MIR LJUDEM NA ZEMLJI . . . 
f Srečko Kosovel: 
Pot po klancu. 
Mati me čaka. Mogoče moli 
v mrzli izbi. 
Pravi, da ne znam govoriti 
v^č z njo . . . 
Ir se spominja, ko sem stal 
ot jaslicah, 
ub^žnih jaslicah, a sem bil 
Jezusu brat. 
Mati moli . . . Vračam se, 
in jaslic ni, 
lah>to je tebi, mati, 
Bog ti dušo teši. 
A az sem vsem, i Jezusu 
drssti brat. 
veni grešim, ko to govorim 
in čutim to. 
Z materjo grem k polnočnicl. 
Glej, Jezus se je rodil. 
O, in bi tebi in meni 
dušo utešil I 
ožični običaji. 
Prvi izmed največjih praznikov 
;erkvenega leta je praznik rojstva 
Kristusi vega. Ta praznik v zvezi z 
drugim (Novo leto) in tretjim (sv. 
Trije kralji) je na Siovenskem izredno 
čaščen. O tem pričajo lepi naši obi-
čaji mec* katerimi naj omenimo pred-
vse ) re ni, vsakoletni obisk polnoč-
nice na JV. večer, jaslice, ki morajo 
počaka svečnice, večerne molitve po 
hiši n, sveti večer s kadilom in 
škroplje-jem blagoslovljene vode. Me-
šČa ii so posneli od tujcev božično 
drevesc-: ki se je pri nas že do dobra 
udomačilo in ga moramo prav tako 
šteti k običajem. 
Šs ianes pa so na Slovenskem 
znani različni praznoverni običaji, ki 
s<> preostali iz poganske dobe. Božič 
so namreč praznovali v jutranjih de-
želah 6. januarja, šele cd 1. 354 pa 
ga praznujemo 25. decembra namesto 
poganskega praznika solnčnega obra-
. Božič pa je nam Slovencem po 
ažeh tako svet, da pride vsakdo, 
umrje la dan, naravnost v nebesa, 
. »to je ta dan posebno ugoden za 
izpraševanje bodočnosti. Ponekod je 
razširjena vraža, da na sveti večer 
govore živali med seboj in porokuje-
jo bodoi lost. Njih govorico pa more 
razumeli e pobožen človek. 
O božičnih praznikih denejo na 
mizo ne le kruh, temveč tudi med, 
orehe, otrobe iu druge slične stveri, 
in sicer trikrat: prvič na Sv. Peter, 
drugi r a večer pred Novim letom in 
slednjič pred praznikom sv. Treh 
kraljev. V »kranjskem jeziku" se ime-
nujejo ti trije dnevi »trije božiči". 
Med praznovernimi navadami na 
božični večer omenja Valvazor »panj", 
katerega kmetje takrat denejo na 
ogenj, obli jejo z vinom, oblože z raz-
nimi jedili in ognju prigovarjajo, naj 
jih použije. Enako je bilo v navadi 
vsakovrstno srečkanje in vedeževanje. 
Dekleta pa so hodila v teh skrivnost-
večerih k vodnjaku ali potoku 
.-dat svojega prihodnjega ženina. Pri 
, priliki se je nekemu hlapcu blizu 
amnika. ki je zlezel na drevo in se 
0ull ~r<i vodo, da bi ženske v njej 
igiedai* njegov obraz, zgodila ne-
eč-, da se je odlomila veja in je 
,*del v vodo. — Glede bodočega je 
aekod tudi ta vera: ono dekle, ki 
e .večer pred dnem sv. Tomaža 
s. decembra) umije po vsem telesu 
m stopi z levo nogo prva v posteljo, 
*»/» «onn?! videla bodočega. 
