoje volje, ves ogenj tvojega s1 ca; v vsem naj te vodi glas tvoje vesti’ da ne bo nesoglasja niti v tvojih želj®'1 niti v mislih niti v tvojem ravnanj®’ kajti tako nesoglasje človeka slabi tak0 zelo, da celo lepe duše prej ali slej ko® čajo v hudih porazih; ne pozabi: tvoj® prihodnost bo tako lepa in velika, k°l bodo lepi in veliki cilji tvoje mladost®
g)	Skrb za lepoto. Zlasti deklišk1 svet kaže v tej dobi veliko smisla z!1 zunanjo lepoto, želi vzbuditi pozornost’ tudi to more služiti za dobrohoten i'aZ govor, za sredstvo, da dekle pridobiš za samovzgojo. Morda ji priznaš, da s' iskreno vesela njene skrbi za zunanj0 lepoto in njene želje, da bi jo drug radi imeli; saj je to znak, da živi * njeni duši močan smisel za lepo, želi nekaj postati, nekaj biti. A dobi'0 hotno dodeni, naj to skrb za zunanj®
leP0to poveže z oblikovanjem zlasti notranje lepote, ker samo ta vzbuja ne le ž'Vo pozornost vseh ampak tudi iskre-t'° spoštovanje in daje pravico do osrečujoče ljubezni; da je naravnost smeš-n° in odbijajoče, če se za zunanjo lepo-tl) skriva prazna in nelepa duša; da 2S°lj zunanja lepota priteguje le praz-t1e in nelepe duše in še te le zato, da s° igrajo, zabavajo na račun dekliške "aivnosti in časti, da zadoste raznim n6Urejenim ali celo nizkotnim nagnje-t'Jeri1 svoje nelepe narave.
Ce torej hoče dobro sama sebi, če n°(’e biti igrača neurejenih ali celo °gabno sebičnih ljudi, bo skrbela ne le Za iepo obleko in prikupen obraz, am-
pak zlasti za lep značaj, se bo dan na: dan veselo trudila, da bo iskrena, naravna, preprosta, vestna v spolnjevanju svojih dolžnosti, plemenita in pametna v svojih mislih, željah, besedah in v vsem svojem vedenju; če hoče dobro sebi, da se bo izogibala vsega, kar bi moglo lepo v njej slabiti, oškodovati, pa naj bo to knjiga, zabava, družba ali kako ’ prijateljstvo.
Razgovor z dekletom naj jo prepriča, to mora živo čutiti, da si z vsako svojo besedo iskala le njeno dobro, in da naj, če bo kdaj čutila v sebi kak nemir ali težavo, le pride, da se zopet razgovorita zaupno in dobrohotno.
(Dalje prihodnjič) Dr. Rudolf Hanželič
KRISTUS v KINU
Jožef nukaj Sasa ‘rleda Marijo, ki sedi ]>o<l obokom preproste hiše; opazi, da pričakuje otroka, zato molče odide, se zruši kraj pota in zajoka. Ob njem se pojavi mlado dekle, vse v belem, in mu pravi: ,,Jožef, Sin Davidov, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene..." Za tem prizorom se pojavijo še drugi, vsi so znani, vse besede poznamo, suj so vzete iz evangelija, kakor ga je za-blsal sv. Matej.
Godi se to v filmu, ki nosi preprost naslov „Kvangelij po Mateju" in je 'etos na beneškem festivalu zbudil veliko pozornost, kakor smo mogli posneti ‘z časopisnih poročil. Kljub temu, da je avtor filma prepričan marksist, je film dobil nagrado Katoliškega Mlinskega urada, v Ulmu ga je gledalo nekaj sto škofov, zbranih na tretjem zasedanju koncila, francoska filmska kritika Pa pravi, da je to prvi film, v katerem vidimo takega Kristusa, kakor si ga Predstavljamo ob branju evangelijev; pristnega, človeškega, nič narejenega, Preprostega in ubogega. Tudi vse druge osebe, ki nastopajo v filmu, niso prav nič ,.narejene", saj jih je režiser Pasolini izbral med preprostimi ljudmi in ie film snemal v resnični južnoltalijanskl pokrajini. Prav nič se ni trudil stavbe 'n ljudi arhalzirati ali palestinizirati, pa vendar so vsi gledalci ves čas prepri-®snl, da gledajo prave evangeljske dogodke: Kristusa, ki brani uboge, ki grozi zatiralcem In ki vsem oznanja blagovest: ljubite se med seboj kot bratje, kot Mroci istega Očeta. Večne besede— kakor da izvirajo izmed ozkih in tesnili kamnitih ulic, razcapamih otrok; med gručami pastirjev in njihovih živali so v teni filmu našle resnici ustrezno okolje.
Intervju
z
. V
mz.
Gregoričem
o
Baragovi
zadevi
Zadnje dni aprila letošnjega leta je l)il na obisku v Sloveniji znani ameri-.«ki raziskovalec Baragovega življenja inž. Jože Gregorič.
Uredništvo „Družine“, edinega verskega lista v domovini, mu je stavilo več vprašanj, ki so v zvezi z Baragovo zadevo. Ker je inž. Gregorič med največjimi strokovnjaki glede škofa Barage, zato jih tudi naša revija objavlja.
Uredništvo: Gospod inženir! Vi ste po svojih šolah strojni inženir; kako ste prišli do tega, da se ukvarjate z Baragovo zgodovino ?
Inž. Gregorič: To je čudna zgodba. L. 1928 se je p. Hugo Brcn, ki je bil tedaj v Ameriki (Lemont), obrnil name, naj mu prevedem članek o Baragu
(Irenej Friderik Baraga. Ob 60-letnifl njegove smrti) v angleščino. Lotil s0”1 se tega dela, saj sem angleščino znil mnogo bolje kakor slovenščino; roj411 sem bil v Ameriki in se tam v anfjl4 ških šolah izučil za inženirja. Pri Pfl vaj trnju sem zapazil nekaj zgodovinski netočnosti v ameriških zadevah. Šel sr11 v knjižnico in se hotel prepričati, kak' je prav. Pri tem sem se pa tudi po*“, nimal, če je v veliki chicaški knjiš°'f kaj o Baragu. Dobil sem zelo velik0 gradiva, zasledil tudi nekaj pisem 1,1 vsem tem pisal g. p. Hugonu, ko s4* mu poslal prevod. Ta mi je pa vcS^. takoj odgovoril: „Gospod Gregorič, ^ ste milijonar, ko ste take stvari odkril'' Tako sem si mislil: če so milijoni ** kole pri roki, zakaj pa ne bi segel •’ njih. Začel sem najprej brskati po P°

Matkih za Baranovo življenje in zmeraj naprej so se mi odkrivali novi viri. Ba-raSa me je vsega prevzel, pa ne zato, ker bi mi bil dal kaj zaslužiti, ttiarveč zato, ker sem zmeraj bolj odkrival junaka velikana, resnično svetniško postavo, ki mi je tako mogočno stopila pred oči, da mi je zastrla vse drugo delo. Začel sem se resno ukvarjati z zgodovinsko raziskovalnimi metodami in se z njimi lotil dela za razisko-'anjc Baragovega življenja, da bo vse dokumentirano in napisano ne le za spodbudno branje, marveč dokazano tudi za dvomljivce in kritičnega človeka, 'i'ako torej že nad 30 let živim skoraj samo temu delu in skoraj samo o Baragu mislim in govorim. Pri tem me z 'so močjo podpira tudi moja žena. Da *u laže zbiral podatke na ozemlju, po katerem je misijonaril Baraga, sem se Preselil v njegovo škofijsko mesto Mar-OUettc (Michigan) in več let tam delal. Kes sem tam dobil marsikaj zanimivega, zlasti pa sem se seznanil s pokra-i'no, ki je seveda danes znatno drugačna, kakor je bila pred sto leti, ko so kili tam še Indijanci in ni bilo ne mo-derne industrije in ne sodobnih prometnih sredstev. Videl pa sem velikanke razsežnosti Baragovih potov, zakaj k® so ostale, čeprav so bile tedaj seveda brez avtomobilov in železnic.
