ig/čM
*/?/<?&
,W“4^ -*
Glasilo Svobodnih sindikatov Slovenije
Glavni urednik Franček Kavčič Odgovorni urednik Marjan Horvat
Ljubljana, 14. decembra 1990 številka 51, letnik 49, cena 12 dinarjev
Nevarno petelinjenje
Morda se motimo, morda nas občutek vara ali pa tudi sami nasedamo vsesplošnemu razpoloženju v republiki Sloveniji, da bomo sposobni izpeljati usodne odločitve po plebiscitu o samostojni in neodvisni slovenski državi, če bomo dovolj enotni in se trmasto ter ponosno uprli vsemu, kar bo napoti uveljavljanju pozicije naroda gospodarjev in ne hlapcev na svoji zemlji. Medstrankarske razprtije so nekako prešle v mirni tok doseganja soglasja o bistvenih vprašanjih sedanjega in prihodnjega življenja in dela v Sloveniji.
V takih razmerah so se utišale tudi medsin-dikalne razprtije in strasti pri novačenju članstva, saj je prevladovalo spoznanje, da morajo sindikati in njihove zveze doseči nujno soglasje o glavnih vprašanjih delavčevega položaja in oblikovanja delavske zakonodaje in tudi enotno nastopiti v parlamentu. Strankarska razmišljanja in ravnanja vsaj za zdaj ne kažejo dovolj nazorno svoje »pripadnosti« delavcem, čeprav skoraj vse stranke računajo nanje kot
na potencialne volilce. Danes tudi Demos priznava legitimnost Svobodnih sindikatov Slovenije, vladni ministri jih poslušajo, soočajo svoje poglede s pogledi in zahtevami sindikalnih funkcionarjev, pa naj gre za raven podjetij, panog ali zveze. Ni nujno in tudi ni zmeraj mogoče ubrati isto valovno dolžino med sindikati in vlado, je pa pomembno to, da se dobijo na istem mestu, se dogovorijo ali pa tudi brez dogovora razidejo. Ta čas je bržkone to bolje kot rožljanje z najhujšimi sindikalnimi orožji na eni strani ali uveljavljanje različnih oblik in prisile z vladne strani. Razumevanje, ki se ustvarja med delavstvom in slovensko oblastjo, naravno in po demokratičnih poteh, daje upanje in priložnost, da bo slovenska država lahko brez pretiranih socialnih spopadov izvedla nujno rekonstrukcijo gospodarstva in oblikovala takšen ekonomski sistem, ki bo omogočal vsakemu in vsem, da bomo - pa čeprav bo nekaj prihodnjih let zelo trdih - bolje in svobodneje živeli in dihali s polnimi pljuči.
Proces družbenega preosnovanja bo boleč, relativno dolg in brez trdnih sindikalnih zvez, njihovega ustvarjalnega in odločnega prispevka v njem, se lahko nagne predvsem v škodo delavcev. Za zdaj imamo na slovenski sindikalni sceni dovolj avtonomnih sindikalnih organizacij in relativno trhle sindikalne zveze. V kateri smeri bo teklo nadaljnje povezovanje v sindikatih, za zdaj ni dokončno vidnega projekta- Svobodni sindikati oziroma njihova zveza doslej, v pokongresnem času, niso bili sposobni trdneje zakoličiti svoje organiziranosti in odnosov v njih, kajti razhajanje med vlogo območne organizirarnosti in sindikatov dejavnosti v njej ter sindikati dejavnosti na ravni republike je bilo očitno pretrd oreh za snovalce tega projekta. Po zadnjih dogovorih in predlaganem projektu, kjer se natančneje določajo ravni organiziranosti in s tem tudi postavljajo jasnejši tokovi financiranja, bi lahko rekli, da je soglasje za sprejem tega predloga (objavili smo ga v prejšnjem Sindikalnem
poročevalcu) doseženo. Toda to soglasje mora uveljaviti svet Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, ga sankcionirati in potlej za nekaj časa izbiti iz sindikalnih funkcionarskih glav razprave o organiziranosti, ki hromijo Svobodne sindikate in njihova vodstva pri uspešnejšem uveljavljanju delavčevih pravic in interesov v podjetju, panogi in povsod, kjer se odloča o njih.
Vsi dosežki, ki so jih Svodobni sindikati navkljub travmatičnemu ukvarjanju s svojo organiziranostjo dosegli, lahko splahnijo - če na prihodnji seji sveta ne bosta prevladala mo-, drost in zrelost vseh akterjev sedanjih sindikalnih razhajanj. Časi so preresni, da bi lahko drobne igrice posameznikov in ožjih skupin, njihove blokade in posamični interesi razbili organizacijo, ki šteje več kot 430.000 članov samo zato, ker bi rad bil vsak petelin na svojem gnoju.
Marjan Horvat
Napisal bi kaj o plebiscitu, pa je o tem toliko vsakršnega pisanja, da bi le težko povedal kaj novega.
Sicer pa, naj zadošča, da bom na njem oddal svoj glas za. To bom storil z vso svojo tam daleč v Slovenski Benečiji zakoreninjeno dušo. S tem svojim da, se mi zdi, bodo šele popustile vezi, ki mi že kakšnih tisoč let branijo hoditi povsem
vzravnano.
O plebiscitu preberem vse, tudi vso neužitno propagandno šaro, od katere ne zbolim zgolj zato, ker sem tako čustveno prežet s svojim da.
če vprašate mene
Leporečna, vznesena, gostoleča in vseobsegajoča politična propaganda prihaja tokrat znova do polnega zamaha. Pa sem že upal, da jo bo zamenjalo peprosto obveščanje in pošteno politično trženje.
Večina plebiscitnega pisanja me namreč hoče poenotiti, vsiljuje mi neke koalicijske miselne vzorce, posiljuje me z razlogi, vzroki in posledicami, ki nimajo z mano, mojim načinom gledanja in z mojimi pričakovanji nič skupnega.
Izžrebani politiki za kristalno kroglo usmerjajo mojo voljo, ki da naj postane narodova volja, in kažejo cilj, ki naj ga zamenjam za sredstvo. Toda moj cilj ni samostojna država.
To je le sredstvo za dosego cilja. Ta pa je dostojno življenje v samostojni državi.
Vaše nezaupanje mi gre na živce. Dopustite mi, da se sam najdem, očedim in preoblečem za ta dan. Ne izbirajte mi cvetja za gumbnico.
Pustite me vendar na miru.
Ne naženite me v čredo, pa če so ovni vodniki še tako rogati. Na ta dan hočem biti sam, sam s svojim dolgom do prednikov in njih trepetajočo nejevero.
Ne postavljajte zvočnikov in ne ukazujte izobešanja zastav. Če vprašate mene, to ni čas glasnosti, temveč priložnost za možat pogovor in šepet, da ne prekričimo bitja srca in utripa v sencah.
Pojdimo v ta dan vsak s svojo vero v svojo resnico in s svojim pričakovanjem dovolj velikega svojega kosa kruha.
Bodimo ljudje. Od tod do naroda je potem pot krajša in lažje prehodna.
Doro Hvalica
O
(O
Prilika o hruškah ali plače po vladino Kovinarji v Cankarjevem domu in v parlamentu Iz Maribora: O majhni deželi in majhnih ljudeh Ob plebiscitu: Kalvarija ali vstajenje Trgovina z gozdarji na debelo in drobno Janez Kopač: K majhni državi sodi nizka javna poraba V Srbiji je zmagal strah pred spremembami Predlog zakona o plačah za 1991
stran 3 stran 4 stran 5 stran 6, 7, 8 stran 8 stran 9 stran 12 stran 13
mtmmm
2 Delavska enotnost
Ljubljana, 14. decembra 1990
druga stran
Na svoji zemlji ali Viba
Dolgo časa nedotakljiva kultura in njene institucije so navsezadnje pričakale čas, ko je mogoče iti v stečaj. Že pred leti so se s tem srečale nekatere založniške organizacije, ki so kulturne pa hkrati niso, saj pretežno delujejo po tržnem načelu. Sedaj se je ta pojav preselil v filmsko umetnost, ki je kot sedma umetnost dolgo veljala za umetnost socializma itd. Zgodovina je film naredila za režimsko umetnost. Kljub tej režimskosti pa film pozna svoje krize in nikoli jih ni prebrodil preprosto in neboleče. Če verjamete ali ne, so se pni filmarji znašli na cesti že leta 1953, in to zaradi gospodarske in ne politične krize.
V novejšem času je najprej zašel v likvidacijo Vesna film. Zgodbe ni treba obnavljati. Sesul se je kot milni mehurček in ljudje okoli njega so vsak zase iskali preživetje in ga našli, hkrati pa javno tarnali nad krivičnostjo družbe in nič o svoji poslovnosti. Drugi filmarji so mirovali, meneč, da strela ne bo dvakrat udarila v isto okolje. Pa je nemogoče postalo mogoče. V letu dni je Vesni sledila Viba.
Pri Vibi pa gre za več in resnejše zadeve. Ni bila le tehnična baza, ampak tudi producent. Kdor Vibo danes gleda kot tehnično bazo, mora spoznati, da je prej oddelek filmskega muzeja kot sodobna tehnična baza. Kdor jo gleda kot producenta, pa hitro ugotovi, da v njenih odnosih in obnašanju producentske pameti in soli ni bilo na pretek. Bila je čuden skupek še bolj čudnih filmskih odnosov, kjer nikoli ni bilo jasno, kakšnih je 6/7 ledene gore, skritih pod površino.
Zato ob stečaju ne pomaga valiti odgovornosti na neustrezno kadrovsko zasedbo sedanje vodilne ekipe. Ta podedovanega ni zmogla obdržati in tudi ni smela. Bahavo se je razkazovala v svetu, ko se je doma srečevala z delom kvalitetnih, zahtevnih in dragih režiserjev. Ob tem ni hotela priznati, da je hišo že dobila v. roke nesolventno. Dovolj so ji bile obljube in finančna pomoč bivše vlade. Potem pa je vse minilo. Kljub vsemu relativno majhna izguba ne bi smela povzročiti stečaja ali ukinitve, če ne bi nekdo tega hotel zavestno. Razlogi so znani tistim, ki so se tako odločili. Površno vzeto so za ustanovitelje pomembni, za kulturo kot celoto pa grozljivi!
Sociološka definicija družbene institucije, in to je Viba bila, govori o družbenem odnosu, ki je pripoznan in družbeno varovan. Problem ukinitve Vibe je v tem, da se takšen odnos podira, da bi hkrati nastajal novi, boljši, ustreznejši. In kadar je to tako, in tako je bilo že pri ukinitvi Vesne filma, se moramo vprašati: kje je pamet. Institucionalno vzeto je od tistega, kar imenujemo film, ostalo nekaj kinematografskih podjetij, akademija, ki nosi v naslovu ime film, in publika, ki slovenskega filma menda ne mara. Tu je seveda še kup filmskih delavcev, ki pa so bili že prej in bodo tudi potem - le takrat, kadar se stvari spreminjajo, jih nihče ne upošteva ali pa se znajdejo na cesti. Na vso srečo so začeli s filmom Na svoji zemlji.
Vse to pisanje je ena od značilnosti prehodnega časa. Že če pogledamo zasnovo zakona o zavodih, vidimo, da takšno obnašanje ne bo več možno z nobene strani. V dosedanjem času je ustanoviteljstvo pomenilo priznanje očetovstva brez alimentov, sedaj pa bo postalo odgovorno početje, kar je čisto prav!
Kadar pa govorimo o institucijah nacionalnega pomena, se zagotovo mora vsakdo vprašati, ali ima pravico ukinjati nekaj, česar ni zgradil, ampak podedoval. Ali ni najprej dolžan z vsemi možnimi sredstvi varovati institucijo, biti odgovoren za kulturo, ali kot smo svoj čas v kritičnih trenutkih rekli: Smo resorni organ za kulturo in ne proti kulturi!! Tega spoznanja pa ni. Če nam ni všeč direktor, ukinimo firmo. Pa smo s tem ukinili predvsem »Labora« in izgubili možnosti plemenitosti »Ore«.
Če se komu zdi preostro, nič zato. Po tej poti je v prihodnost odkorakala Narodna galerija, zbrana sredstva za njeno ureditev že odhajajo drugam. Jutri bo na vrsti NUK kot srce in razum maloštevilnega slovenskega naroda. Misel zdrsne v tiste čase narodnega prebujenja sredi 19. stoletja, ko smo sredi Ljubljane zgradili pol manjše gledališče (sedanjo opero) od predvidene. Uradna slovenska oblast je uspela prepričati Dunaj, da večjega gledališča ne potrebujemo, in državna blagajna je denar namenila drugam.
Drugače pa velja zapisati - ves filmski arhiv z negativi, lavendli in originali mora v Arhiv republike Slovenije in ni predmet stečajnega postopka. Nobeden od upnikov ga ne more dobiti in nihče od avtorjev ga ne more odkupiti. Vsaj na tej točki moramo vedeti, kaj je odgovornost do časa, ljudi in predpisov. Drugi nas bodo sodili, mi le polnimo svoj dosje!
Milan Bratec
Tretia sindikalna konfedetacjia?
V ptujskem narodnem domu so se konec prejšnjega tedna zbrali predstavniki nekaterih neodvisnih sindikatov iz naše republike. Tam so bili domačini, to je Neodvisni sindikat Slovenije s Ptuja, Sindikat novinarjev Slovenije, Sindikati Obale, Sindikati Kranja, Sindikati igralniških delavcev, Sindikat Genslipping in Sindikat podjetja za urejanje stavbnih zemljišč. Nadaljevali so pogovore o medsebojnem sodelovanju in ustanovitvi sindikalne konfederacije, ki so se pred dvema mesecema začeli na Obali in od koder je v javnost prišla tudi ponudba za tretjo sindikalno konfederacijo.
Sestanek na Ptuju je znova pokazal, da so vsi predstavniki samostojnih in neodvisnih sindikatov zainteresirani za sodelovanje pri skupnem nastopanju v republiškem parlamentu, ker ne morejo računati, da bodo vsak zase dobili priložnost za zagovarjanje interesov svojega članstva. Le manjšina udeležencev pa se je ogrevala za ustanovitev sindikalne konfederacije in zanjo iskala tudi novo ime. Prevladalo je torej mnenje, da se samostojni sindikati, ki so se otresli ene, ne morejo takoj skriti pod drugo kapo, ker bi s tem izgubili pridobljeno samostojnost. Zato so se dogovorili, da bodo imeli le stalno koordinacijo, na kateri bodo s soglasjem podpisovali skupne izjave in zahteve o vprašanjih, ki so v interesu njihovega članstva. Sklepamo pa, da zavzemanje manjšine udeležencev za ustanovitev (začasne) konfederacije vseeno pomeni, da je lahko katera od organizacij, ki se je udeležila sestanka na Ptuju, nosilec nastanka tretje sindikalne zveze ali konfederacije. To sklepamo iz dogovora, da bodo na enem od prihodnjih sestankov opredelili tudi odnos do ponudbe za konfederacijo, ki jo je pred časom objavila iniciativna skupina, ki se je zbrala na sestanku v Kopru. Mogoče bodo po tej razpravi odpravili tudi organizacijska vpršanja, ki so prevladovala na triurnem sestanku na Ptuju in kjer se je pokazalo, da je za povezovanje v morebitno konfederacijo treba postaviti tudi nekatera omejitvena oziroma izločitvena pravila.
Udeleženci so se dogovorili, da bo naslednji sestanke v Kranju organiziral pa ga bo Jože Antolin. Na njem bodo govorili o svojih Stališčih do ustave in do zakona o privatizaciji.
F. K.
Upor upokojencev
Sredi čedalje bolj razraščajoče se krize je Slovenija te dni doživela pravcati upor petine svojega prebivalstva - toliko je namreč ta čas v naši republiki upokojencev. Približno 800 se jih je zbralo iz različnih krajev Slovenije na javni tribuni v Cankarjevem domu, da bi jasno in glasno spregovorili o svojem gmotnem in socialnem položaju, predvsem pa, da bi protestirali proti najnovejšemu načinu usklajevanja pokojnin. Ta upor upokojencev je zatresel sam republiški vrh, saj so na javno tribuno prišli nekateri njegovi najvidnejši predstavniki, od Zlobca in Peterleta do Malešiča in Mencingerja.
Slovenski upokojenci menijo, da bolj negotovih časov še niso preživljali. Seveda pri tem niso edini, saj tudi delavski kruh postaja čedalje bolj grenak - toda upokojenci so bili od nekdaj barometer socialnih premikov v družbi. Tako je nemalo hude krvi piovzročila predlagana davčna zakonodaja, ki naj bi po žepu udarila tudi upokojence. In da bi bila mera zvrhana, sta tu še nova stanovanjska in zdravstvena zakonodaja, ki je tudi med upokojence, tako kot delavce, zanesla strah in ugibanja o tem, kaj bo jutri. Sicer pa teh bojazni ni docela odpravilo niti soočenje upokojencev iz oči v oči s predstavniki vlade.
Upokojenci so zato sprejeli izjavo, v kateri zahtevajo, naj se pokojnine znova usklajujejo po starem, glede na gibanje nominalnih osebnih dohodkov. Sistem financiranja pokojninskega in invalidskega zavarovanja mora biti takšen, da bo omogočil redno in nemoteno izplačevanje pokojnin. Upokojenci nasprotujejo obdavčitvi pokojnin, zahtevajo socialno varnost na stanovanjskem področju in ohranitev že doseženega obsega in kakovosti zdravstvenega varstva.
Dejstvo je, da denarja za pokojnine primanjkuje iz meseca v mesec. Zagata se zdi na videz preprosta - po eni strani raste število upokojencev, po drugi pada število delavcev, vmes pa ni nobenega sklada, iz katerega bi se pokojnine izplačevale, ampak se denar preprosto preliva iz enega žepa v drugega. Tudi z osamosvojitvijo, vsaj za začetek, ne kaže rožnato - naslednja tri leta se znajo razmere še poslabšati. Težko je sicer verjeti, da bi vlada lahko posegla v socialno varnost velikega števila 390.000 slovenskih upokojencev, h katerim je treba prišteti še 100.000 vzdrževanih članov, toda po drugi strani je logično, da bo breme krize padlo na vse. Kdo bo torej naslednji, ki bo prišel v Cankarjev dom?
Marija Frančeškin
Novi zakon o zajamčenem OD
Vlada je 12. decembra določila tudi predlog za izjavo zakona o zajamčenem OD, ki bo nadomestil zakon, ki velja do konca letošnjega leta. Ustava pa določa, da gre delavcu iz dela zajamčen OD najmanj v višini, ki zagotavlja materialno in socialno varnost.
Predlog za izdajo zakona govori le o zajamčenem OD za delo v polnem delovnem času in ob normalnih delovnih rezultatih, govori o pravici delavcev do zajamčenega OD in o dolžnosti delodajalca, da ga izplača.
Zajamčeni OD določa izvršni
Za oživitev in ne za razprodajo Elana
Če hočeš imeti hišo, ni dovolj, da o njej sanjaš, da imaš načrte, račune, predračune, analize... Moraš pljuniti v roke in začeti zidati.
Takšna je videti osnovna filozofija novega, že tretjega stečajnega upravitelja begunjskega Elana Igorja Trillerja. Njegova skupina, v kateri so še: Katarina Benedik, Matjaž Vuga, Borut Gorazd, Franci Perčič in Asim Perviz po njegovi izjavi na tiskovni konferenci ob prevzemu dolžnosti ni prišla v Elan kot pogrebnica. Prišla je z namenom, da z revitalizacijo poslovnega procesa poravna dolžnosti do upnikov in vrne Elanu ime, ki ga je imel. Sploh ne
Kolektivna pogodba
V skladu z 32. členom Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo objavljamo izhodiščne vrednosti bruto osebnih dohodkov za posamezni tarifni razred:
	za sept.	za okt.	za nov.	za dec.
L enostavna dela	5.670	6.091	6.500	6.741
II. manj zahtevna dela	6.240	6.704	7.154	7.419
III. srednje zahtevna dela	6.790	7.488	7.990	8.286
IV. zahtevna dela	7.770	8.347	8.907	9.237
V. bolj zahtevna dela	8.790	9.433	10.077	10.450
VI. zelo zahtevna dela	10.490	11.269	12.025	12.470
VII. visoko zahtevna dela	11.910	12.795	13.654	14.159
VII. najbolj zahtevna dela	14.180	15.234	16.256	16.857
IX. izjemno pomembna	17.010	18.274	19.500	20.222
Povračilo stroškov prehrane	700	752	802	832
Zaradi različnih tolmačenj poudarjamo, da se skladno z določili kolektivne pogodbe izhodiščne vrednosti, preračunane na podlagi eskalacijske klavzule, uporabljajo pri izplačilih osebnih dohodkov za mesec in ne v mesecu. Mesečna valorizacija osebnih dohodkov po splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo ne pomeni avtomatične valorizacije osebnih dohodkov v podjetjih in pri delodajalcih. Obvezno pa pomeni spremembo višine osebnega dohodka delavca, če bi bil njegov osnovni osebni dohodek nižji od valoriziranega izhodiščnega osebnega dohodka po splošni kolektivni pogodbi.	Brane Mišič
razmišlja, kot njegovi predhodniki, o prodaji podjetja, blagovne znamke ali licenc. Preveč je vrednosti v njih, da bi jih razprodali za majhen denar. Še posebej, ker obstajajo načini in možnosti za obnovitev večine proizvodnje. Za ta pa, po njegovem mnenju so tudi notranje rezerve. Prepričan je, da bo odbor upnikov pristal na tak način stečajnega postopka, saj bo, če drugega ne, povečeval stečajno maso. In prav gotovo ni zanemarljivo, da bo novi stečajni upravitelj svoje načrte oprl na delavce Elana. Že prvi dan jim je na zboru razložil svoje načrte in dobil njihovo podporo. V proizvodnji je že začelo delati 350 delavcev. Računa pa, da jih bo v najkrajšem času začelo delati še več. Tudi tisti, ki so bili že odpuščeni.
Povedal je, da čarobne palice sicer nima, je pa prepričan, da podjetje, ki je bilo naš nacionalni ponos, ne sme in ne more propasti. Tudi zato ne, ker je njegova blagovna znamka na tujem trgu še vedno visoka. Zato se nameravajo udeležiti sejma plovil v Dtissel-dorfu in smučarskega v Miinchnu.
Načrti Trillerjeve skupine se tako bistveno razlikujejo od dejavnosti prejšnjih dveh. Že po prvih potezah, ki jih je naredila, je jasno, da bo delala v korist upnikov, predvem pa za ohranitev in oživitev podjetja. Taka zagotovila so tudi izkušnje, ki jih ta skupina že ima. Vliva pa upanje, da bo tudi uspela. In če bo, bo to prav gotovo dober nauk drugim stečajnim upraviteljem.
Vsekakor pa je že sedaj jasno, da je odločitev stečajnega senata tokrat dobra, morda zato, 'ker je, kot kaže, nastala brez zunanjih vpiivov.	A A
svet oziroma vlada po predhodnem mnenju sindikatov in sicer dvakrat na leto.
Zajamčeni OD se določa na podlagi vrednosti košarice minimalnih življenjskih potrebščin in ob upoštevanju gibanja in ravni OD ter produktivnosti dela v gospodarstvu republike Slovenije.
Predlog za izdajo zakona določa, da sme nesolventna pravna oseba izplačevati le zajamčene OD v višini 90 % OD v preteklem mesecu. Tak sistem pomeni za ne-solventne organizacije obvezno znižanje akontacij OD. Predlagatelj zakona ugotavlja, da bo ta sprememba povzročila težave zlasti v velikih sistemih, ki so kronično nelikvidni in zato niso sami krivi.
Predlagatelj je v obrazložitev napisal, da je tak zakon potreben tudi zato, ker kolektivna pogodba neposredno ne sankcionira določil o izhodiščnih OD.
Potresna (ne)vamost JE Krško_______________
Nuklearka na nevarnem območju
Vprašanje, koliko je jedrska elektrarna vama in koliko ne, ostaja vse bolj aktualno. Ne toliko zaradi elektrarne same, ampak zaradi območja Krškega, ki je na enem izmed seizmološko najbolj aktivnih območij v Jugoslaviji. Dr. Stanko Busar je na zadnjem zasedanju skupščinske komisije za proučitev okoliščin izgradnje jedrske elektrarne Krško in posledic njenega obratovanja povedal, da jedrske elektrarne tam, kjer stoji zdaj, v nobenem primeru ne bi smeli postaviti.
Le 700 metrov stran od jedrske elektrarne poteka namreč aktivna potresna prelomnica. Pred začetkom izgradnje vsake jedrske elektrarne je treba izdelati predgrad-beno varnostno poročilo. Vendar v varnostnem poročilu, ki je bilo poslano Westinghousu, ni bila zabeležena potresna prelomnica. Za zdaj še ni znano, zakaj so to spustili.
Ameriški predpisi, ki so veljali ob postavitvi JE, bi morali veljati tudi pri nas. V njih je pisalo, da jedrska elektrarna ne sme biti postavljena na območju, ki je oddaljeno od aktivnega preloma pet milj. Kot je ugotovil eden izmed naših izvedencev, je ta razdalja le 700 metrov, kar je manj kot ena milja. To pa pomeni, da že po predpisih, ki so bili mednarodno priznani v času gradnje, prepovedujejo nuklearko tam, kjer je zdaj. Prof. inž. Bubnov je v poročilu 25. junija 1975 zapisal, da je lokacija JE Krško glede na seizmičnost tega območja neprimerna. Vendar so jo takrat že začeli postavljati, brez gradbenega dovoljenja na podlagi lokacijske odločbe. V tem primeru je oblast kršila ne le svoje predpise za investicijsko gradnjo, temveč tudi v svetu običajni način priprave na gradnjo jedrskih elektrarn. Izgovori, da je elektrarna protipotresno zgrajena, niso opravičljivi, saj tudi v takem primeru niso izključene vse nevarnosti.
Za grešene investicijske odločitve niso krivi samo politiki, ampak tudi tisti strokovnjaki, ki so jim pritrjevali. Ves potek gradnje je bil napačen, opozarja inž. Sergej Bubnov. Zakaj je bila JE Krško locirana prav na tem območju, je vprašanje, ki še čaka na odgovor. Ali so bili napačni računi posledica neznanja ali manipulacij, bo treba šele ugotoviti. Vsekakor pa so to podatki, ki bodo pripomogli k hitrejšemu zapiranju nuklearke.
M. F.
Vasji v slovo
Močno nas je prizadela in globoko pretresla vest o tragični nesreči našega sodelavca in predsednika Svobodnih sindikatov Litostroja Vasja Krefta. Najbrž toliko bolj, ker smo bili še istega dne skupaj in smo se poslovili brez zle slutnje, da se nikoli več ne bomo videli.
Vasja je bil vse svoje življenje človek navideznih nasprotij - od upornika do neskončnega zagovornika pravičnosti in reda. Ravno zaradi tega smo ga delavci Litostroja pred tremi leti izvolili za predsednika sindikata, saj smo mu zaupali, da se bo znal in hotel boriti za pravice delavcev. Tem ciljem je podredil svoje življenje in svoje moči, z resnicoljubnostjo pa si je pridobil tudi veliko prijateljev in somišljenikov. Poznali smo ga kot uporniškega predsednika sindikata, obenem pa tudi kot človeka, ki je znal tenkočutno prisluhniti delavcem v stiskah in jim pomagati pri težavah.
Težko nam je ob misli, da ga ni več med nami, saj nam bo močno manjkal kot zavzet sindikalist, kot človek, poln življenjskih modrosti, velik ljubitelj narave in predvsem naš prijatelj.
Njegovi prijatelji, sodelavci in člani sindikata Litostroj
v središču pozornosti
Ljubljana, Ljubljana, 14. decembra 1990
Delavska enolnost
3
HIBI|	Vsebina dela narekuje organizacijo
rmIKa 0 imiSKan Le pisanje stališč
Nekako tiho, skoraj neopazno, v senci usodnejših zgodovinskih odločitev, je šla mimo skupščinska razprava o spremembah delovne zakonodaje. Čeprav bo v prihodnje prav ta krepko krojila usodo lepega števila Slovencev.
Če že ne zakonska sprememba sama, pa razprava, ki jo je spremljala, zasluži vso pozornost. Pokazala je, da tradicionalno pridni in delovni Slovenci na nezaposlene gledamo nekako tako, kot na kužne bolnike: saj se nam smilijo, ampak v bistvu so si pa krivi sami. To se da slutiti tudi iz raznih priložnostnih izjav, ki jih že dalj časa poslušamo: da so celo tujci, ki se zanimajo za vlaganja pri nas, začudeni, kako preveč ugodno pri nas obravnavamo nezaposlenost, nadomestila so previsoka, čas prejemanja predolg... Rekla bi, da so morda tujci res »impresionirani«, ko slišijo, da delavci, ki so ostali nezaposleni zaradi stečaja svojega podjetja, prejemajo 80-odstotno nadomestilo. Ta podatek pa je lahko impresiven samo, dokler ne vemo, koliko je 100-odstotkov; to pa je žal v večini primerov t.i. zajamčeni osebni dohodek. Naravnost povedano, to je znesek, s katerim ni mogoče preživeti, čeprav se uradno imenuje »dohodek, ki še zagotavlja socialno varnost«. Znižanje tega zneska še za dvajset odstotkov pa sodi že v črni humor.
Resnici na ljubo, tudi jaz mislim, da naša zakonodaja ni ustrezna. Ni pa z njo narobe tisto, kar so ji - med drugim tudi v skupščinski razpravi - očitali, namreč, da preveč ujčka delavce. Nasprotno, zakonodaja res preveč ščiti delovno mesto, hkrati pa je do delavcev krivična. Če naj se gospodarstvo in vse druge dejavnosti prestrukturirajo - in »prestrukturiranje« je stalno in normalno stanje vsake uspešne ekonomije - morata biti število in struktura delovnih mest spremenljiva. Z drugimi besedami, podjetje (ali zavod, ali služba) mora imeti možnost, da število delavcev prilagaja potrebam, da jih odpušča in sprejema nove, v skladu s potrebami. Naj še enkrat spomnim na že legendarno potezo lastnika Fiata, ki je baje nekoč sklical vse svoje delavce in jim predočil izbiro: ali jih precejšen del takoj odpusti in bodo ostali omogočili, da se bo podjetje prestrukturiralo, poslovalo z dobičkom in čez čas ustvarili nova delovna mesta, ali pa ostanejo vsi in bodo čez čas vsi brez dela.
Izbrana je bila prva možnost, in Fiat je še danes mogočna firma... Res je, da se vse tovrstne zgodbe ne končajo tako srečno, vendar je morala jasna: razvoj pomeni med drugim stalno spreminjanje delovnih mest, tudi številčno in preveliko ščitenje obstoječih delovnih mest razvoj ovira. Po naši zakonodaji pa je ukinjanje delovnih mest zelo oteženo oz. povezano s pogojem, da se za te delavce v istem podjetju najdejo druga delovna mesta, kar pa je v mnogih, če ne v večini primerov nemogoče.
