OCENE IN POROČILA 177 Stojan Kesić, Odnosi izmedju radničkih pokreta u jugoslovenskim zem­ ljama do 1914 godine. Beograd, 1976, 440 str. Knjige, ki o njej poročamo, smo na vsak način lahko veseli, saj obravnava pomembno in zanimivo problematiko v delavskem gibanju socialno demokratskega razdobja pred prvo svetovno vojno in poskuša podati celovit prerez zvez in med­ sebojnih odnosov v delavskem gibanju jugoslovanskih narodov, ki so živeli v okviru različnih držav. Avtor, ki je to delo leta 1974 zagovarjal na univerzi v No­ vem Sadu kot svojo doktorsko disertacijo, je knjigo razdelil na pet večjih poglavij. V uvodnem poglavju je opisal političnoekonomske odnose v jugoslovanskih pokrajinah v drugi polovici 19. stoletja, prodor socialističnih idej na to področje in prve zveze med delavci naših narodov kot tudi pojave anarhizma. Precej pro­ stora je posvetil vlogi Svetozarja Markovića in Vase Pelagica pri širjenju sociali­ stičnih idej. V drugem poglavju se je zlasti ustavil pri pomoči, ki jo je nudilo delavsko gibanje v Srbiji in Hrvatski pri organiziranju sindikalnih organizacij v Bosni in Hercegovini ter Makedoniji. Naslednja podpoglavja tega zelo obširnega poglavja govorijo o vlogi tiska v odnosih med delavskimi gibanji v naših pokrajinah, pri čemer je spet večina prostora odmerjenega srbskemu delavskemu tisku. Nadalje razpravlja avtor še o vzajemni pomoči pri parlamentarnih akcijah in ob različnih volitvah, kakor tudi pri zavzemanju stališč glede vojnega vprašanja in borbe proti klerikalizmu. Naslednje ali tretje poglavje obravnava borbo srbskih in hrvatskih socialnih demokratov proti šovinizmu, ilindensko vstajo, aneksijo Bosne in Hercegovine ter stališča socialnih demokratov do agrarnega vprašanja. Četrto poglavje govori o jugoslovanskih delavskih društvih v tujini, o tivolski konferenci v Ljubljani leta 1909 in prvi balkanski socialistični konferenci v Beo­ gradu leto dni kasneje. V zadnjem petem poglavju pa se Kesić ustavlja pri obravnavi zvez med po­ sameznimi strokovnimi organizacijami in zvezami (gradbinci, metalci, krojači, peki, tipografi idr.) pri skupnih akcijah ob vprašanju delavskega zavarovanja in usta­ navljanju delavskih domov. Tem poglavjem sledi zaključek, seznam virov in lite­ rature ter register osebnih in krajevnih imen ter povzetek v nemščini. Ohranjenost arhivskih virov in delavskega tiska ter stanje raziskav po posa­ meznih pokrajinah zelo otežkočajo sintetičen pristop k obravnavanju te histo­ rične problematike in je skoraj nujno, da so posamezna obdobja, problemi in po­ krajine različno obdelani. Tak generalni vtis nam daje tudi Kesičeva monografija, pri čemer pa je le posebej poudariti, da so najbolj temeljito obdelana poglavja, ki govorijo o stikih med delavskim gibanjem Srbije, Hrvatske ter Bosne in Her­ cegovine. Druga področja so manj obdelana in bodo nadaljnje raziskave lahko pričujočo sliko še znatno dopolnile. Ne da bi hotel zmanjšati vrednost Kesičevega dela, se mi zdi potrebno opozoriti na nekatere stvari iz zgodovine delavskega gibanja na Slovenskem, ki so nerodno in tudi celo napačno prikazane in bi se jih avtor lahko ognil, če bi pazljiveje sledil literaturi, zlasti še, če bi upošteval tudi novejša dognanja, ne pa da se njegov seznam literature ustavi pred skoraj dese­ timi leti. Popolnoma razumljivo je, da se v takšnem