Januš Golecj 22. nadaljevanje. KRUCI Ljudska povest po zgodovinskih virih. Starešine so bili uverjeni, da jim Ima sporočiti gotovo nekaj odločilnega. Oprostila se je, ker se je drznila motiti posvetovanje brez povabila in klica. Obramba zahteva nujnost, radi tega jim bo razodela svoj načrt, katerega bodo oni odobrili in se bo obnesel z božjo in Marijino pomočjo. Za izpad po Vidinem zamislu so bili vsi, le temu so se uprli, da bi se lotila baš ona tako opasnega podjetja. Pri teh pomislekih sc je prijela Vida za bok z levico, z desnico pokazala na svoja prsa in rekla: »Zaupani načrt za doklicanje pomoči se ni rodil v moji glavi, ampak ga jc iztuhtala braniteljica ogrske trdnjavc Munkač — Helena Zrinjska — prva kraljica Krucev. Čc se je obneslo njej, zakaj bi se meni nc, ki sc bom podala v nevarnost z zaupanjem v pomoč žalostne Matere. Sina sem že žrtvovala in darujem še sebe, če bo taka volja božja. Sin bi me zaničeval v večnosti, ako bi videl, da mu je mati manj junaška, nego je bil on — mladec!« Vojni posvet je trajal dolgo. Zaključili so ga navsezgodaj s sv. mašo, med katero je bila obhajana za na pot slovenska Zrinjska — Vida iz Veržeja! Drugi dan se niso lotili Kruci obstreljevanja zjutraj. Tekali so po gričih, s katerih so žugali taboru topovi in nekaj prenašali. Pripravljali so oblegancem kaj izrednega, kar je bilo treba poprej pripraviti. Nenadlegovani od groma in potresa granat so se lotili taborniki izvedbe zaključkov nočne vojne seje. V kritju Vidinega doma so izkotali iz kleti dva polovnjaka in tri velike štrtinjake. Najprej so začeli obdelovati polovnjaka, iz katerih so vzeli dno. Soda so napolnili z zemljo in kamenjem. Skozi sredino, in sicer po dolgem, so naphali v kamenje izrito luknjo močan naboj, ki je bil opremljen na zgornjem koncu z dolgo vžigalno vrvico. Po napolnitvi in nabitju jolovnjakov z razstrelivom, so vstavili tudi dno. Kakor polovnjaka so pripravili tudi dva štrtinjaka, kar ie zahtevalo mnogo vcč dela in truda. Tretji štrtinjak so obili z najmočnejšimi obroči, ga navrtali na več mestih, opažili znotraj z odejami tako na debelo in varno, da bi zlezel vanj odrasel človek z vso sigurnostjo in se spustil pod hrib. Vratca na štrtinjaku so preuredili, da so se dala zapreti in odpreti od znotraj. Pripravljanje sodov za izpad je tako navdušilo in prevzelo Miklavčane, da se niti zmenili niso za udare granat, s katerimi jih je začel obmetavati sovražnik kmalu popoldne. Bruhanje topov je trajalo nekaj ur. Jeruzalemsko taborišce je bilo povsem zavito v gost oblak dima, iz katerega so švigali bliski, kadar so se razletavali izstrelki. Radi dima in smodnika Kruci niso mogli prav razločiti, kaj počenja tabor, ki vali proti zakopom na vse strani nekaj okroglega, Šc precej prcd zatonom solnca je nehal topovski ogenj. Sovražnik se je bližal po grabah. Poveljniki so kazali z rokami na pripravljene sodc, ki so strašili iz presneto razrahljanih zakopov in vsebovali bogznaj kako pošast, na katero Je bil radoveden vsak Kruc. Oblegovalci bi se bili lotili oni večer naskoka po tako temeljiti artilerijski pripravi, da jih niso begale in plašile one okrogle bombe s hriba, svareč molče: Čuvaite se nas! Miklavčani so skotali sode v zakope, da so grozili na vsc štiri vetrove. Oba štrtinjaka sta prežala na gozdič pod hribom, v kaferem je taboril glavni stan Krucev. Tretji štrtinjak je bil usmerjen v šumo proti Ljutomeru, v kateri je bil sovražni pratež, kjer je izpodletel pobeg Frančeku. Sodi so bili pripravljeni. V zadnji štrtinjak se je motala Vida v moški preobleki ter s strelnim orožjem in bodali za pasom. Ko je tičala dobro v sodii, se je poslovila še cnkrat z mahajočo desnico, zaprla vratca in lukala skozi navrtane luknjice proti začudencmu sovro.Iniku, stoječemu po kotanjah v negotovosti: Kaj bo? Zvonovi so zatrjančili, moške roke so privalile sode na vrh nasipov in ob poku župnikovc pištole so sc zakotalili sodi navzdol po hribu. Kotanje jc šlo skraja bolj počasi, vedno hitreje ter hitreje, dokler ni priletel sod za sodom v grabo z glasnim treskom in se ustavil tamkaj. Kruci si seve niso mogli razložiti nedolžnih pošiljk s hriba. Koj so se začela zbirati krog sodov v nekaj meter^ki razdalji krdala radovcdnežev. Nikdo ni upal čisto blizu, nekai ie moralo biti v sodih, kar gotovo r_i ".'