Vendar je po drugi strani v naši zakonodaji delavec v bistvu slabo zaščiten. Zakon nalaga podjetju, da odvečne delavce najprej postavi na čakalno listo z minimalnim osebnim dohodkom; ko delavec nazadnje kljub temu ostane brez dela, je njegovo nadomestilo seveda minimalno. Podjetje pa se mora bolj kot z razvojnimi vprašanji ubadati z vprašanjem, kako vsak mesec napraskati denar za - čeravno minimalne - plače. Vlada vlaga denar v podjetja, ki so v takšnih težavah, da bi preprečila stečaj, podjetje pa ga mora usmeriti v (minimalne) plače (ob tem pa še lep del vrne v obliki pri-
spevkov!), namesto da bi ga usmerila v razvoj. Vsekakor bi bilo pametneje, da bi država takoj prevzela izplačevanje nadomestil delavcem, podjetje pa naj svoj denar vlaga v razvoj. Poleg tega pa pri nas nimamo - tako kot v državah, iz katerih prihajajo tujci, ki se baje čudijo, koliko pravic dajemo brezposelnim - sistema nadomestil ustrezno nadgrajenega s sistemom socialnih pomoči. Otroški dodatek je sicer odvisen od velikosti družinskega dohodka, toda zgolj s tem družina ne more preživeti; drugih vrst pomoči, ki bi v razmerah, kp so starši nezaposleni, omogočile, da družina preživi in da opravlja svoje vloge, pa sploh nimamo. Obrazložitev, da bo zmanjšanje nadomestil in skrajšanje časa, v katerem se nadomestilo prejema, brezposelne prisililo, da »bodo sami bolj aktivni pri iskanju rešitev zase«, pa vleče na cinizem. Koliko novih delovnih mest pa se je letos odprlo? Povsem jasno je tudi, da vlada ne vodi
aktivne politike ustvarjanja novih delovnih mest in meni, da mora gospodarstvo samo misliti na to. Take vrste liberalizem pa je še povsod vodil k povečevanju brezposelnosti. Zanašanje na to, da bodo brezposelni množično sami postajali podjetniki, pa je seveda naivno; tudi v najbolj tržnih sistemih se podjetniki večinoma ne rekrutirajo iz te skupine. Podjetništvo namreč ni zgolj volja, je tudi sposobnost; pri nas pa zaenkrat tudi ni sistema podpiranja in spodbujanja podjetništva. Najbolj neokusno, da ne rečem cinično pa je bilo slišati, kako o prevelikem ujčkanju delavcev govorijo direktorji. Zakaj ti so pa res zaščiteni kot medvedje! V tujini imajo sicer menežerji res veliko moč, za svoje napake pa odgovarjajo - tudi s svojim premoženjem! Česa takega se seveda našim direktorjem ni bati. Sploh nisem proti-direktorsko usmerjena, pomembni in dragoceni so, prav je, da imajo velika pooblastila; vendar pa je znano, da za slab položaj podjetja nikoli niso toliko krivi »slabi« delavci, kot slabo poslovodstvo. Če se torej poslovodstvo izgovarja na »ujčkanje« delavcev, to nujno zbuja slabe asociacije... Vrhunec vsega pa je mnenje, da imajo nezaposleni prav zares preveč ugoden položaj, saj med njimi npr. ni bilo množičnega odziva, ko je kombinat iskal obiralce hrušk. Te znamenite hruške - včasih so seveda tudi jabolka - imajo v razpravah o položaju brezposelnih sploh veliko vlogo; že leta
praksa zrela za muzej
Običajno proti koncu leta delamo obračune poslovanja in z optimizmom napovedujemo boljše rezultate in tudi življenje v naslednjem letu. Vendar se nam letos postavlja vprašanje, ali lahko in s koliko optimizma lahko ocenjujemo gospodarske razmere v naslednjem letu.
Obseg proizvodnje v prvih desetih mesecih letos je v primerjavi z enakim obdobjem lani skrčen na 89,9 odstotka; stroški proizvodnje na enoto proizvoda so se močno povečali; krepko je padla produktivnost; izgube so 5,5-krat večje od akumulacije; nezaposlenost se že več kot leto dni povečuje za povprečno štiri odstotke mesečno; pojavlja se velik presežek delovne sile in socialni zapleti. Realni osebni dohodki v septembru 1990 v primerjavi s septembrom 1989 padli za 27,1 odstotka, nelikvidnost dosega vrhunec. Če imamo glede prikazanih finančnih podatkov zares nekaj rezerv zaradi možnosti prikazovanja bilančnih rezultatov pa so drugi podatki stvarnost.
Takšno stanje zahteva resno strokovno delo in analize. Na podlagi tega je potem treba pripraviti gospodarske ukrepe, ki morajo na danih temeljih zagotavljati optimalen razvoj. Gmotni in socialni pritiski krize, politične in spolitizirane konfrotacije povzročajo poleg gmotne in socialne krize tudi krizo zaupanja. Brez zaupanja pa ne bo mogoče začeti množičnih aktivnosti za izhod iz krize v modernih, razumnih in učinkovitih makropolitičnih in makroekonomskih okvirjih. V takšnih razmerah ponavadi pridejo na plan preizkušene metode ekonomske politike:
omejujejo se dohodki. Dosedanji razvoj pa je potrdil, da takšna politika ne pripelje do ravnotežja trga dobrin, da so posledice padec proizvodnje, neproduktivni stroški, predraga državna režija v občini, republiki in zvezi.
Kljub globoki krizi pa položaj ni brezizhoden. Potrebno bo veliko trdega dela, nujno bo spremeniti zares neustrezno gospodarsko strukturo, modernizirati strojno opremo in uveljaviti učinkovitost gospodarjenja. Le besedičenje in razglašanje, da hočemo tržno gospodarstvo, je le nadaljevanje dosedanjih utopičnih iluzij.
Današnje razmere narekujejo tudi sindikatom spremembo strategije. V njihovem delu je nedvomno že prišlo do premikov. Tudi zadnji skupni razgovor treh različnih sindikatov potrjuje, da je možno doseči soglasje v interesu delavcev, članov sindikata. Sindikati se zavedamo - tega se mora zavedati tudi vlada - da nakopičeni in nerešeni socialni problemi običajno kot bumerang zadenejo gospodarsko in politično stabilnost. Strategija sindikata mora biti po našem mnenju usmerjena v preprečevanje ogroženosti razvoja. Za dosego tega cilja so sindikatu na voljo vse oblike sindikalnega boja. Vlada s svojim delom doživlja hude kritike, vendar pa po našem mnenju pripravlja nekatere pomembne in ustrezno naravnane gospodarske ukrepe (kolektivna pogodba za družbene dejavnosti, davčna reforma). A ni vse le v ukrepih vlade. Bolj trdovratna se nam zdi problematika neposredno v podjetjih. Delavci so zmedeni. O tem poročajo članki v časopisih. Mnoga podjetni-
ška vodstva v imenu podjetništva (to je še na papirju in ne v praksi) frazo »delavci so se samoupravno odločili« zamenjujejo z grožnjami z odpovedmi, pošiljanjem delavcev na prisilni dopust, preštevanjem presežkov delavcev, kot da so delovna sredstva in tudi delavci njihova last. Pri tem očitno pozabljajo, da se samo po sebi nič ne spremeni, ker je v središču dogajanja človek. Pozabljajo, da šele usklajeno delovanje znanja, vodstva in delavcev zagotavlja uspeh; še tako dobra ideja ali načrt sicer propade. Vsaj s temi izkušnjami je naša pretekla praksa zelo bogata.
Ni odveč, če še enkrat poudarimo, da sedanji položaj zahteva novo strategijo sindikata. Sindikat se mora boriti za delo, za nova delovna mesta, za plače, za zaščito delavca na trgu delovne sile. Tega pa ne more doseči ozek podjetniški ali lokalni sindikat. Sindikat mora biti oprst na stroko, da bo znal vladi in vodilni strukturi v podjetjih argumentirati in dokazati upravičenost svojih zahtev. Pisanje pisem in stališč je slej-koprej izraz nemoči, praksa, zrela za muzej, in ne oblika sindikalnega boja. Zavedati se moramo, da je vsebini podrejena organiziranost, ki je geslo naših razprav. Menimo, da je uspešno poslanstvo sindikata možno, le če temelji na vsebini dela in ne na togi recepturi organizacijske strukture.
Močan sindikat lahko prispeva, da v naslednjem letu kljub zelo kritičnim gospodarskim razmeram globalno ne bi živeli veliko slabše. Verbalni dialog namesto ekonomskega dokazovanja ne pripomorejo k temu.
Brane Mišič
se navajajo kot kronski dokaz, tako da so že kar nekakšna prilika, podobna tisti svetopisemski o delavcih v vinogradu. Kot da bi bili brezposelni kaj manj brezposelni, če bi šli tri dni obirat hruške! Naj se tisti, ki se te prilike poslužujejo, tega zavedajo ali ne, ozadje teh hrušk je zamisel, da bi brezposelni morali ponižno in hvaležno sprejeti vsako drobtinico; ker pač hruške ne zorijo vse leto, bi morda pozimi lahko kidali sneg (če ga bo bog dal!), kot stavkokazi pometali ceste, kot rezervna »armada delovne sile« posredovali ob naravnih katastrofah... Morda bi se kazalo celo spomniti dokumentarne knjige »Čisto na dnu« in podjetnih nemških podjetnikov, ki so med
brezposelnimi dobivali delavce za čiščenje jedrskih odpadkov, seveda brez (ne)potrebne in drage zaščitne opreme...
Skratka, hočem reči, da hruške problema brezposelnosti ne morejo ne rešiti ne omiliti, pravi sadjarji pa tudi vedo, kako se tej reči streže. Mimogrede rečeno, tudi v tujini, kjer brezposelnost tudi ni neznan pojav, se pri takih sezonskih delih zaposlujejo tuji študentje, »kronični« sezonci itd. Vendar to s pravicami nezaposlenih, s sistemom socialne pomoči in s politiko zaposlovanja nima nobene zveze. In slabo se nam piše, če jih bomo v zvezo postavljali mi!
Marija Cigale
O poslovnih rezultatih jugoslovanskega gospodarstva v letošnjem letu
Naraščajoče izgube
Uradni statistični podatki o poslovanju jugoslovanskega gospodarstva v letošnjih devetih mesecih so znani že nekaj časa in marsikoga lahko zaradi njih resnično boli glava. Več kot 9000 podjetij je namreč ustvarilo okoli 55 milijard dinarjev tekočih izgub, tako da je vseh izgub (nepokritih iz prejšnjih let in tekočih) okoli 75,5 milijarde dinarjev ali skoraj 7 milijard dolarjev. Tekoče izgube so se najbolj povečale v letošnjem tretjem trimesečju, ko se je najbolj hitro zmanjševala akumulacija. Razhajanje med
ustvarjeno izgubo in akumulacijo se torej povečuje, tako da znaša izguba na zaposlenega okoli 11.000 dinarjev, akumulacija pa le 2.000 din.
Merjeno z absolutnimi merili, so bile letošnje izgube največje v ožji Srbiji, Sloveniji in Hrvaški. Delež teh treh republik v skupnih jugoslovanskih izgubah je bil okoli 70-odstoten, delež slovenskega gospodarstva pa 22 odstoten.
Hitrega povečevanja izgub na prvi pogled ni bilo pričakovati. Že bežna analiza razmerij med stopnjo rasti inflacije,
osebnih dohodkov in javne porabe pa nazorno pojasnjuje, da drugače ni moglo biti in da se bodo izgube do konca leta še povečale. Kot ugotavljajo sodelavci mariborskega Inštituta za diagnozo in prognozo, so se v letošnjh desetih mesecih cene industrijskih proizvodov povečale za okoli 54 odstotkov, cene reprodukcijskega materiala za 57, maloprodajne cene pa kar za 109 odstotkov. Razlika med rastjo cen industrijskih proizvodov in maloprodajnih cen nam pove, da so se fiskalne obremenitve gospodarstva ob-
čutno povečale. Ali z drugimi besedami, mesečna javna poraba se je povečala od 23,2 milijona dinarjev decembra 1989 do 42,7 milijona julija letos to je za 84 odstotkov. Javna poraba se je torej povečala tudi realno in ne le nominalno. Po računih dr. Rasta Ovina je letošnja fiskalna obremenitev gospodarstva presegla polovično vrednost družbenega proizvoda in je znašala več kot v najbolj razvitih državah!
Na povečevanje izgub je vplivala tudi rast osebnih dohodkov. Od decembra lani do letošnjega avgusta se je namreč mesečna masa čistih osebnih dohodkov povečala z 20 na 28,5 milijarde dinarjev ali za 42,5 odstotka. Če k čistim osebnim dohodkom prištejemo še druge najpomembnejše vrste prejemkov (za opravljena pogodbena dela, avtorska dela, za stroške službenih potovanj, za socialno
zavarovanje, solidarnost in borčevske pravice), pridemo do podatka, da se je osebna poraba od decembra lani do letošnjega avgusta povečala za 122 odstotkov, to je realno za 22,7 odstotka. Ker produktivnost dela in kapitala upadata, je logično, da smo si lahko privoščili realno večjo javno in osebno porabo le na račun povečevanja izgub.
Slika letošnjih poslovnih »rezultatov« gospodarstva je še bolj neprijetna, če jo dopolnimo s širšega makroekonomskega zornega kota. Letošnja inflacija je trenutno okoli 130 odstotkov, stopnja nezaposlenosti je okoli 20-odstotna (v Sloveniji okoli 7-odstotna), gospodarska rast je negativna in bo letošnji družbeni proizvod okoli 7 odstotkov manjši od lanskega, načrtovani cilj presežka v tekočem delu plačilne bilance pa je resno ogrožen.
Če sklenemo: Jugoslovani smo mojstri za postavljanje diagnoz o boleznih gospodarstva. Že dolgo časa vemo, da je gospodarstvo po eni strani premalo učinkovito, po drugi pa preveč obremenjeno z davki in prispevki. Že nekaj časa ugotavljamo, da moramo spremeniti ekonomski sistem in tekočo gospodarsko politiko. Te terapije smo se že nekajkrat lotili, a kaj kmalu prenehali, ker nas je začlelo »boleti«. To se je še posebej nazorno pokazalo letos, ko smo se lotili terapije s šokom - in pogoreli. Gospodarske reforme se bomo morali ponovno lotiti, vendar na drugačen način, s »postopno terapijo«. Tako vsaj svetujejo številni bolj ali manj priznani ekonomisti. Na potezi so spet politiki in tajni politični lobiji, ki so blokirali vse dosedanje gospodarske reforme v Jugoslaviji.
Emil Lah
Kovinarji v Cankarjevem domu zahtevali takojšnje ukrepe
Sindikat in vlada sta za, poslanci pa...
štovati določila splošne kolektivne pogodbe, pravice delavcev se ne smejo več zmanjševati. Zato je predsednik sindikata kovinske in elektroindustrije Slovenije Albert Vodovnik predlagal, da bi poslance skupščine, še posebej pa predsednika Franceta Bušarja, pozvali, naj v torek, 11. decembra, postavijo na dnevni red seje posebno točko, v kateri bodo obravnavali njihov položaj. Če do tega pride, bo stavka preložena in organizirana kasneje, če bo potrebno.
Če pa ta zahteva ne bo uresničena, bodo vsa podjetja v tej dejavnosti v sredo, 12. decembra, kot je bilo napovedano, ustavila stroje. Ta sklep so z bučnim aplavzom soglasno sprejeli.
Delo kot osnova socialne varnosti
O delu pogajalske skupine za podpis panožne kolektivne pogodbe je govoril Miloš Pavlica iz Iskre Holdinga
Obljube delajo dolg in dolg, ki ga ima vlada pri kovinarjih, je iz dneva v dan večji. Že spomladi je sindikat kovinske in elektroindustrije Slovenije začel opozarjati na izredno težak položaj te dejavnosti in že takrat so pozvali tako vlado kot poslance v republiški skupščini, naj del svojega skupščinskega časa posvetijo tudi reševanju teh težav. Odmev na vse te pozive pa je bil vse dosedaj zelo pičel. Obravnava tega vprašanja sploh ni prišla na dnevni red, nekako mimo so šla tudi prizadevanja gospodarstvenikov v vladi, da bi pozornost namenili ne samo političnim, ampak tudi gospodarskim zadevam. Zato je bil ponedeljkov zbor vseh predsednikov sindikatov kovinske in elektroindustrije v Cankarjevem domu zadnje opozorilo pred napovedano stavko.
Vlada se je (končno) odzvala
Tokrat kovinarji niso bili sami. Končno so se pozivu za sodelovanje oziroma udeležbo odzvali tudi tisti, ki imajo na skrbi slovensko gospodarstvo, in sicer dr. Jože Mencinger, podpredsednik izvršnega sveta, in minister za industrijo ter gradbeništvo Izidor Rejc.
Čeprav njune besede niso dale veliko upanja za hitro rešitev težav zaposlenih v tej dejavnosti, pa je že njuna prisotnost pomenila glede na dosedanje odnose korak naprej. Tako je dr. Jože Mencinger predvidel težke čase za vse Slovence, saj se osebni dohodki realno ne bodo smeli povečevati, če želimo vstopiti v Evropo. Napovedal je tudi večje število brezposelnih in propad tistih podjetij, ki se ne bodo sposobna prilagoditi zahtevam trga. Med ukrepe, ki jih je slovenska vlada že sprejela, sodi tudi zakon o intervencijah, s katerim bodo skušali oživiti slovensko gospodarstvo. Žal pa Slovenija denarja za uresničitev teh načrtov nima, zato si bo morala ta denar najprej sposoditi. Pri tem pa nastajajo mnoge težave, ker se posojilodajalcem prav nič ne mudi vlagati denar v negotovo področje, kot je Jugoslavija (katere del smo še vedno), Slovenija pa ta denar potrebuje ta-
koj. Zato je to tudi eden od razlogov, kot je omenil Jože Mencinger, da se osamosvojimo in da se nato v nekaj letih izkopljemo iz težav. Glede vprašanja, katera dejavnost bo v prihodnje deležna večje pozornosti vlade, pa je odgovoril, da nobena, ker Slovenija potrebuje vse.
V razpravi, ki je sledila govoru podpredsednika Slovenske vlade, je Andrej Cimerman iz Šiške prisotne, predvsem na odgovorne v vladi opozoril, da je državna nadgradnja kljub vsem obljubam še vedno predraga. Medtem ko je zanjo vedno dovolj denarja in se osebni dohodki izplačujejo redno vsak mesec, pa mora delavec v proizvodnji, ki ta denar ustvarja, čakati in včasih tudi stavkati, da dobi zasluženo plačilo. Če se bo tako nadaljevalo, je še pristavil Andrej Cimerman, bomo v Evropo prišli brez industrije
pragu 21. stoletja svojim otrokom ne more ponuditi toliko, kot so jim starši pred tridesetimi leti. Da pa delavci ne bodo več dolgo hlapci, je napovedal Danilo Šipoš iz Murske Sobote, saj ko ne bodo imeli več kaj izgubiti, se tudi ne bodo imeli več česa bati.
Brez poguma ni nič
Tako je vsaj menil Izidor Rejc v svojem nastopu, ko je omenjal bližnji plebiscit in možnosti Slovenije za preživetje. Omenil je tudi vse ukrepe, ki so jih dosedaj že izvedli, in težave, s katerimi se srečujejo vladni predstavniki v skupščini, ki jo sestavljajo v glavnem negospodarstve-niki. Strinjal se je s predhodniki, da je še dosti rezerv tudi v nadgradnji, vendar pa mnoga podjetja še niso storila dovolj, da bi se sama izkopala iz težav. K bolj gospodar-
Ko so predsedniki sindikatov podjetij soglasno in z navdušenjem sprejeli predlagani poziv poslancem skupščine, da naj razpravljajo o gospodarstvu, je ta poziv oziroma zahtevo podprl tudi minister Izidor Rejc, ki je tudi obljubil, da bo storil vse, da se njihova zahteva uresniči. Medtem ko je to govoril, pa mu je nekdo iz dvorane zaklical: »Pazite, to se snema!« Čeprav so se vsi zasmejali, pa opozorilo le ni bilo navrženo, kar tako. Prevečkrat doslej je namreč vlada le obljubljala, izpolnila pa bolj malo. Zato ni presenetljivo nezaupanje, ki ga je bilo čutiti tudi v tem klicu. Morda pa bo tokrat drugače!
in njenih delavcev. Podobno mnenje je imel tudi Edvard Kavčič iz Železarne Jesenice, ki je terjal na konkretna vprašanja tudi konkretne odgovore. Tako na Jesenicah od 15 obratov sedaj delajo samo še trije, verjetno pa se bodo še ti kmalu ustavili, saj ni denarja za nabavo surovin. O podobnih težavah je govoril Ivan Ušaj iz Batuj, ki je tudi izrazil željo vseh kovinarjev, da bi dostojno živeli in ne životarili. Edo Ozimič iz Maribora je vladi postavil nekaj zahtev: poskrbi naj za to, da se bodo spoštovala določila splošne kolektivne pogodbe, da bodo bremena pravično porazdeljena in preide naj končno od besed k dejanjem. Zdenka Bobovec iz Lendave pa je povedala žalostno resnico, da na
skemu obnašanju jih bo mogoče prisilila nova zakonodaja, ki je delana po evropskih merilih. Napovedal je tudi nove naložbe v slovensko industrijo in nove spodbude za izvoznike. Na koncu pa je (kakšna sprememba!) podprl namero kovinarjev, da prek poslancev sprožijo pobudo za obravnavanje njihovega položaja v skupščini.
Ta podpora je, kot kaže, prisotne spodbudila, saj so čedalje glasneje postavljali zahteve do vlade in skupščine. Največje odobravanje je požel Edo Ozimič, ki je postavil tri zahteve: skupščina mora v torek, 11. decembra, postaviti na dnevni red obravnavo položaja kovinske in elektroindustrije, začeti se morajo spo-
Kovinarji v Cankarjevem domu
Med strankarskimi veljaki je nastopil vodja poslanskega kluba Socialistične stranke Slovenije Dušan Semolič.
v Ljubljani. Večina določil pogodbe je že usklajena, le pri nekaterih prihaja med strokovnim združenjem za to dejavnost pri Gospodarski zbornici Slovenije in sindikatom do nesoglasij. Tako še vedno ni dosežen sporazum o tarifnem, delu, kjer zbornica vztraja pri zneskih iz splošne kolektivne pogodbe. Nejasnosti so tudi še glede dopustov, tedenskega delovnika in odstopanj pri OD. Prisotni so pogajalsko skupino soglasno pooblastili, naj pristane na najmanj 20-dnevni letni dopust, nato, da bodo v letu dni v vseh podjetjih prešli na 40-umi delovni teden in da lahko podjetja izplačajo za petino zmanjšan osebni dohodek, če obstajajo ustrezna merila in je omogočen nadzor sindikata nad izvajanjem le-tega.
Za tem se je k besedi priglasil tudi predsednik Zveze svobodnih sindikatov Slovenije Miha Ravnik, ki je v imenu drugih članov podprl njihove zahteve. Sindikat si bo prizadeval, da bi vsi nosili enako breme v razvoju naše družbe. Pri tem pa delavec ne potrebuje socialne miloščine, temveč naj si socialno varnost zagotovi s svojim delom. Pripomnil je tudi, da je sindikat že poslal pripombe in stališča na osnutek nove ustave, predvsem na tiste točke, ki zadevajo položaj delavcev. Os-
O zahtevah kovinarjev v skupščini Slovenije
Upravičeno vztrajanje
To, kar so predsedniki sindikatov podjetij v kovinski in elektroindustriji na zboru v Cankarjevem domu želeli in celo zahtevali, se je naslednji dan, v torek, 11. decembra, tudi uresničilo. Skupščina je tako po dolgem moledovanju in pozivanju s strani sindikata končno popustila (sicer šele po grožnji s stavko) in vsaj začela obravnavati težak položaj v tej dejavnosti.
Prvič v skupščini
V zboru združenega dela, v katerem naj bi sedeli predstavniki gospodarstva, je tako prvič v zgodovini sindikata kovinske in elektroindustrije nastopal njihov predsednik Albert Vodovnik. V uvodnem govoru je predstavil sklepe že omenjenega zbora kovinarjev v Cankarjevem domu, kjer so se zbrali sindikalni predstavniki približno 180.000 delavcev, zaposlenih v tej dejavnosti. Tako je bila izrečena zahteva, da se poslanci začnejo ubadati tudi s te-
žavami v gospodarstvu. Po podatkih, ki jih je navedel, je v zadnjem času proizvodnja padla za desetino, ponekod pa tudi za polovico. Nezaposlenih je zdaj že 52.000 ljudi, osebni dohodek pa se je realno zmanjšal kar za 60 odstotkov. Čeprav so že ti podatki strah zbujajoči, pa se lahko zgodi, da bo že na začetku prihodnjega leta samo v slovenskih železarnah kar 5000 delavcev ostalo brez zaposlitve. Glede na to, da se pripravlja zelo stroga in omejevalna zakonodaja, je poudaril Albert Vodovnik, se bo položaj delavcev in gospodarstva nasploh še poslabšal. To pa med delavci zbuja strah in nelagodje, zato je možno, da bodo v prihodnje lahko prav kmalu izbruhnili socialni nemiri. Zato je predlagal, naj poslanci, ki so jim tudi člani njihovega sindikata zaupali mandate, le uvrstijo na dnevni red razpravo o položaju delavcev v kovinski in elektroindustriji.
Čeprav stavka ni njihov cilj, in to je tudi poudaril, pa so kljub temu sklenili, da če se
njihova želja ne uresniči, v sredo, 12. decembra, (tako kot je bilo napovedano) stavkajo vsa podjetja v tej dejavnosti. Doslej so namreč napovedano stavko že dvakrat prestavili, ker, po njegovih besedah, razumejo politični položaj, v katerem je zdaj Slovenija. Stavki kot zadnjemu in skrajnemu sredstvu sindikalnega boja pa se niso odrekli. Na koncu pa je Albert Vodovnik še enkrat pozval poslance, naj poskušajo skupaj s sindikatom poiskati rešitev za težave.
Izvršni svet naj naredi svoje
Na uvodne besede Alberta Vodovnika se je odzval predsedujoči zbora Jože Zupančič, ki je poskušal pojasniti dosedanja prizadevanja tega zbora. Tako je omenil, da so ravno na njihovo pobudo sprejeli zakon o intervenciji, ki bo poskušal premagati najbolj žgoče težave. Prav tako naj bi z zakoni, ki jih pripravljajo, tudi vplivali na vso kovinsko in elektroindustrijo. Zato je, po besedah Jožeta Zupančiča, ta zbor precej naredil za dobro vsega gospodarstva. Kljub temu je predlagal, naj bi o tem vseeno razpravljali, če bodo na sejo dobili gradivo. Poleg tega je od izvršnega sveta zahteval, še posebej od odgovornih ministrov, naj pripravijo obsežno gradivo o položaju v gospodarstvu, saj bi šele na podlagi tega lahko sprejeli
sklepe, pomembne za skupščino in vlado. V sklepu je tudi povedal, da se v zboru združenega dela zavedajo težkega položaja delavcev v Sloveniji in se zato tudi strinjajo s poročilom podpredsednika vlade Jožeta Mencingerja.
Podobno stališče je imel tudi poslanec Valentin Prelovec, ki je prav tako zahteval natančno analizo in primerjavo cen, storilnosti in stroškov pri nas in v sosednjih državah. Sele nato bo mogoče ugotoviti, kdo je glavni krivec za nastali položaj. Odgovoril mu je Jože Stu-denčnik, češ da so pri nas že vhodni stroški tako veliki, da ne morejo biti konkurenčni na trgu. Predlagal je še, naj si slovenska vlada vzame za primer Anglijo, kjer je njihova vlada vse železarne najprej podržavila, nato sanirala in ozdravila ter kasneje spet reprivatizirala. Po njegovem mnenju je zdaj zadnji trenutek, da to naredimo tudi pri nas.
Krivca sta podkapitalizacija in nerealen tečaj dinarja
Vsaj tako meni minister za industrijo in gradbeništvo Izidor Rejc, ki je v družbenopolitičnem zboru poskušal na kratko opisati vzroke za krizni položaj slovenskega gospodarstva. Tako je že nakazal, kako naj bi se rešila črna metalurgija. Pri tem pa je velika težava, ker so izvozniki zaradi precenjenega tečaja di-
sindikati
Ljubljana, 14. decembra 1990
Delavska enotnost
5
nova za sistemske spremembe, je dejal Miha Ravnik, mora biti razvojno socialni program, tega pa sedaj še ni. Na koncu je dodal, da bo tudi Zveza svobodnih sindikatov Slovenije storila vse, da bi plebiscit uspel in da bi se Slovenija predvsem gospodarsko okrepila.
Strankarski bojkot
Na zbor kovinarjev v Cankarjevem domu so bili vabljeni vsi, ki kaj pomenijo v političnem življenju Slovenije. Med njimi so povabili tudi vse predsednike poslanskih klubov posameznih strank, ki naj bi delavcem v tej dejavnosti pomagali pri utiranju poti v parlamentu. Pa se vabilu razen predsednika poslanskega kluba socialistov Dušana Semoliča ni odzval nihče. Kot kaže, ni nihče od političnih veljakov, ki tako radi in zelo pogosto prisegajo, da dan in noč mislijo samo na blagor delovnega ljudstva, mogel ali hotel posvetiti pol ure svojega
V vseh nastopih razpravljal-cev je bilo čutiti željo po tem, da bi sindikat lahko vplival tudi na odločitve v parlamentu, kjer se odloča o usodi slovenskega naroda. Ker so bili vsi dosedanji poskusi zaman, ker nihče ne upošteva zahtev delavcev in ker so vse stranke bojkotirale zbor (z izjemo Dušana Semoliča iz Socialistične stranke Slovenije), saj se nobena niti opravičila ni, je Franc Albreht iz Tržiča predlagal takojšnjo ustanovitev delavske stranke, da bi na ta način skušali uresničiti njihove interese. Opozoril pa je tudi na to, da preložitev stavke ne bo nič prinesla, če ne bo prišlo do skupnega dogovora vlade, zbornice in sindikata.
časa težavam, ki tarejo delavce. Morda so že prehitro pozabili, da so jih ti delavci še pred kratkim volili in jim zaupali svoj glas. Ali pa morda mislijo, da je njihov položaj zgoraj večen in da ne bo več volitev? Pozabljajo na staro pravilo, da je izgubljeno zaupanje težko ponovno pridobiti. In 180.000 volivcev, kolikor jih je zaposleno v kovinski in elektroindustriji, bo lahko v prihodnje o marsičem odločalo.
Če res ni nič brez poguma, kot je dejal Izidor Rejc, potem so kovinarji naredili prav, ko so odločno postavili svoje zahteve. Modro potezo pa bi naredili poslanci, ko bi to zahtevo tudi uresničili. Nenazadnje gre takoj tudi za usodo slovenskega gospodarstva, brez katerega nam politična osamosvojitev in neodvisnost ne bo pomagala preživeti.
Robert Peklaj
V Mariboru ustanavljajo območno organizacijo SSS
0 majhni deželi in majhnih ljudeh
Svobodni sindikati Maribora delujejo v sedanji sestavi že dobro leto. Te dni končujejo priprave za ustanovitev območne organizacije, v kateri bodo - s svojo strokovno ekipo in sindikalnimi funkcionarji, ki so se kalili v zadnjh letih, ko se je začel slabšati položaj delavstva v mestu ob Dravi - zanesljivo imeli vodilno vlogo. O delu in načrtih sem se pogovarjal s Francem Štelcerjem, predsednikom, Metko Roksandič, sekretarko in Vladom Haasom, ki vodi sindikate v Podravju.
Najprej so se pohvalili, da se je v SSS v Mariboru včlanilo 63 tisoč zaposlenih. To je 70 odtotkov članov bivše Zveze sindikatov Slovenije.
V	mariborske sindikate se povezujejo sindikati vseh dejavnosti, razen vzgoje in izobraževanje ter finančnih organizacij. V vseh dejavnostih delujejo občinski odbori sindikatov, ki bodo po zasnovi nove organiziranosti prerasli v območne odbore.
Ukinili so participacijo
V javnosti se je najbolj uveljavil odbor tekstilne in usnjarske industrije, ki ga vodi Stanko Mlakar. Ta odbor je zrastel ob aferi Trend-Form in ob akciji za rešitev položaja delavcev v tej organizaciji.
V	Trendovih stavkovnih stražah so sodelovali tudi funkcionarji Zveze svobodnih sindikatov in tudi aktivisti iz drugih dejavnosti, npr. iz zdravstva. V Trendu pa je v tem času zrastel v uspešnega sindikalista Konrad Voh-Rado, ki prej ni delal v sindikalni organizaciji. V Metalni se je uveljavil Bogdan Ivanovič. Profesionalci, s katerimi sem se pogovarjal, poudarjajo, da so mariborski sindikati močni, ker imajo nekaj hudičevo močnih sindikalnih predsednikov v podjetjih. Tem sindikalcem delavci zaupajo in zato lahko uspešno delajo tam, kjer bi se starejši oziroma prejšnji sindikalisti vdrli v zemljo oziroma skrili pred javnostjo in članstvom. Takšni sindikalisti so povedali svoje tudi na zboru kovinarjev v Cankarjevem domu.
Mariborski sindikalisti imajo dobre zveze tudi s klubom mariborskih poslancev. Klujb so uporabili, ko so pro-
testirali zaradi razmer v Li-letu in zaradi težav pri iskanju denarja za izplačilo OD v novembru. S peticijo, ki so jo poslali neposredno v parlament, so dosegli, da je republiška vlada začasno odložila plačilo prispevkov in pomagala pri zbiranju denarja za izplačilo OD. Zaradi tega so lahko odpovedali splošno stavko, ki so jo napovedali za 22. november, in namesto nje organizirali le protestni shod pred kipom svobode; na njem je bilo 1500 udeležencev, ob tem ko delo v proizvodnji ni obstalo. Dan po tem shodu so dobili tudi sklep, s katerim se je oblast odzvala na njihove zahteve, da delavci, zaposleni v Trend-Formu, znova uveljavijo svoje pravice na zavodu za zaposlovanje.
