-60-
Kdor ne uboga, ga tepe nadloga
SDjomlad se je rodila v deželi in prinesla mnogo O)f nedolžnega veselja. Nežne cvetke so po-¦*rtP vzdignile glavice po dolgi, ostri zimi zopet iz tal. Povsod vlada novo življenje, novo veselie. Kai čuda torej, da se jc tudi vaška mladina zbrala ob potoku na mehki, zeleni tratici. Tam cveto lepe zla-torumene potočnice ter napolnjujeio zrak s prijetno vonjavo. V grmu prepeva seničica mile pesmice na čast svojemu Stvarniku, ki ie tako modro in lepo uredil vso naravo.
Med otroci se najboli odlikuje Arnežev Aiidrej-ček. deček petili let. To vani je bistroumen deček in nailepši koreniak vaške mladinc.
Igrala se je mladina med glasnim, neugnanini krikom na trati ob potoku. trgala cvetke ter si pletla vence Oj, to je veselje! —
Na teni kraju drži čcz potok ozka brv. ki je jako nevarna otročičem. če gredo čez nio. Nihče izined naše dece si ni upal še stopiti na njo; kaiti že starši so jim naročili doma, naj ne hodijo čez brv. Toda naS Andrejžek se ne zmeni za materino opominje-vanie: brez pomisleka steče na brv. ln še nekai dru-< gega ie našega paglavca zvabilo. Lovil je že nam-reč prej po trati lepo pisanega mctulja; toda ušel mu ie ono stran potoka, ki je na tem kraiu precej širok. Andrejko urno za njim, da bi ga ujel. Sredi brvi mu pa spodleti. in Andrejček — lop v vodo.
•Pomagajte. da ne...« zaupije in že je pod vodo.
Vsi otroci prestrašeni zbeže domov. ne da bi komu povedali. da je Aniežev Andrejček padel v vodo. Le stara ženica. ki je šla ravno mimo igraio-čih razposaienčkov", sliši krik ter unhiti k Arneže-vim pravit. da je njih edini Ijubljenček ravnokar pa-del -/. brvi v vodo. Domači zbegani hit6 ob vodi na-vzgor. da rešijo dečka . . .
Andreiček je bil takoj znpet nad vodo, toda re-         ,M
vež še ni znal plavati. voda mu je bila tudi čez          m
—   70   -
glavo, torei si ni mogel nii pomagati. Slednjič ga vo-da zanese h kraju, kjer ie biia plitva. Andrejček na-pne še enkrat zadnje moči, da se reši; poprime se za korenino in po sreči zleze ves moker na suho. Ves zbegan in prestrašen ne v6, kam bi se obrnil: ali bi šel domov ali ne. JVUslil si je, da ga bodo doma gotovo še riabili zaraditega, vendar pa je odliitel po stranski poti. Ko stopi v hišo, ravno nikogar ni bilo doma; zleze torei hitro za zapeček, da bi se jim skril . . .
Domači ga iščejo ob vodi, a nikjer ga ne morejo naiti. Medtem pa zvedo tudi sosedje, kaj se ie bilo zgodilo z Andrejčkom. Prihite torej tudi oni iskat in brodit po vodi. Vso vodo. od prve brvi koncem vasi, prebrodijo, a o Andreičku nj duha ne sluha. Tako ga iščejo poldrugo uro. Andrejčova mati pridcio na-posied vsi objokani in potrti dornov. ker ni najti rie-srečnega otroka. Mati žalostno reko: »Kaj mi bo storiti, ako ne naidcm Andrejčka ? Brez njega ini ni moči skoro živeti. Pa božja volia je tako. da je mn-ral deček pasti v vodo«.
Andreiček se je med teni, ko so ga iskali, pre-oblekel, /avil se v gorko odejo ter sladko zaspal za zapečkom . . .
Tudi drugi so prišli domov, — a kako so bili žalostni. si lahko mislite. Tolažili so mater. nai ne žalujejo preveč. ker bi jim utegnilo to nakopati bo-lezen. Toda niso se dali utolažiti ter so iokaie go-vorili: >Kje si, Andrejček moi?'
Za nekoliko časa gre dekla v sobo, pogleda za zapeček ter najde spečega Andrejčka. Kakšno ve-veselje jc zavladalo po hiši! Le toliko pripomnim. da je bil Andrejko potem skoro 14 dni bolan, ker se je bil premrazil. Ko ie r>a zopet okreval ter smel iti pod milo nelio, ni nidar več hodil po oni brvi jn tudi k vodi ni rad zahaial, dasiravno ie bil prej skoro najrajši pri vodi.
Blagor mu. kogar izmodri izkušnia !
Bogdan Slavko