Glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije Ljubljana 2016 Letnik 39 št. 2 Glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije Ljubljana 2016 Letnik 39 št. 2 Železni most čez reko Krko, ki povezuje staro mestno jedro Novega mesta s Kandijo. Zgrajen je bil leta 1898 in sodi med najstarejše tovrstne konstrukcije na Slovenskem. (SI_ZAL_NME/0249 Zbirka razglednic, t. e. 1, a. e. 1) Glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije Zeitschrift des Archivvereins und der Archive Sloweniens Gazzetta dell’Associazione archivistica e degli archivi in Slovenia The Review of the Archival Association and Archives of Slovenia Za znanstveno korektnost člankov odgovarjajo avtorji. © 2016 Arhivsko društvo Slovenije Izdalo in založilo Arhivsko društvo Slovenije Uredništvo: Zvezdarska 1, p. p. 21, SI-1127 Ljubljana telefon: (01) 241 42 45 telefaks: (01) 241 42 76 e-pošta: arhivi.urednistvo@gmail.com www.arhivsko-drustvo.si/arhivi FB: https://www.facebook.com/pages/Arhivsko-dru%C5%A1tvo-Slovenije/ 499724203461763?ref=bookmarks Glavni in odgovorni urednik: dr. Gregor Jenuš (Ljubljana) Tehnična urednica: Dunja Mušič (Ljubljana) Uredniški odbor: Zdenka Bonin (PAK), dr. Boris Golec (Univerza v Ljubljani), dr. Bojan Himmelreich (ZAC), dr. Gregor Jenuš (ARS, odgovorni urednik), mag. Tone Krampač (škofijski arhivi), Jernej Križaj (ARS), Aleksander Lavrenčič (TV dokumentacija), Leopold Mikec Avberšek (PAM), Dunja Mušič (ZAL, tehnična urednica), dr. Elvis Orbanić (DAP), Ivanka Uršič (PANG), dr. Peter Wiesflecker (StLA Gradec), Katja Zupanič (ZAP) Redakcija te številke je bila zaključena: 20. oktobra 2016 Revija izhaja dvakrat letno. Cena posamezne številke je 12,50 EUR. Lektorica: Lucija Krznar, Petra Markuš Prevodi: Petra Markuš (angleščina) Fotografska dela: Dunja Mušič UDK: Alenka Hren Izdajo so omogočili: Ministrstvo za kulturo, ARRS in Arhivsko društvo Slovenije Poslovni račun: NLB d. d. Ljubljana, 02083-0019446150 Oblikovanje: Andreja Aljančič Povirk Računalniški prelom: Uroš Čuden, MEDIT d. o. o., Notranje Gorice Tisk: Fotolito Dolenc d. o. o. Naklada: 400 izvodov Revija Arhivi je vključena v naslednje podatkovne baze: COBISS (Slovenija); Historical Abstracts, America: History and Life, ABC–CLIO (Združene države Amerike); Centro de Información Documental de Archivos (Španija); Institut für Archivwissenschaft der Archivschule Marburg (Nemčija); EBSCO Publishing (Združene države Amerike); ProQuest (Združene države Amerike) 147 Letnik 39 (2016), št. 2 KAZALO ČLANKI IN RAZPRAVE ŽELJKO OSET Akademska kariera Emilijana Cevca in njegovi napori pri preučevanju (sakralne) umetnosti na Primorskem 153 GAŠPER ŠMID Položaj Slovencev v drugi polovici tridesetih let v Kraljevini Jugoslaviji 165 GORANKA KREAČIČ Miloš Štibler (1882–1969), zadružnik in publicist 179 LJUBA DORNIK ŠUBELJ Od jugoslovansko-izraelskih do slovensko-izraelskih odnosov v luči dokumentov uprave državne varnosti: sodelovanje med UDV in Mosad od leta 1946 207 IZ ARHIVSKIH FONDOV IN ZBIRK POLONA ZALOKAR Podlipa med Bistro in Šentjoštom. Ob 750-letnici prvega zapisa iz Podlipske doline 221 GORANKA KREAČIČ Miloš Štibler in njegova publicistika z zbrano BILJANA MILENKOVIĆ VUKOVIĆ bibliografijo 231 OLGA PIVK Okrajna glavarstva na Kranjskem 249 JURIJ DOBRAVEC Presečni arhiv in zbirka podatkov o slovenskih orglah ARSORS 263 O DELU ARHIVOV IN ZBOROVANJIH Nina Gostenčnik Mednarodna znanstvena konferenca Tehnični in vsebinski problemi klasičnega in elektronskega arhiviranja, Radenci, Slovenija 277 Gordana Šövegeš Lipovšek LEVÉLTÁRI KUTATÓTÁBOR, Srednja in Gornja Bistrica, Slovenija; Zalaszombatfa in Márokföld, Madžarska 279 Gordana Šövegeš Lipovšek Letna konferenca Društva madžarskih arhivistov – Magyar Levéltárosok Egyesületének vándorgyűlése, Győr, Madžarska 281 Jure Volčjak 86. nemško arhivsko zborovanje. Koblenz, Nemčija 283 Aleksander Lavrenčič Konferenca FIAT/IFTA, Varšava, Poljska 285 O DELU ARHIVSKEGA DRUŠTVA SLOVENIJE Zdenka Bonin Poročilo Komisije za podeljevanje Aškerčevih nagrad in Aškerčevih priznanj za leto 2016 289 Aleksandra Pavšič Milost Nagovor predsednice Arhivskega društva Slovenije na slovesnosti ob podelitvi Aškerčeve nagrade in Aškerčevega priznanja za obdobje 2015–2016 292 148 Kazalo Darja Mihelič Slavnostni nagovor ob podelitvi Aškerčeve nagrade in priznanja za obdobje 2015–2016 293 OSEBNE VESTI Miroslav Novak Peter Pavel Klasinc – sedemdesetletnik 297 PRIDOBITVE ARHIVOV Pridobitve slovenskih arhivov v letu 2015 305 BIBLIOGRAFIJA ARHIVSKIH DELAVCEV Bibliografija arhivskih delavcev v letu 2015 319 OCENE IN POROČILA O PUBLIKACIJAH IN RAZSTAVAH Publikacije Boštjan Zajšek Gforner, Sabine et. al. (Ur.) (2015). »Erdäpfelvorräte waren damals wichtiger als Akten« : Die Amtschronik des Generals Maximilian Ritter von Hoen, Direktor des Kriegsarchivs. Mitteilungen des österreichischen Staatsarchivs, Nr. 58. Wien: Österreichisches Staatsarchiv, Generaldirektion 341 Ana Jenko Franca Tissi, Le pergamene dell'Archivio capitolare di San Giusto martire di Trieste (Atti e memorie della Societa istriana di archeologia e storia patria, Vol. CXV-2 della Raccolta, LXIII-2 della Nuova Serie), Trieste, 2015 343 Razstave Tea Anžur Razstava Univerze v Ljubljani – od prvih korakov do moderne univerze in odprtje muzejske sobe na ljubljanski univerzi 346 149 Letnik 39 (2016), št. 2 INDEX ARTICLES AND PAPERS ŽELJKO OSET Academic Career of Emilijan Cevc and his Efforts in Sacral Art Studies in Primorska Region 153 GAŠPER ŠMID The Situation of Slovenians in the Second Half of the 1930s in the Kingdom of Yugoslavia 165 GORANKA KREAČIČ Miloš Štibler (1882–1969), Cooperator and Publicist 179 LJUBA DORNIK ŠUBELJ From Yugoslav-Israeli to Slovenian-Israeli Relations in the Light of the State Security Administration Documents: Cooperation between State Security Administration (UDV) and Mossad Since 1946 207 FROM THE ARCHIVAL FILES AND COLLECTIONS POLONA ZALOKAR Podlipa between Bistra and Šentjošt. The 750th Anniversary of the First Writing from Podlipa Valley 221 GORANKA KREAČIČ Miloš Štibler and his Journalism with BILJANA MILENKOVIĆ VUKOVIĆ Collected Bibliography 231 OLGA PIVK District Boards in Carniola 249 JURIJ DOBRAVEC Cross-sectional Archives and Database on Slovenian organ ARSORS 263 ON THE ACTIVITIES OF THE ARCHIVES AND THE CONFERENCES Nina Gostenčnik International Scientific Conference Technical and field related problems of traditional and electronic archiving, Radenci, Slovenia 277 Gordana Šövegeš Lipovšek LEVÉLTÁRI KUTATÓTÁBOR, Srednja and Gornja Bistrica, Slovenia; Zalaszombatfa and Márokföld, Hungary 279 Gordana Šövegeš Lipovšek Annual Conference of the Association of Hungarian Archivists - Magyar Levéltárosok Egyesületének vándorgyűlése, Győr, Hungary 281 Jure Volčjak 86. German Archival Day. Koblenz, Germany 283 Aleksander Lavrenčič FIAT / IFTA Conference, Warsaw, Poland 285 ON THE ACTIVITIES OF THE ARCHIVAL ASSOCIATION OF SLOVENIA Zdenka Bonin Report on the Work of the Commission for the Granting of the Aškerc Prize and Aškerc Award for the Year 2016 289 Aleksandra Pavšič Milost Speech Delivered by the President of the Archival Association of Slovenia on the Ceremony of the Aškerc Prize and Aškerc Award for 2015–2016 292 150 Index Darja Mihelič Speech at the Aškerc Prize and Aškerc Award Ceremony 293 PERSONALIA Miroslav Novak Peter Pavel Klasinc – 70th Anniversary 297 ACQUISITIONS OF ARCHIVES Acquisitions of Slovenian Archives in 2015 305 BIBLIOGRAPHY OF ARCHIVISTS Bibliography of Archivists for 2015 319 REVIEWS AND REPORTS ON PUBLICATIONS AND EXHIBITIONS Publications Boštjan Zajšek Gforner, Sabine et. al. (Ed.) »The stock of potatoes was then more important than files«. Official chronicles of General Maximilian Ritter von Hoen, Director of the Military archives. The Journal »Mitteilungen des österreichischen Staatsarchivs«, No. 58. Vienna: Austrian State Archives, Directorate-General. 341 Ana Jenko Franca Tissi, Le pergamene dell'Archivio capitolare di San Giusto martire di Trieste (Atti e memorie della Societa istriana di archeologia e storia patria, Vol. CXV-2 della Raccolta, LXIII-2 della Nuova Serie), Trieste, 2015 343 Exhibitions Tea Anžur Exhibition University of Ljubljana – from the first steps to a modern university and the Opening of the Museum Room at the University of Ljubljana 346 151 ARHIVI, glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije so osrednja slovenska arhivska revija, ki spremlja širok spekter arhivskih vprašanj. V njej objavljamo prispevke s področja arhivistike, (upravne) zgodovine, zgodovinskih pomožnih ved, vede o virih, arhivske teorije in prakse ter vsakdana slovenskih arhivov in aktualna vprašanja s področja zaščite in hranjenja novih oblik zapisov informacij na računalniških medijih. Prispevke sprejema uredništvo na naslov: Uredništvo Arhivov Zvezdarska 1, SI-1127 Ljubljana, Slovenija T: +386 (0)1 24 14 245 e-pošta: arhivi.urednistvo@gmail.com Rok za oddajo prispevkov za rubrike Članki in razprave, Iz prakse za prakso in Iz arhivskih fondov in zbirk za prvo številko je 1. maj, za drugo številko pa 1. oktober! Rok za oddajo prispevkov za ostale rubrike pa je za prvo številko 20. maj, za drugo številko pa 20. oktober! NAVODILA AVTORJEM PRISPEVKOV ZA ARHIVE • Prispevki morajo biti oddani v elektronski obliki (razmik 1,5 vrstice). • Vsi članki gredo pred objavo v recenzijo. Pozitivna recenzija je pogoj za objavo članka. • Prispevki za rubrike Članki in razprave, Iz prakse za prakso in Iz arhivskih fondov in zbirk morajo obvezno vsebovati izvleček (maks. 10 vrstic), ključne besede, primerne za indeksiranje, in povzetek (maks. 30 vrstic). Pred povzetkom mora biti naveden spisek virov in literature. • Avtor naj navede svoj polni naslov, naziv oz. poklic, delovno mesto in naslov usta- nove, kjer je zaposlen, tel. številko in e-pošto. • Opombe morajo biti pisane enotno pod črto. V opombah uporabljamo krajše na- vedbe, ki morajo biti skupaj s kraticami razložene v poglavju viri in literature. Primer: Merku: Slovenska plemiška pisava, str. 110. • V poglavju Viri in literatura morajo biti sistematično, po abecednem vrstnem redu, navedeni vsi viri in vsa literatura, navedena v opombah. Ločeno navedemo arhivske vire, internetne vire, časopisne vire, literaturo itd. • Citiranje arhivskih virov: oznaka države, arhiva, fonda ali zbirke in oznake nižjih popisnih enot. Primer: SI AS 1, šk. 1. • Citiranje literature (monografije): priimek, ime avtorja: naslov (in podnaslov) dela. Kraj: založba, leto izida. Primer: Merku, Pavle: Slovenska plemiška pisma. Trst: Založništvo tržaške- ga tiska, 1980. • Citiranje literature (periodika): priimek, ime avtorja: naslov članka. V: Naslov pe- riodike letnik (leto izdaje), številka, strani članka. Primer: Matijevič, Meta: Novomeški mestni arhiv in skrb zanj. V: Arhivi 26 (2003), št. 1, str. 221–226. • Citiranje literature (zborniki): priimek, ime avtorja: naslov članka. V: Naslov zbor- nika (ime urednika). Kraj izdaje: založnik, leto izida, strani članka. Primer: Bizjak, Matjaž: Gutenberg in briksenska posest vzhodno od Tržiš- ke Bistrice. V: Ad fontes. Otorepčev zbornik (ur. Darja Mihelič). Ljubljana: Založba ZRC, 2005, str. 225–269. • Slikovno gradivo (največ 5 kosov) sprejema uredništvo le v elektronski obliki in v visoki resoluciji (najmanj 300 dpi), shranjeno nestisnjeno v datoteko vrste TIFF. Slikovno gradivo (fotografije, grafikoni, tabele, zemljevidi itd.) je potrebno priložiti ločeno (v tekstu naj bo označena samo lokacija gradiva) v posebni mapi (datoteki) z avtorjevim imenom in priimkom. Slikovno gradivo mora vsebovati odgovarjajoče podnapise z navedbo vira. • Uredništvo ima pravico prispevke jezikovno lektorirati; lektorske popravke na- vadno vnesejo avtorji sami. Korekture načeloma opravi uredništvo. • Avtorji so dolžni upoštevati navodila, objavljena v vsaki tiskani številki Arhivov in na spletni strani ADS. • Članki in prispevki, objavljeni v tiskani reviji, so objavljeni tudi na spletni strani ADS. Avtorji z objavo tiskane verzije soglašajo tudi z objavo spletne verzije članka. Uredništvo Arhivov 152 INSTRUCTIONS FOR AUTHORS FOR ARHIVI • Papers should be submitted in electronic form (1.5 line spacing) • Before being published all papers are peer-reviewed. Papers are published only if they receive a positive peer-review. • Papers for the sections Articles and Papers, From Practice to Practice, and From Archival Files and Collections must include a maximum 10-line abstract, key- words appropriate for indexing, and a maximum 30-line summary. List of sources and literature stands before the summary. • Authors should state their full address, title and/or profession, work place, and address of the institution where they work, phone number, and e-mail. • Footnotes are written uniformly under the line. Footnotes include short ref- erences that are fully explained together with abbreviations in the chapter Sources and Literature. Example: Merku: Slovenska plemiška pisma, p. 110. • Chapter Sources and Literature includes a systematic recording of all sources and literature cited in footnotes, in alphabetical order. Archival sources, web sources, journals, literature etc. are stated separately. • Citation of archival sources: country reference code, name of archival institu- tion, reference code of archival fond or collection and references of the units of description. Example: SI AS 1, box 1. • Citation of literature (monographs): surname, name of the author: title (and subtitle) of the book. Publishing place: publisher, publishing year. Example: Merku, Pavle: Slovenska plemiška pisma. Trst: Založništvo tržaškega tiska, 1980. • Citation of literature (articles in periodicals): surname, name of the author: title of the article. In: Title of periodical volume (publishing year), number, pages of the article. Example: Matijevič, Meta: Novomeški mestni arhiv in skrb zanj. In: Arhivi 26 (2003), no. 1, pp. 221–226. • Citation of literature (articles in miscellany): surname, name of the author: title of the article. In: Title of miscellany (name of the editor). Publishing place: publisher, publishing year, pages of the article. Example: Bizjak, Matjaž: Gutenberg in briksenska posest vzhodno od Tržiške Bistrice. In: Ad fonts. Otorepčev zbornik (ed. Darja Mihelič). Lju- bljana: Založba ZRC, 2005, pp. 225-269. • Graphic materials (max. 5 pieces) should be submitted in electronic form and in high resolution (300 dpi), saved in non-compressed TIFF file format. Graphic materials (photographs, graphs, tables, maps, etc.) should be submit- ted separately (with their correct positions clearly marked in the text), in a separate folder (file) marked with author’s name and surname. Graphic mate- rials should always carry a caption explaining the image and its source. • Editorial board reserves the right to send the submitted papers for language proofreading. Proofreading corrections are usually inserted in the papers by the authors themselves. Other corrections of a technical nature are usually done by editorial board. • Authors should follow these instructions, published in each issue of Arhivi and on the website of Archival Association of Slovenia. • Articles and papers that are published in the printed version of Arhivi are also published on-line on the homepage of the Archival Association of Slovenia. By giving their consent to the publishing of the printed version, authors also agree to their papers being published on-line. Arhivi Editorial board ARHIVI, the Review of the Archival Association and Archives of Slovenia is the central Slovenian archival journal. It deals with a wide range of archival issues and includes articles in the fields of archival science, (administrative) history, auxiliary sciences of history, study of primary sources, archival theory and practice, and daily activities of the Slovenian archives and also presents problems in the field of protection and preservation of new forms of a written record on the computer media. Papers should be sent to the editorial board: Uredništvo Arhivov Zvezdarska 1, SI–1000 Ljubljana, Slovenija T: +386 (0)1 24 14 245 e-pošta: arhivi.urednistvo@gmail.com Deadlines papers for the section Articles and Papers, From Practice to Practice and From Archival Files and Collections are to be submitted by May 1 for the first number and by October 1 for the second number! Papers for other sections are to be submitted by May 20 for the first number and by October 20 for the second number! 153 Letnik 39 (2016), št. 2 Ključne besede: Franc Stele, Emilijan Cevc, sakralna umetnost, Primorska, UDBA, SAZU Key-words: Franc Stele, Emilijan Cevc, sacral art, Primorska, State Security Administration (UDBA), The Slovenian Academy of Sciences and Arts (SAZU) ČLANKI IN RAZPRAVE ARTICLES AND PAPERS 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 7.072(497.4):929Cevc E. Prejeto: 25. 7. 2016 Akademska kariera Emilijana Cevca in njegovi napori pri preučevanju (sakralne) umetnosti na Primorskem ŽELJKO OSET doc. dr. Univerza v Novi Gorici, Fakulteta za humanistiko Vipavska 13, SI-5000 Nova Gorica e-pošta: zeljko.oset@ung.si Izvleček V razpravi je predstavljena ljubljanska umetnostnozgodovinska šola, iz ka- tere je izšel Emilijan Cevc, in prikazano razmerje ter plodno sodelovanje med Francetom Steletom in Emilijanom Cevcem. Stele ni samo dopustil, ampak tudi spodbujal njegov razvoj v enciklopedično razgledano osebnost, ki v svojih razmišljanjih suvereno obvladuje etnološke, arheološke, zgodo- vinske vsebine. Na splošno je moč ugotoviti, da sta se Cevc in Stele v precej- šnji meri dopolnjevala, zato je včasih težko povsem zamejiti raziskovalne dosežke enega in drugega. V razpravi je narejen kronološki prerez razisko- valnega dela oddelka za umetnostno zgodovino Zgodovinskega inštituta, po letu 1972 Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta, s posebnim ozirom na preučevanje sakralne umetnosti iz obdobja od začetka 15. do sre- dine 16. stoletja, ki ga je opravljal, spodbujal ali usmerjal Emilijan Cevc. Kot eden najboljših poznavalcev gotske umetnosti v srednjeevropskem prosto- ru je ovrednotil kojščanski leseni krilni oltar in prispeval k njegovi ustrezni umestitvi v mednarodnih pregledih gotskih umetnin v srednjeevropskem prostoru. Abstract ACADEMIC CAREER OF EMILIJAN CEVC AND HIS EFFORTS IN SACRAL ART STUDIES IN PRIMORSKA REGION The article focuses on presentation of the School of Art History in Ljubljana where Emilijan Cevc received education and presents the relationship and fruitful cooperation between France Stele and Emilijan Cevc. Stele not only allowed, but also encouraged his evolution into encyclopaedically well-in- formed person who in his considerations manages ethnological, archaeolog- ical, and historical contents with sovereignty. Generally, it can be concluded that Cevc and Stele considerably complemented each other and therefore it can sometimes be difficult to completely separate research achievements of one or the other. This discussion offers chronological section of the research work of Art History Department of the Institute of History, renamed to France Stele Institute of Art History in 1972, with special regard to sacral art studies performed, encouraged, and guided by Emilijan Cevc from the beginning of 154 Željko Oset: Akademska kariera Emilijana Cevca in njegovi napori pri preučevanju (sakralne) umetnosti ..., str. 153–164 Članki in razprave || Articles and Papers 15th century until the mid-16th century. As one of the best experts of the Gothic art in Central European area, he evaluated the wooden wing altar in Kojščane and contributed to its appropriate place in International examination of Gothic works of art in Central European area. Ljubljanska umetnostnozgodovinska šola Emilijan Cevc, umetnostni zgodovinar in pesnik, se je kot prvi poglobljeno raziskovalno ukvarjal s krilnim oltarjem cerkve Sveti križ v Kojskem. Izšel je iz lju- bljanske umetnostnozgodovinske šole, ki sta jo po prvi svetovni vojni na ljubljan- ski univerzi utemeljila Izidor Cankar in France Stele, študijska kolega na Dunaju, letnika 1886, predstavnika generacije, ki je po razpadu habsburške monarhije in nastanku Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev oziroma Jugoslavije utemeljila slovensko znanost na evropskih znanstvenih temeljih. Izobraženci, ki so imeli v žepu habilitacije, so predstavljali jedrno skupino slovenske intelektualne elite, ki je usmerjala institucionalizacijo slovenske znanosti. Med temi, ki se niso vrnili za stalno, bi posebej izpostavil Vojeslava Moleta, rojenega leta 1886, nepogrešlji- vega člana slovenske umetnostnozgodovinske družbe na Dunaju. Mole se je kot znanstvenik uveljavil na Poljskem, natančneje na univerzi v Krakovu.1 Najbolje od omenjenih predstavnikov izjemno močne slovenske umetno- stnozgodovinske generacije je akademsko kariero začel Izidor Cankar, vpliven mnenjski voditelj, kot urednik leposlovne revije Dom in svet in kot glavni ure- dnik Slovenca, osrednjega slovenskega časnika katoliške provenience, in usta- novitelj Umetnostnozgodovinskega društva, ki je izdajalo istoimensko strokovno revijo. Po ustanovitvi ljubljanske univerze je Cankar postal univerzitetni pro- fesor in osrednja osebnost oddelka za umetnostno zgodovino na filozofski fa- kulteti v Ljubljani, ki pa je bil kot večina oddelkov maloštevilen.2 France Stele je dobil redno zaposlitev na oddelku šele ob Cankarjevem imenovanju za velepo- slanika v Argentini leta 1938. Neposredno pred odhodom je Cankar izdal tretji del monumentalnega projekta Zgodovine likovne umetnosti v Zahodni Evropi, v katerem je obdelal razvoj stila v dobi renesanse, od leta 1400 do leta 1564.3 Ravno ta knjiga je takratnega gimnazijca Emilijana Cevca, ki se je navduševal nad naravoslovjem, prepričala, da se je odločil za študij umetnostne zgodovine, še več, to zgodovinsko obdobje je postalo njegova raziskovalna afiniteta.4 Po Cevčevem mnenju je Cankar slovensko umetnostno zgodovino teore- tično utemeljil in naučil strokovne abecede, Stele pa jo usmeril v raziskovanje domačega gradiva in ji prav s tem omogočal evropsko priznanje. Oba sta imela izjemen vpliv na Cevca, Cankar kot strokovna avtoriteta in literarni zgled, Stele kot mentor pri diplomi in disertaciji, s čimer ga je popeljal v akademski svet in mu kot dober kolega stal ob strani, ga podpiral,5 kar je (bila) moralna dolžnost mentorja. Kot sem že nakazal, so bili pogoji za znanstveno delo v obdobju Kraljevi- ne Jugoslavije na ljubljanski univerzi zaradi stalnih groženj o ukinitvi in okrni- tvi ljubljanske univerze zahtevni; na voljo je bilo malo sredstev za raziskovalno delo, priložnosti za zaposlitev mladih in perspektivnih študentov pa tako rekoč ni bilo. Profesorji so se zavestno odločili, da ne bodo postavljali zahtev za nove 1 Cevc: Vojeslav Mole, str. 95–96; Oset: Zgodovina Slovenske akademije, str. 42–48. 2 Rahten: Izidor Cankar, str. 37–63; Oset, Vogalni kamni kulturnih ustanov, v tisku. 3 Mikuž: Zgodovina umetnosti, str. 222–224. 4 Komelj: Pesnitev in resnica, str. 435–436. 5 Arhiv Slovenske akademije znanosti in umetnosti (dalje Arhiv SAZU), Delovna razmerja, Personalne mape, 5, Emilijan Cevc; Arhiv Republike Slovenije (dalje ARS), AS 1931, II, št. 26, 50245–7; prim. Bratož, Emilijan Cevc, str. 128–131. 155 Letnik 39 (2016), št. 2 zaposlitve, in so pričakovali, da se bodo razmere izboljšale po ustanovitvi Sloven- ske akademije znanosti in umetnosti leta 1938. Stele je neposredno potem, ko je maja 1940 postal član Akademije, poskusil v njenem okviru uresničiti svoje razi- skovalne načrte, torej predstaviti javnosti izsledke dolgoletnega dela ter gradivo, ki ga je zbral in uredil kot načelnik Spomeniškega urada za Slovenijo, natančneje za ljubljansko in mariborsko oblast oziroma pozneje za Dravsko banovino.6 Vendar se je vodstvo Akademije šele jeseni 1942 odločilo, da bo lastna denarna sredstva iz rezervnega sklada uporabilo za poglobitev notranje organi- ziranosti. Ob tem naj še omenim, da so italijanske okupacijske oblasti Akademi- ji namenile izdatnejša sredstva kot predvojna jugoslovanska oblast, s čimer so najprej želele doseči naklonjenost slovenske akademske elite, srednjeročno pa prikazati kulturno sodelovanje med italijanskimi in slovenskimi znanstveniki, torej prikazati pokroviteljstvo dvatisočletne kulture nad mlado in sorazmerno neuveljavljeno slovensko znanostjo, dolgoročno pa se cilji italijanskih okupacij- skih oblasti niso razlikovali od nemških in madžarskih okupacijskih oblasti, to je izničenje slovenskega naroda.7 Nestrpni Stele je takrat predlagal, da se usta- novi oddelek, ki se bo raziskovalno ukvarjal s proučevanjem gotskega slikar- stva v subalpskem svetu (od Genovskega zaliva čez Švico, Tirolsko, Koroško in Kranjsko do Istre in Kvarnerja), to je za ozemlje, razpeto med tri velike kultu- re, stikališču štirih etničnih skupin.8 Metodološko se je Stele naslonil na lastne ugotovitve, ki jih je podal v drobni knjižici Umetnost v Primorju leta 1940; dve desetletji pozneje pa je izdal obsežno monografijo z istim naslovom, v kateri je zajel vsa svoja spoznanja in ugotovitve.9 Možnost za realizacijo njegovih načrtov se je ponudila po drugi svetovni vojni, ko je med drugim prišlo do temeljitega preoblikovanja slovenske razisko- valne politike, tako v nacionalnem kot v vsebinskem oziru. Če je bilo predvojno raziskovalno delo osredinjeno na slovenski univerzi v Ljubljani, bi morala skla- dno z izhodišči nove raziskovalne politike pomembno vlogo pridobiti Sloven- ska akademija znanosti in umetnosti. Načrtovano je bilo, da bo univerza postala pedagoška ustanova, SAZU pa znanstveno središče z raziskovalnimi inštituti. Slovenska povojna komunistična oblast, posebej pa predsednik slovenske vla- de Boris Kidrič, se je zgledovala po raziskovalni politiki Sovjetske zveze, zaradi česar so bili v Sloveniji v okviru Jugoslavije narejeni prvi konkretni koraki pri preoblikovanju raziskovalne sfere. Slovenska vlada je tako rekoč že sredi poletja 1945 odobrila izdatnejša sredstva za SAZU, prav tako pa je spodbujala njeno vodstvo, naj začne z ustanavljanjem oddelkov, ki se bodo nato razvili v razisko- valne inštitute.10 Med prvimi oddelki je bil formalno ustanovljen oddelek za umetnostno zgodovino, ki je nato leta 1947 postal integralni del Zgodovinskega inštituta. Utemeljitelj oddelka je bil akademik Stele, ki je prestal povojno politično in ide- ološko čistko na ljubljanski univerzi, čeprav je nova komunistična oblast najbolj globoko posegla ravno na filozofski fakulteti, kjer je bil tudi oddelek za ume- tnostno zgodovino. S čistko neposredno po vojni so slovenske komunistične oblasti želele preprečiti resničnim in domnevnim nasprotnikom nove ljudske oblasti vzgajanje naslednjih generacij slovenske izobražene elite. Na univerzi so zaposlovali, v takratnem žargonu, mlade, napredne in zanesljive ljudi. Starejši in mladi »nenapredni« izobraženci idealističnega katoliškega svetovnega nazora pa so bili odrinjeni. S tem pa je oblast nehote dosegla, da je imelo vodstvo SAZU na razpolago veliko število vrhunsko usposobljenih izobražencev z neprimer- 6 Oset: Zgodovina Slovenske akademije, str. 68–100. 7 Prav tam, str. 100–119; prim. Godeša: Kdor ni z nami, str. 58–61, 83–84. 8 Arhiv SAZU, Seje predsedstva, 1938–1952, mapa 7. 9 Cevc: France Stele, str. 105–115; prim. Komelj: Pesnitev in resnica, str. 463–464. 10 Arhiv SAZU, Seje predsedstva, 1938–1952, mapa 7; Gabrič: Znanstvena politika, str. 300–309. 156 Željko Oset: Akademska kariera Emilijana Cevca in njegovi napori pri preučevanju (sakralne) umetnosti ..., str. 153–164 Članki in razprave || Articles and Papers no moralno-politično oceno. Zaradi njihovega zaposlovanja je po oceni oblasti SAZU postala reakcionarno središče.11 Kadrovsko politiko, ki sta jo na SAZU vodila France Kidrič in Fran Ramovš, sta opravičevala s sklicevanjem na Sovjetsko zvezo. Najprej sta bila uspešna, po prvih montiranih političnih procesih, s katerimi je komunistična oblast želela zastrašiti slovenske izobražence in onemogočiti oblikovanje intelektualne opo- zicije, pa se je stopnjeval pritisk tudi na SAZU. Najprej v obliki omejevanja sred- stev, zavlačevanja pri izdaji uradnih aktov o zaposlitvi, nato pa tudi do nepo- srednega napada ob izidu sedmega zvezka Slovenskega biografskega leksikona poleti 1952, ki ga je izdala SAZU. Obračun z usmeritvijo vodstva pod vodstvom predsednika Frana Ramovša, ki je dajal odločno prednost strokovnosti pred moralnopolitičnim ocenam, je bil okvirno dogovorjen na seji CK KPS decembra 1950; izid zvezka leksikona je torej bil zgolj povod.12 Oblast je v prvih letih uveljavila ideološke kriterije na dveh stopnjah, strožje za pedagoški kader in milejše za raziskovalce, posebej če so bili starej- ši in mednarodno uveljavljeni. Ta začasnost, od konca druge svetovne vojne do 1951, v kateri so se izobraženci privadili in sprijaznili z novo ureditvijo, se je končala z odločitvijo oblasti za obračun s krščanskimi socialisti in njihovi- mi simpatizerji, med katerimi velja na SAZU posebej izpostaviti Jakoba Šolar- ja, slavista, Ramovševega namestnika v Inštitutu za slovenski jezik. Šolar, kot je poročal Udbin sodelavec »Andrej«, predstavlja organizacijsko središče pro- tioblastnega razpoloženja na SAZU. Član ‘krožka’, kjer so razpravljali o koncu ‘pnevmatskega’ komunističnega režima ter vzpostaviti nove, podonavske dr- žavne tvorbe, katere sestavni del bo Slovenija, naj bi bil takrat mladi sodelavec umetnostnozgodovinske sekcije Zgodovinskega inštituta SAZU Emilijan Cevc, ki je čakal na zagovor doktorske disertacije na umetnostnozgodovinskem oddelku ljubljanske filozofske fakultete.13 Akademska pot Emilijana Cevca Cevc, ki se je leta 1940 vpisal na študij umetnostne zgodovine na ljubljan- ski filozofski fakulteti, je s Steletom začel sodelovati v začetku leta 1943, ko je postal pomožni knjižničar umetnostnozgodovinskega seminarja, vendar zgolj za krajše obdobje, kajti jeseni 1943 je bila ljubljanska univerza zaprta.14 Ob vnovičnem odprtju univerze po koncu vojne je ponovno zasedal to mesto, po diplomi (1946) pa ga je njegov mentor Stele predlagal v naziv ukazni asistent, s čimer mu je želel zagotoviti skromen avtorski honorar.15 Čeprav se je ponašal kot krščanski socialist za pristaša OF že v letu 1941 z utemeljitvijo, da ga je italijanski okupator interniral in da je bil nekaj časa pri partizanih,16 ga sloven- sko prosvetno ministrstvo ni imenovalo. Razlog sicer ni naveden, je pa verjetno povezan s prejemom literarne nagrade, ki mu jo je podelila ljubljanska mestna občina (1944),17 in s prispevkom v Zborniku Zimske pomoči istega leta.18 11 SI AS 1931, II, št. 26, 50219; SI AS 1931, Letno poročilo za leto 1952, II. oddelek; Movrin: Fran Bradač, str. 432–472; Gabrič: Odpuščanje profesorjev, str. 12–32. 12 SI AS 1931, II, št. 26, 50252–50256. 13 SI AS 1931, II, št. 26, 50254. 14 Benedetič: Študenti, str. 138. 15 Arhivsko-muzejska služba Univerze v Ljubljani, IV, 6/89 Cevc Emilijan, št. 952/46; Komelj: Pesnitev in resnica, str. 428–458. 16 Arhiv SAZU, Uprava SAZU, Delovna razmerja, Personalne mape, 5, Emilijan Cevc, Predlog za odlikovanje. 17 Cevc je za mnenje, ali naj sprejme priznanje, zaprosil Frana S. Finžgarja. Akademik in pisatelj mu je svetoval, da priznanje z denarno nagrado sprejme, denar pa nameni za nakup zdravil za brata. – Izjava dr. Staneta Grande novembra 2015. 18 SI AS 1931, II, št. 26, 50212. 157 Letnik 39 (2016), št. 2 Do zaposlitve na SAZU leta 1950, ko je postal asistent v ‘Steletovem inšti- tutu’, je bil zaposlen med poletjem leta 1946, 1947 in 1948 na Zavodu za varstvo kulturnih spomenikov kot sodelavec pri arheoloških izkopavanjih na Kostanjevi- ci, v Vipavski dolini in na Ptuju. Za slabo leto, od oktobra 1946 do oktobra 1947, je bil zaposlen kot kustos v Narodni galeriji, ko je moral na služenje vojaškega roka. Trdnejšo zaposlitev, ki mu je omogočala tudi dolgotrajnejšo načrtovanje zasebnega življenja, pa je pridobil marca 1950, ko je postal asistent na SAZU. Na umetnostnozgodovinskem oddelku, sekciji Zgodovinskega inštituta in po letu 1972 samostojnemu inštitutu, je naredil akademsko kariero. Že pred zaposli- tvijo se je odločil za doktorski študij, ki ga je leta 1952 sklenil z zagovorom dok- torske disertacije Srednjeveška plastika na Slovenskem,19 ki je zaradi vpetosti v Šolarjevo afero v knjižni obliki izšla leta 1957.20 Njegova akademska kariera je tesno povezana s Steletovo, saj je v njem že med študijem prepoznal nadarjenega in delu vdanega izobraženca. Stele ni samo dopustil, ampak tudi spodbujal njegov razvoj v enciklopedično razgleda- no osebnost, ki v svojih razmišljanjih suvereno obvladuje etnološke, arheološke, zgodovinske vsebine, skratka široka humanistična erudicija. Kot je zapisala Ko- misija za odlikovanja ZRC SAZU konec osemdesetih let, je Cevc s svojimi števil- nimi referati in predavanji v »/…/ odločilni meri doprinesel k ugledu slovenske in jugoslovanske znanosti in kulture«.21 Raziskovalna izhodišča Stele »/…/ izrazito forsira svoje študente in ne da dihati študentom z dru- gačno usmeritvijo. So pa tudi tukaj izjeme«, je zapisal sodelavec Udbe »Andrej« v poročilu o stanju na ljubljanski univerzi septembra 1951.22 Po ‘prestanku’ represivne vihre na SAZU jeseni 1952, zgoščene v oznako ‘Šolarjeva afera’, se je Cevc vnovič vključil v kabinetno zbiranje gradiva in raz- reševanje nekaterih že načetih podrobnejših problemov – večji projekt je bil zbiranje gradiva za topografsko kartoteko.24 Delo je temeljilo na Steletovem iz- hodišču, da so umetnostni spomeniki po nastanku, značaju, bivanju in po svojih skupinah zemljepisno in kronološko vezani. Stele je primerjal vpliv lombardske in furlanske delavnice v Sloveniji in Švici, torej v obeh obrobnih ozemljih Italije. Kljub ločenosti dežel, kot so švicarske, slovenske in istrske, reagira umetnost v vseh na podoben način; svoj stil prilagaja podeželski sredini, ga stilizirano pretira in vklepa v stereotipno se ponavljajoče formule. Nadalje je ugotavljal, da je možno tudi na tej degenerirani stopnji, podobno kot pri ljudski umetnosti, ustvarjati še vedno dela velike dekorativne in prostorsko barvno razpoloženj- ske vrednosti.25 Raziskovalno delo so v pomembnem obsegu krojile splošne finančne raz- mere oziroma premajhna sredstva za terensko delo ter omejitve pri potovanjih v tujino, predvsem na začetku petdesetih let.26 19 Arhiv SAZU, Uprava SAZU, Delovna razmerja, Personalne mape, 5, Emilijan Cevc, Predlog za odlikovanje. 20 SI AS 1931, II, št. 26, 50254. 21 Arhiv SAZU, Uprava SAZU, Delovna razmerja, Personalne mape, 5, Emilijan Cevc, Predlog za odlikovanje. 22 SI AS 1931, II, št. 26, 50199. 23 SI AS 1931, II, št. 26, 50217. 24 Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Peta knjiga, str. 306–308. 25 Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti. 23. knjiga, str. 107–110. 26 Prim. Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti. 32. knjiga, str. 91–92. 158 Željko Oset: Akademska kariera Emilijana Cevca in njegovi napori pri preučevanju (sakralne) umetnosti ..., str. 153–164 Članki in razprave || Articles and Papers Preučevanje (sakralne) umetnosti V oddelku so najprej raziskovalno pokrili ozemlje Ljudske republike Slo- venije, kar velja predvsem za petdeseta leta, pozneje so raziskovanje razširili na slovensko etično ozemlje v slovensko zamejstvo, na Koroško, Trst in v slovensko Benečijo. Prve terenske raziskave umetnostnozgodovinskih ostalin so se začele leta 1953 s terenskimi raziskavami v Batujah in istočasno v okolici Pulja, s čimer se je osvetlil mediteranski akcent v delih slovenske srednjeveške plastike od romanike do renesanse.27 Prvo terensko raziskavo na zahodu Ljudske republike Slovenije je Cevc naredil v letu 1951, ko se je, kot to imenuje Milček Komelj, od- pravil na ‘turistični’ obisk Slovenskega Primorja«.28 Pomembno spodbudo v terenskem raziskovanju oddelka predstavlja od- piranje Jugoslavije navzven in s tem omogočanje znanstvenega sodelovanja s tujino. Za navedeno raziskovanje je bila zelo pomembna navezava stikov z ita- lijanskimi strokovnjaki, predvsem furlanskimi, na Mednarodnem kongresu za zgodovino umetnosti 1955 v Benetkah.29 Naknadno, konec šestdesetih let, ob prizadevanju slovenske vlade, pred- vsem njenega predsednika Staneta Kavčiča, za krepitev sodelovanja z Avstrijo in Bavarsko oziroma kar srednjeevropskim prostorom,30 so bili pritegnjeni še av- strijski umetnostnozgodovinski strokovnjaki, kar je pomembna osnova za zave- danje o obstoju enotnega kulturno-zgodovinskega prostora v regiji Alpe-Jadran oziroma za oblikovanje tovrstnega plodnega sodelovanja med deželo Koroško, Slovenijo in deželo Furlanijo-Julijsko krajino. Pritegnitev avstrijskih strokovnja- kov je posledica ciljne strategije na oddelku, da se preverijo vplivi na slovenske spomenike iz italijanskega in srednjeevropskega prostora.31 S tem namenom je Cevc odšel v začetku šestdesetih let na dvoletno podoktorsko usposabljanje v Zvezno republiko Nemčijo. V tem času je stike z italijanskimi kolegi in tudi razi- skovalno breme v celoti prevzel Stele.32 Na splošno je moč ugotoviti, da sta se Cevc in Stele v precejšnji meri do- polnjevala, zato je včasih težko povsem zamejiti raziskovalne dosežke enega in drugega. Gre tudi za različna življenjska obdobja, Stele je po letu 1960 naredil zadnje revizije svojih pogledov na umetnostnozgodovinske ostaline, Cevc pa je bil takrat v fazi izjemnega intelektualnega razvoja in formiranja pogledov, ki jih je le nekoliko revidiral v svojih akademsko zrelih letih.33 Njegova poznejša spoznanja so potrdila pravilnost tez, ki jih je postavil v inavguralni disertaciji, predstavljeni leta 1957. V njej je zapisal, da moramo na Primorskem v plastiki ločiti vsaj troje tokov. Prvi je zajemal okolico Gorice, segal še v Brda in po Vipa- vski dolini do Ajdovščine, v Soški dolini pa je že oslabel, ker je zadel na tirolske, gorenjske in koroške tokove. Drugi primorski tok se je izoblikoval na Krasu in se oplajal tudi s kranjskimi črtami. Kot tak je čez Notranjsko in Bloke prodiral po Krški dolini v osrednjo Dolenjsko, včasih pa je prinašal s seboj tudi tirolske vzore. Po Cevčevem mnenju je bil najpomembnejši tretji primorski tok, z izho- diščem v karnijski šoli, ki je prodiral ob Nadiži na Kobarid, od tod pa čez Tolmin in Cerkno po Poljanski dolini na Škofjo Loko in Gorenjsko.34 Po prihodu v domovino se je Cevc leta 1964 ponovno lotil raziskovanja zahodne Slovenije, ko je pregledoval sakralno umetnost v Biljani v Goriških Br- dih. Kot je zapisano v oddelčnem poročilu za leto 1968: 27 Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Peta knjiga, str. 235–235. 28 Komelj: Pesnitev in resnica, str. 462. 29 Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Sedma knjiga, str. 125–126. 30 Repe: Pred časom, str. 221–222. 31 Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Dvajseta knjiga, str. 145–146. 32 Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Štirinajsta knjiga, str. 76–77. 33 Komelj: Pesnitev in resnica, str. 463–464. 34 Cevc: Srednjeveška plastika, str. 217–222. 159 Letnik 39 (2016), št. 2 »Cevc na Primorskem lepo dopolnjuje še vedno dovolj zapletene podobe o razmerju in povezavah srednjeevropske in italijanske plastike v poznem srednjem veku, prav spomeniki te vrste pa omogočajo nekaj novih zaključk- ov o italskem tipu poznogotskih Križanih.«35 Do pomembnega preboja je prišel Cevc leta 1972, ko mu je uspelo najti iz- hodišča v grafičnih predlogah nizozemskih in nemških mojstrov 16. in 17. stole- tja za oljne slike. Podobno velja za nekatere poznogotske plastike, ki se mnogo- krat opirajo na bakroreze in lesoreze nemških mojstrov. Izpopolnil je hipotezo o vplivu izgubljenega bakroreza Martina Schongauerja na izoblikovanje poseb- nega ikonografskega tipa mnogofiguralnega Križarja, ki se je v oltarnih reliefih razširil po vsej Srednji Evropi, med katerimi ima zelo vidno mesto tudi relief v poznogotskem krilnem oltarju iz leta 1515 v cerkvi svetega Križa v Kojskem.36 Prvi celovit pregled Cevčevih pogledov in spoznanj, ki je bil namenjen širši javnosti, je bila razstava Gotska plastika na Slovenskem v Narodni galeriji v Ljubljani od 9. 10. 1973 do 6. 1. 1974, ob izteku srednjeročnega programa Plastika na Slovenskem med gotiko in barokom. Razstava je bila priložnost za konfrontacijo ugotovitev in osvetlitev nekaterih ključnih spomenikov in njiho- vih problemov, datacije, avtorstva, stilnega razvoja, med drugim tudi za kipe in reliefe dveh krilnih oltarjev iz Goriških Brd (z Gluhega Vrhovlja in z Golega Brda) iz časa okoli 1530.37 Na raziskovalno delo v Inštitutu je po letu 1974 pomembno vplivala spre- memba raziskovalne politike oziroma financer, Raziskovalna skupnost Sloveni- je, od katere je Inštitut pridobil skoraj vsa sredstva za svoje delovanje. RSS je raziskovalno delo financirala v obliki kratkoročnih angažmajev (projekt) in sre- dnjeročnih angažmajev (program). Inštitut pa je bil, skupaj z drugimi inštituti, leta 1981 združenimi v ZRC SAZU, vključen v dolgoročni program Naravna in kulturna dediščina slovenskega naroda. Prvo pogodbo je Inštitut sklenil z RSS novembra 1974, s čimer sta se intenzivirala evidentiranje in študij slovenskih kiparskih spomenikov med gotiko in barokom na slabše raziskanih območjih (Kozjansko, Zasavje in del Krasa), na ostalih območjih pa je bila narejena revizija predhodnih terenskih pregledov. Poseben raziskovalni izziv je predstavljal popis še neevidentiranih lesenih plastik iz obdobja med 14. in 16. stoletjem.38 V najve- čjem obsegu je terensko raziskovanje potekalo v severovzhodni Sloveniji; v Dra- vski, Mežiški in Mislinjski dolini. Na Primorskem je bilo izvedeno le v manjšem delu, in sicer na Krasu. Zaradi obojestranskih kulturnih stikov v obdobju od 14. do 17. stoletja so v razvid spomenikov vključili tudi spomenike iz Beneške Slo- venije, in sicer na osnovi hipoteze, da so v 16. stoletju velik del kiparske opreme na Goriškem, v Posočju in v Beneški Sloveniji prispevale furlanske kamnoseške in rezbarske delavnice.39 Izvedene izsledke je Cevc uporabil v letu 1981 izdanem sintetičnem pregledu Kiparstvo na Slovenskem med gotiko in barokom. V okviru programa Temeljne raziskave slovenske umetnostne preteklosti so se v Inštitutu posvetili delno ali še neobdelanim poglavjem umetnostnozgodo- vinskega razvoja. Cevc, ki je bil nosilec programa, se je ukvarjal s problematiko slikarstva na Slovenskem v 17. stoletju,40 prisotnostjo (italijanskega) mednaro- dnega sloga in njegovimi lokalnimi variantami na Slovenskem okoli leta 1400. V tem oziru je revidiral primorske oziroma furlanske elemente v skulpturah iz prve polovice 15. stoletja na Slovenskem. Posebna pozornost je bila namenjena 35 Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Devetnajsta knjiga, str. 118–119. 36 Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti. 23. knjiga, str. 140–141; Cevc: Gotska plasti- ka, str. 151–152. 37 Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti. 26. knjiga, str. 165. 38 Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti. 25. knjiga, str. 133 39 Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti. 26. knjiga, str. 164. 40 Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti. 33. knjiga, 1983, str. 207. 160 Željko Oset: Akademska kariera Emilijana Cevca in njegovi napori pri preučevanju (sakralne) umetnosti ..., str. 153–164 Članki in razprave || Articles and Papers ugotavljanju mediteranskih stilizmov in beneških odmevov v slikarstvu in pla- stiki tega časa.41 Skratka, Cevc se je v svojih umetnostnozgodovinskih premišljevanjih ve- dno vračal k ocenjevanju italijanskih vplivov, tudi ob analiziranju Celjskega stro- pa iz začetka 17. stoletja.42 V sklopu raziskave kompleksa vprašanj o umetnosti okoli leta 1400 je bila pomembna ugotovitev, da ima »/…/ umetnost tega časa na slovenskih tleh več specifičnih, umetnostnoge- ografsko pogojenih značilnosti, ki so jih prispevali predvsem stiki s sosednjo italijansko umetnostjo, dasi so njena izhodišča povezana z vodilnimi centri Srednje Evrope, predvsem Češke in Šlezije. Po drugi strani pa se ta umetnost zelo zgovorno vključuje v slogovno valovanje južnih in vzhodnih alpskih de- žel z značilnimi modifikacijami in retrospektivnostjo, a vendar ohranja v mnogih spomenikih polno kvaliteto.«43 Posebej bi izpostavil še njegovo sodelovanje na simpoziju ob 450. oble- tnici prvega dokumentiranega prikazovanja (1539) Marije z detetom na Sveti Gori nad Gorico in na simpoziju ob 500. obletnici fresk v cerkvi Svete Trojice v Hrastovljah, ki so bile izdelane do leta 1490. Zanj je med prvo svetovno vojno uničena cerkev na Sveti Gori pri Gorici predstavljala enega od razvojno ključnih spomenikov 16. stoletja.44 Zadnji večji Cevčev projekt v Inštitutu je bil katalog srednjeveške plasti- ke, za kar je pregledoval slogovne in ikonografske vplive, ki nakazujejo razvoj- ne sinteze in celo nastajanje regionalnih slogovnih dialektov. Ugotavljal je, da se je na Slovenskem, na prehodnem ozemlju med Srednjo Evropo in Italijo, v 15. in 16. stoletju izoblikovala slogovna varianta, romanska retrospektiva, ki jo je označil za delni lokalni nadomestek renesanse.45 Zadnji Cevčev raziskovalni projekt v Inštitutu pred upokojitvijo marca 1992 pa je bil pregledovanje arhi- tekturnih in skulpturnih spomenikov na Gorenjskem, v Posočju, delno tudi v Beneški Sloveniji v sklopu projekta Romanska retrospektiva v pozni gotiki in renesansi. Z zasledovanjem lokalno delujočih slogovnih konstant je Cevc anali- ziral vpliv severnoitalijanske (lombardske in furlanske) arhitekture.46 Cevčevo vrednotenje kojščanskega krilnega oltarja Moj obširen zapis, ki verjetno sodi bolj v zbornik, namenjen avtoritetam slovenske umetnostne zgodovine, se dotika predvsem okoliščin, pomembnih za kariero Emilijana Cevca, ki je strokovna avtoriteta za kojščanski krilni oltar – o čemer lahko več preberete v razpravi umetnostnega zgodovinarja Gašperja Cer- kovnika.47 Na Cevčeve ugotovitve, zapisane v doktorski disertaciji Srednjeveška plastika na Slovenskem, se je skliceval njegov mentor Stele, čeprav je sam po pri- ključitvi Primorske Sloveniji oziroma Jugoslaviji opravil terenske preglede na Goriškem; prvega že oktobra 1947, torej mesec po formalni priključitvi Primor- ske, in zadnjega v letu 1963.48 Terenski zapiski so zanimivo in pomembno gradi- 41 Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti. 34. knjiga, str. 247–248; Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti. 35. knjiga, str. 193–194. 42 Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti. 39. knjiga, str. 15–16. 43 Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti. 39. knjiga, 1989, str. 228. 44 Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti. 41. knjiga, 1991, str. 232–233. 45 Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti. 42. knjiga, 1992, str. 275. 46 Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti. 43. knjiga, 1993, str. 252. 47 Gašperju Cerkovniku se zahvaljujem za prijazen nasvet glede literature, vezane na kojščanski krilni oltar. 48 Stele: Umetnost v Primorju, str. 108–109. 161 Letnik 39 (2016), št. 2 vo, izhodišče za proučevanje primorske sakralne umetnosti, tudi za kojščanski krilni oltar.49 S Cevčevimi ugotovitvami se je (večinoma) strinjal tudi avstrijski umetnostni zgodovinar Otto Demus, eden največjih poznavalcev srednjeveške plastike v srednjeevropskem prostoru.50 Cevc, ki je upošteval ugotovitve Karla Drexlerja (1911) in Otta Demusa (1936), je prvič ovrednotil kojščanski krilni oltar v disertaciji o poznogotski pla- stiki na Slovenskem (1952), sintetično pa v razstavnem katalogu Gotska plasti- ka na Slovenskem (1973).51 Cevc je zapisal, da je kojščanski oltar eden od dveh oltarjev (drugi je oltar v cerkvi sveta Kancijana v Britofu ob Idriji), ki sta, sicer z manjšimi poškodbami, dočakala sodobnost in situ. Oltarjema je skupna geo- grafska umeščenost na zahodni rob slovenskega etničnega prostora in podružni- čen status cerkve.52 Zaradi okusa, potreb naročnikov in stalno menjajočih stilnih trendov, ki so mu morali umetniki slediti ali jih upoštevati, so se gotski oltarji postopoma umikali slogovno modnejšim, modernejšim oltarjem in okrasitvam. Leseni krilni oltarji, glavna kiparska tema pozne gotike, so bili namreč v mestnih in romarskih cerkvah številčni, kajti vsaka bratovščina je želela imeti svojega.53 Cevc je kot prvi objavil tezo, da kojščanski krilni oltar »najbrž /…/ ni iz- delek glavnega mojstra, ampak enega njegovih pomočnikov«, ki se je navezoval na »neko zgubljeno Schongauerjevo grafiko«, slogovno pa na beljaško kiparsko tradicijo.54 Posebnost oltarja je v njegovi ambiciozni obliki rezljanja krilnega ol- tarja pri nas in ima upoštevanja vredno vsebinsko in likovno zasnovo. Gre za šolski primer poznogotskega krilnega oltarja v srednjeevropskem prostoru.55 V omenjenem katalogu Cevc nekoliko dvoumno zapiše, da obstaja soro- dnost med mojstrom odgovornim za kojščanski krilni oltar in Mojstrom trboj- ske Madone. Zapiše namreč, da je kipar, avtor reliefov Kristusovega trpljenja, deloval od leta 1480 do drugega desetletja 16. stoletja na slovenskem prostoru od Svetine pri Celju na vzhodu do Kojskega na zahodu. Izšolal se je na Gorenj- skem, nato pa je slogovno zorel pod vplivom koroške, natančneje beljaške pla- stike. Cevc je za kiparja, ki je med drugim izdelal Marijin kip Suhe pri Kranju, trbojsko Marijo, krilni oltarček iz Gosteč pri Škofji Loki, kip Sočutne iz Bistrice pri Tržiču in dva svetnika iz Zakala pri Kamniku, zapisal, da njegov slogovni razvoj označuje »/…/ značilno tipiko zabuhlih obrazov njegovih figur in ploskovi- tost kiparskih površin, ki ne poznajo globinskih kontrastov; draperija se mlahavo razgrinja, vse prežema tragična duhovna ubranost, ki jo stopnjuje še pomanjkanje večje ustvarjalne domišljije«.56 V svojih opažanjih Cevc implicitno opozarja na vpliv/(so)odvisnost proce- sa političnega združevanja pod Habsburžani v 15. stoletju – po izumrtju celjskih knezov in goriških grofov, turških vpadov in hkrati na odsotnost slovenskega kulturnega žarišča, ki bi oplajala domača umetniška stremljenja ob upoštevanju sočasnih trendov v soseščini. Po Cevčevem, tudi zaradi vloge Habsburžanov, je konec 15. stoletja povsem prevladal severni srednjeevropski slogovni izraz. Koj- ščanski krilni oltar je torej potrditev tovrstne odvisnosti Goriške od kranjskega in koroškega umetnostnega uvoza, ki je precej zavrl pritok furlanskih umetnin in tudi njihovih slogovnih prijemov, kar se na začetku 16. stoletja odraža v poča- snem uveljavljanju italijanske renesanse.57 49 Glej razpravo Gašperja Cerkovnika. 50 Demus: Die spätgotischen Altäre, str. 450–455. 51 Cevc: Gotska plastika, str. 150–152. 52 Cevc: Gotska plastika, str. 151 in 159. 53 Cevc: Gotska plastika, str. 17, 25. 54 Cevc: Gotska plastika, str. 152. 55 Cevc: Gotska plastika, str. 25. 56 Cevc: Gotska plastika, str. 26. 57 Cevc: Gotska plastika, str. 27–28. 162 Željko Oset: Akademska kariera Emilijana Cevca in njegovi napori pri preučevanju (sakralne) umetnosti ..., str. 153–164 Članki in razprave || Articles and Papers ARHIVSKI VIRI • Arhiv Republike Slovenije, AS 1931 • Arhiv Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Seje predsedstva • Arhiv Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Uprava SAZU • Arhivsko-muzejska služba Univerze v Ljubljani, IV, 6/89 Cevc Emilijan USTNI VIR • Izjava dr. Staneta Grande novembra 2015. LITERATURA Benedetič, Ana: Študenti v narodnoosvobodilnem boju. Modic, Roman (ur.): Pet- deset let slovenske univerze v Ljubljani. 1919–1969. Ljubljana: Univerza, 1969, str. 138. Bratož, Rajko: Emilijan Cevc (1920–2006). Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti. 57. knjiga. 2006. Ljubljana: SAZU, 2007, str. 128–131. Cevc, Emilijan, Gotska plastika na Slovenskem. Ljubljana: Narodna galerija, 1973. Cevc, Emilijan: France Stele. Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti. 23. knjiga. 1972. Ljubljana: SAZU, 1973, str. 105–115. Cevc, Emilijan: Srednjeveška plastika na Slovenskem. Komelj, Milček (ur.).: Pesni- tev in resnica. Cevčevo berilo. Ljubljana: Slovenska matica, 2011, str. 217–222. Cevc, Emilijan: Vojeslav Mole. Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti. 24. knjiga. 1973. Ljubljana: SAZU, 1974, str. 95–96. Demus, Otto, Die spätgotischen Altäre Kärntens. Klagenfurt: Geschichtsverein für Kärnten, 1991. Gabrič, Aleš: Odpuščanje profesorjev Univerze v Ljubljani zaradi politično-ideo- loških vzrokov. Objave. Univerza v Ljubljani, 2000, št. 6, str. 12–32. Gabrič, Aleš: Znanstvena politika v Sloveniji po drugi svetovni vojni in vloga An- tona Peterlina. Bukošek, Vili et al. (ur.), Anton Peterlin 1908–1993. Življenje in delo. Lju- bljana: SAZU in IJS, 2009, str. 300–309. Godeša, Bojan: Kdor ni z nami, je proti nam. Slovenski izobraženci med okupator- ji, Osvobodilno fronto in protirevolucionarnim taborom. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1995. Komelj, Milček (ur.): Pesnitev in resnica. Cevčevo berilo. Ljubljana: Slovenska ma- tica, 2011. Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Devetnajsta knjiga. 1968. Lju- bljana: SAZU, 1969. Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Dvajseta knjiga. 1969. Ljublja- na: SAZU, 1970. Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Peta knjiga. 1952–1953. Lju- bljana: SAZU, 1954. Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Peta knjiga. 1952–1953. Lju- bljana: SAZU, 1954. Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Sedma knjiga. 1955. Ljubljana: SAZU, 1957. Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Štirinajsta knjiga. 1963. Lju- bljana: SAZU, 1964. Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti. 23. knjiga. 1972. Ljubljana: SAZU, 1973. Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti. 25. knjiga. 1974, Ljubljana: SAZU, 1975. VIRI IN LITERATURA 163 Letnik 39 (2016), št. 2 Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti. 26. knjiga. 1975. Ljubljana: SAZU, 1976. Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti. 32. knjiga. 1981. Ljubljana: SAZU, 1982. Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti. 33. knjiga. 1982. Ljubljana: SAZU, 1983. Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti. 34. knjiga. 1983. Ljubljana: SAZU, 1984. Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti. 35. knjiga. 1984. Ljubljana: SAZU, 1985. Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti. 39. knjiga. 1988. Ljubljana: SAZU, 1989. Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti. 41. knjiga. 1990. Ljubljana: SAZU, 1991. Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti. 42. knjiga. 1991. Ljubljana: SAZU, 1992. Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti. 43. knjiga. 1992. Ljubljana: SAZU, 1993. Mikuž, Stane: Zgodovina umetnosti. Roman Modic (ur.)., Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani. 1919–1969. Ljubljana: Univerza, 1969. Movrin, David: Fran Bradač, Anton Sovre, Milan Grošelj, Jože Košar in Fran Petre. Latinščina in grščina na ljubljanski univerzi v desetletju po vojni. Zgodovinski časopis, 2014, št. 3/4, str. 432–472. Oset, Željko: Vogalni kamni kulturnih ustanov. V: Puhar, Alenka (ur.)., Mojster do- bro zasukanih stavkov. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2016, v tisku. Oset, Željko: Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Prizadevanje za ustanovitev Akademije, ustanovitev in njena prva leta. Ljubljana: SAZU, 2014. Rahten, Andrej: Izidor Cankar. Diplomat dveh Jugoslavij. Ljubljana: Center za evropsko prihodnost in ZRC SAZU, 2009. Repe, Božo, Prinčič, Jože: Pred časom. Portret Staneta Kavčiča. Ljubljana: Modri- jan, 2009. Stele, France: Umetnost v Primorju. Ljubljana: Slovenska matica, 1960. ACADEMIC CAREER OF EMILIJAN CEVC AND HIS EFFORTS TO STUDY THE (SACRAL) ART IN PRIMORSKA REGION Emilijan Cevc, art historian, who was defined by talent, work ethic border- ing toil, extremely well-informed, with the ability to introduce art history con- tents using terminologically and aesthetically perfect language, and was marked by education in art history school of Stele, reached European level with his re- searches. Due to this achievement, Slovenian cultural monuments, especially those from the period between Gothic and Baroque which are a mix of concepts from the centre and local influences, were included in European survey of art history. His research was based on geographical-chronological method and tire- less searching of information in the field and in the archives. Based on detailed stylistic, typological, and dialectological analysis, he made minimal corrections to the Mediterranean cultural circle and influence of Aquileia defined by Stele as a part of the big culturally-geographic arc reaching under the Alps from the gulf of Genoa to Kvarner bay and establishing itself as a special zone between Italy and Central Europe where the north and the south stylistic elements are mixing, International influences are being reshaped according to the taste of local workshops, and for which the lateness is characteristic. He divided the SUMMARY 164 Željko Oset: Akademska kariera Emilijana Cevca in njegovi napori pri preučevanju (sakralne) umetnosti ..., str. 153–164 Članki in razprave || Articles and Papers Slovenian area into three zones. The zone in Primorska has the strongest Italian character, in the second zone that is limited by Karavanke Mountains, where the Italian and northern elements are meeting, and the elements of northern and Central European character are dominating the third zone. Cevc was the first to publish the thesis that the wing altar in Kojščane »probably /.../ is not the product of the head master, but of one of master’s apprentices« who related to »some lost Schongauer’s graphics«, but stylistically to sculptural tradition of Villach. The specificity of the altar is in the ambitious design of its carving and in remarkable content and visual concept. It is a textbook example of late Gothic wing altar in the Central European area stylistically originating from carver’s workshops in Villach which met the demands of Slovenian customers with the manufactured products of the highest quality. 165 Letnik 39 (2016), št. 2 Ključne besede: Dravska banovina 1935–1941, Kraljevina Jugoslavija, politične stranke, Jugoslovanska radikalna zajednica, banovina Hrvaška, banovina Slovenija, banski svet, notranja politika, avtonomija Key-words: history 1935– 1941, The Drava Banovina 1935– 1941, the Kingdom of Yugoslavia, political parties, Yugoslav Radical Union, The Banovina of Croatia, The Banovina of Slovenia, Ban’s assembley, domestic policy, autonomy 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 94(497.1=163.6)"1935/1941" Prejeto: 12. 4. 2016 Položaj Slovencev v drugi polovici tridesetih let v Kraljevini Jugoslaviji GAŠPER ŠMID mag., višji svetovalec – arhivist Arhiv Republike Slovenije Zvezdarska 1, SI-1127 Ljubljana e-pošta: gasper.smid@gov.si, gasmid@gmail.com Izvleček Pričujoči prispevek je nastal ob podiplomskem magistrskem študiju zgodo- vine na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in ob pisanju doktorske disertacije z naslovom Dravska banovina v drugi polovici tridesetih let in vpliv Slovencev v Kraljevini Jugoslaviji (1935–1941) na Filo- zofski fakulteti Univerze v Mariboru. V njem sem obdelal obdobje t. i. banske uprave na slovenskem ozemlju Kraljevine Jugoslavije v vseh njenih segmen- tih in zgodovinskih okoliščinah v drugi polovici tridesetih let, vključno s pri- zadevanji za ustanovitev banovine Slovenije, ki so se začela intenzivneje po- rajati v zadnji četrtini leta 1939. Stanje oziroma vpliv Slovenije in Slovencev v Kraljevini Jugoslaviji sta lepo razvidna iz statistike in analiz Ministrstva za zunanje zadeve Kraljevine Jugoslavije o diplomatsko-konzularnih predstav- nikih kraljevine, ki je ohranjena v Arhivu Jugoslavije, v zbirki AJ 37, Dr. Milan Stojadinović. Abstract THE POSITION OF SLOVENIANS IN THE SECOND HALF OF 1930s IN THE KINGDOM OF YUGOSLAVIA The present article was written during the postgraduate study of History in the Department of History at the Faculty of Arts of the University of Ljubljana and when researching for the dissertation titled The Drava Banovina in the Second Half of the 1930s in the Kingdom of Yugoslavia (1935–1941) at the Faculty of Arts of the University of Maribor, at the History Department – field of study History after 1918 (part-time study). In the article, I analyzed the period of so-called Banate Administration in Slovenian area of the Kingdom of Yugoslavia in all its segments and historical circumstances in the second half of the 1930s, including efforts to establish Banates of Slovenia which started to emerge intensively in the last quarter of 1939. The influence of Slovenia and Slovenians in the Kingdom of Yugoslavia are clearly evident from the statistics and analyses of the Ministry of Foreign Affairs of King- dom Yugoslavia on diplomatic and consular representatives of the Kingdom which is preserved in the Archives of Yugoslavia in the collection of Milan Stojadinović (AJ 37 Collection). 166 Gašper Šmid: Položaj Slovencev v drugi polovici tridesetih let v Kraljevini Jugoslaviji, str. 165–178 Članki in razprave || Articles and Papers Uvod Ob strokovnem delu z arhivskim gradivom Kraljevske banske uprave Dra- vske banovine v Arhivu Republike Slovenije, pregledovanju arhivskega gradiva v Arhivu Jugoslavije v okviru sukcesije arhivskega gradiva nekdanje skupne dr- žave SFRJ in pisanju doktorske disertacije sem prišel do nekaterih spoznanj, ki v slovenskem zgodovinopisju do zdaj še niso bila docela javno in glasno pred- stavljena. V času takratnega političnega dogajanja sta se superiornost enega na- roda in finančno izkoriščanje drugih narodov, tudi naših prednikov, izjemoma poudarjala le ob volilnih shodih. Ker pa je zmagovalna stranka volitev, ali so imenovani člani prišli v vlado, se je na političnem parketu v Beogradu poudar- jala uradna jugoslovanska centralistično-unitaristična politična opredelitev, za domačo rabo v Sloveniji, na raznih shodih, pod to ali ono krinko pa avtonomi- stična slovenska smer. Do teh védenj sem prišel tudi s politično gospodarskim proučevanjem Dravske banovine kot sestavnega dela novonastale južnoslovan- ske države, ki se je po kraljevi ‘logiki’ in volji 6. 1. 1929 z uvedbo kraljeve ali šestojanuarske diktature, s katero je Kralj Aleksander I. Karadjordjević razpustil parlament, ukinil Vidovdansko ustavo, prepovedal vse stranke z nacionalnim, političnim ali verskim predznakom, sindikati so bili ukinjeni, prepovedana so bila vsa nevladna zborovanja, uvedena je bila stroga cenzura in iz Kraljevine treh narodov, Srbov, Hrvatov in Slovencev, je v oktobru istega leta nastala Kraljevina Jugoslavija, v kateri je imel monarh (kralj) neomejeno oblast. Na pritiske za- hodnih demokracij in po njihovem vzoru je kralj Aleksander sestavil oktroira- no, vsiljeno ustavo, poimenovano tudi kot Septembrska ustava, s katero je želel predstaviti Kraljevino Jugoslavijo kot demokratično državo, kljub temu, da jo je sam sprejel in potrdil, ker ni bilo parlamenta, ki bi jo lahko v imenu volje ljud- stva sprejel. S to ustavo je vpeljal dvodomen parlament, sestavljen iz senata in poslanske zbornice.1 Zanimivo je tudi, da je ta, druga ustava Kraljevine Jugosla- vije (prva je bila Vidovdanska (28. 6. 1921), op. a.), uradno obveljala do sprejetja tretje skupne ustave (29. 11. 1946), ko je bila Demokratična federativna Jugo- slavija (DFJ)2 z novo izvoljeno ustavodajno skupščino preimenovana v repu- bliko (Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo (FLRJ)). Z oktroirano ustavo je Kraljevina Jugoslavija postala ustavna dedna monarhija enega jugoslovanskega naroda, sestavljenega iz treh plemen, pod žezlom junaške dinastije Karadjord- jevićev. S posebnim zakonom so bile ponovno dovoljene politične stranke, ki pa so morale imeti jugoslovanski predznak tako v imenu kot tudi z izkazanim delovanjem, kar je potrjevalo idejo integralnega jugoslovanstva. Šele ob stoti obletnici začetka prve svetovne vojne so se razen zgodovin- skih institucij začeli zanimati zanjo tudi širši krogi. Moram priznati, da se ob študiju zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani s prvo svetovno vojno nisem srečal,3 čeprav sem se z njo ukvarjal (in se še ukvarjam) malce ljubiteljsko. Da je bila za Slovence, Hrvate in Srbe to »tabu tema«, se je razja- snilo šele ob nastanku samostojnih držav na tleh Jugoslavije, ki so bile večino- ma enonacionalne in ni možnosti superiornosti enega naroda nad drugim,4 z 1 Pričujoči prispevek je nastal ob pisanju doktorske disertacije na Oddelku za zgodovino Uni- verze v Mariboru: Dravska banovina v drugi polovici tridesetih let in vpliv Slovencev v Kraljevini Jugoslaviji (1935–1941). 2 Novonastala državna tvorba po drugi svetovni vojni na jugoslovanskih tleh (DFJ) je uradno nastala s 3. zasedanjem Avnoja v Beogradu 10. avgusta 1945. Ime DFJ je bilo nevtralno in ni omenjalo ureditve države, kakor je določal sporazum, podpisan med Titom in Šubašićem na Visu (16. 6. 1944). 3 Vpisal sem se v študijskem letu 1973/74 in ta tema je bila v domeni prof. dr. Metoda Mikuža. 4 Zanimivo je, da je prihajalo do manjših trenj celo v enem narodu, ki je imel različen zgodovin- ski razvoj, npr. na Hrvaškem med ‘turškimi’ Hercegovci in večinskimi Hrvati ali med Srbi in ‘prečanskimi’ Srbi. 167 Letnik 39 (2016), št. 2 izjemo še vedno vseh neizpolnjenih pravil daytonskega sporazuma v Bosni in Hercegovini. Nastanek nove južnoslovanske države Narodi, pozneje združeni v skupni južnoslovanski državi, so se v prvi sve- tovni vojni borili na različnih straneh. Avstro-ogrski del Slovanov je kot napa- dalec izgnal balkanske Slovane v izgnanstvo iz njihove domovine, kar je bilo za junaški vojaški narod, ki je še svoje poraze v bojih s Turki opeval kot zmage ali vsaj kot neodločen izid, zelo boleče in nečastno. Ob koncu prve svetovne vojne pa so bili balkanski Slovani z zavezniki na strani zmagovalcev in vsa območja, ki so se vključila v skupno državo, so preprosto šteli za vojni plen in ne kot ena- kopravne partnerje. Seveda so do dokončnega razpada jugoslovanske armade še vedno opevali svoja junaštva. Jugoslovanska armada je preživela tako obe kraljevini, drugo Jugoslavijo, in je (kot ob začetku prve svetovne vojne) spet ne- častno kapitulirala tudi ob razpadu zadnje skupne države. »Nova država (Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev oziroma Kraljevina Jugoslavija, op. a.) nikakor ni izpolnila naših upov in pričakovanj. Srbi niso nikdar prikrivali, da nas smatrajo za podjarmljen narod, za molzno kravo, ter so nas obdavčevali bolj, kot smo mogli prenesti. V šole se je uveljavljala jugoslovanščina, slovenski otroci so se morali učiti cirilice in srbohrvaščine. Hrvati so bili v boju proti zapostavljanju enotni, pri nas pa so se nadaljevali tradicionalni boji med klerikalci in liberalci: zdaj eni, zdaj drugi so bili je- ziček na tehtnici v vladi, ko je šlo za izigravanje Hrvatov, a s tem tudi naših koristi – v prid srbski čaršiji. Po vsej državi se je razpaslo podkupovanje, brez katerega nisi nikamor prišel: to je bil način srbskega uradovanja. Srbi so ostali Srbi, drugi pa postali Jugoslovani. Nekateri levo usmerjeni Slovenci so ostali vseskozi pri zahtevi po avtonomiji, med njim Prepeluh, (Albin, s psevdonimi: Bine, Mihalek Pavel, A. P. Rušič in Abditus, op. a.), Lončar in Tone Štebi, toda ostali so osamljeni, Slovenci se še niso znašli. Klerikalci so sicer poudarjali zahtevo po avtonomiji, toda samo dotlej, dokler so bili v opoziciji, potem pa so se prilagodili za nekaj koristi za svojo stranko. Niko- gar nisem poznala, ki bi se boril za korist vsega slovenskega naroda, zlasti pa ne za socialno šibke rojake.«5 Dravska banovina v Kraljevini Jugoslaviji Slovenija je bila vedno dober plačnik v proračune držav, v katerih je bila. V zadnji skupni državi, drugi Jugoslaviji, je še ob njenih zadnjih vdihljajih v zvezni proračun prispevala skoraj četrtino sredstev. To vsekakor ni bilo nič novega, saj so centralni organi v Beogradu skrbeli za kontinuiteto in gojili tradicijo iz prve Jugoslavije, da smo bili pri vzdrževanju države »privilegirani« in smo proporci- onalno vplačevali več kot drugi bratski narodi. Za ilustracijo bom navedel naka- zila v zvezni proračun za leto 1936, ko je okrnjena Slovenija (brez Primorske) ali Dravska banovina vplačala 312,24 milijona din, Savska 259,31 milijona din, Vrbaska 62,08 milijona din, Primorska 146,41 milijona din, Drinska 92,35 mili- jona din, Zetska 106,77 milijona din, Donavska 218,15 milijona din, Moravska 89,94 milijona din, Vardarska 80,51 milijona din in mesto Beograd 1.008,69 mi- lijona din. Če bi Slovenija vplačala realni delež, bi glede na število prebivalcev vplačala 8,04 % in ne 13,59 % dajatev, kolikor jih je dejansko vplačala. Razlika 5 Vode: Skriti spomin, str. 18–19. 168 Gašper Šmid: Položaj Slovencev v drugi polovici tridesetih let v Kraljevini Jugoslaviji, str. 165–178 Članki in razprave || Articles and Papers je bila 5,55 %, kar je v denarju pomenilo 147 milijonov din. Če pa bi primerjali še zneske, ki jih je Slovenija prejemala za javna dela, bi bila vsota še višja. Pre- več očitno izkoriščevalsko početje Beograda do Slovenije je z bogatim in sočnim jezikom predstavil urednik Slovenske zemlje, Glasila slovenskega kmečko-dela- vskega gibanja: »Zmeraj je ista žalostna slika jugoslovenskega centralizma za Slovenijo in Slovence, zmeraj tisto brezbrižno stališče čaršije: kaj nas briga, če vse po- gine, da le mi živimo … In prav tako naj bi se ves slovenski narod naučil izvajati edini neizogibni zaključek iz teh dejstev – da je treba tistega in tiste, ki so to brez primerno izkoriščanje uvedli in omogočili, ki so ob istem času tudi onemogočili vsak uspešen odpor Slovenije, ko so jo izročili zakonitemu majoriziranju, da je treba torej kratko in malo vse ‘jugoslovanske nacional- ne centraliste’ z bičem izgnati iz slovenskega občestva.«6 Nemoč soodločanja je prišla do izraza tudi na zasedanjih banskega sveta ob sprejemanju proračuna za leto 1935/36, ko so najprej komentirali (ne)pri- stojnosti imenovanih poslancev banskega sveta, ki »/.../ datira iz dobe pred usta- vo dne 3. septembra 1931 in je pač v najožji zvezi z naziranjem te dobe«. Zato je bila priprava proračuna pravzaprav delo bana oz. višjega uradništva banovine, ki je predlog poslalo finančnemu ministrstvu. To ga je pogosto še temeljito spre- menilo in znižalo, tako da banovini ni dovolilo predlaganih dohodkov, čemur je sledilo primerno zmanjšanje izdatkov. Priprava predloga proračuna je bila prvenstveno delo uradništva in drugi dejavniki na njegovo sestavo niso imeli vpliva. Ker sestavljavci niso upoštevali mnenj finančne politike, gospodarskih združenj in zbornic, so bili banovinski proračuni zelo nizki. Za primerjavo nava- jam časopis Slovenec, ki se hkrati dotika tudi pristojnosti banovin: »Pomisliti je treba, da znaša ves proračun dravske banovine komaj 100 milijonov Din brez podjetij, dočim znaša proračun splošne državne upra- ve skoraj 7 milijard Din. Banovinski proračun je komaj še enkrat večji kot proračun mestne občine ljubljanske. Pri tem je pomisliti, da ima Ljubljana nekaj nad 63.000 prebivalcev, Slovenija, za čije področje je veljaven bano- vinski proračun, pa nad 1,100.000 prebivalcev. To pomeni, da so funkcije, ki jih danes banovina izvršuje, prav majhne in se n. pr. v mnogih slučajih ba- novina omejuje samo na posredovalno vlogo med nižjimi oblastvi in mini- strstvi. Vse to nam pa tudi kaže, da prevladuje v naši državi še vedno sistem, po katerem je osredotočen največji del poslov v ministrstvih, če izvzamemo nižje organe. Zato tudi ne smemo smatrati banovine za organ, katerega po- men se lahko meri recimo s funkcijami ministrstev.«7 Avtor sicer nepodpisanega članka je pripravil še temeljito statistično pod- prto analizo o uporabi največjega porabnika proračunskih sredstev, tehničnega oddelka, in s tem nakazal nezavidljiv položaj Slovencev v kraljevini. »V drugih banovinah ima država v svoji upravi znatno več cest kot v naši banovini. Tako n.pr. oskrbuje država v zetski banovini 1725 km cest pri vsem cestnem omrežju 4022 km. Skupno znaša dolžina cest v naši državi (državnih in banovinskih) (leta 1931) 39.999 km, od tega je državnih 9727 km, torej približno ena četrtina. V Sloveniji je razmerje tole: skupno bano- 6 »Za denar Slovenije«, Slovenska zemlja, 31. 3. 1936, št. 6, str. 1. 7 SI AS 77, fasc. 10, Zapisnik 1. seje VII. zasedanja, 17. 2. 1936, Uvodni ekspoze bana dr. Marka Natlačena o banovinskem proračunu in splošnih razmerah v banovini. 169 Letnik 39 (2016), št. 2 vinskih in državnih cest, 4361 km (vse po stanju leta 1931), drž. pa 496 km, torej dobra desetina.« 8 Pet let pozneje stanje cest ni bilo bistveno drugačno: »Državnih cest v Dravski banovini napram drugim banovinam je po odstot- ku najmanj in znaša njih dolžina samo 13 % dolžine banovinskih cest. V ostalih banovinah je ta odstotek povprečno 25 %. Naravno je tudi to dejstvo vzrok primeroma visokih vzdrževalnih stroškov za naše banovinske ceste.«9 »Seveda pa moramo k temu dodati še neko važno dejstvo. Druge banovine podpira država, poleg tega, da ima v njih polno svojih ustanov, ki jih ni od- dala banovinam in jih torej vzdržuje iz državnega proračuna, še z velikimi dotacijami znašajo npr. 32 milj. Din za Primorsko banovino, 17.5 milj. Din za Vrbasko banovino, dočim plačuje naši banovini dotacijo v znesku 1 milj. Din, kateri znesek pa je bolj smatrati za priznavalnino.«10 Vsa ta razmišljanja na zasedanjih poslancev banskega sveta so prijazno prosila za vzpostavitev v ustavi iz leta 1931 obljubljene banovinske samoupra- ve, kar pa so ostale le pravice, zapisane na papirju. Kot bi se uvodničar Slovenca zavedal krutih dejstev, je članek sklenil v znanem balkanskem slogu: »Bilo bi dobro, da uradimo /.../« in »Stremeti pa bo morala banovina, da pride do pravične razdelitve dohodkov države in banovine.«11 Finance v očeh Trgovskega lista, časopisa za trgovino, industrijo in obrt »Nikjer niso samoupravne dajatve tako visoke kakor v Dravski banovini. Po statistiki finančnega ministrstva je znašala v kmetskih občinah samouprav- na davčna obremenitev na glavo prebivalca v Dravski banovini 122,50 Din, v Donavski, naši najbogatejši banovini, le 109,20, v Savski le 90,00 Din, v vseh drugih pa od 46,70 do 30,50 Din. Še večja je razlika v mestnih občinah (brez sedežev banovin), kjer dosega samoupravna bremenitev na prebival- ca v Dravski banovini 702,10 Din, v Savski 361,30 in v bogati Donavski le 224,90, v vseh drugih pa razen Zetske, kjer znaša 205,7, globoko pod 200 Din. Obremenitev s samoupravnimi dajatvami v mestnih občinah Dravske banovine je celo mnogo večja kot v mestih, ki so sedeži banovin in ki so naša največja mesta. Povprečna obremenitev v teh občinah znaša 349 Din na prebivalca, v Dravski banovini pa 702,10 Din. Značilno je tudi to, da se v zadnjih letih niso samoupravne dajatve v drugih banovinah dosti zvišale, temveč celo znižale, dočim so se v Dravski banovini kljub krizi prav izdatno zvišale. Tako se je v kmečkih občinah v vsej državi samoupravna davčna obremenitev znižala povprečno v zadnjih dveh letih od 68,25 na 67,50 di- narjev, dočim se je v Dravski banovini zvišala od 111 na 122,5 dinarjev. Še težjo sliko pa nam dajeta primera v mestnih občinah. V drugih banovinah je obremenitev narasla od 322,80 na 337,19 Din, v Dravski banovini pa od 511,60 na 702,20 dinarjev.«12 8 SI AS 77, fasc. 10, Zapisnik 1. seje VII. zasedanja, 17. 2. 1936, Uvodni ekspoze bana dr. Marka Natlačena o banovinskem proračunu in splošnih razmerah v banovini. 9 SI AS 77, fasc. 10, Zapisnik 1. seje VII. zasedanja, 17. 2. 1936, Uvodni ekspoze bana dr. Marka Natlačena o banovinskem proračunu in splošnih razmerah v banovini. 10 SI AS 77, fasc. 10, Zapisnik 1. seje VII. zasedanja, 17. 2. 1936, Uvodni ekspoze bana dr. Marka Natlačena o banovinskem proračunu in splošnih razmerah v banovini. 11 »Banovinski proračun«, Slovenec, 8. 2. 1935, št. 32a, str. 1. 12 »Nove banovinske davščine«, Trgovski list, 16. 2. 1935, št. 19, str. 1. 170 Gašper Šmid: Položaj Slovencev v drugi polovici tridesetih let v Kraljevini Jugoslaviji, str. 165–178 Članki in razprave || Articles and Papers Časnik Trgovski list je v nadaljevanju sicer priznal, da je gospodarstvo v Dravski banovini najbolj razvito, zato je razumljivo, da so davki malce višji, ven- dar so višji kot v rodovitni Vojvodini, več kot trikrat višji kot v mestnih občinah Donavske banovine, poleg tega v Dravski banovini plačujejo tudi socialno in po- kojninsko zavarovanje, ki ga ponekod sploh še ne poznajo. Prav tako sta v pri- merjavi z drugimi višje odmerjena še pridobnina13 in poslovni davek – današnji davek na dodano vrednost. Gospodarski krogi so pričakovali davčne olajšave, vendar so jih doletele še višje banovinske takse na račune, pobotnice in prizna- nice, s katerimi je bilo precej dela. Prizadele so vse sloje prebivalstva, saj se je z njimi v največji meri napajal banovinski proračun, a še ta sredstva so bila v začetku štiridesetih let preusmerjena prek ministrstva za finance. Vsekakor so se gospodarski krogi strinjali, da država in samouprave vsekakor potrebujejo, kar je cesarjevega, vendar bi moral tudi cesar upoštevati gospodarstvenike, kar bi bil lahko že korak bliže k banovinski samoupravi. »Žal pa se je izkazalo, da tega prizadevanja pri nas ni in da je beseda o sodelovanju z gospodarskimi krogi pri nas le fraza. Posledica tega pa more biti tudi samo ena. Niso se upoštevale želje gospodarskih krogov, ni se iskalo sodelovanje z njimi in tako so tudi ti brez vsake obveznosti. Nove banovin- ske davščine postanejo veljavne šele, ko jih potrdi finančni minister in pot k njemu je gospodarskim krogom še odprta.« Spraševali so se tudi: »Ali ne bi bilo bolje, če bi bil že doma dosežen sporazum z gospodarskimi krogi in če bi postal njih apel na finančnega ministra nepotreben. Sodelovanje z gospo- darskimi krogi je vsem v prid in čas je, da bi to spoznanje že enkrat prodrlo tudi do nas in tudi pri sestavljanju samoupravnih proračunov!«14 Kulturno prosvetni pogled Sredi tridesetih let ni bilo mogoče opaziti kakega napredka v kulturi, za kar je skrbel prosvetni oddelek. Tiskanje slovenskih šolskih učbenikov in zvez- kov je bilo do sredine tridesetih let v domeni prosvetnega oddelka Dravske ba- novine v Ljubljani, nato pa preneseno na Ministrstvo za prosveto v Beograd: »/…/ pomanjkanje učbenikov pa nima vzroka v pomanjkanju kreditov, tem- več v nesrečnem centralizmu in nesposobnosti centrale. Gospodje, dokler je bila aprobacija15 šolskih knjig v kompetenci prosvetnega oddelka v Ljublja- ni, smo imeli dovolj učbenikov, dobrih učbenikov in stvar je bila v redu. Ka- kor hitro pa se je Beograd polastil te stvari, ne vem, ali se mu je skominalo po honorarjih za ocenjevanje ali kaj, se je začel nered, in danes imamo kaos. Slišali ste že o izenačenju učbenikov. Cel vihar se je dvignil pri nas, ko smo videli, kako je zamišljeno to izenačenje in kakšno vlogo naj igra pri tem naš jezik, ki so ga hoteli potisniti vstran. Vršili so se shodi, protesti, vlagale so se vloge. Ali bo to pomagalo, ne vem, dovolil pa bi si na koncu staviti glede tega resolucijo. Šole potrebujejo miru, samo miru. Pouk mora uspevati in se morejo pričakovati od njega želeni sadovi, samo če ima mir. Posebno za šolo velja znani rek, da je v Jugoslaviji stalna samo nestalnost. Kakor hitro se ena stvar ustali, mora priti druga in ko se niti ta dobro ne usede, jo izpodrine tretja.«16 13 Pridobnina je starejši izraz za davek od dohodka in dobička pridobitne dejavnosti. 14 Prim.: »Nove banovinske davščine«, Trgovski list, 16. 