Listek. Narodne pravljice o hrastovskem gradu. (Nabral G. J.) Zares malo gradov nahajamo na slovenskem Štajariu, o katerih bi še dandanes živelo toliko pravljic med priprostim narodom, kakor o gradu Hrastovcu, nemški Gutenhag, dobre pol ure oddaljenem od šentlenarškega trga. Vse pravljice nam pričajo v prav živih barvah, kako neznosno je bilo nekdaj stanje našega ljiidstva, ko je še stokalo pod trdirn jarmom neusmiljenega grajščaka, kateri je imel oblast čez življenje m smrt svojih podložnikov. Ubogo ljudstvo ni imelo druge pomoči, drugega zavetišča, kakor trdno vero na usmiljenega Boga; zato je njemu tožilo svoje gorje, k njemu se obračalo v vročih molitvah in prošnjah, ko je je mučil brezsrčni trinog; da, jedina tolažba mu je bila smrt in trdno upanje na boljšo bodočnost. Zato se ne smemo čuditi, da še nam dandanašnji pričajo narodne pravljice in pesmi o grozovilostih in samooblastnem, razkošnem življenju marsikaterih gradov. Hočem vam tukaj navestinekolikopravljic o hrastovskem gradu, kolikor mi jih je bilo mogoče nabrati med priprostim Ijudstvom. Na Lormanjskem hribu ob okrajni cesti, ki pelje od šentlenarškega trga proti Mariboru, je stal star, kamenit in začrnel križ. Pred kakima dvema letoma se je razrušil popolnoma, da ga je le še kup kamenja. Lapajne pripoveduje v svoji »Zgodovini štajarskih Slovencev«, da so na istem griču leta 1685. zažgali zadnjo čarovnico, Marijo Rik. Mogoče bi to zdaj lahko bilo, da so omenjeni križ postavili v spomin na ta žalosten dogodek. A ljudstvo si drugače razlaga nastanek tega križa. Hrastovski grof je namreč dal na onem mestu živo zakopati svojo hčer, ker ni hotela vzeti moža, katerega ji je določil on sam. — Druga pravljica pa trdi, da je dal tam grof svojo hčer zaradi tega živo zakopati, ker je nekega po nedolžnem zaprtega jetnika rešila iz ječe in ker je bila sploh usmiljena proti priprostemu kmetu ter je večkrat s svojimi prošnjami in očitanjem vzbujala nemirno vest svojega hudobnega očeta, tako, da je ni mogel videti več žive. Ondotni kmetje pa so po smrti njenega očeta iz hvaležnosti postavili križ na njen grob. — Ob okrajni cesti kake pol ure naprej, na Šikarjevem bregu stoji drug križ, kateri ima tudi med ljudstvom svojo pravljico. V Lonnanjski vasi je živel nekdaj kmet. Imel je lepo hčerko. Nekega dne je bil lov v grajskem gozdu. Ko se je grof vračal na dom, zapazil je hčerko pri studencu. Takoj je poklical njenega očeta ter mu zapovedal, da naj pride njegova hčerka v grad služit. Krnet se je tega zelo prestrašil; zakaj vedel jp, da je dekle izgubljeno, na katero je obrnil grof svoje poželjive oči. Sklenila sta tedaj kmet in grajski kovač, hčerin zaročenec, da jo bodeta po noči spravila v varno zavetje. Grof, domov prišedši, je bil zelo slabe volje. Brž je poslal svojega biriča po ono zalo mladenko. Ktnet in kovač sta hotela hčerko braniti, pa grajski hlapci so očeta pobili na tla, hčerko in kovača pa zvezanega privedli na grad. Grof je dal kovača zapreti v ječo, nezavestno hčerko pa zanesti v krasno dvorano. Ko se je zavedela, zapovedal ji je grof, naj se mu pokori, sicer jo bode dal živo pokopati. Dal jt je dan premisleka. Deklica se je zatekla v vroči molitvi do Marije, naj bi jo ona rešila sramote. In glej, Marija se ji je prikazala ter jo potolažila in obljubila svojo pomoč, da jo hoče rešiti sramote. Drugi dan je prišel grof zopet k njej. A ona ga je odločno zavrnila. Ko pa je hotel s silo ravnati ž njo, ga je eudovita moč pahnila iz dvorane, da je bil dolgo časa brez zavesti. Potem je dal dekle živo pokopati. Ko je kovač, njen zaročenec, čez nekoliko časa pobegnil iz ječe ter zvedel žalostno osodo svoje ljubljenke, je zazidal na njenem