Vlado Haas meni, da je najpomembnejši sindikalni uspeh rezultat sindikalnega referenduma o participaciji, zaradi katerega v Mariboru še danes ne plačujejo soudeležbe v zdravstvu. Franc Štelcer in njegovi kolegi so trdno odločeni, da ne bodo dovolili, da bi jim odvzeli to pridobitev. Ponosni so na svcgje delo ob stečajih (Lilet, Marles, Athmos) in ob preprečevanju cele vrste
Franc Štelcer že peto leto vodi mariborske sindikate. Je eden od evidentiranih za predsednika območne organizacije ZSSS. Številni sindikalisti menijo, da je Štelcer tudi najboljša rešitev za vodstvo te organizacije.
Metka Roksandič je leto dni sekretarka mariborskih sindikatov. Pred tem je bila predsednica na Pobrežju. Njeno trdost, odločnost in nepopustljivost so skusili številni nasprotniki mariborskih delavcev.
finančnih stečajev. Pri omenjenih stečajih so nastopali kot upniki v imenu delavcev in zanje uveljavili vse njihove terjatve. S pritiski na občinsko in republiško oblast so preprečevali finančne stečaje, in to tako, da so omenjeni organi omogočali pravočasno deblokado žiro računov mariborskih podjetij. S tem so preprečili tudi večja odpuščanja delavcev. Onemogočili so namere direktorjev v Karoseri-stu in TSN, da bi z metodo stečajev in odpuščanja delavcev ti dve podjetji privatizirali.
Franc Štelcer meni, da se bodo svobodni sindikati izkopali iz krize po poti, ki jo je uporabil sindikat mariborskih tekstilcev. Prepričan je, da sindikalisti dobijo identiteto in zaupanje članstva z delom in ne s papirji. Od tega je po njegovem mnenju odvisna uveljavitev sindikatov dejavnosti Slovenije. Republiški odbori sindikatov pa po njegovem mnenju potrebujejo skupen servis, ki mora biti organiziran tudi na območjih. Stelcerja, ki vodi delo mari-
borskih sindikatov, nič ne moti, če se posamezni sindikati dejavnosti povezujejo v različne sindikalne zveze in tudi če delujejo avtonomno. Metka Roksandič pa je dodala, da Rastko Plohl kot vodja neodvisnih sindikatov zanje ni nasprotnik, temveč kvečjemu konkurent. Slovenija je premajhna za sedanjo sindikalno razdrobljenost, in zato je neupravičena vsaka primerjava z organiziranostjo sindikatov v Nemčiji in Italiji.
ROS v Trendu ni bilo
Sindikati dejavnosti pa po mnenju mojih sogovornikov potrebujejo tudi sposobne in razsodne kadre. Nekateri od tistih, ki sedaj prihajajo v Maribor, so po njihovem mnenju preveč ambiciozni, in to se kaže tudi v tem, da zase najprej zahtevajo statusne simbole. Višina članarine svobodnim sindikatom ne omogoča vsega tistega, kar si posamezni funkcionarji ROS-ov želijo, in tudi največji sindikati so na posameznih območjih odvisni od manjših sindikatov. Vlado Haas je prepričan, da noben sindikat dejavnosti nima možnosti za materialno samostojnost, in moti ga, da sindikalisti iz ROS bolj govorijo o tem, kot o politiki ROS v prid sindikalnega članstva. To mnenje je utemeljil z odsotnostjo repu-
Vlado Haas je poklicni sindikalist, ki se je kalil v podjetjih, občini in tudi v republiških sindikatih. Kot predsednik v Podravju vodi iniciativni odbor za ustanovitev nove območje organizacije, v kateri bodo Maribor, Ruše, Pesnica, Lenart, Ormož, in Slovenska Bistrica. Le Ptuj bo stal ob strani.
bliškega sindikata tekstilcev ob stavki in drugih dogajanjih v Trend-Formu oz. bivšem Li-letu. Metka Roksandič je dodala, da morajo sindikate voditi ljudje, ki dobijo zaupanje v neposrednih stikih z delavci v času sindikalnih bojev in
tudi z javnim nastopanjem v sredstvih množičnega obveščanja. Mariborskih sindikalistov kljub temu, da delujejo v svobodnih sindikatih, namreč nihče ne zmerja z režimskimi in drugimi vzdevki, povezanimi z zgodovino Zveze sindikatov Slovenije. Članstvo pa jim ob vsaki priložnosti naroča, naj k njim ne prihajajo sindikalisti, ki pridigajo kot mašniki, pri čemer mislijo na funkcionarje ROS*
Sogovorniki so povedali, da je sindikat mariborskega tiska ostal v njihovi organizaciji, kljub temu da so grafiki izstopili iz svobodnih sindikatov. Predvidevajo, da bodo enako ravnali tudi sindikati iz zdravstvenih organizacij. Samostojen sindikat vzgoje in izobraževanja Slovenije išče z njimi možnosti za sodelovanje, ker ugotavlja, da je v nasprotnem primeru odrezan od baze na tem območju.
Za delavsko zbornico
Mariborski primer organiziranosti in uspešnega dela svobodnih sindikatov je lahko vzor za spreminjanje in utrjevanje celotne Zveze svobodnih sindikatov. Od republiškega sindikalnega vodstva in dogovorov pa je odvisno, ali bo nov razvoj organizacije le posledica zavestne volje kadrov na drugih območjih, kar je seveda vprašljivo, ali pa se bodo za takšen cilj dogovorili v republiki. V prvem primeru se bo sindikalna organizacija še naprej drobila, v drugem primeru pa lahko pride do ponovnega vzpona celotne organizacije in njenih delov. Izhodišče za takšno sklepanje s soodvisnostjo in nedeljivostjo območnega in panožnega organiziranja.
V letošnjem letu so se razmere za sindikalno delo v Sloveniji poslabšale. Sindikalna razdrobljenost v majhni deželi dodatno zmanjšuje možnosti za varovanje materialnega in socialnega položaja delavcev. Sogovorniki iz Maribora so prepričani, da bi se možnosti za sindikate in njihovo uspešnost bistveno povečale, če bi v Sloveniji ustanovili delavsko zbornico, ki bi imela podobno vlogo in položaj, kot ga ima ta ustanova v sosednji Avstriji. S tem bi se povečale možnosti za varovanje interesov in položaja delavcev. Delavska zbornica bi omogočila tripartitni sistem odločanja, na primer, v socialnem svetu in tako prispevala k socialnemu miru.
Štelcer, Haas in Roksandi-čeva so prepričani, da bi vodstvo Svobodnih sindikatov Slovenije lahko začelo akcijo za ustanovitev delavske zbornice in k njej pritegnilo druge sindikalne zveze in samostojne sindikate, ki delujejo v Sloveniji.
Franček Kavčič
narja v izgubah, novega denarja pa podjetja nimajo. Poudaril je, da bo izčrpnejša razprava mogoča šele na naslednji seji skupščine. Opozoril je tudi na socialne težave delavcev, na kar bodo morali računati tudi pri sprejemanju novih zakonov. Zato bodo morali ljudje, ki bodo vodili naša podjetja, biti zelo pogumni in poskrbeti za to, da se ohrani čimveč podjetij s čimveč zaposlenimi.
Da so to le želje, je opozoril predstavnik sindikata kovinske ih elektroindustrije Branko Medik, saj zdaj podjetja premagujejo težave s stečaji in odpuščanjem delavcev. Zato so potrebni takojšnji ukrepi, kajti glede na predlagane zakone si zakonodajalec verjetno predstavlja nov gospodarski sistem, ki bo temeljil na poslušnem, discipliniranem in ustrahovanem delavcu. Ta delavec pa si, po njegovih besedah, želi za pošteno opravljeno delo tudi pošteno plačilo. Le tako bo namreč lahko izpolnjeval svoje obveznosti do družbe.
Pobudo, ki so jo dali predstavniki kovinarjev, je podprl tudi poslanec France Tomšič, ki je govoril tudi v imenu Konfederacije novih sindikatov Slovenije. Zahteval je naj vlada nameni veliko več časa, moči in znanja za premagovanje težav. Kako bo to potekalo, mora namreč določiti vlada in ne posamezni podjetniki ali sindikati.
Skupščina ni poslovodni organ
Seveda pa ni povsod potekalo vse tako gladko, kot so si zamislili kovinarji. V zboru občin so namreč, predlog poslanca Ivana Kuharja o obravnavanju njihove zahteve zavrnili, saj je za glasovalo le dvajset poslancev od 44 navzočih. Pri tem je bila morda odločilna beseda Petra Glaviča, ki je obsodil stavkanje kot način za premagovanje težav. Po njegovih besedah skupščina ni poslovodni organ gospodarstva in da vztraja pri ločitvi države od gospodarstva. Tako je bil zbor občin edini del parlamenta, ki je težavam v kovinski in elektroindustriji ter vsemu gospodarstvu namenil le nekaj minut. Kot da se ne zavedajo, da bo morala priti prej ali slej na dnevni red tudi ta točka, samo da ne bo takrat že prepozno.
Dogajanja v skupščini pa so le pokazala, da je imel sindikat kovinarjev prav, ko je vztrajal pri razpravi o njihovem položaju v skupščinskih klopeh. Morda bo to pomagalo, da se razen o pomembnih političnih zadevah govori o tistem, kar omogoča živeti tudi poslancem, to pa je gospodarstvo. In mogoče bo že naslednje zasedanje skupščine prineslo nove in učinkovite ukrepe, kar bo vsaj malo vlilo upanja delavcem za boljšo prihodnost.
Robert Peklaj
Razkroj družbene lastnine
V Jugoslaviji je registriranih 51.002 podjetij, med temi v družbenem lastništvu 10.962, zasebnih pa je že 37.866. Za tema kategorijama močno zaostajajo zadruge, teh je 1.202, in podjetja v mešani lasti 972. Po podatkih zveznega zavoda za statistiko je domač kapital združen v 49.946 podjetij, v lasti tujega kapitala je 208 podjetij, mešani pa ima v lasti 848 podjetij.
Septembra je v Jugoslaviji poslovalo 496 jav-
nih podjetij, 9461 družbenih, 23.222 privatnih, 207 pogodbenih, 40 zadružnih, 75 jih je zaposlovalo invalide, finančnih organizacij je bilo 84, sestavljenih 433, delniških družb 399, z omejeno odgovornostjo 15.160 in zadrug 1.146. Od skupnega števila podjetij jih je 8.684 v industriji in rudarstvu, 1.872 v kmetijstvu in ribištvu, 2856 v gradbeništvu, največ pa se jih ukvarja s trgovino: kar 21.421.	y q
Črni gori grozi energetski mile
Črni gori grozi razpad elektroenergetskega sistema s katastrofalnimi posledicami. Zaradi neporavnanih dolgov Elektrogospodarstva
v višini približno sto milijonov din je namreč rudnik premoga v Plevljah 1. novembra ustavil pošiljke termoelektrarni Plevlje, ki ima v zalogi samo še za tri dni premoga. Če bi termoelektrarna prenehala obratovati, bi imel elektriko samo Kombinat aluminija v Titogradu (zaradi tehnološkega procesa), vsi drugi porabniki električne energije v republiki pa bi ostali brez nje.
V. O.
6
Delavska enotnost
Ljubljana, 14. decembra 1990
sindikati
Svobodni sindikat mariborske Elektrokovine ne more več krotiti svojih članov
Točka, na kateri se konča vsaka demokracija
»Spoštovani gospod minister! V Elektrokovini Maribor se kljub našim prizadevanjem likvidnostno stanje nenehno slabša, saj se nam zaradi plačilne nesposobnosti kupcev v Jugoslaviji povečuje razlika med našimi obveznostmi in terjatvami, ki znaša sedaj že 110 milijonov dinarjev. Poleg tega imamo popoln izpad plačil iz Iraka. Letos je zapadlo 70 milijonov dinarjev, medtem ko skupni dolg Iraka Elektrokovini znaša 140 milijonov din. Zato imamo stalno blokiran žiro račun in nepremostljive težave pri zagotavljanju proizvodnje in iz plačevanja osebnih dohodkov. Da bi bila absurdnost našega položaja še večja, pa imamo na drugi strani dovolj naročil. Za prihodnje leto načrtujemo za 10 odstotkov povečano realizacijo, ki naj bi šla predvsem na rovaš izvoza in ki sedaj znaša 22 odstotkov celotne proizvodnje...«
Takole je začel svoje pismo slovenskemu finančnemu ministru dr. Marku Kranjcu direktor Elektrokovine Henrik Marko. V njem ga seznanja s težavami tega več kot 3000-članskega mariborskega podjetja, ki bi se jih po Markovem mnenju dalo premagati brez stečaja. Marko se pri tem sprašuje, ali tudi za Elektro-kovino velja stališče, po ka-term »naj bi šla podjetja v stečaj, da bi se začelo vsaj kaj spreminjati«. A ga hkrati tudi seznanja, da bi bila cena stečaja z vsemi spremljajočimi posledicami mnogo večja kot pa cena finančne konsolidacije.
In zdaj smo tam! Pri vladi, namreč. Direktor Elektrokovine se je obrnil na republiškega finančnega ministra s prošnjo, da bi jim vlada pomagala prav pri finančni konsolidaciji in likvidnostnih zagatah, ki bi se jih dalo bistveno zmanjšati že z plačanimi terjatvami do Iraka.
Kaj se je izcimilo iz tega pisma? Odgovor na vprašanje dobimo takoj, ko se malce po-bliže seznanimo z »delovanjem« svobodnega sindikata v Elektrokovini, v katerega je po besedah njegovega predsednika Alojza Železnika vključenih 99 odstotkov vseh zaposlenih. Nekaj je bilo pred
dnevi objavljenega tudi v dnevnem tisku, medtem ko je Alojz Železnik za Delavsko enotnost takole razgrnil sindikalne zahteve: »V Elektrokovini smo doslej molče prenašali številne zagate, za katere nismo sami krivi. S skupnimi močmi smo brzdali gnev delavcev. Zdaj tega ne uspemo več. Potrpljenje delavcev je na najnižji točki in sindikat je moral ukrepati. Tako je padel sklep: Če do 21. decembra, do 13. ure, delavci Elektrokovine ne bodo dobili plač, se bo izvršni odbor sindikata preoblikoval v stavkovni odbor. Tega dne torej začnemo štrajkati. In ne bomo nehali, dokler naše zahteve ne bodo uresničene.«
Na vprašanje, ali bodo delavci Elektrokovine stavkali proti svojemu vodstvu ali proti vladi, je bil Železnik nedvoumen:	»Proti vladi!«
Hkrati pa je dodal: »Delavci Elektrokovine smo se držali gentlemenskega pravila in pustili vlado na miru veliko dlje od običajnih sto dni. Prepričani smo bili namreč, da bo v tem času oblikovala program in začela postopno reševati najhujše gospodarske zagate. Toda namesto tega smo lahko le strmeli nad njenimi polnimi usti demokracije, iz katere pa se za nas ni izcimilo popolnoma nič. To je za nas
velika volilna prevara, saj nas je ta vlada sedaj pripeljala v položaj, da bomo zakorakali v Evropo goli in bosi. S popolnoma razrušenim gospodarstvom drugače ne more biti. Toda, če je že tako, delavci Elektrokovine vladi sporočamo, naj si ne dela utvar, da bomo samo delavci nosili to breme. Prej bo prišla do spoznanja, da mora biti le-to enakopravno porazdeljeno, od ministra do delavca, bolje bo za vse skupaj in še zlasti zanjo.«
O tem je Železnik pripomnil, da so imeli pred dnevi v Cankarjevem domu zbor predsednikov vseh svobodnih sindikatov kovinske in elektroindustrije. Povedal je, da so se na njem zmenili, da bodo delavci te dejavnosti začeli takoj splošno stavko, če vlada tega dne (v torek, 11. decembra) v parlamentu ne bo začela razprave o problematiki njihove industrije. Da je hudič res vzel šalo, sem se lahko prepričal po tem, da je Železnik nenehno pogledoval na uro in spraševal tajnico, ali je morebiti iz Ljubljane prišel kakšen teleks.
Kako to, da Elektrokovina še ni šla v stečaj, saj ima že več kot 90 dni blokiran žiro račun? Železnik mi je pokazal poseben seznam oziroma sklep o odlogu plačila družbenih obveznosti podjetjem s sedežem v občini Maribor, na katerem je tudi Elektrokovina, ki ga je podpisal predsednik republiške vlade Lojze Peterle. »Spričo izpada plačil iz Iraka in zaradi srbske blokade za nas velja poseben režim, sicer bi že bili v stečaju,«
je pojasnil predsednik sindikata. Hkrati je povedal, da je v Mariboru blokiranih 58 družbenih podjetij, med njimi tudi največja, 17 zasebnih, medtem ko jih je 5 že prijavljenih za stečajni postopek. Iz tega je Železnik potegnil splošno znani sklep, da je mariborsko gospodarstvo popolnoma na tleh, kar je za sindikat jasen znak, da z vlado ne more delati več v rokavicah.
Od kod ta odločnost? Železnik je povedal, da je v Mariboru kot tudi v Elektrokovini veliko delavcev, ki prejemajo zajamčeni osebni dohodek (2830 dinarjev), s katerim se pač ne da živeti. »Torej nimamo več kaj izgubiti. Še posebej, če imamo pred očmi spremembe zakona o delovnih razmerjih, po katerih naj bi poslej ti delavci v primeru tehnoloških ali ekonomskih presežkov dobivali le 60 odstotkov te vsote in še to samo 6 mesecev. Na tej točki je za nas konec vsakršne, tudi Demosove demokracije!«
Bodo tudi v Elektrokovini presežki? O tem je Železnik dejal, da v njihovem podjetju že zdaj čaka na delo doma povprečno od 280 do 350 ljudi. Ugotavljajo^pa tudi trajne presežke, katerih številka naj bi se gibala od 480 do 630 delavcev. »Toda naš sindikat dosledno zagovarja stališče, da ne moremo ugotavljati nobenih trajnih presežkov delavcev vse dotlej, dokler vlada ne bo pripravila celovitega in operativnega socialnega programa in dokler ne bo zago-tavljena materialna podlaga za ugotovljene presežne in nezaposlene delavce.«
Ivo Kuljdj
NOVO - PRED IZIDOM!
DAVKI PO NOVEM
Iz vsebine:
-	Pregled dosedanjih in predvidenih davkov s komentarjem
-	Novi neposredni davki:
-	dohodnina
-	socialni prispevki
-	davek na izplačane osebne dohodke
-	davek na dobiček
-	komunalne takse
Pri vsakem davku so za ponazoritev: preglednica dajatev, primerjava z dosedanjim sistemom ter komentar, razlaga zakona in navodila za izpolnjevanje davčne napovedi ter konkretni primeri za delavca, upokojenca, kmeta, zasebnika.
-	Novi posredni davki:
-	davek na promet nepremičnin
-	prometni davek
-	sistem javnih financ-v samostojni Republiki Sloveniji
Cena 150,00 din. Brošura bo izšla pri ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, kamor lahko pošljete naročilnico, naročite pa jo lahko tudi po telefonu št. (061) 321-255 in 310-033, int. 362.
_
NAROČILNICA
Pri ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, nepreklicno na-
ročam(o) . izvodov knjige DAVKI PO NOVEM (a 150
din). Naročeno pošljite na naslov:
Ulica, poštna št., kraj:-------------------
Ime in priimek podpisnika:-----------------
Naročeno, dne:--------------------------
Račun bom(o) plačal(i) v zakonitem roku.
Žig za DO Podpis naročnika
Plebiscit naj ne bo le igra strank za našo kožo
Kalvarija ali vstajenje
Pri pisanju tega prispevka sem upošteval naslednje stališče izvršnega odbora Društva novinarjev Slovenije:
»Izvršni odbor DNS obsoja poskuse oblasti, da bi v imenu vzvišenih ciljev degradirala novinarstvo na raven služnostne dejavnosti propagandistov in omejevala novinarsko avtonomnost... Izvršni odbor poziva svoje člane, naj se pri svojem delu — ne glede za kakšne cilje gre - ravnajo izključno po vsebinskih izhodiščih svojih novinarskih hiš in po veljavnem kodeksu novinarstva.«
Avtor
Čeprav o odcepitvi v Sloveniji razmišljamo že vse od volitev, pa je doslej v vrhovih strank vendarle prevladalo prepričanje, da je treba najprej poskusiti Jugoslavijo urediti kot konfederacijo, in če to ne bo mogoče - se lahko Slovenija še vedno odcepi. Zato je zanimivo vprašanje, kaj nas je prisililo, da smo skupaj s Hrvati pripravili konfederalno pogodbo, zatem pa nenadoma nanjo pozabili in se čez noč odločili za plebiscit (in - odcepitev?).
Demos ne skriva ambicij, da bi s plebiscitom poskušal pritisniti na mednarodno javnost z namenom, da bi čimprej priznala slovensko državo. Ta odločitev pa ima tudi svoje notranje razloge. Plebiscit je očitno dobrodošel Demosu, ki je - odkar je na oblasti - izgubil precej somišljenikov. Zdaj pa naj bi mu jih ta odločitev ponovno vrnila. S tem bi strnil svoje vrste, saj nekateri že vse bolj glasno napovedujejo skorajšnji razpad vladajoče koalicije. Nenadna odločitev za odcepitev bo tako največ težav povzročila prav v Sloveniji. Tega se očitno zavedajo tudi v Demosu, saj je njihov glavni strateg dr. Peter Jambrek že zahteval, da bi morali v primeru odcepitve takoj mobilizirati vse slovenske intelektualce, gospodarstvenike in politike ter ustanoviti prehodno vlado narodne enotnosti in krizne štabe za nacionalno varnost, socialno in ekonomsko preživetje Slovenije. To pa že daje slutiti uvedbo neke vrste izrednega stanja v republiki - za kar pa tokrat nedvomno ni mogoče najti zunanjih vzrokov.
Na koncu vseeno ostaja vprašanje, ali je za samostojno državo res potreben plebiscit o odcepitvi. Dejstvo namreč je, da neka država nikakor ne postane samostojna že samo zaradi tega, ker se za samostojno razglasi ali se odcepi, temveč takrat, ko si zgradi vse potrebne državne ustanove, ki ji zagotavljajo suverenost, to je, ko ima dejansko suvereno oblast na svojem ozemlju in ko jo kot takšno prizna tudi mednarodna javnost. Vse to priča, da so v pregreti jugoslovanski stvarnosti vendarle najboljši potrpežljivost, pogovori in upoštevanje realnosti. Tudi zato, ker nastajanja samostojnih držav na jugoslovanskih tleh nihče več ne ovira - niti doma niti v tujini.
Tudi zato veliko ljudi moti, da hodijo naši politiki in tudi novinarji po svetu kar naprej spraševat tamkajšnje sogovornike, kaj mislijo o tem, da bi šla Slovenija po samostojni poti. Ali smo Slovenci res še leta 1990 takšni hlapci, da si o tem ne upamo sami odločati, temveč se raje opiramo na tuja mnenja? Dvakrat smo že imeli priložnost za enako dejanje - leta 1918 in 1945 - pa smo obe zapravili. Ali bomo še tretjo?
Sami smo si torej krivi, če v svetu naletimo na nerazumevanje, saj hodimo po nasvete tudi takrat, ko bi morali misliti s svojo glavo. Ne vprašujmo torej, kaj mislijo o možnostih za preživetje konfederativne ali samostojne slovenske države Vranitzkega, De Michelisa, Peresa, Busha in kaj vem koga še vse, saj ti nikoli ne bodo živeli na naših tleh. Vprašajmo Slo-
vence: ti naj povedo, kaj o tem mislijo! V anketah javnega mnenja pa je že kar 80 % Slovencev izjavlja, da nočejo več biti hlapci, ampak svobodni ljudje v suvereni državi Sloveniji.
Odgovor na vprašanje, ali smo Slovenci za plebiscit ali ne, je torej že znan, pa tudi vse stranke in republiški organi soglašajo s plebiscitom. Niso pa še znani, še manj pa prepričljivi vsi vzroki za plebiscitarno izrekanje prav v sedanjem »zgodovinskem trenutku«. Mnogi razlogi, kot npr. odsotnost celovitih analiz o možnih posledicah plebiscita ali pomanjkanje mednarodne podpore namreč opozarjajo na to, da je Demos tako kot Deklaracijo o suverenosti, tudi to odločitev izsilil.
To pa hkrati potrjuje tudi »politično modo« vladajoče koalicije, da narekuje pogoje, pa tudi »razvodenelost« koncepta samostojnosti. Če je npr. potrebno, kot meni dr. Tine Hribar, da dobi nova demokratična oblast vso oblast v Sloveniji - sedaj ima zvezna oblast še nekatere pristojnosti v Sloveniji - potem dlakocepljenje okoli termina »suverenost«, »neodvisnost« in »samostojnost« opozarja, da še vedno ni rešena temeljna dilema iz formulacije »vsi atributi oblasti na ozemlju Slovenije«. Vztrajno zavračanje domneve in celo prepričanje mnogih, da plebiscitarna odločitev o državni neodvisnosti Slovenije pomeni tudi odcepitev Slovenije od Jugoslavije, vodi k novim ustavnopravnim in normativnim zapletom »države v državi«. Pričakovanja, da bo izid plebiscita potrdil sedanjo omejeno samostojnost ali prinesel popolno samostojnost, so zato tudi najbolj krhki argument predlagateljev plebiscita. Z drugimi besedami: »plebiscitarno telo« se ne bo odločalo niti za Evropo niti za Jugoslavijo, temveč bo dalo bianco kartico za podaljšanje zapletov, katerih končni izid bo ali razpad Jugoslavije ali razpad Demosa.
Plebiscit je torej predvsem psihološki problem neke politične in nacionalne skupnosti, ki se je znašla v težki krizi, politiki pa so »prisiljeni« uporabljati »preizkušene« programe, da bi ustregli »zahtevi ljudstva«.
Mogoče je domnevati, da se je slovenska vladajoča politika odločila za plebiscit predvsem zato, ker se počuti negotova pred velikimi gospodarskimi in socialnimi problemi doma. Dalj
časa kot je na oblasti, manj ima tudi možnosti, da bi se prepričljivo izgovarjala na prejšnji režim. Predsednik slovenske vlade je priznal, da ljudje upravičeno nekaj pričakujejo od politike, ki je na oblasti že pol leta, zato jim je treba nekaj ponuditi. Predsednik slovenskega parlamenta pa meni, da se po plebiscitu Slovenci ne bomo mogli več izgovarjati na Savo, ki teče na jug. Strategi plebiscita so dovolj pametni, da se zavedajo vseh posledic, ki jih bo imelo neposredno izrekanje za politični ugled vladajoče koalicije in opozicije. Ljudje pa se morajo odločiti, ali naj podpišejo bianco menico politiki, ki jim obeta, da jih bo popeljala iz jugoslovanskega pekla. Pri tem pa mora biti govorica dejstev prepričljivejša od emocij.
Ljudje si tudi ne upamo misliti, da bi si upala vlada ob tako pomembni zgodovinski odločitvi zgolj »blefirati«. In najsi bodo bile prve ekonomske posledice še tako boleče, bi morali tudi pri tem igrati z odprtimi kartami. Čmo-belo slikanje je namreč najslabše in vselej najmanj objektivno. Vsakdo si želi, da mu natočijo čistega vina. Pred plebiscitom je žeja po njem še toliko večja. In takšen bokal lahko le utrdi zaupanje oblasti in še bolj poenoti že tako vse bolj soglasno željo slovenskega naroda po samostojni državi.
Različne politične igre so tokrat res odveč; odveč je medstrankarsko nezaupanje in obtoževanje. Slovenija je že naredila prve korake v državnost in samostojnost z ustavnimi dopolnili in deklaracijo o samostojnbsti, plebiscit pa teh korakov ne sme kompromitirati. Predvsem pa nas ne sme prikazati v luči, da bomo postali samozadovoljni, ograjeni z zidovi in zapornicami. V smislu nove Evrope bomo morali biti odprti ne le do Evrope, temveč tudi do sedanje Jugoslavije.
Demos sicer ima scenarij za beg iz Jugoslavije, vendar pa doslej še nikomur ni pokazal »gospodarskega scenarija« boljšega življenja v samostojni državi Sloveniji. Njegovim zgodbam o boljšem življenju »na sončni strani Alp« vse manj verjame povprečna slovenska družina, v kateri je mati »tehnološki presežek«, oče pa na prisilnem dopustu.
Nekdaj zavist vzbujajoče slovenske plače na našem »bratskem Jugu« so se v zadnjih 6-7
Samostojna pot sindikata zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije
Svobodno povezovanje
Nadaljevanje prekinjene seje skupščine sindikata zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije je potekalo brez zapletov. Največ pozornosti so namenili razlagi novega statuta, ki ga je skupščina sprejela že na prejšnji seji, a je tedaj med navzoče vnesel precej nejasnosti. Zdaj je kot pribito: s sprejemom statuta se je sindikat zdravstva in socialnega skrbstva odločil za samostojno in neodvisno pot.
To praktično pomeni, da za zdaj omenjeni sindikat ni povezan z nobeno drugo sinsi-kalno organizacijo in združuje le stanovske interese zdravstva in socialnega skrbstva. Kdaj, s kom in na kakšen način se bo povezoval, bo v prihodnje odločal sam. Odprte so možnosti vsake oblike povezovanja.
Statut je zelo širok, saj ne predpisuje načinov, ampak da je možnosti za povezovanje z drugimi sindikati na podlagi pogodbe ali drugih aktov.
Sindikat zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije se v duhu skupnih interesov v prvi vrsti povezuje z drugimi samostojnimi sindikati zdravstva. Gre predvsem za vsebin-
ska vprašanja pri sklepanju panožne kolektivne pogodbe, poenotenju stališč do zdravstvene zakonodaje, enotnem nastopu do delodajalca.
Sindikat zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije se-lahko povezuje v točkah, ki so skupne tudi drugim sindikatom s področja družbenih dejavnosti, da bi tako laže uresničili skupne interese, kot so: sklepanje splošne kolektivne pogodbe za družbene dejavnosti, poenotenje stališč do zakonodaje, ki ureja področje družbenih dejavnosti.
Lahko se povezuje tudi z drugimi sindikati in njihovimi zvezami, če je to po-
trebno zaradi lažjega uresničevanja programskih ciljev (enoten nastop pred parlamentom in vlado, poenotena stališča, ko gre za skupna vprašanja vseh zaposlenih). Skratka, republiški odbor sindikata zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije se bo v prihodnje odločal za tako obliko povezovanja, ki mu bo v določenem času najbolj ustrezala.
Zaradi novega položaja sindikata zdravstva in socialnega skrbstva bo republiški odbor sprožil postopek za delitev skupnega premoženja Zveze svobodnih sindikatov Slovenije ter ustreznega deleža za svoj sindikat. Od Zveze svobodnih sindikatov Slovenije zahtevajo moratorij nad razpolaganjem tako s premičnim kot nepremičnim premoženjem ZSSS, dokler ne bo ugotovljen ustrezen delež sindikata zdravstva in socialnega skrbstva v skupnem premoženju.
Marija Frančeškin
S skupščine sveta kranjskih sindikatov
Kakšen je račun
Polemika	uefe
Notranje preurejanje hojdinga Gorenje
Na tretji seji skupščine sveta kranjskih sindikatov so posvetili osrednjo pozornost analizi pobude za sklepanje delne podjetniške kolektivne pogodbe in sprejeli okvirna pogajalska izhodišča za njeno sklepanje, v nadaljevanju pa so soglašali tudi s pripombami k osnutkoma zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o delovnih razmerjih in zakona o privatizaciji, ki juje pripravila njihova pravna služba.
O delni podjetniški kolektivni pogodbi so sekreanjski sindikalni aktivisti strinjali, da mora urediti vsa tista delovnopravna področja in vprašanja, ki so bila doslej urejena v samoupravnih splošnih aktih, z izjemo organizacijskih, kakršni sta statut ali razvid del in nalog. S tako pogodbo se po njihovem trdnem prepričanju lahko po načelu »in favorem« specifično uredijo vsa tista vprašanja, ki jih sicer urejata že splošna in panožna kolektivna pogodba. Ker je splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo že podpisana, pred sklenitvijo pa so panožne, bi kazalo pohiteti tudi s pogajanji in-pripravo podjetniške kolektivne pogodbe. Ker bo to za marsikateri sindikat podjetja gotovo mučen
posel, je pravna služba pripravila kot delovni pripomoček obsežen predlog okvirnih pogajalskih izhodišč za sklepanje podjetniških kolektivnih pogodb. V nekaterih delovnih organizacijah so menežerji sindikalne zaupnike namreč spravljali v precejšnje zadrege, ko so jih spraševali, kaj bi z njo pravzaprav radi.