2. 1935, št. 19, str. 1. 15 Aprobacija je uradna odobritev, potrditev. 16 SI AS 77, fasc. 10, Zapisnik 3. seje VII. zasedanja, 19. 2. 1936, govor dr. Petra Rozmana, str. 84. 171 Letnik 39 (2016), št. 2 Na pogubno situacijo za slovenski narod so se najbolj ostro odzvali na naslovni strani časopisa Slovenec s člankom Naš protest. V njem so zagovarjali željo za združitev s Hrvati in Srbi, ki bi omogočala obstoj in krepitev slovenstva. Slovenci bi prinesli v skupno državo »/.../ vrednote svojega zemljepisnega po- ložaja, svoje miselnosti, ki veže vzhod z zapadom, in svojih talentov ter smisla za mirno in urejeno državno življenje na podlagi poštenja na vseh javnih področjih. To je gotovo najsolidnejša podlaga za politično, kulturno in gospodarsko sodelo- vanje treh sorodnih jugoslovanskih narodov v eni, demokratični državi.« Vseka- kor pa demokratična Jugoslavija Slovencem ne bi smela onemogočati uporabe slovenskega jezika in razvijati svoje kulture, kar je v skupni državi seveda dovo- ljeno Hrvatom in Srbom. Še večja ironija bi bila, če Slovenci v lastni, svobodno izbrani državi, ne bi mogli ohraniti, kar jim je že uspelo v »/.../ borbi za obstoj s tujekrvnim gosposkim narodom«. Že tu so si drznili komentirati hegemonistič- ni plemenski centralizem, ki je pod okriljem jugoslovanskega nacionalizma le izkoriščal državo v stremljenju po prevladi. Slovenci so namreč dopuščali mar- sikaj, kar jim ni bilo pogodu, a vse naj ima svoje meje. To je bil poglavitni motiv, da so sprejeli sodelovanje v skupini JRZ in s tem doma prevzeli oblast. Njena zastopnika v vladi v Beogradu sta menda storila vse, da bi preprečila učni načrt v duhu unifikacije. Ob koncu članka so celo zagrozili, da bo banski svet naspro- toval monopolizaciji šolstva in razveljavil vse, kar nasprotuje enakopravnosti slovenskega naroda, sicer si bodo »/.../ nakopali odgovornost, da politiko proti nam samoposebi umevno nadaljujejo brez nas«.17 Trenja na prosvetnem podro- čju so se sicer navidezno umirila, vendar pa so se proti koncu tridesetih let pri- krito prikradla v gospodarstvo, kar neprikrito pa v diplomacijo. Gospodarsko ozadje Gospodarsko stanje Kraljevine Jugoslavije tik pred začetkom druge sve- tovne vojne je na šesti (zadnji) seji trinajstega (zadnjega) zasedanja banskega sveta leta 1941 podrobno orisal poslanec Ivan Avsenek,18 ki je zaradi predlaga- nega nizkega banovinskega proračuna predlagal skrbno ravnanje s sredstvi in dodal: »Razvoj sedanjih razmer moramo zavreti, pa četudi se nam nalože velike žrtve. Ne smejo se pripetiti slučaji, kakor se dogaja v južnih krajih naše dr- žave, ko kmetje mečejo po 1.000 din na gosli, 100,- din za anuitete kmečkih dolgov pa nočejo plačati. Vse te stvari mora naša država preiskati, če hoče vzdržati socialni red. Ne mislim, da bi bilo treba takoj poklicati na pomoč policijo ali žandarmerijo. To navadno nič ne pomaga.« Motila so ga tudi visoka posojila za obrambo. Svoj komentar je duhovito končal: »Če bi člo- vek rabil vse možnosti povečanja banovinskega proračuna in vzel notri tudi proračun vseh banovinskih institucij, tudi takih, ki šele pridejo, bi dobili prijetno sliko, ki bi operirala z zelo velikimi številkami. Toda ponavljam, v decembru je izšla uredba, kjer je zgovornost prepovedana, radovednost pa ni dovoljena.« Požel je burno odobravanje in ploskanje.19 Sploh je bila demokracija tistega časa v duhu ustave iz leta 1931. Na za- dnji seji zadnjega zasedanja banskega sveta so poslanci formalno sicer potrdili 17 »Naš protest«, Slovenec, 20. 2. 1936, št. 42a, str. 1. 18 Ivan Avsenek, tudi Avsenak, trgovec in industrialec iz Ljubljane. 19 SI AS 77, fasc. 15, Zapisnik 6. seje XIII. zasedanja, 22. 2. 1941, Razprava o banovinskih dohod- kih, str. 25–36. 172 Gašper Šmid: Položaj Slovencev v drugi polovici tridesetih let v Kraljevini Jugoslaviji, str. 165–178 Članki in razprave || Articles and Papers Pravilnik o banovinskem proračunu za leto 1941, ki pa je bil (pozor!, op. a.) se- stavljen že 10. 2. 1941 z vsemi finančno ovrednotenimi zahtevki, kakor si jih je zamislil ban z bansko upravo. Da ne bi slučajno prišlo do kakega nesporazuma, je zadnji (106.) člen določal: »Ta pravilnik s proračunom, ki je njegov sestavni del, stopi v veljavo dne 1. aprila 1941.«20 Če povzamemo: Pravilnik je bil že določen, sestavljen in finančno ovre- dnoten že pred začetkom zasedanja banskega sveta, in vse živahne razprave in dokazovanja ga niso spremenila niti za trohico. Pridružujem se mnenju popiso- valca arhivskega gradiva banskega sveta: »Težko je reči, koliko so bili vse pripombe, predlogi in številne resolucije banskega sveta nato upoštevani v praksi. Vsekakor je imelo mnenje banske- ga sveta v vseh zadevah zelo majhno težo, sicer se ne bi vseskozi prizadevali za povečanje kompetenc in poudarjali svojo nemoč. Burne debate so bile v glavnem viharji v kozarcu vode, ki so se ponavljali iz leta v leto.«21 Kraljevina Jugoslavija na zemljevidu iz leta 1939 Jugoslovansko politiko v drugi polovici tridesetih let zelo lepo predsta- vlja zemljevid, izdan ob 550. obletnici junaške kosovske bitke,22 leta 1939, tik pred podpisom hrvaško-srbskega sporazuma s še bolj pomenljivimi komentarji v drobnem tisku. V drobnem tisku so obrazložene vsebine v okvirjih, ki kažejo ideje zalo- žnika, Sekretariata Jugoslovanske narodne stranke, borbašev23 in tudi srbsko politično usmeritev. V desnem spodnjem kotu je v okvirju narodnostno predstavljena banovi- na Hrvaška, nastala s pogajanji med Vladkom Mačkom in Dragišo Cvetkovićem, ki so jo sestavljali Savska in Primorska banovina ter srez in mesto Dubrovnik. V Savski banovini je živelo 2,122.631 Hrvatov in 517.191 Srbov, torej kar petina. Če je Maček lahko sprožil hrvaško vprašanje v Jugoslaviji, v kateri je samo če- trtina prebivalstva hrvaške narodnosti, zakaj naj ne bi imeli pravice tudi Srbi v Savski banovini sprožiti srbskega vprašanja. Sledi retorično vprašanje: »Kam bi to pripeljalo?« Drugi del prihodnje hrvaške banovine naj bi sestavljale Vrbaska, Drinska (del Bosne) in Zetska banovina (del Hercegovine in Srem). Tudi to so sestavni deli Jugoslavije, kjer bi po sklenitvi sporazuma izpeljali plebiscit, čeprav je tu živelo le 437.888 Hrvatov, 1,192.822 Srbov in 649.442 muslimanov, ki se niso nikoli izrekli za Hrvate in so se deklarirali za Jugoslovane. Založniki so razgla- bljali, od kod jim pravica, da bi se v krajih, kjer ni živela niti petina Hrvatov, izvedel plebiscit, za Srbe v Savski banovini, kjer jih je živela četrtina, pa ne. Z ve- likimi črkami so zastavili vprašanje vsakemu poštenemu človeku, ali je mogoče 20 SI AS 77, fasc. 15, Zapisnik 1. seje XIII. zasedanja, 17. 2. 1941, Uvodni ekspoze bana dr. Marka Natlačena o banovinskem proračunu in drugih problemih banske uprave, str. 49–71. 21 Kološa: Banski svet Dravske banovine, str. 17. 22 AJ 37, t. e. 21, p. e. 151, Geografska karta Jugoslavije, izdana ob 550. obletnici kosovske bitke, v času t. i. reševanja hrvaškega vprašanja. Zato je med drugim predstavljena Koroščeva trditev, da je Jugoslavija sestavljena iz treh narodov, Srbov, Hrvatov in Slovencev. Dodano je: »/.../ on se naziva vođom slovenačkog naroda. Pa kad smo tri naroda spor je samo između Srba i Hrvata što se on kao vođa trećeg naroda meša u taj spor? Odgovor: »On od tog spora živi.« 23 Po literaturi je gradivo o borbaših v Arhivu Jugoslavije v fondu AJ 307 (Vodič za korisnike arhi- vske građe, 1985, str. 57, Pregled fondova i zbirki Arhiva Jugoslavije, 1993, Vodič kroz fondove Kraljevine Jugoslavije, 2000, str. 200–201). Popis gradiva Arhiva Jugoslavije, 2004, navaja, da zbirka še ni urejena, osnovni podatki o zbirki se razlikujejo, povzeti so po že Vodiču kroz fon- dove Kraljevine Jugoslavije, 2000. Gradiva naj bi bilo 2 fasc., 0,20 t. m. Gradiva nisem mogel uporabljati, ker je še vedno neurejeno. 173 Letnik 39 (2016), št. 2 določiti mejo med Srbi in Hrvati v taki meri, da bodo vsaj približno zadovoljni eni in drugi. Nanj so tudi že odgovorili, češ da karta jasno kaže, da je nemogoče potegniti mejo med Srbi in Hrvati. Po mnenju avtorjev naj bi hrvaško vprašanje že več let zorelo s pomo- čjo tujih politikov. Najpomembnejši naj bi bil dr. Anton Korošec, ki je zagovarjal tezo, da je Jugoslavija sestavljena iz treh narodov – Srbov, Hrvatov in Slovencev – in »/…/ on se naziva vođom slovenačkog naroda. Pa kad smo tri naroda spor je samo između Srba i Hrvata što se on kao vođa trećeg naroda meša u taj spor? Odgovor: »On od tog spora živi.« Zemljevid je bil izdan ob 550. obletnici kosovske bitke, do katere je po njihovem mnenju prišlo zaradi nesloge srbskih velikašev – kot ob koncu tride- setih let. Carja Dušana so zastrupili v 46. letu starosti, tik pred kosovsko bitko, nasledil ga je nemočni sin Uroš. Ravno tako je bil v 46. letu v atentatu ubit kralj Aleksander, ki ga je nasledil mladoletni kralj Peter. Potegnili so vzporednice in ugotovili, da po smrti carja Dušana ni bilo sloge med srbskimi velikaši, ki so se potegnili na svoje posesti in se šli nekakšno federacijo ali celo konfederaci- jo. Isto je zahteval Maček s politiki, Dragišo Cvetkovićem, Korošcem, Spahom in opozicijo, kar naj bi leta 1939, 550 let po bitki, vodilo Jugoslavijo v novo koso- vsko bitko. Namesto da bi bilo obnovljeno in povečano Dušanovo carstvo, se po 20 letih skupnega življenja vse postavlja na kocko. Dodano je bilo še, da spora- zum, ki do takrat še ni bil sprejet, ne bo prinesel miru in sožitja in bo »/.../ izvor svih mogućih nesreća i nedaka, pa i uzrok propasti Jugoslavije«. Isti zemljevid, ki je bil izdan ob obletnici kosovske bitke in je bil hkrati tudi letak za zbiranje sredstev proti nesrbsko mislečim,24 se končuje s pamfle- 24 Navedek na dnu karte: »Priloge za borbu protiv separatista slati na ček br. 56–570.« Geografska karta Jugoslavije, izdana ob 550. obletnici kosovske bitke, v času t. i. reševanja hrvaškega vprašanja (vir: AJ 37, t. e. 21, p. e. 151). 174 Gašper Šmid: Položaj Slovencev v drugi polovici tridesetih let v Kraljevini Jugoslaviji, str. 165–178 Članki in razprave || Articles and Papers tom: »Narod to ne sme, da dozvoli,« in s preroško mislijo: »Bez jugoslovenstva, bez Jugoslovena nema Jugoslavije.« Kako prav so imeli! Sanje o veliki Srbiji oziroma srbski Jugoslaviji so se začele razblinjati. Na- sprotja med narodi, predstavljenimi na zemljevidu, so se kruto, najprej s pomo- čjo zavojevalcev, pokazala že v drugi svetovni vojni, se z bratstvom in edinstvom samo navidezno umirila ter v vseh grozotah v devetdesetih letih 20. stoletja z istimi idejami silovito izbruhnila in Jugoslavija, alias ‘Srboslavija’, je končala na smetišču zgodovine. Položaj Slovencev v diplomatskih službah Kraljevine Jugoslavije konec tridesetih let Stanje oziroma vpliv Slovenije in Slovencev v Kraljevini Jugoslaviji sta lepo razvidna iz statistike in analiz Ministrstva za zunanje zadeve Kraljevine Ju- goslavije o diplomatsko-konzularnih predstavnikih kraljevine, ki je ohranjena v Zbirki dr. Milana Stojadinovića25, srbskega ekonomista, univerzitetnega profe- sorja in vodilnega članaq najprej srbske radikalne stranke in nato vse jugoslo- vanske radikalne zajednice. Zbirka je nastajala ob njegovem političnem delovanju, ko je bil na vodil- nih mestih v obeh kraljevinah, tako v Kraljevini Slovencev, Hrvatov in Srbov kot v poznejši Kraljevini Jugoslaviji. Najprej je v skladu z izobrazbo vodil finančno ministrstvo in postal senator. V tem obdobju je še vedno prevladoval centra- listično-unitaristični režim. Bilo pa je že konec Živkovićeve in Jevtićeve dik- tature in ko je poznejša Uzunovićeva vlada odstopila, je njeno mesto prevzela koalicija dr. Milana Stojadinovića in dr. Antona Korošca. Srbski radikalec Milan Stojadinović se je opiral na SLS in JMO. Vlada je morala reševati dva problema, gospodarskega z odpisom dolgov in za izboljšavo finančnih bilanc s sklepa- njem pogodb z že fašističnima Italijo in Nemčijo, in še nacionalna vprašanja v kraljevini. Obdobje kraljevega namestništva so zaznamovali trije predsedniki vlad: Milan Stojadinović (junija 1935–februarja 1939), Dragiša Cvetković (februar- ja 1939–marca 1941) in Dušan Simović (marca 1941–januarja 1942). Kraljevo namestništvo je konec decembra 1934 zaupalo sestavo vlade Bogoljubu Jevtiću, ki je dobil nalogo, da se skuša sporazumeti z opozicijskimi strankami in jim v zameno za priznanje oktroirane ustave ponovno dovoli delovanje. V kraljevi- ni je namreč že zavel rahel vetrič liberalizacije političnega življenja z ukinitvijo sankcij proti glavnima opozicijskima voditeljema, Korošcu in Mačku. Ob Ale- ksandrovem pogrebu se je Anton Korošec vrnil iz konfinacije, Vladko Maček pa iz zapora. Nova vlada naj bi bila na željo kraljevega namestništva sestavljena iz čim več novih ljudi in tako je bil kot predhodno uspešen minister za finance, dr. Milan Stojadinović, imenovan za mandatarja, nato pa je postal predsednik ministrskega sveta in hkrati še zunanji minister. V njegovem uradu so se zbirale informacije o delovanju senata, skupščine, ministrskega sveta, strankarskega ži- vljenja, skratka političnega in gospodarskega življenja v domovini, preko poročil konzularno diplomatskih predstavništev tudi o življenju izseljencev v tujini,26 ki jih je z izdelanimi naročenimi statistikami in analizami Ministrstva za zunanje zadeve Kraljevine Jugoslavije podal takratno realno stanje v jugoslovanskih di- plomatsko-konzularnih predstavništvih in tudi na samem ministrstvu ter s tem posredno prikazal položaj Slovencev v vladnih službah.27 Diplomatsko-konzularni uslužbenci so bili razdeljeni v karierne skupine 25 Vodič kroz zbirke, str. 9–13. 26 AJ 37, Župančić, Inventar, str. 1–416. 27 AJ 37, t. e. 48, a. e. 309/34, str. 579–586. 175 Letnik 39 (2016), št. 2 I–VIII. Na zunanjem ministrstvu je delalo 194 diplomatskih predstavnikov, od tega 156 Srbov (80 %), 28 Hrvatov (15 %) in 10 Slovencev (5 %). V tem času so torej v diplomatski službi delovali diplomati srbske, hrvaške in slovenske na- rodnosti v razmerju 80 : 15 : 5. Odstotni delež v tujini delujočih diplomatov je bil že za nianso drugačen. V tujini je delovalo 128 diplomatskih uslužbencev: 100 Srbov (78 %), 21 Hrvatov (17 %) in 7 Slovencev (5 %). Na diplomatskih predstavništvih v tujini je delalo 51 poslanikov, veleposlanikov in konzulov, od tega 40 Srbov (78 %), 9 Hrvatov (18 %) in 2 Slovenca (4 %). Na sedežu ministr- stva za zunanje zadeve v Beogradu je bilo zaposlenih 66 uslužbencev, od tega 56 Srbov, 7 Hrvatov in 3 Slovenci. Od tega je bilo kar 41 šefov, kjer so se tudi nekako držali pravila 85 % Srbov, 10 % Hrvatov in 5 % Slovencev. V primerjavi s skupnim številom uslužbencev je šefovski odstotek še višji; 22 % Srbov in 14 % Hrvatov, kar pomeni, da je imel vsak peti uslužbenec srbske narodnosti še- fovski položaj, pri Hrvatih komaj vsak sedmi. Slovencev sploh ni omenjenih in jih očitno med šefi ni bilo. Od 41 šefov na sedežu ministrstva jih je bilo kar 17 nastavljenih politično: pomočnik ministra, načelniki, podnačelniki ter vodje od- delkov in odsekov, ki so lahko uveljavljali politično voljo Kraljevine Jugoslavije v mednarodnih odnosih. Srbi so imeli 16 politično nastavljenih šefov (94 %), Hrvatje 1 (6 %), Slovenci pa nobenega.28 Zanimiva in povedna sestava diplomat- skega osebja! Karakteristike in usmerjenost nesrbskih predstavnikov v diplomatski službi so prej temeljito preverili. Od 38 Hrvatov in Slovencev v diplomatski službi jih je 10 delovalo v centrali, 28 pa v tujini. V tujini je bilo 5 poslanikov, od katerih sta se dr. Nikola Mirošević -Sorgo in dr. Ivo Andrić vedno držala bli- zu načel velikosrbske linije, ostali trije poslaniki pa so bili na nepomembnih mestih. Podobno je bilo stanje pri šestih generalnih konzulih, od katerih so bili razen Gabriča na nepomembnih mestih in Bernot je bil avgusta 1939 upo- kojen. Šest svetnikov poslaništev je bilo vedno blizu velikosrbski liniji, od njih še najmanj Vladimir Rybář, prav tako tudi 12 ostalih uslužbencev. V centrali v Beogradu nista bila Srba samo dva politična šefa, Kolombatović kot načelnik še nedelujočega oddelka za tisk in Božič kot podnačelnik političnega oddelka. Ra- zen njih pa še pet drugih uslužbencev, od katerih je bil Novačan avgusta 1939 že upokojen. Uslužbence diplomatskih služb so temeljito ocenili, zlasti Slovence in Hr- vate. Ocena dr. Izidorja Cankarja, poslanika v Buenos Airesu: »/.../ slab, dobar profesor sa protekcijom« ali ocena dr. Iva Andrića, poslanika v Berlinu: »/.../ intelegentan, tobož kao Hrvat ali sa protekcijom kao srpski književnik«. Še za- nimivost: »U ministarstvu kao pomočnik Pilja Milivoj sa protekcijom, vrlo slab, potrebno zameniti jednim našim ili sa Savom Obradovićem.«29 Od 38 uslužbencev so jih z »dobro« ocenili 11 in pol, z oceno »indiferentan« 16 in pol (predstavnik v Jeruzalemu Dedjulić je namreč dobil oceno »dobar – indiferentan«), popolnoma negativno so bili ocenjeni štirje predstavniki, dva sta bila upokojena. Posledica ocen je bila hitrost napredovanja v kariernih razredih. Če bi ocenjevali napre- dovanja po narodnosti, bi lahko rekli, da so bila za Slovence in Hrvate porazna, kljub višjim kvalifikacijam na znanstveno-socialnem področju, večji marljivosti, večjim uspehom pri delu. Zastarela in zarjavela personalna politika je povzro- čila, da je bilo od 65 uslužbencev v centrali kar 41 šefov in samo 24 od njih je bilo dodeljenih političnemu odseku. To je v praksi pomenilo velika pooblastila v zakonodaji in pri pripravi raznih amandmajev in »/.../ primenjivanje su punih 20 godina izključivo u korist Srba«.30 Številčno razmerje diplomatsko-konzularnih uslužbencev med Srbi, Hr- 28 AJ 37, t. e. 48, a. e. 309/34, str. 579. 29 AJ 37, t. e. 48, a. e. 309/34, str. 585. 30 AJ 37, t. e. 48, a. e. 309/34, str. 580. 176 Gašper Šmid: Položaj Slovencev v drugi polovici tridesetih let v Kraljevini Jugoslaviji, str. 165–178 Članki in razprave || Articles and Papers vati in Slovenci je bilo nekdaj v razmerju 51 : 38 : 11, kar je pomenilo 106 Srbov, 84 Hrvatov in 21 Slovencev. Stanje 1. oktobra 1939 pa je bilo v razmerju 81 : 15 : 4, kar pomeni, da je v diplomatski službi delalo 170 Srbov, 32 Hrvatov in 9 Slovencev.31 V centrali v Beogradu so imeli predstavniki Srbov: ministra, 6 uslužbencev v rangu ministra, med katerimi sta bila dva njegova pomočnika, 9 načelnikov in podnačelnikov, 29 šefov odsekov in od 43 ostalih diplomatsko- -konzularnih predstavnikov je bilo 35 Srbov, zlasti v političnih in finančnih od- delkih. V tujini je bilo 18 poslanikov, 13 najpomembnejših, od 45 generalnih konzulov in svetnikov so imeli Srbi 34 najpomembnejših in še 61 sekretarjev, konzulov, vicekonzulov in 50 pisarjev. V centrali je bilo od 87 zaposlenih le 14 Hrvatov in Slovencev (16 %), v tujini pa 27 od 124, kar je bilo samo 22 %, na- mesto predvidenih 50 %. Niti enega Hrvata ali Slovenca ni bilo v predstavni- štvih kraljevine v Bruslju, Budimpešti, Rimu, Santiagu, Lillu, Marseillu, na Reki, v Solunu, Trstu, Carigradu, Montrealu, New Yorku, Bariju, Zadru, na Dunaju, v Pečuju32 itd., skratka tam, kjer bi bilo slovensko poznavanje razmer še kako do- brodošlo. Posledica takega stanja je bila, da je bila celotna jugoslovanska zunanja politika, vodena iz Beograda, izključno v smislu velikosrbskih idej, posebno pri reševanju hrvaškega vprašanja in vzdrževanja hegemonije zlasti nad Hrvati in Makedonci, ki so jim s tako usmerjeno politiko odvzeli možnost vpliva in pomo- či iz tujine. Upoštevati je treba še, da je bilo med Srbi v konzularnih predstavni- štvih neznatno število t. i. prečanskih Srbov, tako da je bila politika pod vplivom centralne srbske hegemonije. »U toj službi, Slovenci i Hrvati mnogo sporije na- preduju i mnogo teže dobijaju šefovske položaje nego njihove kolege Srbijanci, i ako su Hrvati i Slovenci po naučnoj i socialnoj kvalifikaciji superiorni.«33 Da se analiza in statistika diplomatske službe Kraljevine Jugoslavije, ki je bila odsev njene takratne politike, ne bi končala s krivdo Srbov, so na koncu ekspertize poudarili, da je med 37 hrvaškimi in slovenskimi uslužbenci (brez pripravnikov) zaposlenih tudi nekaj naturaliziranih Hrvatov in Slovencev, ki so s poroko pridobili privilegiran status v primerjavi s sonarodnjaki, ki se niso vključili v srbsko družbo.34 Drugi neprodani Hrvatje in Slovenci so bili izposta- vljeni veliki demoralizaciji zaradi pritiska večine na manjšino in nagrajevanja naturaliziranih sonarodnjakov, ki so imeli zaslombo v vladajočih beograjskih krogih. Ob teh razmerah so Srbi ugotovili, da je med Srbi in Hrvati premalo zani- manja za diplomatsko službo, ker je bilo premalo politične podpore slovenskih in hrvaških politikov in to naj bi bil glavni vzrok za nasilni partikularizem.35 Za piko na i so dostavili še: »S toga je potrebno, da vodjstvo Hrvata obrati osobito pažnju na tu činjenicu, jer bez moralne i karakterne podloge ta se služba ne može očistiti od prošlog mentaliteta i shvatanja državnih interesa, makar se i po broju udovoljilo nacionalnom ključu.«36 In realni zaključek: »Brojni pregled ne pokazu- je pravu sliku, jer brojni udeo Srba iznosi 81 %, a stvarni uticaj je mnogo jači zbog čvrstih porodičnih, poslovnih i protekcijskih veza, tako da taj uticaj iznosi 99 %,« kar je bila žal kruta realnost. 31 AJ 37, t. e. 48, a. e. 309/34, str. 581. 32 AJ 37, t. e. 48, a. e. 309/34, str. 582. 33 AJ 37, t. e. 48, a. e. 309/34, str. 582. 34 AJ 37, t. e. 48, a. e. 309/34, str. 582; »/…/ ima ih nekoliko naturalizirovanih u Beogradu bilo ženidbom bilo što dosledno ispovedajučima rečima i delima velikosrpsku tezu«. 35 AJ 37, t. e. 48, a. e. 309/34, str. 582; »Nemajuči oslonca ni tazbini, a takodje bez podpore pravih predstavnika hrvatskog naroda i zbog slabog interesovanja slovenačkih političara za njihove sunarodnike u toj službi, nije čudo da se kod mnogih pojavljao moralni defektizam, popuštanje poštenih uzgoja pred nasilničkom partikularizmom.« 36 AJ 37, t. e. 48, a. e. 309/34, str. 582. 177 Letnik 39 (2016), št. 2 Zaključek V pričujočem prispevku sem poskusil orisati nič kaj zavidljiv položaj Slo- vencev v Kraljevini Jugoslaviji v drugi polovici tridesetih in začetku štiridese- tih let. Po drugi svetovni vojni se kljub spremembi režima situacija ni bistveno spremenila, saj so nam vladali igralci iz istega prostora s podobnimi manirami in nakanami. Naslednje generacije zgodovinarjev pa bodo lahko, s časovno dis- tanco, že primerjale vpliv in položaj Slovencev v Evropski uniji. ARHIVSKI VIRI • Arhiv Republike Slovenije, SI AS 77, Banski svet Dravske banovine, 1929–1941. • Arhiv Jugoslavije, AJ 37, Zbirka dr. Milana Stojadinovića, 1914–1944. LITERATURA Jončić, Dušan, Malović, Gojko, Antić Saša, Petrović Nada: Vodič kroz zbirke, Arhiv Srbije i Crne Gore (Jugoslavije), Beograd 2007. Kološa, Vladimir: Banski svet Dravske banovine 1931–1941, Arhiv SR Slovenije, Ljubljana 1980. Slovenec, letnik 62, št. 32a, Ljubljana, 8. 2. 1935. Slovenec, letnik 62, št. 42a, Ljubljana, 20. 2. 1936. Slovenska zemlja, Glasilo slovenskega kmečko-delavskega gibanja, letnik 2, št. 6, Ljubljana 31. 3. 1936. Trgovski list, časopis za trgovino, industrijo in obrt, letnik 18, št. 19, Ljubljana, 16. 2. 1935. Vode, Angela: Skriti spomin, Nova revija, Ljubljana 2004. Župančić, Tonka: Inventar AJ 37, Zbirka dr. Milana Stojadinovića, 1914–1944. Zbirka informativnih sredstava, Arhiv Jugoslavije, Beograd 1999. THE SITUATION OF SLOVENIANS IN THE SECOND HALF OF THE 1930S IN THE KINGDOM OF YUGOSLAVIA Agents of diplomatic services in the Kingdom of Yugoslavia were thor- oughly assessed, especially Slovenians and Croatians. The criteria for those po- sitions at thate time is best represented by assessments, such as the assessment of dr. Izidor Cankar, envoy in Buenos Aires: »/.../ bad, good professor under pro- tection« or assessment of the writer dr. Ivo Andrić, envoy in Berlin: »/.../intelli- gent, thus Croatian, but under protection as Serbian author«. In 2011, the exhibi- tion »Ivo Andrić in Diplomacy« was opened in the Archives of Yugoslavia. When I kindly presented them the official comment from the archival material on his work, they were even kinder in ignoring me. I would like to mention one more interesting fact: »Under protection as an assistant of Piljo Milivoj at the Ministry, very bad, should be replaced by one of ours or with Savo Obradović«. Out of 38 employees of the Ministry of Foreign Affairs, only 11 and a half were evaluated with ‘good’, 16 and a half with ‘indifferent’ (representative in Jerusalem Dedjulić VIRI IN LITERATURA SUMMARY 178 Gašper Šmid: Položaj Slovencev v drugi polovici tridesetih let v Kraljevini Jugoslaviji, str. 165–178 Članki in razprave || Articles and Papers received evaluation ‘good – indifferent’), four officials were assessed negatively, two of whom were already retired. The result of the assessment was the quick pace of career advancement. If we were to evaluate advancement by national- ity, we could say that Slovenians and Croatians had disastrous opportunities to advance their careers, despite the higher professional qualifications in the scientific and social field, better diligence, and more success at work. Obsolete and rusty personal policy caused that the 41 out of 65 employees in Belgrade were bosses and only 24 of them were assigned to the political segment. This meant substantial powers in legislation and preparing amendments and »/.../ for 20 Years working in favor of Serbs«. Characteristics and orientation of non- Serbian representatives of diplomatic service were thoroughly checked. Out of 38 Croatians and Slovenians in diplomatic service, 10 worked at the central and 28 worked abroad. There were 5 envoys abroad, of which dr. Nikola Mirošević- Sorgo and dr. Ivo Andrić adhered loyally to the principles of the so called ‘great Serbian line’, the other three occupied inconsequential positions. 6 consul-gen- erals found themselves in a similar situation as all with the exemption of Gabrič occupied insignificant post and Bernot retired in August 1939. 6 councilors of legations were always close to the great Serbian line, Vladimir Rybář and 12 other employees being the least close. Only two political bosses at the central in Belgrade were not Serbians; Kolombatović as head of non-operating Press Department and Božič as vice chief of Political Department. With their excep- tion, there were 5 other employees of which Novačan retired already in August 1939. Diplomatic and consular officials were divided into career groups I–VIII. At the 194 diplomatic agents worked at the Ministry of Foreign Affairs, 156 of which were Serbians (80 %), 28 were Croatians (15 %) and 10 were Slovenians (5 %). At the time, the ratio of Serbian, Croatian, and Slovenian employees in the diplomatic service was 80 : 15 : 5. The percentage of diplomats functioning abroad was a shade different. 128 diplomatic agents were functioning abroad: 100 Serbians (78 %), 21 Croatians (17 %), and 7 Slovenians (5 %). An interest- ing and very indicative structure of diplomatic staff. 179 Letnik 39 (2016), št. 2 Ključne besede: Miloš Štibler, zadružništvo v Sloveniji, zadružništvo v Kraljevini Jugoslaviji Key-words: Miloš Štibler, Cooperatives in Slovenia, Cooperatives in the Kingdom of Yugoslavia 1.02 Pregledni znanstveni članek UDK 929Štibler M.:334.734(497.1+497.4) Prejeto: 7. 5. 2016 Miloš Štibler (1882–1969), zadružnik in publicist GORANKA KREAČIČ dipl. um. zg., predmetna učiteljica, Osnovna šola Preserje, Preserje 60, SI-1352 Preserje e-pošta: goranka.kreacic@guest.arnes.si Izvleček Članek obravnava življenje in delo slovenskega zadružnika in publicista Mi- loša Štiblerja. Obmejni Slovenec iz Pohorskega Podravja, sin kmečkih star- šev, je maturiral na mariborski klasični gimnaziji in končal višjo zadružno šolo v Darmstadtu. Pred prvo svetovno vojno je deloval kot tajnik zadružne zveze v Celju. Z Dunaja je leta 1919 odšel v Beograd, kjer je s presledki ostal do leta 1946. Opravljal je službe v zadružnih organizacijah, bil je vodja kabineta na mini- strstvu za kmetijstvo v Beogradu, nato dolga leta vodja oddelka za krediti- ranje zadružništva v Privilegirani agrarni banki Beograd. Po drugi svetovni vojni se je vrnil v Slovenijo, v Ljubljano. Dolgih 70 let je pisal poljudno stro- kovne članke za slovenske, srbske in nemške časopise. Abstract MILOŠ ŠTIBLER (1882-1969), COOPERATOR AND PUBLICIST The article discusses the life and work of the Slovenian cooperator and pub- licist Miloš Štibler. The borderline Slovenian comes from Podravje region, from a farming family. He graduated from Classical Grammar School Mari- bor and completed Cooperative College in Darmstadt. Before the First World War, he acted as a secretary of the Cooperative Union in Celje. In the 1919, he went from Vienna to Belgrade where he stayed until 1946, with brief spells of staying elsewhere. He pursued activities in cooperative associations; he acted as the Head of the Ministry of Agriculture in Belgrade, then as the Head of the Department of Lending to the Cooperatives in the Privileged Agricul- tural Bank in Belgrade. After the Second World War, he returned to Ljubljana, Slovenia. For 70 long years, he wrote popular academic articles for Slove- nian, Serbian, and German newspapers. 180 Goranka Kreačič: Miloš Štibler (1882–1969), zadružnik in publicist, str. 179–206 Članki in razprave || Articles and Papers Uvod Pričujoče besedilo obravnava življenje in delo Miloša Štiblerja, sloven- skega zadružnika, ljubiteljskega igralca in publicista. Idejo za samostojni članek smo dobili,1 ko smo v družinski hiši Volčanškovih iz Brežic odkrili tisoče strani njegovih dnevniških zapisov po drugi svetovni vojni. Tja so prišli pred več kot petinštiridesetimi leti, ko jih je po njegovi smrti pripeljala iz Ljubljane njegova edina hči Duša. Do zdaj smo uredili in kronološko zložili več kot tisoč strani. Že na podlagi tega smo dobili vpogled v njegovo življenje in delo po drugi sve- tovni vojni, ko se je kot upokojenec intenzivno ukvarjal z družbenim delom na različnih področjih: v društvu upokojencev, v društvu potrošnikov, na področju sociale, v delavsko prosvetnih društvih itd. Ob rednem zapisovanju dnevnih do- godkov je ob različnih priložnostih beležil tudi spomine na svoje delovanje pred prvo in drugo svetovno vojno. Obmejni pohorski Slovenec, ki je svoje krstno ime Mihael iz domoljubja spremenil v Miloš, je bil dejaven v naprednih narodnih gibanjih. V času naro- dnostnih bojev na Slovenskem je začel pisati v časnike in časopise, ker je to čutil kot dolžnost, saj je slovenska beseda morala postati enakovredna nemški. Pisati je začel že kot gimnazijec, zgodaj pa se je posvetil še dvema dejavnostma, ki sta ga pozneje spremljali vse življenje: ljubiteljskemu igralstvu in zadružništvu, sle- dnje je pozneje postalo tudi njegov poklic. V članku je predstavljenih nekaj poglavitnih poglavij iz njegovega delova- nja in življenja. Za to smo rabili različne vire, od pogovorov z njegovimi sorodni- ki in znanci, preko družinskih podatkov iz mariborskega nadškofijskega arhiva, Štiblerjevega dnevnika in različne literature do Javorškove knjige Spomini na Slovence. Prvi del sestavljajo biografske črtice, nekoliko daljši citati iz njegovega dnevnika, ki zelo natančno pojasnjujejo njegovo razmišljanje, njegova dušev- na razpoloženja in marsikatero življenjsko odločitev. Štiblerjev dnevnik je pisan zelo tekoče in je izredno zanimivo branje tudi takrat, ko opisuje sočasne dnevne dogodke. V drugem delu je Miloš Štibler prikazan tako, kakor ga je videl Jože Javor- šek v svojih Spominih na Slovence. Skupaj s tastom, politikom Ivanom Pucljem, sta med glavnimi protagonisti Javorškove prve in druge knjige, ki je neke vrste mikrozgodovinska pripoved, preoblikovana v fikcijsko prozo. V tretjem delu je predstavljeno Štiblerjevo ljubiteljsko igralsko udejstvo- vanje v Celju, saj je kot pobudnik ustanovitve Dramatičnega društva leta 1911 ena ključnih oseb v zgodovini celjskega gledališča. V četrtem delu je predstavljena Štiblerjeva politična publicistika po koncu prve svetovne vojne, ko odide v Beograd gradit novo državo s takim navduše- njem, da ga vnema zapelje v predlog o jezikovni združitvi vseh treh konstitutiv- nih narodov nove države. Peti del je posvečen Štiblerjevi zadružni publicistiki. Prikazan je le prerez nekaterih njegovih idej in pogledov, saj bi podroben vpogled presegel prvotno zamisel o zgradbi pričujočega sestavka. Biografski pregled z vpogledom v dnevniške zapise Miloš Štibler je bil rojen kot Mihael Stibler 16. 9. 1882 v Fali pri Mariboru na naslovu Ruta (Greuth) 7. Njegov oče je bil Gašper Štibler, mati pa Jožefina, roj. 1 Nekaj podatkov o Milošu Štiblerju je mogoče prebrati v članku Kreačič: Po sledeh plemenitih Šufflay Otruševskih v Sloveniji, str. 128–161. 181 Letnik 39 (2016), št. 2 Gradišnik.2 Po prvi svetovni vojni in razmejitvi med novonastalo Jugoslavijo in Avstrijo se je večina Štiblerjevih sorodnikov znašla v Avstriji. »Danes se spominjam tudi mojega mlajšega brata Karla.3 Je kmet v Avstriji. Ali ni to čudno? Spada pod Lučane (Leutschach) nad Mariborom. Pri razme- jitvi med Jugoslavijo in Avstrijo po prvi svetovni vojni je padel pod Avstrijo. To je bila usoda celega tistega kota od Duha na Ostrem vrhu do Lučan. V tistem kotu je ostalo nekaj tisoč Slovencev, med njimi še dve moji teti in en stric po materi. Moja mati je bila od Duha na Ostrem vrhu. Zmeraj me srce zaboli, kadar koli se spomnim teh izgubljenih rojakov in sorodnikov.«4 V svojih dnevniških zapisih iz leta 1956 je zapisal, da je bil zaveden Slo- venec, narodnjak in že takrat zadružnik. To je bilo še v gimnazijskih letih, ko je obiskoval mariborsko klasično gimnazijo. »Obmejni Slovenec sem bil in kaj je prirodnejše, kakor da sem v takratnih razmerah postal narodnjak. Saj je narodnost bila najvažnejša stvar, ki so jo nam nasprotniki hoteli uničiti. Toda občasno sem že od mladega bil zadru- gar. V počitnicah med sedmim in osmim razredom gimnazije sem imel prili- ko prvič sodelovati pri ustanavljanju posojilnice v Vuhredu. Največ na mojo pobudo so se potem ustanovile posojilnice v Ribnici na Pohorju, v Vuzenici, na Muti in v Limbušu, vse razen Mute že leta 1902.«5 Mihael se je v gimnaziji preimenoval v Miloša, kot so to storili nekateri njegovi profesorji ter sošolci in somišljeniki. »Bila je to doba hudih narodnostnih bojev v Avstriji. Po velikih krajih, kot je bil nemškutarski Maribor, se je razvila predvsem pri mladih ljudeh po- sebno močna narodna zavednost. Najboljši prijatelji v mojem razredu smo bili Fludernik, potem Ivan Prekoršek,6 Mravljak Franc7 in jaz, ker smo vsi bili narodno zelo vneti. Fludernik se je tudi sam preimenoval iz Ignacija v Ognjeslava, jaz pa iz Mihaela v Miloša. Takšni smo bili v vsem, ko smo zapu- ščali mariborsko gimnazijo.«8 2 NŠAM: RMK, Sv. Marija v Puščavi 1875–1893, str. 38. 3 Avstriji je pripadla tudi kmetija, kjer je bila poročena Štiblerjeva sestra. 4 Štibler: Dnevnik, 4. 11. 1956. Dnevnik je v rokopisu in je v zasebni lasti njegove vnukinje Ka- mile Volčanšek. 5 Štibler: Dnevnik, 11. 10. 1956. 6 Ivan Prekoršek, politik, publicist in urednik (1883–1968). Predstavnik narodno radikalne ge- neracije, deloval je v Celju, kjer je terjal poslovenjenje napisov in šol, agitiral za majniško de- klaracijo v SN in bil leta 1918 iniciator deklaracijskega tabora v Žalcu. Po letu 1918 je deloval po politični liniji G. Žerjava in A. Kramerja in sodeloval pri poslovenjenju celjskega nemškega doma (Deutsches Haus). Glej tudi: Goropevšek: Ivan Prekoršek – potovalni učitelj Ciril Metodove družbe na sloven- skem Štajerskem: poti in stranpoti slovenske politike na Štajerskem v letih 1908–1912, str. 421–438. 7 Franc Mravljak, profesor, kandidat 44. volilnega okraja (Maribor, Celje, Ptuj, del Koroške) za volitve narodnih poslancev za ustavotvorno skupščino 1920. 8 Štibler še posebej omenja profesorja Raiča, ki je spremenil svoj nemški priimek Rajh. Potem še nadaljuje z zgodbo Ignaca/Ognjeslava Fludernika, ki je po študiju postal nemškutar in služ- boval v Sarajevu, kjer se je družil samo z Nemci. Ponovno je postal Ignac. »Po letu 1918 so nam Srbi in Hrvatje pripovedovali, da je bil Fludernik vnet član »Herrenklub-a«, to je vodilne nemške organizacije v Sarajevu in sploh v Bosni. Ta »Herrenklub« je imel namreč podobno vlogo, kot jo je v Ljubljani imela Kazina na današnjem Trgu revolucije.« Štibler: Dnevnik, 14. 10. 1956. 182 Goranka Kreačič: Miloš Štibler (1882–1969), zadružnik in publicist, str. 179–206 Članki in razprave || Articles and Papers Takoj po maturi se je vključil v zadružno gibanje. Zavzemal se je za na- rodno in gospodarsko enakopravnost Slovencev na Štajerskem. Zaradi slabih gmotnih razmer je prekinil študij slavistike na Dunaju. V svojih dnevniških za- pisih večkrat omenja, da mu je žal, da ni doštudiral predmeta, ki ga je imel rad prav tako kot zgodovino. Zaradi narodnostnih vrenj in gmotnega stanja kmetov je že zgodaj postal zadružnik. V njegovih poznejših dnevniških zapisih beremo, da je začel objavljati članke že kot gimnazijec. To ni bila potreba po literarnem ustvarjanju, pisal je zato, ker je menil, da se mora slovenska beseda redno poja- vljati v javnosti in v takratnem skoraj povsem nemškem Mariboru. Nezaupanje in odpor do Nemcev in Avstrijcev ga nista nikoli zapustila, a zanimivo je, da to ni veljalo za vse, kar je bilo nemško, saj je dolga leta, tudi na starost, v socialistični Jugoslaviji ohranjal redne stike z zadružnimi somišljeniki iz Nemčije, posebej z dr. Hasselmannom iz Hamburga.9 Na Štiblerja so vplivali tudi profesorji, ki se jih rad spominja, mi pa z na- slednjim pričevanjem dobimo kratek in jedrnat vpogled v tisti čas. Iz tega lahko razberemo tedanje vzdušje na mariborski gimnaziji, narodnostno zavednost pri nekaterih profesorjih in učencih, tudi narodnostno razklanost v najožji družini, vidimo, kakšne vzgojne in izobraževalne prijeme so uporabljali takratni profe- sorji, pa tudi Štiblarjev odnos do profesorjev in njegovo zgodnje navdušenje za slovanstvo. »Začel sem razmišljati o tem, če je bilo v meni kaj upornosti. In zdi se mi, da je nekaj malega bilo. Tako se spominjam, da smo v višji gimnaziji čitali nek Ciceronov govor, ki se je začel z besedami: ‘Quousque tandem abutere, Catilina, patientia nostra?’10 Bil je ponedeljek, latinščino smo imeli popol- dne in čitali smo predgovor, ‘praefatio’. Tri strani je bilo tega predgovora. Profesor Jerovšek, ki je poučeval ta predmet, pravi, da naj se predgovora do prihodnjega dne naučimo na pamet. Drugi dan, v torek, je latinščina bila že zjutraj. Imeli smo tudi druge predmete in zato nas je razjezilo, da se od nas zahteva, naj se od ponedeljka zvečer do torka zjutraj naučimo napamet tri strani latinskega besedila v prozi. Spominjam se, da bi se lahko naučil tudi celega predgovora, toda v meni se je nekaj uprlo in naučil sem se točno polo- vico. Drugo jutro začne profesor spraševati. Nihče ni znal. Mogoče sem bi že deseti, ki ga je poklical. Stopim iz klopi k tabli in čakam. ‘Die Praefatio’ pravi profesor. Začnem in gladko povem polovico. Utihnem in profesor nadaljuje misleč, da se ne morem spomniti naslednje besede. Toda jaz molčim in čez čas pravim, da dalje ne znam. ‘Zakaj ne?’ vpraša po nemško. ‘Zato, ker sem se moral pripravljati tudi za druge predmete’, mu odgovorim osorno. Pro- fesor dvigne pesti, požene me v klop in mi napiše najslabši red ‘popolnoma nezadostno’ ali šest. To se je zgodilo v začetku šolskega leta. Toda z Jerovškom sem imel dvoboj že ob koncu prejšnjega šolskega leta. Jerovšek je poučeval nemško steno- grafijo kot neobvezen predmet. Ravno tisti dan in tisto uro, ko je nekoč bila stenografija, je sprejemal zdravnik dr. Majciger, sicer nemškutarski sin nav- 9 Dr. Erwin Hasselmann, publicist in zadružnik (npr. Der Genossenschaffliche Sebsthilfe der Verbraucher (Zadružna samopomoč potrošnikov iz 1957). Kmalu po prihodu Hitlerja na oblast je z družino leta 1934 emigriral v Anglijo, kjer je ostal do leta 1949. Miloš Štibler se je dol- ga leta, še po drugi svetovni vojni, dopisoval z dr. E. Hasselmannom. V svojem dnevniku ga večkrat omenja, saj mu je dr. Hasselmann pošiljal tudi svoje knjige in članke, ki jih je Štibler pozneje podaril NUK-u, pa tudi pakete s stvarmi, ki so v povojnih letih primanjkovale v Jugo- slaviji. E. Hasselmann je napisal tudi knjigo o Robertu Ownu, ki jo je Štibler prevedel v sloven- ščino, a ni našel založnika, ki bi jo tiskal. Ta prevod se nam ni ohranil. Štibler: Dnevnik, 23. 4. 1963. 10 To so znamenite besede iz prvega Cicerovega govora proti zarotniku Katilini leta 63 pr. n. št., ki pomenijo: »Do kdaj boš vendar, Katilina, izrabljal našo potrpežljivost?« 183 Letnik 39 (2016), št. 2 dušenega staroslovenca,11 profesorja Majcigerja,12 ki je v mojem razredu v Mariboru več let poučeval slovenščino. Na žalost sem bil bolan in sem moral k zdravniku. Stopim pred stenografsko uro k Jerovšku in mu to povem. Ni mi dovolil, jaz pa sem kljub temu odšel k zdravniku. Ta me pogleda in mi napiše recept. S tem grem takoj nazaj v gimnazijo. Pridem prav ob 12. uri, ko je bilo konec pouka. Stopim k Jerovšku in mu pokažem recept v dokaz, da sem zares bil pri zdravniku. ‘Nisem dvomil, da greste zares k zdravniku, toda zahtevam, da me ubogate.’ Tako je rekel, a jaz sem odgovoril: ‘Za mene je moje zdravje važnejše kakor vse drugo.’ In sem šel. Jerovšek tega ni pozabil. To je pokazal tudi pri čitanju Ciceronovega predgo- vora. Bili smo v začetku šolskega leta in bil sem vprašan menda že prvi dan. Ali to mi je pokazalo, da se moram paziti. Razmišljal sem o tem in razmišljal. Bil sem že v skrbeh, toda tudi takrat mi je usoda bila naklonjena. Jerovšek je takrat v mojem razredu poučeval tudi slovenščino. Za tisti dan je bila iz slovenščine določena šolska naloga. Takrat sem se vsako jutro pred odhodom v šolo učil ruščine. Čitam neko rusko čitanko in najdem tam pre- govor, ki mi je zelo ugajal. Dobro si ga zapomnim in mislim, če bo danes za slovensko šolsko nalogo prišla tema (‘Schwefelthema’ smo to imenovali v nemščini), tedaj porabim v nalogi tudi ta ruski pregovor in ga napišem v ci- rilici. In res je bilo tako. Prosta tema in svoj načrt izvedem. Nisem se zmotil. Jerovšek je bil silno navdušen Slovenec in Slovan. Ko je videl v nalogi ruski citat, napisan celo v cirilici, je bila moja zmaga popolna. Od takrat sva bila in ostala dobra prijatelja.«13 Štibler se je po prekinjenem študiju slavistike zaposlil v Celju kot ura- dnik in zato dobil štipendijo Zadružne zveze za višješolski študij na zadružni šoli (Genossenschaftschule) v Darmstadtu. Študijsko se je potem izpopolnjeval še na Češkem, Danskem in v Nemčiji. Po študiju je bil revizor in tajnik Zadružne zveze v Celju, vmes je pisal o zadružništvu in se ukvarjal z ljubiteljskim igralstvom, kar je počel do pozne starosti. Mnogo je nastopal na javnih shodih in enkrat ga je Dragotin Gustinčič14 presenetil z neko izjavo. »Bilo je v zadnjih letih pred prvo svetovno vojno. Predaval sem v Matenji vasi blizu Postojne, v gostilni, ki je nosila napis mislim Lepa naša domovina. Govoril sem kmetom o gospodarstvu, in sicer največ o zadružništvu. Med mojim predavanjem je vstopil v sobo, v kateri sem govoril, ing. Gustinčič, ki je takrat menda služboval v Trstu. Po predavanju pristopi k meni in mi pra- vi: ‘Vi ste socialist.’ Odgovoril sem mu, da nisem član socialistične stranke, pač pa sem zadrugar.«15 Poleg službe, pisanja in igranja se je udejstvoval kot predavatelj na po- učnih tečajih oz. kot potujoči učitelj Ciril-Metodove družbe. Tako ga zasledimo septembra leta 1909 v Celju na poučnem tečaju, ki ga je prirejala Zveza naro- dnih društev na Štajerskem v sodelovanju s Socialnim odsekom zveze slovenskih štajerskih učiteljev in učiteljic. Štibler je na tem tečaju, kjer sta med drugimi pre- davala tudi dr. Gregor Žerjav in Ivan Prekoršek, imel dve predavanji, in sicer Alkoholizem in Časopis kot izobraževalno sredstvo.16 Svojih predavanj se Štibler spominja tudi v dnevniku: 11 Staroslovenci so bili konservativna politična smer v šestdesetih in sedemdesetih letih 19. sto- letja nasproti mladoslovencem. 12 Janez Majciger (1829–1909), slovenski narodopisni pisatelj, filolog in etnolog. 13 Štibler: Dnevnik, 17. 12. 1956. 14 Dragotin Gustinčič (1882–1974), slovenski politik in publicist. 15 Štibler: Dnevnik, 17. 12. 1956. 16 Štibler: »Rojaki!«, Narodni dnevnik, 28. 8. 1909, št. 196, str. 4. 184 Goranka Kreačič: Miloš Štibler (1882–1969), zadružnik in publicist, str. 179–206 Članki in razprave || Articles and Papers »Dr. Tuma pripoveduje v svojih spominih o nekem shodu socialdemokratov nekje na Goriškem. Na shod je prišel tudi duhovnik s svojimi ljudmi. Med go- vorom socialdemokratskega predstavnika je začelo v cerkvi zvoniti večerni- co. Duhovnik je začel moliti, njegovi župljani so sledili in se je temu pridružil tudi govornik. Tuma je zaradi tega grajal govornika. Nekaj podobnega se je pripetilo tudi meni. Če se prav spominjam, so se bli- žale volitve v štajerski deželni zbor, okrog leta 1912. Narodna stranka v Celju me je poslala kot govornika na shode v slovenjgraški okraj. Dva shoda sem imel: dopoldne v Razboru, popoldne v Šmiklavžu. Razbor (Zgornji) je oddaljen od Slovenj Gradca 15 kilometrov in leži visoko 884 metrov. Seveda je bila nedelja. Ko pridem v Razbor, je bila maša in morali smo počakati, da se konča. Po končani maši je prišlo na zborovanje mnogo kmetov in med nji- mi tudi župnik. Začel sem govoriti, a župnik je začel vpadati z raznimi vpra- šanji, ki so se največ tikala kmečkega gospodarstva in delovanja štajerskega deželnega zbora. Na vsako vprašanje sem mu takoj odgovoril tako, da sem videl, da so vsi poslušalci bili zadovoljni. Naenkrat začne zvoniti poldan. Župnik poklekne in začne glasno moliti, isto storijo vsi. In tudi jaz sem po- kleknil. Po končani molitvi takoj vstanem in nadaljujem s svojim govorom. Župnik vpada, jaz odgovarjam in v trenutku, ki mi je izgledal ugoden, svoj govor zaključim, a predsedujoči zaključi zborovanje. Ali bi Tuma tudi mene grajal zato, ker sem molil? Bržčas. Kljub temu mislim, da sem ravnal pravilno. Med temi hribovci je bil to vendar sploh prvi politič- ni zbor neke neklerikalne stranke. Nekako prvi korak, da bi ljudje s hribov, ki le redko pridejo v dolino, začeli misliti tudi o drugih političnih strankah in ne samo o tisti, o kateri jim je vsako nedeljo govoril župnik. Zato mi je bilo do tega, da slišijo cel moj govor. To se je zgodilo in uspeh vidim v tem, da mi župnik shoda ni razbil. Še pomagal je s svojimi vprašanji, ki jih je bilo mno- go, da sem s svojimi odgovori pokazal, da mi ne more do živega. Ljudje so molili, vsaka moja demonstracija v tem okolju bi bila nespametna. Popoldne sem zboroval v dolini v Šmiklavžu brez župnika.«17 V Celju je ostal približno do leta 1916, nato je bil pisarniški uradnik v bolnišnici v Celovcu in potem pri 47. pešpolku v Mariboru. Šele iz dnevniških zapisov izvemo, da so ga tam ‘skrili’ prijatelji, da ne bi bil na očeh oblasti, saj se je kot narodnjak in zadružnik preveč izpostavljal. Leta 1919 je odšel na Dunaj, kjer je delal kot revizor in referent jugoslo- vanskih zadružnih zvez Glavne zveze avstrijskih kmetijskih zadrug. Že naslednje leto je odšel v Beograd kot član narodnega predstavništva Jugoslovanske demo- kratske stranke (JSDS), in sicer kot namestnik poslanca dr. Vekoslava Kukovca. Zelo je cenil nekatere predstavnike JSDS, posebno Antona Kristana. V poznejših letih je sodeloval tudi z njegovim sinom Cvetkom Kristanom, ki ga večkrat ome- nja v dnevniku. Istega leta se je zaposlil kot inšpektor na Ministrstvu za poljedel- stvo v Beogradu.18 Nato je bil do leta 1922 vodja kabineta ministra za kmetijstvo in tudi vod- ja kabineta pri svojem bodočem tastu Ivanu Puclju. Naslednjih pet let, med letoma 1923 in 1928, je bil zadružni referent Ve- likega županstva v Ljubljani, leta 1926 pa je bil za kratek vmesni čas ponovno vodja kabineta kmetijskega ministra. Do leta 1928 je bil predavatelj na zadružni šoli v Ljubljani, nato je šel istega leta ponovno v Beograd, kjer je bil do leta 1929 načelnik Oddelka za zadružništvo pri ministru za kmetijstvo. Polnih 16 let, od leta 1929 do leta 1945, je kot vodja oddelka za kreditiranje založništva delal v Privilegirani agrarni banki Beograd. Ves ta čas je pisal in objavljal v slovenskem 17 Štibler: Dnevnik, 17. 12. 1956. 18 Štibler: »Slike iz srbskega zadružnega življenja«, Zadruga, 15. 7. 1919, št. 7, 8, 9, str. 50. 185 Letnik 39 (2016), št. 2 in srbskem časopisju ter se v prostem času ude- leževal prostovoljnih aktivnosti kot dolgoletni predsednik Zveze nabavljalnih zadrug državnih uslužbencev Jugoslavije in kot predsednik sloven- skega društva Ivan Cankar v Beogradu. Štibler je do druge svetovne vojne ogro- mno prispeval k razvoju slovenskega in jugoslo- vanskega zadružništva, ki je postalo upoštevanja vredno politično gibanje. Omeniti kaže njegovo zaslugo, da se je zadružništvo dobro opomoglo in uspešno saniralo po veliki gospodarski krizi v obdobju 1928–34, kar dokazuje, da je bil tudi do- ber finančnik. Bil je med ustanovitelji bolgarsko- -jugoslovanskega Inštituta za zadružništvo. Nje- govo zanosno vseslovanstvo je bilo še na stara leta neizmerno. V dnevniku pripoveduje prigodo z obiska jugoslovanske delegacije v Bolgariji, ki jo je zaradi Koroščeve zadržanosti vodil dr. Miha Krek. Ko je Štibler imel poslovilni nagovor, je v navdušenju napovedal, da je naslednji cilj zdru- ževanja vseh slovanskih zadružnih organizacij ši- ritev od Triglava do Vladivostoka in ne več ‘samo’ od Triglava do Črnega morja. Domačini in gosti so ob govoru skakali in vpili od navdušenja. Toda oba ministra, bolgarski in jugoslovanski, ga po- tem nista več pogledala, čeprav sta bila do takrat z njim zelo prijazna. Začetek druge svetovne vojne je dočakal v Beogradu. Že leta 1940 je bil med sopodpisniki za ustanovitev Društva prijateljev Sovjetske zveze, zaradi česar ga je beograjska policija leta 1941 aretirala in zasliševala. Štibler se je branil, češ da je predsednik Zveze nabavljalnih zadrug držav- nih uslužbencev, zato so na Zvezi upali, da bodo lahko iz Rusije poceni nabavljali življenjske po- trebščine. Miloš Štibler je bil velik panslavist in je v Rusiji že od nekdaj, tudi ko je bila še carska, vi- del zaščitnico malih slovanskih narodov. Njegova (so)pobuda za ustanovitev društva je bila logična posledica te naravnanosti. Samo štiri leta pozne- je Miloša Štiblerja ponovno najdemo med sopod- pisniki podobne pobude. To je bilo v začetku leta 1945. J. B. Titu so poslali pismo s smernicami za ustanavljanje društva in za začasno delo Društva za kulturno sodelovanje Jugoslavije s SSSR. 19 V njegovih dnevniških zapisih je moč najti podatek, da je ob bombardiranju Beograda zgo- rela vsa njegova pomembna dokumentacija. Od- 19 Med ostalimi sopodpisniki so na seznamu bili še neka- teri Slovenci, Boris Ziherl, Boris Vogelnik, Lojze Dolinar, kipar in Miloš Štibler, penzioner. Vir: http://www.znaci.net/00001/138_64.pdf (6. 1. 2016). Ordinacija dr. Morpurga v Mariboru (leta 1916). Miloš Štibler je tu delal eno leto kot pisarniški uslužbenec. (Vir: Družinski album Gregorja Puclja, Velike Lašče). 186 Goranka Kreačič: Miloš Štibler (1882–1969), zadružnik in publicist, str. 179–206 Članki in razprave || Articles and Papers nesel jo je namreč na varno, v agrarno banko, trdno zgrajeno zgradbo, a kaj, ko jo je bomba popolnoma razdejala. »Leta 1941, ko se je že videlo, da je vojna neizogibna, sem v Beogradu spra- vil svoje važnejše papirje v Privilegirano agrarno banko, kjer sem služboval. Celo ogromno poslopje je bilo od železa in cementa (betona), pa sem mislil, da bo tam najbolj varno. Tja sem spravil tudi mnogo svojih najljubših knjig, nadalje pisma, ki sem jih hotel obvarovati, ter fotokopije raznih kongresov itd. Med pismi je bila korespondenca z zadrugarji iz tujine in najzanimivejši dopisi, ki sem jih prejel od zadrugarjev iz Jugoslavije. V zbirki je bilo tudi mnogo pisem Radota Iršiča.20 Od vsepovsod mi je pisal, a to niso bila majhna pisma, marveč cele razprave. Niti eno od mnogih pisem ni obsegalo izpod dvajset strani. Za ta pisma mi je posebno žal. Varal sem se namreč, ko sem mislil, da bo v železnobetonskem poslopju varnost največja. Kajti napad na Beograd se je začel iz zraka 6. aprila 1941 zjutraj, menda okoli šeste ure. Med prvimi zadetki je bila Agrarna banka. Zadela jo je zapaljiva bomba, ki je priletela naravnost v arhiv med papir. V poslopju je bil vsepovsod lesen parket, mnogo vrat, okvirjev za okna, miz stolov, omar. Vse to je omogočilo požar, ki je uničil vse razen železa in cementa. Na gašenje seveda med bom- bardiranjem, nihče ni mislil.« Po koncu druge svetovne vojne se je vrnil v Ljubljano, kjer je delal kot svetovalec pri Iniciativnem zadružnem odboru Slovenije, potem pa pri Republiški zvezi kmetijskih zadrug. Svoj zadnji članek z naslovom Nekaj o rancah in flosar- jih v pohorskem Podravju, ki je nastal po pripovedi o žagarju Janezu Dovjaku, je napisal leta 1969, v 87. in zadnjem letu življenja.21 Kot smo že omenili, je prevedel knjigo svojega nemškega prijatelja dr. Hasselmanna o angleškem socialnem reformatorju Robertu Ownu iz leta 1958, a zanjo ni našel založnika. V njegovih dnevniških zapisih beremo, da je bil še kot upokojenec zelo ak- tiven v Socialistični zvezi delovnega ljudstva (SZDL), v občinskem odboru občine Ljubljana-Bežigrad, pri upokojencih, nadzornih odborih, bil je član komunistič- ne partije, vodil je delavsko prosvetno društvo Svoboda-Bežigrad itd. Nekje za- beleži, da je imel več kot 12 funkcij. Svoj odnos do politike je pojasnil mlademu možu svoje nečakinje, ko sta skupaj prišla k njemu na obisk. Začudil se je, ko je ugotovil, da se ne zanimata za politiko. »Takoj sem mu razložil, kaj pomeni beseda politika. Je grška beseda in bi se slovensko lahko povedalo, da je politika delo za urejanje vseh skupnih za- dev. Pri tem urejevanju mora vsak razumen človek sodelovati. Skupne zade- ve se morajo urediti in če sam tega ne storim, bo to storil nekdo drugi. Ta pa lahko eno ali drugo zadevo uredi v mojo škodo. Že iz tega čisto enostavnega in popolnoma točnega razloga se vsak razumen človek mora zanimati za politiko.«22 Zato denimo znotraj krajevne podružnice društva upokojencev delu- je zelo prizadevno, v imenu upokojencev piše slovenskim poslancem v zvezni skupščini o sprejemanju novega pokojninskega zakona; potem enako ravnajo tudi druge ljubljanske podružnice. Na bežigrajski občini sodeluje v marsikate- 20 Rado Iršič, narodni heroj (1910–1941). Član KPJ je postal leta 1936. Ekonomist. Kot revizor je deloval v Zvezi nabavljalnih zadrug državnih uslužbencev v Beogradu. Zaradi izdaje je bil v spopadu z gestapom ustreljen na Prisojni ulici v Mariboru. Bil je prvi mož Štiblerjeve nečaki- nje Štefke Štibler, ing, kemije, aktivistke, ki je preživela tri leta v Auschwitzu. 21 Štibler, Miloš (1882–1969). SBL – Slovenski spletni biografski leksikon. 22 Štibler: Dnevnik, 18. 4. 1963. 187 Letnik 39 (2016), št. 2 rem odboru, nekatere stvari graja, drugih se veseli. Veseli ga predvideno ustana- vljanje stanovanjskih skupnosti, ki bodo po njegovem mnenju močno podobne nekdanjim potrošniškim zadrugam. Pravi, da bo razlika v tem, da bodo stano- vanjske skupnosti imele še več nalog in možnosti za delo, kakor jih je imela stara potrošniška zadruga. Delovale naj bi in skrbele za celotno prebivalstvo, medtem ko je bila potrošniška zadruga omejena na svoje članstvo. Končno je, po njego- vem, med njima še ena velika razlika: potrošniško zadrugo so posebno vladajoči činitelji v kapitalistični družbi gledali postrani in jo ovirali pri delu, medtem ko bo socialistična družba storila vse za čim boljši razvoj in delo stanovanjskih skupnosti. Zelo dejaven je tudi v okrajnem Zavodu za socialno zavarovanje. Vestno beleži svoje govorne nastope na skupščinah, s katerimi pridobi poslušalstvo, a ga vodilni zaradi tega ne marajo. Stvari postajajo na nekaterih področij tako resne, da ga želijo odstaviti s funkcij. »Zato, ker v skupščini socialnega zavarovanja ne spadam med tiste, ki prav vse odobravajo, kar jim Izvršni odbor servira, marveč kritiziram, kadar koli se mi zdi, da tisto, kar se nam servira, ni koristno. (izpostavila avtorica) Našli pa so se tako v Izvršnem odboru kakor tudi med uradništvom Zavoda ljudje, ki so tajniku tako dokazali, da je kritika koristna ter tudi v Okrajnem zavodu socialnega zavarovanja potrebna.«23 Štibler si je prizadeval tudi za začetek ustanavljanja upokojenskih domov in sodeloval v potrošniških svetih. Poleg vseh udejstvovanj nikoli ni pozabil na vsakdanji obisk delavsko-prosvetnega društva Svoboda-Bežigrad od ustanovi- tve leta 1952. Ko je prenehal nastopati na odru, je še vedno sodeloval v uprav- nem odboru in drugih zadolžitvah znotraj društva. Vendar je zanimivo, da se poleg tako obsežnega družbenega udejstvova- nja zelo rad zateka k branju, predvsem literature, ki je izhajala pred prvo sve- tovno vojno in po njej. Zelo veliko bere in prebrano leposlovje omenja v kratkih pripombah ter ga obravnava ločeno od knjig, ki jih ‘študira’. Pogosto bere knjige tistih avtorjev, s katerimi se osebno ne strinja oz. so mu zanimivi zato, da ob branju zapisuje svoja mnenja. Bere in komentira knjigo Kmetom v pomoč Ivana Belca,24 ki mu ga je priporočil dr. France Veber, slovenski filozof in njegov znanec. Posveti se tudi branju Časa iz leta 1925/26, znanstvene revije Leonove družbe, ker obravnava življenje in delo Janeza Ev. Kreka; bere tudi razmeroma neznane, a njemu zanimive knjige in brošure, kot je na primer Pečnikova Slovenci in mednarodni promet iz leta 1898. Šele vpogled v njegovo celjsko obdobje nam razjasni, zakaj je tako inten- zivno bral določene avtorje. Vse je namreč poznal osebno, saj so v času njego- vega urednikovanja pri Zadrugi mnogi tam tudi objavljali. Spominja se Jože Glo- narja, literarnega zgodovinarja, s katerim je sodeloval in sta postala tudi dobra prijatelja. V dnevniku enkrat toži, kako ne zna ravnati z denarjem, in omeni, da je edini, ki je slabši gospodar od njega, Joža Glonar. Občuduje »ognjeno slo- venščino« Henrika Tume v knjigi Iz mojega življenja. Vsem tem ‘naštudiranim’ knjigam, kot jim sam pravi, posveča v svojem dnevniku ogromno strani, tudi čez dvajset, kdaj tudi petdeset, izpisuje citate in jih komentira. Med njimi so tudi knjige Ljudevita Pivka, s katerim je sodeloval pri Omladini, dalje prijatelja Bo- gomila Vošnjaka V borbi za ujedinjenu narodnu državu iz leta 1928, Gabrščkovi Goriški Slovenci, knjiga dr. Janka Brejca Aus dem Wilajet Kärnten itd. V antikvariatih zaman išče Ogrinovo knjigo Borba za jugoslovansko drža- vo iz leta 1921 in se zgrozi, ko mu povedo, da je po drugi svetovni vojni večina 23 Štibler: Dnevnik, 15. 6. 1957. 24 Ivan Belec, slovenski rimokatoliški duhovnik, sociolog in socialni publicist (1856–1889). 188 Goranka Kreačič: Miloš Štibler (1882–1969), zadružnik in publicist, str. 179–206 Članki in razprave || Articles and Papers takšnih knjig končala v papirnici Vevče. Zelo vesel je bil, ko mu je uspelo priti do knjige Hermana Wendla, Südslavische Silhoutten iz leta 1924. Posebej poudarja, da je bil Jernej Kopitar svetovalec srbskega jezikoslovca Vuka Karadžića. Glede jezika se je Kopitar držal načela: »Piši, kakor govoriš!« To mnenje je Vuk upo- števal in uvedel kot standard v srbski jezik. Tudi Štibler je v dnevniku večinoma pisal tuja imena na isti način, motilo ga je slovensko pisanje v izvirniku, češ da »navadni ljudje« zaradi tega napačno izgovarjajo Gaul namesto Gol,25 Eden na- mesto Idn.26 Zagovarjal je stališče, da se v slovenščini zapiše ime fonetično, toda v oklepaju naj se doda izvirnik. Vendar je v nekaterih člankih pisal ravno obratno. Kljub temu najde čas, da še vedno piše v slovenske časopise in se huduje, če ga ne objavijo, posebno jezen je na urednika Slovenskega poročevalca A. Ja- vornika, ki marsikatero Štiblerjevo poročilo ne objavi ali pa ga preuredi tako, da ga avtor komaj prepozna. Žalosti ga, da jih ne zanima nič, da več strani posve- čajo »nogobrcu« kot prispevkom s kulturno in drugo vsebino. Ne more razume- ti, zakaj urednikov Slovenskega poročevalca ne zanima njegov dopis o obletnici gradnje počitniškega doma Zveze nabavljalnih zadrug državnih uslužbencev v Gozdu Martuljku, ki je leta 1957 praznoval dvajsetletnico začetka delovanja. Vsi počitniški domovi tega združenja v Gozdu Martuljku, Ulcinju in Kaštelu so bili sad Štiblerjevega prizadevanja in aktivnega delovanja v vlogi takratnega pred- sednika Zveze nabavljalnih zadrug državnih uslužbencev Jugoslavije. Med politiki je najbolj cenil dr. Gregorja Žerjava. Nekje v dnevniku o njem zapiše, da je bil najboljši slovenski politik vseh časov. V letih po drugi svetovni vojni, ko je bil že v Ljubljani, je Štibler večkrat obiskal profesorja J. Breznika, ki ga je poznal še iz študentskih let.27 O njem zapiše, da je bil vključen v narodno radikalno mladino. Pozneje je bil predsednik protiklerikalne tiskovne zadruge, ki je organizirala tudi Vodnikovo družbo. Bil je zvest in marljiv sodelavec dr. Žer- java. V pokoju je veliko pisal. Napisal je zgodovino tiskovne zadruge in že leta pi- sal življenjepis dr. Žerjava. Štiblerju je pokazal kar zajeten rokopis. Tudi Štibler je zbiral in imel mnogo gradiva o dr. Žerjavu. »Breznika vprašam, kdaj bo dal Žerjavov življenjepis v tisk. Pravi, da niko- li. Povedal mi je, da je bil zaradi tega rokopisa klican na notranjo upravo, kjer so ga zasliševali tri ure, kaj piše, zakaj piše itd. V tej zvezi je baje bil v Celju zaslišan tudi Prekoršek Ivan.28 Stvar mi ni razumljiva. Prvič, ne more iti mimo Žerjava nobeden resen slovenski zgodovinar. In drugič, treba je po- praviti tudi veliko stvari, kakor laž o Koroščevih zaslugah za našo narodno osvoboditev ob prvi svetovni vojni. Prav v tole zadnje vprašanje bo Žerjavov življenjepis prinesel mnogo svetlosti.«29 Štibler v dnevniku ne omenja, da je tudi sam v celjskem obdobju, to je pred prvo svetovno vojno, pripadal narodno radikalni mladini. Bil je celo v vodstvu Narodne stranke. Ne napiše niti, da je bil leta 1909 skupaj s sošolcem Ivanom Prekorškom izvoljen v glavni in izvršni odbor Narodne stranke, ki jo je takrat vodil dr. Vekoslav Kukovec.30 25 Misli na francoskega generala in politika Charlesa de Gaulla. 26 Misli na angleškega predsednika vlade Anthonyja Edna. 27 Josip Breznik (1884–1975), geograf, zgodovinar in politik. Politično je bil Breznik član Na- rodno napredne stranke v letih 1909–1918, nato je sodeloval pri ustanovitvi Jugoslovanske demokratske stranke leta 1918. Breznikovo besedilo o Žerjavu je ohranjeno in je sestavni del njegovih objavljenih spominov. Glej: Škoro Babić, Košir: Spomini Josipa Breznika od konca 19. stoletja do druge svetovne vojne. 28 Ivan Prekoršek je bil Štiblerjev gimnazijski sošolec in najboljši prijatelj, kar smo že omenili. 29 Štibler: Dnevnik, 10. 8. 1957. 30 Narodni dnevnik, 1909, št. 281. Glede poznejšega razvoja dogodkov v Narodni stranki je iz njegovega občudovanja dr. Žerjava jasno, komu se je pridružil po razkolu v stranki. 189 Letnik 39 (2016), št. 2 Štibler je cenil tudi dr. Bogomila Vošnjaka, ki je bil njegov osebni prija- telj.31 Zelo malo ali nič pa ne omenja socialističnih jugoslovanskih in slovenskih politikov, razen tedaj, ko jim piše peticije ali kadar mu ugajajo Titovi govori, povezani s kmetijstvom. Ob smrti Moše Pijade zapiše: »Ko danes takole poslušam radio in vidim, kako vsi častijo Mošo, začnem vendarle gledati in vprašati, če je morda vsem smrtnikom enako naklonje- no. Zaključek je ta, da morda pravzaprav ni pravična. Pravičnih je malo, a tudi usoda je često rada nepravična. Moši je bila naklonjena. Moša je mnogo delal in velike so njegove zasluge za vse ono, kar danes Jugoslovani imamo. Toda veliko slavje, ki ga danes ob njegovi smrti praznujemo, je možno samo zato, ker je umrl kot aktivni, ne upokojeni vodilni funkcionar v državi. Če ne bi bil aktiven, bi šla njegova smrt mimo nas prav tako, kakor je šla, reci- mo, smrt dr. Gregorja Žerjava. Še žalostnejšo vlogo je v tem pogledu usoda igrala pri smrti dr. Alberta Kramarja. Najbolj žalostno pa pri smrti Ivana Hribarja. Oba poslednja sta zapustila dolino solz v času, ko je bila slovenska domovina zasedena po Italijanih oziroma po Nemcih.«32 Po drugi svetovni vojni je v Ljubljani pridobil nove prijatelje, med naj- boljše je štel dr. Leopolda Benka, filozofa in urednika Zadrugarja, glasila Naba- vljalnih zadrug uslužbencev državnih železnic v Ljubljani, pohorskega sorojaka Milana Vovka in Ernesta Vilfana.33 Zelo je cenil Karla Kisovca, blagajnika neke upokojenske podružnice: »To je star socialdemokrat iz Bernotove skupine.«34 Imel je redne stike s sorodniki, posebno je bil navezan na svoja nečaka, na ing. Lojzeta in ing. Milana Ilga, ter na nečakinjo Štefko Štibler.35 V dnevniških zapisih tarna, če kak dan nihče ne pride na obisk, in objokuje usodo starih za- puščenih ljudi, čeprav je bilo njegovo družabno življenje zavidanja vredno. Nje- gova edinka Duša je živela z družino v Brežicah in je poredko prihajala na obisk. Pred drugo svetovno vojno je bil med drugim odlikovan z redom belega orla36 in bil izvoljen za dopisnega člana Češke Zemedelske akademije.37 V njego- vem dnevniku beremo naznanilo, da je začel pisati knjigo o dr. A. Korošcu. Življenje in delovanje Miloša Štiblerja zajame v svojih Spominih na Sloven- ce tudi Jože Javoršek. Pravzaprav sta Miloš Štibler in njegov tast Ivan Pucelj med glavnimi protagonisti prvega in drugega dela knjige. 31 Štibler: Dnevnik, 17. 3. 1957. 32 Štibler: Dnevnik, 16. 3. 1957. 33 Dr. Leopold Benko, filozof, je bil stari oče slovenskega zgodovinarja dr. Jurija Perovška ter oče dr. Vlada in novinarja Dušana Benka. Ernest Vilfan je bil pred drugo svetovno vojno urednik Ognja, glasila mladih krščanskih socialistov. 34 Zvonimir Bernot, politik in publicist (1879–1955), je bil eden najpomembnejših slovenskih socialdemokratskih politikov. Karl Kisovec je bil tudi med kandidati na listi SSJ – Socialistične stranke Jugoslavije za narodnega poslanca leta 1922. Štibler: Dnevnik, 8. 12. 1956. 35 Spomini Štefke Štibler so del fonda Rada Iršiča, njenega prvega soproga, in se nahajajo v Arhi- vu Republike Slovenije. Prim.: AS 1520 Iršič, Rado, 1938–1939. 36 Odlikovanje belega orla (Orden belog orla) je bilo državno odlikovanje v Kraljevini Jugoslavi- ji (1918–1945) in je imelo pet stopenj. Odlikovanja so bila številčno omejena. Prvo stopnjo, Veliki križ/krst, je lahko dobilo samo pet oseb. Drugo stopnjo, Veliki oficir, je lahko dobilo samo dvajset oseb. Tretjo stopnjo, Komandir, je lahko dobilo štirideset oseb, četrto, Oficir, sto petdeset oseb, in peto stopnjo, Kavalir, tristo oseb. Štibler sicer pri Kavalirju ni zapisal, da gre za peto stopnjo, toda najbolj verjetno je, da je to bila peta stopnja. Štibler: Dnevnik, 27. 2. 1963. 37 Česká Zemědělská Univerzita v Pragi je agronomska fakulteta, ki je bila po prvi svetovi vojni še akademija. Štibler: Dnevnik, 27. 2. 1963. 190 Goranka Kreačič: Miloš Štibler (1882–1969), zadružnik in publicist, str. 179–206 Članki in razprave || Articles and Papers Miloš Štibler v Javorškovih Spominih na Slovence O Milošu Štiblerju je Javoršek pisal predvsem v drugi knjigi Spominov na Slovence. Zanimal ga je kot zet Ivana Puclja, ki mu je namenil eno od glavnih vlog v prvem od obeh delov svojih ‘spominov’. Javorškovi Spomini so pravzaprav mikrozgodovinska pripoved, preoblikovana v fikcijsko prozo, zato moramo biti kritični do njegovih opisov, trditev in sodb. Tudi sam avtor v uvodu pove, da v knjigi ne gre za pripoved o resničnih osebah in mestih. Vendar to ne drži, večina oseb je resničnih, kakor so resnične tudi nekatere zgodbe iz njihovih življenj. Pravzaprav je Javoršek, kot pravi nekje v knjigi, izbrskal o Pucljih (Fortunovi), Šufflayih (Križevi) in Štiblerju (Baranga) skoraj vse, kar se je izbrskati dalo. Po drugi strani je precej stvari izmišljenih zaradi učinkovitejše dramaturgije. O ži- vljenju M. Štiblerja smo med raziskovanjem in pogovarjanjem z znanci in soro- dniki izvedeli toliko, da lahko ločimo resnične podatke od pisateljeve domišljije. V to so vpeta tudi avtorjeva nasprotujoča si čustva, saj Štiblerja enkrat občudu- je, ker mu »diši na denar«, drugič pa ga predstavlja kot zlega duha Ivana Puclja. To se pokaže že takoj, ko Javorškov Nikolaj Baranga, v resnici Miloš Štibler, na začetku druge knjige stopi na prizorišče. »V skupščini se je okoli Slovencev sukal eleganten človek38 nedoločljive sta- rosti. V obraz je bil temen kakor cigan, a vendar ne tako hudo, da bi ga člo- vek prisodil v drugo raso, poteze je imel nadvse plemenite, čelo jasno, obrvi močne in goste, nosil pa je tudi lepo pristrižene brke. Lasje, ki si jih je dal striči na kratko, so kazali na plešavost. Njegov oče je bil Romun ali Cincar ali nekaj takega … mati pa Slovenka iz Laškega na Štajerskem, zato je tekoče govoril slovensko in celo trdil, da se počuti Štajerca. Vlada mu je naročila, naj se ukvarja s Slovenci, ki se v Beogradu ne znajdejo; vsekakor je bil zau- pna osebnost najvišjih političnih krogov. Pisal se je Nikolaj Baranga.«39 Iz življenjepisa in fotografij Miloša Štiblerja vemo, kako je malo resnice v tem fizičnem opisu kot tudi v opisu njegovega porekla. Nekatere družinske foto- grafije dokazujejo le resničnost prvega stavka. Ena od redkih pozitivnih stvari, ki jih Javoršek napiše o Štiblerju, sledi prav kmalu po zgornjem opisu. Štibler je za Javorška elegantni Beograjčan, ki se mu vsi klanjajo in je pravo nasprotje svo- jih nemarnih in nezanesljivih sorojakov: na sestanek pride vedno točno in svoje obljube drži: »Z Barango je bilo vse jasno in čisto /…/ kot bi stopil v zračno, sve- tlo sobo.«40« Javoršek nikoli ni slišal za Štiblerjev dnevnik, ki ga sedaj rešujemo pred pozabo in dokončnim razpadom iz vlažne kleti njegove vnukinje, a prav ta dnevnik potrjuje Štiblerjevo zanesljivost in točnost, saj je tudi sam zapisal, da nikoli ni zamujal na sestanke in bil zaradi svoje zanesljivosti deležen nalog, ki jih drugače ne bi zaupali človeku, staremu že več kot 75 let. V Javorškovih Spominih se pojavljajo opisi, ki Štiblerjevo vlogo v Beogra- du predstavijo na način vohunskega romana. Javorškov Janez Fortuna je ustvar- jen po predlogi Ivana Puclja, znanega slovenskega politika, poslanca in ministra. »Baranga je Fortuno večkrat povabil na večerjo. Zgodilo se je, da so šli z nji- ma na večerjo še drugi slovenski poslanci (stranka ni bila važna). Baranga jim je nenehoma zastavljal vprašanja: kako se počutijo, kaj mislijo o Beo- gradu, kakšni se jim zde Srbi, kdo bo glasoval za ustavo, kako se bodo obrnili 38 O prijetnem videzu in obnašanju ter »mehkih očeh« Miloša Štiblerja priča tudi dr. Avgust Rei- sman v knjigi Iz življenja med vojno. Avstrijska sodišča. Reisman: Iz življenja med vojno. Avstrijska sodišča, str. 52, 53. 39 Javoršek: Spomini na Slovence, 1989, str. 282. 40 Javoršek: Spomini na Slovence, 1989, str. 282. 191 Letnik 39 (2016), št. 2 komunisti, kakšne so možnosti, da bi Hrvatje vendarle prišli v konstituanto … Nikoli jim ni ničesar svétoval (čeprav so ga za nasvet izpraševali), zmeraj je samo spraševal in poslušal. Bil je v Beogradu pravi pravcati zavetnik iz- gubljenih Slovencev.« Ko je Ivan Pucelj, Javorškov Janez Fortuna, postal leta 1921 minister za kmetijstvo, je Štibler postal njegov šef kabineta. To naj bi se zgodilo istega dne, saj naj bi za to poskrbel Nikola Pašić. Pucelj je ob branju dekreta postal jezen, saj je mislil, da bo svoje najbližje sodelavce izbiral sam: »Ali ne bi bilo pošteno, da bi bil najbližji sodelavec član njegove stranke? Kaj bodo rekli volivci? /…/ A ko je vse premislil, premislil počez in povprek, je dognal, da ima najbrž Pašić prav: Baranga bo najboljša zveza med njim in ostalimi ministri, med njim in kraljem, med njim in Beogradom, med njim in Srbijo. Baranga bo njegova desna roka. Podaljšana misel njegove glave. Si- cer pa je menda strokovnjak za zadružništvo, za bančništvo, za jurisdikcijo, za vsega vraga /…/ Prekleti Baranga!«41 Verjetno je bližje resnici domneva, da sta Pucelj in Štibler postala sode- lavca iz drugih razlogov. Pucelj je prišel v Beograd iz Velikih Lašč, Štibler pa z Dunaja. Kot revizor in referent jugoslovanskih zadružnih zvez Glavne zveze av- strijskih kmetijskih zadrug in kot dolgoletni izvedenec (dvajsetletna praksa) na področju zadružništva v Monarhiji je imel veliko delovnih izkušenj, ki bi lahko koristile novemu ministru. Verjetno sta se dobro razumela, saj sicer Pucelj ne bi z njim poročil svoje hčere, čeprav je med bodočima zakoncema v letih zevala kar dvajsetletna razlika. Toda prav kmalu v knjigi nastopi Štibler kot Pucljev zli duh, Pašićev pod- taknjeni pristaš centralizma, ki naj bi ministru prav kmalu uničil sanje o avto- nomiji pokrajin. »Baranga je zvesto poslušal Fortunovo modrovanje v zvezi z ustavo in se dolgo spretno izmikal odgovorom, če ga je Fortuna povprašal za mnenje. Čakal je, da se bo Fortuna nanj dokončno čustveno in politično navezal, ta- krat pa mu bo spodkopal njegove predstave o organizaciji države.«42 Tako naj bi Štibler, po Javoršku, osvobodil Puclja krivde za njegovo prvo slabo politično presojo kmalu po nastopu mandata, in sicer glasovanja za Vidov- dansko ustavo leta 1921. Štibler, ki je bil vešč stikov z beograjsko politiko in naj bi bil celo njena podaljšana roka pri stikih in poskusih vplivanja na vse slovenske poslance, je svojo vlogo odigral natančno tako, kot so si zamislili Pašićevi centra- listi. Ti so že dosegli, do so komunisti in klerikalci zapustili skupščino, in jasno je bilo, da bodo glasovali proti. Štibler naj bi Puclja prepričal s preprosto ukano: »Vidiš, Fortuna, je rekel Baranga, če ne boš glasoval za ustavo, te bodo imeli ali za komunista ali za klerikalca. Fortuna je poskočil. Baranga je uporabil tisti dve besedi, ob katerih mu je zmeraj zavrela kri: klerikalec … komunist … Ne! Klerikalci in komunisti so bili zanj grobarji slovenstva, eni moralno, drugi fizično. Ko je Baranga videl, da je zadel v svojem podiranju Fortunove trme v zvezi z ustavnimi določili na pravo žilico, mu je začel pihati na dušo: Ustavo bo konstituanta sprejela, če voliš ali ne. Čisto preprost račun ti že da- nes pokaže, da je z odhodom komunistov in klerikalcev v konstituanti večina 41 Javoršek: Spomini na Slovence, 1989, str. 287. 42 Javoršek: Spomini na Slovence, 1989, str. 291. 192 Goranka Kreačič: Miloš Štibler (1882–1969), zadružnik in publicist, str. 179–206 Članki in razprave || Articles and Papers na strani vladnega predloga. Ampak če ne boš kot minister volil zoper vladni predlog, je jasno, da boš iz vlade zletel, kot si dolg in širok. In kaj boš tem dosegel? Nič!«43 Nadaljevanje zgodbe je znano: Vidovdan- ska ustava je bila sprejeta, zanjo je glasovalo vseh osem poslancev SKS, a Ivan Pucelj kmalu ni bil več minister. Manj znane so družinske vezi, ki so se v tem času stkale med ministrom Ivanom Pucljem in vodjo njegovega kabineta. Leta 1922 sta se po- ročila Miloš Štibler in Ema, Pucljeva najstarejša hči. Javoršek v svoji knjigi podrobno opisuje nju- no poroko.44 Poročila naj bi se tako v katoliški kot tudi v pravoslavni cerkvi. Javoršek je Štiblerju pripisal srbskega ali romunskega očeta, kar, kot vemo, ni res. Štiblerjevi so bili obmejni Slovenci, ki so se zaradi propada avstro-ogrskega cesar- stva leta 1918 znašli v različnih državah: brat in sestra sta kmetovala na domačih posestvih v Av- striji, tik ob meji, polbrat Tomaž v Sloveniji. To je bila Štiblarjeva življenjska travma, še na stara leta je objokoval usodo Slovencev, ki so ostali zu- naj matične države, in v skladu s tem krojil svoje politično prepričanje. Kako pa je z zanimivo Javorškovo trdi- tvijo, da je bil Štibler pravoslavec? Ta vsekakor drži. Štibler je bil pravoslavni Slovenec, kar je ne- navadna in malo znana kombinacija, ki je dejan- sko obstajala. Bil je namreč eden od približno dveh tisočev Slovencev, ki so po prihodu v Beo- grad sprejeli pravoslavje. Združili so se v Društvu pravoslavnih Slovencev sv. Cirila in Metoda, ki je obstajalo tudi med drugo svetovno vojno, ko je v Srbijo prišel drugi veliki val Slovencev, ki jih je z domov pregnal nemški okupator. Kar za- deva Štiblerja, lahko pritrdimo avtorici D. Bojić, ki navaja, da Slovenci niso sprejeli pravoslavja zaradi morebitnega strahu ali oportunizma, tem- več zaradi prepričanja in navdušenja. Ob tem niso bili zanemarljivi tudi razlogi, kot je bila npr. želja po prilagoditvi novemu okolju.45 Iz dnevni- ških zapisov Miloša Štiblerja vidimo, da je »ves 43 Javoršek: Spomini na Slovence, 1989, str. 292. 44 Anonimni pisec obrekuje ob tej priložnosti v Slovenskem gospodarju »povprečnega celjskega uradnika Miloša Šti- blerja, ki je prek Kukovčevih liberalov prijadral »bivše- mu kasapinu« Ivanu Puclju kot sekretar in nato poročil še njegovo hčer in tako dobil milijonsko doto. »Tedenske novice: Pucljev zet ni karsibodi«, Slovenski gospodar, 13. 7. 1922, št. 28, str. 8. 45 Bojić: Slovenci pravoslavne vere v Beogradu med dru- go svetovno vojno. Poročilo o njihovi dejavnosti od 1. 7. 1942 do 30. 6. 1943, str. 223–234. Poroka Ivi Pucelj z Adolfom de Costo iz Brežic, hčere Ivana Puclja in Eme Pucelj, roj. Šuflaj. Tu so zbrani nekateri glavni akterji Javorškovih »Spominov na Slovence« 1, 2. V prvi vrsti z leve Božica Štibler (Javorškova Blanka), hči Miloša Štiblerja in Eme, roj. Pucelj, v drugi vrsti z leve Miloš Štibler (Javorškov Nikolaj Baranga),v sredini Ema Pucelj, roj. pl. Šuflaj (Javorškova Alma pl. Križ), ter prva z desne Ema Štibler, roj. Pucelj (Javorškova Eva Fortuna, por. Baranga). V zadnji vrsti prvi z desne je Ivan Pucelj (Javorškov Janez Fortuna). Vir: iz družinskega albuma Gregorja Puclja, vnuka Ivana Puclja in pravnuka Danijela pl. 193 Letnik 39 (2016), št. 2 gorel za jugoslovanstvo«, da je bil slovanofil ter da je praznoval ‘slavo’ Jovan- dan 19. 1., kar je bil po pravoslavnem koledarju dan Janeza Krstnika.46 A je kljub temu in velikemu navdušenju ob novonastali državi južnih Slovanov nje- gov prvi prihod v Beograd spremljal strah. V dnevniku opiše, kako je bil pod vplivom avstrijskega tiska, ko je leta 1910 prvič obiskal Beograd, prav prestra- šen zaradi bližnjega srečanja z neciviliziranim Balkanom in divjaškimi Srbi. Kaj kmalu je tako zelo spremenil mnenje, da ga je Javoršek v svoji knjigi lahko pri- kazal kot potomca balkanskih staroselcev in Srba, ki je začuda imel slovensko mater. Gledališko in družbeno udejstvovanje Štibler je že pred prvo svetovno vojno sodeloval kot dijak v gledaliških predstavah v Pohorskem Podravju. V Celju, kjer je deloval šest let pred prvo svetovno vojno, je bil izjemno aktiven: bil je eden najvidnejših članov telovadne- ga društva Sokol,47 ki se je ukvarjalo tudi z gledališko dejavnostjo. Imel je svojo pesniško skupino, v katero je k sodelovanju povabil tudi generala in pesnika Rudolfa Maistra, ki je bil poslej njihov mentor.48 Štibler se svoji ljubezni do gledališča ni odpovedal; tudi v Celju je pustil svoj pečat na tem področju. Vsekakor velja poudariti, da se je vseh omenjenih aktivnosti udeleževal v prostem času, saj je bil tedaj zaposlen v celjski Zadru- žni zvezi. Bil je tudi urednik Zadruge, glasila celjske Zadružne zveze, in potujoči učitelj Ciril-Metodove družbe (CMD). V celjsko obdobje sodi tudi njegovo sode- lovanje v ‘aferi Prekoršek’, ki je močno razburila štajerske Slovence. To je bil spor z vodstvom CMD, ko je Štibler stopil v bran svojemu prijatelju in sošolcu iz gimnazijskih dni Ivanu Prekoršku.49 Slednji je namreč kritiziral delovanje CMD in izdelal program preoblikovanja družbe. Ime Miloša Štiblerja je neločljivo povezano z zgodovino celjskega gleda- lišča, ki je nastalo iz Celjskega pevskega društva (CPD) in iz njega izhajajočega Dramatičnega društva, ter se razvilo v današnje profesionalno gledališče. V Ce- lje je prišel leta 1908 in se takoj začel kulturno udejstvovati. CPD je imelo tudi gledališko sekcijo, ki je bila leta 1910 izredno dejavna, društveni tajnik je bil Mi- loš Štibler. Na občnem zboru društva 18. junija 1910 je Miloš Štibler predlagal, naj se ustanovi Dramatično društvo, ki naj bi bilo ločeno od CPD-ja. Predlog je bil sprejet in Dramatično društvo, neposredni prednik današnjega Slovenskega ljudskega gledališča Celje, je začelo delovati.50 Ustanovitev novega društva je bila sprejeta z veliko naklonjenostjo. Če preberemo besede, s katerimi je Slovenski narod pospremil ustanovitev Dra- matičnega društva v Celju, nam postane jasno, v kakšnih razmerah so delova- la slovenska društva v Celju.51 Še razumljivejše postanejo Štiblerjeve besede iz dnevniških zapisov, ki so polne grenkih besed na račun Nemcev. Ko jih danes beremo, se nam zdijo pretirane. Toda Miloš Štibler je živel in deloval v času, ko so bili narodnostni boji najmočnejši. Z navdušenjem je širil slovensko besedo 46 Štibler: Dnevnik, 19. 