Tudi pri vlivanju svinjca naj se 
pokaže bodoča sreča in nesreča. Ven-
dar pa svinčena kepa zahteva zaradi 
svojih čudn h oblik posebnega, izve 
denega razlagalca, ki tolmači bodoč-
nost iz sence na steni, ki io pokaže 
svinec, iz ostankov, ki obleže v vodi. 
ifo dvignete svinčeno kepo itd. Ako 
dobi s.rnec podobo venca ali prstana, 
ti naznanja, da se bož cženil, podo-
ba križca napoveduje smrt, 
Svinec se vliva vse te svete ve-
čere, večinoma na Silvestrov večer 
pa se mečejo čevlji, da se spozna, 
kdo bo Sel med letom od hiše. Na 
desno nogo si le napol natakntte če-
velj in ga vržete čez glavo. Ako če 
veij pade s konico proč od tebe, boš 
moral od doma, če pa je obrnjen s 
konico proti tebi, boš ostal doma. 
Tako vedežujejo na kmetih posli, pa 
(ucii domači fantje in dekleta, če jim 
je prišla doba, da zapusfe domačo 
hišo. 
Meri običaji, ki so dorr.a med 
koroikimi Slovenci, naj omenimo te 
gd, da pogrnejo ondod med kmeti na 
sveti vefer mizo s slovenskim prtorn, 
to je prtom iz belega platna, z rdeči-
mi in bei-mi čipkami in ki ims poleg 
tega v sredini še rdeč okrsjek. Na 
mizo postavijo nato „m i ž n j a k", t. j. 
božič.nik ali božični kruh, kadilo in 
žito. Vse to leži na mizi do poldneva 
na Sveti dan. 
Starodavni so ti naši domači 
običaji, ne moremo reči, da bi ne bili 
lepi. Še vse lepša pa je Sveta noč 
sama, preživeta v ljubezni in prija-
teljstvu i 
J v. 
Mir svetega večera. 
Poklanjam to le črtico za sveti večer pod 
božično drevesce, prijatelju J. F., ki mi je dal 
marsikatero smernico za delo za revne. 
Kdo ni poznal v vasi in še iz-
ven vasi daleč naokrog . . . Tonče 
ka, tega sicer bolj obožf.ega, a ven-
dar tako priljubljenega in postrež ji-
vega fantka. A zdaj ga ni več — 
umrl je, toda kako umrl?! 
To Vam je žalostna in v srce 
segajoča zgodba, ki vam jo hočem 
pripovedovati o našem Tončku. 
Tonček je bil otrok revne dni-
narice — vdove. Njen mož jima je 
sicer zapustil polomljeno kočo, ki pa 
jo ni mogia dati popraviti, tako da 
se je nekega dne vsled starostne os-
labelosti sssedla in je ostal le kup 
žalostnih razvalin. 
Ker nista imela več kje biti, sta 
se preselila k bogatemu kmetu Va-
lentinu v vas. Tonček je bil še takrat 
otrok. Valentin jih ni vzel iz usmilje 
nja ali sočutja, kajti Tončkova mati 
je morala trdo prijeti za delo, ako je 
hotela preživiti sebe in otroka. Pod 
materinem varstvu se je Tonček raz 
vijal duševno in telesno. Čeprav je 
bil z materjo vred reven kakor cer-
kvena miš, vendar je bil lepši in po-
stavnejši, pa tudi pridnejši kot vsi 
drugi dečki v vasi in marsikatera bo-
gata kmetica je bila Tončkovi materi 
nevoščljiva za njega. 
In tudi po vsej pravici, ko pa je 
mali Tonček bil že kot majhen otrok 
tako nenavadno tih in miren, kakor 
da bi se siromaček zavedal svojega 
siromaštva, da je pravzaprav tujec v 
hiši Valentinovi in je od danes do jutri. 
Res to je tudi bil; prehitro, ve-
liko prehitro se je moral tega zavesti. 
