Cena 30.- lir
m
DEMOKRACIJA
SLOVENCI
Druži nas
lista
Leto XVII. - Štev. 8
Trst - Gorica, 13. aprila 1963
Izhaja 1, in 15. v mesecu
ZAPIHAL JE NOV VETRIČ
EUROPSKB SKUPHOST ■ ZI1HK H1IRU
Jean Monnet predsednik „Akcijskega odbora za združene države Evrope", ki je oče evropske zamisli je trdno prepričan, da predstavlja uresničitev skupne Evrope močno zagotovilo za svetovni mir. Polom bruseljskih razgovorov je treba pripisati pomanjkanju medsebojnega zaupanja.
Jean Monnet predsednik »Akcijskagr odbora za združene države Evrope«, v ka terem so vključene vse najpomembne.iš' stranke in svobodni sindikati šestih držav Skupnega evropskega tržišča je prav go tovo najpomembnejši predstavnik in zagovornik evropske zamisli. Prav Monnet je bil duhovni oče De Gasperija, Schu mana in Adenauerja, ki so podpisali prvi temeljni kamen za združitev evropskih gospodarskih sil. Le težko pa je govoriti z Monnetom. kajti on deluje v ozadja, nikoli ne objavlja svojih člankov, nima
Vsek članom, prijateljevi in somišljenikom želi vesele velikonočne praznike.
S D Z TRST
V*
govoranc, kljub temu pa drži v svojih rokah vajeti evropske zamisli. Vsakrsm preosnova, zamisel ali predlog, ki je zvezi z zamislijo o združeni Evropi gre
preko njega.
Italijanskemu časnikarju Indru Monta-nelliju se je posrečilo intervjuvati Men neta in izvedeti za njegovo mnenje e sedanjem položaju v Evropi. Intervju jp objavil milanski dnevnik »Corriere sera« Zaradi zanimivih odgovorov na p -stavljena vprašanja, smo povzeli iz intei-vjuja najpomembnejše zamisli, ki bc prav gotovo zanimale tudi nase £ial-e-P Evropska zamisel je v kriz i Pravtak, pa so znani razlogi za to umetno ustvarjeno krizo: De Gaullov veto proti vstopu Velike Britanije v SET. poslabsanje o ■ nošajev med Združenimi državami -n Francijo in težave, ki so nastale pri -ličnem presojevanju nalog atlantske zveze.
POMANJKANJE ZAUPANJA
Monnet je mnenja, da je krizo treba prvenstveno pripisati pomanjkanju med sebojnega zaupanja, ali v drugih besedah povedano, pomanjkanje zaupanja, da bilo moč skupno rešiti skupni cilj. Nam , sto. da bi preučevali gospodarske probleme kot skupne evropske probleme o " se predstavniki šestih članic obvezale
v	sporazum - so pozabili na dano obljubo in se povrnili k starim metodam. Za čeli so preučevati ekonomske probleme z zgolj narodnega in torej separatističnega zornega kota. »Zelja po nadvladi ir r lastnem interesu je preglusila dane oblj be in skupne koristi«, zatrjuje Monnet. Z enim samim stavkom je torej oce evropske zamisli jasno povedal, kaj sodi o D_ Gaullovi politiki. Velika Britanija je bi. dolgih deset let nasprotna evropski skupnosti. Končno je zaprosila za vsop, dar pa ni bila sprejeta zaradi trdne voUe ene same članice SET-a - Francije. Ta odločitev, ki so jo Francozi spreje 1 ■* . skupne organizacije svojevoljno je razbila enotnost in medsebojno zaupanje.
Na kakšen način je treba nada je za dosego skupnega cilja? Vsakdo je sk šal najti odgovor na to vprasan^otft^ nutka ko smo izvedeli za polom bruse Uskih razgovorov. Jean Monnet je na to vnrašanje odgovoril pozitivno: lahko nadaljujemo na začeti poti in bomo prav gotovo dosegli cilj, toda odpovedati e moramo nacionalnim egoizmom partiku-larizmom in podobnim nacionalnim težnjam ki so za našo dobo že preživela. Na ta način bi se prav gotovo y okviru skupnih evropskih organizmov lahko prišlo do pozitivnega zaključka razgovorov
o vstopu Velike Britanije v SET. Toda Drav v primeru Velike Britanije so se razgovori vršili po starih, tradicionalnih poteh: razgovori med vladami. Vedeli pa smo, kakšni so bili zaključki.
Velika večina evropskega javnega mnenja se je zgrozila, ko je izvedela za De Gaullov veto. Kljub temu pa se sprasuje, ali je Velika Britanija zrela za vstop v SET. Na to vprašanje je Jean Monnet odgovoril z drugim vprašanjem: katera članica SET-a pa je sedaj zrela za skupnost Niti Italija, m« Belgija, Francija hi Nemčija niso prikazale nič pozitivnega v tem smislu. V vseh teh državah se nadaljuje z dvojno politiko: nacionalno in evropsko-
EVROPA NE SME OSTATI SAMA
Pri vsem tem pa ne smemo pozabiti, da K v ropa ni sama, da se mora zanimati tudi za stvari, ki se ne dogajajo doma Cim prej je treba obnoviti r&zgovore g Veliko Britanijo in Utodaino prižeti raz-govore » Združenimi državami. Evropa
ne sme ostati sama in zaprta. Ce bode državniki izkali željo po resnični ustvaril
vi	Evrope, tedaj bodo nujno morali začeti z dvostranskimi razgovori: Velika Britanija — SET — Združene države. S tem pa se ne bo dokončno odpravilo skupil" ekonomske interese in probleme, pač pa se bodo polagoma uravnali tudi različni politični pogledi, ki sedaj ločujejo razne evropske države.
Kriza med šestimi članicami, ki je prešla akutno fazo ‘po De Gaullovemu vetu je politična kriza. Nerazumljivo bi bilo, zatrjuje Monnet, da bi se evropski narodi želeli povezati zgolj ekonomsko, medtem ko bi pri politični liniji ostalo pri istem. Skupna politika pa zahteva skupno o-brambo. Prav na to točko se opira De Gaulle, vendar pa je temelje vprašanja napačno postaivil. Istočasnemu konom-skemu razvoju v Evropi mora slediti tudi politična moč. Ker se politična moč meri v vojaški moči, to se pravi atomski sili — pravi De Gaulle — mora Evropa (Francija) dobiti lastno silo, če hoče, da bo lahko enakopravno razpravljala z Združenimi državami in Sovjetsko zvezo. Dokler bo varnost Evrope odvisna zgolj od Amerike, do tedaj ne bo nihče spoštoval Evrope. Ekonomski emancipaciji more torej slediti politična emancipacija. To je De Gaullova misel.
EVROPSKA
OBRAMBA
Takoj na prvi pogled lahko vidimo, da je zapeljiva. V današnjih časih je nepojmljivo, da bi sama Francija ali skupna Evropa lahko tekmovala v atomskem oboroževanju z obema velesilama. Poleg tega pa je znano, da je Nemcem prepovedana atomska oborožitev. Potemtakem bi morala edinole Francija skrbeti za obrambo Evrope?
Res je, da problem evropske obrambe obstaja, vendar pa ga je treba postaviti na drugačne temelje, kot jih prikazuje francoski general. Ameriški načrt za večstransko atomsko silo je precej zamotan poskus alternative De Gaullovemu predlogu. Vendar pa je ameriški predlog le težko uresničiti. Pred kratkim ga je kri-
tiziral celo Kissinger, ki spada med najboljše ameriške strateške strokovnjake. Kissinger podobne kot Monne.t zagovarja evropsko atomsko silo.' Toda pri evropski obrambi — v tem sta si Američan in Francoz edina — mora nujno sodelovati tudi Velika Britanija. Priprava lastne ev ropske obrambe je potrebna za ravnotežje svetovnih sil, kar predstavlja istočasno tudi garancijo za svetovni mir. In prav v tem trenutku je treba sprejeti ameriški doprinos. Kajti če Evropa želi lastno obrambo je nujno, da pji tem sodelujejo tudi Američani in to iz tehničnih, političnih in moralnih razlogov. Oboji namreč morajo braniti lastno skupno kulturo.
Kdo resnično brani slovensko zemljo?
Samo dr. Simčič je bil dosleden
Sklep tržaškega občinskega sveta, da v zvezi z novim regulacijskim načrtom blokira za zidanje novih ljudskih hiš približno 406,000 kvadratnih metrov zemljišč obdelane vrtnarske zemlje s pripadajočimi poslopji, je vzbudil veliko nezadovoljstvo. Prizadeti pridelovalci zelenjave, ki oskrbujejo tržaški trg, ne morejo razumeti, da tržaška občina, ki je na svojem področju največji zemljiški posestnik, ne more v ta namen uporabiti lastnih parcel in jim odvzema t rav njihove. Na drugi strani pa tudi upravičeno protestirajo proti nizkim
BUTARE
Maksim Gaspari
OJsem Slouencem želita vesele velikonočne praznike
UREDNIŠTVO IM UPRAVA
»DEMOKRACIJE**
TRŽAČAN - EICHMANNOV SODELAVEC
Erich Rajakowitsch v Švici
»Dunajski izraelski center za dokumentacijo« je našel sled Eichmannovega sodelavca Eriha Rajakov/Uscha alias Raja, ki se je rodil v Trstu, po rodu pa je iz Kranja. Leta 1957 se je drugič poročil z neko Slovenko iz Vipave.
Kdo je Erich Rajakowitsch alias Raja in kje se sedaj skriva? Na to vprašanje skuša odgovoriti italijanska, švicarska in avstrijska policija. Izraelska organizacija, ki dvajset let po končani drugi svetovni vojni še vedno išče preživele nacistične vojne sločine, je pred kratkim pokazala na najožjega Eichmannovega sodelavca, ki je bil odgovoren za dokončno ureditev židovskega vprašanja na belgijskem in holandskem ozemlju. Preden nadaljujemo si moramo moža, o katerem toliko »ovoii evropsko časopisje pobliže pogledati.
Kdo je Erich Rajakowisch
Erich Rajakowitsch se je rodil v Trstu 23. novembra 1905, to se pravi v času, kije bilo naše mesto del avstro-ogrske monarhije. Njegova družina izvira iz Kranja, saj ljudje, ki so ga v zadnjih letih osebno spoznali trdijo, da tudi sedaj prav dobro govori gorenjsko narečje. Po končanih študijih, končal je univerzo, je vrsto let preživel na Dunaju. Leta 1939 tako zatrjujejo dokumenti, ki jih je zbral »Izraelski center za dokumentacijo« — je zapustil avstrijsko prestolnico in odšel v Berlin, kjer se je kot prostovolec ponudil Eichmanu v »uradu za dokončno ureditev židovskega vprašanja«. Oktobra istega leta, ko so nacistične čete zasedile Poljsko, najdehio Rajnkouiitscah na mestu, kjer je načeloval lokalnemu oddelku za deportacijo Judov. Zatrjujejo celo, da je bil prvi poveljnik koncentracijskega taborišča v Niiki, kjer je bilo zaprtih 0.000 Judov, od , katerih se je rešilo zgolj pet.
Kot vidimo so obtožbe, ki jih je izrekel izraelski urad zelo hude.
Kmalu nato so ga premestili v Prago, kjer naj bi nadaljeval z začetim delom. Ze čes nekaj mesecev pa je odpotoval na Holandsko, kjer je načeloval posebnemu uradu za židovska vprašanja. Na Sfch-maunovetn procesu je javni tožilca prikazal sodlšžu fotokopijo telegrama, ki naj bi ga Rajakowitsch poslal Eichmannu in v katerem naj bi ga zaprosil, naj pospežl deportacijo tamkajinjlh Judov. Bagovar-jal naj bi namiei zamisel, da je pri tein
vprašanju treba iti tudi preko legalnosti. Kot znano so nacisti Zidom najprej odvzeli državljanstvo in šele nato so jih de-portirali v koncentracijska taborišča. Nadalje je znana tudi sodba, ki jo je v tistih letih izrekel Eichmann o Rajakcwitschu!