Prav zaradi tega - seveda pa tudi zavoljo čedalje bolj zaostrenih razmer v kranjskem gospodarstvu - je skupščina sveta sklenila svojo pravno službo okrepiti z zaposlitvijo treh diplomiranih pravnikov, ki naj bi opravljali funkcijo »zunanjih zaupnikov«. V ta namen so delež združevanja članarine za kranjske sindikate povečali s sedanjih 25 na 35 odstotkov.
Med razpravo o osnutkih zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o delovnih razmerjih ter zakona o privatizaciji so našteli kopico pripomb, ki jih bodo poslali pristojnim organom v republiki. Skupni imenovalec vseh pa je bil: predlagatelj bi moral pojasniti račun, ki upravičuje tako temeljito zmanjševanje delavskih pravic.
D.K.
Vodstvo Koncema Gorenje nadaljuje staro prakso in se v javnosti pojavlja samo tedaj, ko razgrinja svoje up vzbujajoče načelne usmeritve v razvoju Koncema in podjetij v njegovi sestavi z avreolo o njihovi - prej .socialistični samoupravnosti' in - sedaj ,evrop-skosti' (kar kaže na njihove značajske značilnosti), ko pa je potrebno pobrati kostanj iz žerjavice, ob razčiščevanju vprašanj pri načinih konkretizacije le-teh v praksi, pa se skriva za kadri, ki s tem nimajo dosti in temu očitno tudi niso dorasli.
Pred letom dni se je tako oglasil v njihovo obrambo Marjan Korin-šek (bivši direktor Gorenja-Tiki), ki mi je pol leta po takratni časopisni polemiki z menoj v osebnem pogovom s težkim srcem priznal, da sem imel tedaj prav in da je pisal tako, kot je pisal, ker je pač moral. Danes jih varuje anonimna služba za stike z javnostjo, ki si seveda niti ne drzne spustiti v kakšno konkretnejšo analizo mojih stališč do konkretnih vpra-
šanj. Raje se zadovoljuje s pavšalnim zavračanjem mojega pri-spevka in namigi na sodni pregon. Že zgolj to kaže na način delovanja tega vodstva - z nasiljem in zakulisjem. V lepi maniri partijskega enoumja bi želeli na ta način utišati kakršne koli pomisleke o pravilnosti njihovih praktičnih rešitev. To seveda lahko dosežejo le v druščini hlapcev in bogabo-ječnežev, med katere pa sam ne sodim.
Da takšna organizacija Koncema, kot si jo oni zamišljajo, ni dobra, dokazuje že položaj Gore-nja-Tiki (verjetno pa tudi drugih) danes, leto dni po transformaciji v koncem. Avtoritarno vodenje iz enega centra v tem času ni izboljšalo našega položaja, nasprotno, vse bližje smo katastrofi. Ni mi potrebno trobiti da so za to krivi Markovič, Peterle ali še kdo tretji. Dovolj dobro poznam razmere pod našo streho, da vidim, da so vzvodi za naše dobre ali slabe rezultate med nami, da pa se jih ne
uporablja toliko in tam, kjer bi dajali najboljše rezultate. Ni mogoče reči, da novo vodstvo v podjetju ne išče poti za notranje ra-, cionalizacije in da jih, kjer je mogoče, takoj ne realizira, je pa res, da nam je danes nujno potreben za preživetje svež kapital, ki ga pa ni od nikoder. Tudi iz Koncema Gorenje ne, čeprav možnosti za to so.
Pred približno pol leta sem sam predlagal, naj bi prodali naš delež v Koncernu Gorenje, ki znaša 4 % (okoli 9,500.000.- din) vrednosti tega podjetja in za nas danes predstavlja povsem mrtev kapital, s čimer bi lahko posodobili del proizvodnje in zmanjšali bi tehnološke presežke v podjetju (100 do 150 zaposlenih), pa so sprejeli to kot grožnjo, da želim izstop Gorenja-Tiki iz Koncema. To seveda ne drži. Očitno je le, da jim pravi kapitalski odnosi neTežijo, kot tudi ne pravica lastnika kapitala, da sam suvereno gospodari z njim. Z njim naj bi, kot kaže, razpolagali le oni. Hkrati se očitno bojijo, da bi šli tudi drugi lastniki Koncema po isti poti, če bi Gorenju-Tiki uspelo, da bi tudi oni razprodali svoje deleže v Koncernu tretjim osebam, s čimer bi se postavili pravi lastninski odnosi v Koncernu. Novi lastniki bi prav gotovo po svoje urejali organizacijo in delili vodstvene funk-
ODMEVI
Kdo bo nadziral kontrolorje
Spoštovani g. Ciril,Braieri,
Sporočam, vam, daje. na večipo vprašanj, ki jih postavlja Nl^.že bilo odgovorjeno na zased&jlh Skupščine in da žal nimam čaša ukvarjati se z vsemi »sumničenji«. Osebno pa odgovarjam za delovanje ljudi, s katerimi sodelujem oziroma ki sem jih predlagal vladi.
Jože Mencinger
Gospod dr. Jože Mencinger
Zahvaljujem se Vam, ker ste se kljub pomanjkanju časa potrudili za kratek in jedrnat odgovor. Zato Vam tudi s svojim ne bom kradel dragocenega časa.
Prav na kratko naj Vam torej zatrdim, da ne gre za »sumničenje« ampak zgolj za načelnost. Mož, ki je ponosen na svoje dosežke pri privatizaciji v svojem bivšem podjetju IMP je pač na preveč pomembnem položaju, da bi si privoščil govoriti eno in početi drugo. In prav IMP je za to najboljši primer.
Ciril Brajer
cije. 2e zgolj to seveda ogroža garnituri sedanje položaje, ki si jih je pridobila na socialističen način.
Zaradi osebnih koristi in ne v interesu delavcev ali širše družbe se torej ne dopušča pro-
daja lastninskih deležev niti tistim podjetjem Koncema Gorenje, ki imajo velike likvidnostne težave in ki jim grozi celo stečaj. Njim je ljubše, da množica drugih izgubi delo, kot pa da bi si ogrozili lastne (pre)dobro plačane položaje in položajčke. To pa pove vse o njihovem dejanskem prizadevanju za »visoko kvaliteto življenja zaposlenih v Koncernu Gorenje« in o njih samih kot ljudeh.
Branko Weixler, Logatec
mesecih kar stopile, vlada pa sedaj napoveduje, da morajo biti še nižje... Kakšen motiv za boljše delo bodo imeli tisti, ki še niso bili odpuščeni, si ni težko predstavljati. Zgodba o slovenski poslovnosti, pridnosti in kakovosti blaga pa se pred očmi vznemirjenih slovenskih gospodarstvenikov spreminja v prah in pepel.
K temu je veliko pripomogel tudi dr. Jože Mencinger, ki je javno priznal, da je slovensko blago drago zaradi slabega dela, slabe organizacije in neorganiziranosti v samem gospodarstvu.« V Elanu, ljubljanskem Litostroju in mariborski Metalni, nekdanjih slovenskih gospodarskih zgledih, se takorekoč vsak dan menjavajo direktorji, ki poskušajo rešiti firme pred stečajem, delavce pa pred brezposelnostjo in ulico. Medtem pa vlada v Ljubljani sanjari o svoji državi v oblakih brez dinarja v žepu.« Tako je opisal slovenske gospodarske razmere enemu izmed novinarjev z Juga države izmed predkratkega uspešen, zdaj pa že zamenjan direktor v Mariboru.
Vsekakor so najostrejši v svojih odporih in zahtevah slovenski vladi zaposleni v Mariboru. Novinar našteva primere Trenda-Lileta, TVT Boris Kidrič, Elektrokovine in Metalne. Maribor je med prvimi občutil vso ekonomsko nemoč sedanje slovenske vlade. Mariborčani opozarjajo, da bodo Slovenci s sedanjim gospodarjenjem, plačami in delom težko prišli do meje, kaj šele v Evropo.
Pa še primer Elana, koprskega Iplasa, TGA Ptuj in še koga...
Mrzlo predplebiscitno prho je za Slovence pomenila tudi izjava Milana Kučana, da bi Slovenci za preživetje v prvih šestih mesecih potrebovali milijardo dolarjev. Tej milijardi gospodarstveniki dodajajo še eno milijardo za škodo, ki so jo povzročile poplave. Če k tej vsoti dodamo še druge posredne in neposredne izgube, potem so govorice o primanldjaju 10 milijard dolarjev, ki jih je bilo moč slišati, ko smo prvič spregovorili o osamosvojitvi, točne. Obstaja pa tudi drugačna razlaga, ki je aktualna zdaj po Markovičevem govoru. Le-ta je namreč skupne jugoslovanske finančne obveznosti do domačih bank in tujine zaokrožil na 25 milijard dolarjev, zaradi česar se je v Sloveniji pojavila dilema: ali je bolje ostati v Jugo-
slaviji in prevzeti odgovornost za odplačilo 25 milijard ali pa bi bilo bolje prevzeti obveznosti za poravnavo svojih 5 milijard dolarjev, za določen čas stisniti zobe, nato pa živeti »v miru, in bogastvu«.
Razumljivo, da so zaradi »motnega vina« pred plebiscitom slovenski poslanci pričeli dvomiti o svoji vladi. O tem pričajo dogajanja v skupščini, kjer niso bile sprejete ocene gospodarskega stanja v republiki. Pod isti imenovalec negotovosti bi lahko uvrstili tudi vsakodnevne dolge vrste pred bančnimi okenci. Iskanje bolj varnega mesta za svoj denar nedvomno ni izraz zaupanja vladi.
Prvotna navdušenost zaradi obljubljene nacionalne samostojnosti tako polagoma plahni, Slovenci pa se vse bolj ukvarjamo z izračunavanjem ekonomskih učinkov osamosvojitve. Zahteve, naj vlada stori kaj konkretnega, so vedno glasnejše, kajti tudi naš zmedeni, zmanipulirani »delovni človek« je končno le uvidel, da niti nacionalna sprava niti strah pred Srbijo niti deklaracija o popolni suverenosti republike Slovenije niso napolnile njegovega hladilnika, ki ga redno polni s proizvodi iz Avstrije in Italije.
In tako je vprašanje, ali se morda Demos ni ustrašil lastnih obljub in se boji, da bi usodo Slovenije prepustil svojemu narodu. Morda pa se boji omajanega zaupanja? Zakaj bi se sicer »Demosovci« že zdaj poskušali za vsako ceno izogniti volitvam, ki naj bi sledile sprejetju nove ustave Slovenije, če pa je to povsem normalen in običajen proces v vseh demokratičnih parlamentarnih državah?
Pred tako pomembnim dejanjem, kot bo plebiscit o jutrišnji usodi Slovenije, bi nas moralo še kako zanimati, kaj sodijo drugi o naših namerah, tako jugoslovanski narodi (sosednji, največji) kot tujina. Naj kar naravnost povemo, da je v velikem delu Jugoslavije čutiti splošno razočaranje nad dogajanji v Sloveniji. Razočarani so nad Slovenijo kot prvo znanilko demokratičnih procesov, ki so jo vedno imeli za zgled pri svojem delovanju.' Danes Slovenijo označuje predvsem zapiranje, kar pa jo lahko kaj kmalu spremeni ne le v evropsko, temveč tudi v jugoslovansko provinco. Čeprav zveni ta trditev morda nekoliko pretirano, pa se je
treba zavedati, da se v drugih predelih države dogajajo zelo pomembne spremembe in demokratični preobrati, ki jih Slovenija očitno niti ne čuti ne opazi. »Slovenija se zapira v okvire ene nacije, kar pomeni zoževanje možnosti za razvoj in siromašenje, saj razen svojega naroda ne vidi več ničesar. Zapira se v meje svoje države, kar ob dejstvu, da je majhna država, še zožuje njene vidike. Zapira pa se tudi v obliko mišljenja, v novo enoumje, zato je javno prizorišče Slovenije danes veliko manj barvito, kot je bilo nekdaj,« pišejo o našem početju tudi dobronamerni kritiki z Juga.
Vse kaže, da živi Slovenija v zaprtem svetu, ki se je ustavil v obmjenosti k samemu sebi, to pa se izraža v zaljubljenosti v samega sebe, napadalni sebičnosti in nestrpnosti, prezirljivi obrnjenosti od drugih, s katerimi vendarle še živi v skupni hiši. Danes je v Sloveniji razširjena konzervativnost, ki se izraža kot vračanje k tradiciji, k religiji in preteklosti. Tradicijo krčijo na malomeščansko, kičasto, preživelo. Vračanje k religiji se danes v Sloveniji izraža skoraj kot ustvarjanje državne vere.
Hudi očitki, ni kaj!
Naša »plebiscitna histerija« je doletela nepripravljene tudi naše sosede Hrvate. Slovenski plebiscit, ki ga je Demos potegnil kot zadnji adut, s katerim naj bi ustavil nagel padec svoje popularnosti, je namreč hrvaško vodstvo spravil v velike težave. Zelo neugodno je odmeval Bučarjev nediplomatski ultimat, da »bi morala tudi Hrvaška storiti podobno kot Slovenija, če bi hotela z nami v konfederacijo«, po drugi strani pa je sprovociral hrvaško vodstvo, da odkrije karte in objavi, da tudi Hrvaška želi isto kot Slovenija, vendar z določenim odlogom. Predsednik dr. Franjo Tudman je moral priznati, da imata obe državi isti cilj, (kar dobesedno pomeni odcepitev od Jugoslavije); ker pa se je zavedal velikega tveganja te izjave, je dodal, da bo nova hrvaška ustava »trdna podlaga za zgodovinski dogovor jugoslovanskih republik«. S tem »dodatkom« je Tudman nedvomno razočaral svoje strankarske »jastrebe«, pokazal pa je, da je realist, ki upošteva objektivne okoliščine.
Če je za Slovenijo odcepitev dosegljiv cilj, kar pa avtomatično še ne pomeni tudi najboljše
rešitve, je za Hrvaško to zdaj lahko le gola želja. Njen »skrajni doseg« je jugoslovanska konfederacija. Tega pa se zaveda tudi Tudman, ki dobro ve, da Hrvaška nima takega »tampona«, kot ga ima Slovenija v Hrvaški; ima pa Knin, kjer je že tekla kri.
Hrvaška lahko doseže popolno samostojnost in suverenost, pa tudi odcepitev, samo po mirni, civilizirani, premišljeni politični poti, v zahtevah pa mora biti odločna. To pa zahteva čas ter odkrito ali prikrito podporo pomembnih mednarodnih dejavnikov. In notranjo stabilnost Hrvaške. Vsi ti pogoji morajo biti izpolnjeni, kajti Hrvaška ima nedvomno pomembnejšo vlogo v jugoslovanski pogajalski igri kot Slovenija, ki pa ima zato tudi bolj »proste« roke pri izvedbi lastne samostojnosti in odcepitve.
Ali bodo tudi v Hrvaški izvedli plebiscit ali ne, bo torej odvisno od pripravljenosti preostalih dejavnikov Jugoslavije glede zadovoljitve potreb in želja Hrvaške. Očitno pa je, da je konfederacija samostojnih držav tisti minimum, pod katerim hrvaško vodstvo nima mandata za pogajanja.
Naj k temu dodamo še izjavo dr. Veljka Rusa za zagrebški »Vjesnik«, ki pravi, da je povsem nerazumljivo, da se slovensko politično vodstvo in zlasti Demos o plebiscitu nista tajno posvetovala s hrvaškim vodstvom. Jasno je namreč, da je razprava o plebiscitu brez vnaprejšnjega ali vsaj istočasnega podpisa konfederalne pogodbe med Slovenijo in Hrvatsko povsem neodgovorno dejanje. Dr. Veljko Rus daje sonarodnjakom vedeti, da je plebiscit za slovensko samostojnost prazna gesta, plebiscit za odcepitev neodgovornost, referendum oz. plebiscit za vključitev v novo zvezo pa tveganje, ki pa ga je mogoče bolj ali manj razumno izmeriti.
Čeprav večina slovenskih in hrvaških politikov ne dvomi o uspehu plebiscita, pa je zanimivo, da Milan Kučan napoveduje svoj odstop, če plebiscit ne bo uspel. Kučan opozarja, da bi neuspeh pomenil pravo katastrofo brez možnosti »popravnega izpita«. Ostati bo treba v Jugo-slavij-i s centralistično ureditvijo.«
Nadaljevanje na naslednji strani
Ne prodajajo le zidarjev in rudarjev
Gozdarji na debelo in drobno
Kar smo poznali v gradbeništvu in po svoje v rudarstvu, se menda dogaja tudi v gozdarstvu. Kaj se dogaja? Saj človek ne ve, kako bi to poimenoval Trgovina z belim blagom ima preveč svoj pomen. Trgovina s sužnji je neprimerno, pregrobo. Trg delovne sile pa je preblago, prevsakdanje. In če ne najdeš izraza, kratkega pomenskega opisa niti, je najbolje spisati prosti spis.
Začelo se je na ROS gozdarjev in lesarjev. Tam sem slišal, da je letos vso srednjo Evropo zajela vremenska katastrofa, ki je povzročila velikansko škodo v gozdovih. Z Jugoslavijo so se zmenili, da jim priskočijo na pomoč tudi naši gozdarji. Več kot sto jih je šlo pomagat iz slovenskih gozdnih gospodarstev.
Sliši se lepo, humano, tudi gospodarno. Kdo pa je to vodil, kdo se je spomnil, na sindikatu dejavnosti nisem zvedel. Le to sem slišal, da sindikat ni bil vključen. Morda se je prav zato tudi zapletlo.
»Odziv je bil množičen. Groze pač tehnološki presežki, zaslužek je bil obetaven in menda bi bilo v Švici za naše gozdarje dela za najmanj dve leti. Nekateri so šli tja februarja, na našem sindikatu pa so se oglasili novembra, češ da so bili zlorabljeni. Ves čas dela v Švici so dobivali le akontacije, videli niso nobenega obračuna, pred odhodom so jih obljubili sklepanje individualnih pogodb, pa ni bilo nič iz tega... Zato se je vključila naša pravna pomoč in ugotovila, da je obstajala res le splošna pogodba, individualne pa so bile menda pripravljene in spravljene v predalih. Čeprav je na koncu se nekako normalno videti, je utemeljen sum, da je šlo za mahinacije.. .«
sednjem, državnem obratu so že odhajali delat v tujino in menda za krasen zaslužek. Tudi naš direktor se je počasi zmigal, čeprav je res, da je dolgo in hudo mencal.
Ko pa se je zgodilo, se je čez noč. V TOK je prišlo povelje: ,Brž, pasoše sem!‘ Šli smo v Ljubljano k Rudiju Rojcu, sekretarju naše firme. Tudi pri njem je bilo bolj po domače: .Fantje, vi kar pojdite! Vse bo urejeno, vse bo plačano, in to ne slabo.1
Mi oslički, šest naj je bilo, pa na led. Kar tja v tri dni so nas poslali, z avtomobili smo se brez potrebe klatili čez Avstrijo in naredili krepko čez 1.000 kilometrov. Pritavali smo do Berna in še tam nismo prav vedeli, kod in kam. Imeli smo telefon nekega Janeza Grilca in ga poklicali:
,Ja, fantje, kod pa hodite? Kdo vas je poslal tako naokoli? Tu vas že ves živčen čaka gospodar,1 nas je sprejel ta človek, ki dela za FORST-DIREKTION	KANTON
BERN. ,Vse vas že čaka, stanovanje, vse...1
Tako čudno nam je bilo vse, tolikokrat smo že premlevali, pa še ni jasno. Bomo kar pravili, kako je bilo. Šli smo v Sion in tam nas je pričakal možakar in nam pokazal delovišče. Zavihali smo rokave in začeli sekat. Kaj pa bi?! Saj zato smo prišli.
Na sindikatih sem slišal tole zgodbo:
Fantje, kar pojdite!
Letos spomladi smo zvedeli, da je evropske gozdove strašno prizadelo vreme. V so-
Črv dvoma
Teden je bil naokoli in gospodar je začel vrtati, prav ponujati, če potrebujemo akontacijo. Nismo hoteli, saj še nismo imeli nobenih papir-
jev. No, po treh tednih ni bilo kaj, brez denarja v Švici ne preživiš. Dvignili smo 1.000 »Švicarjev«. Vse skupaj pa se nam je že močno čudno zdelo.
Potem se je med možmi govorilo, da je bil tu Rojc in da nekaj mučkajo. Nihče ni vedel, za kaj pravzaprav gre, in sam še danes ne vem. A čudne slutnje so nas obhajale.
Potem se je začelo. Trikrat smo šli vancirat več kot 50 kilometrov daleč in fehtali za akontacijo 1.500 frankov za tri ljudi. Gospodarja smo za-
čeli gnjaviti, kje je obračun, zakaj ga še ni.
Odvrnil je, da je obračun stvar sindikata v Bernu. Nam pa so v službi rekli, naj vse urejamo z Grilcem, le za hude pritožbe da naj se obrnemo na Janeza Grudna pri švicarskih sindikatih. Zato smo kajpak klicali Grilca in govoril je vse sorte, lepo kot pri maši. Pa smo dali nekaj časa mir, a o denarju dolgo nismo nič zvedeli. Zato smo, avgusta enkrat, le poklicali na tisti njihov sindikat.
Pobožne želje
Od sindikata nič, ampak od Janeza Grilca smo dobili listek.
Tudi sam sem prebral ta papir, podpisan z dr. Janez Grilc: Pisal jim je, da bo denar, ko bodo iz Jugoslavije prišli papirji o urejenem zavarovanju, da gozdno gospodarstvo obljublja, da bo to »še ta teden«. Vse plače bodo po pogodbi, trinajsta plača in dopust pa bosta obračunana po zadnjem izplačilu kot v Kantonu. »Prosimo, da ne širite
nepotrebnih govoric in telefonov, med drugim telefona švicarskih sindikatov, nihče naj nima strah, da bo kakorkoli prikrajšan. Švica ni Jugoslavija«.
Potem sem pod podpisom Janeza Grilca prebral dodatek, katerega pravi pomen bom skušal razvozlati pozneje:
»Čuvajte se pred nesrečo. Želim in upam, da se bo vsak zdrav vrnil domov.«
In zgodba se je pletla naprej:
»Mi delamo, delamo, vse bolj se sprašujemo, kaj je s papirji, denarjem, zakaj je vse tako čudno. Slišimo, da papirji so v Švici, da niso v Švici... Konec septembra je in nam je potekla viza.«
Gozdarji so šli v Bern k gospodarju, ta jim je šel podaljšat vizo, drugega pa se niso zmenili:
Novi sum
»Cel dopoldan smo nekaj mučkali z Grilcem in tudi nekaj drobiža smo spet dobili od gospodarja. Toda sum je vrtal in vrtal. Tako čudno, nerazumljivo je bilo vse skupaj. Maja smo prišli delat, okvirna pogodba je bila podpisana šele junija, videli smo jo šele enkrat v septembru. Hoteli smo domov na dopust, pa nam je Grilc grozil z denarno kaznijo, če le prestopimo švicarsko mejo. Vseeno smo šli domov in namesto dopusta cel teden letali po Ljubljani. Na socialnem zavarovanju smo zvedeli, da so oni papirje poslali v Švico, in nič niso vedeli, zakaj nas slepijo, da jih ni. Šli smo nazaj v Švico in nismo
videli niti teh papirjev niti nismo dočakali obračuna.
Gospodar nas je poslal na drugo delovišče in tam smo srečali dva fanta, ki ju je po-
Nadaljevanje s prejšnje strani
Širše razsežnosti dobiva tudi strah pred možnimi mednarodnimi posledicami odločanja Slovencev. Depeša iz ZDA je že opozorila slovensko vodstvo, da lahko računa tudi na mednarodno izolacijo in bojkot ZDA in njenih članic na ekonomskem področju. Če k temu dodamo še izjavo dr. Franceta Bučarja, ki je poudaril, da bi propad republiške ekonomije pomenil tudi padec legalne podlage oblasti, ter podatke republiške vlade, da je nacionalna ekonomija pred zlomom, potem imamo državljani Slovenije kar nekaj vzrokov za zaskrbljenost.
Med vzroki je nedvomno tudi zaskrbljenost, kako bo po odcepitvi Slovenije z Istro. Poziv »Istro vrniti Italiji!« je že dvignil na noge javnost na severu Italije, predvsem pa v Furlaniji in Julijski krajini. To bo - po mnenju Unije Istranov-Italijanov, izseljenih leta 1945, prva mednarodna posledica morebitnega razpada Jugoslavije ali odcepitve Slovenije in Hrvaške. Predsednik Unije Silvio Del Bella je izjavil, da je napočil čas, da se popravijo vse zgodovinske krivice ter da se Istra končno vrne Italiji, ki ji pripada in ji je od nekdaj pripadala.
Unija tudi od Andreottijeve vlade zahteva, naj pripravljena pričaka razpad Jugoslavije; prav tako pa ni malo tistih, ki zahtevajo, naj italijanske čete vkorakajo v Istro in Reko ter zavzamejo del Dalmacije in otokov.
Glede slovenskega vodstva je Del Bello dejal, da mu je gospod dr. Dimitrij Rupel osebno obljubil, da bo nova oblast v Sloveniji popravila napake prejšnje oblasti. Vendar pa se zdi, da je prišlo do novega vala slovenizacije. - Gospode iz Demosa pa moram opomniti, da Koper, Izola in Piran nikoli niso bili slovenski, je še poudaril Del Bello.
Tudi neodvisni slovenski intelektualec, tržaški advokat Bogdan Berdon, je že pred časom opozarjal slovensko vodstvo, da se igra z ognjem, kajti razbijanje Jugoslavije lahko najbolj škoduje prav Sloveniji. Zdaj pa pravi, da Slovenci ne morejo v Evropo sprti s Srbi in drugimi narodi. Kajti, če ne morejo najti skupnega • jezika v svojem domu, se motijo, če menijo, da ga bodo našli z Italijani in Avstrijci.
Meje Slovenije lahko brani le JLA in nihče drug. V primeru razpada Jugoslavije ni sile, ki bi lahko zagotovila sedanje meje, je dejal Berdon in poudaril, da mora biti tako Kučanu kot Peterletu in Pučniku jasno, da se je Slovenija rodila z Jugoslavijo in le z njenim razpadom lahko izgine. »Upam, da so dojeli, kaj bi pomenila odcepitev,« je še dodal tržaški Slovenec Berdon.
In kaj o Jugoslaviji meni ameriški establish-ment, ki ga naši popotniki v Washingtonu vztrajno vlečejo za jezik? V zadnjem letu dni ameriška podpora Jugoslaviji ne temelji več na njenem računu hladne vojne, ko je bila neštetokrat pripravljena pogledati skozi komunistične prste neuvrščenega dela Balkana. Sedaj Wa-shington poudarja, da so spoštovanje človekovih pravic, oživljanje tržne ekonomije in svobodne večstrankarske volitve conditio sine qua non ameriške naklonjenosti Jugoslaviji.
State Department odobrava demokratično preobrazbo Slovenije in Hrvatske, za dogajanja na jugu države pa za zdaj še nima razumevanja. Toda v republiških, zazdaj le verbalnih, medijskih in ekonomskih vojnah, ki zdaj besnijo po Jugoslaviji, se State Department ne želi odkrito postaviti na nobeno izmed sprtih strani. Stalnica njegove podpore ostaja zvezna vlada Anteja Markoviča in vladni program ekonomskih in političnih reform. To se je najbolj videlo ob nedavnem srečanju Georgea Busha in njegovih najbližjih sodelavcev z jugoslovansko delegacijo, ki jo je vodil Borisav Jovič.
Ante Markovič danes ostaja edino politično ime v Jugoslaviji, ki mu je Washington pripravljen povsem zaupati in ga v celoti podpreti. Uradni Washington meni, da ni napočil čas, da bi politična tvorba Jugoslavije razpadla na svoje prvotne dele, saj trdi, da imajo demokratične in tržne zakonitosti v jugoslovanskem prostoru najboljšo prihodnost v skupni državi.
Ni skrivnost, da se State Department in Pentagon bojita nacionalnih in verskih sporov na ruševinah naše razpadle države, ki bi jih bilo težko nadzorovati in ki bi destabilizirali Evropo. V ameriških analizah bi Kosovo, v primeru razpada Jugoslavije, postalo novi Afganistan, Makedonija pa Libanon.
State Department se ne zavzema za unitarizem, ki naj bi edini zagotavljal jugoslovansko prihodnost. Amerika se namreč ne namerava vmešavati v notranjo ureditev Jugoslavije niti presojati v zvezi z dilemo federacija — konfederacija.
Kakršna koli že bo Jugoslavija v prihodnjem letu, bo vsekakor morala biti demokratična, večstrankarska in naklonjena ohranjanju človekovih pravic - če bo želela podporo Amerike in Zahoda.
Seveda niso vsi ameriški politični krogi takšnega mnenja kot Bushova administracija. Pred nekaj dnevi se je na uredniški strani New York Timesa izvršni direktor ameriške podružnice Helsinške komisije Jeny Laber vprašal, zakaj mora Jugoslavija ostati ena država. Ni majhno število tistih, ki so pripravljeni podpreti njegovo trditev, da je Jugoslavija povsem izgubila svoj nekdanji geostrateški pomen in da zdaj takšna država vse samo moti, še najbolj pa narode, ki živijo v njej. Ker pa ameriško zunanjo politiko kroji State Department, lahko v naslednjih mesecih pričakujemo nadaljevanje sedanje podpore Markoviču.
Uradna Amerika je dolgo molče in zadržano spremljala jugoslovanska dogajanja. To je odpiralo prostor za različna tolmačenja ameriških stališč o Jugoslaviji, odvisno od dnevnopolitičnih potreb vseh tistih, ki so iskali podporo prve sile zahodnega sveta. Toda v trenutkih, ko vžigalna vrvica na balkanskem sodčku smodnika dogoreva, je Amerika jasno in glasno povedala, da je zanjo Jugoslavija pomembnejša od katere koli njene republike.
Pouk, ki ga lahko razberemo iz odgovorov naših spraševalcev na Zahodu, kaj bo po osamosvojitvi (odcepitvi) z nami (z Republiko Slovenijo, Slovenci), je jasen: svetovni interes je, da je na našem območju mir, da se uvede demokracija in da ta prostor ostane takšen, kakršen je. Kako bo država notranje organizirana, nihče od zunaj ne predpisuje; v obstoječem zunanjem okviru so možne vse različice naše notranje ureditve. Tudi za tujino je le konfederacija sredstvo za dosego suverenosti republik. Ko bo vsaka republika suverena, pa naj se praktično dogovarjamo, kaj bomo še imeli skupnega. Zavedati se moramo, da bomo ne
glede na končno rešitev skupnih jugoslovanskih problemov fizično še vedno živeli na istem prostoru. Četudi se republike preoblikujejo v povsem samostojne države, bomo zaradi skupnega prostora o nekaterih stvareh morali najti skupen jezik in se dogovarjati. Naša skupnost pa mora temeljiti na čistih računih, za to smo vsi Slovenci. Potrebna nam je skupnost, v kateri bo vsak gospodar v svoji državi in imel možnost, da gospodari po svoji pameti. Nobenega razloga ni, da bi vsaka država imela svojo vojsko, če lahko imamo skupno, cenejšo. To je še toliko laže zato, ker za zdaj nimamo nikakršnega zunanjega sovražnika, ki bi nas ogrožal. Vsak pa mora vedeti, koliko nas to stane in koliko kdo prispeva.
Tako kot številni zvezni organi je tudi predsedstvo države doslej sprejemalo le enostranske predloge, ki so bili oblikovani tako, da so zadovoljevali zahteve najmočnejših. Zaradi miru v hiši so vsi kimali, od predsedstva prek skupščine in ZIS. Takšni odnosi so nemogoči; predsedstvo se bo v prihodnje moralo spopadati z argumenti. Ko bo demokracija zmagala v vseh republikah, politika, ko je Lazar Mojsov lahko mahal z nekakšnim štabskim dokumentom in zahteval uvedbo izrednih razmer na Kosovu, ne bo več možna. Prav tako ne bo več veljala brežnjevska doktrina omejene suverenosti, ki jo jugoslovanskim narodom skuša vsiliti srbska politika. Videli smo že, da se tudi v zvezni skupščini ni več mogoče tako obnašati.
