100                                     Vojeslav Mole: Tone solnce.
Da bi bilo treba nanovo pregledati in deloma tudi moderno določiti vse objekte, ki se nahajajo že sedaj v naših muzejskih zbirkah, zlasti kristalinske hribine, to se razume samo ob sebi. Kako je muzej dandanes preskrbljen z raznimi, v te namene potrebnimi instrumenti in tenkobrusi, mi ni znano. Mislim pa, da ne delam nikomur krivice, če nimam posebno dobrega mnenja tudi o muzejskem instrumentariju; saj ga dosedaj nihče potreboval ni, ker se nihče ni pečal s temi stvarmi. Zato bi se moralo vsekakor skrbeti za nabavo vsaj najbolj potrebnih instrumentov. —
Toliko o muzeju. S tem pa ne priznavamo niti za tronotek, da nimamo še drugih in sicer še mnogo tehtnejših argumentov za svoje nazore.
Kdor ni naših misli dosedaj, pri tem se nam vidi vsaka beseda „bob ob steno". Za one, ki nam pritrjujejo, pa konča-vamo svoj članek z besedami slavnega francoskega zoologa Lamarcka: „Quand on reconnait qu'une chose est utile et qu'elle n'a pas d' inconvenient, on doit se hater de l'executer, quoiqu' elle soit contraire a 1'usage" — poslednje zlasti z ozirom na namišljeni znanstveni organ, kajti: „Kdor prej pride, prej melje".
Tone solnce.
JLone solnce, tone nad valovi, mre nad jadri sladkonemi čas, v ametistih se bleste vrhovi, v zlatu koplje se kraj morja vas.
Tone solnce. — Misel se potaplja težka v duše neprebudni sen, v čašo žitja pada zadnja kaplja, čez vrtove tiho gre jesen.
Vojeslav Mole.