ANTIKRONIKA
To, kar nameravamo pod tem naslovom zabeležili, sicer ne sodi v kulturo v ožjem smislu, torej v nobeno izmed njenih znanih dejavnosti, sodi pa vanjo v tistem najširšem smislu, ko govorimo o kulturi kot obliki našega vsakdanjega življenja.
Imamo, proizvajamo, pridelujemo in oblikujemo  stvari,  s  katerimi je  mo-
836
837
Antikronika
goče ravnati domala po mili volji, lahko jih brez slabe vesti ponujamo in prodajamo tistemu, ki zanje največ ponudi. So pa stvari, tudi take imamo, ki jih čisto preprosto ne gre prodajati, ker niso tržno blago. Mednje sodi tudi narodni ponos, o čemer smo v naši reviji že pisali. O razprodaji narodnega ponosa so pisali in še pišejo tudi drugi, kar pomeni, da ta slabost še ni čisto odpravljena.
V Delu smo pred kratkim brali gloso, ki se, bolj trpko kot obsojajoče, spotika ob netaktnost avstrijskega cirkusa (menda Krone), ki da je ob svojem gostovanju v Mariboru prelepil mesto z nemškimi plakati. Prinesel jih je, kot pravilno ugotavlja glosator, kar od doma in tako vsaj kaj malega prihranil. Prav gotovo: s cirkusi imamo zmerom cirkus, tudi nič ni narobe, če se pritožujemo čeznje, vendar je treba glavno ost usmeriti drugam: krivo je mesto, njegova uprava, ki to dovoljuje! Prav gotovo imamo pri nas zakone in odloke, ki ne dovoljujejo komurkoli lepiti kjerkoli kakršnihkoli lepakov. Ali ne bi bilo najbolj naravno, in prav nič nedemokratično, če bi se moral takle cirkus ob gostovanju v kateremkoli našem mestu najprej obrniti na »pristojne« v kraju gostovanja, ki naj odločijo, kako se mora pri propagandi takle cirkus obnašati? Ureditev take in podobnih zadev ni prav nič težka, gre samo za spoštovanje že obstoječih norm, lahko tudi samo lepih navad. Kršenje takih norm pa je tudi stvar, ki jo lahko uredi en sam podjeten miličnik, če le ima za takšen poseg ustrezen podpis, kot pravimo.
Vsekakor so to pojavi, ki prizadevajo naš narodni ponos, pa tudi dostojanstvo slehernega posameznika, zato je prav, če ob njih povemo svojim mestnim očetom, da ne ravnajo prav in da je takšen odnos prav zanikrna malomarnost. Če nič drugega.
*    *    *
Skoraj humorno zveni novica, ki jo je prinesel ljubljanski Dnevnik: v borovem gozdičku, na južnem delu otoka Cresa, so mestni očetje Osorja prodali podjetnemu Nemcu kamp, v katerem so gostje Nemci, uslužbenci (čistilci stranišč in podobno) pa vrli domačini, uradni jezik, kajpak, nemščina.
Glosator v Dnevniku (N. N.) končuje svoje trpko razmišljanje z mislijo, da »razen kupčka mark ob odkupu (kampa) in sprotnih plačilih za pobiranje odpadkov, predvsem nemških pločevink, drugega nismo iztržili.«
Poanta tega razmišljanja je prav gotovo v tem, da se nam ta razprodaja narodnega (tudi družbenega in političnega, če hočete) ponosa ni niti ekonomsko izplačala. In vendar gre ob tem ponoviti misel, ki smo jo zapisali Že na začetku: so stvari, ki jih čisto preprosto ne gre prodajati. Ne glede na to, kaj iz take prodaje lahko iztržimo.
*    *    *
Popolnoma drugačne narave je bila vest, ki smo jo prav tako lahko prebrali v časopisju, da je namreč ob izpadu električnega toka prenehalo delovati za nekaj časa toliko in toliko umetnih ledvic v beograjski bolnišnici, in to v času, je pisalo, ko ima že vsak pošten kinematograf ali hotel svoj agregat.
Bila je dnevna novica, ki jo prebereš, se razburiš (ali pa tudi ne) in pozabiš. Pa vendar skriva taka stvar v sebi tudi druge, mnogo širše razsežnosti, ki zadevajo našo družbo. Imenujmo to razsežnost s preprostim imenom brezbrižnost, kar tudi v resnici je, dokler ostaja brez hujših posledic in je samo opozorilo, da nekaj ni v redu, toda: če bi zaradi izpada električnega toka, če bi zaradi tega, ker bolnišnica ne premore svojega agregata, nenadoma in povsem po nepotrebnem, iz gole malomarnosti tako rekoč, umrlo tistih deset, petnajst ali dvajset pacientov   z   umetnimi   ledvicami?   Kakšne
838
Antikronika
moralne in druge razsežnosti bi tedaj odkrili v preprostem dejstvu, da bolnišnica pač nima agregata, morda celo ob soočenju z drugim dejstvom, da je takšen agregat prava malenkost, če ga ima že vsak boljši kinematograf ali hotel?
In vendar bi se to lahko zgodilo.
Seveda: kinematograf je gospodarsko podjetje, gospodarsko podjetje je tudi hotel, bolnišnica pa je samo ustanova, zdravstveni servis tako rekoč, nekaj torej, kar je v precejšnji meri še zmerom odvisno od naše zavesti, večje ali manjše osveščenosti, in kar je na-
vsezadnje,  tudi ogledalo naše splošne kulture,   s   specializiranim   jezikom pravimo tudi srčna kultura.
Človeška življenja, ki bi lahko ugasnila samo zato, ker bolnišnica ne premore svojega agregata, torej materialne dobrine, ki je danes že skoraj predmet široke potrošnje, niso tržno blago kot na primer oddajanje postelj v hotelu ali prikazovanje filma v kinematografu, so pa vendar dragocenost, s katero ne gre trgovati, če naj ostanemo humana družba.
Antikronist