^ SLOVENSKA BČELA.
Leposloven tednik.
Cislo 5.	v četvertek 29. januarja 1852, IIJ. tecaj.
Zvona glas.
*z sive daljine se grič mi blišči,
Na gričeku cerkvica bela stoji,
lz cerkvice čuje se petje zvona;
Kak sladko, kak tužno doni do sercl —-
»Oj glasi, oj glasi! kaj pravile mi?
Oj kaj mi šumile? Kaj don mi veli?
Alj srnerti pominjate — smertnih cvellic?
Alj rožnih bledost oznanujele lic?
Alj kličete, Imasti da vabi me grob?
Alj pomnite ah! me mertvaških podob?
Glasovi, glasovi, ne strašite me,
Kar drago mi bilo, vsaj vzeto mi je !"
Ko zemlice hladne bi pert me zakril,
Kak srečen pri dragih, kak blažen bi bil;
Pa vsaj mi še mladost pregrenka cveti.
In vsaj se u tugi lud sladko živi.	Vr — i.
Turki v Kokri.
Narodna pripovedka.
S strašnim hrupom, enako derečemu plazu, ki vse, kar koli doseže, pokonča, privrejo Turki proti Kapli, ter hočejo po Kokri na Kranjsko predreti. Strah in groza gresta pred njimi ; neusmiljenje, grozovitost in smert jih spremljajo. Kar živega dobé, mora ali ž njimi iti, ali glavo dali. Bil je pri Rehpergu z velikanskega kamnja sozidan jez, kterega so zaperali, dolino z vodo napolniti in se tako Turkov obvarvati. Pa ko ljudje zaslišijo, s kako grozovitostjo in hitrostjo se Turki bližajo, ni bilo nikomur druzega v mislih, kakor urno sebe in svoje z begom rešiti. Brez opora Turki daljo deró, Kaplo oropajo; že so čez jezerski verh in že njih prednje čete proti prelepemu Predorskemu in Tupaljškemu polju hile, ko zadnje še vedno okoli Kaple in Rehperga ropajo in požigajo.
Tisti čas je gospodaril na Berdu neužugani vitez, plemeniti Sroten-pah. Komaj zvé, da se bliža turški blisk, že veli hlapcu konja sedlati; z eno roko britko sabljo paše, z drugo slovo jemlje. Hitro vranca zasede in kot sokol zderči z enim hlapcem proti Orehovljem. Ni bilo še mosta
čez Kokro Šrolenpah se k hlapcu oberne in mu zapove, konja nikakor ne poganjati, in ga ne potegovati ne na desno ne na levo. Kakor ptica šine Šrolenpah čez globoki brezen, v kterem Kokra teče; hlapec pa pozabljivši svarjenja svojega gospoda, in boječ se, da bi se konj dosti ne zaletel, ga spodbode in — kot kamen pade v brezen in se dobro skoplje. Konj njegov pa je bil muhast. Urnoje od mačka pleza po stermih pečeh navpik in ktnalo je s hlapcem vred na ravnem.
