ZBOROVANJE STAVKUJOČIH DELAVCEV V LONDONU,
Prav je storil. Za grdo pačenje slovenske slovnice in dolgočasno trobezljanje je odgovoren — odbor Mohorjeve družbe. Kar je lepega v spisu, bi se dalo povedati na dveh straneh. — Med slovenskimi romarji v sveti deželi (slika) oko z veseljem išče dragih znancev ; življenjepis prof, Apiha je v marsičem zelo zanimiv  (zlasti fotogr. str, 133!),          Dr. J. DebeveC.
Peter Bohinjec: Zgodbe i are Škocijan pri Dobrovah. — Škocijan 1911. Tisk I. Krajec nasl. v Rudolfovem. Založil pisatelj. „Za spomin in slovo ob desetletnici svojega župnikovanja v Škocijanu pri Dobrovah" je napisal naš znani pisatelj, župnik Peter Bohinjec — kakor pravi sam v uvodu — „svojim faranom zgodbe preteklih let stare fare, ki se odlikuje po nenavadni legi, zanimivi preteklosti in dolgi vrsti dušnih pastirjev. Knjižica (112 str. 8°) je razdeljena na sledeča poglavja: I. Topografija in statistika. II. Zgodovina. III. Cerkve in kapele. IV, Nadarbine, šole in graščine, V. Ustanove, bratovščine in društva. VI, Odličnejši farani, VIL Prilogi, — Gotovo je ta knjižica lep prispevek k naši domači, zlasti cerkveni zgodovini. Tudi nestrokovnjak dobi pri čitanju vtis, da je spisana z vestno zgodovinsko natančnostjo. Nekaj pogreškov v knjigi je deti na tiskarski račun. Pri kapelanu Lebnu pa je pisatelj konfondiral različni imeni. Izpustil je tudi kapelana Mateja Dagarina. In pa tisto, kar pripoveduje na str. 56. (po ustnem izročilu ključarja Brenčiča na Vrhniki), se menda ni dogodilo mrtvemu dekanu Andreju To-mažinu,   marveč   nekemu   zna-
nemu vrhniškemu veljaku. Tako so meni pravili na Vrhniki. Dr. M. Opeka. Magdalene Pleiwei-s o v e Slovenska kuharica. Šesti natis. Izpopolnila in predelala S. M. Felicita Kalin-š e k, šolska sestra in učiteljica na „Gospodinjski šoli". Z mnogimi slikami v besedilu in 18 tabelami. — V Ljubljani 1912. Založila Katoliška Bukvama. Natisnila Katoliška Tiskarna.
To je praktična knjiga za naše slovenske žene in dekleta in, kakor zatrjujejo strokov-njaške sodbe, tudi zelo popolna knjiga te vrste: v njej je izčrpana vsa kuhinjska umetnost. Zato jo toplo priporočamo. Nobena slovenska gospodinja in kuharica pa naj ne izpopolnjuje več svojega strokovnega znanja iz raznih nemških, deloma že zastarelih knjig — temveč v vsaki slovenski kuhinji naj bo za svetovalko le-ta „Slovenska kuharica". Vedela bo svetovati v vseh kuhinjskih zadevah, teoretično in praktično, in v zelo poljudnem in lepem slovenskem jeziku. To zadnje poudarjamo, ker je veliko vredno. In pa še eno : prekrasne so v knjigi (velika izdaja) tudi slike, zlasti tabele. Knjiga je izšla v dveh izdajah. Velika (s slikami) stane 6 K (nevezana 5 K 20 h), mala (okrajšana in brez slik) pa 3 K 60 h (nevezana 3 K.)
Ivan Evangjelist Šarič: Pjesme. Sa slikom pjesnikovom. Sarajevo. Naklada Kaptola Vrhbosan-skoga. 1911. Str. 225. Tisak Voglera i dr. u Sarajevu. — Ob tridesetletnici svojega književnega delovanja je izdal Kaptol Vrhbosanski pesmi svojega bivšega dičnega   člana,   sedanjega   pomožnega   škofa sarajev-
TURŠKI PEŠCI.
skega, Ivana Šari ca. To so pesmi srca, ožar-jenega   od   luči najlepših idealov  izza rane  mladosti,
„kad je cvao maj — zemaljski raj".
