Didakta/ Didakta/9 9 fokus Predpogoj za vsako smiselno razpravo o avtonomiji uči- telja je, da poznamo odgovora na naslednji vprašanji: Kaj je avtonomija? Kdo je učitelj, na katerega se avtonomija nanaša? Ker na nobeno od teh vprašanj ni zgolj enega samega odgovora, se namreč nesporazumom glede tega, kako razumeti izraz »avtonomija učitelja«, lahko izogne- mo le tako, da dovolj natančno opredelimo pomen obeh izrazov. V tem izredno kratkem zapisu, ki ni nič druge- ga kot nekakšna opomba k dosedanjemu razpravljanju o učiteljevi avtonomiji, se bom omejil zgolj na en – doslej spregledan – aspekt avtonomije učitelja, tj. na njeno raz- merje z akademsko svobodo. Gre za razmerje, v katerem se avtonomija učitelja, kadar je učitelj univerzitetni učitelj, kaže kot njegova akademska svoboda. Akademska svobo- da je namreč pogosto opredeljena ravno kot svoboda, ki jo ima univerzitetni učitelj pri svojem raziskovanju in pouče- vanju na univerzi ter pri objavljanju svojih raziskovalnih izsledkov. Nekateri vidijo to svobodo tako tesno povezano s svobodo, ki jo ima univerza kot institucija, da obe ome- njeni vrsti svobode obravnavajo kot podvrsti akademske svobode. Tako razlikujejo med osebno (individualno) akademsko svobodo in institucionalno (korporacijsko) akademsko svobodo. 1 Drugi pa, prav nasprotno, obe na- vedeni vrsti svobode pojmujejo kot avtonomijo univerze, ki vključuje tako avtonomijo institucije kakor tudi avtono- mijo učitelja. 2 Avtonomija institucije ima v tem kontekstu isti pomen kot izraz »avtonomija univerze«, uporabljen v ožjem pomenu besede. Pri tem je avtonomija univerze v glavnem razumljena kot pogoj ali kot glavna opora učite- ljeve akademske svobode. 3 Če pa je avtonomija univerze 1 A. J. Dikema, Academic Freedom and Christian Scholarship, W m. B. Eardmans Publishing Co., Michigan 2000, str. 84–86. 2 Tako je bila na primer opredeljena avtonomija državnih univerz v predlogu Zakona o visokem šolstvu in raziskovalno-razvojni dejavnosti, Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, Ljubljana, Marec 2007, str. 4 (člen 12). 3 To naj bi veljalo predvsem za anglo-ameriški model zagotavljanja akadem- pogoj akademske svobode, potem iz tega jasno sledi, da se akademska svoboda in avtonomija univerze bistveno razlikujeta. Avtonomija univerze je svoboda, ki jo ima uni- verza kot institucija v odnosu do države in drugih zunanjih centrov moči, akademska svoboda pa je svoboda, ki jo imajo univerzitetni učitelji tako v odnosu do države kakor tudi v odnosu do same univerze. Conrad Russell opiše bi- stvene značilnosti tradicionalnega pojmovanja akademske svobode kot svobodo univerzitetnega učitelja do iskanja resnice, do dvoma v splošno veljavne resnice in do izreka- nja novih idej ter kontroverznih ali nepopularnih mnenj, ne da bi zaradi tega spravil samega sebe v nevarnost. To je torej svoboda raziskovanja in z njo povezani svobodi učiti in objavljati tisto, za kar učitelj verjame, da je resni- ca. 4 Tudi Antony Diekema opredeljuje akademsko svo- bodo kot pomembno pravico univerzitetnih učiteljev, ki jih znotraj univerze varuje pred vsemi tistimi političnimi, ekonomskimi in drugimi pritiski, katerih cilj je preprečiti učiteljem izpolniti njihovo dolžnost iskanja, poučevanja in objavljanja resnice. 5 Podobno opredelitev akademske svobode lahko najdemo tudi v Unescovih priporočilih o statusu univerzitetnih učiteljev, v katerih je zapisano, da je z akademsko svobodo mišljena svoboda univerzitetnega ske svobode, v katerem so si univerze pridobile precejšnjo stopnjo avtonomije zato, ker so bile zasebne ustanove, tiste državne v ZDA pa zaradi ločitve države in cerkve (K. R. Hughes, »On Academic Freedom and University Autonomy: Some Notes on Th eir Meaning, History, and Possible Future Importance in South Africa in the 21st Century«, Written submissions to the »Higher Edu- cation, Institutional Autonomy and Academic Freedom« Task Team – 2006, Th