OMLADINA :: GLASILO □ NARODNO-RADIKALNEGA DljAŠTVA □ □ VEKOSLAV ZALOKAR: O SPOLNI ETIKI □ G. Z.: DONESKI K'TEORIJI KLERIKALIZMA □ c. v.: LJUBLJANSKO LJUDSKO ŠOLSTVO □ KRIVIC: ČUDNA LOGIKA □ m.: POČETKI DIJAŠKEGA ABSTINENČNEGA GIBANJA □ LISTEK □ PONATIS DOVOLJEN LE Z NAVEDBO VIRA □ □ IZHAJA VSAK MESEC O STANE LETNE 4 KRONE; ZA DIJAKE 2 KRONI; POSAMEZNA ŠTEVILKA 40 VIN. □ □ DOPISI NAJ SE BLAGOVOLE POŠILJATI UREDNIŠTVU NAJKASNEJE DO 20. VSAKEGA MESECA V LJUBLJANO NA BREG ŠT. 12 □ LE FRANKOVANA PISMA SE SPREJEMAJO □ UPRAVNIŠTVO JE V TISKARNI J. BLASNIKA NASLEDNIKOV V LJUBLJANI, BREG ST. 12 □ □ REKLAMACIJE SO POŠTNINE PROSTE, ČE IMAJO NA NASLOVNI STRANI PRISTAVEK „REKLAMACIJA“ IN ČE SO ODPRTE □ □ ZARADI REDNEGA POŠILJANJA JE NATANKO NAZNANITI NASLOV IN BIVALIŠČE TER VSAKO 1Z-PREMEMBO BIVALIŠČA □ □ OBLASTEM ODGOVOREN MIHAEL ROŽANEC □ IZDAJA EKSEKUTJVA NARODNO-RADIKALNEGA DIJAŠTVA □ TISK J. BLASNIKA NASLEDNIKOV O ŠTEV. 10. LJUBLJANA, PROSINEC LETO V. 1909 ŽENSKI VESTNIK. Čltanje kot sredstvo ženske samovzgoje. — Pred kratkim sem čitala v Omladini pritožbe glede čitanja pri naših dekletih. Žalibog, je vse to le preresnično. Koncem članka berem dostavek, da se bo dajalo na tem mestu natančnejša navodila o izbiri in načinu čitanja. Naj tudi jaz izpregovorim nekoliko o tej stvari. Važen vzrok, da nimajo naše dijakinje pravega smisla do kakega primernega znanstvenega dela, je pomankljivi šolski pouk. Vse se obravnava le sistematično po učni knjigi ter se omenja samo to, kar je zapisanega v njej. Pri izpraševanju zopet popolnoma zadostuje to, kar se je naučilo iz knjige. Več pa naši učitelji sploh ne puste govoriti. Če bi ne bil pouk tako omejen, če bi se omenjale stvari, ki niso ravno v šolski knjigi, tedaj bi bile učenke prisiljene, izpopolnjevati svoje znanje s privatnim branjem. Naj bi potem še učitelj nasvetoval, kje se najde ta ali ona stvar natančneje opisana, ali bi eventualno celo sam preskrbel dotične knjige — koliko več uspeha bi imel pri pouku, koliko bi s tem indirektno storil za vse poznejše nazi-ranje svojih nekdanjih učenk. Tudi naj bi se temeljiteje obravnavali oni deli iz posameznih predmetov, ki so splošne važnosti. Naj n. pr. opomnim tu na nedostatek pri poučevanju pedagogike. Tedne in mesece se porabi za razlago samostanskih pietističnih in sličnih šol. Tu se mora natanko poznati vse formalitete njihovega šolskega ustroja, a važnejše pedagoge novejšega časa se le površno omenja. Ni treba samo povedati, kakšne šole zahteva ta ali oni mož, razloži naj se tudi, kako misli dotičnlk tudi o izven šolski vzgoji, kakšne nazore ima splošno o človeku, svetu itd. Zelo umestno bi bilo, da bi se omenilo o eventualnih slučajih tudi kako znamenito ženo, čeprav ne spada ravno v vrsto v knjigi zastopanih strokovnjakov. Koliko vzgojnih misli ima n. pr. Ellen Key, Tolstoj, Drtina i. dr. Čeprav niso njihove misli še primerne današnjemu pouku v naših šolah, pa so vsekakor vredne, da se jih tuintam uvažuje. Ker so to zelo originalni duhovi in se jih ne more čitati brez lastnega presojevanja, naj bi se dalo dijakinjam navodila, kako naj se Čita in razumeva. „Omladina“ se bo potrudila zamašiti to vrzel s tem, da bo prinašala kratke sestavke o važnejših pisateljicah in pisateljih in zlasti kritično omenjala njihove misli o vzgoji in ženi. Slava. Sledeče nemške ženske liste priporočamo: Die neue Generation; glasilo nemške zveze za materinsko varstvo. Izdaja dr. Helena Stčcker. Berlin W 15 Oesterheld & Co. Verlag. Mesečnik stane letno 6 K. Gleichheit; glasilo ženskega proletarijata. Izdaja Klara Zetkin. Administracija: Stuttgart, Furtbachstr. 