»Rajakovoitsch lahko opravi kakršnokoli nalogo in to hitro in zanesljivo. Ob priliki potovanja na Poljsko in pri reševanju odkazanega mu problema, je dokazal svoje velike zmažnosti. Po svojem prepričanju je nacional socialist in bilo bi primerno, ko bi ga priporočili za napredovanje pri SS.k
Ta dokument je jeseni 1941 podpisal sam Eihmann. V tem času se je Rajakowitsch poročil s hčerko avstrijskega politika Rintelena. Iz tega zakona sta se rodila sin Klaus, ki je sedaj poročen z neko Angležinjo in je do nedavnega pomagal očetu pri vodstvu komercialne tvrdke v Milanu in hčerka Antje, ki se je lani poročila z nekim visokim funkcionarjem dunajskega ministrstva.
Po končani svetovni vojni se mu je posrečilo zabrisati za sabo vse sledi. Leta 1947 si je na občinskem uradu v Gradcu spremenil priimek iz Rajakowitscha v Raja. Nato je odpotoval v Argentino, kjer je bil v službi Peronovega režima. Zelo verjetno je, da je imel v Argentini stike z Eichmannom. Ko je državni udar ovrgel Peronovo vlado se je vrnil v Evropo.
Ponovno v Tratu
RajakoVvitseh se je tedaj nastanil za nekaj časa v Trstu. Avstrijski konzulat v našem mestu mu je izdal 20. novembra 1956 potni list ha ime Erloh Raja, tukaji-nje oblasti pa so mu dale dovoljenje za za bivanje ha italijanskem ozemlju. Pričel je z novo dejavnostjo. Navezal je trgovske stike z Jugoslavijo In ostalimi komunističnimi državami, kamor se je večkrat poslovno podal. Mnogi v Trstu zatrjujejo, da so jugoslovanske oblasti vedele za njegovo nacistično preteklost. Leta 1967 je odpri lastno komercialne tvrdko »Bnnieri a*0 C »m v Milanu k podružnicami v Benetkah in Trstu.
Istega leta pa se je poročil z Vipavko Giuliano Tendello — priimek ni slovenski, ker se je njena mati poročila z nekim Italijanom. V Jugoslaviji pa je ostala njena sestra, ki je poročena z nekim bančnim uradnikom v Parinu. Zakonca Raja sta sorodnike večkrat obiskala. Poleg tega pa je Ericha Raja vezalo na Trst še nekaj. V neki stavbi pri sv. Jakobu je Raja kupil stanovanje, v katerega se je na-stalila njegova sestrična, ki jo je prav-tako — tudi v zadnjih časih — večkrat obiskal.
Stanovanje pa je bilo dalj časa zaprto, kajti Rajeva sestrična, ki se je rodila v Kranju, je bila tedaj v Parizu. Tu je varovala otroke nekega židovskega odvetnika, ki je pri Eichmannovem procesu za-stppal Francijo. Logično se nam pojavi vprašanje, kako je dobila in si poiskala službo prav pri odvetniku, ki je židovskega rodu in je zastopnik Francije na procesu proti )ymorilcu Judov«. Ali je bil samo slučaj?! Kje je Raja?
Na to vprašanje lahko odgovorimo zgolj s hipotezami. Jasno je, da ga ni doma v Milanu, kakor je tudi jasno, da ga ni v vili, ki si jo je pred časom zgradil v Švici. Rajakowitsch alias Raja je preteklo soboto izginil iz Milana, istega dne pa je neznano kam odpotovala tudi njegova sestrična.
Ko je bil že naš list V tisku smo izvedeti, da se Raja pojavil v Luganu. 8vi^ carske oblasti mu nočejo dovoliti Eaye-tišča, italijanska vlada pa ga prav tako noče sprejeti. V Milanu pa zatrjujejo, da je Rajeva tvrdka finansirala KPI. Novica še ni potrjena. Istočasno se Je V sredo vrnil? {tajeva sestrična, ki Pa časnikarjem ni dala nobene izjave.
Zpntmivo Je, da avstrijska vlada — kot zgleda — nima nobenega namena zahtevati od Italije, da ji izroŽi Rajakowlt»cha alias Rajo v primeru, ko bi ga italijanske oblasti aretirale. Sirijo se govorite, da ima Er|ch Raja mofcno zaslombo na Dunaju, vsekakor pa ostaja dejstvo, da je njegov zet visok funkciohar ntkega aVKrlJaktga ministrstva.
odkupnim cenam, s katerimi blokirajo njihova posestva.:jZe danes nizke odkupne cene bi poleg tega veljale še za leta in leta, ko bi denar prav gotovo izgubljal na vrednost\. Komur bi n.pr. odkupili posestvo šele po desetih letih, bi tako dobil zanj prav smešno odškodnino in bi bil gospodarsko uničen.
PSI in KPI nista bili proti
Kakor vsako drugo skušajo' titovci, socialisti in komunisti iskoristiti v svoj namen tudi nezadovoljstvo, ki se je rodilo v zvezi s temi razlastitvami, prganizi-rajo sestanke, njihovo časopisje objavlja, članke. Predstavljajo se kot največji bru-nitelji slovenskih in sploh ljudskih koristi. Pcdobno kot v drugih . .flrimerih, pa je resnica prav nasprotna. Ko so v tržaškem občinskem svetu glasovali o teh razlastitvah, oziroma blokiranju zemljišč, so se komunisti in socialistični občinski svetovalci, vštevši njihove predstavnike slovenske narodnosti, enostavno vzdržali. Zdaj pa na ves glas kričijo, potem ko so, ko bi bilo treba gevoriti, molčali! S tem so še enkrat dokazali, da so njihpv.fi Propaganda eno, dejanja pa drugo.
Dr. Simčič je glasoval proti
Samo en Slovenec je v tržaškem občinskem svetu glasoval proti tem novim ra-zlatstitvam in to je bil dr. Simčič, svetovalec Skupne slovenske liste.
O tem seveda PSI, KPI in titovci sedaj ne črhnejo niti besede. Saj bi jign tudi bilo presneto nerodno priznati, da je prav Skupna slovenska lista, ki jim je na pred-stoječih državnozborskih volitvah1 trn v peti, edina v tem primeru skušala pravočasno in na pravem mestu preprečiti zlo, ki zdaj ogroža prizadete posestnike v spodnji tržaški okolici. Toda ljudem je treba povedati to resnico, da jo bode pri svojem odločanju za posamezne liste, ki se na volitvah potegujejo za njihovo zaupanj?, tudi upoštevali.
Dr. Simčič je predlagal# toda PSI in KPI nista bili za višje cene
Svetovalec Skupne slovenske liste je tudi edini pravilno ocenil položaj in j& takoj uvidel, Ua ra preditgune odkupu* cehe krivične. Zato je » irzc&kem 'občih.-
. if, ■	• ><	.
skem svetu predlagal, da jih je treba povišati. A tudi v tem primeru je ostal njegov poziv gias vpijočega v puščavi. Nihče s? ni pridružil njegovi zahtevi in v poročilu je bilo izrecno rečeno, da je zaradi tega občinski odbor tudi ni vzel v poštev.
Kje so torej bili svetovalci PSI in KPI, ko bi morali zahtevati višje cene? Tudi v tem primeru so 'se potuhnili.
Ali ni to naravnost tragično? Ljudi ta-korekoč vodijo za nos. Eno jim pišejo in govorijo, di:u.go pa delajo, prvo razbob-najo, drugo zavijejo v molk in pozabljenje.
To kar se je dogodilo in se dogaja v zvezi s tem naj novejšim primerom razlaščanja slovenske zemlje na Tržaškem je nov dokaz komunistične in socialistične nedoslednosti, na katerega slovenski volivci ne smejo pozabiti. Istočasno pa j e to tudi dokaz dosledno»ti »Skupne slovenske listek, ki je ie enkrat dokazala, da zasluži polno zaupanje vseh SJpi>erippt> in Slovenk.
Arabska federacija
Pretekli ponedeljek »o se predstavniki Sirije, Iraka in Združbe arabske republike sestali v Kairu, kjer SQ doseli načelni spora?utn p skiipni federaeUski državni ur?4hi- Medtem j« tristranska komisija pripravila podrobnosti načelnega sporazuma, iti jih bodo kasneje predložili
predstavnikom na skupni Plenarni seji.
ItfiP&niki dnevniki na široko porogajo fr komentirajo o važnem dogodku, ki
bo spremenil narodno ureditev treh omenjenih arabskih držav.
Volivne akrobacije komunistične partije
Celotna propaganda je usmerjena v zaustavitev inflacije odpadniških glasov. Zgovoren primer Sicilije. Komunistična partija Italije in Moskva.
Brez dvofna ne bomo povedali nič novega s trditvijo, da preživlja italijanska komunistična partija prav v zadnjem času notranjo-krizo, kajti to dejstvo je očitno vsakomur, ki vsaj površno pozna Italijansko politično življenje. V trenutku, ko je. v raznih deželnih vladah — posebno na Siciliji — pričela sodelovati z vsemi politični grupacijami od Nennijevih socialistov pa do skrajnih desničarjev, da, povezala še ,je celo z monarhisti, je izgubila šp_ tisto malo ugleda, ki ga je uživala pri nezadovoljnežih. Zaradi t,ega se je morala KPI poslužiti ob bližnjih'državnozborskih volitvah raznih trikov, ki naj, bi po en: strani uspavali javni upor proti »reakcionarni« KPI, po drugi strani pa prepričali intelektualce o svoji odcepljenosti od Moskve.
Pred razlaganju sredstev, ki se jih namerava poslužiti KPI pa. moramo jasno ločiti njene poglede o notranji in zunanji politiki. Medtem ko je delo opozicije za vsako ceno in na vsako stvar pri notranji politiki relativno lahko, saj je dovolj kritizirati delovanje strank, ki so na vladi in predlagati bombastična sredstva, o katerih so sami predlagatelji prepriča ni, da jih v praksi ne bi bilo mogoče iz vesti, je zagovarjanje sovjetske zunanv: politike mnogo težja stvar. Staro pravilo pravi, (da je razbijati kaj lahko, mnogo teže pa je graditi.
Oglejmo si zatorej, na kakšen način želijo komunisti preprečiti izgubljanje glasov. Ng,,bomo se ustavljali pri volivnem programu KPI in prikazovali že v samih besedah nedoslednosti. Ker se o ideologiji lahko mnog? debatira bonio raje vzeli konkreten primer: delovanje KPI na Siciliji.	;
Siciljski komunisti se dobro zavedajo, da bodo le z na j večjo težavo spravili skupaj glasove, ki so jih prejeli leta 1958, to se pr^vi, .pri zadnjih parlamentarnih volitvah. Njihov upravičeni strah temeli ni vrsti pomembnih faktorjev. Najprej, je treba podčrtati dejstvo, da pričakujejo, da.se ,jpo, letos vrnil le skromen odstotek volivcev,, ,h:i so zaposljeni v tujini. Emigranti ip, večinoma delavci, to se pravi sloj, na ‘katerega komunistična partija opira vse svoje upe. Vrsta tujih podjetij in tovgpn, jkjnamreč že pred, časom napovedala, da nikakor ne bodo mogli dovoliti italijanskim delavcem, da se ob priliki volitey vrnejo domov. ri .,
Odpadniško partijcev
Drugi važen faktor predstavlja dejstvo, da je ppslanec Giuseppe Bufardeci premedla},,^socialistom. Omenjeni poslanec, ki je bij,, pred petimi leti izvoljen v Sira-cusi senamreč ne strinja več s komunistično jjblltiko izolacije.'K njegovemu odstopil jja moramo prišteti še številne odstope "drugih pomembnih siciljskih partijskih Voditeljev, ki so se ali umaknili iz jjbfftičnega življenja ali fca: so presedlali k drugm) strankam.
KPI je tudi na Siciliji predstavljala strogo opozicijsko politično grupacijo. V zadnjem času pa so komunisti sodelovali skoraj z vsemi deželnimi vladami. Podprli so vse stranke razen liberalcev. Zagovarjali so na primer predloge neofa.ši-stov, monarhistov, demokristjanov in tako dalje. Vzdrževali so skupno z misovci, monarhisti in krščanskimi sociali Milaz zovo vlado, kasneje so podprli demokri-stijane, socialdemokrate, republikance in socialiste pri poskusu vlade levega centra. S sodelovanjem pa so izgubili ostrino skrajne opozicije, čeprav se istočasno niso znali poslužiti ugodnih okoliščin zunanje podpore, kot se je to posrečilo socialistom. Podpirali so zdaj enega zdaj drugega, ne da bi v zameno dobili ničesar.