Ali ste dobili tam tudi še kaj živih sPominov na Baraga in njegovo delo med ljudmi?
Spominov med ljudmi je zelo veliko. Baraga živi med njimi še zmeraj kot velik človek in uživa veliko spoštovanje med vsem prebivalstvom, zlasti pa med
Indijanci. Zanje je še zmeraj začetnik njihovega književnega jezika in glavni, da ne rečem edini pisatelj. Njegov abecednik je še zdaj v veljavi kot šolska knjiga; ko je pri zadnjem natisu založnik opustil njegovo ime, so se ljudje pritožili, da knjiga ni dobra, ker manjka Baragovo ime. Tudi pri protestantih, ki so mu včasih tako ostro nasprotovali, uživa danes velik ugled in občudovanje. Seveda se zanj navdušujejo tudi slovenski izseljenci v drugem in tretjem rodu, ki z domovino nimajo več pravih zvez. Zato sc človek toliko bolj čudi, da pri nekaterih duhovnikih ne le ni pravega zanimanja za tega izrednega misijonarja takih svetniških kreposti, marveč je pri njih čutiti skoraj nekakšen odpor proti njemu, kakor nekakšno ljubosumnost. To je pravzaprav tudi glavna krivda, zakaj se proces ne premakne naprej. Seveda je pri vsem tem veliko kriva tudi nevednost, morda nekaj tudi narodna prenapetost.
Ali se ameriški Slovenci kaj zanimajo za Baragovo zadevo ? Ali se kaj piše o njem in dela za razglasitev za svetnika ?
Slovenci v Ameriki se jako živo zanimajo za Baraga in za njegov svetniški proces. Seveda pa ne morejo veliko napraviti, zakaj samo zanimanje je premalo. Tu ima prvo besedo seveda pristojni škof v Marquettu. Od njega mora iziti uradna prošnja za proces na kongregacijo v Kirnu, on mora sprožiti vso zadevo. Vse drugo pa ga podpira. Pripravljeno mora biti vse gradivo za preiskav« njegovega življenja in dela (pisanega in misijonskega); biti mora vse
dobro podprto in izpričano. Nadalje mora biti tu ugotovljeno vse to, kar se zahteva po predpisih za razglasitev za svetnika (kanonizacijo): tudi čudeži in očitna znamenja izrednih milosti. Zato je potrebna zlasti molitev, da njegovo svetost potrdi tudi Bog.
Ali ste zdaj prvič v Sloveniji s tem raziskovalnim namenom? Kakšno je bilo vaše srečanje s „starim krajem“ ? Kakšni uspehi vašega iskanja? Ali moremo tudi Slovenci kaj pripomoči k uresničitvi Baragovega poveličanja in kako ?
V Sloveniji nisem prvič s takim namenom. Bil sem tu že pred 11 leti. Takrat sem želel srečati predvsem svojega najboljšega pomočnika pri delu raziskovanja, p. Jožeta Aljančiča in njegovega brata p. dr. Stanka. Ta dva sta na spodbudo p. Hugona začela raziskovati Baragovo življenje v Evropi in odkrila zelo pomembne novosti, ki marsikaj postavljajo v drugačno luč, kakor smo bili vajeni misliti doslej. To velja zlasti za vzroke njegovega odhoda v misijone. Tudi njegove družinske in študijske zadeve še niso dokončno pojasnjene. G. p. Jože Aljančič je dognal zelo veliko novega in zbral zelo obsežno gradivo. Z njegovo smrtjo 1958 je pa vse ugasnilo, nihče za njim ni prevzel dela, in tako nismo imeli pravih zvez. G. nadškof dr. Pogačnik se je za stvar zavzel z vsem srcem in že lani na koncilu v Rimu stopil v stik s škofom v Marquettu, da se pogovori z njim 0
devi; zdaj je pa uredil vse potrebnOt da se delo doma spet oživi v vsem ob' segu. Tega sem zelo vesel, to bo veselo sporočilo Slovencem v Ameriki. Morda bo 100-lctnica, kar je bil apostolski vi' kariat v Marquettu razglašen za Pra' vo samostojno škofijo (1867), sprožila tudi kako pobudo, da se oživi ljubezen in zanimanje za prvega škofa Barag8 tudi med ondotno duhovščino. Nekaj spodbude za to bi morda lahko dal> tudi iz Baragove domovine Slovenij*-Kolikor več bo teh stikov in spodbud« toliko bolje ho tekla stvar.
Kako ste zadovoljni s svojim obl' skom pri nas ? Kakšno se vam zdi živ' Ijenje v stari domovini ?
Z obiskom sem prav zadovoljen. Sa) sem povsod naletel na veliko postrež' Ijivost in pripravljenost za sodelovanje-Slovenija je lepa, škoda je le, da je bil1' te dni tako grdo vreme. Bil sem na lenjskem v Trebnjem in Metliki, pa Je lilo, da skoraj ni bilo mogoče iti izp“d strehe. Razlika med prvim in drugin’ obiskom je velikanska. Življenje se je v premnogih stvareh spremenilo. Vidi‘1 sem veliko podjetnosti na vseh koncih-videl mnogo spodbudnega in lepega-Marsikaj seveda človeku ni tako vš**-a takih stvari imate povsod po svetu-so pač znamenja časa. Pa to nima več opraviti z Baragom, zato ne sodi več v najin razgovor.
Najlepša hvala za ljubeznivost >n veliko uspehov pri vašem delu!
Santos tani niso n-eplodnl ostanki preteklosti, ampak ho vezi, ki zagotavljan trajno prisotnost vernega časa.
škofjeloška župnija je na praznik ^arijinega oznanjenja doživela veliko Veselje: Na povabilo župnika in dekana Goloba se je zbralo pred velikim oltar-iem 180 mater, ki so imele štiri ali več ''trok, da pri večerni maši iz rok nadškofa dr. Jožefa Pogačmka sprejmejo Sv- obhajilo in po maši še posebno da-r’lo .kot priznanje za vzorno zvestobo
Nadškof
dr.
Pogačnik
slovenskim
materam
materinskemu poklicu. Cerkev je bila nabito polna vernikov, ki so bili ponosni na tako lepe slovenske družine in ki so obenem z g. nadškofom hoteli počastiti tiste, ki se niso ustrašile težav, ko je treba izpolniti božjo voljo. Posebno ganljivo je bilo, ko so po maši nastopili otroci in v deklamacijah izražali svoje veselje in hvaležnost ma-
teram, ki so jih hotele roditi in krščansko vzgojiti. Nadškof dr. Pogačnik je po evangeliju matere takole nagovoril:
•	Veliko otrok — veliko blagoslova
Angel je Mariji prinesel božjo ponudbo, da postane mati, mati božjega Sina. Marija je ponudbo z veselo vdanostjo v božjo voljo sprejela. Ve matere, ki imate mnogo otrok, ste posnemale njen zgled. Sprejele ste otroke, ki vam jih je Bog dal. Za to zvestobo vam skazujemo spoštovanje.
•	Prejšnja in današnja Francija
Francija je v prejšnjem stoletju izumirala, ker ni imela otrok. Zadnja desetletja pa imajo katoliške družine v Franciji po kopico otrok, ker hočejo živeti po veri. Zato je Francija danes dežela veselega otroškega vrveža in veselih, zdravih vernih družin. Nadškof iz Toursa Negre je imel lepo navado, da je sam šel krstit otroka, ki je bil peti v družini. Tako je osebno počastil družino, ki je imela pogum, sprejeti mnogo otrok.