12. Izhaja dvakrat na mesec in stane za celo leto 3 K.' Neues Frauenleben. Izdaja Augusta Fickert. Administracija: Dunaj XIV/3 Ullmannstr. 17. Izhaja mesečno in stane za celo leto 4 K. Vsi ti listi pošiljajo posamezne številke brezplačno na ogled. RAZNO. t Dr. Benjamin Ipavic. Dne 20. grudna lanskega leta je umrl v Gradcu primarij ondotne otroške bolnice dr. Benjamin Ipavic v starosti 79 let. Slovensko dijaštvo žaluje za njim kot svojim najidealnejšim podpornikom in prijateljem. Lahka mu zemljica! »Prosveta« je izdala oklic na slovenske abiturijente, da praznujejo dovršitev srednješolskih študij z ustanavljanjem ljudskih knjižnic. O SPOLNI ETIKI. Spolni nagon je dalekosežnega pomena za življenje poedinca in cele družbe. Tako močan je, da obvladuje skoraj vse življenje, vsako dejanje, vse mišljenje. V najfinejših oblikah, o katerih človek na prvi hip niti ne misli, da izvirajo iz njega, se kaže ob vsaki priliki. Kakor tisočere, neskončno drobne nitke prepleta vse človekovo nehanje in delovanje. Spolni nagon je najmočnejša vez, ki nas uklepa v okvir narave in ki nas poglablja v naravne misterije. Ker je skupen ljudem z vsem višje razvitim živalstvom, se neredko govori o njem kakor o nekakem „živalskem čutu“, ki je baje popolnoma jednak za človeka in živali in mu primanjkuje vsake individualnosti. Da ta trditev ni resnična, čuti v sebi vsak nepokvarjen človek. Spolni nagon se zdravemu, nravno visokostoječemu človeku ne dozdeva kot nekaj splošnega, spolnemu nagonu vseh drugih soljudij in morda cel6 živali jednakega. Takemu človeku je njegov spolni nagon samo njegov, tako njegov, kakor način mišljenja, kakor najskrivnejše lastnosti njegove duše. In zaradi tega nihče ne razpravlja rad s komursibodi o tem delu svojega bitja, kakor tudi ne govori o svojih intimnih duševnih lastnostih s komurkoli. Prav tako, kakor skriva notranjost svojega duševnega žitja pred tujci in nepoklicanimi, istotako varuje tudi svoj spolni nagon in svoje spolno življenje sploh pred tujo radovednostjo in tujimi očmi. In v tem dejstvu nahajamo en vzrok sramežljivosti, ki ni samo plod vzgoje in navad, pač pa bistveno svojstvo spola. Tisti, ki označujejo spolni nagon za »živalski" del človeka, trdijo, da se ga mora zaničevati in zatirati z vsemi silami. Toda, kdor brez predsodkov opazuje življenje in se zaveda svojega stališča v naravi, odklanja tako pojmovanje in se uči ceniti in upoštevati tudi ta baje nizki nagon. Pogled na cvetoče polje, visokoraslo gozdovje in bujnovrstno živalstvo, spoštovanje materinstva mu bosta razjasnila njegove skrivnosti in njegov pomen, ga bosta privadila gledati na spolno življenje z neskaljenimi očmi in čistim srcem. Profesor Gruber se vprašuje z ozirom na to: „Kaj je važnejšega in lepšega na svetu nego hrepenenje spolov po združitvi, ki je združilo naše stariše, katerim dolgujemo svoje življenje!" Četudi priznavamo pomen spolnega nagona in ga cenimo, vendar pa si moramo biti vedno v svesti, da zamore postati isti velika nesreča za poedinca in poguba za človeštvo, ako je popolnoma prost vseh spon in ozirov. Zavračati moramo odločno načelo, ki pravi, da mora služiti ta nagon človeku le v brezskrbno in brezmejno uživanje, in pomisliti moramo, kakšne posledice ima lahko tak princip. Naj omenim le grozno socialno zlo, enako 10 mogočno, enako uničujoče kakor alkoholizem in tuberkuloza — spolne bolezni. Najvažnejše vprašanje, ki je rešujeta spolna etika in higiena, je vprašanje, kdaj in kako se sme zadoščati spolnemu nagonu. Da spoznamo meje, v katerih mora ta ostati, je potrebno določiti svrho, v katero ga je narava določila. Priroda