Epuracija «Kitajcev»
Naslednji udarec za partijsko enotnost in moč pa predstavlja epuracija takoime-novanih »Kitajcev«, to se pravi partijcev, ki so po svojem ideološkem prepričanju bližji Pekingu, kakor Moskvi. Iz komunistične kandidatne liste so tako izpadli Salvatore Russo, Antonio Pino iri drugi, ki so imeli za sabo veliko število glasov in simpatizerjev. Toda siciljska partija se
Ce gledamo z očmi srednjega Evropejca, lahko naštejemo številne pokrajne, ki se nam zaradi svojega zemljepisnega položaja zde zelo daleč od komunistične nevarnosti. Pri tem največkrat mislimo na Avstralijo in bližnje otoke. Zdi se nam, kot bi bile omenjene pokrajine daleč, ze-
lo	daleč od nas, skoraj Bogu za hrbtom. Toda prav Avstralija je zelo pomembna točka za Zahod. V zadnjih petindvajsetih letih so Avstralci prišli dvakrat v Evropo, da bi s svojimi oboroženimi silami pomagali svojim zaveznikom v boju proti diktaturi. Dobro so se namreč zavedali, da je od svobode v Evropi odvisna tudi njihova svoboda. Zgodovina pa se je tokrat preobrnila na glavo. V sedanjem položaju je Evropa odvisna od dogodkov, ki se ali pa se bodo odigrali v Avstraliji in južnih morjih.
Gverila, ki so jo pripravili komunisti v vzhodno-južni Aziji nima namena osvojitve milijonov kvadratnih metrov riževih nasadov, kot bi se nam pri površnem pre-
ne bi bili kos nalogam, ki so jih prevzeli, ali pričakovanj ki ga drugi polagajo vanje. Naj še dodamo kaotični ropot in vrvež prometa, piskanje telefonov in cviljenje siren, ki so slušna podoba neke naglice, neke obveznosti,nekega urnika; pa ni težko razumeti, zakaj prihaja čedalje več pacientov k zdravniku, ne da bi pravzaprav točno vedeli, kaj z njimi ni v redu. Glavobol, nespečnost, pomanjkanje apetita, pospešen utrip, nesposobnost za kakršnokoli možgansko koncentracijo in podobno so glavni sestavni deli bolnikovega pripovedovanja. Pravzaprav to niti ni bolnik, saj ni zbolel za nobeno točno opredeljivo boleznijo, vsaj v splošnem pomenu besede ne, temveč se le na-splošno ne počuti dobro, kot zaključimo v takih primerih. Tako smo z napredkom znantno zmanjšali umrljivost za pljučnico in drugimi kužnimi boleznimi, a temu napredku, to je civilizaciji, plačujemo z svojim zdravjem v drugačni obliki.
Opisanim pojavom pravimo stress. Beseda je angleškega izvora, a so jo vsi kulturni jeziki sprejeli kot izposojenko. Po domače bi lahko stres primerjali z vsakim zunanjim vplivom, ki nas bolj ali manj strese, pa čeprav se tega strsljaja v trenutku morda niti ne zavemo.
Naše znanje o stresu je povezano z imenom kanadskega znanstvenika Hansa SELYEJA. Ze kot mlad zdravnik je Se-lye opazoval, kako imajo mnoge bolezni, ki so si po vzrokih zelo različne, nekatere skupne zunanje znake. Dolgo seveda ni vedel, kaj bi s to svojo ugotovitvijo, ki je bila tudi na pogled zelo banalna. Potem pa se je kot biokemik posvetil nekaterim raziskavam S hormoni. Na miših je preskušal nekatere spolne hormone in njih učinke v raznih tkivih. Doživel pa je veliko razočaranje, ko je na miših ugotovil zelo sorodne učinke za zelo različne vbrizgane snovi. Ko je to svoje razočaranje prebolel in si zadevo ogledal z druge strani, je dognanja povezal z nekaterimi ugotovitvami iz zdravniške prakse. Tako se mu je utrdilo prepričanje, da je z najrazličnejšimi zunanjimi vplivi, bodisi kemičnimi kot fizičnimi, mogoče v vsakem živemu organizmu povzročiti neke znake splošnega neugodja, ki se lahko sele kasneje ali pod vplivom posebnih bolezenskih vplivih izkristalizirajo v točno opredeljivo bolezen. S tem je opravil sintetično delo, ki se je dolgo let zdelo zelo pre-
je morala ukloniti želji rimskega vodstva, ki je iz Moskve dobila navodila, da je treba spraviti iz odgovornih mest vse one voditelje, ki niso politično stoodstotno zanesljivi.
Zaradi vseh naštetih razlogov je zelo verjetno, da bodo komunisti izgubili vsaj enega ali dva poslanca pri sedanjih volitvah. -Leta 1958 so na komunistični listi na Siciliji izvolili dvanajst poslancev in pet senatorjev. Pri letošnjih volitvah s° je zvišalo število razpoložljivih mest kljub temu pa bo po vsej verjetnosti KPI zabeležila večji poraz.
Da bi zaustavili odpadništvo glasov je KPI je odprla vrata vsem onim kandidatom, ki niso našli mesta na drugih demokratičnih ali nedemokratičnih listah. Na ta način so sprejeli barona Grimal-dija di Terresene, ki je zelo bogat fevdalni gospod in ki se je aktivno boril v republikanskih vrstah. Nadalje so sprejeli bivšega krščanskega socialca Corraoa, ki so ga obtožili, da je ponudil poslancu Santalcu sedemdeset milijonov pod pogojem, da se izbriše iz krščanske demokracije. Nadalje ni KPI predstavila lastnega kandidata v volivnem okrožju Alcamo z namenom, da bi dala možnost za izvolitev bivšemu monarhistu Sergiu Marullu ba-
sojevanju položaja zdelo. Vojne prakse so predvsem napernjene proti važnejšemu cilju: osvojitev dveh oceanov, kar nujno predstavlja nevarnost tudi za zemljine in otoke, ki jih oblivata omenjena oceana. Strategija komunističnih držav zahteva osvojitev Indijskega in večjega dela Tihega oceana.
Rdeči Kitajci so po številu podmornic na četrtem mestu na svetu, takoj za Veliko Britanijo. Ta njihova podmorniška moč se opira bolj na število podmornic, kot pa njihovo vojno moč. Znano je, da Kitajci posedujejo trideset podmornic, od katerih so jih dvajset dobili od Sovjetske zveze, ostale pa so si izdelali po načrtih ki so jih posredovali prav tako Sovjeti. Podmomiške ladjedelnice so nastanjene v Sangaju in v Dairenu, vendar pa sc zahodnim opazovalcem še ni posrečilo izvedeti, kolikšna je njihova zmogljivost in kakšno potencialno vojaško moč imajo omenjene podmornice.
Od tridesetih podmornic, s katerimi raz-
prosto. Vendar je Selye s svojim delom nadaljeval. Pri tem je opravil tudi veliko delo na področju biokemije hormonov; brez skrbi lahko rečemo, da je s svojim delom postavil spomenik hipofizi.
Hipofiza je kot grah velika žleza, ki visi pod človeškimi možgani! Čeprav ne tehta več kot deset gramov, izloča celo trumo hormonov, ki dosežejo skoraj vse ostale žleze, raztresene po našem organizmu, in po- njih vplivajo na delovanje našega organizma. Tako ima hipofiza nekakšno vlogo pevovodje med žlezami z notranjim izločanjem, in nji gre v veliki meri zasluga, da naše žleze pravilno in harmonično delujejo. Ker pa je hipofiza obenem tudi v telesni zvezi z živčevjem, nam je jasno, da predstavlja nekak most med psihičnimi in telesnimi funkcijami. Tako ima Selye med drugim zaslugo, da je — skoraj bi rekel — ponovno odkril človeka, namreč kot psihofizično enoto. Vse predolgo smo namreč človekovo telo in človekovo psiho obravnavali ločeno. Danes vemo, da tako zunanji, recimo slušni ali vidni vplivi kot tudi naše ideje in čustva vplivajo na naše telesno ugodje.
Ravno omenjena žleza hipofiza je nekaka zveza med možgansko skorjo, ki jo smatramo za sedež misli in predstav, in avtomatičnim živčevjem, ki vpliva na naše zgolj telesne funkcije. Sedaj lahko razumemo, zakaj koga v napadu jeze zadene srčna kap. Nobena tajnost ni, da nam strah zapre dih, kot pravimo, ali pa nam pospeši srčni utrip. Selye pa je pri utemeljevanju svojih dognanj prišel še do drugih ugotovitev, ki niso nič manj zanimive. Ze zunanji, recimo fizični ali emotivni ali bolezniski vplivi napadejo naš organizem, tedaj naše telo dobesedno pretrese alarm. Zleze z notranjim izločanjem so mobilizirane in pričnejo delovati s polno paro. Tako se organizem brani pred slehernim kvarnim vplivom našega okolja. Organizem se nato prilagodi, in če zunanji kvarni vplivi le predolgo trajajo, naša hormonska obramba obnemore in telo podleže kvarnemu vplivu, ki se potem izoblikuje v določeno bolezensko sliko. Med prilagoditvijo in izčrpanjem naše hormonske obrambe je torej meja med zdravjem in boleznijo. S takim mehanizmom razlaga Selye nastanek najrazličnejših bolezni od povečanega krvnega pritiska do olkusa arteriosklorose, srčne kapi in revmatičnih obolenj. Tako splošna razlaga za nastanek najrazličnejših bolezni se bo zdela sicer preenostavna, ima pa med drugim zaslugo, da nas je opozorila, kako kvarno vpliva naše okolje v ouliki psihičnega vtisa ali dolgotrajnega držljaja na naše telesno in končno tudi duševno zdravje.
ronu iz Condajannija, ki spada med najbogatejše siciljske latifundiste. V koliko se marksistična doktrina sklada s podpiranjem latifundistov proti katerim se borijo vse demokratične stranke pa si bc vsak bralec lahko ustvaril lastno sodbo. Poleg tega pa je Siciljancem še živo pred očmi naslednji dogodek, ki se je pripet i med neko razgibano sejo deželnega zbora. Baron Marullo je z vso silo lopnil nekega komunističnega svetovalca s svojo usnjeno aktovko, ker mu je očital, da je prav' srednjeveški kralj na svojih posestvih ir ker vztrajno zagovarja povratek bivšega italijanskega kralja. Nekdanji sovražnik je tako postal, kljub temu, da je monar hist zaveznik v očeh siciljskih partijcev
Toda kljub vsem tem akrobacijam b komunistična partija izgubila številne glasove, ki jih bo prevzela italijanska socialistična stranka.
KPI in Moskva
Kakšno je kolebanje v zunanji politiki.
Predvsem se mora KPI boriti proti obsodbi. da je le privesek Moskve. Ko bi italijanski komunisti doprinesli dokaz, da se resnično ne strinjajo vsem. kar se dogaja v Sovjetski zvezi, bi jim marsikate-
polaga Peking, je štirinajst starega sovjetskega tipa, ki jih je Moskva že pred časom pričela predelovati v druge namene. Starotipne sovjetske podmornice so zamenjale nove, medtem ko stare Moskva pošilja v dar svojim »zaveznikom« in prijateljem. Sovjetska zveza ni nikdar resno dobavljala Kitajski vojaške pomoči. Ruska pomoč Kitajski je zgolj bajka in propagandni namen, s katerim kažejo svojo dobrohotnost zahodnim komunistom. Res je sicer, da so Sovjeti dali Kitajcem na razpolago svoje tehnike in tudi nekaj svojega orožja v trenutku, ko je bila Japonska močna, saj so s tem manjšali moč cesarstva vzhodnega sonca.
Toda tudi v času korejske vojne riiso Sovjeti mnogo pripomogli Kitajskim naporom. Kar pa so dali so jim morali Kitajci drago in slano plačati. Korejska vojna se je zaključila, ker so se Američani naveličali dolgotrajne vojne in ker Kitajci niso mogli spopada nadaljevati. Tudi z nespametnim zvišanjem davkov se jim ni posrečilo dobiti na razpolago dovolj fondov za vojaške namene.