Tudi zvezni vojaški vrh razen Kadijeviča in še koga, vse bolj spoznava, da brez politične rešitve pot iz krize ni možna in da problem Kosova, kljub uporabi tankov, še ni rešen. Del srbskih visokih vojaških osebnosti, ki sprejema le unitaristično rešitev za Jugoslavijo, pa še vedno poskuša s stalnimi pritiski izsiliti, da bi vojaški vrh reagiral z uporabo sile. Te nevarnosti pa po volitvah v Srbiji ne bo več. Vrata v Evropo in svet nam torej lahko odpre le demokratičen dogovor z jugoslovanskimi narodi (državami), ne pa ples »jugokola« pod taktirko Srbije.
Vinko Blatnik
slala nekakšna privatna firma Kastelic ILEX. Njim sta podpisala papir, da jim dajeta 6 odstotkov od zaslužka le zato, ker so ju napotili sem. Zdaj smo še bolj posumili, da se dogaja nekaj nenavadnega. Večkrat smo klicali Rojca v Ljubljano in nič konkretnega nismo slišali. Zvedeli pa smo, da je bil Grilc na dopustu v Jugoslaviji in da je šel tudi v našo firmo. Po tem obisku so nas nekajkrat mirili po telefonu, da je vse v redu.
Izplačani ob cesti
Tudi od Grudna pri švicarskem sindikatu nismo nič imeli in ko smo le stopili po obračune, so nas poslali nekam ob avtocesto, da bomo izplačani na parkirišču. Nekdo je prinesel nekaj denarja, tako malo, da je sam svetoval, naj za pot pač zberemo solidarno, če ima kdo premalo.
Ker smo bili hudi, nas je pustil čakati kakšno uro kar ob cesti in nato prinesel odločbe, ki bi jih morali dobiti že prvi dan. Kdo bi se znašel tik pred odhodom, ob cesti, v nemščini?!
Pobrali smo denar in šli domov, čeprav nam je Rojc tik pred odhodom grozil, da nas tam čakajo delovne knjižice. Res nam je direktor priznal, da mu je Rojc naročil, naj nas odpusti. Doma, v firmi, smo hoteli stvari urediti, pa so nas zavračali, naj kar počakamo, da se to ureja v Ljubljani. Tam še zdaj trdijo, da čakajo na poročilo iz Švice, mi pa na kaj vem kaj in koga.«
Slišal sem, da bi morali dobiti najmanj še 6.000 švicarskih frankov, da ne vedo, kaj je z zavarovanjem za ta čas, kaj z otroškim dodatkom... Pošteno so zmedeni pa še v službi imajo take hude težave. Potem sem pobrskal še po dokumentih.
Direktor GG Ljubljana Roman Celarc je za nekoga podpisal, da mu 20. 5. 1990 preneha delovno razmerje zaradi dela v Švici, vendar ga morajo po vrnitvi obvezno spet sprejeti v delovno razmerje za nedoločen čas.
Toda za istega je direktor TOK Logatec, Franc Mihevc podpisal, da ima za ta čas neplačani dopust.
Seveda sem si belil glavo nad to dvojnost in se spraševal, če tu ne tiči vzrok tistim lepim željam gospoda Grilca, naj se gozdarji varujejo nesreče in naj se zdravi vrnejo domov. In če so gozdarjem v Švici trgali od zaslužka v frankih za zavarovanje, firma pa jim ga je menda doma plačala v dinarjih, kaj je zdaj s tem?
Zvedel sem, da so delali po 11 ur dnevno in da je vsak v tem času posekal več kot 20 kubičnih metrov lesa. Obljubili so jim po 16 frankov bruto na uro, Rojc pa jim je menda povedal, da od vsake ure njihova firma pobere poldrugi frank. Zato, ker so na neplačanem dopustu? Ker so prekinili delovno razmerje?
Pozanimal sem se, kako so plačani švicarski gozdarji. Kolikor vem, plača švicarska občina za takšno delo 40 frankov na uro, gozdar pa dobi za uro več kot 20 frankov neto.
Spet dvom, kaj je s to razliko, kdo zasluži v tej zmedi.
Še en dvom - Grilc je pisal, da so »zaradi prenakazil socialnih prispevkov v Jugoslavijo možne spremembe pri obračunu otroških dodatkov...« Torej so prenakazovali denar za te prispevke, in spet pride do razlike.
Kaj je zdaj s tem, smo vprašali pravnico sindikatov Tatjano Labernik: »Gre za hudo smrdečo godljo. Upam le, da se ne bo zlila na glavo grešnega kozla, kakšnega povsem nedolžnega gozdarja. Na drugi strani pa je spet vredna objava, ker to ni osamljen primer.«
Ciril Brajer
Davčna zakonodaja: še vedno po meri porabnikov
K majhni dizavi sodi
nizka javna poraha
S prvim januarjem prihodnjega leta naj bi, po predvidevanjih, začela veljati nova davčna zakonodaja. Zanjo pravijo, da je zelo modema, saj izenačuje davčne zavezance v vsaki kategoriji (denimo pravne osebe ali občane). Ne glede na to je ta zakonodaja pred dnevi v skupščini doživela pravo kanonado pripomb, kritik in predlogov za spremembe. Poslanci so sicer sprejeli predlog, da jo sprejemajo po nekoliko skrajšanem postopku; toda na naslednjem zasedanju skupščine, ko bodo predlog sprejemali, bo najbrže veliko amandmajev za spremembe - če predlagatelj že pri pripravljanju predlogov zakonov, pet jih je, ne bo upošteval vsebinsko pomembnih pripomb iz minule razprave v skupščini Slovenije. O tem, kaj nova zakonodaja prinaša, smo se pogovarjali z Janezom Kopačem, predsednikom odbora za proračun in javne finance slovenske skupščine.
DE: Razprava v skupščini je bila živahna, predlogov za spremembe in dopolnitve davčne zakonodaje veliko...
Kopač: Največ je bilo razprav o predlagani davčni politiki, se pravi o olajšavah, praktično nič pa o samem davčnem sistemu. Ker je sistem dober, celo zelo moderen, so poslanci sprejeli predlog, da zakonodajo obravnavajo po skrajšanem postopku. Zastopniki posameznih slojev ali lobijev so v skupščini terjali predvsem nekaj olajšav pri davkih za svojo skupino, češ da je ta družbi pomembnejša, bolj potrebna, kot so druge.
DE: Olajšav je v novi zakonodaji nasploh predvidenih zelo malo...
Kopač: Da. Zelo malo je prostora za olajšave. Pri dohodnini na primer, ki je za vse nas najbolj zanimiv davek in tudi najmodernejši od vseh predlaganih, je predvidena olajšava skupaj za desetino letnega povprečnega OD v Sloveniji, kar je malo. No, upoštevanja vredne so olajšave za tiste, ki začenjajo kak posel, ki zaposlujejo invalide ali ki poslujejo na nerazvitem območju. Nekaj manjših olajšav je predvidenih za tiste, ki reinvestirajo dobiček. Pri davku na plačilno listo oziroma na izplačane osebne dohodke olajšave niso predvidene. Ta davek je sicer začasne narave, zlasti v tej višini - 15 odstotkov - kar je v primerjavi s podobnim davkom na Zahodu zelo visoka stopnja obdavčitve. Zaradi njega bodo podjetja, ki zaposlujejo veliko delavcev, na slabšem. Je pa ta zakon za zdaj, ko ni mogoče pričakovati, da bi davek na dobiček prinesel pomembnejši delež v proračun, potreben. Se pa na drugi strani ukinjajo številni davki in prispevki, ki so veljali doslej.
DE: V skupščini je bilo slišati zamero vladi, da ni pripravila izračunov, kaj posamezne obremenitve pomenijo za gospodarstvo. Kdaj bodo ti izračuni dosegljivi javnosti?
Kopač: Pripomb na zakone bo na naslednjem zasedanju gotovo veliko, če bi se izkazalo, da bo po novem gospodarstvo bolj obremenjeno. Menim pa, da bodo obremenitve nižje - globalno. Zato sem prej omenil, da bodo številni davki in prispevki po novem ukinjeni, zamenjani z novimi. Do zdaj so bili davki in prispevki različni za različne panoge gospodarstva in različni za različne osebne prejemke državljanov.
DE: V čem je torej bistvo razlike med sedanjim in bodočim davčnim sistemom, razen te, ki sva jo že omenila?
Kopač: Zdajšnji sistem temelji na ideoloških načelih, ki so nekatere prejemke imela za bolj zaželjene od drugih in je bolj zaželjene manj obdavčilo. Novi sistem prinaša tako horizontalno kot vertikalno izena-
čitev. Vse vrste prejemkov so v principu enako obdavčene. Treba pa je povedati, da je sedanja davčna reforma le del davčne reforme. Manjka še reforma posrednih davkov, tistih, ki jih plačate, ko kaj kupite ali naročite storitev, se pravi prometnih davkov.
DE: Kaj bo s posrednimi davki?
Kopač: Zveza pripravlja reformo, ki pa bo po našem prepričanju premajhna za vstop v Evropo. Če hočemo v Evropo, se moramo približati tamkajšnjemu davku na dodano vrednost; ker pa to ne gre hitro, se moramo z višino prometnega davka močno približati davku na dodano vrednost. To pomeni, da ga moramo močno znižati in uvesti kar najmanj razredov. Najbolje tri - za živila in tekstil, za luksuzne predmete in za druge predmete. V povprečju ti davki ne bi smeli presegati 10- ali največ 15-odstotne stopnje. In obdavčiti bi bilo treba vse izdelke.
DE: Težišče pri polnitvi proračuna se torej seli k direktnim davkom, se pravi k davkom na osebne prejemke...
Kopač:	Nižji prometni
davki ne bodo prinesli manj denarja v proračun, ker ne bo oprostitev plačila. Res pa je, da bo veliko pomembnejši proračunski vir dohodnina. Vlada je naprej nameravala celo polovico proračunskih potreb pokriti iz dohodnine, vendar se je po mojem ustrašila, ko je preračunala zneske in posledice za standard ljudi. Po novem naj bi pokrili tretjino proračuna iz dohodnine.
DE: Dohodnina je pravzaprav najbolj pereča točka novega davčnega sistema.
Kopač: Obdavčeni bodo res vsi dohodki, toda ker se bodo davčne stopnje v celoti znižale glede na sedanji obseg davkov in prispevkov iz bruto OD, bi morali biti tisti zaposleni, katerih dohodek je blizu povprečne slovenske plače, nekaj višji kot doslej, pri tistih, ki imajo denimo visoke plače, pa nekaj nižji. Vendar dvomim, da bi katera firma zmanjšala bruto osebne dohodke, zato ker bo skupna obremenitev leteli manjša. Saj bi s tem vodilni najbolj zmanjšali plače sebi. Plače se realno torej najverjetneje ne bodo znižale - zaradi novega davčnega sistema, povišale pa naj bi se tistim, ki imajo nizke prejemke.
DE: In teh je v Sloveniji med zaposlenimi...
Kopač: ...okoli 80 odstotkov. Točni podatki pa so takšni: več kot dve povprečni plači na mesec zasluži v Sloveniji le 2,9 odstotka zaposlenih in ti iz mase sredstev za OD »poberejo« 7 odstotkov. Do eno povprečno plačo pa dobi kar 59 odstotkov zaposlenih, ki dobijo 45 odstotkov mase za OD. Plačo v znesku med enim in dvema povprečnima OD pa dobi 38 odstotkov
zaposlenih in ti poberejo 48 odstotkov mase za osebne dohodke.
DE: Toda tu so še »obljubljeni« davki na premoženje...
Kopač: Ti so ena od neusklajenosti davčnega sistema. Teoretično se namreč lahko zgodi, da bi kdo, ki ima veliko hišo, pa nizke prejemke, plačal več davka na premoženje, kot zasluži. No, temu se da izogniti z zelo nizko stopnjo obdavčitve. Seveda pa ta hip še ne vem, kako bo izvršni svet to vprašanje razrešil. Treba pa bo utišati tiste, ki trdijo, da so stanovanja pri nas zelo neizkoriščena in bi hoteli z davki
nodaja pospešila racionalizacijo javne porabe?
Kopač: Bojim se, da se bodo porabniki navadili, da po novem ne dobivajo manj denarja kot zdaj, in se tudi po davčni reformi ne bodo racionalizirali. To pa bi bilo zelo slabo. Zgodilo se je še nekaj. Prej so na republiških sekretariatih stalno jadikovali, da so SIS-i potratni in neučinkoviti. Ko pa so na začetku tega leta SIS-e prenesli v resorje ministrstev, so ta nenadoma začela programe sisov zagovarjati, ker so zdaj ti postali programi teh ministrstev, in apetiti so se celo še povečali.
pripraviti ljudi do tega, da bi stanovanja ali hiše bolj intenzivno izkoriščali. Vendar pri našem standardu to ne gre, in to grenko pilulo, da stanovanja pri nas še vrsto let ne bodo racionalno izkoriščena, moram pač pogoltniti.
DE: V skupščini je bilo veliko pripomb tudi na račun financiranja javne porabe.
Kopač: Pripombe so utemeljene, žal pa »bioritem« v vladi ni usklajen. To konkretno pomeni, da so financarji prinesli v skupščino davčno reformo, porabniki sredstev za javno porabo se pa niso racionalizirali. Javna poraba je v Sloveniji previsoka in moramo imeti visoke davke, da jo pokrijemo. Ali pa razpisati javni dolg. Toda tudi apetiti po javnem dolgu so neizinerni. Tako naj bi reševali železarstvo, gradili nove ceste, dali izvoznikom stimulacije, pa gospodarstvu likvidnostne kredite in posojila za prestrukturiranje. No, za zdaj je javni dolg v Sloveniji še majhen...
DE: Razložite, prosim, kaj pomeni javni dolg. Je to luknja v proračunu?
Kopač: Je.
DE: Ali je slovensko gospodarstvo dovolj močno, da bi preneslo vse napovedane javne dolgove?
Kopač: V prvem trenutku moč gospodarstva ni važna, saj izdate recimo republiške obveznice, izplačjive po desetih letih. Vmes se sicer plačujejo letne obresti. Hudo je, če se ta račun ne izide ali če so celo obresti previsoke za realen denar, ki ga imate na voljo, in morate izdajati nove obveznice, da pokrivate prejšnje. Ali pa večati davke, kar pa je možno samo do tiste meje, ko se gospodarstvo ne zanima več za povečevanje proizvodnje - zaradi previsokih davkov. Davki so v Sloveniji že skoraj na tej ravni, in tu vidim za tako majhno državo, kot je Slovenija, veliko nevarnost v prevelikem zaupanju vlade v koristnost javnega dolga.
DE: Ali bo nova davčna zako-
DE: Ustavni zakon je zapovedal, da sc tudi ta zakonodaja uredi do konca tega leta...
Kopač: Prejšnja oblast je na tem začela delati, pa pred volitvami ni stvari speljala do konca. Nova je imela preveč dela, da je zajahala sedlo oblasti, in na tem področju še ni naredila nič; in do konca leta tudi ne bo. Bo pač prekršila ustavni zakon in kaj za to?
DE: Tako se bo prehodno obdobje, ki je pravzaprav že vse letošnje leto, raztegnilo še na leto ali dve...
Kopač: Bojim se, da nove zakonodaje ne bo pred letom 1992, saj se bo zakonodajalec gotovo izgovarjal na novo ustavo, ki bo sprejeta spomladi prihodnjega leta. Za pripravo in uveljavitev zakonodaje pa je potrebno spet kako leto in pol.
DE: Nova davčna politika povečuje prispevke za socialo v celoti, najbolj pa za zaposlovanje. Je to v redu?
Kopač: Za zaposlovanje bo prispevek dvakrat večji kot doslej, kar bo glede na to, da se na drugi strani časovno krčijo pravice nezaposlenih, zadostovalo. Sicer pa zdaj namesto cele vrste prispevkov ostajajo le trije: za zdravstvo, pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter za brezposelnost, kar je v skladu z mednarodnimi konvencijami. Po tem zakonu za brezposelnost in za zdravstvo plačujeta enak delež tako delodajalec kot delavec, in tudi to je v skladu z mednarodno konvecijo. Pri pokojninskem in invalidskem zavarovanju delodajalec ne plača nič, pač pa vse zaposleni. Prepričan pa sem, da bi se z racionalizacijo poslovanja zdravstvo, denimo, lahko shajalo tudi s sedanjim obsegom sredstev.
DE: Veliko število upokojencev pa vendarle postaja za družbo veliko breme...
Kopač: To je točno in morali bi pokojninski sklad reorganizirati tako, da bi deloval tržno. To pomeni, da bi s prispevkom zbrali denar za osnovno pokojninsko zavarova-
nje. Za višje pokojnine pa bi uvedli tako imenovano življenjsko zavarovanje, ki ne bi bilo vezano na sklad za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.
DE: Davčna reforma zmanjšuje suverenost občin pri določanju davčne politike in v skupščini se je o tem vprašanju dvignil velik hrup.
Kopač: Občine bodo po novem imele samo možnost uvajati in voditi politiko pri komunalnih taksah, pa še pri teh se jim odvzema turistična taksa. Prav pa bi bilo, če bi jim pustili nekaj več pravic, denimo, da bi povečevale privlačnost svojega »ozemlja« za naložbe z zmanjšanjem davčnih stopenj, denimo za desetino. Davčna konkurenčnost med občinami je po mojem prepričanju boljša kakor denimo tista rešitev, ko bogatejše občine z »viškom« sredstev gradijo na primer komunalno infrastrukturo in s tem privabljajo investitorje.
DE: Ali nova davčna politika že računa na bodočo samostojnost Slovenije in ceno novega državnega aparata?
Kopač: Neposredne in posredne davščine skupaj bodo pokrivale potrebe samostojne Slovenije. Izvršni svet je izračunal, da bi celo nekaj prihranili, če bi vse državne institucije iz Beograda potegnili v Ljubljano in jih financirali s količino davkov, ki se zdaj zberejo po zveznih in republiških predpisih.
DE: Hočete reči, da ni mogoče trditi, da bi samostojna Slovenija potrebovala več denarja, kot ga potroši zdaj zase in za potrebe federacije, in da novih davkov potemtakem ne bi bilo treba uvajati?
Kopač:	Mislim, da ne.
Lahko bi jih celo znižali. Vse pa je konec koncev odvisno od ministra Janše in njegove vojske. V želji po militarizaciji vidim grožnjo za proračun in za povečanje davkov. Ne znam pa dati dokončnega odgovora. Drugi stroški za slovensko državnost pa ne bodo tako pomembni oziroma visoki... Zdaj zvezne intervencije pogoltnejo pol proračuna, Slovenija pa od tega zelo malo dobi, veliko pa daje. Za borčevske in vojaške pokojnine je Slovenija več dobila, kot je dala v zvezni proračun, vendar je to majhna postavka. Prav tako bodo relativno majhen strošek nove državne institucije, ki bodo nadomestile zvezno upravo, diplomacijo in zavode. Glavna uganka je slovenska vojska: ali ji bo JA pustila orožje, ki je sedaj v Sloveniji, ali ne; ali se bo treba opremiti na novo in s čim.
DE: Po vsem, kar ste povedali, in seveda po razpravi v skupščini sem o novi zakonodaji dobil takšen vtis: da je sistem moderen, da pa je davčna politika še vedno vezana na sedanji družbenoekonomski sistem. Vlada pa da se obnaša kot bog, ki je sebi prvi brado ustvaril.
Kopač: To je res. Mislim, da bi se v skupščini morali z dobro pripravljeno točko dnevnega reda dogovoriti, kolikšen naj bi bil v Sloveniji obseg javne porabe: ali naj zanjo potrošimo 45 odstotkov družbenega proizvoda, kot želijo porabniki, ali nekaj nad 30, kot predlagajo financarji. Sam menim, da je za tako majhno državo tudi 35 odstotkov previsoka vsota. Slovenija je tako majhna država, da ji vedno grozi, da se bo spremenila v neki socialni državno uravnavani mehanizem, ki bo skrbel predvsem za prerazdelje-vanje. Zato bi majhne države morale skrbeti, da bi bil odstotek javne porabe v družbenem proizvodu čimmanjši. Ker pa so potrebe majhnega naroda že tako relativno večje kot pri večjih in bogatejših narodih, bi morali bolj financirati le najbolj potrebne dele javne porabe, druge, ki niso pomembni ali ki jih je moč uvoziti, pa manj ali sploh ne.
Boris Rugelj Slika: Jože Suhadolnik
10 Delavska enotnost
Ljubljana, 14. decembra 1990
družbena ureditev
Kako je propadel delavski razred
Somrak »modrih delovnih halj«
»Vsaka splošna stavka je politična stavka,« je zelo besen dejal predsednik hrvaške vlade Josip Manolič nekaj dni pred splošno stavko kovinarjev. Iste dni je za hrvaško televizijo predstavnik sindikatov iz Slavonskega Broda pred kamero trdil, da oni ne nameravajo spodkopavati vlade, ker so zanjo tudi glasovali, toda: »Mi vemo, da smo presežek ... 'Kaj bo z nami?«
Za kaj gre tu v luči aktualnih političnih in socialnih gibanj v Evropi?
Že v začetku osemdesetih let so se v Evropi pojavile in uveljavile parole, ki so kazale na krizo sindikalne solidarnosti. (Prva žrtev te krize je bil poljski »PURP«, namesto katerega se je z izključno političnimi komponentami oblikovala Solidarnost, ki je bila potem potihem spremenjena v stranko.) V sektorju industrije jih je tedaj veliko verjelo, da so sindikati celo povsem izolirani. Še posebej so to tako opažali v industrijah posebnega nacionalnega pomena. Toda ko se je v Evropskem parlamentu zgodilo, da so bile identificirane znotraj lobbyja nacionalnih industrij, je bila njihova evropska vloga končana. Takoj je oživela ideja, da je pametno restruk-turirati vsa evropska gospodarstva, spremeniti način proizvodnje, ker je samo tako mogoče doseči uravnoteženo raven zaslužka.
Nespravljivi strani
Po prvih poskusih restruk-turiranja - takšni poskusi pa
so se ponavljali že celo desetletje - je bil rezultat tega
-	srednja zahodna raven prejemkov.
Medtem je evropska industrija odkrila nov način financiranja in pozabila, da svoj proizvod lahko dobro proda
-	samo če vzpostavi pravilen in dober odnos do delavca. Ves čas se je namreč pozabljalo, da svet dela sestavljata dva sektorja: privatni, v katerem prevladuje kultura učinkovitosti in produktivnosti in seveda slabi zaslužki, na drugi strani pa javni sektor, za katerega je značilna neučinkovitost, slaba produktivnost in visoki prejemki. Na socialnem področju sta ti dve strani nespravljivi. Mednju se je postavil sindikat, ki prav zaradi te nespojljivosti ni bil udeležen v socialnih dogajanjih. Tako je bilo vse donedavnega - dokler se sindikatom ni pokazala odlična priložnost, da v industriji in proizvodnih kulturah na pogorišču idej izkoristijo priložnost za lastno uveljavitev. Evropski svet »modrih delovnih halj« je začel množično vstopati v ta politični medrazred. Ta zasuk Evrope ni presenetil na njeni poti v leto 1992, zato pa so se novi režimi vzhodnoevropskih držav znašli pred novo izkušnjo. Spontane reakcije delavcev v nacionalnih industrijah, povezane s spremembami, so se začele tolmačiti z improviziranimi tezami: krivijo komuniste, enopartijsko oblast, minorizirajo pa globalne spremembe v svetu dela, ki zaradi izjemno (zasedaj) visoke ravni
informiranja kot požar zajemajo stari kontinent.
Tisto kar Vzhodna Evropa preživlja zadnje mesece, se je v zahodnem delu kontinenta začelo že pred dvema letoma - ko seje resno začelo zedinja-nje. Do popolnega poloma nacionalnih industrij, med drugim tudi krize kovinarjev, je v Evropski gospodarski skupnosti prišlo pred nekaj meseci. Odzval se je takoj trg in prek njega vse vezane industrije. Jeseni je val recesije kovinarjev, tekstilcev in drugih proizvajalcev nacionalnega pomena preplavil tudi naše proizvodne tovarne. Gre torej za še en primer dohitevanja Evrope. No, tokrat se mora nespretno opotekanje za Zahodno Evropo spremeniti v zelo hiter tek...
Recesija v vsej Evropi, je v tem naskoku zajela velike industrije, storitvene dejavno-sit in vse gospodarske sektorje, ki jih je mogoče izvesti pod - privatno. Uporabljali so običajen, »klasičen« postopek, to je, podjetja so najprej privatizirali, potem pa nacionalizirali. (Pri nas smo šele pri vprašanju, kdo je lastnik česa in koliko.) Vlade priskočijo na pomoč v primeru, da je kak sektor, ki je v njenem interesu, zares v težavah; naj večje pomoči vlad v Evropi pa so deležni tekstilci. Dalje priskoči na pomoč, kadar gre za sektorje, ki so pomembni, kar zadeva varnost (nuklearke), in če se pojavijo industrije z novimi proizvodnimi programi. Vlade se pojavljajo kot »sponzorji« celo 80 odstotkov kre-
Posavje
Sindikat za krizne čase
V vseh treh posavskih občinah, Sevnici, Krškem in Brežicah, ta čas postavljajo na noge zanimivo sindikalno organiziranost, s katero nameravajo zadeti več muh na mah. Po eni strani bodo z njo pomagali sebi, predvsem pa svojim članom - delavcem v vse hujši draginji, ob vse nižjih plačah ali celo brezposelnosti. V Sevnici naj bi zato s 1. januarjem zaživele konzumne zadruge, v Brežicah pa posojilnice.
Po tej zanimivi shemi naj bi Krško postalo sedež novega območnega sindikata za Posavje, občinski sindikalni sveti kot pravne osebe pa naj bi s tem kratkomalo preminuli. Janez Košar, sedanji sindikalni sekretar v Sevnici, je povedal, da imajo v razpravi statut teh območnih sindikatov, česar se lotevajo povsem pragmatično, ne glede na to, ali bo Krško tudi nasploh sedež regije ali ne (ustavna razprava). Povsem po delovnem načelu bodo na tem območju organizirani republiški odbori dejavnosti. Košar meni, da začenjajo s tem uresničevati programske smernice svobodnih sindikatov. Vsak član bo prvič tudi zainteresiran, da bo imel v žepu sindikalno člansko izkaznico.
Izkaznica za konzum in hranilnico
Tako bo namreč lahko kupoval ceneje v sevniški konzumni zadrugi. Zakaj prav v Sevnici? »Rešitev je bila preprosta. V prejšnjih časih smo tu sindikati dobili svojo sindikalno dvorano s sanitarijami in še eno sobico, v kateri sicer
začasno domuje občinska knjižnica. Z njo imamo sedaj težave, vendar menim, da si knjižnica po sedmih selitvah že zasluži boljši prostor. Nam za konzum namreč prostor, ne le zato, ker je naš, ustreza tudi zavoljo precejšnje višine pod stropom.
Za knjižnico predlagamo, naj pristojni poiščejo sodelovanje z gradbenim podjetjem Beton, ki ima v sevniškem nesojenem hotelu lep prostor, rad pa bi prišel do denarja vsaj za plače pred zimo. Knjižnica ima v bližini drug svoj prostor. Zaokrožitev ne bi škodila, pa še v centru bi bili,« razmišlja Janez Košar.
V konzumu bi člani lahko kupovali razno blago, ki ga na različne načine po hodnikih in tovarniških dvoriščih že prodajajo ceneje svojim članom: od ozimnice in pralnih praškov dalje. Konzum organizirajo kot delniško družbo, v kateri sindikat, čeprav je zadnje čase precej obubožal, nikakor ni bos. Poleg omenjenih prostorov vlagajo v to družbo tudi svojo organizacijo po podjetjih, ki bo konzumu pomagal pri destribuciji. Pri poslovanju se namreč zgledujejo po Zahodu. Kdor bo v tem konzumu več kupil, bo imel na koncu leta tudi večjo boniteto. Dobiček, ki ga bo konzum tudi dosegel, bodo razdelili med člane. Zato bodo prezaposlili tudi sedanjo tajnico, prodajal pa bo trgovec - zasebnik. Interesentov se menda že kar tare. Če jih ne bi ovirala knjižnica, bi akcijsko prodajo začeli že pred novim letom, tako pa upajo, da bo vse steklo po 1. januarju.
S čim manj delavci
Nova organizacijska shema območnega sindikata predvideva šest profesionalcev, sedaj jih imajo v vseh treh občinah osem. Čeprav je Janez Košar eden izmed pobudnikov te nove organizacijske sheme, je ravno sebe predlagal za tako imenovani tehnološki presežek. Ustanavlja namreč svoje podjetje z omejeno odgovornostjo, registrirano za precej široko dejavnost. V kratkem se namerava ukvarjati s proizvodno kooperacijo v storitvah, lesni in kovinski galanteriji, z gradbenimi in obrtniškimi deli. Ve, kako je vsak začetek težak, vendar kljub temu ne namerava vedriti na sindikatih, dokler mu vsa zadeva ne steče. Tudi po novem naj bi po občinah imeli sindikalne tajnike, vendar naj jih ne bi več volili, temveč imenovali z razpisom. Janez Košar predlaga, naj bi bil ta človek v Sevnici pravnik. S tem bi rešili pravno svetovanje. Doslej so si sposojali pravnike celo iz Zasavja. Vseeno pa meni, da bi glede na zaostrovanje razmer imel takšen človek, specializiran pri sindikatih, polne roke dela. Očitek, sedaj, žal, vse prepogost, češ da se v sindikatih kregajo le za stolčke ali velike teme, za Posavje že ne drži.
Pravijo, da imajo svobodni sindikati v vseh treh občinah že sedaj 18.000 članov. Poleg boja za povsem sindikalne pravice jim bodo stali ob strani s konzumno zadrugo in posojilnico.
Alfred Železnik
dita, ki jih države Evropske skupnsoti odobravajo industrijam. Brez kakršnihkoli predpogojev pa se spodbujajo vlaganja v elektronsko industrijo, biotehnologijo, avtomobilsko industrijo in indu-
Ijah«, No ker so ekonomske predpostavke vedno močnejše, kot je njihova resnična moč, bodo morda novi sindikati tudi dosegli kaj od promoviranih idej. Toda vedeti moramo - gospodarji, vlade in
strijo drugih prevoznih sredstev ter novih materialov.
Sindikati - nova opozicija
Minorizirane industrije so se znašle med vladami, ki jih skorajda ignorirajo in probleme valijo na nove sindikate, in prav temi sindikati, ki vznikajo vsak dan kot gobe po dežju. Ker komunizem, v okrilju katerega je bil prav delavski razred in »težke indu-stirje« ni preživel niti v zahodnoevropskih enklavah, vlogo stanovskega zaščitnika pa so prevzeli sindikati, so te nove »solidarnostne organizacije« razglašene za novo evropsko levico. Odtod v resnici tudi nepotrpežljivost novih demokratičnih oblasti do »menedžeriranja« sindikatov
-	kot to pogosto slišimo na Zahodu.
Ni še dolgo tega, ko je bila na oblasti parola: »Kapital je živ, delo je mrtvo.« Danes je kaj takega v odprtem industrijskem svetu smešno tudi samo citirati. Ne le da delo ni »mrtvo«, ampak se zaposlitev celo podredi tako imenovanemu dizajnu delovnega mesta, in to ni inciativa delavcev, temveč preprosto zahteva trga. Zares svetovni pomen je dosedaj imela samo borza, odslej pa se bodo predvidevali strokovnjaki in delo štelo za planetarno. V sferi »živega dela« so zato v zadnjem času
-	kadri. Vsi tisti, ki jih ne bo pod to etiketo, se bodo prodajali na trgu dela kot »industrijsko blago«. Že sedaj, zaradi izjemno nizke cene njihovega dela, med to »blago« štejejo Jugoslovane in Turke. V Združenih državah pa se najceneje prodajajo jugoslovanski Albanci, še posebej po emigrantskem valu, ki je ameriško zahodno obalo preplavil prek Mehiškega zaliva.