gotovo ni hotela spolnega življenja samo za svobodno, poljubno uživanje, nasprotno: dala mu je sveto in visoko nalogo, množiti rod in je spojila ž njim vso skrb za negovanje in vzgajanje potomcev. Z naravoslovskega stališča zadoščanje spolnemu nagonu ni že samemu sebi cilj; svoj namen izpolni šele tedaj, če se izvrši zato, da se ustvari novo bitje. Ta vzvišeni in važni namen nam jasno kaže važnost spolnega nagona in obenem veliko odgovornost, ki je združena ž njim. Človek se mora zavedati, da je član človeške družbe, da dolguje samega sebe, vse svoje duševne in materialne pridobitve tej družbi, in iz tega vzroka mora živeti tako, da bo človeštvu vedno le koristil, nikdar pa škodil. Tako mora uravnati tudi svoje spolno življenje! Brezmejno izrabljanje spolnih moči tako oslabi človeka, da mu gine sposobnost, ustvarjati zdrave in močne otroke, ki bi postali krepki člani družbe. Tudi brez ozira na potomstvo, je neomejeno uživanje škodljivo, ker slabi energijo, delavnost in fizično moč, ker absorbira vse tiste sile, ki bi se dale na drug način obrniti v boljše in plemenitejše namene. Vsled spolnega pretiravanja izmozgani, uničeni in bolni ljudje žive ob milosti močnih, delavnih soljudij in tako ovirajo napredek. Nagon k spolnemu občevanju se vzbudi jako zgodaj, včasih že v 14. letu, ali še prej, toda napačno je mnenje, da je tačas že dovršen in zrel. Kajti ves organizem ni še dovolj razvit, nahaja se še v dobi rasti, ki se konča šele po 20. letu. O popolni spolni zrelosti moremo govoriti šele tedaj, ko je celo telo doraslo in razvito. Za dobo do spolne zrelosti je edino dobra in primerna popolna spolna vzdržnost — abstinenca. Naj se da organizmu časa, da se razvije, naj se čaka s svojimi mladimi močmi do tistega časa, ko postane človek sposoben, stopiti tudi s svojim spolnim življenjem v resno in odgovornosti polno službo družbe in njenega napredka! In ko je človek, bodisi dekle ali mladenič, dozorel in dorasel? Obstoječe socialne razmere redkokdaj dopuščajo spolno zrelemu možu stopiti takoj v zakon. Navadno je njegov materielni položaj tak, da mu je nemogoče preživljati samega sebe, kako šele ženo in družino. Nemogoče mu je torej, zadoščati svojemu spolnemu nagonu z rednim zakonskim spolnim občevanjem. Zgodi se tako, da mladi mož, misleč, da ne more odoleti silnemu nagonu, poišče zadoščenja zunaj zakona. Mnogo pripomore k takemu koraku poleg mogočnosti nagona tudi zelo razširjeno mnenje, da je spolna vzdržnost v času zrelosti škodljiva zdravju. Da vzdržnost ne more škodovati, za to je poskrbela že narava pri možu z nočnimi polucijami. In medicina je dognala, da vse tiste bolezni in slabosti kakor na pr. nevrastenija, histerija itd., ki jih nekateri smatrajo za posledice abstinence, sploh niso v nikaki zvezi s spolno vzdržnostjo. Profesor psihiatrije Krafft-Ebing pravi o tem: „Neštevilno normalno konstituiranih Ijndij se more odreči zadoščenju svojega spolnega poželenja, ne da bi zaradi te prisiljene abstinence trpelo škodo na svojem zdravju.“ Bajka o slabih posledicah vzdržnosti marsikomu služi v to, da potolaži svojo vest ali da se izgovori pred svetom. Tudi za zrelega človeka je edino priporočljiva in utemeljena popolna vzdržnost pred zakonom. Zanjo ne govorijo samo higienični razlogi, mnogo krepkeje in odločnejše jo zagovarjajo moralni. Občevanje s prostitutkami ni samo skrajnje nevarno za zdravje, ampak v veliko večji meri škoduje duši moža. Ženska izgubi v očeh moža, ki se udaja prostituciji, ves čar, spoštovanje pred njo izginja in daje mesto cinizmu, omalovaževanju ženske kot človeka. Možje take vrste so brez vsake