V Tupaljčah je trivoglato znamnje od pobožnih dedov zidano Bogu in njegovim izvoljenim na čast. Ravno k temu znamnju se Turki zaženo, ga oskrunit in raz valit, ko jih Sroteripah sreča. Kakor strela trešči vanje in kot muhe padajo turške glave pod vitezovo sabljo. Pa Turki ga ne vidijo pred salu». Vidijo le senco švigajoče sablje in sville konjske podkve. Seka jih po Kokri in tri dni Kokra leče rudeča kot kri; seka jih po Beli in tri dni Bela kervava teče. Že predere Šrofenpah skoz Kaplo in že vidi zadnjo drtthal Turkov pred sabo. Pa tudi njegova zadnja moč je proč, desne'dlani, v kleri se sablja suče, ni druzega kot kost in žila. Roka s sabljo se pobe-i in hrabri vitez na konju omaguje. Ozre se na kviško obupajoč in zagleda cerkev svetega Jerneja na Rehpergu. Nebeška tolažba mu napolni serce, z zaupanjem pogleda proti nebu in zdibne rekoč: »O preljubi sveti Jernej! mogočni pomočnik, pomagaj mi in daj mi moči, še zadnje kardelo brezbožnih sovražnikov pobiti. Vedno bo pred tabo čisto maslo gorelo!" Nova moč prešine oslabljeno truplo, krepkeje pest sabljo zgrabi in, morija se v novič začne. Kmalo ni živega Turka na slovenski zemlji. Šrolenpah do cerkve svetega Jerneja pridši skoči s konja, pade v cerkvi na kolena in zahvali predobrolljivega Boga in svetega Jerneja za podarjeno milost in moč. Kar je bil obljubil, je zvesto spolnil. Odločil je planino, od ktere se je maslo dajalo, da je pred svetim Jernejem namesto olja gorelo. Ko je pa Berska grajščina in ž njo tudi omenjena planina na ptuje prišla, se je lo sčasama pozabilo; in mežnar je' bil prisiljen, olja priliti. Pa glej čuda ! olje ne gori. Mežnar naj skuša, kar hoče, olje se ne vname. Zadnjič na kolena pade pred svetim Jernejem, in ga milo prosi, naj za dobro vzame, kar mu more dati, ker 011 ne mure pomagali, in <ia to, kar ima. Sveti Jernej se je dal potolažiti, in od siliiual spet olje pred njim gori.
Druga pripovedka pripoveduje, da so Turki iz Kranjskega na Koroško šli, in da se jih je Šrolenpah pri Taberskem inoslu v Kokri lotil. Kar jih je njemu uteklo, so jih Kaplanci končali. Vodo so namreč napeli, da je okoli terga po vsi dolini naslopila; na pot so bran narobe in druzega paludja nametali. Ko turški konji v to paludje zabredejo, so se jeli plašiti in so Turke v vodo pometali. Kar jih je pa ob krajeh zbežalo, so jih gorjanci pobili.
Obe pripovedki pa poveste, da so Turki železne bulfve zapustili, da jih v Kokro več ne bo. In še dan današnji se najdujejo listi teh železnih bukev, namreč turške podkve, po vsi Kokerski dolini, tudi visoko v planinah, in pričajo resnico teh pripovedk.	B. S.
V o ž n j a po led u.
««i sv. Pclrograila <!o üorune.
11 začetku zime, kader premrzne, se napravi po gladkcj premrzi steza, ki drži od Pelrograda do Korune. Vdil (kraj; n jenih obu j strani so upičene (vpik postavljene) visoke raglice (prekle) in od vrste do vrste stojijo toplo zakurjene stražnice. Kader se debela megla vleže. kuré stražniki zaporedoma gromade in skrbno zvoiié, da zarina in klenk popotnike obvesti in ravna. Na pol pola je dobra goslivnica. —
Gledali to bezslevilno množino ljudi vsake slarosli, stanu in spola, zamotanih v široke kožuhe, vnemar saninkaje po nezvesti premrzi, pod k I ero nedomerno brrzdno svoje smrtno /.rio odpira, obleti človeka južnih krajev neka neznana groza in ga straha navda tih severnih narodov. Prava stiska in gneča pa je po pristanišču Korunskem, kader se vožnja v lodkah začne. Te lodke ali ladjice so čolni, okovani z dvema votlo-zbrušenima šinjama, iz kakših so navadne saninke ali brusle. Ravno takó je kormilo okovano. Po slraneh imajo klopi za popotnike, po sredini pa katarke ji dno, dve ino ludi (ri. Razločijo se ena cd druge po razni spravi in različnobojneiii banderu. Izvrstni kormaneži in brodarji jih ravnajo. Ai dopovedati, ni verjeti, kako bliskoma jih veter, ki tu pozimi ostro brije, izpred oči vnese. — Jadra se razpnò, silni sever se vpre, ladje zažene, izurjeni brodari, modro korniané, se skušajo prehiteli in v slabi urici je pot desetih mil dognana.