Naj svet govori končno, kar hoče, naj se posmehuje, kakor hoče, božja resnica, da je otrok božji blagoslov, ostane trdna.
•	Besede svetega pisma
Sveto pismo pravi, da je otrok božja nagrada za zaupanje staršev v Boga. Dar Gospodov so otroci, telesni sad je plačilo, pravi psalm. O možu, ki se boji Gospoda in hodi po njegovih po-
tih, je rečeno: Tvoja žena bo kakor rodovitna trta v notranjosti tvoje hiše* tvoji otroci kakor oljčne mladike okoli tvoje mize. Blagoslovi naj te Gospod * Siona, da boš gledal svojih otrok otroke-
Najlepše nas je učil Kristus, kako je treba otroka spoštovati: Kdor sprej' me otroka v mojem imenu, mene sprej' me. Glejte, da ne boste zaničevali katerega teh malih; zakaj povem vam, d» njih angeli v nebesih vedno gledajo obličje mojega Očeta, ki je v nebesih-Če jih Bog tako ceni, da jim daje an' gela varuha, ki jih spremljajo povsod, kako jih moramo spoštovati in zanje skrbeti torej tudi mi, ljudje. Takih je nebeško kraljestvo, pravi Gospod. Zato, matere, zelo se veselite in zahvaljujte Boga, da vam je v otrocih dal veliko blagoslova, veliko sladkega bremena in tolažbe. Žena na porodu je žalostna, pravi Gospod, ker je prišla njena ura. Ko pa porodi dete, ne misli več na bridkost, od veselja, da je človek rojen na svet.
• Veliko otrok — veliki ljudje
Neki pesnik je zapisal: Kjer je veliko otrok, tam se začenja zlati vek-Kjer je veliko otrok, se zmoli veliko očenašev; kjer se pa veliko moli, je tudi obilen božji blagoslov. Kjer so v hiši otroci, tam je tudi Bog v hiši.
Čim več otrok, tem lažja je vzgoja-Kamni v reki so gladki in okrogli, ker so se spotoma drug ob drugem obrusili. Skala na samotnem travniku je P“ robata in ostra. Otroci se drug ob drugem obrusijo in vzgoje, treba je dobro
vZKojiti le prvega. V številni družini Se otroci ipri'aje nauče požrtvovalnosti, °bzirnosti in nesebičnosti - - kreposti, ki 80 za skupno življenje najbolj potreb-ne- Številna družina je za življenje najboljša šola.
Ko otroci dorašeajo, je vzgoja naj-težja. Matere, ne imejte nič strahu. •Ugajajte, tudi te mirno in odločno. Ko •binejo vihrava leta, bo otrok tak, kakor ste ga vzgojili v mladosti. Nič nc b'arajte, če se vam nekaj let odtujujejo.
Kako otroci v različnih letih gledajo na starše, pove tale modra zgodba: Ko
imel sin pet let, je rekel: Moj oče Vs® ve. Ko je imel trinajst let, je rekel: Moj oče ima včasih prav. Ko je imel osemnajst let, je rekel: Oče je starokopiten in nič ne ve. Ko je dorastel, imel Sv°jo družino in svoje skrbi, je rekel teni: Pogovorim se z očetom, ta mi bo 'isi najboljši nasvet. Ko očeta ni bilo Več in jra je krila že hladna zemlja, je rekel: škoda, da ni več očeta. Ta je vSe vedel in imel vedno prav.
® Zgledi velikih ljudi
Svetniki in veliki ljudje so izhajali
številnih družin. Oče in mati svete Male Terezije sta bila pogumna in ve-'•kodušna. Želela sta si otrok, da jih Vzgojita za Boga in za nebesa. Bog ji-,na je pošiljal križ za križem. Prosila sta z« sina, da bi postal misijonar, po-bvala ga je smrt. Dve hčerki sta umni v bežni mladosti. Mala Terezija je bila deveti otrok; več mesecev po rojstvu ■*e visela med življenjem in smrtjo, šti-r* hčere teh staršev so šle h karmeličankam, ena pa k salezijankam. Tere-
zija je postala svetnica, ljubljenka vsega kraščianskega sveta. Ne imeli bi ljubke svetnice, če bi je starši ne bili sprejeli.
Sv. Pij X. je bil prvi med devetimi otroki, oče je bil občinski sluga. V družini sv. Janeza Vianneja je bilo šest otrok, sv. Bernarda sedem, sv. Ignacija trinajst, sv. Katarine Sienske petindvajset. Napoleonovi starši so imeli trinajst otrok, Shakespearovi in Mozartovi osem. V družini, iz katere je izšel naš Prešeren, jih je bilo šest, iz katere Janez Krek, tudi šest.
® Za starost in smrt
Veliko otrok — brezskrbna starost in mirna smrt. Vsaj eden bo za vaa v poznih letih skrbel. Koliko veselje, če boste mogle s čisto vestjo stopiti pred božjega sodnika v zavesti, da ste dolžnosti do otrok spolnile. Kako veselo bo svidenje, ko pridejo vaši dobro vzgojeni otroci za vami k Bogu. Pozabljene bodo vse skrbi in vse solze.
Morda vas zasmehujejo. A Kristus pravi: Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali. Veselite se in radujte se, zakaj veliko je vaše plačilo v nebesih. Pravi pa tudi: Gorje vam, kateri se zdaj smejete, zakaj žalovali in jokali boste.
Spolnile ste, kar je bilo naročeno' prvima človekoma: Ttastita in množita se ter napolnite zemljo. A prav tako važno je: napolnite z otroki tudi nebesa.
t Jožef Pogačnik, nadškof
Cerkev se ni postarala, je večna in vedno mlada, dela tako, da bo taka tudi vedno ostala. Nekateri si upajo trditi, da se je Cerkev že preživela. Tudi se je že pisalo, da živimo v .predkrščanski dobi. Toda cerkveno in versko življenje ni mrtva črka, ampak živa realnost. Cerkev je sprejela dediščino preteklih stoletij, s svojim delom pa je vedno aktualna in sodobna. Cerkev tudi brez strahu šteje in beleži ure in čas, ki mineva in gleda v bodočnost s preroškim zaupanjem. (Pavel VI. v nagovoru v splošni avdienci 11. 8. 1965.)
Molimo, da svet ne bo nikoli več doživel tako žalostnega dneva, kot ga ja doživela Hiroshima, da se ljudje ne bi nikoli več zanašali in postavljali svojega upanja v tako uničujoče orožje. Molimo, da se prepove raba in izdelovanje tega uničujočega orožja. Molimo, da to strašno sredstvo uničenja ne bi dalo smrtni udarec miru na svetu. (Sv. oče v nagovoru 8. 8. 1965.)
Teror, ruševine, bolečine, prošnje in usmiljenje so spremljale tisti žalostni trenutek uničenja. Danes vsi molimo, da se kaj takega ne bi več zgodilo na
svetu. To je naša vroča želja. Prosim0' da bratstvo, mir in ljubezen zavladaj0 na svetu. Pri tem pa ne smemo poza' biti, da samo Kristus nam lahko na' kloni te velike darove, če ga zvesto i” goreče prosimo. (Sv. oče v nagovor-1 istotam.)
Bog je z nami, ker je Kristus 1 nami! Evharistija ni samo nek simbol' ali pa spomin zadnje večerje, ampak resnični, živi Kristus. Evharistija d°' kazuje, da Kristus živi v večni slava a je istočasno prisoten pri vsaki dari' tvi med nami. Kdor zaničuje Evhari' stijo, zaničuje Kristusa, ga ponovno kr*' ža, odklanja svoje lastno odrešenj0, (Papež v nagovoru na italijanskem eV' harističnem kongresu v Rimu 11. ^ 1965.)