Ostaja torej še šest podmornic, ki so jih skupno s štirinajstimi starotipnimi poslali Sovjeti svojim kitajskim bratrancem. Te podmornice so modernejše in spadajo v tip »W«. To so oceanske podmornice za plovbo srednje dolžine. Posamezne dele so zgradili v notranjosti Sovjetske zveze, nato pa so dele prepeljali do obrežja, kjer so jih montirali. Znano je, da Sovjeti posedujejo* približno ‘200 podmornic tega tipa. Podmornice »W« predstavljajo osrednjo moč sovjetske podmorske strategije. Nekatere izmed teh so pregradili in jih zmodemizirali, na druge pa so namestili rakete srednjega odmeta. Ostaja pa odprto vprašanje ali so tudi Kitajci zmodemizirali svojih šest podmornic, ali pa so ostale v prvotni obliki.
Nadaljnih šest podobnih podmornic so Sovjeti poslali v dar Indoneziji. Toda kitajske in indonezijske podmornice so le tipalke velike napadalne sovjetske sile. Znano je, da imajo Sovjeti v Tihem oceanu sto deset podmornic in prav ta sila drži v šahu vso zahodno strategijo. Od teh podmornic	pa	je tudi deset, ki	so
zgrajene na atomski pogon. Vendar	pa
vsekakor še ni nastopil čas podmornic. Primeren čas pa bi bil v trenutku, ko bi komunistična gverilja zabeležila večje uspehe in bi bili komunistični veljaki mnenja, da je napočil odločilni trenutek.
Dosedanja gverilja pretežno poteka vzdolž dveh velikih rek in sicer Mekonga in Rdeče reke. Ce pa bi se komunistom posrečilo osvojiti si južni Vietnam, tedaj bi se zahodni strateški položaj postavil popolnoma na glavo. Otočja, ki delijo Indijski ocean od Tihega bi padel pod oblast komunistov in	pri	tem ni	važno, ali	bi
bili to Sovjeti	ali	Kitajci.	Padel bi bri-
tanski Borneo z vsemi svojimi petrolejskimi ležišči, Avstralija pa bi postala izgubljena celina. Ce bi Zahod izgubil južni Vietnam bi takoj nato izgubili tudi Malezijo in nadalje Singapore. Ze sedaj je velika večina prebivalcev Singapore-ja in Malezije Kitajcev, Kot znano pa posebno v Aziji kri ni voda. Tisočletna tradicija gre preko vsakršne ideologije, na katero gradijo zahodnjaki svoje upe. Kitajci so lačni, ne morejo se zadovoljiti z zemljo, ki je na njihovem državnem o-zemlju. Kitajska je revna. Za svoje šte vilne prebivalce nujno potrebujejo nove orne zemlje in kot nalašč so velike riževe plantaže na obsežnih deltah rek Mekonga in Rdeče reke. Z osvojitvijo teh pokrajin bi Kitajci proslavili dvojno zmago. Zadostili bi svojim notranjim prehranjevalnim potrebam, istočasno ‘pa bi postali neomejeni gospodarji največjih svetovnih oceanov. V tem trenutku bi jim dobro služile podarjene podmornice.
ri levičar ponovno zaupal svoj glas. Zaradi tega si je glasilo KPI izmislilo časnikarsko bombo, ki naj bi pretresla italijansko javnost in prikazala KPI v luči samostojne partije, ki si upa od časa do časa tudi reči kaj proti sovjetskim ukazom.
V	nedeljo 31. marca je »Unita« priobčila članek svojega moskovskega dopisnika Giuseppa Boffe, iz katerega je jasno razvidno, da v Moskvi ne gre vse tako. kot bi si želel Hruščov. Tajnik sovjetske partije naj bi se v sedanjem trenutku znašel v križnjem ognju. Po eni strani ga napadajo stari partijci, zagovorniki stalinizma, ki mu očitajo, da vse preveč popušča zahodnemu svetu in da gre celo v sami Sovjetski zvezi vsa notranja politika proti kapitalizmu. Po drugi strani pa se mora boriti proti mladi generaciji, ki je okusila drobtinice svobode, ki jo je Hruščov dal na razpolago. Njihov pohlep se je sedaj povečal, želijo si še več in več svobode. Lahko je kritizirati Hruščova. da je izgubil mnogo na ugledu ob priliki kubanskega spora, ko je moral umakniti z otoka atomske rakete. Nikita ni hotel a-tomskega spopada in je moral prvič v zgodovini odnošajev med komunizmom in svobodnim svetom umakniti svoje grožnje in svoje orožje.
Togliatti je v svojih volivnih govorih že večkrat naglasil, da se KPI ne strin5" z vsem, kar se godi v Sovjetski zv^z5 toda bile so le besede, katerim ni nihče verjel. Italijanski komunisti so s to potezo hoteli posredovati dokaze o samostojni vodeni politiki svoje partije. Vendar pa ni bil zgolj ta njihov namen. Voditelji komunistične partije so v stalnem strahu, da bi se v Moskvi ne zgodilo kaj, kar b: postavilo — kot se je to že večkrat zgodilo — na glavo vso njihovo propagando Njihov dopisnik iz sovjetske prestolnice se je zbal, da ne bi Hruščov izgubil na moči in bi bil prisiljen pustiti eno izmed svojih funkcij drugemu partijcu, ki bi na kazal novo linijo. Hoteli so za vsak slučaj že vnaprej pripraviti svoje bralce in volivce na možni preobrat politične linije.
Morda so se v svojem napovedovanju, da Hruščovu pretijo notranje težave pri boju za oblast, zmotili, morda tudi ne Vsekakor pa so si že sedaj zavarovali hrbet in v slučaju, ko bi do preokreta prišlo bi lahko brez večjega sramu trkali na svoja prsa rekoč, saj smo to že pred časom predvidevali in storili vse korake, da se prilagodimo novi politiki. Nihče nam ne more očitati, da bi bili zgolj lutke moskovskega gledališča, pač pa se mora prav Moskva ozirati na nas, na prve igralce komunističnega odra.
v
Šampanjec
francosko zlato
Ni je slovesne prilike ob kateri ne bi točili šampanjca, saj predstavlja ta pijače za vse sladokusce sveta najboljšo in najbolj cenjeno pijačo. Nikakor si ne moremo zamisliti poroke, krsta, raprezen-tančnih plesov, popoldanskih družabnih večerov, kjer bi šampanjec ne imel častnega mesta.
Vsekakor pa je zanimiva zgodovina tovrstne božje kaplice. Zgodovina šampanjca je, kot mnogi izumi, plod slučajnosti. Pater Perigon je bil okrog leta 1665 kletar benediktinskega samostana Haut-Vil-lers, ki se nahaja v francoski pokrajini Champagne. Znano je, da tu uspeva posebno žlahtno grozdje, iz katerega stiskajo odlična vina. Menihi so bili prvovrstni vinogradniki. Poleg lastnih vinogradov, na katerih so pridelali mnogo grozdja so med svojimi verniki pobirali biro, kot je bila to navada po vsem svetu. Toda kmetje so bili prebrisani. Menihom niso postregli z najboljšim moštom, pač pa so jim kaj radi odposlali manj vredni pridelek. Kmetje so se namreč po vzgledu menihov, kaj kmalu naučili spoznavati dobro vinsko kapljico od slabe. In tako kakor so menihi umeli spoznavati dobre vernike od slabih, tako so ločili tudi dobro vino od slabšega. Mošt slabše sorte so tako spravljali v posebne sode in s tem predelkom so rezali druga vina, da so dobili dobro pijačo.
Nekega dne se je zgodilo, da je bil samostan naravnost nabit s preštevilnim5 gosti in — kot se je že zgodilo v Kani Galileji — ie tudi samostanskim bratom zmanjkalo vina. Pater Perigon je bil v hudi stiski in ni vedel, kako bi si pomagal iz zagate. Tedaj se mu je posvetilo v glavi. Manjvrednemu vinu je dodal nekai sladkorja in s tako pijačo postregel žejnim gostom.
Gostje, ki so že precej spili in so posta-
li	dobre volje nikakor niso opazili spremembe. Se posebej pa nihče polagal veliko važnost, kajti po vsej pokrajini je bilo znano, da patri točijo izredno dobro vino.
Po končani gostiji so se gostje odpravili domov. Pater Perigon pa je preostalo posladkorjeno vino skrbno spravil v steklenice, ki jih je dobro zamašil. Misb'1 si je namreč: podobna stiska se lahko še ponovi in škoda bi bilo metati proč po-sladkorieno vino. Odnesel je torej steklenice v klet in jih položil v zaprašeni kot
Minilo je nekaj mesecev. Pater kletar je že pozabil na vino. Ko pa je nekega dne pregledoval klet in naročeval hlapcem, naj jo očistijo in pripravijo za novo trgatev se je spomnil pozabljenega vina. Ko se je približal spravilu, so ga presenetile številne razbite steklenice in zamaški, ki so ležali po podu. Ves začuden je tater pograbil zadnjo neodmašeno steklenico s posladkorjenim vinom. K sreči je (Nadaljevanje na 4. str.)
Dr. Rafko polhar
ČLOVEK IN OKOLJE
4.) STRES IN SPLOŠNO NEUGODJE
V	zadnjem* predavanju o prehrani kot ambientalrtem faktorju smo slišali, da sta količina in kakovost maščobe, ki jo dnevno zaužijemo, zadnja leta pritegnila pozornost znanstvenikov, kateri se bavijo s preučevanjem obolenj našega ožilja in srca. Glavni obtožencev v tem procesu proti naši prehrani je kolesterol. To je sestavni del maščob živalskega izvora, ki jih vsak dan zauživamo s hrano. Koleste-rolu, predvsem njegovi koncentraciji v nasmem krvnem obtoku, pripisujejo dober del krivde pri nastanku arteriosklo-< roze in drugih manj znanih bolezni našega ožilja. Bolezni srca ih ožilja pa po številu danes vsaj za polovico presegajo zloglasna rakasta obolenja. Tako umre v Združenih državah vsako leto 800.000 ljudi za obolenji srca in krvnega obtoka, kar znaša približno polovico celo letne umrljivosti. Vendar ne smemo vse krivde zavrniti samo na kolesterol. Vsaj to olajševalno okoinost mu moramo priznati, da ga v glavnem svobodno, čeprav pogosto nevede zaužijemo v.-iraznih oblikah maščob in zabele. Poleg prehrane imajo torej važno vlogo pri nastanku srčnih bolezni nekatere družinske in kosti-tucionalne okoliščine, *,splošno pomanjkanje telesnega dela in gibanja, predvsem pa nekateri ambientalni vplivi psihičnega značaja.
Nekaterim boleznim pravimo civilizacijske bolezni. Pri tem mislimo predvsem na stalno naraščanje zunanjih emotivnih Vplivov, katerim smo podvrženi, vedno bolj naraščajočemu ritmu življenja in pomanjkanju popolnega počitka, ki so morda glavni skupni imenovalci našega življenja v dvajsetem stoletju. Upravičeno mi bo kdo oporekal, da za to nič ne moremo, temveč da enostavno pasivno prenašamo zunanje okoliščine. In vendar imamo nekaj: namreč subjektivni odnos do našega okolja. Ugotovili so, da so ljudje, ki podležejo srčnim boleznim, zelo pogosto takf,l:ki si vse ženejo k srcu. Splošna razdražljivost, napadalnost in častihlepnost' predstavljajo ne le naše lastnosti, temveč ribm tudi pričajo o odnosu, ki ga imamo do svojega življenjskega okolja.
Vsak:dan se zatekajo k zdravnikom tisoči ljudi, ki so podvrženi intenzivnemu telesnemu ali duševnemu delu, ki jih skrbi napredek v poklicu in ki se bojijo, da
VOJNA ZA AZIJO - DRUGO POGLAVJE
Indijski ocean v nevarnosti
RAZGOVOR S STANKOM BIRSO
Festival slovenske popevke
Na Tržaškem vlada veliko zanimanje za napovedani festival slovenske popevke, ki se bo pričel približno čez mesec dni. Pobudniki so že prejeli ponudbe za nastope na najrazličnejših prireditvah. Avtorji popevk: Mario Sancin, Aleksander Vodopivec, Drago Žerjal, Mario Bogateč, Oskar Šonc, Curk.