PetiT Veliki je takse vožnje po ledu jako stimai, ino previden, kakor je bil, jih skrbno \ dober namen obračal. Neprenehoma se namreč Irudé po zbrihlanem brodarstvu, ktero si je osnoval, in se boje, da mu brodari po dolgi zimi le/, vaje in vežbania nebi prišli ob ročnost v kre-tanju bark, ktero jih je poletu naučil, jih je tu vedno vadil, ino njim po takem na trdni morski premrzi k listej izverstnej skušenosti pripoma-gal, s klcro so potem na burnem morji zinagavno sloveli	Ž.
S. bukve \i Iliade.
(Dalje.)
1.30. !\jemu zapored zdaj tak govori vladar Agamemnon: v Zvit lak. pogumen če prav si, bogu podobni Ahilej Bili nikar! ne boš me ne vkanil i ne pregovoril, ^ (Ješ mar, sain imajoč dar častni, da jez bi oslal le Splenjen ler ukazuješ mi o (cu oddati devico: 135. Pa naj zgodi se, ak mi dado dar velikodušni Ahajci, Pravoca si izmisleči, enakovreden da bode. Ce ne hot i; pa ga dati, bi vlegnil pa sam ga jemati, Prišel ga vzel bom, tebi al Ajantu ali Odisu Ter ga peljal sabo, pač je/,il se bo ta, h komu pridem, 140. Tode le 16 se zares še drugo pol bomo menili. Zdaj pa nujte! porinimó ladio černo na morje, Vanjo zberimo pripravnih brodnikov in hekatombo
Denimo noler, samó tud Krizovo hčer lepolično Pripeljimo in vodia bo svetovavcev naj eden, 145. Al Ajas al Idomenej al nebeški Odisej,
Bodi si tudi Pelejevič li, naj strašniši mož vsili, Da opravivsi dar svet dalekostrelca nam spraviš.* Vanj od strani se ozerl govori berzonogi Ahilej : Hojmene!"poželeči nesramno, v zvijačah zvedeni, 150. Kak radovoljno bo slušal Ahajcev povelja kdo tvoja: Ali podati se kam al boriti se siloj z moževi, Bogme nisim prišel zavolj Trojcev sul' ce dvjgočih Sem se boriti, ker nad mano se pregrešili niso, Kajti niso nikdar odgnali vo|ov mi al konjev, 155. Tudi nikdar mi v Flii, v rušnati možoredivni, Žita končali mi sad, ker sile veliko med nami Sencobogalih gora je in morje šumeče neskončno, Temuč za te o nesramni prišli smo, da se raduješ, Cast Menelau dobiti i tebi, pasja podoba, 160. Od Trojanov — pa se ne zmeniš za lo in ni mar ti — In meni clo žugaš podar lastnoročno uzeti, Trudil ki mnogo se zanj, ki ga dali sinovi Ahajcev, Bogme enaka darii ne bodem dobil, ko Ahajci Bodo razderli z ljudmi prenapolnjeno mesto Trojanov, 165. In vender večidel trudapolnoga marjanja roke
Moje prevzamejo, ko pa dele potem se nam ropi, Pa ti veliko doboš več. Vzamši jez malo za ljubo Vernem se k ladjam nazaj z bojevanjem se vtrudiv ; Tode zdaj grem pa u Ftio, ker boljši veliko je zame 170. S krivimi ladjami iti domu, pa jez menim, da več si Nečasten ne boš mogel grabili bogastva i blaga. — Njemu zapored polem govori vladar Agamemnon : Beži le z Bogom, ak želja ima te, ne bodem te prosil Zavolj mene ostajali, saj imam jih še druge, 175. Ki me bodo častili, posebno pa Cen svetujoči Certim tebe naj bolj zmed bogorejenih vladarjev, Kajti ljubiš prepir le večni in vojne i bilve, Ako silen junak si, ti bog le to je podelil, Idi domü so svojimi ladjami ino tovarši 180. In Mirmidone vladuj! jez dalje se za te ne menim, Jeza ne straši me tvoja, pa jez ti zažugam nasproti, Ker uzaine mi Krizovo hčerko, vplenši jo Febos, Bodem sicer jo z ladio svojo poslal i tovarši, Tebi upeljem za to pa Brizovo hčer lepolično, 185. Dano v podar ti — sam pojdem ti v šotor—spoznadeš da dobro Kolikor veci od tebe da sim, i boje se tud drugi Mi govorili takó in protiviti ini kljubovaje. — Tak je govoril, zbudi se serd v Pelejonu in serce Se u porašenih persih mu na razdvoje nagiba : 190. Ali potegnil bi ostronabrušeni meč si od stegna, Ter pričujoče razgnal i Atrejeviča usmertil, Ali pa nehal serditi bi se, zaderže si pogumnost.