Poznamo vse težave, s katerimi sC mora boriti katoliški tisk, poznamo t°' žave in prizadevanja katoliških časni' karjev v izvrševanju svojega posla*1' stva v dobro človeštva in Cerkve. Svet» stolica podpira vaša prizadevanja, d3 boste mogli vedno in povsod izvrševat1 dosledno svoje dolžnosti. (Pavel VI. v

Pismu predsedniku mednarodnega kongresa katoliškega tiska 7. 5. 1965.)
Prosimo Marijo in ji priporočajmo Potrebe Cerkve! Prosimo jo da bo vedno 8 ve ta kot je Marija, da bo sveta v svojih škofih, duhovnikih in vernikih. Prosimo jo tudi, da bo lahko 'katoliška Cerkev na prihodnjem zasedanju vesoljne-cerkvenega zbora na vsem razum* ijiv način določila svoje stališče v sodobnem svetu in dala vsem razumljive smernice za bodoče življenje. (Pavel VI. v nagovoru vernikom 6. 6. 1965.)
Mati božjega sveta naj razsvetli pa-Peža, koncilske očete in vso Cerkev, da h°do pravilno reševali težke probleme ci°Veštva v njega zemeljsko in večno sre-r°. (Sv. oče v nagovoru ob zaključka žarnic 31. 5. 1965.)
Predmet naših skupnih prizadevanj jo uresničitev bratstva in sodelovanje, 8 Pomočjo katerega bomo našli skupno Pot na vseh vpodročjih dela in udejstvo-Vanja. Ne smemo se usthašiti dolge h°ti, ki jo še moramo prehoditi, na te-8ave, predvidene in nepredvidene, ki se ham bodo stavile na pot. Naša odločitev j® resnična in iskrena, ker verujemo v Vstajenje in hočemo biti eno, kot sta k^istus in Bog Oče eno, (Papež v pis-h'U carigrajskemu patriarhu 31.	3.
l965.)
2elo nas veseli vaša odločitev, da namenjeni romati v sveto deželo in Goliti za zedinjenje kristjanov. Blagoslavljamo vas iz vsega srca, z veliko mbeznijo in vas bomo spremljali z na-molitvami. Ko boste obiskali sve-^ kraje, po katerih je hodil Kristus, "areče prosite za zedinjenje vseh kristjanov. (Pavel VI. v nagovoru angli-
kanskim romarjem v sveto deželo 24. IV. 1965.)
Veliko si prizadevajte za resnični napredek sodobne žene, pri tem pa morate paziti, da ne boste zapadle mentaliteti, ki hoče sodobno ženo odvrniti od njenega naravnega poslanstva in spremeniti naravni red vrednot. Vedno se morajo ohraniti in ostati nedotaknjene vrednote, ki so čast vsake krščanske žene. (Sv. oče v nagovoru italijanskemu ženskemu združenju 27. 5. 1965.)
Sodobnemu načinu dela je potrebno dati krščanski značaj. Krščanskemu socialnemu nauku je treba dati praktično vrednost, zato mora biti upoštevan v politični ekonomiji, v socialni politiki in vsem gospodarskem udejstvovanju. (Pavel VI. v nagovoru delavcem iz Bologne 15. 5. 1965.)
Haiti. Ob začetku tretje mandatne dobe je predsednik Duvalier odredil, da je bila v stolnici glavnega mesta Port-au-Prince služba božja, pri kateri so peli zahvalno pesem „Te Deum“. Ker sta bila nadškof in pomožni škof izgnana iz dežele, je službo božjo opravil apostolski administrator msgr. Klavdij Angenor, rojen na Haitiju, prijatelj in sodelavec sedanjega predsednika. Po službi božji je imel ognjevit govor, ki ga je zaključil z besedami: „Ker imate sedaj moč in tudi pravico, vas prosim, da odprete vrata ječ in pustite na svobodo tiste, ki so v njih, da tako dokažete njihovim družinam svojo velikodušnost.“ — Te besede so izzvale val navdušenja pri poslušalcih, ki so govorniku pritrjevali z gromovitim ploskanjem.
Svetovne
novice
Tuji duhovniki na Madžarskem. Kako madžarska vlada ureja turistično pihanje katoliških duhovnikov je razvidno iz posebne okrožnice državnega urada zä cerkvene zadeve v Budimpešti (okrožnica št. 41, 7. januarja 1965). Duhovščina, ki pride iz nekomunističnih držav, sme dobiti dovoljenje za bivanje na Madžarskem samo na podlagi prošnje škofov in generalnih vikarjev, ki so za to pristojni z odlokom državnega urada za cerkvene zadeve. Imena povabljenih duhovnikov in predvideno trajanje obiska na Madžarskem mora biti predhodno sporočeno temu uradu.
Bratovščina za zedinjenje. V Fiir-stenecku v škofiji Fulda v Nemčiji so ustanovili protestantsko bratovščino za pospeševanje zedinjenja kristjanov. Člani te bratovščine morajo izpolnjevati evangeljske svete uboštva, čistosti in pokorščine ter .prisostvovati vsaj šest-
krat na leto sveti maši za zedinjenj2 kristjanov.
Nemška mladina jt. zborovala. Le»' ni dnevi nemške mladine so bili letos v Diisseldorfu od 29. julija do 1. avgusta. Vrhovno pokroviteljstvo zanje je pre' vzel predsednik Liibke skupaj s koeln' skim nadškofom kardinalom Fringsonu
Kje bo mednarodni evharistični koP' greš? Sveti oče Pavel VI. je odločil, & bo prihodnji mednarodni evharistični kor' greš, 39. po številu, 1. 1968 v mestu B°' gota, ki je glavno mesto južnoamerišk2 države Kolumbija.
Ponesrečeni poizkus, število člane'1 gibanja duhovnikov za mir na Madžar skem ali kakor se uradno imenuje Ka' toliški odbor narodnega sveta za mit’ vedno bolj pada. To je priznal sam taj' nik tega gibanja dr. Miklos Beresztoszl’
v govoru, ki ga je imel na kongresu te-gibanja in ustanove Opus pacis (De-'° miru), ki je odgovarjajoča organiza-cija za višjo duhovščino. Obe ti dve Ustanovi je ustanovila komunistična vtada v letih 1957 in 1958, da bi pri-silila duhovščino k sodelovanju s komunističnim režimom. Odpadi članov so Posledica najprej naravnih vzrokov [starost in bolezen), po drugi strani pa io novih članov vedno manj. Kar je še hujše, je dejal glavni tajnik v govoru, m to, da se je zadržanje nekaterih čla-P°v popolnoma spremenilo: veliko jih ostalo v gibanju iz gole obzirnosti.
Zedinjenje dveh protestantskih Cer-
'n- Dve veliki protestantski Cerkvi v Ponudi si prizadevati, da bi prišlo do Pr>otne protestantske Cerkve. Kaže, da P°gajanja ugodno napredujejo. Če bo Ptišlo do zedinjenja, bo štela nova .protestantska Cerkev G milijonov vernikov, atoličanov pa je v Kanadi približno 8
milijonov.
Zborovanje protestantskih teologov. Und Saarowu v Nemčiji je 30 pro-^stantskih teologov iz 13 držav raz-Prav]jalo o odnosih s katoliško Cerkvi-’ o bistvu edinosti Cerkve in o pomenu Evharistije kot zakramentu edi-’msti. prj razpravljanju je bil kot opa-*°valec navzoč katoliški teolog Pavel
Kammer.