V	Barkovljah pravijo hudobni jeziki, *da bi zaman iskali z lučjo miši in podgane, ker jih je preplašilo trobljenje, ostri zvoki trombent, pozaven, saksofonov, klavirja, električne kitare, tolkal in drugih glasbenih inštrumentov, na katerih se vadijo orkestraši novonastalega plesnega orkestra, ki bo sodeloval na bližnjem festivalu tržaške slovenske popevke. Kljub hudobnim jezikom pa Barkovljani niso prav nič nejevoljni, ko do poznih večernih ur slišijo priprave orkestrašev, ki že nekaj mesecev marljivo vadijo. Kdaj pa kdaj se' v bližini prostorov barkovljan-skega prosvetnega društva kdo ustavi, prisluhne igranju, se zadovoljno nasmehne in si pri tem misli: »Ti so pa tiči!« Kljub skrivnostnim obrazom prirediteljev se nam je posrečilo izvedeti za marsikatero podrobnost in bilo je opaziti, da postanejo kaj kmalu bolj gostobesedni, dovolj je le ivbrati na pravo struno. Kdor bi pričakoval, da bodo njemu na čast zaigrali to ali ono novo popevko bi se motil, kajti tajnost je pri takih stvareh potrebna, da ne samo potrebna, pač pa nujna. Kakšen festival pa bi bil, ko bi poslušalci že v-naprej poznali melodije?
Z diskretnostjo smo se torej obrnili na pobudnika in organizatorja tržaškega festivala slovenskih popevk, gospoda Stanka Birso, ki je znan tenorist pevskega zbora »Gallus« in član kvinteta »Zarja«. Gospod Birsa zelo rad govori o festivalu, saj je resnično pravi duhovni oče te zamisli. Odgovarja na vsa vprašanja, ki so v zvezi z organizacijskim delom, čim pa bi želeli preobrniti pogovor na to ali ono popevko je njegove gostobesednosti takoj konec. Razgovor smo zategadelj pričeli z ■običajnim vprašanjem.
»Gospod Birsa, kdaj in kako ste prišli na to zamisel?«
»Približno leto in pol od tega sem pričel razlagati svoje zamisli tukajšnjim glasbenikom in pri vseh sem ugotovil veliko navdušenje. Razgovarjal sem se z Marijem Sancinom, Aleksandrom Vodopivcem, Curkom, Dragotom Žerjalom in Marijem Bogatcem. Kot sem rekel je bilo navdušenje veliko in tako smo se odločili, da pričnemo zamisel konkretizirati. Nadalje sem se pomenkoval tudi z drugimi osebami, ki bi se utegnile za stvar zanimati in poudariti moram, da sem povsod naletel na odobravanje, kar me je seveda navdalo s pogumom.«
»Ali je bil odziv večji pri mladini ali pri starejših, pri študirajoči mladini ali pri neštudirajočih?«
»Zamisel je zajela celo Tržaško od Bo-Ijunca pa do Nabrežine in navdušenje je veliko med mlajšimi kot med starejšimi, med študenti in delavci. Pri tem pa moram poudariti velik čut resnosti in discipline, ki preveva naše delo.«
»Nedvomno ste naleteli pri vaših začetnih poizvedovanjih na razne težave. Kakšne so bile?«
»Poleg težav z organizacijo kot tako, to se pravi povezava ljudi, se je pojavila velika težava pri sestavi orkestra. Ko smo to vsaj zasilno odpravili, dobili zadostno število orkestrašev, je bilo treba iskati avtorje besedil. Največja težava je bila v tem, da nismo osebno poznali mnogih aktivnih ljubiteljev lahke glasbe. Toda polagoma, ko so zvedeli za zamisel so začeli prihajati sami od sebe. Krog sodelavcev se je tako širil.«
»Omenili ste avtorje besedil. Kdo sc in koliko bo vseh popevk?«
»Avtorji so: Marij Maver, Zorko Ščuka. Marica Mahnič, Maja Pertot, Miroslav Košuta, ki je poznan po vzdevku Miroslav Morje in še razni drugi. Med popevkami pa bomo zbrali najboljše in predvidevamo, da bomo na festivalu predva okrog dvajset glasbenih motivov in rc pevk.«
»Kdo pa piše glasbene partiture?«
»Večinoma so to glasbeniki, ki sem jil že uvodoma omenil. Na tem mestu še dodam, da je marsikdo že v preteklosti napisal po kako popevko. Nekater' celo poklicni glasbeniki. Tu naj omenim Aleksandra Vodopivca, ki redno nastopa v svojih kvartetom »Sandy« v nekem videmskem nočnem zabavišču. Znano pa je tudi, da je Mario Sancin igral prvo trobento pri plesnem orkestru radia Ljubljane pod vodstvom Bojana Adamiča.«
»Kdo skrbi za aranžmaje?«
»Levji delež ima Aleksander Vodopivec, delno pa skrbi za to tudi Mario Sancin, ki igra trobento in dirigira orkester. Pri taktirki pa se od časa do časa zamenja z drugimi orkestralnimi kolegi.«
»Kdo pa so pevci?«
»Naj omenim le nekatere, ker bi bile naštevanje sicer predolgo. Nora Jankovič Marta Verk, Miranda Caharija, Marjuča Oficija, in da ne pozabim, nastopil bo tudi vokalni kvartet.«
»Kdaj predvidevate, da bo prišlo do realizacije te nadvse hvalevredne pobude?«
»Ni še določeno, moja želja pa je, da bi prišlo do festivala že v maju. Pri tem naj omenim, da so zasebniki in razne ustanove že začeli pošiljati razna darila in prispevke. Prejeli smo tudi ponudbo za nastop v Sloveniji, razna tukajšnja društva pa so žaprrosila, naj bi orkester sodeloval pri raznih slovenskih plesnih prireditvah.«
»Kakšne so vaše nadaljne želje v zvezi s tem prvim festivalom slovenske lahke glasbe?«
»Najprej bi rad podčrtal cilj tega nastopa, ki je konkretiziranje doslej le osebnih zanimanj za lahko glasbo, ki je take živo med našimi rojaki. Želim si, da bi festival nadaljeval iz leta v leto, da bi pridobili na kvaliteti in da bi zanimanje za slovensko glasbo zajelo čim širši krog naše mladine. Z veseljem ugotavljam, da razni naši člani orkestra že pripravljajo nove elemente. Tako naš pozavnist že uči dva mlada gojenca. S tem na skrbimo tudi za naraščaj. Upam, da bo orkester ostal tudi v bodočnosti povezan med seboj.«
S temi besedami se je zaključil pogovor z gospodom Stankom Birso. Iz navdušenih obrazov članov orkestra in pevcev pa smo dobili zagotovilo, da bo festival tudi uspel.
Zamisel je prav gotovo zelo pozitivna in to tudi z narodnega stališča, saj se bo naša mladina lahko navduševala nad slovenskimi popevkami in ji ne bo treba požvižgati italijanskih in drugih tujih melodij.
Jz fimskega
Ivanovo detinstvo
S filmom »Ivanovo detinstvo« je sovjetska filmska industrija dosegla visoko priznanje, saj je film prejel prvo nagrado na beneškem festivalu. Vendar pa je moralo preteči nekaj mesecev preden so pričeli film predvajati v italijanskih kinematografskih dvoranah. Zgodilo se je, da je projeciranje filma soupadalo s kritiko mladih književnikov in umetnikov v Moskvi. Partijska kritika je zadela predvsem one umetnike, ki so se s svojimi deli, ki nikakor ne spadajo v takoimenovano »socialistično stvarnost«, proslavili v zadnjih
letih po svetu. Med »napadenimi« režiserji je tudi Andrej Tč rkowski, ki je izdelal film »Ivanovo det.nstvo«. Res je, da so se napadi na nagrajenega režiserja
Gledališke novosti
Laboratorijski otrok
Pretekli teden so v gledališču »Sant’E-rasmo« predvajali novo delo Virgilia Lil-lija z naslovom »Laboratorijski otrok«. Drama je zaradi svoje vsebine in problematike, ki jo prikazuje zelo zanimiva. Avtor je prišel na zamisel pred nekaj leti, ko je v neki znanstveni reviji bral članek, v katerem je bilo dokazano, da je moč prenesti embrion telička iz noseče krave na drugo, deviško kravo. Odkritje so pripisali znanemu francoskemu biologu Jeanu Rostandu. Clankar pa je še dodal, da bi se nekaj podobnega lahko nudilo tudi v človeškem primeru. Moč bi bilo torej ustvariti laboratorijskega otroka.
Avtor omenjene drame je seveda prikazal človeški primer. Zamislil si je, da Beatrice, žena profesorja Varenghija, ki se ukvarja s podobnimi primeri nepredvideno zanosi. Po zdravniškemu pregledu postane jasno, da zaradi šibkega zdravja ne bo mogla roditi zdravega otroka. Vsa zaskrbljena razkrije novico svojemu možu. Beatrice spada namreč med ono vrsto žensk ki lahko spočenejo, vendar ne morejo roditi. Toda Beatrice se noče udati v usodo, na vsak način hoče imeti otroka. Ko zve za moževe laboratorijske poskuse, ga naprosi, naj se posluži istega principa tudi pri njej. Toda profesor Varenghi se upre. Prepričan je, da bi zagrešil mos-truozni zločin, če bi laboratorijske poskuse prenesel tudi v realno vsakdanje življenje. Toda Beatrice ga noče poslušati.
noče razumeti njegovih pomislekov. V trenutku obupa se hoče celo umoriti.
Toda ali bi dr. Varenghi lahko dob" žensko, ki bi bila pripravljena postati »noseča mati« — to se pravi roditeljica brez spočetja? Beatrice najde tudi žensko, ki bi ji ugodila. Prepriča namreč moževo asistentko Anno Mario, ki pozna vse tajnosti profesorjevih poskusov. Anna Maria je pripravljena na vse iz ljubezni do materinstva in znanosti. Toda Varenghi ? še nadalje upira. Vse svoje življenje v laboratoriju delal za znanost in ne za življenje, toda ali lahko ločimo življenje od znanosti? V tem je eno izmed vprašanj, ki jih zastavlja avtor drame. Prenos embriona opravi mladi profesorjev asistent dr. Bončini. Obe materi živita sedaj čudno življenje, obe si namreč lastita materinstvo. ■
Končno napoči slovesni trenutek. Beatrice, ki skoraj čuti, da je Anna Maria del nje same odhiti v kliniko, kjer bo rodila. Toda na žalost otrok in Anna Maria umreta, čeprav se je otrok rodil klinično popolen. Tedaj vzklikne prof. Varenghi: »To ni bil več otrok. Od trenutka, ko smo njegov embrion prenesli iz naravnega okolja, smo ga ubili.« Ko pa dr. Bončini naznani smrt »noseče matere« in otroka spregovpri besede: »Drama je v tem. da človeka ne moremo smatrati za eksperimentalno materijo.« Beatrice si od moralnega udarca ne more opomoči. Pod vzglavjem Anne Marie zasledi profesor pis-
mo, ki je naslovljeno na otroka. Sedaj ko otroka ni več, pismo nima nobene veljave. Profesor ga raztrže in s tem uniči zadnji laboratorijski dokaz. Toda moralna krivda še vedno ostaja. Vest ga sili. da telefonira na policijo in oznani: »Pravkar sem ubil dve človeški bitji!«
Pred premiero je avtor predložil svoje delo v oceno trem zdravnikom in nekemu duhovniku, da bi zvedel za njihovo mnenje. Vsi štirje člani komisije so bili edini, da je pot, ki si jo je Lilli izbral za razlago svoje zamisli pravilna.
Ne bomo se spuščali v podrobno analizo prikazanega dela, kajti zamisel sama in nadalje avtorjeva razlaga dovolj jasno prikazujeta, Lillijevo in vsečloveško tezo, da je v človekovi moči raziskati naravo, preiskovati njene zakone, vendar pa človeku ni dovoljeno, da bi jo spremenil in njene stotisočletne zakone postavil na glavo. Pravilno je torej, da znanost napreduje, se vedno bolj izpolnjuie, vendar pa se v določenih primerih lahko izprevrže v mostruoznost.	.
Vsekakor ne moremo reči, da bi Lilli predstavil s svojim delom nekaj popolnoma novega. Podobnih primerov je v svetovni literaturi mnogo. Dovolj je le, da se spomnimo na primer »Mr. Hyde in mr. Jackyl« ali pa filmov Frankesteina. Lilli je le povzel modernejšo zamisel, jo obdelal z znanstvenimi raziskavanji in človekovo moralo.
vrstili že za časa beneškega festivala in to ne samo v Sovjetski zvezi, rač pa tudi v listih raznih zahodnih komunstičnih partij. Spomnimo se zgolj napada, ki ga je proti filmu natisnila »Unita«. Kmalu nato pa je komunistični dnevnik moral objaviti odprto pismo slovitega francoskega pisatelja Sartre-a, ki je vzel v zaščito mladega režiserja.