Težki časi
Na obzorju je torej nov delavski razred, tisti v »belih ha-
Gospodarji, vlade in sindikati imajo vedno različne poglede na razvoj in napredek. Vsakokrat ko izbruhne kriza, se podirajo gospodarski načrti, re-afirmirajo se sindikati in tresejo vlade. Ne vladam ne sindikatom pa ni jasno, kdaj je treba začeti boj za odkrivanje resničnih sovražnikov. Z malo več sindikalne veščine in malo manjšo politično zaletavostjo bi bila splošna stavka lahko kaj drugega, kot je danes. Zakaj bi sindikati delavce preusmerili v neko imaginarno smer - če jim je vlada najbližja in ob tem še prestrašena, torej za vsak močnejši sindikat - najlažji plen?
sindikati imajo vedno različne poglede na razvoj in napredek. Vsakokrat ko izbruhne kriza, se podirajo gospodarski načrti, reafirmirajo se sindi-akti in tresejo vlade. Najnovejša kriza na trgu dela je izvrgla milijone delavcev, odvzela jim je pravico do možnosti, da postanejo kadri, in jih spremenila v podrazred delovnih ljudi. No, prvi obrok tega dolga do združene Evrope so plačali funkcionarji. Najnovejše ocene kažejo, da je v državah Evropske gospodarske skupnosti ob položaje več kot 15 milijonov funkcionarjev. Samo v Franciji so detronirali 4,5 milijona gospodarskih in političnih šefov. Zaradi enakih razlogov je v Sovjetski zvezi, v kateri je recesija dozdaj zajela okrog 80 odstotkov nacionalnih industrij, je v enem samem
dnevu »padlo« milijon funkcionarjev.
Zaradi izmen, recesij, splošnh stavk in ostavk že nekaj časa boluje čela Evropa. Zanimivo pa je, da tako na Vzhodu kot na Zahodu enako krivijo za vse prave in namišljene napake komuniste. No, da gre tu za stihijo, kaže tudi to, da v zahodnih deželah komunisti niso imeli več kot povprečno sedem do deset odstotkov volivcev. Ta paradoks, ki ga mnogi imenujejo že »zgodovinski« ali »razredni«, je, četudi nima resničnega re-zona, marketinška parola, ki jo je Zahod dobro vnovčil v vzhodnih državah.
Evropa »ljudskih resursov«
Mladim demokracijam je poleg tega vsiljena še ena zgodovinska resnica - tista o nacijah. Medtem ko na Vzhodu državljani in delavci glasujejo za nacionalne programe, pa v zahodnem svetu nacionalne stranke dobivajo toliko glasov, kolikor tudi ekstremna levica. Brez izrazitejše opozicijske moči za korigiranje vladajočih demokrščanskih in socialdemokratskih programov ... Za nacionalne stranke glasujejo v glavnem preštevilni nezaposleni delavci ali delavci iz neperspektivnih industrij. Za levico pa glasujejo
-	njihovi mladi sotrpini. Ne eni ne drugi ne pripadajo več kategoriji tako imenovanih ljudskih resursov, ki bodo gradili novo Evropo. Tisti ki bodo padli v bitki za delovno mesto, bodo z Malthusovim jezikom razglašeni za demografski presežek. Tisti ki bodo pa šli naprej - bodo lahko, tako trdijo strokovnjaki, zaigrali na karto uspeha. Seveda se pri tem pozablja, da vrhunski poker igrajo samo profesionalci.
»Evropa novih kadrov« je samo eden od sloganov, ki so preplavili Vzhod in Žahod, potem ko se je razleglo veselje, ker so padle velike ideologije. Menedžerji delavskega razreda, sindikati, so pravočasno ponudili sporazume, dialog, omenjajo povprečje in ljudi vodijo na ulice. Organizirajo normalno delo javnih služb v času, dokler trajajo stavke, in se trudijo, da ne bi paralizirali življenja državljanov. Kaj pa vlade?
V nenehnem strahu, da bodo stavke paralizirale njihovo delo in morebiti spremenile stališča volivcev, se obnašajo kontradiktorno in zares slabo.
Ne vladam ne sindikatom pa ni jasno, kdaj je treba začeti boj za odkritje resničnih sovražnikov. Saj se splošna stavka drugače lahko izrodi tudi v bitko proti lastni industriji. Z malo več sindikalne veščine in malo manjšo politično zaletavostjo lahko stavka postane kaj drugega, kot je danes. Poleg tega, zakaj bi sindikati delavce preusmerili v neko imaginarno smer
-	če jim je vlada najbližja in ob tem prestrašena. Torej, za vsak močnejši sindikat - lahek plen.
Nem Karolina Puharič (Javnost)
Svobodni Sindikati Slovenije
sociala
Ob razpravah o pokojninskem sistemu (3)
Delavska enotnost 11
Piše: Jože Tavčar
Zaposlenost, zaposlovanje in upokojevanje
Kadar primerjamo različne pokojninske sisteme med seboj, bomo največkrat naleteli na polno so-Slasje, da je najznačilnejši kazalec stanja v posamez-nem sistemu na eni strani razmerje med aktivnimi zavarovanci in upokojenci, na drugi pa v deležu sredstev pokojninskega zavarovanja v družbenem proizvodu oziroma narodnem dohodku.
Tudi naši načrtovalci so ott pripravi petletnega Plana razvoja pokojninskega zavarovanja v Sloveniji Posebno pozornost namenili prav razmerju med aktivnimi zavarovanci in upokojenci v preteklih letih m pa v obdobju od leta 1986 do zdaj. Takole so Planirali razvoj:
Število Leto	aktivnih zavarovancev	Število upokojencev	Število upokojencev na 1000 akt. zavarovancev
1986	887.000	282.300	318
1990	925.600	315.000	340
Glede sestave upokojencev so predvideli takole:		
yrsta pokojnine	število	
	1986	1990
starostna	142.000	160.500
invalidnine	69.300	77.000
družinske	71.000	77.500
Načrtovalci so sicer upoštevali nekatere pesimistične napovedi glede zaposlovanja, nezaposlenosti, gibanja v produktivnosti dela, v družbenem proizvodu in narodnem dohodku. Predvidevali so tudi, da se bo posameznik odločal za daljše ostajanje v delovnem razmerju, kljub že izpolnjenim pogojem za upokojitev, in da bo tudi nova zakonodaja dala pozitivne rezultate v gibanjih invalidnosti in zlasti invalidskih upokojencev.
Kljub temu pa se je povsod pokazalo, da so bili načrtovalci veliki optimisti. Gospodarska gibanja so pokazala svoje težke posledice še posebej za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Sveži, med seboj primerljivi podatki o gibanjih aktivnih zavarovancev in upokojencev v preteklem obdobju (stanje ob koncu leta) govorijo o tem, da bolj zaskrbljujočih teženj nismo imeli, odkar velja sedanji sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja oziroma od vojne sem.
Leto	Število aktivnih zavarovancev	Število upokojencev	Na 1000 akt. zavarovancev
1986	910.093	325.740	358
1987	910.700	340.435	374
1988	916.925	355.923	388
1989	914.707	371.550	406
Tako so vse številke take, da načrtovanega ne potrjujejo.
Po predvidevanjih za leto 1995 naj bi število upokojencev znašalo 347.000 in leta 2000 382.000. Vidimo, da smo se približali ne le letu 1995, temveč že začetku novega stoletja.
Stopnja rasti zaposlenih je v prikazanem obdobju znašala 0,5 odstotka, stopnja rasti upokojencev pa 11,4. Ob tem velja dodati, da je po ocenah strokovnjakov razmerje med zavarovanci in upokojenci septembra letos znašalo že 413 upokojencev na 1000 zavarovancev. Približujemo se torej številki, ko bo en upokojenec »prišel« na dva plačnika prispevka.
Vse to so dejstva, ki opozarjajo, da se moramo od posledic, ki so že dramatične, obrniti k vzrokom za vse to. K vzrokom, ki kažejo, da procesov ne obvladujemo. Sedaj se že pojavljajo zamisli, da je pot v omejevanje pravic, kar naj bi olajšalo obremenitve, in če že ne zmanjšalo vsaj zadržalo višino prispevkov na OD in dohodek.
Zato bi morali iskati druga pota v smeri prave racionalizacije v tem zavarovanju.
Vprašanj tehnoloških presežkov in nezadostne zaposlenosti ne gre reševati s hitrim in prezgodnjim upokojevanjem. Tuje izkušnje kažejo, da je to najdražja pot, ki nezaposlenost ne zmanjšuje. Nove obveznosti, ki logično nastajajo, pomenijo slabšanje akumulativne moči in trajno hipoteko, dolgotrajno obveznost za plačnike sredstev. Ze naše domače izkušnje, zlasti na drugih jugoslovanskih področjih kažejo, da se s hitrim upokojevanjem nezaposlenost ni zmanjšala.
Poglejmo še nekatere, spet sveže podatke o tem, kaj se je v zadnjih treh letih, ki so značilna po negativnih tokovih, dogajalo v Sloveniji.
Predčasno upokojevanje se razmahne
O številu predčasno upokojenih govorijo tile podatki:
leto	skupno število upokojenih	predčasno - upokojenih
1986	22.312	1967
1987	26.730	2788
1988	32.283	4654
1989	28.895	4016
Vidimo, da je med novoupokojenimi vse več tistih, ki so odšli v pokoj ob relativno nizki starosti in kratki delovni dobi. Vprašanje je, ali gre pri tem za prostovoljno odločanje ali pa so vmes direkten ali
cej manj ugodna. Nekaterih dogajanj sploh ni mogoče razložiti. Toda takšna primerjava ni povsem sprejemljiva. Po analizah zahodnonemškega urada za socialno zavarovanje bodo v tej deželi nastale velike težave, če v naslednjih letih ne bo prišlo do zmanjševanja invalidskega upokojevanja pod 25 odstotki v primerjavi s starostnimi upokojenci. Pri nas je bilo leta 1989 na 100 starostnih upokojencev 40 invalidskih. Gre spet za problematiko, kjer je še pomembna politika, ki naj bi bila usmerjena v varovanje delovne sposobnosti v boljše delovne razmere. Skratka, tudi sistem invalidskega zavarovanja bi moral delovati preventivno.
Pa ni tako. Podatki za zadnja štiri leta govorijo, da je delež novopriznanih invalidskih pokojnin v primerjavi s skupnim številom velik in vse večji.
Leta 1986 je bilo 4707 nanovo priznanih invalidskih pokojnin, 1987 - 5306, 1988 - 6366 in leta 1989 - 5620. Odstotek je leta 1986 znašal 21,1, leta 1989 pa 19,5, v razmerju s skupnim številom.
Potrebno bi bilo ugotoviti, zakaj odhaja v invalidski pokoj toliko zaposlenih, še posebno pa to, zakaj je njihova delovna doba tako kratka. Invalidski upokojenci, ki so to pravico prvič uveljavili leta 1978, so imeli povprečno 27 let delovne dobe, upokojenke pa le 23. Leta 1987 je delovna doba moških ostala ista, pri ženskah pa se zmanjšala na 22 let. Racionalizacija na tem področju naj ne bi sla v smer omejevanja pravic, temveč varovanje zdravje in delovne zmožnosti. Ob tem bi moralo priti do pravih učinkov tudi v socialnem smislu: ob daljši delovni dobi tudi večja pokojnina.
indirekten pritisk in pa socialna negotovost zaradi padca plač. Ali ne gre za misel: »bolje sedaj v predčasni pokoj kot pa jutri, ko se ne ve, kakšna bo pokojnina.« Še en podatek kaže, kako se »obnašajo« starejši zavarovanci ob socialnih in gospodarskih težavah. Povprečna delovna doba upokojenih moških je leta 1978 znašala 35, žensk pa 32 let. Leta 1987 pri moških ostaja ista, pri ženskah pa se zmanjšujejo na 26 let. Ob kratki delovni dobi morajo nastajati novi problemi zaradi nizke pokojnine. In še nekaj: vidimo, da je med tistimi, ki se odločajo za zgodnjo upokojitev, veliko žensk z vse krajšo delovno dobo. To stran dogajanj bi veljalo posebej proučiti. Ali v reformskih procesih račune spet plačujejo predvsem ženske?
Invalidsko upokojevanje je potrebno posebej razčleniti. V preteklosti je šlo za relativno ugodna razmerja med starostnimi upokojenci in invalidskimi. To zlasti če primerjamo z drugimi republikami in obema pokrajinama. Res je, da so skoraj v vseh drugih skupnostih pokojninskega in invalidskega zavarovanja razmerja v invalidskem upokojevanju pre-
Vse kaže, da v procesih prestrukturiranja gospodarstva dovoljujemo postopke, ki iz delovnega procesa iztiskajo za delo sposobne in tudi pripravljene zaposlene. Strokovnost in izkušnje izgubljajo pomen. Za tem se skrivajo tako oportunizem odgovornih kot tudi nespoštovanje osnovnih pravic do dela in njegovega dostojanstva.
Nekateri finančni vidiki
Med temeljnimi kazalci razmer v pokojninskem in invalidskem zavarovanju je tudi podatek o deležu tega zavarovanja v delitvi družbenega proizvoda. Ta je v preteklih letih znašal: 1970 - 7,44%, 1985 - 6,85 %, 1986 - 8,42 %, 1987 - 8,65 %, 1988 - 7,75 % in 1989 - 9,46%. Ta delež torej raste in ob zastoju v rasti družbenega proizvoda lahko pričakujemo, da bo to razmerje vse bolj neugodno. Obseg pravice, ki jih zagotavlja zakon in ki po svoji realni vrednosti niso velike, mora družba zavarovati. To pa pomeni, da če v naslednjem obdobju ne bo racionalnejših gibanj v rasti števila upokojencev, lahko pričaku-
jemo samo poslabšanje razmerij in pa še večje socialne napetosti.
Kot zanimiv podatek navajamo delež sredstev pokojninskega zavarovanja v nekaterih deželah ORECD. (Podatek je iz publikacije Inštituta za ekonomske raziskave Italije - leto 1988). Delež teh sredstev v družbenem bruto proizvodu:
	leto 1985	predvidevanja za leto 2000
	%	%
ZDA	6,9	6,7
ZR Nemčija	12	15,1
Francija	12,7	13,5
Velika Britanija	6,3	5,7
Japonska	5,1	7,8
Italija	12,8	14,2
Gre za deleže z neprimerno večjim družbenim proizvodom na prebivalca. Torej tudi za večji »manevrski prostor«. Toda tudi težav pri zaposlovanju te dežele niso izkoriščale enostranske usmeritve v zgodnje upokojevanje. Starostni in drugi pogoji ob upokojitvi so ostajali v glavnem nespremenjeni. Za ZDA in Japonsko velja pripomniti, da so delavcem podaljševali delovno razmerje.
Ni dvoma, da bo potrebno temeljito spremeniti sistem financiranja našega pokojninskega zavarovanja. Na eni strani gre za nova lastninska razmerja, saj bodo morali biti tako zavarovanci kot »delodajalci« v enakem položaju, ne glede na obliko lastnine. Na drugi strani pa gre za spremenjeni položaj »skladov« do obveznikov plačila prispevkov. Ne glede na to, kakšno bo upravljanje s skladi, morajo ti postati samostojni. Ne smejo biti več prostor, na katerega bo nekdo pošiljal svoje račune. Nasprotno. Kot sistem zavarovanja mora rehabilitirati vse prvine zavarovalstva. Prispevki, ki naj bi bili razdeljeni med zavarovane in titularje proizvajalnih sredstev, morajo biti v jsoglasju z zakonsko ugotovljenimi pravicami. Vse pravice, ki jih zagotavlja ta sistem, ki pa niso pokrite s plačanimi prispevki mora pokriti tisti (država?), ki jih je predpisal ali predvidel. V zavarovanjih, podobnih našemu, se prispevek zavarovancev giblje okrog 7 odstotkov, enak je tudi prispevek delodajalcev. Država namenja za določene socialne pravice okrog 15 odstotkov.
Pri določanju višine prispevnih stopenj mora solidarnost kot zavarovalsko načelo dobiti svoje logične in racionalne razsežnosti. Solidarnost mora postati odgovorna in identificirana. To pomeni, da bo potrebno jasno oblikovati obseg rizikov, ki jih povzročajo nesreče pri delu. Izskušnje švicarske organizacije SUVA bi bile vsekakor zelo uporabne. Ne gre za ločen sistem zavarovanja, temveč za učinkovito zamisel same vsebine: od prevencije pa do regresnih zahtevkov v primeru odgovornosti. In kar je najvažnejše, gre za posodabljanje dela, kot kompleksa od delovnega mesta pa do življenjskega okolja.
Podobno je zavarovanje za primer invalidnosti. Interes zavarovanja mora biti v rehabilitaciji, adaptaciji delovnih mest, v stimulaciji za zaposlovanje tako podjetij kot tudi samega zavarovanca.
Na enak način velja obravnavati benificirano delovno dobo. V sedanjih tehnoloških razmerah in možnostih bi morali tovarne stimulirati za izboljšanje delovnih razmer, ne pa da pritiskajo na predčasno upokojevanje. To se sedaj še vedno bolj splača. Z ekonomskimi merili velja zagotavljati ravnotežje med zavarovanjem in družbeno produktivnostjo ter ustvarjeno novo vrednostjo.
Ni dvoma, da gre za najneposrednejši interes tako zaposlenih in tistih, ki naj bi kot upokojenci v svojem »tretjem obdobju« dostojno živeli. Gre za obrambo in razvoj tistih vrednot, brez katerih ni civilizirane družbe in še manj socialno pravične države. V teh prizadevanjih pripada sindikatom posebno mesto. Opozoriti na nekatera vprašanja, pri katerih morajo sindikati stalno in sistematično delovati ter imeti svoje opredelitve, je bil cilj tega prispevka.
Konec
Vlada na Češko-Slovaškem se igra z ognjem
Nezadovoljni sindikalisti
Zvezna vlada na Češko-Slovaškem se je odločila »ignorirati ne le pripombe, ampak tudi rezultate pogajanj s sindikati o novi delovni zakonodaji, kamor spada tudi zakon o kolektivni pogodbi«, s čimer je vlada »izkopala bojno sekiro« in napovedala vojno sindikatom. Vendar pa ni ostalo samo pri tem, saj vlada ni omogočila, da bi »sindikalne organizacije povedale svoje mnenje o Zakonu o veliki privatizaciji«.
Podpresednik sindikata rudarjev in geologov M. Mesiarik meni, da o novi delovni zakonodaji nima smisla razpravljati, saj vlado niti ne zanimajo pripombe sindikatov niti jih ni pripravljena upoštevati.
Po mnenju sindikalnih funkcionarjev želi vlada odstraniti 7 milijonov članov sindikalnih organizacij iz proces odločanja in upravljanja, to pomeni, da vlada želi delavcem, ki s svojim delom in svojimi rokami ustvarjajo vrednosti, odvzeti vse pravice pri upravljanju podjetij. Vladni predstavniki, ki so že na prvih pogajanjih vztrajno zavračali predlog sindikatov, da mora nova delovna zakonodaja zaščititi vlogo in položaj sindikalnih funkcionarjev v podjetjih, so dokazali, da »nas (sindikate, op. avt.) želijo
izključiti iz igre, sčasoma pa morda postaviti tudi zunaj zakona«. M. Mesiarik se zaveda, da so to trde besede, ampak jih narekuje življenje.
Sindikati pa vladi tudi očitajo, da jim želi odvzeti pravico do soodločanja o usodi družbenega bogastva, podjetij, organizacij, kar naj bi urejal zakon o veliki privatizaciji.
Predstavniki češko-slova-ških sindikatov postavljajo vladi naslednja vprašanja: Kdo je lastnik tega bogastva? Vlada? Poslanci? Dejstvo, da želite o njemu odločati sami (ministri, op. avt.), nam potr-
juje, da si želite to bogastvo prilastiti! Vendar pa je to bogastvo last nas vseh: tistih, ki nismo podjetniki, kakor tudi tistih, ki nimajo kapitala in nenazadnje tudi tistih, ki delajo z lopato in krampom. Zatorej imamo vsi pravico soodločati o usodi tega bogastva. In prav sindikati moramo varovati interese vseh teh ljudi. Zatorej zahtevamo, da upoštevate tudi naše mnenje. Zavedamo se, da večina ministrov podpira predvsem podjetnike in menedžment, torej tiste, za katere menijo, da so sposobni ljudje. Vendar se sprašujemo, kaj pa mi ostali, ki nas ni nihče naučil podjetništva in se preživljamo zgolj z delom lastnih rok? Takšnih nas je namreč velika večina in brez nas ne bo podjetnikov in brez naše podpore tudi svobodno izvoljena vlada ne bo sposobna uresničiti svoje načrte.«
Kot zanimivost naj navedem nekaj izjav, ki veliko povedo o odnosu ministrov do svojih volilcev. Zvezni minister za delo in socialne zadeve je na zahteve sindikatov o reševanju težavnega položaja večine delavcev odgovoril, da se ne uvršča med ministre, ki se pustijo pritisniti ob zid. Sindikati so se s tem sprijaznili in niso niti protestirali, svoj glas pa so povzdignili, ko je minister poskusil pritisniti ob zid sindikate. Sindikalni funkcionarji izjavljajo, da se »prav tako kot gospod minister tudi oni ne bodo pustili pritisniti ob zid«, kajti »sindikati so dovolj močni, da si bodo zaščitili svoje pravice«. Vendar pa to pomeni, da bomo vlekli vsak za svoj konec palice, namesto da bi obe strani združili svoje moči in poskusili potegniti družbo iz blata.
Veliko nejevolje med sindikalnim članstvom je povzročila tudi izjava finančnega ministra V. Klausa, ki je izjavil, da edino sindikati zavirajo ekonomsko reformo. Sindikalni funkcionarji so mu odgovorili, da je, najbrž’ odkril 7 milijonov oporečnikov, kajti
toliko delavcev je včlanjenih v sindikate. Sindikati ministru Klausu tudi očitajo, da vztrajno prepričujejo češkoslovaško družbo, da je njegova reforma edina pravilna, pa tudi za časovno dimenzijo svoje reforme zatrjuje, da je na minuto natančno izračunana. Torej, minister Klaus meni, da je nezmotljiv, kajti delati moramo to, kar pove gospod minister, drugače bomo propadli.«
Vlada je zadala sindikatom v zadnjem času kar nekaj nizkih udarcev. Zdi se, kakor da vlada poskuša izmeriti potrpežljivost sindikatov. Sindikalni funkcionarji se sprašujejo, ali so pogajanja z vlado v tako napetem ozračju sploh smiselna, vendar pa hkrati opozarjajo, da do sedaj niso želeli pokazati svoje moči in tudi v prihodnosti je ne želijo uporabiti, če jih seveda ne bo k temu nekdo prisilil. Poznavalci tukajšnjih razmer ocenjujejo, da lahko odkriti spopad med sindikati in vlado izbruhne v bližnji prihodnosti. Seveda pa obstaja vsaj še ena možnost, ki jo lahko razbe-
remo iz besed M. Mesiarika: »Vlada že sedaj išče krivca za morebiten neuspeh gospodarske reforme.«
Sindikati, ki se počutijo prevarani, opozarjajo, da je razpoloženje- delavcev vse slabše in se bliža kritični točki, zato zahtevajo hitre in učinkovite ukrepe. Predvsem rudarji, ki veljajo za avantgardo, so vse glasnejši in opozarjajo, da kopljejo premog v nemogočih delovnih razmerah, na ceno pa ne morejo vplivati, saj jo določa vlada. Rudarji, ki so prisiljeni najemati posojila za izplačilo osebnih dohodkov, vidijo dve rešitvi: ali dvig cen premoga ali pa ponovno subvencioniranje premogovništva s strani države.
Sindikati zagotavljajo, da podpirajo gospodarsko reformo, vendar zavračajo »novo totalitarnost«. V nobenem primeru pa ne bodo dovolili podcenjevanja in neupo-^ števanja mnenj delavcev, ki' s svojim delom preživljajo družbo.
•
Borut Meršak, Bratislava
Volitve v Srbiji
Zmagal je strah pred predvidenimi sprememhami
Volitve v Srbiji niso bile originalne celo niti po propagandi vladajoče SPS, češ da so to prve svobodne in najbolj demokratične volitve, je bilo »pod isto znamko« opravljeno tudi prehodno ustoličenje Slobodana Miloševiča za predsednika republike. Razlika je samo v tem, da tokrat ni bilo resnih sumničenj o zakonitosti glasovanja, kar prepričljivo govori, da je večji del državljanov Srbije še naprej nagnjen h komunistični opciji. Opozicija je bila s takšnim izidom presenečena, in to jo je - podobno kot pri odločitvi o bojkotu volitev in izsiljenju demokratičnega nadzora volitev - ponovno združilo. Komentar predsednika Narodno kmečke stranke dr. Dragana Veselinova je bil: »Srbija je glasovala za status quo, to je Srbija strahu.« Vodja SGO Vuk Draškovič je izjavil: »Če bi bili rezultati volitev drugačni, bi se zdaj na ulicah Beograda slavilo in vsa Srbija bi pela.« Tako pa namesto pesmi reformisti, demokrati in celo skrajni nacionalni blok najavljajo, da bodo v drugem krogu (23. decembra) nastopili z enotnimni listami, da bi, kakor je rekel Veselinov, »s prerazdelitvijo glasov rešili obraz Srbije«. Najnovejša komunistična partija, takoimenovana »armijska«, pa medtem državljane Srbije poziva, naj tudi v drugem krogu glasujejo za kandidate srbske socialistične stranke. Armadni general Veljko Kadijevič je čestital Miloševiču in njegovi stranki k zmagi in ocenil, da je Srbija glasovala za mir in nadaljnji napredek na demokratičnih in socialističnih osnovah.
9.	decembra je odšlo na volišče 5.029.123 državljanov, kar je 71,5 odstotka skupnega volilnega telesa republike. Za Slobodana Miloševiča je glasovalo 63,34 odstotka volilcev oziroma 46,72 odstotka državljanov, vpisanih v volilne sezname. Sodeč po tem, je njegova zmaga nesporna. Na drugem mestu je Vuk Draškovič (16,40 odstotka), na tretjem pa kandidat SRS za Srbijo in UJDI-ja dr. Ivan Djurič (5,52 odstotka).
V	tem krogu volitev je potrebno večino glasov dobilo 98 narodnih poslancev, od katerih jih je 87 iz vrst socialistov, 5 iz demokratske skupnosti vojvodinskih Madžarov, 3 iz srbske demokratske akcije iz Novega Pazarja in eden iz partije za demokratsko delovanje.
V	drugem krogu bo sodelovalo 150 socialističnih kandidatov, 25 kandidatov, ki so jih predlagale skupine državljanov, medtem ko se za 80 kandidatov srbske narodne obnove in za 44 iz preostalih strank še zanesljivo ne ve, kako bodo nastopili. Združena opozicija Srbije, ki so jo oblikovali 12. decembra, je sicer najavila skupne kandidate, vendar ni izključeno, da vladajoča partija tega bloka ne bo poskusila razbiti, kot je storila tik pred prvim volilnim krogom. Tedaj je, prikličimo v spomin, skupščina Srbije z uvedbo minimalnih pogojev opozicije za demokratično proceduro pri glasovanju uspela razbiti maksimalno združeno opozicijo.
Albanci na Kosovu in v Metohiji so volitve takorekoč bojkotirali, tako da tamkaj v 30-tih od skupno 34- volilnih enotah niso
uspele. Od 750.000 Albancev z volilno pravico jih je na volišča odšlo le 2.000, medtem ko je od 200.000 Srbov, Črnogorcev, Muslimanov in drugih večina volila Miloševiča in kandidate njegove stranke. Če bi se v drugem krogu vsi Albanski volilci odločili za Djuriča ali Draškoviča, to kljub vsemu ne bi ogrozilo Miloševičeve zmage. Združena kosovska alternativa, ki je pozvala Albance, naj bojkotirajo volitve 9. decembra, trdi, da ti ne bodo odšli na volišča tudi na drugi poziv, če ne bodo odpravljeni izredni ukrepi in če ne bo vrnjena legitimnost pokrajinski skupščini. Spričo tega bi Albanci izgubili 30 poslanskih mest v narodni skupščini Srbije (tako se zdaj imenuje), a hkrati tudi pustili odprto vprašanje zakonitosti volitev na Kosovu. V tej pokrajini bi se morale volitve ponoviti, saj na volišča ni odšla niti polovica volilcev, kar bi bilo treba opraviti 16. decembra, medtem ko bi se drugega kroga udeležili istega dne kot vsi drugi v Srbiji. V volilnem zakonu pa ne piše, kaj se bo zgodilo, če tudi v drugem poskusu v kaki volilni enoti ne bo prišla na glasovanje niti polovica volilcev. Vprašanje je, ali bi se v tem primeru volitve razveljavile. Po tolmačenju republiške volilne komisije bi bile volitve na Kosovu zakonite, če bi v drugem krogu izbral poslanca en samcat volilec, saj bi bil ta tako 100-od-stotno izvoljen.
Samo dan po volitvah je začel veljati novi 98. člen kazenskega zakona Srbije, po katerem je
lahko vsakršno javno zasmehovanje vodstva Srbije, njenega grba ali himne kaznovano z do tremi leti zapora. Najbrž zato, da ne bi
bilo dilem glede tega, kaj vse lahko stori vladajoča garnitura. Ta oživitev odpravljenega 133. člena je samo najnovejši signal stare enopartijske sestave srbske skupščine, ki hoče imeti v svojih rokah pravico v vsej državi. Omenjena kazenska določba se namreč nanaša tudi na vse tiste, ki bi pljuvali po vodstvih in simbolih drugih republik, s čimer Srbija jemlje za svojo pravico, da določa merila dostojnega obnašanja. Ali pa bo veljala enaka kazen za vse tiste, ki bodo žalili Miloševiča, Tudmana, Peterleta ali Anteja Markoviča, o tem bodo seveda presojale sodne ustanove v Srbiji. Mimo tega, da lahko sumimo
' .v

~13Jcle.n\
'/%HEl4r
v politično smotrnost omenjenega 98. člena, je ta po mnenju advokata Save Andjelkoviča, ki je tudi že uradno postavil vprašanje njegove ustavnosti, popoln pravne zgrešen strel. Kajti 98. člen pozna tudi izjeme: to so avtorji znanstvenih, književnih, časopisnih in podobnih del, ki dokažejo, da niso imeli namena omalovaževati »napadeno« osebnost. To je v koliziji z zvezno ustavo, po kateri so vsi državljani nedolžni, dokler se jim ne dokaže nasprotno, medtem ko so po pošastnem členu KZ Srbije vsi krivci, dokler ne dokažejo nedolžnost.
Prva se je na ponovno uvedbo verbalnega delikta odzvala opozicija, ki je ta člen imenovala »zakon O zaščiti imena in dela«. Vsi voditelji opozicije so srbskemu vodstvu javno sporočili ugovore, s čimer so mogoče izzvali »delovanje pravne države«. Zaprli niso še nobenega, čeprav je treba vedeti, da ima oklevanje srbskih oblasti glede tega tudi čisto praktičen razlog: v srbskih zaporih ni toliko, prostora, kolikor je državljanov, ki ne znajo držati jezika za zobmi. Druga velika zagata je v tem, ker bi morali pristojni pozapreti »ves srbski narod, ki se je dvignil proti Tudmanu in proti Sloveniji, kot tudi večji del srbskega vodstva, ki ga je k temu spodbujal«. Stvar je še bolj absurdna zaradi tega, ker je »98.« prepisan iz zveznega KZ, v katerem figurira kot »mrtev člen,« na katerega se Ante Markovič ni skliceval niti takrat, ko so Srbi pred zgradbo ZlS-a na njegov poster narisali Hitlerjeve brke in lase. Zaradi »98.« je članica ameriškega kongresa Helen De-nič-Bentley, ki je v Beogradu spremljala volitve, sklicala tiskovno konferenco in obsodila »demokracijo brez svobode govora«, kot je dejala.
Miloševič pa je v prvi izjavi po volitvah dejal: »Kot smo uspeli v vsem, kar smo začeli v minulih treh letih, tako bomo uspeli tudi v velikem poslu, ki smo se ga lotili v interesu prihodnosti srbskega naroda, vseh državljanov Srbije in Jugoslavije.«
Zoja Jovanov
Zakon o »omejevanju« osebnih dohodkov
Ministrstvo za delo je za vlado pripravilo predlog za izdajo zakona o izplačevanju OD in nekaterih prejemkov delavcev v letu 1991. Gre za predpis, ki bo namesto Markovičevega zakona omejil izplačila OD tako glede obsega kot glede višine. Predlagatelj želi s tem zakonom zmanjšati prevelike restrikcije iz omenjenega zveznega zakona oziroma iz zakona o zajamčenem OD, ki ga sedaj uporablja veliko podjetij. V predlogu za izdajo zakona pa med drugim piše, da nova davčna zakonodaja ne daje zagotovila, da bodo družbena podjetja ravnala racionalno in minimalizirala obsega OD. Zakon je po mnenju predlagatelja potreben tudi zaradi delitvenih deviacij v družbenih podjetjih, pri čemer si poslovodni delavci zagotavljajo privilegiran položaj. Zakon bo najbolj posegel v izplačevanje OD in prejemkov delavcev v podjetjih, ki poslujejo pretežno z družbenimi sredstvi.