Bog in Njegova presveta Mati, domovina in veliki možje, ki so delali, trpeli in žrtvovali za Boga, vero in domovino — to so vzori, ob katerih se je ogrevala duša pesnikova od mladosti in jih proslavlja pesem njegova. — Vzneseno poje Šarič Bogul, „Vječnomu", Veličastvenemu („Ubi maiestas?"), dobremu Pastirju („Pastor bonus"), na Križu na Golgoti v ljubezni Razpetemu („Pod stablom" — „Na Golgoti"), v zakramentu Skritemu („Coram Sanctissimo"). V tem, kakor tudi v naslednjem delu 2 so pravi biseri religiozne poezije.  Pesnikovo  srce  hrepeni  tu više  od  orla:
Za serafskim krilima uzdišem, danju in noču uzdišem, da poletim nebesima svetim svetotajstvu Najvišem.
Zakaj  njegova duša je čisto Bogu vdana:
(Str. 11.)
Jednu samo dušu imam, jedilom' ču je Bogu dat!
(Str. 58.)
Kot pesnik-svečenik je  še  posebno pozvan,  da opeva slavo  božjo:
Da pronosim svijetom Ime Tvoje, da pjevam božansku slavu Tvoju, da veličam, o Bože, veličja Tvoja.
(Str. 65.)
Izraz v teh pesmih je vzvišen, zlasti v nekaterih odah ves prekvašen s svetopisemsko dikcijo psalmistovo. — V drugem delu, Salve Regina! — je Šarič „Marijin pjesnik":
Zar pjesnik ne zna ljubavi majčine?
Svi su dani Tvoji: za pjesnika me, Majka, svog usvoji, da Tvojom slavom zemlju zaodijevam! (Str. 70.)
Pravi trubadur Marijin! Pred njo poklada „Majsko cviječe", oduševljen slavi čast, lepoto, dobroto, milost, moč, veličastvo kraljice svojega srca in nebes kraljice („Regina coelorum"), z najlepšimi pozdravi jo pozdravlja („Ave Maria"), doma se ji poklanja in na tujem („Pred Gospom u Lurdu"), obsiplje jo z najdragocenejšimi cvetlicami („Fioretti"), k njej vzdihuje, njej  se  izroča,  daruje:
Moj prvi čas, moj  prvi glas;
moj prvi žar, moj prvi dar;
moj prvi let, moj prvi cvijet;
moj  prvi dah, moj  zadnji dah.
Tebi, o milo mi zlato, Tebi, o Imakulato!
(Str. 94.
Nežne,   kakor   mladost,   so   te   strune,   in   sladke  so, kakor je  sladka  čista in lepa ljubezen.  —  V tretjem
delu   vzame   pesnik v roke  „Gusle   očeve",   da poje domovini  svoji 1;
Daj, oče, gdje su one gusle tvoje,
o i ja sad bih na njih zapjevao!           (Str. 120.)
Z ljubeznijo   božjo  druži v  sebi pesnik  ognjevito  ljubezen   do   domovine.   Njegovo srce je svet hram,    a
v njem:
(Jltara su u njem dva, jedan digoh Bogu svom, a drugi je — nek svak zna — za hrvatski mili dom.
Sad na jednom dignem glas:
„Tvoj sam, Bože, Tvoj sam sav!"
sad na dragom planem vas:
„Za te, Dome, uvijek lav!"              (Str. 59.)
Vse mu je milo in drago, kar je v domovini: „zelen-gora" in „plavo cviječe" in „sitna trava" in „pjev slavice" in „lipa stavna" in „na lipi listak svaki". (Str. 175,   176) . . .
Domovino,
otadžbino,
ti najlepša ružo moja!        (Str. 121.)
Zato plaka „Na vodama Babilonskim" nad njeno suž-nostjo, za svobodo njeno plaka njegova čista solza (str. 127  i. dr.).  Pride  ta svoboda,  mora priti!