moralne opore, vstopivši v zakon, ustvarjajo nesrečne rodbine, onesrečujejo ženo in otroke. Vrhutega se morajo zavedati, da s svojim občevanjem potiskajo še globlje v blato prostitutko, ki je vendar tudi človek. In ta zavest mislečemu človeku nikakor ne more biti prijetna! Obsojati je treba tudi spolno občevanje z drugače poštenim dekletom izven zakona. Mnogokrat vodi to naravnost v prostitucijo; v boljših slučajih izgubi dekle, ki se je potem omožilo z drugim, odkritosrčnost napram svojemu možu, njeno dušo teži misel, da goljufa svojega moža, ker ni stopila v zakon — nedolžna. Njen moralni položaj je obupen. Kdor motri življenje resno in natančno, si lahko izpopolni te slike s svojimi izkušnjami. Popolnoma upravičena je zahteva spolne etike, da morata oba, mož in žena stopiti v zakon nedolžna. Za ženski spol je to mnogokrat lažje, ker se dekleta po navadi lahko takoj omože, ko dosežejo primerno starost in zrelost ... To so torej na kratko splošna navodila, kedaj se sme spolno občevati in kako naj bo to občevanje. V naravi sami in v današnjem socialnem življenju so utemeljena; tistemu, ki jih ne upošteva, sledi za petami maščevanje narave ... Da pa je mnogokrat silno težavno ravnati se po teh pravilih, je kriva deloma velika silnost spolnega nagona, deloma pa naša napačna vzgoja, ki je doslej popolnoma zanemarjala ta del našega bitja, ali pa ga je skušala držati v pravih mejah z nasilnimi in ne z vzgojeslovnimi sredstvi. O sitnosti in nepremagljivosti spolnega nagona se govori mnogo preveč, pretirava se njegova moč, ne pomisli pa nihče, da spolni nagon dan na dan dražimo sami, ga povečujemo in gojimo ter svojo odporno silo manjšamo. Res je sicer, da je ta nagon od narave silen in mogočen, toda tako velik ni, da bi se mu ne mogla vspešno upreti krepka volja, pravilno vzgojena. Že v mladih letih, v dobi rasti in razvoja, ko so se komaj pojavili prvi znaki spolnega dozorevanja, opažamo zelo razširjeno in pri dečkih in deklicah udomačeno napako: greh na samem sebi ali onanijo. Zlasti inštituti in različni internati so najugodnejši teren za ta izrodek. Do nedavnega časa so smatrali onanijo za najhujšo nesrečo in izvor groznih in nevarnih bolizni. Pravili so o njej, da vodi v blaznost, povzroča jetiko itd. Dandanes medicina ne sodi več tako ostro o njenih kvarnih posledicah za človeško telo, priznava pa, da je le prepogostokrat ta greh vzrok lahke nevrastenije in nekaterih drugih slabosti. Nevaren in poguben je v prvi vrsti za značaj. Potuhnjenost, neodkritosrčnost, nesamostalnost in želja po samoti, nadalje bojazljivost in okornost v družbi: te slabe lastnosti izvirajo iz onanije. Kdor se je enkrat vdal temu nenaravnemu zadošča,nju spolnega nagona, se še celo v poznejših letih težko otrese slabe navade. Vendar pa to pri normalnem človeku ni popolnoma nemogoče. In ravno to napako bi mogli najvspešneje zatirati s tem, da bi mladim, dozorevajočim dečkom in deklicam, pojasnjevali namen in pomen spola, da bi jih opozarjali s pametno besedo na veliko odgovornost, ki jih čaka kot očete ali matere. Naloga resne in taktne,seksualne pedagogike je, da poda tudi v tem oziru vse potrebno mlademu človeku in ga reši ne samo mladostnih napak, ampak ga tudi usposobi za plemenitejše pojmovanje zakona. Ni se treba bati, da bi se škodovalo mlademu, nežnemu srcu, ako se ga seznani s skrivnostmi spola in spolnega življenja. Ne! Boljše je, da izve otrok iz vzvišenih ust materinih ali očetovih, čemu sta dva spola na svetu, nego da zajame svoje znanje iz umazanega govorjenja hlapcev in dekel ali izpridenih tovarišev. Tukaj je sramežljivost od strani