sintetičnem delu ne da pri­ tegniti prav vse literature o posamezni problematiki, jasno pa je, da je treba sle­ diti novim, čeprav včasih drobnim raziskavam na temelju virov, ki neredko bistveno popravljajo podobo dogajanja, posebno še kadar obsežnih fundamentalnih del še manjka. Marsikakšne Kesičeve napačne formulacije bi popravil že površen pregled novejše literature. Zdi se mi, da je Kesićev oris zgodovine delavskega gibanja v Evropi le preveč shematičen, čeprav je jasno, da je moral biti čimbolj kratek, in da premalo upo­ števa vso komplicirano situacijo v začetku delavskega gibanja v Evropi, ko so bila strujanja v delavskem gibanju zelo različna, o čemer navsezadnje priča zgodovina prve internacionale. Na str. 51 Kesičeve monografije ne drži trditev, ki jo Kesić povzema po A. Kristanovem pregledu začetkov delavskega gibanja na Slovenskem in pravi, da »Matija Kune nije došao do snažnijeg izražaja u društvu (ljubljan­ skem — op. F. R.), a socijalistička djelatnost je počela da slabi.« Novejša literatura dokazuje, da je bilo res ravno obratno in tu naj dostavim, da bi bilo o začetnem razdobju delavskega gibanja na Slovenskem potrebno napisati več, posebno za čas od 1868 do 1874, ko je delavsko gibanje napravilo sorazmerno velik korak v svo­ jem delovanju. Vse to pa seveda v času, ko je Kristan pisal svojo knjigo, še ni bilo znano. Na str. 73 Kesičeve knjige je zelo nespretno rečeno, da je imela JSDS pro­ gram za Kranjsko, ne pa za Dalmacijo in da ni imela jasnih stališč do agrarnega 178 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXXII 1978 vprašanja. JSDS je kot sestavni del avstrijske socialnodemokratske skupne stran­ ke sprejela hainfeldski program, ni pa imela programa za Kranjsko. Drugo vpra­ šanje je sicer, da je bila njena dejavnost usmerjena predvsem na slovenske dežele in da je agitacijsko delovala v Dalmaciji mnogo manj, kot je bilo spočetka zamiš­ ljeno in zaželjeno. Programa, ki bi bil privlačen za kmeta, pa socialna demokracija v času druge internacionale ni imela in to ni bilo za JSDS nič specifičnega. Tudi se ne bi mogel strinjati s trditvijo, da so delavska središča kot Dunaj, Trst in Ljubljana od terena zahtevala samo poravnanje strankine članarine, niso pa tja pošiljala finančne pomoči (str. 77). Vsaj za slovenske dežele velja spet ravno ob­ ratno in večkrat je naleteti na ugotovitev, da brez znatnih podpor centrale na industrijsko nerazvitih področjih ne bi bilo niti tistih organizacij, ki so obstojale. Pretirana je nadalje trditev, da agitatorji iz Trsta, Ljubljane ali Dunaja niso znali srbohrvatsko in zato ni bilo v Dalmaciji od njih nobene koristi (str. 77). Tudi zoper to trditev so poročila v virih, saj poroča npr. Tuma, da ni bilo težav pri agitaciji, Etbin Kristan je aktivno obvladal oba jezika in še več takšnih primerov bi lahko našteli. Resničen problem pa je bil v tem, da je agitatorjev nasploh pri­ manjkovalo, ob tem pa tudi denarja. Ko avtor na dolgo in široko govori o volitvah, posebno še v Bosni in Hercegovini, udari v oči, da s pisanjem Rdečega praporja o volitvah opravi v enem samem stavku (str. 164), posebno še, ker gre prav v tem poglavju večkrat v nebistvene podrobnosti. V poglavju o zvezah makedonskih so­ cialistov in odmevu ilindenske vstaje bi kazalo omeniti stavko makedonskih delav­ cev pri gradnji karavanškega