(.Dalje sledi.)
L u n a.
Vedno mladi Gruden obiše Lado, boginjo ljubezni; iz nju objema se rodi Luna, nar mlajši med sestricami, nar perva med njim v lepoti. IV J eni očesi ste mile kol ravno razcvetene \ijole i bistre kot studenec v planini ; njeno obličje krasno kot obličje boginje i vender polno liste ljubeznjive pohlevnosti, ki nas pri zemljiških hčerkah v serce gane, da se enkrat zadeli tak radi vselej podamo. Njena hoja je tiha, kot pomladna sapica: koder je šla, navdaja vse bilja z radostjo i čudno zadovoljnostjo. Proli nji so se zeliša i cvetlice pripogovale; poloki so obstali v teku, ^veselje njene bliže občutiti; i kralj «(varjenja, človek je vpiral zamaknjeno svoje oči, padel na kolena i jo molil i olajšanja nadlog od nebeške prosil.
1 vender ludi Luna ni bila oproščena tega, kar je večna namera lak bogom kot ljudem naložila Bilo ji je skušnjo dosiati, en mesec ji dihati zemeljski zrak, potem še le v vedno vedre višave nazaj se k bogovom podali.
V lahki megli jo pošlje mali na zemljo Noč odgrinja ravno mračno odejo od dolov; po gorah pretaka že zarja zlato; čudno spreminjeuje narave nastane. Tu teinota, tam svil; ki noč in černo, tam jasna belola in cvetje. Pogled prevzame neskončno občulno, Lunino serce: zamaknjena stoji i se čudi i slavi belega boga, kogar je vse, iz kogar je vse, v Komur je vsi.
In glej! svitloba se razširja dalje, zmir bolj žarko i oživljajoče, zadnji mrak je ubegnil. Veličansko in kraljevo pa stopi zdajci na goro v izhodu Solnce, vladar dneva, premagavec cerne noči. Vsaka stvar se oberne prot njemu, pozdravlja vir svojega živlenja i mu čast i slavo skazuje. Tudi Luna se nanj ozre — in pervi ozir ji osodo izloči. Goreča nevgasljiva ljubezen ji serce i celo bilje prešine. Njen pokoj je minul, nebeška zadovoljnost zginila, ona pade na kolena i tak moli plakaje k svoji materi Ladi:
Naj bi ne bila nikdar me rodila, dala si mi nebeško podobo, pa človeško serce, ki je ljubezni odperlo. Zakaj me nisi v večne Ime, v zakotni berlog postavil, kije Soncu zakrilo. Povsod, le ne na zemlji, bi bila cas skušnje dostala. Pa ker je lak brez konca tvoje serce ne-vsmiljeno bilo, mi bodi saj zdaj dobrotljiva mati. Vzami me proč iz zemlje, za tako skušnjo sim preslabotna, pošlji me v večno grozne pušave hudih bogov, vaših višav in nebes sim nevredna.
Lada cuje Luno, ona, ki še nikdar ni ljubijočih i njih zdihov zavrgla. Ona veje na zemljo, poda hčerki roko, i jo vzdigne nad megle, tje na pot, ki jo hodi solnce let jezer i jezer. Zopet navda Luno mir i pokoj zadovoljnosti: ne želi si več, kot vekomaj po li posesti Solnca hoditi, mu v žarno obličje gledati i se njego\cga življenja navdihati. In Solnce jo vzame pod svojo mogočno oblast i si jo zvoli tovaršico i večno prijatlico.