starišev na nepravem mestu ... O seksualnih perverznostih naj omenim le, da spadajo po večini v patologijo ... Vsi mladi, po popolnosti stremeči, naj si izbijejo iz glave mnenje, da je spolni nagon nepremagljiv! Naj blažijo svoje poželenje z delom, neprestanim delom, posvečajo naj svoje moči športu, telesnemu gibanju, telovadbi! To jim bo pomagalo krotiti svoje meso, dočim vpliva lenuharenje, sedenje le kot dražilo. Velike važnosti je tudi občevanje s plemenitimi ženskami; koedukacija, ki se uvaja v modernih državah, bo gotovo veliko pripomogla, da se spravi spolni nagon v pravi tir. In ljubezen! Idealna, čista ljubezen je že marsikoga rešila v mladih letih pogube, moralnega bankerota, marsikomu je že pokazala pot do popolnega, srečnega življenja. In mlado srce, ki je vsprejemljivo za vse dobro in lepo, naj se ne zapira ljubezni! Prava ljubezen je najboljša vodnica skozi vzburkano spolno življenje; ona je naravna pomoč proti nenaravnim napakam! G. Ž.: DONESKI K TEORIJI KLERIKALIZMA. Naše stremljenje mora biti, da smo si o programih nasprotnikov na jasnem. Treba, da nam je globlje znana teorija, na kateri sloni nasprotna organizacija. Tako si potem konkretne dogodke v javnem življenju laglje razlagamo in uravnamo delovanje. Že v prvem letniku „OmIadine“ sem teoretično razvil nepremostljivi razloček med klerikalizmom in nacijonalizmom. Danes mi sili pero v roke zavest, da se dan na dan kopičijo empirični dokazi, da so bila tedanja teoretična opazovanja povsem prava, in da so prenesla ognjeno kritiko prakse. Dalj časa so posvetnjaki v klerikalni stranki in med njimi pod utisom naše zahteve, da bodi dijak svoboden političnega strankarstva, posebno klerikalni dijaki skušali zamegliti in zakriti položaj, metali so narodne in ljudske fraze v ospredje, ter se nekam ponašali, da imajo v svoji stranki kaj besede. Če si jim očital, da jih potiska v ospredje duhovščina le tam, kjer črna suknja ni več simpatična, če si jim vrgel v obraz, da so nesamostojen privesek, so se ogorčeno hudovali. S tem večjim zanimanjem sem v uredniškem programu v 1. številki novega letnika „Zore“ čital besedo za besedo, kakor da je napisana v potrditev našega stališča. Ne more se odrekati pobožnemu uredniku „Zore“, da včasih med meglenimi frazami s svojega metafizičnega gledišča pove resnično in odkrito, kakšno je stališče njegove stranke. Nikdar še nisem v toli čisti obliki čital „confiteor" klerikalnega dijaštva o njega duševni in politični podložnosti, kakor v tem programu. Pristaši klerikalne stranke smo, pravi „Zora“ in sicer, dokler le-ta „ne prestopi mej, ki ji jih stavi vera ali pa tudi vodstvo cerkve kot oni faktor, ki ima urejevati naš napredek, da ne zaide na napačne poti“. Glede tistih mej, ki jih klerikalni stranki stavi vera, se ne bomo pričkali, kajti i te meje določa vodstvo cerkve. In pri tem nam je znano, da se s klerikalne strani mirno obrekuje, natolcuje, maščuje, izsiljuje, zlorablja in tudi nasilno — demonstrira, ne da bi se vodstvo cerkve oglasilo v obrambo vere in njenih kršenih naukov, in ne da bi se kdo vprašal, kakor urednik „Zore“: „Kako bi Kristus v tem slučaju ravnal ?