Sovjetski filmski kritiki se že nad trideset let prerekajo, kakšna je haloga filma: ali prozna ali poezija. Uradna ideogi-ja se je odločila za prozo in praR' zaradi tega so ga obtožili, da je zapadel' v ideološko mlačnost. Ko smo pred meseci govorili o nagrajenem filmu, smo dejali, da režiserjeva liričnost nikakor ne škoduje zgodbi. Tematični krog se celo poveča in zadobi vse širši in globlji pomen, ker se ne ustavi - kot 6i bilo to na prči pogled opazno samo pri poedincu —, pač pa zajame problem, ki je pri srcu vsakomur. Kdor hoče torej obsoditi »Ivanovo deiin-stvo« zgolj zaradi tega, ker glavni junak ne izraža patriotizma, mora istočasno zastrupiti v1 svoji duši vest. Režiser hoče namreč na' vsak način z lepoto liričnega prikazovanja, prikazati svoj odpor proti vojni, pa naj bo ta vojna pravična ali krivična. Vsakomur, ki je dovolj zrel pa so jasne Sartre-o\fe besede »vojna je suha izguba zgodovine«, s čimer hoče prikazati da za vojno ni moč najti opravičila.
, Na te temelje se opira zgodba mladega Ivana. Nemci so mu uničili družino, na zidu zapora pa je bral besede: »Maščujte nas«, ki so jih zapisali mladi ruski ujetniki, ki so jih okupatorji obsodili na smrt. Ta duševni udarec je bil za mladega Ivana prehud. Bil je sam na svetu, njegovo srce pa je bilo polno smrtnega sovraštva. Zaradi vojne je postal pravi zločinec iz želje *po maščevanju. Samo v trenutkih napadov na sovražnikove postojanke je pozabil nase, je postal to. kar je v resnici bil, kljub nasprotovanju starejših, ki so ga silili, naj pusti vojno in gre v šolo. Po končani vojni pa lahko njegovo sliko za-sledino med onimi, ki so jih nacisti pobili.
In vendar bi bila lahko Ivanova' mladost drugačna, če ne bi bilo yojiie. Preživel bi srečno detinstvo, v materinem objemu, podobno kot številni njegovi sovrstniki. Režiser istočasno prikazuje, kakšno bi bilo lahko njegovo življenje 4h kakšno je bilo v resnici. Iz tega1 še je rodila poetična sinteza, ki je po svoje žalostna, vendar pa je v njej čutiti‘dih globokega upanja. V primerjavi i tem je režirer vpletel v film še drugo zgodbo mladega kapetana, ki se je zaljijjojl V bolničarko, vendar pa je vojna preprečila, da bi ljubezeiv-vzplamtela.	nu
Režiserjevo podajanje in prikazovanje je prelito s toliko poezijo in čusfvdtn, da bi zaman iskali podobnega primera v svetovni kinematografiji. Življenjski bi lahko potekalo v miru in sreči je ,.{|ogodek, ki prihaja od zunaj spremen^ ,.lga iznakazil. Koliko podobnih primerov; nam ,ie prinesla zadnja svetovna vojna Jn,- splpji vse vojne, ki jih je človeštvo prftbpjevaio. Kljub temu pa obstojajo še vedno ljudje, ki grozovitega učinka nočejor-aii pa -ne marajo razumeti. Obsodba militarizma, ki preveva iz celuloidnega posnetki^ je jasna, režiserjev odpor proti vojni pa tako jasno prikazali,' da o njem ifkmo%dvomiti. To je velika naloga in navodilo,,ki si ^a je zadal Tarkovvski. Nedvorhno pa je Kote opustil propagandne prijinre, ker se je zavedal, da bi umetniška plot izgubila na svoji višini.
Ce zgolj1 pomislimo, da je filth kot »Ivanovo detinstvo« naletel zaradi prikazane vsebine v Sovjetski zvezi na tako ostre kritike, se zgrozimo. Res je, da pri vsakemu narodu in v vsaki dobi lahko odkrijemo ljudi, ki sovražijo srčno kulturo in zaničujejo njene pridobitve.
'1!l!!l!|]l!l!!l]||lll[l!lill|[llll!l!![|[INIllll!llllli!ll!l!nlll!!!ll1!!III!UHII!l]|]l!lllll!llllllll!l!llffll|]!M^
POD ČRTO
Velikonočna gnjat
Lačen cigan je vohal okoli gostilne v upanju, da bo prepričal hišnega gospodarja, da mu da kaj za pod zob. V kuhinji so prav tedaj kuhali gnjati za veliko noč. Gostilničar si je namreč obetal, da bo v prihodnjih dneh mnogo gostov, ki si bodo zaželeli tradicionalne velikonočne jedi. Lačni cigan se je tedaj opogumil, lepo pozdravil gospodarja in mu potožil: »Ze tri dni nisem ničesar jedel, vonj kuhane gnjati pa mi tako sili v nos, da se mi kar sline cedijo. Odreži mi je kos!«
Gostilničar je bil dobrega srca, vendar pa je bil daleč naokrog poznan kot velik šaljivec. Odgovoril je torej lačnemu ciganu: »Rad ti odrežem pošten kos gnjati in še hrena ti naribam zraven, toda ko boš pojedel mi moraš povedati, kakšna je bila gnjat: če porečeš, da je dobra dobiš zaušnico, če pa sodiš, da je slaba jih dobiš dve!« Ob teh besedah se je gostilničar namuznil, cigan pa je stisnil ramena in dejal: »Bo kar bo, le prinesi!«
Gostilničar je ciganu prinesel lep kos gnjati in še kozarec vina zraven. Gledal ga je kako je slastno jedel. Ko je pospravil zadnji kos ga je ponovno vprašalr »No, cigan, kako .se ti zdi!«
»Ej, ni ne slaba ne dobra, premalo jo je bilo, da bi labko sodil!« Krčmarja so srbele roke, zato je prinesfel ciganu še kos. Ko je tudi tega pospravil, ga je ponovno vprašal: »Kaj se ti zdi?«
Cigan si je obrisal mastne ustnice, zazehal in odgovoril:
»Ni bilo ne slabo, ne dobro, z majhnimi koščki postrežeš svojim gostom, zato menim, da so vse nadaljne porcije prav tako majhne in ne slabe ne dobre!«
Po teh besedah je še lepo pozdravil in se izmuznil skozi vrata. Gostilničar pa je tisto veliko noč pripovedoval svojim gostom, kako ga je lačni cigan preciganil.
Tončkovo sekanje
Tonček je bil poreden dečko, mamici je večkrat ponagajal, tako da mu je večkrat zažugala: »V poboljševalnico te bom dala, da bomo imeli mir pred tvojimi potegavščinami!« Toda Tonček ni bil hudoben, le veliko smolo je imel. Kolikokrat je hotel napraviti sestri, mamici ali očku veselje, pa se mu je ponesrečilo in so ga slabo sodili. Za rojstni dan mu je stric kupil debelo knjigo. Tonček jo je z zanimanjem pričel prelistavati. Joj, koliko lepih slik je bilo v njej! »Slovenski ob' čaji in navade« je pisalo z zlatimi črkami na platnicah. Tonček, ki je znal že dobro brati je tako izvedel za mnogo zanimivosti, o katerih se mu prej še sanjalo ni.
Po dolgi zimi je končno le prišla pomlad. Sonce se je smejalo in s toplimi žarki poljubovalo zemljo. Trombentice so že pozlatile bregove in pod leščeviem je zazvonilo: cin, cin. S pomladjo prihaia tudi velika noč. Kolikokrat je Tonček že prebral, kako je pri Slovencih navada, da za veliko noč otroci sekajo pirhe in pomaranče. Tonček najprej ni dobro razumel, kaj bi bilo to »sekati pirjie«. Večkrat je sicer že videl domače, fla so sekali polena, toda pirhov nikdar. »To pa ne more. biti nikakršna umetnost«, si je dejal. Majčkeno jajčece bom že strl s sekiro. Odločil se je torej, da bo preizkusil ^pvoje znanje. V shrambi je izmaknil jajce, nato pa je odhitel v drvarnico po sekiro. Široko se je razkoračil in zavitel sekiro... toda zgrešil,,je drobno belo jajce, ki se je zakotalilo z debelega polena, na katerega je jajce nastavil. Joj, ti smola, jajce je bilo sveže in lupina ni prestala padca. Beljakovina se je razlezla v čudno malo
lužo. Kaj sedaj si je mislil Tonček. Prav gotovo me bodo odkrili in potem bo za-divjala huda ura. Urno mu je prišlo na misel, da bi svoj greh skril. Potresel je lužico z moko, tako da se ni nič poznalo. Ko pa je mamica spraševala, kdo je raz-stresel moko v drvarnici je napravil tak svetniški obraz, da ni nikomur prišlo niti na misel,, kaj se je v resnici zgodilo. Huda ura je bila mimo, Tonček pa ni mogel preboleti, da je bil tako neroden. Pogledal je še enkrat v stričevo knjigo in šele tedaj se mu je zablisknilo, da nekaj ni bilo v redu. Pirhe se seka s kovanci. Torej sem ga kar dvakrat polomil! Pirh ni sveže, pač pa lepo pobarvano kuhano jajce. Seka pa se ga s kovancem in ne s sekiro. Iz žepa je potegnil desetak se junaško razkoračil in ga z vso silo zagnal v zemljo, toda kovanec je zadel na kamen in odletel. Ti nesreča, izgubil je deset lir, naučil pa se ni ničesar. Treba se bo vaditi, si je dejal, saj je tudi stric, ki je bil športnik večkrat zatrjeval, da domače nogometno moštvo slabo igra, ker premalo trenira.
Iz kleti je nosil krompir in repo in se vadil v sekanju. Najprej od blizu, potlej na dva, tri in štiri korake, štirikrat je vrgel, trikrat zadel. Šestkrat je zamahnil, vsakokrat zadel. Zavriskal bi od veselja pa se je bal, da ne bi kdo od domačih zvedel za njegovo skrivnost. Napravil je namreč pravi bojni načrt. Po velikonočnem kosilu, ko je mama delila potico in je nameraval pokazati svojo umetnost domačim. »Izval bom na dvoboj očka, strica in mamico, pa bomo videli, kako se bodo odrezali!«
Stežka so minevali dnevi, Tonček po se je pridno vadil v sekanju — pomagati si je moral s krompirjem, kajti mama je vsakokrat pred prazniki zaklenila, '^hrambo, da bi Tonček prevečkrat ne, prišel'v skušnjavo in izmaknil rozine, orehe in podobne sladkarije, ki so bile shranjene za velikonočne jedi. Tonček kar ni mogel
strpeti. Vsako jutro je najprej skočil h koledarju. Trgal je listke za tri in še več dni naprej. Da bi že enkrat prišla tista zaporedna rdeča listka, ki naznanjata oba velikonočna praznika.
»To me bodo gledali, ko bom vsakokrat zadel!« je sanjaril Tonček, stric pa me bo moral za nagrado peljati v nedeljo na nogometno tekmo. To je bila Tončkova največja želja. Rad bi postal na mah velik, da bi lahko v nedeljo gledal igralce, ki se podijo po zelenem travniku za žogo.
Dnevi so se vlekli kot še nikdar. Tonček je bil hudo nervozen, gledal je le na uro in na koledar. Končno je le prišla velika sobota. Tonček se je pripravljal na generalko. Izmakniti se mu je posrečilo pirh, ki ga je odnesel v svoj dvorec — drvarnico. S sabo je prinesel tudi zrca-
lo,	da bi preštudiral vsak gib. »Treba se je znanstveno pripravljati«, je zatrjeval stric in Tonček ga je nameraval ubogati v vseh potankostih. V desnici je tiščal desetak, zamahnil je z roko in — zak, že je kovanec tičal v pirhu, v katerega se je do polovice zadrl. Tonček se ni mogel premagati, veselo je zavriskal. Toda smola je hotela, da je krik podčrtal z nam=>-hom roke. Zadel je zrcalo in privlačnost zemlje je bila kriva, da se je zrcalo razletelo na tisoč koscev. Kaj sedaj! Tonček še ni pomišljal, zbral je vse kaščke, jih zavil v časopis in jih vrgel na smetišče.