In Luna razcveteva pri Solncu vsak dan z višini, čudovitnišim krasom. Vse stvari jo blagoslovijo, nje dobrote vživaje; naj bolj milo pa se ozerà na zaljubljene, jim daje up v ločitvi, nezmerno veselje pri sni-du, i tolažbo po zgubi. Pa večna namera kuje Luni zavid in čert i pošlje vse hudobne duhe na njo, jo pahnili iz višave, ki jo je zoper nje voljo
nastopi'a. Sklep namere je znan materi Ladi. Ona pride, da bi dete v nebo odpeljala. Dostan je čas skušnje, ji reče, ne na zemlji, pa v zraku, ki zemljo obdaja: to je eno i tisto. Nikar mati, ji pravi hči, ne zderaj ne moje ljubezni, ne zaupa, ki ga stavijo v me zaljubljeni zemeljski. Žalostno odide Lada, bojé se jezo namere proti ljubljeni hčerki. Luno pa zavije v svoje žarke mogočno Solnce i jo varuje vsih napadov namere. Le obličje ji sije iz žarkov, da bi se ozeralo v ljubezni na zemljo, slasti na zaveze zaljubljenih. Na vse kraje se obrača ona, zdaj sem, zdaj I je potrebe limerjočih viditi i jim tolažbo deliti. Toraj vidi vsak kraj le enkrat v mescu nje celo obličje, ki se oberile poleni drugam tudi tu svojo svitlobo sproslirati i človeška serca v zvestobo, tolažbo, i v večno prijaznost spodbujati.
Le en dan je v mescu ko ni vidili Lune, ko nam je njeno obličje popolnoma skrito. Ta dan počiva na sercu Solnca in ona. nar veci pod-pornja ljubezni vživa sama la dan nar bolj gorečo i sladko ljubezen.
Terdina.
Književni pregled.
Jugoslavensko slovstvo. Od našega slavnoznanoga pesnika Miroslava Vilharja imamo v kratkom eden svezek njegovih pèsem pričakovali. I)r Fr. Tkalec na Dunaju ozmmuje naročilo ria svoj sturozmrn-ski spis o rimskih starinah, ki so bile na Hrovaškom in Slavonskom najdene in izkopane. Perva čast bode obsegla na 7 tabelah 59 obrazov u Siseku izkopanih in druga na 5 tabelah 24 obrazov v Varazdinskih kopeljih najdenih rimskih starin Naročnina znese za vsaki razdel 3 zl. sr.— Znanstveni časopis ilirske matice: „Kolo" bo prihodnjič vsako lèto dvakrat na 6 — 7 polah izhajal in samo znanstvene reči obsegel. Vredništvo je g. Maksu Priča ponujeno. Njegovo ime je nam porok, da bi se „Kolo" pod njegovim vredovanjem celo preporodilo. — Jugoslaven-skoga pravoznanskoga imenoslovja je dosedaj 14 pol natisnjenih. Težko ga pričakujemo, da bi ne bilo več prestavljavcern Ireba, za posamezne izraze samovoljno besed kovali in kerpali. — Kristiada, t. j. život i dèla Isukerstova, spèvana po Palinoliču in od ilirske malice izdana, se pròda za I zl. 30 kr. sr. Šteje 248 str. vel. osmerke. — Pesine Ant. Nemčiča s živolopisom ranjcega, izdane od Mirko Bogoviča veljajo I zl. sr Natisnjene so pri Fr. Županu u Zagrebu. — Jugoslavenski zabavnik: „Lada" od M. Bogoviča, ki je bil k novemu lélu obljubljen, bo okoli velike noči na svillo prišel. — Preslavni Ivati KukuTjevič je izdal: „Život Jurja Julia Klovia slikara iz slovnika ilirskih umetnikov. Velja 24 kr. sr.