“ Da, zadnjič je dr. Krek na javnem shodu zavrgel Kristov nauk, da se na udarec ni maščevati, in izjavil, da v politiki velja druga morala. Nam se gre tedaj le za dejstvo, ki ga s tem prebijemo, da imajo vodje cerkve, to so škofje, nadškofje in papež, »urejevati naš napredek11, in da so oni odločujoči nad politično stranko. To je, kar smo klerikalizmu vedno očitali. To je vzrok, zakaj ji pravimo duhovniška stranka. Nič samostojnosti in samoodločbe, vse le podložnost enemu stanu. Škofje in papež najvišja instanca v vseh javnih vprašanjih ! Evo, najčistejši klerikalizem. To je negacija demokratizma, to je negacija enakopravnosti stanov. Enemu stanu naj se podredijo vsi drugi? In še v tem gospodujočem stanu imajo hierarhičen sestav, še ta stan ima poveljstvo izven naroda. Torej naj nad usodo našega naroda čuva izven njega stoječa oseba? V tej točki se kristalno jasno kaže nasprotje med našim narodnim in med klerikalnim stališčem. Tu zahteva, da se vlada narod sam, da sam odloča o svoji usodi po organizaciji, sezidani na čelu enakopravnosti vseh svojih stanov in razredov, tam zahteva, da vlada nad narodom en stan, ki je odvisen od Rima in njegovemu povelju brezpogojno pokoren. Ali more življenske interese naroda zastopati stan, ki je odvisen od zunanjega činitelja in sicer od činitelja, ki kakor vsaka politična oseba stori vselej Stran 158. O M L AD1 N A Leto V. to, kar njega tačasnim političnim namenom bolj kaže? Ali moremo kedaj pod tem vodstvom doseči slovenske propovedi v Kočevju, ako Nemci nasprotujejo? V Velikovcu groze Nemci s prestopom v protestantizem, zato imamo le enkrat na leto slovensko propoved in sicer na — pustni torek. Naša organizacija, boj in odpor ne bo nikdar enoten, če bo politični vodja slovenske stranke paktiral z nemškimi verniki. »Spoštovani grof Barbo sporočite svojim nemškim somišljenikom, da globoko obžalujem izgrede v Ljubljani". Pastirski list vodje cerkve, „ki ima urejevati naš »napredek", je ponatisnjen v reklami »kranjske hranilnice ...“ Izza taborov morda najmogočnejši pokret, ki se je izza 13. septembra 1908 pojavil med Slovenci, ki mu ne more nihče odrekati neprecenljivih koristi za naš narod — ta pokret ovira in obsoja škof in ž njim seveda vse, kar je v njegovi stranki tako discipliniranega kakor katoliško narodno dijaštvo. V tem lepem času mora cela vrsta mladih ljudi — pokimati cerkvenemu knezu, ki obsoja pokret, ki je šel slovenskemu ljudstvu iz srca. Iskreno Vas obžalujemo, Vi tovariši, ki Vas je zaneslo v klerikalni tabor! Še morda klije v Vas domovinska ljubezen, tista ljubezen, ki je — le ne varajte se — gonilna moč vsemu slovenskemu idealizmu. A Vi ne smete, ker tako Vam veleva vodstvo cerkve, Vaša edina in najvišja instanca. Kako škoda mladih sil, ki bodo vedno tlačene hitele od laži do laži. Nikdar ne bodo same odločale, vselej le slepo služile in robotale proti prepričanju. C. V.: LJUBLJANSKO LJUDSKO ŠOLSTVO. V Ljubljani se nahajajo sledeče ljudske in meščanske šole : a) Mestne: 1. petrazredna deška ljudska šola v Komenskega ulicah št. 17 (»na Ledini"), 2. osemrazredna deška ljudska šola na Cojzovi cesti („na Grabnu"), 3. mestna petrazredna deška ljudska šola na Erjavčevi cesti (»na Vrtači"), mestna nemška petrazredna deška ljudska šola, mestna slovenska osemrazredna dekliška ljudska šola pri Sv. Jakobu, mestna nemška osemrazredna dekliška ljudska šola. b) Državne: c. kr. vadnica za dečke (štirirazredna) in ravnotako za deklice, obe s slovensko-nemškim učnim jezikom. c) Z as e b ne : petrazredna deška ljudska šola v Marijanišču (slovenska), štirirazredna deška ljudska šola nemškega »Schulvereina", slovenska osemrazredna dekliška ljudska šola v sirotišnici baronice Lichtenthurnove, dekliška ljudska šola društva »Mladike" lani otvorjena s 1. razredom, samostanska (uršulinska) petrazredna vnanja (-slovenska) ljudska šola, samostanska vnanja meščanska šola, samostanska notranja petrazredna ljudska šola s slovensko-nemškim učnim jezikom, samostanska notranja nemška meščanska šola in nemška osemrazredna dekliška šola v Huth-Hanssoveni