'Toda vedel je, da bodo nesrečo prej ali slej odkrili. Treba se je bilo že vnaprej pripraviti. Tonček je dobro poznal ma-mično žibko točko. Zaprl se je v spalnico in se naučil na pamet pesnico, ki jo je prebrai v stričevi knjigi.
Priola je težko pričakovana velika noč Pri slovesnem kosilu si je Tonček na rrrf prizadeval, da bi bil vljuden, tako da sc domači postali kar zaskrbljeni, ali ni morda bolan. Ko so starejši popili črno kav se je Tonček ojunačil in začel deklamirati:
Tri jrjsane pirhe doma sem dobil, ker v šoli sem letos se pridno učil.
A rad bi bil pirhov kaj več imel — in skrivoma sekat 'l' na vas sem jih šel.
Izgubil na vasi sem pirhe vse tri...
Zdaj čakal1 bom nove velike noči...	- 1 rrn'
Kdo bi si čakal takega nastopa. Mamica se je odopresenečenja kar sesedla, stric pa se je veselo zasmejal in mu dejal: »Vidiš, Tonček, da ni res, da si tako poreden.«
Takega uspeha si ni pričakoval. »To še ni vse!« je zaklical, »najlepše pride šele sedaj na vrsto.« Pograbil je največji pirh, ga postavil na 1 sredo mize, povlekel iz žepa kovanec in dejal: »Stavim, da me nihče ne poseka!« V dokaz se je široko razkoračil in — zak — preklal je pirh. Začel je prigovarjati, da bi kdo z njim tekmoval, toda nihče mu ni hotel ugoditi.
Tedaj je zaklical: »Pripravljeri šem staviti s stricem, da jih jaz več posekam, kakor on. Ce zmagam jaz greva skupaj na nogometno tekmo, če zmaga'on pa se bom tako učil, da bom ob koncu leta prinesel same desetice!«
Stric je tedaj za šalo sprejel povabilo. Izposodil si je Tončkovo desetico, pripravil pirh in jo z močjo zalučaj.. Toda nesreča je hotela, da se je stricu zdrsnilo in kovanec je zletel skozi okno. Vsi so se smejali, le Tončku je bilo žal, <ja je izgubil denar. Toda stric je le bil ipož beseda.
Tonček je postal mož in je, lahko prvič v življenju gledal nogometno tekmo, ki ga je tako navdušila, da se jebzaklel, da ko zraste postane tudi sam slaven nogometaš.	- t
Leto XII. — Ste v. 8.
Pred volitvami - Trst in Gorica
Dye istoimenski politični organizaciji dejnokratičnih Slovencev v Italiji sta zavzeti na klanjih parlamentarnih volitvah različno ‘sjSVfšče. Goriška Slovenska d> mokratsM'skupnost in goriška Slovenska katoliška, skupnost, ki delujeta povezani v gorišk'i Slovenski derriokratični zvezi, sta po2v&1j svoje člane in somišljenike naj glašrujejb za Italijansko krščansko de-mpKraciio ^ ter za njene kandidate italijanske narodnosti. Sloverislča demokratska zveza v Trstu in tržaška Slovenska ka toliška skupnost pa sta, skupno s Slovensko "krščatfsko-socialno zvezo. Neodvisnimi" in nekaterimi nestrankarji postavili posebno »Skupno slovensko lista«, na kateri kandidirajo samo Slovenci.
Kako in zakaj se je lahko zgodH^, ^9 slovenski demokratične -Jorganizaciie i">-zivajo v eni pokrajini Slovence na' p'a-sujejo za italijansko stranko, 'medtem ko so v drtBgif nasprotnega mnenja? To 'e vprašanje, ki ga postavljajo ne samb nasprotniki temveč tudi mnogi naši prijatelji in zato je potreben odgovor.
Predvsem je treba upoštevati, da gre v tem primeru, vkljub enakim imenom, ra popolnoma samostojne in neodvisne pol’-tične organizacije, ki kot take svobodno odločajo o svojem stališču. Med sicer istoimenskimi gorilkimi in tržaškimi organizacijami ni nobene organizacijske povezanosti ali '-eto enotnosti, kakor skušaio to nekak" dati razumeti nasi nasprotniki. Se več. isto ime včasih celo lazličen pomen. ozr,aču’e drugačno 5ivf.>nost Take je goriška Slovenska demokratska zveza dejansko »zveza« in to dveh organizacij (Slovenske demokratske skupnosti in Slovenske katoliške skupnosti), medtem ko je tržaška Slovenska demokratska zveza enovita organizacija, ki ne vključuje tržaške Slovenske katoliške skupnosti. Slednja živi namreč na Tržaškem svoje popolnoma samostojno življenje.
Enaka imena torej ne pomenijo, da bi to bile enake ali celo iste organizacije. Tržaška SDZ in tržaška SKS nimata kai opraviti z goriško SDZ in zato tudi nimata nobene pravice in dolžnosti pojasnjevati njeno odločitev. Tržaška SDZ in SKS odgovarjata za svoje, ne pa za druge korake in sklepe. Dejstvo je sila enostavno: tržaški demokratični Slovenci smo se odločili za samostojen nastop, ker smo prepričani, da je to edino pravilno in da je vključevanje, pa naj bo posredno ali neposredno, Slovencev v italijanske stranke velika napaka. Goričani pa so bili drugačnega mnenja in so pri njem tudi osta-
li.	To je vse.
Pripomnili bi samo, da sta tržaška SDZ že preje in kasneje tudi svet »Skupne slovenske liste« podvzela vrsto pobud, da bi prišlo do enotnega nastopa vseh demokratičnih Slovencev v Italiji in da bi se izogniji razlikam med stališči goriških in tržaških organizacij. V tem smislu je bila izmenjana vrsta pisem in prišlo je tudi do sestankov, ki pa niso privedli do zaželenega rezultata. Zato vsem tistim, ki so za slovensko skupnost, trenutno ne preostane drugega kot upanje in prepričanje, da bodo tudi gori$ki demokratični Slovenci, kmalu spoznali, da je samostoj-
no slovensko politično nastopanje edini pravilen način za učinkovito uveljavljanje in zaščito naših manjšinskih narodnih pravic.
KDOR IMA MASLO NA GLAVI
NAJ NE HODI NA SONCE!
Toliko v vednost in pojasnilo prijateljem. Kar se pa tiče naših nasprotnikov, ki skušajo omenjeno razliko med stališči tržaških in goriških Slovencev izkoristiti v svoje namene, bi jim svetovali naj se tisti, ki imajo sami maslo na glavi, nikar ne podajo na sonce.
To velja v prvi vrsti za »Primorski dnevnik« in sploh za titovce ki ne samo pozivajo svoje somišljenike naj glasujejo za KPI in za PSI, temveč so celo razpustili svojo politično organizacijo v korist teh dveh italijanskih strank. V njihovem primeru torej niti ne gre za slučajno votivno sodelovanje temveč za popolno vtapljanje v italijanske stranke, To je pravi in velik greh nad slovenstvom, ki jih enkrat za vselej diskvalificira, da bi metali očitke komurkali, ki sledi nič drugega kot — njihovemu lastnemu zgledu! In sklep goriških Slovencev je pri tem še daleč od tega.
Naj ho »Primorskemu dnevniku« in »Delu«, KPI in PSI prav ali ne, tržaški demokrati bomo vztrajno sledili izbrani poti in ne bomo odnehali prej dokler ne ustvarimo tako reprezentativnega in enotnega manjšinskega predstavništva, kot ga Slovenci v Italiji rabimo.
Slovenska enotnost in slovenska skupnost! — to je naše geslo, to je naš cilj, Kdor hoče pomagati, da ga čimprej dosežemo, ta bo podprl, propagiral in glasoval samo za »Skupno slovensko listo« in s tem za skupno slovensko stvar.
Iz Nabrežine
Zadnjo nedeljo marca je bil v Nabrežini občni zbor domače posojilnice. Predsednik Josip Terčon je najprej podal obširno poročilo o delovanju posojiln;ce v preteklem letu. Iz poročila o stanju posojilnice povzemamo, da se je razpoložljiva gotovina v blagajni in naložena v banki zvišala za 2,1 milijonov lir, vrednostni papirji za 2 milijona menična posojila so se zvišala za 5,8 milijonov, hipotečna za 1,4 milijonov in dolgoročna posojila za 3,9 milijonov lir. Hranilne vloge so se zvišale za 14,7 milijonov, kar je zelo razveseljivo in priča, da se zaupanje v posojilni-co vedno bolj veča pri naših ljudeh.
Cisti dobiček v letu 1962, ki ga izkazuje bilanca je 227.282 lir. Občni zbor je obračun odobril in določil, da se čisti dobiček vpiše polovico v redni, a drugo polovico v izredni rezervni fond. Poleg tega je občni zbor zvišal mejo posameznih posojil od prejšnjih 600.000 na 800.000, medtem ko bodo prispevki novih članov za v rezervni fond ostali nespremenjeni.
Sledile so volitve, na katerih je bil Josip Terčon potrjen za predsednika.
Kot bilka v vetru
V	Trstu imamo pozimi hudo burjo, ki tujca krepko moti, ko mora loviti ravnotežje. Sunek z leve, sunek z desne, zdaj od spredaj, zdaj od zadaj, takšna je prava poulična bitka vsakega Tržačana, ki se v zimskih dnevih potiska po ulici. Ta me-tereološki pojav pa ima to prednost, da prepiha zidovje domov, stanovanj in uradov in očiščuje mesto vlage. Kot pri vsaki stvari ima tudi burja. svoje pozitivne in negativne strani.
Toda v Trstu ne poznamo samo mete-reološke burje, pač pa je mnogokrat, še posebej pred volitvami huda moralna burja. Prerekanja in prepiranja so na dnevnem redu. Tudi ta tišja notranja burja, če se lahko tako izrazimo ima svojo pozitivno in negativno plat. Po eni strani nam prav ta pojav dovoljuje, da jasno vidimo, na kateri strani je doslednost in na kateri oportunizem. Po drugi strani pa slabo učinkuje na šibke značaje, ki si kljub starosti še niso postavili jasnih življenjskih ciljev.
Ta presneta burja pa ima tudi to lastnost, da enkrat piha z leve drugič pa z desne. Nihče ji ne zbeži, lahko se zapreš v še tako' toplo in zavarovano stanovanje, lahko se zakleneš pred zunanjimi vplivi, vendar pa slišiš njeno bučanje. Tudi dnevno časopisje prepiha takale predvolilna burja, enkrat ga usmeri na to, drugič pa na drugo stran.
ZASTAVE PA LE NISO MENJALI...
Nova jugoslovanska ustava
Pretekli teden je jugoslovanski federa-federativni parlament soglasno odobrit novo državno ustavo. Novo ustavo je v odobritev parlamentu predložil podpredsednik vlade Edvard Kardelj, ki je predsedoval komisiji, ki je ustavo pripravila.
Toda poglejmo si, kakšne novosti prikazuje nova ustava. Predvsem je treba omeniti, da se bo odslej Jugoslavija imenovala Socialistična federativna republika Jugoslavija in ne več Federativna ljudska republika Jugoslavija. Kardelj je pri tem pripomnil, da so jugoslovanski narodi že prešli v fazo socializma in da stremi vse njihovo delovanje za dosego komunizma. S tem so hoteli podčrtati dejstvo, da je v Jugoslaviji socialistični razvoj že v takem razmahu, da se ga da primerjati sovjetskemu.
Druga važna ustavna reforma predvideva ukinitev dvodomnega parlamentar nega sistema. V preteklosti sta zakonodajno oblast izvrševala federativni svet in svet proizvajalcev. Sedaj pa bodo Jugoslovani izvolili le en parlamentarni dom, ki se bo imenoval federativni svet. Pri zakonodajnem delu pa mu bodo pomagale štiri posebne komisije, od katerih bo vsaka imela določeno funkcijo. Novost
Smrt trgovskega potnika
V torek , je Slovensko gledališče v Trstu uprizorilo ob priliki štiridesetletnice u-metniškega udejstvovanja svojega dolgoletnega igralca Modesta Sancina dramo ameriškega pisatelja Millerja »Smrt trgovskega potnika«. To delo je doživelo velike uspehe na raznih svetovnih odrih.