C es k o slovstvo. Ravno kar je izšel: „Pfehled liter atury češke od Venceslava Hanka. Namenjen je za šole in dom. -— Po nev trudljivom priztidetju g. Hanka je: Kar lo d v or s ki rokopis, kteri je že skorej u vse glavna evropejska narečja preslavljen, sedaj tudi v lužičko-serliskoin narečju od g. Smolerja na svitlo prišel. Velja 20 kr. sr. — Cesko-slovenski zabavnik: „Nitra" od g. Hurbana bo letos sopet na svitlo prišel. Naročnina, ktera se ima vredništvu: slov. Pohladov u Skalici poslati, znese s poštnino vred 1 zl. sr. — G. Dr. Reuss, mestni zdravnik v Vel. Revuci je sostavil izvirno slavensko botaniko
poti naslovom: »Kvetna slovenska" v češko-slovenskom narečju. Obsegla bo sploh vse rastljine, ki so v slov. Talrah najti. Cela bode okoli 20 tiskanih pol dala — Češki spisatel 1'. Chocholoušek bode u več dèlih svoje leposlovne spise izdal. Dozdaj sta 2 zvezka natisnjena.
Poljsko slovstvo. U Vilni je u založbi RaMoviča • na svitlo prišlo imenitno zgodovinsko «lilo: „Parnietniki o da v ne j Pol s ce z czasov Zygmunla Augusta. — Ravno tako imenitno dèlo bo skorej u Poznanju na svil to prišlo: „H istoria Powszechna dia mfodzie/.y" od Kazimira Biociszevskoga.
Rusko slovstvo. Pod naslovom ; »P o 1 n o j e s o b r a n i j e s o-einen i j ruskih a v toro v« izdaja petrogradski knjigar A. F. Smirdin dèla vsih znamenitiših ruskih pisateljev. Dozdaj so izšli različni spisi L er ni o nt o a v 2 svezkih, Lom on o sov a u 3 sv. Posebni zgodovinski spisi Karamzina u 3 sv, dalej spisi Hmelnickoga v 3 sv., Dolgorukova, Batuškova, Iz ma i lova, Bogdanovičeva, Kn j a žn in a, — vsakoga u 2 sv., Davidova vi sv., K an t e ni ira i He Imi cera v 1 sv., O zero va v 1 sv. in Deržavina u 2 sv. Sedaj izhaja na svitlo: Karamzinova p o vés t nie a Ruske u 10 zvezkih. Vsaki svezek po 1 rublu. V razmerju prejšnih cèn loga pre-imenitnoga dela je cena zlo majhena in nizka.
Z m e s.
* Iz štajerske Slovenije. (Konec). Praša se še, kako je treba ravnati, da občni književni jezik dobimo. — Dvojna je pòt: perva Ma-jerjeva približevavna in druga : zvolitev živečega ali slaroslovenskoga narečja — mutalis mutandis, addilis addendis.
Svoje prednosti in izverstnosti ima vsako narečje, i velika škoda bi bila, jih zgubili ali clo samovoljno zavreči. Le ako jih vse obderžimo, ako vsako narečje svojo lepoto priloži, bo naš jezik tudi lèp in izversten. Nikar ini ne govorite o godìi— godla bo vselej, če tudi rusko ali sta-roslovensko vzamemo, ker bo še vselej veliko predelati i pristaviti treba. Stezo, po kteroj hoditi, je nam .'ugoslavenom pokazale. Majar v svojih: Pravilih, kterih ceno bo šele prihodnost prav spoznala. Ali kako to doveršili'?
Sostavi naj se sbor vsih slavenskih jezikoslovcev. Te naj razpade u več odsekov za vsako posebno imenoslovje: za modroznanstvo, bogoslov-stvo, zdravništvo, pravoslovstvo, glasbo, pesništvo, tovarništvo, krat-koma za vsako vejo človeškoga vèdstva. Ti odseki izroče svoja dela glavnomu odboru, da jih še enkrat pregleda i pretrese. Ni treba sboru dolgo sedeti, da si le občna glavna pravila osnuje, in potem ludi jezikoslovni časopis, kot posrednika med slovanskimi narečji, kteri, bi o začetku u vsakom narečju pisane sestavke donašati moral. — Čez leto i dan, ali še pozneje se sopet snide sbor, pregleda in pretrese nasledke svojega ravnanja in osnuje, če je že mogoče slovnico i etimologi k on književno ga jezika.