O predlogu zakona bo parlament republike Slovenije odločal na eni izmed decembrskih sej, zato želimo še pred sejo seznaniti z njegovo vsebino tiste, ki delate v sindikatih,in tiste, ki se v podjetjih ukvarjate z delitveno problematiko.
F. K.
Zakon
0 IZPLAČEVANJU OSEBNIH DOHODKOV IN NEKATERIH DRUGIH PREJEMKOV DELAVCEV
ZA LETO 1991
1.	člen
V skladu z določbami tega zakona se za 1991. leto izplačujejo
-	osebni dohodki in nadomestila osebnih dohodkov v breme pravne osebe,
-	sredstva za neposredno skupno porabo,
-	sredstva za prehrano delavcev med delom, ki bremenijo stroške poslovanja.
2.	člen
Po določilih tega zakona se izplačujejo prejemki iz prejšnjega člena v pravnih osebah, ki poslujejo z družbenimi sredstvi.
Za pravne osebe, ki poslujejo z družbenimi sredstvi, se po tem zakonu štejejo:
-	podjetja, banke in druge finančne organizacije ter zavarovalne organizacije ter druge pravne osebe, ki imajo v nominiranem kapitalu 50 % in več družbenega kapitala ali kapitala družbenopolitične skupnosti, in so zavezanke za davek iz dobička,
-	javna podjetja, ki imajo v nominiranem kapitalu 50 % in več družbenega kapitala ali kapitala družbenopolitičnih skupnosti ter
-	pravne osebe, ki so po zadnjem letnem obračunu dosegle 60% ali več prihodkov iz proračunov ali iz sredstev samoupravnih interesnih skupnosti.
3.	člen
Pravna oseba iz prve alinee prejšnjega člena tega zakona lahko izplača mesečne akontacije osebnih dohodkov na podlagi povprečnih mesečnih izplačil
osebnih dohodkov za obdobje april-junij 1990 pri pravni osebi oziroma možnih povprečnih mesečnih izplačil izračunanih po 9. členu Zakona o zajamčenem osebnem dohodku (Ur. 1. RS. št. 7/82, 15/84, 46/ 86, 42/87, 8/90 in 30/90) za obdobje april-junij 1990, in števila delavcev po delovnih urah v mesecu za katerega izplačuje osebni dohodek.
Sredstva za mesečne akontacije osebnih dohodkov iz prejšnjega odstavka se povečajo glede na rast življenjskih stroškov v Republiki Sloveniji na naslednji način:
1.	do rasti vključno 5 % mesečno se za vsak odstotek rasti življenjskih stroškov sorazmerno povečajo tudi sredstva za osebne dohodke iz prvega odstavka tega člena;
2.	v primeru rasti nad 5% do vključno 10% se za vsak odstotek rasti življenjskih stroškov nad 5% sredstva za osebne dohodke iz prvega odstavka povečajo za 0,9%;
3.	v primeru rasti nad 10% se za vsak odstotek rastli življenjskih stroškov nad 10% sredstva za osebne dohodke iz prvega odstavka povečajo za 0,8%.
Za valorizacijo sredstev za osebne dohodke v tekočem mesecu se uporabi mesečni indeks življenjskih stroškov za pretekli mesec s tem, da se upoštevajo mesečni indeksi življenjskih stroškov od povečanja za julij glede na junij 1990. dalje.
4.	člen
Pravna oseba iz prve alinee 2. člena, ki je z obraču-
nom poslovanja med letom izkazala izgubo, ali je z letnim obračunom izkazala nekrito izgubo, lahko upošteva le 90% možnega povečanja osebnih dohodkov na podlagi povečanja življenjskih stroškov iz drugega odstavka 3. člena. Določbe tega člena se uporabljajo od izplačevanja osebnih dohodkov za prvi mesec po oddaji obračuna poslovanja za 1990. leto, pa do pokritja izgube oziroma dokler pravna oseba ne ugotovi, da posluje brez izgube.
5.	člen
Pravna oseba iz 3. člena tega zakona lahko na podlagi rezultatov poslovanja, izkazanih z obračunom poslovanja, poračuna osebne dohodke tako, da za najmanj enak znesek poveča trajne vire sredstev.
6.	člen
Če poseben predpis ne določa drugačnega načina izplačevanja osebnih dohodkov, pravne osebe iz druge in tretje alinee 2. člena tega zakona izplačujejo mesečne akontacije osebnih dohodkov na podlagi povprečnih mesečnih izplačil osebnih dohodkov pri pravni osebi za obdobje december 1989-maj 1990 in števila delavcev po delovnih urah v mesecu, za katerega se izplačuje osebni dohodek Sredstva za mesečne akontacije osebnih dohodkov iz prejšnjega odstavka se povečajo za rast povprečnih čistih osebnih odhodkov v gospodarstvu Slovenije v obdobju 1991. leta glede na povprečne osebne dohodke za gospodarstvo Republike Slovenije za obdobje december 1989-maj 1990.
7.	člen
Pravna oseba, ki po uveljavitvi tega zakona zmanjša število zaposlenih, lahko v naslednjem mesecu k masi sredstev za osebne dohodke, izračunane po 3., 4. ali 6. členu tega zakona, prišteje 25% obsega sredstev za osebne dohodke teh delavcev.
Pravna oseba, ki dodatno zaposli delavce, katerih osebni dohodek je višji od povprečnega osebnega dohodka v pravni osebi, lahko poveča obseg sredstev za osebne dohodke iz 3., 4. ali 6. člena tega zakona za osebne dohodke teh delavcev.
8.	člen
Pravna oseba izplača mesečne akontacije čistih osebnih dohodkov po tem zakonu v okvirih, ki jih dopuščajo poslovni rezultati, oziroma sredstva, zagotovljena za osebne dohodke iz proračuna.
Pravna oseba lahko prenese neizkoriščeno možnost do osebnih dohodkov po tem zakonu v okviru doseženih poslovnih rezultatov vse do letnega obračuna.
9.	člen
Zavod Republike Slovenije za statistiko objavi naslednje podatke, potrebne za izvajanje tega zakona:
-	mesečno povečanje življenjskih stroškov v Republiki Sloveniji v obdobju od julija do decembra
, 1990. do 15. januarja 1991. leta;
-	mesečno povečanje življenjskih stroškov v Republiki Sloveniji, do 15. v mesecu 1991. leta za pretekli mesec;
-	mesečno povečanje povprečnih osebnih dohodkov v gospodarstvu Republike Slovenije v obdobju od 1. januarja 1991. leta glede na obdobje december 1989-maj 1990. do 20. v mesecu.
10.	člen
Dejansko izplačana najvišja mesečna akontacija osebnega dohodka za poln delovni čas v pravni osebi (pred letnim obračunom poslovanja) ne sme preseči 15-kratnega veljavnega zajamčenega osebnega dohodka.
11.	člen
Sredstva za regres za letni dopust v pravni osebi, izplačana povprečno na delavca, ne smejo presegati povprečnega osbnega dohodka pri pravni osebi v preteklih treh mesecih pred izplačilom regresa za letni dopust.
12.	člen
Pravna oseba lahko izplača sredstva za neposredno skupno porabo, poleg izplačil regresa za letni dopust, na zaposlenega delavca za 1991. leto največ do zneska povprečnega osebnega dohodka pri pravni osebi za obdobje oktober-december 1990.
Prvi odstavek tega člena se ne nanaša na izplačila sredstev za neposredno skupno porabo delavcev za odpravnine ob upokojitvi delavcev ali ob prenehanju delovnega razmerja ter na pomoč delavcem oziroma njihovim družinam v primeru daljše in hujše bolezni in invalidnosti delavca, smrti ali elementarnih nesreč.
13.	člen
Sredstva za prehrano med delom, s katerimi se bremenijo stroški poslovanja, se lahko izplačajo mesečno največ do višine 1.110 din povprečno na delavca. Ta znesek se povečuje v skladu z drugim od-stakom 3. člena tega zakona.
14.	člen
Pravna oseba izplačuje mesečne akontacije osebnih dohodkov v višini povprečno izplačanih akontacij osebnih dohodkov za januar 1991, vse dokler ne ugotovi, da se po določilih tega zakona lahko izplačajo povečani osebni dohodki.
15.	člen
Izvršni svet Skupščine Republike Slovenije določi novo lestvico odvisnosti rasti mesečnih akontacij osebnih dohodkov v odvisnosti od rasti življenjskih stroškov iz drugega odstavka 3. člena tega zakona, če Zavod Republike Slovenije za statistiko ugotovi, da so se življenjski stroški v Republiki Sloveniji povečali tri mesece zapored za več kot za 15%.
Novo lestvico objavi Izvršni svet Skupščine Republike Slovenije v Uradnem listu Republike Slovenije.
16.	člen
Republiška sekretarka za delo predpiše način določanja zneskov sredstev za izplačilo osebnih dohodkov in sredstev za neposredno skupno porabo, sestavljanja obračunov in pošiljanja Službi družbenega knjigovodstva, ki se objavi skupaj s tem zakonom.
17.	člen
Za izplačila za 1990. leto se v Republiki Sloveniji uporabljajo določbe Zakona o izplačilu osebnih dohodkov, sredstev za neposredno skupno porabo in sredstev za prehrano delavcev med delom (Uradni list SFRJ, št. 37/90).
Ne glede na določbe prejšnjega odstavka se določbe 5. člena tega zakona uporabljajo za izplačila osebnih dohodkov po letnem obračunu poslovanja za 1990. leto za pravne osebe iz 2. in 4. člena zakona iz prejšnjega odstavka.
18.	člen
Ta zakon začne veljati osmi dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporablja pa se za obdobje od 1. 2. 1991 dalje.
Ljubljana, 14. decembra 1990 ^^OldVSlO GDOtHOSt 1 (3
Po reorganizaciji v Tobačni tovarni Ljubljana še niso ustanovili sindikata
Tudi star sindikat je bil dober za delavce
Reorganizacija podjetij s tozdovsko ureditvjo v enovita podjetja in miselnost, da biora temu slediti tudi sindikat, so sindikatu povzročila marsikatero težavo. Še posebej tam, kjer se vloga sindikata že na začetku ni jasno Pokazala. Drugače povedano, tam, kjer nimajo težav s plačami, tehnološkimi presežki in podobnimi problemi, za katere naj bi bil poklican sindikat, ne čutijo potrebe po njem. Za to pa je nenazadnje kriva tudi nova zakonodaja. Marsikje se namreč še ne zavedajo bistvenega zmanjšanja delavskih pravic, tega, da jih ne varuje več zakon, ampak da se bodo zanje morali bojevati sami. V boju za svoje pravice Pa imajo posamezniki kaj malo upanja v uspeh. Spoznanje, da zato potrebujejo sindikat, pa v miselnost večine delavcev še ni prodrlo.
Ena izmed tovarn, v kateri sindikata kot zastopnika oziroma borca za pravice ta hip še ne potrebujejo, je Tobačna tovarna Ljubljana. No, vsaj večina delavcev v njej tako misli.
Obiskali smo ta 2000-član-ski kolektiv, da bi izvedeli kaj Več o tem.
Nekdanji predsednik konference sindikata ni bil pripravljen pogovarjati se. Napotil nas je k Janku Čiriču, vodji enote za izdelavo cigaret. Njemu je namreč generalni direktor naročil, naj po skoraj enoletnem mrtvilu pospeši delovanje sindikatov.
Pri tem pogovoru ni bilo težav.
»Ni samo nezanimanje za sindikat krivo, da še nimamo vodstva sindikata in da ta še ne dela. Delavce imamo po vsej Jugoslaviji in to marsikje v zelo majhnih enotah. Težko je bilo zbrati ljudi na občne zbore, še posebej, ker smo iz petih tozdov in skupnosti
skupnih služb postali enovito podjetje. Zato naj bi bil organiziran tudi sindikat. Občne zbore smo že speljali. Izvolili smo tudi zaupnike iz devetih enot, ki bodo sestavljali 27-članski izvršni odbor sindikata.
Tu pa se je ta hip ustavilo,« je nadaljeval Janko Čirič. »Predvideli smo predsednika, ki naj bi v doglednem času postal profesionalec. Prav v tem je težava, ker takega človeka ne najdemo. Do konca leta pa ga bomo vseeno morali, da bo sindikat končno le zaživel.
Vodstvo tovarne se strinja
»Zakaj smo se odločili prav za SSS? Odločitev je bila preprosta. Poznamo njihov program in ugotavljamo, da je sprejemljiv za večino, da od njega lahko največ dobimo, da je organiziranost že utečena in da se po našem ta organiziranost sedaj spreminja v pravo smer. Tudi število njihovih članov je že tolikšna, da so najmočnejši. Res pa je, da smo slišali številne pripombe na račun vodstva, ki da niso pravi vodje delavcev.
O gospodarskem položaju tovarne moram reči, da se je še pred nedavnim zaradi znanih srbskih ukrepov kazalo prav
s profesionalcem. Na začetku naj bi delal nekaj časa le napol. Edina zahteva generalnega direktorja je, da mora biti to dober delavec in da zna stati za svojimi stališči.«
Že prej bi morali povedati, da so se v Tobačni tovarni za članstvo v sindikatu delavci odločili že pred časom. Od tistih, ki delajo v Sloveniji, se je kar 80 odstotkov odločilo za Svobodne sindikate. Preostali pa za nikogar. Drugih sindikatov v firmi namreč nimajo.
slabo. Pa se je pred meseci pošteno obrnilo. Sklenili smo namreč pogodbo s SSSR in sedaj kar dobro polovico izvozimo tja. Namesto tehnoloških preizkusov zaposlujemo, resda le pogojno in za določen čas, nove delavce.
Naše plače tudi niso tako slabe, posebej v primerjavi z nekaterimi drugimi. V proizvodnji je povprečna mesečna plača za 182 ur prbližno 6.000 din. Veliko pa imamo v zad-
njem času tudi nadur, tako da so delavci kar zadovoljni.
O kolektivni pogodbi še nismo razpravljali. Kot vem, vodstvo sledi dogajanjem. Čakamo pa na panožno kolektivno pogodbo.
Ko bo sindikat pri nas zaživel, bo imel tudi s kolektivno pogodbo dovolj dela. Izboriti si bo moral predvsem ugodnejši tarifni del od tistega, ki je napisan v splošni kolektivni pogodbi. Dejstvo je, da pri nas zaposlujemo delavke za strojem, z osnovnošolsko izobrazbo. Je pa tudi res, da se mora najmanj 5 let privajati, da lahko uspešno in samostojno dela. Posebne šole za to pa ni. Zavzemati pa se bo treba tudi za priznanje težavnosti dela oziroma za izboljšanje delovnih razmer.
Če pa govorimo o informiranosti delavcev, je po moje ta precej slaba. Izdajamo sicer Informator, vendar o sindikatu v njem ni nič, ker ga pač ni.«
Hoteli smo tudi izvedeti, kaj si o sindiktu, ki ga ni, in o nekaterih drugih stvareh v tovarni mislijo delavci. Povprašali smo tri.
Slavka Černič, strojevodki-nja v pakirnici. V Tobačni tovarni dela že 20 let.
»Pogrešam star sindikat. Vsaj nekaj nam je nudil. Če se spomnim samo na ozimnico, na krompir, meso, čebulo, pa jabolka in tudi na kak izlet smo šli. Tudi kakšen piknik je včasih organiziral sindikat. Letos pa tega ni več.
Na občnem zboru smo izbrali zaupnika in večkrat smo ga vprašali, kdaj bomo lahko kupili kaj ceneje. Pa ni vedel nič povedati.
Pogrešam sindikat, pa naj bo tudi takšen, kot je bil prejšnji. Sem pa kar zadovoljna, ker imamo delo in vem, da bom dobila plačo. Z nadurami dobim tudi 6.400 din. Res pa je, da je zadnje čase disciplina pri nas precej večja.«
Dragica Rahmanovič, administratorka v glavni pisarni:
»Pravzaprav smo res prikrajšani, ker naš sindikat nič ne dela. Dedek Mraz bo kmalu in bodo še otroci prikrajšani. Včasih sem bila tudi jaz članica izvršnega odbora osnovne organizacije. Pa vem, da smo kar nekaj delali. Organizirali smo izlete, cenejšo prodajo ozimnice in drugih
Borza dela
Republiški sekretariat za delo Republiški zavod za zaposlovanje
Informacije o objavljenih delovnih mestih dobite v podjetjih oziroma v organizacijah, ki so navedene v časopisu. Prijavitelj vas bo informiral tudi o roku prijave, delovnem času, drugih pogojih za zasedbo in komu pošljite vašo prijavo. Za informacije o objavljenem delovnem mestu odgovarja prijavitelj.
Skupnost za zaposlovanje LJUBLJANA
Poklic	OD	Naziv delovne organizacije
D. novinar - komentator dopis. Beograd	8.000	RTV Slovenija Radio Ljubljana, Moša Pijadejeva 10
D. 1. fizike	6.100	Univerza E. Kardelja Inštitut za mat. liziko in mehaniko, Ljubljana, Jadranska ulica 19
Pom. tekstilec	5.000	Avtocommerce, Ljubljana, Trdinova ulica
Delavec brez poklica	5.000	Coston d. o. o. Ljubljana, Podgrajska 4
Snažilka	3.500	Sodišče združenega dela, Ljubljana, Resljeva ulica
Graf. pomočnik - ofset strojnik	6.000	Salamon d. o. o. Ljubljana, Nazorjeva 6
Administrat. manip.	5.225	ČGP Delo Ljubljana tozd Delo, Titova c.
Montažer - kopist	5.000	Salamon d. o. o., Ljubljana, Nazorjeva 6
Strojnik gradbene mehaniz.	5.500	SOZ Alak za og„ Setnik 3 A, Polhov Gradec
Strojni teh.	7.000	Alak d. o. o., Setnik 3A, Polhov Gradec
Elektrot. elektr.-pripr.	3.346	Energetika Ljubljana, tozd Komunalna energetika, Verovškova ul. 62
Kemijski teh.	5.000	Zlatama Celje, Obrat Aurodent Ljubljana, Kersnikova ul.
Upravnik tehnik	7.500	SDK v Sloveniji, Centrala Ljubljana, Tržaška c.
Administrati. teh.	3.760	ČGP Delo Ljubljana, tozd Gospodarski vestnik Ljubljana, Titova 35
D. 1. elektrotehnik -vodja AOP	12.790 Hermes Ljubljana, Celovška 73	
D. eco za anl. pl.	7.000	Uniš Tos Ljubljana, Srničeva
Poklic	OD Naziv delovne organizacije
D. eco za anl. pl.	10.000 Lesnina Inženiring, Ljubljana, Parmova ul.
D. eco za anl. pl.	13.000 Medex Ljubljana, Miklošičeva
D. eco za anl. pl.	12.000 Emona VPS Ljubljana, šmartinska'
D. pravnik - prip.	7.000 Salamon d. o. o. Ljubljana, Nazorjeva 6
Izpostava Kočevje, Ribnica, Grosuplje	
Snažilka	3.500 WO Stojan Šuligoj Grosuplje, Trubarjeva c.
Var. pred. otrok.	4.200 WO Stojan Šuligoj Grosuplje, Trubarjeva c.
Teh. kuharstva - vodja kuh.	6.500 Nama Ljubljana, Restavracija Kočevje, TZD20
Instr. prak. pouka - vzgojitelj	5.800 WO Stojan Šuligoj Grosuplje Trubarjeva c.
Izpostava Litija, Zagorje, Trbovlje, Hrastnik	
Ekon. za den. fin. -vodenje računovodstva	8.500 Agrotehnika Gruda - Mesarija in prekajevalnica, Slatna 1, Šmartno pri Litiji
Učitelj raz. pouka	6.900 VIZ Zagorje ob Savi, tozd Oš Tone Okrogar, šolska ul.
Socialni delavec	6.900 VIZ Zagorje ob Savi, tozd OŠ Tone Okrogar, Zagorje ob Savi, šolska ul.
Enota Posavje	
D. oec za anal. plan	Slovenijales Stilles Sevnica
Fizioterapevt	Trubarjev dom upokojencev, Loka pri
Zidanem mostu
stvari. Dajali smo tudi pomoč socialno ogroženim. Obravnavali smo pritožbe delavcev o plačah, premestitvah in še številne druge probleme, ki so jih imeli. Sindikat je odločal tudi o dodeljevanju stanovanj in stanovanjskih posojil. Sedaj vsega tega ni več. No, za boljše plače sedaj niti ni možnosti. Še dobro, da imamo takšne. Na mesec dobim 5.800 v gotovini in 2.300 v delnicah. Te delnice dobivamo že drugi mesec. O kolektivnih pogodbah res ne vem dosti. Tudi o občnem zboru se nič ne spomnim. Morda sem bila na dopustu.«
Marija Sukič, strojevodki-nja v Tobačni tovarni že 22 let: »Z mojo plačo menda nekaj ni v redu. Dobim 5.200 din, kar je manj kot nekatere, ki so pravkar prišle v tovarno. Že nekaj časa pa imamo pri
plačah, kot pravijo, sistem zaprtih kuvert. Zagrozili so nam tudi z disciplinsko, če bomo sodelavcem povedali, koliko dobimo.
O starem sindikatu pa vse dobro. Če odštejem tisto, da smo lahko ceneje kupovali, kar pa bi nam tudi danes veliko pomenilo, smo od sindikata ogromno izvedeli. Na sestankih so nam povedali vse o poslovanju podjetja, o plačah in o vsem drugem. Lahko smo se pritožili na norme in pomagal nam je z nasveti. Skratka, imeli smo nekoga, na katerega smo se lahko obrnili za pomoč v stiski.
Sedaj pa nič. Pristopno izjavo smo podpisali, ker pač ni bilo druge izbire.
O kolektivni pogodbi nismo nič slišali, čeprav bi o nekaterih stvareh radi kaj izvedeli.«
Andrej Agnič

Bona sindikalnega turizma
BORZNO SPOROČILO ŠTEVILKA 24
Borzna sporočila sprejema ATRIS - borza sindikalnega turizma, Ljubljana Dalmatinova 4, telefon (061) 326-982, 322-975, na hišno centralo 310-033 in telefaks (061) 317-298.
A.	Počitniške zmogljivosti, ki vam jih nudimo
1.	Počitnice in prazniki v Bohinju
2-3-posteljne sobe - skupaj 15 ležišč s polpenzionom in možnostjo doplačila za penzion. Rezervacija za 5 do 7 dni. Termini in cene:
22. 12. do 5. 1. - polni penzion 340 din, polpenzion 300 din, doplačilo za silvestrovanje 250 din 5. 1. do 26. 1. - polni penzion 230 din, polpenzion 180 din 26. 1. do 30. 3. - polni penzion 280 din, polpenzion 230 din. Popusti za otroke: do 2 leta brezplačno, od 2 do 7-leta (brez lastnega ležišča) 40%, 7 do 10 let 30%.
Možnost izposoje tekaške smučarske opreme ali gorskega kolesa
2.	Počitniška hišica v Čatežu - 5 ležišč Termin: 17. 12. do 26. 12. 1990
Cena: 260 din na dan
3.	Apartma na Poljuki
Novoletno praznovanje za dve osebi v času od 28. 12. do 2. 1. 1991.
Cena: 240 din na dan
4.	Novo leto v Izoli
Cena 4-dnevnega paketa v dvoposteljni sobi je 1680 din Cena 4-dnevnega paketa v triposteljni sobi je 1460 din Silvestrski meni in jutranja okrepitev sta vključeni v ceno. Termin: 29. 12. do 2. 1. 1991.
5.	Novo leto na Hvaru
Tri- in štiri posteljni zelo kvalitetno opremljeni in ogrevani bungalovi z možnostjo lastne priprave silvestrskega praznovanja. Primemo za skupine od 30 do 40 oseb. Lasten prevoz. Cena apartmaja 300 din na dan Termin: 26. 12. do 2. 1. 1991.
6.	Počitnice v Bohinju
Organizirane počitnice za 8 otrok z vodstvom vzgojiteljice v času od 26. 1. do 9. 2. 1991.
Cena bivanja 1500 din - drsanje, izleti, plavanje
B.	Počitniške zmogljivosti, ki jih potrebujemo
1.	Kočo na Veliki planini v času od 28. 12. do 2. 1. 1991 za 10 oseb.
Ponudbe posredujte na Atris - borzo sindikalnega turizma.
2.	Počitniške zmogljivosti za šolske počitnice
a)	za čas od 26. 1. do 1. 2. 1991
b)	za čas od 2. 2. do 9. 2. 1991
z možnostjo polpenziona, penziona ali lastne priprave hrane v vseh krajih kjer je možna smuka.
3.	Počitniške zmogljivosti na Rogli ali Kopah za 8 oseb v času od 2. 2. do 9. 2. 1991.
Ponudbe sprejema Atris - borza sindikalnega turizma.
4.	Apartma ali stanovanje na Krvavcu od 28. 12. do 2. 1. 1991
Potrebujemo dva apartmaja s 4 ležišči z možnostjo lastne priprave hrane.
5.	Apartmaji ali stanovanja v Kranjski Gori v času od 28. 12. do 2. 1. 1991
Potrebujemo 3 apartmaje ali stanovanja za skupno 10 oseb.
C.	PRODAMO
1.	Počitniški dom v Pulju
Dom je neposredno ob morju s približno 400 m2 urejenega vrta. V domu je 50 ležišč in opremljena kuhinja.
Možnost posebnega dogovora plačila.
Informacije na Atris - borzi sindikalnega turizma.
2.	Dvosobno opremljeno stanovanje v naselju Barbariga pri Pulju
3.	Dvosobno opremljeno stanovanje v naselju Mareda
4.	Dvosobni apartma na Krvavcu.
Informacije Atris - borza sindikalnega turizma.
D.	KUPIMO
Počitniško prikolico za 4 osebe, staro do 4 leta.
E.	NAJAMEMO - ZAKUPIMO
Za poletje 1991 - 25. junij do 5. september najamemo ali zakupimo počitniške zmogljivosti na obali s 25 do 40 ležišči z možnostjo penzionske storitve ali pa ustrezno število ležišč v bungalovih z možnostjo lastne priprave hrane.
Tudi v prihodnje bomo z vami sodelovali:
Doro Hvalica Irena Prusnik Metod Zalar - vaš borzni agent
14 Delavska enotnost
Ljubljana, 14. decembra 1990
oddih, šport in rekreacija
Na Brdu pri Kranju so razglasili najboljše športnike in športnice Slovenije za leto 1990
Klobuk z glave, prosim!
Letos najboljša med najboljšimi:. Mateja Svet in Tomo Česen. (Slika: Sašo Bernardi)
Posebna žirija strokovnjakov pri Društvu športnih novinarjev Slovenije je dolgo tehtala, katera izmed 27 kolajn, kolikor so jih naši športniki in športnice osvojili na svetovnih ali evropskih prvenstvih v letošnji tekmovalni sezoni, vsebuje več karatov, nazadnje pa se je hočeš nočeš morala odločiti takole:
Naslov najboljšega športnika Slovenije za leto 1990 pripada kranjskemu alpinistu »tretjega tisočletja« Tomu Česnu; zaslužil si ga je s številnimi prvenstvenimi vzponi v Centralnih Alpah, predvsem pa s solističnim podvigom po južni steni Jannuja v Himalaji, pred katerim je snel klobuk z glave celo doslej najslavnejši alpinist vseh časov Reinhold Messner. Drugo mesto je žirija prisodila Konji-čanu Juretu Zdovcu, sicer kapetanu KK Smelt Olimpija, ki je na letošnjem svetovnem prvenstvu v Argentini z jugoslo-
vansko reprezentanco osvojil šampionski naslov, razglasili pa so ga tudi za najboljšega obrambnega igralca prvenstva. Tretje mesto sta si razdelila strelec Rajmond Debevec, ki je v letošnji tekmovalni sezoni poleg številnih imenitnih uvrstitev na največjih tekmovanjih doma in na tujem postavil tudi tri svetovne rekorde, in padalec Branko Mirt, ki je na svetovnem padalskem prvenstvu v Lescah osvojil zlato kolajno.
Med dekleti je prvo mesto osvojila naša smučarska kraljica Mateja Svet, ki je poleg
Najboljša drug o drugem
TOMO ČESEN (prvič športnik leta): »Mateja Svet je bila zadnja leta edina slovenska športnica, ki jo je poznal tudi svet. Najbrž ji mnogi tudi zato zdaj (ne)posredno očitajo, da je prekmalu odnehala. Toda vedite: športniki nismo ,mašine’, s katerimi se da kar tako upravljati. Zato je stvar naše trezne presoje, kdaj naj prenehamo. Mateja je bila še v vzponu, zato je njej sami gotovo še najbolj tesno pri srcu, da je pri teh letih že končala tekmovalno kariero...«
MATEJA SVET (sedmič športnica leta): »Način, s katerim je Tomo Česen sam opravil z deviško steno Jannuja, meji že na neverjetno. Zato tudi ni čudno, da ga tako zelo cenijo in spoštujejo povsod, kjer se pojavi - doma in na tujem. Pred njim klobuk z glave, prosim!«
mesecema priveslal bronasto kolajno. Za najboljšo ekipo
v športnih igrah pa so razglasili košarkarsko moštvo
Smelta Olimpije, ki se je prebilo do četrtfinala Koračevega pokala. Posebni priznanji DŠNS za izjemne športne dosežke v letu 1990 so podelili svetovnemu prvaku v kotalkanju Samu Kokorovcu, zamejskemu športniku z Opčin pri Trstu, in kranjski alpinistki Mariji Štremfelj, prvi Slovenki, ki se je povzpela na »streho sveta« - Mont Everest.
Slovesne razglasitve, ki je pod veščim vodstvom občinske Zveze telesnokultumih organizacij na Brdu minila v prisrčnem ozračju, so se udeležile številne ugledne osebnosti iz športnega, kulturnega in družbenopolitičnega življenja kranjske občine in Republike Slovenije. Med njimi je bil tudi minister za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo dr. Peter Vencelj, ki je po prireditvi dejal: »Srečna je lahko dežela, ki je tako majhna, a ima tako velike športnike.« Komentar najbrž ni potreben...
Damjan Križnik
naslova svetovne slalomske prvakinje osvojila še drugo mesto v posebni veleslalomski razvrtitvi svetovnega pokala. Sledi ji tekačica Marjana Lužar, ki se je na zadnjem evropskem mladinskem prvenstvu povzpela na zmagovalne stopničke, tretje mesto pa sta si razdelili kegl javki Marika Nagy-Kardinar in Sonja Mi-kac, ki sta med najzaslužnejšimi, da je celjski EMO osvojil naslov evropskih klubskih prvakinj.
Med moštvi individualnih športnih zvrsti si je naslov najboljšega letos prislužil dvojec s krmarjem veslaškega kluba Bled v postavi Robert Krašovec, Milan Janša in krmar Robi Eržen, ki si je na svetovnem prvenstvu na Tasmaniji pred slabima dvema
Še na mnoga leta!
Slovesno razglasitev najboljših športnikov Slovenije za leto 1990 je Društvo športnih novinarjev Slovenije izkoristilo tudi za odmevno »promocijo« svojih častnih članov prof. Draga Ulage (FTK), Slavka Tirana (Radio), Zdena Vahterja (Večer), Duška Kureta (Delo) in Tuga Klasinca (TV).
Na sliki: Tugu Klasincu, letošnjemu Bloudkovemu nagrajencu, ki je prejel priznanje v imenu vseh novinarskih »doyenov«, so s kupico rujnega vinca k »(pred)zadnjemu« podvigu nazdravili »vajenci« (na sliki z leve proti desni) Vito Divac (Tanjug), Marjan Lah (TV Slovenija), Damjan Križnik (DE) in Branko Vekič (Sportske novosti), predsednik DŠNS.
(Slika: Sašo Bernardi)
Športna rekreacija invalidov naj bo del njihovega vsakdanjika
Nepogrešljiva vez s svetom
Dogodki v zvezi s snovanjem smelejše razvojne poti na področju športa v Sloveniji kažejo, da mnogi pričakujejo napredek, če že ne kar pravi razcvet te dejavnosti. Pričakovanja se nanašajo na vse različice športa, predvsem pa naj bi dosegli večjo kakovost kot posledico uveljavitve stroke.
Med tiste, ki pričakujejo »več« in »boljše«, spadajo tudi invalidi oziroma lažje ali huje telesno prizadeti. Le-ti že vrsto let usmerjajo svoja prizadevanja v povečanje števila rekreativnih športnikov, pa tudi tistih, ki želijo in zmorejo doseči več.
Ob snovanju novega pa lahko zapišemo, da se v praksi postopoma uveljavlja spoznanje, da naj športno-rekre-ativna dejavnost telesno prizadetih postane sestavni del njihovega življenja in dela. Morda bi morali celo zapisati, da »mora« športna rekreacija postati sestavni del invalidovega vsakdanjika.