1. 193. 47 Bil je predsednik društva Sokolski dom, ki so ga ustanovili ob priložnosti začetka gradnje So- kolskega doma v Gaberjah, v Celju. Prim.: URL: http://ook.knjiznica-celje.si/zgodilo/sokolski.htm (27. 4. 2015). 48 Miloš Štibler (1882–1969). SBL – Slovenski spletni biografski leksikon. (17. 4. 2015). 49 Goropevše: Štajerski Slovenci, kaj hočemo?, str. 174, 176. 50 Omeniti kaže, da je tudi v naslednji sezoni 1911/1912 Dramatično društvo še vedno delovalo pod okriljem CPD-ja. 51 Ustanovitev Dramatičnega društva je »/…/ prvi temelj stalnega slovenskega gledališča v našem ponemčenem savinjskem mestecu«. Prim.: »Ustanovitev slovenskega dramatičnega društva v Celju«, Slovenski narod, 5. 1. 1911, št. 4, str. 2. 194 Goranka Kreačič: Miloš Štibler (1882–1969), zadružnik in publicist, str. 179–206 Članki in razprave || Articles and Papers s pisanjem v časopise in nastopanjem na gledališkem odru ter prav tako vneto narodnostno deloval tudi na zadružnem polju. Zato lahko rečemo, da je bilo nje- govo kulturno delovanje istočasno tudi politično, saj je bilo izraz upora in borbe proti vse večjemu nemškemu pritisku. Iz tistega časa izvira eden od Štiblerjevih psevdonimov – Mladin, saj je bilo v Dramatičnem društvu polno mladine, t. i. ‘mladinov’, ki so pod vodstvom dr. Vekoslava Kukovca vodili ostro borbo proti klerikalcem.52 Drobci iz časopisja nas opozorijo na še marsikateri podatek iz tistega časa. Tako je na primer Jutrov komentator ugodno ocenil nastop celjskega Dra- matičnega društva v Finžgarjevi igri Divji lovec leta 1911. V igri je nastopil tudi 29-letni Miloš Štibler kot Lisjakov Gašper, posestnikov sin, in kritik omenja, da s svojim nastopom ni zaostajal za drugimi izvrstnimi nastopajočimi.53 Igralska zasedba, namenjena glavnim vlogam, je v celjskem Dramatičnem društvu štela dve ženski in tri moške, med njimi je bil tudi Miloš Štibler.54 Kot poroča Dan, je imel naslovno vlogo v predstavi Gospod Grobski, s katero so go- stovali v Žalcu.55 Čeprav so Nemci v prvi svetovni vojni uničili večino dokumentacije o de- lovanju celjskega Dramatičnega društva, je raziskovalcem tega področja uspelo rekonstruirati del gledališkega repertoarja do začetka vojne. Tako na primer izvemo, da je Miloš Štibler oktobra 1913 nastopil v enodejanki Na mostu in v Brandonovi Charlijevi tetki, novembra 1913 v Halbejevi Mladosti, isti mesec tudi v Schönthan-Kadelburgovi burki Dva srečna dneva, decembra pa v Guimerjevi drami V dolini. Prav s tem delom sta Dramatično društvo in njegov režiser Josip Molk uvrstila na spored zahtevnejše predstave z večjo umetniško vrednostjo, toda vse je bilo odvisno od obiska gledalcev, ki so jim na žalost ustrezale eno- stavne zabavne igre, zato je obisk usahnil. Iz krize so se poskusili izvleči v zimski sezoni 1914 z Drégelyjevo komedijo Če frak dobro pristoja, kjer je tudi nastopil Miloš Štibler, prav tako je nastopil tudi v sedmi predstavi društva Legionar in v Sudermannovi Tihi sreči.56 Potem je prišla prva svetovna vojna in beseda je v celjskem Dramatič- nem društvu utihnila za več kot štiri leta. Šele leta 1919 se je ponovno oglasila, a takrat je bil Miloš Štibler že v službi na Dunaju kot revizor jugoslovanskih zadružnih zvez v okviru Glavne zveze avstrijskih kmetijskih zadrug. Nato je mo- narhija razpadla in Miloš Štibler je navdušeno poletel pod okrilje nove države, ki je združila večino južnoslovanskih narodov; z Dunaja je odšel naravnost na ministrstvo za kmetijstvo v Beograd, v Belgrad, kakor so ga, vsaj na začetku, imenovali Štibler in drugi njegovi sodobniki. Kdor bi mislil, da je v beograjskem okolju utihnila slovenska beseda, bi se zmotil. V novo prestolnico so se zlile množice iz vseh krajev nove države, med njimi tudi Slovenci. Slednji so ustanavljali svoja društva, delovalo jih je kar ne- kaj, med njimi tudi Slovensko prosvetno društvo Ivan Cankar, katerega društveni 52 Gradišnik, Fedor: Ustanovitev samostojnega ‘Dramatičnega društva’. Dokumenti SGM, 1967, št. 10, str. 411. 53 Iz slovenskih krajev, Jutro, 14. 12. 1911, št. 647, str. 1. Breznik v svojih spominih piše, da iz- hajata imeni »mladini« in »starini« iz »peresnega boja« med Štiblerjem in dr. Tavčarom, kjer se je Štibler pod svoj članek podpisal kot Mladin, zato se je v odgovoru dr. Tavčar podpisal kot Starin. Šlo je za politični spopad znotraj Narodne napredne stranke, kjer so »mladini« nastopili pro- ti dr. Tavčarju, ki je imel za »mladine« nesprejemljiva stališča, ker je denimo glasoval v dež. odboru za odpoved službe arheologu Valterju Šmitu, ker je bil protestant, ali pa, da ne smejo učitelji nastopati na političnih shodih. Prim.: Škoro Babić, Košir: Spomini Josipa Breznika, str. 95, 96. 54 Gradišnik: Zadnja sezona celjskega Dramatičnega društva, str. 43. 55 Dan, 16. 3. 1914, št. 807, str. 2. 56 Gradišnik: Zadnja sezona celjskega Dramatičnega društva, str. 43–46. 195 Letnik 39 (2016), št. 2 predsednik je postal Miloš Štibler.57 To je bilo več kot desetletje po tem, ko je spomladi leta 1919 prišel v Beograd kot slovenski član in Kukovčev namestnik narodnega predstavništva za Jugoslovanske demokratske stranke (JDS). Več kot očitno je, da je Štiblerjevo nekritično navdušenje za jezikovni unitarizem neko- liko splahnelo. Vendar ideje tudi pozneje ni povsem opustil. Svoje, zdaj že bogate igralske izkušnje, je Štibler prinesel v novo okolje in z novimi sodelavci začel pripravljati nov repertoar. Izvajali so gledališke pred- stave slovenskih avtorjev in Miloš Štibler je spet nastopal v različnih vlogah. Viri omenjajo bogato gledališko aktivnost tega društva in pravijo, da so med dru- gim leta 1933 uprizorili komedijo Svetniki v režiji G. J. Kosmača. Na pravoslavno novo leto 1933 (13. januarja 1934) pa so uprizorili Golarjevo Vdovo Rošlinko.58 Potem je prišla še ena vojna in Miloš Štibler je v medvojnem kulturnem molku delil usodo svojih someščanov v mestu, ki so ga zasedli Nemci. V njegovih dnevniških zapisih beremo, da je prodal prav vse, kar je imel, od pohištva do ra- dia in pisalnega stroja, pa vse do oblek in nakita. Za zlati prstan, darilo njegove ljube mame, je dobil dva litra olja. Tudi druga svetovna vojna je minila in Miloš Štibler je s tokom zaplaval v svojo tretjo državo, v socialistično Jugoslavijo. Vrnil se je v Slovenijo, v Ljublja- no, kjer je ostal do smrti leta 1969. Vendar je njegov neutrudni duh ponovno našel prostor, kjer je lahko delo- val. Tokrat so to bila socialistična delavska prosvetna društva in Miloš Štibler se jim je, čeprav že upokojenec, pridružil s svojo značilno vnemo. To je bilo Dela- vsko prosvetno društvo Svoboda za Bežigradom. V svojem dnevniku iz let 1956 in 1957 redno omenja dejavnosti v okviru tega društva. Deloval je v nadzornem odboru, a svoje »igralske« kariere ni opustil niti na stara leta. Vse do svojega 75. leta je nič kolikokrat nastopil v gledaliških igrah, ki jih je vse do svoje smrti vodil Valo Bratina,59 nato pa Albin Rutar, ljubiteljski igralec in režiser. V dnevniških zapisih omenja, da je najraje igral v veseloigri Vdova Rošlinka. Od narodno radikalnega »mladina« do narodno unitarističnega apologeta: Štiblerjeva politično angažirana publicistika S publicistiko se je začel ukvarjati že v gimnazijskih letih.60 V njegovih dnevniških zapisih beremo, da je objavljal, ker je to čutil kot svojo dolžnost. Mla- di narodnjaki so menili, da morajo objavljati, da bo slovenska beseda enakovre- dna v takrat pretežno nemškem Mariboru. Zato je pisal domoljubna besedila. V njegovem dnevniku beremo, da se ga je, ko so Avstrijci zmagali v bitki pri Ko- baridu, polastil tolikšen obup, da ni našel miru, dokler ni o tem napisal članka. »Slovenci smo bili žalostni zaradi italijanskega poraza. V četrtem letu voj- ne, pa še dovolijo Nemcem tako veliko zmago. Da, kobariška zmaga ni bila 57 Priseljevanje in društveno delovanje Slovencev v drugih delih jugoslovanskega prostora. Zgodo- vinski oris in sedanjost, str. 166. 58 Milenković, Vuković: Delatnost slovenačkih udruženja u Beogradu 1921–2014, str. 55. 59 Valo Bratina, igralec, režiser, scenograf, gledališki organizator, 1887–1954. Nastopal je v Nem- čiji, kjer je bil dve leti, v Trstu, Mariboru, Celju, Ptuju, na Koroškem in v Ljubljani. Bratina je odigral več kot 300 vlog. V enem obdobju je zagovarjal, da bi na domače odre postavljali srb- ska in hrvaška dela v izvirniku in da naj bi Srbi in Hrvatje igrali slovenska dela v izvirniku, kar se seveda ni uresničilo. Na predlog Miloša Štiblerja pa je po njem poimenovana ena od ulic za Bežigradom. 60 Naj bi to bila celjska Domovina, in sicer leta 1898. Podrobneje smo pregledali letnika Domo- vine (1898 in 1899) in nismo našli nobenega Štiblerjevega članka. Dejstvo je, da v takratni Domovini ni bil podpisan skoraj noben članek, časopis je bil večkrat zaplenjen oz. znova tiskan s praznimi vrsticami in je tako zaenkrat nemogoče odkriti, kaj je pisal Štibler v prvih letih objavljanja. 196 Goranka Kreačič: Miloš Štibler (1882–1969), zadružnik in publicist, str. 179–206 Članki in razprave || Articles and Papers mala stvar. Kaj bo z nami, če bodo Nemci kar naprej zmagovali? Da najdem tolažbe, napišem članek, v katerem se veselim priključitve Beneških Sloven- cev, kajti po avstrijski zmagi pri Kobaridu sem smatral, da je neizogibno, da se nam priključi ozemlje z beneškimi Slovenci. Tako nekako sem zapisal, članek je bil natisnjen v mariborski Straži v jeseni 1917. V končno zmago nad Avstrijci pa sem čvrsto verjel kljub kobariškem italijanskem porazu. Šele pozneje sem spoznal, da je bil italijanski poraz pri Kobaridu za Sloven- ce največja sreča.«61 Skupaj s prijateljem Ivanom Prekorškom, sošolcem in sodelavcem ter političnim somišljenikom, je sodeloval pri časopisu Omladina, glasilu narodno radikalnega dijaštva. V času strankarske polarizacije v Celju je bil član Naro- dne stranke in strankine struje, t. i. »mladinov«, ki so postavili dr. V. Kukovca za predsednika. Tako je tudi spomladi leta 1919 prišel v Beograd kot Kukovčev namestnik na listi JDS.62 Leta 1919 je celjska Nova doba objavila, da se je Slovenec spravil na njiho- vega »sotrudnika« Miloša Štiblerja, češ da državni uradnik piše politične članke. Nova doba stopi v bran svojemu dopisniku in ugotavlja, da je vsekakor bolje in »častnejše, če slovenski uradnik svoj prosti čas porabi za pisanje v liste, nego če klerikalci pokličejo človeka, ki je šel v inozemstvo z državno štipendijo v svrho študij, nazaj v svrho karteširanja (sic.) za njihovo stranko.«63 Kateri so ti politični članki, ki po mnenju nepodpisanega novinarja Slo- venca ne pristojijo nekemu državnemu uslužbencu? Ob vpogledu v Novo dobo smo ugotovili, da so to predvsem štirje članki iz leta 1919. Štibler je takrat še služboval na Dunaju. Članek z naslovom K položaju je eden od štirih člankov z izrazito politično noto in nima nič skupnega z zadružni- štvom.64 To je bil usoden čas po vojni, ko so se na novo zarisovale državne meje. V tem članku Štibler upošteva odnose z Italijo in grožnjo, da bodo Slovenci izgu- bili del svojega matičnega ozemlja. Dogodke opisuje od začetka in navaja, da so vsi imeli Italijo za zaveznico proti Avstriji in Nemčiji. Nadalje, takoj po vojni, pa si Italijani želijo čim več jugoslovanskega ozemlja. Vzeti hočejo Jadran in Štibler opozarja, da je Jadransko morje poglaviten pogoj za našo uspešno gospodarsko prihodnost. Vladi med drugim očita, da dela v tajnosti, da parlament še ni ustanovljen, zato vlada nima druge možnosti, kot da sama dnevno obvešča javnost. Sporoča jim, naj to stori preko časopisov, kot je to praksa pri drugih narodih, in vzklikne: »Kakšen je to narod, ki ga ni videti, kadar treba mož? Rusije ni, pomagajmo si sami.« V naslednjem članku, objavljenem na naslovnici Nove dobe, se Štibler obrne od Italijanov k Nemcem.65 O Štiblerjevem odnosu do Nemcev in Avstrij- cev smo že spregovorili. Uvodoma spomni bralstvo, kako je ‘nemštvo’ škodovalo Slovencem in ostalim Slovanom. Komentira presenetljiv izid volitev v Nemčiji. Štibler je zgrožen nad dejstvom, da tudi zmernejša stranka, kot so krščan- ski socialisti, zahteva v svojem volilnem programu odprto pot do Jadrana, in zapiše: »To govorijo sedaj, ko že nekaj mesecev obstoji država SHS, ki ji pripadajo one zemlje, po kateri je za Nemce dohod k Jadranskem morju vobče mogoč.« Pre- roško ugotavlja, da je vojna Nemcem samo prekrižala račune, a ko si opomorejo, bodo nadaljevali staro politiko. Zato vidi rešitev v ustanovitvi trdne zveze med Jugoslavijo, Češkoslovaško in Poljsko, kar je bil sicer že Benešev projekt, samo da Štibler v to zvezo ne umešča tudi Romunije. 61 Štibler: Dnevnik, 25. 11. 1956. 62 Junija 1918 se je Narodna stranka združila z Jugoslovansko demokratsko stranko – JDS. Več o tem: Perovšek: Ustanovitev Jugoslovansko demokratske stranke 1918, str. 477–506. 63 »Dnevne novice«, Nova doba, 20. 12. 1919, št. 117, str. 3. 64 Štibler: »K položaju«, Nova doba, 29. 1. 1919, št. 8, str.1. 65 Štibler: »Nemštvo«, Nova doba, 12. 2. 1919, št. 12, str.1. 197 Letnik 39 (2016), št. 2 Aprila izide na naslovnici istega časnika nov članek, v katerem Štibler na- daljuje temo o jugoslovansko-italijanski meji.66 Skrbijo ga skopa sporočila, da se bo jugoslovansko-italijanski mejni spor rešil v korist Italijanov. Pravi, da na konferenci odloča peščica močnih, od katerih ima vsak svojo računico: Franco- zi hočejo oslabiti Nemčijo, Američani hočejo zagotoviti svojemu gospodarstvu nadvlado v svetu. Njihovi ozki interesi bodo odločilni; nič več ne soglašajo z idealnim Wilsonovim načrtom.67 Slovenski vodilni politiki: Korošec, Kramar in ostali jugoslovanski politiki z regentom na čelu govorijo, da je treba mirovno delegacijo takoj odpoklicati, če bi se zgodil črni scenarij. Dodaja, da »če antanta misli, da sme celo proti svojim najzvestejšim zaveznikom biti krivična, potem je bolje, da odidemo.« Štibler dobro pozna mednarodno dogajanje in zato že v tem članku ome- nja zvezo narodov, ki se je kot Društvo ali Liga narodov ustanovila januarja 1920, in sicer kot odgovor na prvo svetovno vojno. Štibler se sprašuje: »Čemu potem govoriti o zvezi narodov, ki naj prinese svetu »večni mir«? Čemu neki je zgodovina učiteljica narodov?« Zato poziva, naj se Jugoslavija ne vključi v »zvezo narodov«, če ne dobi svojih narodnih mej. Sestavek zaključi z vprašanjem, zakaj sodelovati v tem, ker je »/…/ vojska za nas prej ali slej gotova stvar, če se nam vzame naše rojake, našo zemljo in naše morje«. Zadnji od štirih člankov je bil objavljen julija 1919.68 Štiblerjevi štirje član- ki so namreč nekakšna celota. Prvi trije govorijo o nevarnostih, ki prežijo na novonastalo državo. Omenja nevarnost, ki nam preti s strani Italijanov, ki zah- tevajo del slovenskega in hrvaškega ozemlja, in Nemcev, ki so od nekdaj sovra- žniki Slovanov. Zato v četrtem članku poišče najnaravnejšo rešitev, ki se ponuja Kraljevini SHS, to je, da si poišče trdne zaveznike. Najprej omenja Čehe. Zato se Štibler ponovno poglobi v zgodovino odnosov med slovanskimi narodi v stari Avstriji. Že takrat naj bi bila češko-jugoslovanska naveza močna, a so jo naspro- tniki ves čas onemogočali. Te naveze je bilo s propadom monarhije konec. Na pariški mirovni konferenci so se Jugoslovani zavzemali za prvotno Wilsonovo načelo narodne samoodločbe, Čehi pa so zavzeli nasprotno stališče, ker so želeli obdržati tri milijone ‘čeških Nemcev’ oz. ozemlje, na katerem so živeli. Avtor nadaljuje z vprašanjem, ali so Čehi s svojo pariško taktiko zatajili svoj veliki slo- vanski program. Mnenja je, da ne, imeli so samo drugačen narodni program in predlaga, da se s pariškim mirom stara zgodba zaključi in začne nova.69 Nova doba sicer še objavlja naslednje Štiblerjeve članke, toda vsi so po- vezani z zadružništvom. Istočasno se pojavljajo njegovi članki v Mariborskem delavcu. Tri nadaljevanja o njegovih beograjskih opazovanjih so vzrok, da smo temu poglavju dali takšen naslov.70 Ravno članki iz Nove dobe in Mariborske- ga delavca nam lahko posredujejo približen datum, ko je šel Štibler z Dunaja v Beograd. To je bilo med marcem in majem leta 1919. V svojih beograjskih opa- zovanjih poroča o razpoloženju v Srbiji in njihovo pripravljenost, da sprejme- jo odločitev Slovencev, kakršnokoli že. Mi smo že izpeljali program narodnega ujedinjenja, pravi, in v Beogradu povsod razlagamo, da smo za popolno naro- dno »ujedinjenje«. Razpoloženje v novem glavnem mestu je idilično, prispele Slovence ne moti cirilica, Srbe ne latinica, pa tudi različne veroizpovedi nikogar ne motijo. Za prihodnost ne ve, kaj bo prinesla, ker so tu vedno prve politične 66 Štibler: »Na razpotju«, Nova doba, 20. 4. 1919, št. 35, str. 1. 67 Načrt je najprej predvideval točko, da se državne meje izrišejo skladno z narodnimi mejami. 68 Štibler: »Mi, Čehi in Slovani vobče«, Nova doba, 1. 7. 1919, št. 68, str. 1. 69 V isti številki beremo na drugi strani, da češkoslovaški zunanji minister Beneš napoveduje veliko zvezo Čehov, Slovakov, Poljakov, Romunov in Jugoslovanov, ki bo igrala enako vlogo na vzhodu, kakor Francija na »zapadu«. 70 Štibler: »Beogradska opazovanja«, Mariborski delavec, 4. 6. 1919, št. 125, str. 1–2; Štibler: »Beogradska opazovanja«, Mariborski delavec, 5. junij, št. 126, str. 2–3; Štibler: »Beogradska opazovanja«, Mariborski delavec, 6. junij, št.127, str. 2. 198 Goranka Kreačič: Miloš Štibler (1882–1969), zadružnik in publicist, str. 179–206 Članki in razprave || Articles and Papers odločitve in vprašanja. Srbi želijo le obdržati svoje pismo in veroizpoved, za kar- koli se odločijo Slovenci, naj bi bili zadovoljni. Najpomembnejši zapis pa sledi, ko se Štibler vpraša, »/…/ kaj torej misli- mo Slovenci ukreniti v vprašanju pisave in jezika«.71 Nihče nikogar ne sili, vendar je vsakomur jasno, da se nekaj mora ukreniti; zato ugotavlja, da je edina pot popolno jezikovno ujedinjenje s Hrvati in Srbi. Ta misel naj ne bi bila nič novega, posebej močna je bila v dobi ilirizma. Štiblerjeva panslavistična usmerjenost se tokrat osredini samo na željo po jezikovni združitvi treh narodov. Omenja sicer, da se je ob tem treba paziti nacionalistov, posebej se mu zdijo nevarni velikosrbi iz Bosne, a to je nujno zlo, ki mu ne uide noben narod. Za jezikovne »posebnosti« treh narodov naj bi bili krivi Nemci, ki so vladali po načelu »divide et impera«. Niso dovolili enotnega knjižnega jezika pred 80 leti, toda sedaj te ovire ni več. Ne pozabi našteti tudi vse praktične prednosti, ki bi jih taka združitev prinesla. Poroča tudi, da Srbi nimajo nič proti latinici, ki jo ravnokar uvajajo, prepričan je, da se bo to dobro obneslo. Seveda zaradi tega ne bodo opustili cirilice, pisali bodo v obeh pisavah. Nadalje omenja, da mora iti pri tej jezikovni združitvi vse brez nasilja, ni je treba niti zahtevati, saj naj bi počasi prišla sama od sebe. Štibler zaključi svoj članek z željo, da se v tej prehodni dobi ustvarijo trdni temelji za »prihodnje popolno ujedinjenje Slovencev, Hrvatov in Srbov«. Dovolj zgovoren je pripis jugoslovansko usmerjenega uredništva na koncu članka. Nič ne komentirajo, samo pod črto, ki loči članek od pripisa, napišejo: »Slovenci! Slovenke! Govorite povsod samo slovenski!« Zdi se, da je Štiblerja ta velika ljubezen kmalu minila. Vsaj tista brezpo- gojna, kot se je kazala v prvih letih. Petnajst let pozneje zapiše zgodbo in jo tudi objavi, in sicer o tem, kaj se mu je pripetilo, ko je prišel v Beograd.72 Ko je obiskoval mariborsko klasično gimnazijo (1895–1903), se je ude- ležil tudi stenografskega tečaja. Menil je, da je to izjemno koristna veščina, ki jo bodo mnogi šolani ljudje potrebovali v življenju. Opravljen tečaj stenografije v nemškem jeziku je bil pogoj, da se je lahko prijavil tudi na stenografijo v slo- venskem jeziku. V tem času prebujene narodne zavesti je Miloša zelo mučilo njegovo ime Mihael. Ljudje so začeli spreminjati svoja imena in priimke (Viktor v Zmagoslav, Friderik v Miroslav, Ignac v Ognjeslav itd.), samo on ni vedel, kako bi ga prevedel. Profesor bogoslovja dr. Medved mu je namreč povedal, da ime izhaja iz hebrejske besede, ki je po latinsko »Quis ut Deus« in nemško »Der wie Gott« ter slovensko Kdo kakor Bog. Ker je bil v razredu še en Stiebler, Nemec, ju je profesor ločil tako, da je vedno, preden je vprašal Štiblerja, zaklical: »Und der Michael?« Miloš je vstal in profesor ga je vprašal: »Sie, was heisst Michael?« Mi- loš je odgovoril: »Quis ut Deus.« Profesor Medved je odgovoril: »Richtig. Und der Deutsch?« »Der wie Gott,« je povedal Miloš. In ta ritual se je vedno znova, vsako uro, ponavljal na veliko veselje sošolcev, ker je stari profesor sproti pozabljal, da ga je že prej vprašal isto. Kmalu je izšla knjiga njegovega profesorja stenografije Antona Bezenška. Štibler je opazil, da je profesor v seznamu tečajnikov skoraj vsem Mihaelom spremenil ime v Miloš. Sedaj ni imel več problemov, kako naj bi se preimenoval, saj mu je bilo ime všeč in tudi mislil je, da je to ustrezen prevod, čeprav je imel od ur bogoslovja drugačne podatke. Tako je od profesorja Bezenška sprejel svoj »drugi krst«. Šele ko je prišel v Beograd, je ugotovil, da to ni isto in da je Mihael Mihajlo in Miloš pač Miloš. Ta nekoliko daljši uvod je potreben zato, da bi se pojasnila neka tragiko- 71 Štibler: »Beogradska opazovanja«, Mariborski delavec, 4. 6. 1919, št. 125, str. 1–2; Štibler: »Beogradska opazovanja«, Mariborski delavec, 5. junij, št. 126, str. 2–3; Štibler: »Beogradska opazovanja«, Mariborski delavec, 6. junij, št.127, str. 2. 72 Štibler: »Slovenska stenografija, moj drugi krst in posledice«, Jutro, 30. 4. 1934, št. 97a, str. 3–4. 199 Letnik 39 (2016), št. 2 mična prigoda, ki jo je doživel kmalu po prihodu v Beograd. Imena Mihael še vedno ni uradno spremenil, saj mu to v rajni Avstriji ni bilo potrebno. Torej, uradno je bil še vedno Mihael, a predstavljal se je in pisal pod imenom Miloš. Kot inšpektor na kmetijskem ministrstvu v Beogradu je moral nekemu vplivnemu človeku preprečiti, da ne bi v svoj žep pospravil velike vsote denarja. To je tudi naredil, toda ta človek je sprožil veliko afero, zaradi katere je Štibler prebedel marsikatero noč. Ta afera ga je precej streznila, saj je zaradi nje skoraj izgubil položaj. Za nas pa je poučno čtivo. Ko je dolgoprstnež začel pregledovati vse, kar mu je bilo dostopno, da bi Štiblerja lahko česa obtožil, je naletel na zanj očiten »corpus delicti«. Pri rojstnih podatkih je pisalo, da je Miloš rojen v Fali (nem. Faal), v katastrski občini Rut (Greuth), v politični občini Činžat (Zinsath) in v župniji Device Marije v Puščavi (Maria in der Wüste). Tako je zlobnež menil, da je dobil dokaz o tem, da je člo- vek, ki ima toliko rojstnih krajev, lahko samo največji slepar pod soncem! Seveda ga je takoj prijavil in sledila je velika preiskava. Po dolgih zasliša- njih v Beogradu je romala strogo zaupna pošta na Veliko županstvo v Ljubljano, ki je vestno izpolnilo svojo nalogo in potrdilo, da sta Mihael in Miloš ena in ista oseba. Poslali so mnogo dokazov kot npr. poročilo iz rojstne župnije ter priče- vanja šestih sošolcev, med njimi tudi dveh nam že znanih – Frana Mravljaka in Ivana Prekorška. Ko so v Beogradu poročilo županstva prejeli, je bil »oškodovanec« tako razkačen, da je zahteval ustanovitev ‘neodvisne’ komisije, ki je bila brž usta- novljena (sestavljali sta jo dve osebi) in se je takoj odpravila ugotavljat krivdo v vsa »rojstna mesta«. Najprej sta osebi obiskali Falo, videli Činžat in Rut ter ugotovili, da vse to zares obstaja. Nato sta šli v mariborsko gimnazijo preverjat vso dokumentacijo, kjer ju je profesor Jerovšek, ki ga tudi že poznamo, pošteno nahrulil. Kot kaže, je bilo komisiji to ‘turistično’ popotovanje po Sloveniji tako všeč, da se je odločila preiskavo nadaljevati. Ni ji zadostovalo, da sta Štiblerjeva sošolca Fran Mravljak in Ivan Pre- koršek že podala pisno izjavo v dokumentih, ki jih je poslalo veliko županstvo. Odpravila se je v Celje in opravila zaslišanje obeh uglednih mož, saj je bil prvi takrat že ravnatelj celjske gimnazije in drugi narodni poslanec. Toda, kakšen naj bi bil turistični ogled Slovenije, če popotnika v vlogi prei- skovalcev ne bi obiskala slovenskega glavnega mesta? Tako sta se spet znašla na županstvu, kjer so še enkrat ugotavljali pravilnost postopka in na njuno veliko žalost nista mogla ugotoviti nobene nepravilnosti. S tem pa se Štiblerjeva »kalvarija« še ni končala. Užaljena preiskovalca, ki zaradi pravilnosti postopkov in urejene dokumentacije nista mogla ostati dlje na delovnih počitnicah, sta zaslišanja nadaljevala v Beogradu. Očitno je bilo, da Šti- blerju tako ljubi sobratje ljubezni niso vračali, še manj pa zaupanja. Da je prever- janje kadrov, ki so prispeli v novo prestolnico, dejansko potekalo in da komisije nista sestavljala samo dva naključno izbrana državna uslužbenca (česar Štibler ne pove naravnost), je Štibler ugotovil, ko je komisija presegla svoja pooblastila in ga zasliševala tudi o političnih prepričanjih njegovih slovenskih sodelavcev. Tako se je končalo Štiblerjevo kratko obdobje izrazitega zunanje- in no- tranjepolitičnega ‘udarniškega’ komentatorstva ob nastanku kraljevine SHS. Za- radi afere je postal bolj previden. Morda je tudi zaradi tega zapustil Beograd in počakal umiritev strasti ravno v Velikem županstvu v Ljubljani, kjer je služboval kakšno leto, preden se je ponovno vrnil v Beograd. Čeprav je potem vse njegovo objavljanje usmerjeno v zadružništvo, vendarle vmes tudi odkrijemo, da se ko- mentiranju političnih dogodkov ni odpovedal. Toda takrat ne piše več kot Miloš Štibler, ampak pod psevdonimom Mladin.73 73 Kot na primer v: Štibler: »Razmišljanje ob volitvah«. Gruda, julij–avgust 1927, št. 7–8, str. 135– 138. 200 Goranka Kreačič: Miloš Štibler (1882–1969), zadružnik in publicist, str. 179–206 Članki in razprave || Articles and Papers Leta 1924 ustanovi s somišljeniki Mladino, list Samostojne kmetijske stranke (SKS) za srednješolsko mladino. Mrzel imenuje Štiblerja za enega od ideologov SKS.74 Leta 1927 se ne more odreči komentiranju volitev v narodno skupščino.75 Pri Štiblerju je moč opaziti tudi kontinuirano kritiko državne politike, ne glede na to, ali je šlo za staro Avstrijo ali za prvo vlado SHS (1919), ki ni obveščala državljanov o poteku pariške mirovne konference, ali pa je šlo za volitve leta 1927. Njegovo nestrinjanje s politiko je veliko, izraz narodna skupščina piše v navednicah, ljubši mu je izraz državni zbor. Kritizira negativno selekcijo in sis- tem volitev, ki se ne izvaja pravilno. Pri vsakih volitvah, posebej pri teh zadnjih, se vidi le boj med tistimi, ki se ljudstvu sami vsiljujejo za kandidate. To naj bi bila bolezen vseh političnih strank, zato poziva bralce, naj preganjajo izdajalce in politične špekulante, ki skrbijo samo za svoj lastni žep, toda preganjani naj bodo tudi tisti, ki izdajalce za izdajalsko delo mastno plačujejo. Štiblerjeva publicistika o zadružništvu in delovanje med dvema svetovnima vojnama V pričujočem besedilu ne bomo obravnavali vseh njegovih objavljenih razprav in člankov. Naredili smo samo prerez skozi dostopno gradivo in prika- zali nekaj najbolj značilnih prispevkov. Če je Štiblerjevo gledališko udejstvova- nje imelo narodno buditeljski značaj, je njegovo pisanje, z nekaj izjemami, mo- goče označiti zelo podobno. To so poljudno strokovni članki o slovenskem in jugoslovanskem zadružništvu. Kljub nekaterim političnim člankom, ki so bili po prvi svetovni vojni iz- raz navdušenja ob nastanku nove države, je Štibler bil in ostal predvsem zadru- žnik.76 Leta 1911 je nastala njegova 32 strani dolga brošura, ki je izšla v Celju, kjer je takrat služboval kot tajnik Zadružne zveze Celje.77 V razpravi ugotavlja vzroke za krizo v slovenskem zadružništvu in za to krivi strankarsko politič- no agitacijo, ki izrablja zadružništvo v strankarsko politične namene. Kriza se je začela okoli leta 1900, ko vodilni zadružniki niso bili poklicno usposobljeni. Bili so predvsem politiki, zato jim Štibler odreka pravico do naziva zadružnik. Zadruge slovenskih zvez naj bi bile razdeljene po strankarskem načelu, sloven- ske zadruge nemške zveze pa naj bi združevale pristaše obeh oz. vseh treh po- litičnih strank. Posledica te desetletne krize je skrajno nezaupanje ljudstva v zadružništvo.78 Pred prvo svetovno vojno je bil Miloš Štibler urednik mesečnika Zadruga, glasila celjske Zadružne zveze, kjer je delal kot revizor. Pri Zadrugi je uredniko- val od leta 1908 do leta 1915. Skoraj v vsaki številki je objavil prispevek ali dva. Mnogo prispevkov, zlasti v prvih letih, leta 1908 in pozneje sploh ni podpisanih. Za mnoge smo prepričani, da jih je napisal Štibler. Omeniti velja nekaj prispev- kov z naslovom Slovenci, čuvajmo svoje posojilnice. Brošuro s tem naslovom je iz- dal leta 1913. Pravzaprav gre za zbornik nekoliko predelanih člankov z enakim naslovom, ki so izhajali v Zadrugi. Njegovi prispevki so povečini krajši strokovni sestavki, nekaj daljših je izhajalo v nadaljevanjih. Takšen je na primer obsežen 74 Mrzel: Srečko Kosovel in Mladina, str. 211–218. 75 Štibler: Razmišljanje ob volitvah, str. 135–138. 76 Zadružništvo je precej širok pojem in enotne klasifikacije ni lahko izdelati, v osnovi ga lahko ločimo na dve skupini: denarno (kreditno) in nedenarno zadružništvo. Dalje lahko opredeli- mo tri osnovne tipe zadrug: proizvodne, nabavne (konzumne) in prodajne, vendar ostre loč- nice med njimi ni. Lazarević: Zadružništvo v Sloveniji v dobi kapitalizma. Sistemi in organizacije, str. 12–18. 77 Štibler: Kriza v slovenskem zadružništvu. 78 Štibler: Kriza v slovenskem zadružništvu, str. 23. Miloš Štibler okoli leta 1930. Vir: Zadružništvo. II. del. Ljubljana: Kmetijska matica, 1932. 201 Letnik 39 (2016), št. 2 članek Trideset let zadružnega dela, ki je izhajal v letih 1913 in 1914 in obsega okoli 150 strani. Iz celjskega obdobja izvira tudi Štiblerjevo sodelovanje z listom Omladina, glasilom narodno radikalnega dijaštva, kjer je tudi objavil nekaj besedil. Obdobje Štiblerjevega pisanja o zadružništvu pred in med prvo svetovno vojno je omejeno predvsem na Zadrugo, toda včasih se oglasi tudi v Omladini pa tudi v Narodnem listu, glasilu liberalne Narodne stranke za Štajersko, Uči- teljskem tovarišu, Slovenskem domu in Slovenskem narodu, ljubljanskem liberal- nem listu. Dr. Andrej Gosar je leta 1919 objavil v Slovencu vrsto člankov na temo agrarne reforme. Zagovarjal je stališče, da se veleposesti razdelijo med tiste, ki so zemljo sposobni obdelovati. V nasprotju z njim pa je liberalni politik dr. Ivan Tavčar v Slovenskem narodu zagovarjal veleposestnike in menil, da ni namen reforme, da bi vsi dobili svojo zemljo. Nasprotoval je ustvarjanju družinskih kmetij oz. lastništvu zemlje malih kmetov.79 Kmalu se je tudi Miloš Štibler vklju- čil v javno polemiko. Kot dosledni zadružnik je zagovarjal Tavčarju nasprotno stališče. Njegov članek je objavljen na naslovnici Slovenskega naroda leta 1919.80 V članku je pregledno obdelal vprašanje agrarne reforme in zapisal, da je to vprašanje enako pereče, kot je vprašanje državne meje novonastale drža- ve.81 Nasprotujoči si tabori stojijo v tej problematiki trdno na svojih stališčih. Vendar Štibler opozarja, da po koncu prve svetovne vojne ni bilo »socialne re- volucije« v Jugoslaviji samo zato, ker je prevladalo načelo »Zemlja bodi božja in kmetova!« Zato je pomembno, da se odgovorni za izpeljavo agrarne reforme ne ustavijo sredi poti in zadevo nujno izvedejo v skladu z načrtom oz. jo izvedejo v celoti. Glede izkoriščanja delavcev v industriji meni, da je nedavni primer bolj- ševistične revolucije v Rusiji pokazal, da se delavci z neomejenimi pravicami lastnikov ne strinjajo in da želijo soodločati pri upravljanju. Taka praksa je v veliko milejši obliki razvidna tudi v Nemčiji, kjer se pod imenom »industrijalna socializacija« skriva zahteva delavcev po soodločanju v podjetjih in omejitev la- stninskih pravic podjetnikov. Nekam preroško zazveni stavek, da takega razvoja na daljši rok ne bo mogla spregledati niti novoustanovljena Jugoslavija. Nadalje meni, da je nedvomno pravilno, da se posveča pozornost tudi kapitalističnemu izkoriščanju delavcev, a je izkoriščanje kmetov v trenutni situaciji najbolj pe- reče. Ne nazadnje je v Jugoslaviji industrija še v povojih, dežela pa je izrazito agrarna. Ker veleposestniki izkoriščajo kmete, je nujna radikalna intervencija, ne samo zaradi človekoljubja, temveč tudi zaradi mirnega razvoja države. Zato meni, da kdor nasprotuje agrarni reformi, ni niti prijatelj ljudstva niti prijatelj države. Po koncu prve svetovne vojne je Štibler nekaj časa služboval na Dunaju. Od tam se oglaša že v prvih številkah novoustanovljenega liberalnega in jugo- slovansko usmerjenega časopisa Nova doba, a se kaj kmalu preusmeri k drugim časopisom, tokrat z izrazito poljudno strokovno zadružno tematiko v tematsko profiliranih časopisih, kot so Njiva, Kmetovalec, Slovenski čebelar itd. Po kratkem obdobju pri Mladini se je kaj kmalu začel redno oglašati v Grudi, glasilu Zveze društev kmečkih fantov in deklet. Tam je objavil kar nekaj poljudno strokovnih člankov ter zanimiv potopis V Macedonijo. V času med dvema svetovnima vojnama je pisal članke in urejal številne koledarje, kot so Koledar Nabavljalnih zadrug državnih uslužbencev v Mariboru (1928), v Sloveniji (1929) Koledar Nabavljalnih zadrug državnih železnic (1934, 79 Čepič: Slovenske politične stranke o agrarni reformi med svetovnima vojnama, str. 267. 80 Štibler: »Agrarna reforma«, Slovenski narod, 16. 6. 1919, št. 140, str. 1. 81 Miloš Štibler je v svojih dnevniških zapisih vedno omenjal bolečino, ki ga spremlja celo življe- nje, ker je del slovenskega narodovega telesa ostal izven meja Jugoslavije. 202 Goranka Kreačič: Miloš Štibler (1882–1969), zadružnik in publicist, str. 179–206 Članki in razprave || Articles and Papers 1935), Mariborski koledar itd. Omeniti kaže, da je Štiblerjeva odsotnost iz Beo- grada trajala dobrih pet let (1923–1928). Toda po vrnitvi se je še vedno oglašal v kakšnem slovenskem časopisu in, kot vidimo, urejal tudi koledarje. Iz medvojnega časa izvira tudi njegovo 155 strani dolgo temeljno delo o zadružništvu, ki je izšlo v treh nadaljevanjih (tudi to je izšlo v Sloveniji).82 Gre za splošen pregled začetkov zadružništva, zgodovine zadružnega gibanja, osnov- nih vzrokov, ki vodijo v zadružništvo, vrst zadrug, kot so nakupne (nabavljalne, konzumne), nadalje kreditne zadruge (posojilnice in hranilnice), različnih tipov zadrug, ki so jih ustanovili V. Huber, H. Schulz-Delič, V. Raiffeisen, F.C. Kampe- liček. Posebej se posveča namenu kreditnih zadrug, zadolževanju kmetov in drugim načelom Raiffeisnovih zadrug in načelom Schulz-Deličevih kreditnih zadrug. Najzanimivejše so sklepne besede, ker izražajo Štiblerjev pogled na za- družništvo. Zapiše, da je slovensko zadružništvo nastalo iz političnih nagibov. Omenja brata Vošnjak, ki sta menila, da morajo Slovenci dobiti svoje denarne zavode, češ da jim bo to zelo koristilo v boju zoper nemštvo in italijanstvo. Ugo- tovila sta, da bo ta cilj najlažje dosežen s pomočjo kreditnih zadrug – posojilnic. Socialna plat, ki je v pravem zadružništvu temelj gibanja, pa je bila bratoma Vošnjak postranskega pomena. Uporabljala sta jo le toliko, kolikor je to koristilo politični plati, ki sta jo v posojilništvu imela za najpomembnejšo. Štibler se je tudi tega zadružniškega problema lotil v časopisnih člankih, na primer v celjski Zadrugi, Narodnem gospodarju itd. Narodnopolitični mo- ment pri posojilniškem gibanju bratov Vošnjak je pozneje veljal tudi za zadru- žno gibanje dr. J.E. Kreka. Med njimi je obstajala razlika, ki je bila v tem, da se je v Krekovem primeru zadružništvo postavilo v službo ene od takrat obstoječih političnih strank. Kljub temu da ima v Krekovem zadružnem gibanju socialni dejavnik ključno vlogo, je vendarle močnejši strankarskopolitični dejavnik. Vse te značilnosti veljajo tudi za delavsko zadružno gibanje, za delavsko konzumno zadružništvo v Sloveniji, ki je bilo dolgo pod vodstvom Antona Kri- stana, bivšega ministra in socialdemokratskega voditelja. Iz Štiblerjevih dnevni- ških zapisov je razvidno, da je zelo cenil dr. Kristana in socialdemokrate sploh. V letih, ko je pisal svoje tri brošure, je bil že predsednik (vmes kdaj pa kdaj tudi podpredsednik) zadružnih zvez državnih uslužbencev Jugoslavije v Beogradu. Ni čudno, da je po njegovem mnenju to bila edina organizacija, ki ni imela strankarsko-političnih primesi in je »ostal doslej samo zadružni pokret državnih uslužbencev, ki v slovenskem zadružništvu zavzema po svoji kakovo- sti in razvitosti odlično mesto«. Enak življenjski slog, kot ga je prakticiral v Sloveniji, je imel tudi v Srbiji. Tu ni šlo samo za gledališko udejstvovanje, pač pa za celo vrsto dejavnosti, ki so bile tako ali drugače povezane z zadružništvom. Od leta 1929 pa vse do leta 1945 je bil šef oddelka za kreditiranje zadru- žništva v beograjski novoustanovljeni Privilegirani agrarni banki. Bil je dolgole- tni predsednik Zveze nabavljalnih zadrug državnih uslužbencev Jugoslavije (Sa- veza nabavljačkih zadruga državnih službenika). Zveza je bila ustanovljena že leta 1921 z namenom, da se nekako ublaži slabo gmotno stanje državnih usluž- bencev, katerih prejemki pogosto niso pokrili normalnih življenjskih stroškov. To ni bilo spontano zadružno gibanje, Zveza je bila ustanovljena s posebnim zakonom kot državna intervencija, ki je omogočila svojim uslužbencem izvzetje iz svobodnega trga. S tem posegom je država omogočila normalno delovanje samega državnega sistema, a je bila državnim uslužbencem omogočena cenejša nabava potrebščin in najemanje kreditov. Kot vidimo, je Miloš Štibler tu imel 82 Štibler: Zadružništvo. I. del. Ljubljana: Kmetijska matica, 1931; Štibler: Zadružništvo. II. del. Ljubljana: Kmetijska matica, 1932; Štibler. Zadružništvo. III. del. Ljubljana: Kmetijska matica, 1933. 203 Letnik 39 (2016), št. 2 povezovalno vlogo med ustanovo, ki je dajala kredite, in Zvezo, ki je te poceni kredite koristila. Posebno poglavje je Štiblerjeva publicistika o zadružništvu med dvema svetovnima vojnama v Srbiji. Tudi v Beogradu je ustanovil zadružniški časopis. Bil je izdajatelj in odgovorni urednik časopisa Zadrugar, glasila Zveze nabavljal- nih zadrug državnih uslužbencev. O povojnem publicističnem delu Miloša Štiblerja, tedaj je spet živel v Slo- veniji, ne bomo pisali, saj so to večinoma krajša ali daljša poročila, tudi krajši sestavki, ki so vsi poljudno strokovni. Veliko jih je povezanih s potrošništvom in zadružništvom. Nekaj kratkih »smešnic« je napisal celo za humoristični časopis Pavliha, nekaj prispevkov pa za Zadružni leksikon Jugoslavije, ki je izšel v Zagre- bu leta 1957. Lahko bi pisali o njegovem ključnem in zadnjem podvigu s politično te- matiko, to je napoved pisanja knjige oz. razprave o dr. Antonu Korošcu. Zakaj o Korošcu in ne o Žerjavu, ki ga je tako cenil? Odgovor najdemo v njegovem dnev- niškem komentarju, ki pravi, da bi Breznikova knjiga o dr. Žerjavu prinesla ve- liko pravih odgovorov in bi se končno izkazalo, da Koroščeva vloga v nastajanju nove države ni bila tako odločilna, kot se je to do tedaj mislilo. Ker Štiblerjeva pisna dediščina še ni v celoti rešena in pregledana, saj gre za tisoče strani, ni iz- ključeno, da bomo med dnevniškimi zapisi nekoč odkrili tudi zapiske o Korošcu. ARHIVSKI VIRI • NŠAM: RMK Sv. Marija v Puščavi 1875–1893, str. 38. • Štibler, Miloš: Dnevnik, 1956, 1957, 1963. • AS 1520 Iršič, Rado, 1938–1939. USTNI VIRI • Pucelj, Gregor, Velike Lašče. • Volčanšek, Kamila, Ljubljana. ČASOPISNI VIRI Dan, 16. 3 1914, št. 807, str. 2. »Iz slovenskih krajev«, Jutro, 14. 12 1911, št. 647, str. 1. Štibler, Miloš: »Rojaki!«, Narodni dnevnik, 28. 8 1909, št. 196, str. 4. Štibler, Miloš: »Ustanovitev slovenskega dramatičnega društva v Celju«, Slovenski narod, 5. 1. 1911, št. 4, str. 2. Štibler, Miloš: »Agrarna reforma«. Slovenski narod, 52/1919, št. 140, str. 1. Štibler, Miloš: »Zadružništvo državnih uslužbencev v Dravski banovini«, Zadru- žni koledar za prestopno leto 1940, str. 50–55. Štibler, Miloš: »K položaju«, Nova doba, 1/1919, št. 8, str. 1. Štibler, Miloš: »Nemštvo«, Nova doba, 1/1919, št. 12, str. 1. Štibler, Miloš: »Slike iz srbskega zadružnega življenja«, Zadruga, 15. 7. 1919, št. 7, 8, 9, str. 50. Štibler, Miloš: »Na razpotju«, Nova doba, 1/1919, št. 35, str. 1. Štibler, Miloš: »Mi, Čehi in Slovani vobče«, Nova doba, 1/1919, št. 68, str. 1. VIRI IN LITERATURA 204 Goranka Kreačič: Miloš Štibler (1882–1969), zadružnik in publicist, str. 179–206 Članki in razprave || Articles and Papers Štibler, Miloš: »Beogradska opazovanja«, Mariborski delavec, 4. 6. 1919, št. 125, str. 1–2. Štibler, Miloš: »Beogradska opazovanja«, Mariborski delavec, 5. 6. 1919, št. 126, str. 2–3. Štibler, Miloš: »Beogradska opazovanja«, Mariborski delavec, 6. 6 1919, št.127, str. 2. Štibler, Miloš: »Razmišljanja ob volitvah«, Gruda, IV/1927, št. 7–8, str. 135–138. Štibler, Miloš: »Slovenska stenografija, moj drugi krst in posledice«, Jutro, VII/1934, št. 97a, str. 3–4. »Dnevne novice«, Nova doba, 20. december 1919, št. 117, str. 3. »Tedenske novice: Pucljev zet ni karsibodi«, Slovenski gospodar, 13. 7. 1922, št. 28, str. 8. LITERATURA Bojić, Dušica: Slovenci pravoslavne vere v Beogradu med drugo svetovno vojno. Poročilo o njihovi dejavnosti od 1. 7. 1942 do 30. 6. 1943. Prispevki za novejšo zgodovino, 49/2009, št. 2, str. 223–234. Enciklopedija Slovenije. Knj. 13. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1999, str. 140. Goropevšek, Branko: Ivan Prekoršek – potovalni učitelj Ciril Metodove družbe na slovenskem Štajerskem: poti in stranpoti slovenske politike na Štajerskem v letih 1908–1912. Hartmanov zbornik, 2004, str. 421–437. Goropevšek, Branko: Štajerski Slovenci, kaj hočemo? Celje: Zgodovinsko društvo Celje, 2005. Gradišnik, Fedor: Ustanovitev samostojnega »Dramatičnega društva« v Celju leta 1911. Dokumenti SGM, knj. 3, 1967, št. 10, str. 403–411. Gradišnik, Fedor: Zadnja sezona celjskega Dramatičnega društva 1913/1914 pred izbruhom prve svetovne vojne. Dokumenti SGM, knj. 4, 1968, št. 11, str. 38–53. Čepič, Zdenko: Slovenske politične stranke o agrarni reformi med svetovnima vojnama. Zgodovinski časopis, let. LII, št. 2, 1995, str. 259–280. Javoršek, Jože: Spomini na Slovence I, II. Ljubljana, 1989. Kreačič, Goranka: Po sledeh plemenitih Šufflay Otruševskih v Sloveniji, Zgodovin- ski časopis 70 (2016), št. 1–2, str. 128–161. Lazarević, Žarko: Zadružništvo v Sloveniji v dobi kapitalizma (Sistemi in organi- zacije). Arhivi XVII/1994, št. 1–2, str. 12–18. Mrzel, Ludvik: Srečko Kosovel in Mladina. Jezik in slovstvo, 5/1960, št. 7, str. 211– 218. Perovšek, Jurij: Ustanovitev Jugoslovansko demokratske stranke 1918. Studia Hi- storica Slovenica. Časopis za humanistične in družboslovne študije. Hartmanov zbornik, Maribor, 4 (2004), št. 2–3, str. 477–506. Priseljevanje in društveno delovanje Slovencev v drugih delih jugoslovanskega pro- stora. Zgodovinski oris in sedanjost. [uredila Janja Žitnik Serafin]. Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU, 2014. Reisman, Avgust: Iz življenja med vojno. Avstrijska sodišča. Maribor, 1939. Ponatis iz delavske politike 1938. Škoro Babić, Aida, Košir, Matevž: Spomini Josipa Breznika od konca 19. stoletja do druge svetovne vojne. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 2014. (Viri/Arhivsko dru- štvo Slovenije; 37). Štibler, Miloš: Kriza v slovenskem zadružništvu. Celje, 1911. Štibler, Miloš: Zadružništvo. I. del. Ljubljana: Kmetijska matica, 1931. Štibler, Miloš: Zadružništvo. II. del. Ljubljana: Kmetijska matica, 1932. Štibler, Miloš: Zadružništvo. III. del. Ljubljana: Kmetijska matica, 1933. 205 Letnik 39 (2016), št. 2 ELEKTRONSKI VIRI Miloš Štibler. Slovenski spletni biografski leksikon. ZRC SAZU. URL: http://www. slovenska-biografija.si/oseba/sbi667221/ (17. 4. 2015). Sokolski dom v Gaberjah, v Celju. URL: http://ook.knjiznica-celje.si/zgodilo/so- kolski.htm (27. 4. 2015). Štibler, Miloš (1882–1969). SBL – Slovenski spletni biografski leksikon. ZRC SAZU. URL: http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi667221/ (17. 4. 2015). Milenković Vuković, Bojana, Vuković Ljiljana: Delatnost slovenačkih udruže- nja u Beogradu (1921–2014). Etnološko-antropološke sveske. (Beograd) 24/2014, št. 13, str. 55. URL: (1. 1. 2016) http://www.anthroserbia.org/Content/PDF/Articles/ a8996f94c2e74b42b9e2b3fff21e8d69.pdf MILOŠ ŠTIBLER (1882–1969), COOPERATOR AND PUBLICIST The present article offers insight into the life and work of Miloš Štibler, Slo- venian cooperator, amateur actor, and publicist. We have discovered thousands of pages of his journal recordings after the Second World War in the Volčanšek family house in Brežice. Until now, we have organised and chronologically ar- ranged more than thousand pages. This allowed us to gain insight into his life and work after the Second World War when as a pensioner he was involved in the social work and was active in several associations and organisations, such as Pensioner’s Organisation, Consumers Association, Teachers’ associations etc. Regular recording of daily events provided him with memories of his activities before the First and the Second World war. His smoothly written and interesting memories were being quoted for providing an account of the author’s person- ality, spirit of an era and language itself which he used in its archaic form for a long time after the Second World War. The borderline Slovenian from Pohorje, who changed his Christian name Mihael to Miloš as a grammar school student due to his patriotism, was active in advanced freedom movement. During fights for national freedom in Slovenia, he started writing for newspapers. He felt it was his duty to help elevate Slovenian language to the same level as German. He started writing in grammar school when he also dedicated himself to additional two activities with which he continued throughout his life – amateur acting and cooperatives, the latter then became his profession. He advocated for national and economic equality of Slovenians in Styria. His contribution to the evolution of Slovenian and Yugoslav Cooperatives that became political movement before the Second World War worthy of consideration is great as it places him among the greatest experts in that field. He significantly contributed to the recovery and successful rehabilitation of cooperative after the great economic crisis dur- ing the years 1928–34 which proves that he was also a good financier. He was one of the founders of Yugoslav-Bulgarian Cooperative Institute. His enthusias- tic pan-Slavism was immense even in past times. The name of Miloš Štibler is in- separately connected to the history of the theatre in Celje which emerged from Singing Association Celjsko pevsko društvo (CPD) and the Drama Association derived from it in the current professional theatre. He was culturally active in Belgrade and a president of Slovenian Educational Association Ivan Cankar. As a young secretary of Cooperative Union in Celje, he was a member of nationally radical youth and later a member of the National Party. When the latter merged with the Yugoslav Democratic Party (JDS), he came to Belgrade as its member as the of deputy of Kukovec in the National Representation. He later politically SUMMARY 206 Goranka Kreačič: Miloš Štibler (1882–1969), zadružnik in publicist, str. 179–206 Članki in razprave || Articles and Papers grew closer to the head of Independent Agricultural Party Ivan Pucelj, although his role was not that of a politician but that of a cooperator. Miloš Štibler was a great follower of pan-Slavism and an avid supporter of unification of Slovenians and other Yugoslav nations. His non-critical enthusiasm that never really left him brought him to vigorous advocacy for language unitarism or rather joint ‘Serbian-Croatian-Slovenian’ language. After the Second World War, he came to Ljubljana as a pensioner and was still active in all fields on which he was ac- tive his whole life. He strived for establishment of the first elderly care homes, took an active part in consumer’s councils, in the pensioners’ organization, social work etc. He never forgot to visit the Workers’ Educational Association Svoboda-Bežigrad every day since its establishment in 1952. 207 Letnik 39 (2016), št. 2 Ključne besede: Uprava državne varnosti, Mosad, Edo Brajnik, Shaike Dan, Šimon Peres, Marko Zore, Luka Koper 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 930.253:355.40(497.1:569.4)"1946/1990" Prejeto: 18. 10. 2016 Od jugoslovansko-izraelskih do slovensko-izraelskih odnosov v luči dokumentov uprave državne varnosti: sodelovanje med UDV in Mosad od leta 1946 LJUBA DORNIK ŠUBELJ doktorica zgodovinskih znanosti, upokojenka, Kamnogoriška 53, SI-1000 Ljubljana e-pošta: ljuba.dornik.subelj@gmail.com »Vi ste mediteranska dežela in mi smo mediteranska dežela. Oboji se borimo proti imperializmu. Ni razloga, da med nami ne bi bilo tesnih vezi. Pomagajte nam, s čimer lahko, in upam, da bomo nekoč mi pomagali vam.« Yeshayahu Dan Edu Brajniku v prvem razgovoru decembra 1946.1 Izvleček Avtorica v prispevku obravnava sodelovanje med obveščevalnima službama Jugoslavije in Slovenije kot njenega dela z obveščevalno službo Izraela po do- kumentih, ki jih hrani Arhiv Republike Slovenije. Sodelovanje je potekalo pred ustanovitvijo države Izrael v zvezi z naseljevanjem Judov iz vse Evrope v Pa- lestino. V času prekinitve diplomatskih odnosov med Jugoslavijo in Izraelom leta 1967 so se tajni stiki med državama nadaljevali z aktivnostjo Eda Brajnika in Shaikeja Dana vse do Brajnikove smrti. Nadaljevali pa so se tudi po njej ob nadaljnji aktivnosti Shaikeja Dana z vzpostavitvijo stikov z Mosad. Abstract FROM YUGOSLAV-ISRAELI TO SLOVENIAN-ISRAELI RELATIONS IN THE LIGHT OF THE STATE SECURITY ADMINISTRATION DOCUMENTS: COOPERATION BETWEEN STATE SECURITY ADMINISTRATION (UDV) AND MOSSAD SINCE 1946 In this contribution the author discusses the cooperation between Yugoslav Intelligence Service and Slovenia, as well as their work with Israeli Intelli- gence Service according to documents kept by the Archives of the Republic of Slovenia. The cooperation took place before the creation of the State of Israel regarding the settlement of Jews from all over Europe in Palestine. At the time of the interruption of diplomatic relations between Yugoslavia and Israel in 1967, the secret contacts between the countries continued due to Edo Brajnik and Shaike Dan until Brajnik passed away. They continued even after Brajnik’s death with further activity of Shaike Dan by establishing con- tact with Mossad. 1 Režek: Jugoslavija in nastanek Izraela, str. 370. Key-words: State Security Administration, Mossad, Edo Brajnik, Shaike Dan, Shimon Peres, Marko Zore, Port of Koper 208 Ljuba Dornik Šubelj: Od jugoslovansko-izraelskih do slovensko-izraelskih odnosov v luči dokumentov ..., str. 207–220 Članki in razprave || Articles and Papers Uvod Z vprašanjem odnosov med Jugoslavijo in Izraelom oz. med njenima pred- stavnikoma Edom Brajnikom in Shaikejem Danom sem se ukvarjala že ob objavi arhivskih virov Prijatelj ali sovražnik? Dokumenti o stikih med Edom Brajnikom in Danom Shaikejem (1944–1980), ki so objavljeni v Virih št. 32 leta 2011. Ta čla- nek se po krajšem povzetku že objavljene problematike nadaljuje z dopolnitvijo podatkov iz arhivskih dokumentov, ki takrat še niso bili dostopni. Poudarek je na nadaljevanju sodelovanja med Upravo službe državne varnosti (UDV) in Danom, ki so mu določili novo tajno ime Albert in za stike z njim zadolžili Marka Zoreta. O stikih so obveščali tudi vodstvo Zveznega sekretariata za notranje zadeve v Be- ogradu, vendar selektivno, vsi podatki o stikih pa so bili dostopni slovenskemu političnemu vrhu. V tem času, predvsem po letu 1987, so bili vzpostavljeni tudi stiki z izraelsko obveščevalno službo Mosad, ki so omogočili izmenjavo informa- cij o stanju na Bližnjem vzhodu in v veliki meri o notranjepolitičnih razmerah v Izraelu. Diplomatski odnosi z Jugoslavijo do leta 1990 niso bili obnovljeni, di- plomatski odnosi med Slovenijo in Izraelom pa so bili vzpostavljeni 28. 4. 1992. Stiki med državo Izrael in Jugoslavijo oz. njenima obveščevalnima služ- bama segajo v čas, ko ne ena ne druga država uradno še ni obstajala. Država Izrael je nastala maja leta 1948 na ozemlju Palestine, britanskega protektorata, kamor so se naseljevali Judje v skladu z Balfourjevo deklaracijo že od dvajsetih let dvajsetega stoletja, a v omejenem številu. Ker so bili v drugi svetovni vojni ena največjih žrtev nacizma, ko so Nemci v holokavstu – judovski izraz zanj je Shoah – uničili z deportacijami, množičnimi poboji in zažiganjem v uničevalnih koncentracijskih taboriščih 6 milijonov Judov, je bil načrt sionističnega giba- nja, da na ozemlju Palestine naselijo prav tako število judovskih prebivalcev in ustanovijo svojo državo. Za naseljevanje so ustanovili organizacijo Mosad, ki je vodila, financirala in organizirala ta naseljevanja. Iz dela te organizacije je leta 1951 nastala tudi obveščevalna služba izraelske države Mosad, ki jo je ustanovil prvi predsednik Izraela David Ben Gurion, njeno področje delovanja pa je bilo obveščevalno delo v tujini, med drugim tudi lov na nacistične zločince, kot je bil npr. Adolf Eichmann, ki so mu po zajetju v Latinski Ameriki sodili leta 1961 v Izraelu, ali pozneje obračun z arabskimi teroristi, ki so na olimpijskih igrah v Münchnu leta 1972 zajeli in pobili izraelske športnike. Na drugi strani je država Jugoslavija, ki so jo sile osi napadle brez voj- ne napovedi 6. 4. 1941 in je kapitulirala po desetih dneh, ponovno nastala po koncu druge svetovne vojne leta 1945 po uspešni narodnoosvobodilni vojni, s katero je z lastno partizansko vojsko in s pomočjo zaveznikov premagala okupa- torje. Josip Broz Tito kot vodja odporniškega gibanja, ki se je na strani zavezni- ških sil borilo proti večkrat močnejšem nasprotniku – nemški armadi, ki je po porazu in kapitulaciji Italije in njenem izstopu iz vojne zasedla celotno ozemlje Jugoslavije, je v letu 1944 v boju s partizani vezal 24 nemških divizij.2 Zato je bil edina oseba, na katero se je preko Vladimirja Velebita obrnil s pismom Svetovni judovski kongres z željo, da bi pred grozečim holokavstom rešil Jude na Madžar- skem.3 To je bilo maja 1944, prav v času, ko je bil v Drvarju tudi Edo Brajnik, ker je tja prispel z Ivanom Mačkom - Matijo po navodila o reorganizaciji varnostne službe po ruskem vzgledu. Ob desantu Nemcev na Drvar so prav slovenski var- nostniki, med njimi tudi Brajnik, dejansko rešili Titu življenje, iz Drvarja na Vis pa so ga evakuirali Britanci. Rusi oz. general Kornjejev, ki je bil septembra 1944 na poti v Bari na razgovor s Churchillom, ga je tajno pripeljal v Krajovo na se- stanek z Rdečo armado, da bi se dogovorili za pomoč pri osvoboditvi Beograda.4 2 Egemen: Turkey’s intelligence diplomacy during the Second World War, str. 93–94. 3 Šubelj: Prijatelj ali sovražnik?, str. 28–30. 4 Romerstein: Aspects of World War History Revealed Through »ISCOT« Radio Intercepts, str. 21. 209 Letnik 39 (2016), št. 2 Namen sestanka, na katerega sta prišla iz Slovenije Brajnik in Maček, je bil seznanitev z reorganizacijo obveščevalnega sektorja. Po navodilih sovjetskih in- štruktorjev je bil maja 1944 ustanovljen Oddelek za zaščito naroda (OZNA), ki je bila vse od ustanovitve pa do reorganizacije marca 1946 v sestavi JLA in podre- jena Ministrstvu za ljudsko obrambo začasne vlade DFJ. Nastala je po sovjetskih vzorih, pri njenem organiziranju so bili aktivni sovjetski svetovalci in njena na- loga je bila enaka kot naloga podobne sovjetske protiobveščevalne organizacije SMERŠ – Smrt špijonom – to je obračun z nasprotniki.5 Takoj po izvedenih voli- tvah leta 1945 in konstituiranju nove oblasti je prišlo do preimenovanja OZNE v Upravo državne varnosti (UDV) – in izločitve njene obveščevalne in protiobve- ščevalne funkcije, ki sta prešli v okvir Ministrstva za notranje zadeve, medtem ko je v okviru Ministrstva za ljudsko obrambo ostal njen vojaški protiobveščevalni del. UDV je tako postala prava politična policija po vzoru sovjetske NKVD ne le do spora s Kominformom, ampak v še večji meri po njem. Edo Brajnik je bil na čelu protiobveščevalnega oddelka vse od ustanovitve leta 1946 do leta 1966. Tudi po umiku v Slovenijo in težavah, ki jih je imel ravno zaradi sodelovanja s Shaikejem Danom, ki pa je ostalo nekompromitirano vseh 35 let do njegove smrti, je sodeloval pri vzpostavitvi jugoslovansko in še posebej slovensko izra- elskih odnosov. Stiki z Danom pa so se z njegovim naslednikom še nadaljevali. Shaike Dan ni bil član Mosada, bil je nad njim kot eden od ustanoviteljev Izraela in skupaj z Davidom Ben Gurionom in Goldo Meir zaslužen za njegov nastanek in razvoj. Če je ob ustanovitvi imel Izrael nekaj čez 500.000 judovskih prebivalcev in jih ima po šestdesetih letih čez 5 milijonov, ima za več kot milijon naselitev zasluge prav Shaike Dan. Zgodovina Mosada sega v trideseta leta dvajsetega stoletja, ko je sionistič- no gibanje ustanovilo Mosad, v hebrejščini bolj znano kot organizacijo z nalogo, da organizira ilegalno preseljevanje Židov iz Evrope v Palestino. Pod okriljem Mosada je tedaj delovala služba Rehesh, ki je bila zadolžena za nabavo orožja in druge vojaške opreme, s katero so se druge organizacije v Palestini borile proti Arabcem in britanskim silam. Rehesh je imela lastne agente, s pomočjo katerih je nadzorovala pošiljke orožja in skrivališče zanj. Organizacije, kot so bile Haga- nah, Stena in druge, ki so takrat prav tako delovale na palestinskem ozemlju, so pozneje prerasle v pravo vojsko izraelske države.6 Leta 1951 je bila pod vodstvom Davida Ben Guriona izpeljana reforma takratne izraelske obveščevalno-varnostne agencije. Nastal je Mosad, v hebrej- ščini Ha Modein Vetafkidin Meyuhadim, to je inštitut za obveščevalne in poseb- ne naloge, ki deluje predvsem v tujini. Odgovoren je za operacije, kot so: vohu- njenje, protiteroristične aktivnosti in nadzorstvo, predvsem v državah, ki niso v neposrednem konfliktu z Izraelom. Aprila leta 1951 je bil za šefa imenovan Reuben Shoah, vendar ga je čez dobro leto zamenjal Iser Harel, ki ga je vodil do leta 1963. Pri tem so razpustili politični sektor, njegove naloge in del osebja so prešli v predstrukturiran Mosad oziroma takrat Inštitut za koordinacijo. Šele leta 1963 je služba prevzela današnji naziv. Pravna podlaga Mosada je osnovni zakonik o vladi, ki določa, da mora delovati v korist države, vendar brez zakon- skih omejitev. Direktor Mosada je neposredno odgovoren predsedniku vlade, kateri ga tudi imenuje. Njegov mandat ni omejen. Hkrati s svojo funkcijo kot direktor Mosada predseduje komiteju šefov obveščevalnih in varnostnih služb – Varash. Direktor je neposredno nadrejen šefu za koordinacijo, šefu tajnih infor- macij in izvršnemu direktorju ter vodi vse oddelke. Shaike Dan je za svoja prizadevanja in pomoč državi dobil od Jugoslavije in nato od države Slovenije dve odlikovanji: leta 1990 od jugoslovanske države 5 Šubelj: Ozna in prevzem oblasti 1944–1946, str. 430–432. 6 Orosel: Primerjava obveščevalno-varnostnega sistema Republike Slovenije in Republike Izrael, str. 10, 14 in 24. 210 Ljuba Dornik Šubelj: Od jugoslovansko-izraelskih do slovensko-izraelskih odnosov v luči dokumentov ..., str. 207–220 Članki in razprave || Articles and Papers red jugoslovanske zastave z lento, ki so mu ga podelili 2. 3. 1990 v vili Podrožnik v Ljubljani, in slovensko odlikovanje leta 1994. Predlogu za jugoslovansko odli- kovanje Dana oz. Alberta, kot je v svojih informacijah slovenska Služba državne varnosti preimenovala Shaikeja Dana po smrti Eda Brajnika, ko je stike z njim nadaljeval Marko Zore, je priložen opomnik o stikih in sodelovanju z Danom. Opomnik je februarja 1989 poslal republiški podsekretar Ivan Eržen Stanetu Dolancu, takrat podpredsedniku predsedstva SFRJ, jugoslovansko odlikovanje pa mu je izročil v vili Podrožnik v imenu Jugoslavije Dušan Šinigoj, predsednik Izvršnega sveta SRS leto pozneje.7 Ker so v tem opomniku na podlagi dokumen- tov, ki mi med pisanjem prvega prispevka še niso bili dostopni in ki jih je imela slovenska SDV, zelo natančno opisani stiki in sodelovanje z Danom, ga v nada- ljevanju povzemam. Dan se je v Jugoslaviji pojavil leta 1946 v skupini britanskih novinarjev, kar se je izkazalo kot ‘pokritje’ za stike s preostalimi židovskimi skupnostmi v Jugoslaviji. Na ravni zveznega ministrstva za notranje zadeve je bila uvedena akcija povezave in sodelovanja z ilegalnimi aktivisti Židovske agencije, zadolže- nimi za izseljevanje Židov iz vzhodnoevropskih držav. Z jugoslovanske strani je vodil akcijo funkcionar OZNE Edo Brajnik - Štefan (umrl leta 1983) s pomoč- nikom Vitkom Hlajem (takrat upokojencem v Kopru). Na izraelski strani je bil glavni akter in sogovornik Brajnika Dan Trachtenberg, alias Frenkel, alias Lej- bel, ki se je po normalizaciji v Izraelu preimenoval v Yeshayahu Dana. Dan je bil tedaj operativec tajne židovske organizacije za ilegalno doseljevanje Židov v tedanjo Palestino pod britanskim mandatom z nazivom Mosad Aliya Beth, ki jo je ustanovila Židovska agencija (Jewish Agency) leta 1937 za reševanje Židov pred nacizmom. Ta organizacija po navedbah Dana ni bila nikoli ukinjena in še obstaja z velikim proračunom in osebjem ter mrežo izpostav po svetu. Dan je organizacijo določen čas vodil, vendar je ne gre zamenjevati z izraelsko obve- ščevalno službo Mosad, ki je bila ustanovljena kot samostojna organizacija šele leta 1951 in je prej delovala v okviru zunanjega ministrstva. Se pa delo obeh organizacij prepleta in prisoten je medsebojen pretok kadra. Akcija medseboj- nega obveščevalnega sodelovanja in tajnih dejavnosti gospodarskega, politič- nega in humanitarnega značaja je tekla od leta 1946 do leta 1966, ko je bilo prekinjena ob brionskem plenumu. Tedaj je krajši čas namesto Brajnika, ki se je vrnil v Slovenijo, vzdrževal stike z Danom funkcionar Službe državne varnosti Zveznega sekretariata za notranje zadeve (SDV) Branko Damjanović. Kmalu po prekinitvi odnosov z Izraelom leta 1967 je Brajnik ponovno začel vzdrževati stike z Danom ob soglasju in usmeritvi Zveznega sekretariata za zunanje zadeve in ob vednosti ZSNZ. Stiki so bili prekinjeni samo v času hude bolezni Brajnika 1981–1983, vendar so bili stiki na pobudo Dana s Hlajevo pomočjo obnovljeni še pred Brajnikovo smrtjo. Od tedaj je stike z Danom vzdrževala SDV Republi- škega sekretariata za notranje zadeve Slovenije (ZSZZ), vzporedno pa so delno obnovili stike med službama. V prvem obdobju med letoma 1946 in 1966 so z dovoljenjem ZSNZ tekli transporti Židov iz Romunije, Madžarske, Bolgarije in Poljske do pristanišča Ba- kar, od koder jih je Danova organizacija z ladjami prevažala v Palestino mimo britanske blokade. Za to akcijo je imel Dan operativni štab v Zagrebu. Pred usta- novitvijo Izraela je bilo prepeljanih okoli 50.000 ljudi. Jugoslaviji so plačevali prevozne stroške. Komandant dveh transportov je bil oficir Hagane Yossi Harel, pozneje general v izraelski vojni obveščevalni službi, ki je nato kot poslovnež in mednarodni finančnik posloval z Jugoslavijo. Med januarjem in septembrom 1948, najkritičnejšim obdobjem boja Izra- ela z Arabci, so omogočili preko ozemlja Jugoslavije številne transporte orožja. Po Donavi iz ČSSR do Vukovarja in potem po železnici do pristanišča Šibenik 7 SI AS 1931, t.e. 2658, RTZ 750. 211 Letnik 39 (2016), št. 2 so bili prepeljani tanki, topovi in minometi ter na stotine ton lahkega orožja in streliva. Izraelci so plačevali vsak transport posebej. Na razpolago so dobili zasilno letališče pri Nišu za vmesne postanke in oskrbo goriva za več 10 naba- vljenih lovcev v ČSSR in Nemčiji, ki so od tam leteli naravnost v Izrael. Dan je poudaril, da je Jugoslavija s tem usodno pomagala Izraelu pri zmagi nad zvezo arabskih držav v vojni 1948/49. Dan je, na prošnjo Borisa Kidriča, organiziral nabavo 5 kompletov vrtalne opreme za nafto in tudi financiral nakup 259 vagonov tega materiala so Izraelci vešče zavito pripeljali do Jugoslavije in tako prebili embargo, ki je na Zahodu veljal za izvoz v Jugoslavijo. Podobno so omogočili nabavo prvih visokih peči in posredovali, da je Jugoslavija lahko z Američani sklenila pogodbo za postavitev valjarne v Zenici. V najkritičnejšem času ekonomske blokade z Vzhoda so Jugo- slaviji pomagali nabavljati bombaž, kavčuk, nafto in njene derivate ter pozneje penicilin. Na osnovi dogovora med Brajnikom in Danom avgusta 1950 je skoraj tri leta teklo posebno vojaško-obveščevalno sodelovanje med državama. Jugoslo- vanska stran, ki je posebno zato poslala v Egipt in Libanon tri obveščevalne ofi- cirje, je zbirala vojaške in druge podatke o arabskih deželah. Največ vojaških podatkov je bilo zbranih v Egiptu na podlagi strokovnih napotkov izraelskih obveščevalcev. Izraelci so preko svojih baz v vzhodnoevropskih deželah in od Židov, ki so se od tam izseljevali, zbirali predvsem podatke o vzhodnoevropskih armadah in razmestitvi sovjetske armade v Avstriji, Romuniji in na Madžarskem ter o stanju v Albaniji in njeni armadi. Podatke so si izmenjevali v Parizu in so bili ocenjeni kot obojestransko koristni. Leta 1963 je preko Dana tekla izmenjava pisem med predsednikom Titom in predsednikom vlade Ben Gurionom s ciljem, da Tito posreduje pri egipto- vskem predsedniku Naserju za mirovna pogajanja med Egiptom in Izraelom. Leta 1965 je Dan nosil podobne poslanice predsednika vlade Eškola. Dan je tudi vzpodbudil posebna tajna srečanja na ravni funkcionarjev obeh zunanjih mini- strstev in pa srečanja vodilnih funkcionarjev obeh obveščevalnih služb. Vendar se je nepripravljenost Jugoslavije očitno odražala v odnosu do Izraela od druge arabsko-izraelske vojne leta 1956 dalje. Ob predlogu Dana so preko Rdečega križa posredno začeli z akcijo pri egiptovski vladi, da bi dosegli zamenjavo ujetih in obsojenih vohunov med Egip- tom in Izraelom. Na prošnjo Dana so še naprej pomagali pri pobegih židovskih skupin in posameznikov iz Vzhodne Evrope preko Jugoslavije. Samo leta 1965 in 1966 so izstavili takim beguncem 110 viz. Na pobudo Jugoslavije je Dan pridobil soglasje predsednika Eškola in zu- nanje ministrice Golde Meir za zbiranje podatkov o aktivnosti jugoslovanske ekstremne emigracije v Latinski Ameriki pred obiskom predsednika Tita. Enaka akcija je stekla v Evropi 1965–1967 v zvezi z nameravanim obiskom predsedni- ka Tita v Avstriji. Eškol je ukazal, da je treba »za Jugoslovane storiti vse, kar je mogoče in dati na razpolago najboljše sile v Evropi.« Zato so v ZSNZ prejeli ela- borat o dejavnosti ustaške emigracije in elaborat o neonacističnih organizacijah v Evropi. V obdobju od prekinitve diplomatskih odnosov z Izraelom 1967 do smrti Eda Brajnika 1983 je Dan že v letu 1968 omogočil gospodarski delegaciji iz Ko- pra, ki jo je vodil Vidko Hlaj, tedaj vodja proste carinske cone, izredno koristen obisk Izraela. Sklenjeni so bili trgovski aranžmaji in dogovori o pretoku blaga prek Luke Koper. Ravno tako so preko Kopra vozili kontejnerje z imetjem Ži- dov, ki so se preko Dunaja izseljevali iz Vzhodne Evrope. V tem obdobju Dan ni prihajal v Jugoslavijo, temveč sta se z Brajnikom občasno informativno srečala v Avstriji, Italiji in Švici, da sta izmenjala informacije. Tako so še naprej dobivali koristne informacije in ocene izraelske politike, o dogajanju na Bližnjem vzhodu ipd. Akcijo je usmerjal ZSZZ, še posebno v času, ko je bil zvezni sekretar Miloš Minić. Brajnikove informacije je bral tudi predsednik Tito. 212 Ljuba Dornik Šubelj: Od jugoslovansko-izraelskih do slovensko-izraelskih odnosov v luči dokumentov ..., str. 207–220 Članki in razprave || Articles and Papers Za obdobje od leta 1983 do 1989 je značilno, da so bili stiki pogostejši. Dan je s soprogo Evo (Chavo) prišel v Jugoslavijo novembra 1983 zaradi Braj- nikove bolezni prvič po sedemnajstih letih. Po dogovoru v SDV ZSNZ je prevzel nadaljnje stike z njim Marko Zore iz SDV RSNZ Slovenije, Dan in Eva sta tedaj obiskala Brajnika na smrtni postelji in pozneje Brajnikovo soprogo Zdenko. Dan je že ob prvem obisku predlagal direktno vzpostavitev stikov med SDV in Mosadom. Ob soglasju z jugoslovanske strani je Dan marca 1984 pri- peljal v Jugoslavijo namestnika direktorja Mosada in tako so bili vzpostavlje- ni stiki, ki so večkrat letno potekali izmenično v Jugoslaviji in Izraelu. Skupaj s predstavniki Mosada je Dan sprožil več iniciativ za politične stike med država- ma s ciljem postopnega obnavljanja diplomatskih odnosov, na podlagi katerega je prišlo tudi do kratkega srečanja na ravni zunanjih ministrov med Lazarjem Mojsovom in Šimonom Peresom na OZN v Ženevi. Podal je tudi več iniciativ za gospodarsko sodelovanje oz. konkretne posle v turizmu, letalski industriji in leta 1985 pripeljal v Jugoslavijo Izaka (Yossi) Harela, ki je zastavil več aktivnosti finančnega in trgovskega značaja, ki pa v tem času še niso obrodile sadov. Po pooblastilu obrambnega ministra Rabina sta jeseni 1986 Dan in Harel sprožila obširno iniciativo za sodelovanje na vojnogospodarskem področju med državama, ki do tedaj še ni bila realizirana. Z Danom je Zore osebno komuniciral 3- do 4-krat letno v Jugoslaviji ali v Avstriji in o tem poročal. Leta 1985 je jugoslovanska stran Dana s soprogo Evo in Harela peljala na ogled pristanišča Bakar, od koder so šle prve ladje z imigranti, ki jih je Harel vodil kot kapitan.8 Z Evo se je Dan spoznal v začetku dela pri preseljevanju Židov iz Jugoslavije, saj je bila zagrebška Židinja, ki se je med vojno rešila tako, da se je v Budimpešti izdajala za Nemko in tako dobila tudi zaposlitev. Njeni starši so bili likvidirani v Jasenovcu. Leta 1945 se je repatriirala v Jugoslavijo in je potem opravljala delo sekretarske židovske občine v Zagrebu, kjer je spoznala Dana. V Izrael se je izselila leta 1949. Eva je umrla avgusta leta 1987 in Danovi sodelavci in prijatelji Šimon Perez, Navon in drugi so ga prepričali, da nadaljuje s svojim delom pri preseljevanju Židov, da bo lažje prenesel osebno izgubo. Z delom je nadaljeval predvsem v Romuniji, kjer je odkupoval romunske Žide, da so se lah- ko preselili v Izrael. Svoje delo pri doseljevanju Židov iz Vzhoda je opravljal na Dunaju, v Zürichu, Ženevi, Londonu, New Yorku in Budimpešti. Težave, ki jih je imel Edo Brajnik zaradi stikov s Shaikejem Danom, zaradi katerih so ga v Zveznem sekretariatu za notranje zadeve na podlagi ovadb po- sameznikov, prizadetih v času brionskega plenuma, razglasili kar za izraelskega vohuna, postanejo razumljivejše, če spremljamo pisne dokumente o stikih med obema obveščevalcema. Iz dokumentov SDV ZSNZ pričajo o obnovljenih stikih z Danom, ki je bil preimenovan v Alberta, in Markom Zoretom iz slovenske SDV, je razvidno, da v Beogradu o Yeshayahuju Danu niso imeli ne biografskih podatkov ne tistih, ki bi se nanašali na njegovo delo.9 Posebno je bilo brez podatkov obdo- bje od leta 1966 do 1976, ko so bili stiki obnovljeni na iniciativo ZS za zunanje zadeve. Podatke so začeli zbirati leta 1971, iz dokumentov pa je razvidno, da so bila vir poročila Uprave varnosti JLA, SDV Srbije in Državnega sekretariata za zunanje zadeve. Posebej je poudarjeno, da od SDV Slovenije niso dobili nobenih podatkov.10 8 Šubelj: Prijatelj ali sovražnik?, str. 15. 9 SI AS 1931, t.e. 2655, RTZ 750, Informacija o nekadašnjoj obaveštajnoj saradnji, činjenju uza- jamnih usluga i kontakta izmedju naše i izraelske obaveštajne službe. 10 SI AS 1931, t.e. 1136, 1270-17, Delovanje Izraelske obveščevalne službe proti SFRJ in vpraša- nja v zvezi z delom SDB na preprečevanju te dejavnosti. 213 Letnik 39 (2016), št. 2 Vsi dokumenti so bili izključno v Sloveniji in jih je Brajnik predal prav zato, da bi se rešil neupravičenih obtožb.11 Edo Brajnik je bil član varnostno-obveščevalne službe od njene ustano- vitve avgusta 1941, v VOS je bil najprej borec in obveščevalec, nato pa je postal vodja skupine VOS in nato poveljnik oddelka varnostne službe za Ljubljano. Po- zneje je postal član centralne komisije VOS, katere sekretarka je bila Zdenka Kidrič, in poveljnik varnostne službe za vso Slovenijo. V Ljubljani, ki je bila pod italijansko okupacijo, je organiziral večino atentatov in diverzantskih akcij, med drugim tudi reševanje Zdenke Kidrič iz bolnice. Ilegalno je živel v Ljubljani do maja 1943, saj so ga okupatorji iskali na podlagi pričevanj zajetih sodelavcev in je bil dvakrat sojen v odsotnosti, zato pa se je s Centralno komisijo VOS prese- lil na osvobojeno ozemlje. Tu je organiziral oddelke varnostne in obveščevalne službe na Primorskem in Koroškem. Ko se je iz varnostne službe ustanovila di- vizija narodne obrambe, je na lastno željo prešel povsem na obveščevalno delo. Po razpustu VOS februarja 1944 je postal šef oddelka za inozemstvo pri Odseku za notranje zadeve pri predsedstvu SNOS, maja pa je prešel v oddelek za zaščito naroda – OZNA za Jugoslavijo, kjer je postal namestnik šefa I. odseka. Febru- arja je postal šef V. odseka. Brajnik je v življenjepisu napisal, da je bil njegov oče nacionalist, torej kot vsi Primorci nacionalno ozaveščen, saj se je skupaj z družino leta 1919, ko je Primorska pripadla Italiji, umaknil v Jugoslavijo in se preselil v Kamnik, kjer se je rodil tudi Edo Brajnik, in nato so se preselili v Mur- sko Soboto in po očetovi upokojitvi v Ljubljano. Narodnoosvobodilni boj je za Brajnika predstavljal vrednoto, medtem ko po lastni izjavi v partijskem življenju ni veliko sodeloval. Po vojaškem činu je bil polkovnik. V rubriki o poteku službe je navedel svoje zaposlitve po vojni: od 16. 5. 1945 do 31. 10. 1946 je bil šef odseka OZNE FLRJ. Od 1. 11. 1946 do 31. 12. 1960 je bil načelnik oddelka UDV; od 1. 1. 1961 do 20. 5. 1964 je bil pomočnik državnega sekretarja v Državnem sekretariatu za notranje zadeve v Beogradu. Od 21. 5. 1964 do 12. 3. 1965 je bil namestnik zveznega sekretarja v Zveznem sekretariatu za notranje zadeve. Te- daj se je vrnil v Slovenijo in bil od 29. 4. 1965 do 31. 5. 1967 član Izvršnega sveta SRS, od 9. 5. 1967 do 31. 1. 1975, ko se je upokojil, pa predsednik imunitetne komisije republiškega zbora in predsednik komisije za vprašanja mednarodnih odnosov skupščine SRS. V njej je delal tudi po upokojitvi vse do svoje smrti 3. 12. 1983. O svojem delu nikoli ni pisal, označil ga je le kot delo na terenu, ker je sodeloval pri protiobveščevalnih nalogah. Ko je V. odsek prevzel vlogo protiob- veščevalne zaščite in je Brajnik postal njegov vodja, je s tem prevzel nadzor nad britansko, ameriško in francosko obveščevalno službo, ne pa tudi nad sovjetsko, saj je bila OZNA ustanovljena po vzgledu Smerša. Po sporu z Informbirojem je ‘objekt’ protiobveščevalne zaščite postala tudi dejavnost sovjetskih misij, usta- nov in organizacij, ki so med vojno ali po njej bile z njimi v stiku. To je bil čas, ko je Edo Brajnik začel sodelovati z Yeshayahujem Danom pri spremljanju izselje- vanja Judov preko Jugoslavije. Sklep o pomoči je bil seveda sprejet na najvišjem mestu – v dogovoru Josipa Broza Tita in Aleksandra Rankovića, ki je bil vodja OZNE in UDBE, medtem ko je Edo Brajnik operativno izvajal prevzete naloge, ki so bile že opisane. Brajnikovo protiobveščevalno delo je zajemalo od leta 1952 naprej tudi organiziranje protiobveščevalne mreže na jugoslovanskih veleposlaništvih v tu- jini. Pri tem je naletel na mnoge nepravilnosti in povezave mimo predpisanih. Najbolj ga je motil poskus nadzora po partijski liniji, kjer se je Ranković skušal vsiliti kot »spiritus agens« in s svojimi sodelavci, predvsem z namestnikom Ste- fanovićem, izdelati svojo mrežo, torej obveščevalno službo v obveščevalni služ- bi. Ko je s temi ugotovitvami seznanil Tita, je bil to eden od povodov za brionski 11 Šubelj: Prijatelj ali sovražnik?, str. 20–26. 214 Ljuba Dornik Šubelj: Od jugoslovansko-izraelskih do slovensko-izraelskih odnosov v luči dokumentov ..., str. 207–220 Članki in razprave || Articles and Papers plenum. Brajnik je že leta 1963 sklenil oditi iz Beograda, ker se ni strinjal, da so prislušno službo ločili od protiobveščevalne zaščite. Njegovi prošnji za pre- mestitev leta 1962, ko je zbolel v Sovjetski zvezi, niso bili pripravljeni ugoditi. Končno so ga leta 1965 premestili v Ljubljano in je bil po posredovanju Shaikeja Dana operiran na srcu pri slovitem srčnem kirurgu DeBakeyu in nato še enkrat leta 1967, ko se mu je stanje ponovno poslabšalo. Do prekinitve diplomatskih odnosov med Jugoslavijo in Izraelom je prišlo 13. junija 1967 po zmagi Izraela v petdnevni vojni. Jugoslavija oz. predsednik Tito se je za to odločil po obisku v Moskvi 9. junija 1967, kamor je bil povabljen na sestanek voditeljev komunističnih partij in vlad evropskih socialističnih dr- žav. To je bil prvi sestanek, ki se ga je udeležil, saj je dotlej udeležbo vedno od- klanjal. Na moskovskem sestanku so se odločili, da vse socialistične države sku- paj z Jugoslavijo prekinejo diplomatske odnose z Izraelom. Edina, ki te odločitve ni sprejela, je bila Romunija. Kljub prekinitvi diplomatskih odnosov so bili na državnem sekretariatu za zunanje zadeve mnenja, da se to ne nanaša na ostale odnose in so izbrali Av- strijo za državo, ki je zastopala interese Jugoslavije v Izraelu. Tudi vzdrževanje tajnih diplomatskih stikov, ki jih je Edo Brajnik po nalogu in z vednostjo Zve- znega sekretariata za zunanje zadeve (a brez vednosti Zveznega sekretariata za notranje zadeve) še nadaljeval, je zagotavljalo informiranost najvišjega vodstva obeh držav o perečih mednarodnih problemih, kot je bil npr. leto pozneje vdor sil Varšavskega pakta na Češkoslovaško ali mednarodna teroristična dejavnost Črnega septembra in druge mednarodne grožnje miru.12 Hkrati pa je vzdrževanje teh stikov, ki so potekali seveda skrito očem jav- nosti, pri tistih, ki so se čutili poraženi na brionskem plenumu in so tudi sicer zastopali prosovjetska stališča, pomenilo velik problem za Eda Brajnika, saj so ga obtoževali neupravičenega bogatenja – prav zlorabe, na katero je sam nale- tel tako v službi državne varnosti kot pri vojaški obveščevalni službi. Po svoji službeni dolžnosti je posredoval pri mnogih stikih v korist Izraela, tudi pri po- sredovanju orožja, a se ni nikoli pri tem osebno okoristil. Prav tako je bila Jugo- slavija v času neposredno po vojni edina država, ki je dovolila izselitev Judov iz Vzhodne Evrope preko svojega teritorija in za to ni zahteval denarja v nasprotju z Romunijo, Bolgarijo in Madžarsko ter pozneje tudi Sovjetsko zvezo, ki so zah- tevale velika finančna sredstva za vsakega posameznega izseljenega Juda. Ker je bil s stiki med Brajnikom in Shaikejem Danom seznanjen eden Brajnikovih povojnih sodelavcev Djordje Andjelković, po narodnosti Srb in med drugo svetovno vojno četnik, ki je po vojni pri svojem prekupčevanju v tujini bo- gato izkoriščal stike s sovjetsko obveščevalno službo, je Brajnika in preko njega celotno slovensko politično vodstvo obtožil zbiranja denarja za oboroževanje slovenske Teritorialne obrambe. Po njegovem ilegalnem imenu »Vrh«, s katerim so ga pridobili za sodelovanje v Srbiji oz. v Beogradu proti Sloveniji, se je vsa obveščevalna akcija imenovala »Vrh«, njeni »dosežki« pa so bili zbrani v »Zeleno knjigo«, kjer so se obtožbam proti slovenskemu vodstvu pridružili še ponareje- ni nemški dokumenti, ki naj bi izvirali iz pisarn vojaških atašejev v tujini. Te ob- tožbe, ki so jih obravnavali na političnih forumih, so bile vzrok, da je Brajnik za lastno zaščito razpolagal z verodostojnimi dokumenti, ki so pričali, da stikov z Izraelom oz. njegovim obveščevalcem Shaikejem Danom ni imel na lastno pest, ampak je za vsak stik imel dovoljenje. Seveda pa zato ker je delal profesionalno, do dekonspiriranja stikov ni prišlo v vseh 35 letih skupnega dela, kar je Dan poudaril slovenski strani, ko mu je ponudila zamenjavo zaradi Brajnikove bole- zni. Obtožbe, ki jih je Brajnik bil deležen, so seveda vplivale na njegovo zdravje, vendar je s stiki nadaljeval do svoje smrti leta 1983. Po Brajnikovi smrti, ko sta stike nadaljevala Shaike Dan in Marko Zore, 12 Šubelj: Prijatelj ali sovražnik?, str. 31–129. 