199
Politične  stvari.
Misli o državi, cerkvi in vednosti.
Težko se je kedaj v prejšnjih časih o državi toliko mislilo, oziroma govorilo in pisalo, kakor dandanes. Politika v današnjih dneh ni več ,,paradni konj", ki ga jahajo samo privilegirani stanovi in posamesne izbrane notabiiitete, temuč jezd&ri ga skoraj vsakdo, možje in žene, da, celo že dečki. Ker se sedaj ne govori več o „podložnikih", ampak le o „državljanih", zato si domišlja slehern takih državljanov, da je z veliko žlico za jemal iz sklede državljanske modrosti. Državoznan-stvo velja sedaj kot splošno blago, v toliko veči meri, kolikor bolj se vsak posamesnik prišteva veščakom. Ravno oni pa, ki sploh prav malo vedo, govore, kakor da bi vse vedeli , o državnih zadevah. Ljudje mislijo, da se ni treba nič učiti in nič truditi za dosego državljanske modrosti, — da je ona vsakemu človeku trojen, natoren dar, da Že mlado dete državljansko modrost sesa na prsih matere ali dojnice svoje. Zato pač ni čuda, da dandanes svet sliši toliko surovih, konfuznih in neumnih misli o državi. Al to bi se trpelo; moglo bi se „suverenemu" ljudstvu še privoščiti, da otrobe veže o politiki. Huda in nevarna pa je zmćta, v katero je dandanes bolj nego kedaj prej zabredlo pravo državo-znanstvo o tem,  kar se tiče misli o državi.
Novošegno državoznanstvo proglaša namreč uk, dogmo, da država je na svetu samo zaradi same sebe, da je, če tudi obstoječa iz družbe državljanov, vendar od državljanov ločeno, njim nasproti stoječe velikansko, monstrozno bitje, da ni namen njen, služiti državljanom, temveč, da ima pravico, delati za samo lastne svoje namene, češ, da je sama sebi cilj in konec.
Ker pa v državi danes ta, jutri ona stranka do-seza gospodstvo in njeni udje avtokratično govore: ,,Država smo mi!u   zato   se nameni strank smatrajo
kot nameni državni in po tem so dela. Nasledek tega je, da moderne države ne respektujejo nikake indivi-duelne in korporativne samostojnosti in prostosti, da hote razdreti vse natorno potrebne razredbe in zahtevajo, da bi se v splošno državljanstvo potopilo in vni-čilo vse človeštvo. Začasno vladajoče stranke, ki se smatrajo same kot državo, zahtevajo za to državo pripoznanje njene nezmotljivosti in neomejeno vsemogočnost.
Po tej teoriji in praksi modernega državoznanstva se največ in najbolj pogosto provzročajo razpori med cerkvijo, ker je ravno ona najvažneji samoupravičeni (avtonomni) institut, služeč najvišim namenom človeštva. Zato boj zoper samostojnost in prostost cerkve pripada karakteristiki modernih držav. Pečajo se s cerkvijo zlasti zato, da se bojuejo ž njo, to se pravi, da vedno bolj meje pravice njene in zatirajo njeno prostost, da bi poslednjič tudi cerkev pogoltnilo nenasitno državno žrelo. Razven tega se dandanes ubogo malo misli na cerkev. Napuhu moderne olike se ne zdi več truda vredno, bitje, poklic in zgodovino cerkve natančno, nikakor ne dobrohotno, temuč le nepristransko premišljevati. Cerkev imajo za stvar, katera je že v grob položena in katera le na videz po svoji stari navadi mora še obstajati in trpeti se za prosto ljudstvo, ki se ni še navzelo olike blagoslova. S ta-košno oliko ljudstva se pečajo d omi sijeva no olikani stanovi zelo ognjevito. Večidel časnikov si dandanes stavi glavni nalog, cerkev izpodkopati. Učitelji na nižih in profesorji ca viših šolah iščejo pri svojih prednašanjih dlake v jajc? , da bi se mogla dati cerkvi zaušnica, ali se sproži proti veri trivijalen do vtip, da bi jih zato ploskajoč hvalilo kardeio mladinskih poslušalcev. Tudi pisatelji stroge vednosti delajo takisto, da bi bile resne doktriue bolj pikantne, da bi si pridobili popularnost in bi sploh služili lažnjivi dogmi, da je vera sovražnica vednosti in da tedaj jo le-ta mora pobijati na življenje in smrt. Zdaj že skoraj nihče več ne verjame, da bi mogel kake verze , kak roman ali dramo spisati, da ne bi svojemu pisanju vsaj nekoliko cerkvi sovražnega, tako zvanega „kultur-kampfa" pridel. Tako je na priliko ne brez zaslug s'avljena nemška pisateljica romanov E. Marlitt prišla do tega, svoje zaradi enak«,ličnosti čedalje bolj dolgočasne romane s tem storiti interesantne, da cerkvi sovražne episode pritikuje svojim izdelkom in dekla-muje neko deistično filozofijo , katera je toliko bolj zo-perna,^ ker zanjiše te „plave nogovice" kažo hude presledke v vednostih in se jasno vidi, da ta sicer Častita žena se klanja modernim malikom brezverskega liberalizma in je v nečiraernosti tako daleč zagazila, da raz-svitljenost v tem misli razodevati, da blebeće za liberalci banalne fra?e sovražnikov kristijanstva. V Avstriji smo še le nedavno videli pri slovesnosti Griinovi, kako so sicer konservativni, in celo reakcijtnarni možje jezdili konja sovraštva zoper cerkev in zoper „farje", da bi si s tem pridobili liberalni nimbus.
Izgled „olikancev" ima zapeljiv vpliv na daljne kroge. Misel se je vkoreninila, da mora biti sovražen cerkvi ali vsaj indiferenten , da se more kdo šteti med „oli kance". Marsikak mestjan čuti potrebo in silo v sebi, hoditi v cerkev ter javno opravljati verske dolžnosti; al boji se zasramovanja svojih „razsvetljenih" somestjanov; rad bi tudi dosegel čast mestnega odbornika ali poslanca, toda on ve, da vladajoča stranka smatra kot najviše čednosti vsakega kandidata brez-verstvo, frivolnost v verskih stvareh, zasramovanje in sovraštvo cerkve in njenih služabnikov, in zato 83 cerkve že od daleč boji. Tudi žene in dekleta se klanjajo, ker so sploh norice mode brezvernim, zopercerk-
venim načelom; poslušajo zasmehovanje cerkve in duhovnov z veselim smehljanjem, pa tudi same bleknejo kako brezumno, da bi pokazale svojo „oliko", svojo emancipacijo, da bi dokazale, da so vredne hčere Bogu nasprotnega in od Boga zapuščenega časa in popolnoma sposobne od novo-ernih junakov, borečih se zoper cerkev in nebesa, biti vzete v zakon ali vsaj od njih osre-čene   za kratko ljubezen — na kratek čas!  —
Kdor vse to žalostnega duha in skrbeč za prihodnost držav in vsega človeštva premišlja, priporočamo mu ravno sedaj na Dunaji izišlo knjigo „Gedanken uber Staat, Kirche und Wissenschaft, von Jakob Meister, Professor in Wien" v tolažbo in za krepčavo v boji za dobro stvar, za najblažje in najsvetejše interese človeštva. Ta knjiga je Času zelo primerna in vse hvale vredna, kajti jasno dokazuje, da je mogoče biti visoko izobraženemu in resnično učenemu, a vendar in ravno zato vernemu, resnično katoliškemu in cerkvi udanemu.
Po „Reform".
200