• To bi bil kratki načert, obris bez znotrajnoga kipa. Vemo, da se je vse to že povedalo, večkrat povedalo, da misli niso Več nove, pa — guta cavat lapidem. Sicer naj se oberne ta reč kakor hoče, tudi mi Slovenci bomo iz serca radi s večino glasov polegnuli. Resanski
— /AO —
*	Že lani oinpnjeno diluivo za izdajanje proslonarodnih bukev v Praze pod imenom: Dédictvi Svalojanske sloje po »Pražskih novi-nah« sedaj že 3650 udov. Druživa v le preimenifni namen osnovane so pravi blagoslov za cele dežele. Slovenci ! tudi mi imamo že tako družtvo, pokažimo v djanju, da nam na pravoj keršanskoj omiki našega naroda v resnici kaj zaleži !
*	Narodne no vin e so nam prinesle proglas svetlega bana Jela-čiča na ljudstvo trojedne kraljevine, u kterom nam s živimi barvami popisuje potrebo narodnoga gledišča. Poziva ob jednom vse jugoslaven-ske rodoljube ga na vso moč osnovati pomagali. »Zakaj brez njega—govori svetli ban med drugim — ni upali, da bi se naše slovstvo razvilo, ono je narodna potreba i naj imenitniša odgojivnica narodnoga izobraženja, narodno gledišče je živo zercalo običajev minulosti in sadajnosti, 0110 je glede na sedajne čase naj močnejše sredstvo, narodno živlenje okrepčati in omikati. Dalej govori svetli ban, da bi se narodno igrališče naj ložej na akcije osnovati dalo. Išče se samo 4000 rodoljubov, kteri bi pripravljeni bili po 25 zl. sr. na oltar domovine položiti. Na poslednje tudi razloži, kako bi se s denarjem ravnalo in kako akcije nazaj plačovale. Bog daj, da bi njegove iskrene besede rodovitno zemljo nuj šle! — Okoli 400 akcij je že podpisanih.
Izreki. Tvoje zdravje naj cveti kol spomlad; — tvoje serce naj greje in gori v dobrem ko sonce poletno; — tvoje živlenje naj bo rodovitno kot jesen; — tvoje obnašanje naj bo bèlo ko sneg po zimi. l\aji prijaznost pa naj bo neumerjoča, kakor ste duše najni ! —
Ne čast, pa tudi premoženje in denar nas ne stori vselej srečne. Le prijaznost in ljubezen prava daste srečo popolno. Te nam je Bog dal; — hodite z nami, in nas spremite v večnost nezmerno! —
Miloljub.
Druži vo sv. Moliora v Celovcu.
S veseljem začnemo dans imenik častilih udov druživa sv Mohora, klero se od dneva do dneva lepše razvija in če dalje bolj med slovenskimi brati razširja. Pristopili so pred vsimi druzimi:
Presvilli g. Anton Martin Slomšek, knezoškof Lavantinski,— I. g. Simon Rudinaš, c. k. šolski svetovavec na Koroškem; — 2. g. Dragotin Robida, c. k. gimn. učitelj v Celovcu; — 3. g. Franc Zorčič, špiritual v Celovcu; — 4. g. Andrej Einšpieler, mestni kaplan v Celovcu; — 5. g. Anton Janežič, zač. gimn. učitelj v Celovcu; — 6 g. Janez Leon, tiskar v Celovcu; — 7. g. Luka Jeran, mestni kaplan, v Ljubljani; — 8. g. A. Zamejc, katehet v Ljubljani; — 9. g. Jožef Žofran, expositus v Rablu; — 10. g. Franc Biconik, kaplan v Žabnicah; — lig. Pavel Travenščak, župnik Komarevački pri Siseku; — 12. g. Matevž Kogelnik, prošt u Doljnem Dravbregu.	(Dalje sledi.)
Pristopnina novih udov se pod nadpisom: »na družtvo sv. Mohora" u Leonovej bukvarnici v_ Celovcu prejema.
Prežalostno v('st podamo na koneu danešnjega lista namreč : prestavni spisatel Juh Rollar je -24. t. m. okoli šestih zjutraj u Bogu zaspal. IVaj v BS)(y|F*V
počiva! j^jjl -;-—	1	--7—■ ----—
Odgovorni izdatel in tiskar: F er d. žl. Kleinmajr v Celovcu.