215 Letnik 39 (2016), št. 2 je za sodelovanje med državama Shaike Dan ponudil turistične aranžmaje – le- talsko zvezo z Dubrovnikom in Bledom ter druge gospodarske stike. Posebno so bili zainteresirani za obnovo pogodbe o transportu židovskega selitvenega blaga prek Luke Koper, saj je od leta 1974 naprej Židovska agencija preko Kopra odpravila 3500 kontejnerjev tega blaga. Za prevoz so na Dunaju ustanovili firmo »Adria International AG« in na otvoritev novih prostorov sta bila vabljena tudi generalni konzul Jugoslavije na Dunaju in direktor Luke Koper. V letu 1986 so ocenili, da v Sovjetski zvezi na izselitev čaka še 400.000 Judov, saj Gorbačov ni izpolnil njihovih pričakovanj glede liberalizacije odhoda.13 V zvezi s tem je pri- šlo do pobude, da bi med Jugoslavijo in Izraelom vzpostavili zračno povezavo in da bi SFRJ kot letalski prevoznik sodelovala pri prevozu Židov iz Sovjetske zveze, kar bi za državo predstavljalo velik zaslužek. Pozneje so se odločili, da bi pri prevozih sodelovala tudi Adria in Jat, vendar je izraelska stran dvomila o varnosti poletov v zvezi s preprečevanjem terorizma. V pogovore o turističnih aranžamajih z MAOF AIRLINE je bil vključen tudi Egon Conradi kot direktor »Kompasa«.14 Branko Bračko je za jugoslovansko stran ocenil, da je »Albert«, kot so v dopisih preimenovali Shaikeje Dana, prišel v Jugoslavijo z natančno premišljenim načrtom, katerega končni cilj je otoplitev odnosov in ponovna na- vezava diplomatskih stikov. Predvsem naj bi želel preko SFRJ zagotoviti selitev Židov iz Sovjetske zveze, kjer jih je bilo 3 milijone, saj je to bil za Izrael edini rezervoar prebivalstva, s katerim lahko konkurira Arabcem. Glede na to, da je do sredine osemdesetih let Albert – torej Dan, spravil v Izrael že četrtino tedanjega prebivalstva, je imel izdelan načrt tudi za to selitev. Druga pomembna aktivnost, ki je potekala preko Luke Koper, pa je bil izvoz južnega sadja.15Leta 1970 je izra- elsko podjetje CMBI s sedežem v Tel Avivu odprlo v Kopru svoje predstavništvo, ki pa ga je zaprlo leta 1985 zaradi upada prometa preko Kopra, saj se je promet preusmeril na severnonemška pristanišča.16 Vse od začetka pa je Albert ponujal stike med jugoslovansko obveščeval- no službo in Mosadom, katerega član ni bil, saj je bil na višjem položaju. Povedal je, da je Mosad stalna organizacija ne glede na stranko, ki je na oblasti.17 Uradni stiki med Menachemom Navotom, ki se je predstavil kot Rondowri in je bil leta 1984 drugi človek v Mosadu, in Shaikejem Danom na strani Izraela ter Markom Zoretom in Nebojšo Vidovićem kot predstavnikoma jugoslovanske obveščeval- ne službe so bili aprila 1984 v Zagrebu in so se nadaljevali z obiskom Dubrov- nika. Stane Dolanc kot tedanji zvezni sekretar za notranje zadeve je januarja 1984 zavzel stališče, da je stike z Mosadom treba sprejeti in obdržati v strogi diskretnosti. Na sestanku so z jugoslovanske strani podali predloge za skupne interese: da občasno izmenjajo mišljenja o varnostnem političnem položaju v svetu, predvsem na Bližnjem vzhodu in drugod; da nasprotujejo terorizmu kot npr, Abu Nidalu; da spremljajo fenomen panislamizma; da spremljajo organizi- ranost jugoslovanske emigracije; da zaščitijo izraelske turiste na obisku v SFRJ predvsem v zvezi z varnostjo v civilnem letalskem prometu in da izrazijo načel- ni interes za tehnološka odkritja oz. njihovo uporabo. Ne glede na vzpostavitev uradnih stikov pa so bili in ostali stiki med Da- nom oz. Albertom in Markom Zoretom kot drugi kanal, ki je tekel vzporedno in je ostal neodvisno od stikov med Mosadom in SDV. V dopisovanju so Jugoslovani za stike z Mosadom uporabili tajno ime »Akcija TRIGLAV«. Leta 1985 je prišlo do obiska predstavnikov SDV v Tel Avivu, pri čemer je z izraelske strani prišla ponudba za poslovanje z Izraelom. Yitzak Rabin, tedaj obrambni minister, je po- 13 SI AS 1931, t.e. 2897, 1270–19. 14 SI AS 1931, t.e. 2656, RTZ 750. 15 Terčon: Usidrali smo se na morje. 16 SI AS 1931, t.e. 2897, 1270–18. 17 SI AS 1931, t.e. 2655, RTZ 750.. 216 Ljuba Dornik Šubelj: Od jugoslovansko-izraelskih do slovensko-izraelskih odnosov v luči dokumentov ..., str. 207–220 Članki in razprave || Articles and Papers nujal izdelavo kupol in havbic za sovjetske tanke, s katerimi je bila opremljena tudi JLA. Poročilo o obisku je sestavil leta 1986 tudi Marko Zore, ki se je za krin- ko predstavljal kot predstavnik Iskre. Albert je v pretežno želel govoriti o selitvi Židov v iz Sovjetske zveze v Izrael, saj mu je to nalogo posebej zaupal Šimon Pe- res, tedaj še predsednik izraelske vlade. Druga tema, ki pa je bila gospodarska, je bila Harelova vloga pri sodelovanju s poslovnežem Edwardom Wessom; ta naj bi bil pripravljen soinvestirati v razširjeno proizvodnjo avtomobilov JUGO v Kragujevcu, saj so nameravali preko podjetja Genex izvoziti 5000 jugov v Izrael .18 Na kosilu, ki sta se ga poleg Dana udeležila tudi Menachem Navot in Efraim Haleyi, je tekla beseda tudi o vključevanju Jugoslavije v ameriško konzultantsko orga- nizacijo za aplikacijo vesoljske tehnologije »The Center for Space Policy inc.«, katere načrt je bil tudi vzpostavitev satelitskih postaj.19 V letu 1986 po zamenjavi v Izraelu, ko je predsednik vlade postal general Shamir, je Harel kot poslovnež predlagal, da Jugoslavija kupi izraelsko orožje in vojaško opremo in da skupno nastopita tudi na tujih trgih, npr. v Aziji, Afriki in Latinski Ameriki. Zato bi seveda morali ustanoviti skupno podjetje s sedežem v Avstriji ali na Dunaju. Akcijo je pred odhodom odobril Šimon Peres. Vsako in- formacijo o stikih z Albertom so posredovali v Sloveniji Stanetu Dolancu, Mila- nu Kučanu in Janezu Zemljariču in za Jugoslavijo zveznemu podsekretarju, šefu SDV Zdravku Mustaću. To velja tudi za informacijo o orožju, za katerega je bilo predlogo, da bi ga vozili pod panamsko zastavo. V letih 1987 in 1988 je informa- cije pošiljal republiški podsekretar Ivan Eržen. Leta 1987 je Zvezni sekretariat za ljudsko obrambo zavzel negativno stališče do sodelovanja z Danom, tj. Alber- tom, in Joem, tj. Harelom, saj so se jim mešali v posle. Zvezni sekretariat za ljud- sko obrambo je namreč na veliko izvažal orožje za oboroževanje arabskih držav in seveda tudi Palestincev. O prepovedi stikov je Zdravko Mustać obvestil Janeza Zemljariča. Dana obvestilo niti ni presenetilo – vprašal je le, ali je to trajno ali trenutno. Očitno so potem stiki stekli s Slovenijo kot drugim kanalom oziroma so se nadaljevali brez prekinitve. Kar se tiče gospodarskih stikov, je bil predlog, da bi v Izraelu bil velik po- sel za Jelovico in Marles pri gradnji montažnih hiš, saj ob velikem vseljevanju primanjkuje stanovanj, kakor tudi za Gorenje pri izdelavi hladilnikov in drugih gospodinjskih strojev, ki bi jih izvažali preko Intertrada. Zaradi gospodarske krize v SFRJ je prišlo s strani Izraela, in sicer od Ha- rela, Rabina in Peresa, do predloga, da preko Kosberga, finančnika iz Texasa, odkupijo državne dolgove. Na jugoslovanski strani je predlog oblikoval Boris Škapin, pomočnik zveznega sekretarja za finance. Sestanek je bil predviden v New Yorku ali Washingtonu 26. 9. 1987. Jugoslavija pa je podprla idejo Šimona Peresa o mednarodni konferen- ci o neposrednih pogajanjih Izraela z Jordanijo in Palestino. Zvezni sekretar za zunanje zadeve Raif Dizdarević se je 1987 sestal z Edgarjem Bronfmanom, predsednikom Svetovnega židovskega kongresa in nato v Ženevi še s Šimonom Peresom. V letu 1988 so potekali razgovori s predstavniki Mosada v vili Jelovica na Bledu, ki se jim je pridružil tudi Albert. Jugoslovansko stran pa je vodil Bo- ris Zore kot predstavnik SDV ZSNZ. Sestanek je bil na Bledu zaradi intifade, saj bi sicer morali imeti sestanek v Izraelu. Na sestanku so obravnavali v glavnem mednarodne odnose, in sicer poleg upora Palestincev na zasedenem ozemlju (intifada) tudi iraške vojaške uspehe v iraško-iranski vojni, v kateri je Izrael z orožjem zalagal Iran. V zvezi s terorističnimi skupinami so precejšen del sestan- ka posvetili delovanju teh ter možnosti SFRJ kot baze ali tranzitnega področja 18 Pozneje je prišlo do izvoza v ZDA. 19 Film Žige Virca »Houston, imamo problem!« na lahkoten način predstavlja del navedene pro- blematike, a ne v zvezi z Izraelom, ampak z ZDA. 217 Letnik 39 (2016), št. 2 za terorizem na Bližnjem vzhodu. Poročila o obisku se razlikujejo glede na na- slovnika – Marko Zore je poročal Tomažu Ertlu, medtem ko je Ivan Eržen po- ročal Dolancu, Kučanu in Zemljariču ter Mustaću v ZSNZ.20 Janez Zemljarič je Marku Zoretu poslal za orientacijo stališča glede Izraela, ki jih je sprejel odbor zveznega sveta za zunanjo politiko glede stanja in perspektive odnosov med SFRJ in Izraelom. Na kratko rečeno je bistvo stališča, da diplomatskih odnosov Jugoslavija ne bo vzpostavila, dokler Izrael Palestincem ne prizna pravice do samoopredelitve. Olajšali pa so vizumske stike na ekonomskem, turističnem in drugih področjih. Na srečanju na Dunaju leta 1989, ki se ga je poleg Marka Zoreta in Alber- ta udeležil tudi Yosi Harel, so obravnavali v glavnem notranjepolitično situaci- jo v Izraelu pred volitvami in srečanje med Šimonom Peresom in Budimirjem Lončarjem na generalni skupščini OZN v New Yorku. Govorili so tudi o težkem gospodarskem položaju v Jugoslaviji. V poročilu o tem srečanju za Zdravka Mu- staća je nekaj več podatkov, pridobljenih od Harela, ki je poročal o vključevanju Vuka Hamovića, sina generala Radeta Hamovića, v dejavnost Energoprojekta. Sestava nove izraelske vlade, ki jo je vodil Yitzak Shamir, Šimon Peres pa je bil podpredsednik in Yitzak Rabin obrambni minister, ni vplivala na stike med SDV in Mosadom, ki je dobil novega direktorja. Ko je Janez Drnovšek postal predsednik predsedstva SFRJ, mu je Ivan Eržen poslal fotokopijo dokumenta »Osvrt o bilateralnim odnosima između SFRJ i države Izrael i prijedlog za uspo- stavljanje konzularnih odnosa«, ki so ga 15. 2. 1989 posredovali Stanetu Do- lancu. Dokument je izročil Franc Kosi 9. 8. 1989 v sklopu dokumentov na temo IZRAEL – SFRJ. Dokument priča o vplivu židovskega lobija v ZDA in govori tudi o židovski skupnosti, katere 80 % so ubili nacisti in njihovi sodelavci med drugo svetovno vojno. Zato je na iniciativo Srbsko-judovskega društva v Beogradu in ob ustanovitvi Židovskega kulturnega društva v Zagrebu bil podan predlog, da se obnovijo diplomatski odnosi med državama. V tem sklopu je bil tudi že omenjeni predlog za odlikovanje Yeshayahuja ali Shaikeja Dana, v Izraelu znanega kot »ambasadorja Jugoslavije«, ki ga je pod- pisal zvezni sekretar za notranje zadeve Petar Gračanin. Stopnjo odlikovanja so sicer nato do podelitve 2. 3. 1990 spremenili. Zadnje poročilo o stikih z Albertom je datirano s 16. 5. 1990 in sta ga prejela le Milan Kučan in Janez Drnovšek. Med obiskom v Tel Avivu na povabilo Alberta so se srečali s predstavniki Mosada in poslovneži. V zvezi s politično situacijo v Izraelu so si želeli, da bi Šimon Peres vzpostavil vlado levega centra, kar bi bilo v skladu z njihovim ciljem o priseljevanju Židov iz Sovjetske zveze. Menili so, da Gorbačov ne bo na oblasti več kot 12–18 mesecev, saj ga bo odstra- nila sovjetska armada (kar se je čez dobro leto tudi res zgodilo). Zmotili so se v sodbi, da zahodne službe Borisu Jelcinu ne pripisujejo posebnega pomena ali perspektive, saj so mu po neuspelem avgustovskem puču dejansko pomagale priti na oblast in se na njej tudi obdržati za ceno razpada države, ki je bila v korist ZDA. Mosada padec berlinskega zidu in stanje v Evropi po družitvi obeh Nemčij nista posebno zanimala. Edino, kar jih je skrbelo, je bila porast antise- mitizma. V zvezi s situacijo v SFRJ so predstavniki Mosada sicer izrazili zado- voljstvo z uvajanjem političnega pluralizma, vendar tudi zaskrbljenost zaradi naraščanja nacionalizma. Presodili so, da utegne Jugoslavija zelo hitro razpasti, kar se je dejansko zgodilo v enem letu. Posebno jih je motila ‘orientacija’ HDZ in njenega vodje Miroslava Tuđmana, pri katerem naj bi zaznali antisemitsko noto. Ob bližajočem obisku ambasadorja Milana Zupana v Izraelu je funkcionar Mosada poudaril, da se izraelska stran se ne strinja z delno obnovitvijo odnosov med državama, ampak želi le popolno obnovitev diplomatskih odnosov (dobro voljo pa bi pokazali z odstranitvijo »nezaželenih arabskih elementov« iz države). 20 SI AS 1931, t.e. 2658, RTZ 750. 218 Ljuba Dornik Šubelj: Od jugoslovansko-izraelskih do slovensko-izraelskih odnosov v luči dokumentov ..., str. 207–220 Članki in razprave || Articles and Papers O stikih med Republiko Slovenijo in Republiko Izrael, ki so bili uradno vzpostavljeni leta 1992, v tem prispevku ne bom pisala, ker arhivi na to temo še niso odprti. Seveda so se stiki nadaljevali in so bili, kakor je povedal Šimon Peres v spodaj citirani izjavi, neformalni. Stiki med varnostno-informativno službo in Mosadom in pozneje med Slovensko varnostno-obveščevalno agencijo SOVO in Mosadom so zato tema drugih prispevkov in drugih raziskav, saj se ta omejuje na čas pred nastankom Republike Slovenije. »Obe državi sta majhni po obsegu ozemlja in številu prebivalstva. Vendar smo oboji naleteli na velike težave pri uresničevanju svoje želje po neodvi- snosti in lastni državi. Ves čas smo z naklonjenostjo spremljali prizadevanje Slovenije, da postane samostojna država z ugledom v mednarodnih odno- sih. Neuradno smo sodelovali med osamosvojitveno vojno. Veseli smo bili, da lahko pomagamo Sloveniji uresničiti njene sanje, pri čemer smo dobro sodelovali s predsednikom Milanom Kučanom.«21 Šimon Peres, izraelski zunanji minister na obisku v Sloveniji 2002.22 ARHIVSKI VIRI AS - Arhiv Republike Slovenije • SI AS 1931, Republiški sekretariat za notranje zadeve SRS, t.e. 1136, 1270-17, OS Izraela. • SI AS 1931, Republiški sekretariat za notranje zadeve SRS, t.e. 2655, 2656, 2658, RTZ 750, Začetki sodelovanja z izraelsko obveščevalno službo ISIS • SI AS 1931, Republiški sekretariat za notranje zadeve SRS, t.e. 2897, 1270–18, Operativna obdelava ‘SADJAR’ • SI AS 1931, Republiški sekretariat za notranje zadeve SRS, t.e. 2897, 1270–19, Operativna obdelava ‘TROS’ LITERATURA Dornik Šubelj Ljuba: Ozna in prevzem oblasti 1944–1946, Ljubljana 2013. Dornik Šubelj Ljuba: Prijatelj ali sovražnik? Dokumenti o stikih med Edom Brajni- kom in Danom Shajkejem (1944–1980), Viri št. 32, Ljubljana 2011,. Orosel Nina: Primerjava obveščevalno-varnostnega sistema Republike Slovenije in Republike Izrael, diplomsko delo, Fakulteta za varnostne vede, september 2010. Režek Mateja: Jugoslavija in nastanek Izraela: Delitev Palestine in ilegalno prese- ljevanje Judov (1945–1948), v: Acta Histriae 21 (2013), št. 3. Režek Mateja: Jugoslovansko-izraelsko tajno sodelovanje v senci prve arabsko- -izraelske vojne in spora z Informbirojem (1948–1953), v: Acta Histriae 21 (2013), št. 4. Bezci B. Egemen: Turkey’s Intelligence diplomacy during the Second World War, v: Journal of Intelligence History 15 (2016), št. 2. Romerstein Herbert: Aspects of World War II History Revealed through »ISCOT« Radio Intercepts, v: The Journal of Intelligence History 5 (2005), št. 1. Terčon Nadja: Usidrali smo se na morje, Piran, 2015. TV SLO 1, Odmevi 30. 9. 2016, Pogovor s Ksenijo Horvat ob smrti Šimona Peresa. Virc Žiga: Houston,imamo problem!, Koprodukcija, Ljubljana 2016. 21 Pogovor s Ksenijo Horvat ob smrti Šimona Peresa, TV SLO 1, Odmevi 30. 9. 2016. 22 Pogovor s Ksenijo Horvat ob smrti Šimona Peresa, TV SLO 1, Odmevi 30. 9. 2016. VIRI IN LITERATURA 219 Letnik 39 (2016), št. 2 FROM YUGOSLAV-ISRAELI TO SLOVENIAN-ISRAELI RELATIONS IN THE LIGHT OF THE STATE SECURITY ADMINISTRATION DOCUMENTS: COOPERATION BETWEEN STATE SECURITY ADMINISTRATION (UDV) AND MOSSAD SINCE 1946 Secret relations between State Security Administration and Mossad Leali- yah Bet date back to 1946 and started due to migration of Jews from the East- ern Europe to Palestine. The relations were established by Edo Brajnik - Štefan, head of Counterintelligence Department of Yugoslav State Security Administra- tion and Israeli informer Shaike Dan. Yugoslavia was providing a large part of what the emerging Jewish country needed the most: people and arms. During the first Arab-Israeli war and the conflict between Yugoslavia and the Soviet Union, the secret cooperation between the two countries became even stronger and relations between Shaike Dan and Edo Brajnik whose secret Israeli name was Prijatelj grew into perfect political, military, and economic cooperation. The article highlights secret relations between Yugoslavia and Israel between 1948 and 1953, especially secret arms transfers for Israeli army and their transfer through Yugoslavia before and during the first Arab-Israeli war, Israeli supply of western technology for Yugoslav industry during the conflict with Comin- form and the cooperation between State Security Administration and Mossad in 1950s. After 1953, the actual space for cooperation between the two countries became narrower since the doctrine of peaceful active coexistence which led to closer relations with Arab countries became the centre of Yugoslav external policy. After 1967, when the diplomatic relations between Yugoslavia and Is- rael were interrupted, the secret contacts between Prijatelj – Edo Brajnik and Shaike Dan remained strong which was very uncomfortable for Brajnik since he was accused of being an Israeli agent in Belgrade. After Brajnik’s passing in 1983, the contacts with Shaike Dan, named Albert by Slovenian State Security Administration, continued and were used in Slovenia’s efforts to achieve inde- pendence in 1991. Official contacts between the Republic of Slovenia and the Republic of Israel were established in 1992. SUMMARY 221 Letnik 39 (2016), št. 2 Ključne besede: Podlipa, Podlipščica, Tunjica, Rovte, Smrečje, Šentjošt, kartuzija Bistra, urbarske dajatve Key-words: Podlipa, Podlipščica, Tunjica, Rovte, Smrečje, Šentjošt, Bistra charterhouse, land register taxes IZ ARHIVSKIH FONDOV IN ZBIRK FROM THE ARCHIVAL FILES AND COLLECTIONS 1.04 Strokovni članek UDK 930.253:908(497.4Podlipska dolina)"16/18" Prejeto: 25. 7. 2016 Podlipa med Bistro in Šentjoštom Ob 750-letnici prvega zapisa iz Podlipske doline POLONA ZALOKAR prof. zgodovine in diplomirana etnologinja in kulturna antropologinja samostojna arhivistka in kustosinja Grobeljska pot 5, SI – 1000 Ljubljana, Slovenija e-mail: polona.zalokar@gmail.com Izvleček Po arhivskih virih sta bili v Podlipski dolini od srednjega veka dve naselji, Tunjica in Podlipa. Najkasneje v jožefinski dobi so ju združili v vas Podlipa, ki je s cerkvijo sv. Brikcija postala tedaj sedež lokalije. V podlipsko cerkev in po drugih opravkih v vas so zahajali tudi prebivalci iz spodnejga Smrečja iz žu- pnije Šentjošt in prebivalci Rovt, naselejni ob zahodnem robu doline, njihovi otroci pa so že od druge polovice 19. stoletja zaradi bližine raje obiskovali podlipsko šolo. V dolini so se preživljali s kmetijstvom. Potoka Podlipščica in Tunjica, danes Lahovka, sta poganjali več mlinov in žag ter omogočali še dru- ge domače obrti. Prebivalci so živeli samooskrbno, saj je bila pot do prvega večjega kraja Vrhnike dolga in v preteklosti večkrat poplavljena. Abstract PODLIPA BETWEEN BISTRA AND ŠENTJOŠT. THE 750TH ANNIVERSARY OF THE FIRST WRITING FROM PODLIPA VALLEY According to archive sources, two settlements existed in the Podlipa val- ley, Tunjica and Podlipa. They were merged into the village Podlipa which then became the seat of the parish at St. Brice church. Residents from lower Smrečje of Šentjošt parish and residents of Rovte on the western side of the valley had also visited the Podlipa church and the village for other errands, and their children preferred to visit the Podlipa school from mid-19th centu- ry onwards due to its vicinity. Agriculture was the main activity in the valley. Streams Podlipščica and Tunjica, now known as Lahovka, ran several mills and sawmills, and provided other home crafts. Residents were self-sustain- able as the path to the nearest town of Vrhnika was long and often flooded in the past. 222 Polona Zalokar: Podlipa med Bistro in Šentjoštom. Ob 750-letnici prvega zapisa iz Podlipske doline, str. 221–230 Iz arhivskih fondov in zbirk || From the Archival Files and Collections Uvod Podlipska dolina leži na jugozahodnem delu Ljubljanskega barja, ujeta med poraščenimi Polhograjskimi dolomiti na eni strani in Rovtar- skim hribovjem na drugi. Po dolinskem dnu te- četa potoka Podlipščica in nižje v dolini Lahovka, nekdaj imenovana Tunjica, s pritoki. Obe vodi se izlivata v Ljubljanico, v preteklosti pa sta poga- njali več mlinov in žag.1 Na koncu dolge in ozke doline se nahaja staro vaško jedro Podlipa s cer- kvijo sv. Brikcija. Ostali deli naselja so razkroplje- ni v več zaselkih, raztresenih po slemenih v doli- ni. Na samo dolino in podlipsko, sedaj vrhniško župnijo, se navezujejo tudi prebivalci sosednjih vasi iz spodnjega Smrečja, ki jih loči od Podlipe le potok Podlipščica, potem rovtarske domačije ob zahodnem robu doline in Kozikova domačija iz Žažarja. Srednji in novi vek Kot kažejo arhivski viri, sta bili v dolini v srednjem veku dve naselji. Najstarejša zapisa iz leta 1265, listina italijanskih kartuzijanskih pri- orjev Girarda in Joannija ter darovnica koroške- ga vojvode Ulrika III. Spanheimskega, omenjata v dolini zaselek in potok Tunjico.2 Vas Podlipa se omenja leta 1659 kot vas Pod lipami, čeprav vemo, da je bil kraj pozidan že precej pred letom 1526, ko je v zapisniku cerkvenih dragocenostih z vrhniškega območja navedena tamkajšnja cer- kev.3 Pod lipami je živelo šest kmetov, eden od njih, Jurij Pajsar, je bil tudi mlinar. Zaselek Tunji- co so najpozneje v jožefinski dobi združili z večjo Podlipo, ki je tedaj štela že 29 hiš, od tega so bile štiri nenaseljene. Na področju doline so se do zemljiške odveze leta 1848 stikale meje petih zemljiških gospostev. Večina kmetij je pripadala kartuzi- janskemu samostanu Bistra. Bistra je imela v lasti tudi kmetije iz Male Ligojne ter obsežna barjanska posestva na desnem bregu Ljubljani- ce, več kmetij onstran Save na Gorenjskem, pose- stva v okolice Cerknice in posamezna zemljišča na Vipavskem, pri Kopru in pozneje pri Trstu.4 Smreške domačije in kajže z mlini so pripadale vsakokratnim lastnikom dvorca Dol pri Ljubljani 1 Pivk, Žitko: Vodni pogoni na Podlipščici in njenih pritokih, str. 117–118. 2 Mlinarič: Kartuzija Bistra, str. 37. 3 Marolt: Dekanija Vrhnika, str. 156. 4 Ogrin: Dajatve bistriških podložnikov, str. 175. Podlipa s cerkvijo sv. Brikcija in župniščem na griču sredi vasi, razglednica iz leta 1939 (hrani: Janez Žitko) Jurij Pajsar plačuje za četrtinsko kmetijo in mlin 2 goldinarja in 40 krajcarjev davka. (Arhiv RS, Urbar Bistra, 1659) 223 Letnik 39 (2016), št. 2 (gospostvo Lustthal), najpozneje od leta 1666 pa plemiški rodbini Raspom iz Stare Loke pri Škofji Loki. Filipičeva kmetija pri Štantu in mlaj- še rovtarske koče so bile ves čas podložne loga- škemu gospostvu. Koče so postavljali imetniki ali potomci s premožnejših domačij v Rovtah in so se sčasoma osamosvojile. Višje ležeči Volavčeva in Žagarjeva kmetija sta najprej sodili k posesti škofjeloškega meščana Matije Paplerja, ki je leta 1631 kupil posest od Mihaela Papplerja, Mihael pa je dobil nekaj posesti od polhograjksih gospo- dov Gallov leta 1601. Po letu 1731 je obe kmetiji prevzelo gospostvo Lesno Brdo (Holzenegg), ki je bilo v lasti polhograjskega gospostva.5 Zakajnski mlin iz Smrečja, prvič omenjen v terezijanskem katastru iz leta 1754, je skupaj z izvorno doma- čijo Zakajnc pripadal ženskemu dominikanskemu samostanu Velesovo (Michlstteten), ki je imel si- cer obsežno in strnjeno posest na levem bregu Save pri Kranju.6 Veleposestniki so posest zaradi lažjega upravljanja ter pregleda nad dohodki in obve- znostmi podložnikov razdelili na manjše enote županije.7 V podlipsko županijo, najprej imeno- vano tudi tunjiška, so sodili kmetje iz Podlipe, Tunjice in nekaj kmetov iz Ligojne. Po urbarju iz leta 1659 so prinašali kartuziji 42 goldinarjev in 40 krajcarjev letnega davka. Celotna samostan- ska posest je tedaj poleg podlipske obsegala še 11 drugih županij: Verd pri Vrhniki, Zabočevo, Zavrh pri Borovnici, Borovnico, Ig, Begunje in Be- zuljak pri Cerknici, Rašico pri Ljubljani, Moravče, Topole pri Mengšu in Šenčur pri Kranju. Celotni letni prihodki samostana so znašali 531 goldi- narjev, 53 krajcarjev in 1 denarič denarja. Menihi so kot letne dajatve v naravi pobirali še krušna in krmna žita: 77 ljubljanskih starov pšenice, 9 starov rži, 27 starov prosa, 199 ¾ starov ovsa in 4 stare ješprenja; 2915 jajc; 1450 kosov desk in 536 vozov lesa; 385 povesem lanu ter 15 kokoši in 2 kopuna. Podložniki so bili dolžni opraviti za samostan tudi 48 drvarskih dni. Župani, pred- stojniki županij, so dobili v samostanu, kadar so prišli po opravkih, hrano in nekaj denarja v skupni vrednosti 150 goldinarjev. Na velikonoč- ni ponedeljek so morali prinesti menihom tudi pogače in pirhe.8 Podložniki iz podlipske doline so bili poleg tega dolžni na dan sv. Martina odda- jati še 25 goldinarjev in 34 krajcarjev gosposkega davka činža v gotovini ter sprva 130 in pozneje 5 Košir: Dediščina župnije Šentjošt, str. 27–28 in 31–32. 6 Košir: Dediščina župnije Šentjošt, str. 465. 7 Mlinarič: Kartuzija Bistra, str. 432. 8 Ogrin: Dajatve bistriških podložnikov, str. 178. Zapis o tlačanski obveznosti kmetov iz Podlipe, Borovnice, Verda, Zabočevega in Zavrha do samostana Bistra (Arhiv RS, Urbar Bistra, 1659) 224 Polona Zalokar: Podlipa med Bistro in Šentjoštom. Ob 750-letnici prvega zapisa iz Podlipske doline, str. 221–230 Iz arhivskih fondov in zbirk || From the Archival Files and Collections 261 jajc. Skupaj s kmeti iz Borovnice, Verda, Zabočevega in Zavrha pri Borov- nici so morali vsako leto, razen v času trgatve, oskrbovati samostanske posesti na Primorskem z živili in drugimi potrebščinami ter nositi grebenice, trakove, okove, sode, sklede in drug material v Šentvid pri Vipavi in Solkan. Iz vinoro- dnih krajev so morali pripeljati v Bistro 101 tovor vina letno, od tega podlipski kmetje dvanajst tovorov.9 Za smreške posesti v Podlipi je bilo nekdaj v veljavi domače ime Rašpovc. Ime je nastalo po pripadnosti tamkajšnjih domačij zemljiškim gospodom Ra- pom. Plemiška rodbina Rasp je bavarsko-koroškega porekla. Potomec Pavel Rasp (1462–1524) se je na povabilo avstrijskega cesarja Maksimilijana I. leta 1501 priselil na Kranjsko, kjer je pridobil ugledne državne službe. Za smreške posesti sta najbolj pomembna Janez Jurij Rasp (1624–ok. 1690), loški žitničar, in njegov sin Leopold Maksimilijan Rasp (1673–1742), župnik v Kamniku ter eden vodilnih kranjskih izobražencev, član Akademije Operosorum, mecen in učitelj.10 Iz urbarja Janeza Jurija Raspa (urbar Raspovega imenja) za leto 1666 so znani imetniki smreških posesti. To so bili: Jakob Celar, Andrej Skobl, Gregor Žerovc, Boštjan Smrekar, Primož Jurica, Matija Skobel in Marko Likar. Njihove vsakoletne dajatve so se gibale med 2 goldinarjema in 55 krajcarji za kmetijo ter do 40 krajcarjev za kajžo.11 Terezijanski čas V času cesarice Marije Terezije (1717–1780) so bili podlipski in tunjiški kmetje po novem rektificiranem urbarju dolžni plačevati samostanu različne dajatve. Napovedani davek (Neue Beansagung), kontribucija in navadni davek so bile davčne obveznosti do države. Napovedani davek je bila manjša vsota in ni presegla 30 krajcarjev na kmeta. Verjetno je predstavljala razliko med starimi in novimi dajatvami. Dajatve, pravdni činž sv. Jurija skupaj z davkom od gozda in soli, žitna dajatev ter mala pravica so šle zemljiškemu gospodu. Vse dajatve so bile v denarju, edino malo pravico so poravnali z oddajo jajc. Največjo obreme- nitev za podložnike je predstavljala kontribucija. Za polovično kmetijo je znaša- la 3 goldinarje in za tretjinsko 2 goldinarja na leto. Jurij Kosar in Ludvik Dittrih iz Tunjice sta plačala zanjo 8 goldinarjev in 45 krajcarjev oziroma 7 goldinarjev in 30 krajcarjev ter Matija Pajsar iz Podlipe 5 goldinarjev in 15 krajcarjev. Na- vadni davek je znašal od enega do dobrih treh goldinarjev. Po nizki obremenitvi izstopa Jurij Troha iz Podlipe, najbrž kajžar, z 1 krajcarjem in 13 denariči za da- jatev sv. Jurija. Višina dajatev je bila vezana na velikost kmetije. Večina kmetov v podlipski županiji je uživalo polovične kmetije. Matija Jereb iz Podlipe je imel tri osminsko, Gašper Erjavc, Jurij Smrekar, Matija Brenčič in Jurij Podlipec iz Tunji- ce pa so uživali tretjinske kmetije. Od povprečja izstopata Jurij Troha in Matija Pajsar, oba iz Podlipe, ki sta obdelovala osminsko in sedem osminsko kmetijo in sta plačevala temu primerne nizke oz. višje dajatve. Jurij Kosar, največji kmet v dolini, je obdeloval za slabo kmetijo in pol veliko zemljišče v Tunjici in je bil dolžan oddajati samostanu za skoraj 18 goldinarjev dajatev. Ludvik Ditrich se je odkupil od tlake z 1 goldinarjem in 42 krajcarji denarja. Za ostale podložnike tlaka ni bila vpisana. Iz tabele lahko razberemo le, da se je delila na tovorniško, vprežno in ročno tlako. 9 Za pomoč pri prevodu o prevozniških obveznostih podlipskih podložnikov do bistriškega sa- mostana se zahvaljujem Vojku Pavlinu. 10 SBL, rodbina Rasp. 11 Več o podložnikih in dajatvah glej v članku Zalokar: Podlipska dolina, 750 let prve pisne omem- be, ki bo izšel v Vrhniških razgledih. 225 Letnik 39 (2016), št. 2 V Rašpovcu zasledimo leta 1757 pet malih kmetov. Jurij Corn st. (danes Kovter), lastnik hiše z mlinom, kajže in nekaj zemlje, je plačeval 2 goldinarja kontribucije, 1 goldinar in 3 krajcarje gosposkega ter 1 goldinar in 12 krajcarjev navadnega davka, 20 krajcarjev od kmetije, 15 krajcarjev vinske naklade in 34 krajcarjev namesto tlake na leto. Podobne dajatve kot Corn je imel Luka Skobl, kajžar in mlinar (danes Skobelj), le gosposki davek je znašal zanj 1 goldinar in 20 krajcarjev ter navadni davek 1 goldinar. Jurij Urh (Mivšek), Jakob Arhar (Kovač) in Jurij Corn starejši (Černč) so imeli le kajže, od katerih niso plačevali ničesar.12 Jožefinska doba Cesar Jožef II. (1741–1790) je dal v letih 1785–1789 zaradi izboljšanja davčne politike v monarhiji narediti nov, bolj izpopolnjen jožefinski kataster, zapotrebe katerega so oblikovali manjše ozemeljske enote, imenovane katastr- 12 Košir: Dediščina župnije Šentjošt, str. 471. Tabela 1 in 2: Razpredelnici prikazujeta natančen popis letnih dajatev podložnikov iz Podlipske doline po urbarju samostana Bistra iz leta 1764. Ime podložnika nova napoved kontribucija davek pravica sv. Jurija, davek od gozda in soli mala pravica Jakob Celarič 30 kr. 3 gld. 1 gld. 52 k. 2 d. 59 kr. 3 d. 10 Anže Malovrh 30 kr. 3 gld. 1 gld. 45 kr. 35 kr. 10 Andrej Terček in Miha Kenk 30 kr. 3 gld. 1 gld. 45 kr. 1 gld. 10 kr. Jakob Prašnik 30 kr. 3 gld. 2 gld. 12 kr. 9 d. 38 kr. 2 d. 10 Jurij Troha 22 kr. 2 d. 2 gld. 15 kr. 1 gld. 42 kr. 15 kr. 2 d. 7 ½ Simon Jereb 30 kr. 3 gld. 2 gld. 17 kr. 1½ d. 31 kr. 1/2 d. 10 Matevž Zalesnik 30 kr. 3 gld. 2 gld. 12. kr. 3 d. 38 kr. 2 d. 10 Matija Corn 30 kr.. 3 gld. 2 gld. 4 kr. 2 d. 38 kr. 2 d. 10 Matija Jereb 7 kr. 2 d. 45 kr. 34 kr. 46 kr. 2 ½ Luka Jereb 30 kr. 3 gld. 2 gld. 17 kr. 1 ½ d. 36 kr. 2 ½ d. 10 Matevž Celarič 30 kr. 3 gld. 2 gld. 12 kr. 2 d. 38 kr. 2 d. 10 Jožef Podlipec 30 kr. 3 gl. 2 gld. 13 kr. 58 kr. 2 d. 10 Matija Pajsar 52 kr. 2 d. 5 gld. 15 kr. 4 gld. 25 kr. 1 gld. 45 kr. 2 d. 10 Jurij Troha 1 kr. 13 d. Ime podložnika nova napoved kontribucija davek pravica sv. Jurija, davek od gozda in soli mala pravica Gregor Kokal 30 kr. 3 gld. 3 gld. 25 kr. 1 d. 2 gld. 27 kr. 2 4/5 d. 10 Lovre Brdnik 30 kr. 3 gld. 2 gld. 12 kr. 2 d. 38 kr. 2 d. 10 Jurij Kosar 1 gld. 27 kr. 2 d. 8 gld. 45 kr. 5 gld. 39 kr. 1 gld. 51 kr. 20 Lovre Šteusa 30 kr. 3 gld. 1 gld. 40 kr. Ludvik Ditrich 1 gld. 15 kr. 7 gld. 30 kr. 3 gld. 30 kr. 2 gld. 27 kr. 2 d. Jožef Trček 30 kr. 3 gld. 2 gld. 12 kr. 2 d. 49 kr. Matija Pajsar 30 kr. 3 gld. 3 gld. 17 kr. 2/5 d. 1 gld. 34 kr. 3 3/5 d. 10 Gašper Erjavc 20 kr. 2 gld. 1 gld. 3 kr. 22 kr. 1 d. Jurij Smrekar 20 kr. 2 gld. 1 gld. 3 kr. 23 kr. Matija Brenčič 20 kr. 2 gld. 17 kr. 3 1/5 d. 31 kr. 2 4/5 d. Jernej Brenčič, od mlina 29 kr. 1 1/5 d. 43 kr. 3 4/5 d. Jurij Podlipec 20 kr. 2 gld. 26 kr. 2 d. 54 kr. 3 d. 226 Polona Zalokar: Podlipa med Bistro in Šentjoštom. Ob 750-letnici prvega zapisa iz Podlipske doline, str. 221–230 Iz arhivskih fondov in zbirk || From the Archival Files and Collections ske občine. Znotraj teh so opravili tudi izmero posameznih zemljišč.13 Celotna podlipska dolina je bila zajeta v katastrsko občino Podlipa, ki je pri pašnikih me- jila na katastrsko občino Žažar, s travniki na katastrsko občino Stara Vrhnika, na južnem in zahodnem robu doline s katastrskima občinama Zaplana in Rovte ter na najbolj severni strani s katastrsko občino Šentjošt. Takšen obseg z manjšimi spremembami ima še danes. Občina se je delila na pet ledin. V prvi, krajevni ledini Podlipa, se je nahajala cerkev sv. Brikcija in hiše s številkami od Podlipa 1 do Podlipa 15 ter hiša Podlipa 29. V ledino so sodili še hišni vrtovi ter obdelo- valni svet. Na drugi ledini Jezerke z manjšimi ledinami V jezerkah, Na lazeh, Pod vasjo, V polju, Na griču in Na strmini ter s hišama Podlipa 16 in Podlipa 17 so se nahajale njive, travniki, pašniki in gozdovi. Ledina je mejila na ledino Podlipska gmajna in deloma že na smreško katastrsko občino. Tretji ledini, Podlipski gmaj- ni, so pripadali vaški pašniki in rovti z njivami in travniki. V četrti ledini Toinca so se nahajale hiše Podlipa 6, Podlipa 8, Podlipa 18, Podlipa 19 in Podlipa 20 ter naštetim hišam pripadajoče njive, travniki in pašniki. Peta ledina je bila Razor- ska dolina s hišnimi številkami od Podlipa 21 do Podlipa 25 ter pripadajočimi njivami, travniki, pašniki in gozdovi. Vse njive v občini so obdelovali po trile- tnem kolobarjenju. Prvo leto so sejali pšenico, drugo leto ječmen in tretje oves. Edino v Podlipski gmajni so sejali prvo leto ječmen, nato pa dve leti zaporedoma oves. Travniki so prinašali sladko seno. V jožefinskih katastrskih operatih, nastalih med leti 1785–1789, so pod- lipske hiše že oštevilčene. Prvo številčenje naselij na Slovenskem sodi v leto 1771, ko je bilo izvedeno ljudsko štetje prebivalstva z namenom izboljšave na- bornega sistema.14 V jožefinski dobi je imela Podlipa 29 oštevilčenih hiš. Pripa- dale so spodaj naštetim lastnikom. Stanovanje v vikarijatski hiši Podlipa 29 ni bilo obdavčeno. Hiša Jožefa Kogovška (Podlipa 26) je bila naknadno pripisana vikarijatu iz Bistre št. 25, vikarijatska hiša Podlipa 29 pa Martinu Trčku. Čas franciscejskega katastra od 1824 do 1833 Podlipa leži pol milje daleč od poštne postaje Vrhnika v severozahodni smeri. Celotno ozemlje občine leži položno od severa proti jugu, jugozahodni in vzhodni del pa na ravnini. Gre za ozko in le proti jugovzhodni strani odprto dolino, ki jo zapira dvoje vzporednih, od severozahoda proti jugovzhodu pote- kajočih hribov. Klima na višini je suha in vetrovna, v ravnini vlažna in meglena, toda v celoti zmerna. Površina tal v občini znaša 963 oralov in 1560 kvadratnih klafter ter se deli na 816 parcel. 13 Ribnikar: Zamljiški kataster kot vir za zgodovino, str. 327. 14 Vilfan: Pravna zgodovina Slovencev, str. 377. Tabela 3: Lastniki hiš v Podlipi po jožefinskem katastru, leta 1789 Hiša lastnik hiša lastnik hiša lastnik Podlipa 1 Primož Celar Podlipa 11 Tomaž Merlak Podlipa 21 Florijan Butin Podlipa 2 Valentin Brenčič Podlipa 12 Luka Slovša Podlipa 22 Jožef Smrekar Podlipa 3 Jernej Brenčič Podlipa 14 Nikolaj Troha Podlipa 23 Tomaž Razor Podlipa 4 Peter Križaj Podlipa 15 Janez Križaj Podlipa 24 Anton Žitko Podlipa 5 Nikolaj Celar Podlipa 16 Primož Filipič Podlipa 25 Matevž Celar Podlipa 6 Jurij Celar Podlipa 17 Peter Celar Podlipa 26 Jožef Kogovšek Podlipa 7 Jurij Jurca Podlipa 18 Ludvik Dietrich Podlipa 29 vikariat Podlipa Podlipa 9 Jurij Podlipec Podlipa 20 Simon Furlan Podlipa 10 Jurij Jurca 227 Letnik 39 (2016), št. 2 Zahodno od naselja ležijo v precej velikem obsegu rahlo združeni vrtovi in nekoliko proti vzhodu tudi njive ter vzhodno v naraščajočem terenu manjše število pašnikov, ki segajo do roba gozda. Jugovzhodno od vasi se razprostira majh- na ozka ravnina z vrtovi, travniki in polji, severno pa se ponovno nahajajo pašniki in nato gozdne parcele. Na jugovzhodni ravnini se nahaja tudi precejšnja vrsta nižinskega gozda, ki se upora- blja hkrati za pašo. Na jugu občine ležijo čisto na ravnem travniki in končno proti jugovzhodni meji večja površina dvigajočega se gozda, v kate- rega se zajedajo globoko ležeči, deloma položni, deloma ravni travniki s posameznimi njivami. Iz občine Šentjošt v severozahodni smeri priteče v dolino potok Podlipca, ki se pozneje združi s po- tokom Tunjica iz izvira v hribih in se v spodnjem toku izliva v Ljubljanico. Potoka poganjata dva mlina na dveh strugah, povzročata pa tudi škodo zaradi poplavljanja bližnjih njiv in travnikov. Sko- zi občino vodi s Stare Vrhnike do kraja občinska cesta, ki je v slabem stanju in se konča ob vznož- ju hribovja ter služi le za povezavo. Do sosednjih občin Šentjošt na severu, Žažar in Velika Ligojna na vzhodu, Stara Vrhnika na jugu ter Zaplana in Rovte na zahodu vodijo le pešpoti. Najbližji tržni kraj je glavno mesto Ljubljana, oddaljena 3 milje, kjer se ob sredah in sobotah odvijajo tedenski sejmi. Do Ljubljane pridejo mimo Vrhnike. Pri- stojno okrajno glavarstvo je samostan Bistra. Žu- pnija (oz. lokalija) je v kraju samem, šolski pouk ni organiziran. Zemljiška gospostva v vasi sta samostan Bistra in gospostvo Logatec, desetino oddajajo omenjenemu samostanu in župniji Vrh- nika, bero župniji Vrhnika ter odvetniški davek gospostvu Logatec. Po popisu iz leta 1830 živi v Podlipi 222 duš, od tega 113 moških in 109 žensk. Stanujejo v 31 hišah z 39 gospodinjstvi. V 21 gospodinjstvih se preživljajo s kmetijstvom, v 17 z malo obrtjo, eno gospodinjstvo pa se ukvarja z obema dejav- nostma. Prehranjujejo se z močnatimi, mlečnimi in zelenjavnimi jedmi skupaj z ovsenim ali ajdo- vim kruhom ter samo ob posebnih priložnostih uživajo doma posušeno in dimljeno svinjsko ali goveje meso. Večje kmetije zaposlujejo dva hlap- ca in dve dekli, ki so del družine. Stanje živine v vasi je sledeče: 22 konj, 20 volov, 40 krav, 25 glav mlade govedi in 40 praši- čev. Konji so domače male deželne pasme, enako voli male hribovske pasme. Tako vole kot krave zredijo doma ali jih kupijo na trgu. Ostalo živino prav tako vzrejajo doma. Večino živine pasejo (razen pozimi, ko jo krmijo s slamo, suhim se- nom in različnimi zelenjavnimi odpadki, da ni mršava). Konji in voli služijo za vprežno živino Stari most čez Podlipščico, ki je pripeljal do vaškega jedra Podlipe (okoli leta 1995). (foto: Ivan Krvina) 228 Polona Zalokar: Podlipa med Bistro in Šentjoštom. Ob 750-letnici prvega zapisa iz Podlipske doline, str. 221–230 Iz arhivskih fondov in zbirk || From the Archival Files and Collections v poljedelstvu. Krave dajejo prirastek telet in mleko, ki ga deloma prodajo, deloma porabijo za prirejo, nekaj svežega mleka pa porabijo v doma- čem gospodinjstvu ali ga predelajo v maslo. Osta- rele vole in krave, ki niso več za rabo, zakoljejo za meso in maščobo ali prodajo v mesnico. Večji posestniki redijo par konjev in volov, dve do tri kravi, dve teleti in enega do dva prašiča. Od pe- rutnine gojijo le kokoši za jajca. Na njivah sejejo pšenico, ječmen, oves, ajdo, krompir in deteljo. Na eni dvajsetini njivskih površin gojijo še proso, zelje, repo in lan ter kosijo travo. Pridelava krom- pirja je v porastu. Na travnikih pridelajo dve ko- šnji na leto. Z vrtov pridobivajo sadje in travo za živino. Pašniki služijo za pašo, prav tako gozdovi, kjer sekajo tudi les za gradnjo in izbor za drva. Za delo sposobni delavci, to je posli, se do- bijo v domačem kraju. Kmetje najamejo dninarje le ob zaključku poljedelskih del. Domača živina pridela dovolj gnoja, ki ga potresejo po njivah čez kompostno gnojilo. Čas za jesensko setev ozimnih žit se začne konec oktobra, jarih žit pa v začetku aprila. Prva žetev je sredi julija, zadnja pa konec avgusta ali še pozneje. Travnike kosijo dvakrat, mrvo sredi junija in otavo konec avgu- sta, hribovske travnike pa le enkrat proti kon- cu julija. Za kmetovanje uporabljajo preprosto orodje. Za prevoz z njiv koristijo lesene drdrajoče vozove, imenovane lojtrnike, ki so brez železne- ga okovja. Za obdelavo polj uporabljajo preprost enojni plug, brano z železnimi zobmi in žitni srp. Pri živinoreji uporabljajo koso, lesene grablje, se- nene in gnojne vile ter za delo v gozdu rovnico in sekiro za drva. Največ kmetij, deset, je polovičnih, sedem tričetrtinskih ter po ena tretjinska, četrtinska in osminska. Enajst kajžarjev je brez zemlje in se preživlja z dninarskim delom in malo obrtjo. Cer- kev je grajena iz dobrega materiala in pokrita s skodlami. Župnišče je podobno ostalim hišam in gospodarskim stavbam v vasi – deloma je kamni- to, deloma leseno ter pokrito s slamnato streho. Večina gospodarskih stavb je v gradnji nekoliko revnejša in v notranjosti manj čista. Podlipa je imela leta 1824 33 oštevilčenih hiš, vendar za hiše št. 8, 18, 25, 27, 28 in 29 ni bilo znanih lastnikov. Vsi navedeni posestniki so bili kmetje. Kmečka gospodarstva so bila različ- no velika. Tri gospodarstva so premogla po dve hiši, dva po dve gospodarski stavbi, eno gospo- darstvo pa dva hleva. Osem lastnikov je na svojih posestih premoglo poleg hiše še gospodarsko po- slopje ali samostojen hlev, štirje pa oboje. Ostali prebivalci so imeli stanovanje in hlev združena pod eno streho. Na začetku vasi je delovala tudi topilnica in predelovalnica železa v lasti Urbana Trlice lanu pri Pajsarju (med obema vojnama) (hrani: Janez Žitko) Žetev pšenice pri Mrvcu, leta 1944 (hrani: Janez Žitko) 229 Letnik 39 (2016), št. 2 Brenčiča iz Podlipe 2 (danes Gojer). Leopold Ditrich iz Podlipe 19 pri Kalinu (danes Mrvc) je imel nižje v ravnini zasebno opekarno, ki je stala poleg hiše in gospodarske stavbe malo pred Pajsarjem. V cerkveni lasti so bile župnijska cer- kev sv. Brikcija, hiša za prebivanje kaplana ali župnišče Podlipa št. 30, mežnarija s stanovanjem Podlipa št. 13 in kapela sv. Križa pred vasjo. V katastrski občini Šentjošt se nahajata vas Šentjošt, ki je hkrati tudi žu- pnijsko središče, ter vas Smrečje s podružnično cerkvijo sv. Marije. Občina ima 71 hiš in 103 stanovanja. V njih živi 508 prebivalcev, od tega 268 žensk in 240 moških. S poljedelstvom se ukvarja 39 gospodinjstev, z obrtjo 61 in z obema dejavnostima tri gospodinjstva. Poleg obdavčenih poljščin pšenice, ovsa, ajde, krompirja in detelje pridelujejo zase v manjšem obsegu še proso, korenje, repo, lan in zelje. V hlevih redijo poleg govedi še prašiče in večje število ovc. Domačini trgujejo na tedenskih sejmih v Ljubljani ter na sejmih v Polhovem Gradcu in na Dobrovi, kamor vodijo deloma slabe, deloma dobre lokalne in okrajne ceste. V kraju imajo posesti zemljiška gospostva Logatec, Polhov Gradec, Komenda Lju- bljana, Lesno Brdo in Stroblov dvorec. Bera pripada Polhovemu Gradcu in Loki. Desetino pobirata gospostvi Polhov Gradec in Dol pri Ljubljani, odvetščino pa gospostvo Polhov Gradec. K Smrečju spada 31 oštevilčenih hiš, 28 jih je naselje- nih. V spodnjem Smrečju se nahajata dva mlina. Kraj Rovte v katastrski občini Rovte ima 133 hiš, v katerih živi 873 lju- di – 454 žensk in 419 moških. Od tega je 167 najemnikov. Večina najemnikov, 159, se ukvarja s poljedelstvom, osem najemnikov pa z drobno obrtjo, kot so zidarstvo, krojaštvo, čevljarstvo, kovaštvo, krovstvo, mlinarstvo in krznarstvo. S kmetijstvom se preživlja 33 družin. Sto kajžarjev se preživlja z dninarskim delom ali drobno obrtjo. Čeprav se prebivalci teh krajev poročajo pozno, imajo dokaj velike družine s petimi do šestimi otroki. Na večjih kmetijah zaposlujejo po dva hlapca in dekli ter dva pastirja. Najbližji trg je v Ljubljani, kjer ob sredah in sobotah kupčujejo z žitom. Poljski pridelki in trava so povprečne kakovosti. Le oves in les pridelajo v presežkih. Oves, ki je tu zelo kakovosten, prodajajo gostilnam na Vrhniki in v Logatcu, les pa v Trst za gradnjo ladij. Zemljiško go- spostvo, desetina in odvetništvo pripadajo gospostvu Logatec in bera Vrhniki. ARHIVSKI VIRI Arhiv Republike Slovenije (ARS): • AS 1074, Urbarji: urbar gospostva Bistra 1659 in 1784–1802, Raspovo imenje 1666, urbar gospostva Logatec 1674–1712, urbar gospostva Velesovo 1458; • AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko: gospostvo Bistra, gospostvo Logatec, gospostvo Kamnik (Raspovo imenje), gospostvo Velesovo; • AS 175, Jožefinski kataster za Kranjsko: občina Podlipa, občina Šentjošt; • AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko: občina Podlipa, občina Šentjošt, obči- na Rovte. LITERATURA Košir, Tone, et alt.: Dediščina župnije Šentjošt, Šentjošt 2013. Marolt, Marijan: Dekanija Vrhnika, topografski opis, Umetnostni spomeniki Slove- nije, Ljubljana, 1929. Mlinarič, Jože: Kartuzija Bistra, Ljubljana, 2001. Ogrin, Rafael: Dajatve bistriških podložnikov. V: Vrhniški razgledi 1(1996), str. 175–179. VIRI IN LITERATURA 230 Polona Zalokar: Podlipa med Bistro in Šentjoštom. Ob 750-letnici prvega zapisa iz Podlipske doline, str. 221–230 Iz arhivskih fondov in zbirk || From the Archival Files and Collections Novi Slovenski biografski leksikon (SBL), spletna izdaja, ZRC SAZU, Ljubljana 2013. Pivk, Olga: Začetki šole v Podlipi. V: Vrhniški razgledi 11 (2010), str. 59–64. Pivk, Olga, Žitko, Janez: Vodni pogoni na Podlipščici in njenih pritokih. V: Vrhniški razgledi 8 (2008), str. 116–128. Sergij Vilfan: Pravna zgodovina Slovencev: od naselitve do zloma stare Jugoslavije, Ljubljana, 1961. Rajšp, Vincenc, Ficko, Majda: Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787, zvezek 2, Karte, Ljubljana, 1996. Ribnikar, Peter: Zemljiški kataster kot vir za zgodovino. V: Zgodovinski časopis 36 (1982), št. 4. Slovenski etnološki leksikon (ur. Angelos Baš), Ljubljana 2004. Slikovni material so prispevali domačini iz Podlipe, za kar se jim najprijaznejše zahvaljujem. PODLIPA BETWEEN BISTRA AND ŠENTJOŠT. THE 750TH ANNIVERSARY OF THE FIRST WRITING FROM PODLIPA VALLEY Two settlements existed in Podlipa valley in the Middle Ages. Tunjica was first mentioned in a document in 1265 and expanded along the valley on valley sides and ridges. Podlipa is a nucleated village at the end of the valley which was inhabited before 1526 when the St. Brice branch church is first mentioned in records of church valuables in the Vrhnika area. Residents of the valley and nearby hamlets Rašpovc from Smrečje and Podpesek from Rovte were subju- gated to five landlords before land emancipation in 1848. Most farms belonged to Bistra Carthusian monastery. They managed vassals from Podlipa, Tunjica, and partly Ligojna in their own Podlipa or Tunjice parish. Their members were obligated to pay the annual tax and St. George contribution from forests and salt in money, and the “small right” in natural contributions. They also performed transport serfdom by supplying monastery lands in Primorska region and by transporting wine to the monastery. They paid taxes to the state as contribu- tion that was the largest by the amount, and a new declaration, probably as the difference between old and new obligations. Farms and cottages in Smrečje be- longed to the Rasp family from Stara Loka at Škofja Loka and later to the Dol pri Ljubljani castle. Cottages of Podpesek settlement in Rovte and the Filipič farm above the valley were part of the Logatec lordship, and the Zakajnski mill was under the Velesovo monastery near Kranj. Homesteads of Žagar and Volavec on higher locations were first under the Papler, citizen of Škofja Loka, and were taken over by the Lesno Brdo (Holzenegg) castle in 1731 which was owned by the Polhov Gradev lordship. During the Josephian period, Podlipa had house numbers. They received their own cadastre municipality with local fallow Podlipa in agricultural fallows Jezerke, Podlipska gmajna, Toinca, and Razorska dolina. Based on several archive sources, the valley is presented in more detail. More than half of local residents lived from agriculture, mostly by livestock farming, cultivation of potato, oth- er vegetables, and fruits. They still cultivated flax and hemp after the Second World War. Larger farms transported wood to Italy. Blacksmiths, wooden pile manufacturers, carpenters, leather dressers, shoemakers, weavers, and later inn-keepers, masons, and tailors also lived in the village. SUMMARY 231 Letnik 39 (2016), št. 2 Ključne besede: Miloš Štibler, zadružništvo v Sloveniji, zadružništvo v Kraljevini Jugoslaviji, publicistika Key-words: Miloš Štibler, Cooperatives in Slovenia, Co- operatives in the Kingdom of Yugoslavia, journalism 1.04 Strokovni članek UDK 012Štibler M. Prejeto: 6. 9. 2016 Miloš Štibler in njegova publicistika z zbrano bibliografijo GORANKA KREAČIČ dipl. um. zg., predmetna učiteljica, Osnovna šola Preserje, Preserje 60, SI-1352 Preserje e-pošta: goranka.kreacic@guest.arnes.si BILJANA MILENKOVIĆ VUKOVIĆ univ. dipl. etnologinja in bibliotekarka Etnografski institut SANU, Beograd e-pošta: biljana.vukovic@ei.sanu.ac.rs Izvleček Miloš Štibler (16. 9. 1882–10. 1. 1969), rojen kot Mihael Stibler, je bil sloven- ski zadružnik in publicist. Deloval je pred prvo svetovno vojno kot tajnik in revizor Zadružne zveze v Celju ter potujoči učitelj Ciril-Metodove družbe. Po drugi svetovni vojni je delal kot referent in revizor pri zadružni zvezi Glavne zveze avstrijskih kmetijskih zadrug, a je že leta 1919 odšel v Beograd, kjer je bil vodja kabineta na ministrstvu za kmetijstvo in nato vodja oddelka za kreditiranje zadružništva v Privilegirani agrarni banki. Po drugi svetovni voj- ni se je vrnil v Ljubljano, kjer je kot upokojenec deloval pri Republiški zvezi kmetijskih zadrug. Objavljal je strokovne članke iz zadružništva v slovenšči- ni, srbščini in nemščini. Avtorici sta zbrali več kot dvesto Štiblerjevih bibli- ografskih enot, ki so razvrščene po letih objave in po jeziku. V prvi sklop so uvrščeni članki, pisani v slovenščini, v drugi pa članki v srbščini. Abstract MILOŠ ŠTIBLER AND HIS JOURNALISM WITH COLLECTED BIBLIOGRAPHY Miloš Štibler (16. 9. 1882 – 10. 1. 1969), born as Mihael Stibler, was Sloveni- an cooperator and publicist. Before the First World War, he acted as a secre- tary and auditor of Cooperative Union in Celje and as traveling teacher of the Association of Saints Cyril and Methodius. He worked as a clerk and auditor at Cooperative Union of the Main Union of Austrian Agricultural Cooperatives after the Second World War, but went to Belgrade in 1919. He was the Chief of the Cabinet at the Ministry of Agriculture in Belgrade and later the head of the Lending Department of the Privileged Agricultural Bank. After the Second World War, he returned to Ljubljana where he was active as a pensioner at the Republican Union of Agricultural Cooperatives. He was publishing aca- demic articles on cooperatives in Slovenian, Serbian, and German language. The authors collected more than 200 of Štibler’s bibliographic units that are 232 Goranka Kreačič, Biljana Milenković Vuković: Miloš Štibler in njegova publicistika z zbrano bibliografijo, str. 231–248 Iz arhivskih fondov in zbirk || From the Archival Files and Collections organised according to the year of publication and according to the language. The first lot includes articles written in Slovenian language and the second lot comprises articles in Serbian language. Miloš Štibler (1882–1969), zadružnik in publicist, je objavljal med letoma 1899 in 1969, torej polnih 70 let. V Slovenski bibliografiji, ki jo vodi Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK), je do leta 1945 mogoče zaslediti 53 Štiblerjevih bibliografskih enot oz. člankov. V listkovnem katalogu NUK-a po letu 1945 se hranijo le štiri bibliografske enote. V Cobissu je mogoče odkriti še osem brošur in separatov. Temu seznamu sva dodali še najine izsledke. Odkrili sva več kot 150 novih bibliografskih enot. Pri raziskavi nama je bilo v veliko pomoč tudi digitalizirano časopisje v okviru Digitalne knjižnice Slovenije (dLIB.si). Žal starejše slovensko časopisje v dLIB.si ni digitalizirano v celoti, tako da je bilo nekaj časopisov potrebno pregledovati ročno. Miloš Štibler (do prve svetovne vojne Stibler) je v zgodnejših letih pisal namreč tudi pod psevdonimi Mladin, J-n, Fa, Falski, z okrajšavami in inicialkami š., M. Št., Štb., Š. M., M. Š. pa se je podpisoval v poznejših letih. V vseh štirih do sedaj odkritih primerih uporabe psevdonima ‘Mladin’ je uporabljen ostrivec na prvem samoglasniku, kar spremeni naglas in s tem tudi pomen, ki je razumljiv šele znotraj zgodovinskega konteksta oz. časa, v kate- rem je članek nastal. ‘Mládini’ so bili mlajša generacija pristašev struje znotraj Narodno napredne stranke pred prvo svetovno vojno. Zagovarjali so drugačna stališča kot starejša generacija. ‘Starini’ so bili torej po prejšnji analogiji v bi- stvu ‘stárini’. Prav Miloš Štibler je tisti, ki je prvi uporabil psevdonim Mládin, ko se je vključil v časopisno debato z dr. Ivanom Tavčarjem. Slednji je odgovoril s psevdonimom Starin. Josip Breznik, tudi udeleženec teh dogajanj znotraj Naro- dno napredne stranke, je zapisal, da so se od takrat tudi javno opredeljevali kot »starini« in »mladini«.1 Nekaj člankov z drugimi psevdonimi in okrajšavami sva našli, ne pa vseh, kar velja tudi za ostalo. V samem opisu bibliografske enote sva to zagato reši- li tako, da sva zapisali cel avtorjev priimek, v oklepaju pa sva navedli tisti del priimka, ki ga ni v zapisu avtorja članka. Če se je npr. avtor podpisal Št., smo to zapisali kot Št.(ibler). Miloš Štibler je pisal tudi v srbsko časopisje v srbščini, v nemško pa v nemščini. Tudi to je Štiblerju delalo preglavice, ko je sestavljal svoj življenjepis za Slovenski biografski leksikon, saj niti sam ni vedel, kaj vse je napisal. V njego- vem dnevniku je mogoče prebrati, da je po drugi svetovni vojni objavljal v kar enajstih različnih časnikih in časopisih. Miloš Štibler omenja v svojem dnevniku, kar je potem navedeno tudi v Slo- venskem spletnem biografskem leksikonu, da je prvi članek objavil kot gimnazi- jec leta 1899 v Narodnih novinah. Prvi članek je šele iz leta 1906. Vsekakor velja poudariti, da bibliografija Miloša Štiblerja ni dokončna, saj se zavedava, da se bo sčasoma še dopolnjevala, ko se bodo odkrili tudi ostali časopisi, kjer je objavljal. Posebno poglavje predstavlja beograjska publicistika, saj je Miloš Štibler preživel čas med dvema svetovnima vojnama in drugo svetovno vojno v Beogra- du kot državni uslužbenec okoli 25 let z manjšimi presledki. Več kot 60 biblio- grafskih enot v srbskem jeziku je zbrala Biljana Vuković Milenković.2 V Beogra- 1 Škoro Babić, Košir: Spomini Josipa Breznika od konca 19. stoletja do druge svetovne vojne, str. 95. 2 Biljana Milenković Vuković, dipl. etnologinja in bibliotekarka svetovalka, Etnografski institut SANU Beograd, glavna in odgovorna urednica revije Slovenika, časopisa za kulturu, nauku i obrazovanje (Slovenika: časopis za kulturo, znanost in izobraževanje), ki ga izdaja Nacionalni savet slovenačke nacionalne manjine u Srbiji (Nacionalni svet slovenske nacionalne manjšine v Srbiji). 233 Letnik 39 (2016), št. 2 du je bil Štibler urednik in lastnik revije Zadrugarstvo, glasila Zveze nabavljalnih zadrug državnih uslužbencev Jugoslavije, v katerem je tudi največ objavljal. Objave pred in med prvo svetovno vojno Analiza objav Miloša Štiblerja je zanimiva zato, ker lahko sledimo njegovi politični usmerjenosti v različnih obdobjih njegovega življenja. Ta usmerjenost se namreč ni nikoli radikalno spremenila, prispevki v liberalnem časopisju pa so bili posledica avtorjeve politične opredelitve. Najprej je bil Štibler pripadnik narodno radikalne mladine, ki je izdajala svoj časopis Omladina. V tem glasilu je redko objavljal, saj je bil to čas, ko ga je Zadružna zveza napotila na Višjo zadružno šolo v Darmstadt. Ko se je vrnil s študija, se je pridružil Kukovčevi Narodni stranki za Štajersko, kjer je bil izvo- ljen tudi v vodstvo stranke oz. v njen izvršni odbor. V tem času je bil tudi tajnik Zveze narodnih društev na Štajerskem in Koroškem. Zato je razumljivo, da je mogoče zaslediti nekaj njegovih prispevkov v celjskem Narodnem listu (glasilo Narodne stranke za Štajersko). Štibler je leta 1910 objavil nekaj člankov tudi v Narodnem dnevniku, ki je bilo od leta 1894 glasilo Narodno napredne stranke in ga je od leta 1887 do svo- je smrti (1923) urejal Ivan Tavčar. Vse prispevke v Narodnem dnevniku je Štibler podpisal s psevdonimom ‘Mladin’ oz. ‘Mládin’, saj je pripadal ‘mladinom’, struji, ki je zelo nasprotovala nekaterim Tavčarjevim političnim odločitvam. Toda Miloš Štibler je bil predvsem zadružnik; to je bilo področje, na ka- terem je deloval vse življenje. Kot zadružni referent je v celjski Zadružni zvezi deloval sedem let, od leta 1908 do 1915. Zato je razumljivo, da je pred prvo svetovno vojno največ objavljal prav v Zadrugi, glasilu slovenskih posojilnic in gospodarskih zadrug, in med letoma 1909 in 1915 postal tudi njen urednik. Ob pozornem pregledovanju prispevkov v Zadrugi je razvidno, da je Štibler napisal več člankov, kot je razvidno s seznama. Mnogih med njimi ni podpisal, a je oči- tno, da je on avtor, kar se zlahka ugotovi. Najbolj razpoznaven primer je nasle- dnji. O krizi v zadružništvu je v Zadrugi izšlo več člankov, a nobeden izmed njih ni bil podpisan in vsi so datirali pred letom 1911. Tega leta pa so ti članki izšli v nekoliko razširjeni obliki kot avtorjeva samostojna publikacija z naslovom Kriza v slovenskem zadružništvu. To se je dogajalo tudi z manjšimi članki, kot je članek z naslovom Šoštanj, ki je nepodpisan izšel v Zadrugi, ter članek O posojilnici v Šoštanju, ki je podpisan izšel v Narodnem listu. Teh nepodpisanih člankov nisva uvrstili v bibliografijo, čeprav je evidentno, da je njihov avtor Miloš Štibler. To navaja tudi Slovenski biografski leksikon, kjer se omenja, da mnogih svojih član- kov sploh ni podpisal. V času pred prvo svetovno vojno sta izšli tudi dve samostojni publikaciji. Obe sta povezani z zadružništvom. Zdaj sta digitalizirani in dostopni tudi na spletu. Objave med svetovnima vojnama Leta 1919 je Miloš Štibler odšel kot član Narodne stranke in Kukovčev na- mestnik v Beograd. Zaposlil se je kot vodja kabineta na Ministrstvu za poljedel- stvo. Takoj ko je prišel v Beograd, je začel pošiljati dopise v slovenske časopise. Na prvem mestu je celjska Nova doba, leta 1919 ustanovljen liberalni list, ki je neredno izhajal. Spomladi 1919 je Štibler najprej pisal o političnem položaju Jugoslavije, zatem pa o političnem odnosu Nemcev do Slovanov. Slovenskega bralca seznanja s potekom pariške mirovne konference, o razmejitvi med Ju- goslavijo in Italijo, ozira se proti Čehom ter pričakuje veliko koalicijo večinoma slovanskih narodov. 234 Goranka Kreačič, Biljana Milenković Vuković: Miloš Štibler in njegova publicistika z zbrano bibliografijo, str. 231–248 Iz arhivskih fondov in zbirk || From the Archival Files and Collections Ko je delovanje države bolje spoznal, je pi- sal o političnih strankah v Beogradu, o njihovem delovanju in njihovem odnosu do nove države. Istočasno je objavil svoj prvi obsežni potopis z naslovom Pri srbskih kmetih v Šumadiji. Nasle- dnji obsežni potopis, ki ga je objavljal prav tako v nadaljevanjih leta 1925 v Grudi, glasilu kmečkih fantov in deklet, ima naslov V Macedonijo. Deset let pozneje, leta 1935, pa je objavil potopis po Angliji V domovini ročdelskih zadružnih pionirjev. Potopis je najprej izšel v Koledarju nabavljalne zadruge uslužbencev državnih železnic, nato pa je bil natisnjen kot separat. Štibler je do konca ži- vljenja vztrajal, da bi tuja imena pisali fonetično in v zaklepaju, potem šele v izvirniku. Zato nas danes zmede ta nenavadni del naslova ‘ročdel- ski’, ki je pravzaprav pridevnik, izpeljan iz samo- stalnika (ime mesta Rochdale poleg Manchestra; ki mu je posvetil svoj zadnji potopis). Tudi v drugem obdobju je Štibler v glav- nem pisal o zadružništvu. Bil je prvi odgovorni urednik družboslovne in literarne revije Mla- dina, mesečnika Samostojne kmetijske stranke (SKS), ki je izhajal od leta 1924 do 1929. To je bilo v času, ko je Štibler delal v Ljubljani, kamor se je preselil po nekaj letih bivanja v Beogradu. Že naslednje leto je novo uredništvo z Bratkom Kreftom in Srečkom Kosovelom ubralo novo ure- dniško politiko. Največ prispevkov je objavil v Zadrugar- stvu, glasilu Zveze nabavljalnih zadrug državnih uslužbencev v Beogradu. Tudi tu so vsi prispevki povezani z zadružništvom. Ob tem velja pouda- riti, da se nama je zagotovo izmaknil še kakšen Štiblerjev prispevek tako v srbščini kot tudi v slo- venščini. Objave po drugi svetovni vojni Po drugi svetovni vojni je prav tako mogo- če ugotoviti večje število nepodpisanih Štiblerje- vih člankov. S pomočjo njegovega dnevnika3 sva izsledili vsaj dvajset takih člankov, predvsem v Slovenskem poročevalcu. Tak je na primer članek z naslovom Dvajseti mednarodni zadružni kon- gres.4 Štibler je v svojem dnevniku potarnal, da časopisi ravnajo zelo samovoljno, mu spremi- njajo naslove, objavijo podpis, čeprav on tega ne 3 Dnevnik je še v lasti njegove vnukinje Kamile Volčanšek in bo izročen Arhivu RS. 4 Dvajseti mednarodni zadružni kongres, Slovenski poro- čevalec, 3. 8. 1957, str. 4 Miloš Štibler v pisarni okoli leta 1925. Iz družinskega albuma njegove vnukinje Kamile Volčanček 235 Letnik 39 (2016), št. 2 želi in celo velike napake se najdejo, kot je npr. sprememba besede torišče v tržišče.5 Kljub morebitnim primanjkljajem sta avtorici v pričujočem prispevku uspeli zbrati večino Štiblerjeve publicistike in tako sestavili zadovoljiv prikaz njegovega publicističnega opusa. Zbrana bibliografija Samostojne brošure: 1. Štibler, M. Kriza v slovenskem zadružništvu. Celje, 1911. 2. Štibler, M. Slovenci, čuvajmo svoje posojilnice. Celje, 1913. 3. Štibler, M. O nabavci zemljoradničkih namirnica i o zadružnim ustanovama za to. Beograd: Savez srpskih zemljoradničničkih zadruga, 1920 (Zadružna knjižica, 102). 4. Štibler, M. Razmišljanja o konzumnih zadrugah. Separat. Ljubljana, 1928. Ponatis iz Koledarja Nabavljalne zadruge državnih uslužbencev v Maribo- ru za leto 1928, str. 19–33. 5. Štibler, M. Zadružništvo. I. del. Ljubljana: Kmetijska matica, 1931. 6. Štibler, M. Zadružništvo. II. del. Ljubljana: Kmetijska matica, 1932. 7. Štibler, M. Zadružništvo. III. del. Ljubljana: Kmetijska matica, 1933. 8. Štibler, M. V domovini ročdelskih zadružnih pionirjev. Separat. Ljubljana: 1935. Iz Koledarja nabavljalne zadruge uslužbencev državnih železnic, 1935, let, 9, str. 100–114. Članki v slovenskih časnikih, časopisih in periodiki 1906-1969: slo- venski jezik 1906 1. Štibler, M. Pred počitnicami. Omladina, 1906, let. 3, št. 3, str. 4-5; št. 4, str. 52–54. 2. Štibler, M. Adrija. Omladina, 1906, let. 3, št. 3, str. 6–7. 1908 1. Štibler, M. Kmetijske in nakupovalne in prodajne zadruge. Zadruga (Ce- lje), 1908, let. 16, št. 10, str. 10–11. 2. Štibler, M. Naročajte, čitajte »Zadrugo«. Zadruga, 1908, let. 16, št. 12, str. 221–222. 1910 1. Mládin (Štibler, M). Zadružna elektrarna v Trbovljah. Narodni dnevnik, 4. maj 1910, let. 2, št. 100, str. 1–2. 2. Mládin (Štibler, M). Celjsko nemštvo. Narodni dnevnik, 16. junij 1910, let. 2, št. 134, str. 1. 3. Mládin (Štibler, M). Beseda ob petindvajseti skupščini Ciril-Metodove družbe. Narodni dnevnik, 5. julij 1910, let. 2, št. 149, str. 1. 4. Mládin (Štibler, M). Po slavnosti. Narodni dnevnik, 17. avgust 1910, let. 2, št. 185, str. 1. 5. Mládin (Štibler, M). Značajnost v politiki. Narodni dnevnik, 6. julij 1910, let. 2, št. 150, str. 1–2. 5 Št.(ibler), M. Potrošniški sveti – delovno tržišče za upokojence. Upokojenec, februar 1957, št. 2, str. 5. Moralo bi pisati Potrošniški sveti – delovno torišče za upokojence. 236 Goranka Kreačič, Biljana Milenković Vuković: Miloš Štibler in njegova publicistika z zbrano bibliografijo, str. 231–248 Iz arhivskih fondov in zbirk || From the Archival Files and Collections 6. Štibler, M. Taktika naše gospodarske osamosvojitve. Učiteljski tovariš, 25. 11. 1910, let. 50, št. 47. Članek iz uredništva (med tekstom dopis Miloša Štiblerja). 7. Štibler, M. V novem letu! Zadruga, 1910, let. 18, št. 1, str. 1–3. 8. Štibler, M. Izseljevanje in priseljevanje na Hrvatskem in Slavonskem v letu 1908. Zadruga, 1910, let. 18, št. 1, str. 5–8. 9. Štibler, M. Naše vinarsko zadružništvo. Zadruga,1910, let. 18, št. 4, str. 81–86. 10. Štibler, M. C. kr. Kmetijska družba na Štajerskem. Zadruga, 1910, let. 18, št. 4, str. 86–88. 11. Štibler, M. »Dom«, registrovana delavska stavbena zadruga z omejeno za- vezo v Mariboru. Zadruga, 1910, let. 18, št. 5, str. 107–109. 12. Štibler, M. Zadružna elektrarna v Trbovljah. Zadruga, 1910, let. 18, št. 5, str. 104–106. 13. Štibler, M. Splošno poročilo o Zadružni zvezi v Celju v letu 1909. Zadruga, 1910, let. 18, št. 6, str. 125–130. 14. Štibler, M. Izpopolnimo slovensko denarno organizacijo. Zadruga, 1910, let, 18, št. 6, str. 130–132. 15. Štibler, M. Nova zadružna zveza. Zadruga, 1910, let. 18, št. 8, str. 177–182. 1911 1. Štibler, M. Vzroki krize. Zadruga, 1911, let. 19, št. 5, str. 118–120. 2. Štibler, M. Glavna posojilnica v Ljubljani in štajerski denarni zavodi. Za- druga, 1911, let. 19, št. 4, str. 93–94. 3. Štibler, M. Za novo leto! Zadruga, januar 1911, let. 19, št. 1, str. 1. 4. Štibler, M. Dvajsetletnica posojilnice v Gornjemgradu. Zadruga, 1911, let. 19, št. 4, str. 94-98. 5. Štibler, M. Napake v poslovanju naših zadrug. Zadruga, 1911, let. 19, št. 5, str. 121–126. 6. Štibler, M. Poslovanje denarnih central. Zadruga, 1911, let. 19. št. 5, str. 126–127. 7. Štibler, M. Revizija. Zadruga, 1911, let. 19, št. 5, str. 128–129. 8. Štibler, M. Kriza v slovenskem zadružništvu. Vzroki krize. Zadruga, 8. 7. 1911, let. 12, št. 27, str. 1–2. 9. Štibler, Miloš. Zadružništvo in narodna obramba (Predavanje g. Miloša Stiblerja, tajnika »Zadružne zveze« v Celju na celjski narodno-obrambni enketi 2, septembra 1911. Zadruga, 1911, let. 19, 19. 9. 1911, št. 9, str. 221–230. 1912 1. Štibler, M. Dvajsetletnica Posojilnice v Gornjem Gradu. Zadruga, 1912, let. 20, št. 4, str. 94-98. 2. S[tibler], [M.]. Vzgled posojilnicam. Zadruga, 1912, let. 20, št. 2, str.1–5. 3. S[tibler], [M.]. Posojilnica v Mariboru. Zadruga, 1912, let. 20, št. 3, str.1–3. 4. S[tibler], [M.]. Trst. Zadruga, 1912, let. 20, št. 5, str.1–5. 5. Stibler, [M.]. Poročilo o revizijskem poslovanju v letu 1911. Zadruga, 1912, let. 20, št. 7, str.154–155. 6. Stibler, [M.]. Poročilo o blagovnem oddelku. Zadruga, 1912, let 20, št. 7, str.155–156. 7. Stibler, [M.]. Organizatorično delovanje v letu 1911. Zadruga, 1912, let 20, št. 7, str.156–158. 8. Stibler, [M.]. Poročil o »Zadrugi«. Zadruga, 1912, let 20, št. 7, str. 158–159. 1913 1. Štibler, M. Avstro-ogrska banka in Slovenci. Zadruga, 1913, let. 21, št. 4, 5, 6, 7, str. 138–144. 237 Letnik 39 (2016), št. 2 2. Štibler, M. Važna vprašanja. Zadruga, 1913, let. 21, št. 3, str. 71-76; št. 8, 9, 10, str. 193–195. 3. Štibler, M. K pomanjkanju denarja. Zadruga, XXI/1913, št. 8, 9, 10, str. 186–188. 4. Štibler, M. Zadružna samopomoč delavskih slojev. Zadruga, XXI/1913, št. 8, 9, 10, str. 174–188. 5. Štibler, M. Trideset let zadružnega dela. Zadruga, 1913, let. 21, št. 1, str. 13–19; št. 2, str. 119–138; št. 3, str. 61–70; št. 4, 5, 6, 7, str. 119–138; št. 8, 9, 10, str. 199–239; 1914, let. 22, št. 1, 2, 3, 4, str. 25–49; št. 5, str. 64–74; št. 5, 6, 7, 8, str. 130–150; št. 9–10, str. 177–182. 6. Štibler, M. Kaj mora vsak Slovenec vedeti o Jugoslovanstvu? Slovenski dom, 20. 9. 1913, let. 5, št. 38, str. 8–9. 7. Štibler, M. Naše trgovstvo in obrtništvo. Govor na glavnem zboru Narodne stranke. Narodni list, 30. 10. 1913, let. 8, št. 44, str. 1. 1914 1. Štibler, M. O posojilnici v Šoštanju. Narodni list, 30. 4. 1914, let. 9, št. 12, str. 1. 2. Štibler, M. K podaljšanju moratorija. Zadruga, 1914, let. 22, št. 1, str. 6–8. 3. Štibler, M. Naše zadružništvo in vojska. Zadruga, november 1914, let. 22, št. 11, str. 196–207. 4. Štibler, M. Agro-Merkur. Zadruga, 1914, let. 22, št. 1, 2, 3, 4, str. 6–8. 5. Štibler, M. Denarna centrala in blagovni oddelek. (Predavanje). Zadruga, 1914, let. 22, št. 1, 2, 3, 4, str. 10–20. 6. Štibler, M. Izposojila. Zadruga, 1914, let. 22, št. 5, str. 59–62. 7. Štibler, M. Zadružništvo in vojska. Zadruga, 1914, let. 22, št. 9–10, str. 167–171. 1915 1. Štibler, M. Čisti dobiček. Zadruga, 1915, let. 23, št. 1, str. 6–8. 2. Štibler, M. Zadruga, 1915, let. 23, št. 1, str. 1–2. 3. Štibler, M. Poučno delo zadrug za časa vojske in v obče. Zadruga, 1915, let. 23, št. 2, str. 21–23. 4. Štibler, M. Novoletna razmišljevanja. Zadruga, 1915, let. 23, št. 2, str. 24– 28. 5. Štibler, M. Peti moratorij. Zadruga, 1915, let. 23, št. 3, str. 39–41. 6. Štibler, M. Menični eskont posojilnic in upravno sodišče. Zadruga, 1915, let. 23, št. 3, str. 37–39. 7. Štibler, M. Kmečke posojilnice in vojno posojilo. Zadruga, 1915, let. 23, št. 1, str. 8–9. 8. Štibler, M. Kaj je z varnostjo posojilnic in drugih zadrug, ako pride sovra- žnik v deželo? Zadruga, 1915, let. 23, št. 4, str. 51–54. 9. Štibler, M. Posojilnica v Sodražici svojim zadružnikom. Zadruga, 1915, let. 23, št. 4, str. 54–56. 10. Štibler, M. Nova zadružna zveza? Zadruga, 1915, let. 23, št. 8, str. 177–182. 1917 1. Štibler, M. Ustvarimo enotno slovensko zadružno akcijo. Narodni gospo- dar, 1917, let. 18, št. 12, str. 53–59. 1918 1. Štibler, M. Konsumna zadruga v Mariboru. Predlog za ustanovitev zadru- ge v Mariboru. Mariborski delavec, 31. 12. 1918, let. 1, št. 31, str. 1–2. 2. Štibler, M. Za preporod našega zadružništva. Narodni gospodar, 19/1918, 19/20, str. 139-141; 21/22, str. 149–160; 23/24, str. 165–171. 238 Goranka Kreačič, Biljana Milenković Vuković: Miloš Štibler in njegova publicistika z zbrano bibliografijo, str. 231–248 Iz arhivskih fondov in zbirk || From the Archival Files and Collections 1919 1. Štibler, M. Agrarna reforma. Slovenski narod, 16. 6. 1919, let. 52, št. 140, str. 1. 2. Štibler, M. Beogradska opazovanja. Mariborski delavec, 4. 6.1919, let. 2, št. 125, str. 1–2; št. 126, str. 2–3; št. 127, str. 2. 3. Štibler, M. Delavec in kmet. Mariborski delavec, 1. 5. 1919, let. 2, št. 98, str. 2. 4. Štibler, M. Kako mislijo boljševiki o ureditvi zemljiškega vprašanja. Mari- borski delavec, 17. 5. 1919, let. 2, št. 111, str. 1–2. 5. Štibler, M. Po prvem jugoslovanskem zadružnem kongresu. Narodni go- spodar, 1919, let. 20, št. 13/14, str. 119–121. 6. Štibler, M. K položaju. Nova doba, 29. 1. 1919, let. 1, št. 8, str. 1. (O politič- nem položaju Jugoslavije). 7. Štibler, M. Nemštvo. Nova doba, 12. 2. 1919, let. 1, št. 12, str. 1–2. (O poli- tičnem odnosu Nemcev do Slovanov). 8. Štibler, M. Nežigosan avstrijski bankovec. Nova doba, 15. 3. 1919, let. 1, št. 23, str. 1. 9. Štibler, M. Na razpotju. Nova doba, 12. 4. 1919, let. 1, št. 35, str. 1. (O raz- mejitvi med Jugoslavijo in Italijo). 10. Štibler, M. Red ali nered? Nova doba, 19. 4. 1919, let. 1, št. 38, str. 1–2. 11. Štibler, M. Proti zabavljačem. Nova doba, 7. 6. 1919, let. 1, št. 58, str. 1–2; št. 10. 6, št. 59, str. 1. 12. Štibler, M. Čehi in Slovani vobče. Nova doba, 1. 7. 1919, let. 1, št. 68, str. 1. 13. Štibler, M. Naše vinogradništvo. Nova doba, 12. 7. 1919, let. 1, št. 73, str.1–2. 14. Štibler, M. Tri dni v Sloveniji. Ob obisku srbskih in hrvatskih zadružnikov. Nova doba, 7. 8. 1919, let. 1, št. 84, str. 1–2; št. 85, str. 1–2. 15. Štibler, M. Beograjska pisma. Narod in kriza. Nova doba, 30. 9. 1919, let. 1, št. 107, str. 2; Radikali, 13. 12. 1919, let. 1, št. 114, str. 1; Demokrati, 16. 12. 1919, št. 115, str. 1; Narodni klub, 23. 12. 1919, št. 118, str. 1; Jugoslo- vanski klub, 25. 12. 1919, let. 1, št. 119, str. 1. 16. Štibler, M. Pri srbskih kmetovalcih v Šumadiji. Od Beograda do Aranđelov- ca. Nova doba, 2. 10. 1919, let. 1, št. 108, str. 1; Mladenovac, 4. 10. 1919, št. 109, str. 1–2; Aranđelovac, 7. 10. 1919, št. 110, str. 1–2; 9. 10. 1919, št. 111, str. 1–2; 11. 10. 1919, št. 112, str. 1–2; 11. 12. 1919, št. 113, str. 1–2; 13. 12. 1919, št. 114, str. 1; 16. 12. 1919, št. 115, str. 1; 25. 12. 1919, št. 119, str. 1–2; 30. 12. 1919, št. 121, str. 1–2; Aranđelovac, Kralj Peter, 1. 1. 1920, let. 2, št. 1, str. 1–2; Pop Filip. 3. 1. 1920, št. 2, str. 1; Slovo od Aranđelovca, 6. 1. 1920, št. 3, str. 1; 8. 1. 1920, št. 4, str. 1–2; 10. 1. 1920, št. 5, str. 1; 13. 1. 1929, št. 6, str. 1. 17. Štibler, M. O vrednosti papirnatega denarja. Slovenec, 13. 1. 1919, let. 48, št. 9, str. 1. 18. Štibler, M. Slika iz srbskega zadružnega življenja. Odlomek iz spisa v celj- ski Novi dobi pod naslovom »Pri srbskih kmetih v Srbiji«. Zadruga, julij 1919, let. 27, št. 7, 8, 9, str. 58–61. 1920 1. Štibler, M. Agrarna reforma nekdaj in sedaj. Nova doba, 7. 10. 1920, let. 2, št. 120, str. 1. 2. Štibler, M. Slovensko kmetijstvo in Jugoslavija. Nova doba, 1920, let. 2, št. 142, str. 3–4; št. 144, str. 2–3. 3. Štibler, M. Za reorganizacijo jugoslovenskih zadružnih zvez. Zadruga, 15. 9. 1920, let. 28, št. 6, 7, 8, 9, str. 41–47. 4. Štibler, M. Produktivne (proizvodne) zadruge. Zadruga, 1929, let. 28, št. 6, 7, 8, 9, str. 59–62. 239 Letnik 39 (2016), št. 2 1921 1. Štibler, M. Bistvo kmetijskega in rokodelskega kredita. Njiva, 1921, let. 1, št. 4, str. 76–78. 2. Štibler, M. Državna akcija za kmetijski in rokodelski kredit. Njiva, 1921, let. 1, št. 5–6, str. 114–117. 3. Štibler, M. O občnem zboru »kmetijske družbe« za Slovenijo. Njiva, 1921, let. 1, št. 5–6, str. 145–146. 4. Štibler, M. Temeljno vprašanje našega zadrugarstva. Zadruga, 1921, let. 29, št. 1, 2, 3, str. 2. 1922 1. Štibler, M. Načrt zakona o gospodarskih zadrugah. Zadruga, 1922, let. 30, št. 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, str. 52–60. 1923 1. Štibler, M. Elektrifikacija našega kmetijstva. Kmetovalec, 15. 5. 1923, let. 40, št. 9, str. 73. 2. Štibler, M. Kmečki denar mora v kmečke hranilnice. Kmetovalec, 15. 11. 1923, let. 40, št. 21, str. 168. 1924 1. Štibler, M. Vinarska zadruga. Kmetovalec, 31. 1. 1924, let. 41, št. 2, str. 1–2. 2. Štibler, M. Vstvarjenje industrije v Jugoslaviji in kmetijstvo. Gruda, 1924, let. 1, št. 1, str. 21–24. 3. Štibler, M. Čebelarska zadruga. Slovenski čebelar, 1924, let. 27, št. 2, str. 17–19. 4. Štibler, M. Pismo Vuka Karadžića knezu Milošu Obrenoviću. Narodni dnev- nik, 1924, let. 1, od št. 21–41, 11 nadaljevanj v nerednih presledkih, in sicer: 25. 1. 1924, št. 21, str. 5; 27. 1. 1924, št. 23, str. 3–4; 29. 1. 1924, št. 24, str. 2; 1. 2. 1924, št. 27, str. 3–4; 3. 2. 1924, št. 29, str. 2; 5. 2. 1924, št. 30, str. 2; 8. 2. 1924, št. 33, str. 2; 10. 2. 1924, št. 35, str. 5; 12. 2. 1924, št. 36, str. 2; 16. 2. 1924, št. 40, str. 2; 17. 2. 1924, št. 41, str. 2. 5. Štibler, M. Zadruge in davki. Naš glas, 1924, let. 6, št. 20, str. 1. 6. Štibler, M. Kmetijska Matica, novoustanovljena tiskovna zadruga v Lju- bljani. Učiteljski tovariš, 1924, let 64, št. 42, str. 2–3. 7. Štibler, M. Učitelj in zadružništvo. Mladina, 1924–1925, let. 1, št. 1, str. 3–4. 8. Štibler, M. Dijak in politika. Mladina, 1924–1925, let. 1, št. 2, 3, 4, str. 19– 21. 9. Štibler, M. Dijak in počitnice. Mladina, 1924–1925, let. 1, št. 7, 8, 9, 10, str. 85–86. 1925 1. Štibler, M. O nalogah zadruge. Koledar nabavljalnih zadrug državnih usluž- bencev, 1925, str. 19–22. 2. Štibler, M. Konzumne zadruge. Koledar nabavljalne zadruge državnih uslužbencev v Mariboru za leto 1925, str. 17–22. 3. Štibler, M. V Macedonijo. Gruda, 1925, let 2, št. 1, str. 4–6; št. 2, str. 42–45; št. 3, str. 85–87; št. 4, str. 119–124; št. 5, str. 153–156, št. 6, str. 188–190, št. 7, str. 210–212; 8, str. 243–247; št. 10, str. 309–315; št. 10, str. 309– 315; št. 11, str. 338–343; št. 12, str. 374–379. 1926 1. 1. Štibler, M. Osnova zadružništva je boj proti gospodarskemu izkorišča- nju človeka. Zadrugar, 1926, št. 3, str. 1–2. 240 Goranka Kreačič, Biljana Milenković Vuković: Miloš Štibler in njegova publicistika z zbrano bibliografijo, str. 231–248 Iz arhivskih fondov in zbirk || From the Archival Files and Collections 1927 1. Štibler, M. O kmetijskih zbornicah. Gruda, 1927, let. 4, št. 1–2, str. 17-19. 2. Štibler, M. »Kmetijska matica«. Gruda, 1927, let. 4, št. 3–4, str. 53–55. 3. Štibler, M. O kmetijskem kreditu. Gruda, 1927, let. 4, št. 3–4, str. 42–45. 4. Štibler, M. (psevdonim Mladin). Razmišljanje ob volitvah. Gruda, 1927, let. 4, št. 7–8, str. 135–138. 5. Štibler, M. Razmišljanje o državni hipotekarni banki i drugo. Gruda, 1927, let. 4, št. 9, str. 157–160. 6. Štibler, M. (psevdonim Mladin). O »pokvarjeni gospodi«. Gruda, 1927, let. 4, št. 9, str. 160–163. 7. Štibler, M. Osnova zadružništva je boj proti gospodarskem izkoriščanju človeka. Naš glas, 1927, let. 9, št. 18, str. 2; št. 19, str. 2–3. 1928 1. Štibler, M. Friderik Viljem Rajfajzen. Gruda, 1928, let. 5, št. 3, str. 66–68. 2. Štibler, M. Težko stanje kmetijstva v Nemčiji in nauk za Jugoslavijo. Gruda, 1928, let. 5, št. 4, str. 60–63. 3. Štibler, M. Razmišljanja o konzumnih zadrugah. Koledar Nabavljalne za- druge državnih uslužbencev v Mariboru za leto 1928, str. 19–33. 4. Štibler, M. Ob razmišljanju o konzumnih zadrugah. Koledar Nabavljalne zadruge državnih uslužbencev v Mariboru za leto 1928, str. 19–33. 1929 1. Štibler, M. Edvard Vansittart-Neale. Življenje in delo začetnika zadru- žništva Edvarda Vansttarta-Neala. Koledar nabavljalnih zadrug državnih uslužbencev v Sloveniji, 1929, str. 124–128. 2. Štibler, M. Stanovanjske zadruge državnih uslužbencev. Koledar nabavljal- nih zadrug državnih uslužbencev v Sloveniji, 1929, str. 98–100. 3. Štibler, M. Še nekoliko razmišljanja o naših nabavljalnih zadrugah. Kole- dar nabavljalnih zadrug državnih uslužbencev v Sloveniji, 1929, str. 69–80. 1934 1. Štibler, M. Anarhija v produkciji ali konzumno zadružništvo. Koledar na- bavljalne zadruge uslužbencev državnih železnic, 1934, let. 8, str. 91–94. 2. Štibler, M. Slovenska stenografija, moj drugi krst in posledice. Jutro, 30. 4. 1934, let. 7, št. 97a, str. 3–4. 1935 1. Štibler, M. O zadružništvu državnih uslužbencev v drugih državah. Mari- borski koledar, 1935, str. 119–124. 2. Štibler, M. V domovini ročdelskih zadružnih pionirjev. Koledar nabavljalne zadruge uslužbencev državnih železnic, 1935, let, 9, str. 100–114. 1936 1. Štibler, M. Zadružništvo na Finskem. Mariborski koledar, 1936, str. 120– 127. 1938 1. Štibler, M. Zveza nabavljalnih zadrug državnih uslužbencev. Zadružni ko- ledar, 1938, str. 104–114. 1940 1. Štibler, M. Zadružništvo državnih uslužbencev v Dravski banovini. Zadru- žni koledar, 1940, str. 50–55. 