grobu kamenit križ. Prosil je Marijo, naj bi mu razodela, ako je umrla deklica nedolžna. In glej, vzrastla je na kameniti strehi majhna, zelena smrečica, katera še danes raste na onem križu, čeravno je bil že večkrat prenovljen, in se tudi v najhujši vročini ne posuši. Ako se bodeš kedaj vozil iz Maribora proti Sv. Lenartu, nikar ne pozabi pogledati tega križa! Zdaj si pa oglejmo grad sam! Takoj pri velikih vratih zagledamo v kamen vsekano podobo. Predstavlja nam človeka, ki moli svoj jezik daleč iz ust. Ljudstvo namreč pravi, da je to grof na smrtni postelji. Ko se je namreč bila grofu približala zadnja ura, je neki tako rjovel in kričal, da so ga slišali eno uro daleč na okrog. Nikdo ni mogel vzdržati pri njem, zvijal se je, oči preobračal, preklinjal in se penil, da je bilo vsakega strab in groza. 0 polnoči pa ga je bojda hudobec še toplega odnesel iz grada. In še danes kaže ljudstvo črno pego na zahodni grajski steni, češ, da je ondi bila luknja, skoz katero je takrat hudič odnesel grofa, in da se neki ne da na noben način pobeliti. Postelja pa, v kateri je ležal bolni grof, še pre zdaj stoji v oni sobi, pa vsako jutro je vsa razmetana in razdejana. 0 polnoči pa se sliši večkrat grozovito vpitje in stokanje tako, da si nihče ne upa stanovati v istetn oddelku grada. Da si pa bodemo lažje razlagali, zakaj ljudstvo pripisuje temu grofu tako strašno smrt, hočemo pokazati njegovo življenje in ravnanje s svojimi podložniki, kakor nam to poroča narodna pravljica. Nekoliko smo to že spoznali iz prejšnjih pripovedk; in iz naslednjega pa bodete še lažje spoznali, da narod tukaj ni sodil preostro, ampak pravično, zakaj kakoršno življenje, takšna smrt. Zivljenje grofovo je bilo polno grozovitosti, grozna mora biti tudi njegova smrt. 0 grolu se pripoveduje, da je nekdaj pražil živega bika, kateri je neki tako rjovel, da so ga slišali v šentlenarškem trgu. Nekdaj je bil okoli grada velik ribnik. Pripoveduje se, da so ga morali kopati ubogi kmetje ter tako dolgo zbijati in tolči tla, dokler se niso več videli sledovi konjskega kopita, katerega je grof zajahal po ribniški strugi. V tem ribniku je redil najlepše ribe, katere je celo prodajal za cesarjevo mizo. Redil jih je pa večkrat s človeškira mesom. Ako je namreč pri delu obnemogel kak starec ali starka, nahujskal je velikega psa na takega reveža, da bi ga raztrgal in zavlekel v ribnik. Ali če je prišel ubog kmet prosit v grad, da bi ga grof počakal še z davkom ali desetino, ali pa mu jo celo odpustil, ga je grof skoz okno ustrelil, ko se je vračal po ozki gazi čez ribnik proti domu. Poleg pa se je divje zarežal, češ, ako nimaš drugega, da bi mi dal, kar mi gre, pa daj to kar imaš, namreč svoje meso, da je snSjo ribe. — Ubogo ljudstvo ni imelo v tem strašnem stanju druge pomoči, kakor zaupanje na Boga. Zato pravi ljudska pravljica nadalje: Ko pa se je Bogu že preveč zdelo, umoril je nekega dne vse ribe v ribniku, da so pokrile ves ribnik. Nastal je strašen smrad in potem kuga, ki je grofu vzela ženo in vse otroke. Bog je preklel celi okraj okali grada, in voda je izginila čez noč. Nastalo je močvirje, ki še dandanes dela ondotne travnike nerodovitne, tam, kjer so nekdaj morali kmetje zbijati tla, da bi vodo držala. Nadalje se pripoveduje, da je grof, kadar je bilo treba priti na raboto, tako močno zatrobil na trobento, da so ga lahko slišali vsi njegovi podložniki; in pri taki priliki morali so priti vsi na delo. Pri delu pa so veliki psi priganjali onemogleže k ustrajnosti. Naj še h koncu omenim, da se še dandanes priprosto ljudstvo ogiblje tega grada ter se plaho ozira na njega, kakor bi se še sedaj balo hudobnega grofa, ki je bival nekdaj v tem gradu.