zavodu. Ker se hočemo tukaj omejiti le na normalne otroke, zato se ne bomo ozirali na korigendno šolo v prisilni delavnici, na šolo Salezijancev na Rakovniku istega značaja in na ljudsko šolo v gluhonemnici. Številke, katere navajamo, so povzete po letnih poročilih dotičnih šol, le pri Marijanišču, pri Lichtenthurnovi sirotišnici in pri Huth-Hanssovem zavodu se moramo naslanjati na zasebne informacije, ker nam letna poročila niso bila na razpolago. Po učnem jeziku so bile lani 4 deške šole slovenske, 2 nemški in 1 dvojezična; dekliških šol je bilo 5 slovenskih, 3 nemške in 2 dvojezični po imenu; faktično pa moramo samostansko notranjo ljudsko šolo šteti za nemško, ker ima v višjih razredih vedno več nemščine, dokler ne preide v popolnoma nemško meščansko šolo. Tudi o vadnici c. kr. učiteljišča ne vemo natančno, koliko ima slovenskega v sebi. Na zunaj kaže popolnoma nemško lice, kakor se lahko vsakdo prepriča, kdor vstopi v poslopje in bere tam samonemške napise nad vrati posameznih sob. Poglejmo zdaj obisk teh šol v šolskem letu 1907/8! _ > Število učencev (učenk) Šola: Število razredo vseh skupaj slov. nemških drugih prva mestna slovenska petrazredna deška . . . 11 679 672 7 druga „ „ osemrazredna „ ... 15 768 764 — 4 tretja „ „ petrazredna 6 272 okoli 270 — 2 v Marijanišču „ petrazredna „ ... 5 220 220 (?) — — mestna nemška petrazredna „ ... 5 214 70 127 17 Schulvereinska nemška štirirazredna „ ... 4 195 — 195 — c. kr. deška vadnica 4 119 106 11 2 v deških šolah skupaj . . 50 2467 2102 333 32 mestna slovenska osemrazredna dekliška .... 19 1064 1035 12 17 samostanska zunanja petrazredna dekliška . . . 10 487 480 3 4 samostanska zunanja dekliška meščanska .... 3 135 okoli 135 — — bar. Lichtenthurnove osemrazredna dekliška . . . 8 445 445 (?) — — društva „Mladike“ osemrazredna „ ... 1 24 24 — — mestna nemška osemrazredna „ ... 11 425 134 281 10 samostanska petrazredna „ ... 5 226 159 50 17 samostanska meščanska „ ... 3 142 okoli 104 30 8 Huth-Hanssova osemrazredna 8 100 20 60 20 c. kr. vadnica za deklice 4 130 110 19 1 v dekliških šolah skupaj . . 72 3178 2646 455 77 v obojih skupaj . . 122 5645 4748 788 109 Dečkov je zato tako malo, ker mnogo šoloobveznih otrok obiskuje srednje šole. Vseh šoloobveznih, v Ljubljani stanujočih otrok je bilo 5818 in sicer 2968 dečkov in 2832 deklic. Vidi se, da precej deklic obiskuje šolo še po obvezni dobi, ali jih stanuje izven Ljubljane, ker število učenk presega število šoloobveznih deklic. Narodnost šolskih otrok seveda ni popolnoma zanesljiva. Po podatkili, katere smo dobili, bi bilo nad 8^% slovenskih, skoro 14% nemških in 2% drugih. Prebivalcev je bilo 1. 1900 83-5 °/0 Slovencev, 15'2°/0 Nemcev in 1'3% drugih. Da je odstotek slovenskih šolskih otrok nekoliko večji nego je bil odstotek slovenskega prebivalstva, ima pač svoj glavni vzrok v tem, da je veliko otrok iz dežele v ljubljanskih šolah. Sploh pa iz podatkov tega pregleda ne smemo sklepati na bodočo narodnost teh otrok, ampak najbolj verjetno je, da se bodo ti otroci, ko dorastejo, prijavili k oni narodnosti, v katere jeziku so se izobrazili. In tu se nam odpira žalostna perspektiva! Samo 1939 dečkov in 2155 deklic, skupaj 4094 otrok ali 721,/2 °/o ie obiskovalo slovenske šole, a 409 dečkov in 667 deklic, skupaj 1076 otrok ali 19% nemške in 119 dečkov ter 356 deklic, skupaj 475 otrok ali 81/2% je hodilo v nemško-slovenske šole. V Ljubljani bi morali biti Slovenci gospodujoč narod, ki bi tudi druge narodnosti potegnil v se, kakor n. pr. Nemci v Celovcu, Gradcu ali na Dunaju absorbirajo polagoma vse druge narodnosti. Toda naša privlačna