241 Letnik 39 (2016), št. 2 1941 1. Štibler, M. Nabavljalno zadružništvo in naš čas. Zadružni koledar, 1941, str. 41–44. 1946 1. Š.(tibler), M. Zadružništvo v novi Jugoslaviji. Nova zadruga, 3. 1. 1946, let. 2, št. 1, str. 1. 2. Štibler, M. Zadruge za skupno obdelavo zemlje v Bolgariji. Nova zadruga, 3. 1. 1946, let. 2, št. 1, str. 4–5; 9. 1. 1946, št. 2, str. 3. 3. Š.(tibler) M. Zloraba v produktivni zadrugi. Nova zadruga, 16. 1. 1946, let. 2, št. 3, str. 18. 4. Š.(tibler) M. Dolžnost članstva glede upravnih in nadzornih odborov v za- drugah. Nova zadruga, 23. 1. 1946, let. 2, št. 4, str. 23. 5. Š.(tibler) M. Konkurenca in nabavno prodajne zadruge. Nova zadruga, 15. 5. 1946, let. 2, št. 20, str. 152. 6. Š.(tibler) M. Popolnimo mrežo nabavno prodajnih zadrug. Nova zadruga, 15. 5. 1946, let. 2, št. 20, str. 153. 7. Š. (tibler) M. Šolske zadruge. Nova zadruga, 3. 7. 1946, let. 2, št. 27, str. 207 (naslovnica). 1947 1. Š.(tibler), M. Tudi zadruge naj se zanimajo za delovne norme. Nova zadru- ga, 12. 2. 1947, let. 3, št. 7, str. 1–2. 2. Š.(tibler), M. Novi upravni i nadzorni odbori v zadrugah. Nova zadruga, 19. 3. 1947, let. 3, št. 12, str. 1. 3. Š.(tibler), M. Zadruge in odkup kmetijskih pridelkov. Nova zadruga, 2. 4. 1947, let. 3, št. 14, str. 1. 4. Š.(tibler), M. Živinorejska zadruga v Slovenski Bistrici. Nova zadruga, 9. 4. 1947, let. 3, št. 15, str. 2. 5. Š.(tibler), M. Zelo važne naloge zadrug danes. Nova zadruga, 16. 4. 1947, let. 3, št. 16, str. 1. 6. Š.(tibler), M. Potrošnik naj si že sedaj zagotovi zelenjavo. Nova zadruga, 30. 4. 1947, let. 3, št. 18, str. 2. 7. Š.(tibler), M. Planiranje (načrtovanje) v zadružnih organizacijah. Nova za- druga, 30. 7. 1947, let. 3, št. 31, str. 1–2. 8. Š.(tibler), M. OPZ Celje-okolica je prva sestavila načrt za leto 1948. Nova zadruga, 15. 10. 1947, let. 3, št. 42, str. 4. 9. Štibler, M. Današnje zadružništvo v Sloveniji. Tovariš, 1947, let. 3, št. 14, str. 321–322. 10. Štibler, M. K vprašanju oljnih rastlin v Sloveniji. Tovariš, 1947, let. 3, št. 38, str. 906–907. 1953 1. Štibler, M. K preskrbi z mlekom. Slovenski poročevalec, 20. 11. 1953, let. 14, št. 274, str. 2. 2. Štibler, M. K osnutku uredbe o trgovini. (Pismo uredništvu). Slovenski po- ročevalec, 18. 8. 1953, let. 14, št. 194, str. 4. 3. Štibler, M. Janko Smodiš. Zadružni leksikon FNRJ, knj. 2. Zagreb, 1957, str. 1208. 4. Štibler, M. Vošnjak ing. Miha. Zadružni leksikon FNRJ, knj. 2. Zagreb, 1957, str. 1434–35. 5. Štibler, M. Vošnjak dr. Jože. Zadružni leksikon FNRJ, knj. 2. Zagreb, 1957, str. 1434. 6. Št.(ibler) M. Slovenski kmetijski list iz leta 1932. Živinorejec, avgust 1957, let. 13, št. 8, str. 62. 242 Goranka Kreačič, Biljana Milenković Vuković: Miloš Štibler in njegova publicistika z zbrano bibliografijo, str. 231–248 Iz arhivskih fondov in zbirk || From the Archival Files and Collections 7. Š.(tibler), M. Pred štiridesetimi leti. Upokojenec, avgust 1957, let. 11, št. 8, str. 7; september 1957, št. 9, str. 1; oktober 1957, št. 10, str. 8; december 1957, št. 12, str. 7. 8. Št.(ibler), M. Potrošniški sveti – delovno tržišče za upokojence. Upokoje- nec, februar 1957, let. 11, št. 2, str. 5. 9. Št(ibler), M. Štiridesetletnica Oktobrske revolucije. Upokojenec, oktober 1957, let. 11, št. 10, str. 1. 1958 1. Št.(ibler), M. Beseda o starih ljudeh na Škotskem. Upokojenec, avgust–sep- tember 1958, let. 12, št. 8–9. 1959 1. Št.(ibler) M. Zgodovinsko državniško potovanje. Upokojenec, marec 1959, let. 13, št. 3, str. 1. 2. Št.(ibler) M. Dva pomembna praznika. Upokojenec, april 1959, let. 13, št. 4, str. 1. 3. Štibler, M. Spomini na bitko za Beograd. Tovariš, 1959, let. 6, št. 36, str. 571; št. 37, str. 586; št. 38, str. 602. 1969 1. Štibler, M. Nekaj o rancah in flosarji v pohorskem Podravju. Kmečki glas, 1969, let. 26, 6. 2., št. 7; št. 12, 13. 3. Biljana Milenković Vuković: Članki v beograjskih časnikih, časopisih in periodiki 1920–1941: srbski jezik 1920 1. Štibler, M. O nabavki zemljoradničkih namirnica i o zadružnim ustanovama za to. Beograd; Savez srpskih zemljoradničkih zadruga, 1920 (Zadružna knjižnica; 102). 1926 1. Štibler, M. Osnova zadružništva je boj proti gospodarskem izkoriščanju človeka. Zadrugar, 1926, let. 3, št. 3, str. 1–2. 1927 1. Štibler, M. Privredno zadrugarstvo u Slovenaca. Letopis Matice srpske, let. 101, knj. 311, zv. 1–2 (jan., feb. 1927), str. 146–153. 1929 1. Štibler, M. Naš list. Zadrugarstvo: glasnik saveza nabavljačkih zadruga dr- žavnih službenika. (Beograd) let. 1, 16. 5. 1929, št. 1, str. 1–5. 2. Štibler, M. Posle Cetinjske skupštine. Zadrugarstvo: glasnik saveza naba- vljačkih zadruga državnih službenika. (Beograd) let. 1, 16. 7. 1929, št. 2, str. 6–11. 3. Štibler, M. Važno doba. Zadrugarstvo: glasnik saveza nabavljačkih zadruga državnih službenika. (Beograd) let. 1. 12. 1929, št. 6, str. 1–4. 1930 1. Štibler, M. 85. Zadrugarstvo: glasnik saveza nabavljačkih zadruga držav- nih službenika. (Beograd), januar–februar 1930, let. 2, št. 1–2, str. 1–5. 2. Štibler, M. »Ja« u zadruzi. Zadrugarstvo: glasnik saveza nabavljačkih za- druga državnih službenika. (Beograd), januar–februar 1930, let. 2, št. 1–2, str. 51–52. 243 Letnik 39 (2016), št. 2 3. Štibler, M. Izbor novih uprava u zadrugama. Zadrugarstvo: glasnik save- za nabavljačkih zadruga državnih službenika. (Beograd), januar–februar 1930, let. 2, št. 1–2, str. 52–53. 4. Štibler, M. Zadružna in nezadružna trgovina. Zadrugarstvo: glasnik saveza nabavljačkih zadruga državnih službenika. (Beograd), marec 1930, let. 2, št. 3, str. 57–60. 5. Štibler, M. Deset godina Uredbe o nabavljačkim zadrugama državnih služ- benika i Saveza nabavljačkih zadruga državnih službenika. Zadrugarstvo: glasnik saveza nabavljačkih zadruga državnih službenika. (Beograd), maj–junij 1930, let. 2, št. 5–6, str. 187–195. 6. Štibler, M. O radu nabavljačkih zadruga sa nezadrugarima. Zadrugarstvo: glasnik saveza nabavljačkih zadruga državnih službenika. (Beograd), ju- lij–avgust 1930, let. 2, št. 7–8, str. 255–257. Fotografija: uprava Zveze, str. 246. 7. Štibler, M. Iz naših zadruga: nabavljačka zadruga državnih službenika u Skopju. Zadrugarstvo: glasnik saveza nabavljačkih zadruga državnih služ- benika. (Beograd), julij–avgust 1930, let. 2, št. 7–8, str. 270–272. 8. Štibler, M. Proizvodnja brašna Saveza nabavljačkih zadruga državnih služ- benika. Zadrugarstvo: glasnik saveza nabavljačkih zadruga državnih služ- benika. (Beograd), julij–avgust 1930, let. 2, št. 7–8, str. 278–282. 9. Štibler, M. Deveti kongres zdravstvenog zadrugarstva Kraljevine Jugosla- vije. Zadrugarstvo: glasnik saveza nabavljačkih zadruga državnih službe- nika. (Beograd), julij–avgust 1930, let. 2, št. 7–8, str. 362–363. 10. Štibler, M. Važnost zadrugarstva u stanbenoj akciji Nemačke u 1929. god. Deveti kongres zdravstvenog zadrugarstva Kraljevine Jugoslavije. Zadru- garstvo: glasnik saveza nabavljačkih zadruga državnih službenika. (Beo- grad), julij–avgust 1930, let. 2. št. 7–8, str. 365. 11. Štibler, M. Deveti kongres zanatskih zadruga u Beogradu. Zadrugarstvo: glasnik saveza nabavljačkih zadruga državnih službenika. (Beograd), ju- lij–avgust 1930, let. 2, št. 7–8, str. 366–367. 12. Štibler, M. Zakon o privrednim zadrugama. Štibler, M. Deveti kongres za- natskih zadruga u Beogradu. Zadrugarstvo: glasnik saveza nabavljačkih zadruga državnih službenika. (Beograd), julij–avgust 1930, let. 2, št. 7–8, str. 368. 13. Štibler, M. Pismo g. Mihajla Avramovića. Zadrugarstvo: glasnik saveza na- bavljačkih zadruga državnih službenika. (Beograd), september–oktober 1930, let. 2, št. 9–10, str. 336. 14. Štibler, M. Posle ankete o kreditima i stanbenim zadrugama. Zadrugarstvo: glasnik saveza nabavljačkih zadruga državnih službenika. (Beograd), no- vember 1930, let. 2, št. 11, str. 337–338. 1931 1. Štibler, M. Stanje zadrugarstva u Kraljevini Jugoslaviji. Zadrugarstvo: gla- snik saveza nabavljačkih zadruga državnih službenika. (Beograd), janu- ar–februar 1931, let. 3, št. 1–2, str. 17–21. 1932 1. Štibler, M. Kragujevac 1932. Zadrugarstvo: glasnik saveza nabavljačkih zadruga državnih službenika. (Beograd), julij–avgust 1932, let. 4, št. 7–8, str. 225–227. 2. Štibler, M. Godišnja skupština saveza. Zadrugarstvo: glasnik saveza naba- vljačkih zadruga državnih službenika. (Beograd), julij–avgust 1932, let. 4, št. 7–8, str. 227–247. 3. Štibler, M. Međunarodni zadružni dan. Zadrugarstvo: glasnik saveza naba- vljačkih zadruga državnih službenika. (Beograd), julij–avgust 1932, let. 4, št. 7–8, str. 248–255. 244 Goranka Kreačič, Biljana Milenković Vuković: Miloš Štibler in njegova publicistika z zbrano bibliografijo, str. 231–248 Iz arhivskih fondov in zbirk || From the Archival Files and Collections 1933 1. Štibler, M. G. Miloš Štibler o sosvetu in fuziji beograjskih prosvetno kul- turnih društev/ [Miloš Štibler]. Slovenski beograjski tednik, 1933, let. 1, št. 4, str. 6. 1934 1. Štibler, M. Aktuelna pitanja u jugoslovenskom zadrugarstvu. Zadrugar- stvo: glasnik saveza nabavljačkih zadruga državnih službenika. (Beograd), januar 1934, let. 6, št. 1, str. 15–38. 2. Štibler, M. Savez zanatskih zadruga u Beogradu. Zadrugarstvo: glasnik sa- veza nabavljačkih zadruga državnih službenika. (Beograd), januar 1934, let. 6, št. 1, str. 44–45. 3. Štibler, M. Aktuelna pitanja u jugoslovenskom zadrugarstvu II. Zadrugar- stvo: glasnik saveza nabavljačkih zadruga državnih službenika. (Beograd), februar–marec 1934, let 6, št. 2–3, str. 98–114. 4. Štibler, M. Razno: Zadrugarstvo u Kini. Zadružna agentura štampe. Složna borba protivu zadrugarstva. Zadrugarstvo: glasnik saveza nabavljačkih zadruga državnih službenika. (Beograd), februar–marec 1934, let. 6, št. 2–3, str. 137–139. 5. Štibler, M. Zadrugarsko Sarajevo i reč trgovcima. Zadrugarstvo: glasnik saveza nabavljačkih zadruga državnih službenika. (Beograd), julij–avgust 1934, let. 6, št. 7–8, str. 364–370. 6. Štibler, M. Zadružne manifestacije u Sarajevu. Zadrugarstvo: glasnik sa- veza nabavljačkih zadruga državnih službenika. (Beograd), julij–avgust 1934, let. 6, št. 7–8, str. 371–400. 7. Štibler, M. Svetski zadružni praznik: govor g. Miloša Štiblera na proslavi zadružnog praznika u Beogradu 8. jula 1934. Zadrugarstvo: glasnik sa- veza nabavljačkih zadruga državnih službenika. (Beograd), julij–avgust 1934, let. 6, št. 7–8, str. 436–440. 8. Štibler, M. Međunarodni zadružni kongres. Zadrugarstvo: glasnik saveza nabavljačkih zadruga državnih službenika. (Beograd), oktober 1934, let. 6, št. 10, str. 505–509. 9. Štibler, M. Dr. H. C. Bernhard Jaeggi. Zadrugarstvo: glasnik saveza naba- vljačkih zadruga državnih službenika. (Beograd), oktober 1934, let. 6, št. 10, str. 520–522. 10. Štibler, M. Zrnca: povodom 70-godišnjiceoca srpskog zemljoradničkog zadrugarstva i najvećeg jugoslovenskog zadrugara [Mihajlo Avramović]. Zadrugarstvo: glasnik saveza nabavljačkih zadruga državnih službenika. (Beograd), november 1934, let. 6, št. 11, str. 694–725. 11. Štibler, M. »Skice i ogledi za jednu istoriju zadrugarstva u Srbiji. Zadru- garstvo: glasnik saveza nabavljačkih zadruga državnih službenika. (Beo- grad), november 1934, let. 6, št. 11, str. 725–727. 1935 1. Štibler, M. 90 godina Ročdela.6 Zadrugarstvo: glasnik saveza nabavljačkih zadruga državnih službenika. (Beograd), januar–februar 1935, let 7, št. 1–2, str. 1–3. 2. Štibler, M. 60-godišnjica profesora Totominaca. Zadrugarstvo: glasnik sa- veza nabavljačkih zadruga državnih službenika. (Beograd), januar–febru- ar 1935, let. 7, št. 1–2, str. 5–7. 6 Rochdale, predmestje Manchestra, kjer so prvi začeli z zadružništvom oz. z zadrugami tekstil- ne industrije. 245 Letnik 39 (2016), št. 2 3. Štibler, M. Januar u zadrugama i godišnja skupština. Zadrugarstvo: glasnik saveza nabavljačkih zadruga državnih službenika. (Beograd), januar–fe- bruar 1935, let. 7, št. 1–2, str. 46–50. 4. Štibler, M. 40-godišnjica međunarodnog zadružnog saveza. Zadrugarstvo: glasnik saveza nabavljačkih zadruga državnih službenika. (Beograd), sep- tember 1935, let. 7, št. 9, str. 395–396. 5. Štibler, M. Zašto pokrećemo »Zadružnu zastavu«. Zadružna zastava (Beo- grad), 1. februar 1935, let. 1, št. 1, str. 2. 1936 1. Štibler, M. Nova godina 1936. Zadrugarstvo: glasnik saveza nabavljačkih zadruga državnih službenika. (Beograd), januar 1936, let 8, št. 1, str. 1–3. 2. Štibler, M. Govor g. Miloša Štiblera, pretsednika Saveza prilokom prosla- ve petnaestogodišnjice Saveza. Zadrugarstvo: glasnik saveza nabavljačkih zadruga državnih službenika. (Beograd), junij–julij 1936, let. 8, št. 6–7, str. 330–332. 3. Štibler, M. Zadrugarstvo naša vera. Zadružna zastava (Beograd), 1. avgu- sta 1936, let. 2, št. 15, str. 1. 1937 1. Štibler, M. Anketa o našem domu. O akciji za zgraditev Slovenskega doma v Beogradu. [s portretom]. Beograjski Slovenec, 1937, let. 2, št. 1, str. 3–4. 2. Štibler, M. O našem zadružništvu. Razgovor z Milošem Štiblerjem, pred- sednikom Zveze nabavljalnih zadrug.[s portretom]. Beograjski Slovenec, 1937, let. 2, št. 9, str. 3–4. 3. Štibler, M. 1937. Zadrugarstvo: glasnik saveza nabavljačkih zadruga dr- žavnih službenika. (Beograd), januar 1937, let. 9, št. 1, str. 1–3. 4. Štibler, M. Žene in naše zadrugarstvo. Zadrugarstvo: glasnik saveza naba- vljačkih zadruga državnih službenika. (Beograd), januar 1937, let. 9, št. 1, str. 16–17. 5. Štibler, M. Nekoliko podataka o kreditnim zadrugama državnih službenika u Kraljevini Jugoslaviji. Zadrugarstvo: glasnik saveza nabavljačkih zadru- ga državnih službenika. (Beograd), februar 1937, let. 9, št. 2, str. 50–55. 6. Štibler, M. XV međunarodni zadružni kongres. Zadrugarstvo: glasnik sa- veza nabavljačkih zadruga državnih službenika. (Beograd), oktober–no- vember 1937, let. 9, št. 10–11, str. 457–464. 7. Štibler, M. Našim zadrugarima prilikom godišnje skupštine 1937. Zadru- garstvo, 1937, posebna izdaja, št. 1, str. 1–2. 8. Štibler, M. Žene i naše zadrugarstvo. Zadružna zastava (Beograd), 1. fe- bruar 1937, let. 3, št. 3, str. 1. 1938 1. Štibler, M. Glavni zadružni savez. Zadrugarstvo: glasnik saveza nabavljač- kih zadruga državnih službenika. (Beograd), januar 1938, let. 10, št. 1, str. 1–19. 2. Štibler, M. Vaspitane i penziono osiguranje zadružnog osoblja. Zadrugar- stvo: glasnik saveza nabavljačkih zadruga državnih službenika. (Beograd), januar 1938, let. 10, št. 1, str. 37–40. 3. Štibler, M. Novo stanje u Austriji i potrošačke zadruge. Zadrugarstvo: gla- snik saveza nabavljačkih zadruga državnih službenika. (Beograd), april 1938, let. 10, št. 4, str. 167–171. 4. Štibler, M. Glavni zadružni savez. Zadrugarstvo: glasnik saveza nabavljač- kih zadruga državnih službenika. (Beograd), september 1938, let. 10, št. 9, str. 449–450. 246 Goranka Kreačič, Biljana Milenković Vuković: Miloš Štibler in njegova publicistika z zbrano bibliografijo, str. 231–248 Iz arhivskih fondov in zbirk || From the Archival Files and Collections 1939 1. Štibler, M. Savez nabavljačkih zadruga državnih službenika 1939 g. Zadru- garstvo: glasnik saveza nabavljačkih zadruga državnih službenika. (Beo- grad), januar 1939, let 11, št. 1, str. 2–8. 2. Štibler, M. Interesantan izveštaj zadruge za nabavku namirnica (rudarska zadruga) u Vareš-Majdanu o kretanju članstva. Zadrugarstvo: glasnik sa- veza nabavljačkih zadruga državnih službenika. (Beograd), januar 1939, let 11, št. 1, str. 8–12. 3. Štibler, M. »Primedbe iz XVIII godišnju skupštinu našeg Saveza«. Zadru- garstvo: glasnik saveza nabavljačkih zadruga državnih službenika. (Beo- grad), september 1939, let. 11, št. 9, str. 433–436. 4. Štibler, M. Velike zadružne svečanosti u Zenici – otvaranje novog Zadru- žnog doma. Zadrugarstvo: glasnik saveza nabavljačkih zadruga državnih službenika. (Beograd), januar 1939, let. 11, št. 9, str. 437–442. 5. Štibler, M. Mihailo Avramović: napunio sedamdeset pet godina živita. Zadrugarstvo: glasnik saveza nabavljačkih zadruga državnih službenika. (Beograd), november 1939, let. 11, št. 11, str. 513–515. 1940 1. Štibler, M. Nekoliko statističnih podataka. Zadrugarstvo: glasnik saveza nabavljačkih zadruga državnih službenika. (Beograd), maj–junij 1940, let. 12, št. 5–6, str. 261–269. 2. Štibler, M. Tri zadružna jubileja. Zadrugarstvo: glasnik saveza nabavljač- kih zadruga državnih službenika. (Beograd), maj–junij 1940, let. 12, št. 5–6, str. 270–279. 3. Štibler, M. Predgovor prvom izdanju. V: Cizel, V. Kroz Francusku kolevku velikih mislilaca i zadružnih učitelja. Beograd, 1940. (Popularna bibliote- ka Saveza nabavljačkih zadruga državnih službenika u Beogradu; 3). 4. Štibler, M. Zadrugarstvo državnih službenika u kraljevini Jugoslaviji. Go- vor prilikom otvaranja skupštine Saveza nabavljačkih zadruga državnih službenika, 24 maja 1939 g. u Kaštel Starom. Beograd, 1940. (Zadružna biblioteka Saveza nabavljačkih zadruga državnih službenika; 28). 1941 1. 1. Štibler, M. Pre dvadeset godina. Zadružna zastava (Beograd), 1. januar 1941, let. 7, št. 1, str. 1–2. VIRI • Štibler, Miloš: Dnevnik. V zasebni lasti njegove vnukinje Kamile Volčanšek. ČASOPISI Štibler, Miloš: Dvajseti mednarodni zadružni kongres, Slovenski poročevalec, 3. 8. 1957, let. 18, št., str. 4. Št.(ibler), M. Potrošniški sveti – delovno tržišče za upokojence. Upokojenec, fe- bruar 1957, let. 11, št. 2, str. 5. VIRI IN LITERATURA 247 Letnik 39 (2016), št. 2 LITERATURA Škoro Babić, Aida, Košir, Matevž: Spomini Josipa Breznika od konca 19. stoletja do druge svetovne vojne. Viri/ Arhivsko društvo Slovenije (2014), št. 37, str. 95. MILOŠ ŠTIBLER AND HIS JOURNALISM WITH COLLECTED BIBLIOGRAPHY This article focuses on journalism and collected bibliography of Slovenian cooperator and publicist Miloš Štibler. Before the First World War, he worked as a secretary and auditor of Cooperative Union in Celje and traveling teacher of the Association of Saints Cyril and Methodius. In 1919 he went to Belgrade. In Belgrade, he was the Head of the Cabinet at the Ministry of Agriculture and he later headed the Lending Department in the Privileged Agricultural Bank. He spent the few years in between in Ljubljana and worked as a cooperative clerk of the Grand Mayor in Ljubljana. After the Second World War, he returned to Ljubljana where was active as a pensioner, initially as an adviser at the Initiative Cooperative Committee of Slovenia and then at the Republican Union of Agricul- tural Cooperatives. Until old age, he was active in various organisations, mainly in social and cultural education fields. He was one of the initiators for establish- ment of homes for the elderly. He had been always publishing predominantly academic articles on cooperatives in Slovenian, Serbian, and German language. The article presents a brief overview of Štibler’s journalism as he was writing more than 70 years. His journal records show that he started writing in gram- mar school. Štibler’s first signed article dates to 1906. He published the last article at the age of 87 when he also passed away. This overview is presented in three lots, namely Štibler’s journalism before and during the First World War, journalism between two World Wars, and journalism after the Second World War. The authors collected over two hundred and thirty bibliographic units which are classified according to the year of publication and according to the language. Articles in Slovenian language are classified under the first lot and articles in Serbian language are classified under the second lot. SUMMARY 249 Letnik 39 (2016), št. 2 Ključne besede: okrajno glavarstvo, okrajni urad, sresko glavarstvo, sresko načelstvo, registraturni načrt, delovodnik Key-words: district board, district office, local board, local deputy, filling plan, work register 1.04 Strokovni članek UDK 94(497.4):352.071"1850/1945" 352.07(497.4)"1850/1945":005.92 Prejeto: 5. 9. 2016 Okrajna glavarstva na Kranjskem OLGA PIVK višja svetovalka – arhivistka Arhiv Republike Slovenije, Zvezdarska 1, SI-1000 Ljubljana e-pošta: olga.pivk@gov.si Izvleček Prispevek je nastal ob koncu urejanja fondov okrajnih glavarstev, ki jih hra- ni Arhiv Republike Slovenije, in prikazuje splošni razvoj okrajne uprave na Kranjskem ter posebnosti, ki so nastale pri posameznih okrajih v praksi. Kompetence so bile sicer povsod enake, vendar je prihajalo do razlik zaradi teritorialnih in zgodovinskih pogojenosti ter pri poslovanju s spisi. Abstract DISTRICT BOARDS IN CARNIOLA This article was written at the end of organisation of fund resources kept by the Archives of the Republic of Slovenia and presents the general evolution of District Administration in Carniola and specifics which incurred in indivi- dual districts in reality. Competencies were equal, whereas disparity occur- red due to territorial and historical conditions and files operations. 250 Olga Pivk: Okrajna glavarstva na Kranjskem, str. 249–262 Iz arhivskih fondov in zbirk || From the Archival Files and Collections Revolucionarno vrenje sredi 19. stoletja je imelo številne posledice tudi v upravi dežel Štajerske, Koroške, Kranjske in Primorske. Decembra 1849 so bili ukinjeni okrajni komisariati in z razglasom Politične komisije, ki je bila ustano- vljena za deželo Kranjsko, je bila predlagana nova upravna razdelitev, na katero pa se je bilo še mogoče pritožiti.1 Prispele pripombe in predloge sta presojali Politična komisija in Komisija za vpeljavo sodišč in na podlagi tega je bila marca 1850 izpeljana dokončna raz- delitev Kranjske v deželna sodišča, okrajna glavarstva, kazenska sodišča, okraj- na sodišča, davčne urade, katastrske občine in kraje (naselja).2 Najvišja državna oblast v deželi je bilo namestništvo s sedežem v Ljublja- ni, višje deželno sodišče za Kranjsko in Koroško je bilo v Celovcu, sedež deželnih sodišč pa v Ljubljani in Novem mestu. Okrajnih glavarstev, ki so predstavljala nosilce deželnoknežje oblasti na najnižji ravni, je bilo 10, od tega jih je 6 spadalo pod Ljubljano in 4 so spadali pod Novo mesto. Dodelili so jim celotno področje delovanja okrožnih, okrajnih in patrimonialnih uradov iz časa pred marčno revolucijo. Takrat sta bili upravna in sodna funkcija prvič ločeni tudi na najnižji stopnji. Na čelu okrajnih glavar- stev je bil glavar, ki je bil tudi prva instanca za stvari, o katerih je lahko odločal, druga instanca je bilo namestništvo, tretja pa ministrstvo. Na podlagi cesarskega sklepa 26. 6. 1849 so bila izdana tudi navodila glede pristojnosti političnih oblasti in njihovega medsebojnega sodelovanja.3 Okrajno glavarstvo je moralo poskrbeti za dobro komunikacijo s pripadajočimi občinami, zato so bili uradni dnevi za bolj oddaljene tudi na sedežu okrajnih so- 1 DZVL 1849, št. 116. 2 DZVL 1850, št. 92, str. 42. 3 DZVL 1851, št. 33, str. 48. Tabela 1: LJUBLJANSKO DEŽELNO SODIŠČE Št. Okrajno glavarstvo Kazensko sodišče Okrajno sodišče Davčni urad I Ljubljana Ljubljana Ljubljana mesto, Ljubljana okolica, Vrhnika Ljubljana mesto, Ljubljana okolica, Vrhnika II Kamnik Ljubljana Kamnik, Brdo, Zalog Kamnik, Brdo, Zalog III Kranj Kranj Kranj, Tržič, Loka Kranj, Tržič, Loka IV Radovljica Radovljica Radovljica, Kranjska Gora Radovljica, Kranjska Gora V Postojna, podružnica Bistrica Postojna Postojna, Planina, Senožeče, Lož, Bistrica Postojna, Planina, Senožeče, Lož, Bistrica VI Vipava, podružnica Idrija Vipava Vipava, Idrija Vipava, Idrija Tabela 2: NOVOMEŠKO DEŽELNO SODIŠČE Okrajno glavarstvo Kazensko sodišče Okrajno sodišče Davčni urad VII Novo mesto, podružnica Krško Novo mesto Novo mesto, Kostanjevica, Krško Novo mesto, Kostanjevica, Krško VIII Trebnje, podružnica Radeče (Novi dvor) Trebnje Trebnje, Žužemberk, Stična, Mokronog, Šmartno pri Litiji, Novi dvor Trebnje, Žužemberk, Stična, Mokronog, Šmartno pri Litiji, Novi dvor IX Kočevje Kočevje Kočevje, Ribnica, Velike Lašče Kočevje, Ribnica, Velike Lašče X Črnomelj Črnomelj Črnomelj, Metlika Črnomelj, Metlika 251 Letnik 39 (2016), št. 2 dišč, lahko pa tudi v drugih krajih, kamor je ob določenih dnevih prišel uradnik okrajnega glavarstva. Skrbeli so za razglasitev in izpolnjevanje postav, javni red in mir ter pove- čanje blagostanja občin v okraju. Če v okraju ni bilo dovolj moči za vzdrževanje varnosti, se je glavar po potrebi lahko obrnil na deželnega poglavarja za vojaško pomoč. Zbirali so statistične podatke o številu prebivalstva v okraju, njegovi po- razdelitvi, starostni strukturi, stanu, premoženju, stanovanjih, zaposlitvi in ob- davčenju. Nadzirali in izdajali so dovoljenja v zvezi z izseljevanjem vojaških obve- znikov, skrbeli za sezname vojaških dopustnikov in invalidov v okraju, vpraša- nje nastanitve vojske pa so urejali skupaj z občinskimi predstojniki. Za svoj okraj so hranili popise, mape in karte meja. Ob naravnih nesrečah so pomagali pri pregledu in čimprejšnji odpravi škode ter preprečevanju nadalj- njih nesreč. Dodeljevali so tudi pravico pobiranja miloščine v svojem uradnem okolišu. Okrajni glavarji so nadzorovali župane v zvezi z oskrbo siromašnih, bol- nih in najdenčkov. Rokodelcem so na podlagi domovinskega lista izdajali potne bukvice in o tem vodili posebne zapisnike in evidence. Razsojali so glede izgona tujcev brez listin, prehrane, čuvanja in spremljanja obsojenih na odgon in dolo- čali so odgonske postaje. Na prošnjo županov, sodišč ali pa glede na okoliščine je okrajni glavar lahko odredil akcijo za iskanje in prijetje potepuhov, sumljivih, vojnih ubežnikov in prestopnikov. Potrjeval je tudi kazni v denarju, ki so jih gle- de na občinski zakon lahko določali župani. Prav tako je razsojal o pritožbah na sklepe in naredbah županov glede lokalne policije. Obveznosti okrajnega glavarja so bile poleg vseh omenjenih še skrb za izvajanje predpisov glede cest, snage, protipožarne zaščite, gradenj, odobritve javnega izvajanja glasbe in drugih prireditev. Gradnje so vodile tehnične oblasti, politične oblasti so skrbele, da so bili izpolnjeni predpisi, in sodelovale pri končnem pregledu opravljenih del. Prav tako so nadzorovale izpolnjevanje predpisov v cerkvenih in šolskih zadevah. Za obračun in pobiranje davkov so bili pristojni posebni davčni uradi, glavarstva pa so prevzela pristojnosti nekdanjih dominijev, davčnookrajnih oblasti in kresij: nadzorovala so blagajno in poročala višjim instancam o stanju. Okrajni glavar je nadzoroval občinske volitve. V posebnih primerih je lah- ko tudi odstavil župana ali odbornike, zlasti če so slabo gospodarili z občinskim premoženjem ali iz pohlepa storili kakšen policijski prestopek, ki je vzbudil jav- no pohujšanje. Na okraju so izdajali tudi potne liste za kramarje in vodili posebne regi- stre. Glede podeljevanja privilegijev so prevzeli zadolžitve, ki so jih imele do tedaj kresije. Nova ureditev še ni dokončno zaživela, ko so že bile naznanjene spre- membe. Že konec leta 1851 je cesar poslal ministrskemu predsedniku kabine- tno pismo z navodili za pripravo reorganizacije, ki je med drugim predvidevala ponovno združitev uprave in sodstva na stopnji okrajev. V začetku leta 1853 so bile z ukazom ministrov notranjih, pravosodnih in finančnih zadev izdane najvišje odločbe glede uredbe in opravil okrajnih gosposk (uradov).4 Združitev upravnih in sodnih funkcij je zahtevala, da predstojnik ura- da (glavar) obvlada obe področji, kar je bilo v praksi dostikrat neuresničljivo, zato je bila predvidena namestitev adjunkta za pravosodna opravila. Upravne naloge urada in pristojnosti glede davčnih zadev so ostale precej nespremenje- ne, dodatno pa so bile predpisane naloge s področja pravosodja. Urad je bil kot 4 DVL 1853, št. 33, str. 142, 187. 252 Olga Pivk: Okrajna glavarstva na Kranjskem, str. 249–262 Iz arhivskih fondov in zbirk || From the Archival Files and Collections okrajno sodišče v kazenskih zadevah prva instanca in je vodil preiskave, obrav- nave in razsodbe v vseh prestopkih, ki niso spadale k drugim oblastem. V posebno poglavje je spadal razpored plač in plačnih razredov uradnikov in služabnikov v političnih in sodnih uradih v kronovinah. Glede uniform je bilo določeno, da imajo predstavniki političnih okrajnih oblasti ovratnik in manšete rdeče barve, predstavniki sodnih oblasti pa vijoli- časte.5 Z najvišjima sklepoma je cesar avgusta in septembra 1853 potrdil število in meje okrajev na Kranjskem in na podlagi tega je februarja 1854 izšel ukaz ministrov za notranje zadeve, pravosodje in finance ter marca istega leta razglas deželne organizacijske komisije za Kranjsko.6 Vojvodina Kranjska je bila razde- ljena na dva sodna okoliša prve stopnje v Ljubljani in Novem mestu in 30 okraj- nih uradov; mesto Ljubljana je spadalo neposredno pod deželno oblastvo. V 501 občini je živelo 478.299 prebivalcev. Območja okrajnih uradov so bila manjša od nekdanjih glavarstev; navezovala so se na sodne okraje. Sodne in upravne zadeve za mesti Ljubljana in Novo mesto ter njuno oko- lico so urejali ločeni sodni in upravni organi, v vseh ostalih okrajih pa so okrajni uradi izvrševali tako upravno kot sodno oblast. Z ministrskim ukazom je bil določen 30. oktober 1854 kot dan, ko bodo uradno prenehala obstajati okrajna glavarstva in začeli uradovati mešani okraj- ni uradi.7 5 DVL 1854, št. 99, str. 99. 6 DVL 1854, št. 56, str. 245, št. 5, str. 13. 7 DVL 1854, št. 258, str. 697. Tabela 3: Razpored plač in plačnih razredov uradnikov in služabnikov v političnih in sodnih uradih Plačni razred Plača (goldinarji) Dodatne ugodnosti Okrajni predstojnik VII. 1200 Brezplačno stanovanje ali stanarina 1100 1000 Okrajni adjunkti IX. 800700 Aktuarji XI. 500400 Kanclisti XII. 400350 Služabniki 250 Uradniška obleka200 Pomočniki 216 Tabela 4: LJUBLJANSKO DEŽELNO SODIŠČE 1 Ljubljansko deželno sodišče kot preiskovalno sodišče obsega Ljubljano mesto, okraje Ljubljana okolica, Brdo, Litija, Vrhnika in Kamnik. 2 Postojnsko preiskovalno sodišče obsega okraje Postojna, Ilirska Bistrica, Lož, Planina in Senožeče. 3 Kranjsko preiskovalno sodišče obsega okraje Kranj, Škofja Loka in Tržič. 4 Radovljiško preiskovalno sodišče obsega okraja Radovljica in Kranjska Gora. 5 Vipavsko preiskovalno sodišče obsega okraja Vipava in Idrija. 253 Letnik 39 (2016), št. 2 Z dodatnimi navodili so natančno predpisali način sprejemanja, presta- vljanja in odpuščanja uradnikov, njihove pristojnosti, odnos do strank in način reševanja ter odlaganja spisov. Okrajni glavar je opravljal dvojno funkcijo, če je bil tega vešč, sicer je so- dne posle opravljal adjunkt. Ta je bil v vseh drugih zadevah podrejen okrajnemu predstojniku. Konceptno osebje je urejalo zadeve s strankami, medtem ko je pisanje in manipulativna dela opravljalo pisarniško osebje s pomočjo diurnistov. Če je bilo treba, so morali opravljati manipulativna dela tudi konceptni uradniki, priprav- ni pisarniški delavci pa so lahko delali tudi s strankami. Delo diurnistov je bilo običajno le pisanje. Služabniki so morali v službi nositi uradno obleko, pomočniki pa so pri delu na terenu imeli na levi strani prsi medeninasto ploščico s cesarskim orlom. Služabniki so čistili pisarniške prostore in opremo ter zapore, prižigali svetilke in jih čistili ter kurili peči. Pod nadzorom uradnika za manipulativna dela so od- pravljali pisma, zavijali in naročali uradna pisanja, hodili na pošto in pomagali uradnikom v pisarni. Ni se jih smelo izkoriščati za privatne namene. Po naročilu so tudi koga prijeli, nadzorovali so zapornike in skrbeli zanje; če so bili zmožni, so jih uporabili tudi za prepisovanje dopisov. Če je bilo mogo- če, so bili nastanjeni v poslopjih, kjer so bili zapori ali uradi. Takšna ureditev je trajala do leta 1867, ko je cesar 11. januarja odločil, da se zaradi »/…/ varčevanja v državnem gospodarstvu« izvedejo nekatere spre- membe. Zadeve politične uprave na Kranjskem, ki so jih do tedaj opravljali de- Tabela 5: NOVOMEŠKO KRESIJSKO SODIŠČE 6 Novomeško kresijsko sodišče kot preiskovalno sodišče obsega okraje Novo mesto, Krško in Kostanjevica. 7 Kočevsko preiskovalno sodišče obsega okraje Kočevje, Velike Lašče in Ribnica. 8 Trebanjsko preiskovalno sodišče obsega okraje Trebnje, Mokronog, Radeče, Žužemberk in Višnja Gora. 9 Črnomeljsko preiskovalno sodišče obsega okraja Črnomelj in Metlika. Tabela 6: Okrajna glavarstva in okrajni uradi OKRAJNO GLAVARSTVO OKRAJNI URADI 1. Radovljica Radovljica in Kranjska Gora 2. Kranj Kranj, Tržič, Škofja Loka, davčni občini Sora in Draga (prej v okraju Ljubljana okolica) 3. Kamnik Kamnik, Brdo 4. Ljubljana Ljubljana okolica, Vrhnika (brez občin Rovte in Žibrše), soseska Slivnica in davčna občina Ilova Gora (prej v okraju Višnja Gora v Stični), soseski Račna in Liplje (prek v okraju Velike Lašče) 5. Kočevje Kočevje, Ribnica, Velike Lašče (brez sosesk Račna in Liplje) 6. Črnomelj Črnomelj in Metlika 7. Postojna Postojna, Ribnica, Senožeče, Vipava, soseski Mrzlo Polje in Strmca (prej v okraju Planina) 8. Logatec Planina (brez sosesk Mrzlo Polje in Strmca), Idrija, Lož, soseski Rovte in Žibrše (prej v okraju Vrhnika) 9. Novo mesto Novo mesto, Žužemberk, Trebnje brez soseske Moravče 10. Krško Krško, Rateče, Kostanjevica, Mokronog brez soseske Dole 11. Litija Litija, Višnja Gora (Stična), soseski Moravče in Dole 254 Olga Pivk: Okrajna glavarstva na Kranjskem, str. 249–262 Iz arhivskih fondov in zbirk || From the Archival Files and Collections želna gosposka v Ljubljani in dva politična okrajna urada ter 28 mešanih, bodo vodili deželni predsednik (namestnik) na čelu deželne vlade in enajst okrajnih glavarstev.8 S tem sta se uprava in sodstvo dokončno ločiti tudi na najnižji stopnji. Okrajno glavarstvo je vodil okrajni glavar, ki je bil tudi na čelu okrajnega šolske- ga sveta. Področje šolstva je na Kranjskem urejal zakon iz leta 1870, ki je pred- videl ustanovitev deželnega, okrajnih in krajevnih šolskih svetov.9 V novi ureditvi so okrajna glavarstva postala tudi prva instanca za zadeve direktnih davkov in so imela zato zaposlenega davčnega referenta. Kranjska je bila razdeljena v pet stavbnih okrajev, ki so združevali več okrajnih glavarstev, od katerih je eno opravljalo tudi stavbno službo. To delo je opravljal tehnični uradnik oz. okrajni inženir. Izjema je bil ljubljanski stavbni okraj, kjer je zaradi varčevanja gradbene zadeve oskrbovala deželna gosposka.10 Kot pomožne strokovne moči so pri okrajnih oblastvih namestili okraj- ne zdravnike, okrajne živinozdravnike in gozdarske tehnike. Na Kranjskem je bilo sistemiziranih pet državnih služb za okrajne zdravnike, ki so imeli sedeže v Ljubljani za okrajna glavarstva Ljubljana, Litija in Kamnik, v Kranju za Kranj in Radovljico, v Postojni za Postojno in Logatec, v Novem mestu za Novo mesto in Krško in v Kočevju za Kočevje in Črnomelj.11 Okraji tudi po razpadu Avstro-Ogrske leta 1918 niso doživeli bistvenih sprememb glede pristojnosti, le da je uradni jezik postala slovenščina.12 Z ured- bo o razdelitvi države na oblasti je bila Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev razdeljena na oblasti. Ljubljanska oblast s sedežem v Ljubljani je združevala mesto Ljubljana in politične okraje Črnomelj, Kamnik (brez občin Motnik, Trojane in Špitalič), Ko- čevje, Kranj (z občino Jezersko), Krško, Litija, Ljubljana okolica, Logatec, Novo mesto, Radovljica, sodna okraja Brežice in Sevnica, občini Veliki Kamen in Mrč- na sela in sodni okraj Laško (brez občine Šentrupert). Dotedanji okraji so se preimenovali v sreska glavarstva, okraja Brežice in Sevnica sta bila združena v en srez. Na čelu je bil sreski poglavar kot izvrševalec upravne oblasti pod nadzo- rom velikega župana. V pomoč so mu bili posebni strokovni referenti: sanitetni, tehnični, prosvetni, veterinarski, ekonomski in gozdni ter pomožno osebje.13 Leta 1928 so srezom vzeli upravo davkov, naslednje leto pa so jih preimenovali v sreska načelstva pod vodstvom sreskega načelnika kot organa državne upra- ve. Delovala so do leta 1941 oz. 1945. Na področju Gorenjske, ki so jo zasedli Nemci, so jih ukinili, na območju Ljubljanske pokrajine pa so poslovala naprej pod imenom Okrajna glavarstva. Ljubljanska pokrajina je bila razdeljena na 5 glavarstev (Ljubljana okolica, Logatec, Novo mesto, Črnomelj in Kočevje). Fe- bruarja 1943 so bila glavarstva preimenovana v okrajne civilne komisariate, ki so delovali do konca vojne leta 1945. Pisarniško poslovanje okrajnih uradov Registraturni načrt v kombinaciji z delovodnikom (vložnim zapisnikom) je bil temelj za ureditev velike večine registratur v naših krajih do leta 1918, vendar se je njihova oblika večkrat spreminjala. Delovodnik je bil evidenca, ki je omogočala pregled nad celotnim postopkom v zvezi z neko zadevo. Začeli so jih uporabljati konec 18. stoletja in so bili sprva enovrstični oz. enostavni, za lažje 8 ZUL 1867, VII. del, št. 8, str. 18. 9 DZ 1870, str. 157–168, RGB 1869, št. 40, str. 163. 10 ZUL 1868, št. 10, str. 23. 11 ZUL 1871, št. 7, str. 12, RGB 1870, št. 68, str. 125. 12 Ur. l. NV 1918, št. 203, str. 54. 13 Ur. l. PU 1922, št. 134, str. 313–314. 255 Letnik 39 (2016), št. 2 iskanje pa so bila izdelana abecedna kazala. Rešene zadeve so odlagali po snovi na podlagi nekega vsebinskega načrta ali po delovodnih številkah za obdobje enega leta. Ker je praksa pokazala, da razvrstitev snovnih skupin po abecedi ne omo- goča dobrega pregleda, so začeli uporabljati bolj sistematične oblike. Začetek dela novih upravnih uradov po letu 1848 je bila tudi priložnost za ureditev do tedaj neenotnega pisarniškega poslovanja, s čimer naj bi izboljšali pogoje za hitro in pravilno reševanje zadev in hkrati olajšali delo uradnikom pri namestništvu in okrajnih glavarstvih, ki so se morali pri premestitvah oz. napre- dovanjih vedno znova prilagajati načinu uradovanja in odlaganja spisov, ki je bil značilen za posamezne urade. Namestništvo za Kranjsko je tako leta 1851 izda- lo enoten registraturni načrt za namestnišvo in okrajna glavarstva. Predvidel je razdelitev na 38 registraturnih oz. vsebinskih fasciklov, ki so se delili na različno število oddelkov. Za pomoč pri iskanju je imel načrt na začetku kazalo za iskanje po registraturnih fasciklih in na koncu stvarno kazalo. Prvi oddelek je vedno vseboval normalije za določeno področje. Temu naj bi po navodilih prilagali tudi kronološki seznam normalij v obliki vsebinskih izvlečkov (knjižica normalij). Zaradi široko zastavljenega načrta se je dogajalo, da posamezni oddelki za neko oblastvo sploh niso bili koristni, po drugi strani pa ni mogel predvideti vseh vsebin. Zato je bilo dovoljeno odpirati nove oddelke v posameznem fasci- klu: Zadeve, ki niso spadale nikamor, so odložili v začasne fascikle, imenovane miscelanea. Predvidena je bila možnost razširitve načrta z novimi številkami fasciklov. Fascikle in oddelke so označevali z arabskimi številkami (npr. Fasc. 19-5), oddelkom pa so lahko dodali pododdelke, ki so jih prav tako označevali z arab- skimi številkami (Fasc. 19-5-1).14 14 Registraturni načrt 1851. Tabela 7: Seznam normalij Fasc. Vsebina 1 Cesar, cesarska hiša, ustava 20 Vojaške zadeve 2 Vlada 21 Trgovina, obrt, tovarne, letni sejmi 3 Državni zbor 22 Gradbene zadeve, ceste, vodne gradnje 4 Deželni zbor 23 Pošta in telegraf 5 Stanovi 24 Privilegiji 6 Okrajne zadeve 25 Kmetijstvo 7 Občinske zadeve 26 Izsuševanje močvirja 8 Državljanstvo 27 Gozdne zadeve 9 Meščanska straža 28 Rudarske zadeve 10 Odprava podložništva 29 Cerkvene in duhovniške zadeve 11 Deželne, okrajne, občinske meje 30 Nekatoliške verske zadeve 12 Statistični podatki 31 Študij in šolstvo 13 Policijske zadeve 32 Pravosodje 14 Orožništvo 33 Preiskovalni zapor in kaznilnica 15 Tisk 34 Finance 16 Društva, hranilnice 35 Domene 17 Zdravstvo 36 Pristojbine 18 Humanitarni zavodi in ubožne zadeve 37 Davčne zadeve 19 Posvetne ustanove 38 Kataster 256 Olga Pivk: Okrajna glavarstva na Kranjskem, str. 249–262 Iz arhivskih fondov in zbirk || From the Archival Files and Collections Če so bili nekateri spisi pogosto v uporabi, so jih smeli hraniti v priročnem arhivu. Tako so nastali t. i. konvoluti oz. specialni fascikli, ki jih najdemo v vseh fondih okrajnih glavarstev in se nanašajo predvsem na lovske in gozdne zadeve. Zaradi uvedbe mešanih okrajnih uradov je bilo treba uvesti dvojno ozna- čevanje spisov, saj so jih strogo ločevali, čeprav je bil le en urad. Za sodne spise Tabela 8: Označevanje posameznih vsebin z velikimi črkami Oznaka Vsebina A Zakoni in predpisi B Službene in osebne zadeve C Vojska D Cerkvene zadeve in šolstvo E Zdravstvo, skrb za reveže, dobrodelne ustanove F Kmetijstvo, rudarske, gozdne in lovske zadeve G Trgovina in obrt H Ceste in druge gradbene zadeve, razen tistih, ki se nahajajo pod D, E, F in G J Policijske zadeve, če ne spadajo pod E, F, G in H L Občinske zadeve M Davki, pristojbinske in finančne zadeve N Razno Tabela 9: Označevanje posameznih vsebin z velikimi črkami in arabskimi številkami A-1 Okrožnice, policijska poročila, vdovske podpore A-2 Uslužbenci, porotniki, okrajna blagajna A-3 Volitve v državni zbor, deželni zbor B-1 Okrajna blagajna, bolniška blagajna D-1 Naravne nesreče, požari, odškodnine E-1 Bolezni, pokopališča E-2 Veterina F-1 Gozd, paša G-1 Občinske volitve, občinski proračun G-2 Občinska blagajna, občinska zveza H-1 Obrtna dovoljenja H-2: Obrtni prekrški, dviganje cen H-3: Sejmi H-4 Gradnje cest in mostov H-5 Gradnje ob državnih cestah J-1 Lov, ribolov K-1 Cerkvene zadeve K-2 Dovoljenja za poroko K-3 Šolstvo L-1 Poljedelstvo, pašni spori, izkop rude, agrarne operacije, barje M-1 Naborniki, razpored P-1 Tedenska policijska poročila P-2: Potni listi, policijska poročila P-3: Kontrola mer in uteži P-4 Zaporniki, prisilna delavnica, klateži P-5 Samomori, rešitve življenja, smrtne nesreče P-6 Tedenska policijska poročila U-1 Nesreče pri delu V-1 Društva W-1 Vodne zadeve 257 Letnik 39 (2016), št. 2 so uporabljali rimske številke, za upravne spise pa je bil izdelan nov registratur- ni načrt, ki je predpisal označevanje posameznih vsebin z velikimi črkami: Če je bil kakšen oddelek zelo obsežen, so ga lahko razdelili v več zvezkov in označi z malimi črkami (N/a, N/b …).15 Ko so po upravni reorganizaciji leta 1868 ponovno obnovili okrajna gla- varstva, so ta spet začela uporabljati enoten registraturni načrt iz leta 1851, ki so ga ustrezno prilagajali potrebam. V praksi je to pomenilo, da so nove vsebine, ki niso imele ustrezne oznake, pogosto odlagali kjer koli ali pa uradnik prepro- sto ni bil dovolj natančen pri klasificiranju zadeve. Okrajno glavarstvo Ljubljana okolica je leta 1906 začelo uporabljati nov registraturni načrt, ki je posamezne vsebine označeval s črkami, podskupine pa z arabskimi številkami: Postopoma so začeli opuščati registraturne načrte in urejati zadeve na podlagi kombiniranega (tri- ali petvrstičnega) delovodnika, ki je omogočal več vpisov pod eno številko. Prva opravilna številka je postala temeljna številka za celotno zadevo, tudi če je ta trajala več let. Uporaba delovodnika je postala ob- vezna po letu 1924 in na tem je temeljilo tudi pisarniško poslovanje, ki so ga leta 1930 predpisali za vse splošne upravne oblasti v banovini. Ker so zadeve odla- gali glede na delovodne številke, je bil osnovni pripomoček za iskanje abecedno kazalo, kamor so zadeve vpisovali po imenih oseb in krajev, na katere se je spis nanašal, oz. po vsebini. Pri uradih z majhnim številom spisov so še naprej upo- rabljali enostavni vložni zapisnik. Prehod od registraturnega načrta k odlaganju po delovodnih številkah je bil pri nekaterih uradih takojšen (Okrajno glavarstvo Logatec), medtem ko je Okrajno glavarstvo Radovljica še do leta 1930 upora- bljalo nekakšno vmesno obliko (npr. vse policijske zadeve pod eno registratur- no oznako, znotraj pa razdelitev po delovodnih številkah), kar je glede na to, da evidence niso ohranjene, dodatno otežilo proces urejanja in popisovanja. FONDI OKRAJNIH GLAVARSTEV V ARHIVU REPUBLIKE SLOVENIJE16 SI AS 129 Okrajno glavarstvo Kamnik Fond obsega splošne spise 1932–1941 (49 škatel) in evidence 1871– 1940 (185 knjig). Vodna knjiga je vključena v zbirko vodnih knjig. Gradivo je avgusta 1955 izročil okrajni ljudski odbor Ljubljana okolica. Del starejših spi- sov (32 škatel), ki se nanašajo na razne vodne zadeve, hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana. SI AS 131 Okrajno glavarstvo Kranj Kranjski okraj je bil ustanovljen januarja 1850 iz dotedanjih okrajnih komisariatov Kranj-Velesovo, Škofja Loka, Tržič in Smlednik. Po dokončni raz- delitvi marca istega leta so Okrajno glavarstvo Kranj sestavljali okoliši novih sodnih okrajev Kranj (povečan za sodni okraj Smlednik, glavno občino Vodice, k. o. Lahovče, Dobrava, Zalog, Zbilje in Žeje) in sodna okraja Škofja Loka in Tržič. Naslednje leto so odpadle katastrske občine Bukovica, Repnje, Lahovče, Dobra- va, Zalog, Šinkov Turn, Vodice, Vesca in Polje (priključene kamniškemu okraju) ter Šmartno, Pirniče, Tacen, Zbilje in Žeje (priključene okraju Ljubljana okolica). Leta 1867 sta bili okraju Kranj priključeni katastrski občini Sora in Draga (do tedaj pod Ljubljana okolica) in leta 1920 še občina Jezersko. Leta 1927 se je začela osamosvojitev škofjeloškega okraja, ki je nato 1937 postal samostojno sresko načelstvo, ki je delovalo do začetka vojne. 15 DVL 1855, št. 72, str. 310. 16 Vodnik ARS II, str. 59–67; Vodnik ZAL, str. 121, 221, 331, 377. 258 Olga Pivk: Okrajna glavarstva na Kranjskem, str. 249–262 Iz arhivskih fondov in zbirk || From the Archival Files and Collections Fond obsega spisovno gradivo za čas 1855–1941 (87 škatel) in je urejeno po vsebini in deloma kronološko. Leta 1951 ga je arhivu izročil dr. Miklavčič iz Nadškofijskega arhiva v Ljubljani. Del gradiva (15 škatel), ki se nanaša na šolstvo, gradnje in obrt, hrani Zgo- dovinski arhiv Ljubljana, Enota za Gorenjsko Kranj. SI AS 132 Okrajno glavarstvo Litija Leta 1867 so sestavljali Okrajno glavarstvo Litija dotedanji Okrajni urad Litija, soseski Moravče (prej Okrajni urad Trebnje) in Dol (prej Okrajni urad Mo- kronog) ter Okrajni urad Stična brez soseske Slivnica in davčne občine Ilova Gora. Leta 1922 se je glavarstvo preimenovalo v Sresko poglavarstvo Litija, leta 1929 pa v Sresko načelstvo Litija in je delovalo do leta 1941. Fond je avgusta 1955 izročil okrajni ljudski odbor Ljubljana okolica in ob- sega spise za čas 1913–1941 (6 škatel) ter vložne vpisnike za čas 1937–1940 (7 knjig). Vodna knjiga je bila izločena iz fonda in priključena v SI AS 124, Zbirka vodnih knjig. Precej gradiva (9 škatel, 1 fascikel), zlasti občinske, obrtne, vodne in druge zadeve, hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana. SI AS 133 Okrajno glavarstvo Ljubljana okolica V fondu so splošni spisi za čas 1880–1954 (436 škatel), medtem ko evi- dence (435 knjig) segajo tudi v leto 1820 (okrajna gosposka Turn ob Ljubljani- ci in Fužine ter okrajni komisariat Ljubljana okolica). Leta 1868 se v Okrajno glavarstvo Ljubljana okolica združijo dotedanji Okrajni urad Ljubljana okolica (brez davčnih občin Sora in Draga, ki sta bili priključeni Okrajnemu glavarstvu Kranj), soseska Slivnica in davčna občina Ilova Gora, ki sta bili prej pod okrajem Višnja Gora, soseski Račna in Liplje (prej pod okrajem Velike Lašče) in Okrajni urad Vrhnika (brez sosesk Rovte in Žibrše, ki sta prišli pod Okrajno glavarstvo Logatec). Gradivo je arhivu leta 1955 izročil Okrajni ljudski odbor Ljubljana okolica. Nekaj gradiva (44 fasciklov) s področja vodnih zadev hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana. SI AS 134 Okrajno glavarstvo Logatec Leta 1867 je bil sedež okrajnega urada iz Planine prestavljen v Logatec, naslednje leto se je preimenoval v Okrajno glavarstvo Logatec (Planina), leta 1874 v Okrajno glavarstvo Logatec pri Planini in čez dve leti v Okrajno glavar- stvo Logatec. Leta 1867 sta prišli pod Okrajno glavarstvo Logatec tudi občini Rovte in Žibrše (do tedaj pod Vrhniko) ter dotedanja okrajna urada Idrija in Lož, občini Mrzlo Polje in Strmca pa sta iz Okrajnega glavarstva Logatec prešli v Okrajno glavarstvo Postojna. Po prvi svetovni vojni se je zaradi mejne proble- matike z Italijo obseg okrajnega glavarstva Logatec spreminjal. Ker so Italija- ni zasedli logaško kotlino z Logatcem, je moral glavar izročiti urad italijanskim oblastem. Nezasedeni deli: občina Begunje, Sv. Vid nad Cerknico, Bloke, Cerkni- ca, Lož in Stari trg pri Ložu so bili združeni v ekspozituro logaškega glavarstva s sedežem v Cerknici, nezasedeni del občine Žiri pa je bil začasno pridružen kranjskemu okraju. Po podpisu Rapalske pogodbe je bila marca 1921 začasna ekspozitura opuščena in obnovljeno je bilo okrajno glavarstvo Logatec, ki so mu pozneje priključili tudi občino Žiri. (Ur. l. NV SHS, št. 14/140 in št. XXI/187). Ek- spozitura je skrbela za red in mir, objavljanje in izvrševanje odredb, nadzor nad delom občin, izvrševanje rekvizicij in vodstvo aprovizacije. Okrajno glavarstvo je bilo ukinjeno leta 1945. Fond je marca 1948 arhivu izročil Okrajni ljudski odbor Rakek in je bil v zelo slabem stanju. Del gradiva je leta 1959 prevzel arhiv Inštituta za zgodovino delavskega gibanja od Muzeja narodne osvoboditve v Ljubljani. Od novembra 1992 je v Arhivu Republike Slovenije. Spisovno gradivo (717 škatel) v glavnem obsega obdobje od 90-ih let 19. stoletja do konca 2. svetovne vojne, nekaj gradiva s področja cerkvenih in goz- 259 Letnik 39 (2016), št. 2 dnih zadev, vodnih gradenj in servitutov pa je tudi starejše. Evidence so iz let 1879–1942 (116 knjig). Ena škatla gradiva je tudi v Zgodovinskem arhivu Lju- bljana. SI AS 136 Okrajno glavarstvo Postojna Ob ustanovitvi leta 1849 so v Okrajno glavarstvo Postojna s podružnico v Trnovem (Bistrici) spadala območja davčnih uradov Postojna, Planina, Seno- žeče, Lož in Bistrica. Leta 1854 je bilo glavarstvo razdeljeno na okrajne urade Postojna, Bistrica, Lož Planina in Senožeče. Leta 1867 je bil njegov obseg nasle- dnji: dotedanji Okrajni urad Postojna, soseski Mrzlo Polje in Strmca (do tedaj pod Okrajnim uradom Planina) in dotedanji Okrajni uradi Bistrica, Senožeče, Vipava. 1918. je prišlo glavarstvo pod Italijo. Leta 1961 je fond izročil Državni arhiv iz Trsta. Spisi so razdeljeni na splo- šne spise, ki so urejeni po registraturnem načrtu iz leta 1851, in predsedstvene, rezervatne ter mobilizacijske spise, urejene kronološko. Nekaj je tudi starejšega gradiva gradbenih in vodnih zadev, ki je nastalo pri kresijskem uradu Postoj- na (skupaj 223 škatel in 28 fasciklov). Spisovne evidence obsegajo obdobje od 1853–1918, zbirke normalij od 1886–1913, evidence okrajnega šolskega sveta od 1875–1916 ter vodni kataster (skupaj 234 knjig). SI AS 137 Okrajno glavarstvo Radovljica Od leta 1814 sta delovali okrajni gosposki Bled in Radovljica, 1840. pa je bil ustanovljen Okrajni komisariat Radovljica in Bled s sedežem v Radovljici. Iz Okrajne gosposke Bela Peč (od leta 1814) je leta 1841 nastal Okrajni komi- sariat Bela Peč s sedežem v Kranjski Gori. 1849. je bilo ustanovljeno Okrajno glavarstvo Radovljica, pod katero sta spadala davčna urada Radovljica in Kranj- ska Gora. Leta 1854 sta davčna urada Radovljica in Kranjska Gora postala sa- mostojna okrajna urada, po letu 1868 pa sta bila ponovno združena v Okrajno glavarstvo Radovljica. V tem fondu je največ gradiva, saj obsega 1381 škatel, časovno pa sega tudi v 18. stoletje. Predspisi se nanašajo na upravljanje gozdov, spore zaradi ser- vitutnih pravic, cerkvene zadeve, domovinsko pristojnost in so bili priključeni glavarstvu po ukinitvi predhodnih okrajnih uradov za potrebe tekočega poslo- vanja. Januarja 1946 je arhivu gradivo izročil Federalni zbirni center, dve škatli pa hranijo tudi v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, Enota za Gorenjsko Kranj. V fondih okrajnih glavarstev Logatec, Črnomelj in Novo mesto, ki jih hra- ni dislocirana enota Arhiva republike Slovenije na Kongresnem trgu, se najde gradivo iz obdobja 2. svetovne vojne 1941–1945. Večino gradiva okrajnih gla- varstev Črnomelj in Novo mesto pa se nahaja v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, Enota za Dolenjsko in Belo krajino Novo mesto. VIRI • Deželni zakonik in vladni list za kranjsko kronovino (DZVL), III. del, št. 26, str. 16, 31. 10. 1849, št. 116 • Deželni zakonik in vladni list za kranjsko kronovino, IV. del, II. letnik, 1850, št. 92, str. 42 • Deželni zakonik in vladni list za kranjsko kronovino, VI. del, III. letnik, 1851, št. 33, str. 48 • Deželni zakonik za vojvodstvo Kranjsko (DZ), VIII. del, 1870, str. 157–168 VIRI IN LITERATURA 260 Olga Pivk: Okrajna glavarstva na Kranjskem, str. 249–262 Iz arhivskih fondov in zbirk || From the Archival Files and Collections • Deželni vladni list za kranjsko vojvodino (DVL), IX. del, V. letnik, 1853, št. 33, str. 142, str. 7 • Deželni vladni list za kranjsko vojvodino, XIX. del, VI. letnik, 1854, št. 99, str. 99 • Deželni vladni list za kranjsko vojvodino, I/XII. del, VI. letnik, 1854, št. 56, str. 245 in II/III. del, VI. letnik, 1854, št. 5, str. 13 • Deželni vladni list za kranjsko vojvodino, XLV. del, VI. letnik, 1854, št. 258, str. 697 • Deželni vladni list za kranjsko vojvodino, I/XVI. del, VII. letnik, 1855, št. 72, str. 274, Ukaz ministrov notranjih zadev in pravosodja 17. marca 1855 • Deželni vladni list za kranjsko vojvodino, I/XVI. del, VII. letnik, 1855, št. 72, člen 116, str. 310, Ukaz ministrov notranjih zadev in pravosodja 17. marca 1855 • Reichgesetzblatt (RGB, državni zakonik), 1869, št. 40, str. 163 • Reichgesetzblatt 1870, št. 68, str. 125 • Zakonik in ukazni list za vojvodstvo Kranjsko (ZUL), 1867, VII. del, št. 8, str. 18 • Zakonik in ukazni list za vojvodstvo Kranjsko, 1868, IX. del, št. 9, str. 20 • Zakonik in ukazni list za vojvodstvo Kranjsko, 1868, X. del, št. 10, str. 23 • Zakonik in ukazni list za vojvodstvo Kranjsko, 1871, III. del, št. 7, str. 12 • Uradni list Narodne vlade SHS (Ur. l. NV), št. 203, str. 54, 1918. • Uradni list Pokrajinske uprave za Slovenijo (Ur. l. PU), št. 134 in 135, str. 313–314, 1922 • Registraturni načrt za namestništvo in okrajna glavarstva na Kranjskem (Allge- meine Übersicht des Registraturs-Planes), prevod, Ljubljana 1996 LITERATURA Vodnik po fondih in zbirkah Arhiva Republike Slovenije II, Ljubljana 1999, str. 59–67 Vodnik Zgodovinskega arhiva Ljubljana, Ljubljana 1992, str. 121, 221, 331, 377 DISTRICT BOARDS IN CARNIOLA District boards were first established in March 1850 and represented the lowest level of administration. At this level, administration and judiciary were separated from each other for the first time. 10 boards in Carniola were pre- sided by the governor and his assistants. They were granted the whole area of district, county and patrimonial offices before the March Revolution. In Febru- ary 1854, administration and judiciary were merged again at a district level and mixed offices were established. District governor exercised double function if he was skilled enough, otherwise he got an assistant. Despite one office, the ma- terial of both branches of government was separated. Carniola had 30 such joint offices for they were using the territories of former district courts. In the year 1867, district boards were reformed again and administration and judiciary were completely separated even at the lowest level. 11 administrative districts were presided by the district governors who also headed the district school councils. Experts from different fields provided them with help: foresters, tax officers, doctors, district constructional engineers. Even emergence of the new State of Slovenes, Croats and Serbs (SHS) in 1918 did not bring any changes in district governors' competencies and a few years later local chiefs. The new border removed only district board Postojna which became a part of Italy. Major changes were brought about by the Second World War in 1941 when boards Ra- dovljica, Kranj, and Kamnik were abolished and at the end of the Second World War, in the end of 1945, when district board Ljubljana – surroundings, Logatec, SUMMARY 261 Letnik 39 (2016), št. 2 Novo mesto, Črnomelj and Kočevje were also abolished. File operations were similar in all offices. They used filling plans which enabled records deposition by contents and work registers where they were keeping records of all proce- dures regarding specific subject matters were submitted. Work registers were initially simple or single-lined, and combined work registers were introduced after 1918; three- or five-lined ones that enabled more records regarding one subject matter. At that time, the depositions according to the filling plan or con- tents was cancelled and depositions of records according to work registers or chronologically were implemented. 263 Letnik 39 (2016), št. 2 Ključne besede: presečni arhiv, podatki, informatika, kulturna dediščina, orgle Key-words: Cross-sectional archives, data, information technology, cultural heritage, organs 1.04 Strokovni članek UDK 004.65:780.649(497.4) Prejeto: 30. 6. 2016 Presečni arhiv in zbirka podatkov o slovenskih orglah ARSORS JURIJ DOBRAVEC Ars organi Sloveniae, Jarina Bohinj, kulturno društvo Srednja vas v Bohinju 79, SI-4267 Srednja vas v Bohinju e-pošta: jurij.dobravec@jarina.org Izvleček Za celovito predstavo o stanju in načrtovanje upravljanja določenega tipa dediščine je običajno potrebno preiskati več arhivov in virov podatkov. Če gre za vsebine, ki so po svoji naravi še dinamične, je delo toliko zahtevnej- še. Prispevek na kratko opiše podatkovno-informacijski sistem ARSORS, ki je bil leta 2015 vzpostavljen za področje kulturne dediščine orgel v okviru programa Ars organi Sloveniae. Trinivojski sistem sestavljajo skladišče gra- div, kartotečna relacijsko urejena zbirka in javni seznam. Skladišče gradiv je presečni arhiv, v katerem se poleg izvirnega materiala zbirajo tudi dvoj- niki arhivskih gradiv, ki so izbrani po različnih, pretežno arhivskih virih po Sloveniji in tujini. Celovit in dinamičen podatkovni sistem omogoča visoko operativnost v primerih konkretnih odločitev za ravnanje, hkrati pa celovite in sintetske preglede, ki so potrebni za načrtovanje upravljanja, v katerih so vse ugotovitve neposredno podprte s hitro dostopnimi gradivi v stalno do- stopnem skladišču. Abstract CROSS-SECTIONAL ARCHIVES AND DATABASE ON SLOVENIAN ORGAN ARSORS To gain a comprehensive picture of the state and management planning of a certain type of heritage, one must normally examine more archives and data sources. If those are the contents with dynamic nature, the work is even more demanding. This article offers a brief description of ARSORS informa- tion database established in 2015 for the field of cultural heritage of organs within the framework of Ars Organi Slovenia Programme. The three-level system consists of material storage room, filing relationally organised col- lection, and public list. Material storage room is a cross-sectional archive in which not only the original material, but also the duplicates of the archival material that were selected from predominantly archival sources in Slovenia and abroad are held. The comprehensive and dynamic data system allows a high operational efficiency in the decision-making process as well as com- prehensive and synthetic examination necessary for management planning which includes all the findings that are directly supported by readily accessi- ble material in permanently accessible storage. 264 Jurij Dobravec: Presečni arhiv in zbirka podatkov o slovenskih orglah ARSORS, str. 263–276 Iz arhivskih fondov in zbirk || From the Archival Files and Collections Uvod Namen arhivov je ohranjanje in varovanje gradiv, ki so pomembna za ra- zvoj nacionalne zavesti in identitete ter predstavljajo pomemben del nacional- nega spomina.1 Arhivska dejavnost se izvaja na različnih ravneh. Najpogosteje jo izvajajo javne ustanove, od oseb zasebnega prava pa so za slovenski kultur- nozgodovinski prostor najbolj pomembni cerkveni arhivi v Sloveniji in okolici. Nekatera gradiva, predvsem osebna, ki so lahko enako pomembna kot narodova dediščina, ostajajo tudi v zasebni lasti naslednikov in dedičev. Pri uporabniški praksi osrednjo enoto arhivskega gradiva običajno ime- nujemo fond, ki je – če gledamo v smislu informatike – vhodna enota in se torej oblikuje ob prihodu gradiva v arhivsko ustanovo. Arhivsko gradivo se ob pre- jemu razporedi in katalogizira po izbrani klasifikaciji.2 Katalogi so interni in/ ali javni. Klasifikacije na najvišji hierarhični ravni so običajno geografske, ča- sovne, personalne ali vsebinske. V nekaterih arhivih se gradivo ločuje glede na medij, na katerem se gradivo hrani. V primerih majhnih fondov se celotno gradivo marsikje ohranja skupaj. Če je bilo gradivo prenešeno na mikrofilm ali kakorkoli digitalizirano, zanj neredko obstajajo samostojni katalogi. V Sloveni- ji se javni arhivi ravnajo po zakonodaji in standardih. Tudi sosednje države in regije, ki hranijo pomembno gradivo za slovenski prostor, imajo svoje predpise, ki se medsebojno nekoliko razlikujejo. Vendar je očitno, da zaradi narave vse- bin predpisi ne morejo biti absolutni in ima torej strokovna služba pristojnost ravnati gradivu in razmeram primerno. Vsebina nekaterih fondov je dinamična, zato ni redkost, da jih je treba po določenem času preurediti in tudi prekatego- rizirati. Preureditev se v posameznih primerih izvede tudi iz drugih strokovnih razlogov. Eden od namenov arhivske dejavnosti je tudi omogočanje raziskav.3 V ta namen večina arhivov omogoča vpogled v gradivo in ima za podporo uporab- nikom organizirano ustrezno usposobljeno službo. Posebno dragoceni so pri tem katalogi, še posebej taki, ki omogočajo iskanje s pomočjo digitalnih tehno- logij. Kadar gre za raziskavo vsebine, kjer zadovoljivo večino podatkov dobimo v enem arhivskem fondu ali v eni sami ustanovi, je delo razmeroma enostavno, npr., če so nasledniki npr. celotno dediščino nekega pisatelja izročili eni sami knjižnici. Pri raziskavah gre – v informacijskem smislu – za izhodne enote. Prove- nienca raziskovalne vsebine je namreč redko zbrana na enem mestu. Neredko se zato raziskovalci za konkretne potrebe lotevajo presečnih raziskav, v katerih morajo pregledati npr. širše območje, kot ga pokriva nek pokrajinski arhiv ali fond, oziroma se podatki, ki jih zanimajo, nahajajo v različnih, celo zelo razno- rodnih virih, na različnih medijih, v inštitucijah različnih tipov, pri zasebnikih, v več jezikih, morda kar v različnih državah. V takih primerih je delo smiselno or- ganizirati s pomočjo celovitega podatkovno-informacijskega sistema, v katerem se podatki smiselno zbirajo in urejajo. Posamezni moduli sistema morajo biti navznoter urejeni v logični strukturi, navzven pa smiselno povezani z drugimi moduli ali sorodnimi projekti. Celotna struktura mora predvsem služiti namenu oziroma rezultatom, hkrati pa biti racionalna glede časa in smiselnega obsega, ki ga narekuje namen. Posebej je pomembno, da se o podatkih ali skupinah po- datkov vodijo tudi metapodatki na več ravneh, in sicer tako, da je na posame- znih in tudi na najvišji ravni vedno dovolj dobro razvidno, kje je podatkovna zbirka že zadovoljivo popolnjena, kje pa imamo še praznine. 1 Ministrstvo za kulturo. Arhivska dejavnost in varstvo arhivskega gradiva. 2 Prim. Pravilnik o določanju rokov hranjenja dokumentarnega gradiva v javni upravi. 3 Prim. Zakon o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih (ZVDAGA) (Uradni list RS, št. 30/2006). 265 Letnik 39 (2016), št. 2 Namen in smisel urejene podatkovne zbir- ke je tudi ciljna operativnost, zato rezultati razi- skovanj morajo voditi k smiselni uporabi v praksi. Operativnost je potrebna npr. zaradi načrtovanja na področju določenega segmenta družbenih ali gospodarskih dejavnosti ter ukrepanja v splo- šnih ali posameznih primerih. Arhivsko gradivo je neredko izvrstna podlaga za argumentiranje posameznih dejanj ali dejavnosti na področju varstva kulturne dediščine. Podatkovna zbirka ARSORS ARSORS je kratica za program Ars organi Sloveniae – orgelska umetnost na Slovenskem in hkrati ime podatkovne zbirke, v katero se od leta 2005 organizirano zbirajo podatki o slovenskih orglah. Orgle so precej ozko področje umetnosti in kulturne dediščine, ki pa ima to značilnost, da so kot glasbeni inštrument v stalni uporabi, da se tudi njihov zvočni in tehnološki razvoj ni ustavil in da se neprestano razvijajo tudi rešitve za nove glasbeno-interpretacijske možnosti. S stališča zgodovinske dediščine so torej pomembna predvsem starejša glasbila, s stališča tehniške dediščine pa recentne inovacije. Ker so orgle glasbilo in je njihov poglavitni smisel glas- ba, njihova zgodovina ne vsebuje le primarne in sekundarne listinske dokumentacije, ampak lah- ko tudi zvočno in slikovno gradivo ter materialna dejstva, za katera so večinoma pristojni muzeji. Ker raziskave orgel formalno potekajo že več kot stoletje in pol, so marsikatera dognanja že analit- sko in sintetsko utemeljena v znanstveni litera- turi. Za taka gradiva skrbijo knjižnice. Kljub razmeroma visoki ceni izdelave in vzdrževanja v vseh obdobjih, zaradi katere bi pričakovali vsaj jasno računovodsko dokumen- tacijo, so listine o starejših orglah precej sko- pe, predvsem pa raztresene. Iskanje razlogov za takšno stanje bi preseglo namen te razprave, vsekakor pa je povezano z družbenopolitičnimi spremembami v preteklosti. Odločitve o zahtev- nejših posegih v orgle in neredko potrebno hitro ukrepanje s strani stroke zahtevajo kakovostno argumentacijo. Če ravnamo drugače, obstaja ve- lika verjetnost, da bo dediščina za vedno izgu- bljena. ARSORS je trinivojska podatkovna zbirka, ki je hkrati skladišče oziroma presečni arhiv do- kumentacije. V celoti je digitalna, vključno z ar- hivom, v katerega poleg digitalne dokumentacije vstopa le digitalizirana. Posamezna dejstva so lahko povezana navzven, npr. v obliki spletnih povezav na digitalne članke (dlib, Cobiss, SIstory, Osnovni vmesnik relacijske podatkovne zbirke ARSORS za vnos in pregled podatkov 266 Jurij Dobravec: Presečni arhiv in zbirka podatkov o slovenskih orglah ARSORS, str. 263–276 Iz arhivskih fondov in zbirk || From the Archival Files and Collections INDOK, EUROPEANA), v katerih so omenjene ali obravnavajo orgle, na zemlje- vid z lokacijo, ki jo lahko uporabnik prikliče z enim klikom, posamezne kazal- ke kažejo na točno določene strani v pdf dokumentih, ki so lokalno shranjeni v drugih, neorgelskih digitalnih skladiščih, ali pa so javno dostopni na spletu doma in po svetu. Nastala podatkovna struktura ne omogoča le preprostega in navzkrižnega pregledovanja, ampak tudi zahtevnejše analize s pomočjo vrtilnih tabel in grafov, prostorskih prikazov po različnih atributih in podobno. Hkrati so posamezne razpredelnice, relacijske povezave in celotna baza povezljive z drugimi javnimi sistemi, na primer z geodetsko mrežo, evidenco nepremične kulturne dediščine, s cerkvenimi registri, arhivskimi iskalniki in drugo. Izho- dišče za zbirko so dejstva , ki jih že več kot pol stoletja zbira in v knjižni obliki izdaja muzikolog dr. Edo Škulj, ki po sistemu Cobiss izkazuje ob koncu leta 2014 kar 997 bibliografskih enot, od katerih se več kot tri četrtine nanaša na orgle.4 Med najpomembnejše lahko štejemo sistematične obdelave slovenskih orglar- skih delavnic. Struktura podatkovne zbirke Podatkovna zbirka ARSORS je zgrajena hierarhično in mozaično. V osnovi jo sestavljajo tri hierarhične ravni: (1) skladišče gradiv, (2) kartotečna relacijsko urejena zbirka in (3) javni seznam z osnovnimi podatki. Vsaka od njih ima svoj standard, svojo strukturo, svoj sistem in specifično uporabnost. Osnovna enota skladišča gradiv je lokaliteta, kartoteke in javnega seznama pa posamezno glas- 4 Podatek na podlagi pregleda bibliografije na portalu Cobiss, 2014. Primer rezultata kompleksne analize in vrednotenja na podlagi presečnega arhiva urejenih podatkov o slovenskih orglah. Graf prikazuje razmerje med številom in velikostjo orgel glede na število prebivalcev po slovenskih občinah. 267 Letnik 39 (2016), št. 2 bilo. Podatki v vsaki od treh ravni so zaradi narave obravnavanih objektov mo- zaični, kar pomeni, da so za vsako osnovno enoto zbrani različni podatki in da nekateri podatki tudi manjkajo. Nadzor nad hierarhijo v javnem in kartotečnem delu se izvaja s pomočjo metapodatkov ob vsakem posameznem zapisu. Skladišče gradiv Struktura Skladišče gradiv je v bistvu arhiv dokumentacije in ima dve osnovni vlogi. Najprej predstavlja vhodno in s tem osnovno hierarhično raven. Hkrati gre za digitalno shrambo kopij vsega dostopnega gradiva, s katerim je mogoče argu- mentirati navedbe v preostalih dveh hierarhičnih ravneh podatkovne zbirke. V skladišče kot vhodni modul prihajajo različna gradiva, ki so ločena na zunanje in notranje vire. Zunanja gradiva niso nastala v okviru programa. Notranji viri pa so rezultat različnih projektov in nalog Ars organi Sloveniae, kjer gre pred- vsem za zvočno in slikovno gradivo, zapiske s terena in primerjalne analize. Za še stoječe orgle so v začetnem obdobju prevladovala zunanja gradiva, v zadnjem času pa na podlagi lastnega terenskega dela vse večjo težo dobivajo notranji argumenti. V primerih nasprotujočih si argumentov ima običajno večjo težo te- renski ogled, vendar gradiva z dvomljivimi, neargumentiranimi ali napačnimi navedbami niso zavržena, ampak s posebno oznako ostanejo v skladišču. Za razliko od ostalih dveh ravní osnovna enota skladišča gradiv niso orgle kot glasbilo, ampak lokaliteta. Najbolj pogosto gre namreč za istega upravljavca oziroma lastnika. S tem je poenostavljeno iskanje in raziskovanje po javnih ar- hivih, kjer je ena od vrhnjih kategorij v arhivski strukturi prav lokacija. Ker so dogodki lokacije vpeti v isti mikrokulturni prostor, je zato sledljivost in sosledje dogodkov na isti lokaciji tako najbolj optimalno in logično tudi kar se tiče orgel samih in z njimi povezanih dogodkov. Delovanje in uporaba Delovanje skladišča gradiv je v celoti digitalno in za uporabo zelo prepro- sto. Dejansko gre za mape, ki nosijo imena lokalitet. Ime mape je identifikator, s katerim se mape relacijsko povežejo z drugimi razpredelnicami in objekti v podatkovni zbirki. Podmape se običajno uvedejo za fotografije ali zvočne po- snetke s terena oziroma kakšen specifičen pisni vir, ki ga sestavlja večje število datotek. Metapodatkovni sistem tu ni standardiziran, ampak ob vnosu v sistem velja samo zahteva, da se v ime mape ali digitalnega posnetka, ki je lahko v kate- remkoli berljivem formatu, navedeta datum nastanka in oznaka avtorja vsebine, če je ta poznan. Ob vsakokratnem rezervnem arhiviranju gradiva se kot besedil- na datoteka pripravi seznam vsebine celotnega skladišča gradiv. V praksi zbiranja gradiva v skladišče oziroma arhiv podatkov delo poteka tako, da se vsako prispelo gradivo, ki se ali bi se lahko nanašalo na orgle na do- ločeni lokaciji, digitalizira in vloži v odgovarjajočo digitalno mapo. Tako nastaja za vsako lokacijo s sedanjimi ali nekdanjimi orglami zbirka digitaliziranih in di- gitalnih gradiv brez določene standardizirane strukture, ki dobi svoj informa- cijski smisel v povezavi oziroma ob prevajanju virov v standardizirane podatke osrednjega dela podatkovne zbirke. Kljub navidezni neurejenosti imajo gradiva v skladišču vsaj eno metapo- datkovno oznako, po kateri jih ločimo na tri kategorije: obdelano, neobdelano in zavrženo. Kategorija »obdelano« predstavlja gradiva, ki so že prevedena v podatkovni sistem osrednjega kartotečnega nivoja. V kategoriji »neobdelano« so gradiva, ki smo jih že zbrali, vendar čakajo na obdelavo in vnos v sistem. 268 Jurij Dobravec: Presečni arhiv in zbirka podatkov o slovenskih orglah ARSORS, str. 263–276 Iz arhivskih fondov in zbirk || From the Archival Files and Collections »Zavrženo« je kategorija, s katero označimo pisne navedbe, ki so se na podlagi novejšega preverjanja in primerjav izkazale za zmotne. Zelo pomembno je, da v skladišču gradiv ostanejo, saj predvsem pri obravnavi zgodovinskih dejstev o orglah v preteklosti lahko pride do novih spoznanj, ki že zavržena dejstva pri- kažejo v drugačni luči. Tudi sicer je treba upoštevati, da kategorije zaradi na- rave obravnavnih objektov in različnosti gradiv (pisna različnih tipov, zvočna, slikovna, multimedijska ...) niso popolnoma enoznačne in strogo ločene. Tako kategorija »obdelano« ne pomeni, da iz nekega vira ni mogoče tudi pozneje še razbrati določenih podatkov. Na primer iz neke fotografije, ki jo že uvrstimo med obdelane, smo morda danes razbrali dispozicijo nekih orgel, ob obdelavi pa nismo bili pozorni na nek likovni element, po katerem bi lahko sklepali na doslej neidentificirano avtorstvo. Skladišče kot presečni arhiv S skladiščem podatkov je tako nastal arhiv vseh podatkov o orglah na Slovenskem, ki se seveda še stalno dopolnjuje. V osnovi gre za interni arhiv, v katerem se skladiščijo rezultati sedanjih raziskav, terenskih ogledov ipd., hkrati pa za presečni arhiv gradiv iz drugih arhivov in sorodnih ustanov, tako javnih kot zasebnih. Kopije se, kjer je to zahtevano s strani izvirnega upravljavca, hra- nijo z ustreznimi dovoljenji oziroma pod določenimi pogoji notranje ali zunanje uporabe. Npr. za zvočni ali video posnetek koncerta, ki smo ga dokumentarno posneli in ga hranimo v skladišču podatkov, izvajalec sam določi, ali bo javen ali izključno namenjen internim analizam in raziskavam. Podobno je s fotografija- mi, ki načelno ostanejo last fotografa. Dosledno se vodi evidenca izvirne lokaci- Atributni podatki v bazi omogočajo tudi zahtevnejše analize, ki temeljijo na matrični ureditvi podatkov. Na sliki je pregled orgel izbranega orglarja (Peter Rumpel 1787– 1861) in nekaterih njegovih orgel. S Fanovimi in Vennovimi diagrami, ki predstavljajo preseke več kot dveh množic, lahko nazorno prikažemo stopnjo podobnosti med posameznimi glasbili. 269 Letnik 39 (2016), št. 2 je, upravljavca ali lastništva neke dokumentacije, kar je posebej pomembno v primerih javne obja- ve gradiva. Stanje v letu 2016 Danes skladišče podatkov v bazi ARSORS hrani več kot 24.000 digitaliziranih historičnih dokumentov, ki predstavljajo argumente za po- samezne navedbe. Poleg tega smo v zadnjih petih letih sistematično posneli več kot 44.000 foto- grafij orgel in detajlov in do različnih podrob- nosti sistematično posneli zvoke posameznih registrov 210 slovenskih orgel, najbolj dragoce- ne celo po posameznih piščalih. Vsi posnetki so digitalni in vzorčeni v resoluciji 96 ali 192 kHz/s. Skladišče se stalno polni z novimi dvojniki doku- mentov različnih arhivov v Sloveniji, v zadnjem obdobju pa tudi iz cerkvenih arhivov bližnjih škofijskih mest, od koder so nekdaj upravljali po- samezne predele Slovenije. Relacijska podatkovna zbirka Moduli Osrednji del podatkovne zbirke ARSORS predstavlja relacijska podatkovna zbirka, ki jo sestavlja več modulov. Osnovni modul je večdel- ni kartotečni zapis, na katerega se veže več po- možnih razpredelnic in seznamov. Kartotečni za- pis predstavlja ene orgle in ima več hierarhičnih plasti. V zgornji plasti je splošni zapis ugotovlje- nih dejstev o vsakem glasbilu, ki omogoča vpis čez 100 različnih podatkov tehnične, akustične, geografske, zgodovinske, upravne in personalne narave. Zasnova posameznih elementov in po- datkovna struktura temelji na nemškem vzoru ORDA.5 Če je pri določenih orglah v preteklosti prihajalo do pomembnih vsebinskih sprememb, je splošni zapis lahko dodatno razdeljen na ča- sovne podplasti, podobno kot jih ima avstrijska zbirka podatkov.6 Relacijsko vezane podtabele vsebujejo podatke o detajlih posameznih orgel, na primer seznam registrov z osnovnimi zna- čilnostmi, dogodke ob orglah, osebe, ki so opra- vljale kakšna popravila, in podobno. V načrtu je izdelati tudi globlje hierarhične plasti, kamor bomo na primer vpisovali značilnosti in mere posameznih piščali in drugih delov orgel. Ti po- 5 Pape: ORDA 2015 Benutzerhandbuch, str. 1–7. 6 Strobl: Die österreichische Orgeldatenbank, str. 4. V skladišču podatkov hranimo skenograme mnogih dokumentov, ki so pomembni za razvoj orglarstva pri nas. Na sliki je eden najstarejših znanih primarnih dokumentov o kakšnih slovenskih orglah: zadnja stran pogodbe za Rotenburgerjeve orgle na Blejskem otoku, ki so še deloma ohranjene. Izvirnik hrani NŠAL. 270 Jurij Dobravec: Presečni arhiv in zbirka podatkov o slovenskih orglah ARSORS, str. 263–276 Iz arhivskih fondov in zbirk || From the Archival Files and Collections datki, večinoma menzure, se zdaj vodijo v ločenih razpredelnicah po obstoječih standardih.7 Vsak kartotečni zapis ima obvezno tudi metapodatkovne oznake, iz ka- terih je jasno mogoče razbrati, koliko in katere podatke o nekih orglah imamo oziroma kakšno stopnjo količine in kakovosti poznavanja nekega glasbila smo v okviru programa ARSORS dosegli. Del metanavedb o količini in vrsti podrobnih podatkov je objavljen tudi v javnem delu zbirke na spletnem seznamu. Metao- znaka kakovosti podatkov je v nekaterih primerih razvidna iz količine podatkov, v drugih pa jih določamo po specifičnih kategorijah ali izkustveno. Specifične kategorije se na primer vodijo za celovito oznako stanja orgel v povezavi s po- datki o orglah, kjer opredeljujemo 17 kategorij. Med metapodatki velja izposta- viti še ugotovitve stanja o orglah, kjer ločujemo naslednje kategorije: (s) orgle stojijo, (sn) stojijo neuporabne, (sk) shranjene v skladišču, (vs) orgle verjetno stojijo, (x) orgle odstranjene ali uničene, (vx) verjetno uničene, (d) deli ohranje- ni, (nn) ni znano oziroma ni podatka. Metapodatki so hkrati orodje za preverja- nje napredka in kakovosti dela, ki ga prikazujemo v letnih, projektnih in drugih poročilih v tabelarni ali grafični obliki. Poleg osrednjih podatkov o orglah kot pomembne izpostavljamo relacij- sko vezane razpredelnice, v katerih vodimo podatke o lokalitetah in izdelovalcih. Lokaliteta po eni strani predstavlja kulturnozgodovinsko in slogovno-akustično ozadje nastanka in uporabe orgel, po drugi pa se preko lokalitete povezujemo s sorodnimi podatkovnimi zbirkami v državi in v tujini. Kot povezovalni identifi- kator lahko služi evidenčna številka dediščine (EŠD), ime kraja ali koordinate. EŠD je predvsem uporaben pri objektih, ki jih pristojne ustanove vodijo v se- znamih kulturne dediščine.8 Vendar ga ni mogoče uporabiti v primerih novejših cerkva, glasbenih šol ali zasebnih lastnikov, prav tako tudi ne pri orglah, ki so jih slovenski orglarji izdelali in postavili za tuje naročnike. Pri imenu kraja se soo- čamo s problemi historične tiponomije, različnih pravopisov in načinov zapisov posameznih imen krajev v arhivskih virih in obdobjih, razlikah v imenih župnij – upravljavcev in uradnih imen krajev, problematično je tudi črkovanje imen krajev v tujini, prav tudi nedoslednost izdelovalcev orgel pri navedbah krajev. Vsi podatki so geokodirani. Ocene topološke natančnosti so pokazale največja odstopanja, manjša od 40 metrov, povprečna pa pod 8 metrov, kar glede na veli- kosti cerkva za praktično uporabo povsem zadostuje. Pri določevanju nekdanjih cerkva, kot na primer na Kočevskem, in v primerih nekaterih porušenih gradov in mestnih objektov z orglami, smo si pomagali s kartami Franciscejskega, Te- rezijanskega in Jožefinskega katastra iz Arhiva Republike Slovenije (Arhiv RS). Druga pomembna pomožna razpredelnica predstavlja podatke o orglar- jih oziroma izdelovalcih in vzdrževalcih orgel, ki predstavlja nadgrajen že ob- stoječ seznam.9 Dozdajšnje, večinoma opisne podatke, smo prestrukturirali v podatkovni sistem, ki ga je mogoče relacijsko povezovati in na njegovi podlagi izvajati različne vsebinske, prostorske in časovne analize ter pripravljati pre- glede, ki služijo drugim raziskovalnim nalogam. Pri tem modulu se večinoma srečujemo s problemi različnega črkovanja imen domačih in tujih orglarjev in pogosto nejasnostjo generacijskih ali lastniških sprememb posameznih orglar- skih delavnic. Tretja razpredelnica, sistem bibliografije in uporabljenih virov, je v pri- pravi. Načrtovano je, da se bodo pisni tiskani viri lahko povezovali v sistem Cobiss, arhivski na podatke SIRANET, iskalnik Arhiva RS in druge urejene držav- ne sisteme, posamezni zapisi pa tudi v interno, zgoraj opisano skladišče gradiv. 