Kot pravi Z. Neuman so telesno prizadeti oziroma funkcionalno ovirani ljudje omejeni v socialnih in telesnih dejavnostih. To pa so stvari, ki v mnogočem otežujejo njihovo prilagajanje v ožjem in širšem socialnem okolju. Po besedah tega strokovnjaka sodijo te-
lesno prizadeti oziroma invalidi v skupino, ki zahteva posebno pozornost v procesu bi-opsihosocialnega prilagajanja in pri vključevanju v družbo.
Zakaj športna rekreacija invalidov?
Razlogov za to je vsekakor več, vendar bomo navedli le najpomembnejše. Najprej pa naj zapišemo, da športna rekreacija seveda ni dejavnik, s katerim bi lahko reševali številne, pogosto zelo zapletene probleme invalidov. Je pa šport lahko most in nepogrešljiva vez med telesno prizadetim in svetom.
Nekateri strokovnjaki opozarjajo na »slabo kakovost življenja«, ki je povezana z nekaterimi vrstami prizadetosti, do veljave pa pride posebno pri huje in hudo telesno oviranih posameznikih. Prosti čas, ki je za športnorekreativno dejavnost temeljni pogoj, ima za telesno prizadete še dodatni pomen. Prizadevanja za dobro organizacijo in izkoriščanje prostega časa z ustreznimi vsebinami (tudi športnorekreacijskimi), so izjemno pomembna za invalidovo vključevanje v družbo.
Izključitev iz okolja je lahko oblika »prisilnega« prostega časa in brezdelja, ki v skrajni'
posledici povzroči izgubo identitete.
Ker se posledice telesne prizadetosti kažejo v izgubi posameznih organskih funkcij in v porušeni integriteti prizadetega, spodbuja ukvarjanje s športno rekreacijo kompenzacijo izgubljenih funkcij, stabilizira psihično stanje in olajša usklajevanje psihomotoričnih funkcij.
Zato je športna rekreacija sestavni del ne le sodobne medicinske rehabilitacije, marveč mnogo širšega procesa resocializacije prizadete osebe. Športne oziroma športno-re-kreativne dejavnosti so preskus samega sebe in potrdilo
lastne moči. Po mnenju Z. Ne-umana pa bi to lahko ocenili in ovrednotili kot izpit in prvi pogoj za dejavno vključitev v družbo oziroma v poklicno in družbeno življenje.
Športno-rekreativna dejavnost omogoča invalidom socialno reintegracijo, razvija vitalnost, samozavest, psinomo-torične sposobnosti, izboljšuje zdravstveno stanje, omogoča potrjevanje in izražanje lastne osebnosti in kolikor je mogoče razvija osebno pobudo telesno prizadetih.
Kako v praksi?
Športno-rekreacijsko dejavnost invalidov naj bi v
praksi organizacijsko in vsebinsko zasnovali v okviru posameznih organizacij telesno prizadetih in še posebej v njihovem bivalnem okolju. Mislimo predvsem na nove rekreacijske skupine, ki naj bi jih oblikovali glede na vrsto in stopnjo telesne prizadetosti. Zavzemati bi se morali za učinkovite in kar se da prilagojene programe športno-re-kreativne dejavnosti telesno prizadetih. Vedeti moramo, s kakšnimi športno-rekreativ-nimi dejavnostmi naj bi se ukvarjali posamezniki, da z njimi ne bi poslabšali njihovega zdravstvenega stanja in da bi dosegli željene cilje.
V široki paleti športno-re-kreativnih dejavnosti je prav lahko izbrati tiste, s katerimi se telesno prizadeti lahko ukvarjajo in pri katerih je mogoče določiti pogostost, trajanje in stopnjo obremenitev.
To, da posamezni funkcionalno ovirani ljudje zmorejo različne športne aktivnosti, ne da bi s tem ogrožali svoje zdravje, je nedvomno zelo pomemben in za nekatere celo odločilen dejavnik pri ponovnem vključevanju v vsakdanje življenje in delo.
Ob ugotovitvah, da je športno-rekreativna dejavnost telesno prizadetih ne samo koristna, marveč tudi potrebna, pa moramo poudariti tesno zvezo in prepletanje znanosti in strok, posebej še medicine športne rekreacije, psihologije. Predstavniki posameznih strok smo odgovorni za tesno medsebojno sodelovanje.
Nesmiselno je razigrano plesanje v svojem »vrtu« okoli ene same resnice. K sicer istemu cilju vodi več poti, še posebej pa so zanesljive tiste, ki jih skupno tlakujejo različni strokovnjaki.
Ali naj invalidi tekmujejo?
V okvira športno-rekracij-skih dejavnosti telesno prizadetih seveda ne odklanjamo tekmovanj. Nasprotno, spodbujamo tiste, ki želijo doseči več in hočejo biti boljši.
Med pozitivnimi elementi, ki spremljajo športno-rekreativna tekmovanja, nedvomno uvrščamo razvijanje tekmovalnega duha in želje po boljših dosežkih.
Različna tekmovanja invalidov so na eni strani merjenje moči in dosežene stopnje psihofizične pripravljenosti med sebi enakimi, na drugi pa spodbujajo redno in sistematično vadbo, ki naj poteka vse leto, navezovanje različnih socialnih stikov, pa tudi širše uveljavljanje v družbi.
Tekmovanja, ki potekajo na različnih ravneh, povezujejo telesno prizadete oziroma invalide iz posameznih društev in okolij znotraj svoje domovine, pa tudi zunaj nje. Razumljivo je, da je skrb strokovnjakov s področja športne rekreacije namenjena večini, manjšina pa naj skladno s svojimi sposobnostmi, lastnostmi, željami in potrebami tudi vadi in trenira, ter tekmuje in dosega vrhunske rezultate.
Dr. Herman Berčič
LADISLAV ČRNOLOGAR
tehnološki presežek rdečelasa lisica in še kaj
(29)
Ladislav Črnologar je delavec jeseniške železarne in že desetletje znan kot pisatelj povesti in romanov. Pred prvim majem je pri Književni zadrugi Jesenice izšla knjiga z dolgim in nekoliko nenavadnim naslovom. Ta pa napove, da je knjiga izsek iz žive in za marsikoga krute sedanjosti. Tako kot v prejšnjih knjigah (Na gredi, Na drugem bregu, Razstreljeni bog) najdemo tudi v Tehnološkem presežku prvine ljubezenske zgodbe in kriminalnega romana, tako da bo Povest zanimivo branje tudi za nezahtevne bralce, ki jih zanimajo moralni in socialni problemi, privlačijo pa napete zgodbe.
Jeseniški bralci se bodo lahko zabavali z ugibanjem in sklepanjem stav, koga je imel pisec za model pri oblikovanju glavnih in Stranskih likov.
»Prav, povedal bom, če obljubiš, da bo ostalo med nama; tudi sam imam družino,« je Milan dojel brezupnost položaja, v katerem se je znašel.
»Fant, pripravi moped, da se odpeljemo,« je rekel Tone, da bosta ostala sama.
Fant je le nerad odšel proti cesti.
»In zdaj z besedo na dan!« je zahteval Tone.
»Tisti, ki sem jim obljubljal dobiček od elektrarne, me bodo zmleli, če se prej ne dvignem nadnje. K vragu z elektrarno in mojim delom Pri njej! Zdaj se mi gre za obstoj - lahko Postanem drugi Janez, ki bo zaman iskal razumevanje in iskal pravico. Potrebujem samo mesec dni časa in uporabil sem edini način, da do takrat elektrarna ne bi delala,« je Milan dokaj skesano povedal resnico.
»Vidiš, Milan, zdaj je drugače, to je že bolj človeško in razumljivo. Zdaj razumem tvojo kandidaturo za načelnika. Nikoli pa mi ne bo popolnoma jasno, kako pridobitniške ste postale povojne generacije. Zdaj, ko si se ponižal in postal navaden zemljan, si vendarle pomislil tudi na svojo družino, ki si jo klevetal pred Jasno. Ali sploh veš, kakšno ponižanje te čaka, če te odpeljem v vas, ki je nedvomno vsa na nogah? Lahko te celo linčajo in nihče jim ne bo mogel soditi - množicam ne moreš soditi!«
»Prosim!«
»Ne, Milan, ne ponižuj se več! Priznam, da me mika, da bi ti dal še eno lekcijo, a videti je, da nekatere stvari že razumeš. Primerjaj se z nekom, ki ste ga vi, tehnokrati, naredili za tehnološki presežek. Ljudi ste spremenili v papirnate nazive in številke. Igrate se z ljudmi, kar zagotovo vodi do popolnega zloma in takrat se čuvajte! Vidiš, sam sem moral podobno kot Janez zbežati v Jelje, ker nisem mogel razumeti, da so se že takoj po vojni začele krhati svetle misli, ki so nas vodile. Takrat še niso bile zlagane. Zdaj napletajo vse mogoče zgodbe o meni, a resnica je samo ta, da se nisem mogel poistovetiti z ljudmi, kakršen si ti. Toliko za uvod, zdaj pa se nekaj dogovoriva kot mož z možem!«
»Velja!«
»Ne boš več nagajal Jeljanom! Velja?«
»Saj mi drugega ne preostane. V mojo trenutno spreobrnitev tako ne bi verjel. Velja - na besedo mi lahko verjameš!«
»Še nekaj! Je bil kdo s tabo? Si kaj videl mojega psa?«
»Povedal ti bom, čeprav nisem nameraval, ker sem upal, da bo Peter le kako ušel tvojemu podivjanemu psu. Zlezel je na drevo in me tako rešil, ker je pes očitno ostal pod drevesom.«
»Potem je še vedno na drevesu! Tiger ga brez mene ne bo pustil dol. Naš pesnik je vendarle priplezal na zeleno vejo. No, nekaj časa bo še tam. Naj premišljuje!« se je zasmejal Tone.
»Še nekaj bi rad povedal, ko sva že takole sama. Če vam je res toliko do Jeljanov, popazite na gostilničarja in na Jasno, rdečelaso lisico, ki me je krepko opetnajstila. To sta stara gruntarja in ne verjamem jima preveč, da delata vse samo zaradi Jelja.«
»Mogoče imaš prav, a pozabljaš, da bo na Podrekarjevini ostal Janez, ki za vse dobrine tega sveta ne bo mogel iz svoje kože.«
»Vedel sem, da ga bo speljala. Z Jasno se bova že še srečala...«
Spet groziš?«
»Tudi jaz ne morem kar tako iz svoje kože,« je odvrnil Milan. Čisto se je že opomogel in Tonetove besede so mu vlile nekaj upanja, da mu ne bo treba v Jelje.
»Ja, tako je, a vseeno ti svetujem, da v prihodnje misliš najprej na ljudi, posebno še, če boš načelnik na občini. Imaš do devetindvajsetega novembra dovolj časa, da opraviš s tvojimi pajdaši?«
»Tokrat bom že načelnik.«
»Dobro. Takrat, za dan republike, bomo svečano pognali elektrarno in ne bodi presenečen,
če te bomo povabili kot slavnostnega govornika. Ferdo bi preveč napletal, no, pa saj boš tudi ti. Tako, zdaj pa se poberi nazaj v tvoje smrdljivo mesto!« je končal Tone.
»Res lahko grem?« je komaj verjel Milan, da Tone ne naklepa še kaj.
»Rekel sem!« je pribil Tone.
»Hvala!« se je zahvalil Milan.
»Ni za kaj, pa še drugič,« se je zvito nasmehnil Tone. Prav takrat je oblak zasenčil luno, tako da Milan ni videl zmagoslavnega nesme-ška.
Milan je sedel* v avto, s kopajočimi kolesi odpeljal na cesto in oddivjal v dolino, kot bi ga kdo podil.
»Kaj, spustil si ga?« ni mogel verjeti fant, ko je Tone prišel k njemu.
»Ja, spustil sem ga, in če ti povem zakaj, ne boš verjel. Fant moj, življenje ni enostavno računanje, ampak višja matematika. Zdaj pa pelji v vas.«
Fant ni več spraševal.. Pognal je moped in odpeljala sta se. V vasi je množica ljudi molče čakala, kaj bosta povedala.
»Ujela sva ga, pa ga je Tone spustil,« je pohitel fant s pojasnilom, ki je vzvalovilo ljudi in sprožilo kup vprašanj - zakaj, kdo, je prišel čez mejo, je terorist, emigrant? Šami so hoteli za njim.
Tone je dvignil obe roki in se povzpel na traktor:
»Ljudje, vaščani Jelja, stojte! Nikamor ne boste hodili. Zaupajte moji besedi, saj smo vendar civilizirani ljudje. Jutri boste izvedeli. Zdaj vam samo zagotavljam, da je tako še bolje, šele zdaj bo elektrarna resnično samo last Jelja. Zbrali bomo še denar za popravilo počenih cevi in verjemite mi, da bodo tako vsi naši računi poravnani...«
Zaslišale so se zahteve, naj pove, vse, kar ve in naj ne hodi okoli kot mačka okrog vrele kaše.
»Sami veste, kako je z govoricami. Izvedeli ste, kar ste. Ostalo bom povedal odboru, ki ste ga sami izvolili. Odbor bo odločil, kako in kaj, vsi ne moremo odločati. Zdaj pa se razidite in pojdite lepo spat!« je bil odločen Tone.
»Ukazoval nam bo...!« se je oglasil nekdo iz množice, a so ga takoj utišali, češ da ima Tone prav. Začeli so se razhajati.
Tone je z olajšanjem zlezel s traktorja in odšel v gostilno, kjer se je v posebni šobi spet zbral odbor. Tudi Jasna in Janez sta bila tam. Tone je povedal, koga je ujel in v dokaz na mizo položil oba detonatorja. Pojasnil jim je, da so se tako znebili sovražnika, ki bi bil sicer stalna nevarnost.
»Pa misliš, da bo držal besedo in se ne bo več vmešaval?« je podvomil Ferdo.
»Bo!« je pribil Tone tako, da ni bilo dvoma.
Razvnela se je vsesplošna razprava in Tone, ki je videl, da je opravil svoje, se je zmuznil ven. Poiskal je fanta. Ta je vneto razpravljal z vrstniki, ki se še niso razšli. Tone ga je ostro pokaral, ker se ni takoj vrnil na stražarsko mesto. A fant se je znašel in rekel, da čaka nanj, saj morata poiskati še njegovega psa.
»Prav nanj sem mislil. Fant, iz tebe še kaj bo, če boš znal držati jezik. Tisto, da sva ujela domnevnega terorista, ni bilo najbolj pametno,« je modroval Tone.
»Kaj ga nisva?« je zazijal fant.
»Terorist že ni bil,« je odvrnil Tone zbeganemu fantu in sedel na moped.
»Kaj je še potrebno stražiti?« še vedno ni verjel fant.
»Fant moj in tudi ostali si zapomnite, da sovražnik ne počiva,« se je Tone salamensko odrezal s frazo iz časopisja. »Zdaj pa pelji!« je dodal, da ga ne bi še kaj spraševali.
Ko sta se pripeljala do strojnice, je Tone ostro zažvižgal na prste. Takoj se mu je iz gozda oglasil Tigrov lajež. Naročil je fantu, naj budno pazi, ker se nikoli ne ve, ali nasprotnik ne pripravlja še kakšno presenečenje, potem pa se je odpravil v gozd. Še prej je preizkusil ročno svetilko.
Po temnem gozdu si je Tone pomagal s svetilko, ki jo je vzel Milanu. Še dvakrat je zažvižgal, da se mu je odzval Tiger in mu naznačil pravo smer. Psa je našel pod starim drevesom. Posvetil je na drevo in videl, da Peter čepi na dokaj trhli veji in se oklepa debla.
Tiger je cvilil in mahal z repom, obregal se je ob Tonetovo nogo, se veselil gospodarja in pričakoval pohvalo.
»Priden, priden, Tiger,« ga je pohvalil Tone.
»Zadnji čas, da si prišel. Grem zdaj lahko dol? Ves sem že trd od čepenja mraza. Ta tvoja mrcina me pozna, pa me vseeno ne pusti dol,« je šklepetajoč z zobmi tarnal Peter.
»Tiger, kaj praviš? Ti si ujel tega nepridiprava, ki nam je razstrelil prihodnost? Praviš, da ne, da še ne sme dol, da naj še malo čepi gori! Tudi prav. Se bomo pa najprej malo pomenili, kaj neki počne pesnik sredi noči na trhli veji, je bil ironičen Tone.
»Tvoj humor in komedija, ki jo zganjaš, nista prav nič smešna. Daj, reci Tigru, naj miruje in me pusti dol,« je zašklepetal Peter.
»Ne, ne, Peter, tudi tvoj obisk ni smešen. Peter, grešil si in pokoril se boš. Omenil si humor. Ko bi bilo več humorja in smeha med nami, bi bilo manj slabih ljudi. Navsezdanje nam ob vsej resnosti življenja ostane le humor, da premagamo vsakodnevne tegobe.
Tone je bil namenoma dolgovezen, da je podaljševal Petrove muke na drevesu. Ob tem si je lagodno basal pipo, kot da namerava še dolgo govoriti.
»Kaj pravzprav hočeš, in za božjo voljo, bodi kratek,« je zatarnal Peter.
»Božjo voljo omenjaš! Če bi ti ravnal po tej volji, zdaj ne bi čepel na trhli veji. In prav trhlo vejo in drevo si si izbral, čeprav si imel v tem gozdu nešteto možnosti, da bi splezal na sveže drevo, na zeleno vejo. Zamudil si edinstveno priložnost, da bi naša kultura končno prišla na zeleno vejo - ti pa na prvo črvivo drevo, ki je pri roki,« se Tone prav nič ni zmenil za Petrovo prošnjo, naj bo kratek.
Nadaljevanje prihodnjič
Ir			——-v				SssrS	STRIČEVA ŽENA	TROPSKA PAPIGA	ZOLAJEV ROMAN	MARIBORSKI BALETNIK IN KOREOGRAF OTRIN		PESNIK	ANG. FILM. IGRALEC (GEORGE »DISRAELI«)	OBRAT ZA PRIDELOVANJE VINA	GOROVJE V SAVDSKI ARABIJI	PALICA ZA ČIŠČENJE PLUGA
jgj														
														
			ll	ZIMSKO VOZILO					HRV. OBLIKA IMENA PAVEL TEHNECIJ;					
			9	VOZNIK P0-UEDEL. VUČILCA										
j \				RANAR BRIT. OTOK V IRSKEM MORJU			. .							
I;. ;	1 ' f 1 H J m			r				ZNAMKA FRANC. KONJAKA	NEKD PAPEŠKO POKRIVALO GL. MESTO TURČIJE					
	SMUČAR, KI VOZI SMUK	MEDENA ROSA NA LISTJU IZDELKI IZ LANU	▼				MILAN APIH, FR MESTO V BRETAGNI. OB L0ARI		.	SMILJAN ROZMAN SKANDIN. DROBIŽ			MESTO V SIBIRIJI, OB' JENISEJU	VRSTA ZGLOBA PRI AVTOMOBILU
IZLOČEK ŽLEZ V USTIH			.			ŠČIPALNIK amTfilm- IGRALKA WEST V	-							
NIZKA GOZDNA RASTLINA				HRVAŠKI KIPAR IN ARHITEKT (FRANE)	NEMŠKE DENARNE ENOTE						NEKD. TUR. VELIKAŠ IT. MESTO V PIEMONTU (SEKT)			
KRAJ PRI RAKEKU					IND0NEZ. TISKOVNA AGENCIJA POLJSKA CVETICA							ARGON TANKA MREŽASTA TKANINA		
TISOČ METROV										MED STANE MANCINI				
FILMSKA IGRALKA EKBERG						RAZTEG-UIV TRAK						•		
MESTO V SRBIJI						STANKO LORGER			SLOV. PISATEU PUGEU					
														
NAGRADNA KRIŽANKA ŠT. 51
Rešitev nagradne križanke pošljite do 24. 12. 1990 na naslov: DELAVSKA ENOTNOST, Dalmatinova 4, 61000 Ljubljana, s pripisom na ovojnici: NAGRADNA KRIŽANKA ŠT. 51 Nagrade so: 500,00, 300,00 in 100,00 dinarjev
Rešitev nagradne križanke 48-49:
ETA, DRAMATURG, OVEN, RADIRANKA, NERA, B^ADA, NAGOLD, AMARELA, IEPER; OLA, VAR, MESTNIK, KLEN, RAMONA, PAS, UK, ARS, ENOJKA, ERIKA, MISTIK, TARČA, RISAR, USNIJA, RITA, KRK, EM, RIAL, EVA, TRANI, PAAR, PANATTA, TRAKT, ER, OTRE, KROS. ESTE. LEV, OSCAR, SKALPEL, LENART, PERNOD, SHARON, IKE, MESO, PONOSNEŽ, STEK, VRČ, AMOS, ARE, ANITA, AS-BEN, STRELEC; ADAMS, ARAM, PAST, RK, IKRICA, NA-PIER, PE, TRI, TAJNOST, BALTAZAR, LEINO, DRAVA, LETVICA, AHMED, ED, NOL, IMAM, RTINA, ŠKORPIJON, LALO, INN, OSBORNE, EON, NIITAKA, APIA, NETO, KC, AMORALA, OP. EROS, SAAB, LABOD. TELUR, TR, KOZOROG, VODNAR, IRH, RENATA, JASTREBAR, TATAR, KRTI, LIST
Izžrebani reševalci nagradne križanke št. 48-49:
1.	Lidija Antolin, Boreči 36, 69242 Križevci pri Ljutomeru,
2.	Veljko Jelaska, Cesta 25. junija 6, 65000 Nova Gorica,
3.	Marička Mavec, Šorlijeva 31, 64000 Kranj Nagrade bomo poslali po pošti.
i— Delavska enotnost —,
List je bil ustanovljen 20. novembra 1942.
•	Izdaja ČZP Enotnost - delovna organizacija v ustanavljanju, 61000 Ljubljana, Dalmatinova 4, poštni predal 479
•	Začasni poslovodni organ in glavni urednik: Franček Kavčič, telefon 313-942, 311-956
•	Odgovorni urednik: Marjan Horvat, telefon 313-942, 311-956
•	Člani uredništva: Andrej Agnič (posebne naloge, fotografija), Sašo Bernardi (fotografija), Brane Bombač (oblikovalec), Ciril Brajer (reportaže in samoupravni odnosi), Marija Frančeškin (socialna politika in varstvo okolja), Ivo Kuljaj (ekonomska ureditev), Damjan Križnik (urednik - reportaže), Remigij Noč (urednik - drobno gospodarstvo, delavci v samostojnem osebnem delu), Robert Peklaj (novinar), Boris Rugelj (komentator urednik - družbenoekonomski odnosi, delitev) Sonja Seljak (redaktorica - lektorica), Janez Sever (posebne naloge), Andrej Ulaga (turizem, rekreacija, šport in oddih), Igor Žitnik (znanost, kultura in izobraževanje), Jožica Anžel (tajnica) telefon 311-956, H. c. 310-033
•	Naročnina: 321-255
•	Posamezna številka Delavske enotnosti 12 dinarjev
•	Rokopisov in nenaročenih fotografij ne vračamo
•	Poštnina plačana v gotovini
•	Tisk Tiskarna Ljudske pravice, Kopitarjeva 2
•	Žiro račun: 50101-603-46834
•	Časopisni svet: Albert Vodovnik (predsednik), Meta Benčič, Franc Berginc, Andrej Coklin, Ivo Grilc, Vlado Haas, Ivo Janžekovič, Niko Klavžar, Rajko Lesjak, Mira Maljuna, Slavko Peklar in Nada Serajnik
16 Delavska enotnost
Ljubljana, 14. decembra 1990
0 sindikalnem pluralizmu drugič
Tako velikega soglasja, kot je bil dosežen v republiški skupščini ob sprejemanju zakona o plebiscitu, ni bilo moč pogosto doseči niti v rajnki »rdeči« Skupščini bivše Socialistične republike Slovenije.
Zategadelj se novinar »do-lenjca« upravičeno sprašuje, čemu sta bili v Ribnici potrebni dve razpravi o plebiscitu. Na eni je sodeloval šef Demosa dr. Jože Pučnik, na drugi pa Miran Potrč, vodja poslanskega kluba SDP. Samo po sebi to sicer ni nič narobeT saj imata oba strankarska funkci-- onarja svoje privržence in verjetno tudi nekoliko različne poglede na sedanje družbene razmere, na prihodnost slovenske države in bržkone še posebej na položaj delavcev v družbi. Druga tema Pučnikovega pogovora na katerem pa je sodeloval tudi znani sindikalni lider Neodvisnosti Tone Frantar, je bila namreč namenjena »potrebi po organiziranju Neodvisnih sindikatov na tem koncu Dolenjske«, pa očitno ni prišla to pot do veljave na Demosovem pogovoru, saj so sklenili, da bodo organizirali poseben pogovor o sindikalnem gibanju.
Morda bi bilo dobro enkrat prepustiti delavcem samim, naj se odločajo o tem, kako bodo sindikalno organizirani, kajti vsi dosedanji jarmi, tudi tisti, v katere jih hoče v prihodnje vpreči Demos, jim niso bili v korist.
Pripravlja: Marjan Horvat
med nami
Poniglavost
Preden je politika postala čisto navadna kurba, je veljalo, da tudi v njej vladajo določena načela, lahko bi celo rekli - principi. Kaj takšnega za našo deželo sicer ne moremo trditi že tam od daljnega leta 1941. Res pa je, da smo upali, še zlati po prvih demokratičnih volitvah po »osvoboditvi«. Toda upanje je bilo očitno le prazen sen. Kakšnega kodeksa lepega vedenja, če že o načelnem v politiki ne moremo govoriti, tudi še poslej ni pričakovati. Drugače si pač človek ne zna razlagati slovenske oblastniške poniglavosti, ki jo prav nazorno odražata dva nedavna dogodka.
Slovenska oblast je skupaj s hrvaško zgrmela nad zveznega sekretarja za ljudsko obrambo Velj-ska Kadijeviča, ki da mora zaradi svojih izjav v tedniku Danas odstopiti oziroma ga je treba zamenjati. Rekel bi: principialno. Vojak, četudi šef armade v demokratični državi, nima kaj soliti pameti politikom.
V isti sapi pa se je doma v Sloveniji zgodila Ježeva okrožnica, ki
jo je star politični lisjak Milan Meden pač objavil. In kaj je storil slovenski minister za informiranje? Namesto da bi takoj odstopil, se je drznil braniti Ježa in hkrati napasti Medena. Skrajno neprin-cipialno.
Minister, ki sedi v vladi z demokratičnim parlamentarnim predznakom, pač ne more streljati boljševističnih kozlov iz najbolj mračnih obdobij naše polpretekle komunistične zgodovine.
I. K.
Kaj bi radi poslanec Žagar?
Zvone Žagar, poslanec v družbenopolitičnem zboru severene Skupščine Republike Slovenije, je v svoji razpravi ob sprejemanju osnutka zakona o delovnih razmerjih med drugim dejal:
»Osebno smatram, da je v tem osnutku nekoliko več prisotna socialna komponenta kot pa ekonomska, s tem da se seveda strinjam, da je osnova, da se preprečuje take pogoje, ki peljajo v sta-
Priročnik za sindikalne zaupnike in strokovne službe podjetij
Kako uveljaviti splošno kolektivno pogodbo v praksi
Vsebina:
Gregor Miklič:	Uveljavljanje normativnega dela splošne kolek-
tivne pogodbe - delovnopravni del
Brane Mišič:	Delitveni del normativnega dela splošne kolektivne pogodbe
Mag. Janez ženi: Podjetniško zasnovan sistem delitve osebnih dohodkov (na osnovi splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo)
Dr. stane uhan: Uveljavljanje tarifnega dela kolektivnih pogodb Priloga:	Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo
Cena 170 din
Naročila pošljite na naslov ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, telefon: 321-255, 310-033
------------------------------------------------------------------>t
NAROČILNICA
Pri ČZP Enotnosti, Ljubljana, Dalmatinova 4, nepreklicno naročamo
_________izvodov priročnika KAKO UVELJAVITI SPLOŠNO KOLEKTIVNO POGODBO
V PRAKSI po ceni 170 din. Naročeno pošljite na naslov: _	-
Ulica, poštna št., kraj:
Naročeno dne: __________________________________________— Račun bomo plačali v zakonitem roku.
Priimek in ime podpisnika:
Žig	Podpis naročnika
nje, ki ga zakon oziroma osnutek poskuša reševati. Vse se vrti v tem osnutku okoli dobe šest mesecev, osebno mislim, da je ta doba predolga, ker predvsem prvi del, ki govori o tistem pogojnem odpuščanju oziroma prerazporejanju, ko ne gre še za pravo odpuščanje, tega je mislim manj kot drugi del, ko gre za odpuščanje, zato je ta doba šest mesecev, po mojem, predolga. V 35. členu se sprašujem, kaj je bolj odločilno kot kriterij za odpuščanje delavcev, ali so to ekonomski ali socialni vidiki ali je to strokovna oziroma delovna izkušnja ali je to socialno stanje, to je namreč zelo težko uskladiti, če je to mišljeno kot neki spisek kriterijev, ki naj bi jih delodajalec oziroma organ, ki odloča o usodi delavca upošteval, potem je to v redu, če je pa, če so pa nekatere točke pomembne in odločajo o tem, potem se s tem ne strinjam, namreč o usodi delavca vsekakor mora odločati delodajalec, s tem, da upošteva kriterije, ki so navedeni, ampak samo, da jih upošteva, ne pa, da ima neki kriterij večjo težo kot drugi. Kljub temu, da je v obrazložitvi rečeno, da so stališča delodajalca sedaj s tem zakonom oziroma z osnutkom pogoji boljši, smatram, da je vseeno to le nekoliko preveč, da so to le nekoliko preveč želje in da bo realno težko te pravice zagotoviti.
Osnovo problema vidim v odnosih med zaposlenimi, med delavci, med delavcem in med vodjem in med delovodjem in med šefom in med šefom in med direktorjem, če navedem tako kratko verigo in seveda obratno. Spoštovanje, ki mora na tej verigi obstajati na obeh smereh, je pogoj za kakršnokoli resno delo in tudi ta obširen opis opravil, ki so potrebna za to, da, ki so potrebna pri odpuščanju, je v bistvu problem teh odnosov in spoštovanj, zato je tako obširen, ker ta problem je prisoten in ni rešen, temu se reče tudi morala. Namreč, hkrati s politično in gospodarsko reformo bi bilo potrebno tudi moralno reformo začeti uveljavljati, namreč brez teh stvari uspešnega gospodarstva ni, msilim, da smo tudi v globoki moralni krizi in zaradi tega potem prihaja do raznih šikaniranj, ne pa zaradi zakona. Zakon bo lahko še tako lep in dober, ne bo v ničemer preprečil šikaniranja, šikaniranje prepreči ena taka splošna moralna, splošni moralni nivo oziroma kulturni nivo.
Najprej je treba preživeti in živeti, gospod Žagar! »Gospod Žagar, po našem mnenju niti Bog ne razume, kaj ste hoteli povedati!«
»Kje, Ide, kje bom jemal!?_____________________
Komisija skupščine republike Slovenije za volitve in imenovanja je prejšnji mesec določila koeficiente, po katerih se bodo obračunavale plače funkcionarjev, poslancev, odbornikov, sodnikov v občinskih in republiških organih. Pri izračunu decembrskih plač bodo ti pokazali tako, da bodo z njimi pomnožili povprečno plačo v gospodarstvu republike Slovenije za oktober, ki je znašala okoli 6.000 din.
Po približnem računu naj bi sodnik za prekrške, ki ima količnik 4,2 in je najnižji na funkcionarski lestvici, dobil povprečno 26.000 din.
Predsednik skupščine republike Slovenije ima količnik 6,5 kar pomeni, da bo brez dodatka za minulo delo, delovno uspešnost in za dodatne obremenitve dobil 39.000 din.
Kje, kje, kje bom jemal, da bom funkcionarjem dajal!?

	iriiia
	
H":	
	
	
Minister za informiranje Stane Stanič, dolgoletni beograjski Slovenec, v pogovoru s poslancem Aksentijevičem: »Ste videli, kako smo vsi enotni o plebiscitu, če pa bo šlo v sredstvih javnega obveščanja vse tako, kot bom jaz dirigiral, tudi z ljudmi na voliščih ne bo težav.*
Le o čem sanja eden izmed poslancev?
LIPE SVEDER: SPODBUDNO
T&J
V\
ŽAftZT*/
/// ^
5L-UK.™
\77WrVl