•Iz neba lije i vigor vije, ko da nam nova dolazi zima, tuča nas tuče i grom nas bije — prolječe ipak doči nam ima!
Neka milijun udari trijesa,
neka se dana črni mrak prima,
neka se sjever naigra bijesa —
prolječe ipak doči nam ima!             (Str. 132.)
Treba je dela in molitve, treba je ljubezni, zlasti do   siromašnih   in   zapuščenih,   da se  otvarja narodu
1    I. Deo meo.
2  II. Salve Regina.
1 III. Pro patria.
zemeljski raj. Ne kakor živi moderni svet, v veselju in uživanju, brez srca za brata („U šeher Sarajevu", „Lazar"). Zato pesnik uči svoj narod prave modrosti življenja („Aforizmi",   „Arabeske"), zato moli in dela
zanj:
Ja kod Boga r         velikoga
molit ču se puno za te. —
Najjači sam, kad stojim uz Boga i kad branim prava Doma svoga.
(Str. 122.) (Str. 159.)
—  Četrti del proslavlja pesnikovemu srcu drage duše, ki mu kakor vzor-zvezde svetijo na poti življenja. 1 Krasna je pesem „Andromahi" — pesnikovi „zlatni materi", lepi so pozdravi očetu krščanstva, Piju X., kralju Francu Jožefu ob prihodu v Sarajevo, škofom Strossmaverju, Posiloviču, Stadlerju, Buconjiču, Fra Marijanu Markoviču, Jegliču, Mahniču, pesniku Fra Grgu Martiču itd. — Prigodnice so to, a tudi po njih odmevajo povsod isti vodilni motivi: Bog, vera, narod, domovina.
To je pesnik Šarič. Pesnik od Boga, pesnik iz srca.
Lira moja sa neba,
draža mi je od hljeba,
draga mi ko sestrica
ko jedina sestrica
svečeniku pjesniku.                  (Str. 212.)
Ne zazveni baš vsak verz enako zvonko — najlepši so pač oni, ki so ubrani po narodnih strunah (prim. „Ivica   i Danica",   „Zalutala lastavica",   „Zori"   itd.)
—   tudi   vsaka   misel  v teh   verzih   ni   baš   prvikrat
1 IV. Gloriole.
spočeta in porojena na svet; a vsa ta poezija blaži, jači, dviga. Zato je gotovo, da bo živela Šaričeva pesem,  tudi ko  njega več ne bo:
pa če dirat pjesma naše ljude, kad na svijetu više nas ne bude.       (Str. 148.) Dr. Mih, Opeka.
Uvod do filozofije. Napisal dr. J o sip Kratoch-vil. V Olomouci 1912. Nakladatel R. Promberger. — Dr. Kratochvil obravnava temeljne nauke modroslovja v štirih delih. Najprej razlaga najvažnejše modroslovne pojme, potem podaja pregled čez razvoj filozofične misli. V tretjem delu obravnava sintezo modroslovne bodočnosti — slednjič podaje pregled češke filozofije. Pisatelj se priznava kot novoidealista. O svojem filo-zofičnem nazoru piše: „Novoidealizem hoče napredovati s časom in se prilagoditi novim življenskim oblikam in hoče slediti vsemu vzvišenemu in dobremu, naj se pojavi kjerkoli. V trdni sintezi hoče spojiti eksaktne vede z naukom Kristovim, hoče vžgati nove plamene na višinah znanosti in umetnosti in tvoriti nove perspektive duhovom, ki hrepene po resnici in lepoti. Delovanje človeštva v prošlih dobah in v sedanjem času hoče združiti v mogočno harmonijo in tako ustvariti filozofijo, vsečloveško, enotno in splošno. Philosophia perennis, velika mo-droslovna sinteza, pesem miru, sprave in ljubezni — to je stremljenje in smoter novoidealizma. Sursum!" Duha te knjige kažejo tri ilustracije, ki so pridejane v umetniških prilogah: Rafaelovi „Šola atenska" in „Disputa"  ter Rembrandtov  „Modroslovec".          L.

PROF. MEČNIKOV IN DR. SALIMBENI poslana v Rusko Azijo proučevat kugo.