7 Bosch, Döhring, Kalipp: Lexikon Orgelbau, str. 86. 8 Glej Zakrajšek, Kovačec Naglič, Dimitrovska Andrews: Razvoj sistema množičnega vrednotenja nepremičnin: izhodišča, str. 6. 9 Koter: Izdelovalci glasbil na Slovenskem, str. 123–152. 271 Letnik 39 (2016), št. 2 Glede na potrebe vstopnih podatkov, notranjih analiz in konkretnih analitskih rezultatov se celotna struktura programsko prilagaja, vendar jedro ostaja vedno isto. Pri spremembah strukture je poskrbljeno, da vsebina ostane konsistentna. Na primer, če osnovnemu kartončku dodamo eno polje (oziroma stolpec v neko razpredelnico), v katerega bomo vnašali neko novo lastnost, do- bijo vsi do tedaj vnešeni kartončki metapodatkovno oznako, da je bilo to polje naknadno dodano in da torej pri prej obravnavanih orglah še nismo vedeli, kako pozneje vpeljano lastnost opredeliti. Z revizijo podatkov za nazaj se take zača- sne označbe odpravijo, metapodatek pa se izbriše. Struktura relacijske podatkovne zbirke omogoča različna poizvedovanja, pripravo vrtilnih tabel in grafov, filtriranja z različnimi kriteriji in podobne ana- litske operacije, iz katerih je mogoče pridobiti dodatne podatke o posamezni skupini orgel ali celotni slovenski orgelski krajini. Kot produkt je mogoče posa- mezne sklope podatkov izvažati v različne oblike, ki so primerne za tematska, časovna in prostorska raziskovanja, pa tudi za končnega uporabnika, na primer pripravo strnjenih podatkov za uvoz v avtomobilske navigacijske (GPS) naprave ali tako imenovane pametne prenosne telefone.10 Hierarhična mozaičnost relacijske podatkovne zbirke Kot je razvidno iz opisov posameznih, med seboj povezanih razpredelnic, gre za večdimenzionalni hierarhični podatkovni sistem. Hkrati zaradi narave obravnavane vsebine in različne stopnje raziskanosti posameznih orgel, njiho- vih posameznih delov ali vzporednih dejstev ARSORS ni zvezno popolna podat- kovna zbirka. Zato rečemo, da je stopnja poznavanja orgel mozaična, mozaik pa je na različnih hierarhičnih ravneh ali segmentih različno gost.11 Podatkovne zbirke s pomanjkljivimi podatki, ki so zelo pogoste v bazičnem naravoslovju ali ob zelo dinamičnih podatkih, so za analitsko delo običajno omejeno uporabne in zanje poznamo tudi posebne statistične pristope. Pristop »hierarhična moza- ičnost« omogoča, da uporabnost nepopolne zbirke in statističnih metod vseeno znatno povečamo s kakovostnimi metapodatki ob vsakem zapisu. Hierarhična mozaičnost v bistvu pomeni, da vemo, kakšen je mozaik celotne podatkovne zbirke oziroma predvsem, da je ob obdelavi jasno, česa in koliko ne vemo. Obseg in stanje vsebine v letu 2016 V relacijski podatkovni zbirki je v času pisanja v obdelavi 2.700 orgel, ki so stale ali še stojijo znotraj meja Republike Slovenije, in takih, ki so jih izdelali slovenski izdelovalci za naročnike zunaj meja. Slednje predstavljajo približno šestino vseh zapisov. V obdelavi je nekaj več kot 1.800 lokacij. Ocenjujemo, da seznama orgel in lokacij v Sloveniji dosegata vsaj 98 % popolnosti, kar bo za celotno državo mogoče potrditi do konca leta 2017, ko se zaključi projekt teren- skega ogleda vseh znanih lokacij po Sloveniji. Javni seznam z osnovnimi podatki na spletni strani Tretjo integralno raven podatkovne zbirke ARSORS predstavlja spletna predstavitev v obliki seznama, interaktivnega zemljevida in nekaterih drugih 10 Dobravec: Die Orgeldatenbank Slovenien, str.6. 11 Dobravec: Prostorska informacijska infrastruktura uprave Triglavskega narodnega parka, str. 4. 272 Jurij Dobravec: Presečni arhiv in zbirka podatkov o slovenskih orglah ARSORS, str. 263–276 Iz arhivskih fondov in zbirk || From the Archival Files and Collections oblik predstavljanja in promoviranja slovenske orgelske dediščine. V zadnjih le- tih spletna stran www.arsors.org pravzaprav prerašča v celovit komunikacijski portal. Statistika v letih 2014 in 2015 beleži mesečno od 60 do 90 obiskov na dan. Za razmeroma ozko nišno področje organoslovja in varstva orgelske dedi- ščine je to zavidljiv rezultat. Ključni del spletne strani ostaja podatkovni seznam orgel, ki je nekakšen izvleček interne relacijske podatkovne zbirke. Osnovni modul predstavlja se- znam orgel, kjer so navedeni: • kraj, • čas izdelave, • upravljalec • avtor, • velikost inštrumenta (število klaviatur, število registrov), • oznaka o stanju internega zapisa (metapodatek), • izhodiščni vir podatkov. Kot vir je zabeležen le tisti, ki predstavlja izhodišče oziroma začetek po- datkovnega zapisa. Seznam uporabniku omogoča nekatera enostavna razpo- rejanja in štetja po izbranih parametrih. Neposredno je mogoče klicati prikaz lokacije izbranega glasbila na spletnem zemljevidu. Uporabniku so na spletni strani dostopna še nekatera druga orodja inter- pretacije podatkov iz osrednjega dela zbirke, kot na primer interaktivni zemlje- vid z vsemi lokacijami, seznami števila opusov po orglarjih in časovnica življe- nja in dela izdelovalcev orgel na Slovenskem. Vzporedno nastaja katalog, kjer so posamezna glasbila podrobneje predstavljena z opisom, fotografijo in zvokom. Fotografsko galerijo, ki je nekaj časa domovala na tem spletnem portalu, smo nedavno preselili na mednarodno spletno stran www.georganum.net. Javno zbirko dopolnjuje seznam slovenske orgelske literature in večjezični delovni slovarček orgelskih izrazov. Posebnost javne ravní je obrazec, v katerega uporabniki lahko v interno razpredelnico posredujejo podatke s terena preko spleta. Obrazec v obliki vpra- šalnika s 46 polji poleg osnovnega namena hkrati služi kot orodje za izobraževa- nje, čemur so sicer namenjena predvsem splošna poglavja javnega dela zbirke (o orglah, o zbirki, dnevnik, galerija, povezave). Portal je tehnično organiziran s pomočjo odprtokodnih in brezplačno dostopnih orodij. Sklep Urejanje podatkov in upravljanje z informacijami postaja v svetu vse bolj nujna dejavnost na večini področij gospodarstva, uprave in znanosti, tako naravoslovja kot vse bolj tudi družboslovja in celo humanistike. Arhivi, ki so nekoč služili bazičnim raziskavam zanimivih zgodovinskih fenomenov, posta- jajo nepogrešljiv vir poglobljenih analiz in primerjalnih študij, ki služijo točno določenim namenom. Sedanja struktura in organiziranost se novim razmeram postopoma prilagaja z digitalizacijo, internimi in spletnimi iskalniki ter kakovo- stnim indeksiranjem. Še vedno pa je ključna teža zbiranja argumentov na posa- meznem raziskovalcu ali raziskovalki. Orglam smo v organiziranem slovenskem kulturnovarstvenem prostoru doslej posvečali razmeroma malo pozornosti. V stotih letih, v katerih beležimo organizirano spomeniško varstvo,12 se zdi, da se je stroka še najbolj posvetila posameznim orgelskim omaram,13 njihovemu slogu in elementom, ki imajo – 12 Pirkovič: Sto let v dobro dediščine. 2014, str. 3–4. 13 Prim. Koter: Likovna oprema baročnih orgel: Johann Frančišek Janeček in dekoracija njegovih 273 Letnik 39 (2016), št. 2 podobno kot elementi oltarjev – v danih razmerah slovenskega varstva kul- turne dediščine nekako bolj oprijemljivo vrednost. Posledice zapostavljenosti orgelske dediščine so vidne predvsem iz tujine, kjer se slovenski kulturni pro- stor šele v zadnjih letih uveljavlja kot vzporeden in enakovreden sestavni del večstoletnega razvoja srednjeevropskega orglarstva in orgelske umetnosti.14 Posledično je opazna relativno površna obdelava našega kulturnega prostora v nekaterih mednarodnih znanstvenih organoloških razpravah, ki obravnavajo jugovzhodni alpski prostor.15 Čeprav podatkovna zbirka ARSORS ne deluje kot klasični arhiv in ga upra- vlja nevladna organizacija Jarina Bohinj kot pravna oseba zasebnega prava, pa se interno uporabljajo vsa pravila, ki veljajo za javne arhive, vključno s predpisi, ki urejajo varstvo osebnih podatkov, kulturne dediščine in arhivske dejavnosti, enotne tehnološke zahteve ter njim podobni standardi ali priporočila. Primer ARSORS kaže, da je mogoče vzpostaviti podatkovno strukturo, ki je za reševanje posameznih primerov tako rekoč hipno operativna, zaradi skrbno pripravljene in dinamične strukture omogoča združevanje in analitiko za potrebe načrtovanja na regionalni in državni ravni, se uspešno vključuje v mednarodne procese varstva orgelske dediščine in je hkrati povsem odprta za vsebinske in strukturne nadgradnje in povezave. ARHIVSKI VIRI, SPLETNI VIRI IN VIRI PODATKOVNIH ZBIRK • Arhiv Republike Slovenije, arhivski fondi SI AS 174 do SI AS 183 (Terezijanski, Jožefinski in Franciscejski kataster). http://arsq.gov.si/ oziroma http://www.ar- hiv.gov.si/ (dostop v obdobju 1. 1. 2010 do 4. 11. 2014) • COBISS Kooperativni online bibliografski sistem in servisi. Edo Škulj – Oseb- na bibliografija za obdobje 1972–2014. http://izumbib.izum.si/bibliografije/ Y20150414124533-A3370083.html (dostop 4. 11. 2014). • dlib. Spletni portal dLib.si Digitalna knjižnica Slovenije. http://dlib.si/ • EUROPEANA. Primarni vir: Ministrstvo za kulturo, Direktorat za kulturno dedi- ščino, INDOK center (fototeka - steklene plošče), Slovenija (dostop 4. 11. 2014). • INDOK (1987). Interna kartotečna zbirka Orgle. INDOK center Ministrstva za kul- turo RS. • Sistory. Spletni portal SISTORY – zgodovina Slovenije. http://sistory.si/ LITERATURA Bosch, M., Döhring, K., Kalipp W., (2007): Lexikon Orgelbau. Bärenreiter, 2007. Dobravec, Jurij: Prostorska informacijska infrastruktura uprave Triglavskega na- rodnega parka. V: Triglavski razgledi – znanstveno-izobraževalni časopis Triglavskega narodnega parka. Leto IV (2000), št. 6, Triglavski narodni park, Bled. Str. 1–16. Dobravec, Jurij: Die Orgeldatenbank Slovenien. V: Internationale Arbeitsgemein- schaft für Orgeldokumentation (IAOD) e. V. Jahrestagung 2012. Orgeldatenbanken in Eu- ropa – Stand und Zukunft. Luzern, 2012, str. 6–7. Hainz, Otmar: Frühbarocke Orgeln in der Steiermark. Zur Genese eines süddeut- sch-österreichischen Instrumententyps des 17. Jahrhunderts. Reihe: Forschungen zur orgelskih omar, str. 45–63. 14 Rensch: Dei Orgel – ein centrales Kulturgut, str. 19–25. 15 Prim. Hainz: Frühbarocke Orgeln in der Steiermark. VIRI IN LITERATURA 274 Jurij Dobravec: Presečni arhiv in zbirka podatkov o slovenskih orglah ARSORS, str. 263–276 Iz arhivskih fondov in zbirk || From the Archival Files and Collections geschichtlichen Landeskunde der Steiermark. Lit Verlag. 2013, str. 1–219, s prilogami. Koter, Darja: Izdelovalci glasbil na Slovenskem 1606–1918/Instrument makers in Slovenia 1606–1918. V: Muzikološki zbornik, leto 2003, letnik 39, številka 1/2. Str. 123–152. Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, oddelek za muzikologijo. Koter, Darja: Likovna oprema baročnih orgel: Johann Frančišek Janeček in de- koracija njegovih orgelskih omar. V: Muzikološki zbornik L. 45, Št. 1 (2009). Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za muzikologijo, Ljubljana, 2009. Str. 45–63. Ministrstvo za kulturo. Arhivska dejavnost in varstvo arhivskega gradiva. Spletna objava http://www.mk.gov.si/ [2016-06-30]. Pape, Uwe: Orgeldokumentation. http://www.pape-verlag.de/orgeldoku.htm (dostop 4. 11. 2014). Pape, Uwe: ORDA 2015 Benutzerhandbuch. Technische Universität Berlin, 2006. Pirkovič, Jelka: Sto let v dobro dediščine, program prireditev. Zavod za varstvo kul- turne dediščine Slovenije, 2014. Str. 3–4. Rensch, Klaus: Dei Orgel – ein centrales Kulturgut. ISO journal, št. 39, december 2011. International society of Organbuilders. Str. 19–25. Strobl, Sepp: Die österreichische Orgeldatenbank. V: Internationale Arbeitsge- meinschaft für Orgeldokumentation (IAOD) e. V. Jahrestagung 2012. Orgeldatenbanken in Europa – Stand und Zukunft. Luzern, 2012, str. 4. Zakrajšek, F., Kovačec Naglič, K.: G.I.S. model kulturne dediščine v Republiki Slo- veniji. V: INDO’98 – Informatika v državnih organih, Portorož, 21.–23. oktober 1998. http://www.mk.gov.si /fileadmin/mizks.gov.si/pageuploads/Kulturna_dediscina/ RE- GISTER/RND/indo98.pdf (dostop 4. 11. 2014). Zakrajšek, F., Kovačec Naglič, K., Dimitrovska Andrews K. (1993): Razvoj sistema množičnega vrednotenja nepremičnin: izhodišča. Urbanistični inštitut Republike Slove- nije, 1993. PREDPISI IN STANDARDI Enotne tehnološke zahteve. I. del Uvodna poglavja in priloge, Različica 2.1, 2013. Ministrstvo za kulturo RS, 2013. Pravilnik o določanju rokov hranjenja dokumentarnega gradiva v javni upravi (Uradni list RS, št. 52/2009, z dne 8. 7. 2009). Zakon o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih (ZVDAGA) (Uradni list RS, št. 30/2006, 24/2014 - Odl. US, 51/2014). Zakon o varstvu kulturne dediščine. Uradni list RS, št. 16/2008. CROSS-SECTIONAL ARCHIVES AND DATABASE ON SLOVENIAN ORGANS ARSORS The compilation of data and the management of information is becom- ing an increasingly important activity in most fields of economy, administra- tion, science, as well as social sciences, and even humanities. Archives, designed to promote basic researches of historical phenomena are becoming an indis- pensable source of thorough analyses and comparative studies serving specific purposes. The current structure and organisation are gradually adapting to the new realities with digitalisation, internal and web search, and quality indexing. However, an individual researcher must perform the difficult task of compiling the arguments. Slovenian protection of cultural heritage paid little to no attention to the SUMMARY 275 Letnik 39 (2016), št. 2 organs. It seems that, in the hundred years of organised monument protection,16 experts dedicated themselves to individual organs’ casing17, their style and el- ements which have a more tangible value – similar to altars’ elements – in a given situation of Slovenian protection of cultural heritage. The consequences of neglecting organ’s heritage are visible mainly from abroad where Slovenian cultural area started to assert itself as parallel and equivalent part of centuries- long evolution of Central European organ playing and organ art only in recent years.18 Consequently, the superficial processing of our cultural area in some international scientific organ discussions addressing the South-East Alpine re- gion is noticeable.19 16 Pirkovič: Sto let v dobro dediščine. 2014, str. 3–4. 17 Prim. Koter: Likovna oprema baročnih orgel: Johann Frančišek Janeček in dekoracija njegovih orgelskih omar, str. 45–63. 18 Rensch: Dei Orgel – ein centrales Kulturgut, str. 19–25. 19 Prim. Hainz: Frühbarocke Orgeln in der Steiermark. 277 Letnik 39 (2016), št. 2 O DELU ARHIVOV IN ZBOROVANJIH ON THE ACTIVITIES OF THE ARCHIVES AND THE CONFERENCES Mednarodna znanstvena konferenca Tehnični in vsebinski problemi klasičnega in elektronskega arhiviranja, Radenci, 13.–15. april 2016 Mednarodna znanstvena konferenca Tehnični in vsebinski problemi klasič- nega in elektronskega arhiviranja se je tudi v letu 2016 odvijala v Hotelu Radin v Radencih. V treh dneh so se predstavili strokovnjaki in znanstveniki iz številnih držav, ki so prispevali tudi članke za objavo v zborniku konference (Italije, Slo- venije, Švice, Madžarske, Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Črne Gore, Gruzije ter Romunije). Mednarodna konferenca je potekala pod častnim pokroviteljstvom Mednarodnega arhivskega sveta med 13. in 15. 4. 2016. V uvodnem delu konference je prisotne pozdravil direktor Pokrajinskega arhiva Maribor Ivan Fras ter direktorica hotelov Zdravilišča Radenci Vesna Ma- učec. Slovesni nagovor ob začetku konference je imela mag. Julijana Bizjak Mla- kar, ministrica za kulturo Republike Slovenije. Sledili sta predstavitvi mag. Ivana Šijanca, direktorja podjetja Trevis, d. o. o., generalnega sponzorja za področje klasičnega arhiviranja, ter Boštjana Gaberca, direktorja podjetja Mikrografija, d. o .o., generalnega sponzorja za področje dolgoročne hrambe gradiva. Vodilna tema konference (namenjen ji je bil prvi dan), je bila popisovanje arhivskega gradiva. Kot ključni govorec je preko video konference nastopil dr. Bogdan Florin Popovici iz Romunije, član ekspertne skupine za popisovanje pri Mednarodnem arhivskem svetu. Predstavil je zasnovo novega standarda popi- sovanja RIC (Records in Contexts) kot pot k novi stopnji arhivskega popisova- nja. Standarde za popisovanje in njihovo uporabo v praksi v Romuniji je pred- stavila njegova kolegica, dr. Ana-Felicia Diaconu s Fakultete za arhivske znanosti iz Bukarešte. Sledile so predstavitve prispevkov s področja obdelave arhivskega gra- diva v praksi, in sicer mag. Aide Škoro Babić iz Arhiva Republike Slovenije, ki je predstavila pristope in probleme pri obdelavi gradiva vojaških sodišč, ter dr. Julije Barunčić Pletikosić in dr. Željke Križe, ki sta predstavili urejanje in vre- dnotenje arhivskega gradiva v Hrvaškem spominsko-dokumentacijskem centru. Uporabo arhivskega gradiva, ki je tesno povezana z njegovim popisova- njem, sta predstavili dr. Alenka Šauperl (Filozofska fakulteta Ljubljana) in mag. Zdenka Semlič Rajh (Pokrajinski arhiv Maribor), ki sta govorili o vprašanjih upo- rabnikov arhiva ter analizi uporabe vzajemne arhivske podatkovne baze SIRAnet. Popoldanski del je bil namenjen sekciji z naslovom Arhiviranje dokumen- tacije. Gregor Završnik iz Arhiva Republike Slovenije je predstavil arhiviranje digitalnih prostorskih podatkov, dr. Hrvoje Stančić iz Filozofske fakultete v Za- grebu problematiko dolgoročnega varovanja digitalnih podpisov, Marko Kac iz podjetja Trevis, d. o. o., je spregovoril o dilemah fizičnega in digitalnega arhivi- ranja, medtem ko je Karmen Matkovič iz podjetja Mikrografija, d. o. o., opisala primer urejanja dokumentacije v javnem zavodu. Sekcija predstavitev na posterjih je tudi letos potekala v avli pred Kon- gresno dvorano, posterji pa so bili na ogled vse tri dni konference. Avtorji so svoje teme na posterjih predstavili tudi s kratko 10-minutno predstavitvijo v Kongresni dvorani. Drugi in tretji dan konference sta bila razdeljena na dve sekciji, od kate- rih je bila ena namenjena ustvarjalcem arhivskega gradiva, druga pa arhivskim strokovnim delavcem. Za ustvarjalce arhivskega gradiva je bila pripravljena delavnica na temo prevzemanja digitalnega arhivskega gradiva od zahteve do 278 O delu arhivov in zborovanjih || On the Activities of the Archives and the Conferences končnega dostopa v e-ARH.si. Mag. Boris Do- majnko, mag. Tatjana Hajtnik, Gregor Završnik (Arhiv Republike Slovenije) in dr. Miroslav Novak (Pokrajinski arhiv Maribor) so na delavnici pred- stavili praktična primera priprave in prevzema elektronskega arhivskega gradiva od ustvarjal- cev v slovenski elektronski arhiv (e-ARH.si). Pri- kazali so celoten postopek od priprave gradiva pri ustvarjalcu po vseh zakonskih zahtevah, iz- gradnjo paketa gradiva za predajo v arhiv (SIP), prenos prevzetega gradiva v e-ARH.si in dostop do tega gradiva s strani zainteresiranih uporab- nikov. Ustvarjalci arhivskega gradiva so se v pet- kovi sekciji seznanili še s prispevki s področja upravljanja z dokumentacijo in njenega materi- alnega varstva. Predstavitve so pripravili: Mar- jan Antončič (Media.doc), Mirjana Kontestabile (Pokrajinski arhiv Koper), Petra Iskra ter Katja Šturm (RTV-Slovenija), dr. Jelka Melik (Arhiv Re- publike Slovenije), Nina Goznik (Zgodovinski ar- hiv na Ptuju), Žarko Štrumbl in mag. Gašper Šmid (Arhiv Republike Slovenije), dr. Bojan Himmel- reich (Zgodovinski arhiv Celje), Nataša Majerič Kekec (Zgodovinski arhiv na Ptuju), Igor Filipič (Nadškofijski arhiv Maribor), dr. Jasna Malešič in Meta Kojc (Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana) in Mojca Kosi. Sekcija za arhivske strokovne delavce je v dveh dneh obravnavala precej aktualnih strokov- nih vprašanj. V prvem delu so se s strokovnimi problemi popisovanja arhivskega gradiva ukvar- jali Željka Dmitrus iz Državnega arhiva v Zagre- bu, dr. Dejan Zadravec iz Zgodovinskega arhiva na Ptuju in Nataša Budna Kodrič iz Zgodovinske- ga arhiva Ljubljana. Upravljanje z inventarjem in lokacijami s pomočjo programske opreme scopeArchiv je predstavil Martin Fischer iz Švi- ce, o problemih popisovanja pa so razpravljali še Flora Orthmayr iz Mestnega arhiva Budimpešta, Tiffany Schureman iz Katarja, mag. Anton Vat- charadze iz Osrednjega zgodovinskega arhiva Gruzija ter Katarina Kraševac. S strokovno obdelavo arhivskega gradiva so se ukvarjali tudi preostali predavatelji, ki so svoje prispevke predstavili še zadnji dan konfe- rence, med njimi dr. Peter Pavel Klasinc (Med- narodni inštitut arhivskih znanosti Trst-Maribor, Alma Mater Europea), Aleksander Lavrenčič (RTV-Slovenija), mag. Omer Zulić (Arhiv Tuzelske- ga kantona), dr. Izet Šabotić (Filozofska fakulteta Tuzla), ddr. Azem Kožar (Društvo arhivskih de- lavcev Tuzelskega kantona), dr. Jasna Požgan (Dr- žavni arhiv za Medžimurje), dr. Jedert Vodopivec (Arhiv Republike Slovenije), dr. Vlasta Stavbar in Tanja Štefanec (Univerzitetna knjižnica Maribor), dr. Beatrice Romiti in dr. Chiara Cambrai (Rimska 279 Letnik 39 (2016), št. 2 univerza La Sapienza), Mirela Mrak (Državni arhiv v Pazinu) in mag. Lilijana Ur- lep (Nadškofijski arhiv Maribor). V 15. zborniku recenziranih znanstvenih prispevkov mednarodne kon- ference z naslovom Tehnični in vsebinski problemi klasičnega in elektronskega arhiviranja so objavljeni vsi prispevki mednarodne konference v Radencih. Pri- spevki so napisani v slovenskem, hrvaškem, srbskem, bosanskem, nemškem in angleškem jeziku z izvlečki v slovenskem in angleškem jeziku. Povzetki so v an- gleškem jeziku. Zbornik konference je ovrednoten kot zbornik recenziranih znanstvenih prispevkov mednarodne konference. Anonimni recenzijski postopek je tako 19 prispevkov klasificiral v kategorijo »Objavljeni znanstveni prispevek na konfe- renci«, 22 prispevkov pa v kategorijo »Objavljeni strokovni prispevek na kon- ferenci«. Uredniški odbor zbornika se je že v letu 2012 načrtno odločil, da bo skušal dvigniti že doseženo raven objavljenih prispevkov na raven znanstvenih prispevkov. S tem je želel neposredno pripomoči k boljši metodologiji dela in obravnavanja arhivskih strokovnih problemov in vplivati nanjo. V letu 2016 je zbornik izšel samo v elektronskih medijih. Izdan je bil kot elektronski vir na CD-ROM-u v nakladi 350 izvodov ter kot spletni vir, objavljen na spletni strani Pokrajinskega arhiva Maribor (http://www.pokarh-mb.si/ si/s/193/zbornik-mednarodne-konference-radenci-2016.html). Zgoščenka in spletna izdaja zbornika vsebujeta 41 prispevkov avtorjev. Izdal in založil ga je Pokrajinski arhiv Maribor. Nina Gostenčnik LEVÉLTÁRI KUTATÓTÁBOR Srednja in Gornja Bistrica v Sloveniji ter Zalaszombatfa in Márokföld na Madžarskem od 24. do 29. junija 2016 Mladi prekmurski in madžarski raziskovalci ter njihovi mentorji, arhivisti, smo se na mednarodnem arhivskem raziskovalnem taboru letos junija zbrali že šestindvajsetič. Tabor se je uradno začel 24. 6. v vaškem domu v naselju Máro- kföld. Na uradnem začetku tabora sta se prvih taborov spominjala tudi državni poslanec madžarske narodnosti v slovenskem parlamentu, dr. László Göncz, in Endre Gyimesi, bivši direktor Madžarskega nacionalnega arhiva županije Zala. S svojim prihodom nas je počastil tudi slovenski konzul na Madžarskem, dr. Boris Jesih. V svojem nagovoru je poudaril pomembnost tovrstnih taborov za mlade, predvsem pa za povezovanje ljudi na obeh straneh meje. Protokolarnemu delu je popoldne že sledilo prvo raziskovanje ter spo- znavanje naselja Márokföld. Zgodovino vasi nam je predstavila gospa srednjih let, ki je pred leti skupaj s soprogom obiskala vasico. Vas in okolica sta ju tako navdušila, da sta se iz Budimpešte preselila na skrajni zahod Madžarske. Kako zelo sta vzljubila novo okolje, govori dejstvo, da se oba intenzivno ukvarjata tudi z raziskovanjem zgodovine kraja. Danes vasica šteje le 47 prebivalcev, od kate- rih smo obiskali dve gospe. Ves čas nas je vodil tamkajšnji župan, medtem ko na slovenski strani hiše obiskujemo sami – samo arhivisti in udeleženci tabora. Madžarski kolegi so se čudili zaupljivosti ljudi na naši strani, da spustijo v hišo popolnoma neznane ljudi, ki jim še posodijo arhivsko gradivo za razstavo. Kaj takega si pri njih ne morejo niti predstavljati; ljudje se bojijo, zaklepajo vrata in tujcu pod nobenim pogojem ne odprejo vrat. Ogledali smo si tudi znamenitosti vasi: kalvinsko pokopališče s posebnimi lesenimi nagrobniki, ki jih je že zelo na- čel zob časa in njihovo restavriranje najverjetneje ni več niti mogoče, 90 let star lesen zvonik ter velik nasad sivke. Pozno popoldne smo se v sosednjem nase- 280 O delu arhivov in zborovanjih || On the Activities of the Archives and the Conferences lju Szengyörgyvölgy udeležili predstavitve najnovejše knjige dr. Lászla Göncza z naslovom Határ-szél (Obmejno območje ali z drugim pomenom tudi Veter ob meji). Knjiga s pomenljivim naslovom nosi zgodbe in eseje o življenju ljudi na obeh straneh meje, vse od časa skupne države pa do današnjih dni. Naslednji dan tabora smo se podali v še eno majhno vasico, v Zalaszom- batfa, ki skupaj z devetimi slovenskimi in madžarskimi vasicami tvori pokrajino Hetés. Značilnosti pokrajine, njene običaje in kulinariko smo spoznavali skozi oči kiparja, ki se je prav tako kot gospa iz Márokfölda, sem priselil iz Budimpe- šte. S soprogo sta tukaj našla idealen kraj za bivanje in ustvarjanje. V naselju sta obudila mnogo že skorajda izumrlih običajev, med drugim pa skrbita tudi za lep vizualni izgled vasice. Ena od posebnosti teh krajev je potica fumu, posebna ženitovanjska pogača v obliki dojenčka, ki jo dobita mladoporočenca. Tudi tukaj smo obiskali le dve družini, s katerimi je bilo že v naprej zmenjeno, da pridemo in da pripravijo gradivo. Tretji dan tabora smo se odpravili na raziskovanje v Slovenijo, v Srednjo in Gornjo Bistrico. Razdelili smo se v več mešanih, slovensko-madžarskih sku- pin, in potrkali malodane na vsaka vrata. Obe Bistrici sta veliki vasi, saj štejeta skupaj kar 1203 prebivalcev, zato sta bila dva dneva in pol, kar smo bili tu, sko- rajda premalo. Podali smo se tudi k reki Muri, ki teče neposredno ob vaseh ter je mejna reka med Prekmurjem in Štajersko oz. Prlekijo. Poleg raziskovanja vsako leto udeležencem tabora ponudimo tudi dru- ge aktivnosti. Letos nas je obiskal zgodovinar dr. Attila Kovács, sodelavec Inšti- tuta za narodnostna vprašanja. Tema njegovega letošnjega predavanja je bila Madžarska revolucija 1956 in dogodki v Prekmurju. V letu revolucije in leto dni pozneje je Madžarsko zapustilo več kot 200.000 ljudi, nekaj tisoč jih je mejo pre- stopilo prav v Prekmurju in so bili nastanjeni v desetih begunskih taboriščih v vzhodni Sloveniji. Obiskali smo še Pomurski muzej Murska Sobota in si ogledali razstavo Prišó je glas, Prekmurci v vojni 1914–1918. Zadnji dan tabora je bila na dnevnem redu razstava v vaškem domu na Srednji Bistrici. Zaradi obilice gradiva je bila razstava hitro pripravljena. Po po- sameznih sklopih smo predstavili versko in vojaško življenje, gospodarstvo, kul- turo, izseljenstvo in šolstvo. V panojih in vitrinah so bile zanimive fotografije, dokumenti, knjižice in knjige. Posebej je potrebno izpostaviti veliko črno-belo fotografijo iz Chicaga iz leta 1925, na kateri so samo Prekmurci. Nasploh je bilo gradiva o izseljenstvu kar nekaj, kar priča, da so Prekmurci zapuščali svoje do- move ter šli s trebuhom za kruhom. Zanimiva sta bila tudi delavska knjižica in potni list nemškega tretjega rajha, ki ju je spremljala zanimiva zgodba njunega lastnika. Pred vojno je služil kruh v Franciji pri judovski družini. Malo pred pri- hodom Hitlerja na oblast je družina emigrirala v Ameriko, gospod pa je odšel delat v Nemčijo. Na ta način se je ognil vpoklicu v vojsko, čeprav je bil nenehno v strahu, saj so ga doma v Bistrici žandarji ves čas iskali in poizvedovali po njem. Veliko zanimanje je požela tudi predporočna pogodba iz leta 1850, ki smo jo našli v Márokföldu. Sámo odprtje so popestrili otroci iz Vrtca in Osnovne šole Prežihovega Voranca Bistrica. Zbrano gradivo je predstavil Csaba Káli, namestnik direktorja Madžarskega nacionalnega arhiva županije Zala, razstavo pa je uradno odprla nekdanja direktorica Pokrajinskega arhiva Maribor, dr. Slavica Tovšak. Tabor je izpolnil vsa pričakovanja tako dijakov kot mentorjev. Že več let zapored pa se pojavljajo težave predvsem pri udeležbi dijakov. Ugotavljamo na- mreč, da datum tabora ni najbolj ustrezen, saj je takoj po končanem šolskem letu veliko različnih koncertov in dogodkov, ki se jih radi udeležujejo tudi sre- dnješolci. Zato že v septembru načrtujemo sestanek z mentorji prekmurskih srednjih šol. Gordana Šövegeš Lipovšek 281 Letnik 39 (2016), št. 2 Letna konferenca Društva madžarskih arhivistov – Magyar Levéltárosok Egyesületének vándorgyűlése yőr, od 11. do 13. julija 2016 Letošnja konferenca Društva madžarskih arhivistov se je odvijala med 11. in 13. 7. 2016 na Univerzi Štefana Széchenyija v mestu Győr (Széchenyi István Egyetem). Potekala je v znamenju 60. obletnice madžarske revolucije proti sov- jetskemu režimu, ki je izbruhnila 23. 10. 1956 in bila krvavo zatrta 4. 11. 1956. Najprej je bil na dnevnem redu nagovor predsednika društva Árpáda Tye- kvicske, nato župana mesta Győr, čemur je sledila slavnostna podelitev nagrad in priznanj Kláre Dóka, ki jo lahko primerjamo z našimi Aškerčevimi priznanji in nagradami. Na plenarnem zasedanju, ki je že tradicionalno na vrsti takoj po uradnem odprtju konference, je sedem arhivistov, zgodovinarjev in univerzitetnih preda- vateljev predstavilo svoje rezultate raziskovanj o revoluciji. Naslovi predavanj so bili naslednji: Obok revolucije, Spremembe v sovjetski politični smeri v dne- vih revolucije, Madžarska cerkev in sovjetska cerkvena politika v času revolucije 1956, Kaj je želelo madžarsko podeželje leta 1956?, Győr kot drugo glavno mesto revolucije, Človeške izgube v jeseni 1956. Legenda in resničnost, Neprijetnost in barvitost kazenskih postopkov po revoluciji. Po predavanjih je sledila še okrogla miza, na kateri so prišli predvsem do ugotovitve, da kljub množici literature, ki obravnava to problematiko, vsi arhivski viri še vedno niso raziskani in da so rav- no arhivisti tisti, ki lahko raziskovalcem pomagajo pri nadaljnjih raziskovanjih. Večina se jih je strinjala tudi z dognanjem, da je bilo zanimanje za revolucijo veliko večje pred desetimi leti, ko so se spominjali 50. obletnice teh dogodkov, in da je trenutno zanimanje zanjo na najnižji možni ravni. Izpostavljeno je bilo še vprašanje o revolucionarjih in protirevolucionarjih. Mnenja o njihovem po- ložaju pred, med in po revoluciji ter o več kot dvesto tisočih ubežnikih, ki so po zatrtju revolucije zapustili Madžarsko, so v različnih krogih na Madžarskem zelo deljena. Drugi dan dopoldne smo lahko udeleženci konference prisostvovali refe- ratom in okroglim mizam na petih različnih sekcijah: • na mednarodni sekciji so predstavniki tujih arhivov predstavili novosti v arhivih posameznih držav; • na sekciji za posredovanje virov so predstavili arhivske vire o revoluciji ‘56, raziskovanja v teh fondih ter rezultate raziskovanj (teme referatov: Arhivski viri iz druge polovice 20. stoletja, odprtje arhivov in izkušnje v Ma- džarskem nacionalnem arhivu županije Fejér s posebnim poudarkom na raziskovanju virov ob obletnicah, Politehnika 1956–2016: viri iz perspek- tive 60 let, Viri, raziskovalci in objave Madžarskega Radia o revoluciji ‘56, Raziskovanja ob obletnicah v Arhivu Vojvodine); • na sekciji za informatiko so predstavili postopke o prevzemu e-gradiva v arhive (teme referatov: Osnutek zakona o prevzemu elektronskih javnih listin v arhiv, Projekt e-ARK. Usklajevanje elektronskega arhiviranja med članicami projekta, Prevzem elektronskega gradiva v Mestni arhiv Budim- pešte); • na sekciji za materialno varstvo so spregovorili o ustreznosti skladišč za arhivsko gradivo ter o poškodbah na arhivskem gradivu (teme referatov: Podzemna skladišča s klimo ali brez nje. Izkušnje pri stroškovno učinkovitih ukrepih, Sledi leta 1956 na arhivskih dokumentih, poškodbe in rokovanje le-teh, Restavriranje napihljivega papirnatega globusa iz leta 1832, katere- ga avtor je bil J. W. Grimm, Ročno izdelan papir in vodni znaki iz papirnic v Transilvaniji (Erdély) in Podkarpatju); • na sekciji za izobraževanje in zgodovinsko znanost pa so predstavili štu- dentska gibanja in odnos politike do le-teh v madžarski zgodovini (teme 282 O delu arhivov in zborovanjih || On the Activities of the Archives and the Conferences referatov: Oblikovanje študentskega giba- nja in vključitev v politične nemire med leto- ma 1867 in 1900, Ideološki in politični boji v študentskih društvih 1900–1918, Upanja in razočaranja. Od elitnega do masovnega izobraževanja 1945–1955, Študentska gi- banja, revolucija in življenje po revoluciji 1956–1957). Popoldne sta bili na programu dve strokov- ni ekskurziji; ena v Győr, druga v naselje Pannon- halma. Večina udeležencev je obiskala Pannon- halmo, ki je znana po največjem benediktinskem samostanu in opatiji. Samostan, v katerem je da- nes približno 50 menihov, je nastal že leta 996, od takrat dalje v samostanu deluje tudi šola, ki je tako tudi najstarejša izobraževalna ustanova na Madžarskem. Zahvaljujoč opatiji je postal kraj tudi znana turistična točka. Mogočna opatija stoji na hribu sv. Martina, od koder se razprostira ču- dovit razgled na okolico. Benediktinski red teme- lji na enakovrednem prepletanju molitve in dela, kar je lepo vidno tudi v Pannonhalmi. Menihi poleg molitve opravljajo ogromno raznovrstne- ga dela in so dnevno vključeni v življenje samega naselja. Poleg že prej omenjene šole (danes de- ška gimnazija) so v opatiji tudi bogata knjižnica, arhiv in muzej. Menihi se ukvarjajo še s pridelavo različnih vrst grozdja in gojenjem sivke ter dru- gih zelišč, iz katerih izdelujejo tudi najrazličnejše izdelke (vina, čokolade, kise, čaje, likerje, kekse, kopalne soli, mila, olja, kreme). Ukvarjajo se tudi z izdajanjem knjig, učbenikov, delovnih zvezkov in strokovne literature. Njihovo dejavnost in mi- selnost je lepo povzel trenutni opat Asztrik Vár- szegi: »En samostan je mesto srečanja. Dotik neba in zemlje, srečanje Boga in človeka. Je prostor za stalni dialog, iz katerega vejejo duhovnost, človeč- nost in kultura. Vse to bi želeli obiskovalcem pred- staviti, vendar ne samo pokazati, ampak doseči, da postanejo del tega.« Zadnji dan konference je bil na vrsti volilni občni zbor. Ker je predsedniku društva potekel mandat in tudi ni več zaposlen v arhivu, je mo- ral zapustiti svoje mesto oz. niti ni mogel več po- novno kandidirati. Za novega predsednika sta se potegovala dva arhivista: dr. István Kenyeres, di- rektor Mestnega arhiva Budimpešte, in dr Zoltán Ólmosi, višji svetovalec v Madžarskem nacional- nem in državnem arhivu v Budimpešti. Z več kot dvotretjinsko večino je zmagal dr. István Kenye- res. Izvoljena sta bila tudi podpredsednika dru- štva ter člani izvršnega in nadzornega odbora. Sledila je še primopredaja poslov med bivšim in novim predsednikom. Zapuščina Árpáda Tyekvi- cska je po mnenju večine arhivistov dobra tako 283 Letnik 39 (2016), št. 2 v programskem kot finančnem smislu. Novega predsednika čakajo nove naloge in izzivi, predvsem si želi za zaposlene v arhivu več arhivskih strokovnih delav- nic. Mnenja je, da društvo pri razvoju arhivistike in arhivistov na Madžarskem potrebuje novo, daljnosežno vizijo. Prvi rezultati bodo vidni že čez eno leto, na letni konferenci Društva madžarskih arhivistov, katere organizator bo znan en- krat v spomladanskih mesecih prihodnjega leta. Gordana Šövegeš Lipovšek 86. nemško arhivsko zborovanje. Koblenz, 28. september–1. oktober 2016 Letošnje zborovanje združenja nemških arhivistov (Verband deutscher Archivarinnen und Archivare), tokrat že 86. po vrsti, je skupaj s strokovnim sej- mom Arhivistika (Fachmesse Archivistica) potekalo med 28. 9. in 1. 10. 2016 v mestu Koblenz na severu dežele Porenje – Pfalška (Rheinland-Pfalz), in sicer v mestu, kjer imajo sedež kar trije arhivi: Nemški zvezni arhiv (Das Bundesar- chiv), Glavni arhiv dežele Porenje – Pfalška (Landeshauptarchiv Koblenz) in Me- stni arhiv Koblenz (Stadtarchiv Koblenz). Župan mesta Koblenz, prof. dr. Joa- chim Hofmann-Göttig, se je zato v pozdravnem nagovoru spraševal, zakaj je bilo potrebno toliko časa, da tudi Koblenz gosti arhivsko zborovanje, saj je edino mesto v Nemčiji s kar tremi pomembnimi arhivi. Nagovoril nas je tudi prof. dr. Konrad Wolf, deželni minister za znanost, nadaljnje izobraževanje in kulturo, v imenu tujih arhivskih društev pa je prisotne pozdravil mag. dr. Willibald Rosner, predsedujoči avstrijskega arhivskega društva. Zborovanje je potekalo pod naslovom »Pristojni! – Arhivi v znanstveni družbi« (Kompetent! – Archive in der Wissengesellschaft) v dvorani ob reki Ren, poimenovani po dveh glavnih mestnih rekah Ren in Mosel (Rhein-Mosel-Halle). Organizacija zborovanja in sama predavanja so bila vzorna, kot se za nemško natančnost tudi spodobi. Vstop v dvorano je kljub napovedanim strogim varno- stnim ukrepom pregledovanja prtljage in sumljivih pripomočkov mineval brez zastojev in ovir. Organizatorji so delo organizirali po delavnicah, sekcijah, prvi in tretji dan zborovanja pa so pripravili tudi dve skupni plenarni zasedanji. Najprej je potekala delavnica z naslovom »Delavnica za strokovne usluž- bence, pristojne za medije in informacijsko službo v arhivu« (Workshop für Fa- changestellte für Medien- und Informationsdienste im Archiv). Tri predavateljice: Celina Höffgen (Hagen), Jasmin Kohnke (Solingen) in Lena Röhrborn (Mett- mann) so prikazale različne poti, kako v arhive strokovno in interdisciplinarno pripeljati znanje, ga obogatiti in posredovati dalje. Sledile so štiri izmed sedmih izobraževalnih delavnic, namenjene sicer le članom nemškega arhivskega društva, z naslovom: »Avtorske pravice v arhivski praksi« (Das Urheberrecht in der Archivpraxis), »Od vrednotenja do uporabe: arhiviranje digitalnih dokumentov v praksi« (Von Bewertung bis Benutzung: Ar- chivierung digitaler Unterlagen in der Praxis), »Tradicionalni in sodobni stiki z javnostjo – Kako se lahko arhivi predstavijo ciljni publiki?« (Traditionelle und moderne Öffentlichkeitsarbeit - Wie können sich Archive zielführend präsentie- ren?) in »Računalniška orodja v arhivih« (Computerwerkzeuge im Archiv) – prvi del. Pred uradnim odprtjem zborovanja sta sledili še dve delavnici. Prva je bila namenjena izobraževanju in opisu poklica (Forum Ausbildung und Berufsbild), drugo pa je pripravila delovna skupina za arhivsko pedagogiko in zgodovinsko izobraževanje (Arbeitskreis Archivpädagogik und Historische Bildungsarbeit) z 284 O delu arhivov in zborovanjih || On the Activities of the Archives and the Conferences naslovom »Poti posredovanja znanja v današnji znanstveni družbi – v primer- javi z izvenšolskimi kraji izobraževanja« (Wege der Vermittlung in der heutigen Wissensgesellschaft – Außerschulische Lernorte im Vergleich). Istočasno se je pod vodstvom dr. Bernharda Posta (Weimar) in dr. Bettine Joergens (Detmold) odvijal delovni pogovor s predstavniki tujih arhivskih dru- štev, v sosednji dvorani pa so pozdravili nove udeležence zborovanja in nove člane arhivskega združenja. Večerni del zborovanja je bil namenjen slovesnemu odprtju samega zbo- rovanja. Čast odprtja je pripadla Ralfu Jacobu, predsedniku nemškega arhivske- ga društva. Uvodni referat z naslovom »Kriza verodostojnosti novinarstva« (Die Glaubwürdigkeitskrise des Journalismus), ki je sledil pozdravnim nagovorom, je pripravil ugledni novinar Georg Mascolo, vodja raziskav pri NDR (Norddeut- scher Rundfunk), Westdeutscher Rundfunk (WDR) und Süddeutscher Zeitung. Slovesnemu odprtju je sledil še sprejem za udeležence zborovanja in razsta- vljavce na sejmu Arhivistika, ki sta ga organizirala deželna vlada in nemški zve- zni arhiv. Drugi dan zborovanja se je začel s prvim plenarnim zasedanjem vseh ude- ležencev. Potekal je pod naslovom »Mesto arhivov v znanstveni družbi« (Stan- dort der Archive in der Wissensgesellschaft), predstavljeni pa so bili trije referati. Prvega je pripravila dr. Thekla Kluttig (Leipzig) pod naslovom »Strategija dr- žavljanske znanosti 2020 za Nemčijo in arhive« (Die Citizen Science Strategie 2020 für Deutschland und die Archive), drugega prof. dr. Rolf Däßler (Potsdam) z naslovom »Sprememba digitalnega arhiviranja – Od posameznih rešitev do skupnih rešitev« (Digitale Archivierung im Wandel – Von der Einzellösung zur ko- operativen Verbundlösung), tretjega pa prof. dr. Eva Schlotheuber (Düsseldorf) z naslovom »Digitalizacija – za koga? Znanost in arhivi v dialogu« (Digitalisierung - für wen? Wissenschaft und Archive im Dialog). Drugi dan zborovanja se je nato osredotočil na delo v posameznih sekci- jah. Preko dneva so se odvile štiri, v okviru vsake sekcije pa so pripravili po tri referate. Prva sekcija je potekala pod naslovom »Posvet o upravi« (Verwaltungs- beratung), druga pod naslovom »Posvet o politiki« (Politikberatung), tretja sek- cija je nosila naslov »Posvet o arhivih« (Archivberatung), četrta pa »Sodelovanje z uporabniki« (Interaktion mit Nutzern). Drugi dan se je zaključil z druženjem in izmenjavo mnenj med udeleženci zborovanja, razstavljavci na sejmu in gosti. Dopoldanski čas tretjega dne nemškega arhivskega zborovanja je bil namenjen delu strokovnih skupin. Predstavilo se je osem strokovnih skupin: za deželne arhive (Staatliche Archive), občinske arhive (Kommunale Archive), cerkvene arhive (Kirchliche Archive), gospoščinske in družinske arhive (Herr- schafts- und Familienarchive), gospodarske arhive (Wirtschaftsarchive), parla- mentarne arhive, arhive političnih strank, ustanov in društev (Archive der Par- lamente, der politischen Parteien, Stiftungen und Verbände), arhive medijskih ustanov (Medienarchive) ter visokošolske arhive in arhive znanstvenih ustanov (Archive der Hochschulen sowie wissenschaftlicher Institutionen); predstavljenih je bilo 19 različnih referatov. Po končanem delu strokovnih skupin so v osrednji dvorani sledili štirje referati na temo »Informacije«, vsi pa so se na tak ali drugačen način dotikali financiranja različnih projektov po njihovem zaključku. Sledile so še tri preostale izobraževalne delavnice: »Računalniška orodja v arhivih« (Computerwerkzeuge im Archiv) – 2. del, »Praksa ocenjevanja pri raz- pisih za delovna mesta v arhivih – razpis, opis del in ocenjevanje« (Die Praxis in der Stellenbewertung für Archive - Ausschreibung, Beschreibung und Bewertung), »Digitalizacija arhivskega gradiva za majhne in srednje arhive v praksi« (Digita- lisierung von Archivgut für kleinere und mittlere Archive in der Praxis) in »Trajno upravljanje z gradivom – osnutki, izkušnje, primeri iz prakse« (Bestandserhal- tungsmanagement - Konzepte, Erfahrungen, Praxisbeispiele). 285 Letnik 39 (2016), št. 2 Pred drugim plenarnim zasedanjem je bilo na vrsti še predavanje Micha- ela Koelgesa (Koblenz) z naslovom »Apud Confluentes« – 2000 let zgodovine mesta Koblenz, v katerem je predstavil dolgo, bogato in pestro zgodovino mesta ob rekah Ren in Mosel. V drugem plenarnem zasedanju, ki je potekalo pod naslovom »Arhivi kot kompetenčni centri – dobro postavljeno za prihodnost« (Archive als Kompeten- zzentren - gut aufgestellt für die Zukunft?), so bili spet predstavljeni trije refe- rati. Jörg Fischer (Amberg) je govoril o optimizaciji na podlagi koncentracije oziroma kako in zakaj se morajo arhivisti znajti v digitalni dobi (Optimierung durch Konzentration – oder: Wie und warum sich Archivarinnen/Archivare im digitalen Zeitalter neu erfinden (müssen)), dr. Susanne Brockfeld in Franziska Mücke (Berlin) sta govorili o odprtju k drugim metodam obdelave v digitalni dobi (Öffnung der Erschließung), dr. Christian Reinhardt (Marburg) in Sebastian Mundt (Stuttgart) pa sta predstavila anketo, izvedeno med uporabniki Deželne- ga arhiva Hessen (Die Nutzerumfrage 2016 des Hessischen Landesarchivs – Ziele, Methoden und Ergebnisse).1 Tretji dan se je zaključil z orgelskim koncertom v baziliki sv. Kastorja. Pri- pravil ga je Otto M. Krämer, gostujoči profesor za improvizacijo na Westminster Choir College Princeton in pri London Organ Improvisation Course ter profesor za liturgično igranje orgel oziroma improvizacijo na Visoki šoli za glasbo in ples v Kölnu, na temo gregorijanskih pesmi in znanih duhovnih in posvetnih pesmi. Kot zanimivost velja omeniti, da je Krämer note za igranje dobil tik pred kon- certom. Zborovanje se je končalo v soboto s strokovno ekskurzijo v Boppard in z vodstvom po starem delu mesta Koblenz. Različna vodstva po vseh treh arhivih, ogledi razstav in krajevnih znamenitosti so bili sicer organizirani že tudi tekom samega zborovanja. Jure Volčjak Konferenca FIAT/IFTA, Varšava, 12.–15. oktober 2016 Glavna tema konference, ki je potekala v Varšavi med 12. 10. in 15. 10. 2016, je bila prihodnost avdiovizualnih del. Uradni naslov konference »Premi- slek o prihodnosti avdiovizualnega« nam sporoča, da v Mednarodni zvezi tele- vizijskih arhivov FIAT/IFTA razmišljajo o velikih spremembah v prihodnosti. Velike spremembe pri vsebini in uporabi avdiovizualnih vsebin v novih digital- nih medijih so spremenile tudi arhiviranje avdiovizualnega arhivskega gradiva v televizijskih in drugih avdiovizualnih arhivih, ki se spreminjajo v dinamične medijske arhive. Zato sta se hramba avdiovizualnih zbirk in arhivskega gradiva za prihodnje generacije ter kreativna uporaba arhivskega gradiva zelo spreme- nili in se vedno bolj spreminjata. Skupaj z uporabniki sodelujemo v hitro spre- minjajočem se dinamičnem področju, kjer so nove metode in koncepti razširili poslanstvo avdiovizualnih in televizijskih arhivov v izgradnjo digitalnega medij- skega sveta 21. stoletja. Zaradi velikega števila prijavljenih prispevkov na konferenci so bila vpra- šanja o zdajšnji uporabi in hrambi ter prihodnosti medijskih arhivov razdelje- na na večje število vzporednih delavnic, konferenci pa je bil dodan še poseben 1 Podrobneje o posameznih referatih je moč izvedeti na: http://www.archivtag.de/pro- gramm.html . 286 O delu arhivov in zborovanjih || On the Activities of the Archives and the Conferences »predkonferenčni dan«, ki pa ga bomo zaradi preglednosti poročila obravnavali kot prvi dan konference. Prvi dan konference se je začel s sejo izvršnega odbora FIAT/IFTA in se- jami štirih komisij: komisije za ohranjanje in migracije, programsko-produkcij- ske komisije, komisije za medijsko upravljanje in komisije za medijske študije. V prostorih Nacionalnega avdiovizualnega inštituta Nina v predmestju Služow smo popoldne nadaljevali z delom na vzporednih delavnicah. V delavnicah »Med digitalnim in analognim – Big Data izzivi za arhivsko in akademsko sku- pnost« so udeleženci skupaj s predavatelji in moderatorji razpravljali o izzivih, ki jih je digitalna doba postavila pred akademske raziskovalce, in o dostopu do dokumentov na medmrežju, razvrščanju gradiva na platformah za lažjo prak- tično uporabo in novih uredniških strategijah, ki se pojavljajo ob robu proce- sa zagotavljanja dostopa do arhivskega gradiva in njegove uporabe. Pri tem so razpravljavci opozorili na proces, ki poteka od vzgoje najmlajših do raziskav v akademskih krogih. Prve misli so bile torej namenjene učencem in dijakom v šolah, ki so pravzaprav že prvi in najpogostejši uporabniki mobilnih telefonov in njihovih vsebin. Televizijski in avdiovizualni arhivi morajo kot medijski arhivi zagotoviti tem uporabnikom dostop do verodostojnih vsebin in ločiti zrnje od plev, ki se nabira na različnih straneh medmrežja in novih družbenih omrežij, ki sprožajo v svet veliko nepreverljivih novic, med njimi tudi veliko število avdio- vizualnih dokumentov. Po delavnicah smo si ogledali prostore inštituta (več podatkov o inštitutu Nina lahko preberete na www.archivium.nina.gov.pl), zvečer pa je predsednik FIAT/IFTA Jan Müller uradno odprl konferenco, Ruth Stifter in Dorothy Donnan iz programsko-produkcijske komisije pa sta skupaj z Agniesko Volat vodili pred- stavitev nominirancev za nagrade FIAT/IFTA. Udeleženci smo z minuto molka počastili spomin na umrlega režiserja Andrzeja Wajdo. Svetovno znani režiser Andrzej Wajda, ki je bil predviden za slavnostnega govornika na konferenci, je žal umrl teden pred začetkom konference. Jan Müller je v govoru navedel, da člani organizacije FIAT/IFTA skrbimo za ohranjanje kulturne dediščine in po- vezujemo svet bolje kot politiki in ekonomisti. Udeležence konference je nato pozdravil tudi direktor Nine Michal Merczynski. Drugi dan konference se je začel z uvodnimi pozdravi v Znanstvenem centru Kopernik in pogovorom z mladim poljskim režiserjem Tomaszem Wa- siliewskim, letošnjim prejemnikom nagrad na evropskih filmskih festivalih za film »Združene države ljubezni«. Kratek pogovor je povezal delovanje organi- zacije FIAT/IFTA in zgodbo njegovega filma. V filmu si je veliko pomagal z vi- deotrakovi in informacijami, pridobljenimi iz videoarhivov, s pomočjo katerih je skupaj s pravilno izbranimi ohranjenimi kostumi pričaral avtentičnost časa in gledalce zapeljal v vrtinec zgodnjih devetdesetih let. Zgodnja devetdeseta leta na Poljskem in tudi v drugih državah vzhodne in jugovzhodne Evrope pa povezujejo omenjeni film in televizijske arhive tudi vsebinsko. Ljudje v 90. letih 20. stoletja so se nenadoma znašli v spremembah, ki so jim prinesla svobodo, velika večina pa ni vedela, kaj naj s to novo pridobljeno svobodo počne. Iz- gubljeni so bili v novem svetu, ki se je spremenil, vendar se ni spremenil do konca. Tudi v televizijskih arhivih smo arhivski delavci kot živali v kletki, ki jim pazniki odprejo vrata, živali pa si ne upajo stopiti na prostost v novo me- dijsko (oziroma novo kapitalistično) džunglo. Pri vstopu v slednjo so omejitve sicer večje, predvsem je veliko ljudi omejilo svoje korake prav zaradi etičnih predsodkov ob brezobzirnosti protagonistov neoliberalističnega kapitalizma. Režiser Tomasz Wasilewski je sicer v filmu portretiral ljudi, ne sistema, toda vseeno menim, da nam vzporednic z našim poznavanjem dogodkov v Sloveniji ni treba posebej opisovati. Glavni govornik Alexander Knetig (creative.arte.tv) je v predstavitvi ob- stoja avdiovizualne stvaritve v novem, po njegovem popolnoma fragmentira- nem svetu, opozoril na nekaj najbolj vidnih sprememb: mediji se starajo dva- 287 Letnik 39 (2016), št. 2 krat hitreje kot ljudje, videovsebine predstavljajo večino kreativne medmrežne produkcije, koncept spletnih strani izumira, prenosniki so predali prvenstvo pa- metnim telefonom, medmrežje ni medij, ampak meta omrežje, polno medijev. Vse te spremembe zahtevajo drugačno uporabo gradiva. Duhovito je poudaril, da novi mediji ne ustrezajo pričakovanjem starega Simpsona, moža z dolgo sivo brado in daljincem pred televizijskim sprejemnikom. Novi mediji veliko bolj bombardirajo uporabnike z informacijami, ki pa jih uporabniki ne morejo kri- tično predelati. Opozoril je tudi na to, da veliko stvari, ki jih kot nove »prodajajo« v novih medijih, pravzaprav ni tako novih. Sam koncept nelinearnega podajanja zgodb je zelo značilen za latinskoameriško književnost, slovenskih bralcem in ljubiteljem gledališča pa zelo poznan in Hazarskega besednjaka Milorada Pavića po gledališki priredbi režiserja Tomaža Pandurja. Alexander Knetig je obdelal tudi vprašanje videoiger kot tipografskih odisej, ki igralce vodijo po arhivskem gradivu, in poudaril velik potencial družabnih omrežij za raziskovanje družbe- ne vloge in zgodovine medijev. Zasedanje generalne skupščine je vodil generalni sekretar FIAT/IFTA Daniel Teruggi. Zasedanju skupščine so sledile volitve novega predsednika in šestih članov izvršnega sveta. Brid Dooley (RTE) je z aklamacijo postala prva predsednica organizacije FIAT/IFTA. Novoizvoljeni člani izvršnega sveta so: Ja- cqui Gupta (BBC), Dorothy Donan (Al Arabiya), Rita Marques (TV Globo), Daniel Teruggi (INA), Roberto Rossetto (RAI) in Theo Mäusli (SRG SSR). Sledile so popoldanske delavnice o prihodnosti evropskih projektov (EU- screen, Europeana, PrestoCentre), vrednotenju zbirk iz perspektive zgodovinar- jev, projektih reševanja ogroženih zbirk in o pridobivanju podatkov iz arhivskih zbirk. Drugi sklop delavnic je obravnaval tehnični razvoj in evolucijo pravnih vprašanj v arhivih, zbiranje in predstavitev vsebin za prihodnost in razmišlja- nja, kaj storiti z interaktivnimi dokumentarnimi oddajami in novimi vsebinami, kot so videoigre. Tretji dan konference se je začel s pogovorom z nominiranci za nagrade in s sponzorji FIAT/IFTA. Dopoldanski program tretjega dne je nadaljeval Michal Merczynski s predavanjem »Knjižnice 21. stoletja«. Predstavil je platforme in multimedijske zbirke in medmrežno stran Nine »Trije kompozitorji«. Knjižnice 21. stoletja so odprte, obširne in vsestranske zbirke, izvori znanja in estetskih izkušenj, kataloško obdelane in kontekstualizirane zbirke, dostopne z rešenimi pravnimi vprašanji in verodostojnimi podatki. V nasprotju s fragmentiranimi družbenimi mediji so zanesljive dnevne sobe, razpoložljive uporabnikom 24 ur na dan, sedem dni v tednu in dostopne iz vsakega kotička. Popoldanske delavnice so se dotikale vprašanj izobraževanja avdiovizu- alnih arhivistov, potreb po svetovalcih, arhiviranja v oblakih in množične digita- lizacije v televizijskih arhivih. Posvetili smo se tudi iskanju novih ciljnih skupin in novih priložnosti. Večer smo zaključili s slovesno razglasitvijo nagrajencev. Nagrado za najboljši projekt varovanja in ohranjanja je prejel Britanski filmski inštitut za projekt »Sprostitev filmske dediščine«, nagrado za najboljšo upora- bo arhivskega gradiva v dokumentarnih oddajah je prejel RAI za dokumentarni film »Otroci v času«, nagrado za najbolj inovativno uporabo arhivskega gradiva in zelo dolg aplavz pa je prejel japonski NHK za projekt »Demenca«. V projek- tu so se posvetili pomoči obolelim za demenco in predvajanjem arhivskim po- snetkov za prebujanje spomina. Japonci so si nagrado več kot zaslužili, žal pa moramo na tem mestu opozoriti tudi na to, da smo zaposleni v arhivu Televizije Slovenija podoben projekt predlagali že pred leti, vendar vodstvo Javnega za- voda RTV-Slovenija za to ni pokazalo čisto nobenega zanimanja. Nagrado za ži- vljenjsko delo je prejel Steve Bryant, nekoč zaposlen kot arhivist na BBC-ju, nato v Britanskem filmskem inštitutu, bil je tudi promotor sodobnega televizijskega arhiviranja v Veliki Britaniji in dolgoletni aktivni član in generalni sekretar or- ganizacije FIAT/IFTA. Usoda z letalskimi prevozi, ki je skrajšala udeležbo spodaj podpisanega na četrti dan konference, pa mi je srečno naklonila naključje, da 288 O delu arhivov in zborovanjih || On the Activities of the Archives and the Conferences sem gospoda Stevena Bryanta dopoldne srečal na varšavskem letališču in sem mu lahko tudi osebno čestital za zasluženo priznanje. Četrti dan je bil namenjen predstavitvi raziskav televizijske zgodovine, časovne lestvice razvitosti arhivov, pomenu platform za ustvarjalce in uporab- nike ter predstavitvi projekta »Ohranimo arhive«. Udeleženci konference so si lahko ogledali tudi znameniti Planetarij Nikolaja Kopernika. Organizatorji so se zahvalili sponzorjem in partnerjem in vse udeležence pozvali k udeležbi tudi prihodnje leto na konferenci v Ciudadu de Mexico. Premislimo torej o prihodnosti avdiovizualnega in o spremembah, ki se nam obetajo v prihodnjih letih. Ker moramo hkrati zelo skrbno paziti, da ne zaidemo v »slepo ulico«, priporočamo vsem, da se dobro poglobijo v to, kaj smo arhivisti že storili v preteklosti, ko smo polagali temelje tudi za razvoj arhivske stroke na področju avdiovizualnega arhiviranja. Brez tega se lahko mnogi brez- glavo zaletijo v napačno smer, iz katere pozneje ne najdejo izhoda. Vsi namreč dobro vemo, da je rešitev iz slepe ulice veliko težja kot napačen zavoj vanjo in vožnja do končne prepreke, ki zaustavi našo pot. Aleksander Lavrenčič 289 Letnik 39 (2016), št. 2 O DELU ARHIVSKEGA DRUŠTVA SLOVENIJE ON THE ACTIVITIES OF THE ARCHIVAL ASSOCIATION OF SLOVENIA Poročilo Komisije za podeljevanje Aškerčevih nagrad in Aškerčevih priznanj za leto 2016 Komisija v sestavi Andreja Klasinc Škofljanec (ARS), Judita Šega (ZAL), dr. Julijana Visočnik (NŠAL), dr. Borut Batagelj (ZAC) in dr. Zdenka Bonin (PAK) je konec maja na dopisni seji sprejela besedilo javnega razpisa in določila datum za zbiranje predlogov za podelitev Aškerčeve nagrade in Aškerčevega priznanja za leto 2016. Razpis se je začel 6. junija in se zaključil 8. 7. 2016. Komisija je na svoji seji, 23. 8. 2016, pregledala deset pravočasno prispelih predlogov za na- grado in priznanje ter opravila izbor. Aškerčevo priznanje Na naslov Komisije so za prejemnika Aškerčevega priznanja prispeli štirje predlogi. Predlagani so bili: mag. Marija Čipić Rehar in mag. Blaž Otrin za objavo arhivskega gradiva in izdajo knjige z naslovom Jegličev dnevnik, Gordana Šöve- geš Lipovšek za publikacijo Prišo je glas – Prekmurci v vojni 1914–1918. Padli in pogrešani, dr. Mateja Jeraj in dr. Jelka Melik za objavo arhivskih virov in pripravo spremne študije z naslovom Kazenski proces proti Črtomirju Nagodetu in soob- toženim in dr. Andrej Nared za vodenje projekta Arhivi – zakladnice spomina. Komisija je sklenila, izvršni odbor ADS pa je 8. 9. 2016 soglasno potrdil, da se Aškerčevo priznanje za leto 2016 podeli DR. ANDREJU NAREDU za vodenje in realizacijo projekta slovenskih arhivov z naslovom Arhivi – zakladnice spomina. Dr. Andrej Nared je leta 1998 diplomiral na Oddelku za zgodovino Filozof- ske fakultete Univerze v Ljubljani, leta 2008 pa doktoriral z disertacijo z naslo- vom Izoblikovanje kranjskih deželnih stanov in deželnozborskega postopka. Od leta 1998 je zaposlen v Arhivu Republike Slovenije, kjer je bil skrbnik za arhi- vske fonde najstarejših (samo)upravnih organov in nekatere tematske zbirke, v zadnjih letih pa opravlja naloge namestnika direktorja. Doslej je poleg znan- stvene monografije Dežela – knez – stanovi, ki je izšla leta 2009, objavil okrog 20 znanstvenih razprav, prek 30 strokovnih prispevkov in recenzij ter več deset arhivističnih člankov in poročil. Od leta 2011 dalje je vodil skupino, ki je delala na projektu Arhivi – zakladnice spomina, pri katerem je sodelovalo deset sloven- skih arhivov. Že leta 2010 se je začela pripravljati razstava, ki predstavlja presežek v vsej dosedanji razstavni dejavnosti v slovenskih arhivih. Razstava Arhivi – za- kladnice spomina postavlja mejnik tako v kakovosti kot tudi razsežnosti pred- stavljanja arhivske kulturne dediščine na Slovenskem in predstavlja izbor naj- dragocenejšega, vizualno privlačnega in vsebinsko pomembnega gradiva, ki ga hranijo osrednji državni arhiv ter regionalni in cerkveni arhivi. Ožji odbor pro- jekta je pod vodstvom dr. Nareda, ki je koordiniral vse delo, mu določal tempo in ga tudi vsebinsko usmerjal, iz več kot sedemdesetih kilometrov arhivskega gradiva izluščil izbor dokumentov, ki je bil predstavljen širši slovenski in tuji javnosti. Projekt je vrhunec doživel 4. 3. 2015, ko je svoja vrata za obiskovalce odprla razstava v Narodnem muzeju Slovenije na Metelkovi v Ljubljani. Razstava tudi po zaprtju maja 2015 živi naprej v obliki potujoče razstave, ki v skromnejši obliki gostuje v soorganizaciji partnerskih arhivov po Sloveniji, duh njene veli- častnosti pa živi naprej v razstavnem katalogu oz. monografiji, ki v besedi in sli- ki omogoča vpogled v bogastvo slovenskih arhivskih dokumentov. V monogra- 290 O delu arhivskega društva slovenije || On the Activities of the Archival Association of Slovenia fiji Arhivi – zakladnice spomina je na 536 straneh predstavljenih 246 dokumentov. Vsak dokument je izčrpno predstavljen z naslovom, kratkim pov- zetkom vsebine (regestom) in njegovo interpre- tacijo, umestitvijo v čas in prostor, navedene pa so tudi druge povezave, ki bralcu omogočajo na- daljnje raziskovanje. Projekt Arhivi – zakladnice spomina sicer predstavlja kolektivni uspeh so- delovanja slovenskih arhivov in arhivistov, a je vseeno potrebno izpostaviti neprecenljivo in ne- sebično delo dr. Andreja Nareda za njegovo rea- lizacijo. Vse je bilo izpeljano na kakovostni ravni: koordinacija pripravljalnega in organizacijskega odbora, restavratorski in konservatorski posegi, usklajevalni sestanki med arhivi, ureditev mo- nografije, sodelovanje z oblikovalci razstave in monografije, dogovarjanja za razstavne prostore, sama postavitev ter izvedba spremljevalnih do- godkov (predavanj, vodstev in delavnic). Rezultat večletnega dela je razstava, ki je slovenskim arhivom in arhivistom upravičeno v ponos. Dr. Andrej Nared je kot prvi in najbolj izpostavljen člen v realizaciji skupnega projekta Arhivi – zakladnice spomina pomembno prispe- val k popularizaciji arhivske dejavnosti na Slo- venskem. Aškerčeva nagrada Za prejemnika Aškerčeve nagrade je pri- spelo šest predlogov: pet predlogov za dr. Petra Pavla Klasinca in en predlog za Vesno Gotovino. Po pregledu vlog je komisija soglasno predlagala, izvršni odbor ADS pa soglasno potrdil, da Ašker- čevo nagrado za življenjsko delo za leto 2016 prejme DR. PETER PAVEL KLASINC za življenjsko delo na področju slovenske arhivistike, zlasti po- sredovanja arhivske dediščine javnosti, organiza- cije študijskega programa arhivistike in dosežkov na arhivskem področju v mednarodnem merilu. Dr. Peter Pavel Klasinc, rojen 18. 6. 1946 v Mariboru, je večino svojega poklicnega življenja posvetil arhivom in arhivistiki. Njegova prva za- poslitev je bila v Zgodovinskem arhivu na Ptuju, katerega vodenje je prevzel leta 1973. Vršilec dolžnosti ravnatelja arhiva je ostal do leta 1976, ko se je zaposlil v Pokrajinskem arhivu Maribor. V letih 1982–1995 je omenjeni arhiv tudi vo- dil, nakar je do leta 1997 delal na Mestni občini Maribor, kjer je opravljal funkcijo podžupana za družbene dejavnosti. Do upokojitve leta 2007 je spet delal v mariborskem arhivu kot znanstveni in arhivski svetnik. V zgodnjem obdobju svojih strokovnih aktivnosti se je ob arhivski dejavnosti posvečal tudi zgodovinopisju, posebej lokalnim 291 Letnik 39 (2016), št. 2 temam s področja gospodarstva. Ob tem je veliko svoje energije posvečal tudi društvenim arhivskim aktivnostim. Med drugim je leta 1979 opravljal mandat predsednika Arhivskega društva Slovenije. Leta 1981 je bil za eno leto izvoljen za predsednika predsedstva Zveze arhivskih delavcev Jugoslavije. Več let je bil tudi član ožje redakcije strokovnega časopisa Arhivist. Leta 1980 je bil imenovan v komisijo za edicijo Arhivski fondi in zbirke v SFRJ, hkrati pa je bil urednik obse- žnega slovenskega prispevka v tej ediciji. Spodbujal in organiziral je aktivnosti za izdelavo Vodnika po fondih in zbirkah Pokrajinskega arhiva Maribor. Veliko časa je namenil evidentiranju arhivskega gradiva v tujini; eden od rezultatov njegovih tovrstnih aktivnosti je bila tudi obsežna publikacija z naslovom Vodnik po informativnih pomagalih Štajerskega deželnega arhiva v Gradcu, ki je izšla leta 1991. Širina njegovega strokovnega razmišljanja se kaže tudi skozi aktiv- nosti in organizacijo arhivskih strokovnih srečanj, ki so bila znana pod imenom Srečanje obmejnih arhivov. Iniciativa je bila sprožena v drugi polovici devetde- setih let. Izvedenih je bilo nekaj tovrstnih srečanj, vključno z izdanimi priložno- stnimi zborniki, katerih urednik je bil. Svoja ožja strokovna in teoretična spoznanja s področja materialnega varstva je poglabljal na podiplomskem študiju na Univerzi v Zagrebu, kjer je leta 1987 najprej magistriral in nato leta 1992 doktoriral. Klasinc je bil eden vidnih pobudnikov vsakoletnega arhivskega strokovnega posvetovanja v Ra- dencih. Skoraj četrt stoletja je vodil organizacijski odbor za pripravo in izved- bo posvetovanj o strokovno-tehničnih vprašanjih v arhivski teoriji in praksi z naslovom Sodobni arhivi. Hkrati je bil med letoma 1978 in 2002 tudi glavni in odgovorni urednik istoimenske publikacije. Že več kot 20 let je aktiven v Med- narodnem inštitutu arhivskih znanosti v Mariboru in Trstu (MIAZ), ki se je razvil iz Centra za tehnične in znanstvene probleme v arhivih, ki je nastal leta 1986 na njegovo pobudo. Pod njegovim vodstvom je MIAZ organiziral nekaj med- narodno odmevnih arhivskih strokovnih dogodkov, ki so postali tradicionalni. Hkrati je že več kot dvajset let odgovoren za arhivsko strokovno mednarodno publikacijo Atlanti. Omeniti velja tudi Mednarodni slovensko-madžarski arhi- vski raziskovalni tabor, ki v soorganizaciji Pokrajinskega arhiva Maribor poteka še danes. Prvi tovrstni tabor je bil izveden leta 1991 na obmejnem območju v okolici Lendave. Prizadevanja dr. Klasinca po sistemskem in poglobljenem študiju arhivi- stike in dokumentologije, ki bi morala imeti značaj multidisciplinarnega in in- terdisciplinarnega študija, lahko sledimo skozi več kot četrt stoletja. Z veliko vnemo se je pred leti lotil priprav in organizacije študija na zasebni izobraževal- ni ustanovi Alma Mater Europaea – Evropski center Maribor, kjer mu je uspelo skupaj s sodelavci akreditirati študij arhivistike in dokumentologije na drugi stopnji. Leta 2013 so se v študijski program vpisali prvi študenti, sam pa je pre- vzel odgovornost za razvoj katedre kot njen predstojnik. Raznoliko strokovno, predvsem pa organizacijsko delo dr. Petra Pavla Kla- sinca, je na področju slovenske arhivistike in tudi širše pustilo neizbrisen pečat. Obe utemeljitvi in predstavitvi dobitnikov Aškerčevega priznanja in Aškerčeve nagrade sta bili prebrani na slovesni podelitvi (18. 10. 2016, v Veliki sejni dvorani Mestne hiše v Ljubljani). Podelitev se je začela z uvodnim pozdra- vom in nagovorom Aleksandre Pavšič Milost, predsednice Arhivskega društva Slovenije, nagovorom Damjane Pečnik, državne sekretarke na Ministrstvu za kul- turo Republike Slovenije, pozdravnimi besedami gostitelja, ljubljanskega župana Zorana Jankovića, ter slavnostnim govorom prof. dr. Darje Mihelič. Slavnostna govornica je kot zgodovinarka, raziskovalka in odlična poznavalka arhivskega gradiva med drugim dala priznanje strokovnemu delu arhivistov in izpostavila pomen raziskovanja arhivskega gradiva, ki ga hranijo slovenski in tuji arhivi. Za predstavitev letošnjih nagrajencev v besedi in sliki je poskrbel Jernej Križaj, tajnik Arhivskega društva Slovenije. Podelitev letošnje Aškerčeve nagrade in pri- znanja je nadvse prijetno povezovala Mojca Kranjc, za slovesno vzdušje pa je s 292 O delu arhivskega društva slovenije || On the Activities of the Archival Association of Slovenia čutnim izvajanjem skladb poskrbela odlična flavtistka Dana Verč. Društvo je ob tej priložnosti izdalo knjižico, v kateri so predstavljeni nagrajenci in nominiran- ci za Aškerčeve nagrade in priznanja za obdobje 2015–2016. Zdenka Bonin, predsednica Komisije Nagovor predsednice Arhivskega društva Slovenije na slovesnosti ob podelitvi Aškerčeve nagrade in Aškerčevega priznanja za obdobje 2015–2016 Spoštovani gosti, drage kolegice, dragi kolegi. Lepo pozdravljeni na današnji slovesnosti Arhivskega društva Slovenije. Za utemeljitelja slovenske arhivistike arhivski delavci štejemo Antona Aškerca, za pionirja arhivske službe na Goriškem, od koder prihajam, pa velja Lud- vik Zorzut, mož, ki je bil kulturi predan v širokem smislu. Ker pa letos mineva 50 let, odkar je bila pri Skupščini občine Nova Gorica ustanovljena Služba za varstvo arhivskega gradiva, ki velja za predhodnico novogoriškega arhiva, se mi zdi prav, da danes posvetim nekaj besed tudi Zorzutu. Po koncu druge svetovne vojne je bil referent za kulturo in umetnost pri oblastnem ljudskem odboru za Goriško, bil je zborovodja in organist, vnet zbiralec ljudskega blaga, nekaj časa je opravljal tudi naloge upravnika Okrajnega muzeja v Novi Gorici, v okviru katerega se je zbiralo tudi arhivsko gradivo. Ludvik Zorzut je bil precej mlajši od Antona Aškerca, sicer pa je bilo v njunem življenju veliko podobnosti. Oba sta študirala bogoslovje, obe- ma je bila blizu arhivska stroka, oba sta bila pesnika. Aškerčeve pesmi poznamo vsi – ustvaril je visoko pesem, ki ga je ponesla v šolske učbenike, Zorzut je manj znan. Bil je ljudski, narečni pesnik, poznan predvsem na Goriškem. Bil je duhovit mož, mojster priložnostnih verzov, ki je eno svojih pesmi posvetil tudi arhivskim delavcem. Pesem je nastala leta 1972, ko je bilo v Novi Gorici arhivsko zborovanje in so udeleženci obiskali Slovensko Benečijo. Citirala bom nekaj verzov iz te pesmi, že vnaprej pa želim opozoriti, da je Zorzut v pesmi uporabljal besedi ‘arhivist’ in ‘arhivar’ kot sopomenki. Pa ne zato, ker ju ne bi ločil, pač pa v iskanju ustrezne rime. Pesniška svoboda pač. Med drugim je zapisal: »/…/ Slovenski smo mi arhivarji, čuvarji, smo mi zgodovine pravični pi- smarji. /…/« Preprosti verzi, ki so iz njega privreli ob prijaznem sprejemu rojakov v Gor- njem Trbilju, izražajo temeljno poslanstvo arhivov. Biti čuvarji! Arhivsko delo je sicer raznoliko in sega na različna področja. 53. člen arhivskega zakona, ki našte- va dejavnosti arhivov, ima kar 12 alinej, a tista osnovna, temeljna naloga arhivov, je biti čuvarji – varovati kulturno dediščino. Jože Žontar, starosta slovenske arhi- vistike, je že pred leti, ko je skušal široki javnosti preprosto predstaviti dejavnost arhivov, zapisal, da imamo dve osnovni skupini kulturnih dejavnosti in da v prvo sodijo tiste, ki neposredno razširjajo kulturne dobrine (npr. radio, televizija, film, gledališče), v drugo pa tiste, ki so prvenstveno namenjene ohranitvi kulturnega premoženja za bodočnost – obogatitvi in ohranitvi narodove kulturne zakladnice. Arhivi sodijo v drugo skupino. Z delom svoje dejavnosti sicer stopajo v neposredne stike s širšo javnostjo (pripravljajo razstave, predavanja, učne ure, razprave, iz- dajajo publikacije), a omenjene dejavnosti niso osnovni namen arhivov, čeprav so morda bolj vabljive in včasih tudi bolj cenjene, kar seveda ni prav. Povsod po svetu in tudi po slovenski zakonodaji je temeljno poslanstvo arhivov zbiranje in hramba gradiva, ki ima trajen pomen za zgodovino ali pravno varnost oseb. In slednje moramo imeti nenehno pred očmi vsi: tisti, ki delamo neposredno z gradivom in z ustvarjalci gradiva, vodstveni delavci, ki arhivsko delo načrtujejo, pa tudi tisti, ki 293 Letnik 39 (2016), št. 2 nas opazujejo in ocenjujejo, prav tako tisti, ki nas plačujejo. Posebej v kriznih ča- sih, ko se število zaposlenih v arhivih zmanjšuje, je potrebno skrbno določiti pred- nostne naloge in na boljše čase morajo počakati tista opravila, ki za poslanstvo arhivov niso temeljna. Če bomo arhivsko gradivo ohranili, ga bomo lahko urejali, objavljali, razstavljali ali o njem razpravljali kadarkoli. Če ni mogoče danes, pa v prihodnosti, če ne bo uspelo nam, bodo to storili naši nasledniki. Če pa gradiva ne bomo ohranili, je izgubljeno za nas in za prihodnje rodove. »Smo mi zgodovine pravični pismarji,« je še zapisal Zorzut. To misel razu- mem v več smereh. Najprej v povezavi z ohranjanjem in vrednotenjem arhivske- ga gradiva. Arhivisti moramo ohraniti dovolj virov, dovolj dokumentov, da bodo zgodovinarji in drugi raziskovalci preteklosti lahko napisali pravično zgodovino in bodo posamezne dogodke lahko proučili z vseh vidikov, hkrati pa moramo pa- ziti, da s količino ohranjenega gradiva ne pretiravamo. Nastaja namreč ogromno dokumentacije in skoraj nemogoče, zagotovo pa nepotrebno, je ohraniti vse. Cilj, h kateremu moramo arhivski delavci nenehno in z vso odgovornostjo stremeti, je ohraniti optimalni obseg izvirnih podatkov in informacij z minimalnim obsegom gradiva. In končno, pravični ‘pismarji’ zgodovine moramo biti arhivisti tudi ta- krat, ko arhivsko gradivo uporabljamo, ko smo v vlogi raziskovalcev preteklosti, kar je mnogim med nami zelo ljubo in kar je tudi naloga arhivov. Ne sicer temelj- na naloga, a tudi pomembna. Takrat se moramo potruditi, da temeljito pregle- damo in kritično ovrednotimo vse razpoložljive vire, kar je včasih zelo zamudno in človeka kar vleče na razne bližnjice. A kdo je bolj poklican, da poudari težo primarnih zgodovinskih virov, če ne arhivisti, ki tako rekoč dnevno neposredno delamo z njimi? Hvala za pozornost. Aleksandra Pavšič Milost, predsednica Arhivskega društva Slovenije Slavnostni nagovor ob podelitvi Aškerčeve nagrade in priznanja za obdobje 2015–2016 Počaščena sem, da vas smem – čeprav nisem vaša stanovska kolegica-arhi- vistka, ampak ‘samo’ zgodovinarka, vendar predana uporabnica arhivskega gra- diva in uslug arhivistov, nagovoriti ob tej slavnostni priložnosti. Današnji dan je za arhivske delavce prazničen. Kot vsako drugo leto tudi tokrat po izboru Arhivskega društva Slovenije nagrajujete oz. izrekate priznanja dvema ali več kolegom za življenjsko delo oz. za izjemno dejavnost v preteklem krajšem razdobju na področju varovanja in ohranjanja arhivske in naše skupne slovenske kulturne dediščine ter uspešnosti za njeno uveljavljanje doma in na tu- jem. Nagrada in priznanje sta poimenovana po Antonu Aškercu, kar morda ne- katere nepoučene preseneča, saj je Aškerc v slovenski javnosti znan predvsem kot pesnik, pisec številnih pesnitev, med katerimi največji, pogosto srhljiv vtis, puščajo socialne in – zgodovinske. Slednje obravnavajo Hune, karantansko zgodovino, celj- ske grofe, kmečke upore, turške vpade, reformacijo, črno smrt. Od kod Aškercu to- likšna privrženost zgodovinskim temam? – Odgovor najbrž vsaj deloma tiči v tem, da je bil ob svojem duhovniškem poklicu in pesniškem poslanstvu mestni arhivar na ljubljanskem magistratu, kjer je pustil za seboj vestno urejeno arhivsko dediščino. Izbira imena nagrade in priznanja je zato še kako umestna in domiselna. Zaustavimo se še pri poslanstvu arhivskih ustanov in arhivistov. – Čeprav to neradi slišimo, beseda »arhiv« v neuki javnosti zbuja misel na police, polne za- 294 O delu arhivskega društva slovenije || On the Activities of the Archival Association of Slovenia prašenih map in škatel, s kupi porumenelih, nezanimivih papirjev, ki so nastali v dolgočasni preteklosti. – A ne delajmo si utvar: podobnega odklonilnega mnenja javnosti je v veliki meri deležna tudi celotna zgodovinska stroka. Kdorkoli od uporabnikov arhivskega gradiva – raziskovalcev preteklosti ra- znovrstnih strok in poljudnih obiskovalcev pa se v zvezi s svojim raziskovalnim delom ali ob iskanju nujnih podatkov za potrebe vsakdanjika sooči z arhivom, njegovimi storitvami in sodelavci, pa je praviloma prijetno presenečen. Delo v ar- hivskih ustanovah – pogosto gre pri njih za častitljive zgradbe – je sistematično organizirano. Arhivsko gradivo, ki ga arhivski delavci v skladiščih hranijo, varuje- jo, popisujejo in omogočajo njegovo uporabo, je urejeno in uporabnikom dostopno v arhivski čitalnici. Tisti, ki nas zanima preteklost in gradimo svoje védenje pretežno na pisnih virih, občutimo do arhivov in neprecenljivega gradiva, ki ga hranijo, strahospo- štovanje, do arhivskih delavcev in njihovega dela pa gojimo hvaležnost in spoštlji- vost. Strastni preučevalci starih zapisov morda občutijo celó kanček zavisti, saj je arhivistom vsakodnevno omogočen stik z zanimivimi dokumenti, ki jih imajo v varstvu. Med privrženimi raziskovalci arhivskih dokumentov vlada prepričanje, da so prav arhivski rokopisi tisti viri, ki nudijo primarne podatke, iz katerih mora raziskovalec – ob ustreznem pristopu – pridobiti in ponazoriti najbolj avtentično podobo dogajanja v preteklosti. Tega mnenja pa ne delijo vsi preučevalci preteklosti. Nekateri med njimi v arhiv ne zahajajo in temeljijo svoje publikacije na objavljeni znanstveni in stro- kovni literaturi, do arhivskega gradiva pa ne čutijo posebne afinitete. Drugi sicer arhivov skoraj ali sploh ne obiskujejo, vendar pri svojem delu – ob objavljeni li- teraturi – vestno uporabljajo znanstveno-kritične izdaje arhivskega gradiva, ki pa so jih z namenom olajšanja nadaljnje uporabe pripravili drugi. Za nekatere raziskovalce pa je arhivsko rokopisno gradivo alfa in omega njihovih raziskav, pri čemer seveda objav virov in literature ne zanemarjajo. – Menim, da prav slednji raziskovalci največkrat postrežejo s svežimi in resnično novimi podatki o dogaja- nju v preteklosti, čeprav večkrat v obliki drobnih študij in redkeje v obliki obsežnih sintez. Sama sodim v tretjo skupino raziskovalcev. V arhivskih čitalnicah sem v pre- teklih štirih desetletjih prebila veliko ur svojih dni, vselej z neizmernim užitkom. Predanemu raziskovalcu, ki skuša dogajanje v preteklosti izluščiti iz arhivskih spi- sov, arhivska čitalnica z izbranimi snopiči gradiva namreč vzbuja občutek Salo- monovega rudnika. Čas se na videz ustavi, črke in besedila rokopisov bežijo mimo in skoraj redno postrežejo in razveselijo z novimi spoznanji. ‘Moji’ arhivi so predvsem slovenski, med njimi prednjačijo (s sedanjimi na- zivi) piranska izpostava Pokrajinskega arhiva Koper, Arhiv republike Slovenije in Zgodovinski arhiv Ljubljana. Ko sem pred desetletji začela obiskovati arhivske či- talnice in v njih razbirati stare rokopise, še ni bilo na razpolago fotokopirnih stro- jev. Gradivo je bilo potrebno prepisovati na roko, možno pa je bilo pridobiti mi- krofilme izbranega gradiva. Postopki za izvedbo presnemavanja rokopisov so bili zapleteni in dolgotrajni, manjkalo je tudi izvedencev, ki bi izvedli mikrofilmanje gradiva. Za razbiranje mikrofilmov so bili potrebni posebni aparati mikrobralniki. Pač pa je bilo mogoče – ob razumevanju vodstev arhivov in ustreznih varnostnih ukrepih – doseči medarhivsko izposojo gradiva za uporabo v čitalnici raziskovalcu bližnje arhivske ustanove. – V tem pogledu so se razmere do danes korenito spre- menile z možnostjo skeniranja, fotografiranja in digitalizacije arhivskega gradi- va. Fizični obisk arhiva je sedaj za uporabnika lahko krajši, osebni računalniki z možnostmi povečav posnetkov na zaslonu omogočajo kakovostne reprodukcije arhivalij, razbiranje rokopisov pa se je preselilo za službeno ali domačo delovno mizo. Pri takem načinu gre seveda še vedno za raziskavo primarnega arhivskega gradiva, raziskovalec pa je dolžan svoje objavljene izdelke posredovati arhivu, ki ima uporabljeno gradivo v hrambi. Tehničnemu napredku in opisanim postopkom se uspešno prilagaja tudi arhivska dejavnost. 295 Letnik 39 (2016), št. 2 Ob vsem povedanem nikakor ne smemo pozabiti dejstva, da se v arhivih v Sloveniji skriva še ogromno neraziskanega gradiva, ki se mu moramo slovenski raziskovalci prvenstveno posvetiti, čeprav so morda destinacije nekaterih arhivov zunaj Slovenije vabljivejše. Raziskovanja slovenske preteklosti po gradivu tujih ar- hivov seveda ne smemo zanemariti, vendar se moramo zavedati, da smo za pre- učevanje spisov naših domačih arhivskih ustanov odgovorni predvsem slovenski raziskovalci. Za zaključek čestitam obema nagrajencema, arhivskim delavcem pa voščim veliko uspeha pri delu ter vse dobro ob njihovem današnjem prazniku. Med dru- gim vsem skupaj želim, da bi ob svojem rednem delu našli čas in veselje za lastne raziskave gradiva, ki ga imajo v oskrbi, da bi tudi sami uživali v novih spoznanjih in z objavami le-teh prispevali v zakladnico našega skupnega zgodovinskega spo- mina. Ljubljana, 18. 10. 