V nekaj besedah je vsebina naslednja. Willy Loman trgovski potnik iz New Yor-ka je po dolgih letih marljivega dela le odplačal hišico, v kateri prebiva skupno z ženo in svojima fantoma. Otroka sta že odrasla. Starejši sin; na katerega je oče gradil vse upe si pri štiriintridesetih letih še ni našel primernega dela, mlajši sin si je sicer našel službo, vendar pa je vihrav. Ko se Willy Loman nekega večera vrne utrujen domov razkrije ženi, da ne bo mogel več opravljati svojega utrudljivega poklica. Ponos mu ne dovoljuje, da prosil sina, naj mu finančno pomagata. Zakaj se starejši sin ne more ustaliti? Tudi na to vprašanje odgovarja drama. Ko Willy spozna, da ga sin ljubi, čeprav sta se petnajst let prerekala, se odloči. Edino kar poseduje je življenja, ki si ga
Šampanjec - francosko zlato
(Nadaljevanje s druge str.)
bila steklenica dobro zamašena. Iz radovednosti se je približal vratom, da bi pogledal, kakšno barvo je ponarjerto vino zadobilo. Ker nt na dnu steklenice opazil nikakršnih ostankov, je steklenico nagto obrnil in jo nekoliko stresel. Komaj pa je to storil, bi jo kmalu iz strahu spusti!, kajti kot' puškin strel je počilo In steklenični zamah ie žletel naravnost v strop. Ko si je nekoliko opogumil od prestane ga strahu je predvidno ppkusil nekaj tekočine, ki jo je rešil pred Žuborenjem iz steklenice. Njegov prestrašeni in jegni obraz se je kaj hitro spremenil v sladek nasmešek, kajti iivrstni poznavalec ilatne kapljice je takoj spo»nal, d* j# to pij*da, ki j« doslej ie ni pokusil
Steklenica je bila še do polovice polna. Urno skočil k sobratom in vsi so bili delejpi pokušnja In bili seveda vsi navdušeni Aid novo pijačo.
Tako K j* rodil pred tolikimi leti ipm-panjec —francosko zlato.
je zavaroval za 20.000 dolarjev. To bo cena. ki jo bo Wilty plačal, da reši propada sina in popravilo dejanje, s katerim si je sina odtujil.
Predstava, ki se ji je udeležilo številno občinstvo, je bila zelo dobro pripravljena v vseh potankostih. Človeško usodo trgovskega potnika, ki skozi vse svoje življenje išče poti, kako bi si zagotovil uspeh je na odru odlično prikazal jubilant Mo-dest Sancin. V začetnih scenah se sicer ni mogel takoj znajti in ustvariti kontakta med svojo igro in publiko, vendar ra je skupno z razvojem dejanja na odru rasel tudi njegov lik, ki ga je zaključil na zelo visoki umetniški višini. Poudariti moramo tudi njegovo mimiko, ki je podčrtala duševni boj razmajanega očeta.
Starejšega sina je igral Stane Starešinič, ki se je tokrat sprostit, čeprav je tu pa tam ponovno zapadel v deklamatorstvo. Mlajšega WillyjeVega sina Happyja je prikazal v dovršeni obliki Silvij Kobal. Malce pa je zaročarala Leli Nakrstova v vlogi Willyjeve žene. Njen lik je bil večkrat razdvojen, njeni prehodi iz raznih duševnih razpoloženj pa so bili vsekakor prenagli in so škodovali grajenju lika.
Posebno pa je treba pohvaliti odlično režijo ljubljanskega umetnika Slavka Jana, sceno, ki jo je pripravil dr. Ernest Franc in glasbo, ki jo je napisal Bojan Adamič.
Po končani predstavi so jubilantu čestitali razni predstavniki slovenskega tržaškega kulturnega livljenja nakar so
predstavlja tudi dejstvo, da nova ustava predpisuje tudi takoimenovano rotacijsko metodo. V nekaj besedah se to pravi, da noben jugoslovanski državljan ne bc mogel biti več kot dvakrat izvoljen v beograjski parlament. Tudi ministri re-' pubtik in federacije ne bodo mogli izvrševati istih funkcij več kot štiri leta, edinole v slučaju, da so potrjeni na prejšnje
besedo v političnem življenju. Druge politične tvorbe so nemogoče, kajti partija ne dopušča politične konkurence.
V	členih, v katerih govori nova jugoslovanska ustava o ekonomski in socialni ureditvi, je rečeno, da je zagotovljena pravica lastnine. Vsak kmet lahko poseduje največ deset hektarjev orne zemlje ali pa gozda. Vendar pa nadaljuje isti
Slovenci,
to Je nad znak!
*4\TAT?//j
Ti so naši kandidati:
1. Dr. Milan Stanc*Kontovel
2. Prof. Alojz Rebula - Trst
3. Josip Terčon - Nabrežina
4. Inž. Milan Sosič * Opčine
jtsmmr-**
Podpirajte
Slovensko dobrodelno društvo
prebrali številne čestitke in telegrame, ki jih je jubilant ob tej priliki prejel od vsepovsod.
Neto se je jubilant zahvalil vsem z besedami: »Moja {elj« je, da bi naše gledališče le dolgo iivelo in da bi V>U» dvorana vedno tako polna občinstva kot danes!#
mesto. V takih slučajih njihova potrditev ne sme presegati dobo nadaljnih štirih let S to postavko, pravi nova ustava, se bo dalo preprečiti kult osebnosti in prerekanja, ki bi lahko nastala ob priliki nasledstva maršala Tita. Vendar pa prav za maršala Tita časovne limitacije nima c veljave, kajti »zasluge prvega jugoslovanskega predsednika Josipa Broza Tita sc prevelike«.
Nadalje predvideva nova ustava delitev funkcij predstavnika republike in predsednika vlade. Do sedaj pa, kot je znano je obe funkciji držal v svojih rokah maršal Tito.
Seveda pa nova jugoslovanska ustava tudi dovoljuje in brani razne svoboščine, ki jih Uživajo posamezniki. Ustava zagotavlja »svobodo tiska in drugih informacijskih sredstev, svobodo združenja in shajanja«. Vendar pa se teh svoboščin ne sme nihče posluievati a namenom rušenja socialističnih in demokratičnih Ustanov, ki' jih predvideva Ustava. Prav tako je zajamčena tudi svoboda vere ki jih predstavlja zasebho stvar vsakega posameznega prebivalca. Vsekakor pa je protiustavno posluievati se vere in religije v politične namene.
Po novi ustavi je komunistična partija zadoblla še pomembnejšo funkcijo v državnem #ivljen3u. Edinole »Zveza jugoslovanskih komunistov« irw nenadomestljivo funkcijo, da vodi delavski razred in čuva nad pridobitvami revolucije in socialističnega ustroja, Zaradi tega ima edinole »žvew komunistov« glavfto in edino
člen, da »mora biti zemlja, ki je skupna socialna dobrina obdelana v harmoniji, ki jo določa zakon«.
Ustavna komisija je umaknila lastni predlog, po katerem bi spremenili zastavo, kajti Kardelj je moral priznati, da je predlog naletel na neodobravanje pri ljudstvu. Poleg tega pa bi sprememba zastave hila zelo draga.
Prijatelj Janezek se že petnajst let u-kvarja s pisanjem. Ko ga srečam v tramvaju, kar se le poredkoma zgodi, kajti-Janezek se najraje vozi z avtomobilom, češ da je tramvaj za nižji sloj, čeprav v svojih člankih zagovarja socialno enakopravnost, potegne vedno na dan izvod novega časopisa in mi ga ponudi: »Pa beri še ti!« Ko sva se pred dobrimi šestimi meseci srečala mi je na dolgo in široko pričel razlagati, zakaj je za tržaške Slovence potrebno, da glasujejo za stranko,. ki je v vladni koaliciji, čeprav me je do tedaj vedno prepričeval, da so vse italijanske vlade zanič in da ne nudijo ničesar Slovencem. »Pa ne bi bilo vseeno boljše, ko bi Slovenci skupaj samostojno nastopili«, sem ga boječe vprašal. »Kje ■ pa«, je odgovarjal, »samostojni nastop jeza Slovence smrt, treba si je dobiti zaslombo pri večjih vsedržavnih strankah.. Veš, h komunistom ne moremo, ker so nas v preteklosti preveč blatili, raje se bomo usmerili k drugim delavskim in naprednim strankam.«
Sest mesecev je od tedaj minilo in Janezka, ki je strašno zaposlen nisem več srečal. Pred nekaj dnevi pa sem ga videl, ko se je peljal v svojem dirkalnem avtomobilu. Tudi on me je videl, zavore so zacvilile in že se je ustavil pri meni: »Kam pa?« »V mesto po opravkih«, sem mu odvrnil. »Potlej te pa jaz popeljem, saj imava isto pot.« Lepo sem se mu zahvalil, saj so prav tedaj podražili avtobuse in sem na ta način prihranil denar za kavo. Janezek pa me ni pustil, da bi se radoval nad mislijo, že je pričel gosto-besediti: »Veš tokrat pa moraš oddati svoj glas komunistom, ker so edini predstavniki Slovencev. Izvolili si bomo lastno predstavnico v rimski parlament. To ne gre-več za ideologijo', pozabiti moramo na staro sovrašno in prepiranje.«
»Kako to, saj si me prav pred meseci drugače prepričeval?« »Kar je bito je bilo«, je dejal, »kdo' bi se menil za preteklost, važna je prihodnjost!« »Vendar mf ne gre v glavo, človek mora biti dosleden!« »Kaj bi tistOi saj so tudi komunisti napredni in se borijo za naše delavske pravice pa še za narodne istočasno«. Te zadnje besede mi je povedal kar po italijansko, ker mu jezik v jeziku večinskega naroda laže teče. »Veš«, se je opravičeval, »ko je človek vedno samo v italijanski družbi, pozabi na domače izraze. Toda kaj bi to, v modernem svetu ne smemo biti pretankočutni«.
Ko sem prišel v mesto in sem si v »T • voliju« privoščil kavo, sem pričel premišljevati, kolikokrat je Janezek spremenil’ v zadnji letih svoje mnenje. Najprej je zagovarjal fratelanco, nato je tolkel po tržaških komunistih, kot največji kapitalist, potem se je ponovno vrgel na pobfa-tinijo s prejšnjimi sovražniki, katere je zapustil za manj ostre levičarje. Danes pa je zopet presedlal h komunistom, čepra” se še dobro spominjam, kako so ga pred' osmimi meseci vrgli iz celice, kjer je zaprosil za partijsko izkaznico.
Ti presneta burja, notranji veter je pri nas prav gotovo mnogo močnejši od navadnih sunkov. Saj se dvestokilometrske burje človek še ubrani, toda notranjemu' orkanu se prav gotovo ni moč zopersta-
viti.
Frnikula
Dr. DINO VRTOVEC Dr. JOŽE (jr.) VRTOVEC
SPECIALISTA ZA USTNE IN ZOBNE BOLEZNI
ASISTENTA na zobozdravniški Univerzitetni kliniki v Padovi VIDEM — Ulica Aquileia 94/1.
T R S T — Ul. Mercadante 1/1. - Tel. 68349’
ŽELITA SVOJIM KLIENTOM
VESELO ALELUJO
Odgovorni urednik:
SASA RUDOLF Tiskarna Adria. d. d. v Trstu
Uredništvo > n uprava: Trst, ul. Machiavelli 22-11, - tel. 3-62-76 Dopisi za uredništvo: utica S. Anastasio Ijc - Tel. 23-039 CENA:	posamezna številka L 30.—
Naročnina: mesečno L 50,— — letno L 600.— Za inozemstvo: mesečno L 90,—	—	letno	L	1000.—
Poštni čekovni račun: Trst it. 11-7221
BANCA Dl CREDITO Dl TRIESTE
S. P. A.
TRŽAŠKA KREDITNA BANKA
GLAVNICA LIR 600.000.000 - VPLAČANIH LIR 180.000.000
TRST - ULICA FABIO FILZI ŠT. 10 TEL. 38045 - 38101 BRZOJAVNI NASLOV: BANKRED
POZOR I Potujat« 1*1«? 581S& lp:	*$;	j&ju;
Hotel-Penzion BLED
VI* itatillll' W -	HMM	1	rim
Se priporoča In pozdravlja, Vaš rojak VINKO A, LEVSTIK im	I	*	*■	««n*	in	I
J