_o nedolžno darilo. Kruci so se že drenjali v nestrpnosti krog obeh polovnjakov. Zdajci sta zagrmela iz obeh strahovita poka. Proti nebu je bušil visok plamen v stebru dima, ki je bil spremljan kvišku in na vse strani od kamenja in počilo je dvakrat,,da se je stresla zemlja! Od silovitega razpoka razmetano kamenje je potipalo na smrt nekaj po deset preblizu zijajočih Krucev, precej jih je bilo težje ter lažje ra- njsnih, ostali vsi preplašeno zatulili Vsak je bežal kakor ob pamet iz grabe v šumo in le naprej, da ga ne doseže kamenje iz ostalih sodov. Polovnjakoma sta sledili eksploziji dveh štrtinjakbv, ki sta zahtevali le par žrtev. Le tretji štrtinjak je še počival ob robu gozda povsem mirno in grozil bogznaj s čim, ker se še vcdno ni hotel razpočiti. Kruci, ki so se zbirali za naskok, so bili raztepeni na mah na vsc štiri vetrove. Priklical bi jih ne bil nikdo tako hitro, da bi si upali pogledati v bližino, kjer so se razpočili peklenski stroji in eden je še vedno prežal na priložnost, da razžene v sončni prah vsakega, ki bi se mu približal. V cerkvi vrh gore zo zahvalno trjančili. Ranjenci so stokali in klicali zastonj na pomoč! Oddelki Kru- cev so doživeli presenečenje, ki jim je nagnalo v tolovajske ude dovolj strahu. III Razleta sodov ni čakal nikdo z večjo nestrpnostjo nego Vida v štrtinjaku. Njen sod je dosegel svoj cilj, kakor bi ga bil izstrelil iz topa. Epsplozija polovnjakov, krič in pobeg sovražnika sta jo poučila, da bo uspel tudi njen načrt. Odprla je vratca, ogledala previdno položaj, ki je obetal varnost in že je bila iz soda ter se potegnila po vseh štirih iz grabe na porobek gozda. Vzel jo je mrak, brzela je po gozdiču od drevesa do drevesa, ne da bi jo kdo ustavljal ali ji zapiral pobeg. Zavrla je korak, ko se je izmotala srečno iz gozda ter se bližala cesti in Žerovincem. Iz sela ji je udarjala na uho glasna madžarščina. Gotovo so se bili zatekli nekateri Kruci v Žerovince in teh se ji ni bilo treba bati. Obšla ie naselje in šla povprek po od notranjosti ji narekovani poti. Kjc da je in kam ji je kreniti, ji jc poveda* grad Branck, odkoder jo je že takorekoč pozdravlja1! Veržej in ji čcstital k tolikemu uspehu. Od Braneka je zavila na cesto, da je prekoračila Ščavnico, dosegla Lokavce in šla na Bučečovce. Nikjer ji ni prestrigla poti živa duša, kaj šele kak Kruc! Sama se je dobro zavedala, da bi zašla lahko v nevarnost na kratki poti iz Bučečovc na Veržej. Po tej ravni so se gotovo podile kruccvske potrulje ali celo večji oddelki, Sklenila je, da bo vprašala Bučečovčane kako in kaj, potem šele zaključila svoj pohod. Ni šlo z Bučečovčani tako na lahko, kakor je mislila prvotno. Vsled jcdva prestane plenitve Krucev se je vse skrilo ter zbežalo pred njo. Kmetje so jo imeli za Kruca, ki jih hoče speljati v materinščini v past in jim zagosti ponovni čardaš. Z izpraševanjem po Krucih in njihovih oporiščih ni bilo nič. Obupani obrazi Bučečovčanov so ji govorili dovolj, da je moral gospodariti prokleti Madžar strahovito po celem Murskem polju. Pri pogledu na opustošenje se ji je rodila druga misel: Kaj, če so se polastili Kruci celo Veržeja? Najbrž bo že tako, ko pa oče ni prihitel kljub dogovoru Šmiklavčanom na pomoč. In čc bo našla mesto rojstnega kraja — kup pepela? Negotovost ji je oagnala mravljince po celem telesu. Z drhtečo roko jc otipala Marijino svetinjico krog vratu in jo stisnila krčevito. Zatek k Materi božji ji je vlil novega upa- nja, da tako krnto je ne bo preslepila usoda. Svetinjico je snela z verižice, jo pritisnila na ustnice in z njo v desnici je ostavila Bučečovce in jo ubrala ne glede na morebitno nevarnost naravnost v Veržej. Naglica ji ni mogla škodovati. Bila je že tako blizu rešitve in jo je oplazovala le še nesigurnost, če ni mogoče njen Veržej — tabor Krucev! Z Marijino pomočjo in pod njenim varstvcm se je preverila, da domači trg ni razvalina in ga.stražijo ter čuvajo sorojaki — strelci. Vida je bila sedaj tik pred domom. Ob njenem pojavu je udaril tambur na boben. Veržejci so se zbirali na okopih, če se morda ne upa nad nje kak goljatski »Oberkruc«. Ni šlo kar gladko in zlahka, predno je dopovedala junakinja domačinu Tomažu, da tiči v moški preobleki res Ropoševa Vida in ne kak dolgopeti Kruc. Ko so imeli Veržejci v svoji sredini pravo Vido, niso samo bobnali, da, celo trobili in korakali v sprevodu k »hauptmanu«. Ta je spal po srečno uspelem izpadu in plenilnem izletu med Kruce onstran Mure. {Dalje sledi.)