Komaj, da je shodil in začel po-
hajati šolo, kjer je kmalu postal ljub-
ljenec gospoda učitelja, je zbolela 
njegova mati. Vsled prenapornega de-
la je revica začela vedno bolj in bolj 
hirati. Še se je premagovala in kiju 
bovala bolezni, a naposled je morala 
leči in ni več vstala. Precej je bil kriv 
njene bolezni trdosrčni Valentin, kate-
remu ni bila nikdar zadosti pridna in 
delavna; naj je bfla Se tako zgodaj 
na nogah in je šla še tako pozno k 
počitku, vedno n u je vstajala prekas-
no ;n šla prezgodaj spat. Še takrat, 
ko je bila že smrtnorjevarno bolana, 
je rentačil okrog češ. da se je peta-
jšla. Zares strašen je tak bkomnež! 
In ko je umrh je bil to za Ton 
čka siien udarec. Nesrečnež se ni 
d.-.l potolažiti, sicer pa se dosti 
nikdo ni trudil, da bi ga potolažil — 
kakor, da bi se zavedal, da je ostal 
sam, prav sam na svetu — brez ma-
tere, dob?e zlate mamice, brez doma. 
Ostal je še sicer na Valentino-
vem domu, toda očitsn mu je bil 
vedno sleherni grižljaj češ, da si ne 
zasluži in da ga morajo zastonj re 
diti. Sicer pa Tonček tudi ni kar tako 
brez dela postajal okiog hiše. Vsaj 
dobro voljo je pokazal, da bi rad 
pcmaga! pri deiu, ako bi bi! dovolj 
krepak, toda pri Valentinu vse to ni 
nič zaleglo; od dne do dne je pos-
tajal vedno bolj nezadovoljen z ubo-
gim Tončkom: očividno je bilo, da 
bi se ga rad reš i. V poletju in na 
jesen je še nekako bilo: ne samo, da 
je moral opravljati dela, ki nikakor 
niso bila primerna za njegovo šibko 
telo, pase! je tudi številno Valentino-
vo živino. 
Ko pa jo nastopila zima in ni 
bilo zunaj nobenega dela več, je za-
čel vedno huje in huje očitati pri vsa-
ki jedi, skromne grižljaje ubogemu 
Tončku. 
Čeprav je bil še otrok, vendar 
se je Tonček predobro zavedal po-
mena Valentinovega tarnanja. V takih 
trenutkih se je skril v hlev med živi-
no, in se ob spominu na zlato mami 
co razjokal na glas. Tuintarn ga je v 
takih trenutkih tolažil Valentinov sin 
— edinec, postaven dtčko, ko pa ga 
je nekoč zalotil Valentin, kako je brl-
sai solze ubogemu Tončku ter mu 
govoril btsede tolažbe, je pretepel oba. 
Od dne do dne je postajalo živ-
ljenje pri Valentinovih neznosnejše. 
Čirn bolj se je bližal praznik miru in 
ljubezni, tem bolj divji je postajal sta-
ri proti Tončeku. Vse to je bilo za 
Tončekovo šibko telo in rahločutno 
srce preveč. 
Bil je dan pred Božičem; Va-
lentin je imel zopet svoj dan. Vse je 
klical k obedu, le ubogega Tončka 
ne, izgovarjajoč se, saj je itak sveti 
post. Valentinovemu fantu se je ubogi 
deček usmilil ter mu je skrivaj pri-
nesel kos belega kruha, toda Valentin 
je to opazil in radi tega neusmiljeno 
pretepel svojega sina. Tončeku je bi-
io to dovolj; radi njega je bil fant 
tepen. Ne tega ne prenese njegovo 
blago, plemenito srčece, da bi kdo 
moral radi njega trpeti. Ko se je 
zmračilo, je pobegnil od hiše. 
Toda kam? I Nikogar ni imel na 
svetu. Ni dolgo pomišijal kam naj 
gre, srce ga je vleklo na dve uri od-
daljeno farno pokopališče, k mamici. 
Tisto leto je zapadel par dni 
pred Božiču velik sneg in nastopila 
je huda zima. 
Ubogi Tonček je slabo oblečen 
komaj in komaj gazil sveže zapadli 
visoki sneg. Spočetka je še nekam 
šlo, toda moči so mu pešale, noge 
so mu postajale vedno bolj težke, da 
jih je komaj prestavljal. 