Umrl je zgodovinar Henry Daniel
Kops. 27. julija t. 1. je nenadno umrl francoski zgodovinar Daniel Rops, star 64 let. Pred desetimi leti je postal član francoske akademije znanosti in umetnosti.
Daniel Rops je bil vedno prepričan katoličan in je le v krščanstvu videl moč, ki plemeniti človeštvo. Zato je postal zgodovinar krščanstva in Cerkve. Krasen je njegov opis Jezusovega življenja. Med vojno je napisal zgodovino judovskega ljudstva; nacisti so knjigo takoj zaplenili in uničili.
V brzojavki, ki jo je sv. oče poslal pokojnikovi vdovi, pravi med drugim: Njegova zgodovinska dela bodo trajen dokaz njegovega znanja, nadarjenosti in ljubezni do Cerkve, kateri je tako zvesto služil.
167 misijonarjev ubitih. Odkar se je zvedelo za pokol 31 misijonarjev v kraju Bata ter se 'je odkrilo, da so bili lani tudi v naselju Banalia ubiti 4 misijonarji, je celotno število misijonskih žrtev v Kongu narastlo na 167 oseb. Od teh je 160 tujcev (100 duhovnikov, 24 misijonskih bratov, 36 misijonark), ki so pripadali 18 različnim kongregacijam. Od domačih misijonarjev je zgubilo življenje 6 duhovnikov in ena redovnica. Do septembra letošnjega leta so se mogli že skoraj vsi misijonarji vrniti na svoje postaje.
Tudi če bi imela Cerkev stokrat več duhovnikov in tisočkrat več redovnikov, bi vendarle ne bila sposobna modernemu svetu zopet dati Kristusa. Edino upanje, ki nam ostane, je v razvoju pozitivnega laiikcsra apostolata. — Škof Byrne iz Santa Fč V ZDA
Slovenci po svetu
Slovenski izseljenski duhovniki na zborovanju. V Celovcu je bil dne 18. in 19. avgusta t. 1. V. dušnopastirski tečaj slovenskih zamejskih in izseljenskih duhovnikov. Udeležilo se ga je nad 100 duhovnikov iz Koroške, Primorske, Slovenske Benečije, Zahodne Evrope ter Amerike. Pozdrave duhovnikov iz Argentine, ZDA in Kanado je prinesel g. msgr. A. Orehar, direktor slov. dušnih pastirjev v Argentini. Pozdrave so poslali tudi gg. nadškofje dr. Fogar iz "Rima, msgr. Santin iz Trsta in msgr. Pangrazio iz Gorice.
Tečaj je začel z govorom v slovenščini celovški škof dr. Jožef Koestner, vodil ga je predsednik pripravljalnega odbora msgr. dr. Škerl iz Trsta skupno s prelatom dr. Bliimlom iz Celovca. Predavala sta dr. A. Šuštar, ravnatelj bogoslovja v mestu Chur v Švici in dr. J. Vodopivec, profesor na papeškem zavodu Propaganda Fide v Rimu. Prvi je govoril o problemih zakona, drugi pa kot član koncilske komisije za zedinjenje kristjanov o koncilu. O slovenskem zavodu v Rimu je poročal dr. M. Jezernik, ravnatelj filozofskega dela misijonskega zavoda v Rimu in msgr. F. Šegula, pospeševatelj Slomškove zadeve v Rimu, je poročal o poteku postopka za proglasitev Slomška k blaženim in svetnikom.
P. Bernard Ambrožič — zlatomašnik (Avstralija). Slovenski izseljenski duhovnik in urednik mesečnika „Misli“ za izseljence v Avstraliji, g. p. Bernard Ambrožič, je daroval svojo zlato mašo
letos 22. junija. Pri slavnosti, na kater: so se zbrali jubilantovi redovni so' bratje, je č. p. provincial g. zlatomašni' ku izročil čestitke ter voščila iz Rima-blagoslov sv. očeta Pavla VI., napisa« v slovenščini in opremljen s papeževo sliko, ter čestitke vrhovnega frančiškanskega predstojnika p. Avguština šepinskega. Naslednjo nedeljo je g. p«' ter ponovil zlato mašo, obakrat v slo' venščini: dopoldne pri s v. Patricku 7 mestu, popoldne pa v cerkvi Srca Je' zusovega v Villawoodu. Obakrat je pr*' digal zlatomašnik sam in priporočal g0' jitev duhovniških poklicev. Tudi naslednjo nedeljo, 4. junija, je p. Ambrožič maševal za Slovence v Croydon Park« in v Blacktownu. G. zlatomašniku, P' Ambrožiču, k jubileju iskreno čestita' mo in želimo moči in zdravja od G»' spoda, kateremu je posvetil 50 let žiV' 1 jen ja in dela!
Slovenski ravnatelj v švicarske*11 semenišču. Č. g. dr. Alojzij Šuštar, pr°' fesor moralke v bogoslovnem semenišč« v Churu v Švici, je postal ravnatelj omenjenega bogoslovnega učilišča. G-dr. Šuštar je doma z Dolenjskega. Bo' goslovne študije je dokončal v Rim«' nakar je po vojni zaradi zdravja odšel v Švico, kjer je stopil v dušnopasti*1' stvo. Najprej je bil kaplan v St. M«' ritzu, nato duhovni vodja in profesor teologije v zavodu v Schwyz in končn« profesor v Churu. G. ravnatelju dr. S«' štarju iskreno čestitamo in mu želi*«0 mnogo uspehov.
Č. g. Janez Pintar —■' 70-letnik (It«'
Bivši profesor verouka v Ljub-Uani, č. g. Janez Pintar, je po odhodu Slovencev 1. 1948 iz Italije ostal v me-stu Brixen (Italija) in bil tam knjižni-®ar škofijske knjižnice. Nato je postal hišni duhovnik v zavodu za onemogle v Sterzingu. V tem zavodu je g. Pintar J®- maja t. 1. slavil 70-letnico svojega življenja. Bivšemu g. profesorju J. Pin-^a,'ju iskreno čestitamo k jubileju.
Srebrna maša (Gorica). Pater Fide-hs Kraner, kapucin, je na veliki šma-ren. 15. avgusta, obhajal svojo srebrno ^ašo. čestitamo.
Novi monsignorji na Težaškem. Na-s'sdnji tržaški duhovniki so bili imeno-Vani za monsignorje: dr. Jože Preše-ren. dušni pastir za slovenske vernike ^ župniji Novega sv. Antona; Franc ®*benik, župnik na Proseku; Marino Co-Sulich, župnik in dekan pri sv. Jakobu; Stefano Sissot, župnik v Rojanu, in puido Bortuzzo, župnik pri Sveti Dru-^'n'- Čestitamo!
V Bedfordu (Anglija) so ob 20-let-n'ci žrtve vojne in revolucije priredili sP°niinsko proslavo. 5. junija je bila shupna večerna sv. maša, nato pa v testnem gledališču slavnostna akademija.
Desetletnica „Našega doma“ (Lon-^°n> Anglija). 4. junija je minilo deset ^et> odkar so tamošnji Slovenci blago-®Wili ,,Naš dom“ v Londonu. V zahva-0 je bila 13. junija po nedeljski maši ?alivalna pesem.
Slovenci v Parizu (Francija) so na lnkoštni praznik imeli birmo za slo-Venske otroke, v nedeljo, 20. junija, pa
so se zbrali k procesiji sv. Rešnjega Telesa.
Somaševanje v Parizu. V nedeljo, 2. maja t. 1., je dvajset duhovnikov različnih narodnosti, med njimi tudi č. g. Čretnik, somaševalo v pariški stolnici s pariškim pomožnim nadškofom msgr. Veuillot. Tega mednarodnega romanja k Mariji so se udeležili v lepem številu tudi tamkaj živeči Slovenci.
