MANICA KOMANOVA                                             J
Striček iz Amerike
(Božični spominček.)
Mnogo vode je poteklo od takrat, mnogo, mnogo...                           -i
Praznik svetega Miklavža je bil, god našega najljubšega        1 svetnika, in otroci smo se kakor kričavi vrabci drenjali okrog nastavljenih posod, napolnjenih s  sladkimi  dobrinami.
Pa je stopila med nas naša mamica. Njen obraz je bil resen. Z otožnim glasom je spravila iz ust:
»Otroci, Hlevarjeva mati so umrli.«                     •
Kakor jastreb,  ki  plane  med revne  nebogljene  mladičke,  tako porazno je delovala na nas ta novica. Kakor na povelje smo umolk*        " nili vsi in plašno zrli v mamico.
Hlevarjeva mati, posestnica borne koče, je bolehala že dolgu. : Mož ji je umrl pred nekaj leti ter ji zapustil edino hčerko Katico. In prav radi te Katice, ki je bila naših let, nas je ta materina vest potrla tako globoko. Dobro deklico smo imeli namreč vsi tako radi in se vedno z veseljem poigrali z njo. In sedaj — ah, kako se nam je zasmilila!
»Kako žalastnega Miklavža bo imela letps sirota Katica,« je sočut* no povzela mamica ter nas vse po vrsti objela z očmi. »Ali bi ji izmed vas kdo odstopil kako darilo?«
»Jaz, jaz že, jaz tudi,« smo vzklikali drug za drugim in hiteli jemat iz svojih posodic jabolka, orehe, piškote in drugo.
»Že dobro, že,« je rekla vsa ganjena mamica. »Popoldne gremo »kropit« in tedaj vzamete seboj, kar ste ji namenili.«
Po kosilu smo šli z mamico \i\ z darili k Hlevarju. Ko nas je ubogo    dekletce    zagledalo,    je milo zaplakalo, toda že smo bili okrog nje in tiščali vanjo:
»Katica, ne plakaj! Glej, na, zlate orehe!«
»Pa kako dobre piškote. Na, kar jej!«
»In ta debela, sladka jabolka! Vzemi, Katica, vzemi!«
Katica je vzela, se umirila in . se kmalu zapletla z nami v živa* 1 hen pogovor. Še celo smejala •; se je.                                           i
Ko nas je tisti večer mamica ' spravljala spat, nam je pravila, da so tudi drugi otroci prinesli Katici »Miklavževih« dobrot.
Drugi dan so Hlevarjevo ma*                                 ~ ~
ter pokopali. Kočico so zaprli, Katico pa je takoj po pogrebu vzela k sebi neka soseda, daljna sorodnica njenega pokojnega očeta.
Pa se je Katici nepričakovano hitro obrnilo na bolje. Res da matere ni imela več, toda še tisti mesec, nekaj dni pred Božičem, se je vrnil iz Amerike njen striček in prinesel seboj težke dolarje. Zapuščeno kočo je dal odpreti in za silo osnažiti, nato pa se je s Katico, ki jo je takoj iskreno vzljubil, nastanil v njej.
Na božični dan pa je prišlo tudi za nas veliko iznenadenje. Vse otroke, ki smo delili »Miklavža« s Katico, je njen striček slovesno povabil na eno »malico«. Ampak kakšna je bila ta malica! Toliko želodčnih dobrot nismo nikoli niti videli, kaj šele okusili. Pri odhodu nam je striček nasul še v klobuke in predpasnike. »To pa za domov,« je rekel smehljaje. Ampak — tisti Božič!
Na mestu, kjer je bila nekdaj Hlevarjeva koča, stoji danes po* nosna hiša. Sezidal jo je dobri stric svoji ljubi nečakinji Katici. Ta nekdanja mala Katica je danes resna žena in mati treh otrok. Kadar» koli trčiva skupaj, se vedno spominjava na tisti Božič, čeravno je zato* nil v večnost že davno, davno...