Za poduk in kratek čas. Lurška mati božja. (Dalje.) Na kolodvora aa Dunaju se je kar trlo ljudi, vseh stanov, da se še enkrat poslovijo od romarjev. Tadi na dragib postajah, kakor postavim v Št. Hipolita in v Liaza jih je ljadstvo živabno pozdravljalo. Na Tirolskem poleg mesta Hall pri novi cerkvici larške M. b. so možaarji po kali, zastave vihrale romarjem v čast. Iz Inomosta smo se tedaj naglo tirali med samimi visokimi planiaami v zelenih dolinah, ki so pa zmiraj tesneje prihajale, proti Predarlskemu. Naenkrat nam Arlberg pot zastopi. Nekoliko poprej smo prevozili globoki prepad, po katerem teče rečica Trisana, po 190 metrov dolgem in 86 metr. visokem mosta. Visoki in mogOL-ni Arlberg je dolgo zapiral pot na Švicarsko. Naenkrat si učeni gospodje nekaj zraislijo ia ga prevrtajo. To je bilo hado ia velikansko delo. Zač-eli so ga od dveh strani prekapati in so ga v 4 (?) letib tako srečao prevrtali, da je predor popolnem raven. Navadni vlak se pelje celih 26 miaut skozi predor, ki je tako dolp. kakor na primer iz Maribora v Raše ali v Raee. V predoru je bilo hudo soparao in ko smo se tako dolgo vozili, mi je ae- kako tesno bilo pri srcu. Ko smo zopet na den prišli, rekel je nek dahovaik : če v peklu druge kazni ni, kakor večna tema, dosti imajo. Hitro prekoračimo majhno kneževino Liehtenstein, ki je najmanjša državica na Nemškem in nima več prebivalcev, kakor katera veča fara in zdajci smo bili v Buchsu na Svicarski meji. Ljabo doma, kdor ga ima, tam nas niso več tako prijazno gledali, kakor na domačem. V Bachsu bi imeli naše calice preiskati zavoljo cariae, toda velikodušno so to opastili in niso nas nadlegovali. Vendar smo morali tam celo uro v hadi vroeini stati, dokler nas niso v švjcarske vozove aabasali. Na Svicarskem smo se vozili najprej kraj Valenskega jezera, za katerim stojijo mogočne planine, sedmeri Volilnik nezi (Charfiirsten) imenovani, na južni strani pa je lepo rbdovitno polje. Kmala potem dospemo do Ziiriškega jezera, ob katerem stoji lateraasko mesto Ziirich. Dobil sem komaj stan in sicer v petem nadstropju majhno bišico. Lehko noč! ker sem zelo utrujen. 11. avgusta. Hvala Boga! sam Bog je poslal to rosico, ki je po noči do dobrega shladila zrak. Rano že smo na nogah in še bolj rano bi se jaz vzdigail, ko bi bilo kje meševati. Pa v celem mestu Zarich ai katoliške cerkve. Tukaj vam živijo sami Kalviaci. Nesrečno ljudstvo se mi je v srce usmililo. Večer ni zvoailo večne luči, zjutraj ne zdrave Marije, niso vabili k sv. meši, — abogo mesto! Kalvinci so namreč zavrgli Marijino češčenje, nam katoličanom pa očitajo, da Marijo molimo. Toda mi le Boga molimo, Marijo pa kot božjo mater z največjo častjo slavimo. Ubogi otroci, ki matere nimajo! V Ziirichu se mi je zdelo, kakor bi bil prišel v v hišo, kjer je mati amrla. Sladkega čuta, materne Ijubezni, ki nas romarje v Loardes tira, ti ljadje pač ue poznajo. Škoda tadi za lepo in prostorno stolnico, v kateri je zlobai Zwingli začel vero kvariti, in v kateri se od tiste dobe kriva vera šopiri. Bliza cerkve stoji bronasta podoba Zwinglija. Njegovo drzno lice, njegoye debele ustaice so mi mrzele. Zwingli je poginil v vojski, katero je po svojih aovarijab sam povzročil, 1. 1531. Krčmarji so naa dobro ogulili in potem smo šli nekoliko nevoljai na kolodvor. I)a se aismo mogli braniti, nam niso hoteli prej računa povedati, kakor ko se nam je že na železnico madilo. (Dalje prib.) Smešnica 35- Popotnik pride v krčmo ter se okrepi-a v njej z dobrim viaom in mastno pečenko. Na zadnje zahteva račan. Krčmar pride ter vpraša gosta: ,,Kaj paimate?" Gost napove. da ima dve porciji teletine. liter vina, sir pa dva kruha. ,,To znese vse vkup 1 gld. 40 kr.u, reče krčmar ter pristavi, kakorpona- vadi: ,,Ali še imate morebiti kaj več?" „0", odgovori gost, ,,seveda, glad še jmam, glad."