Spominska proslava v Chicagu (ZDA). 26. junija t. 1. so imeli Slovenci v tem mestu spominsko proslavo ob 20-letnici slovenske tragedije. Proslavo sta pripravila Jože Rus in p. Ven-delin Špendov s sodelovanjem članov dramske sekcije Ligine podružnice v Chikagu in mladinskim pevskim zborom. Geslo večera je bilo: Pričevanje je naše življenje in zvestoba do smrti. Slavnostni govor je imel g. p. Fortunat Zorman. Naslednji dan, na nedeljo, 27. junija, je bila v cerkvi sv. Štefana sv. maša za slovenske žrtve, ki jo je daroval g. p Kalist Langerholz
V fari Marije Pomagaj v Torontu (Kanada) je bilo letos 52 birmancev, k prvemu sv. obhajilu pa je pristopilo 49 slovenskih otrok. — V fari Marije Brezmadežne so imeli letos 26 slovenskih prvoobhajancev. — Prenovitev slovenske cerkve v Montrealu (Kanada) je končana. Na binkoštno nedeljo so v fari blagoslovili dve spominski plošči. Prvo je darovalo Baragovo društvo in pove, da so cerkev kupili Slovenci za Boga in slovenske rojake. Druga plošča je na steni župnišča. Pove, da je na križišču ulic St. Daniš in Marie Anne slovensko središče, h kateremu spada slovenska cerkev, dvorana in župnišče.
Prijatelj bolnikor kanonik Josip Ši" mene. Pok. apostolskega protonotarja J. Šimenca bodo najbolj pogrešali bolniki in umirajoči, ra katere je s tako junaško ljubeznijo skrbel. Eden zadnjih njegovih zapiskov nosi naslov: Previ-devanje. In si je zapisal:
Kristusova ljubezen nas priganja (2 Kor 5, 14), da bodimo dobri. Njegovo srce je kakor telefonska ipostaja za vse klice revščine, bede, trpljenja. Jezus ima za vsakogar besedo, ki ozdravi, ki reži, treba je le hoteti.
Zraven je bil tudi majhen listek, napisan z njegovo lepo in razločno pisavo. Očividno je ta listek dal v roke umirajočemu, ki ni več mogel opraviti materialno popolne spovedi. Takole je zapisal na listek:
„Prišel sem Vas obiskat kot duhovnik. Vem, da katoliške vere niste zavrgli. Zato v nekaj minutah preglejva Vaše življenje, pa Vam bom neopazno dal odvezo, obhajilo in bolniško maziljenje na čelo. Prejeli boste dušni mir in boste hitreje ozdraveli, če je tako volja božja.
Pri spovedi niste bili od poroke da' Ije ?
Ste šli kdaj k nedeljski maši?
Ste kaj molili ?
Ste koga zares sovražili?
Ste Boga preklinjali?
Ste zoper vero govorili ?
Ste bili v zakonu zvesti ?
Ste se sam spolno zadovoljevali ?
Ste komu veliko krivico storili?
Zdaj obudimo kesanje! Zato Bogu v srcu premišljeno recite:
‘O Bog, ki si me ustvaril in odrešili iz srca mi je žal, ker sem grešil. PrO' sim te, odpusti mi, saj si neskončno usmiljen. Ne bom več grešil. Marij*’ prosi zame!’
Zdaj Vam dam sveto hostijo, ki j* Jezus, naš Odrešenik.
In še na čelu Vas mazilim, ne ** smrt, ampak za dušni mir.
Iskrena zahvala zn Vaše zaupanje!'
Pismo državnega tajništva njegov* svetosti. Ljubljanski nadškof dr. Jož® Pogačnik je 11. junija 1965 prejel P'” smo, v katerem se Pavel VI. zahvali1*'
e za verski list ..Družina“. Pismo se „Prijetna dolžnost mi je, ko Ti sPoroeam, da je sv. oče v veliko tolažbo j^ejel od Tebe poslani izvod kat. lista, ' se imenuje „Družina“ in ki izhaja takrat na mesec (v 83.270 izvodih, op. Ur-) v Novi Gorici za vse vernike v
Sloveniji.
Knstusov namestnik iprav nič ne ,lv°mi, da ta verski list veliko pripomo-fe v to, da poji v bravcih versko poreč-
^ m množi v njih ljubezen do Cerkve.
^ato sv. oče v poreči želji, da bi Vas st (iosepel čedalje večje število izvo-'l°v in vedno obilnejše duhovne sadove. °^etovsko čestita vsem tistim, ki se pri-?adevno trudijo za izhajanje lista, in ^Podbuja vse vernike te pokrajine, naj toliški tisk podpirajo z branjem, na-l°njenostjo in kupovanjem.
’loplo se Ti zahvaljujoč za Tvojo Jnbeznivost in za izraze zvestobe in 'jasnosti prosi njepova svetost Tebi, Phovnikom in vsemu ljudstvu, ki je ZailPano Tvoji skrbi, obilne božje po-in tolažbe in od srca podeljuje :'Pn8tolski blaposlov.
Kri tem izražam Tvoji prevzvišeno-sPodobno spoštovanje
najvdanejši
f A. Dell’Aqua substitut.
Mariborska škofija je proslavila i>arij° Mater Cerkve na Ptujski gori. ^^Pež pave] vi. je na cerkvenem zbo-, v Rimu dne 21. novembra 1964 pred škofi razglasil Marijo za „Mater
Cerkve“ z besedami: „V slavo svete Device in v našo tolažbo razglašamo sveto Marijo za Mater Cerkve, to je vsega krščanskega ljudstva tako vernikov kakor pastirjev, ki jo imenujejo svojo ljubljeno Mater. Prepričani smo, da bo vse krščansko ljudstvo božjo Mater s tem vzvišenim nazivom še bolj častilo in klicalo na pomoč.“
Da bi se češčenje Matere božje tudi pod tem nazivom razširilo in utrdilo med verniki in duhovniki, je bila mariborska škofijska proslava „Marije Matere Cerkve“ na Ptujski gori v nedeljo 15. avgusta, na praznik Marijinega vnebovzetja. Pontifikalno mašo je daroval škof dr. Maksimilijan Držečnik.
Ljubljančani — h Kraljici miru. Nadškof dr. Pogačnik je 1. julija 1965 zapisal: „V ‘nunski’, to je uršulinski cerkvi v Ljubljani, zadaj na ženski strani, je v oltarju stara podoba Kraljice miru. Prinesli so jo že 6. aprila 1738 semkaj iz samostana. Že prva leta so tu opravljali tisoče maš. Podoba je milostna: Bog tu po Marijini priprošnji deli posebne milosti. Samostan je hranil zapisnik premnogih usli-šanj pred to podobo. Tudi Luka Jeran, ki je zapisal sedem knjig šmarnic, je pisal o teh uslišanjih. Ljubljančani so radi hodili sem prosit Marijo pomoči. Jeran pravi, da so se med seboj spodbujali z besedami: „Gremo k nunam, pri Kraljici miru pomoči iskat in ji svoje potrebe potožit."