»K materi, k materi", je delal 
korajžo sam sebi, toda predno^e pri-
šel k materi na pokopališče, ie ob-
nemogel in se zgrudil v sneg. V meh-
ki sneg mu je strašna utrujenost post-
lala ledenomrzlo posteljico. Sveta ti-
šina je vladala naokrog. Na nebu je 
roka božja prižgala nešteto lučic, v 
katerih odsevu se je lesketal sneg, ka-
kor bi bila posejana zmrzla skorja z 
samimi biseri. Lepa je bila tisto leto 
sveta noč, čeprav ni bila lepa v Človeš-
kih srcih . . . Toda Tonček je bil 
gluh in slep za vso lepoto sveie no-
či, pozabil je na Valentina in na nje-
govo hišo, še na mamico ni več mis-
lil : zaspal je v snegu In kako bi ne 
mogel zaspati; saj je bil tako truden 
in izmučen. Ali bi ga naj ovirala le-
deno-mrzla snežena posteljica, saj pa 
je bilo pri Valentinovih tudi tako 
mrzlo. Ledeno mrzla burja je vela 
dan na dan iz Valentinovega srca . . 
Ali kdo bi ga naj motil? Morebiti 
nemir in kreganje lakomneža Valenti-
na, saj je bil vendar daleč vstran od 
njegove hiše. Tukaj pa je bilo vse 
tako tiho in mirno, svetle zvezde so 
tako skrivnostno tiho migijale na jas-
nem nočnem nebu, kakor ne bi hote-
le ga motiti; le čivkanje v bližini pre-
zebajočega škriančka je prihajalo ve 
dno bližje in bližje. 
Zapazil je gotovo temno Ton-
čekovo telo ležati na cesti in s stra-
hotna se je približeval v nadi, da bi 
se mcgel kje skriti pred mrazom. 
»Živ, živ, živ", se je siišalo ved-
no bližje, nato še nekaj zateghh »iii", 
in škrjanček ie utihnil. 
njo spečega Tončeka prav na njego-
vo srce. Še je biio to blago srčece, 
vroče bilo, skrjančku je postalo pri-
jetno topio zavetišče, —• toda ne za 
dolgo. Vse preveč je bilo mraza, le-
deno mrzle burje, ki je prepihala mla-
do telesce v kratkih letih žalostnega 
življenja... 
Kakor je bil svet mrzel in so 
bili mrzli ljudje napram ubogemu 
Tončku, ni čuda, da je zmrznilo v 
tem večeru Tončkovo srce in tudi 
škrjanček. Zaman je ubogi Tonček 
iskal zavetja pri ljudeh, zaman je 
iskal zavetja škrjanček na Tončeko-
vem srcu . . . 
Ko so šli prvi ljudje k polnoč-
nicam, so našli na potu ležati zmrž-
njenega Tončeka, na njegovem srcu 
pa poginulega skrjančka. Njegovo 
bledo, a vendar tako otroško lepo 
ličece pa je bilo polno bolesti in 
očitka: ljudje, s svetimi čustvi greste 
ta večer v cerkev, a v;ndar je vaše 
srce tako mrzlo, tako trdo, za reve 
in sirote . . . 
Zdrznili so se ljudje nad Valen-
tinom, kakor, da bi se hoteli v tej uri 
znebiti vseh očitkov, da so tudi oni 
krivi njegove smrti, saj so vendar 
dan na dan videli in slišali, kaj je 
ubogi siromaček moral pretrpeti pri 
Valentinu. Lahko bi ga ta ali oni vzel 
k sebi, ko bi ne imeli mrzlega srca« 
kakor je bil mrzel sneg, ki je vzel 
Tončku življenje. 
Življenje, zakaj ne obhajaš dan 
na dan praznika ljubezni in miru, ^ 
kaj oskrunjaš človeka — Krono vsega 
stvarstva z trdosrčnostjo ? 1 . . .