sila je tako majhna, da niti druge narodnosti, ki nimajo svojih lastnih šol v Ljubljani, ne pošiljajo svojih otrok v slovenske šole. Od drugih narodnosti obiskuje slovenske šole samo 13 dečkov in 21 deklic, skupaj 34 otrok, nemške pa 17 dečkov in 38 deklic, skupaj 55 otrok, nemško-slovenske šole pa 2 dečka in 18 deklic, skupaj 29 otrok. Še na slabšem smo v primeri z Nemci, ki so v Ljubljani izvrstno preskrbljeni z vsakovrstnimi šolami. Samo 15 deklic nemškega rodu se navaja v slovenskih ljudskih šolah, 11 dečkov in 69 deklic, skupaj 80 nemških otrok hodi v nemško-slovenske šole. Nasprotno pa je bilo 70 slovenskih dečkov in 258 deklic, skupaj 328 slovenskih otrok v nemških šolah in 375 slovenskih otrok: 106 dečkov ter 269 deklic v ne mškoslo ve n s ki h šolah. A ne smemo misliti, da Slovenci pošiljajo svoje otroke znabiti samo v zadnje razrede nemških šol, da bi se navadili nemščine bolj kakor v slovenskih šolah, v katerih se sicer nemščine tudi več učijo kakor katerega drugega predmeta. Ne, slovenski stariši so tako nerazsodni, da kljub vsem pedagoškim pravilom silijo svoje otroke že od prvega razreda v nemške šole. Tako je bilo na mestni nemški deški ljudski šoli v prvem razredu 17, v drugem 11, v tretjem in četrtem po 16 in v petem 10 Slovencev. Na mestni nemški dekliški šoli je bilo v prvem razredu 20, v drugem 15, v tretjem 19, v četrtem 20, v petem 22, v šestem 19, v sedmem 6 in v osmem 13 Slovenk. V notranji samostanski več ali manj nemški ljudski šoli je bilo v posameznih razredih 27, 34, 32, 29 in 37 Slovenk. Število Slovencev je torej že v prvih razredih nemških šol razmeroma jednako kakor v poznejših. Dotičnim slovenskim starišem se torej ne gre samo za priučenje nemščine na podlagi slovenščine, ampak oni stavijo že od začetka vso šolsko izobrazbo svojih otrok na nemško podlago. In v tem oziru grešijo žalibog največ takozvani „boljši“ krogi. Tako nam je znan akademično izobražen gospod, katerega hčerkica je pljunila, če je slišala besedo „kazino“, predno je znala govoriti — notabene skrajno olikanega človeka nevredno početje! Danes hodi ista hčerkica v nemško samostansko šolo. Nemško samostansko šolo obiskujeta tudi hčerki nekega uglednega istotako akademično izobraženega gospoda, ki je — če se ne motimo — v vodstvu narodno-11 a p red ne stranke. Kaj naj še verjamemo možu, ki pri vzgoji svojih otrok zataji glavni načeli svoje stranke: narodnost in naprednost?! To je grda neodkritosrčnost, da ne rabimo hujšega izraza. Kdo more potem zahtevati od nižjih slojev, od manj izobraženih krogov, naj vzgajajo svojo deco v narodnem duhu! Vse še tako radikalno pisarjenje po listih nič ne pomaga: besede mičejo — vzgledi vlečejo. Kot vzrok, zakaj pošilja svoje otroke v nemške šole, navaja eden dejstvo, da bo znabiti v kratkem času prišel v nemški kraj, kjer bodo itak samo nemške šole. Čuditi se moramo tej logiki : ker čez 2 ali 3 leta otroci ne bodo imeli prilike, da bi hodili v slovensko šolo, zato se morajo siliti v nemške šole že zdaj, ko so jim slovenske Šole na razpolago. Človek zdrave pameti bi pričakoval baš nasprotno. Drugim zopet se zdijo nemške šole boljše in bolj „nobel“, ker imajo večinoma malo otrok v enem razredu in še to izbrane uradniške in častniške otroke. Zlasti velja to pri deklicah. Zato se srčno veselimo novo ustanovljene ljudske šole društva „Mladike“, ki bo ustrezala tudi boljšim krogom in o kateri upamo, da postane vzorna šola ne le za Ljubljano, temveč na Slovenskem sploh. Trdno upamo, da bo novo narodno gibanje tudi vzgojo otrok postavilo na narodno podlago, kakor je to že davno pri drugih narodih.