Papež velikokrat opominja k miru med narodi in naroča molitve za mir na svetu. Mir je tudi božji dar. Bog
more nagniti državnike in voditelje narodov, da bodo delali in ustvarjali mir med ljudmi. Ljubljančani, zakaj bi ne hodili spet zaupno prosit Kraljico miru v nunski cerkvi, da nam ohrani mir? Tudi za mir in medsebojno razumevanje ter ljubezen v družini se ji moramo priporočati.“
Mesta, mestne četrti in naselja brez cerkve. „Družina“, glasilo slovenskih škofov, je letos julija prinesla bolečo vest: ....Pri nas v Sloveniji že vsta-
jajo mesta, mestne četrti in naselja, nad katerimi se ne dvigajo v nebo zvoniki. Iz majhnih podeželskih župnij se ljudje selijo v mesta. Hribovske cerkvice se praznijo, ker se praznijo tudi hiše.“
Slovenski novomašniki pri svetem očetu. V sredo, 21. julija je Pavel VI. imel v Castelgandolfu prvo skupno avdienco, katere so se udeležili tudi letošnji novomašniki iz Slovenije. Sv. o,če jih je posebej nagovoril z naslednjimi besedami:
„Z nekaj besedami hočem posebej pozdraviti skupino slovenskih novomaš-
nikov, ki so jim oblasti dovolile, da s° poromali na grob sv. Petra. Najprej vam čestitam, ker si predstavljam, dra' gi sinovi, na koliko težav ste naleteli v teh razmerah, da ste ostali zvesti va’ šemu lepemu poklicu. Ponosen sem n* vas in vesel, ker vas vidim tako močiV v veri.
In sedaj še besedo vzpodbude! Vztra' jajte v vašem velikodušnem odgovoi',J na božji klic. Srečni se čutite, ker ne vidite pred seboj nobenih človeških k<>' risti. Vedno bolj bodite navezani 118 Kristusa. Prizadevajte si, da ga bostc ljubili, da bi ga ljubili tudi drugi 'n da širite njegovo kraljestvo v vaši dra' gi domovini.
In sedaj še moje očetovske želj®' Besede in blagoslov Petrovega nasleC*’ nika naj v vas utrdijo ljubezen do Cer ;kve, ker bo prinašalo globoko srečo vaše duhovniško življenje, pa naj v8’ v prihodnosti čaka karkoli.
S temi besedami in v poroštvo bogatejših božjih milosti za vas, za v8 še družine, vaše vzgojitelje, vašo dom0 vino vam iz srca podelim apostols* blagoslov.“
„Kjer je Cerkev, tam je tudi božji Duh, in kjer je božji Duh, tam je Cerkev in vsa milost." — Pavel VI. na binkoštno nedeljo 1965.
V dobi, ki je opojila in zasužnjila, njena lastna osvnjalnost, ko nam neomejeni razvoj našiti sredstev spoznavanja in delovanja daje napačno idejo o neskončnem, nas s svojim zgledom spominjajo na nepremostljivo razdaljo, ki loči naravno vesoljstvo od vesolja milosti.

Med nami v Argentini
Od 1. avgusta do 10. septembra 1965 je biio met| nami precej razgibano ^vUenje. Poleg predavanj Slovenske ulturne akcije, Domov, mladinskih 0l£anizacij in roditeljskih sestankov, n‘k) tu kratko omenimo:
• Trinajsti socialni dan. Vršil se v nedeljo 8. avgusta v Slovenski v lluenos Airesu. Posvečen je bil l'ašemu izobraženstvu in 100-letnici lojstva dr. Janeza Evangelista Kreka.
Pričel se je s sveto mašo, katero je ‘''oval g. dr. Alojzij Starc. V cerkve-
ftovoru je pokazal na vlogo izobra-
<la
nem
*enca v svetu. Po maši je bilo zborova-"i®' Otvoril ga je g. Avgust Horvat, jnodsednik stalnega odbora Socialnih ni. V predsedstvo so bili izvoljeni: g. *• Tine Debeljak, predsednik; g. Mar-0 Kremžar, podpredsednik; g. Stanko ‘užek, tajnik; kot člani pa gdč. Majda oniažin, predsednica Slovenske dekli-e organizacije; g. Andrej žužek, ^n°dsednik Slovenskega kat. akadem-c!?a društva in g. Jernej Dobovšet, 'lredsodnik Slovenske fantovske zveze.
Ka socialnem dnevu so bila tri pre-avanja z razgovorom. Govorili so; g. uda Jurčec o temi: „Skrb dr. Janeza ‘v- Kreka in dr. Antona Korošca za neonsko izobraženstvo in kulturni na* ^redek naroda"; g. prof. Alojzij Ger-'ln’č o „Izobraženec v družbi" in g.
Tine Debeljak ml. o temi: „Slovenski izobraženec v Argentini".
Ob koncu razgovorov in po pozdravnih pismih buenosaireškemu nadškofu, kardinalu dr. Antonu Caggianu in dr. Mihi Kreku, predsedniku NO za Slovenijo, so bile sprejete sledeče resolucije:
1.	Dr. Janez Evangelist Krek in dr. Anton Korošec, katerih obletnic se spominjamo letos, sta nam dala velik vzgled izobraženca v službi svojega naroda. Nista mu samo posredovala svoje znanje in se trudila za njega duhovni in tvarni blagor, ampak sta skupnost tudi vzgajala, da je znala njih delo doumeti, sprejeti in delati za napredek na vseh področjih.
2.	Naloge izobraženca so posredovanje in uresničevanje kulturnih vrednot, prizadevanje za smiselno urejenost družbe, vnašanje dinamike v njen razvoj in kritično presojanje razmer in dela.
3.	Da pa izobraženec te naloge lahko opravlja, mora biti dorasel svoji stroki, biti predan duhovnim vrednotam, se mora zavedati odgovornosti in mora gojiti samostojno kritičnost.
4.	Njegova prizadevanja bodo ostala brez učinkov, če ne bodo našla v občinstvu odmeva. Drugi pogoj za uspo-
vanje je svoboda ustvarjanja, intelektualnega dela sploh.
5.	V izseljenstvu se mora slovenski izobraženec še posebej posvetiti razmahu duhovnosti, boju za slovenstvo v domovini in zdomstvu in sodelovanju z mladimi izobraženci.
6.	Starši, pa tudi celotna skupnost morajo skrbeti za vzgojo inteligenčnega naraščaja. Čim več naše mladine naj doseže najvišjo stopnjo izobrazbe.
• V Lourdes, k lurški Mariji smo romali. Na praznik brezmadežnega Srca Marijinega smo Slovenci iz Velikega Buenos Airesa poromali v Lourdes pri Buenos Airesu. Zbralo se nas je okrog dva tisoč po številu. Lepo vreme, romarsko razpoloženje, siječa-nje z rojaki in z Marijo je vplivalo, d« je vse poteklo v najlepšem redu.
Romanje smo kot vrsto let pričeii ob 15,30 z molitvijo rožnega venca in petjem pri lurški votlini. Petje in molitve je vodil č. g. Jurij Rode. Potem se je razvila mogočna procesija, v kateri so fantje nosili kip lurške Marije. Za kipom je šla dolga vrsta ministrantov in duhovnikov. Ob vhodu v cerkev so romarji prejeli spominske podobice s sliko pok. msgr. Janeza Hladnika. Romarski govor je imel g. župnik Gregor Mali. Najprej se je spomnil obeh rajnih slov. dušnih pastirjev v Argentini, gg. Jožeta Kastelica in msgr. Hladnika, nato pa je razvil misli o Mariji, Materi sv. Cerkve. Med sv. mašo, katero je za vse rajne in žive Slovence v Argentini daroval g. dr. Alojzij Starc,
je bilo poleg lepega bogoslužnega s«' delovanja tudi ljudsko petje. Romani® smo zaključili z obnovo posvetitv® brezmadežnemu Srcu Marijinemu.