2016 Darja Mihelič 297 Letnik 39 (2016), št. 2 OSEBNE VESTI PERSONALIA Peter Pavel Klasinc – sedemdesetletnik Dr. Peter Pavel Klasinc je uveljavljen arhivski strokovni delavec, ne samo v slovenskem, ampak tudi v mednarodnem arhivskem strokovnem prostoru. Ak- tivnosti s področja arhivistike, zgodovinopisja, informatike, heraldike in doku- mentalistike, pri katerih sodeluje kot koordinator, izvajalec ali konzultant, kaže- jo na osebo z jasno postavljenimi cilji, ki jih skozi življenje dosega z njemu lastno upornostjo in vztrajnostjo. Skozi dolgoletno strokovno kariero je izoblikoval lik sodobnega, angažiranega arhivskega strokovnega delavca, ki ga z veliko notra- nje energije prenaša na mnoge sodelavce in kolege. S svojo načelno držo je pokazal, da je za arhivsko strokovno samobitnost potrebno oblikovati trdna in jasna strokovna stališča in jih utemeljeno zagovar- jati v javnosti. Pri dr. Klasincu se to v zadnjih letih še posebej odraža v segmentu izobraževanja arhivistov in dokumentalistov, pri oblikovanju osnov arhivske in dokumentalistične vede ali v zvezi z decentraliziranim razvojem slovenske jav- ne arhivske službe. Z neizmernim virom vedno novih idej in rešitev močno vpliva na različne arhivske dejavnosti. Mnoge izmed njih je prav on teoretično razvil in jih nepo- sredno uvajal v arhivsko prakso. Rezultati teh prizadevanj niso vidni samo v Sloveniji, ampak imajo neposredne odmeve tudi v tujini. Četudi teh ni mogoče popolnoma natančno izmeriti, jih vendarle lahko posredno zaznamo skozi nje- govo obširno bibliografijo in skozi nastope na posvetovanjih v Sloveniji, Bosni in Hercegovini, Srbiji, na Hrvaškem, v Italiji in drugod, na mednarodnih arhi- vskih kongresih oz. na predavanjih na različnih univerzah, mednarodnih arhi- vskih šolah, nastopih v sodobnih medijih, kot so radio, televizija, internet, ali z neposrednimi osebnimi kontakti. Na ta način je v strokovnem smislu oblikoval in sooblikoval mnoge, predvsem mlajše kolege, dijake oz. študente. S svojimi spoznanji jim je pomagal, da so lahko razvili jasnejši odnos do arhivistike, pred- vsem pa odgovornost do arhivskega gradiva kot univerzalne kulturne dobrine. Njegov temperament in življenjsko usmeritev na področju arhivske teori- je in prakse je v vezani besedi domiselno opredelil Jovan Popovič, ko je zapisal:1 Jovan Popović Dr. PETERU PAVELU KLASINCU Poluvjekovni kolega i druže, Prkosno, oratorski i smjelo Opijeni strukom Znalački istupamo. U arhivistici ostavismo Utrti trag, Kako bi mlađi lakše koračali. Ne verujem onima što kažu, Da intelektualci najčešće Iskaču iz kolotečine, dogme ruše, I ustaljene i uspavane principe, I nazivaju ih pametne budale. 1 Pesem je nastala na srečanju arhivskih veteranov s področja nekdanje Jugoslavije ob Črnem jezeru (Crno jezero) na Durmitorju, avgusta leta 2015. 298 Osebne vesti || Personalia A nas, prestižni naučniče Za utjehu, Nazivaju doajenima i imenima Arhivske nauke i struke. Profesore Peter, Tempo kojim naukom gaziš, Arhivski svijet uzdižeš na visine, I svoje kolege pomalo plašiš, Zadivljuješ i smaraš. Sebe i svoje srce ne štediš, Već zamaraš i slabiš. Tvoja energija, znanje i krepost, I dalje traju i tobom sijaju, Imaš petlju, muškost i hrabrost, Predan, zanesen, opijen, pa ne računaš Da je malo života ostalo. Na vizijama nijesmo ostali kod očiju slijepi, I razbijali se starošću o hridine mora, Već smo na malo zastali kao uspavani vulkan, Da ne bi bili gosti bezdane jame, I usamljeni svetli vihori. Divno je i mnogo vredi, Ne samo za nas, Već i za arhivistiku, Jer u struci Ostajemo spomenici. Znano je, da je dr. Klasinc začel svojo arhivsko strokovno pot v Zgodovin- skem arhivu na Ptuju, kjer je bil najprej zaposlen kot arhivist, v letih od 1972 do 1976 pa je opravljal dela in naloge v. d. ravnatelja te ustanove. Kot je zapisala njegova dolgoletna sodelavka Marija Hernja Masten, mu je ravno ta ustanova zagotovila trdne temelje poznejše arhivske kariere. V ptujskem arhivu se je med drugim spoznal s tehničnimi vprašanji v arhivih, problemi zunanje službe in strokovne obdelave arhivskega gradiva, pa tudi z izdajateljsko in razstavno de- javnostjo. Strokovno kariero je nadaljeval v Pokrajinskem arhivu Maribor, kjer je bil od leta 1976 zaposlen kot arhivist in vodja oddelka za gradivo gospodarstva po letu 1850. Od leta 1982 do 1995 je bil ravnatelj oz. direktor te ustanove. Obe funkciji sta ga strokovno vzpodbujali in navdihovali, da se je povezoval z različ- nimi proizvajalci tehnične opreme za ohranjanje arhivskega gradiva, hkrati pa se je sistematično lotil raziskovanja tehničnih problemov v arhivski teoriji in praksi. Njegova zavezanost in skrb za izboljšanje materialnega varovanja arhi- vskega gradiva, ne samo v profesionalnih arhivskih ustanovah, ampak tudi pri ustvarjalcih, se je v tem času razvila do neslutenih razsežnosti. Njegove raziska- ve in predavanja so daleč presegle meje arhivskih materialno tehničnih izzivov in se razprostirajo na celotno področje arhivske teorije in prakse. Na upravljavsko organizacijskem področju je vzpostavil mnoga sodelova- nja z različnimi domačimi in tujimi strokovnjaki. To je omogočalo razmeroma velike pretoke takrat svežih aktualnih znanstvenih in arhivskih strokovnih in- formacij. Hkrati s tem je poskrbel tudi za danes popolnoma samoumevno infra- strukturo v arhivu, kot je fotokopirni stroj, telefaks ali službeno vozilo. Po prenehanju funkcije podžupana za družbene dejavnosti na Mestni ob- čini Maribor, ki jo je upravljal med letoma 1995 in 1997, se je ponovno redno zaposlil v mariborskem arhivu kot znanstveni in arhivski svetnik. Na tem delov- nem mestu je ostal vse do upokojitve leta 2007. 299 Letnik 39 (2016), št. 2 V zgodnjem obdobju njegovih strokovnih aktivnosti se je ob arhivski de- javnosti v okviru profesionalne arhivske ustanove posvečal tudi zgodovinopisju, posebej lokalnim temam s področja gospodarstva. Ob tem je veliko svoje energije posvečal tudi društvenim aktivnostim profesionalnih arhivskih asociacij. Tako je aktivno sodeloval pri delu Arhivskega društva Slovenije kot tudi na nivoju takra- tne skupne države v okviru Zveze arhivskih delavcev Jugoslavije. Med drugim je leta 1979 opravljal mandat predsednika Arhivskega društva Slovenije. Leta 1981 je bil za eno leto izvoljen za predsednika predsedstva Zveze arhivskih delavcev Jugoslavije. Več let je bil tudi član ožje redakcije strokovnega časopisa Arhivist. Iz obdobja njegovega predsedovanja Arhivskemu društvu Slovenije je po- trebno omeniti organizacijo prve arhivske strokovne ekskurzije slovenskih ar- hivskih strokovnih delavcev na Poljsko leta 1979. Iz časov opravljanja funkcije predsednika predsedstva Zveze arhivskih delavcev Jugoslavije v letu 1981 je po- trebno omeniti, da se je na začetku svojega mandata izpostavil z rabo slovenske- ga jezika na sejah tega organa. Dr. Klasinc je bil leta 1980 imenovan v komisijo za edicijo Arhivski fondi in zbirke v SFRJ, hkrati pa je bil tudi urednik obsežnega slovenskega prispevka v tej ediciji, ki je izšla leta 1984 pod naslovom Arhivski fondi in zbirke v arhivih in arhivskih oddelkih v SFRJ = Arhivski fondovi i zbirke u arhivima i arhivskim odelje- njima u SFRJ = Arhivski fondovi i zbirke u arhivima i arhivskim odeljenjima u SFRJ = Arhivski fondovi i zbirki vo arhivite i arhivskite odelenia vo SFRJ : SR Slovenija = SR Slovenija. Obsežno publikacijo je pripravila slovenska redakcija, ki so jo se- stavljali Marjetka Legat, Marija Hernja Masten in Miha Kološa pod vodstvom dr. Klasinca. Njihovo delo je dolgo časa predstavljalo odlično arhivsko pomagalo, ki je metodološko zastavljeno na ta način, da so nekatere rešitve še danes upora- bljene in implementirane v slovenskem vzajemnem arhivskem informacijskem sistemu slovenskih regionalnih arhivov. Desetletje po izidu slovenske edicije Arhivski fondi in zbirke v arhivih in ar- hivskih oddelkih SFRJ je kot direktor Pokrajinskega arhiva Maribor med drugim tudi spodbujal in organiziral aktivnosti za izdelavo Vodnika po fondih in zbir- kah Pokrajinskega arhiva Maribor. Ideja je bila uresničena v letu 1990. V celoti je bila izvedena v Pokrajinskem arhivu Maribor, vključno s tiskanjem in vezavo publikacije. To na prvi pogled marginalno dejstvo predstavlja pomembno pre- lomnico razvoja Pokrajinskega arhiva Maribor. Pod vodstvom dr. Klasinca je bila v mariborskem arhivu razvita knjigoveško-restavratorska dejavnost do te mere, da je bilo mogoče takrat izvesti projekt tiska knjižnega vložka, izdelave platnic in vezave celotne naklade. Vodnik Pokrajinskega arhiva Maribor iz leta 1990 ne predstavlja le neposredno uporabnega arhivskega informativnega pomagala, ampak tudi »spomenik« hitrega razvoja javne regionalne arhivske ustanove v segmentu podporne knjigoveško-restavratorske dejavnosti. Drugo pomembo raziskovalno in organizacijsko polje dr. Klasinca iz ob- dobja od druge polovice 80. let dalje pa predstavlja uvajanje računalniške ob- delave podatkov v arhivsko ustanovo. To je bil čas, ki ga v zgodovini slovenske informatike opredeljujemo kot »downsizing«. Velike računalniške sisteme so počasi zamenjevali osebni računalniki in njihova omrežja. Dr. Klasinc je v tem videl priložnost in se je skupaj s sodelavci lotil »know-how« razvoja dveh pro- jektov. Prvi je bil manj obsežen in je predstavljal aplikacijo za podporo zbrani dokumentaciji takratnega Arhivskega centra za strokovna in tehnična vprašanja v arhivih. Projekt je bil predstavljen strokovni javnosti spomladi leta 1987. Dru- gi projekt, Popis arhivskih fondov in zbirk v arhivu, pa je bil predstavljen arhivski strokovni javnosti jeseni istega leta. Tudi na tem področju moramo izpostaviti strokovno širino dr. Klasinca, ki si je takrat močno prizadeval za vzpostavitev takšne informacijske platforme, ki bi zagotovila potrebe računalniške obdelave podatkov slovenskih javnih arhivov. S tem so bila dejansko postavljena teoretič- na izhodišča slovenskega vzajemnega arhivskega informacijskega sistema. Ope- rativno pa so bila uresničena šele več kot dve desetletji pozneje z vzpostavitvijo 300 Osebne vesti || Personalia Vzajemnega arhivskega informacijskega sistema slovenskih regionalnih arhivov leta 2009. Dosežene rezultate mariborske arhivske ustanove in s tem povezana pri- zadevanja dr. Klasinca je potrebno postaviti tudi v širši kontekst, ki se je takrat oblikoval in razvijal na področju organizacije posvetovanj Sodobni arhivi in iz- menjave informacij v okviru takratnega Arhivskega centra za strokovna in teh- nična vprašanja v arhivih. Veliko tovrstnih transferov informacij je bilo mogoče izvesti le ob upoštevanju profesionalnega zaupanja in osebnega angažiranja dr. Klasinca in njegovih sodelavcev, katerih jedro je prihajalo iz Pokrajinskega arhi- va Maribor, iz Zgodovinskega arhiva Ptuj ter občasno tudi iz drugih slovenskih in tujih arhivov. Predanost dr. Klasinca arhivski stroki lahko zaznamo tudi skozi evidenti- ranja arhivskega gradiva v tujini, ki jih je opravljal v obdobjih, ki niso bila naklo- njena odpiranju arhivov (v novejšem času na Hrvaškem in v Srbiji, v njegovem zgodnjem strokovnem obdobju pa v arhivih v Italiji in Avstriji). S svojim dele- žem pri evidentiranju arhivskega gradiva in z vzpostavljanjem osebnih stikov z odgovornimi arhivisti v tujini je odpiral mnoga vrata slovenskim raziskovalcem v tujih arhivih in tako omogočal dostop do ohranjenega arhivskega gradiva, ki se nanaša na Slovence in slovensko ozemlje. Neposredni rezultat njegovih tovr- stnih aktivnosti je bila med drugim tudi obsežna publikacija z naslovom Vodnik po informativnih pomagalih Štajerskega deželnega arhiva v Gradcu iz leta 1991. Tudi na tem področju si je prizadeval za uvedbo informacijske podpore in v ta namen organiziral preizkuse povezav med dunajskim in mariborskim arhivom, ki so tudi v veliki meri uspeli, vendar so zaradi slabe komunikacijske infrastruk- ture lahko zaživeli v mariborskem arhivu šele dobrih pet let pozneje z uvedbo prve infrastrukture za dostop do svetovnega spleta. Na podlagi izkušenj z evidentiranjem in uporabo arhivskega gradiva lahko razumemo tudi priprave, urednikovanje in objavo publikacije z naslovom Glosar zgodovinskega domoznanstva : nemško-slovensko-italijanski, katerega pobudnik in idejni vodja je bil prav dr. Klasinc. Projekt je bil uresničen v sodelovanju z italijanskimi, avstrijskimi in slovenskimi strokovnjaki v letu 1995. Širina strokovnega razmišljanja dr. Klasinca se kaže tudi skozi aktivnosti in organizacijo arhivskih strokovnih srečanj, ki so znana pod imenom Srečanje obmejnih arhivov = Das Treffen der Nachbararchive = Susret arhiva na granici = Határmenti levéltárak találkozója = Convegno degli archivi vicini = Meeting of Neighbouring Archives. Iniciativa je bila sprožena v drugi polovici devetdesetih let. Izvedenih je bilo nekaj tovrstnih srečanj, vključno z izdanimi priložnostnimi zborniki, katerih urednik je bil dr. Klasinc. Dr. Klasinc je deloval tudi na področju zgodovinopisja. To dokazuje ob- sežen seznam strokovnih in znanstvenih prispevkov s področja lokalne zgodo- vine. V tem kontekstu naj izpostavim le uredništvo 4 zvezkov zbornika Ormož skozi stoletja. V zadnjem času pa se posveča predvsem objavi arhivskih virov iz polpretekle zgodovine. Omenim naj samo publikacijo z naslovom Arhivski doku- menti o dogodkih v Štrigovi in okolici v prvih letih po drugi svetovni vojni iz leta 2005 in publikacijo Okupacija dela slovenske zemlje s strani Neodvisne države Hrvaške v času med letoma 1941 in 1945 iz leta 2011. Svoja ožja strokovna in teoretična spoznanja s področja materialnega var- stva je najprej poglabljal na podiplomskem študiju Univerze v Zagrebu, kjer je leta 1987 magistriral na temo Vzdrževanje in materialno varovanje arhivskega in dokumentarnega gradiva. Leta 1992 je na isti univerzi doktoriral s temo Ma- terialno varovanje klasičnih in novih nosilcev informacij v arhivih. Zaradi inten- zivnega tehnološkega razvoja in specifike problemov na področju materialnega varstva se je ob rednih podiplomskih študijskih obveznostih strokovno izpopol- njeval v arhivih, arhivskih službah ter v drugih arhivom sorodnih ustanovah v Angliji, Avstriji, Italiji, Nemčiji, Nizozemski, Franciji, Kanadi, Združenih državah Amerike, Kitajski, Madžarski, Češki, Slovaški, Poljski ter v skandinavskih drža- 301 Letnik 39 (2016), št. 2 vah. Kmalu pa je njegovo raziskovanje in strokovno delo dobilo ob tehničnih problemih upravljanja arhivskega gradiva ter ob intenzivnem izvajanju arhi- vske zunanje službe nove razsežnosti, ki so se razširile predvsem na področje uvajanja novih informacijskih tehnologij v arhivsko strokovno delo. Ob bogatem in raznolikem arhivskem strokovnem in raziskovalnem delu je bil aktiven tudi na področju organizacije in izobraževanja arhivskih strokov- nih delavcev in delavcev, ki so delali z arhivskim in dokumentarnim gradivom. Kot predsednik ali član različnih organizacijskih odborov je snoval tematsko vo- denje strokovnih posvetovanj, med katerimi vsekakor izstopa vsakoletno arhi- vsko strokovno posvetovanje Sodobni arhivi v Radencih. Dr. Klasinc je bil pobu- dnik tega posvetovanja, hkrati s tem pa tudi pronicljiv usmerjevalec strokovnih vsebin ter promotor strokovnega izobraževanja odgovornih za delo z dokumen- tacijo pri ustvarjalcih javnega arhivskega gradiva. V tem okviru je vzpodbujal reševanje različnih arhivskih strokovnih praktičnih problemov ter pri tem ak- tivno sodeloval. Četrt stoletja je vodil organizacijski odbor za pripravo in izved- bo posvetovanj o strokovno tehničnih vprašanjih v arhivski teoriji in praksi z naslovom Sodobni arhivi. Ob tem je bil ves čas tudi glavni in odgovorni urednik publikacije Sodobni arhivi od leta 1978 do leta 2003. V tej seriji publikacij je bilo po statistiki iz sistema COBISS objavljenih nekaj manj kot 500 strokovnih in znanstvenih prispevkov, ki jih je pripravilo 190 različnih avtorjev. Posvetovanje v Radencih se je v obdobju od leta 1978 do danes razvilo v pomemben vsakoletni dogodek s področja arhivske teorije in prakse. Zaradi svoje programske in organizacijske konsistence, predvsem pa zaradi izrazito naprednih strokovnih usmeritev, je posvetovanje postalo srednjeevropsko pri- znan dogodek z dobrim vsakoletnim strokovnim odzivom. Na njem se zberejo angažirani številni domači in tuji arhivski strokovni delavci kakor tudi strokov- njaki sorodnih strok. S skupnimi ali samostojnimi raziskavami in študijami je dr. Klasinc v tem kontekstu aktivno sodeloval in pripomogel k boljšemu in kakovo- stnejšemu prenosu različnih strokovnih znanj ter medsebojni interakciji različ- nih arhivskih praks, kar je v veliki meri pripomoglo k razvoju arhivske znanosti, tako v Sloveniji kot tudi v drugih državah. Prav tako je že več kot 20 let aktiven v Mednarodnem inštitutu arhivskih znanosti Univerze v Mariboru (MIAZ/IIAS). Ta se je razvil iz Centra za strokovne in tehnične probleme v arhivih, ki je nastal leta 1986 prav na pobudo dr. Klasinca. Njegov začetek je bil povezan z arhivi nekdanje Jugoslavije, pozneje pa je začel povezovati arhiviste iz Avstrije, Madžarske, Italije in drugih evropskih in izvene- vropskih držav. V tem kontekstu je pomemben podatek, da je leta 1985 več kot 70 % takratnih jugoslovanskih arhivov podpiralo in uresničevalo idejo dr. Kla- sinca, da bi na enem mestu zbirali strokovno-tehnične informacije. Idejo je leta 1986 na Simpoziju evropskih arhivskih služb, ki je potekala v Radencih, podprl tudi Mednarodni arhivski svet pod takratnim vodstvom generalnega sekretarja dr. Chalesa Kecskemetija. Leta 1992 se je Center na novo organiziral in preimenoval v Mednarodni inštitut arhivskih znanosti (MIAZ), ki je vse do leta 2001 deloval kot organizacij- ska enota Pokrajinskega arhiva Maribor. Pod vodstvom dr. Klasinca je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja MIAZ organiziral nekaj mednarodno odmevnih arhivskih strokovnih dogodkov. Ome- nim naj le organizacijo Mednarodne arhivske šole za arhivske zgradbe in opremo (ISFABUS), konferenco Blue Shield pod okriljem UNESCA, katere rezultat je t. i. »Radenska deklaracija o zaščiti kulturne dediščine v nevarnih in izjemnih situ- acijah«, nato vsakoletno posvetovanje Mednarodni arhivski dan (od leta 1991 v Radencih, od leta 2005 v Trstu), Konferenco članov MIAZ od leta 1986 dalje ter soorganizacijo Arhivske jesenske šole v Trstu od leta 2007 dalje. Hkrati pa je že več kot 20 let tudi odgovoren za mednarodno arhivsko znanstveno publikacijo Atlanti. Statistika sistema COBISS kaže, da je tej ideji sledilo več kot 250 avtorjev, ki so pripravili približno 650 arhivskih strokovnih ali znanstvenih prispevkov. 302 Osebne vesti || Personalia Ob bok aktivnostim s področja upravljanja materialno-tehničnih in arhi- vskih sodobnih izzivov, ki jih je izvajal dr. Klasinc, pa nikakor ne moremo mimo unikatnega projekta, ki je znan kot Mednarodni slovensko-madžarski arhivski raziskovalni tabor. Prvi tovrstni tabor je bil izveden leta 1991 na obmejnem ob- močju v okolici Lendave. Vsakoletni tabor še danes v osnovi poteka po enakih načelih kot na začetku. Njegove rezultate lahko sistemiziramo v dve skupini. Medtem ko v prvo skupino lahko uvrstimo promocijo arhivske dejavnosti na pristojnem območju Pokrajinskega arhiva Maribor, Županijskega arhiva v Som- botelu in Županijskega arhiva v Zalaegerszegu vključno s popularizacijo arhivske dejavnosti med mladimi, v drugo skupino sodi nekaj odličnih najdb arhivskega gradiva tako na madžarski kot tudi na slovenski strani, ki so obogatili arhivske fonde v vseh treh arhivih. Kot arhivist in raziskovalec različnih arhivskih tehničnih problemov je bil dr. Klasinc imenovan v komisije za pridobitev naziva magister ali doktor znano- sti na Univerzi v Zagrebu. V tej zvezi naj omenim doktorande: Branka Bubenika, Azema Kožarja in Živano Heđbeli, ki so z njegovo podporo uspešno zagovarjali svoje doktorske disertacije. Ob tem je bil dr. Klasinc imenovan tudi v nekatere druge strokovne komisije v Sloveniji in tujini. Tako je bil že leta 1988 imenovan za konzultanta Okrogle mize arhivov sveta (CITRA/ICA) in istega leta za člana sekcije profesionalnih arhivistov (SPA/ICA) pri Mednarodnem arhivskem svetu s sedežem v Parizu (MAS-ICA). Bil je tudi član opazovalec Mednarodnega komi- teja za gradnje in opremo pri MAS (CBQ/ICA) in član Mednarodnega komiteja za zgradbe in opremo v zmernih klimatskih razmerah pri Mednarodnem arhivskem svetu (ICA-CBTE). Kot gostujoči predavatelj sodeluje z Univerzo v Zagrebu, ki mu je leta 1996 podelila naziv znanstveni sodelavec, prav tako pa tesno sode- luje z Arhivom Tuzelskega kantona, Društvom Media_doc in drugimi organizaci- jami na področju organiziranja in prenosa znanj, predvsem s področja arhivske teorije in prakse. Hkrati je še vedno predstojnik Mednarodnega inštituta arhi- vskih znanosti Univerze v Mariboru in njegove izpostave v Trstu. Njegovim prizadevanjem po sistemskem in poglobljenem študiju arhivi- stike in dokumentologije, ki bi morala imeti značaj multidisciplinarnega in in- terdisciplinarnega študija, lahko sledimo skozi več kot četrt stoletja. Neuspeli poskusi organizacije in izvedbe tovrstnega študija na različnih fakultetah in nji- hovih oddelkih mariborske in ljubljanske univerze mu niso preprečili njegovih nadaljnjih aktivnosti na tem področju. Še več. Z veliko vnemo se je pred leti lotil priprav in organizacije študija na zasebni izobraževalni ustanovi Alma Mater Europea – Evropski center Maribor, kjer mu je uspelo skupaj s sodelavci akredi- tirati študij arhivistike in dokumentologije na drugi stopnji. Sam pa je prevzel odgovornosti predstojnika katedre za arhivistiko in dokumentologijo na Alma Mater Europaea – Evropski center Maribor (AMU-ECM) in s tem tudi obveznosti, ki jih ima kot član senata te izobraževalne ustanove. V procesu priprav dokumentacije v zvezi z akreditacijo tega študijskega programa, nato pa še v sami izvedbi študija, si je prizadeval za interdisciplinarni in multidisciplinarni študijski program, ki bi uresničeval in zagotavljal strokov- ne in praktične zahteve sodobnih upravljavcev dokumentacije skozi celoten ži- vljenjski cikel dokumentov. Njegova prizadevanja so leta 2016 obrodila prve sa- dove, ko so prvi študenti uspešno zaključili magistrski zagovor s tega področja. Osnovne usmeritve predstojnika Katedre za arhivistiko in dokumentologi- jo dr. Klasinca lahko povzamemo v naslednjih točkah: 1. Sistematičen študij arhivistike in dokumentologije je pomemben, saj se odgovorni za hrambo arhivskega in dokumentarnega gradiva ne morejo več usmerjati zgolj v preteklost, ampak morajo s svojo proaktivno vlogo ustvarjati takšne pogoje in zahteve, da bo arhivsko gradivo, ki nastaja v fizični, elektronski ali hibridni obliki, ostalo »univerzalno« uporabno tudi v prihodnosti, ne glede na uporabljeno tehnologijo v času njegovega na- stanka. 303 Letnik 39 (2016), št. 2 2. Sistemska raziskovanja na širokem področju arhivistike in dokumentolo- gije predstavljajo osnovo sodobnega arhivističnega pristopa k reševanju nastalih problemov. Ta zahteva izhaja tudi iz spoznanja, da se nekoč jasno oblikovana samostojna profila arhivista in dokumentalista vedno bolj do- polnjujeta, njuno delo pa se vedno bolj prepleta tako na teoretičnem kot tudi praktičnem okolju. 3. Potrebe sodobnega upravljanja z dokumentacijo narekujejo kompleksne poglede in s tem povezane rešitve na celoten življenjski cikel dokumentov. 4. Sodobna informacijska družba, še posebej pa arhivska stroka, mora iz leta v leto poskrbeti za vedno večje količine različnih oblik arhivskega gradiva. V tem kontekstu je pomembno, da obstaja v Sloveniji možnost študija na drugi in kmalu tudi na prvi bolonjski stopnji. 5. Študijski program sam po sebi pa nikakor ni dovolj. Pomembno je, da ga uspešno zaključi določeno število študentov in da ti dobijo tudi primerne zadolžitve na področju upravljanja z dokumentacijo. 6. Prav tako je pomembno, da katedra za arhivistiko in dokumentologijo raz- vija široko polje primarnih teoretičnih raziskav in s tem povezanih apli- kativnih rešitev, ki jih je mogoče v okviru izvajanja študijskega programa arhivistike in dokumentologije preizkušati in vedno znova preverjati. Na podlagi prikazanega lahko povzamemo, da je arhivsko strokovno, or- ganizacijsko ter znanstveno-raziskovalno delo dr. Klasinca po vsebini raznoliko, predvsem pa dolgoročno konsistentno. Njegove bogate praktične in teoretične izkušnje so aktualne in dragocene tako na področju prenosa znanj v okviru štu- dijskega programa Arhivistika in dokumentologija kot tudi sicer v sami arhivski stroki. Dejstvo je, da obsega njegov strokovni in znanstveni opus 426 objavljenih in izvedenih del s področja arhivistike, dokumentologije in zgodovinopisja. Re- zultate njegovih raziskav in ugotovitev je mogoče najti v slovenščini, mnoge pa so prevedene v različne tuje jezike. Obseg izvedenih in objavljenih del je inspiriral Jovana Popoviča, da je dr. Klasincu posvetil še eno, to pot nekoliko hudomušno pesem.2 Jovan Popović KOLEGI I PRIJATELJU DR KLASINCU Iako si dalje snažan, Ne pravi se mnogo važan Duša ti je mnogo sjetna Živiš kao vulkan Etna. Ostao si kao strava, Naučna si vrednost prava, Obaveze preuzimaš, Trudni život ugrožavaš. Pregaoče, umom obdareni, U svetu si posta uvaženi, Život prođe k’o najkraći dan, Il’ neki nedovršen san. 2 Tudi ta pesem je nastala na Durmitorju (avgusta 2015, na srečanju arhivskih veteranov s po- dročja nekdanje Jugoslavije). 304 Osebne vesti || Personalia Budi isti, ostaj u visine, Poznato je da mrziš nizine. Ime imaš, u snu i na javi, Odmori se, Na stečenoj slavi. Slušaj Peter, iskreno ti zborim, Na padine Durmitora stojim. Porazmisli da li sam u pravu Il’ me vino udrilo u glavu. Arhivski in znanstveni svetnik doc. dr. Peter Pavel Klasinc je brez dvoma iniciator in začetnik mnogih novih arhivskih strokovnih aktivnosti, ki ne pred- stavljajo inovativnih rešitev samo v Sloveniji, ampak tudi na mednarodnem ar- hivskem strokovnem področju. Kot človek z izjemno življenjsko energijo, ki jo je usmeril v napredek arhivske stroke, je »spiritus agens« prizadevanj za razvoj arhivske stroke. Njegovim raznolikim arhivskim strokovnim in organizacijskim aktivnostim ter znanstveno-raziskovalnemu delu moramo slediti vse od njego- ve prve zaposlitve do danes. Vse to kaže na mnogostransko in inovativno osebo, na odličnega organizatorja in v nekem smislu tudi »trend setterja« na področju arhivske stroke. Svoje cilje dosega z vztrajnostjo, upornostjo in popolno preda- nostjo. Prav zato so njegove bogate in raznolike izkušnje aktualne in dragocene na področju prenosa arhivskih strokovnih znanj in izkušenj med generacijami, ne glede na čas in prostor, v katerem živijo. Vsa njegova prizadevanja za napredek arhivske stroke tako doma kot v tujini pa je prepoznala tudi slovenska arhivska stroka, ki ga je v letu 2016 na- gradila z »Aškerčevo nagrado« za življensko delo in izjemen prispevek k razvoju slovenske arhivistike. »Še na mnoga zdrava in uspešna leta, dragi Peter!« Miroslav Novak 305 Letnik 39 (2016), št. 2 PRIDOBITVE ARHIVOV ACQUISITIONS OF ARCHIVES Pridobivanje javnega arhivskega gradiva ARHIV REPUBLIKE SLOVENIJE SI AS 228, Ministrstvo za socialno skrbstvo LRS, 1945–1951, 1 škatla, 14 knjig, 2 tm SI AS 229, Ministrstvo za ljudsko zdravstvo LRS, 1945–1951, 5 knjig, 0,5 tm SI AS 236, Ministrstvo za delo LRS, 1946–1951, 1 knjiga, 0,1 tm SI AS 243, Svet za zdravstvo in socialno politiko LRS, 1951–1962, 9 knjig, 4 kartoteke, 1, 6 tm SI AS 607, Arhivsko društvo Slovenije, 1954–1995, 41 škatel, 4,5 tm, SI AS 1141, Samoupravna interesna skupnost za ekonomske odnose s tujino, 1976– 1990, 32 škatel, 3,6 tm SI AS 1165, Gospodarska zbornica Slovenije, 1979–2009, 423 škatel, 47 tm, SI AS 1286, Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov, prevzem javnega arhivskega gradiva, nastalega do 1995 in zasebnega arhivskega gradiva, 1945–2005, 88 ška- tel, 9,2 tm SI AS 1931, Republiški sekretariat za notranje zadeve Socialistične republike Slovenije, 1945–1953, 3 škatle, 1 tm SI AS 1931, Republiški sekretariat za notranje zadeve Socialistične republike Slovenije, 1945–1987, 549 kosov mikrofišev SI AS 1974, Sodišče združenega dela pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter sta- rostnega zavarovanja kmetov v SR Sloveniji, 1978–1994, 65 škatel,17 knjig, 6,9 tm SI AS 1995, Komisija za pospeševanje razvoja manj razvitih območij SRS, 1976–1990, 11 škatel, 1,2 tm SI AS 2029, Republiški sekretariat za pravosodje in občo upravo SRS, Podfond SI AS 2029/II Obča uprava in proračun, 1975–1977, 105 škatel, 11,7 tm SI AS 2029, Republiški sekretariat za pravosodje in občo upravo SRS, Serija SI AS 2029/ II/A Sodbe Vrhovnega sodišča Psv, 1971–1978, 4 škatle, 0,4 tm SI AS 2041, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS, serija Agromelioraci- je, 2009–2010, 595 škatel, 66 tm SI AS 2046, Urad Vlade RS za narodnosti, 1955–1994, 39 škatel, 1 kos, 4,3 tm SI AS 2055, Protokol SRS, 1962–1986, 5 škatel, 0,6 tm SI AS 2057, Urad Vlade RS za informiranje, serija Informativni bilteni, 1969–1974, 6 škatel, 0,6 tm SI AS 2086, Uprava zgradb SRS, 1956–1993, 35 škatel, 3,9 tm SI AS 2101, Republiški sekretariat za zdravstvo SRS, 1956–1965, 6 kartotek, 0,8 tm SI AS 2102, Ministrstvo za zdravstvo, družino in socialno varstvo RS, 1965–1993, 5 ška- tel, 7 kartotek, 1 tm SI AS 2127, Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja, 2001–2003, 3 škatle, 0,3 tm SI AS 2128, Zveza vodnih skupnosti Slovenije, Vodna knjiga, serija Drava, 1935–1987, 216 škatel, 2 kartoteki, 24.3 tm SI AS 2128, Zveza vodnih skupnosti Slovenije, Vodna knjiga, serija Savinja-Sotla, 1949– 1987, 221 škatel, 24,6 tm SI AS 2131, Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, serija Denacionali- zacija, 1918–2014, 567 škatel, 63 tm SI AS 2137, Državni zbor RS, serija Podpora k Pobudi SDSS za razpis zakonodajnega referenduma o Predlogu zakona o volitvah poslank in poslancev, 1996, 44 škatel, 4,9 tm SI AS 2140, Republiški energetski inšpektorat, 1976–1997, 225 škatel, 25 tm SI AS 2142, Inštitut za metalne konstrukcije, 1933–2005, 9 škatel, 1 tm 306 Pridobitve arhivov || Acquisitions of Archives ZGODOVINSKI ARHIV CELJE SI_ZAC/0007 3 knjige iz obdobja 1654-1711, 0,1 tm SI_ZAC/0178 Občinski ljudski odbor Šmartno ob Paki, 1947-1959, 0,1 tm SI_ZAC/0247 Krajevni ljudski odbor Gorenje, 1945-1952, 0,1 tm SI_ZAC/0417 Skupščina občine Velenje 1962-2004 (spisi po kartotečnem kazalu 1986- 1994, borci 1962-2003, denacionalizacija 1992-2004, zazidalni in urbanistični načrti do 1994, dolgoročni plani občine Velenje 1986-2000, register delovnih knjižic 1964-1990, register za pridelovanje sadilnega materiala in register proi- zvajalcev grozdja in vina 1962-1979, evidenca dovoljenj za spravilo lesa iglavcev, popis prebivalstva 1991 in kartice kartotečnega kazala 1962-1988), 121,5 tm SI_ZAC/0597 Delavska univerza Celje,1961–1963, 0,1 tm SI_ZAC/0730 Gospodarska zbornica Celje, 1958-1964, 0,2 tm SI_ZAC/0732 Trgovinska zbornica Celje, 1959-1960, 0,1 tm SI_ZAC/0733 Gostinska zbornica Celje, 1960-1961, 0,1 tm SI_ZAC/0900 Slovensko ljudsko gledališče Celje, 1983-2004 0,6 tm SI_ZAC/0903 Zdravstveni dom Celje, 1959-1961, 0,1 tm SI_ZAC/0948 Okrajni odbor SZDL Celje, 1959-1960, 0,1 tm SI_ZAC/099 OLO, Zavod za planiranje, 1958–1970, 0,4 tm SI_ZAC/0992 Ljudska mladina Slovenije, okrajni komite Celje, 1958-1961, 0,1 tm SI_ZAC/1030 Varia, SI_ZAC/1558 Zbirka gradiva katoliške cerkve, 1797-1912, 0,5 tm SI_ZAC/1036 Skupščina občine Celje (zazidalni in urbanistični načrti), 1958-1996, 6,7 tm SI_ZAC/1036 Skupščina občine Celje, 1955-2006, 22,7 tm SI_ZAC/1044 Skupščina občine Šmarje pri Jelšah, (pravoslavne matične knjige) 1923- 1931, 0,1 tm SI_ZAC/1046 Skupščina občine Trbovlje, neevidentirano gradivo, projektna dokumen- tacija, 1954 – 2006, 8,00 tm SI_ZAC/1056 Splošna bolnišnica Brežice, 1957-2012, 1,1 tm (delni prevzem) SI_ZAC/1060 Zbirka časopisov in revij, 1940, 0,1 tm SI_ZAC/1126 Gimnazija Celje-Center, 1975-1984, 0,1 tm SI_ZAC/1135 Pokrajinski muzej Celje, 1970-1975, 0,6 tm SI_ZAC/1231 Krajevni ljudski odbor Šmartno ob Paki, 1945-1952, 0,1 tm SI_ZAC/1249 Služba družbenega knjigovodstva Celje, 1962-1977, 0,7 tm SI_ZAC/1293, prevzetih 18 geografskih kart iz obdobja 1860-1994 (1. 7. in 10. 7. 2015, akces. št. 1228 in 1229), 0,1 tm SI_ZAC/1324 Keramična industrija Liboje, cca 1957, 0,1 tm SI_ZAC/1336 Zveza naravnih zdravilišč in zdraviliških krajev Celje, 1957-1970, 0,1 tm SI_ZAC/1371 Zavod za kulturo Delavski dom Trbovlje, 1945-2015, 1,0 tm SI_ZAC/1409 Zavod za napredek gospodarstva Celje, 1965-1971, 0,2 tm SI_ZAC/1422 Okrajna zveza za telesno kulturo Celje, 1962-1963, 01, tm SI_ZAC/1465 Komunalni zavod za socialno zavarovanje Celje, 1964-1965, 0,1 tm SI_ZAC/1469 Krajevna skupnost Šmartno ob Paki, 1962-1975, 0,1 tm SI_ZAC/1536 Krajevna skupnost Dobje pri Planini, 1976-1988, 0,3 tm SI_ZAC/1545 I. Osnovna šola Žalec, 1836-1990, 5,2 tm SI_ZAC/1546 Območno združenje Rdečega križa Hrastnik, 1965-2014, 0,7 tm SI_ZAC/1547 Območno združenje Rdečega križa Brežice, 1945-2000, 1,2 tm SI_ZAC/1549 Gasilska zveza Celje, 1933-2010, 2,1 tm SI_ZAC/1550 Inštitut za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije, 1952-2009, 3 tm SI_ZAC/1551 Občina Sv. Martin na Paki, 1945-1952, 0,1 tm SI_ZAC/1552 Gasilska zveza Laško, 1955-2013, 1,5 tm SI_ZAC/1554 Območno združenje Rdečega križa Sevnica, 1958-2006, 2 tm SI_ZAC/1560 Slovensko-bavarsko društvo, 1983-2004, 0,6 tm SI_ZAC/1561 Združenje gradov na Slovenskem, 1994-2000, 0,1 tm SI_ZAC/1562 Zavod za prosvetno-pedagoško službo Celje, 1959-1964, 0,1 tm SI_ZAC/1566 Lekarna Krško, 1947-1991, 0,6 tm 307 Letnik 39 (2016), št. 2 SI_ZAC/1568 Lambrechtov dom Slovenske Konjice, 1896-2000, 1,1 tm * Košutnik Dušan, Celje, karte gozdnih posestev in katastrske karte, 1892-1957, gra- divo pa bo vključeno v 2016 v fonde: SI_ZAC/0012 Okrajno glavarstvo Celje, SI_ ZAC/0024/001 Mestna občina Celje in SI_ZAC/0098 OLO Celje, 0,4 tm *Okrajna zadružna zveza Celje (signatura še ni dodeljena), 1959-1960, 0,1 tm POKRAJINSKI ARHIV KOPER SI PAK 24, Okrajni ljudski odbor Koper, 1944-1966, 447 te, 44,7 tm SI PAK 24.2, Projekti pri OLO Koper, 1948-1965, 249 te, 24,9 tm SI PAK 24.3, Investicijski programi pri OLO Koper, 1956-1965, 40 te, 4 tm SI PAK 24.4, Posredovalnica za delo pri OLO Koper, 1947-1958, 55 te, 5,5 tm SI PAK 25, Okrajni ljudski odbor Postojna, 1945-1955, 40 te, 4 tm SI PAK 30, Občinski ljudski odbor Marezige, 1950-1955, 1 te, 0,10 tm SI PAK 70, Občinski sodnik za prekrške Koper, 1953-1963, 2 te, 0,20 tm SI PAK 360, Zavod za statistiko pri OLO Koper, 1948-1966, 3 te, 0,30 tm SI PAK 361, Okrajni ljudski odbor Sežana, 1945-1960, 32 te, 3,2 tm SI PAK 478, Okrajni ljudski odbor Ilirska Bistrica, 1945-1952, 1 te, 0,10 tm SI PAK 489, Okrajni sodnik za prekrške Koper, 1955-1965, 15 te, 1,5 tm SI PAK 506, Občinski ljudski odbor Dekani, 1952-1955, 1 te, 0,10 tm SI PAK 509, Krajevni ljudski odbor Marezige, 1951, 1 te, 0,10 tm SI PAK 511, Krajevni ljudski odbor Kampel Šalara, 1949-1952, 1 te, 0,10 tm SI PAK 515, Krajevni ljudski odbor Semedela, 1948-1954, 1 te, 0,10 tm SI PAK 534.1, Katastrski urad Koper, 1980-1986, 13 te, 1,3 tm SI PAK 596, Okrajna komasacijska komisija Koper, 1954-1956, 4 te, 0,4 tm SI PAK 597, Komisija za pregled stanja premoženja izseljencev pri Ljudskem odboru mestne Občine Koper, 1955, 2 te, 0,2 tm SI PAK 712.1, Skupščina občine Koper, 1955-1991, 215 te, 21,5 tm SI PAK 712.1.3, Prostorski načrti Skupščine občine Koper, 1964-1988, 223 načrtov, 2 mapi in 2 te, 0,2 tm SI PAK 712.1.4, Projekti pri SO Koper, 1965-1982, 2 te, 0,2 tm SI PAK 712.29, Občinski ljudski odbor Koper, 1952-1964, 35 te, 3,5 tm SI PAK 712.517, Mestni ljudski odbor Koper, 1945-1952, 40 te, 4 tm SI PAK 712.518, Ljudski odbor mestne občine Koper, 1945-1955, 10 te, 1 tm SI PAK 752, Kmetijska zemljiška skupnost občine Koper, 1974-1993, 35 te, 3,5 tm SI PAK 1000, Samoupravna komunalna interesna skupnost občine Koper, 1978-1986, 9 te, 0,9 tm SI PAK 1001, Samoupravna interesna skupnost za ceste v občini Koper, 1982-1986, 2 te, 0,2 tm SI PAK 899, Gimnazija Koper, 1945 – 1982, 1 te, 0,1 tm SI PAK 915, Osnovna šola Jelšane, 1931-1990, 13 te, 1,3 tm SI PAK 991, Osnovna šola Toneta Tomšiča Knežak, 1937 – 2004, 76 te, 7,6 tm SI PAK 995, Osnovna šola dr. Antona Beblerja Hrvatini, 1932-2002, 35 te, 3,5 tm SI PAK 996, Osnovna šola Dekani, 1930-2002, 34 te, 3,4 tm SI PAK 999, Vrtec Koper, 1972-2011, 97 te, 9,7 tm POKRAJINSKI ARHIV MARIBOR SI_PAM/0791, Osnovna šola Franceta Prešerna, 1838 – 2006, 4,9 tm SI_PAM/1390, Center za socialno delo Maribor, 1955 – 1985, 16,1 tm SI_PAM/1115, Skupščina občine Radlje ob Dravi, 1958 – 1990, 4,6 tm SI_PAM/1961, Javno podjetje Energetika Maribor, 1979 – 2009, 2 tm SI_PAM/1960, Osnovna šola III. Murska Sobota, 1955 – 1994, 2,6 tm SI_PAM/0640, Okrajno sodišče Murska Sobota 1995 - , 1995 - 1997 7,6 tm 308 Pridobitve arhivov || Acquisitions of Archives SI_PAM/0973, TVT Boris Kidrič, 1860 – 2008, 24 tm SI_PAM/1962, Osnovna šola Sv. Jurij ob Ščavnici, 1881 – 1989, 3,6 tm SI_PAM/1963, Zveza kulturnih organizacij Ruše, 1982 – 2008, 3 tm SI_PAM/1693, Zbirka fotografij in razglednic, 19. st. – 21. st., 2 fotografiji SI_PAM/1768, Filipič France, 1864 -, 5 tm SI_PAM/1912, Frelih Emil, 1933 – 2006, 0,5 tm SI_PAM/0924 Zbirka gradiva rodbinskih in osebnih fondov, 18. st. – 20. st., 1 mapa SI_PAM/0852, Osnovna šola Janka Glazerja Ruše, 1896 – 1985, 0,5 tm SI_PAM/1965, Splošno gradbeno podjetje Pomgrad Murska Sobota, 1946 – 1998, 1,5 tm POKRAJINSKI ARHIV NOVA GORICA PANG 253 Gimnazija Tolmin, 1963-1982, 11 škatel, 1 knjiga 1,1 tm PANG 269 Osnovna šola Renče, 1973-2010 24 škatel, 2,4 tm PANG 337 Pokrajinski arhiv v Novi Gorici, 1985-2010, 1 škatla, 4 knjige, 0,1 tm PANG 376 Učiteljišče Tolmin, 1946-1964, 16 škatel, 1,6 tm PANG 409 Splošna bolnišnica dr, Franc Derganc Nova Gorica, Šempeter pri Gorici, 14 škatel, 1,4 tm PANG 509 Salonit Anhovo, 1920-2008, 4 škatle, 9 knjig, 0,4 tm PANG 533 Agrarne skupnosti, 1931-1959, 1 škatla, 0,1 tm PANG 593 Soške elektrarne Nova Gorica, 1979-1995, 20 škatel, 2,0 tm PANG 612 Delavsko prosvetno društvo Svoboda Nova Gorica, cca,1949-1963, 1 škatla, 0,1 tm PANG 647 Splošno gradbeno podjetje Primorje Ajdovščina, cca,1981-2008, 1 škatla, 224 diapozitivov, 72 negativov, 134 fotografij, 134 negativov, 0,1 tm PANG 659 Knjižnica Cirila Kosmača Tolmin, 1955-1992, 12 škatel, 1,2 tm PANG 722 Iskra Avtoelektrika Nova Gorica, Šempeter pri Gorici, 1980-1991, 71 škatel, 1 mapa, 7,1 tm PANG 733 Primorsko dramsko gledališče Nova Gorica, 1978, 1987-1988, 2 publikaciji PANG 791 Krajevna skupnost Ajdovščina, cca,1965-2010, 14 škatel, 1,4 tm PANG 792 Kmetijski kombinat Vipava, 1945-1958, 1 škatla, 0,1 tm PANG 895 Krajevni odbor Zveze borcev narodnoosvobodilne vojne Solkan, 1945-1993, 8 škatel, 1 mapa, 0,8 tm PANG 937 Zavod za kulturo, izobraževanje in šport Ajdovščina, 1991-2003, 2 škatli, 0,2 tm PANG 974 Okrožno sodišče Nova Gorica, 1966-1978, 127 škatel, 12,7 tm PANG 988 Krajevna skupnost Vogrsko, 1965-cca,1980, 1 mapa PANG 1079 Davčni urad Nova Gorica, 1975-2003, 15 škatel, 1,5 tm PANG 1125 Šolski center Vojvodina Tolmin, 1976-1982, 2 škatli, 0,2 tm PANG 1128 Slavistično društvo Nova Gorica, 1982-1993, 1 škatla, 0,1 tm PANG 1141/1 Medobčinski inšpektorat občin Ajdovščina, Nova Gorica in Tolmin – enota Nova Gorica, 1971-1995, 15 škatel, 1 mapa, 1,5 tm PANG 1141/3 Medobčinski inšpektorat občin Ajdovščina, Nova Gorica in Tolmin – enota Ajdovščina, 1974-1994, 1 škatla, 0,1 tm PANG 1167 Osnovna šola Kozara, 1961-2013, 80 škatel, 8,0 tm PANG 1176 Mestna občina Nova Gorica, 2007-2014, 102 zgoščenki PANG 1180 Center za socialno delo Nova Gorica, 1961-1993, 2002, 37 škatel, 3,7 tm PANG 1181 Društvo upokojencev Ajdovščina, 1980-2008, 1 mapa PANG 1182 Društvo Most Ajdovščina, 2004-2014, 1 škatla, 0,1 tm PANG 1183 Fotografsko društvo Veno Pilon Ajdovščina, 2006-2008, 1 mapa 309 Letnik 39 (2016), št. 2 ZGODOVINSKI ARHIV PTUJ SI_ZAP/125, OŠ Tomaž pri Ormožu, 1935–2009, 52 škatel, 5,2 tm SI_ZAP/077, Knjižnica Ptuj, 1945–2005, 38 škatel, 3,6 tm SI_ZAP/558, Srednješolski center Ptuj, Strojna šola Ptuj, 1954–2003, 143 škatel, 14,3 tm. SI_ZAP/0085, Gledališče Ptuj, 1896–2001, 2 škatli, 0,2 tm SI_ZAP/0426, Zveza mladine Slovenije, Občinski komite Ptuj, 1977–1980, 2 škatli, 0,2 tm. SI_ZAP/563, Vrtec Ormož, 1973-2001, 9 škatel, 0,9 tm SI_ZAP/0566, Zavod dr. Marijana Borštnarja Dornava, 1950–2003, 32 škatel, 3,2 tm. SI_ZAP/0568, Zavod za šport Ptuj, 1972–2001, 17 škatel, 1,7 tm SI_ZAP/0188, Telesnovzgojno društvo Partizan Ptuj, 1950–1980, 16 škatel, 1 kartonska škatla, 1,7 tm SI_ZAP/565, Zveza rezervnih vojaških starešin, Občinska konferenca Ptuj, 1987–1991, 1 škatla, 0,1 tm SI_ZAP/0552, Samoupravne interesne skupnosti občine Ormož, 1967-1994, 84 škatel, 8,4 tm SI_ZAP/0557, Krajevna skupnost Gorišnica, 1970-1995, 10 škatel, 1tm SI_ZAP/0555, Krajevna skupnost Juršinci, 1971-1996, 24 škatel, 2,4 tm SI_ZAP/0556, Krajevna skupnost Podlehnik, 1974-1998, 2 škatli, 0,2 tm SI_ZAP/0564, Krajevna skupnost Središče ob Dravi, 1949-2012 (prevladuje gradivo iz obdobja KS, to je od leta 1964 do 2006), 41 škatel, 4,1 tm ZGODOVINSKI ARHIV LJUBLJANA Enota v Ljubljani SI_ZAL_KOČ/0034, Občinski ljudski odbor - Skupščina občine Kočevje, 1958–1994, 197 škatel, 19,7 tm SI_ZAL_LJU/0070, Skupščina mesta Ljubljane, 1968–1994, 27 škatel, 2,7 tm SI_ZAL_LJU/0168, Električna cestna železnica, 1897–1978, 3 škatle, 0,3 tm SI_ZAL_LJU/0451, Akademska folklorna skupina France Marolt, 1945–2015, 59 škatel, 5,9 tm SI_ZAL_LJU/0708, Skupščina občine Ljubljana Bežigrad, 1974–1994, 134 škatel, 13,4 tm SI_ZAL_LJU/0732, SAP-Viator Ljubljana, 1957–2003, 14 škatel, 1,4 tm SI_ZAL_LJU/0801, Izobraževalni zavod Hera, 1999–2013, 16 škatel, 1,6 tm, podatkovna baza SI_ZAL_LJU/0810, Mestno gledališče ljubljansko, 1960–2015, 57 škatel, 5,7 tm SI_ZAL_RIB/0004, Zveza telesnokulturnih organizacij občine Ribnica, 1962–2003, 8 škatel, 0,8 tm SI_ZAL_RIB/0024, Občinski ljudski odbor - Skupščina občine Ribnica 1963–1994, 23 škatel, 2,3 tm SI_ZAL_RIB/0051, Občinska raziskovalna skupnost občine Ribnica, 1978–1985, 3 ška- tle, 0,3 tm SI_ZAL_RIB/0054, Telesnokulturna skupnost občine Ribnica, 1972–1980, 5 škatel, 0,5 tm SI_ZAL_RIB/0055, Skupnost otroškega varstva občine Ribnica, 1972–1990, 1 škatla, 0,1 tm SI_ZAL_VRH/0018, Občinski ljudski odbor - Skupščina občine Vrhnika, 1960–1994, 119 škatel, 11,9 tm SI_ZAL_VRH/0072, Skupnost za cene Vrhnika, 1983, 1 škatla, 0,1 tm SI_ZAL_VRH/0073, Samoupravna stanovanjska skupnost Vrhnika, 1976–1994, 4 škatle, 0,4 tm 310 Pridobitve arhivov || Acquisitions of Archives SI_ZAL_VRH/0074, Skupnost socialnega varstva Vrhnika, 1978–1986, 4 škatle, 0,4 tm SI_ZAL_VRH/0075, Občinska raziskovalna skupnost Vrhnika, 1980–1989, 3 škatle, 0,3 tm SI_ZAL_VRH/0076, Samoupravna interesna skupnost za pospeševanje proizvodnje hra- ne in zagotavljanje osnovne preskrbe občine Vrhnika, 1987–1989, 1 škatla, 0,1 tm SI_ZAL_VRH/0077, Skupnost otroškega varstva Vrhnika, 1975–1989, 3 škatle, 0,3 tm SI_ZAL_VRH/0078, Občinska izobraževalna skupnost Vrhnika, 1973–1979, 1 škatla, 0,1 tm Vzgoja, izobraževanje, kultura, znanost Enota za Dolenjsko in Belo krajino Novo mesto SI_ZAL_ČRN/0065, Dijaški dom Črnomelj, 1954–2015, 28 škatel, 2,8 tm SI_ZAL_ČRN/0067, Občinski ljudski odbor Črnomelj, 1955–1963, 112 škatel, 11,2 tm SI_ZAL_ČRN/0077, Center za socialno delo Črnomelj, 1975–2012, 38 škatel, 3,8 tm SI_ZAL_ČRN/0078, Območna obrtno-podjetniška zbornica Črnomelj, 1975–1985, 1 škatla, 0,1 tm SI_ZAL_MET/0072, Tekstilna šola Metlika, 1966–2006, 39 škatel, 3,9 tm SI_ZAL_MET/0073, Območna obrtno-podjetniška zbornica Metlika, 1976–1985, 1 ška- tla, 0,1 tm SI_ZAL_NME/0113, Kremen Novo mesto, 1968, 1 fascikel, 0,1 tm SI_ZAL_NME/0203, Skupščina občine Novo mesto, 1947–2012, 250 škatel, 25 tm SI_ZAL_NME/0268, Gozdno gospodarstvo Novo mesto, 1950–1973, 4 škatle, 0,4 tm SI_ZAL_NME/0294, Osnovna šola Bučka, 1945–1997, 2 škatli, 0,2 tm SI_ZAL_NME/0295, Osnovna šola Klenovik, 1934–1971, 2 škatli, 0,2 tm SI_ZAL_NME/0297, Vrtec Ciciban Novo mesto, 1955–1992, 6 škatel, 0,6 tm SI_ZAL_NME/0298, Osnovna šola Prečna, 1858–1972, 14 škatel, 2 knjigi, 1,5 tm SI_ZAL_NME/0299, Osnovna šola Karteljevo, 1910–1973, 12 škatel, 1 k, 1,3 tm SI_ZAL_NME/0300, Osnovna šola Stopiče, 1896–2005, 45 škatel, 4,5 tm SI_ZAL_NME/0301, Osnovna šola Dolž, 1919–1963, 20 škatel, 2 tm SI_ZAL_NME/0302, Osnovna šola Podgrad, 1898–1966, 7 škatel, 0,7 tm SI_ZAL_NME/0304, Zavod za izobraževanje kadrov in produktivnost dela, 1960–1976, 1 škatel, 0,1 tm SI_ZAL_TRE/0033, Okrajno sodišče Mokronog, 1918–1943, 9 škatel, 0,9 tm SI_ZAL_TRE/0034, Okrajno sodišče Trebnje, 1898–1961, 45 škatel, 4,5 tm SI_ZAL_TRE/0082, Dana Mirna, 1953–1990, 32 škatel, 3,2 tm Enota za Gorenjsko Kranj SI_ZAL_KRA/0097, Občinska zveza kulturnih organizacij Kranj, 1946–1990, 11 škatel, 1,1 tm SI_ZAL_KRA/0145, Zbirka: Razglednice in voščilnice, 1896–2000, 20 kosov SI_ZAL_KRA/0252, Skupščina občine Kranj, zazidalni načrti, 248 škatel, 25 tm SI_ZAL_KRA/0253, Skupnost borcev gorenjskih partizanskih enot Kranj, 1981–2014, 2 škatli, 0,2 tm SI_ZAL_KRA/0254, Rekreacijsko turistični center Krvavec, 1998–2001, 1 škatla, 0,1 tm SI_ZAL_RAD/0013, Okrajno sodišče Radovljica, 1793–1995, 83 škatel, 8,3 tm Enota v Škofji Loki SI_ZAL_ŠKL/0168, Osnovna šola Škofja Loka - Mesto, 1952–2014, 42 škatel, 4,2 tm. SI_ZAL_ŠKL/0189, Jelovica Škofja Loka, 1955–1995, 19 škatel, 1,9 tm. 311 Letnik 39 (2016), št. 2 SI_ZAL_ŠKL/0303, Transturist - Alpetour Škofja Loka, 1953–2009, 47 škatel, 4,7 tm SI_ZAL_ŠKL/0426, Občinska izobraževalna skupnost Škofja Loka, 1973–1991, 5 škatel, 0,5 tm. SI_ZAL_ŠKL/0427, Občinska raziskovalna skupnost Škofja Loka, 1980–1990, 1 škatla, 0,1 tm. SI_ZAL_ŠKL/0428, Občinska kulturna skupnost Škofja Loka, 1989, 1 mapa SI_ZAL_ŠKL/0442, Ljudska univerza Škofja Loka, 1959–1990, 9 škatel, 0,9 tm Fondi zasebne provenience SI_ZAL_ŠKL/0256, Milan Lorbek, Škofja Loka (digitalne kopije originalnih 31 dokumen- tov – risb), čas nastanka originalov: 1944–1945 (čas nastanka digitalnih kopij: 2015), 166 MB, darilo Enota v Idriji SI_ZAL_IDR/0203, Skupščina občine Idrija, 1966–1994, 5 škatel, 5 map, 0,6 tm SI_ZAL_IDR/0203, Skupščina občine Idrija, 1961–1992, 26 škatel, 1fasciklov, 6 kolutov, 8 map, 3,6 tm SI_ZAL_IDR/0237, 1979–1989, 59 škatel, 5,9 tm SI_ZAL_IDR/0055, 1700–1992, 132 skenov, pridobljenih v Avstrijskem državnem arhi- vu na Dunaju iz fonda Inneroesterreichisches Münz- und Bergwesen, 1500–1750 Pridobivanje zasebnega arhivskega gradiva ARHIV REPUBLIKE SLOVENIJE SI AS 619, Slovensko muzejsko društvo, 1997–2013, 21 škatel, 2,30 tm SI AS 1069, Zbirka kart in zemljevidov, 1 mapa 19 st.–1918, 0,01 tm SI AS 1074, Zbirka urbarjev, 1518–1525, 1 knjiga, 0,03 tm SI AS 1159, Radio Študent, 1968–2014, 306 škatel, 78 kosov, 34 tm SI AS 1402, Fran Zwitter, 1900–1988, 13 škatel, 1,4 tm SI AS 1412, Zbirka osebnega gradiva, gradivo družine Šturm, 1863–1993, 1 mapa, 0.01 tm SI AS 1914, Četniško poveljstvo za Slovenijo, 1943–1943, 8 kosov SI AS 2040, Rudi Šeligo, 1958–2005, 9 škatel, 1,9 tm SI AS 2139, Bizjak Milan, 1920–2011, 10 škatel, 1 tm SI AS 2141, Zbirka Jožeta Pogačnika, 1965–2013, 849 datotek, 2. 838.995.751 bajtov SI AS 2143, Koordinacijski odbor seniorskih organizacij Slovenije, 1986-2009, 5 škatel, 0,5 tm SI AS 2145, France Križanič, 1944–2004, 6 škatel, 0,6 tm SI AS 2146, Zbirka Stanislava Mačka, 39 škatel, 1931–1984, 4,3 tm SI AS 2147, Zbirka Franca Avseneka, 1935–1970, 5 škatel, 0,7 tm SI AS 2148, Zveza klubov upokojenih delavcev Ministrstva za notranje zadeve Maksa Perca Slovenije, 1972–2005, 8 škatel, 0,9 tm, SI AS 2149, Robert Blinc, 1940–2012, 3 škatle, 0,3 tm ZGODOVINSKI ARHIV CELJE SI_ZAC/0235 Strašek Milenko, 1937-1967, 0,1 tm SI_ZAC/0977 Združenje šoferjev in avtomehanikov Celje, SI_ZAC/1543 Društvo mara- toncev in pohodnikov Celje, 1994-2005, 0,1 tm 312 Pridobitve arhivov || Acquisitions of Archives SI_ZAC/1370 KUD Plesni forum Celje, 1975-2014, 0,3 tm SI_ZAC/1395 Zbirka fotografij Sherpa, (2000-), 41 fotografij iz obdobja 1987-1991, 106 fotografij. SI_ZAC/1484 Grdina Igor, 1912-1997, 0,6 tm SI_ZAC/1511 Rodbina Bezenšek, 1883-1896, 0,1 tm SI_ZAC/1524 Kulturno prosvetno društvo Svoboda Celje, 1930-1997, 2,5 tm SI_ZAC/1533 Savinjsko kozjanska zveza lovskih družin Celje, 1947-2014, 1,4 tm SI_ZAC/1535 Krajevno združenje ZZB NOV Vojnik, 1957-2011, 1,0 tm SI_ZAC/1537 Šošter Franc, 1915-1980, 0,1 tm SI_ZAC/1538 Rodbina Uhlich, 1826-1994, 0,1 tm SI_ZAC/1539 KUD Celjski plesni orkester Žabe, 1948-2008, 0,8 tm SI_ZAC/1540 Prostovoljno gasilsko društvo Štore, 1945-1989, 0,1 tm SI_ZAC/1541 Društvo Club der Gemütlichen, 1882-1905, 0,1 tm, SI_ZAC/1544 Zasavsko in obsoteljsko društvo za boj proti raku Brežice, 1998-2010, 0,2 tm SI_ZAC/1565 KUD Igen, 1991, 0,1 tm SI_ZAC/1568 Društvo medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Celje, 1981- 2013, 1,8 tm SI_ZAC/1577 Zbirka gradiva Mladinski klub Celje, 1969, 0,1 tm SI_ZAC/1577 Zbirka gradiva Mladinski klub Celje, 1987,0,1 tm SI_ZAC/1577 Zbirka gradiva Mladinski klub Celje, 1990-1992, 0,1 tm SI_ZAC/1577 Zbirka gradiva Mladinski klub Celje, 1995, 0,1 tm, SI_ZAC/1577 Zbirka gradiva Mladinski klub Celje, 1995, 4 fotografije, 0,2 tm SI_ZAC/1577 Zbirka gradiva Mladinski klub Celje, 1998, 0,1 tm SI_ZAC/1577 Zbirka gradiva Mladinski klub Celje, 2005, 0,1 tm POKRAJINSKI ARHIV KOPER Milena Dolinar, Žiganja vas 41a, 4294 Križe, fotografija Kopra iz smeri Semedele, 1 fo- tografija POKRAJINSKI ARHIV MARIBOR SI_PAM/1778, Samuda Heribert, 1955 – 1998, dopolnitev, 1 tm SI_PAM/1768, Filipič France, 1864, dopolnitev, 5 tm SI_PAM/1912, Frelih Emil, 1933 – 2006, dopolnitev, 0,5 tm SI_PAM/0924, Zbirka gradiva rodbinskih in osebnih fondov, 18. st. – 20. st., dopolnitev, 0,1 tm POKRAJINSKI ARHIV NOVA GORICA PANG 281 Varia – zbirka dokumentov iz osebnih zapuščin, 1880-1985, 5 map PANG 491 Zbirka pečatnikov, 1994, 1 kos, zabeležka PANG 583 Zbirka fotografij, 1910-1980, 78 kosov PANG 667 Zbirka razglednic krajev, 1897-2013, 117 kos PANG 701 Avčin France, 1950-1984, 1 mapa PANG 856 Družine Pahor, Zupan in Tušar, 1849-2006, 3 škatle, 0,3 tm PANG 980 Družina Šantel, 1888-1900, 1 mapa PANG 986 Varia – zbirke, s,d,, 3 igralne karte PANG 1023 Vuk Marko, 1913-2007, 6 škatel, 0,6 tm PANG 1113 Debenjak Riko, 1938-2015, 1 škatla, 1 mapa, 0,1 tm PANG 1140 Andlovic Jože, 1974-2011, 1 mapa PANG 1156 Makarovič Emil, 1912-1977, 1 škatla, 0,1 tm 313 Letnik 39 (2016), št. 2 PANG 1168 Vuk Stanko, 1916-2014, 2 škatli, 0,2 tm PANG 1169 Vuk (Rozalija) Zala, 1919-1995, 1 škatla, 0,1 tm PANG 1170 Vuk (Gabrijela) Jela, 1937-1988, 1 škatla, 0,1 tm PANG 1171 Družina Lapanja, 1905-2009, 4 škatle, 0,4 tm PANG 1172 Srebrnič Danica, 1942-1990, 3 škatle, 0,3 tm PANG 1173 Krampl Vanda, 1946-1965, 1 mapa PANG 1174 Obreza Milan, 2010-2015, 1 škatla, 0,1 tm PANG 1175 Družina Slejko, 1868-1948, 1 škatla, 0,1 tm PANG 1177 Društvo upokojencev Volčja Draga, 1974-1979, 1 zvezek PANG 1178 Pegan Marija, 1956-2014, 1 mapa PANG 1179 Prinčič Niko, 1916-2000, 1 škatla, 0,1 tm PANG 1184 Godnič Pavel, 1991-2009, 171 VHS kaset ZGODOVINSKI ARHIV PTUJ SI_ZAP/0553, Rodbina Grančnik in Grafenauer, koroški Slovenci, 1895–1990, 3 škatle, 0,3 tm SI_ZAP/0554, Samo M. Strelec 1991–2014, cca. 30.000 posnetkov elektronskega gradi- va (dopolnitev fonda) SI_ZAP/0554, Samo M. Strelec, 1989–2013, 17 škatel, 1,7 tm SI_ZAP/0559, Rodbini Kasimir in Oeltjen, cca 1780–1960, 6 škatel oz. 0,6 tm SI_ZAP/0567, Liberalna demokracija Slovenije, Mestni odbor Ptuj, 1990-2007, 2 tm SI_ZAP/0570, Kmetijska zadruga Hajdina, 1954 – 2015, 4 fascikli, 0,3 tm SI_ZAP/427, Zbirka Golob Franc, 1764–1992, 1 škatla, 0,1 tm SI_ZAP/560, Prosvetno društvo Trnovska vas, 1928–1984, 1 škatla, 0,1 tm SI_ZAP/561, Slovensko kulturno prosvetno društvo Sava, 1990 –1994, 1 škatla, 0,1 tm SI_ZAP/562, Družini Kolarič in Tušak, 1941–1944, 1 škatla, 0,1 tm ZGODOVINSKI ARHIV LJUBLJANA Enota v Ljubljani SI_ZAL_LJU/0318, INDOS, industrija transportnih in hidravličnih strojev, Ljubljana, 1968–1994, 6 omar Primat 135x100x40 z visečimi načrti, 2,4 tm SI_ZAL_LJU/0334, Načrti, Načrti arhitekturnih objektov v Ljubljani, Sloveniji in tujini, 2000–2015, 38 zvitkov in 1 mapa SI_ZAL_LJU/0342 Fototeka, F 18, razglednice Ljubljane, slovenskih in tujih krajev, dru- žinski, žanrski in umetniški motivi, konec 19. st. do 2. polovice 20. stoletja, 429 kosov (3 albumi) SI_ZAL_LJU/0644, Modna konfekcija Krim Ljubljana, 1969–1988, 0,01 tm SI_ZAL_LJU/0784, Potisek Emilija, Ljubljana, 1857–1862, 1 mapa, 0,1 tm SI_ZAL_LJU/0808, 1958–2013, 8 škatel, 0,8 tm. SI_ZAL_LJU/0809, Opekarna Pevec na Škofljici, 4 škatle, 0,4 tm SI_ZAL_LOG/0053, Družina Jerina – Vrezec, Dolenji Logatec, 1901–1950, 1 škatla, 0,1 tm Enota za Dolenjsko in Belo krajino Novo mesto SI_ZAL_NME/0195, Kronist Novega mesta, 2015, 1408 digitalnih fotografij, 2 GB SI_ZAL_NME/0296, Rod gorjanskih tabornikov, 1951–2012, 1,5 tm 314 Pridobitve arhivov || Acquisitions of Archives Enota za Gorenjsko Kranj SI_ZAL_KRA/0257, Sicherl Janko, Kranj, 1931–1980, 1 škatla, 0,1 tm. SI_ZAL_RAD/0072, Zbirni fond Radovljica, Mlekarska zadruga Mošnje, 1905, 0,1 tm Enota v Škofji Loki SI_ZAL_ŠKL/0091, Katoliško prosvetno društvo Škofja Loka, 1894–1940, 2 k, 0,1 tm SI_ZAL_ŠKL/0211, Osnovna šola Zabrdo, 1909–1970, 1 škatla, 0,1 tm SI_ZAL_ŠKL/0275, Zbirka pečatnikov in štampiljk, 1930–1970, 2 kosa SI_ZAL_ŠKL/0327, Ivanka Primožič in nasledniki, Železniki, 1929–1941, 2 mapi SI_ZAL_ŠKL/0425, Zbirka digitalnih zapisov, 2014–2015, 13 DVD SI_ZAL_ŠKL/0443, Družina Kopčavar, vulgo Anžic, Selca nad Škofjo Loko, 1917–2015, 3 škatle, 0,3 tm NADŠKOFIJSKI ARHIV LJUBLJANA NŠAL 108, Zbirka videokaset in DVD, 4 kosi NŠAL 549, Zapuščina Janez Zdešar, 1,5 tm NŠAL 627, Zapuščina Janez Oražem, 0,1 tm NŠAL 634, Zapuščina Franc Erklavec, 0,1 tm NŠAL 635, Zapuščina Marjan Smolik, 3 tm NŠAL 636, Zapuščina Ivan Merlak, 0,7 tm ŽA Brusnice, 0,1 tm ŽA Bučka, 0,1 tm ŽA Črnomelj, 0,2 tm ŽA Kropa, 0,1 tm ŽA Krško, 0,1 tm ŽA Ljubljana - Sv. Peter, 0,1 tm ŽA Preloka, 0,1 tm ŽA Radeče, Dekanijski arhiv Zagorje ob Savi, 1,1 tm ŽA Sv. Križ - Gabrovka, 0,1 tm ŽA Šmarjeta, 1,5 tm ŽA Tržič, 0,8 tm ŽA Vrhnika, 0,6 tm ŽA Zagorje ob Savi, 3 tm ŽA Zgornji Tuhinj, 0,1 tm Slovenska katoliška misija v Göteburgu, 6 tm Vojaški vikarjat, 1,5 tm NADŠKOFIJSKI ARHIV MARIBOR NŠAM, Zapuščine duhovnikov, Goličnik, Jože, 1940–2015, 1 tm ŠKOFIJSKI ARHIV KOPER ŠAK Ž Ajdovščina, 1732–1942, 15 knjig ŠAK Ž Bilje,1787–1913, 13 knjig ŠAK Ž Batuje, 1786–1940, 13 knjig ŠAK Ž Bukovo, 1774–1996, 14 knjig ŠAK Ž Budanje 1758–1916, 13 knjig ŠAK Ž Col, 1751–1904, 16 knjig 315 Letnik 39 (2016), št. 2 ŠAK Ž Cerkno, 1660–1962, 46 knjig ŠAK Ž Črniče, 1597–1902, 22 knjig ŠAK Ž Črni Vrh nad Idrijo,1635–1999, 36 knjig ŠAK Ž Dornberk, 1633–1973, 14 knjig ŠAK Ž Erzelj, 1805–1915, 9 knjig ŠAK Ž Gabrje, 1643–1900, 11 knjig ŠAK Ž Goče, 1656–1949, 18 knjig ŠAK Ž Godovič, 1784–1923, 9 knjig ŠAK Ž Gore, 1794–1907, 8 knjig ŠAK Ž Hrenovice, 1657–1899, 35 knjig ŠAK Ž Idrija, 1655–1970, 48 knjig ŠAK Ž Jagršče, 1796–1937, 8 knjig ŠAK Ž Kamnje, 1627–1929, 23 knjig ŠAK Ž Košana, 1766–1976, 26 knjig ŠAK Ž Ledine, 1796–2007, 13 knjig ŠAK Ž Lokavec, 1741–1900, 9 knjig ŠAK Ž Lozice, XIX. stoletje, 2 knjigi ŠAK Ž Matenja vas, 1833–1905, 8 knjig ŠAK Ž Miren, 1887-1921, 5 knjig ŠAK Ž Novaki, 1762–1978, 14 knjig ŠAK Ž Opatje selo, 1788–2003, 10 knjig ŠAK Ž Orehek pri Cerknem, 1785–2006, 10 knjig ŠAK Ž Orehek pri Postojni, 1846–1900, 4 knjige ŠAK Ž Otalež, 1785–1972, 13 knjig ŠAK Ž Otlica, 1765–1907, 10 knjig ŠAK Ž Pivka, 1838–1976, 17 knjig ŠAK Ž Planina, 1784–2000, 11 knjig ŠAK Ž Podkraj, 1751–1899, 15 knjig ŠAK Ž Podnanos, 1683–1898, 17 knjig ŠAK Ž Postojna, 1655–1912, 34 knjig ŠAK Ž Prvačina, 1578–1953, 20 knjig ŠAK Ž Ravne, 1787-1963, 5 knjig ŠAK Ž Razdrto, 1760–1963, 10 knjig ŠAK Ž Renče, 1601–1940, 21 knjig ŠAK Ž Spodnja Idrija, 1652–1924, 57 knjig ŠAK Ž Slap, 1740–1892, 8 knjig ŠAK Ž Slavina, 1631–1929, 37 knjig ŠAK Ž Stomaž, 1830–1882 2 knjigi ŠAK Ž Studeno, 1704–1899, 16 knjig ŠAK Ž Suhorje, 1794–1898, 9 knjig ŠAK Ž Šebrelje, 1714–1867, 15 knjig ŠAK Ž Šmihel, 1827–1993, 17 knjig ŠAK Ž Šempeter pri Gorici, 1843–1967, 9 knjig ŠAK Ž Šmarje na Vipavskem, 1740–1925, 13 knjig ŠAK Ž Šturje, 1740–1928, 15 knjig ŠAK Ž Trnje, 1801–1981, 11 knjig ŠAK Ž Ubeljsko 1765–1994, 14 knjig ŠAK Ž Ustje, 1765–1930, 9 knjig ŠAK Ž Velike Žablje, 1813–1920, 8 knjig ŠAK Ž Vipavski Križ, 1753–1935, 36 knjig ŠAK Ž Vipava, 1612–1961, 96 knjig ŠAK Ž Vogrsko, 1634–1929, 13 knjig ŠAK Ž Vojsko 1790–1920, 17 knjig ŠAK Ž Vrhpolje, 1771–1932, 10 knjig ŠAK Ž Vrtojba, 1869–1916, 123 knjig ŠAK Ž Zagorje, 1784–1928, 12 knjig 316 Pridobitve arhivov || Acquisitions of Archives ŠAK Ž Zalošče, 1785–2003, 6 knjig ŠAK Ž Zavratec, 1788–1928 15 knjig Pridobivanje filmskega arhivskega gradiva ARHIV REPUBLIKE SLOVENIJE SI AS 1086, ZBIRKA FILMOV Podarjeno filmsko arhivsko gradivo na filmskem traku (6 filmov, 8 kolutov): • Igor Smolej: 3 filmi, 4 koluti • Andrej Zadnikar: 2 filma, 2 koluta Podarjeno filmsko arhivsko gradivo na dcp, dvd, blu ray in data (345 filmskih naslovov, 147 dvd, 3 blu ray, 131 cd): • Akademija za gledališče, film, radio in televizijo: 2 filma, 2 dvd • Akademija za likovno umetnost in oblikovanje: 147 filmov 16 dvd, 131 cd • Arkadena: 1 film, 1 dvd • Casablanca: 2 filma, 2 dvd • Katja Devetak: 1 film, 1 dvd • Društvo slovenskega animiranega filma: 23 filmov, 1 dvd • En knap: 1 film, 1 dvd • Filozofska fakulteta v Ljubljani, Oddelek za zgodovino: 2 filma, 2 dvd • Gorenjski muzej Kranj: 2 filma, 2 dvd • Grossmann film festival: 2 filma, 2 dvd • Marko Feguš: 9 filmov, 5 dvd • Jugoslovanska kinoteka: 2 filma, 1 dvd, 1 blu ray • Kerozin: 1 film, 1 dvd • Kinoatelje: 2 filma, 2 dvd • Mirko Kogelnik: 1 film, 1 dvd • Kramberger Uran: 2 filma, 2 blu ray • Kulturno društvo Sv. Jurij ob Ščavnici: 1 film, 1 dvd • Kulturno umetniško Društvo Črešnjevec: 4 filmi, 4 dvd • Marija Makarovič: 1 film, 1 dvd • Mestni muzej Idrija: 1 film, 1 dvd • Muzej novejše zgodovine: 2 filma, 2 dvd • Nadškofijski arhiv Ljubljana: 1 film, 1 dvd • Andrej Naterer: 1 film, 1 dvd, 1 blu ray • NIP Pogledi Kragujevac: 2 filma, 1 dvd • Iztok Peroša: 4 filmi, 4 dvd • Petra Pan Produkcija: 1 film, 1 dvd • Pokrajinski arhiv Koper: 2 filma, 2 dvd • Pomurski muzej Murska Sobota: 6 filmov, 6 dvd • Povh Peter: 3 filmi, 1 dvd • Borko Radešček: 4 filmi, 2 dvd • Filip Robar Dorin: 1 film, 1 dvd • Sanmix: 1 film, 1 dvd • David Sipoš: 1 film, 1 dvd, 1 blu ray • Slovenski filmski center: 25 filmov, 25 dvd • Tatjana Splichal: 1 film, 1 dvd • Studio Virc: 1 film, 1 dvd • Lucija Šiftar: 1 film, 1 dvd • Televizija Slovenija: 8 filmov, 3 dvd • Štefka Tršan: 1 film, 1 dvd • Tržiški muzej: 1 film, 1 dvd • Univerza v Novi Gorici, Visoka šola za umetnost: 16 filmov, 16 dvd 317 Letnik 39 (2016), št. 2 • VPK Videoprodukcija Kregar: 1 film, 1 dvd • Vertigo: 1 film, 1 dvd • Video 2: 1 film, 1 dvd • Zavod za izobraževanje in kulturo Črnomelj: 4 filmi, 1 dvd • Zavod za slepo in slabovidno mladino: 19 filmov, 5 dvd • ZVVIKS, zavod za film in avdiovizualno produkcijo: 5 filmov, 5 dvd • Žiga Zwitter: 1 film, 1 dvd Podarjeno filmsko arhivsko gradivo v elektronski obliki, presneto in hranjeno samo v elektronski obliki v računalniku (176 filmskih naslovov, 66 računalniških zapisov) • Analogika: 1 film, 1 računalniški zapis • Arkadena: 1 film, 1 računalniški zapis • Casablanca: 2 filma 2 računalniška zapisa • David Sipoš: 1 film, 1 računalniški zapis • Društvo Kraken: 28 filmov, 2 računalniška zapisa • Društvo specialka: 1 film, 1 računalniški zapis • DZPM - društvo zaveznikov mehkega pristanka Krško: 1 film, 1 računalniški zapis • Felina: 1 film, 1 računalniški zapis • Fixmedia: 1 film, 1 računalniški zapis • Gorenjski muzej: 1 film, 1 računalniški zapis • Gregor Andolšek: 1 film, 1 računalniški zapis • Invida: 9 filmov, 1 računalniški zapis • Iztok Peroša: 4 filmi, 1 računalniški zapis • Jan Černetič: 1 film, 1 računalniški zapis • Javni sklad RS za kulturne dejavnosti: 43 filmov 3 računalniški zapisi • Jedert Vodopivec: 1 film, 1 računalniški zapis • Kerozin: 1 film, 1 računalniški zapis • Lignit: 1 film 1 računalniški zapis • Luksuz produkcija: 23 filmov, 1 računalniški zapis • Media Mundo: 1 film, 1 računalniški zapis • Mono O: 2 filma, 2 računalniška zapisa • NIP Pogledi Kragujevac: 2 filma, 1 računalniški zapis • Obalne galerije Piran: 21 filmov, 1 računalniški zapis • Sever Sever: 5 filmov, 4 računalniški zapisi • Stara gara: 1 film, 1 računalniški zapis • Studio Dim: 1 film, 1 računalniški zapis • Studio Virc: 1 film, 1 računalniški zapis • Štadražen: 1 film, 1 računalniški zapis • ZVVIKS, zavod za film in avdiovizualno produkcijo: 43 filmov, 3 računalniški za- pisi Presneto filmsko arhivsko gradivo na trde diske pri zunanjih izvajalcih (1 filmski naslov, 1 dvd) • Restart: 1 film, 1 dvd Filmsko arhivsko izročeno na podlagi določil 43. člena ZVDAGA (31 filmskih naslovov, 4 LTO, 2 blu ray, 20 računalniških zapisov, 6 dvd) • Arsmedia: 2 filma, 2 računalniška zapisa, 1 dvd • Blade production: 1 film, 1 računalniki zapis, 1 dvd • Cebram: 1 film, 1 data, 1 dvd, 1 blu ray • Filrouge: 1 film, 1 računalniški zapis, 1 dvd • Forum : 3 filmi, 1 LTO • Gustav film: 4 filmi, 4 računalniški zapisi, 1 dvd • Kinoatelje: 1 film, 1 data, 1 dvd • Monoo: 2 filma, 2 računalniška zapisa • Ozor: 1film, 1 računalniki zapis, 1 dvd 318 Pridobitve arhivov || Acquisitions of Archives • Perfo: 1 film, 1 računalniški zapis, 1dvd • Restart: 5 filmov, 1 LTO različnih izročiteljev • Sever Sever: 1 film, 1 računalniški zapis • Stara gara: 1 film, 1 računalniški zapis • Studio Maj: 1 film, 1 računalniški zapis • Tramal: 1 film, 1 računalniški zapis • Vertigo: 6 filmov, 2 LTO, 3 računalniški zapisi, 1 dvd • Zavod Maje Weiss: 1 film, 1 računalniški zapis Filmsko arhivsko gradivo na filmskem traku, izročeno v hrambo (108 filmov, 296 kolu- tov) • Belokranjski muzej: 1 film, 1 kolut • Daniela Bida Šprajc: 1 film, 17 kolutov • Forum: 1 film, 11 kolutov • Jelka Melik: 2 filma, 2 koluta • Miro Kermelj: 39 filmov, 181 kolutov • Pokrajinski arhiv v Novi Gorici: 8 filmov, 8 kolutov • Salonit Anhovo: 1 film, 4 koluti • Tomo Mlakar: 8 filmov, 8 kolutov • Vasja Herbst: 26 filmov, 32 kolutov • Vertigo: 1 film, 5 kolutov • Zavod za gozdove Bled: 1 film, 8 kolutov • Zavod za slepo in slabovidno mladino: 19 filmov, 19 kolutov Odkupljeno filmsko arhivsko gradivo (2 filma, 6 kolutov, 1 trdi disk, 1 dvd) • Sandra Čargonja: 1 film, 6 kolutov • Perfo: 1 film, 1 trdi disk, 1 dvd Digitalizirano filmsko arhivsko gradivo (2 filma, 4 LTO) • Arhiv RS: 2 filma, 4 LTO SI AS 1287 Zbirka videokaset • VHS videokasete, 20 kosov (od številke 3103 do 3123), različni izročitelji • Beta videokasete , 32 kosov (od številke V 1511 d V1553) 319 Letnik 39 (2016), št. 2 BIBLIOGRAFIJA ARHIVSKIH DELAVCEV V LETU 2015 BIBLIOGRAPHY OF ARCHIVISTS IN 2015 ARHIV REPUBLIKE SLOVENIJE Blanka AVGUŠTIN FLORJANOVIČ Pergamentne listine v Arhivu Republike Slovenije. V: Konservator-restavrator: povzetki strokovnega srečanja. Ljubljana: Skupnost muzejev Slovenije: Društvo resta- vratorjev Slovenije, 2015, str. 26 (soavtorica Darja Harauer). Restavratorski posegi na slovarju Adama Friderica Kirscha: A glej, na tem polju je obrodil stoteren sad: zbornik Župnije sv. Jurija Stara Loka. Ljubljana: Salve, 2015, str. 367–373. Tadej CANKAR Kocbekova interpelacija: osnutek govora Edvarda Kocbeka na sestanku s pred- stavniki vodstva Komunistične partije Slovenije oktobra 1946. V: Arhivalija meseca, fe- bruar 2015. Beograd, Srbija. V: Evidentiranje arhivskega gradiva v tujini 11 (2015), št. 2, str. 7–13. Bojan CVELFAR Pravoslavna cerkev v Sloveniji med obema vojnama: doktorska disertacija. Lju- bljana, 2015. O dostopnosti arhivskega gradiva v javnih arhivih pred in po uveljavitvi ZVDAGA- -A. V: Arhivi na razpotju: zbornik referatov: 27. zborovanje / [27. zborovanje Arhivskega društva Slovenije, Ptuj, 15. do 16. oktober 2015]. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 2015, str. 8–17. Vesna GOTOVINA Ob 25. obletnici plebiscita za samostojno in neodvisno Republiko Slovenijo. V: SLO: časi, kraji, ljudje (2015), št. 8, str. 70–74. Priprava pisnih strokovnih navodil za odbiranje arhivskega gradiva iz dokumen- tarnega gradiva za organe javne uprave. V: Arhivi na razpotju: zbornik referatov: 27. zborovanje / [27. zborovanje Arhivskega društva Slovenije, Ptuj, 15. do 16. oktober 2015]. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 2015, str. 98–107. Analiza izvajanja usposabljanj uslužbencev, ki delajo z dokumentarnim gradivom in ponudnikov storitev, na primerih Arhiva RS in Zgodovinskega arhiva Celje. V: Arhivi na razpotju: zbornik referatov: 27. zborovanje / [27. zborovanje Arhivskega društva Slo- venije, Ptuj, 15. do 16. oktober 2015]. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 2015, str. 46–56 (soavtorici Bojana Aristovnik, Jasmina Kogovšek). Arhivi izdajajo pisna strokovna navodila za odbiranje arhivskega gradiva iz do- kumentarnega gradiva. V: Smartdoc by Media.doc 2015. Ljubljana: Media.doc, Društvo informatikov, dokumentalistov in mikrofilmarjev, 2015, str. 168–172. Beograd, Srbija. V: Evidentiranje arhivskega gradiva v tujini 11 (2015), št. 2, str. 14–30. Marija GRABNAR Težave, ki jim ni videti konca: načrt dela Osrednjega državnega arhiva Slovenije za leto 1947. V: Arhivalija meseca, november 2015. Zapisano ostane: 70 let Arhiva Republike Slovenije: razstava, park pred Arhivom Republike Slovenije, 9. 12. 2015 (soavtor Andrej Nared). 320 Bibliografija arhivskih delavcev v letu 2015 || Bibliography of Archivists in 2015 Tatjana HAJTNIK Na poti do slovenskega elektronskega arhiva. V: Arhivi na razpotju: zbornik re- feratov: 27. zborovanje / [27. zborovanje Arhivskega društva Slovenije, Ptuj, 15. do 16. oktober 2015]. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 2015, str. 143–152. Obdržimo digitalne dokumente pri življenju: razvoj slovenskega e-arhiva (e-arh. si) do danes in v prihodnje. V: Smartdoc by Media.doc 2015. Ljubljana: Media.doc, Dru- štvo informatikov, dokumentalistov in mikrofilmarjev, 2015, str. 117–130. Acquisition and preservation of authentic information in a digital age. V: Public relations review. 41, (2015), iss. 2, str. 264–271 (soavtorji Karmen Uglešić, Aleš Živko- vič). Social network challenges for archives: [predavanje na konferenci Colloquia Jerzy Skowronek dedicata, Warszaw, 21–22 May 2015, Warszaw, 2015]. Darja HARAUER Pergamentne listine v Arhivu Republike Slovenije. V: Konservator-restavrator: povzetki strokovnega srečanja. Ljubljana: Skupnost muzejev Slovenije: Društvo resta- vratorjev Slovenije, 2015, str. 26 (soavtorica Blanka Avguštin Florjanovič). Gregor JENUŠ Davorin Jenko: (1835–1914). Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2015 (ure- dnik). On the eve of the great war: political concepts, conspiracies and theories. Ljublja- na: Založba ZRC, 2015 (recenzent). Uredniški predgovor. V: Davorin Jenko: (1835–1914). Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2015. str. 5–6 (soavtor Franc Križnar). Novela ZVDAGA - korak naprej?: dostop do arhivskega gradiva z osebnimi po- datki doma in na tujem. V: Arhivi na razpotju: zbornik referatov: 27. zborovanje / [27. zborovanje Arhivskega društva Slovenije, Ptuj, 15. do 16. oktober 2015]. Ljubljana: Ar- hivsko društvo Slovenije, 2015, str. 18–29 (soavtorica Vanja Pfajfar). Davorin Jenko in kulturno življenje v drugi polovici 19. stoletja. V: Davorin Jenko: (1835–1914). Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2015, str. 22–37. Slovenci in velika vojna (1914–1918): slovenska razdvojenost med zvestobo ce- sarju in željo po narodni avtonomiji. V: Studia Historica Slovenica 15 (2015), št. 2, str. 301–319. Davorin Jenko: (1835–1914): razstava v »Narodno pozorište u Beogradu. Muzej«, 16. maja 2015, Beograd (soavtorji Jelica Reljić, Jelica Stevanovič, Franc Križnar). Kolektivna krivda Nemcev na Slovenskem med drugo svetovno vojno in njene posledice: [predavanje na znanstvenem simpoziju Leto 1945: sedem desetletij po veliki prelomnici, Maribor, 2. dec. 2015]. Davorin Jenko: (1835–1914): razstava v Arhivu Republike Slovenije, Ljubljana, od 24. 11. 2014 do 16. 1. 2015 (soavtorja Jelica Reljić, Franc Križnar). Mateja JERAJ Kazenski proces proti Črtomirju Nagodetu in soobtoženim: študija in prikaz pro- cesa. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2015 (izbor, uredništvo, pisec študije; soav- torica Jelka Melik). Protejska vloga arhivista in sodobna ureditev arhivskega prava. V: Arhivi na raz- potju: zbornik referatov: 27. zborovanje / [27. zborovanje Arhivskega društva Slovenije, Ptuj, 15. do 16. oktober 2015]. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 2015, str. 130–135 (soavtorica Jelka Melik). Arhivsko pravo in ureditev varovanja dokumentarnega ter arhivskega gradiva. V: Atlanti 24, št. 2 (2015), str. 121–127 (soavtorica Jelka Melik). Nagodetov proces: štiri desetletja pozneje: informacija Javnega tožilstva Soci- alistične republike Slovenije o pobudi za obnovo kazenskega procesa proti Črtomirju Nagodetu in soobtoženim. V: Arhivalija meseca, oktober 2015 (soavtorica Jelka Melik). 321 Letnik 39 (2016), št. 2 Nagodetov proces - zrcalo pravne države. V: Brezpravje »v imenu ljudstva«. Lju- bljana: Študijski center za narodno spravo, 2015 (soavtorica Jelka Melik). Slovensko kazensko sodstvo v letu 1945: [predavanje na znanstvenem simpoziju Leto 1945: sedem desetletij po veliki prelomnici, Maribor, 1. dec. 2015] (soavtorica Jelka Melik). Nagodetov proces - zrcalo pravne države: V: Znanstveni posvet Brezpravje v ime- nu ljudstva, Ljubljana, 10. december 2015. Ljubljana: Študijski center za narodno spra- vo, 2015 (soavtorica Jelka Melik). Danijela JURIČIĆ ČARGO Reformirani urbarji deželnoknežjih posestev (na ozemlju pod upravo kranjskega deželnega vicedoma). V: Dolga zgodovina urbarjev. Ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 2015, str. 16–18. Reformirani urbarji deželnoknežjih posestev (na ozemlju pod upravo kranjskega deželnega vicedoma): [prispevek na znanstvenem posvetu Dolga zgodovina urbarjev, Atrij ZRC SAZU, Ljubljana, Novi trg 2, 20. oktober 2015]. Arhivi – zakladnice spomina: pregledna razstava slovenske arhivske dediščine: Narodni muzej Slovenije - Metelkova, Ljubljana, od 5. marca do 10. maja 2015 (soavto- rica). Arhivi – zakladnice spomina: potujoča razstava slovenske arhivske dediščine, Ptuj, Zgodovinski arhiv na Ptuju, 3. dec. 2015 do 1. feb. 2016 (soavtorica). Alenka KAČIČNIK GABRIČ Kmečke služnosti na Snežniku. V: SLO: časi, kraji, ljudje, št. 6 (2015), str. 16–21. Mohoričeve skice udeležencev mednarodne konference. V: Arhivalija meseca, marec 2015. Jasmina KOGOVŠEK Analiza izvajanja usposabljanj uslužbencev, ki delajo z dokumentarnim gradivom in ponudnikov storitev, na primerih Arhiva RS in Zgodovinskega arhiva Celje. V: Arhivi na razpotju: zbornik referatov: 27. zborovanje / [27. zborovanje Arhivskega društva Slo- venije, Ptuj, 15. do 16. oktober 2015]. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 2015, str. 46–56 (soavtorici Bojana Aristovnik, Vesna Gotovina). Matevž KOŠIR Zgodovina prostozidarstva na Slovenskem. Ljubljana: Modrijan, 2015. Avstrijski ovaduhi so imeli veliko domišljije. V: Delo 57 (27. jun. 2015), št. 147 = Sobotna priloga (27. jun. 2015), str. 4–6 (intevjuvanec). Kazenski proces proti Črtomirju Nagodetu in soobtoženim: študija in prikaz proce- sa. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2015 (urednik). Lu Songling: 90 niandai zhongqi yilai lianjie Siluoweniya gongheguo danganguan he Zhongguo guojia danganju de xidai. V: Siluowenniya zai Zhongguo de wen hua shi zhe. Zhengzhou Shi: Daxiang chubanshe, 2015, str. 3–5. Razgibano diplomatsko in prostozidarsko življenje dr. Stanoja Mihajlovića ter njegov tragični konec leta 1946 na Kozjaku. V: SLO: časi, kraji, ljudje (2015), št. 7, str. 56–59. Vinzenz Ferrer Klun (Vinko Fereri Klun). Vorsitzender des Zentral-Aktions-Ko- mitees für Freimaurerei in Österreich 1874–1875. V: Quatuor Coronati Berichte. Wien: Löcker, 2015, str. 283–294. »Tovrstnih raziskav pri nas do srede osemdesetih let ni bilo«: Zgodovina prosto- zidarstva na Slovenskem, Matevž Košir, Modrijan, 2015, t. v., 528 str. V: Bukla 11 (2015), št. 114, str. 46 (intervjuvanec). Zgodovina prostozidarstva na Slovenskem - od prvih začetkov do Udbinih črnih seznamov. 1, Jurij Vega in njegova goreča želja. V: Nedeljski dnevnik 53 (16. dec. 2015), št. 50, str. 23. 322 Bibliografija arhivskih delavcev v letu 2015 || Bibliography of Archivists in 2015 Zgodovina prostozidarstva na Slovenskem - od prvih začetkov do Udbinih črnih seznamov. 2, Slikar zanetil spor med Beogradom in Zagrebom. V: Nedeljski dnevnik 53 (23. dec. 2015), št. 51 str. 23. Zgodovina prostozidarstva na Slovenskem - od prvih začetkov do Udbinih čr- nih seznamov. 3, Vohun iz »protiljudske organizacije«. V: Nedeljski dnevnik 53 (30. dec. 2015), št. 52, str. 21. Zgodovina prostozidarstva na Slovenskem - od prvih začetkov do Udbinih črnih seznamov. 4, Iz teme pred kamere in žaromete. V: Nedeljski dnevnik 54 (6. jan. 2016), št. 1 str. 21. Matevž Košir: Zgodovina prostozidarstva na Slovenskem - od prvih začetkov do Udbinih črnih seznamov. 5, Na vzhodu dovzetnejši za kvarne vplive. V: Nedeljski dnevnik 54 (13. jan. 2016), št. 2, str. 21. Jernej KRIŽAJ Vojašnica v Kranju od prve polovice 19. stoletja do začetka druge svetovne vojne. V: Kranjski zbornik 2015. Kranj: Mestna občina Kranj, 2015, str. 85–93. Projekt »Triglavske žičnice«. V: Arhivalija meseca, maj 2015. Beograd Srbija. V: Evidentiranje arhivskega gradiva v tujini 11 (2015), št. 2, str. 31–36. Jelka MELIK Kazenski proces proti Črtomirju Nagodetu in soobtoženim: študija in prikaz pro- cesa. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2015 (izbor, uredništvo, pisec študije; soav- torica Mateja Jeraj). Protejska vloga arhivista in sodobna ureditev arhivskega prava. V: Arhivi na raz- potju: zbornik referatov: 27. zborovanje / [27. zborovanje Arhivskega društva Slovenije, Ptuj, 15. do 16. oktober 2015]. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 2015, str. 130–135 (soavtorica Mateja Jeraj). Arhivsko pravo in ureditev varovanja dokumentarnega ter arhivskega gradiva. V: Atlanti 24, (2015) št. 2, str. 121–127 (soavtorica Mateja Jeraj). Nagodetov proces: štiri desetletja pozneje: informacija Javnega tožilstva Soci- alistične republike Slovenije o pobudi za obnovo kazenskega procesa proti Črtomirju Nagodetu in soobtoženim. V: Arhivalija meseca, oktober 2015 (soavtorica Mateja Jeraj). Slovensko kazensko sodstvo v letu 1945: predavanje na znanstvenem simpoziju Leto 1945: sedem desetletij po veliki prelomnici, Maribor, 1. dec. 2015 (soavtorica Mateja Jeraj). Besede življenja. 2, Jezusova pot. Ljubljana: Brat Frančišek, 2015 (soavtorja Silvin Krajnc, Živa Melik). Dostupnost arhivske građe - jedan od največjih problema modernih arhiva. V: Arhivska praksa 18 (2015), str. 288–301 (popisala, soavtorica Aida Škoro Babić). Sodna veja oblasti in arhivi. V: Tehnični in vsebinski problemi klasičnega in elek- tronskega arhiviranja. Materialno varstvo arhivskega gradiva [Elektronski vir]: zbornik mednarodne konference, [Radenci, 15.–17. april]. Maribor: Pokrajinski arhiv, 2015, str. 123–133. Beograd, Srbija. V: Evidentiranje arhivskega gradiva v tujini 11 (2015), št. 2, str. 43–55 (popisala, sopopisovalka Aida Škoro Babić). Nagodetov proces - zrcalo pravne države: V: Znanstveni posvet Brezpravje v imenu ljudstva, Ljubljana, 10. december 2015. Ljubljana: Študijski center za narodno spravo, 2015 (soavtorica Mateja Jeraj). Nagodetov proces - zrcalo pravne države. V: Brezpravje »v imenu ljudstva«. Lju- bljana: Študijski center za narodno spravo, 2015 (soavtorica Mateja Jeraj). Besede življenja. 2, Jezusova pot. Ljubljana: Brat Frančišek, 2015 (soavtorja Silvin Krajnc, Živa Melik). 323 Letnik 39 (2016), št. 2 Andrej NARED Arhivi – zakladnice spomina: vodnik po razstavi. Ljubljana [etc.]: Arhiv Republike Slovenije [etc.], 2015 (urednik). »Take pomoči ne bomo več zahtevali« [Elektronski vir]: zaščitno pismo nadvojvo- de Ernesta Železnega za kranjsko plemstvo. V: Arhivalija meseca, april 2015. Joachim Kemper - Jure Volčjak - Martin Armgart (ur.): Regesten Kaiser Friedrichs III. (1440-1493) nach Archiven und Bibliotheken geordnet. Heft 29: Die Urkunden und Briefe aus den Archiven und Bibliotheken der Republik Slowenien, Teil 1: Die staatli- chen, kommunalen und kirchlichen Archive in der Stadt Laibach/Ljubljana, Wien - Köln - Weimar: Böhlau, 2014. V: Arhivi 38 (2015), št. 1, str. 213–215. Povabilo v zakladnice spomina. V: Arhivi – zakladnice spomina. Ljubljana [etc.]: Arhiv Republike Slovenije [etc.], 2015, str. 3–5. Carniolan charters of liberties: predavanje na mednarodni konferenci Magna Carta 1215: vzporednice in vplivi - omejevanje samovolje nosilcev oblasti in uveljavlja- nje svoboščin posameznika kot proces: ob 800. obletnici angleške Magne Carte 1215, Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta, 22. oktober 2015. Arhivi brez predznaka (pregledna razstava slovenske kulturne dediščine): oddaja Sveto in svet, TVS1, 8. 5. 2015 (gost v studiu). Arhivi – zakladnice spomina: pregledna razstava slovenske arhivske dediščine: Narodni muzej Slovenije - Metelkova, Ljubljana, od 5. marca do 10. maja 2015 (soavtor; zasnova in vodenje projekta). Arhivi – zakladnice spomina: predavanje iz cikla »Prvi torek v mesecu«, Narodni muzej Slovenije - Metelkova, 3. marec 2015 Zapisano ostane: 70 let Arhiva Republike Slovenije: razstava, park pred Arhivom Republike Slovenije, 9. 12. 2015 (soavtorica Marija Grabnar). Arhivi – zakladnice spomina: potujoča razstava slovenske arhivske dediščine, Ptuj, Zgodovinski arhiv na Ptuju, 3. dec. 2015 do 1. feb. 2016 (soavtor; zasnova in vode- nje projekta). Anja PAULIČ European Archival Records and Knowledge Preservation (E-ARK) Project: goals and achievements : an overview. V: Atlanti 25 (2015), št.1, str. 237–244. Beograd, Srbija. V: Evidentiranje arhivskega gradiva v tujini 11 (2015), št. 2, str. 102–108 (popisala, soavtorica Mojca Tušar). Nataša PETELIN Reševanje ožganega gradiva na primeru dokumentov Sedmega korpusa. V: Kon- servator-restavrator: povzetki strokovnega srečanja. Ljubljana: Skupnost muzejev Slo- venije: Društvo restavratorjev Slovenije, 2015, str. 25. Vanja PFAJFAR Novela ZVDAGA - korak naprej?: dostop do arhivskega gradiva z osebnimi po- datki doma in na tujem. V: Arhivi na razpotju: zbornik referatov: 27. zborovanje / [27. zborovanje Arhivskega društva Slovenije, Ptuj, 15. do 16. oktober 2015]. Ljubljana: Ar- hivsko društvo Slovenije, 2015, str. 18–29 (soavtor Gregor Jenuš). Olga PIVK Deželna gradbena direkcija v Ljubljani in razvoj gradbene službe od 18. stoletja do leta 1918. V: Arhivi 38 (2015), št. 1, str. 145–160. Lucija PLANINC Delavnica, namenjena spoznavanju analogne barvne fotografije in digitalnega ti- ska. V: Arhivi 38 (2015) št. 1, str. 199–211. Priprava arhivskega gradiva za razstavo Arhivi zakladnice spomina v Narodnem muzeju Slovenije, 5. marec–10. maj 2015. V: Konservator-restavrator: povzetki strokov- 324 Bibliografija arhivskih delavcev v letu 2015 || Bibliography of Archivists in 2015 nega srečanja. Ljubljana: Skupnost muzejev Slovenije: Društvo restavratorjev Slovenije, 2015, str. 105. Maja POVALEJ Beograd, Srbija. V: Evidentiranje arhivskega gradiva v tujini 11 (2015), št. 2, str. 37–42. Branko RADULOVIČ Tujski promet in propaganda v Sloveniji v času med vojnama. V: Arhivalija mese- ca, september 2015. Tatjana RAHOVSKY ŠULIGOJ Restavriranje načrta za OŠ Murska Sobota arhitekta Ferija Novaka. V: Konserva- tor-restavrator: povzetki strokovnega srečanja. Ljubljana: Skupnost muzejev Slovenije: Društvo restavratorjev Slovenije, 2015, str. 24. Marta RAU SELIČ. Petdeset let filma Zvezdica Zaspanka. V: Arhivalija meseca, avgust 2015. Tatjana REZEC STIBILJ Od Grossmanna do Grossmanna: arhiviranja in ohranjanje slovenskega filma v Slovenskem filmskem arhivu pri Arhivu Republike Slovenije. V: Slovenski film v sliki, glasbi in besedi. Ljutomer: Gimnazija Franca Miklošiča, 2015, str. 77–88 (soavtor Alojzij Teršan). Alenka STARMAN ALIČ Milijon 289 tisoč 369 za samostojno Slovenijo: elektronska podatkovna zbirka »Plebiscit 1990« in vloga arhivov pri ohranjanju zgodovinskega spomina. V: Arhivalija meseca, december 2015 (soavtor Gregor Završnik). Vladimir SUNČIČ Filmsko gradivo Slovenskega filmskega arhiva pri Arhivu Republike Slovenije. Pu- blikacije Arhiva Republike Slovenije. Inventarji. Serija Zbirke; zv. 8. Ljubljana: Arhiv Re- publike Slovenije, 2015. Jože ŠKOFLJANEC Provinca v redovnih skupnostih manjših bratov notranjeavstrijskih dežel v zgo- dnjem novem veku. V: Redovna umetnost in njen kontekst. Ljubljana: Umetnostnozgodo- vinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU, 2015. (Acta historiae artis Slovenica,; 20/2, 2015), str. 57–70, 156. Redovna umetnost in njen kontekst. Ljubljana: Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU, 2015, (Acta historiae artis Slovenica; 20/2, 2015) (preva- jalec). Avtorske pravice in njih plačilo. V: Arhivalija meseca, julij 2015. Aida ŠKORO BABIĆ Upravljanje, vrednotenje in dolgoročna hramba e-gradiva: vloga arhivistov in in- formatikov. V: Atlanti 25 (2015), št. 1, str. 217–224. Arhivist, quo vadis? V: Arhivi na razpotju: zbornik referatov: 27. zborovanje / [27. zborovanje Arhivskega društva Slovenije, Ptuj, 15. do 16. oktober 2015]. Ljubljana: Ar- hivsko društvo Slovenije, 2015, str. 121–129 (soavtorica Zdenka Semlič Rajh). Dostupnost arhivske građe - jedan od največjih problema modernih arhiva. V: Arhivska praksa 18 (2015), str. 288–301 (soavtorica Jelka Melik). Dostop do arhivskega gradiva druge svetovne vojne - nekateri pristopi pri izva- janju določb ZVDAGA-A. V: Tehnični in vsebinski problemi klasičnega in elektronskega 325 Letnik 39 (2016), št. 2 arhiviranja. Materialno varstvo arhivskega gradiva [Elektronski vir]: zbornik mednaro- dne konference, [Radenci, 15.