Jože Šmit I Večeri pred zimo
Večeri zdaj so j etični bolniki, ki trudni zro v umazane blazine: vse črna, bolna kri, nikjer beline. Pomikajo se k hišam sov skoviki.
V cerkvenih oknih gledajo svetniki razgaljene, krvave globočine umirajočih src; od bolečine neme v brezzvezdnatih nočeh jim kriki.
Umreti daj mi v teh večerih, Bog, da se vsaj v smrti mi spočije duša! Tako bilo bi dobro: naokrog
bi padal sneg, gorak in čisto bel,
nad mano nizko bi slonela ruša
in iz srca Tvoj križ v polje blestel. . .
Vinko Beliču  I Cesta
Narodov, človeštva skrita bela cesta, tvoje vitke roke vežejo brezbrežja iz veka v vek, nam zapro oči, ko si izmerila življenja tek, ljubica molčeča in do konca zvesta.
Hodimo iz mater v grob z nasmehom, jokom; sleherna stopinja je preteklega z bodočim vez. Spremlja prah nas, pekočina, dih zasanjanih dreves, noč nas nese k žarkov jutranjih potokom.
Z upanjem v obzorje gledamo megleno.
Tja, še tja skrivnost nas mami. Kam? V življenje ali smrt? Kje je meja? Tam, kjer z nebom, zemljo je pogled zastrt? Meje ni — nov svet odgrinja si kopreno.
Vodi, vodi nas, mogočna bela cesta, meri pot nam iz sedanjosti v brezčasnost, v sladki mir! Vedno bliže hladni je pristan, kjer tvoj ugasne tir, čas umre, izsrkajo nas večna mesta.
392