predora (str. 222—231). Pri obravnavanju aneksije Bosne in Hercegovine ni niti besede o stališču JSDS, ki je to problematiko v tisku sorazmerno dovolj obravnavala, sprejela pa je posebno resolucijo o tem (str. 231— 241). Na str. 244 trdi Kesič, da je bilo agrarno vprašanje na dnevnem redu le na ustanovnem zboru JSDS, kar seveda ne drži in je bilo tudi na 4. zboru 1902 v Celju. Precej obsežno podpoglavje na straneh 280—291 govori o tivolski konferenci, kjer so se pa avtorju primerile hujše napake. Doslej naštete pomanjkljivosti so vendarle bolj ali manj stvari, ki se ob sintezah rade primerijo, medtem ko so trditve v tem podpoglavju rezultat napačne slike in predstave, ki jo ima avtor do nacionalne problematike, v okviru socialne demokracije v Avstroogrski. Brnski program je avstrijska socialna demokracija sprejela konec septembra 1899, ne pa 1898 (poraja se mi dvom, če so vse to le tiskovne napake, kot npr. tudi različni datumi aneksijske krize, izida Marxovega Kapitala). Predvsem pa je dejstvo, da sta si bila predloga skupne eksekutive stranke in pa JSDS diametralno nasprotna. Prvi govori o teritorialni, drugi pa o personalni avtonomiji. Ob tem pač ni več kaj razpravljati. Ne bi mogel tudi pritrditi avtorjevemu mnenju, • da je avstro- marksizem v bistvu le odnos avstrijskih socialnih demokratov do nacionalnega vprašanja. Ni na teoretičnem nivoju, da se smatra brnski program za neustrezen in kar konservativen, ker v njem ni najti besede o proleterski revoluciji. Tudi se ne bi strinjal s Kesićevo trditvijo, da med Rennerjem in Etbinom Kristanom ni nobene razlike in da sta oba imela identično stališče do nacionalnega vprašanja, saj npr. Kesić ne omenja, da je bil Kristan pobudnik in avtor chicaške izjave iz junija 1917, ki se zavzema za jugoslovansko federativno republiko. Naj omenim še, da se je med udeležence tivolske konference vrinilo ne malo napak, tako je iz Scabarja nastal Skobar, iz Štravsa štraos, namesto Bartla je Barel, Dermota je postal Demetre, takratni tajnik JSDS Mlinar pa je postal doktor (str. 285—286). Na strani 295 v poročilu o balkanski socialnodemokratski konferenci v Beogradu 1910 ni jasno, ali je bil Vasil Glavinov zastopnik makedonske ali bolgarske soci­ alnodemokratske organizacije ali obeh. Po Tumovem poročilu Rdečemu praporu pa izhaja, da je na tej konferenci Tuma tudi diskutiral.ne pa le sporočil pozdrave slovenskih socialnih demokratov, kot piše avtor na str. 297. V poglavju o odnosih med sindikalnimi gibanji v jugoslovanskih deželah bi bilo pač potrebno omeniti stališče slovenskih socialnih demokratov do češkega separatizma, problema, ki je tedaj zaposloval vso evropsko socialno demokracijo. Tudi sicer» je sindikalno gi­ banje obdelano zelo neenakomerno glede na posamezne pokrajine, podobno kot tudi druga vprašanja. • Kesićevo delo je v določeni meri zapolnilo obravnavano problematiko, kaže pa tudi probleme, ki jih bo še potrebno obdelati. Zares je škoda, da avtor nave­ denih stvari ni pazljiveje preštudiral, saj nepoznavanje nekaterih notoričnih dej­ stev sliko o celotnem delu pokvari. Vsekakor pa je omeniti kot posebej pohvalno, da se je avtor lotil problematike v tako širokem zamahu, za vse jugoslovanske pokrajine, kar v našem zgodovinopisju še ni ustaljena odlika, ampak se še vse preveč obravnava parcialna problematika. Franc Rozman