e South African Council on Higher Education, Pretoria 2007, str. 1). Vendar je takšno razumevanje lahko sporno, čeprav je marsikdaj res, da je akademska svoboda univerzitetnega učitelja zgolj iluzija, če deluje na univerzi, ki ni av- tonomna. Sporno ni samo zato, ker je avtonomija univerze lahko le nujni, ne pa tudi zadostni pogoj za akademsko svobodo univerzitetnega učitelja, ampak predvsem zato, ker nekateri upravičeno menijo, da je akademska svoboda vrsta svobode, ki je precej starejša od univerze, ki je kot posebna institucija nastala v srednjem veku. Povezujejo jo namreč s Platonovo akademijo in Sokratovim iskanjem resnice. 4 C. Russell, Academic Freedom, Routledge, London 1993, p. 18. 5 A. Diekema, Academic Freedom and Christian Scholarship, p. 85. Avtonomija učitelja in akademska svoboda Dr. Zdenko Kodelja, znanstveni svetnik, je raziskovalec in vodja Centra za fi lozofi jo vzgoje na Pedagoškem inštitutu v Ljubljani; predavatelj fi lozofi je vzgoje na oddelku za fi lozofi jo Fakultete za humanistične študije na Univerzi na Primorskem. didakta_127_maj_09.indd Sec1:11 didakta_127_maj_09.indd Sec1:11 26.5.2009 10:10:07 26.5.2009 10:10:07 10/ 10/Didakta Didakta fokus učitelja, da lahko svobodno poučuje, raziskuje, razpravlja in objavlja, ne da bi ga pri tem utesnjevala kakršnakoli predpisana doktrina ali institucionalizirana cenzura. Ali natančneje povedano, akademska svoboda pomeni tri raz- lične, a med seboj povezane stvari. Prvič, da ima univerzitetni u čitelj »pravico u čiti brez kakršnegakoli vmešavanja in da se pri uporabi standardov in pou čevalnih metod ravna le po strokov- nih na čelih, ki vsebujejo tudi strokovno odgovornost in intelektualno strogost«; da »ne sme biti prisiljen, da bi u čil v nasprotju s svojo vednostjo in vestjo ali izvajal programe in uporabljal metode, ki bi bile v nasprotju z nacionalnimi ali mednarodno priznanimi človekovimi pravicami«; da »mora imeti pomembno vlogo pri oblikovanju študijskih programov.« Drugič, da ima »pravico do raziskovanja brez ka- kršnegakoli vmešavanja ali pritiskov«, in da dela le v skladu s svojo strokovno odgovornostjo, nacionalni- mi in mednarodnimi na čeli o intelektualni strogosti, znanstvenem prou čevanju in raziskovalni etiki.« Tretji č, da ima »pravico do objavljanja in sporo- čanja o izidih raziskovalnega dela, katerega avtor ali soavtor je.« 6 Iz navedenih opredelitev sledi, da je akademska svobo- da pojmovana kot negativna in pozitivna svoboda, tj. kot »svoboda od« ne česa in hkrati kot »svoboda za« nekaj. Poleg tega tudi ni nobenega dvoma, da sta akademska svo- boda in avtonomija univerze dve razli čni vrsti svobode, po drugi strani pa tudi, da akademska svoboda univerzite- tnega u čitelja pomeni v obravnavanem kontekstu isto kot njegova individualna avtonomija. V eliko bolj ko čljivo pa je vprašanje, ali tako razumljena avtonomija univerzite- tnega u čitelja velja tudi za osnovnošolske in srednješolske učitelje. Mnenja o tem so namre č deljena. Kljub temu pa se zdi, da mo čno prevladujejo tista, ki priznavajo aka- demsko svobodo zgolj univerzitetnim u čiteljem. Ker pa to še ni dokaz, da so tudi pravilna, puš čam to vprašanje v tem kratkem zapisu odprto, saj bi sodba o tem, katero od nasprotujo čih si mnenj je bolj prepri čljivo, lahko obliko- vali le na podlagi natan čne analize argumentov za in proti priznavanju akademske svobode vsem u čiteljem, kar pa dale č presega namen pri čujo čega zapisa. Dr. Zdenko Kodelja, znanstveni svetnik, je raziskovalec in vodja Centra za fi lozofi jo vzgoje na Pedagoškem inšti- tutu v Ljubljani; predavatelj fi lozofi je vzgoje na oddelku za fi lozofi jo Fakultete za humanistične študije na Univerzi na Primorskem. 6 Recommendation concerning the Status of Higher-Education Teaching Person- nel, UNESCO, Paris 1997, točke 12, 27–29. didakta_127_maj_09.indd Sec1:12 didakta_127_maj_09.indd Sec1:12 26.5.2009 10:10:07 26.5.2009 10:10:07