® četrti mladinski dan v San J”' stu. V nedeljo, 29. avgusta je bil v S»’1 Justu četrti mladinski dan. Pričel sl’ je s sv. mašo, katero je daroval v f»r ni cerkvi g. Janko Mernik SDB. sv. mašo je pel otroški pevski zbor, ga vodi gd,č. učiteljica Angelca KW šek, in pa dekliški zbor. Mladinsko zk°’ rovanje je pričel g. Janez Frontin'1 predsednik fantovskega odseka v S®11 Justu; govor je imel g. Tine Debelj®* ml.; nato je bila še recitacija in petj®' Popoldne so bili nastopi naraščajn'®1 mladenk, naraščajnikov in mladcev' Prve vodi ga. Cveta Bras, pomaga hčerka Alenka. Fantke pa uči g. Loj®® Mehle. Himno sanjuške mladine je n® pisal g. Zajec, pela pa sta oba odsek®-Sledili so pozdravi g. Jerneja Dobov' ška, predsednika Slovenske fantovsk® zveze, recitacija gdč. Barbke Maček’ Prešernova zdravica, katero so v Pr‘” redbi g. Jeločnika podali fantje in d®' kleta.
• Proslava škofa Antona Martii'1’ Slomška. V nedeljo, 5. septembra J* naša šolska mladina doživela ene?1' najlepših srečanj z „očetom slovensk® šole“.
Ob štirih popoldne je v Slovens®’ dvorani prisostvovala skupni maši besedam g. dr. A. Starca o svetnišk®1’’ liku velikega moža, sina slovenske#® naroda, ki naj bi tudi po priproši’,‘ šolskih otrok dosegel čast oltarja.

Potem je spregovoril Slomšek sam: 2 besedo in pesmijo svojega nauka, ki *a je spretna misel gospe Debevčeve P°stavila na oder, v življenje. Skoraj otrok moronskega tečaja je v ne-Pretrganem teku pesmi, besede in dejanja — po uvodnih skioptičnih slikah SWenije ob pesmi „Kje smo mi doma“ odigralo sliko za sliko otrokovo doživljanje doma in v naravi od jutra do večera. Vse prehitro so se zvrstile te ovdovite slike, čeprav so trajale nepre-žrgoma tri četrt ure, in ob koncu bi Pedali in poskušali še in še.. .
Motil pa bi se, kdor bi mislil, da je k'la prireditev zaključena tudi za na-^J-opajočo moronsko igralsko „družino“.
®s so morali otroci odložiti odrske °b]e!ke in zbrisati z obrazov maske, a vl°ge, besede, ki so jih igrali sami in njihovi prijateljčki, so ostale v njih in c‘0 še naprej njihovi z vsemi spomini 113 delo, trud in razigranost pa tudi ''auke pri večmesečnih vajah.
je tisti drugi razlog, zaradi ka-|erega se je „splačal“ ta nadčloveški ud režiserke ge. Debevčeve, njene roke, ge. Pograjčeve, učiteljic c- Markeževe, ge. Rajerjeve in ge. ''ziničeve, ki je pripravila tudi ves k*vski del prireditve, ge. Skobernetove ^zamisli in izvedbi oblek, g. Medica 1 delu scene ter raznih skritih po-cnikov, in ne nazadnje vseh starše/. 80 pokazali vso pripravljenost za /'delovanje. s' vs! ti z nastopajo-
s*bno
dele uspeh, jim more biti v po-zadoščenje, da so s prireditvijo
najuspešneje prispevali k skupnemu delu Mladinskega odseka Zedinjene Slovenije, ki te otroške praznike organizira.
® Dan molitve in pokore za našo mladino. Na vigilijo Marijinega vnebovzetja, ko je v Argentini strogi post, smo imeli dan pokore in molitve za našo mladino. Namen tega dne, ki je že vrsto let med nami v Argentini, je izprositi božji blagoslov naši mladini.
KAKO SE JE POTOPILA NAJVEOJA LADJA?
V noči od H. na 15. april 1912 se je potopila tedaj največja in najlepša ladja na avetu Titanic, last angleške paroplovne družbe. Ladja, dolga 280 m, široka 30 m, je imela devet nadstropij in Je prvikrat plula iz Anglije v New York. Na ladji jo bilo prostora za 800 mož posadke in 3000 potnikov. Bila je najudobneje in zelo razkošno opromjjena ter je veljala za najhitrejšo in neumičljlvo. Imela je telovadnico, igrišče za tenis, turške in električne kopalnice, velik plavalni bazen, dolgo vrtno veragd«, kjer ao rasti« čudovito lep* rastline, muzikalne dvorane, salone za kadilce, celo kamel za jahanje ni manjkalo. MeJ potniki so bili najbogatejši Amerikanci in Angleži. Iz objestnega zaupanja v silno zmogljivost ladjo, ki j« imela 50.000 konjskih sil, je kapitan dopustil, da so z divjo naglico pluli preko Oceana, in čeprav je dobil opozorilo, da plavajo po morju velikanske ledene gore, se za to ni menil in strojev ni zaustavil. Nesreča je bil« ne izogibna. Ob trčenju v ledeno goro »e j* ladja nazadnje postavila pokonci in »dr knila v globino. Rešilo se je komaj 795 oseb, 1517 pa jih je utonilo. Ko se je ladja potapljala, je godba zaigrala pretresljivo melodijo: ..Bliže, muj Bog, k Tebi! Bllš« k Tebi!"
POVERJENIKI:
KJE JE KAJ
Argentina:
Duanopast irska pisarna, Ramön Falcön 4158, Buenos Aires
Brazilija:
Paroquia do Santissirno Sacramento,
R. Tutoia 1125,
Vila Mariana,
Sao Paulo — S. P.,
Brasi!
Z. D. A.:
Rev. Julij SlapSak 6019 Glasa Ave.
Cleveland, Ohio, U. S. A. Slovenska pisarna Baragov dom 6304 St. Clair Ave. Cleveland 3, Ohio, U. S. A.
Kanada:
Ivan Marn.
131 A Treeview Drive Toronto 14, Ont.
Canada
Trst:
Marijina družba.
Via Risorta 3,
Trieste, Italia
Italija:
Zora PiSčanc,
Riva Piazzutta 18,
Gorizia, Italia
Avstrija:
Naročnino pošiljajte Mohorjevi družbi v Celovec
Celoletna naročnina zaAr-centino in države, ki nanjo mejijo (razen Uruguaya)
850 pesov.
za ZDA in Kanado 5 dolarjev;
za Avstrijo 95 Šilingov za Italijo 2.000 lir; drugod
protivrednost dolarja.
Četrto koncilsko zasedanje Kristus Kralj čast in dobro ime Iz dnevnika Janeza XXIII. Šel sem na romanje v Sveto deželo Zakon, družina in narodnost Listi iz župnikovega dnevnika Misli koncila o cerkveni umetnosti Za mlade ljudi Podrti viharnik Grško pravoslavje in koncil Skrivnost poslednjega usmiljenja Mladostnik Kristus v kinu Intervju o llaragovi zadevi Nadškof dr, Pogačnik — slovenskim materam
Glas iz Rima Svetovne novice Od doma Med nami v Argentini Ka.ko se jc potopila največja ladja
57?
578
588
587
590
59^
599
602
607
OH
613
6lß
61'
621
623
625
62’
630
631 637 639
LETO XXXII. Štev. 10-11
OKT.-NOV.
I9f.5
TROSIMO PORAVNAJTE NAROČNINO!
Nakazila na naslov: Antonio Orehar Ramön Falcön 4158, Buenos Aires, Argentina
slovenski verski mesečnik, ki ga izdaja konzorcij (m*£r Anton Orehar), urejujeta pa dr. Branko Rozman im Alojzij Starc. Bditor resp.: Msgr. Antonio Orehar, Raim^ Falcön 4158, Bs. As. Registro de la Prop. Intel. N9 843.9®
Tiska Vilko S. R. L., Estado» Unidos 425, Buenos AR**