–17. april]. Maribor: Pokrajinski arhiv, 2015, str. 246–247. Beograd, Srbija. V: Evidentiranje arhivskega gradiva v tujini 11 (2015) št. 2, str. 43–55 (popisala, sopopisovalka Jelka Melik). Vojaško kazensko sodstvo v letu 1945: predavanje na znanstvenem simpoziju Leto 1945: sedem desetletij po veliki prelomnici, Maribor, 1. dec. 2015. Značaj partizanskih ratnih vojnih sudova u izgradnji nove vlasti: predavanje na Naučni konferenciji Odnosi Bosne i Hercegovine sa susjedima kroz historiju, Tuzla, 19. 11. 2015. Značaj 1945. godine u pregledu stanja arhivske građe pravosuđa: predavanje na konferenci Savjetovanje arhivskih radnika BiH, Sarajevo, 22. 5. 2015. Davorin Jenko: (1835–1914): razstava v Arhivu Republike Slovenije, Ljubljana, od 24. 11. 2014 do 16. 1. 2015 (prevajalka). Gašper ŠMID Beograd, Srbija. V: Evidentiranje arhivskega gradiva v tujini 11 (2015), št. 2, str. 56–86. Dostopnost in nedostopnost zdravstvene dokumentacije. V: Tehnični in vsebinski problemi klasičnega in elektronskega arhiviranja. Materialno varstvo arhivskega gradiva [Elektronski vir]: zbornik mednarodne konference, [Radenci, 15.–17. april]. Maribor: Pokrajinski arhiv, 2015, str. 249–260 (soavtor Žarko Štrumbl). Evidentiranje arhivskega gradiva v tujini 11 (2015), št. 1,2. Ljubljana: Arhiv Repu- blike Slovenije, 2015 (urednik). Žarko ŠTRUMBL Beograd, Srbija. V: Evidentiranje arhivskega gradiva v tujini 11 (2015), št. 2, str. 87–98. Dostopnost in nedostopnost zdravstvene dokumentacije. V: Tehnični in vsebinski problemi klasičnega in elektronskega arhiviranja. Materialno varstvo arhivskega gradiva [Elektronski vir]: zbornik mednarodne konference, [Radenci, 15.–17. april]. Maribor: Pokrajinski arhiv, 2015, str. 249–260 (soavtor Gašper Šmid). Polona TROBEC MLAKAR Beograd, Srbija. V: Evidentiranje arhivskega gradiva v tujini 11 (2015) št. 2, str. 99–101. Lojz TRŠAN Od Grossmanna do Grossmanna: arhiviranja in ohranjanje slovenskega filma v Slovenskem filmskem arhivu pri Arhivu Republike Slovenije. V: Slovenski film v sliki, glasbi in besedi. Ljutomer: Gimnazija Franca Miklošiča, 2015, str. 77–88 (soavtorica Ta- tjana Rezec Stibilj). »Le vstani, dobiš vse kar ti gre«: kmečki upori na smledniškem gospostvu. Smle- dnik: KS, 2015. Mojca TUŠAR Beograd, Srbija. V: Evidentiranje arhivskega gradiva v tujini 11 (2015), št. 2, str. 102–108 (soavtorica Anja Paulič). Jedert VODOPIVEC Ptujski izvod Gratae posteritati: poškodbe in analiza barvnih snovi z metodo PIXE. V: Časopis za zgodovino in narodopisje 86 (2015), n. v. 51, zv. 2/3 str. 87–104 (so- avtorja Žiga Šmit, Helena Fajfar). Ptuj Gratae Posteritati, 1560: materials, structure and damages. V: Zajedničko, a različito - načela interoperabilnosti u AKM zajednici / 19. seminar Arhivi, knjižnice, muzeji: mogućnosti suradnje u okruženju globalne informacijske infrastrukture, Rovinj, 25.–27. studenoga 2015. Zagreb: Hrvatsko knjižničarsko društvo, 2015, str. 36. 326 Bibliografija arhivskih delavcev v letu 2015 || Bibliography of Archivists in 2015 Bible revived: paper and 30 min film. V: Zajedničko, a različito - načela interope- rabilnosti u AKM zajednici / 19. seminar Arhivi, knjižnice, muzeji: mogućnosti suradnje u okruženju globalne informacijske infrastrukture, Rovinj, 25.–27. studenoga 2015. Za- greb: Hrvatsko knjižničarsko društvo, 2015, str. 10. Poletna šola Ligatus 2014. V: Konservator-restavrator: povzetki strokovnega sre- čanja. Ljubljana: Skupnost muzejev Slovenije: Društvo restavratorjev Slovenije, 2015, str. 98. Bible revived: paper and film: predavanje na posvetovanju 19. seminar Arhivi, knjižnice, muzeji: mogućnosti suradnje u okruženju globalne informacijske infrastruktu- re, Rovinj, 25. studenog 2015 na temu Zajedničko, a različito - načela interoperabilnosti u AKM zajednici. Trajnost in obstojnost arhivskih dokumentov: predavanje iz cikla Prvi torek v me- secu, 7. 4. 2015, Narodni muzej Slovenije – Metelkova. Arhivi brez predznaka (pregledna razstava slovenske kulturne dediščine): oddaja Sveto in svet, TVS1, 8. 5. 2015 (gostja v studiu). Jure VOLČJAK Arhivi na razpotju: zbornik referatov: 27. zborovanje / [27. zborovanje Arhivske- ga društva Slovenije, Ptuj, 15. do 16. oktober 2015]. Ljubljana: Arhivsko društvo Slove- nije, 2015 (urednik). Škofijski arhiv Ljubljana: inventar fonda ŠAL 2. Del 1, Fasc. 1–19. Ljubljana: Nad- škofija, 2015 (recenzent). Kronika duhovnije Trzin do leta 1938. Ljubljana: Salve, 2015 (prevajalec). Dobrova v vizitacijskih zapisnikih ljubljanskih škofov 17. in 18. stoletja. V: Marija v leščevju. Ljubljana: Salve, 2015, str. 179–196. A guide to archival records of World War I. V: Together / 1st International Confe- rence of State Archives from Slavic Countries, September 24th–26th 2015, Ljubljana, Slo- venia. - Ljubljana: Forum of Slavic Cultures: Archives of the Republic of Slovenia, 2015. str. 29. Trst, Italija. V: Evidentiranje arhivskega gradiva v tujini 11 (2015) št. 1, str. 7 (so- popisovalka Lilijana Žnidaršič Golec). Videm, Italija. Evidentiranje arhivskega gradiva v tujini 11 (2015), št. 1, str. 8–44 (sopopisovalka Lilijana Žnidaršič Golec). A guide to archival records of World War I: predavanje v sklopu 1st International Conference of State Archives from Slavic Countries, 25. 9. 2015, Ljubljana. Preurejanje škofijskih meja na Kranjskem sredi 18. stoletja: predlog združitve go- riške nadškofije in ljubljanske škofije iz leta 1758: [Historični seminar ZRC SAZU, Mala dvorana ZRC SAZU, 23. 4. 2015] Arhivi: glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije. Ljubljana: Arhivsko dru- štvo Slovenije (urednik). Gregor ZAVRŠNIK Milijon 289 tisoč 369 za samostojno Slovenijo: elektronska podatkovna zbirka »Plebiscit 1990« in vloga arhivov pri ohranjanju zgodovinskega spomina. V: Arhivalija meseca, december 2015 (soavtorica Alenka Starman Alič). Lilijana ŽNIDARŠIČ GOLEC Cerkvene ustanove in službe v zgodnjem novem veku na Slovenskem: škofovstvo, arhidiakonatstvo, župništvo. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2015. Trenja med katoličani in protestanti v Ljubljani v drugi polovici 16. stoletja. V: Stati inu obstati (2015), št. 21–22, str. 153–164, 368–369. Duhovna oskrba Dobrove pred letom 1723. V: Marija v leščevju. Ljubljana: Salve, 2015, str. 151–162. Kaj so urbarji in kateri je najstarejši urbar v Sloveniji? V: SLO: časi, kraji, ljudje (2015), št. 8, str. 18–23. 327 Letnik 39 (2016), št. 2 Dolga zgodovina urbarjev: [znanstveni posvet in priložnostna razstava, Atrij ZRC SAZU, Novi trg 2, Ljubljana, 20. oktober 2015: program in povzetki referatov.] Ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 2015 (urednica). Urbarji in zemljiška knjiga [Slikovno gradivo]: [plakat na priložnostni razstavi Dolga zgodovina urbarjev, Atrij ZRC SAZU, Ljubljana, 20.–30. oktober 2015] (soavtor Stane Granda). Dolga zgodovina urbarjev in poti njihovega raziskovanja. V: Dolga zgodovina ur- barjev. Ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 2015, str. 5–7. Trst, Italija. V: Evidentiranje arhivskega gradiva v tujini 11 (2015) št. 1, str. 7 (so- popisovalec Jure Volčjak). Videm, Italija. V: Evidentiranje arhivskega gradiva v tujini 11 (2015), št. 1, str. 8–44 (sopopisovalec Jure Volčjak). Primož Trubar in Trst: novi podatki in novi poudarki: [predavanje v Društvu slo- venskih izobražencev v Trstu, Peterlinova dvorana, 8. junij 2015]. Urbar Kajetana grofa Wildensteina iz leta 1738: [predavanje na posvetovanju »Ljubljanske križanke: ob tristoletnici dokončanja baročne cerkve Marije Pomočnice«, Ljubljana, Križanke, Viteška dvorana, 6. 11. 2015]. O konceptu in namenih posveta: [prispevek na znanstvenem posvetu Dolga zgo- dovina urbarjev, Atrij ZRC SAZU, Ljubljana, Novi trg 2, 20. oktober 2015]. Župljani Iga proti župnijski duhovščini v letu 1782: upor proti nujnim reformam ali protci »novi veri«?: [Historični seminar ZRC SAZU, Mala dvorana ZRC SAZU, 31. 3. 2015]. ZGODOVINSKI ARHIV CELJE Bojana ARISTOVNIK Analiza izvajanja usposabljanj uslužbencev, ki delajo z dokumentarnim gradivom in ponudnikov storitev na primerih Arhiva RS in Zgodovinskega arhiva Celje. V: Arhivi na razpotju: zbornik referatov: 27. zborovanje / [27. zborovanje Arhivskega društva Slo- venije, Ptuj, 15. do 16. oktober 2015]. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 2015, str. 46–56 (soavtorici: Vesna Gotovina, Jasmina Kogovšek). Arhiviranje in dostopnost zdravstvenih podatkov v Splošni bolnišnici Celje in v fondu Splošna bolnišnica Celje v Zgodovinskem arhivu Celje. V: Varovanje osebnih po- datkov pacientov v praksi 2015, Univerzitetna psihiatrična klinika Ljubljana, str. 46–55 (soavtorice: Andreja Zelič, Mateja Zelič, Nataša Horjak Deželak). Po zdravje v reformirane zavode, Zdravstvo. V: Dekade: devetdeseta, 1990–1999 @Celje. Zgodovinski arhiv Celje, Celje, 2015, str. 48–53. Borut BATAGELJ Dekade: devetdeseta: 1990–1999 @Celje. Celje: Zgodovinski arhiv, 2015 (urednik in avtor). Z vlakom čez mejo = Vlakom preko granice. Celje [etc.]: Zgodovinski arhiv [etc.], 2015 (urednik in avtor). Šport v Celju od začetkov do leta 1945. V: 125 let športa v Celju. Celje: Športna zveza, 2015, str. 9–39. Arhivi v prihodnosti: Standardi in strategije. 38. avstrijski arhivski dan. V: Arhivi 38, (2015), št. 2, str. 433–435. Beograd, Srbija. Evidentiranje arhivskega gradiva v tujini 11 (2015), št. 1, str. 103–118. Beograd, Srbija. Evidentiranje arhivskega gradiva v tujini 11 (2015), št. 1, str. 119–129. Ad fontes! V: ŽIŽEK, Aleksander. ABC – arhivska Barbara Celjska. Celje: Zgodovin- ski arhiv: Pokrajinski muzej, 2015 (avtor dodatnega besedila). Knjigi na pot. V: OCVIRK, Matej. Primorske družine in priimki na Teharjah in v Štorah. Teharje: samozal., 2015 (avtor dodatnega besedila). 328 Bibliografija arhivskih delavcev v letu 2015 || Bibliography of Archivists in 2015 Tehnični in vsebinski problemi klasičnega in elektronskega arhiviranja. Materialno varstvo arhivskega gradiva [Elektronski vir]: zbornik mednarodne konference, [Raden- ci, 15.–17. april]. Maribor: Pokrajinski arhiv, 2015 (recenzent). Zima: od strahu k veselju: zgodbe domoznanske iz Kamre. V: Novi tednik NT&RC 70 (2015), 31. dec. 2015, št. 52, str. 38. V družbi starke zime: od nadloge k veselju: zimsko veselje nekdaj ni bilo samo po sebi umevno, tega letnega časa so se naši predniki bali: [intervju z dr. Borutom Batage- ljem, prvim doktorjem zgodovine smučanja v Sloveniji].V: Celjan, 11. feb. 2015, št. 735 (intervjuvanec). Borut Batagelj: kako smo Slovenci »izumljali« svojo smučarsko tradicijo. V: Večer v nedeljo, 22. feb. 2015, št. 47, str. 12–15 (intervjuvanec). Bojan HIMMELERICH Gradivo o Prvom svjetskom ratu u fondovima i zbirkama Zgodovinskog arhiva Celje, V: Arhivska praksa 18 (2015), str. 394–404. Brez dnarja ni muzke, Kultura. V: Dekade: devetdeseta: 1990–1999 @Celje, Celje: Zgodovinski arhiv Celje, 2015, str. 55–61. Sonja JAZBEC Poročilo o 27. zborovanju Arhivskega društva Slovenije, 15.–16. oktober 2015, Ptuj. V: Arhivi 38 (2015), št. 2, str. 427–430. Poročilo o 28. mednarodnem posvetovanju »Arhivska praksa 2015«, Tuzla. V: Arhi- vi 38 (2015) št. 2, str. 430–433. Država, to smo mi. V: Dekade: devetdeseta: 1990–1999@Celje. Celje: Zgodovinski arhiv Celje, 2015; str. 14–16. Dekade: devetdeseta: 1990–1999 @Celje. Celje: Zgodovinski arhiv, 2015 (uredni- ca). Jože KRANJEC Knjižice in delnice. Gospodarstvo in dinamično lastninsko preoblikovanje. V: De- kade: devetdeseta: 1990–1999 @Celje. Celje: Zgodovinski arhiv, 2015, str. 30–35. Poplava, suša, suša, poplava. Ekologija in naravne nesreče. V: Dekade: devetdese- ta: 1990–1999 @Celje. Celje: Zgodovinski arhiv, 2015, str. 36–41. Vse na enem mestu, vse se zdi dosegljivo, Denar in potrošništvo.V: Dekade: devet- deseta: 1990–1999 @Celje. Celje: Zgodovinski arhiv, 2015, str. 22–29. Vesna SIRK V šolo: reforme v vzgojnoizobraževalnih zavodih. V: Dekade: devetdeseta: 1990– 1999 @Celje. Celje: Zgodovinski arhiv, 2015, 42–46. Hedvika ZDOVC Strokovno delo arhivista skozi čas in umestitev dejavnosti v okvir javnega sektor- ja. V: Arhivi na razpotju: zbornik referatov: 27. zborovanje / [27. zborovanje Arhivskega društva Slovenije, Ptuj, 15. do 16. oktober 2015]. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 2015, str. 68–73. Železniška proga Krapina–Rogatec, str. 57–69; Železniška proga Zidani Most–Za- greb–Sisak, str. 33–46; Železniška proga Šentilj–Zidani Most, str. 9–18; Železniška proga Savski Marof– Kumrovec–Stranje, 70–79. V: Z vlakom čez mejo = Vlakom preko granice. Celje [etc.]: Zgodovinski arhiv [etc.], 2015. V novo državo (Osamosvojitev Slovenije, vojna in begunci), str. 6–11; Država to smo mi (Od volitev do družbeno upravnih sprememb), str. 14–19. V: Dekade: devetdese- ta 1990–1999 @Celje. Celje: Zgodovinski arhiv, 2015. Aleksander ŽIŽEK Boj za staro pravdo v dokumentih Zgodovinskega arhiva Celje. V: Le vkup – pun- tarski časopis. Posavski muzej Brežice, 2015. 329 Letnik 39 (2016), št. 2 Naš avto, nova hiša in računalniki. V: Dekade: devetdeseta: 1990–1999 @Celje. Ce- lje: Zgodovinski arhiv, 2015, str. 72–76. Vojna je hudič. Keith Lowe: Podivjana celina. Evropa po drugi svetovni vojni. V: Zgodovina za vse 22 (2015), št. 1, str. 81–83. 25 oseb, 3 vozovi, 7 konj, 3 opice, 2 medveda, morski prašiček in pes: Andrej Stu- den, Neprilagojeni in nevarni: podoba in status ciganov v preteklosti. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2015. V: Zgodovina za vse 22 (2015) št. 2, str. 89–90. Čas brez pravljic. Bert Savodnik, Moja vojna proti Nemcem. Celje: Muzej novejše zgodovine, 2015. V: Zgodovina za vse 22 (2015) št. 2, str. 93–94. ABC – arhivska Barbara Celjska. Celje: Zgodovinski arhiv: Pokrajinski muzej, 2015. POKRAJINSKI ARHIV KOPER Zdenka BONIN Tihotapljenje koprske in piranske soli v obdobju Beneške republike. V: Upor, na- silje in preživetje. Koper: Založba Univerza na Primorskem, 2015, str. 181–210 (soavtor Bonin, Flavio). Delovanje koprskih solin v obdobju beneške in avstrijske uprave V: Zbornik ra- dova Međunarodnog znanstvenog skupa Istarsko gospodarstvo jučer i sutra, Pazin, Pula, / Proceedings of the International scientific conference Istrian economy yesterday and tomorrow, Pazin, Pula. Pazin: Državni arhiv, 2015, str. 277– 296. Pavel Čelik. Cesarsko-kraljeva finančna straža na Slovenskem (1843–1918). Lju- bljana: Arhivsko društvo Slovenije. V: Viri 38 (2015) (urednica). Učno gradivo za arhivistiko: predmet Arhivistika, muzeologija in konservatorstvo: (za interno uporabo). Koper: Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanistične štu- dije, 2015. Zgodovina inštitucij s poudarkom na beneški upravi: (učno gradivo za arhivisti- ko - za interno uporabo): predmet Arhivistika, muzeologija in konservatorstvo. Koper: Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanistične študije, 2015. Glagolska pisna dediščina v Pokrajinskem arhivu Koper. Stanje i perspektive arhi- vske glagoljske baštine v sodelovanju DAPA, Hrvatski državni arhiv, ICARUS. Rodbina Grisoni. Objava kataloga k razstavi. Nada ČIBEJ Barčica po morju plava…V: Svetilnik – kulturni občasnik za mlade zanesenjake IX (2015) št. 1, str. 11. Sol je zdrava. V: Svetilnik – kulturni občasnik za mlade zanesenjake VIII (2015), št. 2, str. 7. Arhivi – zakladnice spomina. V: Svetilnik – kulturni občasnik za mlade zanesenjake VIII (2015), št. 3, str. 7. Vladimir DROBNJAK Možnost postavitve baze znanja v arhivih s pomočjo odprtokodnih orodij. V: Teh- nični in vsebinski problemi klasičnega in elektronskega arhiviranja. Materialno varstvo arhivskega gradiva [Elektronski vir]: zbornik mednarodne konference, [Radenci, 15.– 17. april]. Maribor: Pokrajinski arhiv, 2015, str. 403–413. Mirjana KONTESTABILE ROVIS Urad domen Koper 1807–1879 podržavljanje samostanov, škofovske mense in bratovščin. V: Zbornik radova međunarodnog znanstvenog skupa istarsko gosopdarstvo jučer i sutra. Pazin: Državni arhiv Pazin, str. 133–148. Oris nastanka posebnega šolstva na Primorskem po drugi svetovni vojni. V: Arhi- vi 38 (2015), št. 2. str. 413–426. 330 Bibliografija arhivskih delavcev v letu 2015 || Bibliography of Archivists in 2015 Enotni klasifikacijski načrt za področje vzgoje in izobraževanja. V: Arhiviranje, hramba in upravljanje dokumentov. Ljubljana: Forum Media, str. 205–212. Teja KRAŠOVEC Vojna pregnala množice ljudi V: V zaledju soške fronte. Razstavni zbornik. Ljublja- na [etc.]: Zgodovinski arhiv Ljubljana [etc.], 2015, str. 29–32. Deborah ROGOZNICA Začetki spomeniške službe v Istri/ Gli inizi della tutela dei beni culturali in Istria/ Počeci konzervatorske službe u Istri. Histria Editiones, Koper. Značilnosti gospodarskega sistema v obdobju cone B STO (1945–1947). V: Da- nijela Križman Pavlović. Zbornik radova Međunarodnog znanstvenog skupa Istarsko go- spodarstvo jučer i sutra, Pazin, Pula/Proceedings of the International scientific conference Istrian economy yesterday and tomorrow, Pazi,. Pula, str. 159–168. La Civica Commissione Archeologica di Capodistria e il suo ruolo nello sviluppo delle istituzioni di tutela, V: Začetki spomeniške službe v Istri/ Gli inizi della tutela dei beni culturali in Istria/ Počeci konzervatorske službe u Istri. Histria Editiones, Koper, str. 147–168. Organizacijske posebnosti in problemi spomeniškega varstva v koprskem okraju (1945–1962) V: Začetki spomeniške službe v Istri/ Gli inizi della tutela dei beni culturali in Istria/ Počeci konzervatorske službe u Istri. Histria Editiones, Koper, str. 243–278. POKRAJINSKI ARHIV MARIBOR Ivan FRAS Beseda odgovornega urednika. V: Tehnični in vsebinski problemi klasičnega in ele- ktronskega arhiviranja. Materialno varstvo arhivskega gradiva [Elektronski vir]: zbor- nik mednarodne konference, [Radenci, 15.–17. april]. Maribor: Pokrajinski arhiv, 2015, str. 13–14. Tehnični in vsebinski problemi klasičnega in elektronskega arhiviranja. Materialno varstvo arhivskega gradiva [Elektronski vir]: zbornik mednarodne konference, [Raden- ci, 15.–17. april]. Maribor: Pokrajinski arhiv, 2015 (urednik). Gradivo za zgodovino Maribora. Maribor: Pokrajinski arhiv (1975–) (urednik). Nina GOSTENČNIK Mednarodna znanstvena konferenca Tehnični in vsebinski problemi klasičnega in elektronskega arhiviranja, Radenci, 15.–17. april 2015. V: Arhivi 38 (2015), št. 2, str. 502–504. Međunarodna znanstvena konferencija »Tehnični in vsebinski problemi klasič- nega in elektronskega arhiviranja«, Radenci, 15.–17. aprila 2015. V: Arhivska praksa 18 (2015), str. 583–585. Arhiv in arhivska zakonodaja: [vabljeno predavanje na] Posvet za predsednike ko- misij za veterane v gasilskih organizacijah, 14. november 2015, Izobraževalni center za zaščito in reševanje na Igu. Obrada građe privrednih organizacija preuzetih u vrijeme tranzicije: [predavanje na] Savjetovanje arhivskih radnika BiH, 20.–22. maj 2015, hotel »Hollywood«, dr. Musta- fe Pintola 23, Ilidža, Sarajevo. Leto 1945: sedem desetletij po veliki prelomnici: znanstveni simpozij: Maribor, 1.–2. december 2015, kadetnica, Engelsova ulica 15, Maribor. Maribor, 2015 (urednica). Gradivo za zgodovino Maribora. Maribor: Pokrajinski arhiv (1975–) (urednica). Tehnični in vsebinski problemi klasičnega in elektronskega arhiviranja. Materialno varstvo arhivskega gradiva [Elektronski vir]: zbornik mednarodne konference, [Raden- ci, 15.–17. april]. Maribor: Pokrajinski arhiv, 2015 (urednica, prevajalka, lektorica). LEŠNIK, Sabina. Maribor v letu 1965: razstava fotografij. Katalogi, zv. 41. Maribor: Pokrajinski arhiv, 2015 (grafična oblikovalka). 331 Letnik 39 (2016), št. 2 Mojca HORVAT Arhivi v mreži koordinatorjev kulturno-umetnostne vzgoje. V: Arhivi na razpotju: zbornik referatov: 27. zborovanje / [27. zborovanje Arhivskega društva Slovenije, Ptuj, 15. do 16. oktober 2015]. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 2015, str. 136–142. Urbarji v stoletju pred zemljiško odvezo. V: Dolga zgodovina urbarjev: znanstveni posvet in priložnostna razstava, Atrij ZRC SAZU, Novi trg 2, Ljubljana, 20. oktober 2015: program in povzetki referatov. Ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 2015, str. 23–26. Gradec, Avstrija. Evidentiranje arhivskega gradiva v tujini 11 (2015), št. 1, str. 45–52. Arhivi – spomina: [potujoča razstava slovenske arhivske dediščine, Ptuj, Zgodo- vinski arhiv na Ptuju, 3. dec. 2015 do 1. feb. 2016] (soavtorica). Arhivi – zakladnice spomina: [pregledna razstava slovenske arhivske dediščine : Narodni muzej Slovenije - Metelkova, Ljubljana, od 5. marca do 10. maja 2015]. Dolga zgodovina urbarjev: [priložnostna razstava na znanstvenem posvetu]. Lju- bljana, Arhiv Republike Slovenije Zvezdarska 2. november 2015–4. januar 2016 (soav- torica, fotografinja). Dolga zgodovina urbarjev: [priložnostna razstava na znanstvenem posvetu]. Lju- bljana, Atrij ZRC SAZU, Novi trg 2, 19.–30. oktober 2015 (soavtorica, fotografinja). Grad na Piramidi in mesto pod njim: [razstava gradiva iz zgodovine mesta ob 850-letnici prve omembe mariborskega gradu: razstavišče Archivum v PAM, 17. okto- ber 2014 – 1. marec 2015]. Sabina LEŠNIK Maribor v letu 1965: razstava fotografij: razstava in razstavni katalog, Maribor: Pokrajinski arhiv, 2015. V: Arhivi 38 (2015), št. 2, str. 509–510. Maribor v letu 1965: razstava fotografij. Katalogi, zv. 41. Maribor: Pokrajinski ar- hiv, 2015. Maribor v letu 1965: razstava fotografij. Maribor, 15. september 2015–15. sep- tember 2016. Jure MAČEK Alojzij Trstenjak (14.6.1887–25.1.1964): (nekaj utrinkov iz poklicnega življenja Alojzija Trstenjaka). V: Spomini iz svetovne vojne 1914–1918. Viri, 10. Maribor: Pokrajin- ski arhiv, 2015, str. 5–24. Grafične in fotografske upodobitve prve svetovne vojne : »Naprej tedaj junaški roj, za dom, za drage, v hrabri boj...!«: razstava gradiva iz fonda Rodbina Gariboldi Po- krajinskega arhiva Maribor: razstavišče Had v PAM, 18. december 2014–1. maj 2015. Maribor, 2014–2015. Spomini iz svetovne vojne 1914–1918. Viri, 10. Maribor: Pokrajinski arhiv, 2015 (urednik, avtor dodatnega besedila). Leopold MIKEC AVBERŠEK Deset oporok magistra Feliksa Ferka: predavanje na slovesnosti ob stoletnici smr- ti magistra Feliksa Ferka, 20. 11. 2015 na Koreni. 2013 Tehnični in vsebinski problemi klasičnega in elektronskega arhiviranja. Maribor: Pokrajinski arhiv, 2015 (član uredniškega odbora). Lučka MLINARIČ Z vlakom čez mejo = Vlakom preko granice. Celje [etc.]: Zgodovinski arhiv [etc.], 2015 (prevajalka). Miroslav NOVAK Uticaj migracija podataka na popisivanje arhivskog gradiva. V: Arhivska praksa 18 (2015), str. 257–271. 332 Bibliografija arhivskih delavcev v letu 2015 || Bibliography of Archivists in 2015 Arhivski portal Evrope - Prilika za arhivski profesionalni razvoj na lokalnom, na- cionalnom i globalnom nivou. V: Arhivski zapisi XXI (2014), broj 1, str. 113–124. Vrednotenje arhivskega gradiva in ponovna uporaba informacij v javnem sektor- ju. V: Atlanti 24 (2015), št. 1, str. 53–59. Dolgoročna hramba, valorizacija in uporaba računov, e-računov in ter drugih hi- bridnih oblik dokumentacije. V: Tehnični in vsebinski problemi klasičnega in elektron- skega arhiviranja. Materialno varstvo arhivskega gradiva [Elektronski vir]: zbornik mednarodne konference, [Radenci, 15.–17. april]. Maribor: Pokrajinski arhiv, 2015, str. 481–494. Referenčni model Odprtega arhivskega informacijskega sistema - SIST ISO stan- dard 14721. V: Smartdoc by Media.doc 2015. Ljubljana: Media.doc, Društvo informati- kov, dokumentalistov in mikrofilmarjev, 2015, str. 131–139. Social network challenges for archives: [predavanje na konferenci Colloquia Jerzy Skowronek dedicata, Warszaw, 21–22 May 2015]. Warszaw, 2015. Archival information system in the archives: [predavanje na konferenci: Modern approaches to the management of archival material throught their life cycle, 8.–12. fe- bruar 2015, Muscat, Sultanat Oman. Muscat, 2015]. Data import, data export and related sources: [predavanje na konferenci: Modern approaches to the management of archival material throught their life cycle, 8.–12. fe- bruar 2015, Muscat, Sultanat Oman. Muscat, 2015]. Hramba in strokovna obravnava dokumentacije gasilskih organizacij: [vabljeno predavanje na] Posvet za predsednike komisij za veterane v gasilskih organizacijah, 14. november 2015, Izobraževalni center za zaščito in reševanje na Igu. Methods related to the professional activities in archives - general view : [predava- nje na konferenci: Modern approaches to the management of archival material throught their life cycle, 8.–12. februar 2015, Muscat, Sultanat Oman. Muscat, 2015]. Sequences and structures in archives: [predavanje na konferenci: Modern appro- aches to the management of archival material throught their life cycle, 8.–12. februar 2015, Muscat, Sultanat Oman. Muscat, 2015]. Tehnični in vsebinski problemi klasičnega in elektronskega arhiviranja. Maribor: Pokrajinski arhiv, 2015 (član uredniškega odbora). Tehnični in vsebinski problemi klasičnega in elektronskega arhiviranja. Materialno varstvo arhivskega gradiva [Elektronski vir]: zbornik mednarodne konference, [Raden- ci, 15.–17. april]. Maribor: Pokrajinski arhiv, 2015 (recenzent). Zdenka SEMLIČ RAJH Korisnička pitanja u arhivu: primjer Ahiva Tuzlanskog kantona. V: Arhivska pra- ksa 18 (2015), str. 302–317 (soavtorica). Tehnični in vsebinski problemi klasičnega in elektronskega arhiviranja. Materialno varstvo arhivskega gradiva [Elektronski vir]: zbornik mednarodne konference, [Raden- ci, 15.–17. april]. Maribor: Pokrajinski arhiv, 2015, str. 111–119 (soavtorica). Arhivist, quo vadis?. V: Arhivi na razpotju: zbornik referatov: 27. zborovanje / [27. zborovanje Arhivskega društva Slovenije, Ptuj, 15. do 16. oktober 2015]. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 2015, str. 121–129 (soavtorica). Ko zapoje rdeči petelin: Maribor in protipožarni predpisi v drugi polovici 18. in v 19. stoletju. V: Maribor in Mariborčani. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2015, str. 155–166. Gradec, Avstrija. Evidentiranje arhivskega gradiva v tujini 11 (2015), št. 1, str. 53–78. (soavtorica) Sejni zapisniki občinskega odbora Mestne občine Maribor: 1853–1856: kritična objava arhivskih dokumentov.V: Gradivo za zgodovino Maribora, zv. 40. Maribor: Pokra- jinski arhiv, 2015. Okupirani Maribor 1941–1945 v gradivu civilne uprave mesta Maribor. Maribor, 28. oktober 2015–30. april 2016, 2015–2016 (avtorica razstave). Avtorske pravice, arhivi in internet: [predavanje na mednarodni konfereci] Teh- nični in vsebinski problemi klasičnega in elektronskega arhiviranja. Materialno varstvo 333 Letnik 39 (2016), št. 2 arhivskega gradiva [Elektronski vir]: zbornik mednarodne konference, [Radenci, 15.– 17. april]. Maribor: Pokrajinski arhiv, 2015. Archives and emergency planning: the case of the Republic of Slovenia: [preda- vanje na mednarodni konferenci: 25th Internation archival day 2015, 19.–20. oktober 20015 Mednarodni jesenski arhivski šoli, 21.–24. oktober 2015, Trst. Trst, 2015]. Arhivi izmedju autorskih prava i dostupnosti: [predavanje na okrogli mizi arhivi- stov Hrvaške, Slovenije, Bosne in Hercegovine in vojvodine s temo: Intelektualni kapital u arhivima, 7.–8. maj 2015, Marija Bistrica, 2015]. Authority records: why we need them more than ever?: [predavanje na konferen- ci: Modern approaches to the management of archival material throught their life cycle, 8.–12. februar 2015, Muscat, Sultanat Oman. Muscat, 2015]. Controlled vocabularies: why archives need them more than ever?: [predavanje na Archival Education and Research Institut, Building the future of archvial education and resarch, University of Maryland, Collge Park, USA, 13.–17. julij 2015 College Park, 2015]. International archival standards: ISAD(G)2, ISAAR CPF 2, ISDF: [predavanje na konferenci: Modern approaches to the management of archival material throught their life cycle, 8.–12. februar 2015, Muscat, Sultanat Oman. Muscat, 2015]. Organisation of information in archives: basic archival principles: [predavanje na konferenci: Modern approaches to the management of archival material throught their life cycle, 8.–12. februar 2015, Muscat, Sultanat Oman. Muscat, 2015]. Other content oriented information : creation of headings and retrieval of infor- mation : [predavanje na konferenci: Modern approaches to the management of archival material throught their life cycle, 8.–12. februar 2015, Muscat, Sultanat Oman. Muscat, 2015]. Information management in archives: [predavanje na Mednarodni jesenski arhi- vski šoli, 21.–24. oktober 2015, Trst, Lipica. Trst 2015]. Atlanti. Semlič Rajh, Zdenka (odgovorni urednik 2014–, član uredniškega odbora 1991–2002, 2011–). Maribor: International Institute for Archival Science, 1991. Tehnični in vsebinski problemi klasičnega in elektronskega arhiviranja. Maribor: Pokrajinski arhiv, 2015 (urednica in članica uredniškega odbora). Gordana ŠÖVEGEŠ LIPOVŠEK Terezijanski urbarji za Prekmurje. V: Dolga zgodovina urbarjev: znanstveni po- svet in priložnostna razstava, Atrij ZRC SAZU, Novi trg 2, Ljubljana, 20. oktober 2015: program in povzetki referatov. Ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 2015, str. 27–31. Družbenoekonomski vidiki prekmurskih terezijanskih urbarjev = Social-econo- mic role of the Maria Theresa land registers in Prekmurje. V: Jezikoslovna in literarna misel Antona Vratuše. Petanjci: Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija; Murska Sobota: Po- murska akademsko znanstvena unija, 2015, str. 205–224. 25. mednarodni arhivski raziskovalni tabor - Nemzetközi levéltári kutatótábor : Fikšinci in Kramarovci v Sloveniji ter Kercaszomor na Madžarskem, 24. do 29. junij 2015. V: Arhivi 38 (2015), št. 2, str. 444–446. Konferenca društva madžarskih arhivistov, Gödöllő, 6. do 8. julij 2015. V: Arhivi 38 (2015), št. 2, str. 446–447. Budimpešta, Madžarska. Evidentiranje arhivskega gradiva v tujini 11 (2015), št. 1, str. 79–102. XXV. mednarodni arhivski raziskovalni tabor, Fikšinci, Kramarovci: razstava v gale- riji Osnovne šole Sveti Jurij, 24. september do 8. oktober 2015. Sveti Jurij, 2015. ŽIŽEK, Aleksander. ABC – arhivska Barbara Celjska. Celje: Zgodovinski arhiv: Po- krajinski muzej, 2015 (prevajalka). SLANA, Miroslav. Sto let hrepenenja iz strelskih jarkov: zgodba o tem, kako sta si v prvi svetovni vojni mladi vojak in mlado dekle pošiljala ganljiva pismo: Gordana Šövegeš Lipovšek, višja arhivistka Pokrajinskega arhiva. V: Nedeljski dnevnik 54, št.6, 11. februar 2015, str. 5, portret (intervjuvanka). 334 Bibliografija arhivskih delavcev v letu 2015 || Bibliography of Archivists in 2015 Boštjan ZAJŠEK Papierkrieg: Quellen zur Geschichte des Ersten Weltkrieges in Archiven Österrei- chs, Deutschlands und Tschechiens. Mitteilungen des österreichischen Staatsarchivs 57 (2014). V: Arhivi 38 (2015), št. 2, str. 505–507. Gradec, Avstrija. Evidentiranje arhivskega gradiva v tujini 11 (2015), št. 1, str. 53–78 (soavtor). Grafične in fotografske upodobitve prve svetovne vojne: »Naprej tedaj junaški roj, za dom, za drage, v hrabri boj...!«: razstava gradiva iz fonda Rodbina Gariboldi Po- krajinskega arhiva Maribor: razstavišče Had v PAM, 18. december 2014 – 1. maj 2015 (soavtor razstave). Tehnični in vsebinski problemi klasičnega in elektronskega arhiviranja. Maribor: Pokrajinski arhiv (urednik, prevajalec, član uredniškega odbora). LEŠNIK, Sabina. Maribor v letu 1965: razstava fotografij. Katalogi, zv. 41. Maribor: Pokrajinski arhiv, 2015 (lektor). Sejni zapisniki občinskega odbora Mestne občine Maribor: 1853–1856: kritična objava arhivskih dokumentov. V: Gradivo za zgodovino Maribora, zv. 40. Maribor: Pokra- jinski arhiv, 2015 (lektor). POKRAJINSKI ARHIV NOVA GORICA Lilijana VIDRIH LAVRENČIČ Odprtje soške fronte. Italijanska zasedba slovenskega ozemlja. Življenje za av- strijsko obrambno črto. Zaključni boji na soški fronti. V: V zaledju soške fronte. Razstavni zbornik. Ljubljana [etc.]: Zgodovinski arhiv Ljubljana [etc.], 2015, str. 6–11, 42–43; Ivanka URŠIČ Zapuščina slikarja, restavratorja in pedagoga Rafaela Nemca. V: Arhivi 38 (2015), št. 1, str. 185–197. V spomin Slavku Zupanu. V: Koledar Goriške Mohorjeve družbe za leto 2016. Gori- ca: Goriška Mohorjeva družba, 2015, str. 211–213. Aleksandra ČATER Zaposleni v Zgodovinskem arhivu na Ptuju od leta 1955 do danes. V: Resnice pre- teklosti hranimo za dejstva prihodnosti. Ptuj, Zgodovinski arhiv, 2015, str. 19–21. Nina GOZNIK Oddelek za gradivo uprave in pravosodja. V: Resnice preteklosti hranimo za dej- stva prihodnosti. Ptuj, Zgodovinski arhiv, 2015, str. 60–69. Olga HORVAT Čitalniška služba in uporaba arhivskega gradiva v raziskovalne namene. V: Resni- ce preteklosti hranimo za dejstva prihodnosti. Ptuj, Zgodovinski arhiv, 2015, str. 98–101. Družabno življenje zaposlenih v arhivu. V: Resnice preteklosti hranimo za dejstva prihodnosti. Ptuj, Zgodovinski arhiv, 2015, str. 150–155. Damjan LINDENTAL Arhivi – zakladnica spomina v digitalni obliki. V: Resnice preteklosti hranimo za dejstva prihodnosti. Ptuj, Zgodovinski arhiv, 2015, str. 84–91. Nataša MAJERIČ KEKEC Oddelek za gradivo družbenih dejavnosti. V: Resnice preteklosti hranimo za dej- stva prihodnosti. Ptuj, Zgodovinski arhiv, 2015, str. 76–83. Zveza vojaških invalidov Slovenije, Okrajni, krajevni ter občinski odbor 1930– 1971. V: Zbornik društva vojnih invalidov Ptuj 1995–2015. Ptuj 2015, str. 11–28. 335 Letnik 39 (2016), št. 2 Pedagoška dejavnost. V: Resnice preteklosti hranimo za dejstva prihodnosti. Ptuj, Zgodovinski arhiv, 2015, str. 122–127. Branko OBLAK Pridobivanje arhivskega gradiva v Zgodovinskem arhivu na Ptuju. V: Resnice pre- teklosti hranimo za dejstva prihodnosti. Ptuj, Zgodovinski arhiv, 2015, str. 42–47. Oddelek za gospodarstvo. V: Resnice preteklosti hranimo za dejstva prihodnosti. Ptuj, Zgodovinski arhiv, 2015, str.70–74. Maja PREVOLŠEK Arhivska knjižnica in publicistična dejavnost. V: Resnice preteklosti hranimo za dejstva prihodnosti. Ptuj, Zgodovinski arhiv, 2015, str. 128–149. Neža RAŠL Delo z uporabniki za upravne in poslovne namene. V: Resnice preteklosti hranimo za dejstva prihodnosti. Ptuj, Zgodovinski arhiv, 2015, str. 94–97. Razstavna dejavnost. V: Resnice preteklosti hranimo za dejstva prihodnosti. Ptuj, Zgodovinski arhiv, 2015, str.104–121. Dejan ZADRAVEC Oddelek za starejše gradivo. V: Resnice preteklosti hranimo za dejstva prihodnosti. Ptuj, Zgodovinski arhiv, 2015, str. 50–57 (soavtor). Razkošje na podeželju: pohištvo v ptujskem gradu. Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj- Ormož, 2014 (soavtor). Aktivno pridobivanje arhivskega gradiva z odkupom: (nekaj osnov o prezrti te- meljni dejavnosti slovenske arhivistike). V: Arhivi na razpotju: zbornik referatov: 27. zborovanje / [27. zborovanje Arhivskega društva Slovenije, Ptuj, 15. do 16. oktober 2015]. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 2015, str. 78–87. Dušan Kos: Valvasor, kuharica Ana in težave z duhom gospe Gallenberg: o pri- kazovanju duhov in reševanju nesrečnih duš na Slovenskem v zgodnjem novem veku ter o spiritističnih zgodbah Janeza Vajkarda Valvasorja. V: Kronika 62 (2014), št. 2, str. 343–345. Vogalna lepotica na Murkovi ulici. V: Ptujčan 21, 25. sep. 2015, št. 9, str. 16. Od plemiškega udobja do prizorišča smrti odsluženih vojakov: kratka zgodovina hiše na Prešernovi ulici 18. V: Ptujčan 21, 30. okt. 2015, št. 10, str. 16. Ptujska hiša notarja in arheologa Viktorja Skrabarja: kratka zgodovina hiše na Prešernovi ulici 25.V: Ptujčan 21, 27. nov. 2015, št. 11, str. 16. Od trgovske hiše do polnilnice Osterbergerjevih buteljčnih vin: kratka zgodovina hiše na Prešernovi ulici 4. V: Ptujčan 21, 24. dec. 2105, št. 24, str. 16. Katja ZUPANIČ Resnice preteklosti hranimo za dejstva prihodnosti – Ob šestdesetletnici Zgodo- vinskega arhiva na Ptuju. V: Arhivi 38 (2015), št. 2, str. 437–444. Ob našem jubileju. V: Resnice preteklosti hranimo za dejstva prihodnosti. Ptuj: Zgodovinski arhiv, 2015, str. 4–5. Zgodovinski arhiv na Ptuju od njegovih začetkov. V: Resnice preteklosti hranimo za dejstva prihodnosti. Ptuj, Zgodovinski arhiv, 2015, str. 8–35 (soavtorica). Ob dnevih evropske kulturne dediščine 2015, uvodnik. V: Ptujčan 21, št. 9, 25. september 2015, str. 2. ZGODOVINSKI ARHIV LJUBLJANA Žarko BIZJAK Neskladja med arhivskim zakonom, poročilom o delu regionalnih arhivov in apli- kacijo ScopeArchiv. V: Arhivi na razpotju: zbornik referatov: 27. zborovanje / [27. zboro- 336 Bibliografija arhivskih delavcev v letu 2015 || Bibliography of Archivists in 2015 vanje Arhivskega društva Slovenije, Ptuj, 15. do 16. oktober 2015]. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 2015, str. 36–45. Janez BREGAR Praznovanje občinskega praznika občine Žabnica 1954. Arhivalija meseca, de- cember 2015. Nataša BUDNA KODRIČ Žrtve med vojaki v 1. svetovni vojni iz Škofje Loke in Poljanske doline. V: Loški razgledi 61 (2014), str. 39–56. Elizabeta ERŽEN PODLIPNIK Za sprostitev in zabavo. V: V zaledju soške fronte. Razstavni zbornik. Ljubljana [etc.]: Zgodovinski arhiv Ljubljana [etc.], 2015, str. 40–41. Policijski prijavi zoper Ivana Groharja in njegove znance. V: Arhivalija meseca, september 2015. Milan Lorbek – politični zapornik štev. 43902. V: In prišel bo (ta) svobode dan …. Razstavni katalog. Škofja Loka: Sokolski dom, 2015. Hana HABJAN Arhivist, pristojen za ustvarjalce na področju vzgoje in izobraževanja. V: Arhi- vi na razpotju: zbornik referatov: 27. zborovanje / [27. zborovanje Arhivskega društva Slovenije, Ptuj, 15. do 16. oktober 2015]. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 2015, str. 108–115. Zlata knjiga ljubljanske normalke. Arhivalija meseca, julij 2015. Mira HODNIK Vojaške železnice. V: V zaledju soške fronte. Razstavni zbornik. Ljubljana [etc.]: Zgodovinski arhiv Ljubljana [etc.], 2015, str. 12–13. Zaostrene gospodarske razmere na Kranjskem, V: V zaledju soške fronte. Razstav- ni zbornik. Ljubljana [etc.]: Zgodovinski arhiv Ljubljana [etc.], 2015, str. 18–20. Idrija v prvem letu velike vojne. V: Idrijski razgledi LX (2015), št. 1, str. 22–28. Smugglers of mercury and mercury ore in the Loka dominion. V: Smuggling anthologies reader, MMSU Rijeka in Mestni muzej Idrija 2015, str. 196–202. Iztok HOTKO Notni zapisi filmske glasbe Marjana Kozine za filme Na svoji zemlji, Dolina miru in Kekec. Arhivalija meseca, februar 2015. Marija KOS Fotografije Trgovske šole Kranj, V: Arhivalija meseca, avgust 2015. Kranjska rodbina Mayr. V: Kranjski zbornik 2015. Kranj: Mestna občina Kranj, 2015, str. 116–124. Vojaške žičnice. V: V zaledju soške fronte. Razstavni zbornik. Ljubljana [etc.]: Zgo- dovinski arhiv Ljubljana [etc.], 2015, str. 16–17. Prisilni odvzemi zasebnega premoženja 1941–1948. Gospodje in tovariši. Kapi- talistični in socialistični razcvet Kranja 1920–1980. V: Gorenjski kraji in ljudje 38. Kranj: Gorenjski muzej, 2015, str. 51–59. Marjana KOS Ivan Vavpotič, Voščilnica očetu za god. V: Arhivalija meseca, junij 2015. Nevidni sovražnik - virus variole in boj z njim. V: Bilten (Slovensko društvo za preučevanje 18. stoletja) (2015), št. 7, str. 26–28. 337 Letnik 39 (2016), št. 2 Dunja MUŠIČ Pretekla praznovanja jubilejev Novega mesta. V: Arhivalija meseca, april 2015. Pretekla praznovanja jubilejev Novega mesta. Kruh in igre, praznovanja in gra- dnje. V: Novo mesto: piše prihodnost že 650 let: glasilo MO NM (2015), št. 1, str. 24. Tržič v arhivskem gradivu fonda Občina Tržič (1860–1920): tržiške storije in histo- rije. Gradivo in razprave 36. Ljubljana: Zgodovinski arhiv, 2015 (prevajalka). V zaledju soške fronte. Razstavni zbornik. Ljubljana [etc.]: Zgodovinski arhiv Lju- bljana [etc.], 2015 (prevajalka). Janez PIRC Preventivni varnostni ukrepi v Idriji ob 1. maju 1940. V: Arhivalija meseca, maj 2015. Mitja SADEK Arhivsko gradivo o Dolenjskih Toplicah. V: Dolenjske Toplice v odsevu časa. Do- lenjske Toplice: Občina, 2015, str. 511–523. Novomeški predsedniki in župani po drugi svetovni vojni. V: Novo mesto: 1965– 2015: zbornik ob 650-letnici Novega mesta. Novo mesto: Društvo Novo mesto, 2015, str. 236–247. Gorazd STARIHA Arhivi na razpotju - kakšnem? V: Arhivi na razpotju: zbornik referatov: 27. zbo- rovanje / [27. zborovanje Arhivskega društva Slovenije, Ptuj, 15. do 16. oktober 2015]. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 2015, str. 116–120. Začetki tržiške kanalizacije. V: Arhivalija meseca, november 2015. Tržič v arhivskem gradivu fonda Občina Tržič (1860–1920): tržiške storije in histo- rije. Gradivo in razprave 36. Ljubljana: Zgodovinski arhiv, 2015. Mestna občina Kranj v zapisnikih občinskega odbora od 1871 do 1876, V: Kranj- ski zbornik 2015. Kranj: Mestna občina Kranj, 2015, str. 104–115. Jože SUHADOLNIK Usmrtitve Franca Petriča in drugih na Suhem bajerju pod Golovcem v letih 1915 in 1916, V: Arhivalija meseca, marec 2015. Judita ŠEGA Milan Lorbek – politični zapornik štev. 43902. V: In prišel bo (ta) svobode dan …. Razstavni katalog. Škofja Loka: Sokolski dom, 2015. Iz ognjenega pekla v zavetje bolnišnic. V: V zaledju soške fronte. Razstavni zbor- nik. Ljubljana [etc.]: Zgodovinski arhiv Ljubljana [etc.], 2015, str 36–39. Beneficiji in mašne ustanove v župniji Stara Loka. A glej, na tem polju je obrodil stoteren sad. V: Zbornik Župnije sv. Jurija Stara Loka. Stara Loka, 2015, str. 177–215. Barbara ŽABOTA Al' prav se piše Khisl al' Kiesel? V: Kranjski zbornik 2015. Kranj: Mestna občina Kranj, 2015, str. 151–162. Bilo je povedano. Gruden o Suzani Gornjegrajski. V: Stati inu obstati (2015), št. 21–22, str. 285–295. Ko mrtvi spregovorijo: protestantska mrliška knjiga v luči novih raziskav. V: Kro- nika 63 (2015), št. 2, str. 187–200. Poročilo o evidentiranju arhivskega gradiva v tujini – Dunaj, Avstrija. V: Evidenti- ranje arhivskega gradiva v tujini 11 (2015) št. 1, str. 153–174 (soavtorica). Portreti. Josip Valentin Gruden (1869–1922). V: Stati inu obstati (2015), št. 21– 22, str. 337–343. Vojni ujetniki. V: V zaledju soške fronte. Razstavni zbornik. Ljubljana [etc.]: Zgodo- vinski arhiv Ljubljana [etc.], 2015, str. 33–35. 338 Bibliografija arhivskih delavcev v letu 2015 || Bibliography of Archivists in 2015 NADŠKOFIJSKI ARHIV LJUBLJANA Tone KRAMPAČ Vasi in prebivalci župnije Dobrova. V: Marija v leščevju. Župnija Dobrova pri Lju- bljani. Ljubljana: Založba Salve, 2015, str. 61–130. Julijana VISOČNIK Škofijski arhiv Ljubljana: inventar fonda ŠAL 2. Del 1, Fasc. 1–19. Priročnik, 5. Lju- bljana: Nadškofija Ljubljana, 2015. Celeians attested across the Roman Empire. V: Classica et Christiana, 2015, nr. 10, str. 509–533, Ubi erat lupa, n° 20798. V: L'Année épigraphique, 2012, str. 242. Črešnjevec (terr. de Celeia), Slovénie. V: L'Année épigraphique, 2012, str. 440. CIL, III, 1983 = Salona IV, 8. V: L'Année épigraphique, 2012, str. 450. Salone. V: L'Année épigraphique, 2012, str. 450. Balina Glavica, près d'Umljanović (municipium Magnum). V: L'Année épigraphique, 2012, str. 451–452. AIJ, 238 = ILSI, 1, 83. Gorenje Karteljevo, Slovénie. V: L'Année épigraphique, 2012, str. 458. Štatenberk (terr. de Neuiodunum), Slovénie. V: L'Année épigraphique, 2012, str. 458. Začetki župnije Toplice. V: Dolenjske Toplice v odsevu časa. Dolenjske Toplice: Ob- čina, 2015, str. 119–132. Vojaki iz rimskih avtonomnih mest na Slovenskem, ki so službovali drugod po im- periju. V: Evidence of the Roman army in Slovenia = Sledovi rimske vojske na Slovenskem. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2015, str. 305–315. Matrikula Dobrove kot zgodovinski vir. V: Marija v leščevju. Župnija Dobrova pri Ljubljani. Ljubljana: Založba Salve, 2015, str. 131–150. Jegličev dnevnik: znanstvenokritična izdaja. Celje: Celjska Mohorjeva družba: Društvo Mohorjeva družba, 2015. XIX, str. 11–31 (prevodi besedil iz latinščine). Škof Jeglič in latinščina. V: Jegličev dnevnik: znanstvenokritična izdaja. Celje: Celj- ska Mohorjeva družba: Društvo Mohorjeva družba, 2015, str. XVI, XVII. Blaž OTRIN Župnija Toplice od prehoda v ljubljansko škofijo do začetka druge svetovne voj- ne. V: Dolenjske Toplice v odsevu časa. Dolenjske Toplice: Občina, 2015, str. 133–149. Jegličev dnevnik: znanstvenokritična izdaja. Celje: Celjska Mohorjeva družba: Dru- štvo Mohorjeva družba, 2015, XIX, str. 1131 (urednik, soavtorica: Marija Čipić Rehar). Uvod. V: Jegličev dnevnik. Celje: Celjska Mohorjeva družba: Društvo Mohorjeva družba, 2015, str. VII–XII (soavtorica: Marija Čipić Rehar). Redakcijsko poročilo. V: Jegličev dnevnik. Celje: Celjska Mohorjeva družba: Dru- štvo Mohorjeva družba, 2015, str. XIII–XV (soavtorici: Cvetka Rezar, Marija Čipić Rehar). Stvarni indeks. V: Jegličev dnevnik. Celje: Celjska Mohorjeva družba: Društvo Mo- horjeva družba, 2015, str. 1115–1129. Župnija Dobrova v času državnega cerkvenstva (1784–1875). V: Marija v leščevju. Župnija Dobrova pri Ljubljani. Ljubljana: Založba Salve, 2015, str. 197–226. Župnija Dobrova v letih 1875–1940. V: Marija v leščevju. Župnija Dobrova pri Lju- bljani. Ljubljana: Založba Salve, 2015, str. 227–262. Župnija Dobrova 1954–1974. V: Marija v leščevju. Župnija Dobrova pri Ljubljani. Ljubljana: Založba Salve, 2015, 2015, str. 337–352. Marija ČIPIĆ REHAR Delo arhivista v Nadškofijskem arhivu v Ljubljani. V: Arhivi na razpotju: zbornik referatov: 27. zborovanje / [27. zborovanje Arhivskega društva Slovenije, Ptuj, 15. do 16. oktober 2015]. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 2015, str. 94–97. 339 Letnik 39 (2016), št. 2 Jegličev dnevnik: znanstvenokritična izdaja. Celje: Celjska Mohorjeva družba: Društvo Mohorjeva družba, 2015, XIX, str. 1131 (urednica, soavtor: Blaž Otrin). Uvod. V: Jegličev dnevnik. Celje: Celjska Mohorjeva družba: Društvo Mohorjeva družba, 2015, str. VII–XII (soavtor: Blaž Otrin). Redakcijsko poročilo. V: Jegličev dnevnik. Celje: Celjska Mohorjeva družba: Dru- štvo Mohorjeva družba, 2015, str. XIII–XV (soavtorija: Cvetka Rezar, Blaž Otrin). Imensko kazalo. V: Jegličev dnevnik. Celje: Celjska Mohorjeva družba: Društvo Mohorjeva družba, 2015, str. 1065–1097. Krajevno kazalo. V: Jegličev dnevnik. Celje: Celjska Mohorjeva družba: Društvo Mohorjeva družba, 2015, str. 1099–1116. Julijana Visočnik: Škofijski arhiv Ljubljana. Inventar fonda ŠAL 2, Ljubljana: Nad- škofija, 2015, 368 strani. V: Arhivi 38 (2015), št. 2, str. 499. Župnija v letih 1948–1953. V: Marija v leščevju. Župnija Dobrova pri Ljubljani. Lju- bljana: Založba Salve, 2015, str. 313–336. Dušni pastirji v župniji Dobrova. V: Marija v leščevju. Župnija Dobrova pri Ljublja- ni. Ljubljana: Založba Salve, 2015, str. 527–560. France Martin DOLINAR »Vsem sem postal vse« – božji služabnik Janez Frančišek Gnidovec (1873–1939). V: Občni zbor škofijske Karitas Ljubljana 14. marec 2015. Ljubljana, 2015, str. 8–14. Zwischen Tübingen und Laibach: Das Leben des Felician Truber. V: Freudenstäd- ter Heimatblätter. Beilage zum »Schwarzwälder Bote«, Band XLVI, Nr. 5, Mai 2015, str. 1–3. Škofjeloški pasijon 2009, Škofja Loka 2014. V: Pasijonski doneski 2015, št. 10 (Lo- ški razgledi, Doneski 33). Škofija Loka: 2015, str, 164–165 (recenzija) Jegličev dnevnik: znanstvenokritična izdaja. Celje: Celjska Mohorjeva družba: Društvo Mohorjeva družba, 2015 (recenzija na zavihku knjige). Jegličev dnevnik (znanstvenokritična izdaja, pripravila Blaž Otrin in Marija Čipić Rehar), Celje 2015. V: Koledar 2016. Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 2015, str. 95–97 (recenzija) Dokumenti o Andreju Gosarju v Nadškofijskem arhivu Ljubljana. V: Dr. Andrej Gosar (1887–1970). Celje: Celjska Mohorjeva družba, Društvo Mohorjeva družba, 2015, str. 387–397. Če naši politiki ne bi imeli ideoloških predsodkov. Gregor Kranjc, Hoja s hudičem. V: Nedeljski dnevnik, 30. september 2015, str. 9. (recenzija) Šentviška podružnica Naše ljube Gospe na Dobrovi do ustanovitve župnije 1784. V: Marija v leščevju. Župnija Dobrova pri Ljubljani. Ljubljana: Založba Salve, 2015, str. 163–178. Povzetek. V: Marija v leščevju. Župnija Dobrova pri Ljubljani. Ljubljana: Založba Salve, 2015, str. 649–652 (slovensko), str. 653–657 (angleško). Marija v leščevju. Župnija Dobrova pri Ljubljani. Ljubljana: Založba Salve, 2015, str. 670 (urednik). NADŠKOFIJSKI ARHIV MARIBOR Lilijana URLEP Gradivo škofijske pisarne v Nadškofijskem arhivu Maribor. V: Tehnični in vse- binski problemi klasičnega in elektronskega arhiviranja. Materialno varstvo arhivskega gradiva [Elektronski vir]: zbornik mednarodne konference, Radenci, 15.–17. april 2015 (2015), str. 293–306. 341 Letnik 39 (2016), št. 2 OCENE IN POROČILA O PUBLIKACIJAH IN RAZSTAVAH REVIEWS AND REPORTS ON THE PUBLICATION AND EXHIBITIONS Gforner, Sabine et. al. (Ur.) (2015). »Erdäpfelvorräte waren damals wichtiger als Akten« : Die Amtschronik des Generals Maximilian Ritter von Hoen, Direktor des Kriegsarchivs. Mitteilungen des österreichischen Staatsarchivs, Nr. 58. Wien: Österreichisches Staatsarchiv, Generaldirektion. »Arhiv ni tovarna, temveč mora zmeraj ohranjati značaj znanstvenega dela /.../, ki šele po mnogih letih prestane svoj preizkus na podlagi znanstvene- ga ovrednotenja«. S tem citatom Maximiliana viteza Hoena (Maximilian Ritter von Hoen) iz leta 1924 se prične uvodnik 58. številke Obvestil Državnega arhiva Avstrije. Kot že prejšnja številka iz serije je tudi ta posvečena virom za zgodovi- no prve svetovne vojne, tokrat službeni kroniki direktorja dunajskega Vojnega arhiva (Kriegsarchiv) – že omenjenega viteza Hoena, ki je bil rojen leta 1867 v Fuldi, umrl pa leta 1940 med dopustovanjem v štajerskem Scheiflingu. V vojaški hierarhiji se je leta 1915 povzpel do čina generalmajorja, med prvo svetovno vojno je bil tudi poveljnik odseka za vojni tisk (Kriegspressequartier), med leto- ma 1917 in 1925 pa je direktoroval Vojnemu arhivu. V publikaciji predstavljena kronika se prične s 25. 7. 1914 in (skupaj z epilogom) konča 31. 1. 1925, napisana pa je bila v letih 1922–1925. V izvirniku gre za rokopis, zapisan povečini s črnilom, na nekaj mestih tudi s svinčnikom. V natisnjeni obliki obsega več kot 800 strani formata A5, celotna številka serije pa skupaj z uvodnikom, sklepno besedo, kazali ter indeksi 917 strani. Kot je v uvodu pojasnil Michael Hochedlinger, objava virov ni zahtevala dodatnih bese- dilnokritičnih ali zgodovinopisnih opomb, le pri osebnih imenih se zavoljo lažje identifikacije oseb pojavljajo opombe s pojasnili. Besedilo kronike so dodatno obogatili s fotografijami in grafičnimi podobami. Hoen sam pojasnjuje, da kronike ni pisal za javnost, temveč za interno rabo – kot pripomoček za njegove naslednike – ter poznejši vir za zgodovinopi- sce: »Prednost izključitve javnosti je bila v tem, da sem lahko svoje misli ubesedil brez ovinkarjenja, ne oziraje se na občutljivost soljudi.« Kronika temelji na oseb- nem dnevniku, ki ga je dosledno pisal, ter uradnih dokumentih Vojnega arhiva. Razdeljena je na tri večje sklope – prvi zajema čas prve svetovne vojne, drugi obdobje prevrata od oktobra 1918 do 31. 8. 1920 in tretji čas od 1. 9. 1920, ko je Vojni arhiv deloval kot civilna ustanova. Prvi del kronike se začne z dnevi mobilizacije (julija 1914). Veliko usluž- bencev arhiva je takrat moralo na fronto (tudi Hoen), nekaj jih je pozneje padlo v bojih. Toda Hoen glede začetnega vojnega obdobja poudarja: »Če odmislimo z vojnim stanjem pogojeno vznemirjenje in udejstvovalno mrzlico, ki se je denimo odražala v uvedbi in vzdrževanju nočne inšpekcijske službe, bi smeli Vojni arhiv označiti kot miren otok sredi vojne vihre. O večjem številu nalog, ki jih bo povzro- čila vojna, o pomnožitvi vojaških dokumentov do komajda še obvladljive množice takrat, ko se je zdelo, da bo vojna le kratkega veka, razumljivo nismo niti slutili.« Davek, ki ga je vojna terjala v kadrovskem smislu, v kroniki zrcalijo seznami uslužbencev, ki so se v času vojne temeljito spreminjali. Odhode za boj sposob- nih moških na bojišče so od leta 1917 naprej nadomeščali z zaposlitvijo ženske delovne sile, čeprav je to »sprva pri vseh predstojnikih naletelo na odpor«. Leta Publikacije || Publications 342 Ocene in poročila o publikacijah in razstavah || Reviews and Reports on the Publication and Exhibitions 1916 je zaradi vedno večje količine prevzetega vojnega gradiva prišlo tudi do prostorske stiske. Medtem ko se je vojno ministrstvo ubadalo z vprašanjem, kako rešiti prostorsko problematiko arhiva ob hkratnem pomanjkanju finanč- nih sredstev, je na primer samo iz Beograda prišlo za 16 vagonov novega gradi- va, ki so ga po Donavi prevažali z vlačilcem (Donauschlepper). Prostorsko stisko so začasno rešili z gradnjo novih barak, izselitvijo urada za vojno statistiko (Kri- egsstatistisches Büro) ter nekaterih drugih oddelkov in adaptacijo nekdanjega hleva. Delo arhiva kljub vojnim razmeram ni zamrlo, tako da so še vedno izdajali publikacije ter prirejali razstave in družabne večere. Še več – arhivu so bile do- deljene nove naloge, posebej na področju vojne propagande. Začetek drugega dela kronike sega v rano jesen 1918. »Popoln razpad stare monarhije, padec cesarske hiše se takrat še sploh nista zdela možna.« Arhiv se je ob koncu vojne znašel v izjemno slabem finančnem stanju, tako da so bili prosto- ri z izjemo barak kljub precejšnjemu jesenskemu mrazu ogrevani le deljeno – dve uri dopoldne in eno uro popoldne. »Osebje naj bi se v dotičnih prostorih, kolikor le možno, usedlo skupaj.« Ob sklenitvi premirja je nekaj uniformiranih uslužbencev samovoljno zapustilo delovno mesto, pri dveh so v nahrbtnikih celo odkrili ča- sopisne odrezke, ki sta jih očitno nameravala odtujiti arhivu. Po razpadu Avstro- -Ogrske je začel teči postopek preoblikovanja arhiva v civilno ustanovo, ki naj bi jo iz vojašnice (t. i. Stiftskaserne) preselili v palačo Hofburg (kar pa se ni zgodilo). Turbulentne razmere zaradi prevrata in nejasna prihodnost so se odražale tudi v vrstah zaposlenih, tako so se denimo nekateri uslužbenci znesli nad cesarjevimi slikami na stenah. »Pojavile so se že poškodbe, bati pa se je bilo še hujših ekscesov.« Zato so po navodilu direktorja slike sneli in jih spravili v skladišča. Julija 1919 so se uslužbenci pridružili splošni stavki, kar je direktorja prisililo v zaprtje arhiva, nasprotja med vojaškim in civilnim delom uslužbencev so se zaostrila. Že prej so se pojavile tudi prve zahteve držav naslednic monarhije ter Italije po restituciji arhivskega gradiva oziroma internacionalizaciji Vojnega arhiva. Oblasti Nemške Avstrije so bile pripravljene predati gradivo le tja, kjer ne bi bilo ogroženo. »Vse ostale države naslednice bi imele pravico do neomejenega raziskovanja«. Spomla- di 1919 je sledil preobrat – arhivski pooblaščenec pri vladi je napovedal upošte- vanje provenienčnega principa in ohranitve celovitosti fondov, saintgermainsko premirje pa je arhive na avstrijskem ozemlju označilo za avstrijsko last in jih tako obvarovalo pred internacionalizacijo. Zadnji del kronike zajema čas od jeseni 1920 naprej, ko je arhiv začel de- lovati kot ustanova v okviru civilne uprave. Razdelil se je na oddelka Vojni arhiv in Arhiv vojaških sodišč (Militärgerichtsarchiv). Njegovo finančno stanje je še naprej bilo slabo. »Denarja je primanjkovalo tudi za najnujnejše nabave … Edino, kar je šlo na bolje, je bila dobava kurjave«. Zaradi pomanjkanja denarja se včasih ni mogel izvesti niti prevoz gradiva do arhiva. Ob vsem tem je arhivsko stavbo prizadel še velik požar. Kronika na straneh 630 do 632 predstavi neuspele jugo- slovanske zahteve po gradivu iz obdobja 1848/49. V arhivu so se izgovarjali, da dotičnega gradiva ni, da je bilo izgubljeno ali uničeno, predali so samo neko ma- lenkost, med drugim pisma ministra Pašića iz poznejšega časa, njihova vrednost pa je bila, kot poroča kronika, »enaka ničli.« V tem obdobju arhiva se je število zaposlenih gibalo okoli 90. Januarja 1925 se je Maximilian vitez Hoen upokojil. V epilogu kronike je zapisal: »Vodenje direkcije je bilo v vsem tem času podobno krmarjenju havarira- ne ladje skozi viharno, čeri polno morje, ki je znotraj posadke terjalo nove in nove žrtve, kot boleče nuje, da se bi rešilo dragoceni tovor. Zdaj pa se končno zdi, da je zavod priplul v mirnejše, varne vode /…/ S polnim zaupanjem predajam vodstvo svojemu nasledniku, gospodu dvornemu svetniku Glaiseju, ki je rastel s temeljnimi načeli te hiše in poseduje vse lastnosti, da poveča sloves in ugled Vojnega arhiva.« Sklepne besede tiskane izdaje kronike so pripadle Rudolfu Kiszlingu, ki je v svo- jem prispevku predstavil Hoenovega naslednika Edmunda pl. Gleise-Horstena- ua ter delovanje arhiva vse do izbruha druge svetovne vojne. 343 Letnik 39 (2016), št. 2 Kronika Maximiliana viteza Hoena je zelo izčrpen vir za zgodovino Voj- nega arhiva, a hkrati omogoča tudi vpogled v širše družbeno dogajanje, ki je večkrat usodno vplivalo na delovanje arhiva – vojna, pomanjkanje, politične spletke, vsakdanje skrbi ljudi ipd. Kronika je pisana v strokovnem jeziku z rahlo primesjo kritične distance in ironije, brez olepšav ali prikrivanja neprijetnih pe- ripetij. Čeprav ni bila pisana za objavo, je primerno in zanimivo čtivo ne samo za profesionalne zgodovinarje, temveč tudi za širšo publiko. Boštjan Zajšek Franca Tissi, Le pergamene dell’Archivio capitolare di San Giusto martire di Trieste (Atti e memorie della Societa istriana di archeologia e storia patria, Vol. CXV-2 della Raccolta, LXIII-2 della Nuova Serie), Trieste, 2015, 207 strani. Tržaška serija Atti e memorie della Società Istriana di Archeologia e Storia Patria (v nadaljevanju: AMSI), ki izhaja že vse od leta 1829 in s svojimi pri- spevki pokriva razne družboslovne teme z območja Istre, predstavlja poleg L’Archeografo Triestino eno od dveh ključnih tovrstnih periodik za istrski pro- stor. V okviru CXV. letnika (n. s. LXIII) je izšla tudi posebna, dodatna številka, v kateri je tržaška zgodovinarka in paleografinja Franca Tissi predstavila popis 614 dokumentov (od tega 613 pergamentov) tržaškega kapiteljskega arhiva. Popis predstavlja nekakšen suplement k avtoričinemu obsežnemu prispevku o stanju celotnega tržaškega kapiteljskega arhiva, ki je bil objavljen leto pred tem (Frana Tissi, I fondi arhivistici dell’Archivio capitolare di San Giusto martire: Ri- ordinamento storico e inventariazione. AMSI CXIV, n.s. LXII (2014), str. 51–108). Omenimo tudi katalog z razstave iz leta 2003, ko so bili določeni dokumenti tudi razstavljeni – Pergamene, codici e carte dell’Archivio capitolare di San Giu- sto: Mostra documentaria per il secondo convegno ecclesiale La chiesa si Trieste tra storia e profezia (ur. Roberto Ghebraz, Franca Tissi Santorini), Trieste 2003. Potrebno je omeniti, da ne gre za prvi tovrstni nabor dokumentov trža- škega kapiteljskega arhiva. Že pri zgodovinarju Pietru Kandlerju in njegovi iz- daji virov za zgodovino Istre, Codice diplomatico istriano, se srečamo z dolo- čenimi dokumenti, prvega popisa pa se je lotil paleograf in diplomatik Angelo Marsich. Pripravil ga je za svoj prispevek »Regesto delle pergamene conservate nell’Archivio del reverendissimo Capitolo della Cattedrale di Triste«, ki ga je ob- javil med letoma 1877 in 1885 v že omenjeni seriji L’Archeografo Triestino, vklju- čil pa je tudi transkripcije določenih dokumentov. Sledil mu je Luigi Parentin, ki je s svojo objavo »Regeste di 85 documenti inediti nell’Archivio Capitolare di Trieste« v letih 1965–66 v L’Archeografo Triestino še dopolnil Marsichevo delo. Čemu torej priprava vnovičnega popisa? Razlogov je več in o njih spre- govorita odgovorni urednik Giuseppe Cuscito v spremni besedi ter avtorica v uvodni študiji k dokumentom. Ključen razlog za vnovično oblikovanje regest je bila reorganizacija arhivskega gradiva. Do 19. stoletja so bili dokumenti siste- matično urejeni v zakristiji, ko pa so v 20. stoletju začeli s preurejanjem ter ob- novo katedrale, je bila omara, ki je služila za hrambo dokumentov, uničena, z njo pa tudi ureditev in notranja struktura fonda. Dodaten razlog za reorganizacijo je bila tudi vnovična pridobitev določenih dokumentov tekom 19. in 20. stoletja, ki so bili smatrani za izgubljene in posledično niso bili vključeni v dosedanja dva popisa gradiva. Temu lahko dodamo tudi podatek o časovnem obsegu ohranje- nega gradiva – dokumenti so nastali v času med 12. in 20. stoletjem in zaradi pomanjkljivo ohranjenega tržaškega škofijskega gradiva, ki je kar nekaj stoletij 344 Ocene in poročila o publikacijah in razstavah || Reviews and Reports on the Publication and Exhibitions mlajši od kapiteljskega, predstavlja slednji ključen element pri obravnavi trža- ške (cerkvene) zgodovine. Dokumenti, ki so zajeti v popisu, posegajo na najrazličnejša področja. Zelo velik del korpusa dokumentira materialno stanje kapitlja; sem sodijo vse kupo- prodajne ter najemniške pogodbe, razna dovoljenja za spremembo namemb- nosti nepremičnin ali obdelovalnih površin v lasti kapitlja, podelitve desetin kapitlju s strani škofa itd. O imetju kapitlja prav tako poročajo razne oporoke, s katerimi so Tržačani kapitlju zapustili nepremičnine, polja, vinograde, oljčnike ter tudi denar, v zameno pa so želeli, da se jih pri mašah spominjajo ter jih pri- poročajo Bogu. Z vidika delovanja tržaškega kapitlja so zanimiva tudi imenovanja župni- kov ter vikarjev, saj je kapitelj užival pravico do imenovanja župnika oziroma vikarja v določenih župnijah tržaške škofije. Veliko dokumentov, predvsem iz tistih stoletij, ko nam umanjka gradivo v škofijskem arhivu, je pomembnih tudi za zgodovino tržaške škofije – katedralni kapitelj, poimenovan po mučeniku sv. Justu, je namreč ena najstarejših institucij v Trstu. S tega vidika so pomembne razne papeževe bule, ki skupaj z dokumen- ti patriarhov zadevajo predvsem volitve ter imenovanja tržaških škofov, vklju- čujejo pa tudi razne razsodbe, regulacije ter potrditve predhodnih pridobitev. Tovrstnih dokumentov je veliko predvsem za obdobje 14. in 15. stoletja, ko so papeži pogosto posegali v volitve škofov. O odnosu z rimsko stolico govorijo tudi razna poročila o plačilu papeškim legatom. Majhen del gradiva prinaša tudi informacije o zgodovini tržaških franči- škanov. Nekateri od teh dokumentov so bili v preteklih desetletjih že obdelani in zadevajo odnose med frančiškani kot prišleki v mestu ter domačim kapitljem, med katerimi je v drugi polovici 13. stoletja prihajalo do trenj glede pravic in pristojnosti. Temu dodajmo še oporoke, katerih meščani določen del imetja za- puščajo tudi frančiškanskemu samostanu. Če vzamemo v ozir tudi naravo delovanja kapitlja ter že našteta podro- čja, ki jih dokumenti zadevajo, lahko sklepamo, da nam gradivo prinaša tudi veliko informacij o laičnem življenju v mestu. Med akterji v pravnih poslih so navedeni številni Tržačani, pa tudi Koprčani, Pirančani ter prebivalci drugih is- trskih mest. Seveda zasledimo med akterji tudi nekatera slovanska osebna ter krajevna imena. Zanimive so tudi informacije o stanju oziroma gradnji sakralnih objektov – leta 1367 (št. 161) je tako potekal spor glede izgradnje neke cerkve sv. Petra med predstavnikom kapitlja ter generalnim vikarjem škofa, iz katerega izvemo, da je bilo tedaj znotraj mestnega obzidja skupaj s katedralo 13 cerkva. Če se sedaj posvetimo samim regestam, je potrebno najprej omeniti razde- litev popisa gradiva v tri skupine – v vsaki so dokumenti navedeni po notranjem kronološkem redu, numeracija pa je kontinuirana skozi celoten popis. V prvo skupino sodi gradivo, s katerim se je ukvarjal (in ga deloma tudi že transkribi- ral) Marsisch, v drugo skupino so umeščeni dokumenti Parentinovega popisa, tretja skupina pa predstavlja gradivo, ki je bilo tekom 19. in 20. stoletja vrnjeno tržaškemu kapitlju. Na takšno notranjo razdelitev nas opozarjajo tri tabele na koncu knjige, v katerih je novejša numeracija postavljena ob bok Marsichevi ter Parentinijevi, vendar je žal notranja shema samega popisa nekoliko nejasna, ker prehodi med tremi skupinami dokumentov niso ne označeni ne nakazani – na- nje nas opomni samo spremenjen kronološki potek regest. Z metodološkega vidika je edicija klasično zasnovana – za posamezni dokument so zapisani naslednji podatki: zaporedna številka, datum ter kraj iz- daje, ki mu je velikokrat dodana tudi mikrolokacija kraja izdaje v izvirniku, ter nato krajši povzetek vsebine z navedbo najpomembnejših akterjev, omenjenih v dokumentu. Nato sledijo rubrike, ki so uniformirano zasnovane za vse doku- mente, s čimer je dosežena večja preglednost ter manevriranje med podatki (čeprav niso vse aktualne pri posameznih regestih) – velikost, število vrstic, ime notarja, ki je bil zadolžen za izstavitev, informacije o (morebitnem) pečatu, 345 Letnik 39 (2016), št. 2 dodatne informacije za primer papeške bule, dosedanje objave pri Marcishu, Parentiniju ter Kandlerju, dodatna referenčna literatura ter morebitne opombe. S fotografskim gradivom so še dodatno predstavljene nekatere najstarejše listi- ne ter določene papeške bule. Po sklopu regest se nahajajo že omenjene tabele z uskladitvijo numeraci- je dokumentov, umanjka pa seznam referenčne literature, ki je navedena tekom regest, ter (imensko) kazalo, ki bi olajšalo manevriranje med tolikšnim nabo- rom dokumentov. Za konec dodajmo le še, da smo s Tissijinim prispevkom dobili enovit pregled gradiva, ki dopolnjuje Marsichevo in Parentinijevo delo, hkrati pa raz- iskovalcem olajša pristop k fondu. Glede na avtoričine dosedanje objave o zgo- dovini tržaškega kapitlja ter stanju arhiva je bila izdelava celovitih regest priča- kovan dodatek k njenemu večletnemu delovanju na tem področju. Ana Jenko 346 Ocene in poročila o publikacijah in razstavah || Reviews and Reports on the Publication and Exhibitions Razstava Univerze v Ljubljani – od prvih korakov do moderne univerze in odprtje muzejske sobe na ljubljanski univerzi 30. novembra 2015 Vsaka stavba nosi v sebi del zgodovine in predstavlja utrip svojega časa. To čast ima tudi ljubljanska univerza s svojo impresivno zunanjo podobo, obno- vljeno v skladu z duhom časa, v katerem je bila zgrajena. Nekdanji deželni dvo- rec so gradili v začetku prejšnjega tisočletja po načrtih češkega arhitekta iz Dna- ja Josipa Hudca. Že leta 1919 pa se je vanj naselila ljubljanska univerza, njene fakultete in rektorat. Burni vojni časi 2. svetovne vojne so omogočili okupatorju, da je zasedel večji del stavbe. Po vojni sta sledila obnova in čiščenje posameznih univerzitetnih poslopij. Na rektoratu so se izvajala adaptacijska dela. Prvi re- snejši obnovitveni posegi pa so bili ob 50-letnici omenjene univerze, leta 1969, ko je rektor Modic izvedel večja gradbena dela. V celoti so preuredili znamenito Zbornično dvorano, v kateri so od decembra leta 1919 potekala prva predavanja študentov prava in so jo spremenili iz predavalnice v rektorjevo sejno dvorano – zbornično dvorano, kjer se je poslej sestajal univerzitetni svet. Uredili so tudi zunanjost stavbe in postavili doprsni kip prvemu rektorju, dr. Josipu Plemlju. V drugi fazi pa je za obnovo in lepši videz zunanjosti univerze ob prelomu ti- sočletja po odhodu pravne fakultete poskrbel rektor, prof. dr. Jože Mencinger, ki je prenovil celotno zunanjost stavbe in ji dal novo podobo ter s tem ustvaril monumentalno zunanjost in notranjost poslopja. Tako preurejena stavba bo kmalu dočakala svečani jubilej – 100-letnico delovanja univerze. Kot uvod v te dogodke je vodstvo univerze v pritličju stavbe ob vhodu iz Vegove ulice obnovilo dva prostora in ju uredilo v muzejsko sobo. K sodelovanju je bila povabljena akademija za likovno umetnost in oblikova- nje z dekanom Boštjanom Kendo Botasom, ki je zasnoval opremo prostorov ter grafično in likovno oblikoval razstavi. Pri tem delu je sodeloval tudi njegov štu- dent Jernej Kejžar. V prvem, manjšem prostoru, so na ogled fotografije, ki jih je posnel in razstavil v črno-beli tehniki uradni fotograf univerze Željko Stevanić. Razstava nosi naslov 26 podob, ena Univerza ter predstavlja atraktivne prizore in dogodke na 26 fakultetah ljubljanske univerze v sodobnem času. Po stopnicah pa stopimo v večji prostor, kjer so zbrani dokumenti iz uni- verzitetnega arhiva, muzejski eksponati in arhivski posnetki, ki jih je zabeležil fotografski aparat. Tu je postavljena stalna razstava, ki jo je pripravila avtorica razstave Tatjana Dekleva in nosi naslov Univerza v Ljubljani – od prvih korakov do moderne univerze. Prikazuje ustanovitev in razvoj univerze ter njene simbo- le, rektorsko verigo in oblačilo ter funkcijo rektorja. Začetek razstave vsebinsko poseže v zgodnje obdobje 20. stoletja, ko se je oblikovala slovenska univerza. Ob pogledu na dokumente našo pozornost pritegne fragment prvega zapisnika seje zastopnikov raznih društev, ki so se zbrali v posvetovalnici na mestnem magi- stratu in razpravljali o aktualnih problemih slovenskih profesorjev in študen- tov. Sprejeli so pomembne sklepe in jih v posebni spomenici predlagali Narodni vladi. Prva, najpomembnejša zahteva, je bila ustanovitev Vseučiliške komisije kot vladne institucije, ki je začela z delom za ustanovitev slovenske univerze. Glavni v komisiji so bili odvetnik Danilo Majaron, univerzitetni profesor psiho- logije Mihajlo Rostohar in poverjenik za uk in bogočastje Karl Verstovšek, ki si je v vladnih krogih najbolj prizadeval za ustanovitev univerze. Kot nosilci roj- stva in kreatorji prvih korakov univerze so na razstavi predstavljeni s kratkim besedilom o svojem delu ter s portretno fotografijo. Med arhivskimi dokumenti pa ustanovitev najbolje dokumentirata zakon regenta Aleksandra o ustanovitvi Razstave || Exhibitions 347 Letnik 39 (2016), št. 2 vseučilišča kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki je bil objavljen v Uradnem listu Deželne vlade za Slovenijo, in kopija listine o imenovanju prvih osemnajstih profesorjev ljubljanske univerze, ki so bili imenovani konec avgusta za vseh pet fakultet nove univerze. Prva predavanja so se začela 3. decembra. Le pravna fakulteta je zaradi odsotnosti profesorjev matičarjev na mirovni konferenci v Parizu začela delovati šele v letnem semestru 1920. Predavanja so potekala v deželnem dvorcu, ki ga je univerzi odstopila vlada. Tu so se nastanili pravna in filozofska fakulteta ter rektorati in dekanati. Ostale fakultete pa so svoje prosto- re našle po raznih krajih Ljubljane. Tehniki so poslušali predavanja v obrtni šoli in v poslopju realke, medicinci so zasedli prostore v prosekturi deželne bolni- šnice, teologi pa so bili najemniki Alojzijevišča. Prve namenske stavbe za potrebe univerze ter zunanjost in notranjost same univerzitetne stavbe, njenih inštitutov: inštituta za tehnično mehaniko in anatomskega inštituta ter stare tehnike so v fotografijah predstavljene na raz- stavnih panojih in kažejo prostore, v katerih je delovala slovenska univerza. Še bolj podrobno pa študentsko delo in opremo predavalnic, knjižnic in laborato- rijev prikažejo posnetki študentov v predavalnicah stare tehnike, v laboratoriju za organsko kemijsko tehnologijo, na fiziološkem inštitutu medicinske fakultete in v knjižnici kemičnega inštituta. V vitrinah so razstavljeni originalni primeri študentske dokumentacije: svedočba o imatrikulaciji (potrdilo o vpisu), absolu- torij (potrdilo o zaključku študija), indeksi in študentske legitimacije. Fotografsko so predstavljena tudi prva študentska združenja, ki so imela pomembno vlogo pri ustanovitvi univerze in skrbi za njene študente ter so se organizirala v študentska društva po zgledu iz tujine. Najbolj poznani sta bili prvo študentsko združenje Predsedstvo zveze slušateljev ljubljanske univerze in liberalno društvo Triglav, katerih članov univerzitetni arhiv hrani največ fo- tografij. Drugo tematsko področje razstave je prikaz podelitve doktorata. Ta sve- čani dogodek na univerzi slavnostno poteka že od leta 1920, ko je Anka Mayer Kansky postala prva doktorica ljubljanske univerze. Na razstavnem panoju, ki nosi naslov Promocije doktorjev znanosti, je prikazan in razložen zgodovinski razvoj te svečanosti, ki se odvija v Zbornični dvorani. Razložena je funkcija pro- motorja, ki ga je imenoval fakultetni svet in je v obdobju med obema vojnama sodeloval na podelitvi ter je v navzočnosti rektorja in dekana opravil razglasi- tev kandidata za doktorja znanosti in mu podelil doktorsko listino. V sodobnem promocijskem protokolu pa je promotorja zamenjal mentor, ki je podal poročilo o doktorandu in zaprosil rektorja, da kandidata promovira. Potek promocije je dokumentiran s fotografijami doktorandov, mentorjev in dekanov ter promo- torja (rektorja ali prorektorja), ki jih hrani Zgodovinski arhiv in muzej Univerze v Ljubljani ter je podprt z arhivskimi dokumenti: prijavami k doktorskemu izpi- tu, prošnjami za pripustitev, ocenami doktorskega izpita. Na razstavi so obisko- valcu na vpogled tudi doktorske listine (prve predvojne, večinoma natisnjene še v latinskem jeziku) in knjiga promocij, v katero se je vpisal doktorand po končani promociji. Od muzejskih eksponatov je predstavljeno originalno rektorsko oblačilo in pokrivalo, ki je bilo izdelano ob praznovanju 70-letnice Univerze v Ljubljani leta 1989 ter so ga rektorji uporabljali do leta 2013, ko ga je zamenjalo novo. Pri podelitvi nagrad in priznanj, ob promocijah novih doktorjev znanosti, na pode- litvah na svečanih proslavah, obletnicah in drugih dogodkih nosi rektor poleg omenjenega oblačila tudi okoli vratu obešeno rektorsko verigo, ki simbolično pomeni časti in dolžnosti. Načrt za prvo verižico je izdelal arhitekt Jože Plečnik ob desetletnici univerze. Sestavljena je bila iz 12 členov s simbolno figuro ter predstavlja lik žene z otrokom v naročju in napisom alma mater Aleksandrina in državni grb. Verigo so izdelali v Pragi in Ljubljani, pri izdelavi pa je bila pre- cej preoblikovana. Originalni obesek se je izgubil in bil leta 1957 nadomeščen z novim. Ta praksa je obveljala tudi pozneje, ko je bil ob spremembah imena 348 Ocene in poročila o publikacijah in razstavah || Reviews and Reports on the Publication and Exhibitions univerze vsakokrat zamenjan tudi obesek na originalni rektorski verigi. Tako je na medaljonu verižice slovenski republiški grb za napisom Univerza v Ljublja- ni (1957), stilizirano poslopje univerze z napisom Univerza Edvarda Kardelja (1981) v Ljubljani in nov obesek z logotipom Univerze v Ljubljani (1990). Uradne protokolarne insignije oblačilo in verigo uporabljajo poleg rektor- jev tudi dekani fakultet. V njih se pojavljajo pri podelitvah diplom in promocij. Razstavo zaključuje predstavitev Univerze danes, ki skupaj s 26 članicami združuje družboslovne, humanistične, naravoslovne in tehnične študijske pro- grame. Od prvotno majhne ustanove s petimi fakultetami, kjer je bilo prvo leto vpisanih blizu tisoč študentov, jih sedaj na univerzi študira več kot 50.000. Uni- verza nudi tudi preko 300 dodiplomskih in podiplomskih študijskih programov ter je osrednja in največja izobraževalna in raziskovalna ustanova. S tem razvo- jem vstopa v novo stoletje. Razstavo je pripravil Zgodovinski arhiv in muzej Univerze v Ljubljani v so- delovanju z Akademijo za likovno umetnost in Športno zvezo Univerze v Lju- bljani. Slednja je v stekleni vitrini razstavila tudi nekaj eksponatov pokalov in medalj, ki predstavljajo dosežke študentov na športnih tekmovanjih. Želja vse sodelujočih pa je, da se ob razstavljenem gradivu ozremo v preteklost in spo- znamo delček sodobnosti slovenske univerze, kot je zapisala avtorica razstave. Tea Anžur ARHIVSKO DRUŠTVO SLOVENIJE POKRAJINSKI ARHIV KOPER Enota Piran 1000 Ljubljana, Zvezdarska ulica 1 telefon: (01) 241 42 00 e-pošta: domača stran: www.arhivsko-drustvo.si 6000 Koper, Kapodistriasov trg 1 telefon: (05) 627 18 24 telefaks: (05) 627 24 41 e-pošta: arhiv.koper@gmail.com domača stran: www.arhiv-koper.si 6330 Piran, Savudrijska 5 telefon: (05) 673 28 40 arhivskodrustvoslovenije@gmail.com gp.irskm@gov.si ARHIV REPUBLIKE SLOVENIJE Oddelek za dislocirano arhivsko gradivo INŠPEKTORAT RS ZA KULTURO IN MEDIJE NADŠKOFIJSKI ARHIV LJUBLJANA NADŠKOFIJSKI ARHIV MARIBOR POKRAJINSKI ARHIV MARIBOR Enota za Koroško Enota za Prekmurje 1127 Ljubljana, Zvezdarska ulica 1, p. p. 21 telefon: (01) 241 42 00 telefaks: (01) 241 42 76 e-pošta: ars@gov.si domača stran: www.arhiv.gov.si 1000 Ljubljana, Kongresni trg 1 telefon: (01) 241 42 87 1000 Ljubljana, Metelkova 4 telefon: (01) 478 79 01 e-pošta: 1000 Ljubljana, Krekov trg 1 telefon: (01) 234 75 70 telefaks: (01) 234 75 80 e-pošta: arhiv.lj@rkc.si domača stran: www.nadskofija-ljubljana.si/nadskofija/ 2000 Maribor, Koroška cesta 1 telefon: (05) 90 80 120 telefaks: (02) 252 30 92 e-pošta: skofijski.arhiv@nadskofija.maribor.si domača stran: www.nadskofija-maribor.si/nadskofija/ index.php/skofijska-kurija 2000 Maribor, Glavni trg 7 telefon: (02) 228 50 00 telefaks: (02) 252 25 64 e-pošta: info@pokarh-mb.si domača stran: www.pokarh-mb.si 2390 Ravne na Koroškem, Čečovje 12a telefon: (05) 994 29 43 e-pošta: vloge@pokarh-mb.si 9220 Lendava, Glavna ulica 5, Dolina pri Lendavi telefon: (02) 575 14 05 telefax: (02) 575 14 03 e-pošta: vloge@pokarh-mb.si POKRAJINSKI ARHIV V NOVI GORICI ŠKOFIJSKI ARHIV KOPER ZGODOVINSKI ARHIV CELJE ZGODOVINSKI ARHIV LJUBLJANA Enota za Gorenjsko Enota za Dolenjsko in Belo krajino Enota v Škofji Loki Enota v Idriji 5000 Nova Gorica, Trg Edvarda Kardelja 3 telefon: (05) 335 87 60 telefaks: (05) 302 77 38 e-pošta: pa-ng@pa-ng.si domača stran: www.pa-ng.si 6001 Koper, Trg Brolo 11, p. p. 114 telefon: (05) 611 72 04 telefaks: (05) 627 10 59 e-pošta: arhiv.kp@rkc.si domača stran: www.kp.rkc.si/index.php/content/ display/392/20/20 3000 Celje, Teharska cesta 1 telefon: (03) 428 76 40 telefaks: (03) 428 76 60 e-pošta: zg.arhiv-celje@guest.arnes.si domača stran: www.zac.si 1001 Ljubljana, Mestni trg 27, p. p. 1614 telefon: (01) 306 13 17, 306 13 03 telefaks: (01) 426 43 03 e-pošta: zal@zal-lj.si domača stran: www.zal-lj.si 4000 Kranj, Savska cesta 8 telefon: (04) 280 59 00 telefaks: (04) 202 44 48 e-pošta: zal.kra@guest.arnes.si 8000 Novo mesto, Skalickega ulica 1 telefon: (07) 394 22 40 telefaks: (07) 394 22 48 e-pošta: zal.nme@guest.arnes.si 4220 Škofja Loka, Partizanska c. 1c telefon: (04) 506 07 00 telefaks: (04) 506 07 08 e-pošta: zal.skl@guest.arnes.si 5280 Idrija, Prelovčeva ulica 2 telefon: (05) 372 22 70 telefaks: (05) 372 22 71 e-pošta: zal.idr@guest.arnes.si ZGODOVINSKI ARHIV IN MUZEJ UNIVERZE V LJUBLJANI ZGODOVINSKI ARHIV NA PTUJU 1000 Ljubljana, Kongresni trg 12 telefon: (01) 241 85 80 telefaks: (01) 241 86 60 domača stran: www.uni-lj.si/o_univerzi_v_ljubljani/ univerzitetni_arhiv.aspx 2250 Ptuj, Vičava 5 telefon: (02) 787 97 30 telefaks: (02) 787 97 40 e-pošta: zgod.arhiv-ptuj@guest.arnes.si domača stran: www.arhiv-ptuj.si